1.   V tej uredbi so opredeljeni podrobni postopki za preverjanje težkih tovornih vozil v uporabi, kot so navedeni v Delegirani uredbi (EU) 2024/1127.

2.   V tej uredbi so opredeljena tudi podrobna pravila za poročanje o odklonih, ki so bili med preverjanjem vozil v uporabi ugotovljeni pri vrednostih emisij CO2 iz težkih vozil v uporabi v primerjavi z vrednostmi, navedenimi v certifikatih o skladnosti ali dokumentaciji z informacijami za stranke, in za upoštevanje navedenih odklonov pri izračunu povprečnih specifičnih emisij CO2 proizvajalcev, pri katerih je bil med preverjanjem vozil v uporabi ugotovljen odklon vrednosti emisij CO2.

3.   Ta uredba se ne uporablja za brezemisijska težka vozila, kot so opredeljena v členu 3, točka (11), Uredbe (EU) 2019/1242.

1.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, pri izbiri vozil v skladu s členom 3 Delegirane uredbe (EU) 2024/1127 izbere vozila iz družin vozil v postopku preizkušanja za preverjanje skladnosti, družin vozil glede na zračni upor za preverjanje vozil v uporabi, družin vozil, analiziranih s CFD, in družin pnevmatik za preverjanje vozil v uporabi, in sicer na podlagi tveganja odklona vrednosti emisij CO2 iz vozil z nekaterimi sestavnimi deli, samostojnimi tehničnimi enotami ali sistemi oziroma pnevmatikami navedenih družin, kot jih oceni Komisija v skladu z odstavkom 2 tega člena in kot se sporočajo v skladu z odstavkom 3 tega člena.

Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, zagotovi tudi, da v istem poročevalskem obdobju o preverjanju vozil v uporabi vozil iz družine vozil v postopku preizkušanja za preverjanje skladnosti ali družine pnevmatik za preverjanje vozil v uporabi ne preizkuša drug homologacijski organ, ki izda dovoljenje.

2.   Komisija pri ocenjevanju tveganja odklona vrednosti emisij CO2, kot je navedeno v odstavku 1, prvi pododstavek, upošteva vsaj naslednje elemente, če so na voljo:

3.   Komisija vsako leto do 30. junija objavi poročilo, ki vsebuje seznam družin vozil v postopku preizkušanja za preverjanje skladnosti, družin vozil glede na zračni upor za preverjanje vozil v uporabi, družin vozil, analiziranih s CFD, in družin pnevmatik za preverjanje vozil v uporabi z največjim tveganjem odklona vrednosti emisij CO2. V poročilu se opišejo tudi metodologija, uporabljena za oceno iz odstavka 1, prvi pododstavek, ki se izvede v poročevalskem obdobju, na katerega se poročilo nanaša, in glavne ugotovitve navedene ocene.

1.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, v vsakem poročevalskem obdobju za vsakega proizvajalca, ki mu je izdal dovoljenje za uporabo simulacijskega orodja, vsaj za število družin vozil v postopku preizkušanja za preverjanje skladnosti, družin vozil glede na zračni upor za preverjanje vozil v uporabi in družin pnevmatik za preverjanje vozil v uporabi, izbranih v skladu s členom 3 in določenih v preglednici 1 Priloge I, na posameznih vozilih in pnevmatikah, izbranih v skladu s členom 5, opravi ustrezne preizkuse za preverjanje vozil v uporabi.

Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, za vsakega proizvajalca izračuna skupno število vozil na podlagi člena 9 Uredbe (EU) 2017/2400, kot je navedeno v preglednici 1 Priloge I k tej uredbi, ki se izrazi kot povprečje skupnega števila vozil proizvajalca, za katera so bile emisije CO2 in poraba goriva določene v skladu s členom 9 Uredbe (EU) 2017/2400, v treh poročevalskih obdobjih pred preverjanjem vozil v uporabi.

Poleg tega homologacijski organ, ki izda dovoljenje, za vsakega proizvajalca, katerega skupno število vozil na podlagi člena 9 Uredbe (EU) 2017/2400 je enako ali večje od 5 000, v vsakem poročevalskem obdobju opravi en masni preizkus na proizvajalca in en preizkus umetnih strategij na proizvajalca.

2.   Če se v oceni tveganja iz člena 3(1) te uredbe opredelijo družine za enega ali več proizvajalcev, katerih skupno število vozil na podlagi člena 9 Uredbe (EU) 2017/2400 je manjše od 5 000, homologacijski organ, ki izda dovoljenje, opravi ustrezne preizkuse za vsaj enega od teh proizvajalcev.

3.   Če se v oceni tveganja iz člena 3(1) opredeli družina vozil, analizirana s CFD, homologacijski organ, ki izda dovoljenje, za navedeno družino vozil, analizirano s CFD, opravi tudi preizkus zračnega upora po metodi CFD.

4.   Za proizvajalce priklopnikov homologacijski organ, ki izda dovoljenje, za vsako poročevalsko obdobje opravi preizkuse koeficienta kotalnega upora pnevmatik, izbranih v skladu s členom 5, in sicer vsaj za število družin pnevmatik iz preglednice 2 Priloge I k tej uredbi.

Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, za vsakega proizvajalca priklopnikov izračuna skupno število priklopnikov na podlagi člena 8 Izvedbene uredbe (EU) 2022/1362, kot je navedeno v preglednici 2 Priloge I k tej uredbi, ki se izrazi kot povprečje skupnega števila priklopnikov proizvajalca priklopnikov, za katere so bile emisije CO2 in poraba goriva določene v skladu s členom 8 Izvedbene uredbe (EU) 2022/1362, v treh poročevalskih obdobjih pred preverjanjem vozil v uporabi.

Poleg tega homologacijski organ, ki izda dovoljenje, za vsakega proizvajalca priklopnikov, katerega skupno število priklopnikov na podlagi člena 8 Izvedbene uredbe (EU) 2022/1362 je enako ali večje od 5 000, v vsakem poročevalskem obdobju opravi en masni preizkus na proizvajalca priklopnikov.

Če se v oceni tveganja iz člena 3(1) opredelijo proizvajalci priklopnikov, katerih skupno število vozil na podlagi člena 8 Izvedbene uredbe (EU) 2022/1362 je manjše od 5 000, homologacijski organ, ki izda dovoljenje, opravi ustrezne preizkuse za vsaj enega od teh proizvajalcev.

5.   Za vsako družino, izbrano v skladu s členom 3, se za število vozil in pnevmatik, izbranih v skladu s členom 5, ki je navedeno v nadaljevanju, opravijo naslednji preizkusi:

Rezultati preizkusov iz prvega pododstavka, točke (a), (b) in (d), se ovrednotijo v skladu z metodo iz Priloge II k tej uredbi, rezultati preizkusov iz prvega pododstavka, točka (c), pa v skladu z metodo iz Dodatka 10 k Prilogi VIII k Uredbi (EU) 2017/2400.

6.   Poleg preizkusov iz odstavka 5 se v skladu z odstavkom 1, tretji pododstavek, za število vozil, izbranih v skladu s členom 5, ki je navedeno v nadaljevanju, za vsakega proizvajalca opravijo naslednji preizkusi:

Rezultati preizkusov iz prvega pododstavka, točka (a), se ovrednotijo v skladu z metodo iz Priloge II.

7.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, se lahko odloči, da rezultate preizkusov za preverjanje vozil v uporabi, ki jih opravi Komisija, drug homologacijski organ, organ za nadzor trga ali tretja oseba, ki izpolnjuje zahteve iz Izvedbene uredbe (EU) 2022/163, vključi v statistično metodo, opisano v Prilogi I, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

1.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, izbere preizkušana motorna vozila, ki v času izbire po možnosti niso starejša od treh let in izpolnjujejo obe naslednji merili:

Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, izbere preizkušane priklopnike, ki v času izbire niso starejši od pet let, pri čemer se starost šteje od datuma njihove prve registracije.

2.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, s kontrolnim seznamom iz Priloge III preveri in zagotovi, da so preizkušana vozila v stanju ustrezno vzdrževanega in uporabljenega vozila ter da imajo podobne značilnosti tistim, ki so zabeležene v dokumentaciji z informacijami za stranke, certifikatih o skladnosti ali certifikatih o posamični odobritvi.

Če je bil na vozilu opravljen preizkus skladnosti proizvodnje, se vozilo izključi iz vseh preizkusov za preverjanje vozil v uporabi.

3.   Vozilo, izbrano za preizkus v postopku preizkušanja za preverjanje skladnosti, poleg zahtev iz odstavkov 1 in 2 izpolnjuje vse naslednje zahteve:

4.   Poleg zahtev iz odstavkov 1 in 2 vozilo, izbrano za preizkus zračnega upora, izpolnjuje vse naslednje zahteve:

5.   Za masni preizkus se v primeru tovornih vozil s togo konstrukcijo izberejo samo vozila brez nadgradnje.

6.   Za preizkus koeficienta kotalnega upora pnevmatik se izberejo nove pnevmatike, ki se prodajajo na trgu in imajo certifikat v skladu z Uredbo (EU) 2017/2400.

7.   Če homologacijski organ, ki izda dovoljenje, zaradi določb iz odstavkov 3 in 4 tega člena ne more najti zahtevanega števila vozil v skladu s členom 4, odstavek 5, točki (a) in (b), postopek preizkušanja za preverjanje vozil v uporabi opravi v naslednjem poročevalskem obdobju o preizkušanju vozil v uporabi. Če tudi v naslednjem poročevalskem obdobju o preizkušanju vozil v uporabi ne najde zahtevanega števila vozil, statistični postopek zaključi kot „nedokončan“ in izbere drugo družino v skladu s členom 3.

1.   Razmerje med izmerjenimi in simuliranimi emisijami CO2 v postopku preizkušanja za preverjanje skladnosti (v nadaljnjem besedilu: CVTP, razmerje) se določi v skladu s postopkom preizkušanja za preverjanje skladnosti iz oddelka 6 Priloge Xa k različici Uredbe (EU) 2017/2400, ki je veljala v času potrjevanja preizkušanih vozil.

2.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, zagotovi, da merilna oprema izpolnjuje zahteve iz oddelka 5 Priloge Xa k Uredbi (EU) 2017/2400.

1.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, za vsako posamezno preizkušano vozilo, na katerem se opravi preizkus v postopku preizkušanja za preverjanje skladnosti, določi CVTP, razmerje v skladu z oddelkom 7 Priloge Xa k Uredbi (EU) 2017/2400.

2.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, pred postopkom preizkušanja za preverjanje skladnosti in po njem za vsako posamezno preizkušano vozilo odčita vrednosti z merilnika porabe goriva, ki je nameščen v vozilu, in s števca prevoženih kilometrov, kot je določeno v Prilogi Xa k Uredbi (EU) 2017/2400, ter jih vključi v poročilo o preizkusu.

1.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, ovrednoti rezultate preizkusa v postopku preizkušanja za preverjanje skladnosti za posamezna preizkušana vozila, pridobljene v skladu s členom 7, da ugotovi, ali pri družini vozil v postopku preizkušanja za preverjanje skladnosti, na katerih se opravi preizkus v postopku preizkušanja za preverjanje skladnosti, vrednosti emisij CO2 odstopajo ali ne, pri čemer uporabi metodo iz Priloge II k tej uredbi.

2.   Če se na podlagi statističnega ovrednotenja iz Priloge II k tej uredbi ugotovi, da družina vozil v postopku preizkušanja za preverjanje skladnosti, ni uspešno opravila preizkusa, homologacijski organ, ki izda dovoljenje, ukrepa na naslednji način:

1.   Značilnosti zračnega upora se določijo v skladu s postopkom preizkusa pri stalni vrtilni frekvenci iz Priloge VIII k najnovejši veljavni različici Uredbe (EU) 2017/2400.

2.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, zagotovi, da so zahteve glede preizkuševalne steze ter zahteve glede okoljskih pogojev, namestitve vozila in merilne opreme skladne z zahtevami iz točk 3.1 do 3.4 oddelka 3 Priloge VIII k najnovejši veljavni različici Uredbe (EU) 2017/2400. Proizvajalci lahko homologacijskemu organu, ki izda dovoljenje, predložijo pnevmatike za preizkus zračnega upora.

1.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, za vsako posamezno preizkušano vozilo, na katerem se opravi preizkus zračnega upora, določi zmnožek koeficienta zračnega upora in površine prereza v pogojih brez bočnega vetra (v nadaljnjem besedilu: vrednost zračnega upora (CdA)) na podlagi meritev med preizkusom pri stalni vrtilni frekvenci v skladu s členom 9 te uredbe, pri čemer uporabi različico orodja za predobdelavo zračnega upora osnovnega vozila glede na zračni upor v skladu s Prilogo 1 k Dodatku 2 k Prilogi VIII k Uredbi (EU) 2017/2400.

2.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, za vsako posamezno preizkušano vozilo, na katerem se opravi preizkus zračnega upora, določi rezultat preizkusa zračnega upora (v nadaljnjem besedilu: CdArazmerje) kot razmerje med vrednostjo zračnega upora, določeno v skladu z odstavkom 1 tega člena (v nadaljnjem besedilu: CdApreverjanje vozil v uporabi), in predpisano vrednostjo zračnega upora navedenega vozila (v nadaljnjem besedilu: CdApredpisano), zabeleženo v vnosu 1.8.4 datoteke proizvajalca v skladu z oddelkom 3, del I, Priloge IV k Uredbi (EU) 2017/2400.

1.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, ovrednoti rezultate preizkusa zračnega upora za posamezna preizkušana vozila, pridobljene v skladu s členom 10, da ugotovi, ali pri družini vozil glede na zračni upor za preverjanje vozil v uporabi, na katerih se opravijo preizkusi zračnega upora, obstaja odklon vrednosti emisij CO2 ali ne, pri čemer uporabi metodo iz Priloge II.

2.   Če se na podlagi statističnega ovrednotenja iz Priloge II ugotovi, da družina vozil glede na zračni upor za preizkušanje vozil v uporabi ni uspešno opravila preizkusa, homologacijski organ, ki izda dovoljenje, velikost odklona zračnega upora določi kot povprečno vrednost za CdArazmerje (povprečjerazmerje), kot je določeno v Prilogi II za rezultate preizkusa zračnega upora.

1.   Koeficient kotalnega upora pnevmatike se določi v skladu s postopkom merjenja koeficienta kotalnega upora pnevmatike iz točke 3.2 Priloge X k različici Uredbe (EU) 2017/2400, ki je veljala v času potrjevanja preizkušanih pnevmatik.

2.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, zagotovi, da se pnevmatike preizkusijo v referenčnem laboratoriju ali laboratoriju kandidatu, kot sta opredeljena v oddelku 1, točki 1 in 2, Priloge V k Uredbi (EU) 2020/740.

1.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, ovrednoti rezultate preizkusa koeficienta kotalnega upora pnevmatike za posamezne preizkušane pnevmatike, pridobljene v skladu s členom 13, da ugotovi, ali pri družini pnevmatik za preverjanje vozil v uporabi, na katerih se opravijo preizkusi koeficienta kotalnega upora pnevmatike, vrednosti emisij CO2 odstopajo ali ne, pri čemer uporabi metodo iz Priloge II.

2.   Če se na podlagi statističnega ovrednotenja iz Priloge II ugotovi, da družina pnevmatik za preverjanje vozil v uporabi ni opravila preizkusa, homologacijski organ, ki izda dovoljenje, velikost odklona koeficienta kotalnega upora pnevmatike določi kot povprečno vrednost za KKUrazmerje (povprečjerazmerje), kot je opredeljena v Prilogi II za rezultate preizkusa koeficienta kotalnega upora pnevmatike.

1.   Masni preizkus v primeru motornega vozila zajema določitev popravljene dejanske mase vozila s tehtanjem preizkušanega vozila in uporabo popravkov iz oddelka 2, točka 4, Priloge III k Uredbi (EU) 2017/2400, v primeru priklopnika pa določitev njegove popravljene mase v stanju, pripravljenem za vožnjo, s tehtanjem preizkušanega vozila in uporabo popravkov iz oddelka 3, preglednica 1, Priloge III k Izvedbeni uredbi (EU) 2022/1362.

2.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, zagotovi, da tehtnica izpolnjuje zahteve iz Direktive 2014/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta (10).

3.   Vsi dodatni deli, ki se ne upoštevajo pri popravkih, navedenih v odstavku 1 tega člena, se odstranijo ali pa se njihova masa odšteje od mase, določene v skladu z odstavkom 1.

4.   Če ni nameščena vsa standardna oprema, se prišteje ustrezna masa manjkajočih konstrukcijskih elementov, navedenih v točki 4.2 Priloge III k Uredbi (EU) 2017/2400, kot je opisano v točki 4.3 navedene priloge.

1.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, za vsako posamezno preizkušano vozilo, na katerem se opravi masni preizkus, rezultat masnega preizkusa (v nadaljnjem besedilu: masarazmerje) določi kot razmerje med popravljeno dejansko maso vozila, določeno v skladu s členom 15 te uredbe (v nadaljnjem besedilu: masapreverjanje vozil v uporabi) in popravljeno dejansko maso navedenega vozila (v nadaljnjem besedilu: masapredpisano), zabeleženo v vnosu 1.1.8 dokumentaciji z informacijami za stranke v skladu z oddelkom 3, del II, Priloge IV k Uredbi (EU) 2017/2400.

2.   V primeru priklopnika homologacijski organ, ki izda dovoljenje, za vsako posamezno preizkušano vozilo, na katerem se opravi masni preizkus, rezultat masnega preizkusa (masarazmerje) določi kot razmerje med popravljeno maso priklopnika v stanju, pripravljenem za vožnjo, določeno v skladu s členom 15 te uredbe (masapreverjanje vozil v uporabi), in popravljeno maso (masapredpisano) navedenega priklopnika v stanju, pripravljenem za vožnjo, zabeleženo v vnosu 1.1.10 dokumentacije z informacijami za stranke v skladu z delom II Priloge IV k Izvedbeni uredbi (EU) 2022/1362.

1.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, ovrednoti rezultate masnega preizkusa za posamezna preizkušana vozila, pridobljene v skladu s členom 16, da ugotovi, ali pri vseh vozilih navedenega proizvajalca vrednosti emisij CO2 odstopajo ali ne, pri čemer uporabi metodo iz Priloge II.

2.   Če se na podlagi statističnega ovrednotenja iz Priloge II ugotovi, da proizvajalec vozila ni uspešno opravil preizkusa, homologacijski organ, ki izda dovoljenje, velikost odklona mase določi kot povprečno vrednost za masarazmerje (povprečjerazmerje), kot je opredeljeno v Prilogi II za rezultate masnega preizkusa.

1.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, ovrednoti rezultate preizkusov, opravljenih v skladu s členom 18 te uredbe, da oceni tveganje obstoja umetnih strategij v preizkušanem vozilu, in sicer tako, da CVTP, razmerje, določeno v skladu s točko 7.2.2 Priloge Xa k Uredbi (EU) 2017/2400 in pridobljeno s preizkusom, navedenim v členu 18, točka (b), te uredbe, primerja s CVTP, razmerje, pridobljenim s preizkusom, navedenim v členu 18, točka (a), te uredbe. Poleg tega ovrednoti vse druge ustrezne preizkuse, opravljene na zadevnem vozilu.

2.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, v poročilu o preizkusu navede merila, uporabljena za ovrednotenje, ki je bilo izvedeno v skladu z odstavkom 1. V ta namen se umetne strategije razumejo kot kakršna koli programska oprema, nadzorna logika, strojna oprema ali sestavni deli v vozilu ali v zvezi z vozilom, ki zmanjšujejo vrednosti emisij CO2 ali porabe goriva pri preizkusih, opravljenih za potrjevanje emisij CO2, ki pa med uporabo vozila ne delujejo dosledno, pri čemer se upošteva razlika med navedenimi preizkuševalnimi pogoji in pogoji uporabe, razen če to nedosledno delovanje izhaja iz zahtev prava Unije ali je upravičeno zaradi potrebe po zaščiti vozila pred neposredno poškodbo ali zagotavljanju varnega delovanja vozila.

3.   Če homologacijski organ, ki izda dovoljenje, na podlagi ocene, izvedene v skladu z odstavkom 1, ugotovi, da je tveganje obstoja umetnih strategij v preizkušanem vozilu veliko, poleg preizkusov, opravljenih v skladu s členom 18, določi in izvede poseben program preizkusov, da ugotovi, ali umetna strategija obstaja ali ne. Proizvajalec na zahtevo homologacijskega organa, ki izda dovoljenje, predloži vse ustrezne pripadajoče programske kode, da se ugotovi, ali umetna strategija obstaja ali ne.

4.   Če homologacijski organ, ki izda dovoljenje, ugotovi obstoj umetnih strategij, določi zadevna vozila in velikost odklona vrednosti emisij CO2 tako, da vrednost emisij CO2 z umetnimi strategijami primerja z vrednostjo emisij CO2 brez umetnih strategij. Če velikosti tega odklona ni mogoče določiti na podlagi preizkusov, opravljenih v skladu s členom 18 in po potrebi z odstavkom 3 tega člena, velikost odklona vrednosti emisij CO2 znaša 10 % vrednosti emisij CO2 referenčnih emisij CO2 iz podskupine vozil.

1.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, v poročila o preizkusih iz člena 5(1) Delegirane uredbe (EU) 2024/1127 za vsako preizkušeno družino vključi vsaj naslednje informacije:

2.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, v 20 delovnih dneh po zaključku preizkusov da poročilo o preizkusu na voljo proizvajalcu zadevnih vozil ali pnevmatik in ga v šifrirani obliki naloži na namenski strežnik Komisije skupaj z naslednjimi podatki za vsako posamezno preizkušano vozilo ali pnevmatiko:

Podatki in parametri iz točk (a) do (e) se ne objavijo.

Če so bili vsi podatki za vsa preizkušena vozila ali pnevmatike iz družine pravilno naloženi, se subjektu, ki jih je naložil, s strežnika Komisije pošlje potrdilo o prejemu.

1.   Če rezultati preverjanja vozil v uporabi pokažejo, da ni odklona vrednosti emisij CO2, homologacijski organ, ki izda dovoljenje, sprejme sklep, da med vrednostmi emisij CO2, določenimi pri preverjanju vozil v uporabi, in vrednostmi, zabeleženimi v dokumentaciji z informacijami za stranke, ni neujemanja ter ta sklep priloži poročilu o preizkusu.

2.   Če rezultati preverjanja vozil v uporabi pokažejo, da obstaja odklon vrednosti emisij CO2, lahko proizvajalec rezultate izpodbija v 20 delovnih dneh po prejemu poročila o preizkusu tako, da predloži dokaze o ujemanju vrednosti emisij CO2, določenih pri preverjanju vozil v uporabi, z vrednostmi, zabeleženimi v dokumentaciji z informacijami za stranke. Proizvajalec lahko zahteva, da se rok za predložitev navedenih dokazov, podaljša za 20 delovnih dni.

Če se proizvajalec ne odzove, se šteje, da je sprejel rezultate preverjanja vozil v uporabi.

3.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, ob upoštevanju dokazov, ki jih proizvajalec predloži v skladu z odstavkom 2, sprejme sklep o tem, ali je bilo pri preverjanju vozil v uporabi ugotovljeno neujemanje vrednosti emisij CO2, pridobljenih med preverjanjem vozil v uporabi, z vrednostmi, zabeleženimi v dokumentaciji z informacijami za stranke, ali sklep o obstoju umetnih strategij.

Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, svoj sklep pošlje zadevnemu proizvajalcu in Komisiji najpozneje v 40 delovnih dneh, v primeru podaljšanja roka v skladu z odstavkom 2 pa najpozneje v 80 delovnih dneh po tem, ko je proizvajalcu poslal poročilo o preizkusu v skladu z odstavkom 2.

4.   Sklep homologacijskega organa, ki izda dovoljenje, iz odstavka 3 vključuje vsaj naslednje:

5.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, pred 30. septembrom vsakega koledarskega leta objavi pregled preverjanj vozil v uporabi, opravljenih v prejšnjem poročevalskem obdobju, in sklepov, izdanih v navedenem obdobju, kot so navedeni v odstavkih 1 in 3, in sicer v obliki, določeni v Prilogi V. Za preizkuse za preverjanje vozil v uporabi, za katere pred objavo pregleda sklep še ni sprejet, se sklep vključi v naslednji letni pregled.

1.   Kadar homologacijski organ, ki izda dovoljenje, izda sklep, kot je navedeno v členu 21(4), točka (b), te uredbe, Komisija za poročevalsko obdobje v letu, v katerem je bil sklep izdan, in za naslednja poročevalska obdobja uporabi velikost odklona vrednosti emisij CO2 za zadevna vozila, kot je določena v skladu s členom 22, za izračun povprečnih specifičnih emisij CO2 proizvajalca v skladu s členom 4 Uredbe (EU) 2019/1242.

2.   Komisija velikost odklona vrednosti emisij CO2 za zadevna vozila, kot je določena v skladu s členom 22, uporabi tudi za popravek povprečnih specifičnih emisij CO2 proizvajalca za deset poročevalskih obdobij pred poročevalskim obdobjem v letu, v katerem je bil izdan sklep, vendar ne pred poročevalskim obdobjem leta 2025.