(1)

Primerna embalaža je potrebna, da se izdelke zaščiti in omogoči njihov preprost prevoz od mesta proizvodnje do mesta uporabe ali zaužitja. Preprečevanje ovir na notranjem trgu za embalažo je ključnega pomena za delovanje notranjega trga za izdelke. Razdrobljena pravila in nejasne zahteve povzročajo negotovost in dodatne stroške gospodarskim subjektom.

(2)

Statistični podatki Komisije (Eurostata) o odpadni embalaži za obdobje 2010-2021 kažejo, da so v embalaži uporabljene velike količine primarnih surovin (neobdelanih materialov). 40 % plastike in 50 % papirja, ki se porabita v Uniji, se uporabi za embalažo, embalaža pa predstavlja 36 % trdnih komunalnih odpadkov. Velika in nenehno rastoča količina nastale embalaže ter nizki deleži ponovne uporabe, zbiranja in recikliranja znatno ovirajo doseganje nizkoogljičnega krožnega gospodarstva. Zato bi bilo treba v tej uredbi določiti pravila za celoten življenjski cikel embalaže, ki bodo s harmonizacijo nacionalnih ukrepov prispevala k učinkovitemu delovanju notranjega trga, hkrati pa preprečila in zmanjšala škodljive vplive embalaže in odpadne embalaže na okolje in zdravje ljudi. Ta uredba bi morala z določitvijo ukrepov v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki iz Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) (v nadaljnjem besedilu: hierarhija ravnanja z odpadki) prispevati k prehodu na krožno gospodarstvo.

(3)

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 94/62/ES (4) določa zahteve glede embalaže, ki se nanašajo na sestavo embalaže ter možnosti njene ponovne uporabe in predelave (v nadaljnjem besedilu: bistvene zahteve za embalažo), ter določa cilje za predelavo in recikliranje za države članice.

(4)

Komisija je leta 2014 pri preverjanju primernosti Direktive 94/62/ES priporočila, naj se bistvene zahteve za embalažo – kot ključno orodje za doseganje boljše okoljske učinkovitosti embalaže – prilagodijo, da bi bile konkretnejše in lažje izvršljive ter da bi se okrepile.

(5)

Novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo iz sporočila Komisije z dne 11. marca 2020 v skladu z evropskim zelenim dogovorom iz sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 vsebuje zavezo glede okrepitve bistvenih zahtev za embalažo, da bi bilo do leta 2030 mogoče vso embalažo ponovno uporabiti ali reciklirati, ter glede razmisleka o drugih ukrepih za zmanjšanje (prekomerne) embalaže in odpadne embalaže, spodbujanju zasnove za ponovno uporabo in možnost recikliranja embalaže in zmanjšanje kompleksnosti embalažnega materiala ter zavezo o uvedbi zahtev glede vsebnosti recikliranih materialov v plastični embalaži. V akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo je poudarjeno tudi, da je treba zmanjšati odpadno hrano. Komisija se zavezuje, da bo ocenila izvedljivost označevanja na ravni Unije, ki bo olajšalo pravilno ločevanje odpadne embalaže pri izvoru.

(6)

Plastika je najbolj ogljično intenziven embalažni material, v zvezi z uporabo fosilnih goriv pa je recikliranje plastičnih odpadkov približno petkrat boljše od sežiganja z energetsko predelavo. Kot je navedeno v evropski strategiji za plastiko v krožnem gospodarstvu iz sporočila Komisije z dne 16. januarja 2018, akcijski načrt za krožno gospodarstvo vsebuje zavezo za povečanje uporabe reciklirane plastike in prispevanje k bolj trajnostni rabi plastike. Proračun Unije in sistem virov lastnih sredstev prispevata k zmanjševanju onesnaževanja z odpadno plastično embalažo. S Sklepom Sveta (EU, Euratom) 2020/2053 (5) je bil s 1. januarjem 2021 uveden nacionalni prispevek, sorazmeren s količino nereciklirane odpadne plastične embalaže v posamezni državi članici. Ta vir lastnih sredstev je ena od spodbud za zmanjšanje potrošnje plastike za enkratno uporabo ter spodbujanje recikliranja in krožnega gospodarstva.

(7)

Svet je v sklepih z naslovom „Okrevanje naj bo krožno in zeleno“, sprejetih 11. decembra 2020, poudaril, da bi bilo treba ob reviziji Direktive 94/62/ES posodobiti določbe in opredeliti konkretnejše, učinkovitejše in lažje izvedljive določbe, da bi tako spodbujali uporabo trajnostne embalaže na notranjem trgu in čim bolj zmanjšali kompleksnost embalaže, da bi spodbudili ekonomsko izvedljive rešitve ter izboljšali možnost ponovne uporabe in recikliranja embalaže, in čim bolj zmanjšali vsebnost skrb vzbujajočih snovi v embalažnem materialu, zlasti v embalažnem materialu za živila. Svet je tudi poudaril, da bi bilo treba z revizijo Direktive 94/62/ES zagotoviti tudi, da bo označevanje embalaže lahko razumljivo, da bodo potrošniki obveščeni o možnosti recikliranja embalaže in o tem, kje bi bilo treba zavreči odpadno embalažo, da se olajša recikliranje.

(8)

Evropski parlament je v resoluciji z dne 10. februarja 2021 o novem akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo (6) ponovil, da naj bi do leta 2030 poskrbeli, da bo vso embalažo mogoče ponovno uporabiti ali na ekonomsko izvedljiv način reciklirati, in Komisijo pozval, naj predloži zakonodajni predlog za revizijo Direktive 94/62/ES, ki bi vključeval ukrepe in cilje za zmanjšanje količine odpadkov in ambiciozno zastavljene bistvene zahteve, s katerimi bi v e-trgovini in drugod zmanjšali odvečno embalažo, izboljšali možnost recikliranja in čim bolj zmanjšali kompleksnost embalaže, povečali vsebnost recikliranih materialov, postopno opustili nevarne in škodljive snovi ter spodbujali ponovno uporabo.

(9)

Ta uredba dopolnjuje Uredbo (EU) 2024/1781 Evropskega parlamenta in Sveta (7), v kateri embalaža ni obravnavana kot posebna kategorija izdelkov. Vendar je treba opozoriti, da se lahko v delegiranih aktih, sprejetih na podlagi Uredbe (EU) 2024/1781, določijo dodatne ali podrobnejše zahteve glede embalaže specifičnih izdelkov, zlasti za čim večje zmanjšanje količine embalaže, kadar se zaradi zasnove ali ponovne zasnove izdelkov lahko uporabi embalaža z manjšim vplivom na okolje.

(10)

Ta uredba bi se morala uporabljati za vso embalažo, dano na trg v Uniji, in vso odpadno embalažo, ne glede na njeno vrsto ali uporabljeni material. Zaradi pravne jasnosti bi bilo treba opredelitev pojma „embalaža“ iz Direktive 94/62/ES preoblikovati brez spremembe vsebine. Prodajno embalažo, skupinsko embalažo in transportno embalažo bi bilo treba opredeliti posebej. Izogniti bi se bilo treba podvajanju terminologije. V tej uredbi zato prodajna embalaža ustreza primarni embalaži, skupinska embalaža sekundarni embalaži in transportna embalaža terciarni embalaži.

(11)

Lončki, posode za živila, vrečke za sendviče ali drugi predmeti, ki lahko opravljajo funkcijo embalaže, se ne bi smeli šteti za embalažo, če so zasnovani in namenjeni, da jih končni distributer prodaja prazne. Taki predmeti bi se morali šteti za embalažo le, če so zasnovani in namenjeni, da se napolnijo na prodajnem mestu, pri čemer bi se morali šteti za „servisno embalažo“, ali prodajo pri končnem distributerju, napolnjeni s hrano in pijačo, če opravljajo funkcijo embalaže.

(12)

Opredelitev pojma „embalaža za primarne izdelke“ ne bi smela povzročiti širitve izdelkov, ki se štejejo za embalažo v okviru te uredbe. Z uvedbo te opredelitve in njene uporabe v opredelitvi pojma „proizvajalec“ bi bilo treba zagotoviti, da se za proizvajalca v okviru te uredbe šteje fizična ali pravna oseba, ki prvič omogoči dostopnost tovrstne embalaže, in ne podjetja v primarnem sektorju, kot na primer kmetje, ki uporabljajo tovrstno embalažo.

(13)

Predmet, ki je sestavni del izdelka in je potreben za to, da vsebuje, podpira ali ohranja navedeni izdelek v vsej njegovi življenjski dobi, ter če je namenjeno, da se vsi elementi tega predmeta uporabijo, porabijo ali zavržejo skupaj, se ne bi smel šteti za embalažo, saj je njegova funkcionalnost neločljivo povezana s tem, da je del izdelka. Vendar bi bilo treba takšne specifične predmete zaradi vedenja potrošnikov pri zavrženju čajnih in kavnih vrečk ter enot enojne porcije kavnega ali čajnega sistema, ki se v praksi zavržejo skupaj z ostankom izdelka, kar povzroči kontaminacijo tokov kompostiranja in recikliranja, obravnavati kot embalažo. Ta pristop je v skladu s ciljem povečanja ločenega zbiranja bioloških odpadkov iz člena 22 Direktive 2008/98/ES in zagotavlja skladnost glede finančnih in operativnih obveznosti ob koncu življenjske dobe. Barve, črnila, firneži, laki in adhezivi, ki so bili naneseni neposredno na izdelek, se ne bi smeli šteti za embalažo. Vendar pa bi bilo treba oznake, ki so obešene neposredno na izdelek ali nanj nameščene, vključno z nalepkami, nameščenimi na sadje in zelenjavo, šteti za embalažo, saj je lepilo na oznaki sicer adheziv, sama oznaka pa to ni. Poleg tega, če določen material predstavlja le nepomemben del embalažne enote in v nobenem primeru ne več kot 5 % njene skupne mase, se taka embalažna enota ne bi smela šteti za kompozitno embalažo. Kompozitna embalaža v tej uredbi ne bi smela biti opredeljena tako, da bi bila embalaža za enkratno uporabo, ki je delno izdelana iz plastike, ne glede na prag, izvzeta iz zahtev iz Direktive (EU) 2019/904 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(14)

Embalaža bi smela biti dana na trg le, če izpolnjuje zahteve glede trajnostnosti in označevanja iz ali na podlagi te uredbe. Šteje se, da je bila embalaža dana na trg, ko je bila prvič dostopna na trgu Unije, kar pomeni, da jo je izdelovalec ali uvoznik proti plačilu ali brezplačno dobavil za distribucijo, porabo ali uporabo v okviru gospodarske dejavnosti. Zato se za embalažo, ki je bila dana na trg Unije pred datumom začetka uporabe ustreznih zahtev in jo imajo distributerji, vključno s trgovci na drobno in trgovci na debelo, v zalogi, ne bi smelo zahtevati, da izpolnjuje zahteve glede trajnostnosti in označevanja iz ali na podlagi te uredbe.

(15)

V skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki in z upoštevanjem življenjskega cikla za zagotavljanje najboljšega splošnega izida za okolje bi moral biti namen ukrepov iz te uredbe zmanjšanje količine embalaže, dane na trg, glede na njeno prostornino in maso ter preprečevanje nastajanja odpadne embalaže, predvsem s čim večjim zmanjševanjem količine embalaže, izogibanjem uporabi embalaže, kadar ni potrebna, in povečanjem ponovne uporabe embalaže. Poleg tega bi morali biti ukrepi iz te uredbe namenjeni povečanju uporabe recikliranih materialov v embalaži, zlasti v plastični embalaži, pri kateri je uporaba recikliranih materialov zelo majhna, z okrepitvijo sistemov za visokokakovostno recikliranje, zaradi česar se bodo povečale stopnje recikliranja za vso embalažo in izboljšala kakovost pridobljenih sekundarnih surovin, ob hkratnem zmanjšanju drugih oblik predelave in končnega odstranjevanja.

(16)

V skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki, po kateri je odstranjevanje odpadkov z odlaganjem na odlagališčih najmanj zaželena možnost, bi moral biti cilj ukrepov iz te uredbe zmanjšanje količine odpadne embalaže na odlagališčih.

(17)

Embalažo bi bilo treba zasnovati, izdelovati in prodajati tako, da se omogoči njena čim večkratna ponovna uporaba ali visokokakovostno recikliranje ter čim bolj zmanjša njen vpliv na okolje v njenem celotnem življenjskem ciklu in življenjskem ciklu izdelkov, za katere je bila zasnovana. Za dosego tega cilja bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) sprejme akte v zvezi z določitvijo najmanjšega števila kroženj embalaže za večkratno uporabo za oblike embalaže, ki se najpogosteje uporabljajo pri ponovni uporabi.

(18)

V skladu s cilji akcijskega načrta za krožno gospodarstvo in sporočilom Komisije z dne 14. oktobra 2020 z naslovom „Strategija na področju kemikalij za trajnostnost – Okolju brez strupov naproti“ (v nadaljnjem besedilu: strategija na področju kemikalij za trajnostnost) in za zagotovitev ustreznega ravnanja s kemikalijami v njihovem celotnem življenjskem ciklu in prehoda na krožno gospodarstvo brez strupov ter glede na pomen embalaže v vsakdanjem življenju je treba v tej uredbi obravnavati vpliv embalaže v njenem celotnem življenjskem ciklu na zdravje ljudi, okolje in na trajnostnost na splošno, vključno s krožnostjo, zaradi prisotnosti skrb vzbujajočih snovi v celotnem življenjskem ciklu embalaže, od proizvodnje do uporabe in konca življenjske dobe, vključno z ravnanjem z odpadki.

(19)

Upoštevajoč znanstveni in tehnološki napredek, bi bilo treba embalažo zasnovati in izdelati tako, da je v njeni sestavi omejena prisotnost nekaterih težkih kovin in drugih skrb vzbujajočih snovi. Kot je navedeno v strategiji na področju kemikalij za trajnostnost, je treba zagotoviti, da se bodo skrb vzbujajoče snovi čim manj uporabljale in se po možnosti nadomeščale, ter postopoma opustiti najnevarnejše med njimi, katerih uporaba ni bistvenega pomena za družbo, zlasti v izdelkih za široko potrošnjo. Glede na to bi moralo biti skrb vzbujajočih snovi v embalažnem materialu ali sestavnih delih embalaže čim manj, da bi zagotovili, da embalaža in materiali, reciklirani iz nje, v svojem življenjskem ciklu ne bodo negativno vplivali na zdravje ljudi ali okolje.

(20)

Per- in polifluoroalkilne snovi (PFAS) so skupina na tisoče sintetičnih kemikalij, ki se široko uporabljajo v Uniji in drugod po svetu za veliko različnih namenov. Glede na količino PFAS, izraženo v tonah, sta material in embalaža, namenjena za stik z živili, eden najpomembnejših sektorjev. Vse PFAS, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, so same po sebi zelo obstojne ali pa se v okolju razgradijo v zelo obstojne PFAS. Kar zadeva končne točke za zdravje ljudi, ki veljajo za najbolj problematične v primeru dolgotrajne izpostavljenosti ljudi, in sicer rakotvornost, mutagenost, strupenost za razmnoževanje, vključno z vplivom na dojenje ali prek njega, in specifična strupenost za ciljne organe, so številne PFAS razvrščene pod vsaj eno od teh končnih točk. PFAS zaradi svojih fizikalnih lastnosti, zlasti obstojnosti, in v kombinaciji z ugotovljenim vplivom določenih PEAS na zdravje, pomenijo nevarnost za okolje in zdravje ljudi.

(21)

Zaradi PFAS v materialih, namenjenih za stik z živili, je izpostavljenost ljudi neizogibna. Ker nevarnosti zaradi PFAS niso povezane z mejnimi vrednostmi, je izpostavljenost PFAS prek materialov, namenjenih za stik z živili, nesprejemljivo tveganje za zdravje ljudi. Zato bi bilo treba PFAS v embalaži, namenjeni za stik z živili, omejiti. Da bi se izognili prekrivanju z omejitvami uporabe PFAS, določenimi v drugih pravnih aktih Unije, bi morala Komisija opraviti oceno, da bi ugotovila, ali je treba omejitev PEAS v embalažah, namenjenih za stik z živili, iz te uredbe, spremeniti ali razveljaviti.

(22)

Bisfenol A (BPA) je kemična spojina, ki se uporablja predvsem kot zaščitna plast pri proizvodnji materialov, ki prihajajo v stik z živili, kot so plastična kuhinjska posoda za večkratno uporabo ali obloge za pločevinke. Glede na oceno, ki jo je leta 2023 objavila Evropska agencija za varnost hrane (EFSA), lahko že nizka izpostavljenost BPA, do katere lahko pride, če BPA preide v hrano in pijačo, ki jo nato zaužije potrošnik, pomeni tveganje za potrošnike.

(23)

Glede na postopek, ki teče v zvezi z BPA, se v skladu s pooblastili, podeljenimi Komisiji na podlagi Uredbe (ES) št. 1935/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (9) o materialih, namenjenih za stik z živili, pričakuje, da bo omejitev uporabe BPA sprejeta pred koncem leta 2024. Ko bo omejitev uporabe BPA sprejeta, se bo s splošnim prehodnim obdobjem 18 mesecev uporabljala za vso embalažo živil in druge materiale, namenjene za stik z živili.

(24)

V skladu z akcijskim načrtom EU „Naproti ničelnemu onesnaževanju zraka, vode in tal“ iz sporočila Komisije z dne 12. maja 2021 bi morale politike Unije temeljiti na načelu preventivnega ukrepanja pri viru. Komisija v strategiji na področju kemikalij za trajnostnost poudarja, da bi bilo treba okrepiti uredbi (ES) št. 1907/2006 (10) in (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (11), ki sta osnova za reguliranje kemikalij v Uniji, ter ju dopolniti z usklajenimi pristopi k ocenjevanju kemikalij in ravnanju z njimi v sedanjem sektorskem pravu. Za snovi v embalaži in sestavne dele embalaže zato veljajo omejitve, ki jih ureja zlasti Uredba (ES) št. 1907/2006, v skladu s pravili in postopki, določenimi v naslovu VIII navedene uredbe, zaradi varovanja zdravja ljudi in okolja v vseh fazah življenjskega cikla snovi, vključno s fazo, ko predstavlja odpadek. Zato bi bilo treba opozoriti, da se Uredba (ES) št. 1907/2006 uporablja za sprejemanje ali spreminjanje omejitev za snovi, proizvedene za uporabo ali uporabljene v proizvodnji embalaže ali njenih sestavnih delov, ter za dajanje na trg snovi, prisotnih v embalaži ali njenih sestavnih delih. V zvezi z embalažo, ki spada na področje uporabe Uredbe (ES) št. 1935/2004, je treba opozoriti, da je cilj navedene uredbe zagotoviti visoko raven varovanja potrošnikov pri uporabi pakiranih živil. Poleg tega, za snovi v embalaži, v sestavnih delih embalaže ali v odpadni embalaži lahko veljajo tudi omejitve iz drugih pravnih aktov Unije, na primer omejitve in prepovedi za obstojna organska onesnaževala iz Uredbe (EU) 2019/1021 Evropskega parlamenta in Sveta (12).

(25)

Zaradi doslednosti je primerno, da se poleg omejitev, ki veljajo za materiale in izdelke, namenjene za stik z živili, iz Priloge XVII k Uredbi (ES) št. 1907/2006 in iz Uredbe (ES) št. 1935/2004, ohranijo obstoječe omejitve za svinec, kadmij, živo srebro in šestvalentni krom v embalaži ali njenih sestavnih delih.

(26)

Pogoji za odstopanja glede koncentracij svinca, kadmija, živega srebra in šestvalentnega kroma v embalaži ali njenih sestavnih delih so določeni v odločbah Komisije 2001/171/ES (13) in 2009/292/ES (14), ki sta bili sprejeti na podlagi Direktive 94/62/ES, in bi jih bilo treba ohraniti v okviru te uredbe. Da pa bi se upošteval tehnični in znanstveni napredek, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU v zvezi z znižanjem koncentracij katere koli od navedenih kovin iz te uredbe ali določitvijo pogojev, pod katerimi se vsota koncentracij navedenih kovin ne uporablja za reciklirane materiale ali proizvodne zanke, ki so v zaprti in nadzorovani verigi, ali za nekatere vrste ali oblike embalaže. Na podlagi strategije na področju kemikalij za trajnostnost bi se za neobdelane surovine in reciklirane materiale načeloma morale uporabljati enake koncentracije kot za nevarne snovi. Vendar je lahko v izjemnih okoliščinah potrebno odstopanje od tega načela. Te izjemne okoliščine, ki utemeljujejo drugačne koncentracije za reciklirane materiale v primerjavi s primarnimi surovinami, bi morale temeljiti na analizi za vsak primer posebej. Komisija bi morala to načelo upoštevati pri spreminjanju obstoječih izjem glede koncentracij svinca, kadmija, živega srebra in šestvalentnega kroma.

(27)

Brez poseganja v omejitve PFAS ta uredba ne bi smela omogočati uvajanja omejitev uporabe snovi zaradi kemijske varnosti ali razlogov, povezanih z varnostjo hrane, razen v primeru nesprejemljivega tveganja za zdravje ljudi ali okolje, kar med drugim vključuje omejitve za svinec, kadmij, živo srebro in šestvalentni krom, ki so bile že določene na podlagi Direktive 94/62/ES in bi morale biti obravnavane tudi v tej uredbi, saj so take omejitve obravnavane v drugih pravnih aktih Unije. Vendar pa bi morala ta uredba kljub temu tudi omogočati, da se zlasti iz razlogov, ki niso povezani s kemijsko varnostjo ali varnostjo hrane, omejijo snovi, prisotne v embalaži in njenih sestavnih delih ali uporabljene v njihovih proizvodnih postopkih, ki negativno vplivajo na trajnostnost embalaže, zlasti kar zadeva njeno krožnost, še posebno postopke ponovne uporabe ali recikliranja.

(28)

Embalaža, ki je zasnovana z namenom njenega recikliranja, ko postane odpadna embalaža, je eden od najučinkovitejših ukrepov za izboljšanje krožnosti embalaže, povečanje stopenj recikliranja embalaže ter uporabe recikliranih materialov v embalaži. Industrija v okviru prostovoljnih industrijskih shem in nekatere države članice so za številne oblike embalaže določile merila glede zasnove embalaže za recikliranje za namen prilagajanja pristojbin v okviru sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca. Da se preprečijo ovire na notranjem trgu in v industriji zagotovijo enaki konkurenčni pogoji ter da bi se spodbujala trajnostnost embalaže, je pomembno, da se določijo obvezne zahteve glede možnosti recikliranja embalaže s harmonizacijo meril in metodologije za ocenjevanje možnosti recikliranja embalaže na podlagi metodologije zasnove za recikliranje na ravni Unije. Da bi uresničili cilj iz akcijskega načrta za krožno gospodarstvo, in sicer da bo do leta 2030 mogoče vso embalažo reciklirati na ekonomsko izvedljiv način, bi morala biti embalaža, ki jo je mogoče reciklirati, zasnovana za recikliranje materialov, in bi jo moralo biti mogoče, ko postanek odpadek, zbirati ločeno, sortirati v posebne tokove odpadkov, ne da bi to vplivalo na možnost recikliranja drugih tokov odpadkov, in reciklirati v velikem obsegu. Možnost recikliranja embalaže bi morala biti izražena v razredih učinkovitosti recikliranja na podlagi meril glede zasnove za recikliranje od leta 2030 in na podlagi meril glede zasnove za recikliranje ter meril za recikliranje v velikem obsegu od leta 2035 za kategorije embalaže, navedene v Prilogi II, in uvrščene v razred A, B ali C. Za embalažo iz teh razredov bi se moralo šteti, da jo je mogoče reciklirati in posledično dovoljeno dati na trg. Embalažo, ki ne izpolnjuje meril za uvrstitev v razred C, bi bilo treba šteti za tehnično neprimerno za recikliranje ter omejiti njeno dajanje na trg. Vendar bi morala biti embalaža skladna z navedenimi merili šele od 1. januarja 2030, da bi imeli gospodarski subjekti dovolj časa za prilagoditev. Od 1. januarja 2038 bo morala embalaža biti uvrščena vsaj v razred B, da bi se lahko dala na trg.

(29)

Opredelitev pojma recikliranje materialov v tej uredbi bi morala dopolnjevati opredelitev pojmov recikliranje in snovna predelava iz Direktive 2008/98/ES. Recikliranje materialov zagotavlja ponovno uporabo virov v ekonomiji materialov, zato ta opredelitev ne bi smela vključevati biološke obdelave odpadkov. Opredelitev pojma recikliranje materialov ne bi smela vplivati na izračun ciljev za recikliranje, določenih za države članice na podlagi te uredbe. Ti cilji in njihov izračun temeljijo na opredelitvi pojma recikliranje iz Direktive 2008/98/ES.

(30)

Visokokakovostno recikliranje pomeni, da so reciklirani materiali na podlagi svojih ohranjenih tehničnih lastnosti enakovredne ali višje kakovosti v primerjavi z izvirnim materialom in se lahko uporabijo kot nadomestek za primarne surovine za embalažo ali podobno uporabo. Reciklirani material se lahko reciklira večkrat. Da bi omogočili proizvodnjo visokokakovostnih recikliranih surovin, je ključnega pomena zbiranje ustrezno sortirane odpadne embalaže. Razlika med recikliranjem materialov in visokokakovostnim recikliranjem je, da se pri recikliranju materialov embalažni material reciklira v materiale, pri visokokakovostnem recikliranju pa se embalažni material reciklira v tako kakovostne materiale, da se lahko uporabijo kot isti kakovostni razred za embalažo ali druge namene, pri katerih se ohrani kakovost recikliranega materiala.

(31)

Dejstvo da je bila izvedena ocena zasnove za recikliranje samo po sebi ne zagotavlja recikliranja embalaže v praksi. Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo na Komisijo treba prenesti izvedbena pooblastila za vzpostavitev enotne metodologije in mehanizma nadzorne verige, ki zagotavlja, da se odpadna embalaža dejansko reciklira v velikem obsegu na podlagi uveljavljenih najsodobnejših postopkov ločenega zbiranja ter uveljavljenih postopkov sortiranja in recikliranja, dokazanih v operativnem okolju. Zato bi se morala od leta 2035 izvajati nova ocena na podlagi količine, tj. mase, dejansko recikliranega materiala iz vsake kategorije embalaže glede na metodologijo in pragove iz te uredbe. Pragove za „reciklirano v velikem obsegu“ bi bilo treba določiti ob upoštevanju cilja za letno količino recikliranega materiala iz te uredbe. Od držav članic se pričakuje, da naj bi do leta 2030 Komisiji že sporočile prve podatke o količinah reciklirane odpadne embalaže po kategorijah embalaže za njihovo spremljanje. V primeru samostojnega izpolnjevanja obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca bi morali proizvajalci, sicer pa organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca, pooblaščene za izpolnjevanje teh obveznosti, ali, kadar so za organizacijo ravnanja z odpadno embalažo odgovorni javni organi, izvajalci ravnanja z odpadno embalažo, poskrbeti, da se odpadna embalaža zbira ločeno, sortira, material pa reciklira v nameščeni infrastrukturi z uporabo uveljavljenih postopkov, dokazanih v operativnem okolju, izdelovalcu pa bi morali predložiti vso tehnično dokumentacijo, s katero dokazujejo, da se embalaža reciklira v velikem obsegu.

(32)

Za določitev harmoniziranih pravil o zasnovi embalaže, s katerimi bi se zagotovila možnost njenega recikliranja, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme delegirane akte v zvezi z določitvijo meril glede zasnove za recikliranje in razredov učinkovitosti recikliranja, določitvijo, kako izvesti oceno učinkovitosti recikliranja in izraziti njene rezultate, določitvijo opisa pogojev za skladnost vsake kategorije embalaže z njenimi zadevnimi razredi učinkovitosti recikliranja, vzpostavitvijo okvira za prilagajanje finančnih prispevkov, ki jih morajo proizvajalci plačati za izpolnjevanje svojih obveznosti v zvezi z razširjeno odgovornostjo proizvajalca, ter spremembo zadevnih prilog k tej uredbi.

(33)

Da bi spodbudili inovacije na področju embalaže, bi bilo treba za embalažo, ki ima inovativne značilnosti, zaradi katerih se znatno izboljša njena osnovna funkcija, in dokazljive okoljske koristi, dati na voljo dodaten čas za izpolnitev zahtev glede možnosti recikliranja. Inovativne značilnosti bi bilo treba utemeljiti, zlasti kar zadeva uporabo novih materialov, načrtovano vzpostavitev poti recikliranja pa razložiti v tehnični dokumentaciji, priloženi embalaži. Te informacije bi bilo treba med drugim uporabiti, kadar je potrebno, za spremembo izvedbenih aktov o merilih glede zasnove za recikliranje. Gospodarski subjekt bi moral pred dajanjem inovativne embalaže na trg tudi uradno obvestiti Komisijo in pristojni organ.

(34)

Da bi se zaščitila zdravje in varnost ljudi in živali, zahteve glede možnosti recikliranja za stično ovojnino v skladu z Direktivo 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta (15) ter Uredbo (EU) 2019/6 Evropskega parlamenta in Sveta (16), ki je v neposrednem stiku z zdravilom, in zunanjo ovojnino, kakor je opredeljena v navedenih zakonodajnih aktih, kadar je taka embalaža potrebna za izpolnjevanje specifičnih zahtev za ohranjanje kakovosti zdravila, zaradi narave pakiranih izdelkov in s tem povezanih zahtev ne bi smele biti obvezne. Poleg tega zahteve glede možnosti recikliranja ne bi smele biti obvezne za kontaktno plastično embalažo za medicinske pripomočke, ki jih ureja Uredba (EU) 2017/745 Evropskega parlamenta in Sveta (17), kontaktno plastično embalažo za in vitro diagnostične medicinske pripomočke, ki jih ureja Uredba (EU) 2017/746 Evropskega parlamenta in Sveta (18), kontaktno plastično embalažo za živila, namenjena dojenčkom in majhnim otrokom, in živila za posebne zdravstvene namene, ki jih ureja Uredba (EU) št. 609/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (19), ali za embalažo, ki se uporablja za prevoz nevarnega blaga v skladu z Direktivo 2008/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta (20). Izvzeti bi bilo treba tudi prodajno embalažo iz lahkega lesa, plute, tekstila, gume, keramike ali porcelana, saj se ti materiali dajejo na trg v zelo majhnih količinah, tj. vsaka kategorija predstavlja manj kot 1 % mase embalaže, dane na trg Unije. Ta izjema ne bi smela zajemati obveznosti plačila finančnih prispevkov v skladu z razširjeno odgovornostjo proizvajalca.

(35)

Nekatere države članice sprejemajo ukrepe za spodbujanje možnosti recikliranja embalaže s prilagajanjem pristojbin v okviru sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca. Take pobude na nacionalni ravni lahko povzročijo regulativno negotovost za gospodarske subjekte, zlasti za tiste, ki dobavljajo embalažo v več državah članicah. Hkrati je prilagajanje pristojbin v okviru sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca učinkovit ekonomski instrument za spodbujanje bolj trajnostne zasnove embalaže, ki vodi k embalaži, ki jo je lažje reciklirati, ter izboljšuje delovanje notranjega trga. Zato je treba merila za prilagajanje pristojbin v okviru sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca harmonizirati na podlagi razreda učinkovitosti recikliranja, pridobljenega z oceno možnosti recikliranja, pri tem pa ne določiti dejanskih zneskov takih pristojbin. Ker bi morala biti merila povezana z merili o možnosti recikliranja embalaže, je primerno, da se Komisijo pooblasti za sprejetje takih harmoniziranih meril in hkrati določijo podrobna merila glede zasnove za recikliranje po kategoriji embalaže.

(36)

Da bi se zagotovila krožnost embalaže, bi morala biti embalaža zasnovana in izdelana tako, da omogoča večjo nadomestitev primarnih surovin z recikliranimi materiali. Večja uporaba recikliranih materialov podpira razvoj krožnega gospodarstva z dobro delujočimi trgi za reciklirane materiale, zmanjšuje stroške, odvisnosti in negativne vplive na okolje, povezane z uporabo primarnih surovin, ter omogoča z viri gospodarnejšo uporabo materialov. Plastična embalaža vsebuje najmanj recikliranih materialov med različnimi embalažnimi materiali. Da bi se ti pomisleki obravnavali na najustreznejši način, je treba povečati uporabo reciklirane plastike z določitvijo obveznih ciljev za vsebnost recikliranih materialov v plastični embalaži na različnih ravneh, odvisno od različnih namenov uporabe kontaktne (21) plastične embalaže, in zagotoviti, da bodo ti cilji do leta 2030 postali zavezujoči. Da bi postopoma zagotovili krožnost embalaže, bi morali od leta 2040 veljati višji cilji.

(37)

Papir, pridobljen s postopkom proizvodnje lesne celuloze, ne bi smel biti vključen v opredelitev pojma „plastika“ iz te uredbe.

(38)

Da bi se zagotovila visoka raven varovanja zdravja ljudi in živali v skladu s pravom Unije ter preprečilo kakršno koli tveganje za zanesljivost oskrbe ali varnost zdravil in medicinskih pripomočkov, bi morale biti nekatere vrste plastične embalaže izključene iz obveznosti minimalne vsebnosti recikliranih materialov. Te vrste plastične embalaže so stična ovojnina, kakor je opredeljena v Direktivi 2001/83/EC in Uredbi (EU) 2019/6, kontaktna plastična embalaža za medicinske pripomočke, ki jih ureja Uredba (EU) 2017/745, kontaktna embalaža za in vitro diagnostične medicinske pripomočke, ki jih ureja Uredba (EU) 2017/746, kontaktna plastična embalaža za živila, namenjena le za dojenčke in majhne otroke, in kontaktna plastična embalaža za živila za posebne zdravstvene namene, ki jih ureja Uredba (EU) št. 609/2013. Navedena izključitev bi morala veljati tudi za zunanjo ovojnino zdravil za uporabo v humani medicini in veterinarski medicini, kakor je opredeljena v Uredbi (EU) 2019/6 in Direktivi 2001/83/ES, če mora embalaža izpolnjevati posebne zahteve za ohranitev kakovosti zdravila.

(39)

Da bi dosegli cilje vključitve recikliranih materialov iz te uredbe, bi morala Komisija najpozneje tri leta po začetku veljavnosti te uredbe objaviti pregled stanja tehnološkega razvoja in okoljske učinkovitosti embalaže iz plastike na biološki osnovi ter po potrebi predložiti zakonodajni predlog z zahtevami in cilji glede trajnostnosti.

(40)

Da bi preprečili ovire na notranjem trgu in zagotovili učinkovito izvajanje te uredbe, bi morali gospodarski subjekti zagotoviti, da vsak plastični del embalaže vsebuje določen minimalni delež vsebnosti recikliranih materialov, predelanih iz popotrošniških plastičnih odpadkov, in sicer glede na posamezno vrsto in obliko embalaže, kot je navedeno v tej uredbi, izračunan kot povprečje na proizvodni obrat in leto.

(41)

Uporaba proizvodnega obrata kot podlage za izračun izdelovalcu embalaže omogoča nekaj prožnosti pri doseganju minimalnega deleža vsebnosti recikliranih materialov. Proizvodni obrat bi bilo treba razumeti tako, da se nanaša samo na en industrijski obrat, v katerem se proizvaja embalaža.

(42)

Za gospodarske subjekte bi morala obstajati spodbuda za povečanje vsebnosti recikliranega materiala v plastičnem delu embalaže. To bi se lahko na primer doseglo z zagotovitvijo prilagajanja pristojbin v okviru sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca glede na delež vsebnosti recikliranih materialov v embalaži. Prilagajanje pristojbin bi moralo v takih primerih temeljiti na skupnih pravilih za izračun in preverjanje vsebnosti recikliranih materialov v taki embalaži. V zvezi s tem bi bilo treba državam članicam omogočiti, da ohranijo obstoječe sisteme, ki omogočajo predhoden in pravičen dostop do recikliranih materialov, da bi izpolnile cilje glede minimalne vsebnosti recikliranih materialov, če so skladni s to uredbo. Poleg tega bi bilo treba prednostni dostop do recikliranih materialov zagotoviti po tržnih cenah, količina recikliranih materialov, do katerih je zagotovljen prednostni dostop, pa bi morala ustrezati količini embalaže, katere dostop gospodarski subjekt omogoči na ozemlju zadevne države članice v določenem časovnem okviru.

(43)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja pravil za izračun in preverjanje deleža vsebnosti recikliranih materialov, pridobljenih iz predelave popotrošniških plastičnih odpadkov, izračunanega glede na vrsto in obliko embalaže kot povprečje na proizvodni obrat in leto, ob upoštevanju vpliva postopka recikliranja na okolje, ter za določitev oblike tehnične dokumentacije, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila.

(44)

Da bi zagotovili notranji trg za visokokakovostno recikliranje plastike in uporabo sekundarnih surovin, bi moral vsak plastični del embalaže, dane na trg, vsebovati določen minimalni delež vsebnosti recikliranih materialov, predelanih iz popotrošniških plastičnih odpadkov, in sicer glede na vrsto in obliko embalaže, kot je navedeno v tej uredbi, izračunan kot povprečje na proizvodni obrat in na leto. Vrsto embalaže bi bilo treba razumeti kot sklicevanje na prevladujoči polimer, iz katerega je embalaža izdelana, medtem ko bi bilo treba obliko embalaže razumeti kot sklicevanje na velikost in obliko posamezne embalažne enote.

(45)

Visoka raven varstva okolja in zdravja ljudi, zlasti kar zadeva raven emisij v zrak, vodo in tla, je potrebna iz več razlogov. Prvič, podnebne spremembe so svetovni pojav brez meja in njihovi učinki niso neposredno povezani z virom emisij toplogrednih plinov: države z nizkimi emisijami toplogrednih plinov se lahko soočajo z učinki podnebnih sprememb, ki so nesorazmerni z njihovimi posameznimi prispevki k svetovnim emisijam toplogrednih plinov. Drugič, vodni sistemi so medsebojno povezani, na primer prek oceanskih tokov, in pretekle izkušnje kažejo, da se lahko onesnaževanje, tudi onesnaževanje s plastičnimi odpadki, na enem delu planeta močno razširi na druge oceane in celine. Tretjič, emisije v tla imajo lahko ne le lokalne, temveč tudi čezmejne učinke, zlasti kadar te emisije prehajajo v vodotoke. Spodbujanje uporabe recikliranih materialov v plastični embalaži temelji na predpostavki, da so bili sami reciklirani materiali proizvedeni na okoljsko trajnosten način, tako da se zmanjša ogljični odtis in spodbuja krožno gospodarstvo. V ta namen je treba vzpostaviti nekatere zaščitne ukrepe, da se zagotovi, da način pridobivanja recikliranih materialov ne izniči okoljskih koristi uporabe takih recikliranih materialov v poznejši plastični embalaži. Zato je treba povezana okoljska vprašanja obravnavati nediskriminatorno tako v zvezi z doma proizvedeno kot uvoženo plastično embalažo. V ta namen bi morali za uvoze v Unijo veljati enakovredni pogoji glede emisij in ločenega zbiranja ter meril glede trajnostnosti za tehnologije recikliranja.

(46)

Ločeno zbiranje plastičnih odpadkov je ključnega pomena, saj ima neposreden pozitiven učinek na delež zbiranja, kakovost zbranega materiala in kakovost recikliranih materialov. Omogoča visokokakovostno recikliranje in povečuje uporabo kakovostnih sekundarnih surovin. Približevanje „družbi recikliranja“ prispeva k preprečevanju nastajanja odpadkov in spodbuja uporabo odpadkov kot vira, pri čemer se prepreči, da bi viri ostali na nižjih ravneh hierarhije ravnanja z odpadki, kar bi imelo škodljive učinke na okolje in ne bi upoštevalo načel ravnanja z odpadki na okolju prijazen način. Ločeno zbiranje poleg tega preprečuje mešanje nevarnih in nenevarnih odpadkov, zagotavlja varnost odpadkov in pošiljk odpadkov ter preprečuje onesnaževanje, kot je določeno z mednarodnimi pravili, kot so Baselska konvencija o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja (22) z dne 22. marca 1989, Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu z dne 10. decembra 1982 (23), Konvencija o preprečevanju onesnaževanja morja z odlaganjem odpadkov in drugih snovi, podpisana v Londonu 29. decembra 1972, in njen Protokol iz leta 1996 ter Priloga V k Mednarodni konvenciji o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij z dne 2. novembra 1973 (MARPOL), kakor je bila spremenjena z njenim Protokolom iz leta 1978.

(47)

Poleg tega so razprave na mednarodni ravni v okviru več srečanj medvladnega pogajalskega odbora o tem, da bi se pod okriljem okoljskega programa Združenih narodov razvil mednarodni pravno zavezujoč instrument o onesnaževanju s plastiko, tudi v morskem okolju, pokazale, da je treba na mednarodni ravni okrepiti ukrepe v zvezi z ločenim zbiranjem plastike, da bi omejili njene vplive na okolje in spodbudili krožno gospodarstvo, preprečili nastajanje odpadkov in zmanjšali izkoriščanje naravnih virov. Razprave so pokazale tudi, da so pogodbenice pripravljene sprejeti ukrepe v tej smeri. Konvencija o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (24), podpisana v Ženevi 14. novembra 1979, od svojih pogodbenic zahteva, da varujejo okolje pred onesnaževanjem zraka ter si prizadevajo za omejitev in, kolikor je to mogoče, postopno zmanjševanje in preprečevanje onesnaževanja zraka, vključno z onesnaževanjem zraka na velike razdalje preko meja. Na podlagi Konvencije o varstvu in uporabi čezmejnih vodotokov in mednarodnih jezer (25), podpisane v Helsinkih 17. marca 1992, morajo pogodbenice sprejeti ukrepe za preprečevanje, nadzor in zmanjšanje katerih koli čezmejnih vplivov onesnaževanja voda. V skladu z Deklaracijo iz Ria, sprejeto na Konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju leta 1992, bi moral onesnaževalec načeloma nositi stroške onesnaževanja. Zato bi morali industrijske dejavnosti, kot je recikliranje plastike, spremljati ukrepi za preprečevanje in zmanjševanje onesnaževanja.

(48)

Okoljski cilj spodbujanja uporabe materialov, predelanih iz popotrošniških plastičnih odpadkov, zahteva, da se recikliranje plastike izvaja tako, da se čim bolj zmanjša iz tega izhajajoče onesnaževanje. Če do tega ne pride, bi industrijska onesnaževala, izpuščena v postopku recikliranja zmanjšala ali izničila okoljsko dodano vrednost spodbujanja uporabe reciklirane plastike. Razviti bi bilo treba trajnostna merila v zvezi s tehnologijami recikliranja popotrošniških plastičnih odpadkov. Ta merila bi morala zagotoviti visoko raven varstva okolja in zdravja ljudi, zlasti glede ravni emisij v zrak, vodo in tla, ter učinkovitosti rabe virov. V ta namen bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z določitvijo trajnostnih meril za tehnologije recikliranja plastike. V skladu s tem bi bilo treba recikliranje izvajati na okolju prijazen način, kar bi privedlo do visoke kakovosti postopkov recikliranja in izdelkov ter zagotavljalo visoke standarde za sektor recikliranja. Z zagotavljanjem ustrezne ravni trajnostnosti tehnologije recikliranja in posledično recikliranih materialov postane spodbujanje uporabe recikliranih materialov v plastični embalaži okoljsko odgovoren ukrep. V razpravah na srečanjih medvladnega pogajalskega odbora o onesnaževanju s plastiko je bilo poudarjeno tudi, da je pomembno zagotoviti, da tehnologije recikliranja delujejo na okolju prijazen način.

(49)

Metodologija za ocenjevanje, preverjanje in potrjevanje, tudi z neodvisno revizijo, enakovrednosti pravil, ki se uporabljajo v primeru, kadar se reciklirani materiali, predelani iz popotrošniških plastičnih odpadkov, reciklirajo ali zbirajo v tretji državi, bi morala zagotoviti visoko raven varstva okolja in zdravja ljudi, zlasti glede ravni emisij v zrak, vodo in tla, pri čemer je treba zagotoviti, da se recikliranje izvaja na okolju prijazen način, možnost zagotavljanja visokokakovostnega recikliranja, raven standardov kakovosti za sektor recikliranja in raven učinkovitosti rabe virov. Ti vidiki so ključni za doseganje krožnosti virov in s tem manjši pritisk na neobnovljive naravne vire. Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za vzpostavitev te metodologije.

(50)

Materiali, namenjeni za stik z živili, ki vsebujejo reciklirano plastiko, morajo izpolnjevati zahteve iz Uredbe Komisije (EU) 2022/1616 (26), ki vključuje zahteve glede tehnologij recikliranja. Za plastično embalažo, z izjemo kadar je izdelana iz polietilen tereftalata (PET), je primerno dovolj zgodaj pred datumom začetka uporabe povezanih zahtev glede vsebnosti recikliranih materialov ponovno oceniti dostopnost ustreznih tehnologij recikliranja take plastične embalaže. Ta ocena bi morala zajemati tudi stanje odobritve na podlagi ustreznih pravil Unije in namestitvijo take tehnologije v praksi. Na podlagi te ocene bo morda treba določiti odstopanja od zahtev glede vsebnosti recikliranih materialov za konkretno kontaktno plastično embalažo ali pa spremeniti seznam izjem iz te uredbe. Zato bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU.

(51)

Da bi se upoštevala tveganja v zvezi z morebitno nezadostno ponudbo določenega plastičnega odpadka za recikliranje, ki bi lahko povzročila previsoke cene ali škodljive učinke na zdravje, varnost in okolje, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU v zvezi s prilagoditvijo minimalnih deležev vsebnosti recikliranih materialov, predelanih iz popotrošniških plastičnih odpadkov. Komisija bi morala pri ocenjevanju upravičenosti takega delegiranega akta oceniti dobro utemeljene zahteve fizičnih in pravnih oseb.

(52)

Trend nadomeščanja primarnih surovin z recikliranimi materiali je opazen pri materialih, ki niso plastika, kot sta steklo ali aluminij, in se bo predvidoma nadaljeval zaradi razvoja pravnega in gospodarskega okolja ter pričakovanj potrošnikov. Kljub temu bi morala Komisija pozorno spremljati uporabo recikliranih materialov v embalažnem materialu ki ni plastična embalaža, ter oceniti, ali bi bilo primerno predlagati uvedbo nadaljnjih ukrepov za povečanje vsebnosti recikliranih materialov v embalaži, ki ni plastična embalaža, vključno z določitvijo ciljev.

(53)

Tok bioloških odpadkov je pogosto onesnažen s konvencionalno plastiko, tokovi recikliranja materiala pa so pogosto onesnaženi s plastiko, primerno za kompostiranje. Ta navzkrižna kontaminacija povzroča izgubo virov in nižjo kakovost sekundarnih surovin ter bi jo bilo treba preprečiti pri viru. Glede na to, bi morale države članice določiti ustrezno ravnanje z odpadki na svojem ozemlju za embalažo, primerno za kompostiranje. Ker so potrošniki vse bolj zmedeni glede ustreznega načina zavrženja plastične embalaže, primerne za kompostiranje, je upravičeno in potrebno določiti jasna skupna pravila o uporabi plastične embalaže, primerne za kompostiranje, ki bi bila obvezna le, kadar njena uporaba prinaša očitne koristi za okolje ali zdravje ljudi. To zlasti velja, če uporaba embalaže, primerne za kompostiranje, pripomore k zbiranju ali zavrženju bioloških odpadkov, na primer pri izdelkih, kot so čajne vrečke, pri katerih je ločevanje vsebine in embalaže še posebno zapleteno.

(54)

Za omejene namene uporabe embalaže iz biološko razgradljivih plastičnih polimerov je mogoče dokazati okoljsko korist uporabe embalaže, primerne za kompostiranje, ki vstopa v obrate za kompostiranje, vključno z obrati za anaerobno razgradnjo pod nadzorovanimi pogoji. Poleg tega, če država članica uporablja določbo iz člena 22(1), drugi pododstavek, Direktive 2008/98/ES in če so v tej državi članici na voljo ustrezni sistemi zbiranja odpadkov in infrastruktura za obdelavo odpadkov, bi morala ta država članica imeti prožnost pri odločanju, ali dovoli, da se na njenem ozemlju prvič omogoči dostopnost embalaže, primerne za kompostiranje, za enote enojne porcije kavnega ali čajnega sistema ali sistema za drugo pijačo, ki so sestavljene iz drugega embalažnega materiala kot kovine, ter zelo lahke plastične nosilne vrečke in lahke plastične nosilne vrečke ter da se na njenem ozemlju prvič omogoči dostopnost druge embalaže, za katero je pred dnevom začetka uporabe te uredbe veljala zahteva, da mora biti primerna za kompostiranje. Za preprečitev zmedenosti potrošnikov glede pravilnega načina zavrženja in ob upoštevanju okoljske koristi krožnosti ogljika bi bilo treba reciklirati material vse druge embalaže, taka embalaža pa bi morala biti zasnovana tako, da ne vpliva na možnost recikliranja drugih tokov odpadkov.

(55)

Poleg tega biološko razgradljivi odpadki ne bi smeli povzročiti prisotnosti onesnaževal v proizvedenem kompostu. Revidirati bi bilo treba zahteve harmoniziranega standarda EN 13432:2000 „Embalaža – Zahteve za embalažo, primerno za kompostiranje in biorazgradnjo – Preskusna shema in ovrednotenje meril za sprejemljivost embalaže“, in sicer ob upoštevanju trajanja kompostiranja, dovoljenih stopenj kontaminacije in omejitev v zvezi s sproščanjem mikroplastike, da bi omogočili ustrezno obdelavo teh materialov v obratih za obdelavo bioloških odpadkov. Poleg tega bi bilo treba v Uniji določiti podoben standard za hišno kompostiranje.

(56)

Kot je opisano v okviru politike EU za plastiko na biološki osnovi, biološko razgradljivo plastiko in plastiko, primerno za kompostiranje, določenem v sporočilu Komisije z dne 30. novembra 2022, skladnost s standardi za industrijsko kompostiranje ne pomeni razgradnje pri hišnem kompostiranju. Pri industrijskem kompostiranju so zahtevani pogoji visoke temperature in visoke stopnje vlažnosti. Pri hišnem kompostiranju, ki ga izvajajo posamezniki, tudi v skupnostih, so dejanske razmere zelo odvisne od lokalnih podnebnih razmer in potrošniških praks. Zato obstaja tveganje, da bo biorazgradnja pri hišnem kompostiranju počasnejša kot pri industrijskem kompostiranju ali da ne bo dokončana. Zlasti bi bilo treba o hišnem kompostiranju za plastično embalažo razmisliti le za posebne namene in v okviru posebnih lokalnih razmer pod nadzorom ustreznih organov.

(57)

Komisija bi morala po potrebi predložiti zakonodajni predlog o spremembi seznama embalaže, ki jo je dovoljeno kompostirati, kadar je to upravičeno in primerno zaradi tehnološkega napredka in regulativnih sprememb, ki vplivajo na zavrženje plastike, primerne za kompostiranje, in pod posebnimi pogoji, ki zagotavljajo, da je uporaba takih materialov koristna za okolje in zdravje ljudi.

(58)

Da bi olajšali ugotavljanje skladnosti z zahtevami iz te uredbe glede embalaže, primerne za kompostiranje, je treba določiti domnevo o skladnosti za embalažo, primerno za kompostiranje, ki je v skladu s harmoniziranimi standardi, sprejetimi na podlagi Uredbe (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (27). Pri ugotavljanju, ali domneva velja, bi bilo treba v skladu z najnovejšim znanstvenim in tehnološkim razvojem upoštevati podrobne tehnične specifikacije navedenih zahtev. Parametri, vključno s trajanjem kompostiranja in dopustnimi stopnjami onesnaženja, bi morali odsevati dejanske razmere v obratih za obdelavo bioloških odpadkov, vključno s procesi anaerobne razgradnje. Sedanji standard za industrijsko kompostiranje ne more zagotavljati podlage za domnevo o skladnosti, saj ga je treba revidirati in nadomestiti s posodobljeno različico. Preden pa bo na voljo nov ali posodobljen harmonizirani standard, se lahko kot usmeritev uporabi sedanji standard. Komisija bi morala po potrebi zahtevati razvoj evropskih standardov EN glede embalaže, primerne za hišno kompostiranje.

(59)

Vsa embalaža, ki je namenjena za stik z živili ali je že v stiku z živili, tudi embalaža, primerna za kompostiranje, mora izpolnjevati zahteve iz Uredbe (ES) št. 1935/2004. Kadar je ustrezno, bi moralo biti mogoče dokumentacijo in informacije, ki se na podlagi pravnih aktov Unije zahtevajo o materialih, namenjenih za stik z živili, uporabiti kot del informacij in dokumentacije, ki se zahtevajo na podlagi te uredbe.

(60)

Embalaža bi morala biti zasnovana tako, da sta njena prostornina in masa čim manjši ter da se omogoči recikliranje, hkrati pa se ohrani njena sposobnost opravljanja funkcij embalaže. Izdelovalec bi moral oceniti embalažo na podlagi meril glede učinkovitosti iz te uredbe. Glede na cilje te uredbe, ki so zmanjšati nastajanje embalaže in odpadne embalaže ter izboljšati krožnost embalaže na notranjem trgu, je obstoječa merila smiselno podrobneje dopolniti in pojasniti ter jih zaostriti. Zato bi bilo treba spremeniti seznam meril glede učinkovitosti embalaže, kot je naveden v harmoniziranem standardu EN 13428:2004 Embalaža – Posebne zahteve za proizvodnjo in sestavo – Preventiva z zmanjševanjem na izvoru. Preden pa bo na voljo nov ali posodobljen harmonizirani standard, se lahko uporabi obstoječi standard EN 13428:2004. Čeprav sta trženje in naklonjenost potrošnikov še vedno pomembna za zasnovo embalaže, ne bi smela biti del meril glede učinkovitosti in kot taka upravičevati dodatne mase in prostornine embalaže. Vendar to ne bi smelo ogroziti specifikacij izdelka za obrtne in industrijske izdelke ter živila in kmetijske izdelke, ki so registrirani in zaščiteni v okviru sheme zaščite geografskih označb EU kot del cilja Unije za zaščito kulturne dediščine in tradicionalnega znanja, vključno na podlagi Uredbe (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (28) za vino, Uredbe (EU) 2019/787 Evropskega parlamenta in Sveta (29) za žgane pijače ali Uredbe (EU) 2023/2411 Evropskega parlamenta in Sveta (30) za obrtne in industrijske izdelke ali pa so zajeti v shemah kakovosti iz Uredbe (EU) 2024/1143 Evropskega parlamenta in Sveta (31). Ogroziti ne bi smelo niti zasnov embalaže, ki so zaščitene na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava o zasnovi ali znamkah oziroma na podlagi mednarodnih sporazumov z učinkom v eni od držav članic. Izjema take embalaže je upravičena le v primeru, če nova pravila o čim večjem zmanjšanju količine embalaže vplivajo na obliko embalaže na način, da znamka ne bo več omogočala razlikovanja blaga znamke od blaga drugega podjetja, zasnova pa ne bo več mogla ohraniti svojih novih in individualnih značilnosti. Da bi se izognili tveganju zlorabe, bi se morala izjema uporabljati le za pravice iz znamke in zasnove, zaščitene pred 11. februarjem 2025. Po drugi strani pa bi lahko možnost recikliranja, uporaba recikliranih materialov in ponovna uporaba embalaže upravičili dodatno maso ali prostornino embalaže in bi jih bilo treba dodati merilom glede učinkovitosti. Embalaža z dvojnimi stenami, navideznim dnom in drugimi značilnostmi, katerih namen je le povečati zaznano prostornino izdelka, se ne bi smela dajati na trg, saj ne izpolnjuje zahteve glede čim večjega zmanjšanja količine embalaže. Enako pravilo bi moralo veljati za odvečno embalažo, ki ni potrebna za zagotavljanje funkcionalnosti embalaže.

(61)

Da bi se izpolnile zahteve glede čim večjega zmanjšanja količine embalaže, bi bilo treba posebno pozornost nameniti omejevanju praznega prostora v skupinski embalaži in transportni embalaži, vključno z embalažo za elektronsko trgovanje.

(62)

Da bi se olajšalo ugotavljanje skladnosti z zahtevami iz te uredbe glede čim večjega zmanjšanja količine embalaže, je treba določiti domnevo o skladnosti za embalažo, ki je v skladu s harmoniziranimi standardi, sprejetimi v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012, za namen navajanja podrobnih tehničnih specifikacij navedenih zahtev ter opredelitev merljivih meril zasnove, vključno z omejitvami največje mase ali praznega prostora za posebne oblike embalaže, kadar je to primerno, ter privzete, standardizirane zasnove embalaže, ki so v skladu z zahtevami glede čim večjega zmanjšanja količine embalaže.

(63)

Za spodbujanje krožnosti in trajnostne uporabe embalaže bi bilo treba spodbujati embalažo za večkratno uporabo in sisteme za ponovno uporabo. V ta namen je treba razjasniti pojem embalaže za večkratno uporabo in zagotoviti, da ni povezan le z zasnovo embalaže, temveč tudi z vzpostavitvijo sistemov za ponovno uporabo, ki izpolnjujejo minimalne zahteve, določene v tej uredbi. Zasnova embalaže bi morala omogočati največje možno število kroženj ter še naprej izpolnjevati zahteve glede varnosti, kakovosti in higiene, ko se izprazni, raztovori, ponovno napolni ali ponovno natovori. Da bi se olajšalo ugotavljanje skladnosti z zahtevami iz te uredbe glede embalaže za večkratno uporabo, je treba določiti domnevo o skladnosti za embalažo, ki je v skladu s harmoniziranimi standardi, sprejetimi v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012, za navajanje podrobnih tehničnih specifikacij iz navedene uredbe ter za opredelitev meril in oblik embalaže za večkratno uporabo, vključno z najmanjšim številom poti ali kroženj, standardiziranih zasnov ter zahtev za sisteme za ponovno uporabo, vključno z zahtevami glede higiene.

(64)

Potrošnike je treba informirati in jim omogočiti ustrezno zavrženje odpadne embalaže. V ta namen je ustrezno vzpostaviti harmonizirani sistem označevanja za sortiranje odpadkov, ki bo temeljil na materialni sestavi embalaže in bo povezan z ustreznimi oznakami na vsebnikih za odpadke. Potreba po tem, da tak harmoniziran sistem označevanja prepoznajo vsi državljani, ne glede na njihove okoliščine, kot sta starost in znanje jezika, bi morala biti vodilni dejavnik pri zasnovi oznak. Tak sistem je mogoče doseči z uporabo piktogramov z minimalno uporabo jezika. Te zasnove bi služile tudi za čim večje zmanjšanje stroškov prevajanja, ki bi sicer nastali.

(65)

Sortiranje je bistven korak pri zagotavljanju večje krožnosti embalaže. Izboljšanje zmogljivosti za sortiranje, zlasti s tehnološkimi inovacijami, bi bilo treba spodbujati, da bi se omogočilo učinkovitejše sortiranje, s tem pa boljša kakovost surovin za recikliranje.

(66)

Da bi potrošnikom olajšali sortiranje in zavrženje odpadne embalaže, bi bilo treba uvesti sistem harmoniziranih simbolov, ki bodo morali biti nameščeni na embalaži in na vsebnikih za odpadke, kar bo potrošnikom omogočilo, da odpadke zavržejo v skladu s simboli. Simboli bi morali omogočati ustrezno ravnanje z odpadki, saj bi morali potrošnikom zagotoviti informacije o lastnostih take embalaže, ki omogočajo kompostiranje. Te informacije bi morale zlasti preprečevati zmedo potrošnikov glede embalaže, primerne za kompostiranje, ki ni primerna za hišno kompostiranje ampak samo za kompostiranje v industrijsko nadzorovanih pogojih. Te informacije bi zato morale preprečevati odlaganje embalaže, primerne za kompostiranje, v naravi. S tem pristopom se bo izboljšalo ločeno zbiranje odpadne embalaže, s čimer se bo izboljšala kakovost recikliranja odpadne embalaže, namenjen pa je uvedbi določene stopnje harmonizacije sistemov zbiranja odpadne embalaže na notranjem trgu. Harmonizirati je treba tudi simbole, povezane z obveznimi kavcijskimi sistemi, ki se vzpostavijo po začetku veljavnosti te uredbe. Države članice bi morale imeti možnost zahtevati, da se take harmonizirane oznake uporabijo na embalaži, vključeni v kavcijske sisteme, ki so bili vzpostavljeni na podlagi nacionalnega prava pred začetkom veljavnosti te uredbe. Ker se transportna embalaža ne zbira prek sistemov zbiranja komunalnih odpadkov, uporaba navedenih simbolov ne bi smela biti obvezna za transportno embalažo, razen za embalažo za elektronsko trgovanje.

(67)

Označevanje vsebnosti recikliranih materialov v embalaži ne bi smelo biti obvezno, saj te informacije niso ključnega pomena za zagotovitev ustrezne obdelave embalaže ob koncu življenjske dobe. Vendar bodo morali izdelovalci na podlagi te uredbe izpolnjevati cilje glede vsebnosti recikliranih materialov in bi morda želeli te informacije prikazati na svoji embalaži, da bi potrošnike obvestili o vsebnosti recikliranih materialov v embalaži. Da bi se te informacije sporočale usklajeno po vsej Uniji, bi bilo treba harmonizirati oznako za navedbo vsebnosti recikliranih materialov.

(68)

Prav tako ne bi smelo biti obvezno označevanje vsebnosti plastike na biološki osnovi v embalaži, saj morajo plastike na biološki osnovi za zagotovitev trajnostnosti izpolnjevati več pogojev, in potrebnih je več znanstvenih dokazov, da se zagotovi, da je uporaba plastike na biološki osnovi v celotnem življenjskem ciklu v skladu z načeli krožnega gospodarstva iz sporočila Komisije z dne 30. novembra 2022 o okviru politike Unije za plastiko na biološki osnovi, biološko razgradljivo plastiko in plastiko, primerno za kompostiranje. Vendar bi morda izdelovalci želeli te informacije prikazati na svoji embalaži, da bi potrošnike obvestili o vsebnosti plastike na biološki osnovi v embalaži. Da bi se te informacije sporočale usklajeno po vsej Uniji, bi bilo treba harmonizirati oznako za navedbo vsebnosti plastike na biološki osnovi.

(69)

Za obveščanje končnih uporabnikov o možnosti ponovne uporabe, razpoložljivosti sistemov za ponovno uporabo in lokaciji zbirnih kanalov embalaže za večkratno uporabo bi morala taka embalaža imeti kodo QR ali drugo, standardizirano, odprto, digitalno vrsto nosilca podatkov, ki zagotavlja take informacije. Koda QR ali nosilec podatkov bi moral vsebovati informacije, ki omogočajo sledenje embalaže ter izračun poti in kroženj, ali povprečno oceno, če taki izračuni niso izvedljivi. Ta oznaka bi morala biti prostovoljna za sisteme odprte zanke, ki nimajo upravljavca sistema. Poleg tega bi morala biti prodajna embalaža za večkratno uporabo jasno označena na prodajnem mestu.

(70)

Na embalaži ne bi smelo biti več oznak. Kadar drugi pravni akti Unije določajo, da morajo biti informacije o pakiranem izdelku na voljo digitalno prek nosilca podatkov, bi morale biti v izogib več oznakam informacije, ki se na podlagi te uredbe zahtevajo za embalažo in na podlagi drugega pravnega akta Unije za pakirani izdelek, dostopne prek istega nosilca podatkov. Ta nosilec podatkov bi moral izpolnjevati zahteve iz te uredbe ali drugega veljavnega prava Unije. Zlasti kadar je pakirani izdelek zajet v Uredbi (EU) 2024/1781 ali v drugem pravu Unije, s katerim se zahteva digitalni potni list izdelka, bi bilo treba ta digitalni potni list izdelka uporabiti tudi za zagotavljanje ustreznih informacij na podlagi te uredbe. Če embalaža vsebuje skrb vzbujajoče snovi, bi morala biti označena s standardizirano, odprto tehnologijo digitalnega označevanja, kot je določena v izvedbenih aktih, ki jih sprejme Komisija. Te informacije bi morale izvajalcem dejavnosti ravnanja z odpadki zagotoviti dostop do ustreznih informacij o kemijski sestavi embalaže, da lahko določijo najustreznejšo možnost ravnanja z odpadki v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki, s čimer bi se spodbujala krožnost embalaže.

(71)

Za lažje doseganje ciljev te uredbe, bi bilo treba potrošnike zaščititi pred zavajajočimi in nejasnimi informacijami o značilnostih embalaže in ustreznem ravnanju z njo ob koncu njene življenjske dobe, za kar so bile na podlagi te uredbe uvedene harmonizirane oznake. Embalažo, vključeno v sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, bi moralo biti mogoče prepoznati z ustreznim simbolom na celotnem ozemlju na katerem se navedena shema uporablja, da se prikaže, da proizvajalec izpolnjuje svoje obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca. Tako prepoznavanje bi moralo biti mogoče doseči samo prek kode QR ali druge standardizirane, odprte tehnologije digitalnega označevanja. Ta simbol bi moral biti za potrošnike jasen in nedvoumen pokazatelj, da je embalažo mogoče reciklirati.

(72)

Embalaža, ki je vključena v obvezne kavcijske sisteme, bi morala imeti oznako, ki bi potrošnike obveščala, da je embalaža vključena v ta sistem in bi jo bilo zato treba zbirati prek posebnih zbirnih kanalov, ki jih v ta namen odobrijo nacionalni organi. Ta oznaka bi morala biti harmonizirana oznaka EU, ki bi jo določila Komisija. Države članice bi morale imeti možnost zahtevati, da se take harmonizirane oznake uporabijo na embalaži, vključeni v kavcijske sisteme, ki so bili vzpostavljeni na podlagi nacionalnega prava pred začetkom veljavnosti te uredbe.

(73)

Direktiva 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta (32) deluje kot „varnostna mreža“, ki zagotavlja visoko raven varstva potrošnikov v vseh sektorjih in dopolnjuje podrobnejše zahteve v pravu Unije za posamezne sektorje ali izdelke, razen v primeru nasprotja med navedeno direktivo in drugimi pravili Unije, povezanimi s posebnimi vidiki nepoštenih poslovnih praks, pri čemer bi slednja morala prevladati in se uporabljati za te posebne vidike. Direktiva (EU) 2024/825 Evropskega parlamenta in Sveta (33) določa, da prikazovanje prostovoljnega znaka trajnostnosti, ki ne izpolnjuje nekaterih zahtev, pomeni nepošteno poslovno prakso.

(74)

Da bi se zagotovili enotni pogoji za izvajanje zahtev glede označevanja, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, da nadalje izboljša sortiranje odpadkov, vzpostavi metodologijo za ugotavljanje materialne sestave embalaže in prepoznavanje skrb vzbujajočih snovi s standardiziranimi, odprtimi, digitalnimi tehnologijami ter vzpostavi harmonizirano oznako in specifikacije ter obliko za zahteve glede označevanja embalaže in vsebnikov za odpadke, opredeljene na podlagi te uredbe. Komisija bi morala pri pripravi teh specifikacij čim bolj omejiti jezikovne elemente in upoštevati znanstvene ali druge dostopne tehnične informacije, vključno z ustreznimi mednarodnimi standardi. Obstoj razlik med državami članicami v višini zaračunane kavcije bi se morala upoštevati pri zasnovi harmoniziranega označevanja embalaže, vključene v kavcijski sistem. Zaradi novega sistema bi bilo treba Odločbo Komisije 97/129/ES (34) razveljaviti od 12. avgusta 2028 in njeno vsebino vključiti v izvedbeni akt.

(75)

Gospodarski subjekti bi morali zagotoviti, da je embalaža skladna z zahtevami iz te uredbe. Sprejeti bi morali ustrezne ukrepe za zagotovitev take skladnosti glede na svoje vloge v dobavni verigi, da bi zagotovili prosti pretok embalaže na notranjem trgu in izboljšali njeno trajnostnost.

(76)

Izdelovalec je najprimernejši za izvedbo ugotavljanja skladnosti iz te uredbe, saj natančno pozna postopek zasnove in proizvodnje. Zato bi moral biti še naprej izključno odgovoren za ugotavljanje skladnosti iz te uredbe.

(77)

Zagotoviti bi bilo treba, da dobavitelji embalaže ali embalažnih materialov zagotovijo izdelovalcu vse informacije in dokumentacijo, potrebne za dokazovanje skladnosti embalaže in embalažnih materialov. Te informacije in dokumentacijo bi bilo treba zagotoviti v papirni ali elektronski obliki.

(78)

Za zaščito delovanja notranjega trga je treba zagotoviti, da je embalaža iz tretjih držav, ki vstopa na trg Unije, skladna s to uredbo, ne glede na to, ali je uvožena kot samostojna embalaža ali skupaj s pakiranim izdelkom. Zlasti je treba zagotoviti, da izdelovalci glede navedene embalaže izvedejo ustrezne postopke ugotavljanja skladnosti. Zato bi morali uvozniki zagotoviti, da embalaža, ki jo dajo na trg, izpolnjuje navedene zahteve in da je dokumentacija, ki jo pripravijo izdelovalci, na voljo pristojnim nacionalnim organom za inšpekcijski pregled.

(79)

Pri dajanju embalaže na trg bi moral vsak uvoznik na embalaži navesti svoje ime, registrirano trgovsko ime ali registrirano znamko, pa tudi svoj poštni naslov in, kadar je ustrezno, vrsto elektronske komunikacije, prek katere je dosegljiv. Določiti bi bilo treba izjeme v primerih, kadar embalaža ne omogoča take navedbe.

(80)

Ker distributer zagotavlja dostopnost embalaže na trgu, kamor sta jo že dala izdelovalec ali uvoznik, bi moral ravnati s potrebno skrbnostjo glede veljavnih zahtev iz te uredbe. Distributer bi moral tudi zagotoviti, da njegovo ravnanje z embalažo nima negativnega vpliva na njeno skladnost z navedenimi zahtevami.

(81)

Distributerji in uvozniki so blizu trga in imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju skladnosti embalaže, zato bi morali biti vključeni v naloge nadzora trga, ki jih izvajajo pristojni nacionalni organi, ter bi morali biti pripravljeni na dejavno udeležbo in navedenim organom zagotoviti vse potrebne informacije v zvezi z zadevno embalažo.

(82)

Uvoznik ali distributer, ki pod svojim imenom ali znamko daje na trg embalažo ali ki embalažo, ki je že bila dana na trg, spremeni tako, da bi to lahko vplivalo na skladnost s to uredbo, bi se moral šteti za izdelovalca in prevzeti odgovornost za obveznosti izdelovalca.

(83)

Z zagotavljanjem sledljivosti embalaže v celotni dobavni verigi se organom za nadzor trga omogoča lažje sledenje gospodarskim subjektom, ki dajejo na trg neskladno embalažo ali ki omogočajo njeno dostopnost na trgu. Zato bi se moralo od gospodarskih subjektov zahtevati, da določeno časovno obdobje hranijo informacije o svojih transakcijah.

(84)

Težave nastajanja čezmerne odpadne embalaže ni mogoče v celoti rešiti z določitvijo obveznosti glede zasnove embalaže. Pri nekaterih vrstah embalaže bi bilo treba gospodarskim subjektom, ki polnijo ali kako drugače uporabljajo tako embalažo, naložiti obveznost zmanjševanja deleža praznega prostora. Pri skupinski embalaži, transportni embalaži in embalaži za elektronsko trgovanje, ki se uporablja za dobavo izdelkov končnim distributerjem ali končnim uporabnikom, delež praznega prostora ne bi smel presegati 50 %. Ta obveznost ne bi smela veljati za embalažo za večkratno uporabo. V skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki in da se spodbuja inovativnost pri embalaži, da bi zmanjšali količino odpadne embalaže, bi moralo biti mogoče, da se gospodarske subjekte, ki prodajno embalažo uporabljajo kot embalažo za elektronsko trgovanje, izvzame iz te obveznosti. Za zagotovitev enotnih pogojev izračuna deleža praznega prostora bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za vzpostavitev metodologije za njegov izračun.

(85)

Da bi se zagotovili visoka raven varovanja okolja na notranjem trgu ter visoka raven varnosti in higiene hrane ter olajšalo doseganje ciljev preprečevanja odpadne embalaže, se nepotrebna embalaža ali embalaža, ki se ji je mogoče izogniti, ne bi smeli dajati na trg. Seznam takih oblik embalaže je določen v tej uredbi. Komisija bi morala objaviti smernice, v katerih bo podrobneje pojasnila ta seznam, vključno z določitvijo primerov embalaže in usmeritvami glede izvzetij iz omejitev.

(86)

Za spodbujanje cilja krožnosti in trajnostne uporabe embalaže je treba omejiti tveganje, da se embalaža, dana na trg kot embalaža za večkratno uporabo, v praksi ne bo ponovno uporabila, in zagotoviti, da potrošniki vrnejo embalažo za večkratno uporabo. To bi se najustrezneje doseglo tako, da se gospodarske subjekte, ki uporabljajo embalažo za večkratno uporabo, zaveže k vzpostavitvi sistema ponovne uporabe, kar bi omogočalo kroženje in večkratno uporabo take embalaže. Za čim večje koristi takih sistemov bi bilo treba določiti minimalne zahteve za sisteme odprte in zaprte zanke. Potrditev skladnosti embalaže za večkratno uporabo s sistemom ponovne uporabe bi morala tudi biti vključena v tehnično dokumentacijo take embalaže. Sistemi za ponovno uporabo se lahko razlikujejo po velikosti in geografski pokritosti ter segajo od manjših lokalnih sistemov do večjih sistemov, ki lahko zajemajo ozemlje ene ali več držav članic.

(87)

Uporaba embalaže za večkratno uporabo mora biti varna. Zato bi morali gospodarski subjekti, ki svoje izdelke ponujajo v embalaži za večkratno uporabo, zagotoviti, da se za embalažo za večkratno uporabo pred ponovno uporabo uporabi postopek obnove, za katerega bi bilo treba določiti zahteve.

(88)

Embalaža za večkratno uporabo postane odpadek v smislu člena 3, točka 1, Direktive 2008/98/ES, ko jo njen imetnik zavrže ali namerava ali mora zavreči. Embalaža za večkratno uporabo v postopku obnove se običajno ne šteje za odpadek.

(89)

Da bi se spodbudilo preprečevanje odpadkov, bi bilo treba uvesti nov koncept „ponovnega polnjenja“. Ponovno polnjenje bi bilo treba razumeti kot poseben ukrep za preprečevanje odpadkov, ki je potreben in se upošteva pri doseganju ciljev glede preprečevanja, določenih v tej uredbi.

(90)

Kadar gospodarski subjekti ponujajo možnost nakupa izdelkov s ponovnim polnjenjem, bi morali zagotoviti, da njihove točke za ponovno polnjenje izpolnjujejo določene zahteve za zagotavljanje zdravja in varnosti potrošnikov. V zvezi s tem bi morali gospodarski subjekti, kadar potrošniki uporabljajo svoje posode, zagotavljati informacije o pogojih za varno ponovno polnjenje in uporabo navedenih posod. Da bi se spodbudilo ponovno polnjenje, gospodarski subjekti ne bi smeli zagotavljati embalaže brezplačno ali embalaže, ki ni del kavcijskega sistema na točkah za ponovno polnjenje. Gospodarski subjekti bi morali biti izvzeti iz odgovornosti za težave z varnostjo hrane, ki bi lahko nastale zaradi uporabe posod, ki jih zagotovijo potrošniki.

(91)

Da bi zmanjšali vse večji delež embalaže za enkratno uporabo in vse večje količine nastale odpadne embalaže, je treba določiti kvantitativne cilje glede ponovne uporabe embalaže v sektorjih, ki imajo po oceni največjo možnost zmanjšanja količine odpadne embalaže, in sicer sektorji hrane in pijače za s seboj, bele tehnike in transportne embalaže. Ocena je temeljila na dejavnikih, kot so obstoječi sistemi za ponovno uporabo, potreba po uporabi embalaže in možnost izpolnjevanja funkcionalnih zahtev glede zadrževanja, čistoče, zdravja, higiene in varnosti. Upoštevale so se tudi razlike med izdelki ter njihovimi sistemi proizvodnje in distribucije. Pri izvajanju teh ciljev bi bilo treba upoštevati okoljske koristi, dosežene v celotnem življenjskem ciklu izdelka. Določitev ciljev naj bi podprla inovacije in povečala delež embalaž za večkratno uporabo in rešitev za ponovno polnjenje. Plastična embalaža za enkratno uporabo za hrano in pijačo, ki se polnita in zaužijeta znotraj prostorov v sektorju gostinstva, ne bi smela biti dovoljena. Potrošniki bi morali imeti vedno možnost, da hrano in pijačo za s seboj kupijo v embalaži za večkratno uporabo ali lastni posodi pod pogoji, ki niso manj ugodni od tistih, ki veljajo za ponudbo hrane in pijače v embalaži za enkratno uporabo. Gospodarski subjekti, ki prodajajo hrano ali pijačo za s seboj, bi morali potrošnikom ponuditi možnost nakupa hrane ali pijače v lastni posodi ter možnost nakupa hrane in pijače v embalaži za večkratno uporabo.

(92)

Pod določenimi pogoji bi morale imeti države članice možnost, da gospodarske subjekte izvzamejo iz obveznosti ponovne uporabe za obdobje petih let, ki se lahko podaljša. Ti pogoji bi morali temeljiti na visokih deležih recikliranja in veljavnih deležih preprečevanja odpadkov v državi članici, ki dovoli izvzetje, vključno s prvim vmesnim deležem preprečevanja odpadkov v višini 3 % do leta 2028, ter s sprejetjem poslovnega načrta za preprečevanje in recikliranje odpadkov s strani gospodarskih subjektov.

(93)

Dajanje na trg embalaže, za katero veljajo omejitve o uporabi določenih oblik embalaže na podlagi te uredbe za prevozna sredstva, ki delujejo čezmejno in pri katerih so na krovu na voljo gostinske storitve, kot so zrakoplovi, letala, vlaki, potniške ladje, trajekti, jahte in čolni, bi bilo treba razumeti kot potovanje s to embalažo v Unijo ali znotraj nje. Potovanje znotraj Unije bi bilo treba razumeti kot situacijo, ko prevozno sredstvo odpelje iz kraja v Uniji in prispe v kraj v Uniji.

(94)

Da bi se povečala učinkovitost ciljev glede ponovne uporabe ter zagotovila enaka obravnava gospodarskih subjektov, bi bilo treba za izpolnjevanje teh ciljev zadolžiti gospodarske subjekte. Kar zadeva cilje glede ponovne uporabe za pijače, bi bilo treba za njihovo izpolnjevanje zadolžiti končne distributerje, ki potrošnikom dajejo pijačo na voljo v prodajni embalaži. Pri nekaterih pijačah, za katere se šteje, da so pokvarljive, ker so občutljive na mikrobiološko kvarjenje, ki ga povzročijo bakterije ali kvasovke, je potrebna posebna tehnologija za aseptično polnjenje, da bi jih zaščitili pred kvarjenjem, hkrati pa ohranili dolg rok uporabnosti. Zato bi bilo treba mleko in druge pokvarljive pijače izvzeti iz obveznosti izpolnjevanja ciljev glede ponovne uporabe embalaže. Cilje bi bilo treba izračunati kot odstotek prodaje, prodane količine ali mase embalaže za večkratno uporabo v sistemu za ponovno uporabo, v primeru transportne embalaže pa kot odstotek števila uporab. Cilji bi morali biti nevtralni glede na material. Da bi se zagotovili enotni pogoji za izvajanje ciljev za ponovno uporabo, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z metodologijo njihovega izračuna.

(95)

V nekaterih primerih uporaba oblik transportne embalaže za enkratno uporabo ni potrebna, saj obstaja širok nabor dobro delujočih nadomestnih možnosti za večkratno uporabo. Za zagotovitev učinkovite uporabe takih nadomestnih možnosti je primerno zahtevati, da gospodarski subjekti pri prevozu izdelkov med različnimi lokacijami istega gospodarskega subjekta ali med gospodarskim subjektom in povezanimi ali partnerskimi podjetji uporabljajo samo transportno embalažo za večkratno uporabo, ko gre za oblike embalaže, kot so palete, zložljive plastične škatle, plastični zaboji, vmesni zabojniki za razsuti tovor, ki so togi ali prilagodljivi, ali sodi. Iz istih razlogov bi morala ta obveznost veljati tudi za gospodarske subjekte, ki prevažajo izdelke znotraj ene države članice. Za nekatere vrste transportne ali prodajne embalaže nadomestne možnosti za večkratno uporabo ne pridejo v poštev. To velja za kartonske škatle, pri katerih je število kroženj zelo majhno, in za embalažo, ki se uporablja za določene kontaktne izdelke, pri katerih je potrebno posebno pranje med posameznimi uporabami. Zato bi bilo treba tako embalažo izvzeti iz obveznosti izpolnjevanja ciljev glede ponovne uporabe transportne embalaže in prodajne embalaže, ki se uporablja za prevoz izdelkov.

(96)

Za manjše gospodarske subjekte je lahko doseganje ciljev glede ponovne uporabe in ponovnega polnjenja zahtevno. Zato bi morali biti nekateri gospodarski subjekti izvzeti iz obveznosti izpolnjevanja ciljev glede ponovne uporabe embalaže, če dajo na trg manj kot določeno količino embalaže in ustrezajo opredelitvi pojma mikropodjetje iz Priporočila Komisije 2003/361/ES (35), kot velja 11. februarja 2025 ali če ima končni distributer prodajno površino, ki ne presega določene omejitve. V te namene bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU v zvezi s spremembo praga prodajne površine, vzpostavitvijo in določitvijo podrobnih pogojev in zahtev glede poročanja, ki se uporabljajo za ureditve združevanja končnih distributerjev, spremembo praga velikosti za izvzetje gospodarskih subjektov in določitvijo dodatnih izvzetij za nekatere druge gospodarske subjekte ali posebne oblike embalaže, zajete v ciljih glede ponovne uporabe ali ponovnega polnjenja v primeru posebnih gospodarskih omejitev, resnih higienskih in okoljskih težav ali težav v zvezi z varnostjo hrane, ki preprečujejo doseganje teh ciljev.

(97)

Da bi se omogočilo preverjanje skladnosti s cilji glede ponovne uporabe, morajo zadevni gospodarski subjekti poročati pristojnim organom. Gospodarski subjekti bi morali od koledarskega leta 2030 sporočati ustrezne podatke za vsako koledarsko leto. Države članice bi morale te podatke objaviti.

(98)

Ker imajo lahko gospodarski subjekti več različnih oblik embalaže, bi se moralo izpolnjevanje ciljev glede ponovne uporabe izračunati na podlagi skupne količine hrane ali pijače, ki je dostopna na trgu, in sicer glede na skupno število prodajnih enot ali maso hrane ali količin pijače, kot je ustrezno.

(99)

Glede na stalno visoko potrošnjo plastičnih nosilnih vrečk, neučinkovito rabo virov in njihov potencial, da se zavržejo kot smeti, je primerno ohraniti določbe, namenjene doseganju trajnega zmanjšanja potrošnje plastičnih nosilnih vrečk, kot je bilo določeno že z Direktivo 94/62/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2015/720 Evropskega parlamenta in Sveta (36). Glede na trenutne različne pristope in omejene zahteve glede poročanja o plastičnih nosilnih vrečkah je težko oceniti, ali so ukrepi za zmanjšanje potrošnje, ki so jih sprejele države članice, dosegli cilj „trajnega“ zmanjšanja potrošnje takih vrečk, in tudi, ali niso povečali potrošnje drugih vrst plastičnih nosilnih vrečk. Zato je treba uskladiti opredelitev trajnega zmanjšanja potrošnje plastičnih nosilnih vrečk in določiti skupni cilj ter uvesti nove zahteve glede poročanja.

(100)

Glede na rezultate ocenjevalne študije o plastičnih nosilnih vrečkah iz leta 2021 z naslovom „Študija obsega za oceno izvedljivosti nadaljnjih ukrepov EU za preprečevanje odpadkov in izvajanje direktive o plastičnih vrečkah. Del II, Izvajanje direktive o plastičnih vrečkah (Scoping study to assess the feasibility of further EU measures on waste prevention and implementation of the Plastic Bags Directive. Part II, Implementation of the Plastic Bags Directive)“ je treba sprejeti nadaljnje ukrepe za zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk in oceniti možne učinke zamenjave z zelo lahkimi plastičnimi nosilnimi vrečkami in debelejšimi plastičnimi nosilnimi vrečkami debeline več kot 50 mikronov.

(101)

Ker obstaja velika verjetnost, da zelo lahke plastične nosilne vrečke (tanjše od 15 mikronov) postanejo odpadek in prispevajo k onesnaževanju morja, je treba sprejeti ukrepe za omejitev njihovega dajanja na trg, razen za nujno potrebne namene uporabe. Navedene plastične vrečke se ne bi smele dajati na trg kot embalaža za živila v razsutem stanju, razen zaradi higienskih razlogov ali za pakiranje vlažnih živil v razsutem stanju, na primer surovega mesa, rib ali mlečnih izdelkov.

(102)

Države članice bi morale za doseganje trajnega zmanjšanja potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk na svojem ozemlju imeti možnost sprejeti ukrepe, med drugim prepoved teh vrst plastičnih nosilnih vrečk, uvedbo nacionalnih ciljev zmanjšanja, ohranitev ali uvedbo ekonomskih instrumentov ter druge omejitve trženja, če so ti ukrepi sorazmerni in nediskriminatorni. Ti ukrepi so lahko različni, odvisno od vpliva lahkih plastičnih nosilnih vrečk na okolje, ko so te predelane ali odstranjene, njihovih lastnosti, ki omogočajo kompostiranje teh vrečk, njihove trajnosti ali določenega namena uporabe teh vrečk. Pod pogojem, da se dosežejo cilji za plastične nosilne vrečke iz te uredbe, bi morale države članice imeti možnost, da določbe v zvezi s temi vrečkami uveljavijo s sporazumi med pristojnimi organi in zadevnimi gospodarskimi sektorji.

(103)

Zmanjšanje uporabe plastičnih nosilnih vrečk ne bi smelo povzročiti njihove zamenjave z vrečkami iz drugih embalažnih materialov. Komisija bi morala spremljati uporabo drugih embalažnih materialov ter predlagati cilj in po potrebi ukrepe za zmanjšanje porabe takih embalažnih materialov.

(104)

Da bi se zagotovila učinkovita in harmonizirana uporaba zahtev glede trajnostnosti iz ali na podlagi te uredbe, bi bilo treba skladnost z navedenimi zahtevami meriti na podlagi zanesljivih, natančnih in ponovljivih metod, pri katerih se upoštevajo najnovejše splošno priznane metode.

(105)

Da bi se preprečile ovire za trgovino na notranjem trgu, bi bilo treba na ravni Unije harmonizirati zahteve glede trajnostnosti embalaže, vključno s skrb vzbujajočimi snovmi v embalaži, embalaže, primerne za kompostiranje, čim večjega zmanjševanja količine embalaže, embalaže za večkratno uporabo in sistemov za ponovno uporabo. Da bi se olajšalo ugotavljanje skladnosti s takimi zahtevami, vključno z metodami za preizkuse, meritve in izračune, je treba določiti domnevo o skladnosti za embalažo in pakirane izdelke, ki so skladni s harmoniziranimi standardi, sprejetimi v skladu z Uredbo (EU) št. 1025/2012, za navajanje podrobnih tehničnih specifikacij navedenih zahtev.

(106)

Če ne obstajajo harmonizirani standardi, bi morala biti uporaba skupnih specifikacij nadomestna rešitev, ki bi izdelovalcu olajšala izpolnjevanje obveznosti zagotavljanja skladnosti z zahtevami glede trajnostnosti, na primer v primeru neupravičenih zamud pri vzpostavitvi harmoniziranega standarda. Poleg tega bi morala biti uporaba skupnih specifikacij na voljo, kadar Komisija omeji ali umakne sklice na zadevne harmonizirane standarde, v skladu s členom 11(5) Uredbe (EU) št. 1025/2012. Skladnost s skupnimi specifikacijami, ki jih Komisija sprejme z izvedbenimi akti, bi morala biti tudi podlaga za domnevo o skladnosti.

(107)

Da bi se zagotovili enotni pogoji za uporabo skupnih specifikacij, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, da določi, spremeni ali razveljavi skupne specifikacije za zahteve glede trajnostnosti, označevanja ter sistemov za ponovno uporabo in da sprejme preizkuševalne, merilne ali računske metode. Komisija bi morala pri pripravi osnutkov izvedbenih aktov upoštevati mnenja ustreznih organov in strokovnih skupin ter se posvetovati z vsemi ustreznimi deležniki.

(108)

Za zagotovitev skladnosti z drugim pravom Unije bi moral biti postopek ugotavljanja skladnosti modul notranjega nadzora proizvodnje, vključen v to uredbo, ki temelji na modulih, vključenih v Sklep št. 768/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta (37).

(109)

Oznaka CE na embalaži ne bi smela označevati skladnosti embalaže z zahtevami iz te uredbe, temveč samo skladnost pakiranega izdelka z veljavnim pravom Unije o izdelkih, če je to ustrezno. Pravo Unije o izdelkih sicer običajno predpisuje, da je treba oznako CE za izdelek namestiti na sam izdelek ali na njegovo embalažo. Zahteva glede oznake CE na embalaži v znak skladnosti z zahtevami iz te uredbe bi lahko povzročila zmedo in nesporazum v zvezi s tem, ali se oznaka nanaša na samo embalažo ali na pakirani izdelek, na koncu pa tudi negotovost glede dejanske varnosti in skladnosti zadevnih pakiranih izdelkov.

(110)

Skladnost embalaže izdelka z zahtevami iz te uredbe bi morala biti dokazana z izjavo EU o skladnosti.

(111)

Izdelovalci bi morali pripraviti izjavo EU o skladnosti, da bi zagotovili informacije o skladnosti embalaže s to uredbo. Možno je, da morajo izdelovalci tudi pripraviti izjavo EU o skladnosti na podlagi drugega prava Unije. Pripraviti bi bilo treba enotno izjavo EU o skladnosti za vse ustrezne pravne akte Unije, da se zagotovi dostop do informacij za namene nadzora trga. Omogočiti bi bilo treba, da taka enotna izjava EU o skladnosti vsebuje dosje relevantnih posameznih izjav o skladnosti, da se zmanjša upravno breme za gospodarske subjekte.

(112)

Uredba (EU) 2019/1020 Evropskega parlamenta in Sveta (38) določa okvir za nadzor trga izdelkov in nadzor izdelkov iz tretjih držav. Navedena uredba bi se morala uporabljati za embalažo, zajeto v tej uredbi, da se zagotovi, da embalaža, ki je vključena v prosti pretok blaga znotraj Unije, izpolnjuje zahteve, ki zagotavljajo visoko raven zaščite javnih interesov, kot so zdravje ljudi, varnost in okolje.

(113)

Ravnanje z odpadki v Uniji bi bilo treba izboljšati, in sicer zaradi varstva, ohranjanja in izboljševanja kakovosti okolja, varovanja zdravja ljudi, zagotavljanja skrbnega učinkovitega in preudarnega izkoriščanja naravnih virov, spodbujanja načel krožnega gospodarstva, povečevanja rabe energije iz obnovljivih virov, povečevanja energetske učinkovitosti, zmanjševanja odvisnosti Unije od uvoženih virov, zagotavljanja novih gospodarskih priložnosti in prispevanja k dolgoročni konkurenčnosti. Učinkovitejša raba virov bi pripomogla tudi k znatnim neto prihrankom za podjetja, javne organe in potrošnike v Uniji, obenem pa bi pomagala zmanjšati skupne letne emisije toplogrednih plinov.

(114)

Nastajanje odpadne embalaže se kljub zahtevam in ciljem glede čim večjega zmanjšanja količine embalaže iz Direktive 94/62/ES povečuje v absolutnem smislu in na prebivalca, medtem ko trendi kažejo na nadaljnji strm padec ponovne uporabe in ponovnega polnjenja embalaže, ki se krepi zaradi porasta potrošnje na poti in elektronskega trgovanja. Z razvojem izdelkov, materialov in vzorcev potrošnje se je znatno povečala uporaba embalaže za enkratno uporabo, zlasti plastike za enkratno uporabo. To je povezano z razmerami v prodaji na drobno, večjimi distribucijskimi mrežami, proizvodnjo in pakiranjem izdelkov na hitrih pakirnih linijah, ki skupno povzročajo negativen pritisk na trg za ponovno uporabo in ponovno polnjenje.

(115)

Države članice morajo imenovati enega ali več pristojnih organov, da bi spremljali in preverjali, ali proizvajalci in organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca izpolnjujejo obveznosti v okviru razširjene odgovornosti proizvajalca v zvezi z zbiranjem in obdelavo odpadkov iz njihovih izdelkov.

(116)

Da bi se zagotovilo boljše, pravočasnejše in enotnejše izvajanje ciljev držav članic glede preprečevanja odpadkov in njihovega recikliranja ter predvidele morebitne pomanjkljivosti pri izvajanju, bi bilo treba ohraniti sistem poročil zgodnjega opozarjanja za odkrivanje pomanjkljivosti in ukrepanje pred iztekom rokov za izpolnitev ciljev. Razširitev tega sistema, ki je na podlagi Direktive 94/62/ES zajemal doseganje ciljev glede recikliranja, bi morala vključevati tudi cilje zmanjšanja količine odpadne embalaže, ki jih morajo države članice doseči do let 2030, 2035 in 2040.

(117)

Ker je ravnanje z embalažo in odpadno embalažo pomemben element ravnanja z odpadki nasploh, bi morale države članice v svojih načrtih ravnanja z odpadki, pripravljenimi v okviru izvajanja obveznosti iz Direktive 2008/98/ES, tej problematiki nameniti posebno poglavje. Ukrepi za preprečevanje in ponovno uporabo odpadkov bi morali biti vključeni v programe preprečevanja odpadkov, ki jih je treba pripraviti na podlagi Direktive 2008/98/ES. Ta poglavja bi bilo treba vključiti v načrte ravnanja z odpadki in programe preprečevanja odpadkov, in sicer v okviru naslednje redne ocene, kot se zahteva na podlagi Direktive 2008/98/ES, ali pred tem.

(118)

Ta uredba temelji na pravilih o ravnanju z odpadki in splošnih načelih iz Direktive 2008/98/ES.

(119)

Preprečevanje odpadkov je najučinkovitejši način za povečanje učinkovite rabe virov in zmanjšanje vpliva odpadkov na okolje. Zato je pomembno, da gospodarski subjekti sprejmejo ustrezne ukrepe za zmanjšanje nastajanja odpadkov z odpravo odvečne embalaže in uporabe določenih oblik embalaže, podaljšanjem življenjske dobe embalaže, preoblikovanjem izdelkov ali prodajnih strategij tako, da ni treba uporabiti ali da se lahko uporabi manj embalaže, vključno s prodajo v razsutem stanju, in prehodom z embalaže za enkratno uporabo na embalažo za večkratno uporabo.

(120)

Da bi se doseglo ambiciozno in trajno zmanjšanje celotnega nastajanja odpadne embalaže, bi bilo treba določiti cilje preprečevanja odpadkov za zmanjšanje odpadne embalaže na prebivalca do leta 2030. Za dosego cilja 5-odstotnega zmanjšanja odpadne embalaže do leta 2030 v primerjavi z letom 2018 bi bilo leta 2030 v celotni Uniji potrebno povprečno približno 19-odstotno skupno zmanjšanje v absolutnem smislu v primerjavi z izhodiščem za leto 2030. Da bi se zagotovila nadaljnja prizadevanja za zmanjšanje po letu 2030, bi bilo treba za leto 2035 določiti cilj 10-odstotnega zmanjšanja glede na leto 2018; ocenjeno je, da naj bi to pomenilo 29-odstotno zmanjšanje odpadne embalaže v primerjavi z izhodiščem za leto 2035. Za leto 2040 bi bilo treba določiti tudi dodaten cilj 15-odstotnega zmanjšanja glede na leto 2018; ocenjeno je, da naj bi to pomenilo 37-odstotno zmanjšanje odpadne embalaže v primerjavi z izhodiščem za leto 2040. Da bi podprli države članice pri doseganju ciljev preprečevanja odpadne embalaža, bi bilo na Komisijo treba prenesti izvedbena pooblastila za določitev korekcijskega faktorja, da se upošteva povečanje ali zmanjšanje turizma glede na izhodiščno leto 2018. Ker nastajanje komercialne in industrijske odpadne embalaže ni povezano s porabo v gospodinjstvih, se cilji preprečevanja odpadkov na prebivalca kot taki ne morejo uporabljati za komercialno in industrijsko odpadno embalažo. Države članice, ki so vzpostavile drugačen sistem za ravnanje z gospodinjsko odpadno embalažo na eni strani ter industrijsko in komercialno odpadno embalažo na drugi strani, bi morale imeti možnost, da ohranijo svoje posebnosti.

(121)

Države članice bi morale imeti možnost doseči cilje preprečevanja odpadkov z ekonomskimi instrumenti in drugimi ukrepi za spodbujanje uporabe hierarhije ravnanja z odpadki, vključno z ukrepi, ki se izvajajo prek sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca, ter spodbujanjem vzpostavitve in učinkovitega delovanja sistemov za ponovno uporabo in s spodbujanjem gospodarskih subjektov, naj končnim uporabnikom ponudijo dodatne možnosti ponovnega polnjenja. Take ukrepe bi bilo treba sprejeti hkrati in poleg drugih ukrepov iz te uredbe, katerih cilj je zmanjšati količino embalaže in odpadne embalaže, kot so zahteve glede čim večjega zmanjšanja količine embalaže, cilji glede ponovne uporabe in obveznosti ponovnega polnjenja, količinski pragovi in ukrepi za doseganje trajnega zmanjšanja potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk. Države članice bi morale imeti možnost, da ob upoštevanju splošnih pravil iz PDEU in v skladu s to uredbo sprejmejo določbe, ki presegajo minimalne cilje preprečevanja odpadkov iz te uredbe. Države članice bi se morale pri izvajanju takih ukrepov zavedati tveganja prehoda s težjega na lažji embalažni material in bi morale dati prednost ukrepom, ki to tveganje čim bolj zmanjšajo.

(122)

Za izvajanje načela „onesnaževalec plača“ iz člena 191(2) PDEU, je primerno, da se obveznosti glede ravnanja z odpadno embalažo naložijo proizvajalcem. V ta namen ta uredba temelji na zahtevah glede razširjene odgovornosti proizvajalca iz Direktive 2008/98/ES, da bi zagotovili, da sistem razširjene odgovornosti proizvajalca zajema celotne stroške ravnanja z odpadno embalažo, in pristojnim organom omogočali ustrezen nadzor. Namen te uredbe je jasno opredeliti enega proizvajalca na embalažno enoto, bodisi za prazno embalažo bodisi za embalažo, ki vsebuje izdelke. Proizvajalec bi moral biti praviloma gospodarski subjekt, ki kot proizvajalec, uvoznik ali distributer s sedežem v državi članici omogoči dostopnost pakiranih izdelkov iz ozemlja te države članice in na tem ozemlju. To vključuje vsako ponudbo za distribucijo, potrošnjo ali uporabo, ki bi lahko privedla do dejanske dobave. Če torej podjetje kupi pakirani izdelek iz druge države članice, ki ni država članica, v kateri ima sedež, ali iz tretje države in ta pakirani izdelek dobavlja v državi članici, v kateri ima sedež, bi bilo treba to podjetje šteti za proizvajalca, saj je prvo podjetje, ki je omogočilo dostopnost pakiranega izdelka na ozemlju te države članice. Kar zadeva spletne platforme, bi bilo treba začetno ponudbo izdelka obravnavati kot omogočanje dostopnosti v smislu opredelitve pojma „proizvajalec“. Da pa bi čim bolj zmanjšali vsakršno nepotrebno upravno breme za mala podjetja, ki polnijo transportno embalažo, embalažo za primarne izdelke ali servisno embalažo, bodisi kot embalažo za enkratno uporabo ali embalažo za večkratno uporabo, na prodajnem mestu, bi moral proizvajalec biti izdelovalec, distributer ali uvoznik take embalaže, ki prvič omogoča dostopnost embalaže z ozemlja zadevne države članice, saj je ta gospodarski subjekt v najboljšem položaju, da izpolni obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca.

(123)

Po drugi strani, kadar se omogoči dostopnost embalaže ali pakiranega izdelka prek pogodb, sklenjenih na daljavo, neposredno končnemu uporabniku, bi imel proizvajalec lahko sedež tudi v drugi državi članici ali tretji državi. V teh primerih bi moral proizvajalec, če ima sedež v drugi državi članici, imenovati pooblaščenega zastopnika za razširjeno odgovornost proizvajalca v državi članici, v kateri se nahaja končni uporabnik. Kadar ima proizvajalec sedež v tretji državi, bi morale države članice imeti možnost določiti, da je imenovanje pooblaščenega zastopnika za razširjeno odgovornost proizvajalca obvezno, da se prepreči tveganje izogibanja obveznostim razširjene odgovornosti proizvajalca. Za zagotovitev spoštovanja „načela onesnaževalec plača“ in v okviru skladnosti z razširjeno odgovornostjo proizvajalca je treba zagotoviti gotovost glede tega, kateri proizvajalec je odgovoren za odpadno embalažo, zlasti v primeru „logističnih podjetij“. Logistična podjetja so podjetja, ki prejemajo uvoženo blago iz tretjih držav in izvajajo dejavnosti ravnanja z uvoženim blagom (npr. razpakiranje in prepakiranje v manjše formate ali količine za izpolnitev zahtev strank), preden pošljejo blago strankam v isti ali drugi državi članici, z vso originalno transportno embalažo, njenim delom ali brez nje. V teh primerih bi bilo zato treba določiti proizvajalca za originalno transportno embalažo, ki prihaja iz tretje države in ostaja pri logističnem podjetju ter postane odpadek v Uniji. Logistično podjetje običajno nima lastništva nad blagom, vendar bi ga bilo treba obravnavati kot proizvajalca embalaže, ki prihaja iz tretje države in s katero ravna v okviru svoje dejavnosti.

(124)

Poleg stroškov, ki jih imajo proizvajalci na podlagi te uredbe in na podlagi Direktive 2008/98/ES, države članice ohranijo možnost, da krijejo potrebne stroške, ki izhajajo iz dejavnosti čiščenja, vključno s prevozom in nadaljnjo obdelavo odpadne embalaže, prisotne v smeteh, kot del celotnih stroškov ravnanja z odpadno embalažo, ki bi morali biti kriti v okviru razširjene odgovornosti proizvajalca. Ti stroški ne bi smeli presegati stroškov, potrebnih za stroškovno učinkovito zagotavljanje navedenih storitev, in bi se morali med zadevnimi akterji določiti na pregleden in nediskriminatoren način.

(125)

Za spremljanje, da proizvajalci izpolnjujejo svoje finančne in organizacijske obveznosti za zagotavljanje ravnanja z odpadki iz embalaže, katere dostopnost prvič omogočijo na ozemlju države članice, ali razpakirajo pakirane izdelke, ne da bi bili končni uporabniki, je potrebno, da pristojni organ v vsaki državi članici vzpostavi in vodi register proizvajalcev, proizvajalci pa se morajo v njem registrirati.

(126)

Za olajšanje registracije proizvajalcev bi bilo treba zahteve v zvezi z registracijo v največji možni meri harmonizirati po vsej Uniji, zlasti glede na to, da proizvajalci omogočajo dostopnost embalaže v različnih državah članicah. Da bi zagotovili enotne pogoje za izvajanje zahtev v zvezi z registracijo, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev oblike za registracijo v registru in poročanje podatkov vanj ter določitev podrobnosti podatkov, ki jih je treba predložiti, ter vrst embalaže in kategorij materialov, ki jih morajo zajemati predložene informacije.

(127)

V skladu z načelom „onesnaževalec plača“ je bistveno, da proizvajalci, vključno z akterji na področju elektronskega trgovanja, ki dajo na trg Unije embalažo in pakirane izdelke, ali razpakirajo pakirane izdelke, ne da bi bili končni uporabniki, prevzamejo odgovornost za ravnanje z njimi po koncu njihove življenjske dobe. Sisteme razširjene odgovornosti proizvajalca iz Direktive 94/62/ES je treba vzpostaviti do 31. decembra 2024, saj so najustreznejši način za dosego zgoraj navedenega in lahko z zmanjševanjem nastajanja odpadne embalaže ter njenim intenzivnejšim zbiranjem in recikliranjem pozitivno vplivajo na okolje. Sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca se močno razlikujejo po načinu vzpostavitve, učinkovitosti in obsegu odgovornosti proizvajalcev. Zato bi se morala pravila o razširjeni odgovornosti proizvajalca iz Direktive 2008/98/ES na splošno uporabljati za sisteme razširjene odgovornosti proizvajalca za proizvajalce iz te uredbe, pri čemer bi jih bilo treba dopolniti s posebnimi dodatnimi določbami, kadar je to potrebno in ustrezno. Da bi na primer olajšali ločeno zbiranje odpadne embalaže, bi morali proizvajalci financirati označevanje vsebnikov za odpadke. Taka obveznost bi bila v skladu z načelom onesnaževalec plača in splošnimi minimalnimi zahtevami za sisteme razširjene odgovornosti proizvajalca iz Direktive 2008/98/ES.

(128)

Kar zadeva obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca, je ta uredba lex specialis glede na Direktivo 2008/98/ES. To pomeni, da bi morale določbe v zvezi z razširjeno odgovornostjo proizvajalca v tej uredbi prevladati nad morebitnimi nasprotujočimi določbami v navedeni direktivi. To načelo se na primer nanaša na zahteve glede registracije proizvajalca, prilagajanje pristojbin za razširjeno odgovornost proizvajalca in poročanje.

(129)

Države članice bi morale imeti možnost, da poleg harmonizirane zahteve glede možnosti recikliranja za prilagajanje finančnih prispevkov proizvajalcev, ki se določi v delegiranih aktih, sprejetih v skladu s to uredbo, uporabijo tudi druga merila, kot so vsebnost recikliranih materialov, možnost ponovne uporabe, prisotnost nevarnih snovi ali druga merila v skladu z Direktivo 2008/98/ES.

(130)

Proizvajalci bi morali imeti možnost, da obveznosti glede razširjene odgovornosti proizvajalca izpolnjujejo skupaj prek organizacij za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca, ki prevzamejo odgovornost v njihovem imenu. Proizvajalci ali organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca bi morali pridobiti odobritev držav članic in bi morali med drugim dokazati, da imajo finančna sredstva za kritje stroškov, ki jih vključuje razširjena odgovornost proizvajalca. Države članice bi morale pri določanju upravnih in postopkovnih pravil za odobritev proizvajalcev za samostojno izpolnjevanje obveznosti in organizacij za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca za skupno izpolnjevanje obveznosti imeti možnost opredeliti različne postopke za posamezne proizvajalce in organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca, da bi omejile upravno breme za posamezne proizvajalce. Države članice lahko pooblastijo več organizacij za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca, saj lahko konkurenca med njimi prinese večje koristi potrošnikom. Pristojni organ bi moral imeti možnost, da za postopek odobritve v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca proizvajalcem ali organizacijam za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca, pooblaščenim za izpolnjevanje teh obveznosti, zaračuna pristojbine, ki temeljijo na stroških in so sorazmerne.

(131)

Kadar je pristojbina za razširjeno odgovornost proizvajalca, ki jo zaračunava organizacija za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca, opredeljena kot javni prihodek, kot v primeru državne organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca, in da bi se upoštevala proračunska pravila, v skladu s katerimi morajo javni prihodki temeljiti na točnih podatkih, bi morala imeti država članica možnost zahtevati, da proizvajalec informacije za namene poročanja pristojnemu organu, odgovornemu za register, predloži pogosteje kot enkrat letno. Glede na to, da državne organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca nimajo pooblastila zastopanega proizvajalca, se zahteve iz te uredbe glede takih pooblastil ne bi smele uporabljati.

(132)

Ta uredba bi morala določiti, kako se morajo obveznosti trgovcev glede sledljivosti, določene v Uredbi (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta (39), tudi v členu 30(2) in (3) navedene uredbe, uporabljati za ponudnike spletnih platform, ki potrošnikom omogočajo sklepanje pogodb na daljavo s proizvajalci, ki ponujajo embalažo potrošnikom v Uniji, v zvezi z registri proizvajalcev, vzpostavljenimi na podlagi te uredbe. Za namene te uredbe bi bilo treba za vsakega proizvajalca, ki ima sedež v državi članici ali v tretji državi in ponuja embalažo neposredno potrošnikom v državi članici, šteti, da spada v opredelitev trgovca iz Uredbe (EU) 2022/2065. Da bi se preprečilo neupravičeno okoriščanje na podlagi obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca, bi bilo treba določiti, kako naj ponudniki spletnih platform izpolnjujejo navedene obveznosti v zvezi z registri proizvajalcev embalaže, vzpostavljenimi na podlagi te uredbe. V tem okviru bi morali ponudniki spletnih platform, ki spadajo na področje uporabe poglavja III, oddelek 4, Uredbe (EU) 2022/2065, kadar potrošnikom omogočajo, da s proizvajalci sklepajo pogodbe na daljavo, v skladu z Uredbo (EU) 2022/2065 in preden potrošnikom dovolijo uporabo svojih storitev od navedenih proizvajalcev, pridobiti informacije o njihovi skladnosti z obveznostmi o razširjeni odgovornosti proizvajalca, določenimi v tej uredbi. Za pravila o sledljivosti trgovcev, ki prodajajo embalažo prek spleta, veljajo pravila o izvrševanju iz Uredbe (EU) 2022/2065.

(133)

Do podobnih neželenih primerov neupravičenega okoriščanja bi lahko prišlo v zvezi s ponudniki storitev odpremnih skladišč. Cilj te uredbe je preprečiti tako neupravičeno okoriščanje na podlagi podobnega pristopa, kot je v Uredbi (EU) 2022/2065 določen v zvezi s ponudniki spletnih platform.

(134)

Register proizvajalcev, vzpostavljen na podlagi te uredbe, se šteje za javni register za namene Uredbe (EU) 2022/2065. Zato bi si morali ponudniki spletnih platform, ki potrošnikom omogočajo sklepanje pogodb na daljavo s proizvajalci, kar najbolje prizadevati za oceno, ali so informacije, ki jih zagotovijo zadevni proizvajalci, zanesljive in popolne, zlasti z uporabo ali pregledom prosto dostopnih uradnih spletnih podatkovnih zbirk in spletnih vmesnikov ali pa z na trgovce naslovljenimi zahtevami po predložitvi zaupanja vrednih dokazil v skladu z Uredbo (EU) 2022/2065. Kar zadeva javno dostopne podatke v registru proizvajalcev, „kar najbolje prizadeva“ v smislu člena 30(2), prvi pododstavek, Uredbe (EU) 2022/2065 običajno zahteva, da se z javno dostopnimi podatki v registru proizvajalcev preverijo informacije, ki jih zagotovi proizvajalec. To velja zlasti, če je država članica vzpostavila spletni vmesnik za avtomatizirano usklajevanje podatkov v skladu s to uredbo.

(135)

Finančni prispevki, naloženi proizvajalcem na podlagi te uredbe, poleg stroškov iz člena 8a(4), točka (a), Direktive 2008/98/ES, ne bi smeli posegati v noben prostovoljni dogovor med spletnimi tržnicami in proizvajalci, kadar spletne tržnice v imenu proizvajalcev s pisnim pooblastilom soglašajo, da navedene stroške sprejme delno ali v celoti.

(136)

Države članice bi morale določiti ukrepe za izvajanje razširjene odgovornosti proizvajalca, pravila o ločenem zbiranju odpadne embalaže in pravila o označevanju vsebnikov za odpadke, kjer ta uredba ne zagotavlja popolne harmonizacije teh ukrepov in pravil. Poleg tega bi države članice morale imeti možnost, da v skladu z Direktivo 2008/98/ES in to uredbo določijo dodatne zahteve za izvajanje razširjene odgovornosti proizvajalca, če ti ukrepi ne ustvarjajo ovir na notranjem trgu. Ta uredba ne ureja tega, kateri subjekt je odgovoren za zbiranje odpadne embalaže, in drugih nacionalnih pogodbenih ureditev za zbiranje odpadne embalaže.

(137)

Države članice bi morale vzpostaviti sisteme vračanja in zbiranja za odpadno embalažo, da se jo usmeri v drugačne oblike najprimernejšega ravnanja z odpadki v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki. Sistemi bi morali biti odprti za sodelovanje vseh zainteresiranih strani, zlasti gospodarskih subjektov in javnih organov. Vzpostavljeni bi morali biti ob upoštevanju okolja ter zdravja potrošnikov, varnosti in higiene. Sistemi vračanja in zbiranja bi morali biti tudi dostopni in se uporabljati za embalažo uvoženih izdelkov na podlagi nediskriminatornih določb.

(138)

Nekatere države članice so pri prenosu člena 7 Direktive 94/62/ES v nacionalno pravo morda že vzpostavile sisteme ločenega zbiranja in recikliranja odpadkov, ki so podlaga za ustrezna nacionalna dovoljenja in pogodbene ureditve. Te države članice bi morale imeti še naprej možnosti uporabljati te sisteme, če pravilno izvajajo obveznosti na podlagi te uredbe.

(139)

Države članice bi morale sprejeti tudi ukrepe za spodbujanje recikliranja, ki izpolnjuje standarde kakovosti za uporabo recikliranih materialov v ustreznih sektorjih. Ta obveznost je zlasti pomembna glede na določen minimalni delež vsebnosti recikliranih materialov v plastični embalaži.

(140)

Zbiranje embalaže je ključni korak za zagotavljanje njene krožnosti in vzpostavljanje močnega trga sekundarnih surovin. Uvedba obvezne stopnje zbiranja je spodbuda za razvoj učinkovitih in ciljno usmerjenih sistemov zbiranja na nacionalni ravni in naj bi povečala količine sortiranih in potencialno recikliranih odpadkov.

(141)

Dokazano je, da dobro delujoči kavcijski sistemi zagotavljajo zelo visoko stopnjo zbiranja in visokokakovostno recikliranje, zlasti plastenk in pločevink pijač. Ustrezno je, da države članice vzpostavijo kavcijske sisteme za prispevanje k doseganju cilja ločenega zbiranja plastenk pijače za enkratno uporabo iz Direktive (EU) 2019/904, da bi še dodatno spodbudile visoke stopnje zbiranja in dosegle kakovostnejše recikliranje pločevink za pijačo. Navedeni sistemi bodo prispevali k povečanju ponudbe kakovostnih sekundarnih surovin, primernih za recikliranje v zaprti zanki, in zmanjšali količino v okolje odvrženih vsebnikov za pijačo.

(142)

Kavcijski sistemi bi morali biti obvezni za plastenke pijač za enkratno uporabo in pločevinke za pijačo. Države članice se lahko odločijo tudi, da v te sisteme vključijo drugo embalažo za druge izdelke ali embalažo iz drugih materialov, zlasti steklenice za enkratno uporabo. Države članice bi morale zagotoviti, da so kavcijski sistemi za oblike embalaže za enkratno uporabo, zlasti za steklenice za pijačo za enkratno uporabo, enako na voljo tudi za embalažo za večkratno uporabo, kadar je to tehnično in ekonomsko izvedljivo. Razmisliti bi morale o vzpostavitvi kavcijskih sistemov tudi za embalažo za večkratno uporabo. Države članice bi morale imeti možnost, da ob upoštevanju splošnih pravil iz PDEU in v skladu s to uredbo sprejmejo določbe, ki presegajo minimalne zahteve iz te uredbe, kot so zaračunavanje kavcije na prodajnem mestu v primeru uživanja izdelkov v gostinskih prostorih ali dolžnost vseh končnih distributerjev, da sprejmejo embalažo, vključeno v kavcijski sistem, ne glede na embalažni material in obliko, ki ju distribuirajo, ali njihovo prodajno površino.

(143)

Ta uredba bi morala upoštevati raznolikost kavcijskih sistemov, ki se uporabljajo v Uniji, in zagotoviti, da tehnološki razvoj v teh sistemih ne bo oviran dokler izpolnjujejo zahteve in merila za povečanje stopenj zbiranja in zagotavljanje kakovostnejšega recikliranja.

(144)

Vendar kavcijski sistemi ne bi smeli biti obvezni za embalažo za vino, aromatizirane vinske izdelke in izdelke, podobne vinu, žgane pijače ter mleko in mlečne izdelke, navedene v delu XVI Priloge I k Uredbi (EU) št. 1308/2013, zaradi narave izdelkov ter razlik v njihovih proizvodnih in distribucijskih sistemih. Vendar države članice lahko vzpostavijo kavcijske sisteme, ki vključujejo tako embalažo za pijače ter drugo embalažo za pijače in za izdelke, ki niso pijača.

(145)

Do 1. januarja 2029 bi morali biti vsi kavcijski sistemi za plastenke za pijačo za enkratno uporabo in pločevinke za pijačo za enkratno uporabo skladni s splošnimi minimalnimi zahtevami iz te uredbe, z izjemo kavcijskih sistemov, vzpostavljenih pred začetkom veljavnosti te uredbe, ki do 1. januarja 2029 dosežejo ciljni 90-odstotni delež ločenega zbiranja. Navedene zahteve bodo pomagale zagotoviti večjo doslednost in višje deleže vračanja v državah članicah. Določene so bile na podlagi mnenj deležnikov, strokovne analize in najboljših praks obstoječih kavcijskih sistemov. Zasnovane so tako, da omogočajo inovacije, hkrati pa nudijo določeno mero prožnosti za prilagajanje lokalnim razmeram.

(146)

Države članice z regijami z visoko stopnjo čezmejnega poslovanja bi morale zagotoviti, da kavcijski sistemi omogočajo zbiranje embalaže iz kavcijskih sistemov zadevnih držav članic na določenih zbirnih mestih, in si prizadevati za možnost vračila kavcije.

(147)

Države članice, ki v letu 2026 dosežejo 80-odstotni delež zbiranja ciljnih vrst embalaže brez kavcijskega sistema, bi morale imeti možnost zaprositi, naj se kavcijski sistem ne vzpostavi.

(148)

Države članice bi se morale imeti možnost odločiti, da bodo kavcijski sistem vzpostavile na podnacionalni ravni, pri čemer upoštevajo ustrezne nacionalne upravne enote in posebne razmere na čezmorskih ozemljih, če dokažejo, da je tak sistem okoljsko in gospodarsko uspešen ter v celoti dosega 90-odstotni delež zbiranja plastenk za pijačo za enkratno uporabo in pločevink za pijačo iz te uredbe.

(149)

Države članice bi morale dejavno spodbujati rešitve za ponovno uporabo in ponovno polnjenje kot poseben ukrep za preprečevanje nastajanja odpadne embalaže. Podpirati bi morale vzpostavitev sistemov za ponovno uporabo in ponovno polnjenje ter spremljati njihovo delovanje in skladnost s higienskimi standardi. Države članice se spodbuja, naj sprejmejo tudi druge ukrepe, kot so vzpostavitev kavcijskih sistemov, ki zajemajo oblike embalaže za večkratno uporabo, uporaba ekonomskih spodbud ali določitev zahtev za končne distributerje, naj omogočijo dostopnost določenega odstotka izdelkov, ki niso zajeti v ciljih glede ponovne uporabe in obveznostih ponovnega polnjenja, v embalaži za večkratno uporabo ali s ponovnim polnjenjem, pod pogojem, da take zahteve ne bodo povzročile razdrobljenosti enotnega trga in ustvarile trgovinskih ovir.

(150)

Zahteve glede zbiranja, sortiranja, redistribucije z namenom polnjenja in čiščenja so za kavcijske sisteme za enkratno uporabo povsem drugačne narave kot za kavcijske sisteme za ponovno uporabo. Zato se minimalne zahteve za kavcijske sisteme ne bi smele uporabljati za kavcijske sisteme za ponovno uporabo. Namesto tega bi se morale uporabljati specifične zahteve za sisteme za ponovno uporabo.

(151)

Direktiva 94/62/ES je bila spremenjena z Direktivo (EU) 2018/852 Evropskega parlamenta in Sveta (40), ki določa cilje glede recikliranja za države članice, ki jih je treba doseči do let 2025 in 2030. Te cilje in pravila za njihov izračun bi bilo treba ohraniti. Ob priznavanju različnih izhodišč posameznih držav članic glede na cilje recikliranja, in tudi če so v tej uredbi predlagani ukrepi za lažje doseganje teh ciljev, bi moralo biti pod določenimi pogoji še vedno mogoče preložiti roke za doseganje ciljev glede recikliranja do leta 2030. Vendar bi morala biti Komisija pooblaščena, da zavrne revidirani izvedbeni načrt, ki ga predloži država članica.

(152)

Komisija mora v skladu z Direktivo 94/62/ES pregledati cilje glede recikliranja embalaže do leta 2030, da bi jih ohranila ali po potrebi povečala. Vendar ciljev, določenih za leto 2030, še ni primerno spremeniti, saj dokazi kažejo, da imajo nekatere države članice še vedno težave z doseganjem obstoječih ciljev. Zato bi bilo treba vzpostaviti ukrepe, ki bodo izdelovalce spodbujali, naj dajo na trg več embalaže, ki jo je mogoče reciklirati, in s tem pomagali državam članicam doseči cilje glede recikliranja. V prihodnje bi bilo treba Komisiji sporočati podrobnejše podatke o tokovih recikliranja embalaže in odpadne embalaže. Sporočanje teh podatkov bo Komisiji omogočilo pregled ciljev in možnost njihove ohranitve ali povečanja. Da bi se upošteval učinek ukrepov za izboljšanje možnosti recikliranja embalaže, se pregled ne bi smel izvesti pred predvideno splošno oceno Uredbe, to je sedem let po začetku njene veljavnosti. Med tem pregledom bi bilo treba pozornost nameniti tudi možnosti uvedbe novih ciljev, ki bi bili podrobnejši od sedanjih.

(153)

Izračun ciljev glede recikliranja bi moral temeljiti na masi odpadne embalaže, ki vstopa v recikliranje. Države članice bi morale zagotoviti zanesljivost in točnost zbranih podatkov o reciklirani odpadni embalaži. Dejansko tehtanje odpadne embalaže, ki se šteje kot reciklirana, bi se moralo praviloma izvajati na točki, kjer odpadna embalaža vstopa v postopek recikliranja. Da bi se omejilo upravno breme, pa bi bilo kljub temu treba državam članicam pod strogimi pogoji in z odstopanjem od splošnega pravila omogočiti, da maso reciklirane odpadne embalaže ugotavljajo na podlagi meritev na izhodu iz katerega koli postopka sortiranja, popravljenih z upoštevanjem povprečnih deležev izgub, nastalih pred vstopom odpadkov v postopek recikliranja. Izgube materialov, do katerih pride, preden odpadki vstopijo v postopek recikliranja, na primer zaradi sortiranja ali drugih predhodnih postopkov, ne bi smele biti vključene v količine odpadkov, ki se sporočajo kot reciklirani. Navedene izgube se lahko določijo na podlagi elektronskih registrov, tehničnih specifikacij, podrobnih pravil za izračun povprečnih deležev izgub za različne tokove odpadkov ali drugih enakovrednih ukrepov. Države članice bi morale informacije o takih ukrepih vključiti v poročila o preverjanju kakovosti, ki se priložijo podatkom o recikliranju odpadkov, predloženim Komisiji. Povprečne deleže izgub bi bilo treba po možnosti določati na ravni posameznih naprav za sortiranje odpadkov in jih povezati z glavnimi različnimi vrstami odpadkov, različnimi viri (kot so gospodinjstva ali trgovine), različnimi sistemi zbiranja in različnimi vrstami postopkov sortiranja. Povprečni deleži izgub bi se smeli uporabljati samo tedaj, kadar ni dovolj drugih zanesljivih podatkov, zlasti pri pošiljkah in izvozu odpadkov. Izguba mase materialov ali snovi zaradi procesov fizičnega ali kemičnega preoblikovanja, ki so neločljivo povezani s postopkom recikliranja, v katerem se odpadna embalaža dejansko predela v izdelke, materiale ali snovi, se ne bi smela odšteti od mase odpadkov, ki se sporočajo kot reciklirani.

(154)

Kadar se izračun stopnje recikliranja uporablja za aerobno ali anaerobno obdelavo odpadne biorazgradljive embalaže, lahko količina odpadkov, ki vstopajo v aerobno ali anaerobno obdelavo, šteje za reciklirano, če s tako obdelavo nastane izhodni produkt, ki bo uporabljen kot reciklirani izdelek, material ali snov. Izhodni produkt takšne obdelave je najpogosteje kompost ali digestat, vendar se lahko upoštevajo tudi drugi izhodni produkti, če vsebujejo primerljive količine recikliranih vsebnosti glede na količine obdelane odpadne biorazgradljive embalaže. V drugih primerih se ponovna predelava odpadne biorazgradljive embalaže v materiale, ki bodo uporabljeni kot gorivo ali druga sredstva za pridobivanje energije, ki bodo odstranjeni ali bodo uporabljeni v drugih postopkih, katerih namen je enak kot predelava odpadkov, razen recikliranja, v skladu z opredelitvijo pojma recikliranje ne bi smela upoštevati pri izračunu doseganja ciljev glede recikliranja.

(155)

Odpadni embalažni materiali, ki po pripravljalnem postopku pred dejansko predelavo niso več odpadki, bi se morali šteti za reciklirane, če so namenjeni za nadaljnjo predelavo v izdelke, materiale ali snovi, bodisi za njihov prvotni namen bodisi za druge namene. Materiali, ki niso več odpadki in bodo uporabljeni kot gorivo ali druga sredstva za pridobivanje energije, ki bodo uporabljeni za zasipanje ali bodo odstranjeni, ali bodo uporabljeni v drugih postopkih, katerih namen je enak kot predelava odpadkov, razen recikliranja, se ne bi smeli upoštevati pri izračunu doseganja ciljev glede recikliranja.

(156)

Komisija bi morala pri določanju metodologije za izračun in preverjanje deleža vsebnosti recikliranih materialov oceniti razpoložljive tehnologije recikliranja, ob upoštevanju njihove ekonomske in okoljske učinkovitosti, vključno s kakovostjo izhodnega produkta, razpoložljivostjo odpadkov, potrebno energijo in emisijami toplogrednih plinov ter drugimi relevantnimi vplivi na okolje. Upoštevati bi morala tudi to, kakšna je možnost, da bi se take tehnologije uporabile za zavajajoče okoljske trditve.

(157)

Trditve o značilnostih embalaže, za katere so v tej uredbi določene pravne zahteve, kot so možnost recikliranja, raven vsebnosti recikliranih materialov in možnost ponovne uporabe, bi bilo treba navesti le v zvezi z lastnostmi embalaže, ki presegajo veljavne minimalne zahteve iz te uredbe, ter v skladu z metodologijami in pravili, določenimi v tej uredbi. Take trditve bi morale vključevati tudi navedbo, ali se nanašajo na embalažno enoto, del embalažne enote ali na vso embalažo, ki jo je gospodarski subjekt dal na trg.

(158)

Države članice bi morale imeti pravico upoštevati recikliranje kovin, izločenih po sežigu odpadkov, sorazmerno z deležem sežgane odpadne embalaže, pod pogojem, da reciklirane kovine izpolnjujejo nekatera merila glede kakovosti, določena v Izvedbenem sklepu Komisije (EU) 2019/1004 (41).

(159)

Če se odpadna embalaža izvozi iz Unije za recikliranje, se uporabljata Uredba (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (42) in Uredba (EU) 2024/1157 Evropskega parlamenta in Sveta (43).

(160)

Ker ponovna uporaba pomeni, da se na trg ne daje nova embalaža, bi bilo treba pri doseganju ciljev glede recikliranja embalaže upoštevati prodajno embalažo za večkratno uporabo in leseno embalažo, ki je popravljena zaradi ponovne uporabe. Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da uporabijo to možnost za izračun prilagojene ravni ciljev glede recikliranja z upoštevanjem največ petih odstotnih točk povprečnega deleža prodajne embalaže za večkratno uporabo, ki je bila v predhodnih treh letih prvič dana na trg in ponovno uporabljena v okviru sistema za ponovno uporabo.

(161)

Proizvajalci in organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca bi morali biti dejavno vključeni v zagotavljanje informacij končnim uporabnikom, zlasti potrošnikom, o preprečevanju odpadne embalaže in ravnanju z njo. Te informacije bi morale vključevati razpoložljivost ureditev za ponovno uporabo embalaže, pomen oznak na embalaži in druga navodila o zavrženju odpadne embalaže. Proizvajalci in organizacije za izpolnjevanje obveznosti proizvajalca bi morali potrošnike obvestiti tudi o tem, da če je embalaža označena kot primerna za kompostiranje, to pomeni, da je primerna za kompostiranje v industrijsko nadzorovanih pogojih v obratih za obdelavo bioloških odpadkov in ni primerna za hišno kompostiranje. Embalaža ne bi smela biti zavržena kot smeti. Proizvajalci bi morali končne uporabnike tudi obveščati, da imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju okolju čim bolj prijaznega ravnanja z odpadno embalažo. Za razkritje informacij vsem končnim uporabnikom in poročanje o embalaži bi bilo treba uporabljati sodobne informacijske tehnologije. Informacije bi bilo treba zagotoviti bodisi na tradicionalne načine, na primer na plakatih na notranjih in zunanjih površinah ter s kampanjami v družbenih medijih, bodisi na inovativnejše načine, kot je namestitev kod QR na embalažo, ki omogočajo elektronski dostop do spletišč.

(162)

Ločeno zbiranje zunaj doma je pomemben element za povečanje stopenj zbiranja embalaže in izboljšanje njene krožnosti. Države članice in gospodarski subjekti bi morali imeti možnost, da sprejmejo posebne ukrepe za ločeno zbiranje zunaj doma, ki bi bilo prilagojeno kraju in navadam potrošnikov.

(163)

Države članice bi morale Komisiji zagotoviti informacije o doseganju ciljev glede recikliranja za vsako koledarsko leto. Za oceno učinkovitosti ukrepov za zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk je treba sporočiti tudi podatke o potrošnji zelo lahkih plastičnih nosilnih vrečk, lahkih plastičnih nosilnih vrečk, debelih plastičnih nosilnih vrečk in zelo debelih plastičnih nosilnih vrečk, da bi bilo mogoče oceniti, ali se je potrošnja teh vrečk povečala zaradi ukrepov, namenjenih zmanjšanju potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk. Da bi se lahko ocenilo, ali so obvezni kavcijski sistemi, ki jih bodo vzpostavile države članice, učinkoviti oziroma ali so izvzetja držav članic iz obveznosti vzpostavitve navedenih sistemov upravičena, je treba na podlagi poročanja držav članic pridobiti informacije o ločenem deležu zbiranja embalaže, za katero velja obveznost vzpostavitve kavcijskega sistema.

(164)

Države članice bi morale za vzpostavitev metodologije za oceno možnosti recikliranja v velikem obsegu enkrat letno sporočiti tudi podatke o količinah reciklirane odpadne embalaže glede na kategorijo embalaže in o količinah embalaže, prvič dostopne na ozemlju države članice, ali ki jo razpakira proizvajalec, ki ni končni uporabnik, glede na kategorijo embalaže. Komisija bi morala te podatke združiti in jih objaviti, da bi spremljala letno gibanje odpadne embalaže, reciklirane v velikem obsegu.

(165)

Države članice bi morale podatke sporočiti Komisiji elektronsko in ji predložiti poročilo o preverjanju kakovosti. Poleg tega bi moralo biti podatkom o ciljih glede recikliranja priloženo poročilo, ki opisuje ukrepe, sprejete za vzpostavitev učinkovitega sistema nadzora kakovosti in sledljivosti odpadne embalaže.

(166)

Da bi se zagotovili enotni pogoji za izvajanje obveznosti poročanja, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev pravil za izračun in preverjanje podatkov o doseganju ciljev glede recikliranja, stopenj ločenega zbiranja embalaže, zajete v kavcijskem sistemu, ter podatkov, potrebnih za določitev metodologije za oceno možnosti recikliranja v velikem obsegu. Ta izvedbeni akt bi moral vsebovati tudi metodologijo za ugotavljanje količine nastale odpadne embalaže ter določiti obliko za predložitev podatkov. Z njim bi bilo treba določiti tudi metodologijo za izračun letne potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk na prebivalca in obliko za predložitev teh podatkov, saj so ti podatki potrebni za podporo spremljanju in celovitemu izvajanju bistvenih zahtev glede plastičnih nosilnih vrečk, zlasti za zagotovitev razčlenjenih in obveznih podatkov o različnih kategorijah plastičnih nosilnih vrečk. Ta izvedbeni akt bi moral nadomestiti Odločbo Komisije 2005/270/ES (44) in Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2018/896 (45).

(167)

Da bi države članice in Komisija prispevale k spremljanju izvajanja ciljev iz te uredbe, bi morale države članice vzpostaviti zbirke podatkov o embalaži in zagotoviti, da te zbirke podatkov dobro delujejo.

(168)

Učinkovito izvrševanje zahtev glede trajnostnosti je bistvenega pomena za zagotavljanje poštene konkurence, da se zagotovita doseganje pričakovanih koristi in prispevek te uredbe k izpolnitvi ciljev Unije na področju podnebja, energije in krožnosti. Zato bi si morali pristojni organi prizadevati za vsakoletno preverjanje točnosti vsaj dela izjav EU o skladnosti. Uredba (EU) 2019/1020, ki določa horizontalni okvir za nadzor trga in izdelkov, ki vstopajo na trg Unije, bi se morala uporabljati za embalažo, za katero so na podlagi te uredbe določene zahteve glede trajnostnosti. Mehanizmi za nadzor trga, določeni v Uredbi (EU) 2019/1020, opredeljujejo zahteve za nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov in zagotavljajo zaščitne mehanizme za preverjanje skladnosti s to uredbo v zvezi z dajanjem embalaže na trg.

(169)

Embalaža bi se smela dati v promet le, če ne predstavlja znanega tveganja za okolje in zdravje ljudi. Da se osredotočijo prizadevanja za nadzor trga bi bilo treba za namene te uredbe embalažo, ki pomeni tveganje, opredeliti kot embalažo, ki bi lahko škodljivo vplivala na okolje ali druge javne interese, zaščitene z zahtevami glede trajnostnosti, zaradi neskladnosti z zahtevo glede trajnostnosti ali ker odgovorni gospodarski subjekt ne izpolnjuje te zahteve.

(170)

Vzpostaviti bi bilo treba postopek, po katerem se zainteresirane strani obvestijo o načrtovanih ukrepih v zvezi z embalažo, ki pomeni tveganje. Poleg tega bi moral tak postopek organom za nadzor trga v državah članicah omogočati, da v sodelovanju z zadevnimi gospodarskimi subjekti v zgodnji fazi ukrepajo v zvezi s tako embalažo. Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, da bi ugotovila, ali so nacionalni ukrepi v zvezi z neskladnimi izdelki upravičeni. Komisija bi morala sprejeti izvedbene akte, ki se začnejo uporabljati takoj, kadar je to potrebno iz izredno nujnih razlogov v ustrezno utemeljenih primerih v zvezi z varstvom okolja ali zdravja ljudi.

(171)

Organi za nadzor trga bi morali imeti pravico, da od gospodarskih subjektov zahtevajo sprejetje korektivnih ukrepov na podlagi ugotovitev, bodisi da embalaža ne izpolnjuje zahtev glede trajnostnosti in označevanja ali da gospodarski subjekt krši druga pravila o dajanju embalaže na trg ali omogočanju njene dostopnosti na trgu. Da bi se gospodarskim subjektom zagotovili enotni pogoji za izvajanje zahteve za sprejetje korektivnih ukrepov, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila, da bi odločila, ali je nacionalni ukrep upravičen.

(172)

V primeru pomislekov glede tveganja za zdravje ljudi organ za nadzor trga ne bi smel oceniti tveganja za zdravje ljudi ali živali, povezanega z embalažnim materialom, če se navedeno tveganje prenese na pakirano vsebino embalažnega materiala, temveč bi moral opozoriti organe, pristojne za izvajanje nadzora o navedenem tveganju in imenovane na podlagi Uredbe (EU) 2017/625 Evropskega parlamenta in Sveta (46), uredb (EU) 2017/745, (EU) 2017/746, (EU) 2019/6 ali Direktive 2001/83/ES.

(173)

Javno naročanje predstavlja 14 % BDP Unije. Na Komisijo bi bilo treba prenesti izvedbena pooblastila, da od javnih naročnikov in naročnikov, kakor so opredeljeni v direktivah 2014/24/EU (47) in 2014/25/EU Evropskega parlamenta in Sveta (48), zahteva, kadar je ustrezno, naj javno naročanje uskladijo s posebnimi minimalnimi obveznimi zahtevami glede zelenih javnih naročil, ki bodo določene v izvedbenih aktih, sprejetih na podlagi te uredbe, kar bo prispevalo k ciljem doseganja podnebne nevtralnosti, izboljšanja energetske učinkovitosti in učinkovite rabe virov ter k prehodu na krožno gospodarstvo, ki varuje javno zdravje in biotsko raznovrstnost. V primerjavi s pristopom na podlagi prostovoljne odločitve bi morale obvezne zahteve čim bolj povečati učinkovitost vzvoda javne porabe pri povečanju povpraševanja po boljši embalaži. Te zahteve bi morale biti pregledne, objektivne in nediskriminatorne. Države članice bi morale imeti možnost, da se v svojih zahtevah glede javnega naročanja sklicujejo na tehnične specifikacije, pogoje za sodelovanje ali pogoje za izvedbo naročila, ne bi pa smelo biti nujno, da so te zahteve kumulativne. Javni naročniki in naročniki bi morali imeti možnost, da ob upoštevanju splošnih pravil iz PDEU in v skladu s to uredbo sprejmejo določbe, ki presegajo minimalne zahteve glede zelenih javnih naročil, določene v tej uredbi.

(174)

Za zaščito delovanja notranjega trga in vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev je treba zagotoviti, da je embalaža iz tretjih držav, ki vstopa na trg Unije, skladna s to uredbo, ne glede na to, ali je uvožena kot samostojna embalaža ali skupaj s pakiranim izdelkom. Zlasti je treba zagotoviti, da izdelovalci glede navedene embalaže izvedejo ustrezne postopke ugotavljanja skladnosti. Prednost bi bilo treba dati sodelovanju na trgu med organi za nadzor trga in gospodarskimi subjekti. Čeprav se lahko posredovanja organov, določenih na podlagi člena 25(1) Uredbe (EU) 2019/1020, nanašajo na katero koli embalažo, ki vstopa na trg Unije, bi se morala osredotočiti predvsem na embalažo, za katero veljajo ukrepi prepovedi, ki jih sprejmejo organi za nadzor trga. Če organi za nadzor trga sprejmejo take ukrepe prepovedi, ki niso omejeni na nacionalno ozemlje, bi morali organom, določenim za nadzor nad embalažo, ki vstopa na trg Unije, sporočiti podrobnosti, potrebne za identifikacijo take neskladne embalaže na mejah, vključno z informacijami o pakiranih izdelkih in gospodarskih subjektih, da se za izdelke, ki vstopajo na trg Unije, omogoči pristop na podlagi tveganja. V takih primerih si bodo carinski organi prizadevali identificirati to embalažo in jo ustaviti na mejah.

(175)

Za optimizacijo in razbremenitev postopka nadzora na zunanjih mejah Unije je treba omogočiti avtomatiziran prenos podatkov med informacijskim in komunikacijskim sistemom za nadzor trga (ICSMS) in carinskimi sistemi. Dva različna prenosa podatkov bi se morala razlikovati glede na svoj zadevni namen. Prvič, ICSMS bi moral carinske organe obvestiti o ukrepih prepovedi, ki jih sprejmejo organi za nadzor trga na podlagi identifikacije neskladne embalaže, da bi jih organi, določeni za izvajanje nadzora na zunanjih mejah, uporabili za identifikacijo embalaže, za katero bi se tak ukrep prepovedi moral uporabljati. Za navedene prve prenose podatkov bi bilo treba uporabiti elektronski carinski sistem za obvladovanje tveganja iz člena 36 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447 (49) brez poseganja v kateri koli prihodnji razvoj okolja za obvladovanje tveganja na carinskem področju. Drugič, kadar carinski organi odkrijejo neskladno embalažo, bo potreben sistem vodenja zadev, med drugim za prenos uradnega obvestila o začasnem zadržanju, sklepa organov za nadzor trga in rezultatov ukrepov, ki so jih sprejeli carinski organi. Okolje enotnega okenca EU za carino podpira navedene druge prenose podatkov med ICSMS in nacionalnimi carinskimi sistemi.

(176)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja medsebojne povezave za komunikacijo med organi za nadzor trga in carinskimi organi, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev postopkovnih pravil in podrobnosti glede ureditev izvajanja, vključno s funkcionalnostmi, podatkovnimi elementi in obdelavo podatkov, ter pravil o obdelavi osebnih podatkov, zaupnosti in upravljanju v zvezi z medsebojno povezavo.

(177)

Pri sprejemanju delegiranih aktov na podlagi člena 290 PDEU je zlasti pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (50). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov. Komisija bi morala pri pripravi teh delegiranih aktov upoštevati znanstvene ali druge razpoložljive tehnične informacije, vključno z ustreznimi mednarodnimi standardi.

(178)

Izvedbena pooblastila, ki se prenesejo na Komisijo s to uredbo bi se morala izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (51).

(179)

Da bi se zagotovilo, da je mogoče zahteve za izdelke iz Direktive (EU) 2019/904 spremljati in uveljavljati ter da se v zvezi z njimi izvaja ustrezen nadzor trga, bi bilo treba Uredbo (EU) 2019/1020 spremeniti tako, da bi se v njeno področje uporabe vključila Direktiva (EU) 2019/904. Iz Direktive (EU) 2019/904 bi bilo treba 1. januarja 2030 črtati določbe glede zahtev v zvezi z vsebnostjo reciklirane plastike v plastenkah pijač, črtati pa bi bilo treba tudi zadevne obveznosti poročanja, saj to zadevo ureja izključno ta uredba.

(180)

Ta uredba določa splošna pravila, ki se uporabljajo za vso embalažo. Vendar se določeni plastični izdelke za enkratno uporabo, ki jih zajema Direktiva (EU) 2019/904, kot so plastične nosilne vrečke, lončki za pijačo ter posode za hrano in vsebniki za pijačo, vključno s plastenkami, štejejo za embalažo. Direktiva (EU) 2019/904 je lex specialis glede na to uredbo. Kadar si Direktiva (EU) 2019/904 in ta uredba nasprotujeta, bi morala Direktiva (EU) 2019/904 prevladati v okviru svojega področja uporabe. Direktiva (EU) 2019/904 od držav članic zahteva, da sprejmejo ukrepe za zmanjšanje potrošnje določenih plastičnih izdelkov za enkratno uporabo, vključno z omejitvami trženja. Take omejitve trženja bi se morale uporabljati in prevladati nad morebitnimi nasprotujočimi določbami v tej uredbi. Ta uredba določa omejitve za dajanje na trg plastičnih izdelkov s seznama v Prilogi V, točka 3, k tej uredbi, medtem ko Direktiva (EU) 2019/904 državam članicam dovoljuje, da sprejmejo potrebne ukrepe za dosego zmanjšanja potrošnje teh plastičnih izdelkov za enkratno uporabo. Ker so nacionalni izvedbeni ukrepi na podlagi Direktive (EU) 2019/904 lahko manj restriktivni od prepovedi dajanja na trg, bi morala ta uredba prevladati nad Direktivo (EU) 2019/904, kar zadeva izdelke, ki spadajo pod opredelitev pojma embalaže, da bi spodbudili zmanjšanje plastične embalaže za enkratno uporabo in zmanjšanje količine plastične embalaže za enkratno uporabo v okolju. Posledično države članice ne bi smele imeti možnosti, da sprejmejo izvzetje iz prepovedi dajanja embalaže iz ekspandiranega polistirena na trg, ki je določena v Direktivi (EU) 2019/904. V ta namen bi bilo treba Direktivo (EU) 2019/904 ustrezno spremeniti.

(181)

Ker ta uredba ne ureja vsebnosti recikliranih materialov v katerem koli plastičnem delu embalaže pred 1. januarjem 2030, bi morale do navedenega datuma ostati veljavne določbe o zahtevah glede vsebnosti recikliranih materialov v plastenkah pijač iz Direktive (EU) 2019/904.

(182)

Da bi se povečalo zaupanje javnosti v embalažo, dano na trg, zlasti kar zadeva skladnost z zahtevami glede trajnostnosti, bi bilo treba gospodarskim subjektom, ki dajejo na trg neskladno embalažo ali ne izpolnjujejo svojih obveznosti, naložiti kazni. Zato morajo države članice v nacionalnem pravu določiti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za neupoštevanje določb te uredbe.

(183)

Člen 19(1) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) od držav članic zahteva, da vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije, vključno s sodišči držav članic. V zvezi s tem bi morale države članice zagotoviti, da imajo zadevne osebe, kot so fizične ali pravne osebe, ki so se pritožile zaradi domnevne neskladnosti embalaže, kot samostojne embalaže ali skupaj s pakiranim izdelkom, s to uredbo ali jo prijavile, dostop do pravnega varstva v skladu z obveznostmi, ki so jih države članice sprejele kot pogodbenice Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (52), podpisani v Aarhusu 25. junija 1998 (Aarhuška konvencija).

(184)

Komisija bi morala opraviti oceno te uredbe. Na podlagi odstavka 22 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje bi morala navedena ocena temeljiti na petih merilih, in sicer uspešnosti, učinkovitosti, ustreznosti, skladnosti in dodani vrednosti Unije, ter zagotoviti podlago za ocene učinka morebitnih nadaljnjih ukrepov. Komisija bi morala Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij predložiti poročilo o izvajanju te uredbe ter njenih učinkih na okoljsko trajnostnost embalaže in delovanje notranjega trga.

(185)

Gospodarskim subjektom je treba dati na voljo dovolj časa, da prilagodijo svoje dejavnosti za izpolnitev njihovih obveznosti in zahtev iz te uredbe. Podobno je treba državam članicam zagotoviti dovolj časa za sprejetje upravnih ukrepov v zvezi z organizacijo postopkov za odobritev pristojnih organov, pri čemer je treba ohraniti kontinuiteto za gospodarske subjekte, ter za vzpostavitev upravne infrastrukture, potrebne za uporabo te uredbe. Začetek uporabe te uredbe bi bilo zato treba preložiti na razumen datum, ko so lahko te priprave končane. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti temu, da se mikro, malim in srednjim podjetjem (MSP) olajša izpolnjevanje njihovih obveznosti in zahtev iz te uredbe, tudi na podlagi usmeritev, ki jih Komisija zagotovi za lažje zagotavljanje skladnosti gospodarskih subjektov, s poudarkom na MSP.

(186)

Za izpolnitev navedenih zavez ter vzpostavitev ambicioznega in hkrati usklajenega okvira za embalažo je treba sprejeti uredbo, ki določa zahteve za embalažo v njenem celotnem življenjskem ciklu. Direktivo 94/62/ES bi bilo zato treba razveljaviti.

(187)

Z datumom začetka uporabe te uredbe bi bilo treba razveljaviti Direktivo 94/62/ES. Da pa bi zagotovili nemoten prehod in kontinuiteto, dokler Komisija ne sprejme novih pravil na podlagi te uredbe, ter kontinuiteto pri uporabi sistema virov lastnih sredstev Unije v zvezi z virom lastnih sredstev iz naslova nereciklirane odpadne plastične embalaže, bi morale nekatere obveznosti iz navedene direktive v zvezi z označevanjem, cilji glede recikliranja in predložitvijo podatkov Komisiji ostati veljavne še za določeno obdobje.

(188)

Ker ciljev te uredbe, in sicer izboljšanja okoljske trajnostnosti embalaže in zagotovitve prostega gibanja embalaže na notranjem trgu, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi svojega obsega in učinkov lažje dosežeta na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –