(1)

V Uredbi Sveta (EU) št. 904/2010 (3) so določeni pogoji, pod katerimi pristojni organi v državah članicah, odgovorni za uporabo predpisov o davku na dodano vrednost (DDV), sodelujejo drug z drugim in s Komisijo, da se zagotovi spoštovanje navedenih predpisov. Ti pogoji med drugim vključujejo pravila za elektronsko shranjevanje in izmenjavo informacij, ki bi lahko prispevala k pravilni odmeri DDV, nadzoru pravilne uporabe DDV, predvsem pri transakcijah znotraj Skupnosti, ter boju proti goljufijam na področju DDV.

(2)

Z Direktivo Sveta (EU) 2025/516 (4) so bile v Direktivo Sveta 2006/112/ES (5) uvedene zahteve za digitalno poročanje. Te zahteve zavezujejo davčne zavezance, identificirane za namene DDV, da državam članicam predložijo informacije o vsaki dobavi blaga znotraj Skupnosti, o vsakem opravljanju storitev, ki so obdavčljive v državi članici, ki ni država članica, kjer ima dobavitelj sedež, ter, razen če je država članica uporabila možnost, da davčne zavezance izključi iz obveznosti, o vsaki pridobitvi blaga znotraj Skupnosti in o vsaki pridobitvi storitev, ki so obdavčljive in za katere je prejemnik dolžan plačati DDV. Izmenjava in obdelava teh informacij o transakcijah znotraj Skupnosti je državam članicam v pomoč pri nadzoru nad pravilno uporabo DDV in odkrivanju goljufij.

(3)

Obstoječe sodelovanje med davčnimi organi držav članic temelji na izmenjavi zbirnih informacij med nacionalnimi elektronskimi sistemi. Namen uvedbe zahtev za digitalno poročanje je povečati pobiranje davkov s pravočasnim zagotavljanjem podatkov o posameznih transakcijah davčnim upravam. Da bi bili taki podatki učinkovito na voljo drugim davčnim upravam ter da bi omogočili skupno izvajanje ter skupno razlago analiz in navzkrižnih preverjanj, je potreben centralni sistem, v katerem se izmenjujejo informacije o DDV.

(4)

Da bi državam članicam omogočili učinkovitejši boj proti goljufijam na področju DDV, bi morala Komisija vzpostaviti elektronski centralni sistem za izmenjavo informacij o DDV (v nadaljnjem besedilu: centralni VIES) za izmenjavo informacij o DDV. Vsaka država članica bi morala vzpostaviti nacionalni elektronski sistem za samodejni prenos informacij o transakcijah znotraj Skupnosti, ki jih sporočijo zadevni dobavitelji in pridobitelji v različnih državah članicah, v centralni VIES. Države članice bi morale v centralni VIES tudi samodejno prenesti identifikacijske informacije za DDV davčnih zavezancev, ki opravljajo transakcije znotraj Skupnosti, vključno z drugimi identifikacijskimi številkami za DDV, ki so bile izdane osebi. Poleg tega bi morale države članice ob vsaki spremembi podatkov v centralni VIES naložiti tudi metapodatke za sledenje času spremembe.

(5)

Države članice bi morale v centralnem VIES brez odlašanja samodejno posodobiti identifikacijske informacije za DDV davčnih zavezancev, ki opravljajo transakcije znotraj Skupnosti, kadar koli se identifikacijske informacije spremenijo, razen kadar države članice soglašajo, da taka posodobitev ni ustrezna, bistvena ali koristna. Take posodobitve so potrebne, ker je veljavnost identifikacijskih številk za DDV davčnih zavezancev predmet preverjanja, in sicer v zvezi s pogojem za oprostitev dobav znotraj Skupnosti iz člena 138 Direktive 2006/112/ES. Da bi davčnim upravam zagotovili razumno raven zanesljivosti glede kakovosti in zanesljivosti takih informacij, bi morale države članice samodejno posodobiti informacije o transakcijah znotraj Skupnosti v centralnem VIES najpozneje en dan po tem, ko država članica prejme informacije od davčnega zavezanca.

(6)

Poleg tega bi morale države članice v zvezi z identifikacijskimi informacijami za DDV v centralnem VIES sprejeti ukrepe za zagotovitev, da zadevna država članica oceni, ali so podatki, ki jih davčni zavezanci predložijo za svojo identifikacijo za namene DDV v skladu s členom 214 Direktive 2006/112/ES, popolni in točni. Poleg tega bi morale države članice zagotoviti, da je identifikacijska številka za DDV v centralnem VIES prikazana kot neveljavna, kadar davčni zavezanec ne izpolnjuje obveznosti sporočanja podatkov, kadar preneha opravljati svojo gospodarsko dejavnost ali kadar pristojni organ meni, da je davčni zavezanec prenehal opravljati tako dejavnost.

(7)

Informacije o transakcijah znotraj Skupnosti, ki jih sporočijo dobavitelji in pridobitelji v različnih državah članicah, bi morala vsaka država članica vnesti v centralni VIES takoj po tem, ko jih prejme. Prejete informacije je treba hitro obdelati iz tehničnih razlogov, povezanih z obsegom podatkov, pa tudi zaradi zgodnjega odkrivanja sumljivih transakcij in morebitnih primerov goljufij na področju DDV.

(8)

Za pomoč državam članicam v boju proti goljufijam na področju DDV in za odkrivanje goljufov bi morale identifikacijske informacije za DDV in informacije o DDV za transakcije znotraj Skupnosti ostati v centralnem VIES deset let. To je minimalno obdobje, ki ga države članice potrebujejo za učinkovito izvajanje nadzora in preiskovanje domnevnih goljufij na področju DDV ali za njihovo odkrivanje. Prav tako je sorazmerno glede na ogromno količino informacij o transakcijah znotraj Skupnosti in občutljivost informacij kot poslovnih in osebnih podatkov.

(9)

Za pravočasno odkrivanje neskladij in s tem izboljšanje zmogljivosti za boj proti goljufijam na področju DDV bi moral biti centralni VIES sposoben samodejno navzkrižno preverjati informacije, zbrane od dobavitelja in pridobitelja prek zahtev za digitalno poročanje, uvedenih v Direktivo 2006/112/ES z Direktivo (EU) 2025/516. Centralni VIES bi moral imeti tudi možnost, da državam članicam da na voljo rezultate takega navzkrižnega preverjanja za ustrezno nadaljnje ukrepanje.

(10)

Poleg tega, da bi lahko centralni VIES ohranil zmogljivosti obstoječega sistema za izmenjavo informacij o DDV iz člena 17(1), točka (a), Uredbe (EU) št. 904/2010, bi moral imeti centralni VIES možnost združevanja informacij, da bi zagotovili pregled dobav in pridobitev, ki jih sporočijo davčni zavezanci iz držav članic. Da bi centralni VIES državam članicam omogočal, da še naprej dostopajo do informacij druga druge, kot so trenutno strukturirane v okviru obstoječega sistema za izmenjavo informacij o DDV, bi moral centralni VIES podpirati združevanje podatkov.

(11)

V podporo pristojnim organom držav članic pri pravilnem odmerjanju DDV, spremljanju pravilne uporabe DDV, boju proti goljufijam na področju DDV in izkoriščanju sinergij med različnimi informacijskimi sistemi, ki vsebujejo informacije, pomembne za namene DDV, bi moral centralni VIES informacije, prejete od držav članic, obdelovati skupaj z vsemi informacijami, sporočenimi ali zbranimi na podlagi Uredbe (EU) št. 904/2010.

(12)

Dostop do informacij v centralnem VIES bi bilo treba zagotoviti na podlagi potrebe po seznanitvi. Omogočanje dostopa do občutljivih podatkov tistim uporabnikom, za katere je verjetno pomemben, bi bilo treba uveljaviti z dovoljenji za dostop in dnevniki dostopa, ki varujejo informacije v osrednjem VIES. Teh informacij ne bi smeli uporabljati za druge namene kot za spremljanje pravilne uporabe DDV in boj proti goljufijam na področju DDV. Pravila o zaupnosti iz člena 55 Uredbe (EU) št. 904/2010 zavezujejo vse uporabnike.

(13)

Za boj proti goljufijam na področju DDV bi morali imeti uradniki za zvezo Eurofisca držav članic iz člena 36 Uredbe (EU) št. 904/2010 možnost dostopa do informacij o DDV v zvezi s transakcijami znotraj Skupnosti in priprave analiz teh informacij. Za spremljanje pravilne uporabe zakonodaje o DDV bi morali imeti uradniki držav članic, ki preverjajo, ali se uporablja oprostitev DDV za določeno uvoženo blago, ki je določena v členu 143(1), točka (d), Direktive 2006/112/ES, tudi dostop do identifikacijskih informacij za DDV, ki so shranjene v centralnem sistemu VIES. Poleg tega bi morali pristojni organi držav članic iz istih razlogov izbrati druge uradnike, ki potrebujejo neposreden dostop do centralnega VIES, in jim po potrebi odobriti tak dostop. Končno bi morale imeti možnost dostopa do informacij v centralnem VIES ustrezno pooblaščene osebe Komisije, vendar le v obsegu, v katerem je tak dostop potreben za razvoj in vzdrževanje navedenega sistema.

(14)

Za preiskovanje domnevnih goljufij na področju DDV in odkrivanje takih goljufij bi morali imeti informacijski sistemi, ki podpirajo mrežo Eurofisc v boju proti goljufijam na področju DDV, vključno s sistemom za analizo transakcijskih mrež in osrednjim elektronskim sistemom informacij o plačilih (CESOP), neposreden dostop do centralnega VIES.

(15)

Zaradi obsega podatkov in pogostosti njihovega pošiljanja v centralni VIES je potrebna avtomatizacija pretoka informacij iz centralnega VIES v nacionalne elektronske sisteme. Takšna avtomatizacija bi morala zagotoviti tudi učinkovit in varen komunikacijski kanal stroj-stroj ter zagotoviti, da pri dostopu do skupnih podatkov ne bo več potrebe po človeškem posredovanju. Nacionalni elektronski sistemi, ki prenašajo informacije v centralni VIES, bi zato morali imeti tudi dostop do informacij, shranjenih v centralnem VIES, vključno z obdelanimi in zbirnimi informacijami za namene nadzora DDV in boja proti goljufijam na področju DDV.

(16)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja Uredbe (EU) št. 904/2010, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z nalogami, ki jih bo Komisija izvajala za razvoj, vzdrževanje, gostovanje in tehnično upravljanje centralnega VIES, praktičnimi ureditvami za identifikacijo uradnikov in elektronskih sistemov ter tehničnih podatkov v zvezi z dostopom uradnikov in elektronskih sistemov do centralnega VIES, podrobnimi dovoljenji uradnikov in elektronskih sistemov za dostop do podrobnih podatkov v centralnem VIES, do katerih se odobri dostop, tehničnimi podrobnostmi in obliko zapisa informacij, ki se pošiljajo v centralni VIES, ter vlogami in odgovornostmi držav članic, kadar delujejo kot upravljavci, in Komisije, kadar deluje kot obdelovalec, na podlagi uredb (EU) 2016/679 (6) in (EU) 2018/1725 (7) Evropskega parlamenta in Sveta. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(17)

Goljufije na področju DDV so skupni problem vseh držav članic. Države članice same nimajo informacij, potrebnih za zagotovitev pravilne uporabe pravil o DDV in za boj proti goljufijam na področju DDV. Ker cilja Uredbe (EU) št. 904/2010, in sicer boja proti goljufijam na področju DDV, države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi čezmejne narave notranjega trga, temveč se lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(18)

Davčni zavezanci, ki omogočajo dobavo blaga ali opravljanje storitev z uporabo elektronskega vmesnika, lahko od države članice, v kateri so te dobave ali opravljanje v skladu s členom 242a Direktive 2006/112/ES obdavčljivi, prejmejo zahtevek za predložitev evidence. Da bi se zmanjšali upravno breme in stroški izpolnjevanja obveznosti za te davčne zavezance ter preprečilo podvajanje dela, bi morala država članica identifikacije čim bolj uskladiti take zahtevke. V ta namen je treba določiti standardni obrazec za elektronsko pošiljanje teh informacij državam članicam. Vendar lahko države članice v skladu s členom 242a(2), drugi pododstavek, Direktive 2006/112/ES še naprej neposredno od davčnega zavezanca zahtevajo redno in sistematično zagotavljanje evidenc, dokler ni na voljo avtomatiziran dostop do teh evidenc.

(19)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja Uredbe (EU) št. 904/2010 bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za sprejetje tehničnih podrobnosti za standardni obrazec in tehnične podrobnosti, vključno s skupnimi elektronskimi sporočili, za predložitev evidenc s strani davčnih zavezancev, ki omogočajo dobave blaga ali opravljanje storitev z uporabo elektronskega vmesnika iz člena 242a Direktive 2006/112/ES. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011.

(20)

Direktiva (EU) 2025/516. v Direktivo 2006/112/ES uvaja poenostavljeno ureditev „vse na enem mestu“ (VEM) za davčne zavezance, ki opravljajo čezmejne prenose določenega lastnega blaga. Zato je treba to ureditev vključiti v splošni okvir posebnih ureditev VEM za DDV iz poglavja XI, oddelek 3, Uredbe (EU) št. 904/2010. Ta splošni okvir bi moral zlasti vključevati zagotavljanje informacij med državami članicami, iz katerih se prenese blago, in državami članicami, v katere se prenese blago.

(21)

Ker je uvedena shema poenostavitve VEM celovita in zajema čezmejno gibanje blaga, ki ga v skladu s členom 17a Direktive 2006/112/ES zajemajo ureditve skladiščenja na odpoklic, so se navedene ureditve črtale iz Direktive 2006/112/ES. Navedeno spremembo Direktive 2006/112/ES je treba izraziti v členu 21 Uredbe (EU) št. 904/2010.

(22)

Deležniki so zlorabo identifikacijskih številk za DDV v okviru uvozne VEM (UVEM) opredelili kot morebitno tveganje. Za zagotavljanje pravilne uporabe identifikacijskih številk za DDV v okviru UVEM in za zanesljivejši postopek preverjanja je treba razširiti področje uporabe člena 47h Uredbe (EU) št. 904/2010, s tem, da se carinskim organom omogoča dostop do informacij o gospodarskem subjektu, registriranem za uporabo UVEM, s čimer se izboljšajo zmogljivosti teh carinskih organov za obvladovanje tveganja in nadzor.

(23)

Da bi okrepili nadzor v zvezi z ureditvijo UVEM, je treba v člen 17(1), točka (e), Uredbe (EU) št. 904/2010 dodati skupno vrednost blaga, uvoženega v okviru ureditve UVEM, po identifikacijski številki za DDV v okviru UVEM na vsako državo članico potrošnje.

(24)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina). Ta uredba zlasti zagotavlja polno spoštovanje pravice do varstva osebnih podatkov iz člena 8 Listine. V zvezi s tem ta uredba strogo omejuje količino osebnih podatkov, ki bodo dani na voljo davčnim organom. Obdelava informacij o transakcijah znotraj Skupnosti na podlagi te uredbe bi se morala izvajati le za namene te uredbe.

(25)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 3. marca 2023 (9).

(26)

Ker bo za izvajanje centralnega VIES potreben nov tehnološki razvoj, je treba odložiti uporabo določb, povezanih s centralnim VIES, da se državam članicam in Komisiji omogoči razvoj teh tehnologij.

(27)

Avtomatiziran dostop do informacij o transakcijah znotraj Skupnosti, ki so bile sporočene prek rekapitulacijskih poročil, neposredno vpliva na učinkovitost nadzora DDV. Zato bi bilo treba sedanji sistem izmenjave informacij o DDV iz člena 17(1), točka (a), Uredbe (EU) št. 904/2010 ohraniti za določeno obdobje po odpravi rekapitulacijskih poročil. Po navedenem obdobju bi bilo treba zadevne določbe v zvezi s sedanjim sistemom izmenjave informacij o DDV črtati, informacije, sporočene prek rekapitulacijskih poročil, pa bi morale biti še vedno dostopne na zahtevo.

(28)

Uredbo (EU) št. 904/2010 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

„(e)

podatke o identifikacijskih številkah za DDV iz člena 369q Direktive 2006/112/ES, ki jih je izdala, po identifikacijskih številkah za DDV, ki jih je izdala katera koli država članica, skupno vrednost uvoza blaga, oproščenega na podlagi člena 143(1), točka (ca), navedene direktive, v posameznem mesecu na vsako državo članico potrošnje, kot je opredeljena v členu 369l, drugi odstavek, točka 4, navedene direktive;“.

(1)

v členu 1 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

(2)

v členu 2 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

(3)

v členu 17(1) se točka (d) nadomesti z naslednjim:

;

(4)

člen 47b se nadomesti z naslednjim:

(5)

člen 47d se nadomesti z naslednjim:

(6)

v členu 47h se doda naslednji odstavek:

„Za namene prvega odstavka tega člena države članice pristojnim organom omogočijo dostop do podatkov iz člena 369p(1) in (3) Direktive 2006/112/ES.“

(7)

člen 47i se spremeni:

(8)

vstavi se naslednji člen:

(9)

v členu 47j(2), se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Brez poseganja v člen 7(4), če se država članica potrošnje ali država članica, iz katere ali v katero je bilo blago odposlano ali odpeljano, odloči, da je potrebna uradna preiskava, se o potrebi po taki preiskavi najprej posvetuje z državo članico identifikacije.“

(10)

vstavi se naslednje poglavje:

(1)

točka (c) se nadomesti z naslednjim:

;

(2)

v točki (e) se uvodno besedilo nadomesti z naslednjim:

„celotna vrednost dobav blaga in opravljenih storitev iz točke (b), ki jih izvede vsaka oseba iz točke (c) vsaki osebi, ki ima identifikacijsko številko za DDV, ki jo je izdala druga država članica, pod naslednjimi pogoji:“.

(1)

v členu 2(1) se točki (g) in (h) nadomestita z naslednjim:

;

(2)

v členu 17(1) se točka (a) nadomesti z naslednjim:

(*1)  Direktiva Sveta (EU) 2022/890 z dne 3. junija 2022 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede podaljšanja obdobja uporabe neobveznega mehanizma obrnjene davčne obveznosti za dobave določenega blaga in opravljanje določenih storitev, dovzetnih za goljufije, ter mehanizma za hiter odziv v primerih goljufij na področju DDV (UL L 155, 8.6.2022, str. 1, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2022/890/oj).“;"

(3)

v poglavju V se doda naslednji oddelek:

(*2)  Direktiva 2014/55/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o izdajanju elektronskih računov pri javnem naročanju (UL L 133, 6.5.2014, str. 1, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2014/55/oj).“."

(1)

v členu 17(1) se črtajo točke (a), (b) in (c);

(2)

člen 20 se spremeni:

(3)

člen 21 se spremeni:

(4)

člena 22 in 23 se črtata;

(5)

v členu 31 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim: