(1)

Direktiva Sveta 91/271/EGS (4) je bila večkrat bistveno spremenjena (5). Ker so potrebne nove spremembe, bi jo bilo treba zaradi jasnosti prenoviti.

(2)

Voda je osnovna dobrina, ki pripada vsem in je za vse. Kot naravni vir, ki je nujen, nenadomestljiv in nepogrešljiv za življenje, jo je treba obravnavati v vseh treh njenih razsežnostih – socialni, ekonomski in okoljski – in jo vanje tudi vključiti.

(3)

V Direktivi 91/271/EGS je določen pravni okvir za zbiranje, čiščenje in odvajanje komunalne odpadne vode ter odvajanje biološko razgradljive odpadne vode iz nekaterih industrijskih sektorjev. Komunalno odpadno vodo lahko sestavljajo različne mešanice gospodinjske odpadne vode, urbane padavinske vode in negospodinjske odpadne vode iz drugih virov. Odpadna voda iz ustanov, kot so pisarne, šole in kuhinje s pripravo hrane, ki izvira pretežno iz človeškega metabolizma, se šteje za gospodinjsko odpadno vodo. Cilj Direktive 91/271/EGS je varstvo okolja pred škodljivimi vplivi zaradi izpustov nezadostno očiščene komunalne odpadne vode. Navedena direktiva je prispevala k uresničitvi ciljev iz Direktive 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6) ter drugega ustreznega prava Unije. Ta direktiva bi morala še naprej slediti istemu cilju, hkrati pa prispevati k varovanju javnega zdravja v skladu s pristopom „eno zdravje“, katerega cilj je trajnostno uravnotežiti in optimizirati zdravje ljudi, živali in ekosistemov, ko se na primer komunalna odpadna voda odvaja v kopalne vode ali v vodna telesa, ki se uporabljajo za odvzem pitne vode, ali ko se komunalna odpadna voda uporablja kot kazalnik parametrov, pomembnih za javno zdravje. Prav tako bi bilo treba z njo zagotoviti dostop do sanitarne oskrbe in do ključnih informacij v zvezi z upravljanjem dejavnosti zbiranja in čiščenja komunalne odpadne vode. Cilj te direktive bi moral biti tudi povečanje sinergij s prilagajanjem podnebnim spremembam in z ukrepi za obnovo urbanih ekosistemov, zlasti s pomočjo celovitega načrtovanja ravnanja s komunalno odpadno vodo ob hkratni optimalni uporabi digitalizacije. In končno, zlasti z nadaljnjim zmanjševanjem emisij dušika, pa tudi s spodbujanjem energetske učinkovitosti in proizvodnje energije iz obnovljivih virov, bi morala ta direktiva prispevati k postopnemu zmanjšanju emisij toplogrednih plinov iz dejavnosti zbiranja in čiščenja komunalne odpadne vode, s tem pa k cilju podnebne nevtralnosti do leta 2050, določenemu v Uredbi (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta (7). Države članice lahko v skladu s členom 193 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) presežejo minimalne zahteve iz te direktive. Države članice bi lahko na primer razmislile o uporabi krajših rokov ali strožjih pragov od tistih, ki so določeni v tej direktivi, hitrejšemu doseganju energijske ali podnebne nevtralnosti ali uvedbi dodatnih zahtev za uporabo nacionalnih sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca ali razširitvi spektra te uporabe.

(4)

Komisija je leta 2019 opravila oceno Direktive 91/271/EGS v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (v nadaljnjem besedilu: ocena). Na podlagi tega ocenjevanja se je izkazalo, da je treba nekatere določbe navedene direktive posodobiti. Opredeljeni so bili trije pomembni viri onesnaževanja s komunalno odpadno vodo, ki niso v celoti obravnavani v navedeni direktivi in ki bi jih bilo mogoče preprečiti, in sicer prelivanje padavinske vode in onesnaženi izpusti urbane padavinske vode, potencialno slabo delujoči individualni sistemi, to je sistemi za čiščenje odpadne gospodinjske vode, ki ne vstopa v kanalizacijske sisteme in majhne aglomeracije, ki trenutno niso v celoti zajete v Direktivi 91/271/EGS. Ti trije viri onesnaževanja povzročajo veliko obremenitev za telesa površinske vode v Uniji. Poleg tega je bilo v poročilu o oceni poudarjeno tudi, da je treba izboljšati preglednost in upravljanje dejavnosti v zvezi s komunalno odpadno vodo, izkoristiti priložnost v sektorju čiščenja komunalne odpadne vode za doseganje njegovega potenciala za razvoj energije iz obnovljivih virov in sprejeti konkretne ukrepe za dosego energijske nevtralnosti kot prispevek k podnebni nevtralnosti ter uskladiti nadzor zdravstvenih parametrov v komunalni odpadni vodi, kot so virus COVID-19 in njegove različice, kot sredstvo v podporo ukrepom na področju javnega zdravja.

(5)

Glede na poročilo Evropske agencije za okolje (EEA) o evropskih vodah iz leta 2018, majhne aglomeracije povzročajo znatno obremenitev za 11 % teles površinske vode v Uniji. Da bi se bolje spopadli z onesnaževanjem iz takih aglomeracij in preprečili izpuste neprečiščene komunalne odpadne vode v okolje, bi moralo področje uporabe te direktive vključevati vse aglomeracije s populacijskim ekvivalentom (PE) 1 000 in več.

(6)

Da bi zagotovili učinkovito čiščenje komunalne odpadne vode pred odvajanjem v okolje, bi bilo treba vso komunalno odpadno vodo iz aglomeracij s PE 1 000 in več zbirati v kanalizacijskih sistemih, razen če države članice upravičijo potrebo po odstopanju za uporabo individualnih sistemov na podlagi te direktive. Države članice bi morale pri razmejevanju svojih aglomeracij upoštevati okvirni referenčni prag med PE 10 in 25 na hektar, nad katerim se šteje, da je prebivalstvo, po možnosti v kombinaciji z gospodarskimi dejavnostmi, na določenem območju dovolj zgoščeno. Kadar so kanalizacijski sistemi že vzpostavljeni, bi morale zagotoviti, da so nanje priključeni vsi viri gospodinjske odpadne vode.

(7)

Za izvajanje novih zahtev, uvedenih s to Direktivo, bodo potrebne znatne naložbe. Zato je nujno, da se upošteva posebni položaj vsake države članice in po potrebi prilagodijo roki za izvajanje nekaterih strogih zahtev. Tako bi bilo treba, na primer, državam članicam, ki imajo veliko majhnih aglomeracij, ki jih nove zahteve iz te direktive zadevajo v smislu zbiranja in čiščenja komunalne odpadne vode za aglomeracije s PE med 1 000 in 2 000, dovoliti, da v prvem nacionalnem izvedbenem programu podaljšajo roke za dosego skladnosti s temi novimi zahtevami. To bi moralo veljati tudi za tiste države članice, ki imajo veliko obratov, na primer (nad 50 %, ki jih je treba nadgraditi tako, da bodo primerni za terciarno čiščenje v skladu z novimi zahtevami te direktive. Aglomeracije s PE pod 2 000 se, če so kanalizacijski sistemi že vzpostavljeni in odvajajo komunalno odpadno vodo v čistilne naprave, ki se nahajajo v drugi aglomeraciji, ne bi smele upoštevati pri izračunu odstotkov za namene odstopanj od navedenih rokov. Poleg tega so morale tri države članice, ki so zadnje pristopile k Uniji, in sicer Bolgarija, Hrvaška in Romunija, nedavno že izvesti več naložb za izvajanje zahtev iz Direktive 91/271/EGS. Zanje so poleg staranja podeželskega prebivalstva značilna tudi številna podeželska območja z velikim odlivom prebivalstva. Zato je potrebno, da se upošteva posebni položaj teh držav članic, ki se jim v ta namen dovoli, da v svojih prvih nacionalnih izvedbenih programih podaljšajo roke za dosego skladnosti s temi novimi zahtevami.

(8)

Kadar se med infrastrukturnimi deli, kot je gradnja kanalizacijskih sistemov ali komunalnih čistilnih naprav, naleti na arheološko pomembna območja, se zaradi nujnosti izvedbe arheoloških študij na lokaciji v skladu z nacionalnim pravom taka dela pogosto zavlečejo. Zato je primerno, da se roki za izvedbo v teh specifičnih primerih prilagodijo. Natančneje, kadar država članica ugotovi, da je izgradnja potrebne infrastrukture zaradi nujnosti ohranjanja kulturne dediščine še posebej težavna, bi ji bilo treba dovoliti, da prilagodi roke za izvedbo na specifičnih območjih in ustrezno posodobi svoj nacionalni izvedbeni program. Podaljšanje rokov bi bilo treba določiti za vsako območje in bi moralo biti čim krajše, nikakor pa ne daljše od osmih let. Pojem kulturne dediščine bi se moral razumeti v smislu člena 1 Unescove konvencije o svetovni dediščini iz leta 1972.

(9)

Kadar je mogoče dokazati, da vzpostavitev kanalizacijskega sistema za odvajanje komunalne odpadne vode ali priključitev na kanalizacijski sistem ne bi prinesla koristi za okolje ali zdravje ljudi, ne bi bila tehnično izvedljiva ali bi povzročila previsoke stroške – in samo v teh primerih –, bi bilo treba državam članicam dovoliti uporabo individualnih sistemov za zbiranje, shranjevanje in/ali čiščenje komunalne odpadne vode, pod pogojem, da zagotavljajo enako raven varstva okolja in zdravja ljudi kot sekundarno in terciarno čiščenje. Individualni sistemi lahko vključujejo različne vrste sistema zbiranja, shranjevanja ali čiščenja, kot so sonaravne rešitve, mali čistilni sistemi ali začasni rezervoarji v kombinaciji z rednim praznjenjem v čistilne naprave. Države članice bi si morale izmenjevati tudi najboljše prakse o uporabi in delovanju individualnih sistemov.

(10)

Države članice bi morale vzpostaviti nacionalne, regionalne ali lokalne registre za identifikacijo individualnih sistemov in rezervoarjev za začasno shranjevanje, ki se uporabljajo na njihovem ozemlju, in sprejeti vse ukrepe potrebne za zagotovitev, da je zasnova takih sistemov primerna, da se sistemi ustrezno vzdržujejo in da se zanje izvaja redni nadzor skladnosti s pristopom na podlagi dejavnikov tveganja. Zagotoviti bi morale zlasti, da so individualni sistemi, ki se uporabljajo za zbiranje, shranjevanje ali čiščenje komunalne odpadne vode, neprepustni in vodotesni ter da se spremljanje in pregledovanje sistemov izvajata v rednih in določenih časovnih presledkih. Ob upoštevanju nesorazmernih stroškov prilagoditve zasnove takih sistemov novim zahtevam glede zasnove se te nove zahteve glede zasnove ne bi smele uporabljati za sisteme, vzpostavljene pred začetkom veljavnosti te direktive. Kadar se individualni sistemi uporabljajo za zbiranje in/ali čiščenje več kot 2 % obremenitve s komunalno odpadno vodo na nacionalni ravni iz aglomeracij s PE 2 000 in več, bi morale države članice Komisiji utemeljiti uporabo individualnih namesto kanalizacijskih sistemov, izkazati skladnost navedenih sistemov z uveljavljenimi standardi iz te direktive in opisati ukrepe, ki so jih sprejele za zmanjšanje uporabe takih sistemov.

(11)

Zaradi padavin, kot je dež, sneg ali snežnica, predstavljata prelivanje padavinske vode in odvajanje urbane padavinske vode znaten preostali vir onesnaževanja, ki se odvaja v okolje. Pričakuje se, da se bodo taka prelivanja in odvajanja zaradi skupnih učinkov urbanizacije in postopnih sprememb padavinskega režima, povezanih s podnebnimi spremembami, povečali. Infrastruktura za ravnanje s komunalno odpadno vodo je zato še posebej občutljiva na podnebne spremembe. Rešitve za zmanjšanje tega vira onesnaževanja bi bilo treba opredeliti na lokalni ravni ob upoštevanju posebnih lokalnih pogojev. Temeljiti bi morale na celostnem kvantitativnem in kvalitativnem upravljanju vode na mestnih območjih. Zato bi morale države članice zagotoviti, da se na lokalni ravni pripravijo celoviti načrti ravnanja s komunalno odpadno vodo za vse aglomeracije s PE 100 000 in več, saj te aglomeracije prispevajo znaten delež onesnaževanja. Poleg tega bi bilo treba celovite načrte ravnanja s komunalno odpadno vodo vzpostaviti tudi za aglomeracije s PE med 10 000 in 100 000, v katerih prelivanje padavinske vode ali odvajanje urbane padavinske vode pomenita tveganje za okolje ali javno zdravje. V teh načrtih bi bilo treba določiti ukrepe, katerih cilj je omejiti onesnaževanje zaradi prelivanja padavinske vode na največ 2 % letne zbrane obremenitve s komunalno odpadno vodo, izračunane glede na tok v suhem vremenu, in sicer na podlagi onesnaževal iz preglednic 1 in 2 v Prilogi I.

(12)

V te načrte bi bilo treba vključiti ukrepe za zmanjšanje onesnaževanja zaradi prelivanja padavinske vode, hkrati pa bi bilo treba v njih obravnavati morebitno znatno onesnaženost, ki izhaja iz ločeno zbrane urbane padavinske vode, na primer onesnaženost, do katere pride na gosto poseljenih območjih, ko po dolgih sušnih obdobjih prvič dežuje. Vanje bi bilo treba vključiti tudi ukrepe za preprečevanje onesnaževanja pri viru in dajanje prednosti sonaravnim rešitvam pred tistimi, ki bi terjale vzpostavitev sive infrastrukture. Ti ukrepi bi lahko vključevali začasne preventivne ukrepe, namenjene preprečevanju vstopa neonesnaženih padavinskih voda v kanalizacijske sisteme ali infrastrukturo za začasno shranjevanje, vključno z naravnim zadrževanjem vode, in ustrezno čiščenje močnih odvajanj in prelivanj potem, ko prvič dežuje. Države članice se spodbuja, da povečajo zelene in modre površine na mestnih območjih in da upoštevajo platformo za urbano naravo, ki nudi smernice in znanje za podporo mestom. Da bi zagotovili ustrezno pokritost s celovitimi načrti ravnanja s komunalno odpadno vodo in celostno rešitev za problematiko padavinske vode, bi bilo treba navedene načrte vzpostaviti za zbirna območja zadevnih aglomeracij.

(13)

Da bi zagotovili stroškovno učinkovitost celovitih načrtov ravnanja s komunalno odpadno vodo, je pomembno, da ti načrti temeljijo na najboljših praksah, ki se že uporabljajo v mestnih območjih. Zato bi morali ukrepi, o katerih bi bilo treba razmisliti, temeljiti na poglobljeni analizi lokalnih pogojev in v ospredje postavljati preventivni pristop, s katerim bi omejili zbiranje neonesnaženih padavinskih voda ter optimizirali uporabo obstoječe infrastrukture za ustvarjanje prihrankov energije in prispevanje k zmanjšanju emisij. Z dajanjem prednosti „zelenemu“ in „modremu“ razvoju ter naložbam bi bilo treba novo sivo infrastrukturo predvideti le, kadar je to nujno potrebno.

(14)

Da bi okolje, zlasti obalno in morsko okolje, vključno z varovanjem površinske in podzemne vode ter pitne vode, in javno zdravje obvarovali pred negativnim vplivom odvajanja nezadostno očiščene komunalne odpadne vode, bi bilo treba za vse izpuste komunalne odpadne vode iz aglomeracij s PE 1 000 in več uporabiti sekundarno čiščenje. Zaradi razširitve področja uporabe te direktive z vključitvijo manjših aglomeracij, bi bilo treba državam članicam dati na voljo dovolj časa za vzpostavitev potrebne infrastrukture, da izpolnijo obveznosti iz te direktive. Podobno bi jim bilo treba dati dovolj časa za prilagoditev infrastrukture za čiščenje v primeru aglomeracij, ki svojo komunalno odpadno vodo odvajajo v obalne vode ali v „manj občutljiva območja“, kadar se z Direktivo 91/271/EGS ni zahtevalo sekundarno čiščenje.

(15)

Za izpuste v visokogorskih regijah, in sicer regijah nad 1 500 m nadmorske višine, in majhnih aglomeracijah s PE pod 2 000 na območjih s hladnim podnebjem in povprečno četrtletno temperaturo pod 6 stopinj Celzija, na vtoku, kjer je zaradi nizkih temperatur težko izvajati učinkovito biološko čiščenje, bi bilo treba, pod pogojem, da podrobne študije pokažejo, da taki izpusti nimajo škodljivih učinkov na okolje ali zdravje ljudi, dovoliti uporabo postopkov čiščenja, ki so manj strogi od sekundarnega čiščenja. Podobno bi moralo biti mogoče to odstopanje uporabljati tudi za izpuste v globokomorske vode iz manjših aglomeracij s PE pod 150 000 v manj poseljenih najbolj oddaljenih regijah z manj kot 275 000 prebivalci, ki jih zaznamuje težavna topografija, kot so strma pobočja, in ki komunalno odpadno vodo odvajajo v globokomorske vode na odprtem morju, pri čemer se ti izpusti komunalne odpadne vode v sprejemne vode močno razredčijo. Da pa bi zagotovili enako obravnavo vseh držav članic ter visoko raven varstva okolja in zdravja ljudi na celotnem ozemlju Unije, bi bilo treba to odstopanje omejiti na 20 let, kolikor je potrebno za postopno nadgradnjo preostalih komunalnih čistilnih naprav za sekundarno čiščenje na teh območjih, kjer bi bilo sekundarno čiščenje morda težje izvajati. To odstopanje bi bilo treba odobriti pod pogojem, da podrobne študije pokažejo, da taki izpusti nimajo škodljivih učinkov na okolje ali zdravje ljudi ter ne vplivajo na skladnost sprejemnih voda z drugim ustreznim pravom Unije, kot so direktive 2000/60/ES, 2006/7/ES (8) ali 2008/56/ES (9) Evropskega parlamenta in Sveta.

(16)

Ocena je pokazala, da je bilo z izvajanjem Direktive 91/271/EGS doseženo znatno zmanjšanje emisij dušika in fosforja. Kljub temu ostajajo komunalne čistilne naprave, sodeč po oceni, še vedno pomembna točka vstopa teh onesnaževal v okolje, kar neposredno vodi v evtrofikacijo vodnih teles in morij v Uniji. Del tega onesnaževanja je mogoče preprečiti, saj tehnični napredek in obstoječe najboljše prakse kažejo, da so mejne vrednosti emisij, določene v Direktivi 91/271/EGS za dušik in fosfor, zastarele in bi jih bilo treba znižati, zlasti za večje čistilne naprave. Terciarno čiščenje bi bilo treba sistematično uvesti za vse komunalne čistilne naprave s PE 150 000 in več, saj so take naprave pomemben preostali vir izpustov dušika in fosforja.

(17)

Terciarno čiščenje bi moralo biti obvezno tudi v aglomeracijah s PE 10 000 in več, ki odvajajo na območjih, kjer prihaja do evtrofikacije ali obstaja tveganje zanjo. Da bi zagotovili usklajena prizadevanja za omejitev evtrofikacije na ravni zadevnih povodij za celotno prispevno območje in dosledno opredelitev občutljivih območij po vsej Uniji, bi bilo treba v tej direktivi navesti območja, kjer se evtrofikacija v skladu s trenutno razpoložljivimi podatki šteje za težavo. Poleg tega bi morale države članice za zagotovitev skladnosti ustreznega prava Unije opredeliti druga območja na svojem ozemlju, na katerih prihaja do evtrofikacije ali obstaja tveganje zanjo, in opredeliti, ali so ta območja občutljiva za dušik ali fosfor ali za oboje, zlasti na podlagi podatkov, zbranih na podlagi Direktive Sveta 91/676/EGS (10), Direktive 2000/60/ES in Direktive 2008/56/ES. Okrepitev mejnih vrednosti, bolj usklajena in vključujoča opredelitev območij, občutljivih za evtrofikacijo, in obveznost zagotavljanja terciarnega čiščenja za vse velike obrate bi skupaj prispevalo k omejevanju evtrofikacije. Ker bodo za to potrebne dodatne naložbe na nacionalni ravni, bi bilo treba državam članicam dati na voljo dovolj časa za postavitev potrebne infrastrukture.

(18)

Nedavna znanstvena spoznanja, na katerih temelji več strategij Komisije, kot so določene v štirih sporočilih Komisije, in sicer z dne 16. januarja 2018 z naslovom „Evropska strategija za plastiko v krožnem gospodarstvu“, z dne 11. marca 2019 z naslovom „Strateški pristop Evropske unije k farmacevtskim izdelkom v okolju“, z dne 14. oktobra 2020 z naslovom „Strategija za kemikalije za trajnostnost – na poti k okolju brez strupov“ in z dne 12. maja 2021 z naslovom „Pot do zdravega planeta za vse – Akcijski načrt EU: ‚Naproti ničelnemu onesnaževanju zraka, vode in tal‘“, poudarjajo potrebo po ukrepanju za naslovitev vprašanja mikroonesnaževal, ki so zdaj redno odkrita v vseh vodah Unije. Nekatera od teh mikroonesnaževal so tudi v nizkih koncentracijah, v mikrogramih na liter ali manj, nevarna za javno zdravje in okolje. Čeprav se s primarnim, sekundarnim in terciarnim čiščenjem že odstranijo nekatera mikroonesnaževala, bi bilo treba uvesti dodatno čiščenje, to je kvartarno čiščenje, s katerim bi zagotovili odstranitev širokega spektra še preostalih mikroonesnaževal iz komunalne odpadne vode. Pri kvartarnem čiščenju bi se bilo treba najprej osredotočiti na organska mikroonesnaževala, ki predstavljajo pomemben del onesnaževanja in za katera so tehnologije odstranjevanja že zasnovane. Kvartarno čiščenje bi se moralo uvesti na temelju previdnostnega načela v kombinaciji s pristopom na podlagi dejavnikov tveganja. Zato bi morale vse komunalne čistilne naprave s PE 150 000 in več zagotavljati kvartarno čiščenje, saj gre tem obratom pripisati znaten delež izpustov mikroonesnaževal v okolje, odstranjevanje mikroonesnaževal s komunalnimi čistilnimi napravami v takem obsegu pa je stroškovno učinkovito. Za čistilne naprave s PE 150 000 in več bi morale države članice zagotoviti prednostno razvrstitev potrebnih naložb, da bodo obrati, v katerih so tveganja za okolje in zdravje ljudi največja, brez odlašanja ustrezno opremljeni. Za aglomeracije s PE 10 000 in več bi bilo treba od držav članic zahtevati, da na območjih, ki so opredeljena kot občutljiva za onesnaževanje z mikroonesnaževali, uporabijo kvartarno čiščenje na podlagi jasnih meril, ki bi jih bilo treba določiti. Taka območja bi morala vključevati lokacije, kjer odvajanje očiščene komunalne odpadne vode v vodna telesa povzroča nizka razmerja redčenja ali kjer se sprejemna vodna telesa uporabljajo za proizvodnjo pitne vode, za gojenje lupinarjev ali kot kopalne vode. Države članice bi morale imeti možnost, da na teh območjih ne uporabijo kvartarnega čiščenja, kadar ocena tveganja pokaže, da mikroonesnaževala ne predstavljajo potencialne nevarnosti za okolje ali zdravje ljudi. Za vse druge vrste vodnih teles v aglomeracijah s PE 10 000 in več pa bi morale na podlagi standardizirane ocene tveganja oceniti tveganja, ki jih izpust mikroonesnaževal iz komunalne odpadne vode predstavlja za okolje ali javno zdravje, in uporabiti kvartarno čiščenje le, kadar je to potrebno glede na rezultate ocene tveganja. Kadar je v aglomeraciji s PE 10 000 in več, ki je opredeljena kot občutljiva za onesnaževanje z mikroonesnaževali, več komunalnih čistilnih naprav, bi bilo treba uporabo kvartarnega čiščenja zahtevati le od tistih, ki odvajajo na ogroženo območje. Da bi imele države članice dovolj časa za načrtovanje in postavitev potrebne infrastrukture, bi se morala zahteva po kvartarnem čiščenju uporabljati postopno do leta 2045 z jasnimi vmesnimi cilji.

(19)

Da bi zagotovili stalno skladnost izpustov iz komunalnih čistilnih naprav z zahtevami po sekundarnem, terciarnem in kvartarnem čiščenju, bi bilo treba vzorce jemati v skladu z zahtevami te direktive, ti vzorci pa bi morali biti v skladu z vrednostmi parametrov, ki jih določa. Da bi se upoštevale morebitne tehnične razlike v rezultatih teh vzorcev, bi bilo treba določiti največje dovoljeno število vzorcev, ki niso v skladu z navedenimi vrednostmi parametrov.

(20)

Kvartarno čiščenje, potrebno za odstranitev mikroonesnaževal iz komunalne odpadne vode, bo vključevalo dodatne stroške, kot so tisti, povezani s spremljanjem in stroški nove napredne opreme, ki bo nameščena v nekaterih komunalnih čistilnih napravah. Za kritje teh dodatnih stroškov in v skladu z načelom „onesnaževalec plača“ iz člena 191(2) PDEU je bistveno, da proizvajalci, ki dajejo na trg Unije izdelke, ki vsebujejo snovi, ki so ob koncu življenjske dobe izdelka prisotne kot mikroonesnaževala v komunalni odpadni vodi, prevzamejo odgovornost za dodatno čiščenje, potrebno za odstranitev teh snovi, nastalih pri opravljanju njihovih poklicnih dejavnosti. Najprimernejši način za dosego tega cilja je sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, saj bi omejil finančni vpliv na davkoplačevalce in tarifo za vodo, hkrati pa spodbujal razvoj okolju prijaznejših izdelkov. V tem okviru bi se morala razširjena odgovornost proizvajalca uporabljati ne glede na to, ali so izdelki dani na trg, ali so njihovi sestavni deli izdelani v državi članici ali tretji državi, ali imajo proizvajalci statutarni sedež v Uniji in ali je izdelek dan na trg prek digitalne platforme. Ostanki farmacevtskih in kozmetičnih izdelkov so trenutno glavni viri mikroonesnaževal v komunalni odpadni vodi, zaradi katerih je potrebno kvartarno čiščenje. Zato bi se morala razširjena odgovornost proizvajalca uporabljati za ti dve skupini izdelkov. Komisija bi morala na podlagi rezultatov spremljanja komunalne odpadne vode in najnovejših znanstvenih podatkov redno ocenjevati, ali bi bilo treba v sistem razširjene odgovornosti proizvajalca vključiti druge izdelke.

(21)

Iz razpoložljivih podatkov izhaja, da bi bilo morebitno povečanje stroškov izdelkov ali morebitno znižanje stopenj dobička industrijskih panog, ki dajejo izdelke na trg Unije, zaradi uporabe razširjene odgovornosti proizvajalca, na ravni Unije zanemarljivo in ne bi ogrozilo cenovne dostopnosti, razpoložljivosti ali dostopnosti teh izdelkov na trgu Unije. Vendar bi morale države članice upoštevati morebitne učinke uporabe zahtev razširjene odgovornosti proizvajalca na dostopnost, razpoložljivost in cenovno dostopnost na trg Unije danih izdelkov, zlasti zdravil, na nacionalni ravni ter morebitne učinke uporabe teh zahtev na enake konkurenčne pogoje. Sprejmejo lahko ukrepe za zagotovitev zadostnih sredstev, tudi s financiranjem dela stroškov za kvartarno čiščenje. Ker lahko države članice izberejo različne pristope k izvajanju, bi bilo treba pozornost nameniti delovanju notranjega trga, Komisija pa bi morala pri vsaki prihodnji oceni te direktive oceniti morebitne tozadevne učinke.

(22)

Kljub temu bi morale biti možne izjeme od obveznosti razširjene odgovornosti proizvajalca. To bi moralo veljati takrat, kadar je skupna količina snovi v izdelkih, ki jih proizvajalec da na trg Unije, majhna, to je manj kot 1 tona na leto, saj bi bilo dodatno upravno breme za proizvajalca v takih primerih nesorazmerno z okoljskimi koristmi. Izjeme bi morale biti možne tudi za del izdelkov, za katerega lahko proizvajalec dokaže, da ob koncu njihove življenjske dobe ne povzroči nastanka mikroonesnaževal, ali kadar je mogoče dokazati, da se ostanki izdelkov v odpadni vodi in okolju hitro biološko razgradijo ali ne pridejo v komunalne čistilne naprave. Komisija bi morala določiti podrobna merila za opredelitev izdelkov, danih na trg Unije, ki ob koncu njihove življenjske dobe ob upoštevanju njihove nevarnosti in njihove biološke razgradljivosti ne povzročijo nastanka mikroonesnaževal v komunalni odpadni vodi. Komisija bi morala pri oblikovanju teh meril upoštevati merila, ki so določena že v Uredbi (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (11), pa tudi znanstvene ali druge razpoložljive tehnične informacije, vključno z ustreznimi mednarodnimi standardi. Ta merila bi bilo treba določiti pred začetkom veljavnosti razširjene odgovornosti proizvajalca iz te direktive.

(23)

Da bi se izognili morebitnim izkrivljanjem notranjega trga, bi bilo treba v tej direktivi določiti minimalne zahteve za izvajanje sistema razširjene odgovornosti proizvajalca, medtem ko bi bilo treba praktično organizacijo tega sistema določiti na nacionalni ravni. Da bi se spodbudilo nadomeščanje snovi in izdelkov, ki povzročajo nastanek ostankov mikroonesnaževal v komunalni odpadni vodi, bi morali biti prispevki proizvajalcev sorazmerni s količinami snovi, ki jih vsebujejo izdelki, ki jih dajejo na trg, in nevarnostjo teh snovi in njihovih ostankov. Prispevki bi morali pokriti naložbene in obratovalne stroške dejavnosti spremljanja mikroonesnaževal, zbiranja, sporočanja in nepristranskega preverjanja statističnih podatkov o količinah in nevarnosti izdelkov, danih na trg v državah članicah, ter uporabe kvartarnega čiščenja komunalne odpadne vode na učinkovit način, ne bi pa smeli presegati teh stroškov. Pokriti bi morali tudi operativne stroške že vzpostavljenega kvartarnega čiščenja ob dnevu začetka veljavnosti te direktive, kadar je to potrebno za izpolnitev obveznosti sistemov razširjene odgovornosti proizvajalca. Poleg tega pa bi morali pokriti tudi del naložbenih stroškov vzpostavljenih kvartarnih čiščenj, ob upoštevanju amortizacije naložb in rokov za obveznosti financiranja, določene v tej direktivi. Ker se komunalna odpadna voda čisti kolektivno, je primerno, da se za proizvajalce uvede zahteva po pridružitvi centralizirani organizaciji, ki lahko v njihovem imenu izvaja njihove obveznosti v okviru razširjene odgovornosti proizvajalca.

(24)

Med ocenjevanjem se je pokazalo, da sektor čiščenja komunalne odpadne vode nudi priložnost za znatno zmanjšanje lastne porabe energije in za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, na primer z boljšim koriščenjem razpoložljivih površin v komunalnih čistilnih napravah za proizvodnjo sončne energije ali s proizvodnjo bioplina iz blata ter s toplotno ali kinetično energijo ali z drugimi obnovljivimi viri energije. Pokazalo se je tudi, da je brez jasnih pravnih obveznosti v tem sektorju mogoče pričakovati le delni napredek. V zvezi s tem bi bilo treba od držav članic zahtevati, da zagotovijo, da skupna letna energija, ki jo vse komunalne čistilne naprave na njihovem ozemlju porabijo za čiščenje obremenitve v višini PE 10 000 in več, ne presega proizvedene energije iz obnovljivih virov, kot je opredeljena v členu 2, točka 1, Direktive (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (12), v navedenih komunalnih čistilnih napravah. Da bi upoštevali posebnosti posamezne komunalne čistilne naprave, optimizirali potrebne naložbe in zagotovili potrebno prožnost za dosego cilja energijske nevtralnosti, hkrati pa zagotovili, da bo potencial za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov in prihranke energije v celoti dosežen, bi bilo treba navedeni cilj doseči na nacionalni ravni in ne na ravni posamezne čistilne naprave. Upoštevati bi bilo treba vso energijo iz obnovljivih virov, ki jo proizvedejo obrati upravljavcev ali lastnikov komunalnih čistilnih naprav na kraju samem ali zunaj njega, kot so hidravlična, sončna, toplotna in vetrna energija ali bioplin. Navedeni cilj bi bilo treba doseči postopoma, z vmesnimi cilji, do 31. decembra 2045. Možno bi moralo biti, da se lahko omejena količina nefosilne energije, ki ni neposredno povezana z dejavnostmi čiščenja komunalne odpadne vode, v letih 2040 in 2045 nabavi iz zunanjih virov z uporabo odstopanja, povezanega s pogoji. Energija iz obnovljivih virov proizvedena s strani lastnikov ali upravljavcev komunalne čistilne naprave ali v njihovem imenu ne bi smela vključevati nabavljene energije iz obnovljivih virov. Z dosego tega cilja energijske nevtralnosti se bo prispevalo zlasti k zmanjšanju nepotrebnih emisij toplogrednih plinov iz sektorja čiščenja komunalne odpadne vode, hkrati pa se bo podprlo doseganje ciljev podnebne nevtralnosti do leta 2050 ter z njimi povezanih nacionalnih ciljev in ciljev Unije, kot so cilji iz Uredbe (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta in Sveta (13). Vendar pobude za dosego energijske nevtralnosti ne bi smele povzročiti povečanja emisij metana ali dušikovega oksida. V skladu z Direktivo (EU) 2018/2001 bi morale države članice olajšati postopke izdaje dovoljenj za projekte za energijo iz obnovljivih virov, ki so potrebni za dosego energijske nevtralnosti sektorja čiščenja komunalne odpadne vode. Spodbujanje proizvodnje bioplina ali sončne energije v EU ob hkratni krepitvi ukrepov za energetsko učinkovitost v skladu z načelom „energetska učinkovitost na prvem mestu“, opredeljenim v Uredbi (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta (14), in optimalni uporabi digitalizacije, kar pomeni, da se pri oblikovanju energetske politike in sprejemanju ustreznih naložbenih odločitev v največji možni meri upoštevajo stroškovno učinkoviti ukrepi za energetsko učinkovitost, bo prispevalo tudi k zmanjšanju energetske odvisnosti Unije, kar je eden od ciljev iz sporočila Komisije z dne 18. maja 2022 z naslovom „Načrt REPower EU“. To je tudi v skladu z Direktivo (EU) 2018/844 Evropskega parlamenta in Sveta (15) ter Direktivo (EU) 2018/2001, v kateri so komunalne čistilne naprave opredeljene kot namenska območja za obnovljive vire energije, torej kot lokacija, ki je določena kot posebej primerna za namestitev naprav za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov. Da bi dosegli cilj energijske nevtralnosti z optimalnimi ukrepi za vsako komunalno čistilno napravo in za kanalizacijski sistem, bi morale države članice zagotoviti, da se vsaka štiri leta izvedejo energetski pregledi, kot so opredeljeni v Direktivi (EU) 2023/1791 Evropskega parlamenta in Sveta (16). Ti pregledi bi morali vključevati tudi ugotovitev možnosti za zmanjšanje porabe energije, stroškovno učinkovito pridobivanje in uporabo odpadne toplote bodisi na kraju samem bodisi prek daljinskega energetskega sistema ali za stroškovno učinkovito uporabo ali proizvodnjo energije iz obnovljivih virov v skladu z merili iz Priloge VI k Direktivi 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta (17).

(25)

Ker ima zmanjševanje emisij metana sorazmerno večji vpliv na ublažitev podnebnih sprememb kot zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida in ker je sektor čiščenja komunale odpadne vode opredeljen kot eden od sektorjev, ki povzročajo največ emisij metana, bi moral ta sektor spremljati emisije metana in si prizadevati za njihovo zmanjšanje, kot je opisano v svetovni zavezi za metan, pobudi, ki se je začela na konferenci ZN o podnebnih spremembah v Glasgowu (COP 26), podobno kot velja za zmanjšanje emisij metana v Uredbi (EU) 2024/1787 Evropskega parlamenta in Sveta (18), s čimer bi zagotovili prispevek sektorja čiščenja komunale odpadne vode k dosegi cilja podnebne nevtralnosti najpozneje do leta 2050, kot je določeno v Uredbi (EU) 2021/1119.

(26)

Ker je zaradi čezmejne narave onesnaževanja voda pri obravnavi takega onesnaževanja in opredelitvi ukrepov za odpravo njegovega vira potrebno sodelovanje med sosednjimi državami članicami ali tretjimi državami, bi bilo treba od držav članic zahtevati, da se medsebojno obvestijo oziroma da obvestijo zadevno tretjo državo, če znatno onesnaženje vode, ki je posledica izpustov komunalne odpadne vode v eni državi članici ali tretji državi, vpliva ali bi lahko vplivalo na kakovost vode v drugi državi članici ali tretji državi. V primeru naključnega onesnaženja, ki znatno vpliva na vodna telesa v spodnjem delu povodja, bi bilo treba take informacije zagotoviti nemudoma, odgovore pa bi bilo treba sporočiti pravočasno. Kadar so države članice med seboj ali s tretjimi državami predhodno sklenile sporazume o okoljskih vprašanjih, povezanih z vodo, se lahko upošteva sodelovanje na podlagi teh sporazumov. Komisijo bi bilo treba o takem onesnaževanju obvestiti, po potrebi pa bi morala na zahtevo držav članic tudi sodelovati na sestankih. Pomembno se je tudi spopasti s čezmejnim onesnaževanjem iz tretjih držav, ki si z nekaterimi državami članicami delijo vodna telesa. Za namen obravnavanja onesnaževanja, ki prihaja iz tretjih držav ali v tretje države, lahko sodelovanje in usklajevanje s tretjimi državami potekata v okviru Konvencije Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) o varstvu in uporabi čezmejnih vodotokov in mednarodnih jezer (19) ali drugih ustreznih regionalnih konvencij, kot so konvencije o regionalnih morjih ali o rekah.

(27)

Za zagotovitev varstva okolja in zdravja ljudi bi morale države članice zagotoviti, da so kanalizacijski sistemi in komunalne čistilne naprave, zgrajeni za izpolnitev zahtev te direktive, načrtovani, zgrajeni, upravljani in vzdrževani tako, da je zagotovljena zadostna učinkovitost delovanja v vseh običajnih lokalnih podnebnih razmerah. Ker je bila komunalna infrastruktura za odpadno vodo v Direktivi (EU) 2022/2557 Evropskega parlamenta in Sveta (20) priznana kot kritični subjekt, bi morale države članice zagotoviti tudi, da se komunalne čistilne naprave in kanalizacijski sistemi med njihovim načrtovanjem, gradnjo in upravljanjem ocenijo glede na njihovo ranljivost za ekstremne dogodke, do katerih pride zaradi podnebnih sprememb.

(28)

Komunalne čistilne naprave sprejemajo tudi negospodinjsko odpadno vodo, vključno z industrijsko odpadno vodo, ki lahko vsebujejo vrsto onesnaževal, ki niso izrecno zajeta v Direktivi 91/271/EGS, kot so težke kovine, mikroplastika, mikroonesnaževala in druge kemikalije, vključno s per- in polifluoroalkilnimi snovmi (PFAS). Taka negospodinjska odpadna voda lahko prihaja na primer iz industrijskih panog, podjetij ali bolnišnic in drugih zdravstvenih ustanov. Večinoma je razumevanje in poznavanje takega onesnaževanja slabo, kar lahko negativno vpliva na postopek čiščenja in prispeva k onesnaženju sprejemnih vodnih teles, pa tudi prepreči predelavo blata in ponovno uporabo očiščene odpadne vode. Zato bi morale države članice redno spremljati in sporočati tako onesnaženo negospodinjsko odpadno vodo, ki vstopa v komunalne čistilne naprave in se odvaja v vodna telesa. Da bi preprečili onesnaževanje pri viru zaradi izpustov negospodinjske odpadne vode, bi bilo treba za izpuste iz industrijskih panog ali podjetij, priključenih na kanalizacijske sisteme, sprejeti predhodne predpise ali zahtevati posebno dovoljenje ali oboje pristojnega organa ali ustreznega telesa. Za zagotovitev, da so kanalizacijski sistemi in komunalne čistilne naprave tehnično sposobni sprejemati in čistiti onesnaženo vtočno vodo, bi se bilo treba pred izdajo navedenih dovoljenj ali sprejetjem predpisov posvetovati z upravljavci komunalnih čistilnih naprav, ki prejemajo negospodinjsko odpadno vodo, in jih obvestiti, ti upravljavci pa bi na zahtevo morali imeti možnost vpogleda v izdana dovoljenja, da bi lahko prilagodili svoje postopke čiščenja. Kadar se ugotovi onesnaženost z negospodinjsko odpadno vodo v vtočni vodi, bi morale države članice sprejeti ustrezne ukrepe za zmanjšanje onesnaževanja pri viru, in sicer z okrepitvijo spremljanja onesnaževal v kanalizacijskih sistemih, da bi bilo mogoče opredeliti vire onesnaževanja, in po potrebi s pregledom dovoljenj, izdanih za ustrezne povezane komunalne čistilne naprave.

(29)

Vodni viri Unije so vse bolj obremenjeni, kar na nekaterih območjih Unije povzroča trajno ali začasno pomanjkanje vode. Sposobnost Unije za odzivanje na vse večje obremenitve vodnih virov bi bilo mogoče izboljšati s širšo ponovno uporabo očiščene komunalne odpadne vode, kar bi omejilo odvzem sladke vode iz teles površinske in podzemne vode. Zato bi bilo treba ponovno uporabo očiščene komunalne odpadne vode spodbujati in uveljavljati, kadar je to primerno, zlasti na območjih z vodnim stresom in za vse ustrezne namene, pri tem pa zagotavljati minimalni ekološki pretok sprejemnih voda in upoštevati, da je treba zagotoviti izpolnjevanje ciljev dobrega ekološkega in kemijskega stanja sprejemnih teles, kot so opredeljeni v Direktivi 2000/60/ES. V ta namen bi morale države članice pri presoji vplivov, izvedenih na podlagi Direktive 2000/60/ES, izvesti spremljanje vpliva ponovne uporabe očiščene komunalne odpadne vode na minimalni ekološki pretok sprejemnih voda. Potencial za ponovno uporabo očiščene komunalne odpadne vode bi bilo treba oceniti ob upoštevanju načrtov upravljanja povodij, izdelanih na podlagi Direktive 2000/60/ES, in odločitev držav članic na podlagi člena 2(2) Uredbe (EU) 2020/741 Evropskega parlamenta in Sveta (21) ter upoštevanju, da je treba zagotoviti izpolnjevanje ciljev dobrega ekološkega in kemijskega stanja sprejemnih teles, kot so opredeljeni v Direktivi 2000/60/ES. Okrepitev zahtev za čiščenje komunalne odpadne vode ter ukrepi za boljše spremljanje, sledenje in zmanjšanje onesnaževanja pri viru bodo vplivali na kakovost očiščene komunalne odpadne vode in tako podpirali ponovno uporabo vode. Kadar je ponovna uporaba vode namenjena namakanju v kmetijstvu, bi jo bilo treba izvesti v skladu z Uredbo (EU) 2020/741. Kadar je to primerno za zagotovitev varne ponovne uporabe očiščene komunalne odpadne vode, bi morale države članice razmisliti o kvartarnem čiščenju komunalne odpadne vode, ki se ponovno uporabi ali bo ponovno uporabljena. Kadar so na ravni držav članic na voljo strategije za odpornost v zvezi z vodo, bi bilo v njih treba preučiti ukrepe za spodbujanje ponovne uporabe očiščene komunalne odpadne vode in za samo ponovno uporabo.

(30)

Hranila v komunalni odpadni vodi so lahko koristna, kadar se očiščena komunalna odpadna voda ponovno uporabi v kmetijstvu v skladu z Uredbo (EU) 2020/741. V teh primerih bi morale biti države članice pod posebnimi pogoji za zagotavljanje najvišje ravni varstva okolja in zdravja ljudi upravičene do odstopanja od obveznosti uporabe terciarnega čiščenja v skladu s to direktivo le za tisti del očiščene komunalne odpadne vode, ki se ponovno uporabi v kmetijstvu.

(31)

Za zagotovitev pravilnega izvajanja te direktive in zlasti upoštevanja mejnih vrednosti emisij je pomembno spremljati izpuste očiščene komunalne odpadne vode v okolje. Spremljanje bi bilo treba izvajati tako, da se na nacionalni ravni vzpostavi obvezni sistem predhodnih predpisov ali posebnega predhodnega dovoljenja ali oboje za odvajanje očiščene komunalne odpadne vode v okolje. Poleg tega je za preprečevanje nenamernih izpustov medijev za biološke filtre v okolje iz komunalnih čistilnih naprav, ki uporabljajo medije za biološke filtre, bistveno, da se v dovoljenja za izpuste ali predpise ali oboje vključijo posebne obveznosti stalnega spremljanja takih izpustov in njihovega preprečevanja. Taki mediji za biološke filtre so običajno plastični in lahko med drugim zajemajo bionosilce, biokroglice ali kroglice iz polistirena.

(32)

Države članice bi morale svojo infrastrukturo za zbiranje in čiščenje komunalne odpadne vode po potrebi prilagoditi glede na velikost prebivalstva in s tem povezano obremenitev z gospodinjsko odpadno vodo, da bi lahko še naprej izpolnjevale zahteve te direktive. Morebitni vpliv izpustov na vodna telesa zaradi gradnje in prilagoditve take infrastrukture se ne bi smel obravnavati kot kršitev njihovih obveznosti iz Direktive 2000/60/ES, če so izpolnjeni vsi pogoji iz te direktive.

(33)

Za zagotovitev varstva okolja bi bilo treba za neposredne izpuste biološko razgradljivih negospodinjskih odpadnih voda v okolje iz nekaterih industrijskih sektorjev določiti ustrezne zahteve. S temi zahtevami bi bilo treba zagotoviti, da je za neposredne izpuste iz nekaterih industrijskih sektorjev potrebno sekundarno, terciarno in kvartarno čiščenje, kakršno je potrebno za varovanje okolja in zdravja ljudi, ter da se pri končni analizi spoštujejo parametri, določeni za očiščeno odpadno vodo, ali zagotovi enaka raven varstva okolja.

(34)

V skladu s členom 168(1) PDEU dejavnost Unije dopolnjuje nacionalne politike ter je usmerjena v izboljšanje javnega zdravja in preprečevanje bolezni. Za zagotovitev optimalne uporabe ustreznih javnozdravstvenih podatkov iz komunalne odpadne vode bi bilo treba vzpostaviti nadzor komunalne odpadne vode in ga uporabljati za preventivne namene ali namene zgodnjega opozarjanja, na primer pri odkrivanju specifičnih virusov v komunalni odpadni vodi kot znaku pojava epidemij ali pandemij. Države članice bi morale vzpostaviti dialog in usklajevanje med pristojnimi organi za javno zdravje in pristojnimi organi za ravnanje s komunalno odpadno vodo. V okviru tega usklajevanja bi bilo treba jasno razdeliti vloge, odgovornosti in stroške med navedenimi pristojnimi organi. Države članice bi morale pripraviti seznam parametrov, pomembnih za javno zdravje, ki jih je treba spremljati v komunalni odpadni vodi, ter pogostost in lokacijo vzorčenja, pri tem pa med drugim upoštevati priporočila Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC), organa za pripravljenost in odzivanje na izredne zdravstvene razmere (HERA) in Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) ter razmisliti o vključitvi naslednjih zdravstvenih parametrov na tak seznam: virusa SARS-CoV-2 in njegovih različic, poliovirusa, virusa gripe, novih patogenov in vseh drugih javnozdravstvenih parametrov, ki bi se lahko šteli kot pomembni. Na podlagi informacij, zbranih med pandemijo COVID-19, in izkušenj, pridobljenih z izvajanjem Priporočila Komisije (EU) 2021/472 (22), bi bilo treba od držav članic zahtevati, da spremljajo ustrezne zdravstvene parametre v komunalni odpadni vodi v primeru izrednih razmer v javnem zdravju. Da bi se zagotovila uporaba harmoniziranih metod, bi morale države članice, kolikor je to mogoče, uporabljati metode vzorčenja in analizne metode, navedene v Priporočilu (EU) 2021/472 o spremljanju virusa SARS-CoV-2 in njegovih različic.

(35)

Unija priznava pomen reševanja vprašanja antimikrobične odpornosti, zlasti v sporočilu Komisije z dne 29. junija 2017 z naslovom „Evropski akcijski načrt ‚eno zdravje‘ zoper odpornost proti antimikrobikom“, in je sprejela evropski akcijski načrt „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom. Po podatkih SZO se komunalna odpadna voda pripoznava in dokumentira kot glavni vir antimikrobičnih snovi in njihovih metabolitov ter proti antimikrobikom odpornih bakterij in njihovih genov, kot take pa so tudi dokumentirane. Da bi izboljšali znanje o glavnih virih antimikrobične odpornosti, bi bilo treba uvesti obveznost spremljanja prisotnosti antimikrobične odpornosti v komunalni odpadni vodi, da bi nadalje razvijali naša znanstvena spoznanja in v prihodnje sprejeli ustrezne ukrepe.

(36)

V tej direktivi se priznava, da je pristop „eno zdravje“, kot ga je priznala SZO, celosten in združujoč pristop, katerega cilj je trajnostno uravnotežiti in optimizirati zdravje ljudi, živali in ekosistemov. Pristop „eno zdravje“ priznava, da so zdravje ljudi, domačih in prostoživečih živali in rastlin ter širše okolje, vključno z ekosistemi, tesno povezani in soodvisni.

(37)

Države članice bi morale za varstvo okolja in zdravja ljudi opredeliti in oceniti tveganja, ki jih povzroča ravnanje s komunalno odpadno vodo. Ocena tveganja lahko zajema obsežen pregled kemikalij, vključno z njihovimi mešanicami, ali metode, ki temeljijo na bioloških učinkih, ali oboje z namenom opredelitve snovi, ki vzbujajo skrb, med drugim za vodne organizme ali kakovost pitne ali kopalne vode. Države članice bi morale – na podlagi te opredelitve in kadar je to potrebno za izpolnitev zahtev zakonodaje Unije o vodah – sprejeti ukrepe za zbiranje in čiščenje komunalne odpadne vode, ki so strožji od ukrepov, potrebnih za izpolnjevanje minimalnih zahtev te direktive. Poleg ukrepov, predvidenih ali sprejetih v skladu s členom 11(3) Direktive 2000/60/ES, bi morale v skladu s členom 191(2) PDEU prednostno spodbujati nadzor onesnaževal pri viru, da se prepreči onesnaževanje sprejemnih vodnih teles. Zlasti bi morale sprejeti preventivne ukrepe za omejitev tveganja, da bi namerno in nenamerno izpuščena mikroplastika dosegla komunalno odpadno vodo in blato.

(38)

Ti strožji ukrepi lahko, odvisno od razmer, med drugim vključujejo vzpostavitev kanalizacijskih sistemov, pripravo celovitih načrtov ravnanja s komunalno odpadno vodo ali uporabo sekundarnega, terciarnega ali kvartarnega čiščenja komunalne odpadne vode za aglomeracije ali komunalne čistilne naprave, ki ne dosegajo pragov PE, pri katerih se uporabljajo standardne zahteve. Vključujejo lahko tudi naprednejše čiščenje od tistega, ki je potrebno za izpolnjevanje minimalnih zahtev, ali od razkuževanja očiščene komunalne odpadne vode, ki je potrebno za uskladitev z Direktivo 2006/7/ES.

(39)

Cilj 6.2 cilja trajnostnega razvoja ZN št. 6 o čisti vodi in sanitarni oskrbi od držav članic zahteva, da do leta 2030 vsem omogočijo enakopraven dostop do ustrezne sanitarne oskrbe in higiene ter odpravijo iztrebljanje na prostem, pri čemer je treba ustrezno pozornost nameniti potrebam žensk in deklet ter ljudi, ki živijo v težkih razmerah. Sanitarni objekti bi morali omogočati varno ravnanje s človeškim urinom, fekalijami in menstrualno krvjo ter njihovo odstranjevanje in varno menjavo izdelkov za zaščito med menstruacijo. Poleg tega načelo 20 evropskega stebra socialnih pravic določa, da ima vsakdo pravico dostopa do kakovostnih osnovnih storitev, vključno z vodo in sanitarijami. Glede na navedeno in v skladu s priporočili iz smernic SZO o sanitarni oskrbi in zdravju (23) ter Protokolom o vodi in zdravju h Konvenciji o varstvu in uporabi čezmejnih vodotokov in mednarodnih jezer, podpisanim 17. junija 1999 v Londonu, bi morale države članice obravnavati vprašanje dostopa do sanitarne oskrbe na nacionalni ravni. To bi bilo treba doseči z ukrepi, ki bi zagotavljali dostop do sanitarne oskrbe za vse, na primer s postavitvijo sanitarnih objektov na javnih mestih, ter s spodbujanjem brezplačne razpoložljivosti ustreznih sanitarnih prostorov v javnih upravah in javnih stavbah ali njihove razpoložljivosti po dostopnih cenah za vse, vključno z vsemi vrstami objektov in storitev, kot so stranišča s splakovanjem in suha stranišča. Poskrbeti bi bilo treba za varnost takih objektov, kar pomeni, da bi morali biti po potrebi ves čas dostopni vsem, tudi osebam s posebnimi potrebami, kot so otroci, starejši, invalidi in brezdomci, da bi jih bilo treba namestiti na mesto, kjer bo zagotovljena največja možna varnost uporabnikov, ter da bi morali biti higiensko in tehnično varni za uporabo. Taki objekti bi morali biti na voljo v zadostnem številu, s čimer bi zagotovili, da so potrebe ljudi izpolnjene in da čakalne dobe niso nerazumno dolge. O zadostnem številu sanitarnih objektov na javnih mestih bi bilo treba odločiti na ustrezni ravni, ob upoštevanju načela subsidiarnosti.

(40)

Poseben položaj manjšinskih kultur, kot so Romi in potujoče skupine, ne glede na to, ali imajo stalno prebivališče ali ne, in zlasti njihov nezadosten dostop do sanitarne oskrbe je bil priznan v sporočilu Komisije z dne 7. oktobra 2020 z naslovom „Unija enakosti: strateški okvir EU za enakost, vključevanje in udeležbo Romov“, v kateri se poziva k povečanju dejanskega enakega dostopa do osnovnih storitev. Na splošno je primerno, da države članice posebno pozornost namenijo ranljivim skupinam ali skupinam, ki so marginalizirane zaradi dejavnikov, povezanih z njihovim socialno-ekonomskim položajem, etnično pripadnostjo, spolno usmerjenostjo, spolom, invalidnostjo, brezdomstvom, pravnim statusom, verskim prepričanjem ali drugimi razlogi, tako da sprejmejo ukrepe, potrebne za zagotovitev njihovega dostopa do sanitarne oskrbe. Pomembno je, da je opredelitev navedenih skupin skladna s členom 16(1) Direktive (EU) 2020/2184 Evropskega parlamenta in Sveta (24). Ukrepi za izboljšanje dostopa ranljivih in marginaliziranih skupin do sanitarne oskrbe lahko vključujejo brezplačno ali poceni zagotavljanje sanitarnih objektov na javnih mestih in zasebnih prostorih ter v stavbah javne uprave ali izboljšanje ali vzdrževanje priključka na ustrezne sisteme za zbiranje komunalne odpadne vode in ozaveščanje o najbližjih sanitarnih objektih.

(41)

Skladno s smernicami EU o človekovih pravicah glede varne pitne vode in sanitarne oskrbe, ki jih je Svet sprejel 17. junija 2019, je treba posebno pozornost nameniti potrebam žensk in deklet, saj so še posebej ogrožene in izpostavljene napadom, spolnemu nasilju in nasilju zaradi spola, nadlegovanju in drugim grožnjam za njihovo varnost pri dostopu do sanitarnih objektov zunaj njihovih domov. To je v skladu s sklepi Sveta o diplomaciji na področju voda, sprejetimi 19. novembra 2018, ki ponovno potrjujejo pomen vključevanja vidika spola v diplomacijo na področju voda. Zato bi morale države članice posebno pozornost nameniti ženskam in dekletom kot ranljivi skupini ter sprejeti ukrepe, potrebne za izboljšanje ali ohranitev varnega dostopa do sanitarne oskrbe zanje.

(42)

V oceni je bilo ugotovljeno, da bi bilo ravnanje z blatom mogoče izboljšati, da bi ga bolje uskladili z načeli krožnega gospodarstva in hierarhije ravnanja z odpadki, kot je opredeljena v členu 4 Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (25). Ukrepi za boljše spremljanje in zmanjšanje onesnaževanja pri viru z izpusti negospodinjske odpadne vode bodo pripomogli k izboljšanju kakovosti proizvedenega blata in zagotovili njegovo varno uporabo v kmetijstvu. Da bi zagotovili ustrezno in varno predelavo hranil, vključno s kritično snovjo fosforjem, iz blata, bi bilo treba na ravni Unije določiti minimalno kombinirano stopnjo ponovne uporabe in recikliranja. Države članice bi morale imeti možnost, da se odločijo, ali bodo ponovno uporabile ali reciklirale, ali oboje, komunalno odpadno vodo ali blato, ali oboje, za predelavo fosforja. Kombinirana minimalna stopnja ponovne uporabe in recikliranja bi morala upoštevati vsebnost fosforja v blatu, ki se lahko od območja do območja razlikuje. Upoštevati bi morala tudi stopnjo nasičenosti posameznega nacionalnega trga, na primer razpoložljivost drugih virov fosforja iz organskih virov, na primer iz živinoreje, in možnosti za njegovo absorpcijo v kmetijstvu. Države članice bi bilo treba spodbujati k spremljanju mikroonesnaževal v blatu, zlasti kadar obstaja tveganje kopičenja mikroonesnaževal v blatu in kadar se le-to ponovno uporablja v kmetijstvu, da bi tako izboljšali znanje o njegovi prisotnosti ter zavarovali okolje in zdravje ljudi. Spodbujati bi bilo treba pravilno in varno predelavo hranil in njihovo ponovno uporabo v kmetijstvu, da bi podprli odpornost in trajnostnost kmetijskega sektorja ter prispevali k strateški avtonomiji industrije gnojil Unije. V zvezi s tem bi morale države članice ob upoštevanju nacionalnih in lokalnih možnosti predelave sprejeti ukrepe za spodbujanje proizvodnje in nabave predelanih hranil iz komunalne odpadne vode in blata. Pri ponovni uporabi blata v kmetijstvu je treba posebno pozornost nameniti mikroplastiki. Mikroplastiko bi bilo treba zato sistematično spremljati, kadar se blato ponovno uporablja v kmetijstvu. Te informacije so nujne za varno ravnanje z blatom v kmetijstvu in za morebiten pregled ustrezne politike Unije.

(43)

Ustrezno spremljanje je potrebno za preverjanje skladnosti z novimi zahtevami te direktive glede mikroonesnaževal, onesnaževanja z negospodinjsko odpadno vodo, energijske nevtralnosti ter prelivanja padavinske vode in urbane padavinske vode. Kadar je to tehnično izvedljivo in ustrezno, bi bilo treba spremljanje podpreti z uporabo digitalnih orodij. Na uporabo digitalnih orodij bi bilo treba sistematično pomisliti zlasti pri operativnem upravljanju kanalizacijskih sistemov in komunalnih čistilnih naprav. Za preverjanje skladnosti kvartarnega čiščenja v zvezi z zmanjšanjem mikroonesnaževal v izpustih komunalne odpadne vode zadostuje spremljanje omejenega sklopa reprezentativnih mikroonesnaževal. Pogostost spremljanja bi morala temeljiti na sedanjih najboljših praksah, ki se trenutno uporabljajo v Švici. Da bi navedene obveznosti ostale stroškovno učinkovite, bi jih bilo treba prilagoditi velikosti komunalnih čistilnih naprav in aglomeracij. Za namene tega spremljanja ta direktiva določa, da se izvaja vzorčenje. Vsakič, ko se opravi vzorčenje, se odvzame vzorec na vtoku in iztoku komunalne čistilne naprave. Spremljanje bo prispevalo tudi k zagotavljanju podatkov za splošni okvir okoljskega spremljanja, kot je bil vzpostavljen v osmem okoljskem akcijskem programu (26), konkretneje pa k pripravi okvira monitoringa in napovedovanja ničelnega onesnaževanja, na katerem temelji, določen v sporočilu Komisije z dne 12. maja 2021 z naslovom „Pot do zdravega planeta za vse: ‚Naproti ničelnemu onesnaževanju zraka, vode in tal‘“.

(44)

Mikroplastiko in ustrezna onesnaževala bi bilo treba po potrebi spremljati pri prelivanju padavinske vode in izpustih urbane padavinske vode iz ločenih sistemov, in sicer z reprezentativnim programom vzorčenja, ki bi omogočal oceno koncentracije, da se modelira kakovost vode. Treba bi bilo spremljati emisije toplogrednih plinov z analizami, izračuni ali modeliranjem, kadar je to ustrezno.

(45)

Države članice bi morale za zagotovitev varstva okolja in sprejetja ustreznih ukrepov v okviru vsake ocene tveganja, ki se izvede za izvajanje te direktive in drugega prava Unije, spremljati širok spekter onesnaževal na vtoku in iztoku komunalnih čistilnih naprav. Da bi se izognili nepotrebnemu bremenu, bi bilo treba spremljati le onesnaževala, za katera se lahko pričakuje, da so prisotna v komunalni odpadni vodi, ob upoštevanju velike raznolikosti onesnaževal, ki bi lahko dosegla komunalne čistilne naprave, tudi iz negospodinjskih virov odpadne vode. Države članice bi morale imeti možnost zmanjšanja pogostosti spremljanja onesnaževal, če ta ob naslednjih vzorčenjih niso prisotna. Natančneje, novejši podatki kažejo, da so PFAS prisotne v komunalni odpadni vodi, včasih v visokih koncentracijah. Najnovejši znanstveni dokazi kažejo, da PFAS zaradi svoje obstojnosti predstavljajo grožnjo za okolje ali javno zdravje. Zato sta boljše poznavanje poti, po katerih PFAS vstopajo v okolje, ter njihovo spremljanje na vtoku in iztoku komunalnih čistilnih naprav bistvenega pomena. To spremljanje bi se moralo zaradi velikega tveganja izpostavljenosti snovem PFAS in njihovega vpliva na zdravje najprej začeti takrat, ko izpusti dosežejo prispevna območja, ki se uporabljajo za odvzem pitne vode.

(46)

Da bi zmanjšali upravno breme in bolje izkoristili možnosti, ki jih ponuja digitalizacija, bi bilo treba izboljšati in poenostaviti poročanje o izvajanju te direktive, in sicer z odpravo obveznosti za države članice, da vsaki dve leti poročajo Komisiji, in za Komisijo, da objavi dvoletna poročila. To obveznost bi bilo treba nadomestiti z zahtevo, da morajo države članice ob podpori EEA izboljšati obstoječe nacionalne standardizirane nabore podatkov, vzpostavljene z Direktivo 91/271/EGS, in jih redno posodabljati. Komisija bo te nabore podatkov uporabila za preverjanje skladnosti s to direktivo. Primerno je, da model poročanja razvije EEA v sodelovanju z državami članicami. Komisiji in EEA bi bilo treba zagotoviti dostop do nacionalnih podatkovnih zbirk. Za zagotovitev popolnih informacij o uporabi te direktive bi morali nabori podatkov vključevati informacije o skladnosti komunalnih čistilnih naprav z zahtevami za čiščenje (ustreza/ne ustreza zahtevam, obremenitve in koncentracija izpuščenih onesnaževal), o stopnji doseganja ciljev energijske nevtralnosti, o emisijah toplogrednih plinov iz čistilnih naprav s PE več kot 10 000 ter o ukrepih, ki so jih države članice sprejele v zvezi s prelivanjem padavinske vode in urbane padavinske vode, dostopom do sanitarne oskrbe in obdelavo v individualnih sistemih. Poleg tega bi bilo treba za optimizacijo uporabe podatkov in v podporo popolni preglednosti zagotoviti popolno skladnost z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 166/2006 (27). Informacije, zbrane s tem naborom podatkov, bi morale omogočati primerjavo in izmenjavo najboljših praks na ravni Unije v zvezi z učinkovitostjo komunalnih čistilnih naprav. Upravno breme zagotavljanja informacij in podatkov javnosti bi moralo vedno upoštevati načelo sorazmernosti.

(47)

Izvajanje Direktive 91/271/EGS se financira s tarifami za vodo in javnimi proračuni, vključno z sredstvi Unije. V prihodnosti bi morala razširjena odgovornost proizvajalca zagotoviti, da stroške kvartarnega čiščenja vsaj delno krijejo zadevne industrijske panoge, dopolnjujejo pa jih druge vrste financiranja. V preteklosti so izvajanje Direktive 91/271/EGS znatno podpirali tudi kohezijska politika Unije in programi v okviru programov Obzorje 2020 in LIFE. Za zagotovitev pravočasnega in pravilnega izvajanja te direktive je bistveno, da države članice pripravijo nacionalni izvedbeni program, vključno z dolgoročnim načrtovanjem potrebnih naložb, ki mu je priložena strategija financiranja. Te nacionalne izvedbene programe bi bilo treba sporočiti Komisiji. Da bi omejili upravno breme, se ta zahteva ne bi smela uporabljati za tiste države članice, v katerih je več kot 95 % aglomeracij skladnih z glavnimi obveznostmi čiščenja in zbiranja odpadne vode. Za nadaljevanje izvajanja te direktive bi morala Komisija pri pripravi naslednjega večletnega finančnega okvira in nadaljnjih večletnih finančnih okvirov upoštevati nacionalne izvedbene programe, ki jih sporočijo države članice, te pa bi morale brez odlašanja vzpostaviti zahtevani sistem razširjene odgovornosti proizvajalca.

(48)

Sektor zbiranja in čiščenja komunalne odpadne vode je specifičen in deluje kot zaprti trg, pri čemer so javna in mala podjetja priključena na kanalizacijski sistem, ne da bi imela možnost izbrati svoje upravljavce. Zato je pomembno zagotoviti javni dostop do ključnih kazalnikov uspešnosti upravljavcev, kot so dosežena raven čiščenja, stroški čiščenja, porabljena in proizvedena energija ter s tem povezani emisije toplogrednih plinov in ogljični odtis. Da bi se javnost bolje zavedala posledic čiščenja komunalne odpadne vode, bi bilo treba vsaj v aglomeracijah s PE nad 10 000, po možnosti pa tudi v tistih s PE nad 1 000, vsakemu gospodinjstvu zagotoviti ključne informacije o letnih stroških zbiranja in čiščenja odpadne vode na lahko dostopen način, na primer na računih, medtem ko bi morale biti druge podrobne informacije dostopne v uporabniku prijazni obliki zapisa na spletu, in sicer na spletnem mestu upravljavca ali pristojnega organa.

(49)

Z Direktivo 2003/4/ES Evropskega parlamenta in Sveta (28) se zagotavlja pravica dostopa do informacij o okolju v državah članicah v skladu Konvencijo Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah iz leta 1998 (v nadaljnjem besedilu: Aarhuška konvencija) (29). Aarhuška konvencija vključuje širok nabor obveznosti, povezanih z zagotavljanjem informacij o okolju na zahtevo in njihovim dejavnim razširjanjem. Pomembno je, da določbe te direktive o dostopu do informacij in dogovorih o souporabi podatkov dopolnjujejo navedeno direktivo z uvedbo obveznosti, da se javnosti na spletu dajo na voljo informacije o zbiranju in čiščenju komunalne odpadne vode na uporabniku prijazen način, ne da bi se s tem vzpostavila ločena pravna ureditev.

(50)

Zaradi doseganja učinkovitosti te direktive in njenega cilja varovati javno zdravje v okviru okoljske politike Unije je potrebno, da se lahko fizične ali pravne osebe ali po potrebi njihove zakonito ustanovljene organizacije nanjo sklicujejo v sodnih postopkih in da lahko nacionalna sodišča to direktivo upoštevajo kot element prava Unije, da bi med drugim po potrebi presojala odločitve nacionalnih organov. Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije na podlagi načela lojalnega sodelovanja, določenega v členu 4(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU), sodno varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, zagotovijo sodišča držav članic. V členu 19(1) PEU se od držav članic poleg tega zahteva, da določijo pravna sredstva, zadostna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije. To bi bilo treba storiti v skladu z nacionalnimi pravili, ne da bi pri tem določbi o nadomestilu odvzeli polni učinek. Hkrati bi morali imeti člani zadevne javnosti v skladu z Aarhuško konvencijo dostop do pravnega varstva, da bi prispevali k varovanju pravice živeti v okolju, ki je primerno za osebno zdravje in dobro počutje.

(51)

Da bi to direktivo prilagodili znanstvenemu in tehničnemu napredku, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s spremembo nekaterih delov prilog, kar zadeva prilagoditev spremljanja najsodobnejšim metodam spremljanja, tudi z namenom optimalne uporabe digitalnih orodij in upoštevanja ustreznih metod, ki se uporabljajo v drugem ustreznem pravu Unije, in vrednotenje rezultatov za zahteve za terciarno in kvartarno čiščenje ter zahteve za predhodne predpise in posebna dovoljenja za izpuste negospodinjske odpadne vode v kanalizacijske sisteme in komunalne čistilne naprave, in v zvezi z dopolnitvijo te direktive z določitvijo minimalne kombinirane stopnje ponovne uporabe in recikliranja fosforja iz blata in komunalne odpadne vode, pri čemer upošteva razpoložljive tehnologije, vire in ekonomsko upravičenost za predelavo fosforja, ter posodobitvijo informacij za javnost na spletu in za gospodinjstva. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (30). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(52)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za sprejetje standardov za zasnovo individualnih sistemov, za določitev oblike poročanja in ravni podrobnosti informacij v zvezi s posameznimi sistemi, za določitev oblike zapisa in metode ocene tveganja, ki se uporablja v okviru kvartarnega čiščenja, za sprejetje metod spremljanja in ocenjevanja kazalnikov kvartarnega čiščenja in ciljev glede energijske nevtralnosti, za določitev skupnih pogojev in meril za uporabo izjeme od razširjene odgovornosti proizvajalca za nekatere izdelke, za določitev metodologij v podporo razvoju celovitih načrtov ravnanja s komunalno odpadno vodo, za pripravo alternativnih kazalnikov za okvirni cilj zmanjšanja onesnaževanja, temelječ na obremenitvi, na primer na podlagi količine, pogostosti prelivanja padavinske vode, količine izpuščene urbane padavinske vode ali drugih ustreznih alternativnih kazalnikov, za določitev najmanjše pogostosti vzorčenja in metodologij za merjenje antimikrobične odpornosti, neposrednih in posrednih emisij toplogrednih plinov in mikroplastike v komunalni odpadni vodi in blatu, za določitev minimalnega seznama ustreznih onesnaževal, za katere je verjetno, da so prisotna v komunalni odpadni vodi, vključno z metodologijo za opredelitev ustreznih onesnaževal, katerih prisotnost je verjetna, in merili za preučitev izključitve nekaterih onesnaževal, ki jih je treba spremljati, za določitev harmonizirane metodologije za merjenje parametrov „vsota per- in polifluoroalkilnih snovi (PFAS)“ in „skupno PFAS“ v komunalni odpadni vodi ter za sprejetje oblike zapisa in načinov predstavitve informacij o izvajanju te direktive, ki jih morajo predložiti države članice in zbrati EEA. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (31).

(53)

Države članice bi morale določiti pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, in sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se te kazni izvajajo. Kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne ter bi morale po potrebi upoštevati finančni položaj odgovorne fizične ali pravne osebe.

(54)

Na podlagi Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje bi morala Komisija opraviti oceno te direktive v določenem roku od datuma, določenega za njen prenos. To ocenjevanje bi moralo temeljiti na izkušnjah in podatkih, pridobljenih med izvajanjem te direktive, vseh razpoložljivih priporočilih SZO ter ustreznih znanstvenih, analitičnih in epidemioloških podatkih. Pri njem bi bilo treba posebno pozornost nameniti analizi ustreznosti javnozdravstvenih parametrov, ki se uporabljajo pri nadzoru komunalne odpadne vode, analizi dodanih vrednosti obveznega spremljanja javnozdravstvenih parametrov, analizi morebitne potrebe po prilagoditvi seznama izdelkov, ki jih pokrivajo sistemi razširjene odgovornosti proizvajalca, vključno s pogoji za izjeme, analizi morebitnih učinkov potencialno različnih stopenj prispevkov za proizvajalce, ki jih določijo države članice, na delovanje notranjega trga, analizi izvedljivosti in ustreznosti razvoja sistema razširjene odgovornosti proizvajalca za izdelke, ki povzročajo nastanek PFAS in mikroplastike, analizi dodane vrednosti in ustreznosti zahteve po obveznih nacionalnih načrtih za ponovno uporabo vode, vključno z nacionalnimi cilji in ukrepi, oceni cilja energijske nevtralnosti, da se analizirajo tehnična in ekonomska izvedljivost ter okoljske in podnebne koristi za doseganje višje ravni energetske neodvisnosti sektorja, oceni možnosti za merjenje neposrednih in posrednih emisij toplogrednih plinov iz sektorja komunalne odpadne vode, oceni možnosti dosege podnebne nevtralnosti sektorja čiščenja komunalne odpadne vode in časa, potrebnega za navedeno, ter izvedljivosti in ustreznosti določitve minimalnih stopenj ponovne uporabe in recikliranja dušika iz blata ali komunalne odpadne vode ali obojega v Uniji.

(55)

V Direktivi 91/271/EGS so določeni posebni roki za Mayotte, saj je od leta 2014 uvrščena med najbolj oddaljene regije v smislu člena 349 PDEU. Zato bi bilo treba začetek uporabe obveznosti vzpostavitve kanalizacijskih sistemov in obveznosti uporabe sekundarnega čiščenja komunalne odpadne vode iz aglomeracije s PE 2 000 in več za Mayotte odložiti.

(56)

Primerno je upoštevati poseben položaj Mayotta in drugih najbolj oddaljenih regij Unije, navedenih v členu 349 PDEU, zaradi katerega se določijo posebni ukrepi za podporo tem regijam. V zvezi s čiščenjem komunalne odpadne vode na teh območjih bi bilo treba posebno pozornost nameniti težavni topografiji in otoški legi teh območij.

(57)

Za zagotovitev kontinuitete varstva okolja je pomembno, da države članice ohranijo vsaj sedanjo raven terciarnega čiščenja, dokler ne začnejo veljati nove zahteve za zmanjšanje vsebnosti fosforja in dušika. Zato bi se moral člen 5 Direktive 91/271/EGS še naprej uporabljati, dokler se ne začnejo uporabljati navedene nove zahteve.

(58)

Ker ciljev te direktive, in sicer varovati okolje in javno zdravje, doseči napredek pri doseganju cilja podnebne nevtralnosti v zvezi z dejavnostmi zbiranja in čiščenja komunalne odpadne vode, izboljšati dostop do sanitarne oskrbe ter zagotoviti reden nadzor parametrov, pomembnih za javno zdravje, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(59)

Obveznost prenosa te direktive v nacionalno pravo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki so bile v primerjavi z Direktivo 91/271/EGS vsebinsko spremenjene. Obveznost prenosa nespremenjenih določb izhaja iz navedene direktive.

(60)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede rokov za prenos direktiv v nacionalno pravo, ki so navedeni v delu B Priloge VII –

(1)

„komunalna odpadna voda“ pomeni kar koli od naslednjega:

(2)

„gospodinjska odpadna voda“ pomeni odpadno vodo iz naselij, služb in ustanov, ki izvira pretežno iz človeškega metabolizma ali iz dejavnosti gospodinjstev ali iz obeh;

(3)

„negospodinjska odpadna voda“ pomeni odpadno vodo, ki ni gospodinjska odpadna voda in urbana padavinska voda ter ki se odvaja iz prostorov, ki se uporabljajo za opravljanje trgovinske, industrijske ali gospodarske dejavnosti;

(4)

„aglomeracija“ pomeni območje, na katerem je prebivalstvo, izraženo v populacijskem ekvivalentu, – v kombinaciji z gospodarskimi dejavnostmi ali brez njih – dovolj zgoščeno, da je mogoče komunalno odpadno vodo zbirati in odvajati v eno ali več komunalnih čistilnih naprav ali do enega ali več končnih mest izpusta;

(5)

„urbana padavinska voda“ pomeni padavine v aglomeracijah, zbrane v kombiniranih ali ločenih kanalizacijah;

(6)

„prelivanje padavinske vode“ pomeni izpust neprečiščene komunalne odpadne vode v sprejemne vode iz kombiniranih kanalizacij, ki ga povzročijo padavine ali izpadi sistema;

(7)

„kanalizacijski sistem“ pomeni sistem kanalov, ki zbira in odvaja komunalno odpadno vodo;

(8)

„kombinirana kanalizacija“ pomeni posamezen kanal, ki zbira in odvaja komunalno odpadno vodo, vključno z urbano padavinsko vodo;

(9)

„ločena kanalizacija“ pomeni kanal, ki ločeno zbira in odvaja eno od naslednjega:

(10)

„populacijski ekvivalent 1“ ali „PE 1“ pomeni organsko, biološko razgradljivo obremenitev na dan, ki ima petdnevno biokemijsko potrebo po kisiku (BPK5) 60 g kisika na dan;

(11)

„primarno čiščenje“ pomeni čiščenje komunalne odpadne vode s fizikalnim ali kemijskim postopkom, ali obema, ki vključuje posedanje trdnih delcev, ali z drugimi postopki, pri katerih se BPK5 vtočne odpadne vode pred izpustom zmanjša za vsaj 20 %, vsebnost neraztopljenih snovi surove odpadne vode pa za vsaj 50 %;

(12)

„sekundarno čiščenje“ pomeni čiščenje komunalne odpadne vode s postopkom, ki večinoma vključuje biološko čiščenje s sekundarnim posedanjem, ali s kakim drugim postopkom, pri katerem se zmanjša vsebnost biološko razgradljivih organskih snovi v komunalni odpadni vodi;

(13)

„terciarno čiščenje“ pomeni čiščenje komunalne odpadne vode s postopkom, pri katerem se zmanjša vsebnost dušika ali fosforja ali obeh v komunalni odpadni vodi;

(14)

„kvartarno čiščenje“ pomeni čiščenje komunalne odpadne vode s postopkom, pri katerem se zmanjša vsebnost širokega spektra mikroonesnaževal v komunalni odpadni vodi;

(15)

„blato“ pomeni organske ali neorganske ostanke, ki so posledica čiščenja komunalne odpadne vode iz komunalne čistilne naprave, razen peska, masti, drugih odpadkov ter vseh drugih ostankov pri presejanju in ostankov iz faze predhodne obdelave;

(16)

„evtrofikacija“ pomeni obogatitev vode s hranili, zlasti s spojinami dušika ali fosforja ali obema, kar povzroči pospešeno rast alg in višjih rastlinskih vrst, posledica česar je neželena motnja ravnotežja organizmov, prisotnih v vodi, ter kakovosti zadevne vode;

(17)

„mikroonesnaževalo“ pomeni snov, kakor je opredeljena v členu 3, točka 1, Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (32), vključno z njenimi razgradnimi produkti, ki je običajno prisotna v vodnem okolju, komunalni odpadni vodi ali blatu in ki se lahko na podlagi ustreznih meril iz delov 3 in 4 Priloge I k Uredbi (ES) št. 1272/2008 tudi v nizkih koncentracijah šteje za nevarno za ali okolje ali zdravje ljudi;

(18)

„razmerje redčenja“ pomeni razmerje med povprečjem letnega pretoka sprejemnih voda na mestu izpusta za zadnjih pet let in povprečjem letne količine izpusta komunalne odpadne vode v površinske vode za zadnjih pet let;

(19)

„proizvajalec“ pomeni vsakega proizvajalca, uvoznika ali distributerja, ki poklicno daje izdelke na trg države članice, med drugim s pogodbami, sklenjenimi na daljavo, kot so opredeljene v členu 2, točka 7, Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (33);

(20)

„organizacija za izpolnjevanje obveznosti proizvajalcev“ pomeni nacionalno priznano organizacijo, ustanovljeno z namenom, da se proizvajalcem omogoči izpolnjevanje njihovih obveznosti na podlagi členov 9 in 10;

(21)

„sanitarna oskrba“ pomeni objekte in storitve za varno, higiensko, varovano ter družbeno in kulturno sprejemljivo ravnanje s človeškim urinom in fekalijami ter njihovo odstranjevanje, kot tudi za menjavo in odlaganje izdelkov za zaščito med menstruacijo, ki zagotavljajo zasebnost in dostojanstvo;

(22)

„antimikrobična odpornost“ pomeni sposobnost mikroorganizmov za preživetje ali rast v prisotnosti antimikrobičnega sredstva v koncentraciji, ki je običajno dovolj visoka, da lahko zavre rast ali uniči mikroorganizme iste vrste;

(23)

„eno zdravje“ pomeni „eno zdravje“, kakor je opredeljeno v členu 3, točka 7, Uredbe (EU) 2022/2371 Evropskega parlamenta in Sveta (34);

(24)

„zadevna javnost“ pomeni javnost, na katero vpliva ali bo verjetno vplivalo sprejetje odločitve o izvajanju obveznosti, določenih v členu 6, 7 ali 8 te direktive, ali ki ima za sprejetje odločitve interes; za namene te opredelitve se šteje, da imajo interes nevladne organizacije, ki se zavzemajo za varovanje okolja ali zdravja ljudi in izpolnjujejo zahteve iz nacionalnega prava;

(25)

„mediji za biološke filtre“ pomeni kakršno koli podporo, običajno plastično, ki se uporablja za razvoj bakterij, potrebnih za čiščenje komunalne odpadne vode;

(26)

„dajanje na trg“ pomeni prvo omogočanje dostopnosti izdelka na trgu države članice;

(27)

„obremenitev“ pomeni količino organske, biološko razgradljive snovi, merjeno kot BPK5, v komunalni odpadni vodi, izraženo v PE, ali katero koli onesnaževalo ali hranilo, izraženo v enotah mase na čas;

(28)

„individualni sistem“ pomeni sanitarni objekt, ki zbira, skladišči, čisti ali odstranjuje gospodinjsko odpadno vodo iz stavb ali delov stavb, ki niso priključeni na kanalizacijski sistem za odvajanje.

(a)

ugotovijo, katere osebe nimajo dostopa ali imajo le omejen dostop do sanitarnih objektov, pri čemer posebno pozornost namenijo ranljivim in marginaliziranim skupinami ter navedejo razloge za tako pomanjkanje dostopa;

(b)

ocenijo možnosti za izboljšanje dostopa takih oseb do sanitarnih objektov;

(c)

v vseh aglomeracijah s PE 10 000 in več spodbujajo vzpostavitev zadostnega števila sanitarnih objektov na javnih mestih, ki so brezplačno dostopni in, zlasti za ženske, varni, ter poskrbijo za ustrezno obveščanje javnosti o teh objektih;

(d)

v vseh aglomeracijah s PE 5 000 in več spodbujajo pristojne organe, naj zagotovijo zadostno število brezplačnih sanitarnih objektov v javnih stavbah, zlasti v upravnih stavbah;

(e)

spodbujajo, da se v restavracijah, trgovinah in podobnih zasebnih prostorih, ki so javno dostopni, vsem omogoči dostop do sanitarnih objektov brezplačno ali za nizko uporabnino.