(1)

Evropska komisija (v nadaljnjem besedilu: Komisija) je 27. marca 2024 na podlagi člena 10 osnovne uredbe začela protisubvencijsko preiskavo v zvezi z uvozom opreme za mobilni dostop s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (v nadaljnjem besedilu: zadevna država ali LRK). Obvestilo o začetku je objavila v Uradnem listu Evropske unije (2) (v nadaljnjem besedilu: obvestilo o začetku).

(2)

Komisija je preiskavo začela na podlagi pritožbe, ki jo je 13. februarja 2024 vložila koalicija za ponovno vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev v sektorju EU za opremo za mobilni dostop (v nadaljnjem besedilu: CMAE ali pritožnik). Pritožba je bila vložena v imenu industrije opreme za mobilni dostop v Uniji v smislu člena 10(6) osnovne uredbe. Pritožba je vsebovala dokaze o subvencijah in škodi, ki je zaradi njih nastala, kar je zadostovalo za začetek preiskave.

(3)

Komisija je pred začetkom protisubvencijske preiskave v skladu s členom 10(7) osnovne uredbe kitajsko vlado (3) uradno obvestila, da je prejela pravilno dokumentirano pritožbo, in jo povabila na posvetovanje. Posvetovanje je potekalo 25. marca 2024. Vendar sporazumna rešitev ni bila dosežena.

(4)

Komisija je 13. novembra 2024 začela ločeno protidampinško preiskavo v zvezi z istim izdelkom s poreklom iz LRK (v nadaljnjem besedilu: ločena protidampinška preiskava). Komisija je 9. januarja 2025 uvedla dokončne protidampinške dajatve in dokončno pobrala začasne dajatve, uvedene na uvoz zadevnega izdelka s poreklom iz LRK (v nadaljnjem besedilu: dokončna protidampinška uredba) (4). Dajatve znašajo od 20,6 % do 54,9 %. Analiza gospodarskega položaja industrije Unije iz te uredbe je smiselno enaka ugotovitvam iz ločene protidampinške preiskave, saj je opredelitev industrije Unije enaka, vzorčeni proizvajalci Unije, obravnavano obdobje in obdobje preiskave pa isti v obeh preiskavah.

(5)

Komisija je z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2024/2725 z dne 24. oktobra 2024 uvedla obvezno registracijo za uvoz zadevnega izdelka, da bi zagotovila, da se, če bi ugotovitve na podlagi rezultatov preiskave pripeljale do uvedbe izravnalnih dajatev ter če so izpolnjeni potrebni pogoji, v skladu z veljavnimi pravnimi predpisi zadevne dajatve na registrirani uvoz lahko obračunajo retroaktivno (v nadaljnjem besedilu: uredba o registraciji) (5).

(6)

Komisija je v obvestilu o začetku zainteresirane strani pozvala, naj se ji javijo, če želijo sodelovati v preiskavi. Poleg tega je izrecno obvestila pritožnika, druge znane proizvajalce Unije, znane proizvajalce izvoznike in kitajske organe, znane uvoznike in uporabnike o začetku preiskave ter jih povabila k sodelovanju.

(7)

Zainteresirane strani so imele možnost, da podajo pripombe glede začetka preiskave in zahtevajo zaslišanje pred Komisijo in/ali pooblaščencem za zaslišanje v trgovinskih postopkih.

(8)

Komisija ni prejela nobenih pripomb glede začetka preiskave ali zahtev za zaslišanje.

(9)

Komisija je v obvestilu o začetku navedla, da bo morda izbrala vzorec zainteresiranih strani v skladu s členom 27 osnovne uredbe.

(10)

Komisija je v obvestilu o začetku navedla, da je začasno izbrala vzorec proizvajalcev Unije. Vzorec je izbrala na podlagi največjega reprezentativnega obsega prodaje in proizvodnje podobnega izdelka v Uniji v obdobju preiskave, ki ga je bilo mogoče ustrezno preiskati v razpoložljivem času.

(11)

Ta vzorec so sestavljali trije proizvajalci Unije, ki so predstavljali 55 % ocenjene skupne proizvodnje v Uniji in 52 % prodaje podobnega izdelka vseh proizvajalcev Unije na trgu Unije. Komisija je z izbiro treh največjih proizvajalcev in prodajalcev Unije v obdobju preiskave, ki imajo sedež v dveh različnih državah članicah, v skladu s členom 27(1) osnovne uredbe zajela največji reprezentativni obseg proizvodnje in prodaje, ki ga je bilo mogoče ustrezno preiskati v razpoložljivem času. Komisija je zainteresirane strani pozvala, naj predložijo pripombe o začasnem vzorcu. Pripomb ni bilo. Komisija je sklenila, da je vzorec proizvajalcev Unije zato reprezentativen za industrijo Unije.

(12)

Da bi se Komisija lahko odločila, ali je vzorčenje potrebno, in da bi v tem primeru lahko izbrala vzorec, je nepovezane uvoznike pozvala, naj v sedmih dneh od datuma objave obvestila predložijo informacije iz Priloge 1 k obvestilu o začetku. Noben uvoznik ni predložil informacij in sodeloval pri preiskavi.

(13)

Da bi se Komisija lahko odločila, ali je vzorčenje potrebno, in da bi v tem primeru lahko izbrala vzorec, je vse proizvajalce izvoznike iz Ljudske republike Kitajske pozvala, naj ji zagotovijo informacije, določene v obvestilu o začetku. Poleg tega je predstavništvo Ljudske republike Kitajske pri Evropski uniji pozvala, naj opredeli morebitne druge proizvajalce izvoznike, ki bi lahko bili zainteresirani za sodelovanje v preiskavi, in/ali z njimi vzpostavi stik.

(14)

16 proizvajalcev izvoznikov iz zadevne države je posredovalo zahtevane informacije in se strinjalo z vključitvijo v vzorec. Komisija je v skladu s členom 27(1) osnovne uredbe izbrala vzorec štirih (skupin) družb, ki ga je bilo mogoče ustrezno preiskati v razpoložljivem času. Vzorec je bil izbran na podlagi največjega reprezentativnega obsega proizvodnje, prodaje ali izvoza v Unijo v obdobju preiskave, ki ga je bilo mogoče ustrezno preiskati v razpoložljivem času. Komisija je na podlagi izpolnjenih vprašalnikov za izbor vzorca preučila tudi morebitno upravičenost skupin proizvajalcev izvoznikov do subvencijskih shem, vključenih v memorandum o zadostnosti dokazov (6), zato je poleg izvoza preučila tudi proizvodnjo in domačo prodajo.

(15)

V skladu s členom 27(2) osnovne uredbe so bila z vsemi znanimi zadevnimi proizvajalci izvozniki in organi zadevne države opravljena posvetovanja o izbiri vzorca. Komisija je v zvezi s tem prejela pripombe od pritožnika.

(16)

Pritožnik je trdil, da (i) v vzorec ne bi smele biti vključene družbe v lasti ZDA, saj verjetno ne bi bile upravičene do večine subvencijskih shem in bi imele domnevno zelo omejen dostop do kitajskega domačega trga; (ii) so v vzorcu preveč zastopane kitajske družbe v zasebni lasti, premalo pa kitajske družbe v javni lasti, ki so domnevno bolj integrirane, bolj prisotne na domačem trgu ter bolj upravičene do financiranja in nepovratnih sredstev.

(17)

Komisija je po skrbni analizi pripomb menila, da so v vzorcu ustrezno zastopani proizvajalci izvozniki opreme za mobilni dostop, ki delujejo na Kitajskem, ter da je vzorec skladen s pravom EU in STO. Na začetku je opozorila, da je v členu 27 osnovne uredbe določena visoka stopnja diskrecijske pravice pri izboru vzorca v skladu z ustreznimi merili iz navedenega člena. Natančneje, v členu 27(2) je jasno določeno, da je za „končni izbor strank […] pristojna Komisija“.

(18)

V zvezi s posebnimi argumenti pritožnika je Komisija navedla, da je bil vzorec izbran na podlagi največjega reprezentativnega obsega proizvodnje, prodaje ali izvoza v Unijo v obdobju preiskave, ki ga je bilo mogoče ustrezno preiskati v razpoložljivem času. Zato se je med drugim odločila, da bo v vzorec vključila eno družbo v lasti ZDA, ker je bila največji proizvajalec izvoznik, ter največjega kitajskega proizvajalca z vidika proizvodnje in domače prodaje na Kitajskem, čeprav ta družba ni bila med največjimi izvozniki v Unijo.

(19)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 16, je bila upravičenost do subvencijskih shem eden od elementov, ki jih je Komisija upoštevala pri izbiri vzorca. Vendar tega merila ni opredelila kot odločilnega, da bi bila zagotovljena nepristranskost pri izbiri vzorca.

(20)

Iz istega razloga kot zgoraj Komisija kot merilo za vzorčenje ni uporabila statusa družbe. Zastopane so bile vse vrste družb, tj. družbe v tuji lasti, kitajske družbe v zasebni lasti in kitajske družbe v javni lasti. Poleg tega Komisija na podlagi izpolnjenih vprašalnikov za vzorčenje ni našla utemeljitve za trditev, da so kitajske družbe v javni lasti na splošno bolj integrirane, bolj prisotne na domačem trgu ter bolj upravičene do financiranja in nepovratnih sredstev kot zasebne družbe.

(21)

Glede na vse navedeno se je Komisija odločila, da potrdi začasni vzorec, ki je (po številu enot) predstavljal 54 % proizvodnje, 47 % domače prodaje in 59 % ocenjene celotne količine izvoza iz LRK v Unijo v obdobju preiskave. Komisija je menila, da je vzorec reprezentativen v skladu s členom 27 osnovne uredbe.

(22)

Komisija je vprašalnike poslala kitajski vladi, štirim skupinam vzorčenih proizvajalcev izvoznikov, trem vzorčenim proizvajalcem Unije, pritožniku, znanim uvoznikom in uporabnikom. Vprašalniki za družbe so bili na dan začetka preiskave objavljeni tudi na spletu.

(23)

Komisija je prejela izpolnjene vprašalnike kitajske vlade, štirih skupin vzorčenih proizvajalcev izvoznikov, ene skupine proizvajalcev izvoznikov, ki je zahtevala individualno preiskavo, treh vzorčenih proizvajalcev Unije in pritožnika.

(24)

Komisija je zbrala in preverila vse informacije, ki so se ji zdele potrebne za ugotavljanje subvencioniranja, nastale škode in interesa Unije. Preveritveni obiski v skladu s členom 26 osnovne uredbe so bili opravljeni v prostorih naslednjih zainteresiranih strani:

(25)

Družba Terex (Changzhou) Machinery Co., Ltd., ki je proizvajalec izvoznik v LRK, je predložila zahtevek za individualno preiskavo v skladu s členom 27(3) osnovne uredbe. Nato je skupaj s svojimi povezanimi družbami v LRK predložila tudi izpolnjen vprašalnik.

(26)

Komisija je glede na število povezanih družb v skupini Terex, ki bi jih bilo prav tako treba preveriti, in število družb, ki so že bile vključene v vzorec, sklenila, da bi bilo ob ugoditvi zahtevku za individualno preiskavo zelo težko pravočasno zaključiti postopka. Zato je bil zahtevek zavrnjen.

(27)

Skupina Terex je to odločitev Komisije izpodbijala na zaslišanju, ki je bilo zahtevano po dokončnem razkritju. Vendar skupina Terex ni predložila ničesar, kar bi upravičilo preučitev njenega zahtevka za individualno preiskavo, ne da bi se pri tem ogrozilo pravočasen zaključek preiskave. Poleg tega ni bila pozneje predložena nobena predstavitev po zaslišanju ali pisno stališče. Sklep Komisije o številu družb skupine Terex, ki bi bile lahko vključene v postopek individualne preiskave in zaradi katerih bi bila analiza zahtevka tako obsežna, da bi bilo zelo težko pravočasno zaključiti preiskavo, je bil tako potrjen.

(28)

Preiskava subvencioniranja in škode je zajemala obdobje od 1. oktobra 2022 do 30. septembra 2023 (v nadaljnjem besedilu: obdobje preiskave ali OP). Preučitev trendov, pomembnih za oceno škode, je zajemala obdobje od 1. januarja 2020 do konca obdobja preiskave (v nadaljnjem besedilu: obravnavano obdobje).

(29)

V skladu s členom 12(1) osnovne uredbe je bil rok za uvedbo začasnih ukrepov 26. december 2024. Komisija je 2. decembra 2024 v skladu s členom 29(a) osnovne uredbe zainteresirane strani obvestila, da ne namerava uvesti začasnih ukrepov.

(30)

Komisija je nadaljevala zbiranje in preverjanje vseh informacij, ki so bile po njenem mnenju potrebne za dokončne ugotovitve.

(31)

Komisija je pri dokončnih ugotovitvah upoštevala pripombe, ki so jih predložile zainteresirane strani.

(32)

Komisija je dne 4. marca 2025 vse zainteresirane strani obvestila o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih je nameravala uvesti dokončno izravnalno dajatev na uvoz opreme za mobilni dostop s poreklom iz LRK (v nadaljnjem besedilu: dokončno razkritje). Za vse strani je bil določen rok, v katerem so lahko predložile pripombe k dokončnemu razkritju.

(33)

Na podlagi pripomb skupine Zoomlion o dokončnem razkritju je Komisija prilagodila izračun stopnje subvencije za to skupino. Posodobljeni izračuni so bili razkriti skupini Zoomlion (v nadaljnjem besedilu: dodatno razkritje), ki ji je bil odobren čas za predložitev pripomb.

(34)

Po dokončnem razkritju so pripombe predložile kitajska vlada, kitajska gospodarska zbornica za uvoz in izvoz strojev in elektronskih izdelkov (v nadaljnjem besedilu: CCCME), skupina Zoomlion in CMAE. Komisija je opravila zaslišanja s CCCME, CMAE in družbo Terex (Changzou) Machinery Co., Ltd. Nobena od zainteresiranih strani ni zahtevala zaslišanja pred pooblaščencem za zaslišanje.

(35)

CCCME je v svojih pripombah po dokončnem razkritju izpostavila nekatera postopkovna vprašanja v zvezi s tem, da Komisija zainteresiranim stranem ni razkrila izračunov zunanjih referenčnih vrednosti. Trdila je tudi, da njene predhodne pripombe, ki jih je predložila 2. decembra 2024, niso bile obravnavane v dokončnem razkritju.

(36)

Komisija je te trditve zavrnila. Zunanje referenčne vrednosti in podrobni izračuni zneskov subvencij so bili razkriti vzorčenim kitajskim proizvajalcem izvoznikom, ki so tudi člani CCCME. Zaradi jasnosti so bila ta merila 17. marca 2025 dodana tudi odprti dokumentaciji.

(37)

Pripombe, ki jih je CCCME predložila 2. decembra, so bile predložene po roku iz obvestila o začetku. CCCME je bila obveščena, da lahko svoje pripombe ponovno predloži tudi po dokončnem razkritju, kar je tudi storila. Te pripombe so obravnavane v tej uredbi.

(38)

CCCME je po dokončnem razkritju predložila podobne pripombe, kot jih je predložila v zvezi s končnimi ugotovitvami Komisije v ločeni protidampinški preiskavi v zvezi z obsegom izdelka, oceno škode, vzročno zvezo in interesom Unije.

(39)

Kot je navedeno v oddelku 1.1 je analiza gospodarskega položaja industrije Unije iz te uredbe smiselno enaka ugotovitvam iz ločene protidampinške preiskave, saj je v obeh preiskavah opredelitev industrije Unije enaka, vzorčeni proizvajalci Unije, obravnavano obdobje in obdobje preiskave pa so isti. Tudi analiza obsega izdelka, vzročne zveze in interesa Unije je ostala nespremenjena. Zato se je Komisija v zvezi s temi pripombami CCCME sklicevala na oddelka 2.4 in 5.2.3 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2024/1915 z dne 11. julija 2024 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz opreme za mobilni dostop s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (7) ter oddelke 2.4, 4.1, 4.5 in 5 dokončne protidampinške uredbe, v katerih so bile te pripombe podrobno obravnavane.

(40)

Izdelek v preiskavi je oprema za mobilni dostop, namenjena za dviganje oseb, samovozna, z delovno višino najmanj šest metrov ali več, in predhodno sestavljeni deli ali za sestavljanje pripravljeni deli, razen posameznih sestavnih delov opreme, če so predloženi ločeno, in razen opreme za dviganje oseb, nameščene na vozila iz poglavij 86 in 87 harmoniziranega sistema, ki se trenutno uvršča pod oznake KN ex 8427 10 10 , ex 8427 20 19 , ex 8428 90 90 , ex 8431 20 00 in ex 8431 39 00 (oznake TARIC: 8427 10 10 10, 8427 20 19 10, 8428 90 90 20, 8431 20 00 60 in 8431 39 00 10).

(41)

Obseg izdelka vključuje stroje, ki se uporabljajo za dviganje oseb za najrazličnejše namene, in dvigala z zgibno roko, dvigala s teleskopsko roko, škarjasta dvigala in navpična stebrna dvigala.

(42)

Predhodno sestavljeni deli ali za sestavljanje pripravljeni deli spadajo zlasti v štiri kategorije: (1) okvir, (2) vrtljiva glava ali vrtljive plošče, (3) ploščad ali košare in (4) dvižni mehanizem za opremo za mobilni dostop. Dvižni mehanizem vključuje roke (teleskopske in/ali zgibne, z ročico ali brez nje) za dvigala s teleskopsko roko, dvigala z zgibno roko ali navpična stebrna dvigala in škarjaste roke za škarjasta dvigala. Ne vključuje posameznih sestavnih delov, če so predloženi ločeno.

(43)

Zadevni izdelek je oprema za mobilni dostop s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (v nadaljnjem besedilu: zadevni izdelek).

(44)

Preiskava je pokazala, da imajo naslednji izdelki enake osnovne fizikalne in tehnične lastnosti ter so namenjeni enaki osnovni uporabi:

Komisija se je odločila, da so navedeni izdelki zato podobni izdelki v smislu člena 2, točka (c), osnovne uredbe.

(45)

Komisija je pred analizo domnevnega subvencioniranja v obliki subvencij ali programov subvencij ocenila vladne načrte, projekte in druge dokumente, pomembne za analizo preiskovanih programov subvencij.

(46)

Komisija je najprej poudarila, da je za splošno gospodarsko ureditev Kitajske značilna posebno močna vloga države, pri čemer državne organe nadzoruje Kitajska komunistična partija (v nadaljnjem besedilu: KKP), ki je vladajoči politični subjekt v državi. Podjetja na Kitajskem tako poslujejo v posebnem okolju, ki v nasprotju z zahodnimi gospodarstvi, kjer so prevladujoče organizacijsko načelo tržne sile, vključuje številne mehanizme, ki kitajski vladi zagotavljajo znatno stopnjo nadzora nad vsemi vidiki gospodarskih dejavnosti v državi. Ta strogi nadzor gospodarskim subjektom preprečuje, da bi delovali kot racionalni udeleženci na trgu, ki si prizadevajo za čim večji dobiček, in jih dejansko sili, da delujejo kot roka vlade pri izvajanju njenih politik in načrtov.

(47)

Pri prenosu odločitev kitajske vlade glede politike v vsakodnevno poslovanje gospodarskih subjektov so najpomembnejše naslednje značilnosti: (i) doktrina socialističnega tržnega gospodarstva, (ii) vodstvo KKP, (iii) sistem industrijskega načrtovanja in (iv) finančni sistem.

(48)

Doktrina socialističnega tržnega gospodarstva, zapisana v kitajski ustavi (8), državi zagotavlja neločljivo povezan in vseobsegajoč nadzor nad gospodarstvom, ki presega tradicionalne standarde določanja regulativnega okvira, v katerem lahko akterji na trgu svobodno delujejo. Člen 6 ustave določa: „Temelj socialističnega gospodarskega sistema Ljudske republike Kitajske je socialistično javno lastništvo proizvodnih sredstev […]. V začetni fazi socializma država podpira osnovni gospodarski sistem, v katerem prevladuje javno lastništvo in se vzporedno razvijajo različne oblike lastništva, ter sistem delitve, v katerem je delitev glede na delo prevladujoča in soobstajajo različni načini delitve“. Poleg tega v skladu s členom 15 ustave: „Država izvaja socialistično tržno gospodarstvo. Država krepi gospodarsko zakonodajo, izboljšuje makroregulacijo in nadzor. Država v skladu z zakonodajo vsem organizacijam ali posameznikom prepoveduje, da bi motili socialno-ekonomski red“. Poleg tega člen 11 ustave državi dodeljuje intervencionistično vlogo, ki presega varstvo pravic in interesov nejavnih sektorjev, saj država „spodbuja, podpira in usmerja razvoj nejavnih gospodarskih sektorjev ter v skladu z zakonodajo izvaja nadzor in kontrolo nad nejavnimi gospodarskimi sektorji“.

(49)

Ti ustavni temelji se odražajo v vseh ustreznih zakonodajnih aktih (9), v katerih je socialistično tržno gospodarstvo poudarjeno kot vodilno načelo, na katerem temelji kitajsko gospodarstvo. Poleg tega država pod vodstvom KKP dejansko obsežno uporablja različne instrumente – spodbujevalne in omejevalne – za usmerjanje gospodarstva k socialistični modernizaciji, tj. k ciljem (vključno s cilji industrijske politike), ki jih je določila kitajska vlada.

(50)

Vodstvo KKP – formalno določeno v ustavi države (10) ter v ustrezni sekundarni zakonodaji in ustavi partije (11) – ima v praksi različne oblike, zlasti ker na Kitajskem ni delitve oblasti in zato partija izvaja popoln nadzor nad zakonodajno (12), izvršilno (13) in sodno (14) vejo državnega aparata. Poleg tega partija nadzoruje ključna področja gospodarstva, vključno s finančnim sektorjem in industrijskimi sektorji, ki se štejejo za strateške, zlasti prek lastništva in/ali z imenovanjem in rotacijo ključnega osebja. Poleg tega je vzpostavitev partijskih celic z več kot tremi člani partije (15) obvezna v vseh podjetjih, tako v državni kot zasebni lasti, partijske strukture v podjetjih pa pogosto uveljavljajo pravico do sodelovanja pri operativnem odločanju družb. Vsi ti nadzorni mehanizmi KKP zagotavljajo strog nadzor nad gospodarstvom države in ji omogočajo, da oblikuje in izvaja svoje gospodarske politike v skladu s svojimi strateškimi premisleki in prednostnimi nalogami.

(51)

Usmeritev kitajskega gospodarstva večinoma določa izpopolnjen sistem načrtovanja, v katerem so opredeljene prednostne naloge in predpisani cilji, na katere se morajo osredotočiti osrednje in lokalne oblasti. Na vseh ravneh upravljanja so na voljo ustrezni načrti in zajemajo vse gospodarske sektorje. Cilji, določeni v instrumentih načrtovanja, so zavezujoči, organi na posamezni ravni upravljanja pa spremljajo izvajanje načrtov na ustrezni nižji ravni upravljanja. Sistem načrtovanja v LRK na splošno prispeva k temu, da se sredstva usmerjajo v sektorje, ki jih je vlada opredelila kot strateške ali kako drugače politično pomembne, in se ne dodeljujejo v skladu s tržnimi silami (16).

(52)

Za dodeljevanje sredstev v skladu s prednostnimi nalogami politike kitajske vlade je za kitajske oblasti bistvena instrumentalizacija finančnega sektorja. V kitajskem finančnem sistemu še naprej prevladuje bančni sektor, ki ga nadzoruje država (glej tudi oddelek 3.6.1) prek lastništva (glej uvodne izjave 134 do 136) in osebnih vezi. V skladu s tem ima kitajska vlada kot večinski/obvladujoči delničar pooblastila za imenovanje na najpomembnejše položaje v upravi političnih bank v državni lasti (glej uvodno izjavo 144) ter bank, ki so delno ali v celoti v lasti same države ali pravnih oseb v državni lasti.

(53)

Poleg tega statuti večjih kitajskih bank redno vsebujejo posebno poglavje o ustanovitvi partijskega odbora (17). Na primer, v skladu s statutom Industrijske in poslovne banke Kitajske „sta predsednik upravnega odbora Banke in sekretar partijskega odbora ista oseba“ (18). V členu 53 so navedene naloge partijskega odbora, vključno s spremljanjem praktičnega izvajanja odločitev partije in države v banki. Partijski odbor ima skupaj z upravnim odborom tudi vlogo pri izbiri in ocenjevanju osebja. Poleg tega partijski odbor sodeluje v razpravi o „glavnih operativnih in upravljavskih vprašanjih ter pomembnih vprašanjih v zvezi z interesi zaposlenih ter podaja pripombe in predloge“ (19). Poleg tega se je treba v skladu z določbami o upravnem odboru pred odločitvijo o pomembnih vprašanjih posvetovati s partijskim odborom (20). Statut Kitajske kmetijske banke vključuje v členu 58 identično besedilo o ustanovitvi partijskega odbora, v členu 161 pa o sodelovanju odbora v razpravi o pomembnih vprašanjih (21).

(54)

Poleg zmožnosti kitajske vlade, da nadzoruje bančni sektor prek lastniške in organizacijske ureditve, kitajska vlada nadzor nad sektorjem izvaja tudi na podlagi veljavne kitajske zakonodaje (glej oddelek 3.6.1.4 glede analize ustreznih regulativnih dokumentov), v skladu s katero morajo biti banke pri sprejemanju finančnih odločitev usklajene s cilji industrijske politike države.

(55)

Vsi ti elementi torej kažejo, da je struktura pravnega in političnega sistema v LRK odvisna od strogega vladnega nadzora nad vsemi vidiki gospodarstva in trgovine, saj ju centralno upravlja in spremlja kitajska vlada. Gospodarski subjekti niso sestavni del tega sistema kot akterji na prostem trgu, ki želijo sprejemati poslovne odločitve, ki temeljijo izključno na ekonomski logiki in povečanju dobička, temveč kot eden od bistvenih akterjev za izvajanje krovnih politik in njihovih specifičnih ciljev, ki jih je določila kitajska vlada na centralni ravni.

(56)

Glede na navedeno je Komisija analizirala več dokumentov o industrijski politiki, ki so bili zaporedoma sprejeti vsaj od leta 2010 in so navedeni v nadaljevanju, da bi ugotovila, ali so subvencije ali programi subvencij, ki se ocenjujejo, del izvajanja centralnega načrtovanja kitajske vlade za spodbujanje industrije opreme za mobilni dostop.

(57)

Oprema za mobilni dostop je sestavni del sektorja gradbenih strojev, skupaj z drugimi vrstami opreme, ki se uporablja predvsem za gradbena in infrastrukturna dela, kot so stroji za zemeljska dela, žerjavi itd. Sektor gradbenih strojev na Kitajskem upravlja kitajsko združenje proizvajalcev gradbenih strojev (CCMA), dejavnosti na področju opreme za mobilni dostop pa usklajuje oddelek združenja CCMA za stroje za fasaderstvo in delo v zraku. Sektor gradbenih strojev se lahko imenuje tudi sektor inženirskih strojev (22).

(58)

Poleg tega je v 14. petletnem razvojnem načrtu za industrijo gradbenih strojev (23) oprema za mobilni dostop navedena v sklopu gradbenih strojev. Tako je tudi v načrtih na ravni provinc in občin (glej uvodne izjave 74 do 77). Komisija je na podlagi tega sklenila, da je oprema za mobilni dostop del sektorja gradbenih strojev.

(59)

Sklep št. 40 državnega sveta Ljudske republike Kitajske je pravni dokument, izdan leta 2005, njegov namen pa je spodbujati prilagajanje industrijske strukture na Kitajskem s spodbujanjem razvoja visokotehnoloških industrij in odpravo zastarelih proizvodnih zmogljivosti. Katalog smernic za prilagajanje industrijske strukture (v nadaljnjem besedilu: katalog) (24), ki je izvedbeni ukrep Sklepa št. 40, je podlaga za usmerjanje naložbenih usmeritev, saj so v njem določeni industrijski sektorji, ki bi morali imeti privilegiran dostop do posojil. Kitajsko vlado tudi usmerja k upravljanju naložbenih projektov ter oblikovanju in izvajanju politik na področju javnih financ, obdavčitve, posojil, zemljišč, uvoza in izvoza. Nacionalna komisija za razvoj in reforme je februarja 2013 in leta 2019 objavila in pozneje spremenila katalog smernic za prilagajanje industrijske strukture. Pritožnik in Komisija sta v katalogu opredelila sklic na sektor „velikih gradbenih strojev“, v katerega spada oprema za mobilni dostop.

(60)

Kitajska vlada je leta 2015 objavila svojo dolgoročno celovito industrijsko strategijo Made in China 2025 (25). V tej strategiji so določeni mejniki za nadgradnjo izbranih proizvodnih sektorjev države do leta 2020 in leta 2025, v njej pa je tudi ponovno poudarjena namera kitajske vlade, da v zvezi s tem uporabi izboljšane politike finančne podpore, med drugim usmerjanje financiranja prek bank v državni lasti v širitev proizvodne industrije v tujino ter razširitev fiskalne in druge davčne podpore. Bistveno je, da je v smernicah strategije Made in China navedeno, da bodo „sredstva […] dodeljena projektom, ki ne morejo pridobiti sredstev na trgu in potrebujejo centralno podporo“. Na voljo je torej znatna vladna podpora za pospeševanje razvoja opredeljenih gospodarskih sektorjev z usmerjanjem virov v izvajanje ciljev politike (26).

(61)

V strategiji Made in China 2025 je posebej opredeljen tudi sektor gradbenih strojev. Navedeno je, da kitajska vlada načrtuje „pospešeno izboljšanje kakovosti izdelkov in izvajanje akcijskega načrta za izboljšanje kakovosti industrijskih izdelkov, ki je usmerjen v ključne industrije, kot so […] gradbeni stroji“ (27). Načrtuje tudi „spodbujanje raziskav in razvoja ter industrializacije izdelkov, kot so […] pametni gradbeni stroji“ (28), in spodbuja „vrhunski razvoj vrednostne verige industrij, kot so […] gradbeni stroji […]“ (29).

(62)

V zvezi s tem kitajska vlada prek strategije Made in China 2025 podpira hiter razvoj industrije gradbenih strojev, hkrati pa spodbuja raziskave in razvoj ter industrializacijo sektorja.

(63)

Glede na naravo kitajskega sistema načrtovanja morajo načrte na višji ravni, tj. 12., 13. ali 14. nacionalni petletni načrt, upoštevati in izvajati vsi ustrezni organi. V nacionalnih načrtih v zvezi s tem so določene izrecne obveznosti, na primer v členu LXV 14. nacionalnega petletnega načrta (30), v skladu s katerim bo kitajska vlada „okrepila organizacijo, usklajevanje in nadzor izvajanja tega načrta ter vzpostavila in izboljšala spremljanje in vrednotenje načrtovanja in izvajanja, zagotavljanje politik ter mehanizme za ocenjevanje in nadzor“. V skladu s tem morajo organi na nižji ravni „ustvariti ugodno politično, institucionalno in pravno okolje. Z letnimi načrti se izvajajo razvojni cilji in ključne naloge, predlagane v tem načrtu“ (31).

(64)

Najpomembneje je, da se kitajska vlada nedvoumno zavezuje, da bo projektom in sektorjem, opredeljenim v načrtu, zagotovila finančno podporo ter podporo v obliki drugih proizvodnih dejavnikov, kot so zemljišča: „Držali se bomo načela, da je v načrtu določena usmeritev, pri čemer se fiskalna poraba uporablja kot jamstvo, financiranje pa kot podpora ter se zagotavlja usklajevanje z drugimi politikami. […] Vztrajali bomo pri tem, da bo javna fiskalna poraba v skladu z javno politiko in ji služila; povečali bomo finančno podporo za glavne nacionalne strateške naloge, okrepili usklajevanje srednjeročnih finančnih načrtov in letnih proračunov, vladnih naložbenih načrtov in izvajanja tega načrta ter osrednja fiskalna sredstva prednostno uporabljali za glavne naloge in velike inženirske projekte, opredeljene v tem načrtu. Vztrajali bomo pri tem, da morajo projekti slediti načrtu, sredstva in proizvodni dejavniki pa projektom. Na podlagi tega načrta bomo pripravili seznam velikih inženirskih projektov, poenostavili postopke odobritve za projekte s seznama ter zagotovili prednostno obravnavo načrtovanja izbire lokacije, zagotavljanja zemljišč in kapitalskih potreb. Država enotno zagotavlja zemljišča za posamezne velike inženirske projekte“ (32).

(65)

Kar zadeva opremo za mobilni dostop in sektor, v katerega spada, so gradbeni stroji v načrtu navedeni v oddelku 3 (Spodbujanje optimizacije in nadgradnje proizvodne industrije) člena VIII (Poglobljeno izvajanje strategije za vzpostavitev proizvodne velesile) dela III (Pospeševanje razvoja sodobnega industrijskega sistema ter utrjevanje in krepitev temeljev realnega gospodarstva).

(66)

LRK je objavila tudi poseben petletni načrt za gradbene stroje. Združenje CCMA je navedlo, da je „8. julija 2021 […] na podlagi pooblastila oddelka za industrijo opreme v okviru ministrstva za industrijo in informacijsko tehnologijo uradno objavilo 14. petletni razvojni načrt za industrijo gradbenih strojev“ (33). V tem načrtu je sektor gradbenih strojev opredeljen kot „eden od pomembnih stebrov industrije za izgradnjo nacionalnega gospodarstva“. Industrija „bo temeljito izvajala odločitve in ureditve centralnega komiteja partije v obdobju 13. petletnega načrta“ ter „odločno spodbujala in izvajala strukturne reforme na strani ponudbe“. Ta petletni načrt potrjuje cilje sektorja gradbenih strojev v okviru kitajskega gospodarstva kot celote. Usmeritev kitajske države od zgoraj navzdol je jasna v delu načrta, ki na primer določa, da so se „[…] stopnja internacionalizacije, tehnološke in inovacijske zmogljivosti, obseg in skupna količina, kakovost, celovite zmogljivosti vrednostne verige in številni drugi vidiki […] znatno izboljšali, kar je močno prispevalo k izgradnji nacionalnega gospodarstva“. Načrt ne omogoča prostora za razvoj prostega trga, saj določa jasne okoljske in tehnične cilje za industrijo: „[p]ri prilagajanju strukture industrije je bil dosežen velik napredek. V industriji bi bilo treba ustvariti pomembne dosežke na področju inovacij in razvoja ter doseči hiter razvoj pametnih gradbenih strojev, glavne tehnične opreme […], nadaljnje izboljšanje kakovosti, učinkovitosti ter zanesljivosti in trajnosti, široko uporabo industrijskega interneta, izjemne rezultate pri zelenem razvoju, dober napredek pri standardizaciji in skupinske standarde.“

(67)

V načrtu je posebna pozornost namenjena inovacijam. V 14. petletnem načrtu za gradbene stroje je poudarjeno, da je industrija gradbenih strojev v 13. petletnem načrtu (2016–2020) temeljito izvajala razvojno strategijo, ki temelji na inovacijah. Industrija gradbenih strojev „[n]enehno ustvarja nove preboje na področju raziskav in razvoja ter pri spodbujanju uporabe vrhunskih in pametnih temeljnih proizvodnih tehnologij. V celoti izpolnjuje potrebe velikih nacionalnih gospodarskih gradbenih projektov, poleg tega pa zagotavlja številne dosežke na področju znanstvenih raziskav. Zato je postala pomembna gonilna sila za stalno rast industrije“ (34) .

(68)

Načrt je usmerjen tudi v ustvarjanje vrhunskih izdelkov, kar je pri subvencioniranju opreme za mobilni dostop večkrat omenjeno. V petletnem načrtu je pod naslovom „Pilotni projekt za inovacije na področju novih visokotehnoloških gradbenih strojev“ poudarjeno, da kitajska vlada „podjetja spodbuja, da se osredotočijo na vrhunske izdelke“. Njegov cilj so tudi osnovne tehnologije in ključne skupne tehnologije na področju pametnih vrhunskih gradbenih strojev (35). Natančneje, načrt v okviru „3. Osredotočenost na podporo in spodbujanje razvoja gradbenih strojev in ključnih sestavnih delov“ obravnava „vozila za delo v zraku“ in „dvižne delovne ploščadi“ (36).

(69)

Poleg tega je v zvezi z vhodnimi materiali za gradbene stroje v 14. petletnem načrtu za industrijo gradbenih strojev navedeno, da „še vedno obstaja določena vrzel, vključno z osnovnimi sestavnimi deli gradbenih strojev, kot so vrhunski hidravlični sestavni deli, transmisijski sestavni deli in motorji“. Cilj načrta je izboljšati sektor gradbenih strojev z vzpostavitvijo „industrijskega sodelovalnega inovacijskega sistema, ki zajema glavno opremo in ključne sestavne dele za motorje, pospešiti preboj in industrializacijo ključnih sestavnih delov in skupnih ključnih tehnologij ter oblikovati industrijski grozd vrhunskih naprednih gradbenih strojev“ (37).

(70)

Kitajska vlada je trdila, da industrija opreme za mobilni dostop ni spodbujana industrija, saj izdelek ni naveden niti v „katalogu“ niti v 14. petletnem načrtu za industrijo gradbenih strojev niti v dokumentu o strategiji Made in China 2025.

(71)

Na podlagi tega je kitajska vlada menila, da se sheme v zvezi s preferenčno obravnavo ne bi smele preiskovati, ker niso dovolj specifične. Poleg tega je navedla, da dejstvo, da nekatere industrije v zgornjem in spodnjem delu verige pripadajo spodbujanim industrijam, ne vpliva na status industrije opreme za mobilni dostop in da se prav tako ne bi smele preiskovati sheme v zvezi z zagotavljanjem vhodnih materialov za plačilo, nižje od primernega.

(72)

Vendar je bilo v preiskavi ugotovljeno, da je oprema za mobilni dostop del sektorja gradbenih strojev, ki je spodbujana industrija, kot je navedeno v sklepu št. 40 (glej uvodno izjavo 59), dokumentu o strategiji Made in China 2025 (glej uvodno izjavo 61) in 14. petletnem načrtu (glej uvodno izjavo 65). V 14. petletnem načrtu za industrijo gradbenih strojev (glej uvodno izjavo 69) je oprema za mobilni dostop opredeljena kot del sektorja, in sicer v oddelkih, ki se nanašajo na „vozila za delo v zraku“ in „dvižne delovne ploščadi“.

(73)

Tudi v več dokumentih na ravni provinc in občin je navedeno, da je industrija opreme za mobilni dostop spodbujana industrija.

(74)

V 14. petletnem načrtu province Zhejiang za razvoj vrhunske proizvodne opreme so „pametne dvižne delovne ploščadi“ opredeljene kot del gradbenih strojev (38).

(75)

V gradbenem načrtu za industrijsko preobrazbo in nadgradnjo demonstracijskega centra v Xuzhouju v provinci Jiangsu 2019–2025 (39) sta predvideni gradnja „industrijskega centra za proizvodnjo vrhunske opreme“ in „osredotočenost na razvoj industrije dvižne gradbene strojne opreme“. Razvoj sklopa Xuzhou potrjujejo tudi sporočila za javnost (40). V skladu s tem je sklop gradbenih strojev v Xuzhouju eden od šestih mednarodnih naprednih proizvodnih sklopov, na gradnjo katerega se provinca Jiangsu osredotoča v okviru 14. petletnega načrta, občinski partijski odbor v Xuzhouju in občinska vlada pa sta gradbene stroje opredelila kot mestno „industrijo št. 1“ ter pripravila „razvojni načrt za industrijo gradbenih strojev v Xuzhouju (2021–2030)“ ter nato še „akcijski načrt za razvoj inovacij v industrijskem grozdu gradbenih strojev v Xuzhouju (2022–2025)“ za „spodbujanje inovativnega razvoja industrije gradbenih strojev v mestu, nadaljnje širjenje obsega industrije, celovito povečanje konkurenčnosti in vpliva industrije ter določitev novega cilja, in sicer da se industrijski sklop gradbenih strojev v Xuzhouju nadgradi v vrhunski napredni proizvodni sklop“.

(76)

Za provinco Hunan je v delovnem poročilu občine Changsha za leto 2024 (41) predvideno izvajanje ukrepa za spodbujanje industrijskih sklopov gradbenih strojev in projektov, kot so Zoomlion Smart Industrial City, Sunny Science in Technology City ter Xingbang Intelligent International Smart Manufacturing City. Podpora province Hunan industriji opreme za mobilni dostop je potrjena tudi v sporočilih za javnost: „Izboljšanje stabilnosti in nemotenega delovanja je mikrokozmos sistematičnega preoblikovanja in nadgradnje proizvodnje dvižnih delovnih ploščadi v Hunanu. Hunan se trenutno osredotoča na to industrijo, ki prinaša številne prednosti, pri čemer krepi obnovo industrijske baze ter raziskave in razvoj na področju pomembne tehnične opreme. Številne družbe, ki proizvajajo dvižne delovne ploščadi, so usmerjene v razvoj lahkih izdelkov, visokih obremenitev, nizke porabe energije ter natančnega in pametnega nadzora, pri čemer so dosegle določen preboj“ (42) .

(77)

Poleg tega je skupina Zoomlion podpisala sporazum o strateškem sodelovanju z občinsko vlado Xiangtana, da bi izkoristila prednosti Xiangtana na področju legiranega jekla in novih materialov ter na drugih področjih, da bi skupaj zgradili podporni industrijski park skupine Zoomlion (43). Drugi hunanski proizvajalec opreme za mobilni dostop je pridobil finančno podporo podjetja v državni lasti Hunan Chasing Financial Holding (44). Skupini Zoomlion in Sinoboom sta v tej preiskavi vzorčena proizvajalca izvoznika.

(78)

Preiskava je pokazala, da LRK zagotavlja ključno podporo visokotehnološkim podjetjem in podjetjem z novo tehnologijo, tj. sektorju, ki vključuje opremo za mobilni dostop. Kot je podrobneje pojasnjeno v oddelkih 3.10.1 in 3.10.2, so imeli vsi vzorčeni proizvajalci izvozniki certifikat za visokotehnološko podjetje in podjetje z novo tehnologijo, kar potrjuje, da so proizvajalci izvozniki opreme za mobilni dostop del spodbujane industrije.

(79)

Nazadnje, kot je navedeno v uvodni izjavi 57, ima združenje CCMA v svoji strukturi ločen oddelek prav za opremo za mobilni dostop.

(80)

Komisija je na podlagi navedenega sklenila, da je oprema za mobilni dostop, ki je del sektorja gradbenih strojev, spodbujana industrija.

(81)

CCCME je po dokončnem razkritju trdila, da so dokumenti in načrti politike, ki jih je Komisija opisala v oddelkih 3.2 in 3.3, preširoki in se nanašajo na sektor gradbenih strojev, „…zaradi česar niso dovolj natančni, da bi dokazovali konkretno poseganje države v industrijo opreme za mobilni dostop“.

(82)

Kitajska vlada je ponovila tudi svoj argument, da dejstvo, da je oprema za mobilni dostop del sektorja gradbenih strojev, ne pomeni samodejno, da se spodbuja, čeprav je sektor gradbenih strojev naveden kot spodbujana industrija.

(83)

Komisija se s tem ni strinjala. Dokazano je bilo, da je oprema za mobilni dostop del sektorja gradbenih strojev in je zato del spodbujane industrije. Poleg tega se več dokumentov na ravni provinc in občin iz uvodnih izjav 74 do 77 neposredno sklicuje na „dvižne delovne ploščadi“ ali „dvižno strojno opremo“. Načrti provinc in občin se štejejo za podaljške nacionalnih načrtov, ki usmerjajo njihovo izvajanje na podcentralno raven. Poleg tega so proizvajalci opreme za mobilni dostop upravičeni do znižanja davka od dohodkov podjetij za visokotehnološka podjetja in podjetja z novo tehnologijo, kot je opisano v oddelku 3.3.1. Če so te družbe upravičene do tega znižanja, se šteje, da so dejavne na visokotehnoloških področjih, ki jih podpira država.

(84)

Čeprav se je kitajska vlada med preiskavo odzvala na nekatere zahteve Komisije po informacijah, so bili primeri nizke stopnje sodelovanja. Natančneje, kitajska vlada v izpolnjenem vprašalniku ni navedla bistvenih informacij v zvezi s pripravo, spremljanjem in izvajanjem različnih shem. Vsi ti kritični elementi so bili natančno dokumentirani v dopisu na podlagi člena 28, ki je bil poslan kitajski vladi. Kitajska vlada je odgovorila s pripombami, ki jih je Komisija obravnavala v oddelkih v nadaljevanju.

(85)

Komisija je zaradi učinkovitega pridobivanja potrebnih informacij od finančnih institucij na Kitajskem in poenostavitve upravnih postopkov od kitajske vlade zahtevala, naj vsem finančnim institucijam, ki so vzorčenim družbam zagotavljale posojila ali izvozne kredite, pošlje posebne vprašalnike.

(86)

Kitajska vlada je menila, da je zahteva Komisije, naj kitajska vlada posreduje poseben vprašalnik, v nasprotju s členom 12.1 in členom 12.9 Sporazuma SCM. Menila je, da je za izvedbo preiskave in zbiranje informacij od finančnih institucij odgovoren preiskovalni organ in od kitajske vlade ne more zahtevati, da vprašalnike pošlje finančnim institucijam na podlagi domneve, da so ti subjekti javni organi. Trdila je, da ta domnevni pristop ni v skladu s členom 1.1, točka (a)(1), Sporazuma SCM. Kitajska vlada je trdila tudi, da je Komisija že imela dostop do seznama poslovnih bank vzorčenih proizvajalcev izvoznikov in da bi lahko vprašalnike poslala neposredno zadevnim finančnim institucijam.

(87)

Kitajska vlada je nadalje navedla, da finančne institucije niso bile ustrezno obveščene o informacijah, ki se zahtevajo od njih, da niso imele na voljo 30 dni za predložitev zahtevanih informacij, prav tako pa niso imele dovolj možnosti za pisno predložitev ustreznih informacij v smislu člena 12.1 Sporazuma SCM. Poleg tega je menila tudi, da uslužbenci v teh poslovnih bankah v skladu s členom 53 zakona o poslovnih bankah ne smejo razkriti državnih ali poslovnih skrivnosti, s katerimi so se seznanili med svojo zaposlitvijo, zato ne morejo odgovoriti na vprašalnik.

(88)

Komisija se s tem stališčem ni strinjala. Prvič, Komisija meni, da so informacije, ki se zahtevajo od subjektov v državni lasti, kitajski vladi na voljo za vse subjekte, v katerih je kitajska vlada glavni ali večinski delničar. Čeprav Komisija nikakor ni domnevala, da so subjekti javni organi, je poleg tega menila, da ima kitajska vlada tudi potrebna pooblastila za sodelovanje s finančnimi institucijami, tudi če niso v državni lasti, saj so vse v pristojnosti nacionalne finančne regulativne uprave (NFRA), ki je leta 2023 nadomestila komisijo bančnih in zavarovalniških regulatorjev Kitajske (CBIRC) (45). Dejstvo, da bi lahko Komisija z zadevnimi finančnimi institucijami stopila v stik neposredno, pri tem ni pomembno. O obliki in načinih zbiranja potrebnih informacij še vedno odloča preiskovalni organ (46). Komisija je izpostavila tudi, da je kitajska vlada vprašalnik poslala nekaterim bankam v prejšnjih preiskavah (47), ne da bi izrazila pomisleke o pristopu Komisije. Poleg tega Komisija v zvezi z zahtevanimi informacijami in rokom za predložitev izpolnjenega vprašalnika od nobene finančne institucije ni prejela zahtevka za pojasnilo ali podaljšanje roka.

(89)

Komisija svojega vprašalnika ni naslovila na uslužbence finančnih institucij, temveč na same institucije. Vsekakor dejstvo, da se lahko nekatere informacije štejejo za državno ali poslovno skrivnost, v okviru protisubvencijskega postopka ni pomembno glede na zaupno obravnavo vseh predloženih informacij, ki se štejejo za zaupne. Poleg tega so morali vzorčeni proizvajalci predložiti bančno pooblastilo, s katerim so predstavnikom Komisije izrecno dovolili pregled vseh dokumentov (48) v zvezi s posojili, ki so jih zagotovile posamezne finančne institucije. Nekatere vzorčene skupine so predložile zahtevano pooblastilo za nekatere vrste posojil.

(90)

Ker te informacije niso bile predložene, je Komisija menila, da ni prejela bistvenih informacij v zvezi s tem vidikom preiskave. Zato je kitajsko vlado obvestila, da bo pri preučevanju obstoja in obsega domnevnega subvencioniranja, dodeljenega s preferenčnim financiranjem, morda morala uporabiti razpoložljiva dejstva v skladu s členom 28(1) osnovne uredbe. Natančneje, Komisija je kitajsko vlado obvestila, da ni prejela nobenega odgovora od nobene kitajske banke, ki je vzorčenim proizvajalcem zagotovila preferenčna posojila. Na podlagi tega ni mogla potrditi trditev kitajske vlade, ki se med drugim nanašajo na kreditno sposobnost in zagotavljanje posojil ali drugih finančnih instrumentov, ki so bili na voljo vzorčenim proizvajalcem. Poleg tega kitajska vlada ni predložila informacij o lastniških deležih bank, ki so jih sporočili vzorčeni proizvajalci, ter ni dokazala in utemeljila mehanizma za oblikovanje prednostne obrestne mere posojil, kot je pojasnjeno v izpolnjenem vprašalniku.

(91)

Kitajska vlada je 21. januarja 2025 predložila pripombe v zvezi z dopisom Komisije z dne 15. januarja 2025, v katerem je navedla, da namerava uporabiti razpoložljiva dejstva v skladu s členom 28 osnovne uredbe (v nadaljnjem besedilu: dopis na podlagi člena 28).

(92)

Kitajska vlada je v odgovoru na zahtevo po posredovanju Dodatka A finančnim institucijam trdila, da bi morala Komisija svoje zahteve po informacijah nasloviti neposredno na zadevne subjekte. Poleg tega je kitajska vlada trdila, da so finančne institucije neodvisni gospodarski subjekti, ki niso povezani s kitajsko vlado. Trdila je tudi, da se v Dodatku A zahtevajo zaupne in poslovno občutljive informacije.

(93)

Komisija se s tem stališčem ni strinjala. Prvič, po mnenju Komisije so informacije, ki so se zahtevale od subjektov v državni lasti (družb ali javnih/finančnih institucij), kitajski vladi na voljo za vse subjekte, v katerih je kitajska vlada glavni ali večinski delničar. Dejansko so v skladu z zakonom Ljudske republike Kitajske o državnem premoženju v podjetjih (49) agencije za nadzor in upravljanje premoženja v državni lasti, ki jih je ustanovila komisija državnega sveta za nadzor in upravljanje premoženja v državni lasti, in lokalne ljudske vlade tiste, ki izvajajo naloge in odgovornosti vlagatelja kapitala v podjetja, v katera se vlaga državni kapital, v imenu vlade. Take agencije so tako upravičene do donosa na sredstva, sodelovanja pri pomembnih odločitvah in izbora vodstvenih uslužbencev podjetij, v katera se vlaga državni kapital. Poleg tega podjetja, v katera se vlaga državni kapital, v skladu s členom 17 navedenega zakona o državnem premoženju sprejmejo tako upravljanje in nadzor s strani vlad ter ustreznih vladnih oddelkov in agencij kot tudi javni nadzor ter odgovarjajo vlagateljem kapitala.

(94)

Poleg tega ima kitajska vlada potrebna pooblastila za sodelovanje s finančnimi institucijami, tudi če niso v državni lasti, saj so vse v pristojnosti kitajskega bančnega regulativnega organa. V skladu s členoma 33 in 36 zakona o bančnem nadzoru (50) lahko uprava NFRA na primer od vseh finančnih institucij s sedežem v LRK zahteva, naj predložijo informacije, kot so računovodski izkazi, statistična poročila ter informacije v zvezi s poslovanjem in upravljanjem. Uprava NFRA lahko finančnim institucijam tudi naroči, naj informacije razkrijejo javnosti.

(95)

Poleg tega je Komisija od kitajske vlade zahtevala le, naj zadevnim finančnim institucijam posreduje posebne vprašalnike (Dodatek A), Komisiji pa predloži dokaz, da je to storila. Dodatki so vsebovali informacije za zadevne finančne institucije v zvezi z roki in načini predložitve ter obravnavo nezaupnih podatkov. Kitajska vlada teh vprašalnikov ni posredovala.

(96)

Hkrati je Komisija od kitajske vlade zahtevala, naj predstavi sistem in veljavni mehanizem, na podlagi katerih je bila oblikovana prednostna obrestna mera posojil, da bi se ocenili kakovost in preglednost obrestne mere, ki jo kitajske finančne institucije uporabljajo za odobritev posojil sektorju opreme za mobilni dostop. Kitajska vlada ni želela predstaviti takega mehanizma. Trdila je, da je pojasnila mehanizem za oblikovanje prednostne obrestne mere posojil.

(97)

Komisija je menila, da so pripombe neutemeljene. Večkrat je zahtevala odgovore na specifična jasna in relevantna vprašanja, kitajska vlada pa ni želela predložiti ustreznih informacij v odgovor. Kitajska vlada ni predložila dokazov o mehanizmu za oblikovanje prednostne obrestne mere posojil, niti ga ni dokazala ne v izpolnjenem vprašalniku ne med preveritvenim obiskom na kraju samem, zato ni bilo mogoče potrditi, kako je bil vzpostavljen.

(98)

Ker zahtevane informacije niso bile predložene, je Komisija menila, da ni prejela bistvenih informacij v zvezi s tem vidikom preiskave. Zato je sklenila, da se mora pri svojih ugotovitvah v zvezi s preferenčnim financiranjem zanašati na razpoložljiva dejstva.

(99)

Po dokončnem razkritju je CCCME ponovila stališče kitajske vlade, da uporaba člena 28 osnovne uredbe ne sme izhajati iz tega, da je kitajska vlada zavrnila zbiranje informacij, ki jih je zahtevala Komisija in ki jih bo Komisija sama zahtevala od drugih strani v preiskavi. Vendar ta splošna izjava ni izpodbijala specifičnih ugotovitev Komisije iz uvodnih izjav 93 do 95. Zato je bila odločitev Komisije, da se opre na razpoložljiva dejstva v zvezi s preferenčnim financiranjem, potrjena.

(100)

Komisija je kitajsko vlado v dopisu na podlagi člena 28 obvestila, da ni prejela ključnih informacij v zvezi z nekaterimi preiskovanimi subvencijskimi shemami, na primer nepovratnimi sredstvi, zavarovanjem izvoznih kreditov in zagotavljanjem uporabe zemljišč. Zato je Komisija kitajsko vlado obvestila, da bo pri preučevanju obstoja in obsega domnevnega subvencioniranja, dodeljenega v okviru zgoraj navedenih shem, morda morala uporabiti razpoložljiva dejstva v skladu s členom 28(1) osnovne uredbe.

(101)

V zvezi z nepovratnimi sredstvi kitajska vlada ni predložila dokazov, da je stopila v stik z vladami na podcentralni ravni in zahtevala informacije o nepovratnih sredstvih, zagotovljenih vzorčenim proizvajalcem. Zato ni poročala o nepovratnih sredstvih, ki so jih prejeli vzorčeni proizvajalci opreme za mobilni dostop, niti ni predložila informacij o njihovih merilih za upravičenost ali pravni podlagi.

(102)

Komisija je v zvezi z zavarovanjem izvoznih kreditov ugotovila, da je družba Sinosure dejansko edina finančna institucija, ki je izpolnila vprašalnik iz Dodatka A. Vendar je bil njen odgovor v številnih ključnih vidikih pomanjkljiv:

(103)

Kitajska vlada prav tako ni predložila vseh navedenih dokumentov in informacij, čeprav jih je Komisija zahtevala med preveritvenim obiskom.

(104)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila, da Komisija ni dokazala, da so informacije, ki niso bile predložene, potrebne, in izpodbijala uporabo člena 28(1). V zvezi s tem se je sklicevala na poročila odbora in pritožbenega organa v zadevi ZDA – super kalandriran papir (51), v katerih je bilo ugotovljeno, da je moral preiskovalni organ „najprej ugotoviti, ali so bile dobljene informacije potrebne za sprejetje ugotovitve o subvencioniranju izdelka v preiskavi“, in da „brez dodatnih pojasnil ne more kar sklepati, da so manjkajoče informacije ‚potrebne‘ v smislu člena 12.7“. Kitajska vlada je trdila tudi, da je zagotovila veliko gradiva v zvezi s programom zavarovanja izvoznih kreditov in da so evidentirane informacije zadostovale za preiskavo.

(105)

Komisija poudarja, da je treba informacije šteti za „potrebne“ v smislu člena 28(1) osnovne uredbe, če Komisiji omogočajo, da sprejme ustrezne ugotovitve v protisubvencijski preiskavi. V zvezi s tem Komisija meni, da so bile zahtevane informacije v zvezi s tem potrebne, zlasti za oceno, ali je družba Sinosure delovala kot javni organ, ali je bila pod vladnim nadzorom, ali je delovala v skladu s tržnimi načeli ali ustvarjala dobiček. Komisija je tudi menila, da omejenih informacij, ki jih je predložila kitajska vlada, in trditev iz njenega vprašalnika ni bilo mogoče preveriti glede na veljavna dokazila, potem ko je kitajska vlada zavrnila predložitev zahtevanih osnovnih dokumentov ali dokazov, kar je privedlo do utemeljene uporabe razpoložljivih dejstev v zvezi s tem. Na tej podlagi sta bili ti trditvi zavrnjeni.

(106)

V zvezi s pravicami do uporabe zemljišč kitajska vlada ni predložila informacij o pridobivanju zemljišč s strani proizvajalcev/izvoznikov opreme za mobilni dostop. Prav tako ni pojasnila, kako so lahko družbe v nekaterih okoliščinah zemljišče pridobile brezplačno. Podatkov o možnih referenčnih vrednostih v zvezi z zagotavljanjem pravic do uporabe zemljišč ni predložila.

(107)

V zvezi z električno energijo, dohodkovno podporo in vhodnimi materiali Komisija ni prejela več zahtevanih dokumentov in informacij. Ti dokumenti so so navedeni v dopisu na podlagi člena 28, ki je bil poslan kitajski vladi (52). Vendar, kot je navedeno v oddelku 3.11, Komisija ni mogla sprejeti sklepa o možnosti uvedbe izravnalnih ukrepov za te programe.

(108)

Kitajska vlada je v odgovoru na dopis Komisije na podlagi člena 28 nasprotovala uporabi razpoložljivih dejstev.

(109)

Kitajska vlada ni podala pripomb glede nepredložitve zahtevanih dokumentov in informacij v zvezi z nepovratnimi sredstvi in zavarovanjem izvoznih kreditov.

(110)

V zvezi s pravicami do uporabe zemljišč je kitajska vlada trdila, da Komisija zahteva dokumente in informacije, ki ne obstajajo.

(111)

Komisija se s to trditvijo ni strinjala. Komisija je lahko med preveritvenim obiskom pri kitajski vladi ugotovila, da je v celoti seznanjena s transakcijami v zvezi s pravicami do uporabe zemljišč in je lahko dokazala ceno, plačano za pravico do uporabe zemljišč, ki jo je pridobil vzorčeni proizvajalec izvoznik. V nasprotju z izjavo kitajske vlade je bilo v preiskavi ugotovljeno, da ti dokumenti obstajajo in da so bili na voljo kitajski vladi. Komisija je to lahko sklepala zlasti na podlagi dejstva, da je kitajska vlada med preveritvenim obiskom lahko dostopala do podrobnosti o transakcijah v zvezi s pravicami do uporabe zemljišč (vključno z objavo obvestila in transakcijsko ceno) prek spletne platforme (53), medtem ko te informacije niso bile navedene v izpolnjenem vprašalniku. Na podlagi tega je Komisija menila, da kitajska vlada pri obravnavi zahtev Komisije po informacijah in dokumentih ni ravnala po svojih najboljših močeh.

(112)

Ker Komisija od kitajske vlade ni prejela nobenih informacij v zvezi z zgoraj navedenimi elementi, je menila, da ni prejela ključnih informacij, pomembnih za preiskavo, in da se mora pri svojih ugotovitvah v zvezi z nepovratnimi sredstvi, zavarovanjem izvoznih kreditov in zagotavljanjem pravic do uporabe zemljišč za plačilo, nižje od primernega, opreti na razpoložljiva dejstva.

(113)

Na podlagi informacij iz memoranduma o zadostnosti dokazov, obvestila o začetku in izpolnjenih vprašalnikov Komisije je bila opravljena preiskava naslednjih subvencij kitajske vlade:

(114)

Glede na informacije, ki so jih predložile štiri vzorčene skupine proizvajalcev izvoznikov, jim je financiranje zagotavljalo 24 finančnih institucij s sedežem v LRK. Od teh 24 finančnih institucij jih je bilo 20 v državni lasti. Nekatere od ostalih finančnih institucij so bile v zasebni lasti, za nekatere pa Komisija ni mogla ugotoviti, ali so v državni ali zasebni lasti. Kljub pozivu, ki je bil poslan kitajski vladi in je zajemal vse finančne institucije, ki so zagotavljale posojila vzorčenim družbam, posebnega vprašalnika ni izpolnila nobena od finančnih institucij, ne glede na to, ali je v celoti ali delno v državni lasti.

(115)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 86, kitajska vlada vprašalnika ni posredovala finančnim institucijam in ni predložila informacij o lastništvu finančnih institucij, ki so vzorčenim družbam zagotavljale posojila. Komisija zato ni mogla ugotoviti, ali so ostale štiri finančne inštitucije v državni ali zasebni lasti.

(116)

Komisija je ugotavljala, ali banke v državni lasti delujejo kot javni organi v smislu člena 3 in člena 2(b) osnovne uredbe. V skladu z ustrezno sodno prakso STO (54) je javni organ subjekt, ki „ima, izvaja ali pa so mu zaupana vladna pooblastila“. Preiskavo o javnem organu je treba izvesti za vsak primer posebej, pri čemer je treba ustrezno upoštevati „glavne značilnosti in funkcije ustreznega subjekta“, razmerje tega subjekta „z vlado“ ter „pravno in gospodarsko okolje, ki prevladuje v državi, v kateri preiskovani subjekt deluje“. Glede na posebne okoliščine posamezne zadeve lahko ustrezni dokazi vključujejo: (i) dokaz, da „subjekt dejansko izvaja vladne funkcije“, zlasti kadar tak dokaz „kaže na stalno in sistematično prakso“; (ii) dokaz glede „obsega in vsebine vladnih politik, ki se nanašajo na sektor, v katerem deluje preiskovani subjekt“, ter (iii) dokaz, da vlada izvaja „smiseln nadzor nad subjektom in njegovim ravnanjem“. Preiskovalni organ mora v preiskavi o javnem organu „oceniti in ustrezno upoštevati vse ustrezne značilnosti subjekta“ ter preučiti vse vrste dokazov, ki bi lahko bili ustrezni za to oceno, pri tem pa naj se ne „osredotoči izključno ali neustrezno na eno samo značilnost, ne da bi ustrezno upošteval druge značilnosti, ki bi lahko bile pomembne“.

(117)

Sodna praksa STO določa (55): „Pomembno je, ali je subjektu zaupano pooblastilo za izvajanje vladnih funkcij, ne pa, kako je to doseženo. Obstaja veliko različnih načinov, na katere lahko vlada v ožjem smislu pooblasti subjekte. Skladno s tem so lahko ustrezne različne vrste dokazov, ki kažejo, da je bil določen subjekt pooblaščen. Dokaz, da subjekt dejansko izvaja vladne funkcije, se lahko uporablja kot dokaz, da ima vladna pooblastila, zlasti kadar tak dokaz kaže na stalno in sistematično prakso. Po našem mnenju lahko zato dokaz, da vlada izvaja smiseln nadzor nad subjektom in njegovim ravnanjem, v določenih okoliščinah dokazuje, da ima zadevni subjekt pooblastilo vlade, na podlagi katerega izvaja vladne funkcije. Vendar poudarjamo, da razen izrecnega prenosa pooblastila s pravnim instrumentom obstoj zgolj formalnih povezav med subjektom in vlado v ožjem smislu verjetno ne zadostuje za ugotovitev, da ima subjekt pooblastilo vlade. Tako na primer zgolj dejstvo, da je vlada večinski delničar subjekta, ne dokazuje, da izvaja smiseln nadzor nad ravnanjem tega subjekta, še manj pa, da ga je pooblastila za izvajanje vladnih funkcij. Vendar pa je v nekaterih primerih, kadar dokazi kažejo, da so formalni indici vladnega nadzora večplastni, in kadar obstajajo tudi dokazi, da se je tak nadzor smiselno izvajal, na podlagi teh dokazov mogoče sklepati, da zadevni subjekt izvaja vladna pooblastila“.

(118)

Za pravilno opredelitev subjekta kot javnega organa v posamezni zadevi je lahko pomembno upoštevati, „ali so funkcije ali ravnanje [subjekta] v pravnem redu zadevne države članice običajno razvrščene kot vladne“ (56) ter razvrstitev in funkcije subjektov v okviru članic STO na splošno. Zato je pri odločitvi, ali je specifičen subjekt javni organ, lahko pomembno, ali so funkcije ali ravnanje take vrste, da so v pravnem redu zadevne države članice običajno razvrščene kot vladne.

(119)

Obstaja veliko različnih načinov, na katere lahko vlada v ožjem smislu pooblasti subjekte. Skladno s tem so lahko ustrezne različne vrste dokazov, ki kažejo, da je bil določen subjekt pooblaščen. Dokaz, da subjekt dejansko izvaja vladne funkcije, se lahko uporablja kot dokaz, da ima vladna pooblastila, zlasti kadar tak dokaz kaže na stalno in sistematično prakso.

(120)

Dokaz, da vlada izvaja smiseln nadzor nad subjektom in njegovim ravnanjem, v določenih okoliščinah dokazuje tudi, da ima zadevni subjekt vladna pooblastila, na podlagi katerih izvaja vladne funkcije. Čeprav vladno lastništvo subjekta ni odločilno merilo, se lahko skupaj z drugimi elementi dejansko uporablja kot dokaz. Vendar zgolj obstoj formalnih povezav med subjektom in vlado v ožjem smislu verjetno ne zadostuje za ugotovitev, da ima subjekt vladna pooblastila. Tako na primer zgolj dejstvo, da je vlada večinska delničarka subjekta, samo po sebi ne dokazuje, da izvaja smiseln nadzor nad ravnanjem tega subjekta, še manj pa, da ga je pooblastila za izvajanje vladnih funkcij. Vendar pa je v nekaterih primerih, kadar dokazi kažejo, da so formalni indici vladnega nadzora večplastni, in kadar obstajajo tudi dokazi, da se je tak nadzor smiselno izvajal, na podlagi teh dokazov mogoče sklepati, da zadevni subjekt izvaja vladna pooblastila.

(121)

Glavni poudarek preiskave o javnem organu ni, ali je ravnanje, ki naj bi spodbudilo finančni prispevek, smiselno povezano z opredeljeno vladno funkcijo. V zvezi s tem pravni standard za odločanje o javnem organu v skladu s členom 1.1, točka (a)(1), Sporazuma SCM ne določa povezave posebne stopnje ali vrste, ki jo je nujno treba vzpostaviti med opredeljeno vladno funkcijo in zadevnim finančnim prispevkom. Ustrezna preiskava je namesto tega odvisna od subjekta, vključenega v to ravnanje, njegovih glavnih značilnosti in njegovega razmerja z vlado. Ta poudarek na subjektu v nasprotju z ravnanjem, ki naj bi spodbudilo finančni prispevek, se ujema z dejstvom, da imata vlada (v ožjem smislu) in javni organ enako „stopnjo podobnosti ali prekrivanja bistvenih značilnosti“, tj. oba sta po naravni vladna.

(122)

Narava ravnanja ali prakse subjekta lahko zagotovo pomeni dokaz, ki je ustrezen za preiskavo o javnem organu. Ravnanje subjekta – zlasti kadar kaže na stalno in sistematično prakso – je namreč ena od različnih vrst dokazov, ki lahko glede na okoliščine vsake preiskave osvetlijo glavne značilnosti subjekta in njegovega razmerja z vlado v ožjem smislu. Vendar je namen ocene takih dokazov odgovoriti na osrednje vprašanje, ali ima subjekt sam glavne značilnosti in funkcije, ki bi ga opredelile kot javni organ. Pri oceni, ali je subjekt javni organ v okviru kitajskih poslovnih bank v državni lasti v zadevi DS379, so bile na primer pomembne informacije, ki so kazale, da: (i) „direktorje uprav kitajskih poslovnih bank v državni lasti imenuje vlada, [KKP] pa ohrani znaten vpliv pri njihovi izbiri“, ter (ii) kitajske poslovne banke „še vedno ne obvladujejo ustrezno tveganj in analitičnih spretnosti“. Ti dokazi niso bili omejeni na posojilno dejavnost kitajskih poslovnih bank v državni lasti kot tako, temveč so omenjali njihove organizacijske značilnosti, verige organov odločanja in splošno razmerje s kitajsko vlado. Zato je pritožbeni organ STO v zadevi DS379 ugotovil, da je ministrstvo Združenih držav za trgovino (USDOC) upoštevalo dokaze v zvezi z ravnanjem kitajskih poslovnih bank v državni lasti (dajanje posojil), vendar je to storilo v okviru svoje preiskave glavnih značilnostih teh subjektov in njihovega razmerja s kitajsko vlado. Te kitajske poslovne banke v državni lasti so izvajale vladne funkcije v imenu kitajske vlade.

(123)

Poleg tega je pritožbeni organ pomen pripisal tudi dejstvu, da zadevna vlada med preiskavo ni sodelovala. Pritožbeni organ je v zadevi DS379 namreč potrdil ugotovitev ministrstva Združenih držav za trgovino, da so poslovne banke v državni lasti v preiskavi v zvezi s premazanim papirjem brez lesovine pomenile javne organe na podlagi naslednjih premislekov: (i) skoraj popolno državno lastništvo bančnega sektorja na Kitajskem; (ii) člen 34 zakona o poslovnem bančništvu, ki določa, da morajo banke „svojo posojilno dejavnost izvajati v skladu s potrebami nacionalnega gospodarstva in družbenega razvoja ter v skladu s smernicami industrijskih politik države“; (iii) evidentirani dokazi kažejo, da kitajskim poslovnim bankam še vedno primanjkuje ustreznega obvladovanja tveganj in analitičnih spretnosti, in (iv) dejstvo, da „v [tej] preiskavi [ministrstvo Združenih držav za trgovino] ni prejelo potrebnih dokazov, da bi v celoti dokumentiralo postopek, po katerem je bilo zaprošeno za posojila za papirno industrijo ter po katerem so bila ta posojila odobrena in ocenjena“ (57).

(124)

Da bi Komisija ugotovila, ali imajo banke v državni lasti vladna pooblastila, jih izvajajo ali so jim bila ta zaupana, je ustrezno upoštevala glavne značilnosti in funkcije bank, njihovo razmerje z vlado ter pravno in gospodarsko okolje, ki prevladuje v državi, v kateri deluje preiskovani subjekt. V zvezi s tem je Komisija želela pridobiti informacije o državnem lastništvu in formalne indice vladnega nadzora v bankah v državni lasti. Analizirala je tudi, ali se je nadzor izvajal smiselno glede na veljavni normativni okvir. V ta namen se je morala zanašati na razpoložljiva dejstva, ker kitajska vlada zadevnim finančnim institucijam ni hotela posredovati ustreznih vprašalnikov in predložiti dokazov o postopku odločanja, ki je vodil do preferenčnih posojil, kot je navedeno v oddelku 3.4.2.

(125)

V kitajskem bančnem sektorju prevladujejo banke v državni lasti, ki se glede na svoje posebne primarne funkcije običajno imenujejo poslovne banke v državni lasti ali banke, ki izvajajo državno politiko (glej uvodno izjavo 52 in 113).

(126)

Ker država ohranja nadzor nad bankami v državni lasti prek več kanalov – poleg lastniškega deleža zagotavlja tudi prisotnost partijskih struktur in njihov vpliv v finančnih institucijah ter z regulativnimi ukrepi zahteva določene vrste poslovnega ravnanja bank (glej oddelek 3.6.1.4) –, lahko sredstva finančnega sektorja uporabi za doseganje svojih ciljev politike (glej tudi uvodne izjave 142 do 144), vključno s krovnim ciljem „spodbujanja razvoja socialističnega tržnega gospodarstva“, kot je določeno v členu 1 zakona o bankah (za podrobnejšo analizo zakona o bankah glej oddelek 3.6.1.4).

(127)

V skladu s tem so temeljne funkcije bančnih institucij, zlasti njihove posojilne politike, oblikovane tako, da služijo namenom politike, gospodarska uspešnost bank pa je podrejena zahtevam industrijskih politik kitajske vlade. Veljavni pravni okvir in institucionalna ureditev v zvezi s tem zagotavljata, da se, kadar kitajska vlada določi gospodarske prednostne naloge, na primer razvoj sektorja opreme za mobilni dostop, potrebna sredstva prednostno usmerijo v ustrezne projekte prek finančnega sektorja. Zato banke v državni lasti učinkovito opravljajo vladne funkcije, če se zahteva, da je njihovo ključno poslovodno osebje povezano s KKP in zato zvesto predvsem partiji, svoje glavne poslovne dejavnosti pa morajo izvajati ob ustreznem upoštevanju ciljev politike, ki jih določijo vladni organi.

(128)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 86, kitajska vlada vprašalnikov ni želela posredovati bankam z utemeljitvijo, da ta zahteva krši Sporazum SCM, saj vključuje neupravičeno zahtevo po informacijah od kitajskih finančnih institucij, ki jih napačno razvršča kot javne organe, brez ustreznega obveščanja o informacijah in brez upoštevanja pomislekov glede zaupnosti v skladu s kitajsko zakonodajo.

(129)

Komisija je med preiskavo pojasnila, da ima pravico, da pod nadzorom kitajskih organov zahteva podatke od kitajskih finančnih institucij, vključno s subjekti v državni lasti, in potrdila, da se bodo vse zaupne informacije upravljale v skladu z ustreznimi protokoli glede zaupnosti. Poleg tega je bila zahteva po zaupnosti opuščena, kot je razvidno iz pisnega soglasja vzorčenih družb, s katerim so se izrecno odpovedale svojim pravicam do zaupnosti.

(130)

Zato in kot je navedeno v uvodni izjavi 128, nobena od finančnih institucij v državni lasti, ki so zagotavljale posojila vzorčenim družbam, ni izpolnila posebnega vprašalnika. Na seznamu bank so med drugim: Kitajska kmetijska banka, Pekinška banka (58), Banka Kitajske, Bank of Communications Co., Ltd, banka Ningbo, Korporacija Konstrukcijske banke Kitajske, China Industrial Bank Co., Ltd, Poslovna banka Kitajske, banka China Minsheng Bank (59), kitajska izvozno-uvozna banka (banka EXIM), Industrijska in poslovna banka (ICBC), Ping An Bank (60), Shanghai Pudong Development Bank Co. Ltd, China Postal Savings Bank Co., Ltd., Changshajska banka, Hunanska banka, banka China Bohai Bank, Kitajska razvojna banka, banka China Guangfa Bank, Poslovna banka Kitajske, Hongkong in Shanghai Banking Corporation (HSBC), banka Huxia Bank, Citibank (Kitajska).

(131)

Kitajska vlada ni predložila niti informacij o lastništvu bank niti o njihovi strukturi upravljanja, oceni tveganja ali primerih v zvezi s posebnimi posojili industriji opreme za mobilni dostop.

(132)

Zato se je Komisija odločila, da bo pri ugotavljanju, ali se navedene finančne institucije v državni lasti štejejo za javne organe, uporabila razpoložljiva dejstva.

(133)

Komisija je v prejšnji protisubvencijski preiskavi (61) ugotovila, da so banke, ki so zagotavljale posojila vzorčenim skupinam proizvajalcev izvoznikov v zadevni preiskavi, delno ali v celoti v lasti države ali pravnih oseb v lasti države. Ker banke niso izpolnile posebnega vprašalnika, je Komisija uporabila javno dostopne informacije, kot so spletišče banke, letna poročila, informacije iz bančnih imenikov ali z interneta. V skladu z ugotovitvami teh preteklih preiskav je bilo v delovnem dokumentu služb Komisije (62) potrjeno, da v bančnem sektorju (63) prevladuje država z ohranjanjem nadzornih deležev v vseh poslovnih bankah v državni lasti ter s tem, da je večinski delničar v številnih delniških poslovnih bankah z neposrednimi naložbami družbe Central Huijin ali posredno prek drugih pravnih subjektov v državni lasti. V uvodni izjavi 130 so navedeni bančni subjekti, o katerih so poročali proizvajalci izvozniki, v katerih ima država večinski delež, in ker ni bilo sprememb od nedavnih podobnih preiskav (64), se je štelo, da so vse finančne institucije v državni lasti, ki so vzorčenim proizvajalcem izvoznikom zagotavljale financiranje, v delni ali popolni lasti same države ali pravnih oseb v državni lasti.

(134)

Kar zadeva formalne indice vladnega nadzora nad bankami v državni lasti, jih je Komisija štela za „ključne finančne institucije v državni lasti“. Zlasti v obvestilu „Začasne določbe o nadzornih odborih v ključnih finančnih institucijah v državni lasti“ (65) je navedeno: „Ključne finančne institucije v državni lasti, ki so navedene v teh določbah, so državne politične banke, poslovne banke, družbe za upravljanje finančnih sredstev, delniške družbe, zavarovalnice itd. (v nadaljnjem besedilu: državne finančne institucije), v katere državni svet razpošlje nadzorne odbore“.

(135)

Nadzorni odbor ključnih finančnih institucij v državni lasti je imenovan v skladu z „Začasnimi določbami o nadzornih odborih v ključnih finančnih institucijah v državni lasti“. Komisija je na podlagi členov 3 in 5 teh začasnih določb ugotovila, da člane nadzornega odbora imenuje državni svet, kateremu mu tudi odgovarjajo, iz česar je razviden institucionalni nadzor države nad poslovnimi dejavnostmi sodelujoče banke v državni lasti.

(136)

V zvezi s poslovnimi bankami v državni lasti je Komisija ugotovila, da je šest največjih bank do konca leta 2022 predstavljalo več kot 40 % skupnih sredstev kitajskega finančnega sektorja (66). Vsaj dve od teh šestih poslovnih bank v državni lasti, in sicer Industrijska in poslovna banke Kitajske ter Kitajska kmetijska banka, spadata med finančne institucije, ki so zagotavljale posojila vzorčenim skupinam proizvajalcev izvoznikov v tej preiskavi (glej uvodno izjavo 130). Država ima večinski delež v Industrijski in poslovni banki Kitajske (67) in Kitajski kmetijski banki (68). Poleg nadzora šestih največjih poslovnih bank v državni lasti država ohranja znatne deleže v več drugih poslovnih bankah v državni lasti, v katerih je njena udeležba bolj posredna, na primer prek družb v državni lasti. Več teh poslovnih bank v državni lasti, ki so leta 2021 predstavljale približno 20 % skupnih sredstev kitajskega bančnega sektorja, na primer banke Shanghai Pudong Development Bank, China Everbright Bank, Ping An Bank in China Minsheng Bank, spada med finančne institucije, ki so zagotavljale posojila vzorčenim skupinam proizvajalcev izvoznikov v tej preiskavi (za celoten seznam glej uvodno izjavo 130), z različno stopnjo lastniškega deleža države, in sicer od približno 3 % v primeru banke China Minsheng Bank (69) do več kot 80 % za banko China Everbright Bank (70).

(137)

Komisija je tudi ugotovila, da so finančne institucije, ki so v državni lasti, leta 2017 spremenile svoje statute, da bi povečale vlogo KKP na najvišji ravni odločanja bank (71).

(138)

Ti novi statuti določajo, da:

(139)

V uvodni izjavi 53 so navedeni posebni primeri teh sprememb statuta Industrijske in poslovne banke Kitajske ter Kitajske kmetijske banke.

(140)

Komisija je želela pridobiti tudi informacije o tem, ali je kitajska vlada izvajala smiseln nadzor nad ravnanjem finančnih institucij v državni lasti v zvezi z njihovimi posojilnimi politikami in politikami ocene tveganja, kadar so dajale posojila industriji opreme za mobilni dostop. V zvezi s tem so se upoštevali naslednji regulativni dokumenti:

(141)

Komisija je pri pregledovanju teh regulativnih dokumentov ugotovila, da finančne institucije v LRK poslujejo v pravnem okviru, ki jim nalaga, da se prilagodijo ciljem industrijske politike kitajske vlade, ki vključujejo razvoj sektorja opreme za mobilni dostop. Industrija opreme za mobilni dostop, ki je priznana kot del industrije gradbenih strojev, je poudarjena v ključnih nacionalnih in regionalnih načrtih, vključno s strategijo Made in China 2025, 14. petletnim načrtom za industrijo gradbenih strojev ter različnimi pokrajinskimi in občinskimi razvojnimi strategijami v Zhejiangu, Jiangsuju in Hunanu. Te politike spodbujajo finančno podporo, spodbude za raziskave in razvoj ter povezovanje industrij v sklope, s tem pa tudi spodbujajo finančne institucije k prednostnemu financiranju podjetij v tem sektorju.

(142)

Člen 34 zakona o bankah se uporablja za vse finančne institucije, ki delujejo na Kitajskem, in na splošni ravni določa, da „poslovne banke svojo posojilno dejavnost izvajajo v skladu s potrebami nacionalnega gospodarskega in družbenega razvoja ter smernicami industrijske politike države“. Čeprav člen 4 zakona o bankah določa, da „poslovne banke opravljajo posle brez vmešavanja katere koli enote ali posameznika. Z vsem svojim premoženjem, ki ga imajo kot pravne osebe, so civilno odgovorne,“ je preiskava pokazala, da se člen 4 zakona o bankah uporablja v skladu s členom 34 zakona o bankah, tj. kadar država določi javno politiko, jo banke izvajajo in sledijo njenim navodilom.

(143)

Poleg tega člen 15 splošnih pravil o posojilih določa: „V skladu z državno politiko lahko ustrezne službe subvencionirajo posojilne obresti, in sicer z namenom spodbujanja rasti nekaterih industrij in gospodarskega razvoja na nekaterih območjih“.

(144)

Podobno se s sklepom št. 40 vsem finančnim institucijam daje navodila, naj kreditno podporo zagotavljajo zlasti „spodbujanim“ projektom. Kot je pojasnjeno že v oddelku 3.3 in natančneje v uvodnih izjavah 72 in 80, spadajo projekti industrije opreme za mobilni dostop v „spodbujano“ kategorijo. Sklep št. 40 torej potrjuje predhodno ugotovitev v zvezi z zakonom o bankah, in sicer da banke izvajajo pooblastila vlade v obliki preferenčnih kreditnih poslov. Komisija je tudi ugotovila, da ima uprava NFRA obsežna pooblastila za odobritev vseh vidikov upravljanja vseh finančnih institucij s sedežem v LRK (vključno s finančnimi institucijami v zasebni in tuji lasti), na primer (72):

(145)

Zakon o bankah je pravno zavezujoč. V oddelku 3.6.1.4 je bilo ugotovljeno, da je narava petletnih načrtov in sklepa št. 40 zavezujoča. Zavezujoča narava regulativnih dokumentov uprave NFRA izhaja iz njenih pooblastil kot bančnega regulativnega organa. Zavezujoča narava drugih dokumentov je razvidna iz klavzul o nadzoru in vrednotenju, ki jih vsebujejo.

(146)

Sklep št. 40 državnega sveta vsem finančnim institucijam nalaga, naj kreditno podporo zagotovijo samo naložbenim projektom, ki spadajo v spodbujano kategorijo, ter napoveduje izvajanje „drugih preferenčnih politik za projekte, ki spadajo v kategorijo spodbujanih industrij“. Na tej podlagi morajo banke zagotavljati kreditno podporo industriji opreme za mobilni dostop kot spodbujani industriji.

(147)

Poleg tega mora Komunistična partija Kitajske nadzorovati celo odločitve v zasebnem poslovnem bančništvu, ki morajo biti usklajene z nacionalnimi politikami. Dejansko je zdaj eden od treh krovnih ciljev države v zvezi z upravljanjem bančništva okrepiti vodilno vlogo partije v bančnem in zavarovalniškem sektorju, tudi glede vprašanj poslovanja in upravljanja družb. V zvezi s tem triletni načrt komisije CBIRC za obdobje 2020–2022 nalaga „nadaljnje izvajanje duha, ki ga uteleša osrednji govor generalnega sekretarja Ši Džinpinga o doseganju napredka na področju reforme korporativnega upravljanja v finančnem sektorju“. Poleg tega je cilj oddelka II načrta spodbujati organsko vključevanje vodilne vloge partije v korporativno upravljanje: „Dosegli bomo, da bo vključevanje vodilne vloge partije v korporativno upravljanje vse bolj dosledno, standardizirano in v skladu s postopki […]. Partijski odbor mora o glavnih vprašanjih poslovanja in upravljanja razpravljati pred odločanjem upravnega odbora ali višjega vodstva“.

(148)

Poleg tega je kitajska vlada nedavno določila, da morajo tudi delničarji finančnih institucij olajševati izvajanje nadzora kitajske vlade na podlagi okvira institucije za korporativno upravljanje: „Veliki delničarji bančnih in zavarovalniških institucij podpirajo navedene institucije pri vzpostavitvi neodvisne in dobre strukture korporativnega upravljanja z učinkovitimi zavorami in ravnovesji ter jih spodbujajo k zagotavljanju organskega vključevanja vodilne vloge partije v korporativno upravljanje in jih podpirajo pri tem“ (73).

(149)

Nazadnje, pri merilih uprave NFRA za ocenjevanje uspešnosti poslovnih bank se zdaj upošteva zlasti način, kako finančne institucije „prispevajo k doseganju nacionalnih razvojnih ciljev in realnemu gospodarstvu“, predvsem pa, kako „prispevajo k strateškim in nastajajočim industrijam“ (74).

(150)

Zato je Komisija sklenila, da je kitajska vlada vzpostavila normativni okvir, ki ga morajo upoštevati vodstveni delavci in nadzorniki sodelujoče banke v državni lasti, ki jih imenuje kitajska vlada in ki tej tudi odgovarjajo. Kitajska vlada se je torej pri izvajanju smiselnega nadzora nad ravnanjem sodelujoče banke v državni lasti, kadar je ta zagotavljala posojila industriji opreme za mobilni dostop, opirala na ta normativni okvir. Glavne funkcije banke v državni lasti se nanašajo na posebne naloge, ki jih kitajska vlada dodeli na podlagi tega normativnega okvira, zaradi česar banka postane orodje kitajske vlade za opravljanje vladnih funkcij.

(151)

Kitajska vlada se je med preiskavo sklicevala na razlago zakona o bankah s strani nacionalnega ljudskega kongresa ter člena 4 zakona o bankah, pri čemer je trdila, da poslovne banke na Kitajskem delujejo kot neodvisni pravni subjekti, ki „sprejemajo svoje odločitve“, „brez vmešavanja katere koli enote ali posameznika“ in da „noben subjekt ali posameznik ne sme prisiliti komercialne banke v odobritev posojil ali zagotavljanje jamstva“.

(152)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 145, je Komisija menila, da sta kitajski zakon o bankah in sklep št. 40 obvezna. Poleg tega ugotovitve te preiskave in ugotovitve Komisije v prejšnjih preiskavah v zvezi z istim programom subvencij (75) niso podprle trditve, da banke pri sprejemanju odločitev o posojilih ne upoštevajo vladne politike in načrtov. Komisija je na primer ugotovila, da so imele štiri skupine vzorčenih proizvajalcev izvoznikov koristi zaradi preferenčnih posojil po obrestnih merah, nižjih od tržnih.

(153)

V preiskavi je bilo ugotovljeno tudi, da se člen 4 uporablja le, če je usklajen s členom 33. To pomeni, da banke sicer lahko poslujejo v skladu s svojim splošnim pravnim okvirom, vendar morajo upoštevati državne politike, kadar jim je to naloženo. Člen 4 zakona o bankah je del poglavja I, ki vsebuje splošne določbe, člen 33 pa je del poglavja IV, ki določa osnovna pravila za posojila. Besedilo člena 33: „poslovne banke opravljajo posojilne posle na podlagi potreb nacionalnega gospodarstva in družbenega razvoja ter v skladu s smernicami industrijskih politik države“ kaže, da ta določba ni usmeritvene narave, temveč obvezna in da bankam daje jasno navodilo, naj pri opravljanju posojilnih poslov upoštevajo industrijske politike države. Komisija je ugotovila tudi, da morajo v skladu s sklepom št. 40 državnega sveta vse finančne institucije kreditno podporo zagotoviti samo spodbujanim projektom, poleg tega pa je v njem napovedano izvajanje „drugih preferenčnih politik za projekte, ki spadajo v kategorijo spodbujanih industrij“. Člen 17 istega sklepa določa, da morajo banke upoštevati kreditna načela, vendar je Komisija ugotovila, da banke med preiskavo niso spoštovale kreditnih načel. Komisija je zahtevala dokazila o tem, da finančne institucije spoštujejo ta načela. Kitajska vlada in finančne institucije takih informacij niso predložile. Zato je morala Komisija tako oceno opraviti na podlagi razpoložljivih dejstev. Taka dejstva so pokazala, da so bila posojila proizvajalcem izvoznikom zagotovljena ne glede na njihov finančni položaj in kreditno sposobnost. Ta ugotovitev ni nova in je bila podana že v prejšnjih preiskavah (76), v katerih je Komisija predhodno dokazala, da člen 17 nima učinka v smislu uveljavljanja kreditnega načela za spodbujane industrije. Med sedanjo preiskavo Komisija zaradi nesodelovanja ni mogla preveriti skladnosti, kar je dodatno okrepilo pomisleke glede preglednosti in upoštevanja ustreznih postopkov bonitetnega ocenjevanja.

(154)

Nazadnje, kot je navedeno v uvodnih izjavah 137 in 138, dejstvo, da vsa glavna vprašanja v zvezi z delovanjem in upravljanjem bank pregleda partija, ki je temeljito vključena v strukturo korporativnega upravljanja bank, in dejstvo, da se uspešnost bank ocenjuje v skladu z njihovimi prizadevanji, da bi služile strateškim in nastajajočim podjetjem, kot je industrija opreme za mobilni dostop, prav tako kažeta na strogost in zavezujočo naravo regulativnega okvira za delovanje finančnih institucij.

(155)

Ker ni bilo sodelovanja in oprijemljivih dokazov o ocenah kreditne sposobnosti, je Komisija preučila splošno pravno okolje, kot je opisano v uvodnih izjavah 142 do 150, ter ravnanje sodelujoče banke v državni lasti v zvezi s posojili, zagotovljenimi vzorčenim družbam. To ravnanje je bilo v nasprotju z njenim uradnim stališčem, saj banke v državni lasti v praksi niso ravnale, kot bi finančne institucije običajno ravnale na podlagi temeljitih ocen tveganja, ki temeljijo na trgu.

(156)

Komisija je med preiskavo ugotovila, da so se posojila vzorčenim skupinam proizvajalcev izvoznikov zagotavljala po obrestnih merah, ki so bile nižje od prednostne obrestne mere posojil, ki jo je objavilo nacionalno središče za medbančno financiranje, ali blizu nje. Prednostna obrestna mera posojil je bila uvedena 20. avgusta 2019 in nadomešča prejšnjo referenčno obrestno mero Ljudske banke Kitajske (77). Zagotavljanje financiranja po obrestnih merah, ki so nižje od netvegane obrestne mere države ali blizu nje, na medbančnem trgu jasno kaže, da tveganje ni bilo ustrezno upoštevano. Ker kitajska vlada in finančne institucije niso sodelovale, je morala Komisija uporabiti razpoložljiva dejstva in je tako sklenila, da so bila posojila odobrena ne glede na dejansko stanje finančnega in kreditnega tveganja družb, kot je navedeno v oddelku 3.6.3. Posojila so se torej zagotavljala pod tržnimi obrestnimi merami, če jih primerjamo z obrestno mero, ki bi ustrezala profilu tveganja vzorčenih proizvajalcev izvoznikov.

(157)

Komisija je na podlagi navedenega ugotovila, da je kitajska vlada vzpostavila normativni okvir v zvezi s posojili za spodbujane industrije, ki ga morajo upoštevati vodstveni delavci in nadzorniki banke, ki jih imenuje kitajska vlada in ki tej vladi tudi odgovarjajo. Ta normativni okvir vodstvenim delavcem in nadzornikom banke ni puščal manevrskega prostora za odločanje o tem, ali bodo v zvezi z vzorčenimi proizvajalci izvozniki upoštevali ta okvir ali ne, s čimer so bili vodstveni delavci zadevne banke postavljeni v odvisen položaj.

(158)

Kitajska vlada se je torej opirala na normativni okvir, da je izvajala smiseln nadzor nad ravnanjem sodelujoče banke v državni lasti, kadar je ta zagotavljala posojila industriji opreme za mobilni dostop.

(159)

Ker ni bilo konkretnih dokazov o ocenah kreditnega tveganja, je Komisija preučila splošno pravno okolje, ki se uporablja za dajanje posojil spodbujanim panogam, kot je industrija opreme za mobilni dostop, v povezavi z ravnanjem sodelujoče banke v državni lasti in ugotovila, da banka ni delovala na podlagi temeljitih ocen tveganja, ki temeljijo na trgu.

(160)

Poleg tega, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 152, so bila posojila vzorčenim skupinam proizvajalcev izvoznikov zagotovljena po obrestnih merah, ki so bile nižje od prednostne obrestne mere posojil ali blizu nje, ne glede na njihovo finančno in kreditno tveganje. Zato je Komisija ob upoštevanju profila tveganja vzorčenih proizvajalcev izvoznikov, opisanega v oddelku 3.6.4.3, in dejstva, da bi morali nekateri vzorčeni proizvajalci izvozniki v skladu z analizo tveganja, ki jo je izvedla Komisija, prejeti bonitetno oceno BB, drugi pa bonitetno oceno B, in bi morali zato plačati obrestne mere, ki bi bile precej višje od netvegane obrestne mere, sklenila, da so bila zadevna posojila zagotovljena pod tržnimi obrestnimi merami.

(161)

Komisija je zato sklenila, da je kitajska vlada izvajala smiseln nadzor nad ravnanjem sodelujoče banke v državni lasti v zvezi z njenimi posojilnimi politikami in oceno tveganja v zvezi z industrijo opreme za mobilni dostop.

(162)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju ponovila svojo trditev, da člen 4 zakona o poslovnih bankah ni podrejen členu 34 in da člen 34 ne sme biti v nasprotju z določbo člena 4 v zvezi z neodvisnostjo bank. Trdila je tudi, da zakon o bankah bankam, ki ne spoštujejo člena 34, ne nalaga nobenih sankcij. Poleg tega je kitajska vlada trdila, da člen 15 splošnih pravil o posojilih ne more biti podlaga za trditev, da kitajska vlada od komercialnih bank zahteva, da zagotovijo preferenčna posojila, kar kaže na pregled splošnih pravil o posojilih. Kitajska vlada je dodala tudi, da se Sklep št. 40 ne uporablja za industrijo opreme za mobilni dostop, saj se spodbujajo le projekti, ki so navedeni v katalogu.

(163)

Komisija se je ponovno sklicevala na poročilo pritožbenega organa, kot je navedeno v uvodni izjavi 123, v katerem je bilo potrjeno, da morajo banke „izvajati svoje posojilne posle na podlagi potreb nacionalnega gospodarstva in družbenega razvoja ter pod vodstvom državnih industrijskih politik“, ter opozorila, da je domnevni neobstoj sankcij ni pomemben, ker je kitajski bančni sektor večinoma v državni lasti ter ker morajo biti poslovne bančne odločitve pod nadzorom KKP in biti skladne z nacionalnimi politikami, pri čemer tega ni izpodbijala nobena od zainteresiranih strani. Kar zadeva člen 15 splošnih pravil o posojilih, je Komisija ugotovila, da kitajska vlada ni predložila dokazov o takem pregledu in da zakon ni bil spremenjen ali razveljavljen, tako da se ta člen še vedno uporablja, kot je navedla v svoji pripombi k dokončnemu razkritju kitajske vlade. Komisija se je sklicevala tudi na uvodno izjavo 59, v kateri je ugotovila, da je sektor opreme za mobilni dostop del sektorja „velikih gradbenih strojev“, navedenega v katalogu, kar potrjuje, da je oprema za mobilni dostop spodbujan sektor. Na podlagi navedenega so bile te trditve zavrnjene.

(164)

Komisija je ugotovila, da so banke v državni lasti izvajale zgoraj opisani pravni okvir in s tem opravljale vladne funkcije v zvezi s sektorjem opreme za mobilni dostop. Zato so delovale kot javni organ v smislu člena 2(b) osnovne uredbe v povezavi s členom 3(1), točka (a)(i), osnovne uredbe in v skladu z ustrezno sodno prakso STO.

(165)

Poleg tega je Komisija na podlagi istih informacij ugotovila, da tudi če se za finančne institucije v državni lasti ne bi štelo, da so javni organi, bi se v smislu člena 3(1), točka (a)(iv), osnovne uredbe iz enakih razlogov, kot so navedeni v oddelku 3.6.2, kljub temu štelo, da jim je kitajska vlada dala pooblastilo ali navodilo za opravljanje funkcij, ki so običajno v pristojnosti vlade. Njihovo ravnanje bi se zato v vsakem primeru pripisalo kitajski vladi.

(166)

Komisija je v obravnavani zadevi ugotovila, da so posojila vzorčenim skupinam proizvajalcev izvoznikov v tej preiskavi zagotavljale naslednje banke in zasebne finančne institucije, ki delujejo na Kitajskem: Citibank (China) Co., Ltd., banka China Bohai Bank, banka China Mingsheng Bank in banka HSBS.

(167)

Kot v prejšnjih preiskavah (78) se je v skladu z ustrezno analizo iz uvodnih izjav 140 do 161 štelo, da te banke in zasebne finančne institucije delujejo pod nadzorom uprave NFRA (ki je nadomestila komisijo bančnih regulatorjev Kitajske) ter da jim je kitajska vlada dala pooblastilo ali navodilo za opravljanje funkcij. Ker informacije, ki bi dokazovale nasprotno, niso bile predložene, je Komisija v tej preiskavi ohranila isti sklep.

(168)

Komisija je preučila, ali je kitajska vlada vsem tem finančnim institucijam dala pooblastilo ali navodilo za dodelitev subvencij sektorju opreme za mobilni dostop v smislu člena 3(1), točka (a)(iv), osnovne uredbe.

(169)

Po mnenju pritožbenega organa STO gre za „pooblastilo“, kadar vlada zasebnemu organu naloži odgovornost, „navodilo“ pa se nanaša na primere, kadar vlada nad zasebnim organom izvaja pooblastila (79). Vlada v obeh primerih uporablja zasebni organ kot pooblaščenca za izvršitev finančnega prispevka, pri čemer bi se „v večini primerov […] pričakovalo, da zaupanje ali ukaz zasebnemu organu, vključuje neko obliko grožnje ali spodbude“ (80). Hkrati članice v skladu s členom 3(1), točka (a)(iv), ne smejo uvesti izravnalnih ukrepov za izdelke, „kadar vlada zgolj izvaja svoje splošne regulativne pristojnosti“ (81) ali kadar ima posredovanje države „lahko ali pa tudi ne določen učinek zgolj na podlagi navedenih dejanskih okoliščin in uveljavljanja proste izbire akterjev na zadevnem trgu“ (82). Zaupanje ali ukaz pomeni „aktivnejšo vlogo vlade in ne zgolj spodbudo“ (83).

(170)

Komisija je opozorila, da normativni okvir v zvezi z industrijo iz uvodnih izjav 142 do 147 velja za vse finančne institucije v LRK, vključno s finančnimi institucijami v zasebni lasti. Za ponazoritev, zakon o bankah in različni odloki uprave NFRA (prej komisija CBIRC) zajemajo vse banke, ki jih financira Kitajska, in banke s tujimi naložbami v okviru upravljanja uprave NFRA.

(171)

Poleg tega je imela večina posojilnih pogodb z zasebnimi finančnimi institucijami pogoje, ki so bili podobni pogojem pogodb z bankami v državni lasti, posojilne obrestne mere zasebnih finančnih institucij pa so bile podobne posojilnim obrestnim meram finančnih institucij v državni lasti. To kaže, da te banke dejansko zagotavljajo preferenčne posojilne pogoje v skladu z nadzorom kitajske vlade nad bančnim sektorjem.

(172)

Ker Komisija od zasebnih finančnih institucij ni prejela nasprotnih informacij, je sklenila, da je država, kar zadeva industrijo opreme za mobilni dostop, vsem finančnim institucijam (vključno z zasebnimi finančnimi institucijami), ki na Kitajskem poslujejo pod nadzorom uprave NFRA, v smislu člena 3(1), točka (a)(iv), prva alinea, osnovne uredbe dala pooblastilo ali navodilo za izvajanje vladnih politik in zagotavljanje posojil industriji opreme za mobilni dostop po preferenčnih obrestnih merah (84), tj. funkcij, ki se ne razlikujejo od funkcij, ki jih običajno opravljajo vlade.

(173)

Komisija je v prejšnjih protisubvencijskih preiskavah na podlagi študije, ki jo je objavil Mednarodni denarni sklad (85) in ki je pokazala neskladje med mednarodnimi in kitajskimi bonitetnimi ocenami, že ugotovila, da domače bonitetne ocene, dodeljene kitajskim družbam, niso zanesljive. Dejansko so po navedbah MDS lokalne bonitetne agencije več kot 90 % kitajskih obveznic ocenile z oceno od AA do AAA. To ni primerljivo z drugimi trgi, kot so EU ali Združene države Amerike (ZDA). Na trgu ZDA ima na primer tako visoko oceno manj kot 2 % družb. Kitajske bonitetne agencije so torej močno nagnjene k dodeljevanju najvišjih ocen na bonitetni lestvici. Njihove bonitetne lestvice imajo zelo širok razpon, obveznice z zelo različnimi tveganji neplačila pa običajno združijo v eno obsežno bonitetno kategorijo (86). Glede na študijo družbe Bloomberg China bond market insight 2021 (Vpogled v kitajski trg obveznic leta 2021) (87) na trgu obveznic prevladuje pet kitajskih lokalnih bonitetnih agencij: China Chengxin, Dagong, Lianhe, Shanghai Brilliance in Golden credit rating, pri čemer so lokalne bonitetne agencije približno 90 % obveznic ocenile z oceno AAA. Vendar je veliko izdajateljev od družbe S&P prejelo nižjo globalno bonitetno oceno izdajatelja, in sicer A in BBB (88).

(174)

Poleg tega tuje bonitetne agencije, kot sta bonitetni agenciji Standard and Poor’s in Moody’s, pri ocenjevanju kitajskih obveznic, izdanih v tujini, običajno zvišajo izhodiščno bonitetno oceno izdajatelja na podlagi ocene strateškega pomena družbe za kitajsko vlado in trdnosti morebitnega implicitnega jamstva (89).

(175)

To analizo dopolnjujejo prejšnji primeri, ki so pokazali, da ima kitajska vlada tudi določen vpliv na trg bonitetnega (90) ocenjevanja.

(176)

Glede na informacije, ki jih je predložila kitajska vlada v prejšnjih primerih, je bilo na kitajskem trgu obveznic dejavnih 14 bonitetnih agencij, od tega 12 domačih bonitetnih agencij. Drugič, na kitajski trg bonitetnega ocenjevanja ni mogoče prosto vstopiti. V bistvu gre za zaprt trg, saj mora bonitetne agencije pred začetkom njihovega delovanja odobriti kitajska nadzorna komisija za vrednostne papirje ali Ljudska banka Kitajske (91). Ljudska banka Kitajske je sredi leta 2017 naznanila, da bodo tuje bonitetne agencije pod nekaterimi pogoji lahko izvajale kreditno ocenjevanje na delu domačega trga obveznic. Vendar te bonitetne agencije uporabljajo kitajske bonitetne lestvice, zato ocene niso povsem primerljive z mednarodnimi bonitetnimi ocenami, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 174.

(177)

Raziskava družbe Allianz Global Investors iz leta 2021 potrjuje ugotovitve Komisije in navaja, da „se kitajski sistem bonitetnega ocenjevanja v matični državi razlikuje od mednarodnih konvencij o bonitetnem ocenjevanju. Na primer, obveznice z bonitetno oceno AA+ v matični državi bi bile na mednarodni ravni običajno ocenjene kot ,visoko donosne‘“ (92).

(178)

Nazadnje, OECD je leta 2022 poudarila, da „pomanjkljivosti na trgu bonitetnih ocen, vključno z napihnjenimi ocenami in šibkimi opozorilnimi sistemi, ovirajo zdrav razvoj trga obveznic“ (93).

(179)

Poleg tega je Komisija ugotovila tudi (94), da kitajskega bonitetnega sistema ni mogoče obravnavati kot sistema, ki ga usmerjajo izključno tržne sile, in da deluje na izkrivljeni podlagi.

(180)

Glede na stanje, opisano v uvodnih izjavah 173 do 178, je Komisija sklenila, da kitajske bonitetne ocene ne zagotavljajo zanesljive ocene kreditnega tveganja temeljnega sredstva. Poleg tega so izkrivljene zaradi ciljev politike za spodbujanje ključnih strateških industrij, kot je industrija opreme za mobilni dostop.

(181)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila, da je kitajski bonitetni sistem zanesljiv in da bi bilo treba bonitetne ocene družb ponovno oceniti. Trdila je tudi, da je Komisija arbitrarno ocenila vzorčene družbe brez potrebnega znanja in certifikatov ter brez celovitega razumevanja delovanja vzorčenih družb. Poleg tega je trdila, da je lastništvo bonitetnih agencij, ki delujejo na kitajskem trgu, bolj raznoliko, saj vse večja prisotnost mednarodnih bonitetnih agencij, kot sta S&P ali Moody’s China Limited, vodi k optimizaciji metod ocenjevanja.

(182)

Komisija je menila, da bonitetne ocene vzorčenih družb ni ocenila samovoljno. Nasprotno, ravnala je popolnoma pregledno in se pri določanju bonitetne ocene vzorčenih družb oprla na vrsto finančnih kazalnikov. Menila je tudi, da razvoj strukture trga v LRK ni vplival na pomanjkljivosti v zvezi s kitajskim trgom bonitetnih ocen, kot je opisano v uvodnih izjavah 173 do 180. Na tej podlagi so bile te trditve zavrnjene.

(183)

CCCME je po dokončnem razkritju trdila, da je kitajski trg bonitetnega ocenjevanja trden in neodvisen, saj ima 14 bonitetnih agencij, vključno z dvema čezmorskima. Dodala je, da uporaba različnih bonitetnih kategorij s strani kitajskih lokalnih bonitetnih agencij ne postavlja pod vprašaj njihove neodvisnosti in verodostojnosti rezultatov ocenjevanja. Trdila je tudi, da sklep Komisije, da je kitajski trg bonitetnega ocenjevanja „zaprt“, temelji na zastarelih in napačno interpretiranih dokazih. Menila je, da sta vloga kitajske nadzorne komisije za vrednostne papirje in vloga Ljudske banke Kitajske pri urejanju kvalifikacij bonitetnih institucij potrebna za zagotovitev, da imajo bonitetne agencije potrebno strokovno znanje, pri čemer se je sklicevala na regulativne izboljšave, ki so izpostavljene v poročilu OECD iz uvodne izjave 178.

(184)

Komisija se s temi trditvami ni strinjala. Čeprav ne izpodbija dejstva, da nekatere tuje agencije delujejo na kitajskem trgu, je menila, da take tuje agencije predstavljajo le „nizek delež bonitetnih ocen, opravljenih na kitajskem trgu bonitetnega ocenjevanja“, pri čemer „sledijo istim bonitetnim lestvicam kot kitajske agencije ter svojo bonitetno oceno popravijo navzgor glede na strateški pomen družb za kitajsko vlado in implicitna državna jamstva“ (95), zaradi česar jih ni mogoče šteti za neodvisne. Poleg tega je v zvezi z domnevno zastarelostjo dokazov, ki jih je predložila, ugotovila, da je CCCME selektivno izbrala najstarejše dokaze, ki jih je predložila Komisija, in ni upoštevala več sklicev iz let 2021–2022, uporabljenih v uvodnih izjavah 177 in 178, ter sklica na delovni dokument služb Komisije o znatnem izkrivljanju v gospodarstvu Ljudske republike Kitajske, ki je bil izdan aprila 2024 (glej uvodno izjavo 179), torej dolgo po tem, ko so tuje bonitetne agencije začele delovati v LRK. Ti sklici jasno kažejo, da se razmere na kitajskem trgu bonitetnega ocenjevanja v obdobju preiskave niso bistveno spremenile. Kar zadeva vlogo kitajske nadzorne komisije za vrednostne papirje in Ljudske banke Kitajske, Komisija ni izpodbijala niti poročila OECD niti tega, da njuna vloga vključuje oceno kvalifikacij bonitetnih agencij. Vendar se je zdelo, da vloga Ljudske banke Kitajske ni bila omejena na tako oceno, temveč je vključevala tudi „nadzor in upravljanje bonitetnih ocen po vsej državi“ v skladu s členom 3 začasnih ukrepov za upravljanje bonitetne industrije, ki so jih skupaj objavili Ljudska banka Kitajske, nacionalna komisija za razvoj in reforme, ministrstvo za finance in kitajska nadzorna komisija za vrednostne papirje (odlok (2019) št. 5). Te trditve so bile zato zavrnjene.

(185)

Komisija je ugotovila, da so družbe v vseh štirih vzorčenih skupinah za financiranje svojih dejavnosti uporabljale kratkoročna in dolgoročna posojila. Ta posojila so bila večinoma uporabljena za vsakodnevno poslovanje, potrebe po obratnem kapitalu, za posebne projekte in naložbe. Ena od vzorčenih skupin proizvajalcev izvoznikov je uporabila tudi dolgoročne izvozne kredite.

(186)

Kot je ponazorjeno v uvodnih izjavah 142 do 147, več pravnih dokumentov, ki so izrecno namenjeni družbam v sektorju opreme za mobilni dostop, finančnim institucijam nalaga, naj industriji opreme za mobilni dostop zagotavljajo posojila po preferenčnih obrestnih merah. Ti dokumenti dokazujejo, da finančne institucije preferenčno financiranje zagotavljajo le omejenemu številu podjetij ali industrij, ki delujejo v skladu z ustreznimi politikami kitajske vlade. Komisija je menila, da je sklic na industrijo opreme za mobilni dostop dovolj jasen, saj je ta opredeljena bodisi z imenom bodisi z navedbo izdelka, ki ga izdeluje, ali panožne skupine podjetij, ki ji pripada. Poleg tega je eden od vzorčenih proizvajalcev izvoznikov izkoristil posojilo, ki ga je zagotovila kitajska razvojna banka, ki podpira „projekte v ključnih sektorjih, ki jih je priznala država“. Zato je zaradi dejstva, da kitajska vlada podpira omejeno skupino spodbujanih industrij, vključno z industrijo opreme za mobilni dostop, ta subvencija specifična.

(187)

Komisija je znesek subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, izračunala na podlagi ugodnosti za prejemnike v obdobju preiskave. V skladu s členom 6, točka (b), osnovne uredbe je ugodnost za prejemnike razlika med zneskom obresti, ki ga je družba plačala za preferenčno posojilo, in zneskom, ki bi ga družba plačala za primerljivo komercialno posojilo, ki bi ga lahko dobila na trgu.

(188)

Kot je pojasnjeno v oddelkih 3.6.1 in 3.6.2, posojila, ki so jih zagotavljale kitajske finančne institucije, kažejo znatno poseganje države in ne izražajo obrestnih mer, ki bi bile običajne na delujočem trgu.

(189)

Vzorčene skupine družb se razlikujejo glede na svoj splošni finančni položaj. Vsaka od njih je bila v obdobju preiskave deležna različnih vrst posojil, ki so se razlikovala po zapadlosti, zavarovanju, jamstvih in drugih pogojih. Iz navedenih dveh razlogov je imela vsaka družba povprečno obrestno mero na podlagi sklopa posojil, ki jih je prejela.

(190)

Komisija je ocenila finančni položaj vsake vzorčene skupine proizvajalcev izvoznikov posebej, da bi upoštevala te posebnosti. V zvezi s tem je uporabila metodologijo izračuna za preferenčno financiranje prek posojil, ki je bila uvedena v protisubvencijski preiskavi o konverterski aluminijasti foliji s poreklom iz LRK in protisubvencijski preiskavi o vroče valjanih ploščatih izdelkih iz jekla s poreklom iz LRK, protisubvencijskih preiskavah o pnevmatikah s poreklom iz LRK, nekaterih tkanih in/ali šivanih tkanin iz steklenih vlaken s poreklom iz LRK, kablov iz optičnih vlaken s poreklom iz LRK ter novih akumulatorskih električnih vozilih, konstruiranih za prevoz oseb, s poreklom iz LRK (96), kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah v nadaljevanju. Na podlagi tega je za vsako vzorčeno skupino proizvajalcev izvoznikov posebej izračunala ugodnost, ki jo je ta prejela zaradi preferenčnega financiranja, in tako ugodnost dodelila izdelku v preiskavi.

(191)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 90, kitajske finančne institucije, ki so zagotavljale posojila, niso predložile izpolnjenega vprašalnika, v katerem bi bila lahko pojasnjena izvedena ocena kreditne sposobnosti. Da bi lahko Komisija določila ugodnost, je morala zato oceniti, ali so bile obrestne mere za posojila, dodeljena skupini Sinoboom, na tržni ravni.

(192)

Skupina Sinoboom je bila glede na svoja finančna poročila za poslovno leto 2023 v dobičkonosnem finančnem položaju z 12-odstotno stopnjo dobička.

(193)

Za financiranje svojih dejavnosti je uporabljala kratkoročni in dolgoročni dolg. Komisija je ocenila stanje kratkoročne likvidnosti in dolgoročne solventnosti skupine.

(194)

V zvezi s kratkoročno likvidnostjo je imela skupina v obdobju preiskave povprečni kratkoročni koeficient 1,44. Čeprav so kratkoročna sredstva družbe v okviru sprejemljivega razpona, niso posebno močna. To kaže, da je likvidnostni položaj družbe le marginalno ustrezen, čeprav družba lahko praviloma izpolni svoje kratkoročne obveznosti. V primeru nepričakovanih finančnih pritiskov bi družba lahko imela težave pri nadaljevanju poslovanja, če ne bi likvidirala sredstev ali se dodatno zadolžila. Za zagotovitev finančne stabilnosti v primeru nestanovitnosti trga ali nepredvidenih dogodkov bi bil potreben trdnejši likvidnostni položaj.

(195)

Kar zadeva solventnost, razmerje med dolžniškim in lastniškim kapitalom družbe, ki znaša 1,98, kaže na resno odvisnost od dolga. Družba je skoraj dvakrat bolj odvisna od izposojenih sredstev kot od lastnega kapitala, kar kaže na znatno finančno tveganje. Zaradi tako visokega finančnega vzvoda je izpostavljena naraščajočim obrestnim meram ali upadu gospodarske rasti, saj je njena zmožnost servisiranja dolga lahko otežena. Zaradi odvisnosti od dolžniškega financiranja se povečuje tveganje insolventnosti, zlasti če se rast prihodkov ali dobičkonosnost upočasni. Ta finančni vzvod pomeni resno težavo, ki bi lahko ogrozila finančno stabilnost družbe.

(196)

Komisija je menila, da splošni finančni položaj skupine ustreza bonitetni oceni BB. V skladu z opredelitvami bonitetne ocene agencije Standard & Poor's je dolžnik z oceno BB še vedno sposoben izpolnjevati svoje finančne obveznosti v stabilnih pogojih. Vendar lahko negativni poslovni, finančni ali gospodarski pogoji oslabijo sposobnost ali pripravljenost dolžnika, da izpolni svoje finančne obveznosti. Ta referenčna vrednost se zato šteje za ustrezno, da se upoštevajo visoke ravni dolga in močna odvisnost od finančnega vzvoda skupine.

(197)

Premija, ki se pričakuje za obveznice, ki jih izdajo podjetja s to oceno BB, se je nato uporabila za referenčno obrestno mero posojil Ljudske banke Kitajske, po 20. avgustu 2019 pa za prednostno obrestno mero posojil, ki jo je objavilo nacionalno središče za medbančno financiranje, da bi se določila tržna obrestna mera.

(198)

Navedeni pribitek se je določil z izračunom relativnega razmika med indeksi podjetniških obveznic z bonitetno oceno AA in podjetniškimi obveznicami z bonitetno oceno BB v ZDA na podlagi podatkov družbe Bloomberg za industrijske segmente. Tako izračunani relativni razmik se je nato prištel referenčni obrestni meri posojil Ljudske banke Kitajske, po 20. avgustu 2019 pa k prednostni obrestni meri posojil, kot jo je objavilo nacionalno središče za medbančno financiranje in je veljala na datum dodelitve posojila, in za tako dolgo obdobje, kot traja zadevno posojilo. To se je izvedlo za vsako posojilo in finančni zakup, zagotovljena družbi.

(199)

Komisija je ugotovila, da je bonitetna agencija Fitch leta 2021 skupini Zoomlion dodelila bonitetno oceno B. Komisija se je strinjala s to oceno, saj je usklajena s finančnim profilom družbe, kot je bil ocenjen na podlagi računovodskih izkazov za obdobje preiskave.

(200)

Ker posojilne institucije niso predložile izpolnjenega vprašalnika, v katerem bi bila pojasnjena ocena kreditne sposobnosti, je morala Komisija za določitev ugodnosti oceniti, ali so bile obrestne mere za posojila, dodeljena skupini Zoomlion, na tržni ravni.

(201)

Skupina Zoomlion je bila glede na svoja finančna poročila za leto 2023 na splošno v dobičkonosnem finančnem položaju s približno 8-odstotno stopnjo dobička. Dobičkonosnost skupine Zoomlion je razumna, vendar precej skromna v primerjavi s povprečjem družb v sektorju, kar lahko omeji njeno zmožnost za ponovne naložbe in obvladovanje gospodarskih nihanj.

(202)

Za financiranje svojih dejavnosti je uporabljala kratkoročni in dolgoročni dolg. Komisija je ocenila stanje kratkoročne likvidnosti in dolgoročne solventnosti družbe.

(203)

V zvezi s kratkoročno likvidnostjo je Komisija uporabila kratkoročni koeficient. S tem koeficientom se meri sposobnost družbe, da poravna kratkoročne obveznosti, vključno s kratkoročnim dolgom.

(204)

Kratkoročni koeficient družbe je v obdobju preiskave znašal 1,17. To kaže, da je njena likvidnost ustrezna, vendar negotova, saj je koeficient le nekoliko nad sprejemljivim pragom. Obenem to tudi pomeni, da bi lahko vsako nepričakovano povečanje obveznosti ali upočasnitev pretvorbe sredstev pomenilo izziv, čeprav lahko podjetje svoje kratkoročne obveznosti izpolni s kratkoročnimi sredstvi. Komisija je ob upoštevanju tega kazalnika kratkoročne likvidnosti sklenila, da je zadevna družba v ranljivem položaju, kar zadeva kratkoročno likvidnost.

(205)

Komisija je oceno tveganja dolgoročne solventnosti utemeljila na deležu dolga. S tem kazalnikom se meri sposobnost družbe, da poravna svoje dolgoročne dolžniške obveznosti. Uporabljajo ga posojilodajalci in vlagatelji v obveznice pri ocenjevanju kreditne sposobnosti družbe.

(206)

Z deležem dolga se meri znesek obveznosti, zlasti dolgoročni dolg. Koeficient družbe v višini 1,93 kaže na močno odvisnost od dolžniškega financiranja, kar znatno povečuje finančno tveganje. Visok finančni vzvod pomeni, da je družba izpostavljena težavam pri izpolnjevanju dolžniških obveznosti, zlasti v obdobjih zmanjšanih prihodkov ali naraščajočih obrestnih mer. Ta odvisnost kaže, da bi bila potrebna bolj uravnotežena kapitalska struktura.

(207)

Učinkovitost družbe pri uporabi sredstev ne utemeljuje visoke bonitetne ocene. Koeficient obračanja sredstev v višini 0,3 kaže, da družba ustvari samo 0,30 ¥ prihodka za vsak 1 ¥ sredstev, kar kaže na premajhno uspešnost pri uporabi sredstev. Podobno je nizek tudi 2,77-odstotni donos na sredstva, kar kaže, da družba s svojimi naložbami ne ustvarja znatne vrednosti. Ta metrika kaže na neučinkovitost pri upravljanju sredstev, ki ovira zmožnost družbe za ustvarjanje prihodkov in dobička.

(208)

Zato je Komisija ob upoštevanju vprašanj glede likvidnosti, solventnosti in učinkovitosti, opisanih v uvodnih izjavah 202 do 207, menila, da družba ni bila v stabilnem finančnem položaju in je imela visok profil tveganja za morebitne posojilodajalce in vlagatelje.

(209)

Komisija je menila, da splošni finančni položaj skupine ustreza bonitetni oceni B, ki se ne šteje za „naložbeni razred“.

(210)

Komisija je na podlagi javno dostopnih podatkov družbe Bloomberg za določitev tržne obrestne mere kot referenčno vrednost uporabila premijo, pričakovano za obveznice, ki so jih izdala podjetja z bonitetno oceno B, ki jo je uporabila za referenčno obrestno mero posojil Ljudske banke Kitajske, po 20. avgustu 2019 pa za prednostno obrestno mero posojil, ki jo je objavilo nacionalno središče za medbančno financiranje (97).

(211)

Navedeni pribitek se je določil z izračunom relativnega razmika med indeksi podjetniških obveznic z bonitetno oceno AA in podjetniškimi obveznicami z bonitetno oceno B v ZDA na podlagi podatkov družbe Bloomberg za industrijske segmente. Tako izračunani relativni razmik se je nato prištel referenčni obrestni meri posojil Ljudske banke Kitajske, po 20. avgustu 2019 pa k prednostni obrestni meri posojil, kot jo je objavilo nacionalno središče za medbančno financiranje in je veljala na datum dodelitve posojila (98), in za tako dolgo obdobje, kot traja zadevno posojilo. To se je izvedlo za vsako posojilo, zagotovljeno skupini družb, posebej.

(212)

Enake razmere v zvezi z izkrivljanjem trga in neobstojem veljavnih bonitetnih ocen veljajo za posojila, izražena v tujih valutah, ker tudi ta posojila dodeljujejo iste kitajske finančne institucije. Zato so se za določitev ustrezne referenčne vrednosti, kot je bilo že ugotovljeno, uporabile podjetniške obveznice z bonitetno oceno B, izražene v ustreznih valutah in izdane v obdobju preiskave.

(213)

Po dokončnem razkritju je skupina Zoomlion trdila, da analiza finančnih razmerij ni upravičila nižje bonitetne ocene družb, kot sta skupina Dingli in skupina Sinoboom. Po skrbni primerjalni analizi položaja različnih vzorčenih družb je Komisija potrdila svojo oceno z utemeljitvijo, da je bila skupina Zoomlion v primerjavi z drugimi vzorčenimi družbami večinoma manj uspešna.

(214)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 90, kitajske finančne institucije, ki so zagotavljale posojila, niso predložile nobene ocene kreditne sposobnosti. Da bi Komisija lahko določila ugodnost, je morala oceniti, ali so bile obrestne mere za posojila, dodeljena skupini Dingli, na tržni ravni.

(215)

Skupina Dingli je bila glede na svoja finančna poročila za leto 2023 v visoko dobičkonosnem in dobrem finančnem položaju z vidika rasti z visoko stopnjo dobička (8–13%).

(216)

Za financiranje svojih dejavnosti je uporabljala kratkoročni in dolgoročni dolg. Komisija je ocenila stanje kratkoročne likvidnosti in dolgoročne solventnosti skupine.

(217)

Kar zadeva kratkoročno likvidnost, bi družba ob upoštevanju združenega položaja različnih subjektov skupine Dingli verjetno imela koristi od mešanega likvidnostnega položaja. Družba Dingli Machinery ima močan kratkoročni koeficient, ki znaša več kot 2, kar kaže na močno sposobnost izpolnjevanja kratkoročnih obveznosti. Vendar kratkoročni koeficient družbe Dingli Leasing, ki je nižji od 1,2, kaže le na zmerno sposobnost izpolnjevanje kratkoročnih obveznosti. Povprečje kratkoročnih koeficientov obeh družb bi bilo verjetno vmes med tema dvema številkama, kar kaže, da je kratkoročna finančna stabilnost na splošno sprejemljiva, vendar bi moral konsolidirani subjekt skrbno upravljati likvidnost, da bi se izognil morebitnim finančnim napetostim.

(218)

Kar zadeva dolgoročni dolg, bi se skupina soočala z visoko ravnjo finančnega vzvoda zaradi visokega razmerja med dolžniškim in lastniškim kapitalom družbe Dingli Leasing, ki znaša več kot 2,8, medtem ko bolj konservativno razmerje družbe Dingli Machinery, ki znaša manj kot 0,7, zmanjšuje splošno finančno tveganje. Skupno razmerje med dolžniškim in lastniškim kapitalom bi bilo verjetno zmerno, vendar še vedno na zgornji meji, kar odraža znatno odvisnost od dolga. To pomeni potencialna tveganja, zlasti v negotovih gospodarskih razmerah.

(219)

Z vidika učinkovitosti je koeficient obračanja sredstev družbe Dingli Machinery, ki je manjši od 0,5, nizek, kar kaže na nekatere neučinkovitosti, medtem ko je koeficient obračanja sredstev družbe Dingli Leasing, ki je manjši od 0,15, izjemno nizek, kar kaže, da družba ustvarja zelo malo prihodkov na enoto sredstev. To kaže na skupno neučinkovitost pri uporabi sredstev v obeh družbah. Podjetje se bo moralo osredotočiti na optimizacijo poslovanja, likvidacijo neizkoriščenih sredstev ali krepitev operativnih strategij za izboljšanje donosov.

(220)

Komisija je menila, da splošni finančni položaj skupine ustreza bonitetni oceni BB. V skladu z opredelitvami bonitetne ocene agencije Standard & Poor's je dolžnik z oceno BB še vedno sposoben izpolnjevati svoje finančne obveznosti v stabilnih pogojih. Vendar lahko negativni poslovni, finančni ali gospodarski pogoji oslabijo sposobnost ali pripravljenost dolžnika, da izpolni svoje finančne obveznosti. Ta referenčna vrednost se zato šteje za ustrezno, da se upoštevajo visoke ravni dolga in močna odvisnost od finančnega vzvoda skupine.

(221)

Premija, ki se pričakuje za obveznice, ki jih izdajo podjetja s to oceno BB, se je nato uporabila za referenčno obrestno mero posojil Ljudske banke Kitajske, po 20. avgustu 2019 pa za prednostno obrestno mero posojil, ki jo je objavilo nacionalno središče za medbančno financiranje, da bi se določila tržna obrestna mera.

(222)

Navedeni pribitek se je določil z izračunom relativnega razmika med indeksi podjetniških obveznic z bonitetno oceno AA in podjetniškimi obveznicami z bonitetno oceno BB v ZDA na podlagi podatkov družbe Bloomberg za industrijske segmente. Tako izračunani relativni razmik se je nato prištel referenčni obrestni meri posojil Ljudske banke Kitajske, po 20. avgustu 2019 pa k prednostni obrestni meri posojil, kot jo je objavilo nacionalno središče za medbančno financiranje in je veljala na datum dodelitve posojila, in za tako dolgo obdobje, kot traja zadevno posojilo. To se je izvedlo za vsako posojilo in finančni zakup, zagotovljena družbi.

(223)

Enake razmere v zvezi z izkrivljanjem trga in neobstojem veljavnih bonitetnih ocen veljajo za posojila v LRK, izražena v tujih valutah, ker tudi ta posojila dodeljujejo iste kitajske finančne institucije. Zato so se za določitev ustrezne referenčne vrednosti, kot je bilo že ugotovljeno, uporabile podjetniške obveznice z bonitetno oceno BB, izražene v ustreznih valutah in izdane v obdobju preiskave.

(224)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 90, kitajske finančne institucije, ki so zagotavljale posojila, niso predložile nobene ocene kreditne sposobnosti. Da bi Komisija lahko določila ugodnost, je morala oceniti, ali so bile obrestne mere za posojila, dodeljena skupini JLG, na preferencialnih ravneh.

(225)

Skupina JLG je v svojih finančnih poročilih za leto 2023 poročala o nizki dobičkonosnosti (manj kot 3 %) in donosu na sredstva.

(226)

Za financiranje svojih dejavnosti je uporabljala kratkoročni in dolgoročni dolg. Komisija je ocenila stanje kratkoročne likvidnosti in dolgoročne solventnosti skupine.

(227)

V zvezi s kratkoročno likvidnostjo je imela skupina v obdobju preiskave povprečni kratkoročni koeficient 1,40. Čeprav so kratkoročna sredstva družbe v okviru sprejemljivega razpona, niso posebno močna. To kaže, da je likvidnostni položaj družbe le marginalno ustrezen, čeprav družba lahko praviloma izpolni svoje kratkoročne obveznosti. V primeru nepričakovanih finančnih pritiskov bi družba lahko imela težave pri nadaljevanju poslovanja, če ne bi likvidirala sredstev ali se dodatno zadolžila. Za zagotovitev finančne stabilnosti v primeru nestanovitnosti trga ali nepredvidenih dogodkov bi bil potreben trdnejši likvidnostni položaj.

(228)

Kar zadeva solventnost, razmerje med dolžniškim in lastniškim kapitalom družbe, ki znaša 2,19, kaže na resno odvisnost od dolga. Družba za financiranje svojega poslovanja uporablja dvakrat več dolga kot lastniškega kapitala, zato je izpostavljena znatnemu finančnemu tveganju. Zaradi tako visokega finančnega vzvoda je izpostavljena naraščajočim obrestnim meram ali upadu gospodarske rasti, saj je njena zmožnost servisiranja dolga lahko otežena. Zaradi odvisnosti od dolžniškega financiranja se povečuje tveganje insolventnosti, zlasti če se rast prihodkov ali dobičkonosnost upočasni. Ta finančni vzvod pomeni resno težavo, ki bi lahko ogrozila finančno stabilnost družbe.

(229)

Komisija je menila, da splošni finančni položaj skupine ustreza bonitetni oceni BB. Dolžnik z oceno B je še vedno sposoben izpolnjevati svoje finančne obveznosti v stabilnih pogojih. Vendar lahko negativni poslovni, finančni ali gospodarski pogoji oslabijo sposobnost ali pripravljenost dolžnika, da izpolni svoje finančne obveznosti. Ta referenčna vrednost se zato šteje za ustrezno, da se upoštevajo visoke ravni dolga in močna odvisnost od finančnega vzvoda skupine ter njena šibka likvidnost in dobičkonosnost.

(230)

Premija, ki se pričakuje za obveznice, ki jih izdajo podjetja s to oceno B, se je nato uporabila za referenčno obrestno mero posojil Ljudske banke Kitajske, po 20. avgustu 2019 pa za prednostno obrestno mero posojil, ki jo je objavilo nacionalno središče za medbančno financiranje, da bi se določila tržna obrestna mera.

(231)

Navedeni pribitek se je določil z izračunom relativnega razmika med indeksi podjetniških obveznic z bonitetno oceno AA in podjetniškimi obveznicami z bonitetno oceno B v ZDA na podlagi podatkov družbe Bloomberg za industrijske segmente. Tako izračunani relativni razmik se je nato prištel referenčni obrestni meri posojil Ljudske banke Kitajske, po 20. avgustu 2019 pa k prednostni obrestni meri posojil, kot jo je objavilo nacionalno središče za medbančno financiranje in je veljala na datum dodelitve posojila, in za tako dolgo obdobje, kot traja zadevno posojilo. To se je izvedlo za vsako posojilo in finančni zakup, zagotovljena družbi.

(232)

Komisija je ugotovila, da so imele vse vzorčene skupine proizvajalcev izvoznikov v obdobju preiskave ugodnosti od preferenčnega financiranja na podlagi posojil. Zaradi obstoja finančnega prispevka, ugodnosti za proizvajalce izvoznike in specifičnosti je Komisija preferenčno financiranje prek posojil štela za subvencijo, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi.

(233)

CCCME je po dokončnem razkritju trdila, da je bila referenčna vrednost, ki jo je Komisija uporabila za izračun ugodnosti in zneska subvencije, napačna. Najprej je trdila, da Komisija ne bi smela uporabiti zunanje referenčne vrednosti, ker naj ne bi dokazala neobstoja prevladujočih tržnih pogojev, kot je določeno v členu 6(d) osnovne uredbe. Poleg tega je trdila, da Komisija ni pojasnila, kako je zagotovila, da je razmik indeksov podjetniških obveznic ZDA v zadostni meri odražal prevladujoče tržne razmere na Kitajskem, kjer so vzorčeni proizvajalci opreme za mobilni dostop pridobili svoje financiranje. Drugič, kitajska vlada je trdila, da bi morala Komisija namesto relativnega uporabiti absolutni razmik, ker je bil absolutni razmik dovolj upoštevan v izpostavljenosti tveganju med podjetniškimi obveznicami različnih bonitetnih ocen. CCCME je trdila tudi, da Komisija ni pojasnila, zakaj je uporaba relativnega razmika primernejša od uporabe absolutnega razmika in kako je bila prednostna obrestna mera enakovredna obrestni meri z bonitetno oceno AA.

(234)

Komisija je menila, da je dokazala, da v LRK ni prevladujočih tržnih pogojev, tako da ni mogla izračunati ustrezne referenčne vrednosti na podlagi pogojev, ki se uporabljajo v LRK. V zvezi s tem se je Komisija sklicevala na sklepe iz oddelkov 3.6.1.4, 3.6.1.5 in 3.6.2, v katerih je pokazala, da se je kitajska vlada pri izvajanju smiselnega nadzora nad poslovnimi bankami v državni in zasebni lasti, ki izvajajo vladno politiko pri zagotavljanju financiranja gospodarskim subjektom v LRK, zanašala na normativni okvir. Poleg tega je treba opozoriti, da nobena od poslovnih bank, ki so vzorčenim proizvajalcem zagotovile financiranje, ni sodelovala v preiskavi, tako da Komisija ni imela dostopa do informacij v zvezi s proizvajalci opreme za mobilni dostop ali drugimi sektorji, ki jih organi LRK ne spodbujajo.

(235)

Zaradi nesodelovanja kitajskih finančnih institucij je morala Komisija uporabiti zunanjo referenčno vrednost. Komisija je menila, da je trg ZDA enakovredne velikosti in lahko zagotovi razpoložljive reprezentativne statistične podatke v zvezi z obveznicami različnih bonitetnih ocen. Komisija je ugotovila tudi, da nobena zainteresirana stran v zvezi s tem ni predlagala veljavne alternativne zunanje referenčne vrednosti.

(236)

Kar zadeva uporabo relativnega razmika, je Komisija najprej potrdila, da komercialne banke običajno uporabljajo pribitek, izražen v absolutnem smislu, in da se zdi, da ta praksa temelji predvsem na praktičnih premislekih, saj je obrestna mera navsezadnje absolutno število. Vendar je bilo absolutno število pretvorba ocene tveganja, ki je temeljila na relativnem vrednotenju. Kot je bilo ugotovljeno v preteklih preiskavah, je relativna ocena pomenila, da je tveganje neplačila družbe z bonitetno oceno BB za X % verjetnejše od tveganja neplačila vlade ali družbe brez tveganja. Relativni razmik zajema spremembe tržnih razmer, ki niso izražene, če sledijo absolutnemu razmiku (99). Drugič, obrestne mere ne odražajo le profilov tveganja določenih družb, ampak tudi tveganja, specifična za določeno državo in valuto. Relativni razmik tako zajema spremembe tržnih razmer, ki niso izražene, če se uporablja logika absolutnega razmika. Pogosto, tako kot v tej zadevi, se tveganja, specifična za določeno državo ali valuto, spreminjajo skozi čas, pri čemer so tveganja od države do države različna. Zato se netvegane obrestne mere precej spreminjajo skozi čas in so včasih nižje v ZDA, včasih pa na Kitajskem. Te razlike so povezane z dejavniki, kot so ugotovljena in pričakovana rast BDP, gospodarsko razpoloženje in stopnje inflacije. Ker se stopnje netveganih obrestnih mer skozi čas spreminjajo, lahko isti nominalni absolutni razmik pomeni zelo različne ocene tveganja. Z vidika vlagatelja je torej relativni razmik boljše merilo, saj odraža obseg razlike v donosu in način, kako nanjo vpliva raven normne obrestne mere. Tretjič, relativni razmik je tudi neodvisen od države. Na primer, če bo netvegana obrestna mera v ZDA nižja od netvegane obrestne mere na Kitajskem, bodo pri uporabi te metode absolutni pribitki višji. Če pa bo netvegana obrestna mera na Kitajskem nižja kot v ZDA, bodo absolutni pribitki nižji.

(237)

Kar zadeva uporabo prednostne obrestne mere kot izhodišča, je ta, kot je navedeno v uvodni izjavi 156 in potrjeno s strani kitajske vlade, ustrezala najbolj preferenčni posojilni obrestni meri, ki jo je katera koli poslovna banka nudila svojim glavnim strankam (100). Na podlagi tega so bile zgornje trditve zavrnjene.

(238)

Po dokončnem in dodatnem razkritju je skupina Zoomlion trdila, da je Komisija znesek ugodnosti v zvezi z obrestmi za posojila in bančnimi meničnimi akcepti napačno izračunala na 360-dnevni osnovi namesto 365-dnevni. Komisija te trditve ni upoštevala, ker je 360-dnevna osnova standardna pri izračunu, kar zadeva finančne institucije (101). Iz teh razlogov je bila ta trditev zavrnjena.

(239)

Stopnje subvencij, določene v zvezi s preferenčnim financiranjem prek posojil v obdobju preiskave za vzorčene skupine družb:

Preferenčno financiranje: posojila

(240)

Namen kreditne linije je določiti omejitev najema posojil, v okviru katere lahko družba kadar koli uporabi posojila za financiranje svojega tekočega poslovanja, s čimer financiranje obratnega kapitala postane prilagodljivo in je na voljo takoj, ko ga družba potrebuje. Sporazumi o kreditnih linijah, odobreni vzorčenim skupinam, se nanašajo na različne oblike financiranja, ki so na voljo družbam, ki podpišejo take sporazume, in zajemajo vse vrste kratkoročnega financiranja, kot so kratkoročna posojila, bančni menični akcepti, akreditivi itd. Poleg tega v skladu s finančno literaturo v večini primerov kreditne linije prevladujejo tudi v tržnih gospodarstvih. Predstavljajo na primer več kot 80 % bančnega financiranja, zagotovljenega javnim podjetjem v ZDA (102). Poleg tega v Kanadi, kjer so bančni menični akcepti neposredna in brezpogojna obveznost banke akceptantke (kot v primeru Kitajske), banke običajno sprejemajo le črpanja bančnih meničnih akceptov od poslovnih posojilojemalcev, ki imajo pri tej banki uveljavljeno kreditno linijo (103). Zato je Komisija menila, da bi moralo biti načeloma vse kratkoročno financiranje vzorčenih družb, kot so kratkoročna posojila, bančni menični akcepti itd., zajeto z instrumentom kreditne linije (104).

(241)

CCCME je po dokončnem razkritju trdila, da obstoj kreditne linije ni pogoj za kratkoročno izposojanje. V svojih pripombah se je sklicevala na nižjo stopnjo bančnih kreditov, ki se uporablja za španska podjetja.

(242)

Komisija je menila, da razmere na španskem trgu niso reprezentativne in da so primernejši statistični podatki o trgu ZDA, ki je večji in bolj primerljiv s kitajskim trgom. V vsakem primeru so pretekle in sedanja preiskava pokazale, da se kitajski gospodarski subjekti za pridobitev financiranja zanašajo na take kreditne linije.

(243)

Komisija je ugotovila, da so kitajske finančne institucije vsaki vzorčeni skupini zagotovile kreditne linije v zvezi z zagotavljanjem financiranja. Te kreditne linije so vključevale okvirne sporazume, v skladu s katerimi je banka vzorčenim družbam dovolila, da uporabljajo različne dolžniške instrumente, kot so posojila za obratni kapital, bančni menični akcepti in druge oblike financiranja trgovanja, do določenega najvišjega zneska.

(244)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 240 zgoraj, bi moralo biti vse kratkoročno financiranje zajeto s kreditno linijo. Zato je Komisija znesek kreditnih linij, ki so jih imele sodelujoče družbe na voljo v obdobju preiskave, primerjala z zneskom kratkoročnega financiranja, ki so ga te družbe porabile v istem obdobju, da bi ugotovila, ali je bilo vse kratkoročno financiranje zajeto s kreditno linijo. Če je znesek kratkoročnega financiranja presegel omejitev kreditne linije, je Komisija znesek obstoječe kreditne linije zvišala za znesek nad omejitvijo kreditne linije, ki so ga proizvajalci izvozniki dejansko porabili.

(245)

V normalnih tržnih razmerah bi bile kreditne linije predmet tako imenovane pogodbene provizije ali provizije za prevzete obveznosti za kritje stroškov in tveganj banke ob odprtju kreditne linije ter provizije za podaljšanje, ki se na letni osnovi zaračunava za podaljšanje veljavnosti kreditnih linij (105). Te provizije krijejo upravne stroške, kot so stroški obdelave vloge in izvajanja varnostnih pregledov, pa tudi stroške, ki izhajajo iz bonitetnih zahtev, ki veljajo za banke, saj kapital, odobren v okviru kreditne linije, zmanjšuje kapitalske količnike banke, ki jih mora ohraniti za zaščito pred sistemskimi tveganji. Vendar je Komisija ugotovila, da so imele vse vzorčene skupine družb ugodnosti od kreditnih linij, ki so bile zagotovljene brezplačno. Zato je bila skupinam družb v preiskavi zagotovljena ugodnost v smislu člena 6, točka (d), osnovne uredbe.

(246)

CCCME je po dokončnem razkritju trdila, da se pogodbene provizije in provizije za podaljšanje ne uporabljajo vedno za velike družbe, kot so proizvajalci opreme za mobilni dostop, ki so v poslovnem odnosu z velikimi bankami. Natančneje, trdila je, da se o takih pristojbinah običajno pogaja dvostransko. V zvezi s tem je opozorila na nekatera spletna mesta bank, ki omenjajo „dogovor“ ali „razpravo“ o pristojbini, ki jo je treba plačati. Vendar je potrdila, da zaradi zaupnosti sporazumov o kreditnih linijah ne more predložiti dokazov o višini takih dogovorjenih provizij. Zato Komisija te trditve ni mogla šteti za utemeljeno in jo je zavrnila.

(247)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 144, finančne institucije v skladu s sklepom št. 40 zagotavljajo kreditno podporo spodbujanim industrijam.

(248)

Komisija je menila, da bi bilo treba kreditne linije, ker so neločljivo povezane z vsemi vrstami kratkoročnega financiranja, ki se zagotavlja vzorčenim družbam, šteti za obliko preferenčne finančne podpore finančnih institucij spodbujanim industrijam, kot je sektor opreme za mobilni dostop. Kot je navedeno v oddelku 3.3, je sektor opreme za mobilni dostop med spodbujanimi industrijami in je zato upravičen do vse možne finančne podpore.

(249)

CCCME je trdila, da noben kitajski gospodarski subjekt ni plačal nobene pogodbene provizije ali provizije za podaljšanje, zato je menila, da taka shema ni specifična za sektor opreme za mobilni dostop.

(250)

Prvič, Komisija je ugotovila, da spletno mesto Banke Kitajske kaže na zaračunavanje provizij za obstoj kreditnih linij (106). Drugič, po mnenju Komisije CCCME ni dokazala, da lahko družbe v LRK enako izkoristijo ugotovljene preferencialne pogoje kot industrija opreme za mobilni dostop. Poleg tega, ker so kreditne linije neločljivo povezane z drugimi vrstami preferenčnih posojil in ker so del kreditne podpore, namenjene posebej spodbujanim industrijam, se lahko analiza specifičnosti za posojila, razvita v oddelku 3.6.4.2, uporablja tudi za kreditne linije. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(251)

V skladu s členom 6, točka (d)(ii), osnovne uredbe je Komisija štela, da je dodeljena ugodnost za prejemnike razlika med zneskom, ki so ga plačali kot provizijo za odprtje ali podaljšanje kreditnih linij s strani kitajskih finančnih institucij, in zneskom, ki bi ga plačali za primerljivo poslovno kreditno linijo, pridobljeno po neizkrivljeni tržni ceni.

(252)

Nobena od vzorčenih družb ni plačala pristojbine za svojo kreditno linijo. Podobno Komisija v prejšnjih preiskavah ni ugotovila provizij za kreditne linije v državi. Zdi se, da javno dostopne informacije kažejo, da se v nekaterih primerih družbam na Kitajskem zaračunavajo provizije za kreditne linije (107), vendar višine teh provizij ni bilo mogoče najti. Zato je Komisija ustrezno referenčno vrednost poiskala zunaj Kitajske. Stopnji za pogodbeno provizijo in provizijo za podaljšanje sta bili določeni pri 1,75 % oziroma 1,25 % s sklicevanjem na javno dostopne podatke (108).

(253)

Načeloma se pogodbena provizija in provizija za podaljšanje veljavnosti plačata ob odprtju nove kreditne linije na podlagi pavšalnega zneska oziroma ob podaljšanju veljavnosti obstoječe kreditne linije. Vendar je Komisija za namene izračuna upoštevala kreditne linije, ki so bile odprte ali podaljšane pred obdobjem preiskave, vendar so bile vzorčenim skupinam na voljo v obdobju preiskave, in tudi kreditne linije, ki so bile odprte v obdobju preiskave.

(254)

CCCME je po dokončnem razkritju trdila, da bi se morale pogodbene provizije in provizije za podaljšanje uporabljati za povprečen neizkoriščen znesek kreditne linije ali dolgovani znesek kreditnega limita po načelu časovne porazdelitve. V zvezi s tem se je sklicevala na spletno mesto banke, kjer se zahteva plačilo pogodbene provizije in provizije za podaljšanje za neizplačani znesek.

(255)

Komisija se s tem ni strinjala. Provizija, ki jo je treba plačati, ni enakovredna obrestni meri, tako da se pri njenem izračunu ne bi smelo upoštevati dolžine obdobja. Poleg tega je Komisija menila, da dokazi, ki jih je predložila CCCME, izhajajo iz različnih virov, ki ne kažejo na standardno ravnanje bank, pri čemer trditev CCCME ni bila zadostno podprta z dokazi in zato ni bila prepričljiva.

(256)

Po dokončnem razkritju je skupina Zoomlion navedla, da je bil izračun zneska subvencije za to shemo v zvezi s proizvajalcem izvoznikom opreme za mobilni dostop drugačen od istega izračuna za matično družbo. Pri prvem namreč Komisija ni porazdelila celotne plačljive provizije za obdobje preiskave na podlagi števila dni vsake kreditne linije iz obdobja preiskave.

(257)

Komisija je zavrnila to trditev. Menila je, da se pogodbena provizija in provizija za podaljšanje plačata ob odprtju nove kreditne linije na podlagi pavšalnega zneska kot provizije oziroma ob podaljšanju obstoječe kreditne linije, ne gleda na njeno trajanje. Vendar je izpostavila tudi, da metodologija za izračun zneska subvencije za matično družbo ni bila v skladu s tem načelom. To je bilo ustrezno popravljeno, tako da je bila zgornja metoda uporabljena za vse kreditne linije in družbe. 21. marca 2025. Popravljeni izračuni so bili ponovno razkriti skupini Zoomlion.

(258)

Po dodatnem razkritju je skupina Zoomlion ponovila svojo trditev, da bi bilo treba pri izračunu ugodnosti upoštevati trajanje kreditne linije. Sklicevala se je na uvodno izjavo 245 in naravo provizij (upravni stroški) ter na literaturo o financiranju podjetij (109), v skladu s katero je „[p]rovizija za prevzete obveznosti […] provizija, ki jo posojilodajalec zaračuna posojilojemalcu kot nadomestilo posojilodajalcu za ohranjanje odprte kreditne linije. Provizija zagotovi tudi obljubo posojilodajalca, da bo zagotovil kreditno linijo pod dogovorjenimi pogoji na določene datume, ne glede na pogoje na finančnih trgih. Provizija kompenzira tveganja posojilodajalca, povezana z odprto kreditno linijo, kljub negotovim prihodnjim tržnim pogojem in trenutni nezmožnosti posojilodajalca, da zaračuna obresti na glavnico“, pri čemer je trdila, da sta trajanje kreditne linije in njen znesek vplivala na tveganje, ki ga je nosila finančna institucija. Skupina Zoomlion se je sklicevala tudi na dejstvo, da je Komisija pri izračunu subvencije upoštevala kreditne linije, odprte pred obdobjem preiskave in v njem, ter trdila, da obstoj teh „vzporednih“ kreditnih linij zahteva, da se pri izračunu zneska subvencije upošteva trajanje kreditnih linij. Menila je tudi, da so kreditne linije finančni instrument, podoben terminskim posojilom in bančnim meničnim akceptom, pri čemer se pri izračunu ugodnosti lahko upošteva trajanje.

(259)

Čeprav je skupina Zoomlion te dodatne pripombe predložila po predvidenem roku, tj. ni bila pozvana k predložitvi pripomb o vprašanjih, ki jih dodatno razkritje ne zadeva, je Komisija te pripombe obravnavala. V skladu z uvodno izjavo 245 in literaturo, ki jo navaja skupina Zoomlion, so glavni razlog za to, da finančne institucije zaračunajo provizijo, upravni stroški odprtja ali ohranjanja odprte kreditne linije ne glede na finančne pogoje na trgu. Take transakcije pomenijo tveganje za finančne institucije, ki pa ni povezano s trajanjem kreditne linije, ki daje gospodarskemu subjektu na voljo sredstva, za katera običajno plačuje obresti, če si jih izposodi za določeno obdobje prek različnih kreditnih instrumentov, kot so posojila, akreditivi ali bančni menični akcepti. Kar zadeva znesek kreditne linije, ga je Komisija dejansko upoštevala v svojih izračunih. Kar zadeva „vzporedne“ kreditne linije, je analiza Komisije pokazala, da ni bilo vzporednih ali zaporednih kreditnih linij z isto finančno institucijo, pri čemer bi se lahko vse kreditne linije, za katere je bila izračunana ugodnost, štele za samostojne kreditne linije, ki so skupini Zoomlion zagotovile ugodnost v ločenih obdobjih v obdobju preiskave, ne glede na to, kdaj so bile odobrene. Komisija je tudi menila, da skrajni primeri, ki jih je opisala skupina Zoomlion, niso reprezentativni za njen dejanski položaj. Menila je tudi, da so kreditne linije drugačen finančni instrument kot terminska posojila ali bančni menični akcepti. Medtem ko so kreditne linije pogoj ali okvirni sporazum za pridobitev financiranja, so terminski krediti ali bančni menični akcepti dejanski finančni instrumenti. Ti trditvi sta bili zato zavrnjeni.

(260)

Skupina Zoomlion je trdila tudi, da bi bilo treba provizije, plačane ob odobritvi kreditnih linij, odšteti od izračuna zneska subvencije. Komisija je navedla, da se stopnja subvencije s sprejetjem takega zahtevka ne bi spremenila, saj so bile plačane pristojbine zanemarljive in se niso uporabljale za vse odobrene kreditne linije.

(261)

Bančni menični akcepti so finančni produkti, katerih namen je s širitvijo oblik posojil razviti aktivnejši domači denarni trg. So oblika kratkoročnega financiranja, ki lahko „zmanjša stroške financiranja in poveča učinkovitost kapitala“ izdajatelja menice (110). Poleg tega, kot je Ljudska banka Kitajske navedla na svojem spletnem mestu, „se lahko z bančnim meničnim akceptom zagotovi sklenitev in izvajanje pogodbe med kupcem in prodajalcem ter spodbuja obračanje kapitala prek posojil Banke Kitajske“ (111). Poleg tega banka DBS na svojem spletnem mestu oglašuje bančne menične akcepte kot sredstvo za „izboljšanje obratnega kapitala z odložitvijo plačil“ (112). Splošni pogoji za izdajo in uporabo bančnih meničnih akceptov so določeni v zakonu Ljudske republike Kitajske o prenosljivih dolžniških vrednostnih papirjih (113).

(262)

Komisija je že v prejšnjih preiskavah ugotovila, da se bančni menični akcepti večinoma uporabljajo kot plačilno sredstvo v trgovinskih transakcijah kot nadomestek za nakazilo, s čimer spodbujajo obračanje denarja in obratni kapital izdajatelja menice (114).

(263)

Bančni menični akcepti se lahko uporabljajo samo za poravnavo pravih trgovinskih poslov, izdajatelj menice pa mora predložiti zadostne dokaze v zvezi s tem, npr. kupoprodajno pogodbo, račun in dobavnico itd. Bančni menični akcepti se lahko v prodajnih pogodbah uporabljajo kot standardna plačilna sredstva skupaj z drugimi sredstvi, na primer položnico ali nakaznico.

(264)

Bančni menični akcept izda vlagatelj (izdajatelj menice, ki je tudi kupec v osnovnem trgovinskem poslu), sprejme pa ga banka. Banka se s sprejetjem bančnega akcepta strinja, da bo prejemniku plačila/imetniku na določen datum (datum zapadlosti) brezpogojno plačala znesek denarja, naveden v akceptu.

(265)

Pogodbe o bančnih meničnih akceptih na splošno vsebujejo seznam poslov, pokritih z zneskom bančnega akcepta, ter navedbo roka plačila obveznosti do dobavitelja in datuma zapadlosti bančnega meničnega akcepta.

(266)

Komisija je ugotovila tudi, da se bančni menični akcepti na Kitajskem izdajajo v okviru pogodbe o bančnem meničnem akceptu, v kateri so navedeni identiteta banke, dobaviteljev in kupca, obveznosti banke in kupca ter vrednost na dobavitelja, rok plačila, dogovorjen z dobaviteljem, in datum zapadlosti bančnega meničnega akcepta.

(267)

Komisija je ugotovila tudi, da so bančni menični akcepti v sporazumih o kreditnih linijah običajno navedeni kot instrumenti, ki se lahko uporabljajo v okviru omejitve finančnih sredstev skupaj z drugimi kratkoročnimi finančnimi instrumenti, kot so posojila za obratni kapital.

(268)

Glede na pogoje, ki jih določi posamezna banka, se lahko od izdajatelja menice zahteva, da nakaže manjši polog na namenski račun, sprejme zavezo in plača akceptno provizijo. Izdajatelj menice mora celotni znesek bančnega meničnega akcepta na namenski račun vsekakor prenesti najpozneje na datum zapadlosti bančnega meničnega akcepta.

(269)

Ko banka sprejme bančni menični akcept, ga izdajatelj menice indosira in kot plačilo računa prenese prejemniku plačila, ki je tudi dobavitelj v osnovnem trgovinskem poslu. Posledično se plačilna obveznost kupca (izdajatelja menice) do dobavitelja (prejemnika plačila) prekliče. Nastane nova plačilna obveznost kupca do banke akceptantke v istem znesku (izdajatelj menice mora ta znesek banki plačati v gotovini pred zapadlostjo bančnega meničnega akcepta). To je med preveritvenim obiskom v prejšnji preiskavi (115) potrdila tudi kitajska vlada, in sicer je navedla, da ko družba dobavitelju plača z bančnim meničnim akceptom, nima več obveznosti do dobavitelja, ampak do banke, ker bo moral tisti, ki je zahteval izdajo bančnega meničnega akcepta, banki na datum zapadlosti plačati celotni znesek. Z izdajo bančnih meničnih akceptov se torej obveznost izdajatelja menice do njegovega dobavitelja nadomesti z obveznostjo do banke.

(270)

Zapadlost bančnih meničnih akceptov se razlikuje glede na pogoje, ki jih določi posamezna banka, obdobje zapadlosti pa lahko traja do enega leta.

(271)

Prejemnik plačila (ali imetnik) bančnega meničnega akcepta ima pred zapadlostjo tri možnosti:

(272)

Datum izdaje bančnega meničnega akcepta na splošno ustreza roku plačila, dogovorjenemu z dobaviteljem, vendar je lahko tudi datum pred rokom plačila ali po njem. V preiskavi je bilo v zvezi z vzorčenimi družbami ugotovljeno, da se je datum izdaje na splošno ujemal z datumom roka plačila, dogovorjenega z dobaviteljem, ali je bil pred tem datumom, v nekaterih primerih pa celo po njem. Komisija je ugotovila, da je bil rok zapadlosti bančnih meničnih akceptov vzorčenih družb večinoma en mesec do dvanajst mesecev po datumu zapadlosti računa.

(273)

Kar zadeva računovodsko obravnavo bančnih meničnih akceptov, so ti v računovodskih izkazih izdajateljev, tj. vzorčenih proizvajalcev izvoznikov, izkazani kot obveznosti do banke. Kreditni bonitetni center Ljudske banke Kitajske (v nadaljnjem besedilu: CRCP) bančne menične akcepte priznava kot „neporavnani kredit“, ki ga zagotovijo banke, na isti ravni kot posojila, akreditive ali financiranje trgovine. Opozoriti je treba tudi, da se center CRCP napaja iz finančnih institucij, ki dajejo različne vrste posojil, in da so te finančne institucije zato bančne menične akcepte izkazale kot obveznosti do njih. Poleg tega pogodbe o bančnih meničnih akceptih, zbrane med preiskavo, določajo, da banka ob nepopolnem kupčevem plačilu na datum zapadlosti bančnih meničnih akceptov neplačani znesek obravnava kot zapadlo posojilo pri banki.

(274)

Z denarnega vidika se zato s tem instrumentom izdajatelju menice dejansko odobri odložitev roka plačila, ker se dejansko gotovinsko plačilo zneska transakcije izvede ob zapadlosti bančnega meničnega akcepta in ne v trenutku, ko bi moral izdajatelj menice plačati svojemu dobavitelju. Brez takega finančnega instrumenta bi moral izdajatelj menice uporabiti svoj obratni kapital, kar pomeni stroške, ali pri banki najeti kratkoročno posojilo za obratni kapital, da bi plačal svojim dobaviteljem, kar prav tako pomeni stroške. Izdajatelj menice s plačilom z bančnimi meničnimi akcepti dobavljeno blago ali zagotovljene storitve dejansko uporablja en mesec do enega leta, vendar ne da bi plačal gotovinski predujem in kril kakršne koli stroške.

(275)

Komisija je ugotovila, da nekatera vzorčena podjetja, tj. skupina Dingli, skoraj niso imela posojil, kar kaže na uporabo bančnih meničnih akceptov kot nadomestila za kratkoročna posojila. Vendar so bančni menični akcepti, ki so jih te družbe izdale v obdobju preiskave, predstavljali znaten del njihovih obveznosti.

(276)

CCCME je po dokončnem razkritju menila, da bančni menični akcepti niso oblika kratkoročnega financiranja, ker so morali proizvajalci opreme za mobilni dostop bankam povrniti sredstva na dogovorjeni datum zapadlosti bančnega meničnega akcepta.

(277)

Komisija se ni strinjala s proizvajalci opreme za mobilni dostop iz razlogov iz uvodnih izjav 269 do 274. Uporaba bančnega meničnega akcepta prenaša obveznost plačila dobavitelju na banko, medtem ko ima proizvajalec opreme za mobilni dostop obveznost plačila do banke, kot je razvidno iz njenih računovodskih knjig in potrjeno s strani Ljudske banke Kitajske. Poleg tega banka odvisno od pogojev pogodbe o bančnem meničnem akceptu prvotni plačilni rok dobavitelju večinoma podaljša za več mesecev. Navsezadnje se tako kratko- do srednjeročno posojilo proizvajalcem opreme za mobilni dostop z izjemo minimalne provizije da brezplačno. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(278)

V normalnih tržnih razmerah (116) bi bančni menični akcepti kot finančni instrument pomenili stroške financiranja za izdajatelja menice. Preiskava je pokazala, da so vse vzorčene družbe v obdobju preiskave uporabljale bančne menične akcepte, plačale pa so samo akceptno provizijo za storitev, ki jo je opravila banka in je na splošno znašala 0,05 % nominalne vrednosti bančnega akcepta (117). Vendar nobena od vzorčenih družb ni krila stroškov za financiranje z bančnimi meničnimi akcepti, s katerimi je bilo odloženo gotovinsko plačilo za dobavo blaga in zagotovitev storitev. Zato je Komisija menila, da so imele preiskovane družbe na voljo financiranje v obliki bančnih meničnih akceptov, za katere niso krile nobenih stroškov.

(279)

Ob upoštevanju navedenega je Komisija sklenila, da je sistem bančnih meničnih akceptov, ki ga je vzpostavila LRK, vsem vzorčenim proizvajalcem izvoznikom zagotovil brezplačno financiranje tekočega poslovanja, s čimer jim je zagotovil ugodnost, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, kot je opisano v uvodnih izjavah 287 do 291, v skladu s členom 3(1), točka (a)(i), in členom 3(2) osnovne uredbe.

(280)

To je v skladu s prejšnjimi preiskavami, v katerih je Komisija ugotovila (118), da imajo bančni menični akcepti dejansko enak namen in učinke kot kratkoročna posojila za obratni kapital, saj jih družbe uporabljajo za financiranje svojega tekočega poslovanja, namesto da bi uporabljale kratkoročna posojila za obratni kapital, zaradi česar bi morale kriti stroške, enake tistim za kratkoročno financiranje obratnega kapitala.

(281)

Kar zadeva specifičnost, sklep št. 40 določa, da finančne institucije spodbujanim industrijam zagotavljajo kreditno podporo, kot je navedeno v uvodni izjavi 144.

(282)

Komisija je menila, da so bančni menični akcepti druga oblika preferenčne finančne podpore, ki jo finančne institucije zagotavljajo spodbujanim industrijam, kot je sektor opreme za mobilni dostop. Kot je navedeno v oddelku 3.3, je sektor opreme za mobilni dostop dejansko med spodbujanimi industrijami in je zato upravičen do vse možne finančne podpore. Ker so bančni menični akcepti, podobno kot kreditne linije, neločljivo povezani z drugimi vrstami preferenčnih posojilnih instrumentov, kot so posojila, in ker so del kreditne podpore, ki se zagotavlja zlasti spodbujanim industrijam, se analiza javnega organa in analiza specifičnosti, kot sta za posojila predstavljeni v oddelkih 3.6.1.1 do 3.6.1.5 ter v oddelku 3.6.2.2, enakovredno uporabljata.

(283)

Poleg tega je komisija CBIRC leta 2020 izdala obvestilo, v katerem je navedla, da lahko bančne finančne institucije, da bi okrepile kreditno podporo za podjetja v spodnjem delu verige v ključnih podjetjih, zagotovijo kreditno podporo podjetjem v spodnjem delu verige za pridobitev blaga in plačilo blaga z odprtjem bančnih meničnih akceptov, domačimi akreditivi, predhodnim financiranjem itd. Zato so bančni menični akcepti kot oblika financiranja del sistema preferenčne finančne podpore, ki ga finančne institucije izvajajo za spodbujane industrij, na primer industrije opreme za mobilni dostop.

(284)

Predložen ni bil noben dokaz, da lahko vsako podjetje v LRK (razen podjetja v spodbujanih industrijah) izkoristi bančne menične akcepte pod enakimi preferenčnimi pogoji.

(285)

CCCME je po dokončnem razkritju trdila, da so bančne menične akcepte uporabljali skoraj vsi poslovni subjekti na Kitajskem in zato niso specifični. Dodala je, da Komisija ni dokazala specifičnosti.

(286)

Komisija je menila, da ta trditev ni utemeljena. Natančneje, predložen ni bil noben dokaz, da lahko vsako podjetje v LRK (razen podjetij v spodbujanih industrijah) izkoristi bančne menične akcepte pod enakimi preferenčnimi pogoji, kot veljajo za industrijo opreme za mobilni dostop. Iz teh razlogov je bila ta trditev zavrnjena.

(287)

Komisija je pri izračunu zneska subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, ocenila ugodnost za prejemnike v obdobju preiskave.

(288)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 275, je Komisija ugotovila, da so vzorčeni proizvajalci izvozniki za izpolnitev svojih potreb po kratkoročnem financiranju uporabljali bančne menične akcepte, ne da bi plačali nadomestilo.

(289)

Zato je sklenila, da bi morali izdajatelji bančnih meničnih akceptov plačati nadomestilo za obdobje financiranja. Komisija je menila, da se je obdobje financiranja začelo na datum izdaje bančnega meničnega akcepta in končalo na datum zapadlosti bančnega meničnega akcepta. V zvezi z bančnimi meničnimi akcepti, izdanimi pred obdobjem preiskave, in bančnimi meničnimi akcepti z datumom zapadlosti po koncu obdobja preiskave je Komisija izračunala ugodnost samo za obdobje financiranja, ki ga je zajemalo obdobje preiskave.

(290)

Ker so bančni menični akcepti oblika kratkoročnega financiranja in imajo dejansko enak namen kot kratkoročna posojila za obratni kapital, je Komisija v skladu s členom 6, točka (b), osnovne uredbe štela, da je ugodnost, ki je bila tako dodeljena prejemnikom, razlika med zneskom, ki ga je družba dejansko plačala kot nadomestilo za financiranje z bančnimi meničnimi akcepti, in zneskom, ki bi ga morala plačati ob uporabi obrestne mere za kratkoročno financiranje.

(291)

Komisija je določila ugodnost, ki izhaja iz neplačila stroškov kratkoročnega financiranja. Komisija je menila, da bi bilo treba za bančne menične akcepte kriti enake stroške kot pri kratkoročnem financiranju s posojili, kot je ugotovila v prejšnjih preiskavah (119). Zato je uporabila enako metodologijo kot za kratkoročno financiranje s posojili v RMB, opisano v oddelku 3.6.4.

(292)

CCCME je po dokončnem razkritju trdila, da se bančni menični akcepti ne bi smeli šteti za posojilo, za katero bi bilo treba uporabiti normno obrestno mero, temveč kot jamstvo za plačilo v zameno za provizijo. V zvezi s tem se je sklicevala na spletno stran New York Federal Reserve Bank (120), ki navaja vzporednice med bančnimi meničnimi akcepti in bančnimi jamstvi.

(293)

Komisija se s tem ni strinjala. Glede na naravo bančnih meničnih akceptov, ki določajo daljši plačilni rok z brezplačnim kratkoročnim posojilom, je Komisija menila, da bi bilo treba ugodnost izračunati na podlagi neizkrivljene normne obrestne mere. Kar zadeva sklicevanje na spletno stran New York Federal Reserve Bank, je Komisija najprej opozorila, da je navedeni dokument zastarel (1981). Poleg tega se kitajski sistem bančnih meničnih akceptov razlikuje od tam opisanega, saj se plačilni roki z uporabo bančnih meničnih akceptov podaljšajo. Iz teh razlogov je bila ta trditev zavrnjena.

(294)

Skupina Zoomlion je po dokončnem razkritju navedla, da je Komisija napačno izračunala znesek subvencije za terjatve iz bančnih meničnih akceptov. Komisija je to trditev sprejela. Popravljeni izračuni so bili ponovno razkriti skupini Zoomlion.

(295)

Poleg tega je družba Zoomlion v svojih pripombah po dokončnem in dodatnem razkritju trdila, da bi morala ugodnost v zvezi z bančnimi meničnimi akcepti temeljiti na znesku akcepta brez jamstev, ki jih je zagotovila skupina Zoomlion, ker neto znesek odraža dejanski znesek financiranja. Ponovila je tudi, da bi bilo treba provizijo, ki jo je skupina Zoomlion plačala za bančne menične akcepte, odšteti od izračuna zneska ugodnosti.

(296)

Komisija je izpostavila, da je zagotavljanje jamstva v obliki gotovinskega pologa ali druge oblike jamstva običajna praksa in da finančne institucije obresti, ki se zaračunajo, ne izračunajo na podlagi vrednosti posojila brez gotovinskega pologa ali drugega jamstva, ki ga zagotovi posojilodajalec. Navedla je tudi, da se pristojbina, ki jo je plačala skupina Zoomlion, ni štela za obresti. Gre bolj za upravno takso, povezano z izdajo bančnega meničnega akcepta. Zato sta bili ti trditvi zavrnjeni.

(297)

Ena vzorčena skupina, tj. skupina Zoomlion, je bila deležna preferenčnega financiranja v obliki obveznic.

—

Zakon o vrednostnih papirjih Ljudske republike Kitajske (različica iz leta 2014) (v nadaljnjem besedilu: zakon o vrednostnih papirjih) (121);

—

upravni ukrepi za izdajanje podjetniških obveznic in trgovanje z njimi, odlok kitajske nadzorne komisije za vrednostne papirje št. 113, 15. januar 2015;

—

predpisi o upravljanju podjetniških obveznic, ki jih je 18. januarja 2011 izdal državni svet;

—

ukrepi za upravljanje dolžniških finančnih instrumentov nefinančnih podjetij na medbančnem trgu obveznic, ki jih izdaja Ljudska banka Kitajske, odlok Ljudske banke Kitajske [2008] št. 12, 9. april 2008.

(298)

V skladu z regulativnim okvirom obveznic na Kitajskem ni mogoče prosto izdajati ali z njimi prosto trgovati. Izdajo vsake obveznice morajo odobriti različni vladni organi, kot so Ljudska banka Kitajske, nacionalna komisija za razvoj in reforme ali kitajska nadzorna komisija za vrednostne papirje, odvisno od vrste obveznice in vrste izdajatelja. Poleg tega v skladu s predpisi o upravljanju podjetniških obveznic obstajajo letne kvote za izdajanje podjetniških obveznic.

(299)

Nadalje, v skladu s členom 16 zakona o vrednostnih papirjih, ki je veljal v obdobju preiskave, bi morale biti za javno ponujanje podjetniških obveznic izpolnjene naslednje zahteve: „namen uporabe prihodkov je v skladu z industrijskimi politikami države […]“ in „prihodki iz javnega ponujanja podjetniških obveznic se uporabijo samo za odobrene namene“. V členu 12 predpisov o upravljanju podjetniških obveznic je ponovno poudarjeno, da mora biti namen pridobljenih sredstev skladen z industrijskimi politikami države. Izdajanje obveznic pod takimi pogoji je usmerjeno v spodbujano industrijo, kot je industrija opreme za mobilni dostop, in je skladno s prakso finančnih institucij, da podpirajo take industrije (122).

(300)

V skladu s členom 16(5) zakona o vrednostnih papirjih „kuponska obrestna mera podjetniških obveznic ne presega kuponske obrestne mere, ki jo določi državni svet“. Poleg tega člen 18 predpisov o upravljanju podjetniških obveznic, določa, da „obrestna mera, ponujena za katero koli podjetniško obveznico, ne presega 40 % prevladujoče obrestne mere, ki jo banke plačujejo posameznikom za vezane hranilne vloge z enako zapadlostjo“.

(301)

Nadalje, člen 18 upravnih ukrepov za izdajanje podjetniških obveznic in trgovanje z njimi določa, da se lahko samo nekatere obveznice, ki izpolnjujejo stroga merila kakovosti, kot je bonitetna ocena AAA, javno izdajo javnim vlagateljem ali pa se javno izdajo poučenim vlagateljem samo po lastni presoji izdajatelja. Podjetniške obveznice, ki ne izpolnjujejo teh standardov, se lahko javno izdajajo samo poučenim vlagateljem. Iz tega sledi, da se večina podjetniških obveznic izdaja poučenim vlagateljem, ki jih je odobrila Ljudska banka Kitajske in ki so kitajski institucionalni vlagatelji.

(302)

Čeprav je bil pravni in regulativni okvir tega alternativnega vira sredstev jasno opredeljen, kitajska vlada ni želela zagotoviti nobenih informacij v zvezi s tem. Ugotovitve so tako temeljile na razpoložljivih dejstvih v skladu s členom 28 osnovne uredbe.

(303)

Poleg tega je industrija opreme za mobilni dostop kot spodbujana industrija na podlagi kataloga smernic za prestrukturiranje industrije v skladu s sklepom št. 40 upravičena do kreditne podpore finančnih institucij. Dejstvo, da je obrestna mera obveznic, ki so jih izdale vzorčene družbe, nizka, tj. blizu ravni prednostne obrestne mere posojil ali nižja od nje, močno nakazuje, da morajo finančne institucije, ki so glavni vlagatelji v te obveznice, tem družbam zagotavljati „kreditno podporo“ ter pri sprejemanju odločitev o naložbah ali financiranju poleg komercialnih premislekov upoštevati tudi druge, kot so cilji državne politike. Vlagatelj, ki deluje v tržnih razmerah, bi bil dejansko bolj občutljiv na finančno donosnost naložbe in najverjetneje ne bi vlagal v podjetniške obveznice z zelo nizkimi obrestnimi merami. To velja zlasti za finančne institucije, saj je donos teh obveznic blizu ali nižji od stopnje, po kateri lahko same pridobijo sredstva od drugih finančnih institucij.

(304)

Poleg tega sklepi Komisije o finančnem položaju vseh štirih skupin proizvajalcev izvoznikov iz oddelka 3.6.4 v zvezi z njihovimi profili likvidnosti in solventnosti kažejo, da vlagatelji, ki delujejo v tržnih razmerah, ne bi vlagali v finančne instrumente, kot so obveznice teh skupin, ki ponujajo majhen finančni donos, medtem ko je pri izdajatelju prisotno visoko likvidnostno in solventnostno tveganje. Zato bi po mnenju Komisije takšno naložbo izvedli le vlagatelji, ki jih ne usmerja finančna donosnost naložbe, ampak drugi motivi, kot je izpolnjevanje pravne obveznosti zagotavljanja financiranja družbam v spodbujanih industrijah.

(305)

Po podatkih dokumenta družbe Bloomberg China bond market insight 2022 (Vpogled v kitajski trg obveznic za leto 2022) obveznice, ki kotirajo na medbančnem trgu obveznic, predstavljajo 88 % skupnega obsega trgovanja z obveznicami (123). Glede na isto študijo je večina vlagateljev institucionalnih vlagateljev, vključno s finančnimi institucijami. Komercialne banke predstavljajo 57 % vlagateljev, banke, ki izvajajo državno politiko, pa 3 % (124). Zato so vlagatelji, ki kupujejo obveznice, večinoma kitajske banke, vključno z bankami v državni lasti.

(306)

Na podlagi navedenega je Komisija menila, da obstajajo številni dokazi, da so vlagatelji v podjetniške obveznice, ki so jih izdale vzorčene družbe, predvsem finančne institucije, ki imajo pravno obveznost zagotavljati kreditno podporo proizvajalcem opreme za mobilni dostop.

(307)

Kot je opisano v uvodni izjavi 299, mora biti v skladu s členom 16 zakona o vrednostnih papirjih in členom 12 predpisov o upravljanju podjetniških obveznic javno ponujanje podjetniških obveznic skladno z industrijsko politiko države. To pomeni, da se obveznice lahko izdajajo samo za namene, ki so v skladu s cilji načrtovanja kitajske vlade v zvezi s spodbujanimi industrijami. Institucionalni vlagatelji, ki so – kot je navedeno v uvodni izjavi 305 – v veliki meri poslovne banke in banke, ki izvajajo državno politiko, morajo upoštevati usmeritve politike iz sklepa št. 40, ki v povezavi s katalogom smernic za prestrukturiranje industrije določa posebno obravnavo nekaterih projektov v določenih spodbujanih industrijah, kot je industrija opreme za mobilni dostop. Zaradi ugodne obravnave vseh vzorčenih skupin je bila sprejeta odločitev za naložbe v obveznice, izdane z obrestno mero, ki ne odraža tržnih meril.

(308)

Kot je opisano v oddelku 3.6.1, je za finančne institucije značilna močna prisotnost države in kitajska vlada lahko pomembno vpliva nanje. Splošni pravni okvir, v katerem delujejo te finančne institucije, se uporablja tudi za obveznice.

(309)

Komisija je v uvodni izjavi 164 ugotovila, da so finančne institucije v državni lasti javni organi v smislu člena 2, točka (b), v povezavi s členom 3(1), točka (a)(i), osnovne uredbe in da se vsekakor štejejo za organe, ki jim je kitajska vlada dala pooblastilo ali navodilo za opravljanje funkcij, ki so običajno v pristojnosti vlade, v smislu člena 3(1), točka (a)(iv), osnovne uredbe. V oddelku 3.6.2 je Komisija ugotovila, da so pooblastilo ali navodilo vlade prejele tudi zasebne finančne institucije.

(310)

Komisija je zahtevala tudi konkretne dokaze o izvajanju smiselnega nadzora na podlagi konkretnih izdaj podjetniških obveznic. Zato je preučila splošno pravno okolje, kot je opisano v uvodni izjavi 298, in konkretne ugotovitve preiskave.

(311)

Komisija je ugotovila, da so bile obveznice izdane z obrestno mero, nižjo od obrestne mere, ki bi jo bila treba pričakovati glede na finančni položaj in kreditno tveganje družb, in tudi nižjo od netvegane referenčne mere, ki jo je objavilo nacionalno središče za medbančno financiranje, kot je navedeno v uvodni izjavi 316.

(312)

V praksi na obrestne mere obveznic podobno kot pri posojilih vpliva bonitetna ocena. Kot je Komisija ugotovila v uvodni izjavi 180, je lokalni trg bonitetnega ocenjevanja izkrivljen, bonitetne ocene pa niso zanesljive.

(313)

Glede na zgornje premisleke je Komisija sklenila, da so kitajske finančne institucije sledile navodilom politike, določenim v sklepu št. 40, in zadevnim smernicam v zvezi z obveznicami, in sicer z zagotavljanjem preferenčnega financiranja družbam, ki spadajo v spodbujano industrijo, in so tako delovale bodisi kot javni organi v smislu člena 2, točka (b), osnovne uredbe bodisi kot organi, ki jim je vlada dala pooblastilo ali navodilo za upravljanje funkcij, v smislu člena 3(1), točka (a)(iv), osnovne uredbe.

(314)

Finančne institucije so z organizacijo izdaje obveznic z obrestno mero, nižjo od tržne, ki bi ustrezala dejanskemu profilu tveganja izdajatelja, kot je ugotovljeno v uvodni izjavi 180, in s sprejetjem naložbe v take obveznice zagotovile ugodnost vzorčenemu proizvajalcu

(315)

Komisija je menila, da je preferenčno financiranje z obveznicami specifično v smislu člena 4(2), točka (a), osnovne uredbe, saj obveznic ni mogoče izdajati brez odobritve vladnih organov, zakon o vrednostnih papirjih pa določa, da mora biti izdajanje obveznic skladno z industrijskimi politikami države. Kot je že navedeno v uvodni izjavi 80, se industrija opreme za mobilni dostop v 14. petletnem načrtu za razvoj gradbene industrije, ki ga je leta 2021 objavilo kitajsko združenje proizvajalcev gradbenih strojev (CCMA), šteje za spodbujano industrijo.

(316)

Ker so obveznice v bistvu še ena oblika dolžniškega instrumenta, ki je načeloma podoben posojilom, in ker metodologija izračunavanja za posojila že temelji na košarici obveznic, se je Komisija odločila, da bo za posojila uporabila metodologijo izračunavanja, opisano v oddelku 3.6.4. To pomeni, da se za prednostno obrestno mero posojil Ljudske banke Kitajske uporabi relativni razmik med podjetniškimi obveznicami z bonitetno oceno AA v ZDA in podjetniškimi obveznicami z bonitetno oceno B v ZDA z enakim trajanjem, da se določi tržna obrestna mera za obveznice, ki se nato primerja z dejansko obrestno mero, ki jo je plačala družba, da se določi ugodnost.

(317)

Po dokončnem razkritju je skupina Zoomlion ugotovila, da je Komisija isto obveznico večkrat vključila v izračun zneska subvencije za matično družbo.

(318)

Komisija je to trditev sprejela in izločila ugodnosti, ki jih je za iste obveznice štela večkrat. Popravljeni izračuni so bili ponovno razkriti skupini Zoomlion.

(319)

Po dodatnem razkritju je skupina Zoomlion predložila dodatne pripombe v zvezi z izračunom ugodnosti. Te trditve so bile sprejete in izračun je bil ustrezno prilagojen.

(320)

Komisija je ugotovila, da so imele vse vzorčene skupine proizvajalcev izvoznikov na voljo preferenčno financiranje v obliki kreditnih linij, bančnih meničnih akceptov in zamenljivih obveznic. Zaradi obstoja finančnega prispevka, ugodnosti za proizvajalce izvoznike in specifičnosti je Komisija te vrste preferenčnega financiranja štela za subvencijo, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi.

(321)

Zaradi popravkov izračuna zneskov subvencije, povezanih s kreditnimi linijami, bančnimi meničnimi akcepti in podjetniškimi obveznicami, pojasnjenih v uvodnih izjavah 256 do 260, 294 do 296 oziroma 317 do 360, se je skupna stopnja subvencije za druge vrste preferenčnega financiranja za skupino Zoomlion Group povečala s 4,96 % na 5,46 %.

(322)

Stopnja subvencije, določena v zvezi z zgoraj navedenim preferenčnim financiranjem v obdobju preiskave za vzorčene proizvajalce izvoznike:

Preferenčno financiranje: druge vrste financiranja

(323)

Pritožnik je trdil, da je družba Sinosure spodbujanim industrijam, kot je industrija opreme za mobilni dostop, zagotavljala preferenčno zavarovanje izvoznih kreditov pod ugodnejšimi pogoji. Družba Sinosure na svojem splošnem spletišču navaja, da spodbuja kitajski izvoz blaga, zlasti izvoz visokotehnoloških izdelkov. Glede na študijo, ki jo je izvedla Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), je kitajska visokotehnološka industrija, katere del je industrija opreme za mobilni dostop, prejela 21 % vseh zavarovanj izvoznih kreditov, ki jih je zagotovila družba Sinosure (125). Poleg tega je družba Sinosure dejavno sodelovala pri izvajanju strategije Made in China 2025, pri čemer je podjetja usmerjala k uporabi nacionalnih kreditnih virov, izvajala znanstvene in tehnološke inovacije in tehnološke nadgradnje ter pomagala podjetjem, ki vlagajo po svetu, postati konkurenčnejša na svetovnem trgu (126).

(324)

Vzorčene skupine družb so imele v obdobju preiskave neizpolnjene pogodbe o zavarovanju izvoza, ki so jih sklenile z družbo Sinosure.

(325)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 102, družba Sinosure ni predložila informacij o dohodku iz naložb, sporočenih v njenem letnem poročilu, niti dokazil v zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na njen računovodski izkaz, kot so stroški poslovanja, prihodki, dohodki iz naložb, skupna zavarovalna vsota, zavarovalna vsota sektorja strojne industrije, informacij o svojem statutu, informacij o vzorčenih proizvajalcih, kljub obstoju ustreznih dovoljenj za družbe, in podpornih informacij v zvezi z neodvisnostjo svojega sistema ocenjevanja kreditnega tveganja.

(326)

Zato je morala Komisija predložene informacije dopolniti z razpoložljivimi dejstvi.

(327)

Družba Sinosure je glede na informacije, zagotovljene v prejšnjih protisubvencijskih preiskavah (129) in informacije, navedene na njenem spletišču (130), zavarovalnica v lasti države, ki jo je ustanovila in jo podpira država, da bi podpirala razvoj in sodelovanje LRK na področju zunanjega gospodarstva in trgovine. Družba je v stoodstotni lasti države. Ima upravni odbor in nadzorni odbor. Vlada lahko imenuje in razreši višje vodstvo družbe. Komisija je na podlagi teh informacij sklenila, da obstajajo formalni indici vladnega nadzora v zvezi z družbo Sinosure.

(328)

Komisija je želela pridobiti informacije o tem, ali je kitajska vlada izvajala smiseln nadzor nad ravnanjem družbe Sinosure v zvezi z industrijo opreme za mobilni dostop.

(329)

V skladu z obvestilom o izdaji kitajskega izvoznega kataloga visokotehnoloških izdelkov št. 16 za leto 2006 „se lahko za izdelke, vključene v izvozni katalog za leto 2006, uporabljajo preferenčne politike, ki jih odobri država za izvoz visokotehnoloških izdelkov“. V izvoznem katalogu visokotehnoloških izdelkov so posebej navedeni gradbeni stroji (131).

(330)

V prilogi k 14. petletnemu načrtu za razvoj gradbeništva, ki ga je leta 2021 objavilo kitajsko združenje proizvajalcev gradbenih strojev (CCMA), je izrecno navedeno, da je oprema za mobilni dostop spodbujana kategorija industrijskih izdelkov. Stroji za delo v zraku in reševalna oprema so v zadevni klasifikaciji navedeni na strani 3 priloge. Ta vključitev kaže, da je strateški poudarek na spodbujanje naprednih gradbenih strojev in da je oprema za mobilni dostop v industriji vse pomembnejša.

(331)

Poleg tega bi morala družba Sinosure v skladu z obvestilom o izvajanju strategije spodbujanja trgovine prek znanosti in tehnologije z uporabo zavarovanja izvoznih kreditov (132) povečati svojo podporo za ključne industrije in izdelke s krepitvijo svoje splošne podpore za izvoz visokotehnoloških izdelkov in izdelkov z novo tehnologijo, vključno z „informacijskimi in komunikacijskimi“ izdelki. Njeno delovanje bi se moralo osredotočati na visokotehnološke industrije in industrije z novo tehnologijo, navedene v kitajskem izvoznem katalogu visokotehnoloških izdelkov, kot je industrija opreme za mobilni dostop, poleg tega pa bi morala zagotavljati celovito podporo v smislu postopkov zavarovanja, odobritve z omejitvami, hitrosti obdelave zahtevkov in prilagodljivosti obrestne mere. Kar zadeva prilagodljivost obrestnih mer, bi morala izdelkom dodeliti najvišji popust na premijsko stopnjo znotraj razpona spreminjanja premije, ki ga zagotavlja družba za zavarovanje kreditov. Poleg tega je v letnem poročilu družbe Sinosure za leto 2022 (133) navedeno, da so bili „oblikovani posebni podporni ukrepi za sektorje […] gradbenih strojev.“ V letnem poročilu družbe Sinosure za leto 2023 (134) je navedeno tudi, da je imel „nadzorni odbor […] svetovalno vlogo, saj je izvajal namenske raziskave o […] poslovnem povpraševanju v sektorju gradbenih strojev“.

(332)

Komisija je na tej podlagi sklenila, da je kitajska vlada vzpostavila normativni okvir, ki ga morajo upoštevati vodstveni delavci in nadzorniki, ki jih imenuje kitajska vlada in ki tej tudi odgovarjajo. Kitajska vlada se je torej pri izvajanju smiselnega nadzora nad ravnanjem družbe Sinosure opirala na takšen normativni okvir.

(333)

Komisija je želela pridobiti tudi oprijemljive dokaze o izvajanju smiselnega nadzora na podlagi konkretnih zavarovalnih pogodb. Kitajska vlada je med preveritvenim obiskom trdila, da so bile v praksi premije družbe Sinosure tržno usmerjene in so temeljile na načelih ocene tveganja. Vendar niso bili predloženi konkretni primeri v zvezi z industrijo opreme za mobilni dostop ali vzorčenimi družbami, čeprav so vzorčene skupine predložile ustrezna dovoljenja, ki omogočajo dostop do ustrezne dokumentacije.

(334)

Ker ni bilo oprijemljivih dokazov, je Komisija preučila konkretno ravnanje družbe Sinosure v zvezi z zavarovanjem, zagotovljenim vzorčenim družbam. To ravnanje je bilo v nasprotju z njenim uradnim stališčem, saj ni ravnala v skladu s tržnimi načeli.

(335)

Po primerjavi vseh plačanih zahtevkov z vsemi zavarovanimi zneski na podlagi podatkov iz letnega poročila družbe Sinosure za leto 2023 (135) je Komisija sklenila, da bi morala družba Sinosure v povprečju zaračunavati 0,29 % zavarovanega zneska kot premijo za kritje stroškov zahtevkov (brez upoštevanja splošnih stroškov poslovanja).

(336)

Poleg tega je Komisija ugotovila, da je družba Sinosure v letih 2022 in 2023 knjižila čisto izgubo iz svojih poslovnih dejavnosti, tj. zagotavljanja zavarovanja izvoznih kreditov, in da bi na splošno ustvarjala izgubo, če ne bi knjižila znatnih prihodkov iz dohodka iz naložb. Kot je navedeno v uvodni izjavi 102, družba Sinosure ni predložila informacij o takih dohodkih iz naložb.

(337)

Zato je Komisija sklenila, da družba Sinosure izvaja navedeni pravni okvir z izvajanjem vladnih funkcij v zvezi s sektorjem opreme za mobilni dostop. Družba Sinosure je delovala kot javni organ v smislu člena 2, točka (b), osnovne uredbe v povezavi s členom 3(1), točka (a)(i), osnovne uredbe in v skladu z ustrezno sodno prakso STO. Poleg tega so vzorčeni proizvajalci izvozniki prejeli ugodnost, saj je bilo zavarovanje zagotovljeno po obrestnih merah, nižjih od najnižje pristojbine, ki je bila potrebna, da bi družba Sinosure lahko krila svoje stroške poslovanja.

(338)

Komisija je tudi ugotovila, da so subvencije, zagotovljene v okviru programa zavarovanja izvoza, specifične, saj jih ne bi bilo mogoče pridobiti brez izvoza in so zato odvisne od njega v smislu člena 4(4), točka (a), osnovne uredbe.

(339)

Ker je imela družba Sinosure v obdobju preiskave prevladujoč položaj na trgu, Komisija ni našla zavarovalne premije za domači trg. Zato je v skladu s prejšnjimi protisubvencijskimi preiskavami uporabila najprimernejšo zunanjo referenčno vrednost, za katero so bile na voljo informacije, tj. premijske stopnje, ki jih je Izvozno-uvozna banka Združenih držav Amerike uporabljala za nefinančne institucije za izvoz v države OECD.

(340)

Komisija je štela, da je ugodnost, ki je bila dodeljena prejemnikom, razlika med zneskom, ki ga je družba dejansko plačala kot zavarovalno premijo, in zneskom, ki bi ga morala plačati z uporabo zunanje referenčne premijske stopnje iz uvodne izjave 291.

(341)

Družbi Sinoboom in Zoomlion sta bili vključeni v to shemo in čeprav so bile njune ugodnosti zanemarljive, so se upoštevale pri izračunu njune globalne stopnje subvencije. Vendar je bila ugotovljena stopnja subvencije zanje na bolj razčlenjeni ravni zaradi zaokroževanja določena na 0,00 %.

(342)

Stopnja subvencije, določena v zvezi s to shemo v obdobju preiskave za naslednje vzorčene skupine, je znašala:

(343)

Nepovratna sredstva so dodelili nacionalni, pokrajinski, mestni ali okrajni vladni organi. Raven pravnih podrobnosti za določeni zakon, v skladu s katerim so bile te ugodnosti dodeljene, če je pravna podlaga zanje sploh obstajala, Komisiji ni bila razkrita. Kot je navedeno v uvodni izjavi 101, kitajska vlada prav tako ni predložila takih informacij.

(344)

Komisija je ugotovila, da so vse štiri vzorčene skupine družb imele ugodnosti od različnih programov nepovratnih sredstev. Glede na visok znesek nepovratnih sredstev, ki ga je Komisija odkrila v poslovnih knjigah vzorčenih družb, je v tej uredbi predstavljen le povzetek ključnih ugotovitev. Dokaz o obstoju številnih nepovratnih sredstev in dejstvo, da so bila dodeljena na različnih ravneh kitajske vlade, sta bila prvotno pridobljena od vzorčenih skupin, obstoj nepovratnih sredstev pa je bilo mogoče potrditi na podlagi računovodskih izkazov vzorčenih skupin in med preveritvenimi obiski. Podrobne ugotovitve o teh nepovratnih sredstvih so bile posameznim družbam zagotovljene v posebnih dokumentih o razkritju.

(345)

Ta nepovratna sredstva so pomenila subvencije v smislu člena 3(1), točka (a)(i), in člena 3(2) osnovne uredbe, saj je kitajska vlada na vzorčene skupine družb prenesla sredstva, enaka znesku nepovratnih sredstev.

(346)

Komisija je ocenila vsa nepovratna sredstva, ki so jih prejele vzorčene družbe, in ugotovila, da niso bila vsa specifična za proizvodnjo opreme za mobilni dostop. Ker pa se zdi, da so bila nepovratna sredstva, povezana s tehnologijo, inovacijami in razvojem, nakupom osnovnih sredstev ter industrijsko podporo in spodbujanjem, omejena na nekatere družbe, nekatere industrije ali posebne projekte v določenih regijah, so bila tudi specifična v smislu člena 4(2), točka (a), in člena 4(3) osnovne uredbe.

(347)

Poleg tega glede na to, da pogoji za upravičenost in dejanska merila za izbor podjetij, upravičenih do ugodnosti, niso pregledni in objektivni ter se ne uporabljajo samodejno, ta nepovratna sredstva niso izpolnjevala zahtev za nespecifičnost iz člena 4(2), točka (b), osnovne uredbe.

(348)

Ugodnost se je izračunala kot znesek, prejet v obdobju preiskave ali dodeljen za obdobje preiskave, ki se je amortiziral v dobi koristnosti osnovnega sredstva, s katerim so bila povezana nepovratna sredstva, prejeta pred obdobjem preiskave. Vendar so bile neponavljajoče se subvencije, prejete v obdobju preiskave, ki so znašale manj kot 1 % ad valorem, na podlagi smernic za izračun zneska subvencije v preiskavah v zvezi z izravnalnimi dajatvami (136) prikazane kot odhodki, tudi če so bile povezane z nakupom osnovnih sredstev. Ta metoda dodeljevanja je popolnoma v skladu s poročilom STO, ki ga je pripravila neformalna skupina strokovnjakov in v katerem je določeno, da je treba nepovratna sredstva, katerih namen je nakup osnovnih sredstev, dodeliti, ko „se zdi primerno, predvsem z vidika poenostavitve upravnih postopkov, da se zelo majhne subvencije obračunajo ne glede na vrsto ali druge premisleke. Za ta prag se priporoča raven pod 0,5 odstotka prodaje za vsako posamezno subvencijo“ (137).

(349)

Stopnja subvencije, določena v zvezi z zgoraj navedenimi programi nepovratnih sredstev v obdobju preiskave za vzorčene skupine družb:

Nepovratna sredstva

(350)

Vsa zemljišča v LRK so v lasti države ali skupnosti, ki jo sestavljajo vasi ali okraji, preden se lahko lastninska pravica do zemljišča ali upravičenost, ki izhaja iz lastninske pravice, prenese na posameznika ali dodeli podjetju ali posameznim lastnikom. Vse parcele na mestnih območjih so v lasti države, vse parcele na podeželskih območjih pa so v lasti vasi ali občin.

(351)

Vendar lahko družbe in posamezniki v skladu z ustavo LRK in zemljiškim pravom kupijo „pravice do uporabe zemljišč“. Zakupna pravica za industrijska zemljišča običajno velja 50 let in jo je mogoče obnoviti za nadaljnjih 50 let.

(352)

Kitajska vlada je navedla, da pravice do uporabe zemljišč niso ne blago (opredmeteno ali premično osebno premoženje razen denarja (138)) ne storitve, zato domnevni program ne pomeni „zagotavljanja blaga ali storitev za plačilo, nižje od primernega“ v skladu s členom 3(1), točka (a)(iii), osnovne uredbe.

(353)

Komisija se s to trditvijo ni strinjala. Prvič, priročnik o statistiki o mednarodni trgovini s storitvami (Manual on Statistics of International Trade in Services), na katerega se kitajska vlada opira pri trditvi, da pravice do uporabe zemljišč niso storitve, vsebuje kategorijo v zvezi z „[…] državnimi storitvami, ki niso vključene drugje“, ki so opredeljene kot glavni deli standardnih storitev. Poleg tega, ne glede na pravna sredstva, s katerimi je zemljišče pridobljeno, ostaja dejstvo, da zagotavljanje pravic do uporabe zemljišč pomeni in fine zagotavljanje zemljišč. V zvezi s tem je organ STO za reševanje sporov že potrdil, da se zemljišče šteje za „nepremično“ blago in da se lahko uporablja člen 1.1, točka (a)(1)(iii), Sporazuma SCM (139). Zagotavljanje pravic do uporabe zemljišč je torej zagotavljanje blaga ali storitev.

(354)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju navedla, da je podrobnejša opredelitev „državnih storitev, ki niso vključene drugje“ iz priročnika o statistiki o mednarodni trgovini s storitvami pokazala, da ta kategorija ne more vključevati pravic do uporabe zemljišč. Na podlagi tega je kitajska vlada zahtevala zaključek preiskave tega programa.

(355)

Komisija je ugotovila, da je ne glede na zgornjo točko drugi argument, predstavljen v uvodni izjavi 353, še vedno veljaven: „zagotavljanje pravic do uporabe zemljišč pomeni in fine zagotavljanje zemljišč“. Zato je Komisija vztrajala pri svojem stališču, da je zagotavljanje pravic do uporabe zemljišč zagotavljanje „blaga in storitev“, in zavrnila zahtevek za zaključek.

(356)

Za zagotavljanje pravic do uporabe zemljišč na Kitajskem se uporablja zakon Ljudske republike Kitajske o upravljanju zemljišč (140). Poleg tega pravno podlago tvorijo tudi naslednji dokumenti:

(357)

Lokalni organi v skladu s členom 10 določbe o dodeljevanju pravice do uporabe državnih stavbnih zemljišč z razpisom za oddajo ponudb, dražbo in ponudbo določijo cene zemljišč v skladu s sistemom vrednotenja mestnih zemljišč, ki se posodobi vsaka tri leta, in vladno industrijsko politiko.

(358)

Komisija je v prejšnjih preiskavah (147) ugotovila, da cene, ki so bile plačane za pravice do uporabe zemljišč v LRK, niso reprezentativne za tržne cene, ki se določajo glede na ponudbo in povpraševanje na prostem trgu, saj je bilo za sistem dražb ugotovljeno, da je nejasen, nepregleden in v praksi ne deluje, za cene pa je bilo ugotovljeno, da jih samovoljno določajo organi. Kot je navedeno v prejšnji uvodni izjavi, organi cene določajo v skladu s sistemom vrednotenja mestnih zemljišč, ki vsebuje tudi merilo, da organi pri določanju cene industrijskega zemljišča upoštevajo tudi industrijsko politiko.

(359)

Navedeni dokazi nasprotujejo trditvam kitajske vlade, da so cene pravic do uporabe zemljišč v LRK reprezentativne za tržne cene, ki se določajo glede na ponudbo in povpraševanje na prostem trgu.

(360)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju ponovila svoje trditve, da sta mehanizem oblikovanja cen pravic do uporabe zemljišč in trg pravic do uporabe zemljišč na Kitajskem jasna, pregledna in funkcionalna. Trdila je tudi, da je med postopkom preverjanja temeljito pojasnila dražbeni sistem in sistem vrednotenja cen. Kitajska vlada je trdila, da bi morala Komisija posodobiti in spremeniti svoje stališče glede trga pravic do uporabe zemljišč, namesto da se opira na zastarele ugotovitve prejšnjih preiskav.

(361)

Vendar je Komisija navedla, da so bile ugotovitve iz prejšnjih in nedavnih protisubvencijskih preiskav ustrezno utemeljene in se nanašajo na iste subvencijske programe, kot so navedeni v tej preiskavi. Komisija se je v vsaki od teh predhodnih preiskav oprla na podoben pravni okvir, ki določa pravice do uporabe zemljišč v LRK, in zlasti na dejstvo, da lokalni organi določijo cene zemljišč v skladu s sistemom vrednotenja mestnih zemljišč in vladno industrijsko politiko. Ta preiskava ni pokazala nobene opazne spremembe v zvezi s tem, kitajska vlada pa ni predložila dokazov o opustitvi te politike.

(362)

Komisija je tudi ponovno poudarila, da kitajska vlada ni predložila informacij o pridobivanju zemljišč s strani proizvajalcev/izvoznikov opreme za mobilni dostop. Prav tako ni pojasnila, kako so lahko družbe v nekaterih okoliščinah zemljišče pridobile brezplačno. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 106, so bile te pomanjkljivosti med točkami iz dopisa na podlagi člena 28.

(363)

Zato je Komisija na podlagi informacij, ki so bile na voljo v tej preiskavi, te trditve zavrnila.

(364)

Ugotovitve te preiskave kažejo, da je položaj v zvezi s pridobivanjem pravic do uporabe zemljišč v LRK nepregleden, organi pa so cene določali samovoljno.

(365)

Zato je treba pravice do uporabe zemljišč, ki jih je zagotovila kitajska vlada, obravnavati kot subvencijo v smislu člena 3(1), točka (a)(iii), in člena 3(2) osnovne uredbe v obliki zagotavljanja blaga, ki družbam prejemnicam prinaša ugodnosti. Kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 350 in 351 ter 357 do 359, v LRK ni delujočega trga za zemljišča in uporaba zunanje referenčne vrednosti (glej uvodno izjavo 369) kaže, da je znesek, ki so ga vzorčeni proizvajalci izvozniki plačali za pravice do uporabe zemljišč, precej nižji od običajne tržne stopnje.

(366)

Komisija je v zvezi s preferenčnim dostopom do industrijskih zemljišč za družbe, ki delujejo v določenih industrijah, opozorila, da je treba pri ceni, ki jo določijo lokalni organi, upoštevati vladno industrijsko politiko, kot je navedeno v uvodni izjavi 358. V okviru te industrijske politike je industrija opreme za mobilni dostop kot del gradbene industrije navedena kot spodbujana industrija. Poleg tega javni organi v skladu s sklepom št. 40 državnega sveta pri zagotavljanju zemljišč upoštevajo „katalog smernic za prestrukturiranje industrije“ in industrijske politike. V členu XVIII sklepa št. 40 je jasno navedeno, da industrije, ki so „omejene“, ne bodo imele dostopa do pravice do uporabe zemljišč. Iz tega sledi, da je subvencija specifična v smislu člena 4(2), točka (a), in 4(2), točka (c), osnovne uredbe, ker je preferenčno zagotavljanje zemljišč omejeno na družbe, ki delujejo v določenih industrijah, v tem primeru v industriji opreme za mobilni dostop, in ker so vladne prakse na tem področju nejasne in nepregledne.

(367)

Tako kot v prejšnjih preiskavah (148) in v skladu s členom 6(d), točka (ii), osnovne uredbe so se kot zunanja referenčna vrednost uporabile cene zemljišč z ločenega carinskega območja Tajvan, Penghu, Kinmen in Matsu (v nadaljnjem besedilu: Tajvan) (149). Ugodnost za prejemnike se izračuna z upoštevanjem razlike med zneskom, ki ga je vsak vzorčeni proizvajalec izvoznik dejansko plačal za pravice do uporabe zemljišč (tj. dejansko ceno iz pogodbe, in kadar je to primerno, ceno iz pogodbe, znižano za znesek vračil/nepovratnih sredstev, ki ga je zagotovila lokalna vlada), in zneskom, ki bi moral biti običajno plačan na podlagi referenčne vrednosti Tajvana.

(368)

Komisija šteje Tajvan za primerno zunanjo referenčno vrednost iz naslednjih razlogov:

(369)

Komisija je v skladu z metodologijo, uporabljeno v prejšnjih preiskavah (150), uporabila povprečno ceno zemljišča na kvadratni meter, ki je bila ugotovljena za Tajvan ter popravljena zaradi inflacije in sprememb BDP od datumov zadevnih pogodb za pravice do uporabe zemljišč. Informacije glede cen industrijskih zemljišč od leta 2015 so bile pridobljene na spletišču industrijskega urada tajvanskega ministrstva za gospodarske zadeve (151). Cene so bile za pretekla leta popravljene glede na stopnje inflacije in spremembe BDP na prebivalca po tekočih cenah v USD za Tajvan, kot jih je Mednarodni denarni sklad objavil za leto 2015.

(370)

Kitajska vlada je trdila, da zgornje merilo ni pravilno, saj Komisija primerja ceno lastništva zemljišč v Tajvanu s ceno pravic do uporabe zemljišč za omejeno obdobje v LRK.

(371)

V zvezi s tem je Komisija ugotovila, da je izbira Tajvana kot referenčne vrednosti temeljila na preučitvi več dejavnikov, ki so navedeni v uvodni izjavi 368. Komisija pa je menila, da čeprav obstajajo nekatere razlike v tržnih razmerah med pravicami do uporabe zemljišč na celinski Kitajski in prodajo zemljišč v Tajvanu, te niso take, da bi razveljavile izbiro vrednosti za Tajvan kot veljavne referenčne vrednosti. Komisija med preiskavo ni mogla opredeliti nobene druge ustrezne referenčne vrednosti ali prilagoditvene metode, ki bi ustrezno odražala te razlike v tržnih razmerah.

(372)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju ponovila svoje stališče, da cena lastništva zemljišč ne more biti referenčna vrednost za pravice do uporabe zemljišč. Vendar ni predstavila nobenih novih argumentov, ki bi ovrgli stališče Komisije, kot je izraženo v uvodnih izjavah 368 in 371. Komisija je opozorila tudi, da kitajska vlada ni mogla predložiti zanesljive referenčne vrednosti, ki bi odražala razliko med pravicami do uporabe zemljišč in lastninskimi pravicami. Zato je bil ta argument zavrnjen.

(373)

CCCME je po dokončnem razkritju trdila, da izbira cen zemljišč v Tajvanu kot referenčne vrednosti s strani Komisije ni ustrezna zaradi znatne razlike v stopnji gospodarskega razvoja in BDP na prebivalca med Tajvanom in LRK (ki je še večja ob primerjavi samo s provinco Hunan, kjer se nahaja večina proizvodnje opreme za mobilni dostop). Ta razlika je bila še večja v preteklosti, ko so proizvajalci opreme za mobilni dostop dejansko pridobili pravice do uporabe zemljišč. CCCME je navedla tudi, da prilagoditve referenčne vrednosti glede na inflacijo in razvoj BDP niso bile ustrezne, saj korekcijski indeksi odražajo spremembe v Tajvanu, kar ni primerljivo z razvojem v LRK. Nazadnje, CCCME je trdila, da Komisija ni razkrila podrobnosti o izračunu referenčne vrednosti, zaradi česar CCCME in družbe, ki jih je zastopala, niso razumele izračuna zneska subvencije.

(374)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 371, se je Komisija oprla na referenčno vrednost, ki se je štela za najustreznejšo, tudi ob upoštevanju razlik med tržnimi pogoji. Komisija med preiskavo ni mogla opredeliti nobene druge ustrezne referenčne vrednosti ali prilagoditvene metode, ki bi ustrezno odražala te razlike v tržnih razmerah. Zato je bil ta argument zavrnjen.

(375)

V zvezi s trditvijo o nezadostnem razkritju je Komisija ugotovila, da so bili izračuni zneska subvencije razkriti vzorčenim kitajskim proizvajalcem izvoznikom, ki so člani zbornice CCCME. Zaradi jasnosti so bila ta merila dodana tudi odprti dokumentaciji.

(376)

Po dokončnem razkritju je skupina Zoomlion trdila, da bi bilo treba znesek subvencije v okviru te sheme ponovno izračunati ob upoštevanju domnevnega abnormalnega razvoja cen industrijskih zemljišč v Tajvanu v letih 2021 in 2022. Trdila je, da Komisija ne bi smela upoštevati ravni cen za ti leti in bi jih morala nadomestiti z indeksacijo ravni cen iz prejšnjih let.

(377)

Komisija se s tem ni strinjala. Metodologija za izračun zneska subvencije v okviru te sheme in zadevne referenčne vrednosti so se štele za točne, zato Komisija ni videla razloga ali dejanske ali pravne podlage za prilagoditev samo zato, ker so nekateri proizvajalci opreme za mobilni dostop svoje pravice do uporabe zemljišč pridobili v določenih letih. Kljub temu je Komisija izpostavila, da skupina Zoomlion ni predložila nobenih podatkov ali dokazov za njeno trditev o „abnormalnem razvoju cen industrijskih zemljišč v Tajvanu“.

(378)

Stopnja subvencije, določena v zvezi s to subvencijo v obdobju preiskave za vzorčene proizvajalce izvoznike:

Pravice do uporabe zemljišča za plačilo, nižje od primernega

(379)

V skladu z zakonom Ljudske republike Kitajske o davku od dohodkov podjetij (v nadaljnjem besedilu: zakon o davku od dohodkov podjetij) so visokotehnološka podjetja in podjetja z novo tehnologijo, ki jim mora država zagotavljati ključno podporo, upravičena do znižane 15-odstotne stopnje davka od dohodkov podjetij, namesto da bi se za njih uporabljala standardna 25-odstotna davčna stopnja.

(380)

Pravna podlaga za ta program so člen 28 zakona o davku od dohodkov podjetij in člen 93 predpisov za izvajanje zakona LRK o davku od dohodkov podjetij (152) ter:

(381)

Poglavje IV zakona o davku od dohodkov podjetij vsebuje določbe o „preferenčni davčni obravnavi“. Člen 25 zakona o davku od dohodkov podjetij, ki je uvod v poglavje IV, določa, da „država podjetjem, ki delujejo v industrijah ali izvajajo projekte, katerih razvoj država posebej podpira in spodbuja, ponuja preferenčno obravnavo za namene davka od dohodkov“. Člen 28 navedenega zakona določa, da „se stopnja davka od dohodkov podjetij za visokotehnološka podjetja in podjetja z novo tehnologijo, ki potrebujejo posebno podporo države, zniža na 15 %“.

(382)

V členu 93 predpisov o izvajanju zakona o davku od dohodkov podjetij je pojasnjeno:

„Pomembna visokotehnološka podjetja in podjetja z novo tehnologijo, ki jih mora podpirati država, kot je navedeno v členu 28(2) zakona o davku od dohodkov podjetij, se nanašajo na podjetja, ki imajo ključne pravice intelektualne lastnine in izpolnjujejo naslednje pogoje:

Ukrepe za upravljanje opredelitve visokotehnoloških podjetij ter ključna področja visoke in nove tehnologije, ki jih podpira država, skupaj oblikujejo tehnološke, finančne in davčne službe državnega sveta, veljati pa začnejo po odobritvi s strani državnega sveta“.

(383)

Zgoraj navedene določbe jasno določajo, da je znižana stopnja davka od dohodkov podjetij omejena na „pomembna visokotehnološka podjetja in podjetja z novo tehnologijo, ki jih mora podpirati država“ ter imajo ključne pravice intelektualne lastnine in izpolnjujejo nekatere pogoje, na primer da „spadajo na področje uporabe dokumenta o ključnih področjih visoke in nove tehnologije, ki jih podpira država“.

(384)

V skladu s členom 11 upravnih ukrepov za priznavanje visokotehnoloških podjetij mora podjetje sočasno izpolniti določene pogoje, da se ga prizna kot visokotehnološko, med drugim, „da je pridobilo lastništvo pravic intelektualne lastnine, ki ima osrednjo vlogo pri tehnični podpori njegovih glavnih izdelkov (storitev), in sicer z neodvisnimi raziskavami, prenosom, nepovratnimi sredstvi, združitvami in prevzemi itd.“ in „da je tehnologija, ki ima osrednjo vlogo pri tehnični podpori njegovih glavnih izdelkov (storitev), v obsegu, ki je vnaprej določen na visokotehnoloških področjih, ki jih podpira država“.

(385)

Družbe, ki imajo zaradi tega ukrepa ugodnosti, morajo vložiti napoved za odmero davka od dohodkov in ustrezne priloge. Dejanski znesek ugodnosti je vključen v davčno napoved.

(386)

Komisija je ugotovila, da so družbe iz vzorčenih skupin proizvajalcev izvoznikov v obdobju preiskave izpolnjevale pogoje za visokotehnološke družbe in so bile zato upravičene do znižanih stopenj davka od dohodkov podjetij v višini 15 %. Vendar so le v treh vzorčenih skupinah družbe v obdobju preiskave dejansko uživale ugodnosti te sheme.

(387)

Komisija je menila, da je zadevna davčna izravnava subvencija v smislu člena 3(1), točka (a)(ii), in člena 3(2) osnovne uredbe, saj gre za finančni prispevek v obliki izpadlega prihodka kitajske vlade, ki zadevnim družbam prinaša ugodnost. Ugodnost za prejemnike je enaka davčnemu prihranku.

(388)

Subvencija je specifična v smislu člena 4(2), točka (a), osnovne uredbe, saj je uporaba te sheme z zakonodajo omejena le na podjetja, ki delujejo na nekaterih visokotehnoloških prednostnih področjih, ki jih določi država. Industrija opreme za mobilni dostop je takšno visokotehnološko prednostno področje.

(389)

Tako se z zakonodajo, v skladu s katero deluje organ, ki dodeljuje subvencije, izrecno omejuje dostop do subvencije na nekatere družbe in sektorje.

(390)

Kitajska vlada je trdila, da ta program subvencij ni bil specifičen, saj zakonodaja, v skladu s katero deluje organ, ki dodeljuje subvencije, določa objektivna merila ali pogoje, ki urejajo upravičenost, in znesek znižanja davka, ter da je upravičenost samodejna ter da se merila in pogoji glede kvalifikacij strogo upoštevajo.

(391)

Komisija se s to trditvijo ni strinjala. Člen 4(2), točka (a), osnovne uredbe določa, da „kadar organ, ki dodeljuje subvencije, ali zakonodaja, na podlagi katere ta organ deluje, izrecno omeji dostop do subvencije na nekatera podjetja, je taka subvencija specifična“. Dejansko ima zadevna subvencijska shema pravno podlago v poglavju IV Davčne ugodnosti po zakonu o davku od dohodkov podjetij. To poglavje po svojem imenu in vsebini izrecno določa posebno prednostno obravnavo, ki „izrecno omeji dostop do subvencije na nekatera podjetja“. Natančneje, v členu 93 predpisov o izvajanju zakona o davku od dohodkov podjetij je pojasnjeno, da „[p]omembna visokotehnološka podjetja in podjetja z novo tehnologijo, ki jih mora podpirati država, […] izpolnjujejo nekatere pogoje“, na primer „spadajo med ključna področja visoke in nove tehnologije, ki jih podpira država“. Kot je razvidno iz navedenega, vsa podjetja ali industrije niso upravičeni do enake preferenčne davčne obravnave. Zato se subvencije, zagotovljene v okviru te davčne oprostitve, štejejo za specifične v skladu s členom 4(2), točka (a), osnovne uredbe.

(392)

Znesek subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, se je izračunal glede na ugodnost za prejemnike v obdobju preiskave. Ta ugodnost se je izračunala kot razlika med zneskom celotnega davka, ki se plača glede na običajno stopnjo davka, in zneskom celotnega davka, ki se plača po znižani davčni stopnji.

(393)

Stopnja subvencije, določena v zvezi s to subvencijo v obdobju preiskave za vzorčene proizvajalce izvoznike:

Znižanje davka od dohodkov podjetij za visokotehnološka podjetja in podjetja z novo tehnologijo

(394)

Družbe so na podlagi davčne izravnave za raziskave in razvoj upravičene do preferenčne davčne obravnave za dejavnosti raziskav in razvoja na nekaterih visokotehnoloških prednostnih področjih, ki jih določi država, in kadar so doseženi nekateri pragovi porabe za raziskave in razvoj.

(395)

Natančneje se v zvezi s stroški za raziskave in razvoj, ki so podjetju nastali med izvajanjem katere koli dejavnosti raziskav in razvoja, dodatnih 100 % zneska dejansko nastalih stroškov za raziskave in razvoj odšteje pred plačilom davka poleg odbitka dejanskih stroškov, kot je predpisano, od 1. januarja 2023, če se navedeni stroški ne pretvorijo v neopredmetena sredstva in se ne vključijo v tekoče dobičke in izgube.

(396)

Če so bili zadevni stroški pretvorjeni v neopredmetena sredstva, se lahko navedeni stroški od 1. januarja 2023 amortizirajo po stopnji 200 % stroškov neopredmetenih sredstev pred plačilom davka.

(397)

Pravna podlaga za ta program so člen 30(1) zakona o davku od dohodkov podjetij in člen 95 predpisov o izvajanju zakona LRK o davku od dohodkov podjetij ter naslednji objavi:

(398)

Komisija je ugotovila, da so bile družbe v vzorčenih skupinah deležne dodatnega odbitka za stroške za raziskave in razvoj, ki so nastali pri raziskavah in razvoju novih tehnologij, novih izdelkov in novih tehnik.

(399)

Komisija je menila, da je zadevna davčna izravnava subvencija v smislu člena 3(1), točka (a)(ii), in člena 3(2) osnovne uredbe, saj gre za finančni prispevek v obliki izpadlega prihodka kitajske vlade, ki zadevnim družbam prinaša ugodnost. Ugodnost za prejemnike je enaka davčnemu prihranku.

(400)

Subvencija je specifična v smislu člena 4(2), točka (a), osnovne uredbe, saj se v sami zakonodaji uporaba tega ukrepa omejuje le na podjetja, ki imajo izdatke za raziskave in razvoj na nekaterih prednostnih visokotehnoloških področjih, ki jih določi država, kot je sektor opreme za mobilni dostop. Tako se z zakonodajo, v skladu s katero deluje organ, ki dodeljuje subvencije, izrecno omejuje dostop do subvencije na nekatera podjetja in sektorje.

(401)

Kitajska vlada je trdila, da „dodatni odbitki za raziskave in razvoj“ niso specifični, saj gre za univerzalno davčno politiko, katere namen je spodbuditi podjetja, da povečajo svoje naložbe v raziskovalne in razvojne dejavnosti. Po mnenju kitajske vlade obstajajo objektivna merila in pogoji za uporabo programa, program pa se uporablja samodejno, ko so izpolnjeni ustrezni pogoji.

(402)

Komisija se ni strinjala z razlago zakonov in izvedbenih ukrepov kitajske vlade, ki kaže, da je program omejen na določene sektorje in podjetja, ki jih podpira kitajska vlada na podlagi meril, ki se ne zdijo objektivna ali nevtralna, na primer da spadajo na področje uporabe „dokumenta o ključnih področjih visoke in nove tehnologije, ki jih podpira država“. Ta subvencija je specifična v smislu člena 4(2), točka (a), osnovne uredbe, saj se uporablja samo za družbe, ki delujejo na nekaterih visokotehnoloških področjih, kot je industrija opreme za mobilni dostop. Poleg tega člen 30 zakona o davku od dohodkov podjetij določa, da se lahko izdatki za raziskave in razvoj, ki jih imajo podjetja na področju razvoja novih tehnologij, novih izdelkov in novih tehnik, dodatno odbijejo pri izračunu obdavčljivega dohodka, v členu 95 izvedbenih pravil za zakon o davku od dohodkov podjetij je pojasnjeno, kaj pomeni odbitek, v členu 4 obvestila o izboljšanju politik odbitka stroškov za raziskave in razvoj pa so navedene panoge, za katere se odbitek pred davkom ne uporablja (z določeno diskrecijsko pravico, saj se seznam konča z besedilom „[…] in vse druge industrije, ki jih določita ministrstvo za finance in državna davčna uprava“).

(403)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila, da je izjava Komisije, da je „program omejen na nekatere sektorje in podjetja, ki jih podpira kitajska vlada [...], ki spadajo med „ključna področja visoke in nove tehnologije, ki jih podpira država“, napačna.

(404)

Vendar je kitajska vlada priznala, da je upravičenost do tega programa omejena na podjetja, ki so imela stroške, povezane z raziskavami in razvojem novih tehnologij, novih izdelkov in novih postopkov. V zvezi s tem ni bilo pojasnjeno, kako bi bilo treba opredeliti besedo „novo“. Kitajska vlada prav tako ni predložila pripomb glede jasne diskrecijske možnosti organov, da nekatere industrije izključijo iz uporabe te davčne olajšave. Zato se Komisija ni strinjala s trditvijo kitajske vlade, da je bila upravičenost tega programa „jasno in objektivno določena z zakonom“. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(405)

Znesek subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, se je izračunal glede na ugodnost za prejemnike v obdobju preiskave. Ta ugodnost se je izračunala kot razlika med zneskom celotnega davka, ki se plača glede na običajno davčno stopnjo, in zneskom celotnega davka, ki se plača po dodatnem 100-odstotnem odbitku dejanskih stroškov za raziskave in razvoj.

(406)

Stopnja subvencije, določena v zvezi s to subvencijo v obdobju preiskave za vzorčene proizvajalce izvoznike:

Odbitek pred davkom za raziskave in razvoj

(407)

Zakon o davku od dohodkov podjetij podjetjem, ki delujejo v industrijah ali izvajajo projekte, katerih razvoj država posebej podpira in spodbuja, omogoča preferenčno obravnavo za namene davka od dohodkov, in sicer zlasti oprostitev plačila davka od dohodkov iz kapitalskih naložb, kot so dividende in bonusi, med upravičenimi rezidenčnimi podjetji.

(408)

Pravna podlaga za ta program so člen 26(2) zakona o davku od dohodkov podjetij in predpisi o izvajanju zakona LRK o davku od dohodkov podjetij.

(409)

Člen 25 zakona o davku od dohodkov podjetij, ki je uvod v poglavje IV Preferenčne davčne politike, določa, da „država podjetjem, ki delujejo v industrijah ali izvajajo projekte, katerih razvoj država posebej podpira in spodbuja, ponuja preferenčno obravnavo za namene davka od dohodkov“. Poleg tega člen 26(2) določa, da se oprostitev plačila davka uporablja za dohodke iz kapitalskih naložb med „upravičenimi rezidenčnimi podjetji“, zaradi česar se zdi, da je njegovo področje uporabe omejeno le na nekatera rezidenčna podjetja.

(410)

Komisija je ugotovila, da je bila ena družba v vzorčenih skupinah oproščena plačila davka od dohodkov od dividend, ki se izplačujejo med rezidenčnimi podjetji, ki izpolnjujejo pogoje.

(411)

Komisija je menila, da je ta shema subvencija v smislu člena 3(1), točka (a)(ii), in člena 3(2) osnovne uredbe, saj gre za finančni prispevek v obliki izpadlega prihodka kitajske vlade, ki zadevnim družbam prinaša ugodnost. Ugodnost za prejemnike je enaka davčnemu prihranku.

(412)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila, da je bil namen tega programa preprečiti dvojno obdavčitev in zato družbam ni zagotovil dodatnih davčnih ugodnosti, saj se je odpovedala prihodkom oziroma jih ni pobirala.

(413)

Čeprav se je Komisija strinjala, da je odprava dvojnega obdavčevanja mednarodno priznana davčna praksa, se ne uporablja enako v vseh državah. Kitajska vlada ni dokazala, kako se z zadevnim odbitkom preprečuje dvojno obdavčevanje (tj. s prikazom, da so dividende, za katere velja oprostitev, obdavčene drugje in da pravilo zajema le primere dvojne obdavčitve). Trditev je bila zato zavrnjena.

(414)

Subvencija je specifična v smislu člena 4(2), točka (a), osnovne uredbe, saj je v sami zakonodaji uporaba te oprostitve omejena le na rezidenčna podjetja, ki izpolnjujejo pogoje ter ki jih država močno podpira in katerih razvoj spodbuja. Tako se z zakonodajo, v skladu s katero deluje organ, ki dodeljuje subvencije, izrecno omejuje dostop do subvencije na nekatera podjetja in sektorje.

(415)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila, da so sklepi Komisije o omejitvi upravičenosti tega programa le na nekatera podjetja napačni, saj je Komisija napačno razlagala izraz „ki izpolnjujejo pogoje“, kot je uporabljen v členu 26 zakona o davku od dohodkov podjetij. Izraz „ki izpolnjujejo pogoje“ je bil po njenih navedbah tam uporabljen v smislu „investicijskih dohodkov, ki izpolnjujejo pogoje“ in ne „rezidenčnih podjetij, ki izpolnjujejo pogoje“.

(416)

Komisija se s tem ni strinjala. Člen 26(2) zakona o davku od dohodkov podjetij je del poglavja IV „Davčne ugodnosti po zakonu o davku od dohodkov podjetij“, ki določa več preferenčnih davčnih obravnav, ki so izjeme od splošnih davčnih pravil. Poleg tega člen 25 zakona o davku od dohodkov podjetij, ki je uvod v poglavje IV Preferenčne davčne politike, določa, da „država podjetjem, ki delujejo v industrijah ali izvajajo projekte, katerih razvoj država posebej podpira in spodbuja, ponuja preferenčno obravnavo za namene davka od dohodkov“. Poleg tega člen 26(2) določa, da se oprostitev plačila davka uporablja za dohodke iz kapitalskih naložb med „upravičenimi rezidenčnimi podjetji“, zaradi česar se zdi, da je njegovo področje uporabe omejeno le na nekatera rezidenčna podjetja. Zato je Komisija menila, da je taka preferenčna davčna politika omejena na nekatere industrije, ki jih država posebej podpira in spodbuja, kot je industrija opreme za mobilni dostop, in je zato specifična v smislu člena 4(2), točka (a), osnovne uredbe. To je potrjeno tudi z angleškim izvodom napovedi za odmero davka od dohodka (obrazec A107010, vrstica 3), ki jo je predložilo več vzorčenih skupin in ki se v kitajski različici glasi: „(II) dividende, bonusi in drugi dohodki od kapitalskih naložb med rezidenčnimi podjetji, ki izpolnjujejo pogoje, so oproščeni davka od dohodka podjetij (4+5+6+7+8)“.

(417)

Komisija je izračunala znesek subvencije, tako da je za dohodek od dividend, odbit od obdavčljivega dohodka, uporabila običajno davčno stopnjo.

(418)

Stopnja subvencije, določena v zvezi s to subvencijo v obdobju preiskave za vzorčene proizvajalce izvoznike:

Oprostitev plačila davka od dohodkov podjetij iz dividend

(419)

V memorandumu o zadostnosti dokazov so navedene druge sheme, za katere je bilo v pritožbi na voljo dovolj dokazov o obstoju subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi in ki so na voljo proizvajalcem izvoznikom opreme za mobilni dostop. Seznam takih programov med drugim vključuje:

(420)

Komisija v okviru te preiskave ni mogla sprejeti sklepa o možnosti uvedbe izravnalnih ukrepov za te programe. To ne posega v možnost, da Komisija te ukrepe preuči ob prihodnjih pregledih, vključno s pregledi v skladu s členom 19 osnovne uredbe.

(421)

Po dokončnem razkritju je CMAE navedla da je za navedene sheme memorandum o zadostnosti dokazov pokazal, da je pritožnik predložil informacije za določitev stopnje subvencioniranja, ki je na voljo iz preiskav tretjih držav. CMAE je navedla tudi, da je Komisija za večino teh shem kitajsko vlado obvestila, da namerava uporabiti razpoložljiva dejstva v skladu s členom 28 osnovne uredbe. Zato je od Komisije zahtevala, naj sprejme vse potrebne ukrepe za sprejetje sklepa o možnosti uvedbe izravnalnih ukrepov za te sheme.

(422)

Komisija je izpostavila, da čeprav obstajajo zadostni dokazi za začetek preiskave zadevnih shem, zaradi več dejavnikov, kot so število shem, ki jih je treba preiskati, njihova zapletenost in 13-mesečni rok za protisubvencijske preiskave, ni mogla dokončati ocene zgornjih shem. Vendar, kot je navedeno v uvodni izjavi 420, to ne posega v možnost, da bi v prihodnosti sprejeli ugotovitve o teh shemah, tudi v okviru pregledov.

(423)

Komisija je zneske subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, v skladu z določbami osnovne uredbe za sodelujoče skupine družb izračunala tako, da je preučila vsako subvencijo ali program subvencij, nato pa je te zneske seštela in dobila skupni znesek subvencij za vsakega proizvajalca izvoznika v obdobju preiskave. Za izračun celotnega subvencioniranja je Komisija najprej izračunala odstotek subvencioniranja: znesek subvencije kot odstotek prihodka družbe v obdobju preiskave. Ta odstotek je bil nato uporabljen za izračun zneska subvencije, dodeljenega za izvoz zadevnega izdelka v Unijo v obdobju preiskave. Ta znesek subvencije je bil pozneje izražen kot odstotek vrednosti stroškov, zavarovanja in prevoznine (CIF) istega izvoza.

(424)

Po dokončnem razkritju je skupina Zoomlion izpodbijala razdelitveni ključ, ki ga je Komisija uporabila pri določitvi deleža subvencij, ki jih je prejela matična družba, za proizvajalca opreme za mobilni dostop. Trdila je, da bi bilo treba kot razdelitveni ključ uporabiti promet, povezan s transakcijami določenega vložka med družbama, izražen kot odstotek prometa skupine. Skupina Zoomlion je tudi izpodbijala izračun konsolidiranih prihodkov, uporabljenih kot imenovalec v izračunih stopnje subvencije, pri čemer je trdila, da bi bilo treba namesto konsolidiranih prihodkov matične družbe uporabiti promet skupine.

(425)

Komisija je ti trditvi zavrnila. Prvič, menila je, da je razdelitev, ki temelji na prometu, konservativna, kar zadeva matično družbo, ker ni bilo ustreznejše metode porazdelitve. Izpostavila je tudi, da transakcije, povezane z vložki, niso bile edine transakcije med povezanimi družbami, saj je bila v prodajo izdelka v preiskavi vključena tudi matična družba. Drugič, Komisija je menila, da so bili konsolidirani prihodki pravilno izračunani na podlagi preverjenih informacij, ki jih je predložila skupina Zoomlion. Nasprotno, promet skupine, ki ga je predlagala skupina Zoomlion, med preiskavo ni bil niti predložen niti preverjen. Kot približek je bil predložen šele po dokončnem razkritju. Poleg tega je Komisija menila, da so podatki matične družbe bolj relevantni kot podatki skupine, saj je imela matična družba dvosmerne transakcije (prodaja vložkov in nakup izdelka v preiskavi) s subjektom, ki proizvaja in prodaja izdelek v preiskavi, kar dokazuje njuno medsebojno povezanost in upravičuje konsolidacijo na njeni ravni. Zato se je razdelitev na podlagi konsolidiranih prihodkov štela za najustreznejšo.

(426)

Po dodatnem razkritju je skupina Zoomlion ponovila svojo trditev, da je Komisija napačno uporabila promet matične družbe namesto skupnega prometa skupine. Dodala je tudi, da če bi Komisija kot razdelitveni ključ uporabila tak promet, bi morala v števcu uporabiti izključno promet nepovezanim družbam in ne vključiti prometa povezanim družbah.

(427)

Iz razlogov, navedenih v uvodni izjavi 425, ter ob upoštevanju tesnega odnosa med matično družbo in proizvajalcem opreme za mobilni dostop, v katerem ima prva večinski delež, in razpoložljivosti preverjenih konsolidiranih prihodkov matične družbe od prodaje za obdobje preiskave, kot jih je predložila skupina Zoomlion, je Komisija menila, da je uporaba takega prometa za dodelitev ugodnosti primernejša od uporabe približka konsolidiranih prihodkov skupine za obdobje preiskave, ki niso bili niti predloženi niti preverjeni pred dokončnim razkritjem. Kar zadeva uporabo (manjšega deleža) prodaje povezanim družbam v števcu, je Komisija menila, da je tak pristop v korist skupini Zoomlion, saj je domnevala, da bo prodaja nepovezanim strankam običajno potekala po višji ceni kot med povezanimi strankami, pri čemer je bil števec nekoliko podcenjen, kar je privedlo do nekoliko nižje dodelitve za izdelek v preiskavi in nižjega zneska subvencije. Iz teh razlogov sta bili trditvi skupine Zoomlion zavrnjene.

(428)

Zaradi popravkov izračuna zneska subvencije za skupino Zoomlion, povzetih v uvodni izjavi 321, se je skupna stopnja subvencije za skupino povečala z 11,14 % na 11,65 %. Skupini Zoomlion so bili ponovno razkriti celotni izračuni z obrazložitvijo izvedenih sprememb, vključno z manjšimi tehničnimi napakami in pisnimi pomotami, do katerih je prišlo v prvotnih izračunih.

(429)

V skladu s členom 15(3) osnovne uredbe se je skupni znesek subvencije za sodelujoče proizvajalce izvoznike, ki niso zajeti v vzorcu, izračunal na podlagi skupnega tehtanega povprečnega zneska subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, določenega za sodelujoče proizvajalce izvoznike v vzorcu, razen zanemarljivih zneskov. Dejansko Komisija meni, da razpoložljiva dejstva, ki so bila uporabljena v navedenih primerih, niso bistveno vplivala na informacije, potrebne za pošteno določitev zneska subvencioniranja, tako da izvozniki, ki niso bili pozvani k sodelovanju v preiskavi, z uporabo tega pristopa ne bodo oškodovani.

(430)

Komisija je glede na visoko stopnjo sodelovanja kitajskih proizvajalcev izvoznikov in reprezentativnost vzorca, tudi v smislu upravičenosti do subvencij, menila, da je ustrezno določiti znesek za „vse druge družbe“ na raven najvišjega zneska, določenega za vzorčene družbe. Znesek za „vse druge družbe“ se je uporabljal za tiste družbe, ki v preiskavi niso sodelovale.

(431)

Na podlagi tega so zneski subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, izraženi kot odstotek cene CIF meja Unije brez plačane dajatve, naslednji:

(432)

Razen za skupino JLG so bile stopnje subvencij, določene glede na uvoz iz LRK, nad pragom de minimis iz člena 14(3) osnovne uredbe. Uvoz skupine JLG je bil de minimis in ga zato ni bilo mogoče upoštevati v spodnji analizi škode, upošteval pa se je pri analizi učinkov drugih dejavnikov na slab položaj industrije Unije.

(433)

Da bi Komisija ocenila, ali bi bilo mogoče ugotovitve o neobstoju subvencioniranja v zvezi s skupino JLG razširiti na nevzorčene proizvajalce izvoznike, je ocenila obseg in cene uvoza skupine JLG v primerjavi z vsem drugim uvozom iz LRK v Unijo v obdobju preiskave.

(434)

Obseg nesubvencioniranega uvoza skupine JLG je v obdobju preiskave znašal [20–25 %] celotnega uvoza iz LRK in je predstavljal približno [40–45 %] vzorčenega uvoza. Komisija je nato primerjala povprečno izvozno ceno CIF skupine JLG s povprečnimi izvoznimi cenami CIF drugih treh vzorčenih proizvajalcev izvoznikov na podlagi preverjenih podatkov in povprečno ceno celotnega kitajskega uvoza v Unijo na podlagi predloženih izpolnjenih vprašalnikov za vzorčenje (154). Ugotovila je, da je bila povprečna izvozna cena CIF skupine JLG v obdobju preiskave [25–30 %] višja od povprečne izvozne cene drugih vzorčenih proizvajalcev izvoznikov. V istem obdobju je bila povprečna izvozna cena CIF skupine JLG [40–45 %] višja od izvozne cene vseh drugih proizvajalcev izvoznikov na podlagi izpolnjenih vprašalnikov za vzorčenje. Ker je ta celotni izvoz vseh proizvajalcev izvoznikov (razen izvoza skupine JLG) v obdobju preiskave predstavljal [75–80 %] celotnega uvoza iz LRK v Unijo, je Komisija menila, da ugotovitev o neobstoju subvencioniranja v zvezi s skupino JLG ne more razširiti na nevzorčene proizvajalce izvoznike in na celoten uvoz iz LRK v Unijo na splošno.

(435)

Izdelek v preiskavi, opredeljen v oddelku 2, vključuje enote (celi stroji) in dele enot. Vendar se spodnja analiza različnih kazalnikov škode osredotoča le na enote in ne na posamezne dele. Čeprav je industrija Unije v obravnavanem obdobju proizvajala enote in dele, delov ni prodajala ali kupovala ločeno. Izdelani deli se vedno uporabljajo za določeno vrsto stroja in se običajno proizvajajo po naročilu. Zato je analiza škode temeljila le na enotah.

(436)

Po navedbah pritožnika je podobni izdelek v obdobju preiskave proizvajalo 22 proizvajalcev v Uniji. Ti predstavljajo „industrijo Unije“ v smislu člena 4(1) osnovne uredbe.

(437)

Celotna proizvodnja Unije je bila v obdobju preiskave določena na približno 35 000 ton (dokončani stroji). Komisija je to številko določila na podlagi vseh razpoložljivih informacij v zvezi z industrijo Unije, in sicer preverjenih izpolnjenih vprašalnikov, ki jih je prejela od pritožnika, navzkrižno preverjenih z izpolnjenimi vprašalniki vzorčenih proizvajalcev Unije, kjer je bilo to mogoče.

(438)

Kot je navedeno v oddelku 1.4.1, so bili v vzorec vključeni trije proizvajalci Unije, ki so predstavljali 56 % celotne proizvodnje podobnega izdelka v Uniji.

(439)

Komisija je potrošnjo Unije določila na podlagi:

(440)

Potrošnja Unije se je gibala na naslednji način:

Preglednica 1

Potrošnja Unije (v enotah)

(441)

Potrošnja Unije se je v obravnavanem obdobju povečala za 122 %.

(442)

Uvoz iz LRK je temeljil na podatkih, ki so jih predložili sodelujoči proizvajalci izvozniki, za katere se je štelo, da predstavljajo 100 % uvoza v Unijo (157).

(443)

Tržni delež kitajskega uvoza je bil določen tako, da se je obseg uvoza primerjal s potrošnjo na trgu Unije (glej preglednico 2 zgoraj).

(444)

Uvoz iz zadevne države v Unijo se je gibal na naslednji način:

Preglednica 2

Obseg uvoza (v enotah) in tržni delež

(445)

V obravnavanem obdobju se je obseg uvoza zadevnega izdelka iz LRK povečal za 214 %, njegov tržni delež pa se je povečal z 29 % leta 2020 na 41 % v obdobju preiskave, kar pomeni 42-odstotno povečanje.

(446)

Komisija je cene uvoza določila na podlagi podatkov, ki so jih predložili sodelujoči proizvajalci izvozniki, za katere se je štelo, da obsegajo skoraj 100 % uvoza v Unijo (159).

(447)

Tehtana povprečna cena uvoza iz zadevne države v Unijo se je gibala na naslednji način:

Preglednica 3

Uvozna cena (v EUR/enoto)

(448)

V obravnavanem obdobju se je povprečna cena kitajskega uvoza zvišala za 54 % in v obdobju preiskave dosegla raven 17 008 EUR/enoto.

(449)

Komisija je nelojalno nižanje prodajnih cen v obdobju preiskave določila tako, da je primerjala:

(450)

Primerjava cen je bila opravljena za isto vrsto izdelka za transakcije na isti ravni trgovanja, ki je bila po potrebi ustrezno prilagojena. Rezultat primerjave je bil izražen kot odstotek teoretičnih prihodkov od prodaje vzorčenih proizvajalcev Unije v obdobju preiskave. Na podlagi navedenega je bila za kitajski subvencionirani uvoz na trg Unije določena tehtana povprečna stopnja nelojalnega nižanja prodajnih cen v višini 21 %.

(451)

Komisija je ne glede na obstoj nelojalnega nižanja prodajnih cen tudi ugotovila, da je kitajski uvoz znatno oviral dvig cen industrije Unije, ki je morala v obdobju preiskave prodajati po cenah, nižjih od stroškov.

(452)

V skladu s členom 8(3) osnovne uredbe je preiskava učinka subvencioniranega uvoza na industrijo Unije vključevala oceno vseh ekonomskih kazalnikov, ki so vplivali na stanje industrije Unije v obravnavanem obdobju.

(453)

Kot je navedeno v oddelku 1.4.1, je bilo vzorčenje uporabljeno za ugotavljanje morebitne škode, ki jo je utrpela industrija Unije.

(454)

Komisija je za določitev škode razlikovala med makro- in mikroekonomskimi kazalniki škode. Makroekonomske kazalnike je ocenila na podlagi podatkov iz pritožbe in odgovorov pritožnika na posebni vprašalnik. Podatki so se nanašali na vse proizvajalce Unije. Komisija je mikroekonomske kazalnike ocenila na podlagi podatkov iz izpolnjenih vprašalnikov vzorčenih proizvajalcev Unije. Za oba sklopa podatkov je bilo ugotovljeno, da sta reprezentativna za gospodarski položaj industrije Unije.

(455)

Makroekonomski kazalniki so: proizvodnja, proizvodna zmogljivost, izkoriščenost zmogljivosti, obseg prodaje, tržni delež, rast, zaposlenost, produktivnost in višina subvencijske stopnje.

(456)

Mikroekonomski kazalniki so: povprečne cene na enoto, stroški na enoto, stroški dela, zaloge, dobičkonosnost, denarni tok, naložbe, donosnost naložb in zmožnost zbiranja kapitala.

(457)

Celotna proizvodnja Unije, proizvodna zmogljivost in izkoriščenost zmogljivosti so se v obravnavanem obdobju gibale na naslednji način:

Preglednica 4

Proizvodnja, proizvodna zmogljivost in izkoriščenost zmogljivosti (v enotah)

(458)

V obravnavanem obdobju se je proizvodnja industrije Unije povečala za 100 % in v obdobju preiskave dosegla več kot 35 000 enot. Povečanje proizvodnje je pozitivno vplivalo na izkoriščenost zmogljivosti, ki se je v obravnavanem obdobju povečala za 88 %.

(459)

Obseg prodaje in tržni delež industrije Unije sta se v obravnavanem obdobju gibala na naslednji način:

Preglednica 5

Obseg prodaje in tržni delež

(460)

V obravnavanem obdobju se je obseg prodaje proizvajalcev Unije zadevnega izdelka povečal za 62 %. Ker pa proizvajalci niso mogli v celoti izkoristiti 122-odstotne potrošnje Unije (glej preglednico 2), se je tržni delež proizvajalcev Unije zmanjšal za 27 %.

(461)

V obravnavanem obdobju se je potrošnja zadevnega izdelka povečala za 122 %. V istem obdobju se je tržni delež industrije Unije zmanjšal za približno 27 %, tržni delež uvoza zadevnega izdelka iz LRK pa se je povečal za 47 %. Čeprav sta se proizvodnja in prodaja industrije Unije povečali v absolutnem smislu, nista mogli izkoristiti povečane potrošnje Unije v smislu tržnega deleža. Nasprotno, industrija Unije je izgubila tržni delež in zato ni mogla niti ohraniti svojega položaja.

(462)

Zaposlenost in produktivnost sta se v obravnavanem obdobju gibali na naslednji način:

Preglednica 6

Zaposlenost in produktivnost

(463)

V obravnavanem obdobju se je zaposlenost v Uniji povečala za 40 %. V kombinaciji s povečanjem produktivnosti (za 43 %) se je proizvodnja v istem obdobju povečala za 100 % (glej preglednico 5).

(464)

Razen za skupino JLG so bile vse ugotovljene subvencijske stopnje (glej oddelek 3.6.4) znatno nad stopnjo de minimis. Ob upoštevanju obsega in cene uvoza iz zadevne države je višina subvencioniranja znatno vplivala na industrijo Unije.

(465)

Dva vzorčena proizvajalca Unije sta bila del iste skupine. Zato je bil vzorec sestavljen samo iz dveh različnih gospodarskih subjektov. Komisija je zato zaradi zaupnosti sprejela zahtevo vzorčenih proizvajalcev Unije, da predložijo informacije v razponu.

(466)

Tehtane povprečne prodajne cene vzorčenih proizvajalcev Unije na enoto za nepovezane stranke v Uniji so se v obravnavanem obdobju gibale na naslednji način:

Preglednica 7

Prodajne cene v Uniji

(467)

V zgornji preglednici je prikazano gibanje prodajne cene na enoto na trgu Unije v primerjavi z ustreznimi stroški proizvodnje v obravnavanem obdobju.

(468)

V obravnavanem obdobju so se cene proizvodnih dejavnikov znatno zvišale. Povečanje stroškov za več kot 30 % se je nanašalo predvsem na cene jekla, polprevodnikov in energije. Ker se je izkoriščenost proizvodnje povečala z zelo nizke ravni v letu 2020 (25 %) na 47 % v obdobju preiskave in ker so fiksni stroški ostali enaki, so se skupni stroški nekoliko povečali.

(469)

Hkrati se je obseg uvoza opreme za mobilni dostop iz Kitajske med letoma 2020 in 2022 povečal za 199 % (glej preglednico 2) po cenah, ki so bile znatno nižje od cen industrije Unije (glej preglednico 3). Ta cenovni pritisk je industriji Unije preprečil zvišanje cen, da bi se upoštevali naraščajoči stroški. Zato je bila industrija Unije prisiljena določiti cene na nevzdržno nizki ravni, da ne bi izgubila prevelikega tržnega deleža. Posledično so bili stroški proizvodnje v celotnem obdobju v povprečju višji od prodajnih cen, čeprav to zaradi razponov ni neposredno razvidno iz preglednice 7. V skladu s tem je industrija Unije v obravnavanem obdobju še naprej poslovala z izgubami (glej preglednico 10), tudi v razmerah razcveta trga in naraščajoče prodaje. V običajnih tržnih pogojih, tj. brez močnega povečevanja uvoza po nepošteno nizkih cenah, bi industrija Unije lahko izkoristila razmere in ponovno dosegla dobičkonosnost.

(470)

Povprečne prodajne cene industrije Unije na enoto za nepovezane stranke v Uniji so se zvišale za 16 %, povprečni stroški proizvodnje industrije Unije pa so se v obravnavanem obdobju zvišali za 14 %. Glavni dejavnik, ki je vplival na povečanje stroškov proizvodnje, je bilo zvišanje cene surovin v obravnavanem obdobju. V povprečju so bili stroški proizvodnje v obravnavanem obdobju višji od prodajnih cen.

(471)

Povprečni stroški dela vzorčenih proizvajalcev Unije so se v obravnavanem obdobju gibali na naslednji način:

Preglednica 8

Povprečni stroški dela na zaposlenega

(472)

Povprečni stroški dela na zaposlenega so se v obravnavanem obdobju zvišali za 7 %.

(473)

Ravni zalog vzorčenih proizvajalcev Unije so se v obravnavanem obdobju gibale na naslednji način:

Preglednica 9

Zaloge

(474)

Raven končnih zalog se je v obravnavanem obdobju spreminjala. V obdobju preiskave je bila za 30 % višja kot leta 2020. Končne zaloge kot odstotek proizvodnje so se v obravnavanem obdobju zmanjšale za 35 %.

(475)

Industrija Unije večino vrst podobnega izdelka proizvaja na podlagi posebnih naročil uporabnikov. Zato se zaloge ne štejejo za pomemben kazalnik škode za to panogo.

(476)

Dobičkonosnost, denarni tok, naložbe in donosnost naložb vzorčenih proizvajalcev Unije so se v obravnavanem obdobju gibali na naslednji način:

Preglednica 10

Dobičkonosnost, denarni tok, naložbe in donosnost naložb

(477)

Komisija je dobičkonosnost vzorčenih proizvajalcev Unije določila tako, da je neto dobiček pred obdavčitvijo pri prodaji podobnega izdelka nepovezanim strankam v Uniji izrazila kot delež prihodkov od prodaje tega izdelka.

(478)

Na finančni položaj industrije Unije je že leta 2020 vplivalo povečanje kitajskega uvoza, do katerega je prvič prišlo leta 2018. Kot je pojasnjeno v oddelku 4.6.3.1, je cenovni pritisk zaradi nepoštenega uvoza na trg Unije industriji Unije preprečil zvišanje cen, da bi se upoštevali naraščajoči stroški. Zato je bila industrija Unije prisiljena določiti cene na nevzdržno nizki ravni, da bi ohranila zadosten obseg. Ker industrija Unije pod pritiskom poceni kitajskega uvoza ni mogla povečati svoje proizvodnje, se je to odražalo v nizki izkoriščenosti zmogljivosti, ki se je s 25 % leta 2020 povečala na 47 % v obdobju preiskave, vendar je ostala pod 50 % v primerjavi z izkoriščenostjo zmogljivosti vzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov, ki je bila, odvisno od družbe in leta, med 53 % in 99 %.

(479)

Čeprav se je dobičkonosnost v letu 2021 izboljšala za 27 %, je industrija Unije še naprej ustvarjala izgubo. Leta 2022 se je finančni položaj industrije Unije poslabšal, saj se je dobičkonosnost zmanjšala za 185 %. Zmanjšanje dobičkonosnosti v letu 2022 je bilo posledica nenormalnega zvišanja stroškov proizvodnje zaradi višjih cen surovin v kombinaciji z dejstvom, da so prodajne cene nekaj časa temeljile na fiksnih cenah. Zato prodajnih cen ni bilo mogoče ustrezno zvišati, kar je povzročilo velike izgube. Zato industrija Unije kljub rastočemu trgu in velikemu povečanju potrošnje ni mogla slediti stalnemu povečevanju stroškov. To stanje se je v letu 2022 poslabšalo. Zato se je v obravnavanem obdobju splošna dobičkonosnost povečala, vendar je v obdobju preiskave ostala negativna, tj. [(–5 %)–0 %]. Denarni tok se je znatno zmanjšal (za 146 %), hkrati pa se je raven letnih naložb v obravnavanem obdobju zmanjšala za 64 %. Donosnost naložb je sledila istemu trendu zniževanja in se je v obravnavanem obdobju zmanjšala za 440 %.

(480)

Po mnenju pritožnika je pandemija močno vplivala na leto 2020, ki je bilo uporabljeno kot referenčno leto za analizo trendov, dejavnosti industrije Unije pa so bile najnižje v zadnjem desetletju. Zato povečanje kazalnikov od leta 2020 ni bilo znak za rastočo industrijo, temveč je pomenilo vrnitev na prejšnjo raven dejavnosti.

(481)

Dejansko so podatki, ki jih je pritožnik predložil za leto 2019, potrdili, da sta bili leta 2020 proizvodnja in prodaja industrije Unije izjemno nizki – leta 2019 je bil obseg proizvodnje proizvajalcev Unije podoben ravni proizvodnje v obdobju preiskave, prodaja industrije Unije na trgu Unije pa se je med letom 2019 in obdobjem preiskave zmanjšala za 14 %. Ker pa je na referenčno leto 2020 vplivala pandemija, je v obravnavanem obdobju pri več kazalnikih prišlo do povečanja. Proizvodnja industrije Unije se je povečala za 100 %, njena prodaja na trgu Unije pa za 62 %.

(482)

Kljub znatnemu povečanju potrošnje zadevnega izdelka v Uniji v obravnavanem obdobju (za 122 %) industrija Unije ni mogla ustrezno povečati prodaje, da bi vsaj ohranila svoj tržni delež. Nasprotno, zaradi kitajskega uvoza po znatnih subvencioniranih cenah v obravnavanem obdobju se je tržni delež industrije Unije zmanjšal z 52 % na 38 %. Hkrati se je obseg kitajskega uvoza v istem obdobju znatno povečal, in sicer za 214 %, njegov tržni delež pa se je povečal z 29 % na 41 %. Poleg izgub, ki jih je industrija Unije utrpela v celotnem obravnavanem obdobju, je bil negativen trend prisoten tudi pri drugih kazalnikih škode, kot so denarni tok, raven naložb in donosnost naložb.

(483)

Ob upoštevanju navedenega je Komisija sklenila, da je industrija Unije utrpela znatno škodo v smislu člena 8(4) osnovne uredbe.

(484)

Komisija je v skladu s členom 8(5) osnovne uredbe preučila, ali je subvencionirani uvoz iz zadevne države povzročil znatno škodo industriji Unije. V skladu s členom 8(6) osnovne uredbe je preučila tudi, ali bi lahko industriji Unije hkrati povzročali škodo tudi drugi znani dejavniki. Komisija je zagotovila, da se morebitna škoda, ki so jo povzročili drugi dejavniki in ne subvencionirani uvoz iz zadevne države, ni pripisala temu subvencioniranemu uvozu. Komisija je preučila uvoz iz tretjih držav, nesubvencioniran uvoz iz LRK in izvoz industrije Unije. Zaznani niso bili nobeni drugi dejavniki, ki bi lahko povzročili škodo industriji Unije.

(485)

Kot je navedeno v oddelku 4.5.1, se je obseg uvoza zadevnega izdelka iz LRK v obravnavanem obdobju znatno povečal. Tudi cene uvoza so povzročile nelojalno znižanje prodajnih cen industrije Unije, in sicer v povprečju za 21 %. Industrija Unije zato v obravnavanem obdobju ni mogla ohraniti ali povečati svojega tržnega deleža in izkoristiti povečane potrošnje zadevnega izdelka na trgu Unije. Ta položaj je resno vplival na dobičkonosnost industrije Unije, ki je bila v celotnem obravnavanem obdobju negativna.

(486)

Zato je Komisija sklenila, da ta subvencionirani uvoz negativno vpliva na položaj industrije Unije.

(487)

Komisija je tudi preučila, ali lahko drugi znani dejavniki, posamično ali skupaj, prekinejo vzročno zvezo med subvencioniranim uvozom, tako da taka zveza ne bi bila več resnična in bistvena.

(488)

Komisija je uvoz iz drugih tretjih držav določila na podlagi podatkov Eurostata. Ker so bili podatki za ta uvoz pod nekaterimi oznakami KN sporočeni le v tonah (in ne v enotah), Komisija na podlagi podatkov, ki so jih predložili vzorčeni proizvajalci izvozniki, ni mogla določiti obsega in cen na enoto, kot je to storila za industrijo Unije in uvoz iz Kitajske. Posledično obsega in cen uvoza iz drugih tretjih držav ni bilo mogoče neposredno primerjati z obsegom in cenami industrije Unije in uvoza iz Kitajske, zato so bili le okvirni, čeprav so bili trendi na podlagi tega obsega in cen v obravnavanem obdobju točni. Vendar je Komisija za določitev tržnih deležev uporabila pretvorbeni faktor iz ton v enote na podlagi podatkov sodelujočih kitajskih proizvajalcev izvoznikov (160). Kar zadeva cene, je Komisija menila, da to ni točno, saj glede na razlike v naboru izdelkov z uporabo pretvorbenega faktorja ne bi dobili točnih cen na enoto.

(489)

Razen iz LRK je bil zadevni izdelek uvožen v Unijo iz več drugih držav, ki so v obdobju preiskave skupaj predstavljale 8 % tržnega deleža:

Preglednica 11

Uvoz iz drugih držav (v tonah)