(1)

Cilj pomorske politike Unije je zagotoviti visoko raven varnosti in varstva okolja. To se lahko doseže z doseganjem skladnosti z mednarodnimi konvencijami, kodeksi in resolucijami ter hkratnim ohranjanjem svobode plovbe, kot je določena v Konvenciji Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu.

(2)

V Mednarodni konvenciji o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij (v nadaljnjem besedilu: Marpol 73/78), ki jo je sprejela Mednarodna pomorska organizacija (IMO), so določene splošne prepovedi izpustov z ladij v morje, poleg tega pa so urejeni tudi pogoji, pod katerimi se nekatere snovi lahko izpustijo v morsko okolje. Marpol 73/78 določa izjeme za izpust onesnaževalnih snovi, za katere se uporabljajo njene priloge, ki se ne obravnavajo kot kršitev, kadar so izpolnjeni določeni pogoji. Na podlagi navedenih prilog pa se izjema ne prizna v primerih, kadar so osebe, odgovorne za škodo, škodo povzročile naklepno ali iz malomarnosti, zavedajoč se, da bo škoda verjetno nastala.

(3)

Od sprejetja Direktive 2005/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) so bile Marpol 73/78 in njene priloge predmet pomembnih sprememb, s katerimi so bile uvedene strožje norme in prepovedi za izpuste snovi z ladij v morje. Upoštevati bi bilo treba navedene spremembe in izkušnje, pridobljene pri izvajanju Direktive 2005/35/ES.

(4)

Čeprav je glavni cilj te direktive prenos pomembnih sprememb Marpol 73/78 v pravo Unije, posodobljeno in popolno besedilo te konvencije ter z njo povezanih prilog ni na voljo javnosti. To sektorju, državljanom in upravam otežuje ustrezen dostop do besedila Marpol 73/78 in drugih podobnih konvencij IMO.

(5)

Države članice bi si morale v IMO prizadevati, da bi bila celotna in posodobljena besedila konvencij IMO, vključno z Marpol 73/78 in njenimi prilogami, javnosti dostopna brezplačno.

(6)

Z Direktivo (EU) 2019/883 Evropskega parlamenta in Sveta (4) se zagotavlja, da se odpadki z ladij oddajo v pristanišča Unije, kjer jih zbirajo ustrezne pristaniške sprejemne zmogljivosti. Izvrševanje Direktive (EU) 2019/833 je skupaj z Direktivo 2005/35/ES ključni instrument za preprečevanje onesnaževanja morja z ladij. Za zagotovitev učinkovitega, integriranega in skladnega sistema izvrševanja v zvezi z določbami Direktive (EU) 2019/883 o oddaji odpadkov v pristaniške sprejemne zmogljivosti bi bilo treba Direktivo 2005/35/ES spremeniti, da bi se njeno področje uporabe razširilo na priloge IV do VI k Marpol 73/78, tako da bi se ladje odvrnilo od nezakonitega izpuščanja onesnaževalnih snovi v morje namesto oddaje teh snovi v pristaniške sprejemne zmogljivosti v skladu z Direktivo (EU) 2019/883.

(7)

Področje uporabe Direktive (EU) 2019/883 ne zajema Priloge III k Marpol 73/78, ker pakirano blago ni opredeljeno kot odpadek, zaradi česar običajno ni oddano v pristaniške sprejemne zmogljivosti. Vendar ni mogoče izključiti možnosti, da bi se škodljive snovi, ki se prevažajo zapakirane, nezakonito odvrgle v morje. Zato bi bilo treba področje uporabe Direktive 2005/35/ES razširiti na Prilogo III k Marpol 73/78. Posledično bi bilo treba na podlagi Direktive 2005/35/ES prepovedati odvrženje škodljivih snovi, razen če pristojni organi ugotovijo, da je bilo to potrebno za zagotovitev varnosti ladje ali reševanje življenj na morju. V zvezi s tem izpusti iz te direktive ne vključujejo odlaganja na podlagi Londonske konvencije o preprečevanju onesnaževanja morja z odlaganjem odpadkov in drugih snovi iz leta 1972 ter njenega protokola iz leta 1996.

(8)

Opredelitev izpustov v členu 2 Marpol 73/78 vključuje emisije z ladij. V Prilogi VI k Marpol 73/78 je obravnavano preprečevanje onesnaževanja zraka z ladij. Priloga VI in ustrezne smernice IMO o sistemih za čiščenje izpušnih plinov (Resolucija MEPC.340 (77)) omogočajo, da ladje uporabljajo sisteme za čiščenje izpušnih plinov kot alternativno metodo za doseganje skladnosti za zmanjšanje emisij žveplovega oksida (SOx). V Prilogi VI k Marpol 73/78 so urejeni ostanki iz sistemov za čiščenje izpušnih plinov, in sicer je prepovedan njihov izpust v morje, pri čemer se zahteva oddaja teh ostankov v ustrezne pristaniške sprejemne zmogljivosti. Z Direktivo (EU) 2016/802 Evropskega parlamenta in Sveta (5) so mednarodni standardi glede SOx preneseni v pravo Unije, medtem ko Direktiva (EU) 2019/883 zagotavlja oddajo ostankov iz sistemov za čiščenje izpušnih plinov v pristaniške sprejemne zmogljivosti. Ker ostanki iz sistemov za čiščenje izpušnih plinov povzročajo onesnaženje morskega okolja, bi bilo treba v primeru nezakonitih izpustov uporabiti sankcije na podlagi Direktive 2005/35/ES.

(9)

„Odvedena voda“, kakor je opredeljena v okrožnici MEPC.1/Circ.899 in Resoluciji MEPC.340(77), se lahko izpušča neposredno s krova, če je skladna z merili kakovosti odvedene vode, določenimi v smernicah IMO za sisteme za čiščenje izpušnih plinov. Vseeno pa lahko odvedena voda iz sistemov za čiščenje izpušnih plinov, čeprav izpolnjuje zahteve iz Marpol 73/78, vpliva na ekosistem. V tem primeru lahko država članica uvede omejitve, ki lahko temeljijo na oceni, opravljeni z uporabo metodologije za ocene tveganja in učinka iz smernic, ki jih je pripravila IMO in priporočil Odbor za varstvo morskega okolja (MEPC). V navedenem primeru „odvedena voda“ povzroča onesnaženje morskega okolja, zato bi se morale v primeru nezakonitih izpustov ob ustreznem upoštevanju MEPC.1/Circ.883/Rev.1 uporabljati upravne sankcije, določene na podlagi Direktive 2005/35/ES.

(10)

Direktiva (EU) 2024/1203 Evropskega parlamenta in Sveta (6) zagotavlja skupne opredelitve kaznivih dejanj zoper okolje ter razpoložljivost učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazenskih sankcij za huda kazniva dejanja zoper okolje. Direktiva 2005/35/ES je bila spremenjena z Direktivo 2009/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7), s katero so bile uvedene kazenske sankcije za nekatere kršitve Direktive 2005/35/ES, ki zdaj spadajo na področje uporabe Direktive (EU) 2024/1203. Glede na to bi bilo treba določbe Direktive 2005/35/ES, ki so bile dodane ali nadomeščene z Direktivo 2009/123/ES, črtati.

(11)

Upravne sankcije, uvedene pri prenosu Direktive 2005/35/ES, ne bi smele posegati v Direktivo (EU) 2024/1203. Države članice bi morale v skladu s svojim nacionalnim pravom opredeliti obseg izvrševanja upravnega in kazenskega prava, kar zadeva kršitve v zvezi z onesnaževanjem morja z ladij. Ta direktiva državam članicam ne preprečuje, da sprejmejo strožje ukrepe v skladu s pravom Unije in z mednarodnim pravom ter določijo upravne ali kazenske sankcije v skladu z nacionalnim pravom. Pri uporabi nacionalnega prava za prenos Direktive 2005/35/ES bi države članice morale zagotoviti, da se pri naložitvi kazenskih in upravnih sankcij spoštujejo načela Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, vključno z načelom prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, ter da se pri tem ustrezno upošteva „načelo onesnaževalec plača“, kot in kadar je to ustrezno.

(12)

Sankcije iz Direktive 2005/35/ES bi bilo treba okrepiti z zagotovitvijo dosledne uporabe upravnih sankcij po vsej Uniji. Da bi se okrepil odvračilni učinek sankcij, naloženih za kršitve v zvezi z onesnaževanjem morja z ladij, bi morale biti te upravne sankcije vsaj v obliki glob, ki se naložijo ladjarski družbi, kadar je bilo ugotovljeno, da je družba odgovorna. V tem okviru ladjarska družba pomeni lastnika ladje oziroma katero koli drugo organizacijo ali osebo, kot je upravljavec ali zakupnik ladijskega prostora, ki je od lastnika ladje prevzela odgovornost za upravljanje ladje, v skladu z Mednarodnim kodeksom za varno upravljanje ladij in preprečevanje onesnaževanja (v nadaljnjem besedilu: Kodeks ISM) (8), ki se v pravu Unije izvaja na podlagi Uredbe (ES) št. 336/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (9). V Direktivi 2005/35/ES bi se moralo priznati, da bi lahko registrirani lastnik upravljanje ladje prenesel na drug subjekt, ki bi moral biti nato v prvi vrsti odgovoren za neizpolnjevanje obveznosti iz Kodeksa ISM, da se zagotovi preprečevanje škode za okolje ali dodelitev dejavnosti na krovu ladje usposobljenemu osebju. Brez poseganja v veljavno zakonodajo Unije bi bilo treba odločitve o sankciji, ki se uporabi, sprejemati v okviru nacionalnih sistemov izvrševanja upravnega in kazenskega prava. Kar zadeva kazenske sankcije, so obveznosti držav članic določene v Direktivi (EU) 2024/1203. Glede na to, ta direktiva zadeva le upravne sankcije in ne kazenskih postopkov zoper fizične ali pravne osebe v skladu z nacionalnim pravom.

(13)

Glede na to, da nekatere države članice zaradi nacionalnega ustavnega prava ne morejo izpolniti zahteve glede upravnih sankcij, lahko države članice uporabljajo določbe o upravnih sankcijah iz te direktive tako, da sankcije odredi pristojni organ in naložijo pristojna nacionalna sodišča, pri čemer poskrbijo za izpolnitev zahteve, da so sankcije učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Kadar ta direktiva določa upravne sankcije, bodo navedene države članice te sankcije uporabile v smislu svojega nacionalnega pravnega sistema.

(14)

Nepravilnosti bi lahko bile odkrite in informacije pridobljene pri inšpekcijskem pregledu države pristanišča, izvedenem na podlagi Direktive 2009/16/ES Evropskega parlamenta in Sveta (10), kadar je ta obvezen ali načrtovan. Odkrite bi bile lahko tudi nepravilnosti v zvezi z oddajo ladijskih odpadkov ali obveščanjem o le-tem, kot se zahteva na podlagi Direktive (EU) 2019/883, ali v zvezi z neizpolnjevanjem meril za uporabo sistemov za čiščenje izpušnih plinov, ki se uporabljajo kot metode za zmanjšanje emisij, navedene v Prilogi II k Direktivi (EU) 2016/802, in pridobljene informacije v zvezi z morebitnim nezakonitim izpustom ladje na podlagi postopkov, predvidenih v Direktivi 2002/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11), vključno z vsemi dokazili ali dokazi na prvi pogled o izpustih nafte ali drugih kršitvah Marpol 73/78, ki so bili sporočeni državi članici, ali primeri ali nesrečami, ki jih je prijavil poveljnik ladje, ter tudi vse druge informacije oseb, vključenih v upravljanje ladje, vključno s piloti.

(15)

Nepravilnosti ali informacije, ki vzbujajo sum, da je prišlo do nezakonitega izpusta, se lahko odkrijejo med inšpekcijskim pregledom države pristanišča. V tem primeru nov inšpekcijski pregled morda ni potreben oziroma ne bi bil dovolj učinkovit. Namesto tega bi država članica lahko sprejela druge ustrezne ukrepe, kot so zadržanje ladje, začetek postopkov ali sprejetje popravnih ukrepov.

(16)

Nacionalni upravni in sodni organi bi morali pri določanju višine sankcij, ki se naložijo onesnaževalcu, upoštevati vse ustrezne okoliščine, vključno s ponovitvijo onesnaževanja morja z ladij. Ob upoštevanju raznolikosti onesnaževalnih snovi, zajetih v Direktivi 2005/35/ES, in pomena dosledne uporabe sankcij po vsej Uniji glede na čezmejno naravo reguliranega ravnanja bi bilo treba nadaljnje približevanje in učinkovitost višin sankcij spodbuditi z izmenjavami meril za določanje in uporabo sankcij za izpuste različnih onesnaževalnih snovi. Da bi dosegli učinkovito uporabo sankcij in da bi izpolnili cilje te direktive, je bistveno olajšati izmenjavo izkušenj in primerov najboljših praks med pristojnimi nacionalnimi organi držav članic. Poleg tega bi lahko Komisija na podlagi ugotovitev, pridobljenih s takimi izmenjavami, predlagala podrobnejše smernice, tudi o različnih vrstah onesnaževalnih snovi in občutljivih območjih, ki vzbujajo zaskrbljenost.

(17)

Kadar država članica sumi, da je ladja, ki je prostovoljno v njenem pristanišču ali predobalnem terminalu, izvedla nezakonit izpust, bi bilo treba opraviti ustrezen inšpekcijski pregled, da se ugotovijo okoliščine. Za pomoč državam članicam pri izpolnjevanju obveznosti na podlagi Direktive 2005/35/ES glede inšpekcijskih pregledov takih ladij je v Prilogi I k Direktivi 2005/35/ES določen okviren seznam nepravilnosti ali informacij, ki bi jih morali pristojni organi v vsakem primeru posebej upoštevati, ko ugotavljajo, ali bi bilo treba ladjo šteti za sumljivo.

(18)

Spremljevalni ukrepi za sodelovanje in obveznosti poročanja držav članic doslej niso zadostovali za celovito analizo, ali se onesnaževalcem nalagajo učinkovite, sorazmerne in odvračilne sankcije, ter za to, da bi imela Komisija na voljo zadostne podatke za spremljanje izvajanja Direktive 2005/35/ES. Za zagotovitev učinkovitega in doslednega izvrševanja Direktive 2005/35/ES bi bilo treba z okrepljenim sodelovanjem olajšati izmenjavo informacij, izkušenj in najboljših praks, hkrati pa zagotoviti, da so Komisiji na voljo zadostni podatki za ustrezno spremljanje izvajanja Direktive 2005/35/ES.

(19)

Za večjo kakovost informacij, potrebnih za učinkovito izvajanje te direktive, imajo države članice na voljo ustrezne mehanizme poročanja, kot so poročanje v okviru konvencij o regionalnih morjih in drugi dogovori o regionalnem sodelovanju, kot so Bonski sporazum, mreža preiskovalcev in tožilcev za Severno morje ter mreža tožilcev za okoljsko kriminaliteto v regiji Baltskega morja.

(20)

Obstoječo satelitska služba CleanSeaNet, ki organe držav članic obvešča o morebitnih nezakonitih izpustih, bi bilo treba dodatno okrepiti, da bi vključevala informacije o dodatnih onesnaževalnih snoveh, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2005/35/ES. Informacije v zvezi z morebitnimi ali dejanskimi izpusti, ki jih države članice sporočijo v skladu z Direktivo 2005/35/ES, in drugimi bazami podatkov Unije o pomorski varnosti, kot sta sistem Unije za izmenjavo pomorskih informacij, vzpostavljen z Direktivo 2002/59/ES (v nadaljnjem besedilu: SafeSeaNet), in inšpekcijska baza podatkov, vzpostavljena z Direktivo 2009/16/ES (THETIS), bi bilo treba združiti in v uporabniku prijazni elektronski obliki poslati nacionalnim organom, vključenim v verigo izvrševanja, da se olajša njihov pravočasen odziv na morebitne nezakonite izpuste. Take informacije, ki zadevajo dejanski ali morebiten izpust ostankov iz sistema za čiščenje izpušnih plinov z ladje, bi bilo treba samodejno razširjati, na primer z namenskim modulom THETIS, vzpostavljenim na podlagi Izvedbenega sklepa Komisije (EU) 2015/253 (12) (THETIS-EU), da bi se državam članicam zagotovila pomoč pri izvajanju izvršilnih ukrepov, sprejetih v skladu z Direktivo (EU) 2016/802.

(21)

Da bi vse države članice učinkovito spremljale izvajanje te direktive, bi morala vsaka od njih v 66 mesecih od datuma začetka veljavnosti te direktive o spremembi poskrbeti za digitalno analizo vseh opozoril z visoko stopnjo zaupanja. V tem časovnem okviru bi morale vse države članice navesti tudi, ali preverjajo opozorila z visoko stopnjo zaupanja, ki jih vsako leto pošlje CleanSeaNet, in si prizadevati, da bi preverile vsaj 25 % teh opozoril. V tem okviru preverjanje pomeni vse nadaljnje ukrepe pristojnih organov v zvezi z opozorilom, ki ga je poslala CleanSeaNet, da se ugotovi, ali gre za nezakoniti izpust. Če država članica opozorila ne preveri, bi morala navesti razloge za to.

(22)

„Opozorila z visoko stopnjo zaupanja“ bi bilo treba razumeti tako, da se nanašajo na zaznavanje opozoril „razreda A“, ki jih pošlje CleanSeaNet v zvezi z morebitnimi izpusti onesnaževalnih snovi iz prilog I in II k Marpol 73/78. V zvezi z onesnaževalnimi snovmi iz drugih prilog k Marpol 73/78, ki jih CleanSeaNet trenutno ne spremlja, trenutno ni mogoče vzpostaviti pristopa na podlagi stopnje zaupanja. Komisija bo ob pomoči Evropske agencije za pomorsko varnost (EMSA) razvila polavtomatizirane preglede satelitskih posnetkov za odkrivanje onesnaževalnih snovi na podlagi drugih prilog k Marpol 73/78, da bi ugotovila, ali je možno določiti njihovo stopnjo zaupanja. Dejavnosti preverjanja bi lahko vključevale številne ukrepe več pristojnih organov, na primer preverjanje na kraju samem, primerjava satelitskega odkritja s pomožnimi podatki, ki so na voljo na nacionalni ravni, in inšpekcijski pregledi države pristanišča.

(23)

Dostop do teh informacij, ki jih zagotovijo pristojni organi, bi bilo treba odobriti organom drugih držav članic, ki se zanje zanimajo v okviru njihove vloge države pristanišča naslednjega pristanišča postanka, obalnih držav, na katere vpliva morebitni izpust, ali držav zastave ladje, da se omogoči učinkovito in pravočasno čezmejno sodelovanje, čim bolj zmanjša upravno breme dejavnosti izvrševanja in nazadnje učinkovito kaznujejo storilci kaznivih dejanj za kršitve Direktive 2005/35/ES. Spodbujati bi bilo treba tudi uporabo novih tehnologij, kot so droni, in tehnik za podporo pri odločanju, kot je umetna inteligenca.

(24)

Komisija bi morala v okviru ocenjevanja in pregleda te direktive oceniti stopnje preverjanja v državah članicah in po potrebi predlagati stopnje preverjanja, ki so višje od teh, ki so predvidene v tej direktivi, in sicer na podlagi tehnološkega razvoja ter posebnih okoliščin in zmogljivosti držav članic.

(25)

Upoštevati bi bilo treba, da se okoliščine obalnih držav članic zelo razlikujejo glede na njihovo geografsko lego, velikost vodnega območja, nad katerim izvajajo jurisdikcijo, in gostoto pomorskega prometa, pa tudi glede na njihove vire in glede na to, kako stroškovno učinkovit je njihov dostop do razpoložljive tehnologije in sredstev za odkrivanje, preverjanje in zbiranje dokazov v zvezi z nezakonitimi izpusti.

(26)

Delo podskupine na področju odpadkov z ladij, ki je bila ustanovljena v okviru Evropskega foruma za trajnostni pomorski promet ter je združila številne strokovnjake s področja onesnaževanja morja z ladij in ravnanja z odpadki z ladij, je bilo decembra 2017 prekinjeno zaradi začetka medinstitucionalnih pogajanj o Direktivi (EU) 2019/883. Ker je ta začasna podskupina Komisiji zagotavljala koristne smernice ter strokovno znanje in izkušnje, bi bilo treba ustanoviti podobno strokovno skupino, ki bi bila zadolžena za izmenjavo izkušenj o uporabi te direktive, da bi državam članicam pomagala pri krepitvi njihovih zmogljivosti za odkrivanje in preverjanje primerov onesnaženja ter da bi zagotovila učinkovito izvrševanje Direktive 2005/35/ES.

(27)

EMSA bi morala zagotavljati potrebno podporo Komisiji za zagotovitev izvajanja te direktive.

(28)

Države članice bi morale Komisiji sporočiti informacije, ki so potrebne za zagotovitev ustreznega spremljanja izvajanja Direktive 2005/35/ES. Da bi se omejilo upravno breme in pomagalo Komisiji pri analizi podatkov, ki jih predložijo države članice, bi morale države članice take informacije sporočati prek namenskega orodja za elektronsko poročanje, ki ga razvije Komisija. V kolikor se take informacije nanašajo na sankcij, ki so bile naložene fizičnim osebam ali v katere so te osebe vključene, bi jih bilo treba anonimizirati. Za zagotovitev, da so informacije, sporočene v skladu z Direktivo 2005/35/ES, glede na vrsto primerljive med državami članicami ter da se zbirajo na podlagi usklajene elektronske oblike in postopka za poročanje, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (13).

(29)

Da bi Komisija s pomočjo EMSA državam članicam pomagala pri razvoju njihovih zmogljivosti v zvezi z učinkovitim izvrševanjem Direktive 2005/35/ES s strani nacionalnih upravnih in sodnih organov, bi morala državam članicam zagotoviti usmeritve in usposabljanje, med drugim v zvezi z najboljšimi metodami in praksami za odkrivanje, preverjanje in zbiranje dokazov, pa tudi usmeritve o ustreznih regulativnih spremembah Marpol 73/78 in o razpoložljivem tehnološkem razvoju, med drugim o novih digitalnih orodjih, da bi se olajšale učinkovite, stroškovno učinkovite in ciljno usmerjene dejavnosti izvrševanja.

(30)

Da bi se povečala ozaveščenost javnosti o izpustih onesnaževalnih snovi z ladij in izboljšalo varstvo okolja, bi morale biti informacije o uporabi Direktive 2005/35/ES, ki jih predložijo države članice, javno dostopne prek pregleda na ravni Unije, vključevati pa bi morale informacije iz Priloge II k Direktivi 2005/35/ES. Cilj Direktive 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14) je v državah članicah zagotoviti pravico do dostopa do informacij o okolju v skladu s Konvencijo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (15) (znano tudi kot Aarhuška konvencija), katere pogodbenica je Unija. Komisija bi morala varovati zaupnost informacij, ki jih prejmejo države članice, ne da bi pri tem posegala v Direktivo 2003/4/ES.

(31)

V Direktivi (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta (16) so določeni minimalni standardi za prijavo kršitev prava Unije, med drugim Direktive 2005/35/ES, in za zaščito oseb, ki prijavijo take kršitve. Države članice bi morale zagotoviti zlasti, da se posadki, ki prijavi dejanske ali morebitne nezakonite izpuste v okviru področja uporabe Direktive (EU) 2019/1937, zagotovi zaščita, po potrebi pa tudi podpora in pomoč, kot določa navedena direktiva. Komisija bi morala poleg obstoječih kanalov za prijave, zagotovljenih na nacionalni ravni, kot so urejeni na podlagi Direktive (EU) 2019/1937, dati na voljo centraliziran spletni kanal za zunanjo prijave za namene prijave dejanskih ali morebitnih nezakonitih izpustov in posredovanja takih prijav zadevnim državam članicam, ki bi morale nato obravnavati te prijave v skladu z Direktivo (EU) 2019/1937, tudi kar zadeva potrditev prejema, ustrezne povratne informacije in nadaljnje ukrepanje. Pri obdelavi osebnih podatkov v okviru te direktive se uporablja pravo Unije o varstvu osebnih podatkov, predvsem uredbi (EU) 2016/679 (17) in (EU) 2018/1725 (18) Evropskega parlamenta in Sveta. Komisija bi morala v skladu s členom 25(1), točki (c) in (h), ter členom 25(2) Uredbe (EU) 2018/1725 zagotoviti varstvo zaupnosti identitete prijaviteljev, po potrebi tudi z omejitvijo uveljavljanja nekaterih pravic do varstva podatkov zadevnih oseb, kot so posamezniki, za katere je v prijavi navedeno, da sodelujejo pri morebitnem nezakonitem izpustu, v obsegu in obdobju, kot sta potrebna za preprečitev in obravnavanje poskusov oviranja prijave ali oviranja, onemogočanja ali upočasnjevanja nadaljnjega ukrepanja, zlasti preiskav, ali poskusov ugotavljanja identitete prijaviteljev. Take omejitve bi morale spoštovati bistvo temeljnih pravic in svoboščin ter predstavljati potrebne in sorazmerne ukrepe v demokratični družbi za zaščito pomembnih ciljev v splošnem javnem interesu Unije ali države članice, tudi za varstvo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, ali pravic in svoboščin drugih.

(32)

V IMO potekajo razprave o novih okoljskih vprašanjih v zvezi z mednarodnim pomorskim prometom, ki povzroča onesnaževanje morja. Te razprave lahko prinesejo nove določbe v Marpol 73/78, s katerimi se na področje uporabe te konvencije vključijo druge vrste onesnaževal, kot so morski plastični odpadki in izguba plastičnih peletov. Pri prihodnjem pregledu bi bilo treba oceniti možnost spremembe področja uporabe Direktive 2005/35/ES, če je to primerno, da se zagotovi skladen, učinkovit in uspešen sistem izvrševanja, pa tudi naložitev odvračilnih sankcij. V tem pregledu bi bilo treba oceniti tudi načine za izboljšanje satelitskega nadzora izgubljenih zabojnikov, v katerih bi lahko bile škodljive snovi. Komisija bi morala upoštevati tudi interakcijo te direktive z drugo ustrezno zakonodajo Unije o onesnaževanju morja, kot so direktive 2008/56/ES (19), (EU) 2016/802 in (EU) 2024/2881 (20) Evropskega parlamenta in Sveta, vključno o poročanju o pretiranem podvodnem hrupu in onesnaževanju zraka, kot so črni ogljik, delci (PM), dušikov oksid (NOx) in žveplov oksid (Sox), ki škodujejo biotski raznovrstnosti in živim virom v morskih ekosistemih ter ogrožajo zdravje ljudi, slabšajo kakovost uporabe morske vode ter trajnostno rabo morskega blaga in storitev, kar ovira druge morske dejavnosti, kot so ribolov, turizem in rekreacija na obalnih območjih.

(33)

Države članice, ki nimajo neposrednega dostopa do morja ali pristanišč, iz teh geografskih razlogov ne morejo uporabljati nekaterih določb te direktive. Da bi se izognili nalaganju nesorazmernega upravnega bremena tem državam članicam, ne bi smele biti dolžne prenesti in izvajati nekaterih določb te direktive.

(34)

Ker ciljev te direktive zaradi čezmejne škode, ki jo lahko povzročijo nezakoniti izpusti, zajeti v tej direktivi, ter razpoložljivosti učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih sankcij za take izpuste po vsej Uniji države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov predlaganih ukrepov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(35)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in načela, priznana zlasti v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, vključno s pravico do varstva osebnih podatkov, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sojenja, domnevo nedolžnosti in pravico do obrambe, načeli zakonitosti in sorazmernosti kaznivih dejanj in kazni ter pravico, da se za isto kaznivo dejanje v kazenskih postopkih ne sodi ali kaznuje dvakrat. Namen te direktive je zagotoviti popolno spoštovanje navedenih pravic in načel, tako da bi jo bilo treba temu ustrezno izvajati.

(36)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 25. julija 2023.

(37)

Direktivo 2005/35/ES bi bilo treba ustrezno spremeniti –

(1)

naslov se nadomesti z naslednjim:

„Direktiva 2005/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o izvrševanju mednarodnih standardov o onesnaževanju z ladij in uvedbi upravnih sankcij za kršitve v zvezi z onesnaževanjem“

(2)

člen 1 se nadomesti z naslednjim:

(3)

člen 2 se nadomesti z naslednjim:

(4)

člen 4 se nadomesti z naslednjim:

(5)

členi 5, 5a in 5b se črtajo;

(6)

člen 6 se nadomesti z naslednjim:

(7)

člen 8 se nadomesti z naslednjim:

(*1)  Direktiva (EU) 2024/1203 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. aprila 2024 o kazenskopravnem varstvu okolja in nadomestitvi direktiv 2008/99/ES in 2009/123/ES (UL L, 2024/1203, 30.4.2024, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2024/1203/oj).“;"

(8)

členi 8a, 8b in 8c se črtajo;

(9)

vstavi se naslednji člen:

(10)

člen 10 se nadomesti z naslednjim:

(*2)  Direktiva 2002/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2002 o vzpostavitvi sistema spremljanja in obveščanja za ladijski promet ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/75/EGS (UL L 208, 5.8.2002, str. 10).“;"

(11)

vstavijo se naslednji členi:

(*3)  Direktiva 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. januarja 2003 o dostopu javnosti do informacij o okolju in o razveljavitvi Direktive Sveta 90/313/EGS (UL L 41, 14.2.2003, str. 26)."

(*4)  Direktiva (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2019 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije (UL L 305, 26.11.2019, str. 17)."

(*5)  Uredba (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2018 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 45/2001 in Sklepa št. 1247/2002/ES (UL L 295, 21.11.2018, str. 39).“;"

(12)

člena 11 in 12 se črtata;

(13)

vstavi se naslednji člen:

(14)

člen 13 se nadomesti z naslednjim:

(*6)  Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 2099/2002 z dne 5. novembra 2002 o ustanovitvi Odbora za varnost na morju in preprečevanje onesnaževanja z ladij (COSS) in o spremembi uredb o pomorski varnosti in preprečevanju onesnaževanja z ladij (UL L 324, 29.11.2002, str. 1)."

(*7)  Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).“;"

(15)

člena 14 in 15 se črtata;

(16)

člen 16 se nadomesti z naslednjim:

(17)

edina priloga se nadomesti z besedilom iz Priloge k tej direktivi.