(1)

Unija temelji na vrednotah človekovega dostojanstva, svobode, enakosti in spoštovanja človekovih pravic ter je zavezana boju proti diskriminaciji, tudi na podlagi invalidnosti, kot je določeno v Pogodbi o Evropski uniji (PEU), Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) in Konvenciji Združenih narodov o pravicah invalidov (4).

(2)

Unija v členu 26 Listine priznava in spoštuje pravico invalidov do ukrepov za zagotavljanje njihove samostojnosti, socialne in poklicne vključenosti ter sodelovanja v življenju skupnosti.

(3)

Vsak državljan Unije ima temeljno pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s PEU in PDEU ter ukrepi, ki so bili sprejeti za njuno uveljavitev. V členu 18 Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov sta invalidom enako kot drugim priznani med drugim pravici do svobode gibanja in svobode pri izbiri prebivališča.

(4)

Po mnenju Sodišča Evropske unije je namen državljanstva Unije, da postane temeljni status državljanov držav članic pri uveljavljanju pravice do gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, s čimer tistim, ki so v enakem položaju, omogoča, da se jih na področju uporabe ratione materiae PDEU obravnava enakopravno, neodvisno od njihovega državljanstva in ob upoštevanju izjem, ki so izrecno predvidene v zvezi s tem.

(5)

Unija je pogodbenica Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov in je v okviru svojih pristojnosti zavezana njenim določbam, ki so sestavni del pravnega reda Unije. Vse države članice so pogodbenice Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov in so ji zavezane v okviru svojih pristojnosti. Čeprav so Unija in vse države članice podpisale in ratificirale Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov, je treba doseči napredek na področju enakosti invalidov tako na ravni Unije kot v vseh državah članicah.

(6)

V Konvenciji Združenih narodov o pravicah invalidov je določeno, da so invalidi ljudje z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki lahko v povezavi z različnimi ovirami v okolju, upravnimi, tehnološkimi in družbenimi ovirami privedejo do tega, da so obravnavani diskriminatorno. Namen Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov je zato spodbujati, varovati in invalidom zagotavljati polno in enakopravno uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin brez kakršne koli diskriminacije ter spodbujati spoštovanje njihovega prirojenega dostojanstva, osebne samostojnosti, ki vključuje svobodo izbire, in neodvisnosti posameznikov, s čimer se zagotovi, da enako kot drugi polno in učinkovito sodelujejo v družbi in so vanjo vključeni. V Konvenciji sta priznana tudi pomen spoštovanja različnosti in sprejemanja invalidov kot dela človekove raznolikosti in humanosti ter potreba po sprejetju ustreznih ukrepov, da se invalidom zagotovita enakost možnosti in dostopnost. V Konvenciji je navedeno, da so invalidne ženske in deklice žrtve različnih vrst diskriminacije, zato države pogodbenice sprejmejo ukrepe, s katerimi jim zagotovijo polno in enako uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V njej so priznane tudi težke razmere, s katerimi se spoprijemajo invalidi, ki so žrtve mnogovrstnih ali hudih oblik diskriminacije zaradi rase, barve, spola, jezika, vere, političnega ali drugega prepričanja, nacionalnega, etničnega ali socialnega izvora, lastnine, rojstva, starosti ali druge okoliščine.

(7)

Evropski steber socialnih pravic (5), ki so ga 17. novembra 2017 v Göteborgu skupaj razglasili Evropski parlament, Svet in Komisija (v nadaljnjem besedilu: steber), v načelu št. 3 določa, da ima vsakdo, med drugim ne glede na invalidnost, pravico do enakega obravnavanja in enakih možnosti v zvezi z zaposlitvijo, socialno zaščito, izobraževanjem ter dostopom do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, in da je treba spodbujati enake možnosti nezadostno zastopanih skupin. Poleg tega steber v načelu št. 17 invalidom priznava pravico do dohodkovne podpore, ki zagotavlja dostojno življenje, storitev, ki jim omogočajo udeležbo v družbi, ter delovnega okolja, prilagojenega njihovim potrebam.

(8)

Namen strategije o pravicah invalidov za obdobje 2021–2030, ki je bila sprejeta s sporočilom Komisije z dne 3. marca 2021, je obravnavati različne izzive, s katerimi se spoprijemajo invalidi, in doseči napredek na vseh področjih Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, in sicer tako na ravni Unije kot na nacionalni ravni.

(9)

Cilj Direktive (EU) 2019/882 Evropskega parlamenta in Sveta (6) je izboljšati dostop do nekaterih proizvodov in storitev, in sicer z odpravo in preprečevanjem ovir, ki nastajajo zaradi različnih zahtev glede dostopnosti v državah članicah, ter tako prispevati k povečanju razpoložljivosti dostopnih proizvodov in storitev na notranjem trgu, vključno z dostopom do spletišč in storitev nekaterih javnih služb, ki temeljijo na mobilnih napravah, ter izboljšati dostopnost ustreznih informacij. Poleg tega je cilj Direktive (EU) 2016/2102 Evropskega parlamenta in Sveta (7) izboljšati dostopnost spletišč in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja.

(10)

Poleg tega se v okviru prava Unije zagotavljajo tudi pravica do nediskriminacije pri dostopu do prevoza in druge pravice. Primeri takih pravic vključujejo pravico potnikov invalidov in potnikov z omejeno mobilnostjo do brezplačne pomoči pri potovanju z zračnimi, železniškimi ali vodnimi prevoznimi sredstvi ali z avtobusom, vzpostavljeno z uredbami (ES) št. 1107/2006 (8), (EU) 2021/782 (9), (EU) št. 1177/2010 (10) oziroma (EU) št. 181/2011 (11) Evropskega parlamenta in Sveta. Pravo Unije, zlasti Direktiva 1999/62/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12), državam članicam omogoča tudi, da določijo znižane cestnine ali uporabnine za ceste, mostove ali predore, za katere se zaračunavajo cestne pristojbine, ter izvzetja iz obveznosti plačevanja takih cestnin ali uporabnin za vsako vozilo, ki ga uporablja invalid ali je v lasti invalida.

(11)

Invalidi lahko za priznanje statusa invalidnosti vložijo vlogo pri pristojnih organih ali telesih države članice, v kateri prebivajo, saj je to v pristojnosti držav članic. Postopki ocenjevanja invalidnosti se med državami članicami razlikujejo. Kadar pristojni organi ali telesa priznajo status invalidnosti vložnika, lahko izdajo potrdilo o invalidnosti, kartico ugodnosti za invalide ali drug uradni dokument, s katerim se priznava status invalidnosti vložnika. V državah članicah, ki nimajo opredelitve statusa invalidnosti, se lahko upravičenost do posebnih storitev na podlagi invalidnosti uporabi pri dodeljevanju storitev ali ugodnosti invalidom.

(12)

V Konvenciji Združenih narodov o pravicah invalidov se priznava, da sta diskriminacija in družbena izključenost, ki ju doživljajo invalidi, posledica ovir v okolju, sistemskih in vedenjskih ovir v družbi, ne pa okvar. Zaradi pomanjkanja vzajemnega priznavanja statusa invalidnosti med državami članicami se invalidi pogosto soočajo s posebnimi in znatnimi težavami in ovirami pri uveljavljanju svojih temeljnih pravic do enakega obravnavanja, nediskriminacije in prostega gibanja. To velja zlasti za kratkoročno bivanje ali obiske v drugi državi članici v smislu člena 6 Direktive 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta (13), ki določa, da imajo državljani Unije in njihovi družinski člani pravico do prebivanja v drugi državi članici za obdobje do treh mesecev, ne da bi bili zavezani kakršnim koli pogojem ali formalnostim razen zahtevi, da imajo veljavno osebno izkaznico ali potni list. Za obdobja, daljša od treh mesecev, morajo biti v skladu s členom 7 navedene direktive izpolnjeni dodatni pogoji, v tem primeru pa je v členu 8 navedene direktive določeno, da lahko država članica gostiteljica od državljanov Unije zahteva, da se prijavijo pri ustreznih organih.

(13)

Če z zakonom ni določeno drugače ali drugače dogovorjeno med državami članicami, lahko invalidnost invalidov, ki se zaradi zaposlitve, študija ali iz drugih razlogov za dlje časa preselijo v drugo državo članico, ocenijo in uradno priznajo pristojni organi ali telesa druge države članice, prav tako lahko invalidi prejmejo potrdilo o invalidnosti, kartico ugodnosti za invalide ali drug uradni dokument, s katerim se priznava njihov status invalidnosti, oziroma odločitev o upravičenosti do posebnih storitev na podlagi invalidnosti, v skladu s pravili, ki se uporabljajo v tej državi članici.

(14)

Za spodbujanje prostega gibanja invalidov, ki sodelujejo v programu mobilnosti Unije, bi bilo treba v času trajanja tega programa z uporabo evropske kartice ugodnosti za invalide in evropske parkirne karte za invalide zagotoviti nadaljnji enak dostop do posebnih pogojev ali prednostne obravnave ali do pogojev parkiranja in parkirnih mest. Programi mobilnosti Unije zajemajo programe, ki jih je Unija vzpostavila za podporo mobilnosti oseb za določeno obdobje v drugo državo članico za namene izobraževanja ali usposabljanja, poklicne, državljanske ali kulturne namene, kot sta program Evropska solidarnostna enota ali Erasmus + , vzpostavljena z uredbama (EU) 2021/888 (14) oziroma (EU) 2021/817 (15) Evropskega parlamenta in Sveta.

(15)

Vendar se osebe s priznanim statusom invalidnosti ali upravičenostjo do posebnih storitev na podlagi invalidnosti, kadar za krajši čas potujejo v državo članico, ki ni država članica, v kateri prebivajo, ali jo obiščejo, redno soočajo z velikimi težavami in ovirami, kadar njihov status invalidnosti ali upravičenost do posebnih storitev na podlagi invalidnosti nista priznana v državi članici, v katero potujejo ali ki jo obiščejo, in kadar nimajo potrdila o invalidnosti, kartice ugodnosti za invalide ali drugega uradnega dokumenta, s katerim se priznava njihov status invalidnosti ali upravičenost do posebnih storitev na podlagi invalidnosti v državi članici gostiteljici, da bi lahko koristile prednosti posebnih pogojev ali prednostne obravnave, ki je na voljo v tej državi. Zlasti osebe z nevidno invalidnostjo se pogosto srečujejo s posebnimi težavami, ko se od njih zahteva, da svojo invalidnost dokažejo, medtem ko potujejo v drugo državo članico ali jo obiščejo.

(16)

Invalidi, ki potujejo v drugo državo članico ali jo obiščejo, so pri uveljavljanju svojih pravic do prostega gibanja v znatno slabšem položaju v primerjavi z neinvalidnimi osebami in invalidi, ki imajo potrdilo o invalidnosti, kartico ugodnosti za invalide ali drug uradni dokument, s katerim se jim priznava status invalidnosti ali upravičenost do posebnih storitev na podlagi invalidnosti v državi članici, v katero potujejo ali ki jo obiščejo.

(17)

Poleg tega so invalidi zaradi nevednosti, če ali v kolikšni meri bodo njihov status invalidnosti ali upravičenost do posebnih storitev na podlagi invalidnosti in uradni dokumenti, s katerimi se ta status ali upravičenost priznava, priznani med potovanjem v drugo državo članico ali njenim obiskom, v znatno negotovem položaju. To težavo dodatno zaostruje omejena razpoložljivost spletnih informacij o njihovih posebnih pravicah in razpoložljivih ugodnostih. To lahko invalide na koncu odvrne od uveljavljanja svojih pravic do prostega gibanja ter od tega, da polno in učinkovito sodelujejo v družbi in so vanjo vključeni.

(18)

Državljani Unije so v številnih peticijah, naslovljenih na Evropski parlament, izrazili zaskrbljenost zaradi pomanjkanja vzajemnega priznavanja invalidnosti po vsej Uniji in zahtevali uvedbo kartice ugodnosti za invalide na ravni Unije.

(19)

Poleg različnih vidnih in nevidnih fizičnih, socialnih in drugih ovir za dostop do javnih in zasebnih prostorov in storitev ter pomanjkanje primernih prilagoditev so visoki stroški ključni dejavnik, ki mnoge invalide odvračajo od potovanj. Invalidi imajo posebne potrebe, zaradi katerih nastanejo dodatni stroški, povezani z njihovo invalidnostjo, in ki lahko zahtevajo prisotnost oseb, ki jih spremljajo ali jim pomagajo, vključno z osebami, ki so v skladu z nacionalnim pravom ali prakso priznane kot osebni pomočniki, ali tolmačev za znakovni jezik ali živali vodnic, zaradi česar so njihovi potni stroški višji od potnih stroškov neinvalidnih oseb. Pomanjkanje priznavanja statusa invalidnosti ali upravičenosti do posebnih storitev na podlagi invalidnosti v drugih državah članicah bi lahko omejilo njihov dostop do posebnih pogojev ali prednostne obravnave ali do pogojev parkiranja in parkirnih mest, rezerviranih za invalide, kot so brezplačen dostop ali znižane tarife, prednostni sedeži v javnem prevozu ali rezervirana parkirna mesta, kar vpliva na njihove potne stroške, življenje, družbeno in ekonomsko vključenost ter osebno samostojnost. Poleg tega lahko splošno razširjeno nepoznavanje politik psihosocialne, kognitivne, fizične ali senzorične dostopnosti privede do diskriminatornega ravnanja do invalidov.

(20)

Prednostna obravnava, kot je osebna pomoč, prednostni dostop ali možnost, da se zaobide čakalne vrste, ne glede na to, ali je ponujena za plačilo ali ne, je pogosto pomembna, da se invalidom omogoči, da dostopajo do različnih storitev, dejavnosti in objektov ter da jih v celoti izkoristijo. Vendar invalidi zaradi pomanjkanja vzajemnega priznavanja statusa invalidnosti ali upravičenosti do posebnih storitev na podlagi invalidnosti in uradnih dokumentov, s katerimi se ta status ali upravičenost priznava in ki so bili izdani v drugih državah članicah, v državi članici, v katero potujejo ali ki jo obiščejo, morda ne bi mogli koristiti posebnih pogojev ali prednostne obravnave, ki jih javni organi ali zasebni izvajalci v tej državi članici ponujajo imetnikom potrdila o invalidnosti, kartice ugodnosti za invalide ali drugih uradnih dokumentov, s katerim se priznava njihov status invalidnosti ali upravičenost do posebnih storitev na podlagi invalidnosti in ki so bili izdani v tej državi članici.

(21)

Pilotni projekt o evropski kartici ugodnosti za invalide, ki se je začel izvajati leta 2016 in je bil izveden v osmih državah članicah, je bil sicer prostovoljen in po obsegu omejen, a je pokazal, da ima omogočanje vzajemnega priznavanja statusa invalidnosti ali upravičenosti do posebnih storitev na podlagi invalidnosti med državami članicami prednosti za invalide pri dostopu do posebnih pogojev ali prednostne obravnave, kar zadeva storitve na področju kulture, prostega časa in športa ter v nekaterih primerih prevoza, pa tudi pri podpori njihovemu kratkotrajnemu čezmejnemu gibanju v Uniji, ter dokazal, da so cilji evropske kartice ugodnosti za invalide še naprej relevantni za aktualne potrebe invalidov. Poleg tega je ta pilotni projekt vključeval še druge primere storitev, dejavnosti in objektov, v okviru katerih se invalidom ponujajo posebni pogoji ali prednostna obravnava.

(22)

Invalidi lahko na podlagi svojega statusa invalidnosti ali upravičenosti do posebnih storitev na podlagi invalidnosti pri pristojnih organih ali telesih države članice, v kateri prebivajo, vložijo vlogo za izdajo parkirne karte za invalide, s katero se jim priznava pravica do nekaterih pogojev parkiranja in parkirnih mest, rezerviranih za invalide. Vsaka država članica ima na lokalni, regionalni ali nacionalni ravni vzpostavljen postopek za predložitev vloge za pridobitev parkirne karte za invalide ali osebe, ki jih spremljajo ali jim pomagajo, vključno z osebnimi pomočniki, in merila, ki morajo biti izpolnjena, da so do nje upravičeni.

(23)

V Priporočilu Sveta 98/376/ES (16) je določen evropski model parkirne karte za invalide, kar olajšuje priznavanje takih parkirnih kart v različnih državah članicah. Vendar je to priporočilo nezavezujoče, zato sta njegovo izvajanje in vključitev posebnih nacionalnih dodatkov ali odstopanj od priporočenega modela privedla do različnih parkirnih kart za invalide. Taka raznolikost ovira čezmejno priznavanje teh parkirnih kart v različnih državah članicah ter dostop invalidov do zagotovljenih posebnih pogojev parkiranja in parkirnih mest, rezerviranih za imetnike parkirne karte za invalide v drugih državah članicah. Poleg tega navedeno priporočilo ni bilo posodobljeno, da bi odražalo trenutni tehnološki in digitalni razvoj. Države članice imajo tudi težave z goljufijami in ponarejanjem, kar zadeva parkirne karte za invalide, saj je oblika običajno precej preprosta in jo je enostavno ponarediti ter je v praksi v vsaki državi članici drugačna, zaradi česar jo je težko preveriti. Ob upoštevanju te direktive, ki določa pravno zavezujoča pravila, ki so na tem področju podrobnejša, Priporočilo 98/376/ES ne dosega več svojih ciljev. Vendar bi morale imeti države članice možnost dovoliti, da imajo parkirne karte za invalide, izdane pred datumom začetka uporabe ukrepov za prenos te direktive v skladu z navedenim priporočilom, na njihovem ozemlju enak učinek kot evropska parkirna karta za invalide.

(24)

Da bi invalidom olajšali dostop do posebnih pogojev ali prednostne obravnave, povezane s storitvami, vključno s storitvami potniškega prevoza, dejavnostmi in objekti, tudi kadar se ne zagotavljajo za plačilo, v državah članicah, v katerih ne prebivajo, bi bilo treba odpraviti preostale ovire in težave pri potovanju v drugo državo članico ali njenem obisku zaradi pomanjkanja vzajemnega priznavanja njihovega statusa invalidnosti ali upravičenosti do posebnih storitev na podlagi invalidnosti in uradnih dokumentov, s katerimi se ta status ali upravičenost priznava in ki so bili izdani v drugih državah članicah, ter pravic do parkiranja.

(25)

Da bi invalidom, ki za kratkoročno bivanje potujejo v drugo državo članico ali jo obiščejo, olajšali uveljavljanje pravic dostopa do posebnih pogojev ali prednostne obravnave, ki jih ponujajo javni organi ali zasebni izvajalci, brez diskriminacije na podlagi državljanstva in na enaki podlagi kot invalidom v tej državi članici, ter da bi olajšali uporabo vseh prevoznih sredstev in koriščenja pogojev parkiranja in parkirnih mest, rezerviranih za invalide, na enaki podlagi kot invalidom v tej državi članici, je treba določiti okvir, skupna pravila in pogoje, vključno s skupnim standardiziranim modelom, za evropsko kartico ugodnosti za invalide kot dokazilo o priznanem statusu invalidnosti ali upravičenosti do posebnih storitev na podlagi invalidnosti in za evropsko parkirno karto za invalide kot dokazilo za njihovo priznano pravico do pogojev parkiranja in parkirnih mest, rezerviranih za invalide. Poleg tega bi morale imeti države članice možnost, da to direktivo uporabljajo za osebe s priznanim statusom invalidnosti ali upravičenostjo do posebnih storitev na podlagi invalidnosti za obdobja, daljša od kratkoročnega bivanja.

(26)

Vzajemno priznavanje evropske kartice ugodnosti za invalide in evropske parkirne karte za invalide bi moralo invalidom s priznanim statusom invalidnosti ali upravičenostjo do posebnih storitev na podlagi invalidnosti v državi članici olajšati in zagotoviti dostop do posebnih pogojev ali prednostne obravnave, ki jo ponujajo javni organi ali zasebni izvajalci pri različnih storitvah, dejavnostih in objektih, tudi kadar se ne zagotavljajo za plačilo, ter dostop do pogojev parkiranja in parkirnih mest, rezerviranih za invalide in, kjer je to ustrezno, za osebe, ki jih spremljajo ali jim pomagajo, vključno z osebnimi pomočniki, in sicer pod enakimi pogoji, kot so določeni na podlagi nacionalnih potrdil o invalidnosti, kartic ugodnosti za invalide ali drugih uradnih dokumentov, s katerimi se priznava status invalidnosti, kadar taki uradni dokumenti obstajajo, in parkirnih kart za invalide, ki so jih izdali pristojni organi ali telesa v državi članici gostiteljici.

(27)

Poleg pogojev parkiranja in parkirnih mest se storitve, dejavnosti in objekti, zajeti s to direktivo, nanašajo na najrazličnejše nenehno spreminjajoče se dejavnosti, vključno z dejavnostmi, ki jih javni organi ali zasebni izvajalci na različnih področjih politike, kot so kultura, prosti čas, turizem, šport, javni in zasebni prevoz ter usposabljanje, ne ponujajo za plačilo, in sicer bodisi obvezno na podlagi nacionalnih ali lokalnih pravil ali pravnih obveznosti bodisi prostovoljno, zlasti pri zasebnih izvajalcih.

(28)

Primeri posebnih pogojev ali prednostne obravnave vključujejo prost dostop, znižane tarife, znižane cestnine ali uporabnine za ceste, mostove ali predore, za katere se zaračunavajo cestne pristojbine, prednostni dostop, dostop do območij z omejenim prometom in območij za pešce, prednostne sedeže v javnem prevozu, rezervirane in dostopne sedeže v javnem prevozu, parkih in drugih javnih prostorih, dostopne sedeže na kulturnih ali javnih prireditvah, osebno pomoč, živali vodnice, kot so psi vodniki ali psi pomočniki za invalide, tudi za slepe ali slabovidne osebe, pomoč na plaži pri vstopu v vodo, podporo, kot je dostop do Braillove pisave, zvočnih vodnikov ali tolmačenja znakovnega jezika, zagotavljanje pripomočkov ali pomoči, izposojo invalidskega vozička, izposojo invalidskega vozička za uporabo v vodi, pridobivanje turističnih informacij v dostopnih oblikah ter uporabo invalidskega skuterja na cestah ali invalidskega vozička na kolesarskih pasovih brez globe. Primeri pogojev parkiranja in parkirnih mest vključujejo brezplačna ali razširjena parkirna mesta ali rezervirane parkirne prostore ter dostop do območij, kjer je promet v skladu z nacionalnim pravom omejen na določena vozila, kot so območja z nizkimi emisijami. Kar zadeva storitve potniškega prevoza z zračnimi, železniškimi ali vodnimi prevoznimi sredstvi ali z avtobusom, lahko poleg posebnih pogojev ali prednostne obravnave, ki je na voljo invalidom, živali vodnice, kot so psi vodniki ali psi pomočniki za invalide, tudi za slepe ali slabovidne osebe, osebni pomočniki, tolmači za znakovni jezik ali druge osebe, ki spremljajo invalide ali osebe z omejeno mobilnostjo ali jim pomagajo, potujejo brezplačno ali po znižani ceni in po možnosti sedijo poleg invalida, ki ga spremljajo ali mu pomagajo. Osebe, ki invalide spremljajo ali jim pomagajo, imenujejo invalidi sami ali njihovi zakoniti skrbniki, glede na potrebe invalidov pa se lahko te osebe tudi kratkoročno zamenjajo.

(29)

Osebni pomočniki po potrebi na podlagi pogodbenega razmerja ter v skladu z nacionalnim pravom ali prakso spremljajo invalide ali jim pomagajo ali opravljajo osnovna dnevna opravila, da spodbujajo njihovo osebno samostojnost, jim olajšujejo življenje v skupnosti in jih spodbujajo, da živijo samostojno. Osebni pomočniki bi morali imeti ne glede na državljanstvo možnost, da invalide spremljajo ali jim pomagajo z uporabo evropske kartice ugodnosti za invalide ali evropske parkirne karte za invalide med potovanjem v državo članico, ki ni država njihovega prebivališča, ali njenim obiskom, pod pogojem, da imajo pravico do gibanja po Uniji na podlagi veljavnega prava Unije in nacionalnega prava.

(30)

Države članice bi morale v skladu z zadevnim pravom Unije, kadar je to ustrezno, zagotoviti, da izvajalci storitev čezmejnega potniškega prevoza potnikom, ki imajo evropsko kartico ugodnosti za invalide, ob nakupu vozovnice na podlagi uredb (EU) št. 181/2011 in (EU) št. 1177/2010 podajo ali jim na podlagi Uredbe (EU) 2021/782 na zahtevo dajo na voljo jasne informacije o posebnih pogojih ali prednostni obravnavi, ki veljajo na različnih delih prevoza med celotnim potovanjem, da potniki, ki imajo evropsko kartico ugodnosti za invalide, ob vstopu v drugo državo članico v okviru iste prevozne storitve ne bi ostali brez veljavne potne listine.

(31)

Izdaja, podaljšanje in odvzem evropske kartice ugodnosti za invalide in evropske parkirne karte za invalide v državi članici se določijo s to direktivo skupaj s pravili, postopki in pristojnostmi, ki se uporabljajo v tej državi članici za ocenjevanje in priznavanje statusa invalidnosti ali upravičenosti do posebnih storitev na podlagi invalidnosti ter pravic invalidov do parkiranja. Kadar države članice evropsko kartico ugodnosti za invalide izdajo samodejno, bi morale pridobiti soglasje zadevne osebe. Izdaja in podaljšanje evropske kartice ugodnosti za invalide bi morala biti brezplačna, za njeno ponovno izdajo v primeru izgube ali škode pa se lahko zaračuna pristojbina. Izdaja in podaljšanje evropske parkirne karte za invalide je lahko brezplačna ali pa se zanjo zaračuna pristojbina. Morebitne pristojbine, zaračunane za ponovno izdajo evropske kartice ugodnosti za invalide v primeru izgube ali škode ali za izdajo in podaljšanje evropske parkirne karte za invalide, ne bi smele presegati zadevnih upravnih stroškov ali biti določene v višini, ki bi invalidom preprečevala pridobitev ali ponovno pridobitev teh kartic oziroma jih od tega odvračala.

(32)

Poleg fizične različice evropske kartice ugodnosti za invalide bi morale države članice zagotoviti tudi digitalno različico kartice in bi morale biti zmožne zagotoviti digitalno različico evropske parkirne karte za invalide, potem ko bodo z izvedbenimi akti določene tehnične specifikacije. Take specifikacije bi morale temeljiti na izkušnjah iz preteklega in tekočega dela na ravni Unije v zvezi z digitalizacijo potrdil in dokumentov, kot je digitalno COVID potrdilo EU, vzpostavljeno na podlagi Uredbe (EU) 2021/953 Evropskega parlamenta in Sveta (17), ter bi morale omogočiti uporabo evropske kartice ugodnosti za invalide in evropske parkirne karte za invalide z denarnico za digitalno identiteto na ravni Unije. Invalidi bi morali biti o teh možnostih obveščeni in bi morali imeti možnost, da se prostovoljno odločijo, ali bodo uporabljali fizično ali digitalno različico evropske kartice ugodnosti za invalide ali obe. V državah članicah, v katerih je poleg fizične različice evropske parkirne karte za invalide na voljo še digitalna različica, bi morali invalidi imeti možnost zahtevati fizično različico karte ter tako digitalno kot fizično različico karte, če tako želijo.

(33)

Izdaja evropske kartice ugodnosti za invalide in evropske parkirne karte za invalide vključuje obdelavo osebnih podatkov, zlasti podatkov o statusu invalidnosti imetnika kartice, ki so podatki o zdravstvenem stanju iz člena 4, točka 15, Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (18) in posebna vrsta osebnih podatkov v smislu člena 9 navedene uredbe. Vsaka obdelava osebnih podatkov v okviru te direktive mora biti v skladu s pravom o varstvu podatkov, ki se uporablja, zlasti z Uredbo (EU) 2016/679. Države članice morajo pri prenosu te direktive zagotoviti, da nacionalna zakonodaja vključuje ustrezne zaščitne ukrepe, ki se uporabljajo za obdelavo osebnih podatkov, zlasti posebnih vrst osebnih podatkov. Države članice bi morale zagotoviti tudi varnost, celovitost, avtentičnost in zaupnost osebnih podatkov, zbranih in shranjenih za namene te direktive.

(34)

Za izdajo evropske kartice ugodnosti za invalide ali evropske parkirne karte za invalide bi morala biti odgovorna država članica, v kateri oseba običajno prebiva v skladu s pravom Unije in v kateri prejme oceno statusa invalidnosti ali upravičenosti do posebnih storitev na podlagi invalidnosti. Imetniki evropske kartice ugodnosti za invalide ali evropske parkirne karte bi morali imeti možnost, da tako kartico oziroma karto uporabljajo med bivanjem v kateri koli drugi državi članici.

(35)

Namen evropske kartice ugodnosti za invalide in evropske parkirne karte za invalide je vsem invalidom olajšati učinkovito in polno uveljavljanje svojih pravic do prostega gibanja ter omogočiti enak dostop do posebnih pogojev ali prednostne obravnave ali do pogojev parkiranja in parkirnih mest v zvezi s storitvami, dejavnostmi in objekti, ki jih ponujajo države članice, tudi kadar se ne ponujajo za plačilo. To zlasti velja za invalide, ki potujejo v drugo državo članico ali jo obiščejo zaradi dela ali za namene, povezane z usposabljanjem.

(36)

Predvideni okvir za vzajemno priznavanje evropske kartice ugodnosti za invalide in evropske parkirne karte za invalide ne vpliva na pristojnosti države članice, da oceni in prizna status invalidnosti ali upravičenost do posebnih storitev na podlagi invalidnosti ter invalidom, tudi tistim, ki uporabljajo živali vodnice, ali osebam, ki jih spremljajo ali jim pomagajo, vključno z osebnimi pomočniki, ponuja posebne pogoje ali prednostno obravnavo, kot so prost dostop ali znižane tarife za nekatere storitve. Javnim organom ali zasebnim izvajalcem ne nalaga obveznosti uvedbe posebnih pogojev ali prednostne obravnave za invalide ter ne vzpostavlja centraliziranega seznama Unije, ki bi vseboval posebne pogoje ali prednostno obravnavo za imetnike evropske kartice ugodnosti za invalide v vseh državah članicah. Javni organi in zasebni izvajalci lahko ponujajo nekatere posebne pogoje ali prednostno obravnavo samo določeni skupini invalidov, odvisno od potreb zadevne skupine.

(37)

Evropska kartica ugodnosti za invalide se lahko zahteva kot dokazilo o statusu invalidnosti, da lahko pod enakimi pogoji dostopajo do vseh posebnih pogojev ali prednostne obravnave v zvezi s storitvami, dejavnostmi ali objekti, tudi kadar se ne ponujajo za plačilo, ki so na voljo invalidom ali osebam, ki jih spremljajo ali jim pomagajo, vključno z njihovimi osebnimi pomočniki, v okviru področja uporabe te direktive, ali so rezervirani zanje. Vendar se evropska kartica ugodnosti za invalide ne bi smela zahtevati kot dokazilo o invalidnosti za dostop ali uveljavljanje katerih koli pravic, določenih v drugem pravu Unije ali nacionalnem pravu, vključno s pravicami, ki zagotavljajo posebne ugodnosti, posebne pogoje ali prednostno obravnavo, ki ne spadajo na področje uporabe te direktive. Kadar se v skladu s pravom Unije zahteva potrdilo o invalidnosti, kartica ugodnosti za invalide ali drug uradni dokument za invalide, se evropska kartica ugodnosti za invalide ne bi smela zahtevati kot dokazilo o invalidnosti, razen če se država članica odloči, da bo svoje nacionalno potrdilo o invalidnosti, kartico ugodnosti za invalide ali drug uradni dokument za invalide združila z evropsko kartico ugodnosti za invalide.

(38)

Ta direktiva se ne uporablja za socialnovarstvene prejemke na podlagi uredb (ES) št. 883/2004 (19) in (ES) št. 987/2009 (20) Evropskega parlamenta in Sveta, posebne denarne dajatve, za katere se prispevek plačuje ali ne, ali dajatve v naravi na področju socialne varnosti, socialne zaščite ali zaposlovanja ali socialno pomoč iz člena 24(2) Direktive 2004/38/ES. Ker je cilj te direktive invalidom, ki za kratkoročno bivanje potujejo v drugo državo članico ali jo obiščejo, olajšati enak dostop do posebnih pogojev ali prednostne obravnave, se ta direktiva prav tako ne uporablja za plačane ali neplačane storitve, ki se zagotavljajo za dolgoročno inkluzijo, habilitacijo ali rehabilitacijo invalidov, ali za posebne pogoje ali prednostno obravnavo za dostop do storitev, ki so na voljo invalidom glede na njihove individualne potrebe in ob izpolnjevanju dodatnih meril, in sicer na podlagi individualne ocene ali odločitve glede upravičenosti do posebnih storitev na podlagi invalidnosti, ki se razlikujejo od storitev, ki so na voljo invalidom, ki ne izpolnjujejo takih dodatnih meril. Vendar se izvajanje te direktive ne bi smelo uporabljati za izključitev posebnih pogojev ali prednostne obravnave, ki so že na voljo invalidom, iz področja uporabe te direktive, tako da bi zanje veljala dodatna merila.

(39)

Za ozaveščanje in olajšanje dostopa invalidov do posebnih pogojev ali prednostne obravnave med potovanjem v drugo državo članico ali njenim obiskom bi morale države članice vse ustrezne informacije v zvezi s pogoji, pravili, prakso in postopki, ki se uporabljajo za pridobitev evropske kartice ugodnosti za invalide ali evropske parkirne karte za invalide in njuno poznejšo uporabo, dati javno na voljo na jasen, celovit in uporabniku prijazen način ter v oblikah, dostopnih za invalide, ob upoštevanju ustreznih zahtev glede dostopnosti za storitve iz Priloge I k Direktivi (EU) 2019/882, tudi v znakovnem jeziku, Braillovi pisavi, podpornih oblikah in avdioobliki. Države članice bi si morale prizadevati zagotoviti, da take informacije ne presegajo ravni zahtevnosti ravni B1 (srednja raven) po skupnem evropskem referenčnem okviru Sveta Evrope za jezike.

(40)

Komisija bi morala vzpostaviti posebno spletno stran Unije. Ta spletna stran Unije bi morala vsebovati povezavo do nacionalnega spletišča vsake države članice. Spletna stran Unije bi morala biti v skladu z ustreznimi zahtevami glede dostopnosti za storitve iz Priloge I k Direktivi (EU) 2019/882 na voljo v vseh uradnih jezikih Unije, mednarodnem znakovnem jeziku in nacionalnih znakovnih jezikih držav članic ter v dostopni in lahko berljivi obliki. Informacije na tej spletni strani bi morale biti lahko razumljive, pri čemer njihova raven zahtevnosti ne bi smela presegati ravni B1 (srednja raven) po skupnem evropskem referenčnem okviru Sveta Evrope za jezike.

(41)

Zaradi nesporazumov, komunikacijskih ovir ali premajhne ozaveščenosti invalidi, zlasti tisti z nevidnimi invalidnostmi, ne prejmejo vedno najustreznejše podpore in prilagoditve za svojo invalidnost, tudi kadar potujejo z javnim prevozom ali sodelujejo z nacionalnimi organi ali v izrednih razmerah. Da bi spodbudili ponudnike storitev in olajšali dostop invalidov do posebnih pogojev ali prednostne obravnave, bi morale države članice javne organe in zasebne izvajalce ozaveščati o obstoju in uporabi evropske kartice ugodnosti za invalide in evropske parkirne karte za invalide ter jih spodbujati, naj invalidom prostovoljno ponudijo posebne pogoje ali prednostno obravnavo. Javne organe in zasebne izvajalce lahko zlasti spodbujajo, na primer z zagotavljanjem informacij glede mogočih posebnih pogojev ali prednostne obravnave, ki naj bi jih nudili, pa tudi z usposabljanjem o ozaveščanju o invalidnosti, da bodo ponujeni posebni pogoji ali prednostna obravnava ustrezni, učinkoviti in vključujoči. Države članice bi si morale prizadevati za razvoj, izvajanje in ocenjevanje vseh takih ukrepov v posvetovanju z invalidi in organizacijami, ki jih zastopajo.

(42)

Javni organi, ki invalidom ponujajo posebne pogoje ali prednostno obravnavo ali pogoje parkiranja in parkirna mesta, bi morali take informacije javno objaviti na jasen, celovit in uporabniku prijazen način ter v dostopnih oblikah, tudi na uradnih spletiščih javnih organov, kadar so na voljo, ali na druge primerne načine ter v skladu z ustreznimi zahtevami glede dostopnosti za storitve iz Priloge I k Direktivi (EU) 2019/882, tudi v znakovnem jeziku, Braillovi pisavi, podpornih oblikah in avdioobliki. Zasebne izvajalce, ki invalidom ponujajo posebne pogoje ali prednostno obravnavo ali pogoje parkiranja in parkirna mesta, bi bilo treba tudi spodbujati, da take informacije javno objavijo na jasen, celovit in uporabniku prijazen način ter v dostopnih oblikah.

(43)

Države članice bi morale ob podpori Komisije sprejeti potrebne ukrepe, da bi preprečile tveganje ponarejanja ali goljufije v zvezi z evropsko kartico ugodnosti za invalide ali evropsko parkirno karto za invalide, ter bi se morale dejavno boriti proti goljufivi izdaji, goljufivi uporabi in ponarejanju teh kartic oziroma kart. Države članice bi si morale izmenjevati informacije o takih primerih, da bi zagotovile medsebojno zaupanje med državami članicami, saj je vzajemno priznavanje statusa invalidnosti temelj evropske kartice ugodnosti za invalide. Države članice bi morale zagotoviti, da se pri vseh ukrepih, sprejetih za preprečevanje tveganja ponarejanja ali goljufij, spoštujejo pravice invalidov in da ti ukrepi ne vodijo k njihovi stigmatizaciji. Države članice bi se morale pri oblikovanju in izvajanju teh ukrepov posvetovati z invalidi in organizacijami, ki jih zastopajo.

(44)

Za zagotovitev pravilne uporabe te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte za dopolnitev te direktive z določitvijo digitalnih elementov za fizične različice evropske kartice ugodnosti za invalide in evropske parkirne karte za invalide, da bi preprečili goljufije in se borili proti njim, ter s spremembo podatkovnih polj standardizirane oblike teh kartic oziroma kart iz te direktive, kadar so take spremembe potrebne zaradi prilagoditve oblike tehničnemu razvoju, preprečitve ponarejanja in goljufij, obravnave zlorab ali nepravilne uporabe ali zagotovitve interoperabilnosti.

(45)

Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z določitvijo dostopne digitalne različice evropske kartice ugodnosti za invalide in dostopne digitalne različice evropske parkirne karte za invalide za države članice, ki se odločijo fizično različico dopolniti z digitalno, ter določitvijo skupnih tehničnih specifikacij za varnostne in digitalne elemente ter vprašanj interoperabilnosti fizičnih različic kartic. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (21).

(46)

V skladu z Uredbo (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (22) se Komisija pri pripravi delegiranih ali izvedbenih aktov, ki vplivajo na varstvo pravic in svoboščin posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, posvetuje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov. Komisija se lahko posvetuje tudi z Evropskim odborom za varstvo podatkov, kadar so taki akti posebnega pomena za varstvo pravic in svoboščin posameznikov v zvezi z obdelavo osebnih podatkov.

(47)

Države članice bi morale zagotoviti, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za zagotavljanje skladnosti s to direktivo in njenega izvrševanja, ter vzpostaviti ustrezna pravna sredstva, vključno s preverjanjem skladnosti ter upravnimi ali sodnimi postopki, da se invalidom, osebam, ki jih spremljajo ali jim pomagajo, vključno z osebnimi pomočniki, ter javnim organom, kot so organi za enakost, zasebnim združenjem, organizacijam, zlasti organizacijam, ki zastopajo invalide, ali drugim pravnim subjektom, ki imajo pravni interes za zagotavljanje skladnosti s to direktivo, v skladu z nacionalnim pravom in prakso ter s soglasjem invalida omogoči ukrepanje v njegovem imenu ali v njegovo podporo. Države članice bi morale zagotoviti, da ta sredstva upoštevajo člen 13 Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov in načelo primerne prilagoditve, opredeljeno v členu 2 Konvencije.

(48)

Države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe v primeru neizpolnjevanja obveznosti iz te direktive in pravic, ki spadajo na njeno področje uporabe. Ustrezni ukrepi bi morali biti učinkoviti, sorazmerni in odvračilni ter bi lahko vključevali upravne in finančne sankcije, kot so opozorila, globe ali plačilo ustreznih nadomestil ter druge vrste kazni.

(49)

S to direktivo se spoštujejo temeljne pravice in upoštevajo načela, ki so priznana zlasti v Listini in Konvenciji Združenih narodov o pravicah invalidov. Namen te direktive je zlasti zagotoviti polno spoštovanje pravic invalidov do ukrepov za zagotavljanje njihove samostojnosti, družbene, ekonomske in poklicne vključenosti ter sodelovanja v življenju skupnosti in spodbujati uporabo člena 26 Listine.

(50)

Ker ciljev te direktive, in sicer okrepiti uveljavljanja pravic invalidov do prostega gibanja in povečati možnosti invalidov, da potujejo v drugo državo članico ali jo obiščejo, s tem pa se boriti proti diskriminaciji proti invalidom, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepa za vzpostavitev okvira skupnih pravil in pogojev lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –