(1)

Evropska komisija (v nadaljnjem besedilu: Komisija) je 4. oktobra 2023 v skladu s členom 10(8) osnovne uredbe na lastno pobudo začela protisubvencijsko preiskavo v zvezi z uvozom novih akumulatorskih električnih vozil, konstruiranih za prevoz oseb, s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (v nadaljnjem besedilu: zadevna država, LRK ali Kitajska) v Unijo. Obvestilo o začetku je objavila v Uradnem listu Evropske unije (2) (v nadaljnjem besedilu: obvestilo o začetku).

(2)

Komisija je preiskavo začela zato, ker je uvoz akumulatorskih električnih vozil s poreklom iz LRK subvencioniran in posledično povzroča škodo (3) industriji Unije.

(3)

Komisija je na podlagi poglobljene analize nedavnega razvoja trga ter ob upoštevanju občutljivosti sektorja električnih vozil in njegovega strateškega pomena za gospodarstvo EU v smislu inovacij, dodane vrednosti in zaposlovanja zbrala tržne informacije iz različnih neodvisnih virov. Te informacije so pokazale obstoj subvencioniranja s strani LRK, ki negativno vpliva na položaj industrije akumulatorskih električnih vozil v Uniji.

(4)

Na podlagi takoj dostopnih informacij je bilo zbranih dovolj dokazov o tem, da vlada Ljudske republike Kitajske (v nadaljnjem besedilu: kitajska vlada) za uvoz akumulatorskih električnih vozil s poreklom iz LRK zagotavlja subvencije, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi. Z navedenimi subvencijami se je omogočilo hitro povečanje tržnega deleža subvencioniranega uvoza v Uniji, kar škodi industriji Unije.

(5)

Razpoložljivi dokazi so pokazali, da obstaja verjetnost znatno povečanega obsega subvencioniranega uvoza po nizkih cenah, ki bi lahko neposredno ogrozil že tako ranljivo industrijo Unije. Zaradi takega povečanja obsega uvoza po nizkih cenah, ki bi predstavljal pomemben tržni delež na hitro rastočem trgu, na katerem so za prehod na popolno elektrifikacijo trga Unije potrebne znatne in trajne naložbe, bi industrija Unije utrpela velike finančne izgube, ki bi lahko hitro postale nevzdržne.

(6)

Ker je Komisija v teh posebnih okoliščinah imela zadostne dokaze, ki nakazujejo na obstoj subvencioniranja, grožnjo škode in vzročno zvezo, ki so pogoj za začetek protisubvencijske preiskave, se je v skladu s členom 10(8) osnovne uredbe odločila, da bo to preiskavo začela, ne da bi prejela pisno pritožbo, ki bi jo vložila industrija Unije ali bi bila vložena v njenem imenu.

(7)

Pred začetkom protisubvencijske preiskave je Komisija kitajsko vlado obvestila, da namerava začeti postopek po uradni dolžnosti v zvezi z uvozom novih akumulatorskih električnih vozil iz LRK, in jo povabila na posvetovanje v skladu s členom 10(7) osnovne uredbe. Kitajska vlada je sprejela povabilo na posvetovanje, ki je potekalo 2. oktobra 2023. Njene pripombe so se ustrezno upoštevale med posvetovanjem. Sporazumne rešitve kljub temu ni bilo mogoče doseči.

(8)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 8 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2024/1866 (4) (v nadaljnjem besedilu: začasna uredba), je Komisija na lastno pobudo z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2024/785 (5) (v nadaljnjem besedilu: uredba o registraciji) uvedla obveznost, v skladu s katero je treba od 7. marca 2024 uvoz novih akumulatorskih električnih vozil, konstruiranih za prevoz oseb, s poreklom iz Kitajske registrirati.

(9)

Komisija je v skladu s členom 29a osnovne uredbe 12. junija 2024 stranem predložila povzetek predlaganih začasnih dajatev in podrobne informacije o izračunu stopenj subvencije. Zainteresirane strani so bile pozvane, naj v treh delovnih dneh predložijo pripombe glede točnosti izračunov. Pripombe so predložili vzorčeni kitajski proizvajalci, in sicer skupine BYD, SAIC in Geely, ter proizvajalci izvozniki Great Wall Motor Co. Ltd. (v nadaljnjem besedilu: GWM), Spotlight Automotive Co. Ltd. (v nadaljnjem besedilu: Spotlight) in Volkswagen (Anhui) Automotive Co. Ltd. (v nadaljnjem besedilu: Volkswagen (Anhui)).

(10)

Komisija je 4. julija 2024 z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2024/1866 uvedla začasne izravnalne ukrepe na uvoz novih akumulatorskih električnih vozil s poreklom iz Kitajske.

(11)

Po razkritju bistvenih dejstev in premislekov, na podlagi katerih so bili uvedeni začasni izravnalni ukrepi (v nadaljnjem besedilu: začasno razkritje), so pripombe predložili skupina BYD, skupina SAIC ter odvisni družbi skupine Geely Polestar Performance AB (v nadaljnjem besedilu: Polestar) in Volvo Car Cooperation, proizvajalci izvozniki, in sicer skupina Dongfeng, GWM, NIO Holding (v nadaljnjem besedilu: NIO), Spotlight, Tesla (Shanghai) Co. Ltd. (v nadaljnjem besedilu: Tesla (Shanghai)) in Volkswagen (Anhui), kitajska vlada, kitajska gospodarska zbornica za uvoz in izvoz strojev in elektronskih izdelkov (v nadaljnjem besedilu: CCCME), kitajsko združenje proizvajalcev avtomobilov (v nadaljnjem besedilu: CAAM), proizvajalci Unije, in sicer družba 18, družba 22 in družba 24, ter nemško združenje Verband der Automobilindustrie e.V.

(12)

Komisija je na začetku ugotovila, da sta zbornica CCCME in kitajska vlada podrobno komentirali ocene škode in vzročne zveze, ki jih je opravila Komisija in so navedene v začasni uredbi, pogosto brez upoštevanja ugotovitev in njihove utemeljitve, ki jih je Komisija navedla v začasni uredbi. Zbornica CCCME in kitajska vlada sta poleg tega ponovno predložili številne pripombe, kakršne sta že podali po začetku preiskave, pri čemer prav tako nista upoštevali posebnih pojasnil in sklicev na ustrezne dokaze, ki jih je Komisija navedla v začasni uredbi. Komisija je ugotovila tudi, da sta bili zbornica CCCME in kitajska vlada kritični predvsem do analize Komisije, ne da bi v zvezi s tem predložili nove dokaze ali izjave podkrepili z dokazi. Komisija v oddelkih v nadaljevanju podrobno obravnava pripombe zbornice CCCME, pri čemer pa enakih pripomb, navedenih v različnih oddelkih, ne ponavlja.

(13)

Zaslišanje je bilo odobreno vsem stranem, ki so to zahtevale. Zaslišane so bile skupina BYD, zbornica CCCME, skupina Geely, kitajska vlada, družba Polestar, skupina SAIC, družba Spotlight, družba Volkswagen (Anhui), družba 22, družba 24 in družba 27.

(14)

Komisija je nadaljevala zbiranje in preverjanje vseh informacij, ki so bile po njenem mnenju potrebne za dokončne ugotovitve. Pri dokončnih ugotovitvah je upoštevala pripombe, ki so jih predložile zainteresirane strani, in po potrebi popravila svoje začasne ugotovitve. Vzorčene proizvajalce Unije je pozvala, naj predložijo dodatne podatke, da bi tako dobila celovitejše podatke o prodajnih cenah, stroških proizvodnje in dobičkonosnosti industrije Unije v obdobju po preiskavi. Vsi vzorčeni proizvajalci Unije so predložili zahtevane informacije.

(15)

Komisija je 20. avgusta 2024 vse zainteresirane strani obvestila o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih je nameravala uvesti dokončno izravnalno dajatev na uvoz akumulatorskih električnih vozil s poreklom iz LRK (v nadaljnjem besedilu: dokončno razkritje). Za vse strani je bil določen rok, v katerem so lahko predložile pripombe k dokončnemu razkritju.

(16)

Stranem v postopku je bila na zahtevo dana tudi možnost zaslišanja po dokončnem razkritju. Zaslišanje je potekalo s skupino SAIC, družbo 27, skupino BYD, zbornico CCCME, kitajsko vlado, družbo Tesla (Shanghai), skupino Geely, družbo 22 in družbo Polestar.

(17)

Pripombe po dokončnem razkritju so predložili skupina BYD, družba CATL, kitajska vlada, družba Tesla (Shanghai), družba GWM, zbornica CCCME, združenje CAAM, skupina SAIC, skupina Geely, združenje VDA, združenje Eurofer, družba 27, družba 18, družba 24, družba 22 in družba Polestar.

(18)

Na podlagi teh pripomb je Komisija spremenila nekatere začasne ugotovitve in nekatere premisleke, na podlagi katerih je nameravala uvesti dokončno izravnalno dajatev, in je 9. septembra 2024 o tem obvestila vse zainteresirane strani (v nadaljnjem besedilu: dodatno dokončno razkritje).

(19)

Pripombe na dodatno dokončno razkritje so predložile kitajska vlada, zbornica CCCME, skupina BYD, družbi Tesla in Smart ter družba 18 (le v zaupni različici). Pripombe je v zaupni različici predložila tudi družba 18, in sicer po roku za predložitev pripomb na dodatno razkritje. Večina teh pripomb je bila obravnavana že v posebnem zaupnem razkritju, naslovljenem na družbo.

(20)

Zbornica CCCME in kitajska vlada sta po začasnem razkritju po eni strani trdili, da je bil vzorec proizvajalcev Unije neznan in nereprezentativen, po drugi strani pa, da zainteresirane strani niso mogle oceniti reprezentativnosti vzorca. Trdili sta tudi, da ni znano, ali so bili proizvajalci originalne opreme v Uniji vključeni v vzorec, ali so vse družbe, vključene v vzorec, proizvajalci originalne opreme v Uniji/družbe v Uniji, ki prehajajo s proizvodnje vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem na proizvodnjo akumulatorskih električnih vozil, oziroma ali so bili v vzorcu tudi drugi proizvajalci akumulatorskih električnih vozil, saj so lahko proizvajalci Unije, ki prehajajo s proizvodnje vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem na proizvodnjo akumulatorskih električnih vozil, v slabšem gospodarskem položaju kot drugi proizvajalci Unije. Zbornica CCCME in kitajska vlada sta poleg tega trdili, da vzorec proizvajalcev Unije ni bil reprezentativen, saj Komisija za vzorčene proizvajalce Unije ni uporabila načela enega samega gospodarskega subjekta, čeprav je bilo to načelo uporabljeno za vzorčene proizvajalce izvoznike. Trdili sta tudi, da je bilo načelo enega samega gospodarskega subjekta za industrijo Unije uporabljeno v prejšnji preiskavi trgovinske zaščite, in sicer v preiskavi v zvezi s silicijevo kovino iz Kitajske (6), v kateri sta se dva proizvodna subjekta (FerroPem in FerroAtlantica) iz skupine proizvajalcev Unije Ferroglobe štela za povezani strani, proizvodnja obeh proizvodnih subjektov pa se je obravnavala skupaj kot proizvodnja proizvajalca Unije. Zbornica CCCME in kitajska vlada sta poleg tega trdili, da je bilo načelo enega samega gospodarskega subjekta pomembno za določitev prodajnih cen industrije Unije, ki se primerjajo z izvozno ceno za namene analize nelojalnega nižanja prodajnih cen in oviranja dviga cen.

(21)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 12 začasne uredbe, je bila proizvajalcem Unije zaradi tveganja znatnega škodljivega učinka v obliki povračilnih ukrepov odobrena anonimnost. Komisija zato ne more razkriti identitete vzorčenih proizvajalcev Unije. Vendar zaradi anonimnosti, odobrene vzorčenim proizvajalcem Unije, vzorec ni nereprezentativen. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 26 začasne uredbe, je izbor vzorca temeljil na največjem reprezentativnem obsegu prodaje in proizvodnje podobnega izdelka v Uniji v obdobju preiskave (7). Komisija je upoštevala tudi geografsko porazdelitev proizvajalcev Unije znotraj Unije in zagotovila vključitev širokega nabora modelov akumulatorskih električnih vozil. Vzorčeni proizvajalci Unije so predstavljali 38 % obsega prodaje in 34 % celotnega obsega proizvodnje industrije Unije v obdobju preiskave. Poleg tega je Komisija po preveritvenem obisku vzorčenih proizvajalcev Unije 4. junija 2024 spisu priložila obvestilo (8) in potrdila, da so vzorčeni proizvajalci Unije v obdobju preiskave predstavljali 32 % obsega prodaje v Uniji in 30 % obsega proizvodnje v Uniji. Identiteta nekaterih proizvajalcev Unije bi bila nenamerno razkrita tudi v primeru razkritja tega, ali so vse vzorčene družbe proizvajalci originalne opreme, ki so proizvajali vozila z motorjem z notranjim zgorevanjem in proizvajajo akumulatorska električna vozila, s čimer bi Komisija kršila svojo pravno obveznost, da ohrani anonimnost, odobreno proizvajalcem Unije. Zahteva za razkritje teh informacij je bila zato zavrnjena.

(22)

Poleg tega je zbornica CCCME načelo enega samega gospodarskega subjekta zamešala z vzorčenjem na ravni skupine. Zaradi jasnosti se načelo enega samega gospodarskega subjekta pod določenimi pogoji uporablja za izračun izvozne cene na ravni franko tovarna (tj. ob dostavi do tovarne proizvajalca), namenjen izračunu stopnje dampinga. V sedanji protisubvencijski preiskavi Komisiji ni bilo treba izračunati izvozne cene na ravni franko tovarna, zato se to načelo v sedanji preiskavi ne uporablja. Kar zadeva vzorčenje proizvajalcev Unije, je Komisija zainteresirane strani na začetku preiskave obvestila, da bo vzorčenje izvedeno na ravni proizvodnega subjekta in ne na ravni skupine (9). To je običajna praksa Komisije pri vzorčenju proizvajalcev Unije, na voljo pa ni bilo nobenih informacij, ki bi kazale, da bi bilo treba v tej preiskavi uporabiti drugačen pristop. Zbornica CCCME in kitajska vlada poleg tega nista predložili nobenih dokazov v zvezi s tem. Poleg tega Komisija v preiskavi v zvezi s silicijevo kovino iz Kitajske v nasprotju s trditvijo zbornice CCCME in kitajske vlade ni uporabila načela enega samega gospodarskega subjekta, temveč je preiskala dva proizvajalca iz iste skupine. Nazadnje, v sedanji preiskavi je bila stopnja nelojalnega nižanja prodajnih cen, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 1023 začasne uredbe, izračunana na ravni cene za trgovca v Uniji, ki se razlikuje od ravni franko tovarna.

(23)

Sklepi iz uvodnih izjav 24 do 45 začasne uredbe so bili zato potrjeni.

(24)

Ker pripomb glede vzorčenja uvoznikov ni bilo, so bili sklepi iz uvodnih izjav 46 in 47 začasne uredbe potrjeni.

(25)

Po začasnem razkritju je skupina BYD navedla, da so bile zaradi izbora vzorca ugotovitve izkrivljene, saj družba Tesla (Shanghai) kljub velikemu obsegu izvoza akumulatorskih električnih vozil na trg Unije ni bila vključena v vzorec, in da je Komisija v skoraj vsaki preiskavi v zvezi s trgovinskimi sredstvi vzorec izbrala na podlagi obsega izvoza. Skupina BYD je trdila tudi, da Komisija ni jasno pojasnila, zakaj družbe Tesla (Shanghai) ni vključila v vzorec in na kakšni podlagi je odobrila zahtevek družbe Tesla (Shanghai) za individualno preiskavo.

(26)

Po dokončnem razkritju sta kitajska vlada in zbornica CCCME ponovili svojo trditev, da je vzorec izbranih kitajskih proizvajalcev izvoznikov usmerjen v določene rezultate, pristranski in ni v skladu s členom 27(1) osnovne uredbe. Zlasti nevključitev družbe Tesla (Shanghai) v vzorec kitajskih proizvajalcev izvoznikov naj bi bila v nasprotju s samim namenom vzorčenja ter osnovno uredbo in naj bi odražala diskriminatorni pristop Komisije. Po navedbah kitajske vlade in zbornice CCCME vzorec ni bil reprezentativen, ker vanj ni bila vključena družba Tesla (Shanghai), ki bi jo bilo mogoče v časovnem okviru ustrezno preiskati. Poleg tega je imela Komisija čas in sredstva za preverjanje te družbe in določitev njene stopnje subvencije, zato bi lahko bila že na začetku vključena v vzorec. Ker Komisija v vzorec ni vključila družbe Tesla (Shanghai), je umetno zvišala tehtano povprečno dajatev, ki se uporablja za sodelujoče nevzorčene kitajske proizvajalce izvoznike, kar kaže na ciljno usmerjen in selektiven pristop.

(27)

Komisija je poudarila, da so bile podobne navedbe že obravnavane v uvodnih izjavah 54 in 55 začasne uredbe. Izbira vzorca je bila v celoti skladna z določbami člena 27 osnovne uredbe, ob upoštevanju posebnosti primera, zato se je vzorec štel za reprezentativnega za kitajski izvozni sektor akumulatorskih električnih vozil. Komisija pri določitvi vzorca ni uporabljala ciljno usmerjenega in selektivnega pristopa. Razlogi za to, da je Komisija odobrila zahtevek za individualno preiskavo, so pojasnjeni v uvodni izjavi 30 te uredbe. Dejstvo, da je Komisija za družbo Tesla (Shanghai) lahko določila individualno stopnjo subvencije, ne pomeni, da je bila v času izbire vzorca vključitev tega izvoznika mogoča ali ustrezna.

(28)

Sklepi iz uvodnih izjav 48 do 76 začasne uredbe so bili zato potrjeni.

(29)

Družba Tesla (Shanghai), proizvajalec izvoznik v LRK, je zahtevala individualno preiskavo v skladu s členom 27(3) osnovne uredbe, njen zahtevek pa je bil odobren.

(30)

Komisija je zahtevek družbe Tesla (Shanghai) glede individualne preiskave odobrila zaradi preproste korporativne strukture družbe, ki je Komisiji omogočila dovolj časa in virov za preiskavo družbe. Drugi zahtevki za individualno preiskavo niso bili predloženi.

(31)

Po začasnem razkritju so skupina BYD, združenje CAAM, zbornica CCCME, skupina Geely, kitajska vlada, skupina SAIC in družba NIO predložili pripombe o postopkovnih vprašanjih.

(32)

Po dokončnem razkritju sta zbornica CCCME in kitajska vlada predložili pripombe o postopkovnih vprašanjih.

(33)

Po začasnem razkritju je združenje CAAM je navedlo, da je Komisija od družb zahtevala predložitev informacij, podrobnosti in „poslovnih skrivnosti“, ki niso spadale v obseg preiskave.

(34)

Komisija se s to trditvijo ni strinjala. Menila je, da so informacije, zahtevane od vzorčenih proizvajalcev izvoznikov in njihovih povezanih strani, potrebne za oceno obstoja subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, v zvezi z akumulatorskimi električnimi vozili in njihovimi sestavnimi deli. Poleg tega je, kot je že navedeno v uvodni izjavi 284 začasne uredbe, Komisija tista, ki določa, katere informacije so potrebne za preiskavo, in o tem ne more odločati nobena druga stran. Komisija tudi opozarja, da so bile v skladu s členom 29(6) osnovne uredbe informacije, prejete v okviru te preiskave, uporabljene samo za namene ocenjevanja obstoja subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, v skladu z osnovno uredbo ter Sporazumom o subvencijah in izravnalnih ukrepih. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(35)

Po začasnem razkritju je skupina BYD navedla, da je bil začetek preiskave po uradni dolžnosti neupravičen. Trdila je, da morajo „posebne okoliščine“ iz člena 10(8) osnovne uredbe temeljiti na informacijah, ki presegajo tiste iz člena 10(2) osnovne uredbe, in da pojasnila iz obvestila o začetku kažejo na položaj, ki se ne razlikuje od začetka preiskave na podlagi pisne pritožbe.

(36)

Skupina BYD je dodala, da so dokazi, na podlagi katerih je Komisija začela preiskavo, nabor informacij o domnevnih subvencijah, zbran na podlagi poročanja medijev, javno dostopnih revidiranih finančnih poročil nekaterih holdingov družb, ki ne proizvajajo samo akumulatorskih električnih vozil, ter seznama politik in sklicev iz prejšnjih preiskav o uvozu izdelkov iz različnih industrijskih sektorjev iz Kitajske, ter da seznama politik in subvencij iz preteklih zadev ni mogoče šteti za skladnega z določbami člena 11(2) Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih ter standardom glede zadostnosti dokazov v zvezi s sektorjem akumulatorskih električnih vozil.

(37)

Skupina BYD je navedla tudi, da trditve o grožnji znatne škode in zlasti o prehodu proizvodnih struktur avtomobilske industrije Unije ne upravičujejo začetka preiskave po uradni dolžnosti, saj je splošna gospodarska uspešnost industrije Unije kazala na precej močan napredek.

(38)

Komisija je opozorila, da sta dokument o začetku in memorandum vsebovala zadostne dokaze o obstoju subvencioniranja, grožnje škode in vzročne zveze, ki so potrebni za začetek protisubvencijske preiskave v skladu s členom 10(8) osnovne uredbe, ter da so bile posebne okoliščine, na podlagi katerih se je ta postopek začel, podrobno navedene v dokumentu o začetku (10), pa tudi v obvestilu o začetku (11). Poleg tega je Komisija, kot je navedeno v uvodni izjavi 119 začasne uredbe, v zvezi z vsemi domnevnimi shemami, navedenimi v dokumentu o začetku, navedla pravno podlago, specifičnost teh subvencijskih shem za sektor akumulatorskih električnih vozil in, če je imela dostop do njih, podrobne javno dostopne informacije o zneskih subvencij, ki jih je kitajska vlada zagotovila proizvajalcem izvoznikom akumulatorskih električnih vozil. Komisija je zato menila, da ima v skladu z osnovno uredbo in Sporazumom STO o subvencijah in izravnalnih ukrepih (v nadaljnjem besedilu: Sporazum SCM) dovolj dokazov o subvencijah, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi. Komisija je ugotovila, da skupina BYD ne izpodbija obstoja politik, temveč le obseg, v katerem so te politike zavezujoče za sektor akumulatorskih električnih vozil. Komisija je ugotovila tudi, da iz takoj dostopnih informacij izhajajo dokazi o tem, da je sektor akumulatorskih električnih vozil omenjen v več vladnih dokumentih. Skupina BYD ni predložila dokazov o tem, da se navedeni dokumenti ne bi uporabljali za zadevni izdelek. Zadevne trditve so se zato štele za brezpredmetne.

(39)

Poleg tega je bilo v uvodni izjavi 117 začasne uredbe pojasnjeno, da je Komisija začetek postopka po uradni dolžnosti zadostno utemeljila v dokumentu o začetku. Komisija je zlasti menila, da hitro prodiranje subvencioniranih akumulatorskih električnih vozil po nizkih cenah, uvoženih iz Kitajske, na trg, ki bi lahko nepopravljivo škodovalo industriji Unije, pomeni posebne okoliščine, ki upravičujejo začetek preiskave po uradni dolžnosti. Zaradi subvencioniranja kitajskega sektorja akumulatorskih električnih vozil so se začela akumulatorska električna vozila, proizvedena na Kitajskem, v velikem obsegu in pospešeno uvažati na trg Unije po cenah, s katerimi se znižujejo cene ali preprečuje zvišanje cen, do katerega bi sicer prišlo, kar bi lahko industriji akumulatorskih električnih vozil v Uniji povzročilo znatno škodo, ki bi lahko bila zaradi tehnološkega razvoja in potrebne ravni financiranja raziskav in razvoja nepopravljiva. Zadevne trditve so bile zato zavrnjene.

(40)

Po začasnem razkritju sta skupina SAIC in družba NIO trdili, da bi morala Komisija glede na to, da je bilo obvestilo o začetku tekoče preiskave objavljeno 4. oktobra 2023, v skladu s členom 12(1) osnovne uredbe začasne dajatve uvesti do 4. julija 2024 in ne do 5. julija 2024, tj. „ne pozneje kot devet mesecev po začetku postopkov“.

(41)

Vendar je v členu 3(1) Uredbe (EGS, Euratom) št. 1182/71 (12) Sveta o določitvi pravil glede rokov, datumov in iztekov rokov določeno, da „[k]adar se rok, določen v dnevih, tednih, mesecih ali letih, začne s trenutkom, ko se zgodi nek dogodek ali se izvrši neko dejanje, velja, da se dan, v katerem se zgodi ta dogodek ali se izvrši to dejanje, pri računanju zadevnega roka ne upošteva“. To pomeni, da je bil datum začetka za izračun devetmesečnega roka dan po objavi obvestila o začetku, tj. 5. oktober 2023, in da se je to obdobje v skladu s členom 3(2), točka (c), Uredbe (EGS, Euratom) št. 1182/71 izteklo 5. julija 2024. Komisija je menila, da je ravnala v skladu z ustreznimi določbami osnovne uredbe, zato je bila trditev zavrnjena.

(42)

Skupina Geely je po začasnem razkritju trdila, da je bila zaradi nenehnega izpolnjevanja vprašalnikov in dodatnih zahtev Komisije po pojasnilih nerazumno obremenjena ter da so bile kršene njene pravice do dolžnega postopanja, saj je bila pozvana, da veliko količino informacij predloži le en teden po vzorčenju, tj. pred iztekom minimalnega 30-dnevnega obdobja, v katerem morajo vzorčeni proizvajalci izvozniki izpolniti vprašalnik, kot je določeno v Sporazumu SCM in osnovni uredbi.

(43)

Komisija je menila, da so bile njene zahteve po informacijah razumne in da je s skupino Geely sodelovala ob doslednem spoštovanju njenih procesnih pravic. Komisija je priznala trud, ki ga je skupina Geely vložila v izpolnjevanje njenih vprašalnikov in zahtev glede odprave pomanjkljivosti, ki so bile po mnenju Komisije sorazmerne z velikostjo in kompleksnostjo same skupine Geely. Opozorila je, da so bili vsi odgovori, ki jih je predložila skupina, analizirani in preverjeni, če je bilo to mogoče, s čimer je bilo zagotovljeno, da so informacije, ki jih je predložila skupina Geely, ustrezale prizadevanjem skupine in privedle do ugotovitev, ki so najbolje odražale položaj skupine v obdobju preiskave. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(44)

Skupina Geely je trdila tudi, da je Komisija po objavi vprašalnika in sklepa o vzorčenju povečala število subjektov, pozvanih k predložitvi odgovorov (13). Skupina Geely je pripravila in predložila informacije v zvezi z več kot 120 subjekti, čeprav veliko teh informacij ni bilo neposredno povezanih s preiskavo. To nerazumno breme naj bi pomenilo kršitev njenih pravic do dolžnega postopanja.

(45)

Komisija je ugotovila, da se število subjektov, pozvanih k predložitvi odgovorov, z navedenim dopisom ni povečalo. Povezane družbe iz skupine, ki opravljajo dejavnosti, navedene v dopisu Komisije, bi bile ključne pri ugotavljanju dejstev o subvencioniranju skupine v kateri koli preiskavi v zvezi s subvencijami, število subjektov, pozvanih k predložitvi odgovorov, pa je bilo sorazmerno z velikostjo in kompleksnostjo preiskovane skupine izvoznikov. Na podlagi informacij, ki so jih predložile te povezane družbe, so bile torej zgolj podkrepljene ustrezne ugotovitve o skupini Geely, ki so najbolje odražale položaj skupine v obdobju preiskave, s čimer je bilo zagotovljeno spoštovanje pravic navedene skupine. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(46)

Skupina Geely je nadalje trdila, da je preiskava zanjo pomenila veliko breme, saj je v pogosto zelo kratkih rokih predložila več kot 280 odgovorov in prestala 14-tedensko preveritev na kraju samem, ki je bila izvedena na treh lokacijah in na podlagi katere je bilo predloženih več kot 880 dokazov. V skladu s členom 12.11 Sporazuma SCM je bilo vloženih več zahtev (14), a jih je Komisija zavrnila.

(47)

Komisija je ugotovila, da so bile vse zahteve, ki jih je predložila skupina Geely, med preiskavo ustrezno obravnavane. Vendar so bili manjkajoči elementi, potrebni za dopolnitev ugotovitev o skupini, zahtevani in uporabljeni v skladu s členom 28 osnovne uredbe, tj. v skladu s standardnimi postopki protisubvencijskih preiskav, kot je določeno v členu 10(8) osnovne uredbe. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(48)

Po začasnem razkritju je skupina Geely navedla, da je anonimnost, odobrena proizvajalcem, dobaviteljem in uvoznikom Unije, povzročila naslednje: (i) Komisija je podatke v zvezi z industrijo Unije obravnavala zaupno, kar je bistveno vplivalo na razkritje bistvenih informacij o oceni škode in pomenilo kršitev pravice skupine Geely do obrambe, (ii) skupina Geely ni imela dobrega vpogleda v informacije, ki jih je Komisija zbrala od predstavnikov industrije Unije, (iii) Komisija pa je vse informacije, ki so jih predložile strani Unije, obravnavala z zelo visoko stopnjo zaupnosti.

(49)

Komisija kot zaupnih ni obravnavala vseh informacij, povezanih z industrijo Unije, temveč le informacije, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti identiteto predstavnikov industrije Unije. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 16 začasne uredbe, Komisija zaradi majhnega števila skupin, ki proizvajajo akumulatorska električna vozila na trgu Unije, ter velike količine razpoložljivih javnih informacij in informacij, dostopnih na podlagi naročnin, o teh skupinah ni mogla razkriti nekaterih informacij, povezanih z vzorčenimi proizvajalci Unije, saj bi bilo mogoče na podlagi teh informacij ugotoviti identiteto vzorčenih proizvajalcev Unije. Komisija je v oddelku 4 začasne uredbe analizirala vse kazalnike škode, ki se zahtevajo v skladu z osnovno uredbo. Poleg tega je Komisija kot v vseh drugih preiskavah v nezaupni spis preiskave vključila nezaupne vprašalnike, ki so jih izpolnili štirje vzorčeni proizvajalci Unije, nezaupne predpreveritvene dopise v zvezi s preveritvenim obiskom na kraju samem in nezaupna poročila o misijah. Komisija v nasprotju s trditvijo skupine Geely vseh informacij, ki so jih predložile strani Unije, ni obravnavala z zelo visoko stopnjo zaupnosti. Ustrezne nezaupne različice navedenih informacij so bile vključene v nezaupni spis preiskave, skupina Geely pa ni navedla, v kakšnem smislu naj bi bile te informacije pomanjkljive. Te trditve so bile zato zavrnjene.

(50)

Po začasnem razkritju so zbornica CCCME, kitajska vlada ter skupini Geely in SAIC trdile, da Komisija zbornici CCCME in kitajski vladi ni zagotovila zadostne razlage in dejanskih podrobnosti glede izračunov stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen ter da zbornica CCCME in kitajska vlada zato nista mogli razumeti izračunov in podati smiselnih pripomb. Natančneje so zbornica CCCME, kitajska vlada in skupina SAIC trdile, da Komisija ni utemeljila, kako bi bilo mogoče na podlagi kontrolnih številk izdelka ter skupnih cen na enoto in obsega industrije Unije na ravni kontrolne številke izdelka ugotoviti identiteto vzorčenih proizvajalcev Unije glede na to, da gre za združene podatke štirih vzorčenih proizvajalcev. To trditev sta po dokončnem razkritju ponovili tudi zbornica CCCME in kitajska vlada.

(51)

Zbornica CCCME, kitajska vlada in skupina SAIC so Komisijo zato pozvale, naj razkrije: (i) kontrolne številke izdelka kitajskih proizvajalcev izvoznikov in proizvajalcev Unije, uporabljene za primerjavo cen, ter (ii) količino in vrednost sedmih kontrolnih številk izdelka industrije Unije, uporabljenih za primerjavo. Zbornica CCCME in kitajska vlada sta od Komisije zahtevali, naj razkrije (i) stopnjo nelojalnega nižanja prodajnih cen v zvezi s petimi primerljivimi kontrolnimi številkami izdelka, tj. brez upoštevanja zelo podobnih kontrolnih številk izdelka, ter odstotek ujemanja med prodajo kitajskih vzorčenih izvoznikov in prodajo vzorčenih proizvajalcev Unije, ne da bi se upoštevali dve zelo podobni kontrolni številki izdelka, ter (ii) razlike med elementi kontrolnih številk izdelka in podatek o tem, ali so bile ob upoštevanju teh razlik izvedene prilagoditve. Podobno je zahtevala tudi skupina SAIC. Skupina SAIC je od Komisije poleg tega zahtevala, naj razkrije: (i) število kontrolnih številk izdelka, ki so jih prodali vzorčeni proizvajalci Unije, (ii) kontrolne številke izdelka, ki so jih v obdobju preiskave skupaj prodali vzorčeni proizvajalci Unije, ter (iii) količino in vrednost sedmih kontrolnih številk izdelka, ujemajočih se s kitajskimi kontrolnimi številkami izdelka, kot odstotek skupne prodaje vzorčenih proizvajalcev Unije. Poleg tega sta zbornica CCCME in kitajska vlada trdili, da je bilo znano, da je bila prodaja proizvajalcev akumulatorskih električnih vozil v Uniji povezana predvsem s segmenti luksuznih/vrhunskih vozil, ki jih kitajski proizvajalci prodajo v zanemarljivih količinah ali pa jih sploh ne prodajajo, in da je bil za razumevanje reprezentativnosti izračuna zato potreben obseg prodaje Unije, ki bi bil primerljiv z obsegom prodaje vzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov.

(52)

Komisija je informacije o izračunu tehtane povprečne stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen razkrila samo trem vzorčenim kitajskim proizvajalcem izvoznikom. Vendar se zdi, da so ti proizvajalci zadevne dokumente predložili zbornici CCCME in kitajski vladi, čeprav jima te informacije niso bile razkrite. Poleg tega je zbornica CCCME zastopala tudi kitajske proizvajalce izvoznike, ki niso bili vzorčeni in ki zato od Komisije niso prejeli informacij o izračunu tehtane povprečne stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen. Trije vzorčeni kitajski proizvajalci izvozniki so od Komisije prejeli tudi informacije o podrobnih izračunih prodajne cene, zaračunane trgovcem ob vsaki prodajni transakciji. Zato je bilo upravičeno sklepati, da so vzorčeni kitajski proizvajalci izvozniki te dokumente predložili tudi zbornici CCCME in kitajski vladi, ki sta torej lahko izračunali obseg in prodajne cene posameznih kontrolnih številk izdelka zadevnih treh vzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov. Ker je Komisija razkrila tudi celoten obseg in vrednost prodaje vzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov, lahko zbornica CCCME in kitajska vlada te podatke ustrezno preverita. Poleg tega je Komisija razkrila odstotek ujemanja s prodajo kitajskih proizvajalcev izvoznikov (tj. odstotek prodaje vzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov, ki se je ujemal s prodajo vzorčenih proizvajalcev Unije). Ker je bil odstotek ujemanja na splošno zelo visok in ker je bilo ujemanje prisotno pri vsakem vzorčenem kitajskem proizvajalcu izvozniku ter ker je bil obseg prodaje posameznih kontrolnih številk izdelka različen, lahko zbornica CCCME in kitajska vlada enostavno razbereta, katere kontrolne številke izdelka kitajskih proizvajalcev izvoznikov so bile uporabljene pri izračunu stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen.

(53)

Poleg tega je Komisija v posamičnem razkritju, poslanem vzorčenim kitajskim proizvajalcem izvoznikom, pojasnila, da kontrolnih številk izdelka, količine in cen industrije Unije na ravni kontrolne številke izdelka ni mogoče razkriti, saj bi bilo mogoče na njihovi podlagi ugotoviti identiteto vzorčenih proizvajalcev Unije. V uvodni izjavi 95 začasne uredbe je Komisija pojasnila tudi, da trg akumulatorskih električnih vozil v Uniji sestavlja majhno število skupin proizvajalcev. V zvezi z industrijo akumulatorskih električnih vozil v Uniji je bilo na voljo veliko javnih informacij, pa tudi zelo podrobnih informacij, ki so dostopne na podlagi plačljive naročnine in do katerih bi zbornica CCCME, kitajska vlada ter skupini Geely in SAIC lahko dostopale. Tehnični opisi posameznih akumulatorskih električnih vozil, ki jih prodaja industrija Unije, so bili na primer javno dostopni v katalogih/brošurah proizvajalcev ali trgovcev Unije, pa tudi v nekaterih podatkovnih zbirkah, kot je zbirka podatkov o električnih vozilih (15). Vsaka zainteresirana stran lahko torej ustvari kontrolne številke izdelka za vse modele akumulatorskih električnih vozil, ki so jih industrija Unije in kitajski proizvajalci izvozniki prodali na trgu Unije. Poleg tega lahko zbornica CCCME, kitajska vlada ter skupini SAIC in Geely obseg prodaje vseh modelov akumulatorskih električnih vozil na trgu Unije razberejo na podlagi javnih informacij, ki jih je objavila Evropska agencija za okolje (EEA), ali informacij, dostopnih prek plačljive naročnine na storitev družbe S&P Global Mobility. Iz tega sledi, da z razkritjem kontrolnih številk izdelka industrije Unije in/ali obsega prodaje industrije Unije v obdobju preiskave ter količine in vrednosti sedmih kontrolnih številk izdelka industrije Unije, uporabljenih za primerjavo, glede na obsežne javno dostopne informacije in informacije, dostopne na podlagi plačljive naročnine, obstaja zelo veliko tveganje razkritja identitete vzorčenih proizvajalcev Unije.

(54)

Komisija je v zvezi z razkritjem stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen petih primerljivih kontrolnih številk izdelka opozorila, da je stopnjo nelojalnega nižanja prodajnih cen razkrila v zvezi z vsemi kontrolnimi številkami izdelka, ki se ujemajo s kitajskimi kontrolnimi številkami izdelka (sedem od 17 kontrolnih številk izdelka, ki so jih kitajski proizvajalci izvozniki izvozili v obdobju preiskave). Vendar se Komisiji teh izračunov ni zdelo smiselno razkriti, saj je jasno, da kitajski proizvajalci izvozniki v obdobju preiskave na trg Unije niso izvažali le teh petih kontrolnih številk izdelka.

(55)

V zvezi z razlikami med elementi kontrolnih številk izdelka in vprašanjem, ali so bile ob upoštevanju teh razlik izvedene prilagoditve, je Komisija pojasnila, da se je razlika med kontrolno številko izdelka in zelo podobno kontrolno številko izdelka nanašala le na zmogljivost akumulatorskega električnega vozila, pri čemer je bilo zmogljivejše kitajsko akumulatorsko električno vozilo primerjano z manj zmogljivim akumulatorskim električnim vozilom Unije. Komisija v zvezi z razliko v zmogljivosti ni izvedla nobene prilagoditve, saj je bilo zmogljivejše akumulatorsko električno vozilo dražje od manj zmogljivega akumulatorskega električnega vozila, vse druge lastnosti kontrolnih številk izdelka pa so bile enake.

(56)

Poleg tega število kontrolnih številk izdelka, ki jih je prodala industrija Unije, ni pomembno za izračun stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen. Komisija poleg tega, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 53 te uredbe, ne more razkriti kontrolnih številk izdelka, ki so jih vzorčeni proizvajalci Unije prodali v obdobju preiskave.

(57)

V zvezi s količino in vrednostjo sedmih kontrolnih številk izdelka, ki se ujemajo s kitajskimi kontrolnimi številkami izdelka, kot odstotek skupne prodaje vzorčenih proizvajalcev Unije je Komisija v uvodni izjavi 1044 začasne uredbe navedla, da je bilo ujemanje med kitajskimi kontrolnimi številkami izdelka in kontrolno številko izdelka Unije v povprečju zelo visoko ter da to ujemanje ustreza 88 % skupne prodaje vzorčenih proizvajalcev Unije. Komisija je ugotovila, da je v uvodni izjavi 1044 začasne uredbe tipkarska napaka ter da to ujemanje ustreza 83 % in ne 88 % prodaje vzorčenih proizvajalcev Unije. Brez upoštevanja zelo podobnih kontrolnih številk izdelka je bilo ujemanje 61-odstotno. Ta izračun se nanaša na obseg prodaje. Izračun na podlagi vrednosti prodaje v zvezi s tem ni pomemben, saj so cene kontrolnih številk izdelka različne in bi bil rezultat zato zavajajoč.

(58)

Poleg tega, kot je poudarjeno v uvodni izjavi 1042 začasne uredbe, ni splošno sprejete segmentacije osebnih avtomobilov in ni jasno, kaj pomenijo „začetne“, „srednje“, „vrhunske“ in „luksuzne“ blagovne znamke, saj je mogoče te izraze razlagati široko. Vseeno je treba pojasniti, da dejansko ne drži, da je bila prodaja proizvajalcev akumulatorskih električnih vozil v Uniji povezana predvsem s segmentom luksuznih/vrhunskih vozil, ki jih kitajski proizvajalci prodajo v zanemarljivih količinah. Po podatkih družbe LMC Automotive ali S&P Global Mobility proizvajalci Unije, kot so e.Go Mobile, Hyundai, Renault, Stellantis in Volkswagen, na primer prodajajo vozila blagovnih znamk, ki se ne štejejo za luksuzne/vrhunske. Poleg tega skupina Geely v Uniji prodaja vozila blagovne znamke Polestar 2, ki jo družbi LMC Automotive in S&P Global Mobility štejeta za vrhunsko blagovno znamko.

(59)

Komisija je tudi ublažila učinek nepopolnega razkritja, in sicer s predložitvijo zelo podrobne ocene uporabljene metodologije in analize različnih akterjev, prodajnih poti in prodajnih modelov, uporabljenih v obdobju preiskave. Kot je pojasnjeno zgoraj, dodatnih podrobnosti ni bilo mogoče razkriti zaradi tveganja razkritja identitete proizvajalcev Unije. Ta pristop je upravičen, ker je trg akumulatorskih električnih vozil Unije odprt in pregleden ter ker imajo vsi tržni akterji dobro razvite tržne zmogljivosti za preučevanje modelov svojih konkurentov. Dodatnih podrobnosti o izračunu nelojalnega nižanja prodajnih cen, kot so kontrolne številke izdelka, zato ni mogoče razkriti.

(60)

Te zahteve so bile zato zavrnjene.

(61)

Po začasnem razkritju je skupina SAIC navedla, da ni prejela individualnega izračuna stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen.

(62)

Pravna obveznost, v skladu s katero bi Komisija morala izračunati stopnjo nelojalnega nižanja prodajnih cen za posamezne vzorčene proizvajalce izvoznike, ne obstaja. Stopnja nelojalnega nižanja prodajnih cen je kazalnik škode, zato za oceno škode zadostuje izračun tehtane povprečne stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen. Ta se razlikuje od stopnje škode (stopnje nelojalnega nižanja ciljnih cen), ki jo je treba izračunati za posamezne proizvajalce izvoznike, kadar dajatev temelji na stopnji nelojalnega nižanja ciljnih cen. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(63)

Skupina Geely je po začasnem razkritju trdila, da je Komisija pri izračunih nelojalnega nižanja prodajnih cen uporabila kontrolne številke izdelka, ki so se razlikovale od tistih, ki jih je morala na podlagi zahtev Komisije uporabiti skupina Geely, in da Komisija ni pojasnila obsega novih kontrolnih številk izdelka.

(64)

Vendar Komisija za izračun stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen ni uporabila kontrolnih številk izdelka, ki bi bile drugačne od tistih, ki so jih na podlagi njenih zahtev morali uporabljati vzorčeni proizvajalci izvozniki in vzorčeni proizvajalci Unije. Komisija je vsako kontrolno številko izdelka preprosto nadomestila z oznakami kontrolna številka izdelka 1, kontrolna števila izdelka 2 itd., da ne bi razkrila natančnih številk, ki so bile uporabljene pri izračunu nelojalnega nižanja prodajnih cen in na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti identiteto vzorčenih proizvajalcev Unije, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 53 te uredbe. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(65)

Kitajska vlada in zbornica CCCME sta po dokončnem razkritju trdili, da v dokončnem razkritju niso bila navedena bistvena dejstva, na katerih temeljijo ugotovitve Komisije o subvencioniranju in grožnji škode, ki naj bi jo subvencioniranje povzročilo, zlasti glede (i) domnevnih preferenčnih posojil, (ii) domnevnega zagotavljanja vhodnih materialov, (iii) pravic do uporabe zemljišč za plačilo, nižje od primernega, (iv) dejanske podlage za trditev Komisije iz uvodne izjave 771 te uredbe, da bi bile količine prodaje proizvajalcev Unije brez kitajskega uvoza akumulatorskih električnih vozil povsem drugačne in velike, (v) načina, kako je Komisija filtrirala podatke EEA ter jih razdelila na uvoz in lasten uvoz kitajskih akumulatorskih električnih vozil ter ocenila poreklo akumulatorskih električnih vozil; podlage za ločevanje podatkov EEA na zadevni izdelek in izdelek, ki ni zadevni izdelek; podlage za razdelitev proizvodnje modela Y družbe Tesla v EU in zunaj nje, (vi) dejanske podlage za ugotovitev Komisije, da se bo „položaj industrije Unije poslabšal, saj se bo subvencionirani uvoz iz Kitajske po nelojalno znižanih prodajnih cenah v bližnji prihodnosti povečal“, (vii) dejanske podlage, na katero se je Komisija v svoji analizi nepripisovanja oprla, da je zavrnila (a) lasten uvoz industrije Unije, (b) konkurenco industrije znotraj Unije in (c) prehod industrije Unije z vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem na akumulatorska električna vozila ter druge znane dejavnike, ki negativno vplivajo na položaj industrije Unije, in (viii) dejanske podlage za sklep Komisije, da bi povečanje stroškov zaradi regulativnih vprašanj na industrijo Unije vplivalo le v preteklosti.

(66)

Komisija je ob dokončnem razkritju vse zainteresirane strani obvestila o svojih ugotovitvah v dokumentu o splošnem razkritju ter predložila podrobne informacije o metodologiji in izračunih, opravljenih v zvezi s stopnjami subvencij vzorčenih in posamično preučenih družb, vključno s podrobnostmi o izbiri vzorca, preferenčnih posojilih ter zagotavljanju vhodnih materialov in pravic do uporabe zemljišč za plačilo, nižje od primernega. Podroben pregled pripomb, prejetih v zvezi s temi subvencijskimi shemami, je v oddelkih 3.5 in 3.7 v nadaljevanju.

(67)

V zvezi s točko (iv) je Komisija v uvodni izjavi 771 te uredbe navedla, da se ne strinja, da bi do oviranja dviga cen prišlo brez kitajskega uvoza, in da bi bil trg Unije seveda bistveno drugačen, če velike količine subvencioniranega kitajskega uvoza ne bi bile prisotne na trgu Unije po cenah, ki nelojalno nižajo prodajne cene Unije. Če ne bi bilo nepoštene kitajske konkurence, bi industrija Unije na trgu Unije dejansko prodala veliko več akumulatorskih električnih vozil (omeniti je treba, da je bil s subvencioniranim uvozom v obravnavanem obdobju nepošteno pridobljen tržni delež na račun prodaje industrije Unije, saj je Kitajska prodajala podobna akumulatorska električna vozila kot industrija Unije in je bilo ujemanje med kitajskimi kontrolnimi številkami izdelka in kontrolnimi številkami izdelka Unije v obdobju preiskave pri vsakem proizvajalcu izvozniku večje od 90 %, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 1031 začasne uredbe), kar bi industriji Unije omogočilo, da z izkoriščanjem bistveno boljše sposobnosti porazdelitve fiksnih stroškov na več prodaj zmanjša stroške na enoto. To bi proizvajalcem Unije omogočilo, da določijo cene na bolj dobičkonosni ravni v okviru prehoda s trga vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem na akumulatorska električna vozila.

(68)

Točka (v) je bila obravnavana v uvodnih izjavah 716 in 717 te uredbe.

(69)

V zvezi s točko (vi) je Komisija dejansko ugotovila, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 1023 te uredbe, da se bo uvoz iz Kitajske povečal, potem ko je ocenila več ukrepov, ki kažejo na verjetnost nadaljnjega znatnega povečanja uvoza v uvodnih izjavah 1113 do 1118 začasne uredbe, privlačnost industrije Unije v uvodnih izjavah 1119 do 1129 začasne uredbe in verjeten razvoj tržnih deležev kitajskega uvoza na trgu Unije v uvodnih izjavah 1130 do 1137 začasne uredbe. Poleg tega je Komisija v uvodni izjavi 1138 začasne uredbe ugotovila, da se bodo v bližnji prihodnosti verjetno povečali predvsem tržni deleži kitajskih blagovnih znamk, in sicer na podlagi ocene velikega števila napovedi kitajskih proizvajalcev izvoznikov o uvedbi novih modelov akumulatorskih električnih vozil na trgu Unije, kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 1126 in 1127 začasne uredbe, medtem ko proizvajalci Unije, ki proizvajajo originalno opremo za motorna vozila z notranjim izgorevanjem in ki prehajajo na proizvodnjo akumulatorskih električnih vozil, niso napovedali večjih načrtov za uvoz akumulatorskih električnih vozil iz Kitajske, večina pa je imela en model ali blagovno znamko akumulatorskih električnih vozil, ki se je iz Kitajske uvažala v znatno manjšem obsegu v primerjavi z njihovo proizvodnjo v Uniji. Poleg tega so zaloge kitajskih akumulatorskih električnih vozil v Uniji, kot so opredeljene v uvodnih izjavah 1157 do 1159 začasne uredbe, pomemben kazalnik prihodnjega pritiska kitajskih akumulatorskih električnih vozil na industrijo Unije, saj so te količine očitno namenjene predvsem prodaji na trgu Unije.

(70)

Zaradi povečanja tržnega deleža kitajskega uvoza se je zmanjšal tudi tržni delež industrije Unije, kar pomeni manjši obseg proizvodnje industrije Unije in s tem višje stroške na enoto. Po drugi strani bi morala industrija Unije znižati cene, da bi lahko konkurirala kitajskim akumulatorskim električnim vozilom, zato bi se njene finančne izgube povečale. Poleg tega industrija, ki nenehno izgublja tržni delež in beleži vse večje finančne izgube, ne bo mogla nadaljevati z naložbami in tudi ne bo mogla uvajati novih modelov akumulatorskih električnih vozil na trgu Unije. Zato se bo položaj industrije Unije poslabšal, saj se bo subvencionirani uvoz iz Kitajske po nelojalno znižanih prodajnih cenah v bližnji prihodnosti povečal.

(71)

V zvezi s točko (vii) je bil lasten uvoz industrije Unije kot dejavnik, ki naj bi povzročil grožnjo škode za industrijo Unije, obravnavan v uvodni izjavi 1213 začasne uredbe in uvodni izjavi 1218 te uredbe. V uvodni izjavi 1218 te uredbe je Komisija navedla, da je v uvodnih izjavah 1212 do 1214 začasne uredbe izvedla analizo tako imenovanega lastnega uvoza, v uvodnih izjavah 1132 oziroma 1134 pa je razčlenila tržni delež uvoza (i) kitajskih proizvajalcev izvoznikov, povezanih s proizvajalci originalne opreme vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem v Uniji, ki prehajajo na proizvodnjo akumulatorskih električnih vozil, (ii) družbe Tesla in (iii) vsega drugega kitajskega uvoza iz preglednic 12a in 12b začasne uredbe. Komisija je nadalje pojasnila, da bi bilo treba to analizo obravnavati skupaj s podatki iz preglednice 13 te uredbe. Poleg tega je Komisija navedla, da pravni standard o vzročni zvezi zahteva, da je treba ves uvoz s poreklom iz zadevne države oceniti skupaj. Komisija je to tudi storila v oddelku 6.1 začasne uredbe. Poleg tega je kitajski uvoz razčlenila, med drugim v preglednicah 12a in 12b začasne uredbe ter preglednici 13 te uredbe, da bi določila spremembe profila kitajskega uvoza. Ugotovila je, da se je uvoz kitajskih blagovnih znamk povečeval in da se bo prodaja na trgu Unije povečala zaradi razpoložljivosti zalog in napovedi v zvezi s povečanjem uvoza na trg Unije po obdobju preiskave in pozneje v prihodnjih letih. To ugotovitev so potrdili tudi podatki iz obdobja po preiskavi, iz katerih je razvidno, da se je uvoz kitajskih blagovnih znamk v drugem četrtletju 2024 znatno povečal na 14,1 %, medtem ko se je ves drugi uvoz iz Kitajske zmanjšal, kot je prikazano v preglednici 10 te uredbe. Tako je Komisija pravilno izvedla analizo tako imenovanega lastnega uvoza in ugotovila, da ni verjetno, da bi navedeni uvoz prispeval h grožnji znatne škode.

(72)

Poleg tega je bila konkurenca industrije znotraj Unije kot dejavnik, ki naj bi povzročil grožnjo škode za industrijo Unije, obravnavana v uvodnih izjavah 1225 in 1127 te uredbe. Komisija je zlasti pojasnila, da čeprav zbornica CCCME in kitajska vlada nista predložili nobenih dokazov o tem, kako konkurenca znotraj industrije Unije negativno vpliva ali bi lahko negativno vplivala na proizvajalce Unije, je bil namen preiskave v vsakem primeru oceniti, ali je uvoz akumulatorskih električnih vozil iz Kitajske subvencioniran, ali ogroža industrijo Unije in ali je uvedba izravnalnih ukrepov v interesu Unije, če so izpolnjeni pravni pogoji. Komisija je nadalje pojasnila, da je bilo v preiskavi ugotovljeno, da je bilo poslabšanje položaja industrije Unije posledica nelojalne zunanje konkurence subvencioniranega kitajskega uvoza, zaradi katerega ji grozi znatna škoda. V tej preiskavi ni bila ocenjena konkurenca med proizvajalci Unije na trgu Unije, saj ugotovitve zadevajo industrijo Unije kot celoto. Poleg tega je Komisija ugotovila, da zbornica CCCME in kitajska vlada nista predložili nobenih dokazov, da je konkurenca znotraj industrije Unije prispevala k škodi za industrijo Unije oziroma vsaj zmanjšala povezavo med subvencioniranim uvozom iz Kitajske in grožnjo škode.

(73)

Dalje, prehod industrije Unije z vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem na akumulatorska električna vozila je bil pojasnjena v uvodnih izjavah 1232 do 1234 te uredbe. Komisija je zlasti navedla, da je bil prehod z vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem na akumulatorska električna vozila ključno ozadje za razumevanje celotne analize grožnje škode, vzročne zveze in interesa Unije. Ta prehod še poteka in naj bi se nadaljeval do leta 2035. Prehod je bil ključni del zelenega dogovora Komisije za doseganje ciljev glede emisij CO2. Proizvajalci Unije so razvili podrobne strategije, ki vključujejo izvajanje obsežnih naložbenih načrtov, da bi pri doseganju teh ciljev zagotovili skladnost z ustrezno zakonodajo. Prehod je zato bistven za prihodnost industrije Unije. Poleg tega je prehod trga Unije z vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem na akumulatorska električna vozila del regulativnega okvira avtomobilske industrije v Uniji. Proizvajalci vozil Unije morajo upoštevati tako ta regulativni okvir kot drugo zakonodajo. Takega regulativnega okvira ni mogoče šteti za vzrok grožnje škode v smislu člena 8(8) osnovne uredbe. Nasprotno, to je okvir, v katerem se izvaja ocena grožnje škode v smislu člena 8(8) osnovne uredbe. Komisija je ugotovila, da neposredna grožnja za industrijo Unije dejansko ni prehod sam po sebi, temveč subvencionirani kitajski uvoz, ki ogroža izvedbo procesa prehoda.

(74)

V zvezi s točko (viii) je Komisija v uvodni izjavi 1229 te uredbe navedla, da bi po njenem mnenju vsako povečanje stroškov zaradi regulativnih vprašanj vplivalo na industrijo Unije. Predloženi niso bili nobeni dokazi, da bi to vprašanje pomenilo grožnjo škode za industrijo Unije v letih po obdobju preiskave. Čeprav so nekateri proizvajalci Unije začeli vlagati v proizvodnjo akumulatorskih električnih vozil pred obravnavanim obdobjem, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 996 začasne uredbe, so se največje naložbe v proizvodnjo akumulatorskih električnih vozil začele izvajati po objavi Uredbe (EU) 2019/631 Evropskega parlamenta in Sveta (16), ki je bila pozneje spremenjena z Uredbo (EU) 2023/851 Evropskega parlamenta in Sveta (17). Kot je prikazano v preglednici 1 začasne uredbe, je na začetku obravnavanega obdobja (tj. leta 2020) na akumulatorska električna vozila prešlo le 5,4 % trga osebnih vozil v Uniji. Z Uredbo (EU) 2019/631 se je od proizvajalcev osebnih avtomobilov v Uniji zahtevalo, naj povečajo proizvodnjo akumulatorskih električnih vozil in zmanjšajo proizvodnjo vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem, ki se bodo prodajala na trgu Unije. Kot je navedeno v uvodni izjavi 1229 te uredbe, čeprav se prehod na elektrifikacijo zahteva z zakonom, to samo po sebi ne ogroža industrije Unije v smislu člena 8(8) osnovne uredbe, saj se morajo proizvajalci akumulatorskih električnih vozil, kot to velja za vsako industrijo, prilagoditi obstoječemu regulativnemu okviru. Regulativni okvir dejansko predstavlja okvir, v katerem se izvaja ocena grožnje škode v smislu člena 8(8) osnovne uredbe. Čeprav je treba skladnost z različnimi predpisi zagotoviti tudi po obdobju preiskave, zbornica CCCME in kitajska vlada nista opredelili nobenih novih pomembnih predpisov, ki bi lahko povzročili škodo industriji Unije v smislu člena 8(8) osnovne uredbe. Nasprotno je Komisija ugotovila, da je subvencionirani uvoz tisti, ki ogroža sposobnost preživetja industrije akumulatorskih električnih vozil Unije. Brez poštenih tržnih pogojev proizvajalci Unije ne bodo mogli doseči potrebne ekonomije obsega.

(75)

Zbornica CCCME je po dokončnem razkritju trdila, da Komisija ni obravnavala dejanskih podlag, na katere se je sklicevala, ker ni sprejela in ni obravnavala dveh ekonomskih analiz, ki sta ju pripravila profesorja Katholieke Universiteit Leuven in centra za raziskave ekonomske politike in ju je zbornica CCCME predložila 20. decembra 2023 in 19. julija 2024.

(76)

Komisija je v uvodni izjavi 1252 začasne uredbe pojasnila, da je bilo v poročilu, predloženem 20. decembra 2023, ugotovljeno, da je kitajski uvoz akumulatorskih električnih vozil nepogrešljiv za trg akumulatorskih električnih vozil Unije, proizvajalce in potrošnike akumulatorskih električnih vozil v Uniji ter Unijo kot celoto, saj je ta uvoz potreben za ohranitev konkurence in inovacij v Uniji, pospešitev razpoložljivosti cenovno dostopnih akumulatorskih električnih vozil za povprečne potrošnike in izpolnitev podnebnih ciljev Unije. Poleg tega je Komisija v uvodni izjavi 1253 začasne uredbe navedla, da je Komisija ne glede na verodostojno in objektivno vrednost poročila, predloženega 20. decembra 2023, ugotovila, da izravnalne dajatve niso bile namenjene temu, da bi se ustavil uvoz akumulatorskih električnih vozil iz Kitajske, temveč da bi se ponovno vzpostavili enaki konkurenčni pogoji na trgu Unije, ki so bili izkrivljeni zaradi subvencioniranega uvoza iz Kitajske po nizkih cenah. Zato je Komisija obravnavala glavni namen poročila. Poleg tega je bilo celotno poročilo predloženo v občutljivi različici, v nezaupni različici pa samo njegov povzetek. Nazadnje, v poročilu je predstavljeno mnenje obeh profesorjev, navedenih pa je tudi več akademskih člankov in knjig, napisanih v obdobju 1951–2020. Nobeden od teh člankov ali knjig se ne nanaša posebej na industrijo akumulatorskih električnih vozil v Uniji in na Kitajskem v obravnavanem obdobju.

(77)

Komisija je menila, da je zadostno preučila in obravnavala trditve iz teh poročil, čeprav v številnih primerih te trditve niso bile podprte z nobenim dokazom ali sklicem na upošteven vir. Zaradi jasnosti je v poročilu na bolj razčlenjeni ravni navedeno, da rast uvoza kitajskih akumulatorskih električnih vozil v Unijo ni posledica domnevnih subvencij, saj (a) je večina uvoza akumulatorskih električnih vozil v EU „lastni uvoz“ podjetij, dejavnih v industriji EU, (b) ima Kitajska dolgoletne izkušnje z baterijami za potrošniško elektroniko, (c) uvoz iz Kitajske odraža stanje tehnološkega cikla, (d) je pomen proizvodnje baterij za uspeh v industriji akumulatorskih električnih vozil začasen.

(78)

Komisija je v oddelku 3 začasne uredbe in oddelku 3 te uredbe dokazala, da so akumulatorska električna vozila iz Kitajske subvencionirana. V zvezi s točko (a) je Komisija v uvodni izjavi 998 začasne uredbe pojasnila, da so nekateri proizvajalci Unije uvažali akumulatorska električna vozila iz Kitajske. Poleg tega je bil lasten uvoz kot dejavnik, ki bi povzročil grožnjo škode za industrijo Unije, obravnavan v uvodni izjavi 1213 začasne uredbe in uvodni izjavi 1183 te uredbe. Zlasti v uvodni izjavi 1183 te uredbe je Komisija navedla, da je v uvodnih izjavah 1212 do 1214 začasne uredbe izvedla analizo tako imenovanega lastnega uvoza, v uvodnih izjavah 1132 oziroma 1134 pa zagotovila razčlenitev tržnega deleža uvoza (i) kitajskih proizvajalcev izvoznikov, povezanih s proizvajalci originalne opreme vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem Unije, ki prehajajo na proizvodnjo akumulatorskih električnih vozil, (ii) družbe Tesla in (iii) vsega drugega kitajskega uvoza iz preglednic 12a in 12b začasne uredbe. Komisija je nadalje pojasnila, da bi bilo treba to analizo obravnavati skupaj s podatki iz preglednice 13 te uredbe. Poleg tega je Komisija navedla, da pravni standard o vzročni zvezi zahteva, da je treba ves uvoz s poreklom iz zadevne države oceniti skupaj. Komisija je to tudi storila v oddelku 6.1 začasne uredbe. Poleg tega je kitajski uvoz razčlenila, med drugim v preglednicah 12a in 12b začasne uredbe ter preglednici 13 te uredbe, da bi določila spremembe profila kitajskega uvoza. Ugotovila je, da se je uvoz kitajskih blagovnih znamk povečeval in da se bo prodaja na trgu Unije povečala zaradi razpoložljivosti zalog in napovedi v zvezi s povečanjem uvoza na trg Unije po obdobju preiskave in pozneje v prihodnjih letih. To ugotovitev so potrdili tudi podatki iz obdobja po preiskavi, iz katerih je razvidno, da se je uvoz kitajskih blagovnih znamk v drugem četrtletju 2024 znatno povečal na 14,1 %, medtem ko se je ves drugi uvoz iz Kitajske zmanjšal, kot je prikazano v preglednici 10 te uredbe. Tako je Komisija pravilno izvedla analizo tako imenovanega lastnega uvoza in ugotovila, da ni verjetno, da bi navedeni uvoz prispeval h grožnji znatne škode.

(79)

V zvezi s točkami (b), (c) in (d) ni pomembno, da ima Kitajska dolgoletne izkušnje z baterijami za potrošniško elektroniko. Kot je pojasnjeno v oddelku 3 začasne uredbe in tej uredbi, je kitajska vlada subvencionirala baterije za akumulatorska električna vozila.

(80)

Poleg tega je v poročilu navedeno, da ni bilo grožnje škode, ker (a) so začasni primeri presežkov v proizvodnji naravni pojav, (b) je zmogljivost za proizvodnjo akumulatorskih električnih vozil dinamična in je ni mogoče obravnavati ločeno od zmogljivosti za proizvodnjo vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem, (c) je zaradi znatne segmentacije trga zmanjšan kakršen koli konkurenčni učinek, (d) so razlike v cenah med modeli posledica številnih dejavnikov, vendar cene akumulatorskih električnih vozil, uvoženih iz Kitajske, niso sistematično nižje od cen akumulatorskih električnih vozil, proizvedenih v EU, (e) prodor akumulatorskih električnih vozil na trg sledi predvidljivim vzorcem novih tehnologij in nazadnje vodi v kitajske naložbe v Evropi, (f) je zaradi znatnih učinkov omrežja na polnilno infrastrukturo potrebno hitro uvajanje akumulatorskih električnih vozil, (g) imajo zaradi globalnih vrednostnih verig sestavnih delov vozil na pogon z novimi viri energije proizvajalci EU koristi od razvitega kitajskega trga.

(81)

Komisija je v oddelku 5 začasne uredbe in oddelku 5 te uredbe dokazala, da dejansko obstaja grožnja škode. Ta sklep je bil sprejet z oceno dejavnikov, navedenih v drugem pododstavku člena 8(8) osnovne uredbe, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 1105 osnovne uredbe.

(82)

Poleg tega je Komisija v začasni uredbi in tej uredbi obravnavala vprašanje zmogljivosti, segmentacije in razlike v ceni (tj. stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen). Dalje, Komisija meni, da velika prosta zmogljivost na Kitajskem ni začasna in da zbornica CCCME v zvezi s tem ni predložila nobenih dokazov. Poleg tega Komisija zmogljivosti za proizvodnjo akumulatorskih električnih vozil ni obravnavala ločeno od zmogljivosti za proizvodnjo vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 1142 začasne uredbe. Dalje, prihodnje naložbe kitajskih proizvajalcev izvoznikov v Uniji niso vidik, ki ga zajema ta preiskava, saj je namen te preiskave izenačiti konkurenčne pogoje na trgu Unije. Komisija je vprašanje polnilne infrastrukture obravnavala tudi v oddelku 7 začasne uredbe. Nazadnje, z uvedbo ukrepov se ne bo ustavil uvoz akumulatorskih električnih vozil ali delov, ki jih potrebuje industrija Unije, iz Kitajske.

(83)

Nazadnje je v poročilu navedeno, da ukrepi za omejitev uvoza kitajskih akumulatorskih električnih vozil ne bi bili v interesu Unije, saj (a) se z omejitvijo uvoza akumulatorskih električnih vozil onemogoča pomembne okoljske koristi, (b) zmanjšuje statično cenovno konkurenco, (c) zmanjšuje dinamično konkurenco in (d) omejuje spodbude za podjetja za inovacije.

(84)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 81 te uredbe, se z uvedbo izravnalnih ukrepov ne bo ustavil uvoz iz Kitajske. S tem se bodo le vzpostavili enaki konkurenčni pogoji na trgu Unije.

(85)

V poročilu z dne 19. julija 2024 so bile podane pripombe na ugotovitve iz začasne uredbe. V poročilu so navedeni trije sklici, in sicer na poročilo z dne 20. decembra 2023 in na akademska članka iz leta 2016 oziroma 2023.

(86)

V poročilu je navedeno, da je bila cenovna vrzel precenjena in ne pomeni nelojalnega nižanja prodajnih cen zaradi (a) razlik v opaznih lastnostih, (b) različnih tržnih segmentov, (c) vrednosti blagovne znamke za podjetja Unije, (d) vrednosti obstoječe distribucije za podjetja Unije, (e) uvodnega oblikovanja cen s strani novih udeležencev na trgu, (f) razlik v proizvodnih stroških in (g) selektivnega vzorčenja.

(87)

Točke (a), (b), (c) in (d) so bile obravnavane v uvodnih izjavah 1022 do 1049 začasne uredbe in uvodnih izjavah 748 do 831 te uredbe. Poleg tega v zvezi s točko (e) dejstvo, da novi udeleženci na splošno vstopajo na trg z nižjimi cenami kot prvotni udeleženci, ni pomembno. Dejstvo je, da so akumulatorska električna vozila iz Kitajske subvencionirana in ogrožajo trg Unije. Poleg tega je dejstvo, da imajo Kitajci nižje proizvodne stroške, prav tako nepomembno, saj se zdi, da so nižji stroški povezani s prejetimi subvencijami. Nazadnje, za kitajske proizvajalce izvoznike ni bilo uporabljeno selektivno vzorčenje, to vprašanje pa je bilo že večkrat obravnavano v začasni uredbi in tej uredbi.

(88)

V poročilu je navedeno tudi, da je rast uvoza iz Kitajske precenjena in se ne bo še naprej povečevala. Komisija se s to trditvijo ni strinjala. Kot je pojasnjeno v preglednici 13 te uredbe, je uvoz akumulatorskih električnih vozil kitajske blagovne znamke v drugem četrtletju leta 2024 že dosegel 14,1-odstotni tržni delež.

(89)

Poleg tega je v poročilu navedeno, da je trditev o presežni zmogljivosti nepomembna, saj (a) imajo proizvajalci Unije in kitajski proizvajalci prosto zmogljivost, vendar to ne vpliva na odločitve o oblikovanju cen in izvozne odločitve, (b) je srednjeročna zmogljivost proizvajalcev Unije in kitajskih proizvajalcev, ki vključuje vozila z motorjem z notranjim zgorevanjem in akumulatorska električna vozila, glede na velikost trga akumulatorskih električnih vozil praktično neomejena.

(90)

Komisija se nikakor ni strinjala, da je presežna zmogljivost kitajskih proizvajalcev izvoznikov nepomembna. Poleg tega je dejstvo, da ima industrija Unije domnevno presežno zmogljivost (trditev, ki jo je Komisija zavrnila v uvodni izjavi 845 te uredbe), nepomembno, saj industrija Unije ne ogroža kitajske domače industrije. Izvoz akumulatorskih električnih vozil industrije Unije na Kitajsko je zelo majhen. Ker preiskava zajema le akumulatorska električna vozila, je Komisija pravno zavezana, da izvede preiskavo akumulatorskih električnih vozil in ne preiskave vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem. Komisija je zmogljivost za proizvodnjo vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem na Kitajskem obravnavala kot alternativni izračun za proste zmogljivosti za proizvodnjo akumulatorskih električnih vozil (glej uvodno izjavo 1142 začasne uredbe).

(91)

Poleg tega je v poročilu navedeno tudi, da (a) kitajski izvoz akumulatorskih električnih vozil ni posebno velik, (b) proizvajalci Unije dosegajo močno rast izvoza, (c) kitajski proizvajalci pa niso usmerjeni na izvozne trge.

(92)

Komisija se s temi trditvami ni strinjala. Jasno je, da je tržni delež kitajskega uvoza v obdobju preiskave, ki je znašal 25,0 %, kot je navedeno v preglednici 2a začasne uredbe, znaten. Izvoz industrije Unije je bil obravnavan v oddelku 6.2.2 začasne uredbe. Poleg tega je bilo dejstvo, da so Kitajci usmerjeni na izvozni trg, obravnavano tudi v uvodnih izjavah 1114 do 1118 začasne uredbe in uvodnih izjavah 1031 do 1043 te uredbe.

(93)

V poročilu je navedeno tudi, da (a) bi bilo treba morebitne subvencije kitajskim podjetjem primerjati z morebitnimi subvencijami podjetjem Unije in (b) da so subvencije kitajskim proizvajalcem akumulatorskih električnih vozil verjetno precenjene.

(94)

Točka (a) je bila obravnavana v uvodni izjavi 1262 začasne uredbe. V zvezi s točko (b) je Komisija v oddelku 3 začasne uredbe in oddelku 3 te uredbe podrobno pojasnila, kako so bile subvencije izračunane, podrobni izračuni pa so bili razkriti vzorčenim kitajskim proizvajalcem izvoznikom, ki so imeli možnost predložiti pripombe.

(95)

Poleg tega so v poročilu ponovno navedeni argumenti o interesu Unije iz uvodne izjave 83 te uredbe.

(96)

Zbornica CCCME ni navedla, katerih posameznih točk, predstavljenih v teh poročilih, Komisija ni neposredno ali posredno obravnavala niti v začasni uredbi niti v tej uredbi. Zato je Komisija ob upoštevanju pojasnil iz uvodnih izjav 76 do 95 te uredbe menila, da so bile ključne točke obeh poročil neposredno ali posredno obravnavane v začasni uredbi in/ali tej uredbi.

(97)

Po dokončnem razkritju sta zbornica CCCME in kitajska vlada trdili tudi, da ni jasno, kako je Komisija izračunala obseg proizvodnje za obdobje preiskave, saj se podatki iz podatkovne zbirke Prodcom niso sporočali mesečno. Zbornica CCCME in kitajska vlada sta trdili tudi, da niso bile predložene nobene podrobnosti o javno dostopnih virih, na katere se sklicuje Komisija.

(98)

Ta trditev je bila obravnavana v uvodni izjavi 689 te uredbe. Poleg tega Komisija ni mogla razkriti, katero spletno mesto proizvajalca Unije je v zvezi s tem uporabila, saj bi razkrila, kateri proizvajalec Unije je sodeloval v preiskavi. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(99)

Po dokončnem razkritju sta zbornica CCCME in kitajska vlada trdili tudi, da Komisija informacij, ki so jih predložile zainteresirane strani, med celotno preiskavo ni pravočasno dajala na voljo drugim zainteresiranim stranem.

(100)

Komisija se s to trditvijo ni strinjala. Zaradi anonimnosti, ki je bila odobrena nekaterim stranem, je morala Komisija skrbno preveriti informacije, ki so jih predložile strani, da bi se prepričala, da identiteta proizvajalcev Unije ni bila nenamerno razkrita. Ta proces je bil zelo dolgotrajen. Poleg tega je bil nezaupni spis preiskave do takrat, ko je Komisija razkrila svoje ugotovitve, v celoti posodobljen, zbornica CCCME in kitajska vlada pa sta imeli dovolj časa za predložitev pripomb. To je razvidno tudi iz znatnega števila pripomb, ki sta jih zbornica CCCME in kitajska vlada predložili po začasnem in dokončnem razkritju.

(101)

Po dokončnem razkritju sta zbornica CCCME in kitajska vlada ponovili trditev, da je Komisija proizvajalcem Unije odobrila pretirano zaupnost. Trdila je tudi, da (i) povzetki nezaupnih podatkov iz obdobja po preiskavi, ki so jih predložili vzorčeni proizvajalci Unije, niso na voljo v nezaupnem spisu in da (ii) je namesto tega Komisija pripravila konsolidiran povzetek odgovorov na vprašalnike po obdobju preiskave, ki ni bil zaupne narave.

(102)

Vprašalnik iz obdobja po preiskavi za razliko od prvotnega ni vključeval opisnih vprašanj. Poleg tega se je Komisija v skladu z Excelovimi preglednicami iz nezaupnega prvotno izpolnjenega vprašalnika odločila, da bo za zaščito anonimnosti identitete vzorčenih proizvajalcev Unije v nezaupni spis preiskave vključila nezaupno različico glavnih informacij, zahtevanih v Excelovih preglednicah vprašalnika, na konsolidirani podlagi (tj. podatki vseh vzorčenih proizvajalcev Unije so bili združeni) z uporabo indeksov.

(103)

Zbornica CCCME in kitajska vlada sta nadalje trdili, da Komisija ni zagotovila zadostnih podrobnosti in dovolj podrobnih pojasnil o bistvenih dejanskih in pravnih vprašanjih v zvezi z ugotovitvami o škodljivem subvencioniranju ter da se ni odzvala na pripombe zbornice CCCME ali navedla razlogov za zavrnitev predloženih argumentov. Po navedbah zbornice CCCME naslednja vprašanja niso bila obravnavana oziroma v zvezi z njimi niso bili predloženi zadostni dokazi ali pojasnila: (i) razlogi za odločitev, da se družba Tesla (Shanghai) ne vključi v vzorec kitajskih proizvajalcev izvoznikov in da se njen zahtevek za individualno preiskavo sprejme v pozni fazi postopka, (ii) sestava industrije akumulatorskih električnih vozil Unije in raven sodelovanja industrije Unije, pomen in pomembnost proizvajalcev originalne opreme v okviru industrije Unije ter stopnja prehoda različnih proizvajalcev Unije z vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem na akumulatorska električna vozila, (iii) vloga in ustreznost analize nelojalnega nižanja prodajnih cen in ocene, da so kitajske cene akumulatorskih električnih vozil za 30 % nižje od proizvodnih stroškov industrije Unije, pri ugotovitvi oviranja dviga cen.

(104)

Razlogi, zakaj družba Tesla (Shanghai) ni bila vključena v vzorec in ji je bila omogočena individualna preiskava, so navedeni v oddelkih 1.5.3 in 1.6 zgoraj.

(105)

Točki (ii) in (iii) sta bili obravnavani v uvodnih izjavah 682 in 793 te uredbe.

(106)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila, da pravice zainteresiranih strani do obrambe niso bile spoštovane. Zlasti je trdila, da Komisija ni upoštevala argumentov in dokazov, ki so jih predložile kitajska vlada in druge strani.

(107)

Komisija je ugotovila, da trditev ni bila utemeljena in je predstavljala splošno pripombo brez posebnih dokazov. Ponovila je, da je obravnavala vse pripombe, ki so jih predložile strani. Celotna preiskava je potekala popolnoma pregledno, vse strani pa so imele v celotnem postopku več priložnosti za predstavitev podatkov, argumentov in dokazov. Komisija je zahtevala potrebne podatke, izdala pozive k dopolnitvi, izvedla preglede na kraju samem pri več kot sto družbah in razkrila vse ustrezne izračune. Pripombe strani so bile upoštevane in so Komisiji omogočile, da prilagodi svoje ugotovitve, kadar je bilo to ustrezno utemeljeno. Zato je bila trditev, ki je bila neutemeljena, splošna in ni bila v skladu z dejanskim stanjem postopka, zavrnjena.

(108)

Kitajska vlada je po dodatnem dokončnem razkritju trdila, da v odprti dokumentaciji ni dokazov o kakršni koli komunikaciji med Komisijo in industrijo Unije v zvezi s ponovnimi zahtevami Komisije za podatke za prvo četrtletje leta 2024 in prejemom teh podatkov. Kitajska vlada je nadalje trdila, da je bila presenečena, da je imela industrija Unije privilegij zagotavljati informacije do zadnjega trenutka in da so bili njeni podatki sprejeti v tako pozni fazi preiskave, kar je bilo v ostrem nasprotju s tem, da je Komisija grobo in brez pojasnila zavrnila utemeljeno zahtevo kitajske vlade, naj se zaslišanje načrtuje po predložitvi pisnih pripomb, in strogo določila desetdnevni rok, v katerem mora kitajska vlada predložiti pripombe na 177 strani dolg dokument o splošnem razkritju, predložiti predstavitev zaslišanja in opraviti zaslišanje. Na podlagi zgoraj navedenih dejstev je nadalje utemeljeno, da naj bi bila zainteresiranim stranem na kitajski strani nezakonito in diskriminatorno odvzeta celovita in primerna možnost uveljavljanja pravic do obrambe, s čimer naj bi bili kršeni členi 12.1, 12.1.2, 12.3 in 12.4.1 Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih.

(109)

Zadevne informacije so bile predložene 29. avgusta 2024 (18) in sicer takoj, ko so bili Komisiji na voljo vsi zahtevani podatki. Poleg tega je Komisija 9. septembra 2024 v nezaupnem spisu preiskave posodobila obvestilo k spisu s četrtletnimi podatki iz obdobja po preiskavi (19).

(110)

Poleg tega je Komisija lahko sprejela manjkajoče podatke zadevnega proizvajalca Unije zato, ker informacije niso preprečevale, da bi bila preiskava zaključena v zakonskih rokih. To se je bistveno razlikovalo od dogovora o podaljšanju obdobja za izvedbo zaslišanj. Čeprav se je kitajska vlada pritožila, da desetdnevni rok za predložitev pripomb na dokument o splošnem razkritju ni bil zadosten, je Komisija ugotovila, da je kitajski vladi uspelo predložiti precej obsežne pripombe (151 strani pripomb). Kitajska vlada ni dokazala, kako bi ji predložitev pripomb v zahtevanem roku preprečila uveljavljanje pravice do obrambe. Zato se Komisija ni strinjala, da je bila kitajskim zainteresiranim stranem nezakonito in diskriminatorno odvzeta celovita in primerna možnost uveljavljanja pravic do obrambe.

(111)

Zbornica CCCME, kitajska vlada in skupina Geely so po začasnem razkritju navedle, da je bil obseg izdelka v preiskavi nezakonito in prepozno razširjen z vključitvijo električnih vozil s podaljševalnikom dosega z notranjim zgorevanjem, ne da bi bile zainteresirane strani o tem obveščene oziroma ne da bi jim bila omogočena predložitev pripomb glede načrtovane spremembe, kar je vplivalo na pravice zainteresiranih strani do dolžnega postopanja. Zbornica CCCME in kitajska vlada sta trdili tudi, da (i) v obvestilu o začetku in dokumentu o začetku podaljševalnik dosega ni omenjen, čeprav se dokument o začetku jasno sklicuje na polnjenje vozil, da (ii) je doseg akumulatorskih električnih vozil s podaljševalnikom dosega primerljiv z dosegom vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem, doseg akumulatorskih električnih vozil brez podaljševalnika dosega pa je precej manjši od dosega vozila z notranjim zgorevanjem, da (iii) kontrolna številka izdelka in lastnosti izdelka, navedene v vprašalniku za kitajske izvoznike in industrijo Unije, niso vključevale omembe podaljševalnika dosega in da se pri njih niso upoštevale posebne lastnosti teh vozil ter da (iv) ni informacij o tem, kako je Komisija pridobila ali ocenila podatke o teh akumulatorskih električnih vozilih, saj nobeden od vzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov ni proizvajal in izvažal te vrste akumulatorskih električnih vozil, informacij o tej vrsti akumulatorskih električnih vozil pa ne zagotavljata ne podatkovna zbirka Prodcom ne družba S&P Mobility Data. Zbornica CCCME in kitajska vlada sta zato trdili, da bi bilo treba akumulatorska električna vozila s podaljševalnikom dosega izključiti iz obsega sedanje preiskave, saj je njihov izvoz iz Kitajske v EU zelo omejen, poleg tega pa se po fizikalnih in tehničnih lastnostih, proizvodnih stroških, cenah in tem, kako jih dojemajo potrošniki, popolnoma razlikujejo od standardnih akumulatorskih električnih vozil, s katerimi niso v neposredni konkurenci.

(112)

Komisija je opozorila, da sta zbornica CCCME in kitajska vlada te trditve zgolj pojasnili, nista pa predložili nobenih dokazov, na katerih temeljijo.

(113)

V obvestilu o začetku preiskave je bil izdelek v preiskavi opredeljen kot nova akumulatorska električna vozila, konstruirana predvsem za prevoz devetih oseb ali manj, vključno z voznikom, ki jih poganja izključno en ali več električnih motorjev. V obvestilu o začetku je bila določena tudi oznaka KN izdelka v preiskavi, in sicer 8703 80 10 . Ni nujno, da opis izdelka v preiskavi vključuje vse lastnosti zadevnega izdelka. Poleg tega v obvestilu o začetku ni bilo navedeno, da so akumulatorska električna vozila s podaljševalnikom dosega izključena iz obsega preiskave.

(114)

Kar zadeva način pridobitve podatkov, je Komisija glede na to, da se taka električna vozila uvažajo tudi z oznako KN, zajeto v preiskavi, podatke o njihovem morebitnem uvozu iz Kitajske ali drugih tretjih držav v obravnavanem obdobju pridobila na podlagi oznake KN 8703 80 10 . Družba S&P Mobility Data in EEA sta poročali o takih akumulatorskih električnih vozilih, pri čemer uvoz teh vozil iz Kitajske na trg Unije v obdobju preiskave ni bil registriran. Edini dokazi iz spisa kažejo, da je kitajski proizvajalec izvoznik Seres po obdobju preiskave napovedal uvoz takih akumulatorskih električnih vozil na trg Unije (Seres 7 s podaljševalnikom dosega (20)), število takih akumulatorskih električnih vozil, registriranih po obdobju preiskave, pa je zanemarljivo.

(115)

Poleg tega dokazi iz spisa v zvezi z industrijo Unije kažejo, da je bil obseg prodaje tega izdelka v obravnavanem obdobju zanemarljiv.

(116)

Opozoriti je treba, da se akumulatorska električna vozila s podaljševalnikom dosega razlikujejo od priključnih hibridnih vozil. Pri akumulatorskih električnih vozilih s podaljševalnikom dosega motor z notranjim zgorevanjem zgolj polni akumulator, pri priključnih hibridnih vozilih pa motor z notranjim zgorevanjem sam poganja kolesa. Priključna hibridna vozila se poleg tega uvažajo z oznako KN, ki je drugačna od oznake KN, zajete v sedanji preiskavi. Zato priključna hibridna vozila v nasprotju z akumulatorskimi električnimi vozili s podaljševalnikom dosega dejansko niso bila vključena v obseg preiskave.

(117)

Kar zadeva kontrolno številko izdelka, v njej podaljševalnik dosega kot tak sicer res ni bil naveden, vendar je bil v njej naveden doseg vozila, namen podaljševalnika dosega pa je povečati doseg vozila.

(118)

Poleg tega kljub temu, da se akumulatorska električna vozila s podaljševalnikom dosega v obravnavanem obdobju iz Kitajske praktično niso uvažala, proizvajalci Unije pa jih na trgu Unije praktično niso prodajali, ni mogoče izključiti, da se bo ta vrsta akumulatorskih električnih vozil v prihodnosti izvažala v znatnih količinah in da jih bodo proizvajalci Unije proizvajali na trgu Unije, saj ta vozila temeljijo na tehnologiji, ki se nenehno razvija. V zvezi s tem je Komisija menila, da so si akumulatorska električna vozila brez podaljševalnika dosega in akumulatorska električna vozila s podaljševalnikom dosega zelo podobna, pri čemer so podaljševalnik dosega in povezani sestavni deli glavna majhna tehnična razlika, ter da je zato jasno, da so del istega izdelka, zajetega v obseg preiskave.

(119)

Akumulatorska električna vozila s podaljševalnikom dosega so zato zajeta v obseg preiskave.

(120)

Poleg tega je Komisija v začasni uredbi iz obsega preiskave izključila kategoriji vozil L6 in L7 v skladu z Uredbo (EU) št. 168/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (21). Komisija v zvezi s tem pojasnjuje, da so bile iz obsega preiskave izključene vse kategorije vozil od L1 do L7 v skladu z Uredbo (EU) št. 168/2013.

(121)

Ker v zvezi z izdelkom v preiskavi, zadevnim izdelkom in podobnim izdelkom ni bilo drugih pripomb, se ugotovitve iz uvodnih izjav 184 do 195 potrdijo.

(122)

Po začasnem razkritju so skupina BYD, združenje CAAM, skupina Geely, skupina Dongfeng, kitajska vlada, družba NIO, skupina SAIC in družba Tesla (Shanghai) predložili pripombe glede začasnih ugotovitev o subvencijah. Nekatere pripombe družbe Tesla (Shanghai) so bile zaradi svoje zaupnosti obravnavane v ločenem dokumentu.

(123)

Ker pripombe glede obstoja navedenih načrtov, projektov in dokumentov niso bile predložene, so bile uvodne izjave 196 do 206 začasne uredbe potrjene.

(124)

Ker pripombe v zvezi z obstoječimi vladnimi načrti in politikami za podporo industriji akumulatorskih električnih vozil niso bile predložene, so bile uvodne izjave 207 do 253 začasne uredbe potrjene.

(125)

Kitajska vlada je po začasnem razkritju nasprotovala temu, da bi Komisija v zvezi s preferenčnim financiranjem uporabila razpoložljiva dejstva, pri čemer je trdila, da je Komisija kot preiskovalni organ dolžna izvesti preiskavo in vprašalnik posredovati finančnim institucijam ter jih zaprositi za sodelovanje. Kitajska vlada je dodala, da se lahko razpoložljiva dejstva uporabijo le, če ni na voljo nekaterih „potrebnih“ informacij, tj. informacij, ki jih organ „potrebuje“ za dokončno oblikovanje svojih ugotovitev (22). Natančneje, kitajska vlada je dodala, da so informacije o lastniškem deležu finančnih institucij javno dostopne in da Komisija ni imela podlage za uporabo razpoložljivih dejstev.

(126)

Kitajska vlada je dodala tudi, da je Komisija nezakonito obrnila preiskovalno breme, ter se sklicevala na člen 12 Sporazuma SCM in povezano sodno prakso, v skladu s katerima naj bi moral nekatere obveznosti izpolniti preiskovalni organ, pri čemer teh obveznosti ni mogoče prenesti na „zainteresirano članico“ (kitajsko vlado) (23). Kitajska vlada je zato menila, da je uporaba razpoložljivih dejstev nezakonita, saj Komisija nasprotne strani ni ustrezno obvestila o tem, katere informacije se od nje zahtevajo. Kitajska vlada je navedla tudi, da organ vlade izvoznice (zainteresirane članice) ne more prisiliti k „opravljanju dela za preiskovalni organ“.

(127)

Kitajska vlada je opozorila, da imata preiskovalni organ in zainteresirana članica različne in nezamenljive obveznosti. Poleg tega je v poročilu odbora v zadevi Mehika – protidampinški ukrepi za riž navedeno, da se preiskovalni organ ne sme opreti na pobudo zainteresiranih strani, da bi izpolnil obveznosti, ki so dejansko njegove.

(128)

Kot je opisano v uvodnih izjavah 266 do 268 začasne uredbe, je Komisija ugotovila, da so bile zahtevane informacije kitajski vladi na voljo za vse subjekte, v katerih je kitajska vlada glavni ali večinski delničar. Podobno je v zvezi s finančnimi institucijami, ki niso v državni lasti, kitajska vlada kot regulativni organ pooblaščena, da od vseh finančnih institucij s sedežem v Ljudski republiki Kitajski zahteva predložitev informacij in jim naroči, naj informacije razkrijejo javnosti. Komisija je nato poudarila, da se kitajska vlada ne more izogniti svojim odgovornostim s prikrivanjem informacij, ki jih zaradi svojih pooblastil in regulativne vloge dejansko ima.

(129)

Komisija je zaradi poenostavitve upravnih postopkov in učinkovitejšega pridobivanja informacij od kitajske vlade zahtevala, naj posebne vprašalnike pošlje vsem ustreznim finančnim institucijam, česar pa kitajska vlada ni storila, čeprav je pristojna za to, da od finančnih institucij, ki so financirale vzorčene proizvajalce izvoznike, zahteva odgovore na konkretna vprašanja. Poleg tega je bilo nerazumno trditi, da bi morala stik z ustreznimi finančnimi institucijami vzpostaviti Komisija, zlasti ker bi bila Komisija s seznamom ustreznih finančnih institucij seznanjena šele po prejemu vprašalnikov, ki bi jih izpolnili vzorčeni proizvajalci izvozniki. Poleg tega dejstvi, da je Kitajska izvozno-uvozna banka Komisijo obvestila na lastno pobudo in da so v prejšnji protisubvencijski preiskavi vprašalnike izpolnile različne finančne institucije, dokazujeta, da bi kitajska vlada vprašalnik lahko posredovala. Spletišče, ki ga je zagotovila kitajska vlada in na katerem je naveden lastniški delež finančnih institucij, ni vključevalo vseh potrebnih informacij v zvezi s preferenčnimi posojili, ki jih je Komisija zahtevala v vprašalniku. Komisija je zato trditev zavrnila.

(130)

Ker drugih pripomb ni bilo, so bile uvodne izjave 255 do 273 začasne uredbe potrjene.

(131)

Kitajska vlada je po začasnem razkritju glede tega, da je Komisija v zvezi z vhodnimi materiali uporabila razpoložljiva dejstva, ponovila svojo trditev, da ima Komisija kot preiskovalni organ dolžnost izvesti preiskavo in vprašalnik posredovati dobaviteljem vhodnih materialov ter jih zaprositi za sodelovanje. Kitajska vlada je dodala, da po njenem mnenju zahtevane informacije in informacije, ki jih skupina SAIC ni predložila, niso potrebne za preiskavo in se ne zahtevajo v rednih protisubvencijskih preiskavah ter da bi bilo informacije o dobaviteljih in tržnih pogojih mogoče pridobiti od vzorčenih družb.

(132)

Komisija je ugotovila, da so bili ti argumenti obravnavani v oddelku 3.3.1.2 začasne uredbe. Prvič, Komisija je ponovila svoje stališče, da je ona tista, ki določa, katere informacije so potrebne za preiskavo, in da o tem ne more odločati nobena druga stran. Poleg tega je poudarila, da v nasprotju z nekaterimi preteklimi preiskavami (24) kitajska vlada vprašalnika ni posredovala tretjim stranem. K izpolnitvi vprašalnika je bila pozvana tudi družba CATL, in sicer prek vzorčenih družb, s katerimi je bila povezana, vendar vprašalnika ni izpolnila. Poleg tega ima kitajska vlada tudi potrebna pooblastila za vzpostavitev stika s proizvajalci vhodnih materialov, ne glede na to, ali so ti proizvajalci v državni lasti ali ne. Kitajska vlada poleg tega ni predložila ustreznih informacij o nekaterih trgih, kot sta trga baterij in litija. Zato se je morala Komisija opreti na razpoložljiva dejstva. V zvezi z zahtevanimi informacijami je treba opozoriti, da je Komisija zahtevala le informacije, ki so bile potrebne za oceno obstoja in ravni subvencioniranja, ki je bilo na voljo za zadevni izdelek. Zadevne trditve so bile zato zavrnjene.

(133)

Družba CATL je po dokončnem razkritju trdila, da bi Komisija od vzorčenih skupin družb lahko pridobila vse potrebne informacije o nakupih baterij in da nesodelovanje družbe CATL nikakor ne more biti podlaga za „neomejene sklepe in domneve, ki temeljijo na izkrivljenih dejstvih“.

(134)

Trditve družbe CATL so bile splošne in neutemeljene. Komisija je poudarila, da, kot je bilo navedeno že v uvodni izjavi 810 začasne uredbe, družba CATL, čeprav sta z njo stopili v stik dve vzorčeni skupini, s katerima je imela skupna podjetja, ni hotela predložiti izpolnjenega vprašalnika, zato Komisija ni imela bistvenih informacij za oceno položaja družbe CATL na podlagi njenih lastnih podatkov. Poleg tega so bila razpoložljiva dejstva o zagotavljanju baterij uporabljena tudi za skupino SAIC (uvodni izjavi 338 in 860 začasne uredbe), ki je ena od družb, s katerimi ima družba CATL skupno podjetje. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(135)

Ker drugih pripomb ni bilo, so bile uvodne izjave 274 do 286 začasne uredbe potrjene.

(136)

Kitajska vlada je po začasnem razkritju ponovila, da informacije o pripravi, spremljanju in izvajanju sheme ter statistični podatki o zadevnih vozilih niso bili na voljo. Posledično naj ne bi mogla predložiti informacij, ki jih ni imela, morebitna uporaba razpoložljivih dejstev pa bi bila neupravičena in nezakonita.

(137)

Komisija je, kot je opisano v uvodnih izjavah 297 in 298 začasne uredbe, ugotovila, da so bile informacije o pripravi, spremljanju in izvajanju sheme ter statistični podatki o vozilih, na katera je vplival program, ki se izvaja že več let in vključuje znatna finančna sredstva iz centralnega proračuna, ki ga je upravljala kitajska vlada, ustrezni in potrebni za sprejetje sklepa Komisije. Ker kitajska vlada teh informacij ni predložila, je lahko Komisija po potrebi uporabila razpoložljiva dejstva. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(138)

Ker drugih pripomb ni bilo, so bile uvodne izjave 287 do 299 začasne uredbe potrjene.

(139)

Ker ni bilo pripomb, so bile uvodne izjave 300 do 305 začasne uredbe potrjene.

(140)

Ker ni bilo pripomb, so bile uvodne izjave 306 do 317 začasne uredbe potrjene.

(141)

Po začasnem razkritju je skupina SAIC navedla, da Komisija na splošno ni upoštevala informacij, ki so jih predložili subjekti skupine SAIC in za katere je menila, da so z nekaterih vidikov pomanjkljive, ter je namesto tega uporabila alternativne vire informacij. Skupina SAIC je menila, da bi morala Komisija izvesti konkretno preiskavo pomanjkljivosti v zvezi z vsako družbo, oceniti obseg teh pomanjkljivosti in uporabiti informacije, ki jih je imela zabeležene v zvezi z vsako družbo iz skupine. Poleg tega je trdila, da je treba v skladu s pravili STO izraz „razpoložljiva dejstva“ v tem okviru razlagati kot „najboljša razpoložljiva dejstva“, saj je pritožbeni organ v zadevi ZDA – vroče valjano jeklo odločil, da ima preiskovalni organ „pravico zavrniti informacije, ki jih predložijo zainteresirane strani“, le v primeru, da informacije niso (i) preverljive, (ii) predložene ustrezno, tako da bi jih bilo mogoče v preiskavi uporabiti brez nepotrebnih težav, (iii) predložene pravočasno in (iv) predložene na mediju ali v računalniškem jeziku, ki ga zahtevajo organi. Preiskovalni organi ne smejo zavrniti informacij, ki „niso v vseh pogledih popolne“, če je „zainteresirana stran delovala po najboljših močeh“. Pritožbeni organi STO je presodil, da mora preiskovalni organ v primeru, da ni zadovoljen z informacijami, ki jih je predložila zainteresirana stran, preučiti elemente informacij, s katerimi ni zadovoljen.

(142)

V zvezi z domnevno „dobro vero“, ki naj bi jo skupina SAIC izkazala v zvezi s sodelovanjem v tej preiskavi, je Komisija ugotovila, da družbe iz skupine SAIC v več primerih, ki so jih ob koncu vsakega preveritvenega obiska ustrezno evidentirali preiskovalna skupina in predstavniki družbe, preiskovalni skupini niso želele predložiti ključnih informacij ali ji zagotoviti dostopa do njih, čeprav so bile te informacije takoj na voljo in bi jih bilo mogoče zagotoviti, če bi skupina SAIC delovala po svojih najboljših močeh. Komisija se je zato odločila, da zavrne delne informacije, za katere je menila, da so pomanjkljive ali nepopolne in jih ni bilo mogoče v celoti preveriti. V skladu s pogoji iz člena 28(3) osnovne uredbe se te delne informacije niso upoštevale, ker skupina SAIC namenoma ni delovala po svojih najboljših močeh, kot je razvidno iz zgoraj omenjenih neizpodbitnih prilog k poročilom o preveritvi na kraju samem, v katerih so navedeni dokumenti, ki jih subjekti iz skupine SAIC niso želeli predložiti v celoti oziroma iz katerih je bilo nekaj pomembnih delov izključenih, čeprav so bili takoj na voljo. Trditev je bila zato zavrnjena.

(143)

Skupina SAIC je po začasnem razkritju trdila, da začasne ugotovitve niso bile v skladu z dejstvom, da „je pri preiskavi ves čas sodelovala v dobri veri in si dosledno prizadevala, da bi Komisiji olajšala delo“. Trdila je tudi, da pravnih subjektov, ki so del struktur skupnih podjetij, ne more prisiliti k sodelovanju v preiskavi.

(144)

V zvezi s tem se Komisija sklicuje na dopisa, ki sta bila skupini SAIC po prejemu izpolnjenega vprašalnika in preveritvi na kraju samem poslana v skladu s členom 28 ter v katerih so navedena številna področja, v zvezi s katerimi skupina SAIC ni predložila ključnih informacij, zahtevanih v okviru te preiskave, s čimer je torej ovirala preiskavo. Poleg tega je Komisija skupino SAIC temeljito obvestila o posledicah, ki jo ima uporaba razpoložljivih dejstev na skupino in povezane pravne subjekte, ki so del struktur skupnih podjetij. Komisija je ponovno poudarila, da bi morali ti subjekti glede na obstoječe povezave v smislu lastniškega deleža in/ali narave svojih dejavnosti predložiti izpolnjen vprašalnik, ki bi ji omogočil, da preveri informacije in po potrebi zahteva dodatne dokaze. Zaradi nesodelovanja nekaterih povezanih pravnih subjektov skupnega podjetja je lahko Komisija po potrebi uporabila razpoložljiva dejstva. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(145)

Skupina SAIC je po začasnem razkritju trdila, da Komisija za nekatere družbe iz njene skupine in nenazadnje zanjo samo ne bi smela uporabiti člena 28 osnovne uredbe.

(146)

Kot je navedeno v uvodnih izjavah 318 do 371 začasne uredbe, je bilo ugotovljeno, da so odgovori različnih subjektov, ki so del skupine SAIC, zelo pomanjkljivi. Začasne ugotovitve preiskave je bilo treba zato delno oblikovati na podlagi razpoložljivih dejstev v skladu s členom 28 osnovne uredbe. Skupina SAIC dejansko ni ne razkrila obstoja povezanih družb ne predložila izpolnjenih vprašalnikov v zvezi z drugimi povezanimi družbami. Čeprav morda obstajajo dokazi o skupnih odločitvah treh delničarjev ene od družb iz skupine SAIC, je skupina SAIC trdila, da eden od treh delničarjev z njo ni bil neposredno povezan, temveč da je bil povezan izključno s tujo družbo, ter da zato ni mogla izvajati nikakršnega nadzora ali te družbe prisiliti k izpolnitvi vprašalnika. Te informacije niso bile v skladu z javno dostopnimi finančnimi poročili in jih ni bilo mogoče preveriti, saj je družba izločila nekatere dele zapisnikov sej odbora direktorjev, na katerih bi bili lahko prisotni predstavniki njenih treh delničarjev.

(147)

Kljub zahtevam, naj skupina SAIC predloži izpolnjen vprašalnik v zvezi z več povezanimi subjekti, se je ta družba odločila, da ne bo sodelovala, in s tem svoje povezane družbe izpostavila uporabi razpoložljivih dejstev v skladu s členom 28 osnovne uredbe.

(148)

Skupina SAIC je trdila tudi, da je Komisija uporabila informacije o vrednostnih papirjih, kritih s premoženjem, ki jih je izdala ena od povezanih družb, v zvezi s katero Komisija od skupine SAIC nikoli ni zahtevala, naj predloži izpolnjen vprašalnik. Ta subjekt je dejansko eden od novih družb, ki so omenjene v uvodni izjavi 329 začasne uredbe in v zvezi s katerimi je bilo na podlagi javno dostopnih virov ugotovljeno, da so povezane in vključene v različna ključna pogodbena razmerja, ki vključujejo dejavnosti, kot so zagotavljanje vhodnih materialov, kapitala, posojil, jamstev in drugih vrst financiranja v okviru skupine SAIC. Ker skupina SAIC ni predložila informacij o obstoju te družbe, Komisija izpolnjenega vprašalnika ni mogla zahtevati. Če bi ta družba predložila izpolnjen vprašalnik, bi lahko Komisija ugotovila njen obstoj in dejavnosti ter natančne povezave med različnimi povezanimi družbami. Ker izpolnjenega vprašalnika in ustreznih informacij ni prejela, je morala pri oblikovanju svojih ugotovitev uporabiti razpoložljiva dejstva, ki so vključevala informacije o vrednostnih papirjih, kritih s premoženjem, ki jih je izdala ta družba in so se šteli za vir preferenčnega financiranja, kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 368 in 369. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(149)

Ker glede uporabe določb člena 28(1) osnovne uredbe v zvezi s skupino SAIC ni bilo drugih pripomb, so bile uvodne izjave 318 do 371 začasne uredbe potrjene.

(150)

Po začasnem razkritju je skupina Geely predložila pripombe v zvezi z uporabo razpoložljivih dejstev.

(151)

Prvič, skupina Geely je ponovila, da ne more izvajati nadzora nad družbo CATL in da zato te tretje strani ne more prisiliti k predložitvi informacij. Trdila je tudi, da kadar sta proizvajalec izvoznik in tretja stran povezana izključno prek skupnega podjetja, uporabe razpoložljivih sredstev ni mogoče utemeljiti z informacijami tretje strani.

(152)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 376 začasne uredbe, je Komisija ugotovila, da sta družba CATL in skupina Geely ustanovili skupno podjetje za razvoj, proizvodnjo in prodajo baterijskih celic, modulov in paketov. Posledično sta bili pravno priznani kot poslovna partnerja. Šteli sta se za povezani strani v smislu člena 127 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447 (25), zato sta bili pozvani k predložitvi izpolnjenega vprašalnika o subvencijah. Trditev je bila zato zavrnjena.

(153)

Drugič, skupina Geely je trdila, da je bila zahteva po informacijah o družbah iz njene skupine, ki so sodelovale pri financiranju akumulatorskih električnih vozil, podana v poznejši fazi preiskave in da ni bila dovolj natančna.

(154)

Vendar je Komisija ugotovila, da je vprašalnik za proizvajalce izvoznike, ki je bil na voljo od začetka preiskave oktobra, že vključeval zahtevo po informacijah o družbah, vključenih v dejavnosti financiranja. Poleg tega je Komisija v dopisu z dne 6. marca 2024 izrecno omenila subjekte, ki bi lahko zbirali sredstva prek vrednostnih papirjev, kritih s premoženjem (vključno z zelenimi vrednostnimi papirji, kritimi s premoženjem), in na druge načine. Komisija je tudi podaljšala rok za predložitev teh informacij. Trditev je bila zato zavrnjena.

(155)

Tretjič, v zvezi z nepovratnimi sredstvi je skupina Geely trdila, da je v izpolnjenem vprašalniku in med preveritvenimi obiski na kraju samem zagotovila vse razpoložljive informacije. Namen nepovratnih sredstev je bil naveden v bančnih potrdilih, ki so bili temeljito obravnavani med obiski na kraju samem. Trdila je tudi, da nepovratna sredstva, povezana s premoženjem, zajemajo izključno ustrezno premoženje, in da se z nepovratnimi sredstvi, ki niso povezana s premoženjem, podpirajo vsakodnevne dejavnosti v zvezi z akumulatorskimi električnimi vozili in drugimi vrstami vozil.

(156)

Komisija je, kot je opisano v uvodnih izjavah 300 in 380 začasne uredbe, ugotovila, da na podlagi omejenih informacij, ki so bile na voljo v bančnih potrdilih, ni mogla opredeliti osnovnih subvencijskih shem, na katerih so temeljili programi nepovratnih sredstev v zvezi z izdelkom v preiskavi. Poleg tega kitajska vlada ni predložila podrobnosti o ad hoc nepovratnih sredstvih, zagotovljenih vzorčenim skupinam. Trditev skupine je bila zato zavrnjena.

(157)

Skupina Geely je trdila tudi, da je zagotovila potrebne informacije v zgodnji fazi preiskave ter da je z razkritjem in obrazložitvijo strukture in organizacije svojih dejavnosti dokazala popolno preglednost.

(158)

Komisija je priznala trud, ki ga je skupina Geely vložila v odziv na njeno zahtevo po informacijah. Vendar je Komisija, kot je opisano v uvodni izjav 384 začasne uredbe, ugotovila tudi, da je bila zaradi pozne predložitve nekaterih informacij ovirana njena sposobnost preverjanja popolnosti in točnosti. Natančneje, Komisija ni mogla potrditi dobave vhodnih materialov glede na obseg proizvodnje in stroške akumulatorskih električnih vozil, saj predložene informacije o stroških niso vsebovale potrebnih podrobnosti, ki so se od proizvodnih subjektov zahtevale v vprašalniku. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(159)

V zvezi s pravicami do uporabe zemljišč je skupina Geely trdila, da njen sedež ni povezan s proizvodnjo in prodajo akumulatorskih električnih vozil ter da navedene pravice zato niso pomembne za preiskavo. Trdila je tudi, da je predložila zahtevane informacije.

(160)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 387 začasne uredbe, je bilo ugotovljeno, da se sedež delno uporablja za dejavnosti, povezane z akumulatorskimi električnimi vozili. Trditev je bila zato zavrnjena.

(161)

Skupina Geely je v zvezi z začasnim razkritjem ponovila, da zahteve glede prihodnjih projektov, povezanih s proizvodnjo akumulatorskih električnih vozil, presegajo obseg preiskave. Vendar je Komisija to trditev zavrnila kot nedosledno, saj je bilo po obdobju preiskave, opredeljenem v uvodni izjavi 9 začasne uredbe, v enem od predloženih dokumentov zahtevano, da se seznam proizvodnih subjektov skupine Geely dopolni z dodatnim proizvodnim subjektom (26) po začetku proizvodnje in izvoza novega modela akumulatorskega električnega vozila.

(162)

Ker glede uporabe določb člena 28(1) osnovne uredbe v zvezi s skupino Geely ni bilo drugih pripomb, so bile uvodne izjave 372 do 387 začasne uredbe potrjene.

(163)

Skupina BYD je po začasnem razkritju izpodbijala odločitev glede uporabe člena 28 na podlagi tega, da njen povezani dobavitelj litij-železovega fosfata Hunan Yuneng New Energy Materials Co. Ltd ni izpolnil vprašalnika, saj naj bi ta dobavitelj v opredelitev pojma povezane družbe skupine BYD spadal le del obdobja preiskave. Skupina BYD je Komisijo pozvala, naj količine in cene, ki jih je navedel zadevni dobavitelj, vključi v izračun ugodnosti v zvezi s plačilom, nižjim od primernega, za litij-železov fosfat. Ta zahteva je bila po dokončnem razkritju ponovljena. Skupina BYD je ponovila tudi svoje pripombe, v katerih je izpodbijala uporabo člena 28 za družbo skupine BYD, ki se je štela za nepovezano, in dodala, da se je sporazum, sklenjen med stranema, nanašal na proizvodno zmogljivost in ne na določanje cen ter da so bile nakupne cene določene v skladu s tržnimi silami ponudbe in povpraševanja. Skupina BYD je kot dodaten dokaz za svoje trditve predložila tudi kopijo treh naročilnic iz različnih časovnih obdobij.

(164)

Komisija je opozorila, da so bile pogodbe o nakupu med skupino BYD in družbo Yuneng New Energy Materials Co., Ltd., ki jih je predložila skupina BYD, sklenjene pred začetkom obdobja preiskave in da so bili nakupi zato opravljeni po cenah, ki so bile določene, ko je bila skupina BYD povezana družba svojega dobavitelja litij-železovega fosfata. V zvezi s trditvami skupine BYD, da je bila s sporazumi med stranema določena le proizvodna zmogljivost in ne cene, Komisija opozarja, da so sporazumi, kot je že zajeto v uvodni izjavi 892 začasne uredbe, vsebovali določbe v zvezi s ceno, ki so zagotavljale, da bo imela koristi od najugodnejše dobave, tj. da ne bo plačala višje cene kot katera koli druga stranka družbe Hunan Yuneng New Energy Materials Co. Ltd., ter formule za določanje cen. V zvezi s trditvami, da so bile take transakcije izvedene v skladu s tržno dinamiko, se je, kot je navedeno v uvodni izjavi 864 začasne uredbe, štelo, da je kitajski trg izkrivljen zaradi nacionalnih in sektorskih politik, ki jih izvajajo domači dobavitelji baterij, zlasti tistih, ki se nanašajo na oblikovanje cen. Poleg tega Komisija zaradi nesodelovanja dobavitelja surovin ni mogla oceniti, ali se lahko cena, po kateri je skupina BYD kupovala litij-železov fosfat, šteje za ceno pod običajnimi tržnimi pogoji, zato je, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 928 začasne uredbe, to ceno nadomestila s povprečno ceno, po kateri se je litij-železov fosfat kupoval od nepovezanih dobaviteljev. Glede na to in ker preverljive informacije niso bile predložene, je Komisija to trditev zavrnila.

(165)

Ker glede uporabe določb člena 28(1) osnovne uredbe v zvezi s skupino BYD ni bilo drugih pripomb, so bile uvodne izjave 388 do 400 začasne uredbe potrjene.

(166)

Ker ni bilo pripomb, so bile uvodne izjave 401 do 406 začasne uredbe potrjene.

(167)

Ker pripomb glede subvencij in programov subvencij iz oddelka 3.4 začasne uredbe ni bilo, je bila uvodna izjava 407 začasne uredbe potrjena.

(168)

Kitajska vlada je po začasnem razkritju navedla, da bi morala Komisija („posebej“) analizirati glavne značilnosti in funkcije posameznih subjektov ter njihov odnos z vlado in ugotoviti, ali je mogoče subjekt (posamično, ne kot skupino) obravnavati kot javni organ (27).

(169)

V zvezi s tem je trdila, da Komisija subjektov razen Kitajske izvozno-uvozne banke ni ocenila posamično, temveč da naj bi se oprla na pretekle preiskave, druge javno dostopne dokumente ter splošno oceno izvozno-uvozne banke in nekaterih drugih bank, ki so domnevno sodelovale pri financiranju industrije akumulatorskih električnih vozil. Trdila je tudi, da Kitajska izvozno-uvozna banka ne opravlja „vladne funkcije“ (28) in da sama nad Kitajsko izvozno-uvozno banko ne izvaja nadzora. Kitajska vlada je na podlagi tega zaključila, da ugotovitve Komisije ne temeljijo na trdnih dokazih in ustrezni obrazložitvi.

(170)

Komisija ni analizirala le položaja Kitajske izvozno-uvozne banke, temveč tudi položaj vseh drugih kitajskih poslovnih bank v državni lasti (v nadaljnjem besedilu: poslovne banke v državni lasti), ki so sektorju akumulatorskih električnih vozil zagotavljale preferenčno financiranje in niso sodelovale. Zaradi nesodelovanja drugih poslovnih bank v državni lasti se je morala Komisija pri oblikovanju ugotovitev v zvezi s tem opreti na razpoložljiva dejstva v skladu z uvodno izjavo 460 začasne uredbe. Na podlagi tega se je Komisija, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 464 začasne uredbe, odločila, da bo pri ugotavljanju, ali se navedene finančne institucije v državni lasti štejejo za javne organe, uporabila razpoložljiva dejstva. Ta trditev je bila zato zavrnjena, sklepi iz uvodnih izjav 466 in 467 začasne uredbe pa so bili potrjeni.

(171)

Prvič, Komisija je državno lastništvo vseh petnajstih poslovnih bank v državni lasti, ki so vzorčenim skupinam zagotavljale preferenčno financiranje, opredelila posamično na podlagi sklicevanja na obstoječi normativni okvir, v katerem poslovne banke v državni lasti delujejo, v uvodnih izjavah 461 in 462 začasne uredbe. Posebni primeri so bili v uvodnih izjavah 430 in 431 začasne uredbe navedeni v zvezi z bankami, ki so do konca obdobja 2021/2022 skupaj predstavljale zelo velik delež finančnega sektorja LRK v smislu sredstev. Poleg tega je Komisija v uvodni izjavi 463 začasne uredbe na podlagi javno dostopnih informacij, kot so nedavna letna poročila, predložila dokaze o državnem lastništvu drugih poslovnih bank v državni lasti, ki so financirale sektor akumulatorskih električnih vozil.

(172)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila, da ugotovitev Komisije o deležu (države), kot je pojasnjena v uvodnih izjavah 430 in 431 začasne uredbe ter uvodni izjavi 170 te uredbe, ni enakovredna oceni po posameznih subjektih in ne zadostuje za ugotovitev, da so zadevne finančne institucije v državni lasti. Kitajska vlada je trdila tudi, da naj bi Komisija sklenila, da kitajska vlada nima deleža v vseh finančnih institucijah (poslovnih bankah v državni lasti).

(173)

Ker ni bilo novih podpornih elementov, ki bi bili v nasprotju s sklepom Komisije v zvezi z deležem države, je Komisija vztrajala pri svojem sklepu, ki temelji na temeljiti analizi informacij v spisu. Vendar je zbiranje informacij oviralo nesodelovanje kitajskih finančnih institucij, razen Kitajske izvozno-uvozne banke, ki je sodelovala le delno, tako da se je morala Komisija zanašati na razpoložljiva dejstva. Poleg tega se Komisija ni strinjala s trditvijo kitajske vlade, da naj bi Komisija priznala, da kitajska vlada nima deleža v vseh poslovnih bankah v državni lasti. Sklepanje kitajske vlade ni obrazloženo in je v nasprotju z načelom, da je poslovna banka v državni lasti že po naravi v državni lasti.

(174)

Komisija je nato ugotovila, da je kitajska vlada nad poslovnimi bankami v državni lasti izvajala pomemben nadzor. Predloženi so bili dokazi o formalnih indicih nadzora nad poslovnimi bankami v državni lasti, ki se izvaja prek strukture upravljanja bank. Kot je navedeno v uvodnih izjavah 431 in 432 začasne uredbe, je v statutu vseh poslovnih bank v državni lasti od leta 2017 namreč jasno opredeljena vloga Komunistične partije Kitajske (v nadaljnjem besedilu: KPK) v postopku nadzora in odločanja finančnih institucij. Dokazi o pomembnem nadzoru kitajske vlade, ki se izvaja prek regulativnega okvira, so navedeni v oddelku 3.5.1.5 začasne uredbe. Komisija je ugotovila, da vse poslovne banke v državni lasti delujejo na podlagi iste strukture upravljanja in regulativnega okvira kot Kitajska izvozno-uvozna banka.

(175)

Ker kitajska vlada ni predložila odgovorov o strukturi upravljanja, oceni tveganja ali primerih v zvezi s konkretnimi posojili, namenjenimi industriji akumulatorskih električnih vozil, je morala Komisija uporabiti tudi razpoložljiva dejstva. V nasprotju s trditvijo kitajske vlade se Komisija ni sklicevala le na pretekle preiskave, temveč tudi na izčrpna poročila (29), ki so bila izdana med obdobjem preiskave ali kmalu po njem in potrjujejo sklepe iz prejšnjih preiskav. V vsakem primeru je Komisija menila, da ugotovitve preteklih preiskav še vedno veljajo in da kitajska vlada ni predložila elementov, ki bi te sklepe izpodbijali. Na podlagi vseh teh elementov je Komisija to trditev zavrnila in potrdila svoje ugotovitve.

(176)

Kar zadeva domnevno površno analizo lastništva, se je Komisija poleg tega sklicevala na informacije, ki jih je kitajska vlada predložila med preveritvenim obiskom, glede tega, da naj ne bi mogla predložiti informacij o delničarju, ki ima v lasti skoraj 90 % vplačanega kapitala Kitajske izvozno-uvozne banke, tj. o družbi Wutongshu Investment Platform Co., Ltd. V skladu z informacijami Komisije, ki temeljijo na javno dostopnih informacijah (30), je ta naložbena platforma v 100-odstotni lasti kitajskih organov prek kitajske državne uprave deviznih tečajev. Komisija je morala v zvezi s tem uporabiti tudi razpoložljiva dejstva, da bi oblikovala svoje ugotovitve in zapolnila vrzeli, nastale zaradi nesodelovanja kitajske vlade. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(177)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila tudi, da Komisija ni analizirala, ali je vlada zadevnim subjektom dala javna pooblastila, temveč se je sklicevala na sodno prakso STO (31). V zvezi s tem je Komisija menila, da je z veljavno sodno prakso, v skladu s katero velja, da „čeprav vladno lastništvo subjekta ni odločilno merilo, se lahko skupaj z drugimi elementi dejansko uporablja kot dokaz“, potrjeno, da je z analizo državnega lastništva in drugih elementov, kot so formalni indici nadzora in regulativni okvir, ravnala v skladu z veljavnim pravnim okvirom.

(178)

Kitajska vlada je po začasnem razkritju navedla tudi, da zmožnost vlade, da imenuje ali zaposli uradnike ali osebje v nekem subjektu, ni zadosten dokaz nadzora in da bi bilo treba dokazati, ali ti „imenovani člani osebja“ delujejo neodvisno. Dodala je tudi, da navedbi Komisije, da se je „[k]itajska vlada […] pri izvajanju smiselnega nadzora nad ravnanjem sodelujoče banke v državni lasti, kadar je ta zagotavljala posojila industriji akumulatorskih električnih vozil, opirala na […] normativni okvir“ in da Kitajska izvozno-uvozna banka deluje na način, ki ga je določila kitajska vlada, nista podprti z dokazi.

(179)

V zvezi z zgornjima trditvama se je Komisija sklicevala na uvodni izjavi 426 in 427 začasne uredbe, v katerih je navedeno, da „država neposredno imenuje […] upravo [Kitajske izvozno-uvozne banke]“, da „[n]adzorni odbor imenuje državni svet“, da „ima partijski odbor Kitajske izvozno-uvozne banke vodilno in osrednjo politično vlogo pri zagotavljanju, da ta banka izvaja politike in pomemben razvoj partije in države“, ter da je „[v]odstvo partije […] vključeno v vse vidike korporativnega upravljanja“. V tem ozkem okviru je Komisija menila, da se od članov uprave in odbora nadzornikov, ki jih predlaga ali imenuje država, zahteva, da vladne ukrepe izvajajo v skladu s politikami in pomembnim razvojem partije. Poleg tega je treba opozoriti, da se Komisija pri dokazovanju, da je kitajska vlada izvajala nadzor nad poslovnimi bankami v državni lasti, ni opirala le na zmožnost kitajske vlade, da imenuje osebje nekega subjekta.

(180)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila, da Komisija ni izvedla ocene po posameznih subjektih v zvezi z upravljanjem finančnih institucij, razen za Kitajsko izvozno-uvozno banko.

(181)

V zvezi s tem se je Komisija sklicevala na uvodne izjave 431 do 433 začasne uredbe, ki se ne nanašajo le na Kitajsko izvozno-uvozno banko, temveč na vse finančne institucije v državni lasti v LRK. Zato se taka ocena po posameznih subjektih ni štela za potrebno. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(182)

Kitajska vlada je po začasnem razkritju dodala tudi, da se Komisija pri oblikovanju ugotovitve, da morajo banke ravnati na določen način ali da kitajska vlada izvaja pomemben nadzor nad Kitajsko izvozno-uvozno banko, ne more opirati na člen 34 zakona o bankah ter da bi morala celoviteje razlagati celoten zakon o bankah in njegove člene 4, 5 in 41, v skladu s katerimi kitajska vlada ne sme izvajati kakršne koli oblike nadzora nad odločitvami bank ter ki zagotavljajo, da banke delujejo neodvisno.

(183)

Kitajska vlada se je sklicevala tudi na člen 15 splošnih pravil o posojilih, v katerem je določeno, da lahko „v skladu z državno politiko ustrezne službe subvencionirajo posojilne obresti, in sicer z namenom spodbujanja rasti nekaterih industrij in gospodarskega razvoja na nekaterih območjih“, ter navedla, da ta določba ne dokazuje pomembnega nadzora nad vlado ali izvajanja vladnih pooblastil.

(184)

Kitajska vlada je navedla tudi, da je sklep št. 40 bolj usmerjevalne narave, da morajo v skladu s členom 17 navedenega sklepa „banke upoštevati kreditna načela“ ter da se kreditna podpora zagotavlja „samo naložbenim projektom, ki spadajo v spodbujano kategorijo“, pri čemer ima Komisija pravno obveznost dokazati, da so „take obveznice“ povezane z domnevno spodbujanimi naložbenimi projekti.

(185)

Kitajska vlada se je sklicevala tudi na začasne ukrepe za upravljanje posojil za obratni kapital, ki jih je navedla v izpolnjenem vprašalniku, in opozorila na dejstvo, da zadevni postopki sprejema vlog za posojila, preverjanja, pregledovanja in odobritve posojil niso povezani z nikakršnimi zahtevami glede upoštevanja domnevnih industrijskih politik.

(186)

Kitajska vlada je navedla, da se Komisija ne more opirati na njene „krovne cilje“ (s sklicevanjem na triletni akcijski načrt komisije bančnih in zavarovalniških regulatorjev Kitajske (v nadaljnjem besedilu: CBIRC) za obdobje 2020–2022), da mora dokazati, da so nekateri konkretni vladni ukrepi privedli do vladnega nadzora nad zadevnim subjektom (javnim organom), ter da dejstva, da finančna institucija upošteva ali spoštuje državno zakonodajo, ne more enačiti z vladnim nadzorom.

(187)

Kitajska vlada je navedla tudi, da je Komisija letno poročilo Kitajske izvozno-uvozne banke za leto 2022 obravnavala selektivno ter da so bili nekateri deli vzeti iz konteksta in se nanašajo na premisleke o splošni gospodarski stabilnosti države, ki niso povezani z napredkom industrijske politike, v zvezi s katerim je Kitajska izvozno-uvozna banka financirala različne sektorje.

(188)

Kar zadeva naravo in pravni učinek členov 4, 5, 31 in 41 zakona o bankah, člena 15 splošnih pravil o posojilih, člena 19 sklepa št. 40 in začasnih ukrepov za upravljanje posojil za obratni kapital, se je Komisija sklicevala na uvodni izjavi 449 in 450 začasne uredbe, v katerih je te trditve že obravnavala. Ker novi elementi niso bili predloženi, so bile navedene trditve zavrnjene.

(189)

Kitajska vlada je navedla tudi, da subjektov v državni lasti ni mogoče enačiti z javnimi organi in da zmožnost vlade, da imenuje uradnike, samo po sebi ne pomeni, da člani, ki jih imenuje vlada, ne delujejo neodvisno. V zvezi s tem se je kitajska vlada sklicevala na člen 5 „Začasnih določb o nadzornih odborih v ključnih finančnih institucijah v državni lasti“ in opozorila na dejstvo, da odbor nadzornikov „ne sme sodelovati pri dejavnostih poslovnega odločanja in poslovnega upravljanja finančne institucije v državni lasti ali posegati vanje“, da bi poudarila, da se institucionalni nadzor ne izvaja.

(190)

Komisija se s to trditvijo ni strinjala in se je sklicevala na uvodno izjavo 178 te uredbe, v kateri je navedla, da se po njenem mnenju od članov uprave in odbora nadzornikov, ki jih predlaga ali imenuje država, zahteva izvajanje vladnih ukrepov v skladu s politikami in pomembnim razvojem partije. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(191)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila, da imenovanje uprave in odbora nadzornikov Kitajske izvozno-uvozne banke s strani države ne pomeni, da je bilo tem posameznikom naročeno, naj izvajajo vladne ukrepe v skladu s politikami in pomembnim razvojem partije. Kitajska vlada je trdila tudi, da Komisija ni upoštevala evidentiranih dokazov, iz katerih naj bi bilo razvidno, da morajo finančne institucije in člani njihovega vodstva delovati neodvisno. Podobno je kitajska vlada trdila, da je iz evidentiranih dokazov razvidno, da odbor nadzornikov po zakonu ne posega v odločanje finančnih institucij v državni lasti.

(192)

V zvezi s tem se je Komisija sklicevala na uvodno izjavo 178 te uredbe, v kateri je navedla, da se po njenem mnenju od članov uprave in odbora nadzornikov, ki jih predlaga ali imenuje država, zahteva izvajanje vladnih ukrepov v skladu s politikami in pomembnim razvojem partije. Poleg tega je Komisija menila, da nadzorniki v okviru svojih funkcij in odgovornosti izvajajo vladne ukrepe v skladu s politikami in pomembnim razvojem partije. Na podlagi tega so bile te trditve zavrnjene.

(193)

Kitajska vlada je po začasnem razkritju tudi navedla, da v razvojnem načrtu za industrijo vozil na pogon z novimi viri energije (2012–2020) (v nadaljnjem besedilu: načrt za obdobje 2012–2020) znesek financiranja, ki naj bi se dodelil zadevnim sektorjem, ni določen in da se načrt v obdobju preiskave ni izvajal.

(194)

Komisija je menila, da je dejstvo, da v načrtu znesek financiranja ni določen, brezpredmetno. Poleg tega je ugotovila, da je načrt za obdobje 2012–2020 predhodnik pozneje sprejetega razvojnega načrta za industrijo vozil na pogon z novimi viri energije (2021–2035) in da se oba načrta nanašata na sektor, ki vključuje izdelek v preiskavi. Kot je razvidno iz oddelka 3.2 začasne uredbe, načrt za obdobje 2012–2020 v nobenem primeru ni edini načrt, v katerem je predvideno preferenčno financiranje spodbujanih industrij, kot je industrija akumulatorskih električnih vozil.

(195)

Kitajska vlada je navedla tudi, da je Komisija poudarila le nekatere elemente obvestila ministrstva za finance o metodi ocenjevanja uspešnosti poslovnih bank, izdanega 15. decembra 2020, in da ni upoštevala, da so v tem obvestilu omenjeni tudi vidiki, kot je „omogočanje odločilne vloge tržnega mehanizma“, s čimer je podprla svojo trditev, da finančnim institucijam ni treba posvečati pozornosti vidikom industrijske politike, razen komercialnim (tržno usmerjenim) vidikom.

(196)

Na tej podlagi je kitajska vlada zaključila, da Komisija ni dokazala, da „normativni okvir vodstvenim delavcem in nadzornikom banke ni puščal manevrskega prostora za odločanje o tem, ali bodo v zvezi z vzorčenimi proizvajalci izvozniki upoštevali ta okvir ali ne, s čimer so bili vodstveni delavci zadevne banke postavljeni v odvisni položaj“.

(197)

Kitajska vlada je menila, da Komisija v primeru, da vztraja pri ugotovitvi, da so finančne institucije dejansko javni organi, ni navedla, katero (če sploh katero) vladno funkcijo so te institucije opravljale.

(198)

V zvezi s tem je kitajska vlada trdila tudi, da politična posojila ne obstajajo in da sama ni vpletena v postopek dajanja posojil, v katerem banke delujejo neodvisno in na podlagi tržno usmerjenih načel. Ponovila je, da zavrača ugotovitev Komisije, da so poslovne banke v državni lasti javni organi.

(199)

Poleg tega se je kitajska vlada sklicevala na ugotovitve Komisije, da so proizvajalci akumulatorskih električnih vozil prejemali posojila po „obrestnih merah, ki so bile nižje od prednostne obrestne mere posojil […] ali blizu nje“ (glej uvodno izjavo 486 začasne uredbe), in trdila, da tako obrestno mero dejansko določajo kotirajoče banke na podlagi dejanskih obrestnih mer posojil, odobrenih najkakovostnejšim strankam, ob upoštevanju stroškov financiranja, ponudbe in povpraševanja na trgu, premij za tveganje in drugih dejavnikov.

(200)

Komisija je navedla, da je opredelila, katere vladne funkcije so izvajale poslovne banke v državni lasti, in sicer preferenčno financiranje spodbujanega sektorja, tj. sektorja akumulatorskih električnih vozil, v skladu z veljavnimi nacionalnimi načrti, opredeljenimi v oddelku 3.2 začasne uredbe. Poleg tega Komisija glede na to, da banke z izjemo Kitajske izvozno-uvozne banke, ki je sodelovala delno, niso sodelovale, trditev kitajske vlade v zvezi s pomembnimi elementi, kot je ocena kreditne sposobnosti, ni mogla preveriti.

(201)

Nasprotno, Komisija je, kot je navedeno v uvodni izjavi 453 začasne uredbe, ugotovila, da so tri vzorčene skupine proizvajalcev izvoznikov prejemale posojila po obrestnih merah, ki so bile nižje od prednostne obrestne mere posojil ali blizu nje, torej nižje od obrestne mere, ki naj bi bila na voljo najkakovostnejšim strankam ob upoštevanju stroškov sredstev, ponudbe in povpraševanja na trgu, premij za tveganje in drugih dejavnikov (32). Dejstvo, da so bile obrestne mere treh vzorčenih proizvajalcev celo nižje od obrestnih mer, ki so bile na voljo „najkakovostnejšim“ strankam, je potrdilo, da obstaja normativni okvir, v katerem finančne institucije ne delujejo neodvisno, temveč po navodilih izvajajo nacionalne politike s preferenčnim financiranjem industrije akumulatorskih električnih vozil, kot je opisano v uvodni izjavi 455 začasne uredbe. Na podlagi tega so bile navedene trditve zavrnjene.

(202)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila, da je Komisija iz različnih dokumentov izbrala le tiste informacije, ki so potrjevale njeno stališče, da je Kitajska vlada vzpostavila normativni okvir, da bi izvajala pomemben nadzor nad finančnimi institucijami. Kitajska vlada je v zvezi s svojo trditvijo trdila, da je Komisija zgolj ponovila trditve kitajske vlade, ne da bi upoštevala evidentirane dokaze.

(203)

Komisija se s to trditvijo ni strinjala. Komisija je v bistvu menila, da je obravnavala trditve kitajske vlade in ni izbrala le tistih informacij, s katerimi bi podprla svoj sklep v zvezi z normativnim okvirom, temveč je ta sklep utemeljila na temeljiti analizi evidentiranih elementov, ki izhajajo iz dokumentov, ki se nanašajo na pravni okvir, v katerem delujejo finančne institucije, dokumentov nacionalne in sektorske politike, informacij, zbranih od sodelujočih proizvajalcev akumulatorskih električnih vozil, ugotovitev iz preteklih preiskav in razpoložljivih dejstev zaradi nesodelovanja kitajskih bank. Ker kitajske finančne institucije niso sodelovale, saj jim kitajska vlada ni posredovala ad hoc vprašalnika, Komisija ni mogla potrditi domnevnih dokazov v spisu, ki jih je predložila kitajska vlada. Na podlagi tega so bile te trditve zavrnjene.

(204)

Združenje CAAM je po začasnem razkritju navedlo, da poslovnih bank ni mogoče šteti za javne institucije, saj banke izvajajo tržno usmerjene dejavnosti z namenom ustvarjanja dobička, in da se avtomobilske družbe prek teh poslovnih bank financirajo v skladu s tržnimi mehanizmi.

(205)

Kot je opisano v oddelku 3.5.1.1 začasne uredbe, je Komisija ugotovila, da so finančne institucije v državni lasti javni organi v smislu člena 2, točka (b), v povezavi s členom 3(1), točka (a)(i), osnovne uredbe in da se vsekakor štejejo za organe, ki jim je kitajska vlada dala pooblastilo ali navodilo za opravljanje funkcij, ki so običajno v pristojnosti vlade, v smislu člena 3(1), točka (a)(iv), osnovne uredbe. V oddelku 3.5.1.9 začasne uredbe je Komisija ugotovila, da vlada pooblastila in navodila daje tudi zasebnim finančnim institucijam. Poleg tega ugotovitve te preiskave in ugotovitve Komisije iz prejšnjih preiskav (33) v zvezi z istimi finančnimi institucijami niso podprle trditve, da banke delujejo v skladu s tržnimi mehanizmi in da pri odločanju o posojilih ne upoštevajo vladne politike in načrtov. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(206)

Ker ni bilo drugih pripomb, so bili sklepi iz uvodnih izjav 409 do 467 začasne uredbe potrjeni.

(207)

Kitajska vlada je po začasnem razkritju trdila, da se je Komisija na iste elemente oprla pri dokazovanju, da je kitajska vlada finančnim institucijam dajala pooblastila ali navodila, in je zato zadevno trditev zavrnila. Sklicevala se je na sodno prakso STO in trdila, da se analiza dajanja pooblastil/navodil in analiza javnega organa razlikujeta ter da mora imeti pojem prenosa pooblastil (v primeru dajanja pooblastil) oziroma ukaza (v primeru dajanja navodil) obliko pritrdilnega dejanja (34). Opozorila je tudi, da dajanje pooblastil in navodil (i) ne more biti posledica vladnih predpisov, (ii) pomeni aktivnejšo vlogo in ne zgolj spodbude ter da (iii) je treba dajanje pooblastil podkrepiti z dokazi o tem, da vlada „prenese odgovornost“, dajanje navodil pa z dokazi o tem, da vlada „izvaja pooblastila nad zasebnim organom za izvršitev finančnega prispevka“ (35). V zvezi s tem je kitajska vlada trdila, da Komisija ni opredelila „funkcij, ki so običajno v pristojnosti vlade“ in za opravljanje katerih so bile finančne institucije pooblaščene oziroma v zvezi s katerimi so prejele navodilo. Poleg tega je kitajska vlada opozorila na oceno tega, ali (in kako) naj bi „[prenesla] odgovornost na zasebni organ ali [izvajala] pooblastila nad zasebnim organom za izvršitev finančnega prispevka“, in na odsotnost „dokazljive povezave“ med kitajsko vlado in ravnanjem zasebnih akterjev. Kitajska vlada je trdila tudi, da Komisija ocene v zvezi z dajanjem pooblastil/navodil finančnim institucijam ni izvedla po posameznih subjektih.

(208)

V zvezi s tem je Komisija menila, da elementi, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da so banke v državni lasti javni organi, utemeljujejo tudi obstoj dajanja pooblastil in navodil zasebnim finančnim institucijam. Natančneje, kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 471 do 473 začasne uredbe, je Komisija ugotovila, da obstaja normativni okvir, ki se je uporabljal za vse finančne institucije v LRK, ne glede na to, ali so v zasebni ali državni lasti, in privedel do vzpostavitve podobnih pogojev. Take ugotovitve so poleg tega v skladu z ugotovitvami iz preteklih preiskav.

(209)

Kar zadeva oceno po posameznih subjektih, je Komisija opozorila, da od zasebnih finančnih institucij ni prejela izpolnjenih vprašalnikov in da se je morala zato opreti na razpoložljiva dejstva.

(210)

Kitajska vlada je poleg tega navedla, da dejstvo, da se za posojilne pogodbe z zasebnimi finančnimi institucijami uporabljajo podobni pogoji kot za posojilne pogodbe s finančnimi institucijami v državni lasti, kaže, da je trg konkurenčen in da se vse banke obravnavajo enako.

(211)

Komisija je opozorila, da se je morala zaradi nesodelovanja bank tako v zasebni kot v državni lasti opreti na razpoložljiva dejstva. Dejstvo, da so se obrestne mere prekrivale, kaže, da so zasebne banke prav tako dajale posojila pod pogoji, ki ne dosegajo tržnih, in ne obratno.

(212)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju ponovila svojo trditev, da je bil sklep Komisije v zvezi s podobnimi posojilnimi pogoji, kot je naveden v uvodni izjavi 472 začasne uredbe, napačen, saj je iz dejstev dejansko razvidno, da je kitajski finančni trg popolnoma konkurenčen.

(213)

Komisija je potrdila svojo oceno in menila, da obstoj podobnih pogojev dejansko dokazuje, da poslovne banke v državni lasti in zasebne finančne institucije delujejo v istem normativnem okviru ter imajo navodila in/ali pooblastila za zagotavljanje preferenčnega financiranja industriji akumulatorskih električnih vozil, ki spada v spodbujani sektor. V vsakem primeru se je morala Komisija zaradi nesodelovanja finančnih institucij, razen Kitajske izvozno-uvozne banke, ki je sodelovala le delno, opreti na razpoložljiva dejstva, ki potrjujejo oceno Komisije, medtem ko kitajska vlada ni predložila dokazov o nasprotnem, ki bi jih bilo mogoče preveriti v okviru te preiskave. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(214)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila, da Komisija ni izpolnila pravnega standarda za pooblastila/navodila in ni dokazala, da je kitajska vlada zasebnim finančnim institucijam naložila odgovornost za zagotavljanje financiranja proizvajalcem akumulatorskih električnih vozil ali izvajala svoja pooblastila nad zasebnimi finančnimi institucijami, da bi zagotovila financiranje proizvajalcem akumulatorskih električnih vozil. Trdila je zlasti, da sklep Komisije o obstoju normativnega okvira temelji na le nekaterih izbranih informacijah in ne na vseh evidentiranih dokazih. Trdila je tudi, da bi morala Komisija poleg ocene javnega organa, ki temelji na naravi subjekta in njegovem odnosu z vlado, dokazati tudi povezavo med ravnanjem zasebnega subjekta in ravnanjem vlade (36).

(215)

Komisija se je sklicevala na uvodno izjavo 203 te uredbe, v kateri je že obravnavala trditev glede domnevnega selektivnega izbiranja informacij v zvezi z normativnim okvirom. V zvezi s povezavo med ravnanjem zasebnega subjekta in vlade se je Komisija sklicevala na normativni okvir, ki se uporablja za poslovne banke v državni lasti, kot je opisan v uvodni izjavi 445 začasne uredbe, in ki se uporablja tudi za zasebne banke (glej uvodno izjavo 208 te uredbe). Z obstojem takega okvira se zasebnim finančnim institucijam da pooblastilo ali navodilo, naj ravnajo na določen način; tj. zagotovijo preferenčno financiranje za industrijo akumulatorskih električnih vozil. Na podlagi tega so bile te trditve zavrnjene.

(216)

Ker ni bilo drugih pripomb, so bili sklepi iz uvodnih izjav 467 do 473 začasne uredbe potrjeni.

(217)

Kitajska vlada je po začasnem in dokončnem razkritju trdila, da so informacije, ki jih je Komisija uporabila za neupoštevanje kitajskih bonitetnih ocen, zastarele in v njih ni upoštevan nedavni razvoj dogodkov na kitajskem trgu bonitetnega ocenjevanja. Kitajska je dejansko izdala nove predpise za upravljanje trga, vključno z upravnimi ukrepi za bonitetno ocenjevanje na trgu vrednostnih papirjev leta 2021. Kitajska je tudi dejavno odprla svoj trg bonitetnih ocen tujim agencijam in zagotovila nacionalno obravnavo v skladu z veljavnimi pravili in predpisi pristojnih upravnih organov in organov za vodenje poslov v sektorju bonitetnega ocenjevanja. Družbi S&P Global Ratings Inc. in Fitch Ratings obe delujeta na Kitajskem. Zato Komisija kitajskega trga bonitetnega ocenjevanja naj ne bi smela šteti za zaprtega ali izkrivljenega.

(218)

Komisija ne izpodbija, da na kitajskem trgu delujejo nekatere tuje agencije. Vendar kitajska vlada ni upoštevala dokazov, ki jih je Komisija predložila v uvodnih izjavah 474, 475 in 477 začasne uredbe in iz katerih je razvidno, da take tuje agencije predstavljajo le majhen del bonitetnih ocen, opravljenih na kitajskem trgu bonitetnega ocenjevanja, da uporabljajo iste bonitetne lestvice kot kitajske agencije ter da zvišujejo bonitetne ocene na podlagi strateškega pomena družbe za kitajsko vlado in implicitnega jamstva države.

(219)

Kar zadeva domnevno zastarelost dokazov, ki jih je predložila Komisija, je Komisija ugotovila, da je kitajska vlada selektivno izbrala najstarejše dokaze, ki jih je predložila Komisija, in ni upoštevala več sklicev iz let 2021 in 2022, uporabljenih v uvodnih izjavah 474, 478 in 479 začasne uredbe, ter sklica na delovni dokument služb Komisije o znatnih izkrivljanjih v gospodarstvu Ljudske republike Kitajske, ki je bil izdan aprila 2024. Ti sklici jasno kažejo, da se razmere na kitajskem trgu bonitetnega ocenjevanja v obdobju preiskave niso bistveno spremenile. Te trditve so bile zato zavrnjene.

(220)

Skupina BYD je po začasnem razkritju navedla, da analiza bonitetne ocene, ki jo je izvedla Komisija, ne utemeljuje, zakaj je bila njena bonitetna ocena znižana na oceno B. Ta trditev je bila po dokončnem razkritju ponovljena.

(221)

Komisija je opozorila, da je glede na to, da kitajske finančne institucije, ki so zagotavljale posojila, niso predložile ocene kreditne sposobnosti, kot je navedeno v uvodni izjavi 492 začasne uredbe, bonitetno oceno skupine BYD opredelila v uvodnih izjavah 495 do 498 začasne uredbe.

(222)

Kot v prejšnjih zadevah je Komisija kitajsko bonitetno oceno AAA znižala na bonitetno oceno BB, pri čemer je upoštevala dejanske okoliščine vsake skupine. Ta bonitetna ocena sicer pomeni razmeroma nizko zadolženost. Kot je navedeno v uvodni izjavi 498 začasne uredbe, je imela skupina BYD na podlagi konsolidiranih računovodskih izkazov skupine BYD in družbe BYD Finance zelo visoko razmerje med dolžniškim in lastniškim kapitalom, ki je znašalo 0,78. Ker skoraj 80-odstotne stopnje zadolženosti ni mogoče šteti za nizko, je bila bonitetna ocena dodatno znižana na oceno B. Izračun koeficienta iz uvodnih izjav 495 do 498 začasne uredbe je bil vključen v dokument o dokončnem razkritju.

(223)

Znižanje bonitetne ocene skupine BYD na oceno B je izpodbijala tudi kitajska vlada. Trditev je bila zavrnjena, ker je kitajska vlada primerjala bonitetno oceno obveznice, ki so jo izdale skupina BYD in nekatere posamezne družbe. Informacije, ki jih je predložila kitajska vlada, niso primerljive. Bonitetna ocena določene obveznice, ki jo izda posamezna družba, ne velja tudi za skupino BYD kot celoto. Trditev je bila zato zavrnjena.

(224)

Po dokončnem razkritju je skupina BYD zahtevala, da se ji posredujejo merila ali metoda, na podlagi katerih je skupina BYD razvrščena v bonitetno skupino B, in trdila, da morajo obstajati mednarodno priznana ali splošno sprejeta standardna pravila za določitev različnih bonitetnih ocen, ki jih uporablja Komisija. Prav tako je trdila, da bi morala biti metodologija, ki jo je uporabila Komisija, del bistvenih dejstev, ki niso bila razkrita.

(225)

Komisija je navedla, da ne obstajajo posebna mednarodno priznana merila za določitev različnih bonitetnih ocen. Vsaka bonitetna agencija ima svojo posebno metodologijo, ki ni javno dostopna. Vendar bonitetne agencije upoštevajo nekatera splošna načela, kot je poudarila družba S&P v svojem vodniku o bistvenih elementih bonitetnega ocenjevanja: „Pri oblikovanju mnenj o kreditnem tveganju bonitetne agencije običajno uporabljajo analitike ali matematične modele ali kombinacijo obojega. […] Majhno število bonitetnih agencij se osredotoča skoraj izključno na kvantitativne podatke, ki jih vključijo v matematični model […]. Agencije, ki uporabljajo analitični pristop, pri ocenjevanju podjetja ali občine običajno imenujejo analitika, pogosto v povezavi s skupino strokovnjakov, da prevzame vodilno vlogo pri ocenjevanju kreditne sposobnosti subjekta. Analitiki običajno pridobijo informacije iz objavljenih poročil ter iz razgovorov in razprav z vodstvom izdajatelja. Te informacije in svojo analitično presojo uporabijo za oceno finančnega stanja, poslovne uspešnosti, usmeritev in strategij obvladovanja tveganj v podjetju (37).“

(226)

V istem dokumentu je poudarjeno tudi, da se v „kreditni analizi podjetniškega izdajatelja običajno upoštevajo številni finančni in nefinančni dejavniki, vključno s ključnimi kazalniki uspešnosti, gospodarskimi, regulativnimi in geopolitičnimi vplivi, značilnostmi upravljanja in korporativnega upravljanja ter konkurenčnim položajem (38)“.

(227)

Komisija je za oblikovanje mnenja o vzorčenih podjetjih uporabila enaka načela kot bonitetne agencije, kot je poudarjeno v prejšnjih dveh uvodnih izjavah. Na eni strani je namreč izračunala in razlagala več finančnih kazalnikov za vsako vzorčeno skupino družb. Kot je navedeno v uvodni izjavi 222, so bila ta finančna razmerja del dokumenta o dokončnem razkritju. Po drugi strani je Komisija uporabila celoten sklop informacij, ki so jih družbe predložile med postopkom preiskave, kot so računovodski izkazi, pregledi obveznic, podrobnosti o transakcijah financiranja in o razmerah na trgu kot celoti, da bi analitično ocenila posebno finančno stanje družbe, pa tudi splošne gospodarske, regulativne in tržne razmere, v katerih deluje.

(228)

V zvezi s tem je Komisija poleg posebnega finančnega položaja družbe BYD upoštevala okoliščine, v katerih družbe delujejo. Komisija je ugotovila, da družbe za proizvodnjo akumulatorskih električnih vozil delujejo v zelo kapitalsko intenzivnem in nestanovitnem tržnem okolju s hitrimi tehnološkimi spremembami in inovacijami, z močno konkurenco med kitajskimi gospodarskimi subjekti ter v katerem morajo družbe stalno vlagati in se prilagajati spreminjajočim se tržnim razmeram. Skratka, to je zelo podobno zagonskemu okolju za nove izdelke, ki običajno vključuje večja splošna tveganja in zato pomeni nižje splošne bonitetne ocene za podjetja, ki delujejo na tem trgu.

(229)

Nazadnje, Komisija ugotavlja, da po mnenju družbe S&P ocena B ustreza položaju, v katerem je podjetje „bolj ranljivo za neugodne poslovne, finančne in gospodarske razmere, vendar je trenutno zmožno izpolnjevati finančne obveznosti (39)“. Ob upoštevanju posebnih finančnih razmerij, izračunanih za družbo BYD, skupaj s tveganji tržnega okolja, v katerem deluje, je Komisija zato vztrajala pri svojem stališču glede bonitetne ocene družbe BYD. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(230)

Po začasnem razkritju je skupina Geely trdila, da je bilo znižanje njene bonitetne ocene z AAA na B nepošteno.

(231)

Komisija je opozorila, da je glede na to, da kitajske finančne institucije, ki so zagotavljale posojila, niso predložile ocene kreditne sposobnosti, kot je navedeno v uvodni izjavi 518 začasne uredbe, bonitetno oceno skupine Geely opredelila v uvodnih izjavah 506 do 517 začasne uredbe.

(232)

Komisija je analizirala posebne količnike kratkoročne likvidnosti, vključno s povprečnim kratkoročnim koeficientom, pospešenim koeficientom in denarnim koeficientom. Ocena je pokazala, da je imela skupina težave s kratkoročno likvidnostjo, zaradi česar je pridobila profil tveganega dolžnika. Komisija je analizirala tudi dolgoročne dolgove z uporabo koeficientov, kot sta razmerje med dolgom in sredstvi ter razmerje med dolžniškim in lastniškim kapitalom, ter ugotovila, da skupina svojo dejavnost financira predvsem z zadolževanjem.

(233)

Ob upoštevanju ugotovljenih težav s kratkoročno likvidnostjo in odvisnosti skupine od dolžniškega financiranja je Komisija sklenila, da je bila bonitetna ocena AAA skupini dodeljena neupravičeno in da bi morala prejeti oceno BB.

(234)

Poleg tega je Komisija v uvodnih izjavah 510 do 512 začasne uredbe opredelila dodatna tveganja, povezana s skupino Geely. Ta tveganja so vključevala izdajo obveznic za prestrukturiranje dolga, sklepanje posojilnih pogodb posebej z namenom nadomestitve obstoječih posojil in dogovor o zamenjavi terjatev v lastniške deleže.

(235)

Da bi upoštevala povečano izpostavljenost bank tveganju, zlasti zaradi likvidnostnih težav ter kratkoročnih in dolgoročnih izzivov v zvezi s financiranjem, je Komisija oceno tveganja znižala za eno stopnjo in se odločila, da bo kot podlago za določitev referenčne vrednosti, ki temelji na trgu, uporabila podjetniške obveznice z oceno B (in ne BB). Na tej podlagi je bila trditev zavrnjena.

(236)

Znižanju ocene skupine Geely na oceno B je nasprotovala tudi kitajska vlada. Komisija je ugotovila, da je kitajska vlada to nasprotovanje podkrepila le s sklicem na spletni vir glede bonitetne ocene, na podlagi katerega ni bilo mogoče ugotoviti, ali se je ocena nanašala na nekatere posamezne družbe ali na skupino kot celoto. Iz predloženih informacij tudi ni bilo jasno, na katero obdobje se bonitetna ocena nanaša. Poleg tega je bila bonitetna ocena skupine Geely, objavljena na zadevnem spletišču, BBB, in sicer z negativnimi obeti. Te informacije kažejo na izkrivljanje bonitetne ocene na Kitajskem, kjer je skupina prejela bonitetno oceno AAA, pri čemer pa je bliže standardni bonitetni oceni BB, ki jo uporablja Komisija. Komisija je zaradi pomanjkanja informacij in neutemeljenih argumentov trditev zavrnila.

(237)

Skupina Geely je po dokončnem razkritju trdila, da Komisija ni upoštevala dejstva, da je družba S&P eni od družb skupine, in sicer Genius Auto Finance Co. Ltd (v nadaljnjem besedilu: družba GAF), dodelila bonitetno oceno AAA. Komisija je ugotovila, da je bila bonitetna ocena, na katero se je sklicevala skupina, dodeljena skrbniku vrednostnih papirjev, kritih s premoženjem, in sicer družbi Shanghai International Trust Co. Ltd., ne pa družbi GAF (ponudniku storitev hipotekarnega posojila z vrednostnimi papirji, kritimi s premoženjem). Utemeljitev je bila zato zavrnjena.

(238)

Skupina SAIC je po začasnem razkritju trdila, da je bila nepravično kaznovana, in sicer prvič s tem, da je bila njena bonitetna ocena AAA znižana na bonitetno oceno B, drugič pa s tem, da je bil razmik namesto obrestni meri, ki se je uporabljala za skupino SAIC, prištet referenčni obrestni meri posojil Ljudske banke Kitajske (ali prednostni obrestni meri posojil nacionalnega središča za medbančno financiranje) na datum odobritve posojila in za obdobje trajanje vsakega zadevnega posojila.

(239)

Komisija je glede na to, da kitajske finančne institucije, ki so zagotavljale posojila, niso predložile ocene kreditne sposobnosti, kot je navedeno v uvodni izjavi 518 začasne uredbe, bonitetno oceno skupine SAIC opredelila v uvodnih izjavah 519 do 527 začasne uredbe. V teh uvodnih izjavah je najprej ocenila nekatere koeficiente v zvezi z dobičkonosnostjo, povprečni kratkoročni koeficient, pospešeni koeficient, denarni koeficient, razmerje med dolgom in sredstvi ter razmerje med dolžniškim in lastniškim kapitalom ter presodila, da ti koeficienti ne upravičujejo ocene AAA iz uvodne izjave 238 te uredbe in uvodne izjave 524 začasne uredbe, temveč da bi bilo treba dodeliti oceno BB. Poleg tega so morali nekateri proizvajalci izvozniki akumulatorskih električnih vozil iz skupine SAIC, kot je navedeno v uvodnih izjavah 522 in 523, terjatve zamenjati v lastniške deleže oziramo prejeti kapitalsko injekcijo, da bi lahko še naprej vzdržno poslovali. Komisija je ugotovila tudi, da je skupina sklenila posojilne pogodbe posebej zato, da bi nadomestila obstoječa posojila. Na podlagi tega se je Komisija ob upoštevanju dodatnih tveganj, povezanih s finančnimi in likvidnostnimi težavami skupine SAIC, odločila, da bo njeno oceno z BB znižala na B.

(240)

Komisija se poleg tega ni strinjala, da je bila skupina SAIC neupravičeno kaznovana. Da bi ocenila raven subvencije, ki jo je prejela skupina, je Komisija obresti, ki jih je bilo treba plačati v obdobju preiskave in jih je navedla skupina SAIC, primerjala z obrestmi, ki bi jih morala plačati na neizkrivljenem trgu, če bi se uporabila neizkrivljena bonitetna ocena.

(241)

Pri tem je uporabila prednostno obrestno mero posojil, tj. referenčno obrestno mero, ki so jo določile večje kitajske banke na podlagi dejanskih obrestnih mer posojil, ki se uporabljajo za najkakovostnejše stranke, ob upoštevanju stroškov financiranja, ponudbe in povpraševanja na trgu, premij za tveganje in drugih dejavnikov (40). Glede na to, da so se za skupino SAIC uporabljale obrestne mere, ki so bile ugodnejše od povprečne obrestne mere, ponujene najkakovostnejšim strankam in uporabljene za oblikovanje prednostne obrestne mere posojil, je Komisija menila, da bi bilo treba neizkrivljeno referenčno vrednost določiti vsaj na ravni prednostne obrestne mere posojil. Nato je bil za prikaz kreditne sposobnosti skupine SAIC uporabljen razmik, ki temelji na razliki med bonitetnima ocenama AA in B, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 504 začasne uredbe.

(242)

Znižanju bonitetne ocene skupine SAIC na oceno B je nasprotovala tudi kitajska vlada. Komisija je ugotovila, da je kitajska vlada to nasprotovanje podkrepila s spletnim virom glede bonitetne ocene vodilnega latinskoameriškega proizvajalca slaščic in piškotov. Komisija ni razumela povezave med argentinskimi čokoladnimi izdelki in kitajsko industrijo akumulatorskih električnih vozil. Ta argument je zato zavrnila.

(243)

Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena. Ker v zvezi s tem niso bile predložene druge trditve, so bili sklepi iz uvodnih izjav 474 do 481 in 491 do 527 začasne uredbe potrjeni.

(244)

Skupina SAIC je po začasnem razkritju navedla, da se znesek ugodnosti, ustvarjen s posojili v tujih valutah, ne bi smel dodeliti le na podlagi prihodkov od izvoza izdelka v preiskavi, temveč na podlagi celotnega prihodka od izvoza. Po dokončnem razkritju je predložila dodatne argumente, v katerih je trdila, da je imela Komisija dovolj preverjenih evidentiranih informacij o prihodkih od izvoza od prodaje v Unijo in zunaj nje. Navedla je tudi, da v posojilnih pogodbah nista navedena namen ali uporaba teh posojil. V teh pogodbah je navedeno, da se nanašajo le na obratni kapital. Ta posojila v tujih valutah bi bilo treba zato obravnavati kot posojila v CNY in jih dodeliti celotnemu prihodku od prodaje skupine.

(245)

Komisija je sprejela trditev v zvezi z dodelitvijo zneska ugodnosti, ustvarjenega s posojili v tujih valutah, in ustrezno popravila izračun. Ker transakcij v tujih valutah v zvezi z drugimi elementi, ki niso prodaja končnih izdelkov, ni bilo, je Komisija presodila, da so se posojila v tujih valutah nanašala izključno na izvozne prodajne dejavnosti.

(246)

Skupina SAIC je po začasnem razkritju navedla, da bi bilo treba številna posojila med družbami v CNY izključiti iz izračuna subvencije. V skladu s tem je predlagala spremenjeno metodo izračuna zneska subvencije.

(247)

Komisija je tej zahtevi delno ugodila v obsegu, v katerem je imela na voljo ustrezna dokazila. Na podlagi dokazil v zvezi z nekratkoročnimi obveznostmi, zapadlimi v plačilo v enem letu, ene od družb iz skupine SAIC, ki jih je skupina SAIC predložila v okviru svojih pripomb, je bilo poleg tega opredeljeno preferenčno financiranje v obliki obveznic, ki Komisiji prej ni bilo znano. Izračun zneska subvencije je bil ustrezno popravljen.

(248)

Skupina SAIC je po začasnem razkritju trdila, da se medbančno posojilo ene od njenih družb bistveno razlikuje od posojil in se zato ne bi smelo obravnavati kot tako. Navedla je, da bi se morala v primeru, da bi Komisija vztrajala pri obravnavi tega medbančnega posojanja kot podobnega posojilom, uporabljati referenčna obrestna mera za kratkoročna posojila s trimesečnim rokom zapadlosti od decembra 2022 (tj. 3,65 %), saj je bil rok zapadlosti medbančnih posojil za družbe za avtomobilsko financiranje zakonsko omejen na tri mesece.

(249)

Komisija je trditev skupine SAIC zavrnila in meni, da dostop družbe iz skupine SAIC do medbančnih posojil z izjemno nizkimi obrestnimi merami pomeni preferenčno financiranje. Komisija je zato menila, da je to medbančno posojanje podobno posojilom. Ker skupina SAIC ni predložila informacij o medbančnem posojilu ali morebitnem obstoju drugih podobnih posojil, se Komisija pri oceni ugodnosti, povezane s temi medbančnimi posojili, še naprej opira na razpoložljiva dejstva.

(250)

Ker glede vrst posojil ni bilo drugih pripomb, so bili sklepi iz uvodnih izjav 482 do 485 začasne uredbe potrjeni.

(251)

Kitajska vlada je po začasnem razkritju trdila, da Komisija ni izvedla ustrezne analize specifičnosti domnevnih programov preferenčnega financiranja, ki bi pokazala, da obstaja „nedvoumna“ in „jasna“ omejitev dostopa do domnevne subvencije, tj. omejitev, ki bi „jasno izražala vse, kar je mišljeno, ne da bi na kar koli zgolj nakazovala ali namigovala“ (41).

(252)

Kitajska vlada je dodala tudi, da Komisija nikoli ni opredelila, v katerem delu zadevnih dokumentov je izrecno navedeno, da so proizvajalci akumulatorskih električnih vozil upravičeni do preferenčnega financiranja.

(253)

Kitajska vlada je poleg tega navedla, da Komisija ni dokazala, da bi bila domnevna preferenčna posojila izrecno namenjena izključno nekaterim družbam ali sektorjem. Preferenčna posojila naj namreč ne bi bila namenjena dovolj omejeni skupini, saj domnevna subvencija ni bila omejena le na industrijo akumulatorskih električnih vozil, temveč na tako imenovane „spodbujane“ industrije.

(254)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 486 začasne uredbe, več pravnih dokumentov, ki se izrecno nanašajo na družbe iz sektorja akumulatorskih električnih vozil, finančnim institucijam nalaga, naj industriji akumulatorskih električnih vozil zagotavljajo posojila po preferenčnih obrestnih merah. V skladu s členom 4(2) osnovne uredbe ni nujno, da je subvencija omejena le na industrijo akumulatorskih električnih vozil, da bi se štela za specifično, temveč zadostuje, da je dostop do subvencije izrecno omejen na nekatera podjetja. Omejitev na skupino spodbujanih industrij se šteje za izrecno omejitev. Zadevne trditve so bile zato zavrnjene.

(255)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju ponovila, da Komisija ni utemeljila svoje ugotovitve v zvezi s specifičnostjo na podlagi pozitivnih dokazov in se je oprla na dokumente, ki „domnevno“ dokazujejo, da finančne institucije „preferenčno financiranje zagotavljajo le omejenemu številu podjetij ali industrij, ki delujejo v skladu z ustreznimi politikami kitajske vlade“. Natančneje, trdila je, da spodbujane industrije kot celota ne predstavljajo dovolj ločenega segmenta gospodarstva, da bi pomenile „nekatere industrije“ v smislu člena 4(2), točka (a), osnovne uredbe in člena 2(1)(a) Sporazuma SCM. Kitajska vlada je zlasti trdila, da so domnevne subvencije zaradi širokega obsega tako imenovanih spodbujanih industrij široko dostopne v celotnem kitajskem gospodarstvu, zato jih logično ni mogoče šteti za izrecno specifične. Kitajska vlada je trdila tudi, da Komisija ni dokazala, da je taka specifičnost „nedvoumna“ in „jasna“ (42) in da so bili dokumenti, na katere se je oprla Komisija (glej uvodno izjavo 254 te uredbe), bodisi nerelavantni za industrijo akumulatorskih električnih vozil bodisi nezavezujoči.

(256)

Komisija je menila, da je sklop dokumentov iz uvodne izjave 486 začasne uredbe, kot sta člen 15 splošnih pravil o posojilih (ki jih izvaja Ljudska banka Kitajske) in člen 34 zakona o bankah, pozitiven dokaz, ki nedvoumno in jasno kaže, da je zagotavljanje preferenčnega financiranja specifično za industrijo akumulatorskih električnih vozil. Poleg tega je Komisija, kot je že pojasnjeno v uvodnih izjavah 253 in 254 te uredbe, menila, da navedeni dokumenti izrecno omejujejo ta program na nekatera podjetja in niso splošno dostopni v celotnem kitajskem gospodarstvu. Komisija je dejansko ugotovila, da je industrija akumulatorskih električnih vozil spodbujana industrija in da tak status ni splošno dostopen v smislu, da je omejen na omejeno število industrij, navedenih v določenem katalogu, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 711 začasne uredbe. Poleg tega je industrija akumulatorskih električnih vozil tudi sektor, za katerega so bili oblikovani posebni nacionalni ali podnacionalni večletni načrti, kar jasno kaže, da to ni katera koli industrija, temveč industrija, ki je po mnenju kitajske vlade upravičena do preferenčne obravnave, in da je tak status povezan z nekaterimi preferenčnimi politikami, kot so opredeljene v različnih dokumentih politike iz oddelka 3.2 začasne uredbe. Na podlagi tega so bile te trditve zavrnjene.

(257)

Kitajska vlada se je po dokončnem razkritju sklicevala tudi na dejstvo, da je Komisija od kitajske vlade zahtevala, naj vprašalnike posreduje ustreznim finančnim institucijam, in trdila, da bi moral informacije zbirati preiskovalni organ, breme pa se ne bi smelo prenesti na strani, ki odgovarjajo na vprašalnike. Poleg tega je kitajska vlada trdila, da ni mogoče domnevati, da je bilo podjetje deležno koristi „le na podlagi negativne domneve, ki temelji na pomanjkanju informacij, ki bi omogočale nasproten sklep, če ni drugih elementov, ki bi pozitivno dokazovali obstoj take koristi“.

(258)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 129 te uredbe, je Komisija od kitajske vlade zahtevala, naj pošlje posebne vprašalnike, ki jih je pripravila, vsem ustreznim finančnim institucijam zaradi poenostavitve upravnih postopkov in dobrega upravljanja ter učinkovitejšega pridobivanja informacij. Taka zahteva v nobenem primeru ne more biti enakovredna prenosu odgovornosti za zbiranje informacij. Ker kitajska vlada ni sodelovala, Komisiji ni omogočila, da bi ocenila dodatne dokumente, ki bi domnevno dokazovali neobstoj specifičnosti, quod non, tako da se je morala Komisija opreti na informacije v spisu, ki podpirajo njene sklepe. Takšno pravno sklepanje ni enakovredno negativni domnevi, saj se je Komisija oprla na evidentirane elemente, ker je kitajska vlada zavrnila sodelovanje, kar je v nasprotju z njenim ravnanjem v preteklih preiskavah, v katerih so finančne institucije sodelovale, Komisija pa je lahko nadaljevala svoje preiskovalno delo ter zbrala in preverila informacije, ki so se ji zdele potrebne v zvezi z industrijo akumulatorskih električnih vozil in zlasti vzorčenimi proizvajalci. Na podlagi tega so bile te trditve zavrnjene.

(259)

Kitajska vlada je trdila tudi, da bi morala Komisija oceniti specifičnost vsakega domnevnega programa ali instrumenta, proti kateremu je uvedla izravnalne ukrepe, in da Komisija ne more ugotoviti, ali so različne oblike financiranja specifične, ker zainteresirane strani niso predložile dokazov o nasprotnem. Nadalje je trdila, da so zainteresirane strani pokazale, da so ti instrumenti na voljo vsem subjektom v vseh sektorjih kitajskega gospodarstva.

(260)

Kot je prikazano v različnih oddelkih začasne uredbe, je Komisija specifičnost vsakega programa, proti kateremu so bili uvedeni izravnalni ukrepi, ocenila na podlagi pozitivnih dokazov, ki niso bili v nasprotju z nobeno utemeljeno trditvijo, ki jo je predložila katera koli stran. Trditev, da so zainteresirane strani dokazale, da so ti instrumenti na voljo vsem subjektom v vseh sektorjih kitajskega gospodarstva, se je izkazala za nejasno in neutemeljeno. Na podlagi tega so bile te trditve zavrnjene. Ker glede specifičnosti ni bilo drugih pripomb, so bili sklepi iz uvodne izjave 486 začasne uredbe potrjeni.

(261)

Kitajska vlada je po začasnem in dokončnem razkritju trdila, da je Komisija uporabila tujo referenčno vrednost, ne da bi predložila zadostne dokaze, da je kitajski trg izkrivljen, in da so v skladu z veljavno sodno prakso STO zaradi tega izkrivljanja stopnje znotraj države neuporabne kot referenčna vrednost (43).

(262)

Komisija se s to trditvijo ni strinjala in je trdila, da je trditev kitajske vlade nejasna, saj se nanaša na referenčne vrednosti, uporabljene za preferenčno financiranje na splošno, pa tudi na kreditne linije (uvodna izjava 117 začasne uredbe). Poleg tega je Komisija ponovno poudarila, da kitajska vlada očitno ni upoštevala, da referenčna vrednost, uporabljena za posojila v CNY, kapitalske injekcije, obveznice in bančne menične akcepte, temelji na kitajski referenčni vrednosti, tj. na prednostni obrestni meri posojil. Edini zunanji del referenčne vrednosti je bila premija kreditnega tveganja, dodana prednostni obrestni meri posojil. V zvezi s tem je Komisija v oddelku 3.5.1.10 začasne uredbe predložila obsežne dokaze, ki kažejo, da so bile bonitetne ocene in s tem premije kreditnega tveganja v LRK izkrivljene, zaradi česar jih ni bilo mogoče uporabiti za določitev referenčne vrednosti.

(263)

Kar zadeva analizo obstoja izkrivljanj v LRK, se je Komisija sklicevala tudi na uvodno izjavo 471 začasne uredbe, ki potrjuje obstoj normativnega okvira, in uvodno izjavo 473 začasne uredbe, v kateri je bilo ugotovljeno, da je bilo vsem finančnim institucijam (vključno z zasebnimi finančnimi institucijami), ki na Kitajskem poslujejo pod nadzorom nacionalne finančne regulativne uprave, dano pooblastilo ali navodilo za izvajanje vladnih politik in zagotavljanje posojil industriji akumulatorskih električnih vozil po preferenčnih obrestnih merah. V vsakem primeru glede na to, da nobena sodelujoča finančna institucija ni sodelovala v celoti, druge referenčne vrednosti ni bilo mogoče določiti. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(264)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila tudi, da se Komisija ni odzvala na njene pripombe v zvezi z izbiro relativnega namesto absolutnega razmika za določitev razlike med podjetniškimi obveznicami z bonitetnima ocenama AA in B. Glede na pripombe, predložene po začasnem razkritju, je kitajska vlada trdila, da uporaba relativnega razmika ni ekonomsko smiselna in da Komisija ni pojasnila, kako je dodatek relativnega razmika približek „komercialnega posojila, ki ga [podjetje] dejansko lahko dobi na trgu kapitala“, v smislu člena 14, točka (b), Sporazuma SCM in zakaj je menila, da niso potrebne prilagoditve referenčne vrednosti v zvezi z dodatkom (relativnega) razmika.

(265)

Komisija je najprej ugotovila, da je kitajska vlada ob začasnem razkritju podala le nekaj splošnih izjav o uporabi relativnega razmika. Ni utemeljila, zakaj naj bi bil relativni razmik ekonomsko nelogičen, zakaj naj bi bil absolutni razmik ustreznejši ali kakšne naj bi bile po njenem mnenju potrebne prilagoditve referenčne vrednosti. Kitajska vlada prav tako ni predložila nobenih dokazov, s katerimi bi podprla svoje izjave ali ovrgla stališče Komisije.

(266)

V zvezi z uporabo relativnega razmika kot takega je Komisija v uvodni izjavi 490 začasne uredbe jasno poudarila, da je uporabila enako metodologijo izračuna za preferenčno financiranje prek posojil, kot je bila uvedena v protisubvencijski preiskavi o konverterski aluminijasti foliji s poreklom iz LRK in protisubvencijski preiskavi o vroče valjanih ploščatih izdelkih iz jekla s poreklom iz LRK, protisubvencijskih preiskavah o pnevmatikah s poreklom iz LRK, nekaterih tkanih in/ali šivanih tkanin iz steklenih vlaken s poreklom iz LRK ter kablov iz optičnih vlaken s poreklom iz LRK, ter predložila ustrezne sklice na te uredbe, v katerih je bila utemeljitev uporabe zadevnega razmika podrobno pojasnjena. Uporaba te metodologije izračuna za vsako posamezno skupino vzorčenih podjetij je bila podrobneje pojasnjena v posebnih dokumentih o razkritju posameznih podjetij. Kitajska vlada ni predložila nobenih novih argumentov, ki bi bili razlog za spremembo dolgoletne prakse Komisije glede uporabe relativnega razpona.

(267)

Vendar Komisija zaradi izčrpnosti kitajsko vlado opozarja, da je bil načeloma cilj relativnega razmika oblikovati premijo kreditnega tveganja za vsako družbo, ki bi se uporabila za netvegano obrestno mero, da bi se določila referenčna obrestna mera. V zvezi s tem opozarja na naslednje ugotovitve o gospodarskem pomenu relativnega razmika in dejstvu, da je približek komercialnega posojila, iz uvodne izjave 256 dokončne uredbe o protisubvencijski preiskavi o pnevmatikah s poreklom iz LRK:

(268)

Kitajska vlada ni predložila nobenih elementov, s katerimi bi upravičila pregled teh pripomb, in Komisija v tej preiskavi ni našla nobenih novih elementov, zaradi katerih bi spremenila svojo prejšnjo oceno.

(269)

Nazadnje, trditev kitajske vlade, da relativni razmik ni bil prilagojen, je napačna. Dejansko se kot izhodišče za izračun uporablja kitajska prednostna obrestna mera posojil. Poleg tega relativni razmik zajema spremembe tržnih razmer iz posamezne države, ki niso izražene, če se uporablja logika absolutnega razmika, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 267. Nadalje je v uvodnih izjavah 504, 516 in 526 začasne uredbe jasno poudarjeno, da je bil relativni razmik določen posamično za vsako posojilo, zagotovljeno skupini družb, glede na datum odobritve posojila in obdobje trajanja zadevnega posojila. Pri uporabi relativnega razmika so bile tako upoštevane tudi posebnosti vsakega posameznega posojila. Trditve kitajske vlade so bile zato zavrnjene.

(270)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila, da je Komisija svojo obveznost, da dokaže obstoj finančnega prispevka vlade, zamešala z ugodnostjo, nastalo prek takega finančnega prispevka, ker obstaja razlika med zneskom, ki ga plača prejemnik, in zneskom, ki bi ga bilo treba plačati za primerljivo komercialno posojilo, ki bi ga lahko pridobil na trgu.

(271)

Komisija je menila, da je pri oceni te sheme ugotovila obstoj finančnega prispevka in obstoj ugodnosti. Zlasti je v uvodni izjavi 487 začasne uredbe opredeljena podlaga za to, da so proizvajalci akumulatorskih električnih vozil prejeli ugodnost na podlagi razlike med zneskom obresti, ki ga je družba plačala za preferenčno posojilo, in zneskom, ki bi ga družba plačala za primerljivo komercialno posojilo, ki bi ga lahko dobila na trgu. Kar zadeva finančni prispevek, je Komisija menila, da je zagotavljanje preferenčnega financiranja s posojili ali drugimi finančnimi instrumenti pomenilo finančni prispevek kitajske vlade, ker so finančne institucije, ki delujejo kot javni organi ali ki jim je kitajska vlada dala pooblastilo ali navodilo, zaračunavale višjo obrestno mero ali provizijo družbam, dejavnim v sektorju, ki ni sektor akumulatorskih električnih vozil ali drug spodbujan sektor, deležen podobne ugodnejše obravnave. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(272)

Skupina Geely je trdila, da Komisija pri določitvi referenčne vrednosti za posojila ne bi smela uporabiti podatkov o podjetniških obveznicah, in sicer zaradi bistvenih razlik v zvezi s povezanimi tveganji, možnostmi trgovanja, obdobji in pogoji odplačevanja (vključno z možnostmi predčasnega odplačila) ter prestrukturiranjem dolga. Trdila je, da te razlike povzročajo razlike med obrestnimi merami.

(273)

Komisija se s trditvijo skupine Geely ni strinjala, saj za določitev referenčne vrednosti za posojila ni uporabila podjetniških obveznic. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 526 začasne uredbe, se je Komisija za določitev neizkrivljene tržne obrestne mere pri določitvi razmika, prištetega referenčni obrestni meri posojil Ljudske banke Kitajske, po 20. avgustu 2019 pa prednostni obrestni meri posojil, kot jo je določilo nacionalno središče za medbančno financiranje, namesto tega oprla na košarico podjetniških obveznic z bonitetnima ocenama AA in B. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(274)

Skupina Geely je trdila, je pri izračunu posojil za nekatere družbe iz skupine prišlo do specifičnih napak. Komisija se je s to trditvijo strinjala in prilagodila izračun.

(275)

Ker glede izračuna zneska subvencije ni bilo drugih pripomb, so bili sklepi iz uvodnih izjav 487 do 490 začasne uredbe potrjeni.

(276)

Sklepi iz uvodnih izjav 528 do 529 začasne uredbe so bili potrjeni, stopnje subvencij, ki so bile v zvezi s preferenčnim financiranjem s posojili v obdobju preiskave dokončno določene za vzorčene skupine družb, pa so znašale:

Preferenčno financiranje: posojila

(277)

Skupina BYD je po začasnem razkritju izpodbijala oceno Komisije o kreditnih linijah in trdila, da kitajske in mednarodne banke, ki so zagotovile kreditne linije družbam v skupini BYD (tako na Kitajskem kot zunaj nje), niso zaračunavale provizij za odprtje.

(278)

Vendar je iz dokazov, ki jih je predložila skupina BYD in so vključevali sporazume o kreditnih linijah s tujimi institucijami za družbe skupine BYD s sedežem zunaj Kitajske, razvidno, da so bile provizije, pogodbene provizije in provizije za spremembe del sporazumov ali da banka ni zaračunala provizij za prevzete obveznosti, saj ni zagotovila zavez za izdajo financiranja za družbo. Zato je iz dodatnih dokazov, ki jih je predložila skupina BYD, razvidno, da je bila provizija za prevzete obveznosti običajno plačana za zavezo nekaterih bank, da bodo rezervirale denar za svoje stranke. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(279)

Po dokončnem razkritju je skupina BYD izpodbijala analizo, ki jo je opravila Komisija, in ponovno poudarila, da se za obravnavo/odpiranje kreditnih linij niso zaračunavale pristojbine in da se je Komisija namesto tega osredotočila na pristojbine, povezane z nadaljnjimi bančnimi posli, kot so posojila.

(280)

Komisija je opozorila, da je, prvič, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 530 začasne uredbe, namen kreditne linije določiti omejitev najemanja posojil, v okviru katere lahko družba kadar koli uporabi posojila za financiranje svojega tekočega poslovanja s kratkoročnimi posojili, bančnimi meničnimi akcepti itd., s čimer financiranje obratnega kapitala postane prilagodljivo in je na voljo takoj, ko ga družba potrebuje. Posojila kot taka so dejansko ena od bančnih operacij, povezanih s kreditnimi linijami. Drugič, Komisija se ni strinjala z izjavo, da se za kreditne linije niso zaračunavale provizije, saj je bila v enem od treh predloženih dokumentov jasno navedena provizija, ki jo je bilo treba plačati, drugi se je nanašal na drugo kreditno pogodbo, zato družba ni predložila celotne dokumentacije, tretji pa se je nanašal na nenamensko kreditno linijo. Zato je Komisija te trditve zavrnila.

(281)

Skupina Geely je po začasnem razkritju trdila tudi, da pri najemanju posameznih posojil ni bila potrebna kreditna linija. Ker v zvezi s tem niso bili predloženi dokazi, je bila ta trditev zavrnjena. Ker ni bilo nadaljnjih pripomb v zvezi s splošno oceno kreditnih linij, so bili sklepi iz uvodne izjave 530 začasne uredbe potrjeni.

(282)

Ker glede ugotovitev preiskave ni bilo pripomb, so bili sklepi iz uvodnih izjav 531 do 533 začasne uredbe potrjeni.

(283)

Skupina BYD je po začasnem razkritju navedla, da kreditne linije niso specifične v smislu člena 4(2), točka (a), osnovne uredbe, saj so vsa podjetja na Kitajskem, ne glede na vrsto njihove industrije, enako upravičena do pridobitve kreditnih linij, in da sklep št. 40 ne vsebuje nobene določbe o omejevanju dostopa do kreditnih linij.

(284)

Komisija se ni strinjala s trditvijo skupine BYD, da kreditne linije niso specifične. V zvezi s tem je Komisija opozorila, da skupina BYD ni dokazala, da lahko družbe v LRK enako koristijo preferenčne pogoje, ugotovljene v zvezi z industrijo akumulatorskih električnih vozil. Ker so kreditne linije neločljivo povezane z drugimi vrstami preferenčnih posojilnih instrumentov, kot so posojila, in ker so del kreditne podpore, ki se zagotavlja zlasti spodbujanim industrijam, se analiza specifičnosti, kot je za posojila predstavljena v oddelku 3.5.2.2 začasne uredbe, uporablja tudi za kreditne linije. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(285)

Ker ni bilo drugih pripomb glede specifičnosti, so bili sklepi iz uvodnih izjav 534 in 535 začasne uredbe potrjeni.

(286)

Skupina SAIC je po začasnem razkritju trdila, da bi bilo treba za provizije, ki se uporabljajo za kreditne linije skupine SAIC, uporabiti alternativno referenčno vrednost, saj sta bili referenčni vrednosti iz uvodne izjave 537 začasne uredbe neustrezni. Po mnenju skupine SAIC uporaba obrestnih mer britanske banke Metrobank ni bila primerna, ker so se te obrestne mere uporabljale za kreditne linije pod 60 000 GBP, kreditne linije subjektov v skupini SAIC pa so znašale več milijard EUR in zato niso bile primerljive s posojili, ki jih je pridobila skupina SAIC. Skupina Geely je trdila tudi, da uporabljena referenčna vrednost ni bila ustrezna. Skupina BYD je po dokončnem razkritju trdila, da se je Komisija pri sklepanju, da dejstvo, da banke na Kitajskem ne zaračunavajo provizij za odprtje kreditnih linij, pomeni subvencijo, neustrezno oprla na kreditne linije v GBP, ki jih je izdala majhna banka.

(287)

Kitajska vlada je trdila, da je bila tuja referenčna vrednost, ki jo je uporabila Komisija, nerazumno visoka (1,25 % do 1,75 %) glede na druge javno dostopne informacije (0,25 % do 1 %) (45). Kitajska vlada je po začasnem in dokončnem razkritju menila, da sta bila izbrana banka in obseg kreditne linije (do 60 000 GBP) problematična. Trdila je tudi, da družbe ne poslujejo v GBP. Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila tudi, da se s členom 14, točka (b), Sporazuma SCM od preiskovalnega organa zahteva, naj referenčno vrednost prilagodi tako, da se približa primerljivemu komercialnemu posojilu vlade (46). Kitajska vlada se je sklicevala tudi na javno dostopne informacije (47), ki naj bi kazale nižje veljavne obrestne mere, in na vzorec bank, ki naj bi zaračunavale pogodbene provizije ali provizije za prevzete obveznosti, ki se običajno gibljejo med 0,25 % in 1 %. Poleg tega je kitajska vlada trdila, da so bile referenčne obrestne mere, uporabljene v tej preiskavi, neupravičeno višje kot v prejšnjih preiskavah in da Komisija ni pojasnila, zakaj je tako.

(288)

Komisija se s temi trditvami ni strinjala. Osnovne informacije, ki se nanašajo na referenčno vrednost, uporabljeno v tej preiskavi, ne določajo drugačne provizije glede na vrednost kreditne linije. Obrestne mere, ki jih je navedla kitajska vlada, niso bile v skladu s prvotnimi informacijami, ki so izhajale iz določenih bank ali se nanašale na določene pogoje. Poleg tega je bila referenčna vrednost, uporabljena v tej preiskavi, v skladu z referenčnimi vrednostmi, uporabljenimi v prejšnjih preiskavah, za katere ni bil določen višji mejni znesek in ki izhajajo iz velike mednarodne banke (48). Ti trditvi sta bili zato zavrnjeni. Komisija je tudi menila, da referenčna vrednost, ki jo je uporabila, v zadostni meri odraža finančne pogoje, na podlagi katerih bi bila odobrena kreditna linija pod običajnimi tržnimi pogoji v državi, v kateri so družbe poslovale. V vsakem primeru kitajska vlada ni navedla dodatnih informacij v zvezi s prilagoditvami, ki bi bile potrebne, ali posebnih razlogov za izvedbo takih prilagoditev.

(289)

Kar zadeva javno dostopne informacije, je Komisija menila, da kitajska vlada na spletnem mestu, na katerega se je sklicevala, ni jasno navedla posebnih elementov. V vsakem primeru se informacije na spletnem mestu, navedenem v podporo tej trditvi, niso štele za prepričljive, saj so se nanašale na pogodbene provizije/provizije za prevzete obveznosti v višini 4–5 % in/ali na provizijo, ki se uporablja v tako imenovanem obdobju odloga, ne da bi bile zagotovljene dodatne informacije o tem, kaj naj bi to obdobje odloga pomenilo.

(290)

Komisiji se ni zdelo, da je bila uporabljena referenčna vrednost neupravičeno višja. Dejansko je bila zelo podobna tisti, ki je bila uporabljena v preteklih preiskavah in je temeljila na javno dostopnih informacijah. Dejstvo, da proizvajalci akumulatorskih električnih vozil ne poslujejo v GBP, se ni štelo za pomembno za ustreznost izbrane referenčne vrednosti, saj so pri tem pomembni tržni pogoji, ponujeni za izposojanje denarja (ne glede na valuto). V vsakem primeru se je ob upoštevanju obrestne mere LIBOR, ki se je uporabljala v obdobju preiskave in je bila nižja od primerljive obrestne mere, ki se je uporabljala v LRK, taka referenčna obrestna mera štela za konzervativno. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(291)

Kitajska vlada je dodala, da Komisija ni utemeljila, kako naj bi bila izbrana referenčna vrednost približek kreditne linije, ki je na voljo vodilnim kitajskim avtomobilskim družbam, in da ni povezana s prevladujočimi tržnimi pogoji v LRK. Trdila je tudi, da so se lahko velike družbe, kot so proizvajalci akumulatorskih električnih vozil, običajno pogajale o ugodnejših provizijah. Ker ni bilo predloženih dokazov, je bila ta trditev zavrnjena.

(292)

Kitajska vlada je tudi trdila, da je na Kitajskem običajna praksa, da banke ne zaračunavajo provizij za kreditne linije, razen če se v okviru teh linij izda kredit in odobrijo posojila. V zvezi s tem se je sklicevala na člen 1.1 okrožnice komisije bančnih in zavarovalniških regulatorjev Kitajske, ministrstva za industrijo in informacijsko tehnologijo, komisije za nacionalni razvoj in reforme, ministrstva za finance, Ljudske banke Kitajske in državne uprave za regulacijo trga o nadaljnji ureditvi stroškov kreditov in financiranja za zmanjšanje skupnih stroškov financiranja za podjetja, v skladu s katerim se za kreditne prihodke, ki so bili preneseni, vendar jih podjetje še ni porabilo, ne zaračunajo stroški upravljanja sredstev. Kitajska vlada se je sklicevala tudi na odgovore družbe Zhihu, v katerih je navedeno, da se „za kreditne linije ne zaračunavajo provizije“.

(293)

Komisija se s tako ugotovitvijo ni strinjala in se je sklicevala na spletno mesto Banke Kitajske, pri čemer je opozorila na zaračunavanje provizij za kreditne linije (49) v obdobju preiskave. Na podlagi tega je Komisija zavrnila tudi trditev kitajske vlade, s katero je opozarjala na navodila, naj se provizije za upravljanje sklada ne zaračunavajo. Kitajska vlada v nobenem primeru ni predložila dokazov, da provizije za upravljanje sredstev ustrezajo pogodbenim provizijam ali provizijam za podaljšanje. Na koncu se je izkazalo, da je bila trditev v zvezi z družbo Zhihu neutemeljena in neverodostojna. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(294)

Ker drugih pripomb ni bilo, so bile uvodne izjave 536 do 538 začasne uredbe potrjene.

(295)

Kitajska vlada in skupina Geely sta po začasnem razkritju navedli, da bančni menični akcepti niso oblika preferenčnega financiranja, proti kateremu bi bilo treba uvesti izravnalne ukrepe. Trdili sta, da bančni menični akcepti družbam omogočajo nakup na kredit od prodajalca blaga s priloženim jamstvom. Navedli sta, da so banke zagotovile jamstvo za plačilo kupca, ne pa tudi financiranja. Kitajska vlada je tudi trdila, da bi morala Komisija, če bi ugotovila, da to pomeni subvencijo, izračunati ugodnost samo za zagotovitev jamstva, kot je določeno v pogojih bank za bančne menične akcepte (50).

(296)

Kitajska vlada je poleg tega trdila, da se je Komisija oprla na ugotovitve iz preteklih preiskav, ki se ne prekrivajo (51) in ne dokazujejo, da bančni menični akcepti na Kitajskem povzročajo preferenčno financiranje proizvajalcev akumulatorskih električnih vozil, ter da Komisija ni upoštevala, da bančni menični akcepti v različnih državah delujejo različno.

(297)

Komisija se s temi trditvami ni strinjala. Trdila je, da je morala zaradi nesodelovanja kitajskih finančnih institucij uporabiti razpoložljiva dejstva. V tem okviru se je morala delno opreti na neizpodbijane ugotovitve iz preteklih preiskav, vključno s tistimi, ki se nanašajo na domnevne razlike med državami. V vsakem primeru se je Komisija oprla tudi na dejstva, zbrana v tej preiskavi, v kateri je ugotovila, da je sistem bančnih meničnih akceptov, ki ga je vzpostavila LRK, vsem vzorčenim proizvajalcem izvoznikom zagotovil brezplačno financiranje tekočega poslovanja, s čimer jim bila zagotovljena ugodnost, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, kot je opisano v uvodnih izjavah 562 do 566 začasne uredbe. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(298)

Kitajska vlada je trdila tudi, da Komisija ni upoštevala sistema izravnave bančnih meničnih akceptov pri različnih bankah, kot je predstavljen v uvodni izjavi 557 začasne uredbe. Ker kitajska vlada ali vzorčeni proizvajalci izvozniki v zvezi s tem niso predložili novih elementov, je bila ta trditev zavrnjena.

(299)

Po začasnem razkritju je skupina BYD trdila, da bančni menični akcepti glede na odstotek pologov ali enakovrednih zastav pri bankah niso prinesli nobenih ugodnosti, in od Komisije zahtevala, naj revidira izračun ugodnosti, pri čemer je trdila, da pologi ali zastave, ki jih je skupina BYD zagotovila bankam, in iz njih izhajajoči prihodki od obresti v celoti izravnajo tveganja in stroške obresti, ki jih nosijo banke, ter tako ne prinašajo nobenih ugodnosti.

(300)

Kot je Komisija ugotovila v prejšnjih preiskavah (52), je treba najprej opozoriti, da je običajna praksa, da banke pri dodeljevanju financiranja od svojih strank zahtevajo garancije in zavarovanja. Poleg tega je treba opozoriti, da se s takimi garancijami zagotovi, da bo proizvajalec izvoznik prevzel finančno odgovornost do banke in ne do dobavitelja. Preiskava je pokazala tudi, da kitajske banke takih garancij ne zahtevajo sistematično in da te garancije niso vedno povezane s posebnimi bančnimi meničnimi akcepti. V zvezi s tem domnevni pologi ne pomenijo predplačila izdajatelja menice bankam, ampak zgolj dodatno jamstvo, ki ga zahtevajo banke in ne vpliva na odločitev banke, ali bo izdajatelju menice izdala bančne menične akcepte brez dodatnih obresti za posojila. Poleg tega so lahko v različnih oblikah, vključno z vezanimi vlogami in zastavami. Pologi so lahko obrestovani v korist izdajatelja menice, torej ne pomenijo stroškov za izdajatelja bančnega meničnega akcepta. Podobno, kot je opisano v oddelku 3.5.3.2 začasne uredbe, imajo bančni menični akcepti dejansko enak namen in učinke kot kratkoročna posojila za obratni kapital, saj jih družbe uporabljajo za financiranje svojega tekočega poslovanja, namesto da bi uporabljale kratkoročna posojila za obratni kapital, zaradi česar bi morale kriti stroške, enake tistim za kratkoročno financiranje obratnega kapitala. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(301)

Skupina SAIC je trdila, da bi bilo treba bančne menične akcepte v tem primeru šteti za način plačila, saj banke niso zagotovile nobenega finančnega prispevka, ker so le prevzele pravne obveznosti za plačilo po navodilih kupcev, ki so delovali v skladu z zadevnimi pogodbami o nabavi in dobavi. Poleg tega ta metoda ni bila specifična za proizvajalce akumulatorskih električnih vozil, temveč je bila na voljo tudi vsem drugim družbam na Kitajskem.

(302)

Komisija je zavrnila trditev skupine SAIC, da banke niso zagotovile nobenega finančnega prispevka, ker so banke dejansko prevzele obveznosti skupine SAIC in ji zagotovile podaljšan plačilni rok, ne da bi zahtevale plačilo kakršnih koli obresti, ki bi jih bilo običajno treba plačati. Ker ni bilo dokazov o razpoložljivosti bančnih meničnih akceptov, ki bi bili pod podobnimi pogoji ponujeni kateri koli drugi strani na Kitajskem, je bila ta trditev zavrnjena.

(303)

Po dokončnem razkritju je skupina Geely trdila, da v obdobju preiskave nikoli ni uporabila sredstev banke, saj ni bilo primerov, ko ne bi plačala ob zapadlosti. Komisija je to trditev zavrnila z utemeljitvijo, da ugodnost ni dodeljena, kadar družbe ne odplačajo izposojenih sredstev, temveč na podlagi brezplačnega kratkoročnega posojila, ki ga prejmejo z bančnimi meničnimi akcepti. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(304)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju ponovila, da Komisija bančnih meničnih akceptov ne bi smela obravnavati podobno kot kratkoročna posojila, saj gre za različni obliki financiranja.

(305)

Iz razlogov, navedenih v oddelku 3.5.3.2 začasne uredbe, je Komisija menila, da so bančni menični akcepti enakovredni kratkoročnim posojilom, in je to trditev zavrnila.

(306)

Ker ni bilo nadaljnjih pripomb v zvezi s splošno oceno bančnih meničnih akceptov, so bili sklepi iz uvodnih izjav 539 do 557 začasne uredbe potrjeni.

(307)

Po začasnem razkritju je kitajska vlada v zvezi z bančnimi meničnimi akcepti navedla, da je Komisija s trditvijo, da bi lahko vsako podjetje v LRK (razen podjetij v spodbujanih industrijah) izkoristilo bančne menične akcepte pod enakimi preferenčnimi pogoji, obrnila dokazno breme.

(308)

Kitajska vlada je trdila, da Komisija ni izvedla analize specifičnosti in da se je oprla na svojo oceno v zvezi s posojili, ki je nezadostna.

(309)

Kitajska vlada, skupina BYD in skupina SAIC so trdile tudi, da bančni menični akcepti niso specifični v smislu člena 4 osnovne uredbe in člena 2 Sporazuma SCM, saj so do bančnih meničnih akceptov upravičeni vsi kitajski pravni subjekti, za družbe ne veljajo omejitve glede tega, kako jih uporabiti za namene poslovnih transakcij, pogoji za vložitev zahtevka zanje pa so nevtralni in niso omejeni na določeno vrsto podjetij/industrij. Kitajska vlada je navedla tudi, da je Komisija s trditvijo, da ni dokazov, da bi lahko vsako podjetje v LRK (razen podjetja v spodbujanih industrijah) izkoristilo bančne menične akcepte pod enakimi preferenčnimi pogoji, obrnila dokazno breme.

(310)

Te trditve je bilo treba zavrniti. Trditev skupine SAIC ni bila utemeljena. Čeprav je družba BYD predložila ukrepe za upravljanje bančnih meničnih akceptov, popusta in popusta centralne banke za komercialne akcepte (odlok št. 4 [2022] Ljudske banke Kitajske in komisije bančnih in zavarovalniških regulatorjev Kitajske) (53) ter ukrepe za izvajanje upravljanja prenosljivih dolžniških vrednostnih papirjev (54) kot veljavno zakonodajo za bančne menične akcepte, iz predloženih dokazov ni bilo razvidno, da lahko vsako podjetje v LRK (razen podjetja v spodbujanih industrijah) izkoristi bančne menične akcepte pod enakimi preferenčnimi pogoji, kot veljajo za industrijo akumulatorskih električnih vozil. Poleg tega, tudi če bi bila lahko oblika financiranja načeloma na voljo družbam v drugih industrijah, bi lahko bila specifična zaradi konkretnih pogojev, pod katerimi se tako financiranje ponuja družbam iz določene industrije, na primer pogojev glede nadomestila za financiranje in obsega financiranja. Nobena od zainteresiranih strani ni predložila dokazov o tem, da preferenčno financiranje z bančnimi meničnimi akcepti družb v sektorju akumulatorskih električnih vozil temelji na objektivnih merilih ali pogojih v smislu člena 4(2), točka (b), osnovne uredbe. Kar zadeva dokazno breme, se je Komisija sklicevala na svoje ugotovitve, kot so povzete v uvodnih izjavah 555 in 558 do 560 začasne uredbe in v katerih ugotavlja, da so bili vsi vzorčeni proizvajalci izvozniki deležni ugodnosti brezplačnega financiranja svojega tekočega poslovanja in da je taka ugodnost povezana z nacionalnimi odločitvami, kot sta sklep št. 40 ali obvestilo komisije CBIRC iz uvodne izjave 560. Poleg tega je Komisija zato, ker nobena kitajska finančna institucija ni v celoti sodelovala, uporabila razpoložljiva dejstva. V zvezi s tem Komisija ni menila, da je obrnila dokazno breme, temveč da kitajska vlada in kitajske finančne institucije niso predložile nobenih elementov, zaradi katerih bi se ugotovitve Komisije spremenile. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(311)

Ker ni bilo drugih pripomb glede specifičnosti, so bili sklepi iz uvodnih izjav 558 do 561 začasne uredbe potrjeni.

(312)

Po začasnem razkritju je skupina SAIC nasprotovala dejstvu, da se je za več subjektov pri izračunu subvencije upoštevalo več dni po koncu obdobja preiskave. Poleg tega je menila, da bi bilo treba bančne menične akcepte med družbami, odobrene finančni družbi v skupini SAIC, odstraniti, saj ni bila prejemnica te sheme. Kot finančna družba je ta subjekt bančne menične akcepte dajal in jih ni prejemal.

(313)

Komisija je ugotovila, da nekatere družbe niso predložile informacij v skladu z navodili iz vprašalnika, saj niso poročale o bančnih meničnih akceptih, ki so začeli veljati pred obdobjem preiskave, pri čemer izračun ni mogel temeljiti na takih manjkajočih akceptih. Vendar v dogovoru z nekaterimi družbami in kot je pojasnjeno v posebnem razkritju, od družb skupine SAIC ni bilo zahtevano, da ponovno predložijo tako podrobne informacije zaradi bremena, ki bi ga to povzročilo, temveč so se strinjale z dejstvom, da bi ugodnost še vedno temeljila na bančnih meničnih akceptih, ki so po obdobju preiskave še veljali. Za druge družbe, s katerimi ni bil sklenjen sporazum, je Komisija uporabila enak pristop na podlagi informacij, ki so jih predložile družbe, in menila, da je uporaba takih informacij razumna, saj je zajemala obdobje 12 mesecev, v katerih so bili izdani bančni menični akcepti. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(314)

Kar zadeva bančne menične akcepte med podjetji, je Komisija sprejela trditve in jih upoštevala v svojem revidiranem izračunu zneska subvencije.

(315)

Skupina Geely je trdila, da bi morala ugodnost temeljiti na proviziji za kredit in ne na bančni obrestni meri, da se ugodnost ne bi smela izračunati za bančne menične akcepte, ki so v celoti kriti z gotovinskim pologom ali bančnim jamstvom, ter da bi bilo treba provizije, ki jih je plačala skupina Geely, odšteti od izračuna ugodnosti.

(316)

Komisija se ni strinjala s trditvami skupine Geely. Glede na naravo bančnih meničnih akceptov, ki omogočajo podaljšan plačilni rok z brezplačnim kratkoročnim posojilom, je Komisija menila, da bi bilo treba ugodnost izračunati na podlagi neizkrivljene referenčne vrednosti. Poleg tega, kot je bilo ugotovljeno v prejšnjih preiskavah, dejstvo, da so bančni menični akcepti kriti z gotovinskim pologom ali jamstvom, ni pomembno za izračun ugodnosti. Ugodnost je bila izračunana kot razlika med zneskom, ki ga je družba dejansko plačala kot nadomestilo za financiranje z bančnimi meničnimi akcepti, in zneskom, ki bi ga morala plačati ob uporabi obrestne mere za kratkoročno financiranje. Običajna praksa je, da banke pri zagotavljanju posojil zahtevajo različne oblike jamstev. Jamstvo samo po sebi ne pomeni, da so bila sredstva posojena pod tržnimi pogoji. Komisija prav tako ni štela, da je provizija, plačana ob izdaji bančnega meničnega akcepta, primerljiva s plačilom obresti. Zato Komisija ni menila, da bi bilo treba tako provizijo odšteti. Na podlagi tega so bile te trditve zavrnjene.

(317)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila, da bi morala imeti uporabljena referenčna vrednost enako strukturo kot finančni prispevek, ki se primerja v skladu s členom 14(b) in (c) Sporazuma SCM. Komisija je to trditev zavrnila z utemeljitvijo, da uporabljena referenčna vrednost in metodologija ustrezata zadevnemu finančnemu instrumentu, s katerim so proizvajalci akumulatorskih električnih vozil, ki so izkoristili bančne menične akcepte, prejeli preferenčno financiranje v obliki brezplačnega kratkoročnega posojila. Zato je Komisija menila, da je uporaba kratkoročne obrestne mere, ki se uporablja za trajanje posojila, ustrezna podlaga za izračun ugodnosti za prejemnika. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(318)

Ker ni bilo pripomb, so bili sklepi iz uvodnih izjav 562 do 566 začasne uredbe potrjeni.

(319)

Po začasnem razkritju je kitajska vlada trdila, da se Komisija pri oblikovanju svojih ugotovitev ne bi smela opirati na pretekle preiskave in da ni dokazala, da so diskontirani računi oblika preferenčnega financiranja.

(320)

Kot je opisano v uvodnih izjavah 567 do 570 začasne uredbe, so finančni posredniki z uporabo diskontiranih računov vnaprej plačali zneske terjatev pred njihovo zapadlostjo. Zadevne družbe so s prenosom pravic do prihodnjih terjatev na finančne institucije po odbitku provizij in veljavnih diskontnih stopenj predčasno prejele sredstva. Ugotovljeno je bilo, da je bila veljavna diskontna stopnja na preferenčni ravni. Tako dodeljena ugodnost za prejemnike je razlika med diskontno stopnjo, ki so jo uporabljale kitajske finančne institucije, in diskontno stopnjo, ki se uporablja za primerljive posle na trgu. Komisija je zaradi nesodelovanja kitajskih finančnih institucij potrdila svojo ugotovitev, da se je z diskontiranimi računi zagotavljalo financiranje po preferenčni obrestni meri. Komisija je nasprotovala trditvi kitajske vlade, da se opira na ugotovitve iz preteklih preiskav. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(321)

Skupina BYD je trdila, da bi bilo treba diskontirane račune znotraj skupine s posebnim odstotkom pologa izključiti iz izračuna ugodnosti na podlagi dejstva, da skupina BYD ni prenesla nezrelih terjatev na banke, ampak je ponovno pridobila pologe, dane bankam.

(322)

Komisija trditve ni sprejela, ker transakcija z diskontiranimi računi ni sklenjena med povezanimi strankami, temveč med prejemnikom računa in banko. Dejstvo, da je prvotni bančni menični akcept, ki je bil nato diskontiran, prvotno izdala povezana družba, ni pomembno in ne spremeni dejstva, da je imela družba ugodnost od nizke diskontne stopnje v primerjavi z diskontno stopnjo, ki se je uporabljala za primerljivo transakcijo na trgu.

(323)

Ker ni bilo nadaljnjih pripomb v zvezi s splošno oceno diskontiranih računov, so bili sklepi iz uvodnih izjav 567 do 570 začasne uredbe potrjeni.

(324)

Kitajska vlada in skupina BYD sta po začasnem razkritju trdili, da diskontirani računi niso specifični, ampak so na voljo vsem sektorjem. Skupina BYD se je sklicevala na določbe iz člena 15 ukrepov za upravljanje bančnih meničnih akceptov, popusta in popusta centralne banke za komercialne akcepte (55).

(325)

Kot je bilo ugotovljeno v uvodni izjavi 572 začasne uredbe, so diskontirani računi kot oblika financiranja del sistema preferenčne finančne podpore, ki jo finančne institucije zagotavljajo spodbujanim industrijam, kot je industrija akumulatorskih električnih vozil, z dokazi, ki jih je predložila skupina BYD, pa ni bilo mogoče dokazati, da lahko katero koli podjetje v LRK (razen podjetij v spodbujanih industrijah) izkoristi diskontirane račune pod enakimi preferenčnimi pogoji, kot veljajo za industrijo akumulatorskih električnih vozil. Te trditve so bile zato zavrnjene.

(326)

Ker drugih pripomb ni bilo, se sklepi iz uvodnih izjavah 571 do 573 začasne uredbe potrdijo.

(327)

Ker ni bilo pripomb glede izračuna zneska subvencije, so bili sklepi iz uvodnih izjav 574 do 576 začasne uredbe potrjeni.

(328)

Ker ni bilo pripomb v zvezi s splošno oceno zamenjave terjatev v lastniške deleže, so bili sklepi iz uvodnih izjav 577 do 580 začasne uredbe potrjeni.

(329)

Ker ni bilo pripomb v zvezi s specifičnostjo, so bili sklepi iz uvodne izjave 581 začasne uredbe potrjeni.

(330)

Kitajska vlada je po začasnem razkritju navedla, da so subjekti, vključeni v zamenjavo terjatev v lastniške deleže, upravičeni do pravic delničarjev in da se zato kapitalske naložbe pri izračunu ugodnosti ne bi smele obravnavati kot posojilo brez obresti.

(331)

Komisija je menila, da bi bilo treba ugodnost zamenjave terjatev v lastniške deleže obravnavati z vidika upravičenca do subvencije, tj. družbe NHBGAP. Vendar so se pravice delničarjev, ki jih je upoštevala kitajska vlada, nanašale na vlagatelje in ne na družbo NHBGAP, zato niso pomembne za izračun ugodnosti, ki jo je prejela družba NHBGAP. Nasprotno, Komisija je ugotovila, da je bila ugodnost enakovredna brezobrestnemu posojilu, saj je bil z vidika družbe NHBGAP dolg z določeno obrestno mero, ki ga je dolgovala dolžniku, pretvorjen v drugo vrsto podrejenega dolga do istega dolžnika, vendar brez plačila obresti. Zato je bila ta trditev zavrnjena.

(332)

Ker glede izračuna ugodnosti ni bilo drugih pripomb, so bili sklepi iz uvodnih izjav 582 in 583 začasne uredbe potrjeni.

(333)

Po začasnem razkritju je Kitajska vlada navedla, da Komisija ni preučila, ali so bile različne kapitalske injekcije ugodnejše od zasebnih kapitalskih injekcij.

(334)

Komisija se s to oceno ne strinja. Za vsakega od primerov je pojasnila koristnost transakcije, na primer v uvodnih izjavah 579 in 582 začasne uredbe za zgoraj navedeno zamenjavo terjatev v lastniške deleže ali v uvodnih izjavah 585 do 587 začasne uredbe za kapitalsko injekcijo skupine Geely.

(335)

Poleg tega je morala ocena Komisije za kapitalsko injekcijo v zvezi z družbo SAIC v celoti temeljiti na razpoložljivih dejstvih, kot je poudarjeno v uvodnih izjavah 600 in 605 začasne uredbe, zato natančni osnovni pogoji transakcije niso bili znani. Po drugi strani je Komisija na podlagi javno dostopnih informacij iz uvodnih izjav 601 do 606 začasne uredbe v uvodni izjavi 607 začasne uredbe sklenila, da so udeleženci v transakciji delovali kot javni organi v skladu z veljavnim zakonodajnim okvirom, da bi družbi SAIC brezplačno zagotovili dodaten kapital.

(336)

Nazadnje je Komisija ugotovila, da kitajska vlada razen splošne izjave ni predložila nobenih novih elementov, ki bi nasprotovali ugotovitvam Komisije. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(337)

Skupina Geely je po začasnem razkritju trdila, da družba Hubei Jiyuan Yangtze River Industrial Fund Partnership ni javni organ niti nima vladnih pooblastil. Poleg tega trdi, da bi bilo treba referenčno vrednost spremeniti, ker so bile njene delnice leta 2024 prenesene na zasebni subjekt.

(338)

Kot je opisano v uvodni izjavi 590 začasne uredbe, je Komisija ugotovila, da je sklad Yangtze River Industrial Fund, ki je od leta 2017 kitajski vladni usmerjevalni sklad, osredotočen na razvoj strateških nastajajočih industrij v provinci Hubei, vključno z akumulatorskimi električnimi vozili. Sklad je usklajen z nacionalnimi strategijami za sodobne industrijske grozde in poudarja svojo vlogo pri izvajanju ključnih vladnih industrijskih projektov v regiji. Trditev, da je sklad po obdobju preiskave prenesel svoje delnice na zasebni subjekt, ni v nasprotju z ugotovitvijo, da je kitajska vlada v obdobju preiskave prek tega sklada neposredno prenesla sredstva na skupino Geely. Trditve so bile zato zavrnjene.

(339)

Skupina SAIC je po začasnem razkritju trdila, da se celotni znesek ugodnosti kapitalske injekcije iz uvodne izjave 598 začasne uredbe ne bi smel dodeliti za celotne prihodke od prodaje izdelka v preiskavi. Skupina SAIC je trdila, da iz javno dostopnih informacij, na katere se je oprla Komisija, ni bilo jasno razvidno, kaj je bilo specifično za akumulatorska električna vozila in kaj je bilo usmerjeno v druge namene ali kaj ni bilo specifično za izdelek v preiskavi.

(340)

Komisija je to trditev delno sprejela, saj so javno dostopne informacije iz uvodne izjave 339 te uredbe pokazale, da kapitalska injekcija ni bila v celoti povezana z akumulatorskimi električnimi vozili, in spremenila izračun. Ker skupina SAIC ni predložila preverjenih informacij, je lahko Komisija po potrebi uporabila razpoložljiva dejstva. Zato je bil preostali del trditve zavrnjen. Ker ni bilo drugih pripomb glede splošne ocene v zvezi s kapitalskimi injekcijami in zamenjavami terjatev v lastniške deleže, ugotovitvami preiskave, ugodnostmi, specifičnostjo in izračunom ugodnosti, so bili sklepi iz uvodnih izjav 584 do 610 začasne uredbe potrjeni.

(341)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju ponovila svoje trditve, da so vprašanja, ki jih je Komisija zastavila v zvezi z zelenimi obveznicami, preveč splošna, da bi kitajska vlada lahko zagotovila kakršne koli smiselne informacije, in da je Komisija sama povzročila domnevno nesodelovanje kitajske vlade, ki ji ga je očitala Komisija.

(342)

Komisija ponovno opozarja, da je med preiskavo, kot je navedeno v uvodni izjavi 270 začasne uredbe, kitajski vladi predložila več podrobnih, natančno opredeljenih in ustreznih vprašanj, in sicer v svojem pozivu k dopolnitvi, dodatni zahtevi po informacijah in med preveritvenim obiskom v prostorih kitajske vlade, vendar ji kitajska vlada ni predložila potrebnih informacij. Poleg tega je Komisija v zahtevi po informacijah navedla več določenih uradnih dokumentov v zvezi z zelenimi obveznicami in družbami za avtomobilsko financiranje. Ker kitajska vlada vztraja pri tem, da je treba nekatere od teh dokumentov navesti, zadošča opozoriti, da so ti dokumenti med drugim zajemali smernice o izdaji zelenih obveznic, ki jih je izdala nacionalna komisija za razvoj in reforme, usmerjevalna mnenja o podpori za razvoj zelenih obveznic, ki jih je izdala kitajska nadzorna komisija za vrednostne papirje, obvestilo o izdaji kataloga potrjenih projektov zelenih obveznic (izdaja iz leta 2021), ki so ga izdale Ljudska banka Kitajske, nacionalna komisija za razvoj in reforme ter kitajska nadzorna komisija za vrednostne papirje, orodje za okoljsko lastniško financiranje, ki ga je objavila Ljudska banka Kitajske, in program zelene finančne ocene za bančne finančne institucije, ki ga je izdala Ljudska banka Kitajske. To so bistveni dokumenti, ki so podlaga za pravni in regulativni okvir za izdajo zelenih obveznic in zeleno financiranje v širšem smislu. Komisija brez teh dokumentov očitno ni imela na voljo osnovnih informacij, da bi ugotovila, ali je bilo z izdajo zelenih obveznic zagotovljeno preferenčno financiranje. Vendar kitajska vlada teh dokumentov ni predložila niti ni pojasnila pravnega in regulativnega okvira, prav tako ni podala pojasnila, kaj je zelena obveznica, čeprav je omenjena v uradnih dokumentih. Trditev je bila zato zavrnjena.

(343)

Kitajska vlada je po začasnem in dokončnem razkritju nasprotovala sklicem na člen 16 zakona LRK o vrednostnih papirjih. Kitajska vlada je opozorila, da je bil člen 16 leta 2019 spremenjen. Navedla je tudi, da zahteva v členu 12 predpisov o upravljanju podjetniških obveznic, da mora biti namen zbranih sredstev skladen z industrijskimi politikami države, velja le za izdajatelja podjetniških obveznic, tj. podjetje, ne pa tudi za vlagatelje. Poleg tega je z njim urejena le uporaba zbranega kapitala. Od nobene institucije se ne zahteva, da vlaga v obveznice podjetja.

(344)

Nadalje je kitajska vlada ponovno navedla, da industrija akumulatorskih električnih vozil ni spodbujana industrija, da finančne institucije ne delujejo kot javni organi in da so bonitetne ocene zanesljive.

(345)

Kitajska vlada je po začasnem razkritju trdila tudi, da Komisija ni predložila nobenih dokazov, da je „večina vlagateljev institucionalnih vlagateljev, vključno s finančnimi institucijami“, razen članka iz Bloomberga „izpred dveh let“. V vsakem primeru bi bilo s tem členom mogoče prikazati le sestavo kitajskih vlagateljev v obveznice na splošno in ne posameznih vlagateljev v obveznice, ki so jih izdali vzorčeni proizvajalci izvozniki. Kitajska vlada je po dokončnem razkritju ponovno predložila svoje argumente in vztrajala, da bi bilo treba ugodnost v vsakem primeru izračunati le za tiste specifične obveznice, za katere bi Komisija lahko dokazala, da so jih vložili javni organi.

(346)

Komisija po začasnem razkritju vztraja pri svojem stališču. Komisija je priznala, da je bil člen 16 zakona LRK o vrednostnih papirjih leta 2019 spremenjen. Vendar se ne strinja z razlago člena 12 predpisov o upravljanju podjetniških obveznic, ki jo je podala kitajska vlada. Dejstvo, da mora izdajatelj obveznice upoštevati industrijske politike države, da bi lahko imel dostop do trga obveznic, dejansko kaže, da so taka dodatna sredstva financiranja prek trga obveznic na voljo samo nekaterim spodbujanim podjetjem in samo za uporabe, ki jih spodbuja država.

(347)

To dejstvo je Komisija skupaj z vsemi svojimi drugimi splošnimi ugotovitvami v zvezi s preferenčnim financiranjem v tem primeru, ki so bile podrobno opisane v oddelku 3.5.1 začasne uredbe in potrjene v oddelku 3.5.1 zgoraj, kot sta dejstvo, da finančne institucije delujejo kot javni organi, in dejstvo, da so bonitetne ocene izkrivljene, uporabila pri svoji oceni o preferenčnem financiranju na trgu obveznic.

(348)

Poleg tega je Komisija ugotovila, da je tako imenovani članek iz Bloomberga dejansko 74-stransko poročilo iz leta 2022 o kitajskem trgu obveznic. Ker je osnovna dejavnost družbe Bloomberg analiza podatkov in trendov na kapitalskih trgih, Komisija meni, da se ta študija lahko šteje za zanesljiv dokaz, ki zajema obdobje preiskave. Poleg tega to poročilo potrjuje informacije, zbrane med prejšnjimi preiskavami, in potrjuje, da se stanje v obdobju preiskave ni spremenilo.

(349)

Kot dopolnilo Komisija opozarja na nekatera nadaljnja nedavna poročila, ki potrjujejo ugotovitve iz poročila družbe Bloomberg. Glede na informacije, ki so na voljo Komisiji, v strukturi vlagateljev na kitajskem trgu obveznic še vedno močno prevladujejo finančne institucije, ki so tudi odkupniki večine obveznic (56). Banke so tudi največje imetnice podjetniških obveznic, sledijo pa jim investicijske institucije (57). Poleg tega so imeli mednarodni vlagatelji leta 2021 v lasti manj kot 3 % kitajskega trga obveznic (58).

(350)

Kar zadeva obveznice, ki so jih izdali vzorčeni proizvajalci izvozniki, je Komisija ugotovila, da je bilo določeno število obveznic izdanih na medbančnem trgu, ki je po definiciji odprt samo za institucionalne vlagatelje/finančne institucije. Opozoriti je treba tudi, da razen Kitajske izvozno-uvozne banke v tej preiskavi ni sodelovala nobena finančna institucija.

(351)

Poleg tega kitajska vlada ne upošteva dejstev, ki jih je Komisija poudarila v uvodni izjavi 620 začasne uredbe, in sicer, da je obrestna mera obveznic, ki so jih izdale vzorčene družbe, blizu ravni prednostne obrestne mere posojil ali nižja od nje, kar pomeni, da je donos teh obveznic za vlagatelje blizu ali nižji od obrestne mere, po kateri lahko finančne institucije same pridobijo sredstva od drugih finančnih institucij. Z drugimi besedami, te obveznice so posel, ki za banke ustvarja izgubo. To jasno kaže, da finančne institucije delujejo kot javni organi, ki poleg vidikov, ki bi jih upošteval vlagatelj, ki deluje v tržnih razmerah, upoštevajo tudi druge premisleke.

(352)

Kitajska vlada prav tako ne upošteva posebnih dokazov, ki so v zvezi z zelenimi obveznicami opisani v uvodni izjavi 617 začasne uredbe, v kateri je Komisija navedla, da morajo kitajske banke v skladu s „programom zelene finančne ocene za bančne finančne institucije“ Ljudske banke Kitajske vpisati zelene dolžniške instrumente, da bi dosegle določen prag v svojem osnovnem finančnem premoženju, kar bo prispevalo k pozitivni oceni njihove uspešnosti, ki jo opravi bančni regulativni organ. Poleg tega morajo finančne institucije v skladu z orodjem monetarne politike za podporo projektom za zmanjšanje emisij ogljika, ki ga je izdala Ljudska banka Kitajske, družbam zagotoviti financiranje za podporo zelenim industrijskim dejavnostim po preferenčnih obrestnih merah, ki so blizu ravni prednostne obrestne mere posojil države. V zameno Ljudska banka Kitajske bankam predlaga preferenčne obrestne mere refinanciranja za izplačana zelena sredstva. Tudi to jasno kaže, da so finančne institucije v zvezi z zelenimi obveznicami, ki so jih izdale vzorčene družbe, delovale kot javni organi.

(353)

Nazadnje, kitajska vlada ni predložila nobenih dokazov, s katerimi bi utemeljila svoje trditve, da vlagatelji na kitajskem trgu obveznic niso predvsem finančne institucije.

(354)

Komisija je zato potrdila svoj sklep, da obstaja precejšnje prekrivanje med upniki, ki zagotavljajo kapital na trgu obveznic, in upniki, ki zagotavljajo kapital v obliki posojil, ter da so obveznice kot take do neke mere le še eno sredstvo za zagotavljanje posojil podjetjem. Komisija je te trditve zato zavrnila.

(355)

Ker ni bilo pripomb glede pravne podlage in ugotovitve, da finančne institucije delujejo kot javni organi, so bili sklepi iz uvodnih izjav 611 do 630 začasne uredbe potrjeni.

(356)

Kar zadeva obveznice, je kitajska vlada navedla, da so bili tako imenovani „zeleni dolžniški instrumenti“ na voljo številnim industrijam. Trdila je tudi, da teh obveznic ni mogoče šteti za specifične ali omejene na več industrij, ker „obveznic ni mogoče izdajati brez odobritve vladnih organov“.

(357)

Na splošno je kitajska vlada trdila, da se sklep št. 40 o spodbujanih industrijah ne uporablja za obveznice, saj se beseda „posojilo“ v navedenem sklepu nanaša le na posojila v ožjem smislu. Kitajska vlada je po dokončnem razkritju predložila dodatne kitajske dokumente, v katerih je bil poleg izraza „posojilo“ uporabljen izraz „obveznice“. Kitajska vlada je trdila tudi, da se ključni zakoni in predpisi, na katere se je Komisija oprla pri svoji ugotovitvi v oddelku 3.5.1 začasne uredbe, uporabljajo samo za posojila, ne pa tudi za obveznice. Poleg tega je skupina Geely po začasnem razkritju trdila, da Komisija ni zagotovila zadostnih pojasnil glede specifičnosti.

(358)

V zvezi z zelenimi obveznicami je Komisija v uvodni izjavi 632 začasne uredbe poudarila, da so take obveznice specifične, saj jih lahko izdajo le družbe, ki delujejo v nekaterih industrijskih dejavnostih, navedenih v katalogu zelenih industrijskih dejavnosti. Dejstvo, da ta katalog vključuje več kot eno industrijo, v zvezi s tem ni pomembno in ni v nasprotju s sklepom Komisije.

(359)

Komisija je tudi potrdila, da se ne strinja z ozko razlago izraza „posojilo“ iz sklepa kitajske vlade št. 40 in ta izraz še naprej razlaga bolj kot „financiranje“ v širšem smislu. Kitajska vlada ni zavrnila ugotovitve Komisije v dokončnem razkritju, in sicer, da je člen 12 predpisov o upravljanju podjetniških obveznic povezan z industrijskimi politikami države, ki se usmerjajo s sklepom št. 40. Poleg tega se je kitajska vlada odločila, da se bo osredotočila izključno na sklep št. 40, in ni upoštevala dodatnih dokazov o specifičnosti, ki jih je Komisija predložila v oddelku 3.5.1.5 začasne uredbe. V uvodni izjavi 435 začasne uredbe je na primer naveden razvojni načrt za industrijo energijsko varčnih vozil in vozil na pogon z novimi viri energije (2012–2020), ki določa „politične spodbude s podporo finančnih storitev“ in je jasno specifičen za zadevni industrijski sektor. Še en primer je bil naveden v uvodni izjavi 444 začasne uredbe, v kateri je Komisija navedla, da se pri merilih NFRA za ocenjevanje uspešnosti poslovnih bank upošteva način, kako finančne institucije „prispevajo k doseganju nacionalnih razvojnih ciljev in realnemu gospodarstvu“, predvsem pa, kako „prispevajo k strateškim in nastajajočim industrijam“.

(360)

Te trditve so bile zato zavrnjene.

(361)

Ker ni bilo pripomb glede specifičnosti, so bili sklepi iz uvodnih izjav 631 in 632 začasne uredbe potrjeni.

(362)

Po začasnem razkritju je skupina SAIC trdila, da se vse obveznice, ki so jih izdali nekateri subjekti, ne bi smele šteti za „zelene obveznice“. V skladu s kitajskimi načeli za zelene obveznice iz julija 2022 dejansko obstajajo štirje ključni elementi, povezani z zelenimi obveznicami, in sicer:

(363)

Po navedbah skupine SAIC so bile s temi štirimi elementi zelene obveznice in podjetniške obveznice na Kitajskem jasno razmejene, kar se odraža v dokumentih o razkritju zelenih obveznic, ki so na splošno dostopni javnosti, npr. na spletnih mestih borz vrednostnih papirjev ali regulativnih organov. Čeprav so zelene obveznice v svojih imenih na splošno označene kot zelene, obveznice, ki niso zelene, ne smejo imeti zelenih oznak, ker ne morejo izpolnjevati zahtev glede izdaje zelenih obveznic, ki jih je določila Ljudska banka Kitajske. To pomeni, da Komisija vseh obveznic ne bi mogla obravnavati kot zelenih obveznic samo zato, ker so bile dejavnosti, s katerimi so bile povezane, vključene v Katalog projektov za podporo zelenim obveznicam (izdaja iz leta 2021), naveden v uvodni izjavi 263 začasne uredbe. Poleg tega bi morala Komisija za obveznice, ki niso zelene, znesek ugodnosti dodeliti celotnim prihodkom družbe in ne prihodkom od prodaje izdelka v preiskavi.

(364)

Komisija ni izpodbijala dejstva, da vse obveznice skupine SAIC niso zelene obveznice. Vendar želi Komisija poudariti, da uporaba prihodka od prodaje izdelka v preiskavi za izračun ugodnosti na obveznice ni nujno temeljila na opredelitvi obveznice kot „zelene obveznice“. Običajne obveznice so se, kadar so bile namenjene za vse namene, dodelile celotnim prihodkom od prodaje. Za podjetniške obveznice se je prav tako štelo, da so povezane z izdelkom v preiskavi, če je bila v dokumentih o izdaji vzpostavljena povezava s področji, ki so specifična za akumulatorska električna vozila, kot je na primer financiranje raziskav in razvoja za nove tehnologije, za katere je bolj verjetno, da bodo koristile električnim vozilom kot motorjem z notranjim zgorevanjem. Kadar so bile obveznice namenjene akumulatorskim električnim vozilom, so bile dodeljene prihodkom od prodaje akumulatorskih električnih vozil. Vse zelene obveznice so bile dodeljene prihodkom od prodaje akumulatorskih električnih vozil. Komisija želi tudi opozoriti, da se je velika večina zneska ugodnosti nanašala na obveznice različnih finančnih družb v skupini, ki niso nikoli predložile izpolnjenega vprašalnika, kot so družbe SFMH, VW Finance in GMAC. Ker skupina SAIC ni predložila preverjenih informacij, je Komisija uporabila razpoložljiva dejstva. Znesek subvencije je bil izračunan zlasti na podlagi informacij v zvezi z zneski, začetnimi in končnimi datumi ter obrestnimi merami obveznic iz javno dostopnih računovodskih izkazov ali iz informacij, izdanih vlagateljem na borzah. V nekaterih primerih so bile razvrščene kot zelene obveznice. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(365)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 147 te uredbe, je skupina SAIC trdila, da se člen 28 ne bi smel uporabiti za pripis vseh vrednostnih papirjev, kritih s premoženjem, ki jih je izdal en nesodelujoči subjekt, enemu od proizvajalcev in nazadnje celotni skupini SAIC. Prvič, skupina SAIC je trdila, da se od zadevnega subjekta nikoli ni zahtevalo, naj izpolni vprašalnik. Drugič, trdila je, da nima pomembnega nadzora nad tem subjektom, saj je bil subjekt del sporazuma o skupnem podjetju. Tretjič, če bi Komisija vztrajala pri takem pripisu, bi morala izračunati, kolikšen delež ugodnosti je mogoče pripisati temu proizvajalcu.

(366)

V zvezi s prvo trditvijo je Komisija opozorila, da bi morale vse povezane družbe, ki zagotavljajo financiranje proizvajalcem ali ga zagotavljajo v njihovem imenu, izpolniti oddelka A in E vprašalnika. Zadevni subjekt ni nikoli predložil izpolnjenega vprašalnika, čeprav je bil očitno vključen v financiranje storitev v imenu enega od proizvajalcev, da take storitve obstajajo pa je postalo očitno šele precej pozno v postopku, in sicer tik pred objavo začasne uredbe.

(367)

V zvezi z drugo točko je bil zadevni povezani subjekt v celoti v lasti partnerja v skupnem podjetju skupine SAIC in je opravljal finančne storitve za enega od proizvajalcev v skupini SAIC, ki je bil v solastništvu družbe SAIC in partnerja v skupnem podjetju. Zato Komisija ni dvomila, da se je to nanašalo na povezani subjekt, ki bi moral predložiti izpolnjen vprašalnik.

(368)

Kar zadeva tretjo točko, je lahko Komisija po potrebi uporabila razpoložljiva dejstva, ker skupina SAIC ni predložila preverjenih informacij. Glede na razpoložljive informacije je zadevni subjekt opravljal finančne storitve za enega od proizvajalcev v skupini SAIC, drugih dejavnosti pa ni bilo mogoče opredeliti. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(369)

Po dokončnem razkritju je skupina SAIC ponovno predložila svoje pripombe v zvezi z nesodelujočim subjektom, ki je izdal vrednostne papirje, krite s premoženjem. Družba je trdila, da pripis vrednostnih papirjev, kritih s premoženjem, subjektu, ki je zagotavljal finančne storitve za enega od proizvajalcev skupine SAIC, ni bila v skladu s prakso Komisije. Skupina SAIC je navedla, da bi se morala Komisija opreti na delež lastniškega kapitala proizvajalca izvoznika v družbi prejemnici in da je v skladu s sodno prakso STO uporaba člena 28 strogo omejena na manjkajoče informacije, tj. v tem primeru znesek ugodnosti, in ne bi smela obsegati več od tega. Dejansko je bila v zadevnem primeru lastniška struktura družbe prejemnice javno dostopna, njen odnos s skupino pa je bil jasno opisan v informacijah, ki jih je predložila skupina SAIC.

(370)

Skupina SAIC je navedla tudi, da so bile „druge dejavnosti“ družbe prejemnice jasne in na voljo Komisiji ter da bi pripis enemu samemu proizvodnemu subjektu v skupini v nekaterih okoliščinah povzročil dvojno štetje.

(371)

Komisija se s temi trditvami ne strinja. Prvič, Komisiji ni manjkala informacija le v zvezi z zneskom ugodnosti, ampak tudi v zvezi s tem, katerim subjektom skupine je treba pripisati to ugodnost. Dejstvo, da je bila nesodelujoča družba prva neposredna prejemnica preferenčnega financiranja v skupini, ki so ga zagotovile zunanje stranke, ne pomeni, da je bila tudi edina upravičenka tega preferenčnega financiranja v skupini. Zato je bila za določitev pripisa ugodnosti potrebna uporaba člena 28.

(372)

Drugič, v nasprotju s trditvami skupine SAIC je bil ta pripis izveden v skladu s preteklo prakso Komisije. Primer iz pretekle prakse, ki ga je navedla skupina SAIC, se je dejansko nanašal na holding, ki je zagotavljal finančne storitve svojim odvisnim družbam, med katerimi so bili tudi proizvajalci izvozniki. Na podlagi dejanskega stanja v tem posebnem primeru je bilo odločeno, da je delež naložb holdinga v njegove hčerinske družbe (ki je povezan z zneskom lastniškega kapitala in s tem z deležem v posamezni hčerinski družbi) razumen približek za delež preferenčnega financiranja, dodeljen posamezni hčerinski družbi, in s tem ustrezen razdelitveni ključ za pripis ugodnosti proizvajalcem izvoznikom. Vendar v tem primeru nesodelujoča družba skupine SAIC nima znanih hčerinskih družb. Po podatkih Komisije tudi ni povezave med formalno organizacijsko strukturo obeh partnerjev skupnega podjetja in dejanskim deležem finančnih storitev, ki jih nesodelujoča družba zagotavlja različnim subjektom v skupini.

(373)

Tretjič, kot je poudarjeno v uvodni izjavi 368 zgoraj, ker nesodelujoča družba ni predložila izpolnjenega vprašalnika, ni bilo mogoče določiti natančnega obsega in strukture njenih finančnih dejavnosti. Prav tako ni povezave med lastnikom zavarovanja, na katerem temeljijo izdani vrednostni papirji, kriti s premoženjem, in dejanskim prejemnikom sredstev, zbranih prek vrednostnih papirjev, kritih s premoženjem. Zato je Komisija te trditve zavrnila.

(374)

Skupina Geely je po začasnem razkritju trdila, da proizvajalci niso imeli koristi od vrednostnih papirjev, kritih s premoženjem, saj so transakcije ostale med finančnim subjektom in malim posojilojemalcem.

(375)

Komisija je ugotovila, da je bila skupina Geely v okviru teh dejavnosti deležna preferenčnega financiranja. Kot je opisano v uvodni izjavi 619 začasne uredbe, so vrednostni papirji, kriti s premoženjem, skupini omogočili, da je vmesne terjatve iz naslova posojil za avtomobile nadomestila z likvidnostnimi sredstvi, ki so takoj na voljo, s čimer si je olajšala predhodno financiranje svojih posojilnih poslov na zelo ugodni podlagi. Ugodnosti so bile ustrezno dodeljene. Trditev je bila zato zavrnjena.

(376)

Skupina Geely je nasprotovala uporabi iste referenčne vrednosti za obveznice in za posojila, saj gre pri obveznicah in posojilih za različni vrsti finančnih instrumentov.

(377)

Komisija je v zvezi s tem poudarila, da so posojila in obveznice podobni finančni dolžniški instrumenti. Obveznica je dejansko neke vrste posojilo, ki ga veliki subjekti uporabljajo za zbiranje kapitala. Posojila in obveznice se pogodbeno zagotovijo/izdajo za določeno obdobje in imajo obrestno mero/kuponsko obrestno mero. Dejstvo, da financiranje s posojilom zagotovi finančna institucija in da financiranje s podjetniško obveznico zagotovijo vlagatelji, ki so v večini primerov prav tako finančne institucije, ni pomembno za določitev glavnih značilnosti obeh instrumentov. Dejansko se oba instrumenta uporabljata za financiranje poslovnih dejavnosti, zagotavljata enako vrsto nadomestila ter imata podoben rok in pogoje odplačila. Poleg tega niso bile predlagane nobene alternativne referenčne vrednosti in ni bilo mogoče opredeliti nadaljnjih javno dostopnih informacij, s katerimi bi se zagotovila natančnejša referenčna vrednost. Trditev je bila zato zavrnjena.

(378)

Ker drugih pripomb ni bilo, se sklepi iz uvodnih izjavah 633 do 635 začasne uredbe potrdijo.

(379)

Ker v zvezi s sklepi o drugih vrstah financiranja ni bilo pripomb, so bili sklepi iz uvodnih izjav 636 in 637 začasne uredbe potrjeni.

(380)

Stopnja subvencije, določena v zvezi z drugimi vrstami preferenčnega financiranja v obdobju preiskave za vzorčene skupine družb:

Preferenčno financiranje: druge vrste financiranja

(381)

Po začasnem razkritju sta kitajska vlada in skupina SAIC trdili, da specifičnost za nepovratna sredstva, ki sta jih prejeli družbi Geely in SAIC, ni bila določena za vsak primer posebej na podlagi pozitivnih dokazov. Podobno je skupina Geely trdila, da bi bilo treba nepovratna sredstva dodeliti celotnim prihodkom od prodaje (akumulatorska električna vozila in izdelki, ki niso akumulatorska električna vozila), da bi se pravilno upoštevalo, da so se nepovratna sredstva nanašala na splošne dejavnosti prejemnikov.

(382)

Kitajska vlada je trdila, da je Komisija pri ocenjevanju nepovratnih sredstev, ki sta jih prejeli družbi Geely in SAIC, razpoložljiva dejstva uporabila kaznovalno in da je dala nejasna navodila, s čimer je vzorčene družbe ovirala pri pripravi ustrezne ocene. Po navedbah kitajske vlade Komisija ni izvedla podrobne ocene vseh evidentiranih dokazov, da bi izbrala najprimernejša nadomestna dejstva, domnevne subvencije pa se ne bi smele pripisati izvoznikom, ki niso imeli ugodnosti.

(383)

Kot je podrobno opisano v uvodni izjavi 364 začasne uredbe, je skupina SAIC trdila, da za izračun zneska subvencije ni nujno treba uporabiti „individualnih zneskov, prejetih na nepovratna sredstva, časa prejema nepovratnih sredstev, opisa nepovratnih sredstev, ustreznih vladnih obvestil, v katerih je navedena narava nepovratnih sredstev, in drugih potrebnih informacij“, ter je zavrnila predložitev takih informacij, da Komisija ne bi mogla določiti osnovnih subvencijskih shem, zneska nepovratnih sredstev, prejetih v obdobju preiskave, in tega, ali so se ta nepovratna sredstva nanašala na osnovna sredstva ali ne. Podobno, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 372 začasne uredbe, nobena od družb iz skupine Geely ni predložila popolnih informacij o naravi programov nepovratnih sredstev, v okviru katerih so prejele podporo, kot je bilo zahtevano v vprašalniku, zato Komisija ni mogla določiti osnovnih subvencijskih shem, na katerih so temeljili programi nepovratnih sredstev v zvezi z izdelkom v preiskavi.

(384)

Poleg tega kitajska vlada, kot je pojasnjeno v oddelku 3.3.1.4 začasne uredbe, ni predložila nobenih informacij v zvezi z nepovratnimi sredstvi, ki so bila izplačana vzorčenim skupinam, zato Komisija ni mogla zapolniti vrzeli z informacijami, ki bi jih pridobila iz drugega vira. Nasprotno je Komisija navedla, da je skupina BYD predložila zahtevane ustrezne informacije in je Komisija lahko ocenila različne vidike prejetih nepovratnih sredstev ter preučila, ali se proti njim lahko uvedejo izravnalni ukrepi.

(385)

Na podlagi tega in ker ni bilo preverjenih informacij, ki bi kazale nasprotno, je Komisija svoje ugotovitve utemeljila na razpoložljivih dejstvih ter menila, da so bila vsa nepovratna sredstva, ki so jih prejele te skupine, specifična in povezana z izdelkom v preiskavi. Na podlagi tega so bile te trditve zavrnjene.

(386)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju ponovila, da ugotovitev Komisije, da so bila nepovratna sredstva, proti katerim so bili uvedeni izravnalni ukrepi, specifična, temelji na domnevah in ne na pozitivnih dokazih, kar je v nasprotju s členom 2.4 Sporazuma SCM. Trdila je, da je imela Komisija dokaze, da so domnevna zadevna nepovratna sredstva koristila več izdelkom, in je torej razpoložljiva dejstva uporabila na kaznovalen način. Namesto tega je Komisija domnevala, da so bila nepovratna sredstva, ki so jih prejeli navedeni proizvajalci izvozniki, specifična, saj skupina SAIC in skupina Geely Komisiji nista predložili informacij, ki bi bile po njenem mnenju zadostne. Poleg tega je kitajska vlada trdila, da Komisija ni razkrila zadostnih dejstev, na katerih temelji njena ugotovitev, da so bila nepovratna sredstva specifična.

(387)

Skupina SAIC je trdila tudi, da je Komisiji predložila dokaze, da so bila nepovratna sredstva, ki jih je skupina prejela od kitajske vlade, uporabljena za namene, ki presegajo zadevni izdelek, in da informacije, ki jih ima Komisija, vključno z gradivom, ki ga je predložila skupina SAIC, in javno dostopnimi informacijami, jasno kažejo, da so bila prejeta nepovratna sredstva namenjena za akumulatorska električna vozila in druga vozila. Zato ni mogoče trditi, da je dodelitev prejetih nepovratnih sredstev prihodkom od prodaje zadevnega izdelka s strani Komisije dejansko utemeljena. Poleg tega je skupina SAIC trdila, da Komisija ni predložila nobene ocene ali utemeljitve v zvezi z več predloženimi dejstvi – kot so zlasti revizijska poročila, bruto bilanca in posnetki zaslona računovodskih izkazov, v katerih so evidentirana nepovratna sredstva –, ki kažejo, da prejeta nepovratna sredstva niso bila namenjena samo za izdelek v preiskavi.

(388)

Komisija je ponovila, da skupina SAIC ni predložila popolnih informacij o naravi programov nepovratnih sredstev, v okviru katerih je prejela podporo, kot je bilo zahtevano, zato Komisija ni mogla določiti, kateri programi nepovratnih sredstev so se nanašali na izdelek v preiskavi. Komisija je ugotovila, da so bile informacije družbam enostavno dostopne, vendar niso omogočile popolnega dostopa do njih. Dejstvo, da je družba Komisiji omogočila vpogled v nekatere dokumente in zagotovila posnetke zaslona brez predložitve ustreznih zahtevanih informacij v nobenem primeru ne more biti enakovredno predložitvi zahtevanih informacij v obliki dokazila, ki zagotavlja, da so bile informacije ustrezno preverjene. Poleg tega na podlagi takih informacij ni mogoče zagotoviti, da nepovratna sredstva, prejeta pred obdobjem preiskave, niso bila porabljena za proizvodnjo akumulatorskih električnih vozil v obdobju preiskave. Komisija je tudi večkrat poudarila, da na podlagi informacij, predloženih le v obliki posnetkov zaslona, ki vključujejo omejene podatke ali prikazujejo nekatere primere, ni mogoče preveriti in uskladiti bistvenih podatkov.

(389)

Ker ni bilo preverjenih informacij, ki bi dokazovale nasprotno, je Komisija svoje ugotovitve utemeljila na razpoložljivih dejstvih ter menila, da so bila vsa nepovratna sredstva, ki so jih prejele te skupine, specifična in povezana z izdelkom v preiskavi. Na podlagi tega so bile te trditve zavrnjene.

(390)

Skupina SAIC je po začasnem razkritju trdila, da bi bilo treba davčno osnovo odšteti od skupnega zneska prejetih nepovratnih sredstev, saj so bila prejeta nepovratna sredstva obdavčena z davkom od dohodkov pravnih oseb. Komisija je menila, da skupina SAIC ni predložila pozitivnih dokazov, da je bil plačani davek neposredno povezan s prejetimi nepovratnimi sredstvi. Poleg tega člena 6 in 7 osnovne uredbe ne določata odbitka davka od dohodkov pravnih oseb, kar zadeva izračun ugodnosti ali subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi. Ta argument je bil zato zavrnjen.

(391)

Stopnja subvencije skupine SAIC in skupine Geely v zvezi z nepovratnimi sredstvi je bila posodobljena zaradi popravka, opisanega v uvodnih izjavah 652 in 654 te uredbe.

(392)

Zato se potrdi metodologija za določitev zneska subvencije, kot je opisana v uvodni izjavi 650 začasne uredbe, in se uporabi za proizvajalca izvoznika, ki mu je bila odobrena individualna preiskava.

(393)

Po dokončnem razkritju je družba Tesla Shanghai navedla, da so bila za en sklop nepovratnih sredstev, ki ga je prejela, izvedena tri izplačila, eno od teh izplačil pa je bilo izvedeno v obdobju preiskave. Družba je trdila, da se znesek, prejet v obdobju preiskave, nanaša na nepovratna sredstva, povezana z osnovnimi sredstvi, katerih izplačila so bila izvedena v okviru iste sheme, zato bi morala Komisija amortizirati znesek, prejet v obdobju preiskave.

(394)

Komisija na podlagi smernic za izračun zneska subvencije v preiskavah v zvezi z izravnalnimi dajatvami (59) potrjuje, da „se pri neponavljajočih se subvencijah, ki se lahko povežejo s pridobitvijo osnovnih sredstev, celotni znesek subvencije razširi na običajno življenjsko dobo sredstev (člen 7(3) Uredbe Sveta (ES) št. 2026/97 (60))“. V smernicah pa je določeno tudi, da „[bodo] kot izjema od [točke zgoraj] neponavljajoče se subvencije, ki znašajo manj kot 1 % ad valorem, običajno prikazane kot odhodki, tudi če so povezane z nakupom osnovnih sredstev“. Glede na to, da je izplačilo zadevnih nepovratnih sredstev znašalo manj kot 1 % ad valorem, je Komisija menila, da plačilo, prejeto v obdobju preiskave, ni bilo znatno in da ga je bilo razumno dodeliti le obdobju preiskave. Ta metoda dodeljevanja je popolnoma v skladu s poročilom STO, ki ga je pripravila neformalna skupina strokovnjakov in v katerem je določeno, da je treba nepovratna sredstva, katerih namen je nakup osnovnih sredstev, dodeliti, ko „se zdi primerno, predvsem z vidika poenostavitve upravnih postopkov, da se zelo majhne subvencije obračunajo ne glede na vrsto ali druge premisleke. Za ta prag se priporoča raven pod 0,5 odstotka prodaje za vsako posamezno subvencij“ (61). Zato je Komisija to trditev zavrnila.

(395)

Ker drugih pripomb ni bilo, se potrdijo sklepi iz uvodnih izjavah 638 do 651 začasne uredbe.

(396)

Stopnja subvencije, določena v zvezi z vsemi nepovratnimi sredstvi v obdobju preiskave za vzorčene proizvajalce izvoznike in individualno preiskanega proizvajalca izvoznika:

Nepovratna sredstva

(397)

Po začasnem razkritju so nekatere zainteresirane strani, kot so skupina SAIC, združenje CAAM, skupina BYD, kitajska vlada in skupina Geely, trdile, da je končni upravičenec te subvencijske sheme potrošnik. Natančneje, trdile so, da proizvajalci pri prodaji vozil subvencionirajo potrošnike v imenu vlade, tako da znižajo ceno, ki jo plača stranka. Po tem scenariju naj bi stranka plačala nižjo ceno, za katero je vlada družbi pozneje povrnila stroške.

(398)

Podobno so nekatere strani trdile, da dejstvo, da se cene akumulatorskih električnih vozil po odpravi subvencije niso zvišale, ne dokazuje obstoja ugodnosti. Trdile so, da na tržne cene vpliva več dejavnikov, vključno s proizvodnimi stroški, dinamiko ponudbe in povpraševanja, pričakovanji potrošnikov ter zamenjavo starih in novih modelov. Zato cene akumulatorskih električnih vozil, prodanih v različnih časovnih obdobjih, morda niso neposredno primerljive.

(399)

Poleg tega so navedle, da so proizvajalci v primerih, ko potrošniki niso izpolnjevali pogojev za subvencijo, od potrošnikov zahtevali vračilo subvencije, zaradi česar je bila ugodnost za proizvajalce vprašljiva.

(400)

Komisija je opozorila, da ni bil predložen noben dokaz, ki bi potrjeval, da je bil program zasnovan za zagotavljanje subvencij potrošnikom in da so bili proizvajalci akumulatorskih električnih vozil uporabljeni zgolj kot orodje za usmerjanje teh subvencij. Iz dokazov je bilo razvidno ravno nasprotno. Kot je opisano v uvodnih izjavah 666 do 671 začasne uredbe, so bila izplačila, ki jih je kitajska vlada zagotovila proizvajalcem akumulatorskih električnih vozil v obliki neposrednih denarnih prenosov, jasna in oprijemljiva ugodnost za proizvajalce akumulatorskih električnih vozil, saj so pomenila neposredni prenos denarnih sredstev na podlagi gospodarskih dejavnosti proizvajalcev. Čeprav je to že samo po sebi pomenilo ugodnost, je preiskava nadalje pokazala, da subvencija ni vplivala na končne maloprodajne cene. Kljub številnim dejavnikom, ki so morda imeli učinek, je analiza pokazala, da je cena v neposrednem obdobju po ukinitvi subvencije ostala nespremenjena. To kaže, da subvencija ni imela opaznega vpliva na končno ceno, ki so jo plačale stranke, zato so subvencijo obdržali proizvajalci akumulatorskih električnih vozil. Te trditve so bile zato zavrnjene.

(401)

V zvezi s primeri, v katerih so proizvajalci morda zahtevali povračilo subvencij zaradi neskladnosti, je Komisija navedla, da so proizvajalci, kot je opisano v uvodnih izjavah 665 do 670 začasne uredbe, določili cene, ki so jim omogočile, da zajamejo celotno subvencijo, kar pa ni pomenilo ugodnosti za potrošnike v smislu nižjih cen, zaradi česar je bila trditev brezpredmetna. Poleg tega ta položaj ponazarja temeljno strukturo sheme, ki proizvajalce postavlja v središče politike in daje prednost njihovim interesom, končni cilj pa je zagotoviti finančno podporo tem subjektom. Podobno, če bi bil predvideni upravičenec potrošnik, bi bila za izterjavo sredstev odgovorna vlada. Predloženi niso bili nobeni dokazi, da vlada v ustreznem pravnem okviru tega programa proizvajalce akumulatorskih električnih vozil uporablja kot orodje za zagotavljanje ali vračilo zneskov, ki jih je vlada izplačala proizvajalcem akumulatorskih električnih vozil. Trditev je bila zato zavrnjena.

(402)

Po dokončnem razkritju je združenje CAAM ponovilo, da so končni upravičenci subvencijske sheme potrošniki. Trdilo je, da stabilne cene akumulatorskih električnih vozil po odpravi subvencije ne pomenijo ugodnosti. Posebej je navedlo, da je vzdrževanje ali celo ohranjanje nespremenjenih cen v obdobju po ukinitvi subvencij za potrošnike običajna praksa. Poleg tega je opozorilo, da je bilo tudi v primeru, ko je kitajska vlada znižala davke na nakup vozil za potrošnike, običajno, da so proizvajalci še naprej oglaševali subvencije za obdobje po prenehanju vladnih spodbud.

(403)

Komisija je ugotovila, da navedbe združenja CAAM potrjujejo ugotovitve Komisije, saj pomenijo dodaten argument, da subvencija ne vpliva na oblikovanje cen vozil s strani proizvajalcev, saj cene ostajajo nespremenjene, tj. subvencija nima opaznega učinka na končno ceno, ki jo plačajo stranke, zato subvencijo obdržijo proizvajalci akumulatorskih električnih vozil in se nobena ugodnost ne prenese na potrošnike. Trditev je bila zato zavrnjena.

(404)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju ponovila svojo trditev, da so končni upravičenci subvencijske sheme potrošniki, in poudarila, da so potrošniki v središču programa. Kitajska vlada je zlasti trdila, da je to določeno v zakonodaji. Pri zasnovi programa, ki vključuje izplačila gotovine neposredno proizvajalcem, se upoštevajo posebne tržne razmere na Kitajskem. Poleg tega je kitajska vlada opozorila, da se bo znesek plačila ustrezno zmanjšal, če pogoji iz programa ne bodo izpolnjeni.

(405)

V zvezi s pripombami kitajske vlade in ker ni bilo dodatnih utemeljenih informacij, je Komisija ponovila svoj prejšnji sklep iz uvodnih izjav 656 do 661 začasne uredbe in uvodne izjave 400 zgoraj, da so glede na naravo, zasnovo in delovanje sheme predvideni prejemniki te subvencije proizvajalci. Komisija se je v zvezi z zmanjšanjem izplačil v primeru neizpolnjevanja predpisanih pogojev sklicevala na zgoraj omenjeno uvodno izjavo 401 te uredbe. Poleg tega je Komisija ugotovila, da zgolj neizpolnjevanje zadevnih pogojev ne pomeni, da se upravičenci spremenijo. Trditev je bila zato zavrnjena.

(406)

Po začasnem razkritju po uvedbi začasnih ukrepov je združenje CAAM izpodbijalo obravnavo subvencij za porabo kot subvencij za proizvodnjo, pri čemer je trdilo, da je Unija uporabila dvojna merila, ko je kitajske subvencije potrošnikom povsem neutemeljeno opredelila kot subvencije za spodbujanje avtomobilske industrije.

(407)

Trditev združenja CAAM je bila splošna in neutemeljena. Zato je bila ta trditev zavrnjena.

(408)

Po začasnem razkritju sta družba Tesla (Shanghai) in kitajska vlada trdili, da se je program zaključil že decembra 2022, zaradi česar Komisija naj ne bi imela pravne podlage za uvedbo začasne protisubvencijske dajatve za to shemo.

(409)

Kot je opisano v uvodnih izjavah 662 do 664 začasne uredbe, je Komisija ugotovila, da so kitajski proizvajalci akumulatorskih električnih vozil v obdobju preiskave še naprej imeli ugodnosti od te subvencijske sheme, ugodnosti od neposrednega prenosa denarja v okviru te sheme pa bodo imeli tudi v daljšem časovnem obdobju po obdobju preiskave. Zato je Komisija sklenila, da so pogoji za uvedbo izravnalnih ukrepov proti tej shemi izpolnjeni. Te trditve so bile zato zavrnjene.

(410)

Po dokončnem razkritju je družba Tesla (Shanghai) ponovila, da je bila shema ukinjena in se proti njej ne bi smeli uvesti izravnalni ukrepi. Kot drugo možnost je družba navedla, da je najvišji znesek, proti kateremu lahko Komisija uvede izravnalne ukrepe za družbo Tesla Shanghai, znesek, ki bi ga družba (potencialno) lahko prejela v prihodnosti. Poleg tega je trdila, da obstoj lokalnih shem, podobnih nacionalni politiki davčnih subvencij, ne vpliva na oceno ugodnosti za Teslo (Shanghai).

(411)

Komisija je opozorila, da je ugodnost, proti kateri se uvedejo izravnalni ukrepi, dejanski znesek subvencij, ki jih je kitajska vlada izplačala proizvajalcem izvoznikom v OP, in ponovila svoj prejšnji sklep iz uvodnih izjav 662 do 664 začasne uredbe in uvodne izjave 409. V zvezi z neobstojem ocene shem, podobnih nacionalni subvenciji, je Komisija opozorila, kot je navedeno v uvodni izjavi 664 začasne uredbe, da je preiskava pokazala, da so lokalni organi na podlagi neposrednih ali posrednih navodil kitajske vlade vzpostavili veliko podobnih programov, od katerih so nekateri zelo podobni nacionalni shemi. Te lokalne pobude imajo skupni cilj spodbujati proizvodnjo akumulatorskih električnih vozil, s čimer se bo zagotovila nadaljnja podpora kitajskim proizvajalcem akumulatorskih električnih vozil.

(412)

Skupina Geely in družba Tesla (Shanghai) sta po začasnem razkritju trdili, da so bila sredstva, prejeta v obdobju preiskave, povezana s prodajo pred obdobjem preiskave in naj zato ne bi bila predmet izravnalnih ukrepov. Če bi se za to shemo štelo, da se proti njej lahko uvedejo izravnalni ukrepi, bi morala biti podlaga za tako ugotovitev prodaja, ki je neposredno povezana z obdobjem preiskave.

(413)

Kot je opisano v uvodni izjavi 672 začasne uredbe, je Komisija ugotovila, da časovno neskladje med prodajo akumulatorskih električnih vozil in izplačilom državnih sredstev, ki ga proizvajalci ne morejo predvideti, povzroča negotovost glede časovnega okvira izplačil. Ta negotovost lahko traja do štiri leta. Zato se ugodnosti za proizvajalce v celoti uresničijo, ko izplačila dokončno prejmejo. Te trditve so bile zato zavrnjene.

(414)

Po dokončnem razkritju je skupina SAIC trdila, da Komisija ni obravnavala njenih pripomb v zvezi z obdobjem dodelitve programa niti se ni odzvala na njen predlog za alternativni izračun.

(415)

Komisija je ugotovila, da so iste pripombe predložile različne strani in da so bile ovržene v uvodnih izjavah 412 in 413 zgoraj. V teh uvodnih izjavah je pojasnjena zavrnitev predlagane metodologije izračuna. Ti trditvi sta bili zato zavrnjeni.

(416)

Po dokončnem razkritju je družba Tesla (Shanghai) ponovila svojo trditev, da je osnova za izračun ugodnosti zadevna prodaja v obdobju preiskave, in predložila metodologijo zanjo.

(417)

Ker ni bilo dodatnih utemeljenih informacij, je Komisija ponovila svoj prejšnji sklep, kot je naveden v uvodni izjavi 413 zgoraj. Trditev je bila zato zavrnjena.

(418)

Po začasnem razkritju sta kitajska vlada in družba Geely trdili, da se ugodnosti, ki izhajajo iz te subvencijske sheme, ne bi smele dodeliti izvozu, saj so bile subvencije zagotovljene posebej za proizvodnjo in prodajo izdelka v preiskavi, omejenega na kitajski trg.

(419)

Komisija je ugotovila, da so imeli proizvajalci v okviru te sheme ugodnosti od neposrednega prenosa sredstev, s katerim so bila družbam zagotovljena znatna denarna sredstva, ki so jim bila v celoti na voljo. Plačila kitajske vlade so izrecno temeljila na prodaji akumulatorskih električnih vozil v okviru programa, zasnovanega v podporo razvoju industrije akumulatorskih električnih vozil in namenjenega proizvajalcem akumulatorskih električnih vozil. Zato je dodelitev teh ugodnosti temeljila na celotnih prihodkih od prodaje akumulatorskih električnih vozil. Te trditve so bile zato zavrnjene.

(420)

Družba Tesla (Shanghai) je navedla, da bi prišlo do dvojnega štetja, če bi se ta ugodnost upoštevala tako v okviru tega programa kot v okviru programa ugodnejšega davka od dohodka, saj se knjiženi znesek, ki ga je družba prejela v okviru te sheme, obravnava kot obdavčljivi prihodek in je torej predmet 15-odstotnega davka na dohodek pravnih oseb, ki je veljal za družbo Tesla (Shanghai) v letu 2022.

(421)

Družba ni predložila pozitivnih dokazov, da je bil plačani davek neposredno povezan s povračilom, prejetim v okviru te sheme. Poleg tega člena 6 in 7 osnovne uredbe ne določata odbitka davka od dohodkov, kar zadeva izračun ugodnosti ali subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi. Zato se je trditev, da bi to pomenilo dvojno štetje, štela za brezpredmetno.

(422)

Po dokončnem razkritju je družba Tesla (Shanghai) ponovila, da bi bilo treba od skupne ugodnosti odšteti 15-odstotni davek od dohodkov, saj je prihodke od davčne subvencije obravnavala kot obdavčljivi dohodek, za katerega velja 15-odstotni davek od dohodkov pravnih oseb, ki se je uporabljal v obdobju preiskave. Družba Tesla je trdila, da je prišlo do dvojnega štetja, saj je bila ta ugodnost obravnavana tako v okviru tega programa kot v okviru programa za preferencialno davčno stopnjo za davek od dohodka.

(423)

Komisija je ugotovila, da zahtevani odbitek ne spada v nobeno od kategorij, upravičenih do odbitka od izračuna subvencije, kot je podrobno določeno v členu 7 osnovne uredbe (62). Poleg tega se stopnja davka od dohodka ne uporablja za dohodek, temveč za obdavčljivi dohodek, kot je določen v zakonu o davku od dohodkov podjetij, tj. „skupni dohodek podjetja v vsakem davčnem letu“, od katerega se odštejejo neobdavčljivi dohodek, oproščeni dohodek, različni odbitki in dovoljeni znesek povrnjenih izgub v preteklih letih“ (63). Takšni odbitki vključujejo stroške, odhodke, davke, izgube in druge sprejemljive izdatke, nastale v zvezi z dohodkom, ki ga je prejelo podjetje, in se lahko odbijejo pri izračunu davčne osnove dohodka (64). Poleg tega je za nekatere stroške, kot so stroški za raziskave in razvoj, pod določenimi pogoji zagotovljen dodaten odbitek. Zato posebnega dohodka, kot je prihodek od davčne subvencije, ni mogoče ločiti od izračuna obdavčljivega dohodka, pri katerem se upoštevajo drugi elementi. Poleg tega je Komisija menila, da se 15-odstotna stopnja davka od dohodkov uporablja le, kadar obstaja pozitiven obdavčljivi dohodek. Zato je bila trditev zavrnjena.

(424)

Skupina BYD je po začasnem razkritju trdila, da bi bilo treba razmerje med davčno subvencijo za akumulatorska električna vozila in skupno davčno subvencijo, prejeto v obdobju preiskave, uporabljeno za dodelitev predplačila za akumulatorska električna vozila, spremeniti po končnih odločitvah o poravnavi ministrstva za industrijo in informacijsko tehnologijo ter ministrstva za finance. Komisija se je s to trditvijo strinjala in prilagodila izračun.

(425)

Skupina Geely je trdila, da so bili proti nekaterim subvencijam, pripisanim eni od družb v skupini, že uvedeni izravnalni ukrepi. Komisija se je s to trditvijo strinjala in prilagodila izračun.

(426)

Zato se potrdi metodologija za določitev zneska subvencije, kot je opisana v uvodni izjavi 675 začasne uredbe, in se je uporabila za proizvajalca izvoznika, ki mu je bila odobrena individualna preiskava.

(427)

Ker drugih pripomb ni bilo, se sklepi iz uvodnih izjavah 652 do 676 začasne uredbe potrdijo.

(428)

Stopnja subvencije skupine SAIC in skupine Geely v zvezi s politiko davčnih subvencij je bila posodobljena zaradi popravka, opisanega v uvodnih izjavah 652 in 654 te uredbe.

(429)

Stopnja subvencije, določena v zvezi s to shemo v obdobju preiskave za vzorčene proizvajalce izvoznike in individualno preiskanega proizvajalca izvoznika:

(430)

Po začasnem razkritju se kitajska vlada, skupina BYD, skupina Geely in skupina SAIC niso strinjale z oceno Komisije, da so kitajski proizvajalci akumulatorskih električnih vozil imeli ugodnosti od zagotavljanja zemljišč za plačilo, nižje od primernega.

(431)

Kitajska vlada je trdila, da je Komisija navedla le, da so zemljišča na celinski Kitajski v lasti države ali skupnosti, kar ne dokazuje obstoja finančnega prispevka in ugodnosti. Poleg tega naj izraz „skupnost“ v nasprotju z razumevanjem tega izraza, kot ga je Komisija navedla v uvodni izjavi 677 začasne uredbe, ne bi pomenil, da skupnost sestavljajo vasi ali okraji, temveč delavci.

(432)

Komisija je v uvodni izjavi 677 začasne uredbe na kratko opisala sistem pravic do uporabe zemljišč, ki se uporablja v LRK. V nasprotju s pripombami kitajske vlade ta del ni namenjen dokazovanju obstoja finančnega prispevka in ugodnosti. Kitajska vlada v nobenem primeru ni predložila dokazov, ki bi nasprotovali trditvam iz uvodne izjave 677 začasne uredbe, in sicer da so vsa zemljišča v LRK v lasti države ali skupnosti.

(433)

Kitajska vlada je po začasnem razkritju trdila, da lahko Komisija tujo referenčno vrednost uporabi le, če se ugotovi, da so cene v državi, ki zagotavlja pravice do uporabe zemljišč, izkrivljene zaradi poseganja vlade. Po navedbah kitajske vlade več zakonodajnih dokumentov v obdobju preiskave ni veljalo. Tako naj bi se Komisija oprla na napačno pravno podlago in naj svoje odločitve ne bi utemeljila „na pozitivnih dokazih“.

(434)

Prvič, Komisija je ugotovila, da kitajska vlada ni predložila nobenih dokazov, da navedeni zakonodajni dokumenti v obdobju preiskave niso veljali. Drugič, kitajska vlada tudi ni dokazala, da se je vsebina teh dokumentov, ki naj bi bili nadomeščeni, spremenila. Tretjič, kitajska vlada ni izpodbijala uporabe zakona Ljudske republike Kitajske o upravljanju zemljišč iz uvodne izjave 679 začasne uredbe.

(435)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila, da je predložila dokaze, da zakoni, ki jih je upoštevala Komisija, v obdobju preiskave niso veljali. Zato so trditve Komisije, da kitajska vlada ni predložila dokazov, da navedeni dokumenti v obdobju preiskave niso veljali, v nasprotju z dejstvi.

(436)

Vendar Komisija vztraja, da ni bil predložen noben dokaz, da zadevna besedila niso veljala. V vsakem primeru je Komisija na lastno pobudo našla dokaze, da je bil zakon o nepremičninah leta 2021 dejansko razveljavljen (65). Vendar so bile določbe iz tega zakonika vključene v člene 205–462 civilnega zakonika, ki je začel veljati januarja 2021. Pravice do uporabe zemljišč v civilnem zakoniku niso bistveno spremenjene (glej zlasti člene 246, 260, 261 in 330–361 civilnega zakonika). Argument kitajske vlade je bil torej povsem formalističen. Zato je bila ta zahteva zavrnjena.

(437)

Po začasnem razkritju je kitajska vlada navedla, da Komisija v prejšnjih zadevah ni predložila nobenih dokazov, da je bil sistem dražb na celinski Kitajski nepregleden in nejasen ter da je temeljil na starih primerih in popolnoma drugačnih izdelkih, pri čemer naj ne bi predložila nobenega pojasnila ali dokaza o domnevnem izkrivljanju. Komisija naj bi uporabila isto izjavo in brez dokazov oblikovala sodno prakso. Kitajska vlada je trdila tudi, da Komisija ni pojasnila ne, kaj je preiskala v zvezi s trgom pravic do uporabe zemljišč na celinski Kitajski, ne sprememb, ki jih je ugotovila. Poleg tega trditev Komisije, da so organi cene pravic do uporabe zemljišč določali samovoljno, ni bila podprta z nobenimi dokazi na splošno ali s primeri, ki bi se nanašali na vzorčene proizvajalce izvoznike. Po mnenju kitajske vlade cena, ki je bila na koncu dosežena v postopku zbiranja ponudb, odraža povpraševanje in ponudbo.

(438)

Skupina Geely je trdila, da začasna uredba ne vključuje nobene jasne navedbe ali utemeljitve, zakaj in kako je vrednost za Kitajski Tajpej ustrezna referenčna vrednost, razen navedbe, da je bila uporabljena v nekaterih predhodnih preiskavah.

(439)

Vendar je Komisija navedla, da so bile ugotovitve iz prejšnjih in nedavnih protisubvencijskih preiskav ustrezno utemeljene in se nanašajo na iste programe subvencij, ki so navedeni v tej preiskavi. Komisija je na primer v zadevi v zvezi s konvertersko aluminijasto folijo ugotovila, da je bil pri parcelah, zagotovljenih prek postopka za zbiranje ponudb, v vsakem primeru samo en ponudnik za zemljišče, plačana cena pa je bila enaka izklicni ceni v postopku za zbiranje ponudb. Komisija se je v vsaki od teh predhodnih preiskav oprla na podoben pravni okvir, ki določa pravice do uporabe zemljišč v LRK, in zlasti na dejstvo, da lokalni organi določijo cene zemljišč v skladu s sistemom vrednotenja mestnih zemljišč in vladno industrijsko politiko. Komisija je v uvodni izjavi 682 začasne uredbe opozorila, da v sedanji preiskavi niso bile odkrite nobene opazne spremembe v zvezi s tem. Opozorila je tudi, da kitajska vlada ni predložila dokazov o odpravi te politike. Nasprotno, Komisija je ugotovila, da so bile transakcije s pravicami do uporabe zemljišč za skupino BYD, skupino Geely, skupino SAIC in družbo Tesla (Shanghai) naslednje: (i) brezplačne transakcije, dodelitve ali prenosi, (ii) transakcijske cene, ki so ustrezale izhodiščni ponudbeni ceni, (iii) transakcijske cene, ki so ustrezale jamstvu, ki ga je treba plačati za sodelovanje v postopku zbiranja ponudb, ali (iv) specifični sporazumi o naložbah z lokalnimi občinami, ki so vključevali specifične določbe o dodelitvi zemljišč. Zato je Komisija na podlagi informacij, ki so bile na voljo v tej preiskavi, te trditve zavrnila.

(440)

Kitajska vlada je trdila, da trditev Komisije iz uvodne izjave 682 začasne uredbe, da so vzorčeni proizvajalci izvozniki pridobili svoje pravice do uporabe zemljišč po cenah, kot so jih v razpisnem postopku ponudili lokalni organi, nima dejanske podlage.

(441)

Vendar ima Komisija, kot je že navedeno v uvodni izjavi 438 te uredbe, dokaze o tej trditvi v dokumentih o transakcijah skupine BYD, skupine Geely, skupine SAIC in družbe Tesla (Shanghai).

(442)

Po navedbah kitajske vlade obstaja sekundarni trg pravic do uporabe zemljišč na celinski Kitajski, ki ga Komisija ni preiskala.

(443)

Vendar kitajska vlada ni imela dokazov, da so vzorčene družbe uporabljale kakršen koli domnevni sekundarni trg pravic do uporabe zemljišč.

(444)

Kitajska vlada je menila, da je ugotovitev Komisije o specifičnosti neskladna, saj bi morala Komisija, če bi bila analiza specifičnosti Komisije pravilna in bi pravice do uporabe zemljišč po preferenčnih cenah dobili le proizvajalci iz nekaterih industrij, za oceno obstoja domnevne subvencije uporabiti cene pravic do uporabe zemljišč družb iz drugih sektorjev. Poleg tega Komisija ni opravila utemeljene in objektivne ocene glede specifičnosti v skladu s členoma 4.2(a) in 4.2(c) osnovne uredbe, ker ni ugotovila, kako je dostop do domnevne preferencialne določbe o pravicah do uporabe zemljišč izrecno omejen na nekatere družbe ali sektorje.

(445)

V zvezi s tem Komisija ugotavlja, da nobena stran ni predložila dokazov o referenčni vrednosti za cene pravic do uporabe zemljišč za sektorje, v katero država ne bi posegala. Poleg tega je Komisija zagotovila zakonodajni okvir, v skladu s katerim lokalni organi določijo ceno zemljišč v skladu s sistemom vrednotenja mestnih zemljišč, ki se posodobi vsaka tri leta, in vladno industrijsko politiko. Dalje, Komisija bi lahko to ugotovitev potrdila na podlagi dokumentov o transakcijah, ki jih je predložila skupina SAIC in v skladu s katerimi „pogoj industrijskega dostopa spada pod avtomobilsko industrijo in je v skladu s spodbujanimi in dovoljenimi projekti iz kataloga smernic za prilagajanje industrijske strukture“. Tako dokumenti, ki so na voljo Komisiji, potrjujejo, da je pripadnost avtomobilski industriji pogoj za sodelovanje v razpisnem postopku za pravice do uporabe zemljišč.

(446)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju pripomnila, da mora specifičnost dokazati Komisija kot preiskovalni organ in da ni naloga kitajske vlade ter drugih zainteresiranih strani, da ovržejo negativno domnevo. Sklicevala se je tudi na zadevo C-559/12 P (66) in navedla, da mora Komisija zbrati vse informacije, ki jih potrebuje za oceno, ali je domnevna subvencija specifična.

(447)

V nasprotju s trditvami kitajske vlade Komisija pri ugotavljanju specifičnosti sheme ni sprejela nobene negativne domneve. Kot je jasno navedeno v uvodni izjavi 686 začasne uredbe, se shema šteje za specifično, ker je preferenčno zagotavljanje zemljišč omejeno na družbe, ki delujejo v določenih industrijah, v tem primeru v industriji akumulatorskih električnih vozil. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(448)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila tudi, da je analiza ugodnosti, ki jo je izvedla Komisija, neupravičena in da temelji na neustrezni referenčni vrednosti. Po mnenju kitajske vlade je Komisija nedosledna, ko potrjuje, da je zagotavljanje pravic do uporabe zemljišč specifično, hkrati pa zavrača trditev, da bi se lahko uporabile notranje referenčne vrednosti, ki izhajajo iz cen pravic do uporabe zemljišč družb iz drugih sektorjev, ki niso deležni te domnevne subvencije in ki jih je veliko na voljo.

(449)

Vendar neskladnost, ki jo omenja kitajska vlada, po mnenju Komisije ne obstaja. Kot je navedeno v uvodni izjavi 445, je Komisija v zvezi s tem preprosto navedla, da nobena stran ni predložila dokazov o referenčni vrednosti za cene pravic do uporabe zemljišč za sektorje, v katere država ne posega. Kitajska vlada je le navedla, da je na voljo veliko referenčnih vrednosti, ni pa izpodbijala ugotovitev Komisije. Poleg tega se zdi, da kitajska vlada zamenjuje analizo specifičnosti, s katero je Komisija dokazala, da ima industrija električnih akumulatorskih vozil ugodnosti od pravic do uporabe zemljišč za plačilo, ki je nižje od primernega, in analizo ugodnosti v skladu s členom 6, točka (d), osnovne uredbe, na podlagi katere je Komisija menila, da kitajska zakonodaja, ki ureja uporabo zemljišč, izkrivlja trg pravic do uporabe zemljišč in zanjo ne veljajo tržne razmere. Dejstvo, da sistem pravic do uporabe zemljišč kot celota ne deluje kot prosti trg, kitajski vladi ne preprečuje, da določenim industrijskim panogam zagotovi pravice do uporabe zemljišč za plačilo, ki je nižje od primernega. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(450)

Pripombe kitajske vlade v zvezi s sklepom, da bi bilo treba zagotavljanje pravice do uporabe zemljišč s strani kitajske vlade šteti za subvencijo, so bile obravnavane skupaj s pripombami k ugotovitvam preiskave v uvodnih izjavah 437 do 442 te uredbe.

(451)

Kitajska vlada je po začasnem razkritju trdila, da ocena Komisije, da je vrednost za Kitajski Tajpej ustrezna zunanja referenčna vrednost, ne temelji na pozitivnih dokazih in da cene zemljišč v Kitajskem Tajpeju niso povezane „s prevladujočimi tržnimi razmerami v državi, v kateri se dobava opravi“. Kitajska vlada je navedla, da Komisija zgolj navaja nekatere kazalnike brez kakršnih koli podpornih podatkov ali dokazov, in od nje zahtevala, naj predloži dodatne podatke o stopnji gospodarskega razvoja, ravni industrijske infrastrukture, gostoti prebivalstva ter podobnostih med vrsto zemljišč in transakcijami, uporabljenimi za oblikovanje ustrezne referenčne vrednosti, na Kitajskem in v Kitajskem Tajpeju. Omenila je tudi, da se gostota prebivalstva v celinski Kitajski in Kitajskem Tajpeju zelo razlikuje.

(452)

V zvezi s stopnjo gospodarskega razvoja in ravnjo industrijske infrastrukture je Komisija ugotovila, da je bila večina subjektov v vzorčenih skupinah proizvajalcev izvoznikov v vzhodnem delu LRK, na razvitih območjih z visokim BDP v provincah z visoko gostoto prebivalstva v okolici Šanghaja in Shenzhena, ki so bila podobna tistim v kitajskem Tajpeju.

(453)

V zvezi s podobnostmi med vrsto zemljišča in transakcijami, uporabljenimi za oblikovanje ustrezne referenčne vrednosti, je Komisija poudarila, da se transakcije v obeh primerih nanašajo na industrijska zemljišča določene velikosti, ki se nahajajo na industrijskih območjih.

(454)

V zvezi z gostoto prebivalstva je Komisija ugotovila, da je kitajska vlada podatke o gostoti prebivalstva primerjala na ravni celotne države. Ob natančni preučitvi gostote prebivalstva na dejanskih lokacijah proizvajalcev izvoznikov se zdi, da so podatki o gostoti prebivalstva dejansko precej podobni ali pa je gostota prebivalstva večja, na primer v regiji Šanghaj, kjer so nekateri subjekti vzorčenih skupin proizvajalcev izvoznikov in Tesla (Shanghai), je gostota prebivalstva več kot 3 900 prebivalcev na kvadratni kilometer (67), kar je skoraj šestkrat več od gostote prebivalstva Kitajskega Tajpeja.

(455)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju navedla, prvič, da več subjektov v vzorčenih skupinah proizvajalcev izvoznikov nima sedeža v vzhodnem delu celinske Kitajske. Nekateri se na primer nahajajo v Xi’anu in Hunanu. Komisija se je z izbiro Šanghaja in Shenzhena sklicuje na dve najbolj razviti mesti na celinski Kitajski, ki nista primerljivi z večino provinc, v katerih se nahajajo proizvajalci akumulatorskih električnih vozil. Drugič, kitajska vlada ugotavlja, da so vse druge province iz Šanghaja, razen tistih, v katerih se nahajajo proizvajalci akumulatorskih električnih vozil, precej manj gosto poseljene kot Kitajski Tajpej. Kitajska vlada je tudi navedla, da obstajajo velike razlike med cenami pravic do uporabe zemljišč med posameznimi provincami in mesti v celinski Kitajski ter da se poleg težave, povezane s pomanjkanjem primerljivosti, ena povprečna referenčna cena za zemljišča v Kitajskem Tajpeju ne more uporabljati za prevladujoči trg v celotni celinski Kitajski.

(456)

Vendar Komisija ni nikoli trdila, da se vsi proizvajalci akumulatorskih električnih vozil nahajajo v vzhodnem delu LRK. Namesto tega je Komisija pojasnila, da je večina subjektov v vzorčenih skupinah proizvajalcev izvoznikov v vzhodnem delu LRK, na razvitih območjih z visokim BDP v provincah z visoko gostoto prebivalstva, v okolici Šanghaja in Shenzhena. Na primer, od sedmih proizvodnih obratov skupine Geely se štirje nahajajo v Zhejiangu, eden pa v Jiangsuju, dveh obalnih provincah v bližini Šanghaja. Podobno je eden od osmih proizvodnih obratov skupine BYD v Guangdongu, eden v Jiangsuju, eden v Anhuiju, eden v Shandongu in eden v Fujianu. Nazadnje, vsaj trije proizvodni obrati skupine SAIC so neposredno v Šanghaju. Večina teh provinc ima visok BDP na prebivalca in stopnje gostote, ki so primerljive s tistimi v Kitajskem Tajpeju. Gostota prebivalstva Jiangsuja, Guangdonga in Shandonga je celo večja kot v Kitajskem Tajpeju. Poleg tega Komisija poudarja, da se proizvodni obrati za električna vozila pogosto nahajajo v mestih, ki imajo znatno višjo raven BDP na prebivalca in gostoto kot povprečje province. Te trditve se zato zavrnejo.

(457)

Kitajska vlada in skupina Geely sta trdili tudi, da vrednost za Kitajski Tajpej ni ustrezna referenčna vrednost, med drugim zato, ker se na celinski Kitajski prenese le pravica do uporabe zemljišča, medtem ko se na Kitajskem Tajpeju prenese tudi dejansko lastništvo zemljišča. Poleg tega kitajska vlada meni, da Komisija priznava, da gostota prebivalstva in raven industrijske infrastrukture med celinsko Kitajsko in Kitajskim Tajpejem nista popolnoma primerljivi. Zato povprečna referenčna cena za zemljišča v Kitajskem Tajpeju ne more biti in ni povezana s prevladujočim trgom na celinski Kitajski. Poleg tega cene zemljišč, ki jih je Komisija uporabila za Kitajski Tajpej, vključujejo cene komercialnih in industrijskih zemljišč.

(458)

Skupina SAIC je trdila, da vrednost za Kitajski Tajpej ni ustrezna zunanja referenčna vrednost za pravice do uporabe zemljišč, in je namesto tega predlagala uporabo referenčnih vrednosti iz Malezije in Tajske. Skupina SAIC je v zvezi s Kitajskim Tajpejem navedla naslednje:

(459)

Skupina Geely je trdila, da ni jasno, kako so dejavniki, kot sta fizična bližina ter demografska struktura Kitajske in Kitajskega Tajpeja, povezani z izbiro referenčne vrednosti. Poleg tega trditev, da so gospodarski razvoj, BDP in struktura v Kitajskem Tajpeju primerljivi s številnimi provincami in mesti na Kitajskem, ni verodostojna zaradi znatnih razlik med njimi, zlasti v zvezi z mesti, v katerih delujejo proizvajalci izvozniki skupine Geely. Nazadnje, po mnenju skupine Geely pri izračunih niso bile upoštevane znatne razlike v cenah med različnimi območji Kitajskega Tajpeja in kako je to vplivalo na primerjalno analizo.

(460)

V zvezi s tem je Komisija ugotovila, da je izbira vrednosti za Kitajski Tajpej kot referenčne vrednosti temeljila na preučitvi več dejavnikov, navedenih v uvodni izjavi 688 začasne uredbe. Komisija pa je menila, da čeprav že obstajajo nekatere razlike v tržnih razmerah med pravicami do uporabe zemljišč na celinski Kitajski in prodajo zemljišč v Kitajskem Tajpeju, te naj ne bi bile takšne narave, da bi razveljavile izbiro vrednosti za Kitajski Tajpej kot veljavne referenčne vrednosti.

(461)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju navedla, da Komisija ni upoštevala bistvene razlike, ki vpliva na primerljivost, in sicer da se v celinski Kitajski za določena leta prenese samo pravica do uporabe zemljišča, medtem ko se v Kitajskem Tajpeju prenese lastništvo nad zemljiščem. Kitajska vlada je tudi navedla, da ni dokazov, da je Komisija upoštevala (tj. ocenila) te razlike in njihov vpliv na cene pravic do uporabe zemljišč.

(462)

Vendar se je Komisija oprla na referenčno vrednost, ki se je štela za najprimernejšo, tudi ob upoštevanju razlik med tržnimi razmerami. Komisija med preiskavo ni mogla opredeliti nobene druge ustrezne referenčne vrednosti ali prilagoditvene metode, ki bi ustrezno odražala te razlike v tržnih razmerah. Poleg tega ugotavlja, da kitajska vlada ni mogla predložiti zanesljive referenčne vrednosti, ki bi odražala razliko med pravicami do uporabe zemljišč in lastninskimi pravicami. Zato je bila ta trditev zavrnjena.

(463)

Skupina SAIC je predlagala, naj se namesto tega kot možne alternativne referenčne vrednosti uporabijo cene zemljišč v Maleziji ali na Tajskem, ker naj bi bile iz naslednjih razlogov ustreznejše od vrednosti za Kitajski Tajpej:

(464)

Komisija je po tem, ko je trditev preučila, menila, da je izbira vrednosti za Kitajski Tajpej kot primerne zunanje referenčne vrednosti temeljila na preučitvi številnih dejavnikov, navedenih v uvodni izjavi 688 začasne uredbe, ki so upravičili takšno izbiro. Poleg tega Komisija v nasprotju s tem, kar trdi skupina SAIC, od leta 2013 ni uporabljala cen iz leta 2013, temveč dejanske letne cene. Za leta pred letom 2013 je Komisija prilagodila podatke za leto 2013 na podlagi gospodarske rasti na Tajvanu. Nasprotno pa podatki skupine SAIC zajemajo le oddaljeno izolirano leto (2010) za Tajsko in leto 2022 za Malezijo. Komisija za oceno cen pravic do uporabe zemljišč potrebuje pretekle podatke in se ne more opirati na eno leto, ker vse pravice do uporabe zemljišč niso bile pridobljene v enem letu. Nazadnje, kar zadeva stopnjo gospodarskega razvoja, je družba SAIC na ravni države primerjala le Tajsko, Malezijo in Kitajsko. Komisija je namesto tega primerjala industrijska območja na Tajvanu z ustreznimi industrijskimi provincami na Kitajskem. Na podlagi navedenega je bilo treba to trditev zavrniti.

(465)

Zato je bila metodologija za določitev zneska subvencije, kot je opisana v uvodnih izjavah 687 do 689 začasne uredbe, potrjena in se je uporabila za proizvajalca izvoznika, ki mu je bila odobrena individualna preiskava.

(466)

Stopnja subvencije skupine SAIC in skupine Geely v zvezi z vladnim zagotavljanjem pravic do uporabe zemljišč za plačilo, nižje od primernega, je bila posodobljena zaradi popravka, opisanega v uvodnih izjavah 652 oziroma 654 te uredbe.

(467)

Stopnja subvencije, določena v zvezi s to subvencijo v obdobju preiskave za vzorčene proizvajalce izvoznike in družbo, ki je bila deležna individualne preiskave:

(468)

Ker ni bilo pripomb, se bile ugotovitve iz uvodnih izjav 691 do 695 začasne uredbe potrjene.

(469)

Pripombe, ki sta jih kitajska vlada in skupina SAIC prejeli v zvezi z nesodelovanjem in uporabo razpoložljivih dejstev, so bile obravnavane v oddelku 3.3.1.2. V zvezi s tem niso bile predložene nobene dodatne pripombe, zato so bili sklepi iz uvodnih izjav 696 do 700 začasne uredbe potrjeni.

(470)

Kitajska vlada je po začasnem razkritju navedla, da se z nobenim zakonom ali predpisom ne zahteva dobava baterij ali LFP za plačilo, nižje od primernega. Poleg tega je kitajska vlada dodala, da so skoraj vsi dokumenti, na katere se je sklicevala Komisija, neobvezni načrti, ki ne vsebujejo posebnih sredstev za izvajanje, da je Komisija vsebino zakonov in načrtov kitajske vlade ter novic vzela iz konteksta in da zato ni zakonodaje ali meril, ki bi dokazovala obstoj subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi. Te trditve so bile po dokončnem razkritju ponovljene.

(471)

Komisija je najprej opozorila, da se je morala glede na to, da je kitajska vlada zavrnila sodelovanje v zvezi z ustreznimi elementi iz oddelka 3.3.1.2 začasne uredbe, pri svojih ugotovitvah v zvezi z vhodnimi materiali opreti na razpoložljiva dejstva.

(472)

Kot je že podrobno pojasnjeno v uvodnih izjavah 197 do 203 in oddelku 3.7.2.1.2(a) začasne uredbe, država in KPK odločilno vplivata na dodeljevanje sredstev in njihove cene, kar jima je omogočeno s popolnim nadzorom nad zakonodajno, izvršno in sodno vejo državnega aparata (uvodna izjava 201 začasne uredbe) ter z izpopolnjenim sistem načrtovanja, v katerem so opredeljene prednostne naloge in predpisani cilji, na katere se morajo osredotočiti osrednje in lokalne oblasti (uvodna izjava 202 začasne uredbe). Trditev kitajske vlade, da so skoraj vsi dokumenti, na katere se je sklicevala Komisija, nezavezujoči, je v nasprotju z dejstvom, da so cilji, določeni v instrumentih načrtovanja, dejansko zavezujoči in da organi na posamezni ravni upravljanja spremljajo izvajanje načrtov na ustrezni nižji ravni upravljanja, s čimer usmerjajo sredstva v sektorje, ki jih vlada opredeli kot strateške ali kako drugače politično pomembne, namesto da bi jih dodeljevali v skladu s tržnimi silami. Kot je že pojasnjeno v uvodni izjavi 202 začasne uredbe, so cilji, določeni v instrumentih načrtovanja, zavezujoči, organi na posamezni ravni upravljanja pa spremljajo izvajanje načrtov na ustrezni nižji ravni upravljanja. Zavezujoča narava načrtov je obširno obravnavana tudi v oddelku 4.3.1 poročila o Kitajski (68). V skladu s členom 89 kitajske ustave (69) mora državni svet pripravljati in izvajati načrte za nacionalni gospodarski in socialni razvoj ter državne proračune, v skladu s sistemskim zakonom lokalnih ljudskih kongresov in lokalnih ljudskih vlad Ljudske republike Kitajske (70) pa morajo navedeni organi izvajati petletne načrte (členi 11, 12, 50, 73 in 76). Zato se je trditev, da je na primer akcijski načrt za baterije iz leta 2017 zgolj načrt razvojnih ciljev in ne politika nadzora cen, štela za dejansko napačno, saj je bil akcijski načrt za baterije iz leta 2017 sprejet predvsem za izvajanje Obvestila državnega sveta o izdaji razvojnega načrta za industrijo energijsko varčnih vozil in vozil na pogon z novimi viri energije (2012–2020) (Guofa [2012] št. 22) in Usmerjevalnih mnenj generalnega urada državnega sveta o pospeševanju spodbujanja in uporabe vozil na pogon z novimi viri energije (Guobanfa [2014] št. 35) ter vsebuje tudi posebne določbe o določanju cen baterij na kW/h (uvodni izjavi 710 in 746 začasne uredbe).

(473)

Komisija se ni strinjala s trditvijo kitajske vlade, da je vsebino zakonov, načrtov in poročil vzela iz konteksta. Ugotovitve o javnem organu ter pooblastilu in navodilu so rezultat poglobljene, na dejstvih temelječe analize obsežnih objektivnih dokazov, vključno z zakonodajo, predpisi in drugimi uradnimi dokumenti politike, ki jih je objavila kitajska vlada, poročili mednarodnih organizacij in drugimi zanesljivimi neodvisnimi viri, ki so bili ustrezno navedeni in podprti s citati, s katerimi je bila vsebina dokumentov umeščena v kontekst. Kitajska vlada je trdila, da so zakon o mineralnih virih in pravila za izvajanje tega zakona splošne zahteve in kitajski vladi zgolj dajejo smernice pri oblikovanju politik, ne pa neomejenega vpliva na lastna sredstva; vendar je to v nasprotju s samo vsebino člena 3, v katerem je dobesedno navedeno, da „državni svet zastopa državo, ki izvršuje lastništvo nad mineralnimi viri. Državni svet pooblasti pristojni oddelek državnega sveta za geologijo in minerale, da uvede enoten nadzor nad dodeljevanjem mineralnih virov v celotni državi“ (71). Poleg tega je kitajska vlada trdila, da so bile izjave za javnost, ki jih je dalo ministrstvo za industrijo in informacijsko tehnologijo in so navedene v uvodni izjavi 751 začasne uredbe, vzete iz konteksta, saj kitajska vlada naj ne bi posegala v določanje cen in naj bi si z razširitvijo ponudbe višje v prodajni verigi in bojem proti nelojalni konkurenci prizadevala le za odpravo najvišjih svetovnih cen litij-ionskih izdelkov. Vendar pa, kot je priznala tudi sama kitajska vlada, cilj „skupaj usmerjati ceno litijeve soli, da se vrne na razumno raven“, ni zgolj splošno vodilno načelo, temveč poseg za določanje cen, namenjen vrnitvi cen litija na razumno raven, saj naj bi bili v doseganje tega cilja v celoti vključena ministrstvo za industrijo in informacijsko tehnologijo ter druga industrijska združenja. Te trditve so bile zato zavrnjene.

(474)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila, da je Komisija napačno predstavila njene trditve, navedene v uvodni izjavi 473 te uredbe, in da kitajska vlada ni priznala, da se je s ciljem „skupno usmerjati ceno litijeve soli, da se vrne na razumno raven“ zasledovalo določanje cen. Kitajska vlada je izjavila, da „si je glede na tedanje visoke svetovne cene litij-ionskih baterij in dejavnosti nelojalne konkurence, kot so špekulativno kupovanje, naročila za kopičenje zalog itd., prizadevala, da bi ta problem rešila z razširitvijo ponudbe višje v prodajni verigi in bojem proti nelojalni konkurenci, vendar ni posegala v določanje cen“. Poleg tega je kitajska vlada dodala, da Komisija ni navedla nobenih dokazov, ki bi podprli njeno stališče, da obstaja „poseganje v določanje cen, namenjeno vrnitvi cen litija na razumno raven“ in da Komisija ni navedla nobene dejanske ali pravne podlage v podporo svoji trditvi, da „naj bi bila v doseganje tega cilja v celoti vključena ministrstvo za industrijo in informacijsko tehnologijo ter druga industrijska združenja“ (uvodna izjava 473 te uredbe).

(475)

Komisija se s temi navedbami ni strinjala. Kot je navedeno v uvodni izjavi 751 začasne uredbe, je ministrstvo za industrijo in informacijsko tehnologijo, ki je oddelek pod nadzorom državnega sveta, odgovoren za upravljanje kitajskih industrijskih panog in informacijske industrije (72), potrdilo, da bo „čim prej vrnilo [cene surovin] nazaj na razumno raven“, in „pomagalo pospešiti razvoj lokalnih virov na Kitajskem“ ter da „je stabilno delovanje sektorja pod velikim pritiskom, ki od vseh zadevnih strani zahteva, da se s tem spoprimejo s skupnimi močmi“ (73). V zvezi s trditvami, da Komisija ni navedla nobene dejanske ali pravne podlage v podporo nekaterim svojim trditvam, je Komisija opozorila, da so bili vsi viri, uporabljeni v začasni uredbi, ustrezno navedeni ter da je dokaz o sodelovanju ministrstva za industrijo in informacijsko tehnologijo ter drugih industrijskih združenj naveden v opombah 310 in 311 začasne uredbe. Te trditve so bile zato zavrnjene.

(476)

Po začasnem razkritju je združenje CAAM trdilo, da dobaviteljev baterij in surovin ni mogoče razvrstiti kot „javne ustanove“ in da Komisija dobaviteljem baterij ne more naložiti visokih tarif.

(477)

Komisija je ugotovila, da se v nasprotju s trditvami združenja CAAM uvedene dajatve uporabljajo za kitajske proizvajalce izvoznike akumulatorskih električnih baterij in ne za njihove dobavitelje baterij in surovin. Poleg tega je bila trditev združenja CAAM v zvezi z dejstvom, da dobaviteljev baterij in surovin ni mogoče razvrstiti kot javne organe, splošna in neutemeljena. Zato je bila iz razlogov, navedenih v uvodnih izjavah 821 in 899 začasne uredbe, trditev zavrnjena.

(478)

Združenje CAAM je po dokončnem razkritju trdilo, da je Komisija podjetja na področju baterij, podjetja na področju surovin in združenja napačno razvrstila kot javne subjekte, ki opravljajo vladne funkcije, ter dodalo, da je Komisija napačno ugotovila, da kitajska vlada posega v določanje cen, in da je napačno sklepala, da kitajska vlada izvaja celovit nadzor nad industrijskimi združenji in družbami prek strankarskih delovnim organov.

(479)

Pripombe, ki jih je predložilo združenje CAAM, so bile splošne in neutemeljene, zato jih je Komisija zavrnila.

(480)

Kitajska vlada in skupina Geely sta po začasnem razkritju nasprotovali uvrstitvi dobaviteljev surovin kot javne organe. Kitajska vlada je predložila naslednje trditve:

(481)

Skupina Geely je trdila, da iz dokazov, na katere se je oprla Komisija, ni razvidno, da imata združenji CBIA in CIAPS vladna pooblastila, in da je ugotovitev Komisije, da naj bi vladna pooblastila imeli tudi vsi njuni člani, napačna. Poleg tega je navedla, da niso vsi dobavitelji baterij člani združenj in da zato ni mogoče sklepati, da imajo ti dobavitelji vladna pooblastila. Nazadnje je skupina Geely trdila, da delno državno lastništvo nekaterih dobaviteljev baterij ni dokaz, da se te družbe lahko štejejo za javne organe.

(482)

Komisija se ni strinjala s trditvijo kitajske vlade, da so industrijska združenja avtonomne organizacije, ki svobodno delujejo na trgu. Kot je Komisija že ugotovila v uvodni izjavi 779 začasne uredbe, je v mnenjih nacionalne komisije za razvoj in reforme sicer uradno predvidena ločenost industrijskih združenj in vlade, vendar je poleg nadaljnje finančne odvisnosti industrijskih združenj od vladnih organov zagotovljen tudi nadaljnji popoln nadzor KPK nad njimi prek delovnih teles socialnih organizacij za krepitev partije. Z analizo, ki jo je Komisija izvedla v uvodnih izjavah 780 do 785 začasne uredbe, je prav tako potrjena vključenost KPK v odločanje in vsakodnevno delovanje industrijskih združenj, kot je določeno v statutih združenj CBIA in CIAPS. Kitajska vlada ali katera koli druga stran ni predložila informacij, ki bi nasprotovale tem ugotovitvam. Poleg tega je bilo z raziskavo, ki jo je Komisija izvedla po začasni fazi, potrjeno tudi, da industrijska združenja ne delujejo neodvisno kot udeleženci na prostem trgu, ampak so pod popolnim nadzorom KPK in izvajajo vladne politike. Primer tega so najnovejše izjave, ki jih je podal Ge Hongli, partijski sekretar in predsednik kitajskega združenja industrije neželeznih kovin (v nadaljnjem besedilu: združenje CNMIA) (74), pod katerega spada tudi podrejeno združenje za litij. Kot je že obravnavano v uvodni izjavi 94 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2023/1618 (75), je CNMIA industrijsko združenje, v katerem KPK posega v operativno odločanje. Čeprav združenje CNMIA, ki vsebuje tudi pododdelek za litijevo industrijo, ni bilo industrijsko združenje, ki ga je Komisija analizirala v začasni fazi, so njegove zadnje izjave v nasprotju s trditvami kitajske vlade. V tej „socialni organizaciji“ so, tako kot v več industrijskih združenjih, organizacije za krepitev partije vključene v njeno strukturo (76). Njen partijski sekretar je navedel, da „čeprav so industrijska združenja socialne organizacije, so zahteve za krepitev partije skladne z zahtevami centralnih in državnih organov“ in da je združenje CNMIA „temeljito izvajalo odločitve in ureditve centralnega komiteja KPK in državnega sveta ter sodelovalo z ustreznimi oddelki pri oblikovanju, objavi in razlagi industrijskih politik, kot so Smernice za prilagajanje industrijske strukture, Delovni načrt za stabilizacijo rasti v industriji neželeznih kovin in Metode zbiranja prihodkov od prenosa rudarskih pravic“. Poleg tega združenji CBIA in CIAPS upravlja državni svet. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(483)

V zvezi z drugo točko, ki jo je poudarila kitajska vlada, se je, kot je navedeno v uvodni izjavi 864 začasne uredbe, štelo, da je kitajski trg izkrivljen zaradi nacionalnih in sektorskih politik, ki jih izvajajo domači dobavitelji baterij, zlasti tistih, ki se nanašajo na oblikovanje cen. Zato se ne glede na dejstvo, da lahko nekateri dobavitelji baterij ali LFP zaračunavajo različne cene, šteje, da so na vse nakupe baterij, ki so jih vzorčene družbe opravile v obdobju preiskave, vplivale vzpostavljene državne politike in ukrepi, s katerimi se uresničujejo navedeni cilji politike. Ta ocena izhaja iz razumevanja, da vsi dobavitelji poslujejo na domačem trgu v enakih tržnih razmerah. Vpliv, ki ga imajo združenja na svoje člane in cenovne politike, je bil že podrobno predstavljen v oddelku 3.7.2.1.1(b) začasne uredbe. Poleg tega kitajska vlada ni predložila nobenih dokazov, s katerimi bi podprla svojo trditev. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(484)

Kar zadeva tretjo točko, so bile trditve kitajske vlade splošne, stran pa ni predložila nobenih dokazov, ki bi utemeljevali navedeno točko. Komisija opozarja, da so bile opravljene obsežne raziskave o kitajskih industrijskih združenjih in njihovih članih ter vzpostavljenih mehanizmih za nadzor cen, kot je navedeno v uvodnih izjavah 748, 751, 792, 799 in 807 do 809 začasne uredbe. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(485)

Trditev skupine Geely o vladnih pooblastilih industrijskih združenj in njihovih članov je bila neutemeljena, zato je bila zavrnjena. V zvezi s tretjo trditvijo, ki jo je predložila skupina Geely, Komisija opozarja, da, kot je navedeno v uvodni izjavi 767 začasne uredbe, niti združenje CBIA niti združenje CIAPS ne objavita celotnega seznama svojih članov. Komisija opozarja, da je kitajska vlada, kot je navedeno že v uvodni izjavi 282 začasne uredbe, trdila, da nima nadzora nad združenjem CBIA, ki ni formalno povezano s kitajsko vlado. To je bilo ovrženo v ugotovitvah iz uvodnih izjav 777 in 778 začasne uredbe, iz katerih je razvidno, da kitajska vlada v celoti nadzoruje združenje CBIA. Združenje je predvsem pod neposrednim vodstvom državnega sveta (uvodna izjava 777 začasne uredbe), kitajska vlada pa ostaja odgovorna za upravljanje združenja in imenovanje ključnih oseb, odgovornih za njegovo delo (uvodna izjava 780 začasne uredbe). Med preveritvenim obiskom pri kitajski vladi je Komisija zahtevala seznam vseh članov združenja CBIA, ki ga kitajska vlada ni hotela predložiti. Ker kitajska vlada ni predložila informacij in ker ni uradnih javnih podatkov, ki bi vključevali celoten seznam članov združenj CBIA in CIAPS, je Komisija sklepala, da bi lahko bilo v ta združenja včlanjenih še več dobaviteljev baterij. Poleg tega je članstvo v združenjih s področja baterij eden od več elementov, ki jih je ocenila Komisija. Iz zbranih dokazov je razvidno, da kitajska vlada izvaja svoj vpliv na trg baterij in LFP. Poleg tega Komisija v zvezi z zadnjo trditvijo skupine Geely o delnem državnem lastništvu opozarja, da je odnos med dobavitelji vhodnih materialov in kitajsko vlado le eden od elementov, ki jih je analizirala, tj. pravno in gospodarsko okolje, ki prevladuje v LRK, cilji politike kitajske vlade za razvoj industrije akumulatorskih električnih vozil ter glavne značilnosti in funkcije dobaviteljev vhodnih materialov. Te trditve so bile zato zavrnjene.

(486)

Po dokončnem razkritju je družba CATL trdila, da Komisija ni dokazala, da ima kitajska vlada kakršno koli lastništvo ali da izvaja kakršen koli pomemben nadzor nad družbo CATL, ki bi presegal običajni vpliv vlade v kateri koli državi, da je družba CATL nesporno družba v zasebni lasti in da so partnerstva, ki jih je sklenila z družbami v državni lasti, zgolj za komercialne namene. Družba CATL je tudi poudarila, da sporazumi o sodelovanju, ki jih je sklenila z lokalnimi vladami, ali ustanovitev nacionalnega centra za tehnologijo elektrokemičnega shranjevanja energije ne kažejo na vpliv kitajske vlade v družbi CATL. Družba je dodala tudi, da je določanje cen baterij v celoti tržno in da vlada nanj nima nobenega vpliva.

(487)

Družba CATL je predložila tudi nekaj pripomb v zvezi z industrijskimi združenji, pri čemer je trdila, da članstvo družbe CATL v katerem koli združenju ni pomembno za preiskavo akumulatorskih električnih vozil in da takega članstva ni mogoče šteti za zavezo izvajanju katerih koli odločitev združenja. Družba je dodala tudi, da Komisija ni navedla nobenih dokazov, ki bi kazali na to, da bi bila družba CATL to prisiljena storiti zaradi grožnje s sankcijami.

(488)

Trditve družbe CATL so bile splošne in neutemeljene. Komisija je poudarila, da je odnos med kitajsko vlado in družbo CATL obsežno obravnavan v uvodnih izjavah 786 do 788 začasne uredbe ter da obstaja več provincialnih dokumentov, s katerimi se izrecno podpira razvoj in ki kažejo, kako je to povezano z izvajanjem ključnih nacionalnih nalog (uvodne izjave 731, 732, 803 in 804 začasne uredbe). V zvezi z oblikovanjem cen je Komisija opozorila, da je to že zajeto v uvodnih izjavah 802 in 805 začasne uredbe ter uvodni izjavi 484 te uredbe.

(489)

V zvezi s trditvami o članstvu v združenjih je Komisija opozorila, da je bila izvedena obsežna raziskava o industrijskem združenju in njegovih članih ter da družba CATL ni predložila nobenih dokazov v podporo svojim trditvam, da se ne bi smela šteti za „javni organ“. Poleg tega je Komisija podobne trditve že obravnavala v uvodnih izjavah 482 in 485 te uredbe. V zvezi z zadnjo točko, ki jo je izpostavila družba CATL, je Komisija opozorila, da so v uvodni izjavi 834 začasne uredbe že zajeti dokazi, da morajo člani upoštevati navodila združenja, katerih cilj je urejanje ekonomskega ravnanja njihovih članov, da bi ravnali v skladu s politikami kitajske vlade in se tako izognili posledicam, ki jih proti njim uvede združenje CBIA. Te trditve so bile zato zavrnjene.

(490)

Komisija je po začasnem razkritju zbrala dodatne informacije o družbi LG Chem Nanjing New Energy Solutions (v nadaljnjem besedilu: družba LG Nanjing), proizvajalcu baterij v tuji lasti na Kitajskem, ki oskrbuje več preiskovanih proizvajalcev izvoznikov. V zvezi z družbo LG Nanjing je Komisija našla dodatne dokaze, ki potrjujejo njene ugotovitve, da so proizvajalci baterij na Kitajskem javni organi, kar kaže, da je bila gradnja družbe LG Nanjing namenjena zagotavljanju baterij po nizkih cenah v korist proizvajalcev akumulatorskih električnih vozil. Družbo je leta 2015 ustanovila družba LG Chem, ki je kemična podružnica družbe LG Corp. in matična družba družbe LG Nanjing (77). Leta 2014 je južnokorejska družba LG Chem podpisala memorandum o soglasju o sodelovanju z občinsko vlado Nanjinga. Tovarna s sedežem v Nanjingu je prejela „različne vrste pomoči občinske uprave v Nanjingu, da bi imele proizvedene baterije cenovno prednost“ (78). Poleg tega je družba LG Chem leta 2014 z dvema kitajskima partnerjema v državni lasti (tj. družbama Nanjing Zijin Technology Incubation Special Park Construction Development in Nanjing New Industrial Investment Group) ustanovila skupno podjetje za izgradnjo prve faze tovarne baterij v Nanjingu, kar kaže, da je bila država vključena v vzpostavitev tovarne in da je bila dobava baterij družbe LG po nižjih cenah v korist proizvajalcev avtomobilov eden od navedenih ciljev takih prizadevanj.

(491)

Po dokončnem razkritju in na podlagi nadaljnje preučitve dejanskega tržnega deleža kitajskega uvoza na trgih EU in ZDA ter učinkov krovnih politik kitajske vlade, s katerimi spodbuja industrijo akumulatorskih električnih vozil na izvoznih trgih, je Komisija spremenila uvodni izjavi 813 in 814 začasne uredbe, kot sledi:

(492)

Podatki organizacije BMI vključujejo mesečne ocene cen litij-ionskih baterijskih celic za kitajske, evropske, azijske (razen LRK) in severnoameriške trge, izražene na podlagi franko tovarna. Kar zadeva obdobje preiskave, podatki kažejo, da je bila cena franko tovarna celic nikelj-mangan kobaltovega oksida (NMC) na kW/h na trgu EU, severnoameriškem in azijskem trgu za vsaj 10 % in do 30 % višja kot na kitajskem trgu, ne glede na specifično kemijsko sestavo NMC (111, 523, 622 ali 811). Ker javno dostopna ocena o cenah celic LFP ni bila na voljo in ker kitajska vlada ni sodelovala, se je štelo, da razlika v ceni med kitajskim in drugimi trgi obstaja tudi pri celicah LFP. Tako primerjavo je treba obravnavati ob upoštevanju dejstva, da je tržni delež kitajskih proizvajalcev baterij na trgu EU leta 2023 znašal skoraj 40 % (79). Komisija ni mogla najti dovolj podrobnih podatkov o tržnem deležu kitajskih proizvajalcev baterij v Severni Ameriki. Carinski podatki ZDA (80) kažejo, da so samo Združene države Amerike leta 2023 iz Kitajske neposredno uvozile litij-ionske baterije v vrednosti 13,1 milijarde USD, kar je 70 % vsega uvoza litij-ionskih baterij v ZDA leta 2023. Poleg tega sta Evropska unija in Severna Amerika glavni namembni državi za kitajski izvoz litij-ionskih baterij. Komisija glede na zgornje dokaze ni mogla izključiti, da kitajski proizvajalci baterij predstavljajo tudi znaten delež severnoameriškega tržnega deleža. To potrjujejo tudi podatki organizacije BMI, ki kažejo, da sta bila trg EU in severnoameriški trg v obdobju preiskave odvisna od uvoza, saj je domača dobava predstavljala le 26 % oziroma 34 % povpraševanja. Hkrati je imela LRK zadostno presežno ponudbo baterij, da bi zapolnila tako vrzel. Ker ni bilo elementov, ki bi kazali nasprotno, je Komisija menila, da bi lahko uvoz baterij iz LRK zapolnil tako vrzel in da je njegov tržni delež na teh dveh trgih znašal do približno 70 %. Čeprav ta primerjava cen kaže, da so cene na nekitajskih trgih sistematično višje, je Komisija menila tudi, da je bila analiza izvedena konservativno, saj so bile cene navedene na podlagi franko tovarna, pri čemer se stroški pošiljanja iz LRK na te trge niso upoštevali. Če bi bili vključeni stroški pošiljanja, bi bila glede na tržni delež kitajskih proizvajalcev baterij na teh trgih razlika v ceni še večja.

(493)

Kar zadeva družbo CATL, je Komisija zaradi pomanjkanja natančnejših podatkov analizirala letna poročila družbe za obdobje 2021–2022. Poročila so pokazala zmanjšanje dobičkonosnosti na kitajskem domačem trgu, ki se je izravnalo z višjim dobičkom na strani izvoza. Čeprav je družba decembra 2021 poročala o visokih stopnjah bruto dobička na domačem in tujem trgu baterij, se je ta trend junija 2022 obrnil, ko je družba začela izgubljati dobičkonosnost na kitajskem domačem trgu, medtem ko se je njena stopnja dobička na strani izvoza povečala. Družba CATL ni želela sodelovati niti prek kitajske vlade niti tako, da bi predložila izpolnjen vprašalnik kot povezan dobavitelj baterij za dve vzorčeni skupini, zato se je Komisija oprla na razpoložljiva dejstva in sklepala, da je zmanjšanje dobičkonosnosti na domačem kitajskem trgu baterij posledica vladnih politik, katerih cilj je zagotavljanje baterij proizvajalcem akumulatorskih električnih vozil na domačem trgu za plačilo, nižje od primernega. Nasprotno pa je družba CATL na izvoznih trgih lahko zaračunavala višje cene in ustvarjala večje dobičke, hkrati pa je še vedno imela ugodnosti od podpore, ki jo je prejemala od kitajske vlade. Razlika v stopnjah dobičkonosnosti na izvoznem in domačem trgu jasno kaže, da družba CATL ni mogla povečati svojega dobička na Kitajskem in sprejeti smiselnih poslovnih odločitev kot običajen akter na trgu, ki deluje v odprtem tržnem gospodarstvu. Namesto tega je bila družba CATL zaradi politik kitajske vlade prisiljena, da je domači industriji akumulatorskih električnih vozil baterije dobavljala po nižjih cenah. Tako prakso potrjujejo tudi določbe iz statuta družbe CATL in sistema upravljanja povezanih transakcij, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 801 začasne uredbe, v katerih je določeno, da cene vseh vrst transakcij s povezanimi subjekti določa država.

(494)

Zato je Komisija spremenila odstotek tržnega deleža kitajskih proizvajalcev baterij na trgih EU in Severne Amerike v primerjavi s tem, kar je navedeno v uvodnih izjavah 813 in 814 začasne uredbe, pri čemer se je osredotočila predvsem na analizo trga EU (uvodna izjava 492 te uredbe) in analizo dobičkonosnosti družbe CATL na domačem trgu v primerjavi z izvoznimi trgi (uvodna izjava 493 te uredbe).

(495)

Ker ni bilo nadaljnjih pripomb in na podlagi dodatnih ugotovitev Komisije so bili sklepi iz uvodnih izjav 702 do 821 začasne uredbe potrjeni.

(496)

Po začasnem razkritju sta kitajska vlada in skupina Geely izpodbijali ugotovitev, da je kitajska vlada dobaviteljem baterij in LFP dala pooblastilo ali navodilo. Kitajska vlada je zlasti navedla, da:

(497)

Skupina Geely je trdila, da (a) članstvo v združenjih ne zadostuje za dokaz, da je kitajska vlada dobaviteljem baterij dala pooblastilo ali navodilo za opravljanje funkcij, (b) da ni dokazov, da je vlada dobaviteljem baterij, ki so v tuji lasti in/ali niso člani združenj CBIA ali CIAPS ali so v državni lasti, dala pooblastilo ali navodilo, naj zagotavljajo baterije za plačilo, nižje od primernega, (c) da dokazi, na katere se je Komisija oprla v zvezi s pooblastilom in navodilom za opravljanje funkcij, ne podpirajo ugotovitve, da je kitajska vlada združenjema CBIA in CIAPS ali njunim članom dala pooblastilo ali navodilo, naj zagotavljajo baterije za plačilo, nižje od primernega.

(498)

Komisija je na začetku opozorila, da njene ugotovitve temeljijo na razpoložljivih dejstvih v skladu s členom 28 osnovne uredbe, saj kitajska vlada ni želela zagotoviti potrebnih informacij in sodelovati v razpravah o tem vprašanju.

(499)

Kar zadeva vsebino prve trditve kitajske vlade, je Komisija opozorila na ugotovitve iz oddelka 3.7.2.1.1 začasne uredbe in poudarila, da je v točki (1) (uvodne izjave 760 do 789 začasne uredbe), ki se nanaša na odnos med dobavitelji vhodnih materialov in kitajsko vlado, ugotovila, da je kitajska vlada vsesplošno prisotna pri vsakodnevnem upravljanju v industrijskih združenjih in zasebnih družbah. Kar zadeva oblikovanje cen, se domače cene ne razlikujejo le od izvoznih ali mednarodnih, temveč je bilo tudi ugotovljeno, da so stalno nižje od izvoznih cen zaradi sektorskih politik, ki jih je kitajska vlada uvedla na Kitajskem (za ugotovitve o razlikah med kitajskimi domačimi in izvoznimi cenami glej uvodni izjavi 816 in 920 začasne uredbe). Razlika med kitajskimi domačimi cenami in svetovnimi cenami, razen Kitajske, je zajeta v uvodnih izjavah 858 do 860 začasne uredbe.

(500)

V zvezi s prevodom člena 46 statuta družbe CATL, tudi če se doda beseda „kadar“ pred „cene transakcij s povezanimi stranmi določa država“, to ne vpliva na vsebino ugotovitev Komisije. Dejansko besedilo nedvoumno vsebuje določbe, da zagotovo obstajajo primeri, v katerih cene transakcij s povezanimi stranmi določi država. Poleg tega kitajska vlada ni izpodbijala besedila člena 22 sistema upravljanja povezanih transakcij družbe CATL, ki vsebuje podobno določbo. Dalje, kitajska vlada je trdila, da se to določanje cen nanaša na pet različnih scenarijev, vendar ni predložila nobenih dokazov v podporo tej trditvi. V vsakem primeru ugotovitve temeljijo na razpoložljivih dejstvih, saj je kitajska vlada zavrnila sodelovanje, s pripombo o določenem elementu prevoda, vzetem iz konteksta drugih elementov in dokazov, na katere se je oprla Komisija, pa ni mogoče ovreči ugotovitev v zvezi s tem vprašanjem. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(501)

Trditve skupine Geely so bile splošne in neutemeljene. Komisija opozarja, da je bila izvedena obsežna raziskava o industrijskem združenju in njegovih članih ter da skupina Geely ni predložila nobenih dokazov v podporo svojim trditvam, da kitajska vlada proizvajalcem baterij ne daje pooblastil in navodil. Poleg tega Komisija poudarja, da združenji CBIA in CIAPS nista objavili celotnega seznama članov (uvodna izjava 767 začasne uredbe), zato bi lahko bilo, kot je že pojasnjeno v uvodni izjavi 485 te uredbe, v ti združenji včlanjenih še več dobaviteljev baterij. Poleg tega dejstvo, da je družba v tuji lasti, ne pomeni, da ne more biti javni organ (če so ji zaupana javna pooblastila), ter podredno, da ji kitajska vlada ne daje pooblastil in navodil. Kot je navedeno v uvodni izjavi 485 te uredbe, so tudi proizvajalci baterij v tuji lasti ravnali enako kot proizvajalci baterij v kitajski lasti. Na podlagi tega so bile te trditve zavrnjene.

(502)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju navedla, da se ne strinja z analizo, ki jo je Komisija izvedla v uvodnih izjavah 499 do 501, pri čemer je navedla, (a) da Komisija ni predložila dokazov, da se kitajska vlada vsesplošno vmešava v vsakodnevno poslovanje dobaviteljev vhodnih materialov; (b) da je dejstvo, da so domače cene vhodnih materialov nižje od izvoznih cen, posledica popolne konkurence na kitajskem trgu, kjer je povpraševanje po teh vhodnih materialih večje, in (c) da v prevodu člena 46 statuta družbe CATL in člena 22 sistema upravljanja povezanih transakcij družbe CATL, beseda „kadar“ bistvena za pravilno razumevanje vsebine te določbe. V zvezi s tem je kitajska vlada navedla, da je treba izraz „določa država“ razumeti v smislu hipotetične situacije in ne kot znak, da cene oblikuje država, in predložila zakon Ljudske republike Kitajske o cenah (81) ter osrednji katalog cen (82) kot dokaz, da baterije niso vključene v področje uporabe. Družba CATL je v zvezi s tem predložila tudi pripombe, v katerih je pojasnila, da člen 46 statuta družbe CATL in člen 22 sistema upravljanja transakcij v zvezi z družbo CATL določata okoliščine, v katerih ni potrebno, da skupščina delničarjev odobri transakcije s povezanimi stranmi, in da dejstvo, da skupščini delničarjev ni treba odobriti določitve cen za transakcije s povezanimi stranmi, če te temeljijo na ceni, ki jo določi država, ne pomeni, da se to dejansko zgodi, in še toliko manj, da se to zgodi na način, ki je relevanten za preiskavo akumulatorskih električnih vozil. Družba je dodala, da Komisija ni dokazala, da je vlada dejansko določala cene.

(503)

Komisija se s temi trditvami ni strinjala. Kar zadeva prvo in drugo trditev, sta bili obe pripombi splošni in neutemeljeni, Komisija pa je poudarila, da sta bili taki pripombi že obravnavani v uvodni izjavi 499 te uredbe in uvodni izjavi 751 začasne uredbe. Kar zadeva tretjo trditev o statutu družbe CATL, je Komisija analizirala dokaze, ki jih je predložila kitajska vlada. Čeprav osrednji katalog cen, ki ga je predložila kitajska vlada, ne vsebuje izrecnih določb o baterijah, to ne ovrže številnih dokazov, ki jih je zbrala Komisija. Kot prvo, taka določba sploh ne bi bila potrebna, če v tej industriji ne bi bilo primerov, v katerih bi cene določala država in/ali bi nanje vplivala. Drugič, vladno vmešavanje v določanje cen je bilo že obsežno obravnavano v oddelku 3.7.2.1.1, točka (b), začasne uredbe. Tretjič, dokazi o vplivu vlade pri določanju cen niso razvidni le iz številnih dokazov v začasni uredbi, temveč tudi iz drugih virov, kot so mnenja o izvajanju o pospeševanju visokokakovostnega razvoja industrije litijevih baterij, novih virov energije in novih materialov (83), ki jih je pripravila nacionalna komisija za razvoj in reforme province Fujian, kjer ima družba CATL sedež, in ki določajo, da morajo ustrezni oddelki in povezane vladne institucije „stalno zniževati stroške [litijevih baterij, novih virov energije in novih materialov]“. Komisija je opozorila, da je to sicer dodaten dokaz o nadziranju stroškov, vendar je vladni nadzor nad cenami surovin za baterije zajet že v uvodni izjavi 751 začasne uredbe. Komisija je te trditve zato zavrnila.

(504)

Predhodne pripombe kitajske vlade v zvezi z javnimi organi iz uvodne izjave 474 te uredbe in pripombe iz uvodne izjave 502 te uredbe ter ugovori nanje veljajo tudi za dobavitelje LFP, ki delujejo kot zasebni subjekti, ki jim kitajska vlada daje pooblastila ali navodila.

(505)

Ker ni bilo drugih pripomb, se potrdijo sklepi iz uvodnih izjav 822 do 840 začasne uredbe.

(506)

Ker ni bilo pripomb glede ugodnosti, se potrdijo ugotovitve iz uvodnih izjav 841 do 855 začasne uredbe.

(507)

Po začasnem razkritju je skupina Geely Group trdila, da zagotavljanje baterij ni specifično za proizvajalce akumulatorskih električnih vozil, pri čemer je trdila, da ni omejitev v zvezi s tem, komu se baterije lahko prodajajo, saj jih je še vedno mogoče kupiti v vseh industrijskih panogah in na vseh trgih, ter da Komisija ni preučila, ali subvencijska shema temelji na objektivnih merilih ali pogojih v smislu člena 4(2), točka (b), osnovne uredbe. Nazadnje je skupina Geely trdila, da proizvodnja baterij ni izključno ali primarno usmerjena v industrijo vozil na pogon z novimi viri energije/akumulatorskih električnih vozil.

(508)

Komisija je najprej opozorila, da je bil sklop ukrepov kitajske vlade usmerjen v korist le nekaterih industrij, vključno z domačo industrijo akumulatorskih električnih vozil. Čeprav izkrivljanja na področju baterij koristijo tudi drugim izdelkom, ki niso akumulatorska električna vozila, je ugodnost izrecno omejena, saj je na voljo le nekaterim industrijam na Kitajskem, in sicer le tistim v vrednostni verigi baterij. Ukrepi so zato specifični v skladu s členom 4(2), točka (a), osnovne uredbe. Poleg tega skupina Geely ni navedla nobenih elementov niti predložila nobenih dokazov, da bi bili v zadevnem primeru izpolnjeni pogoji iz člena 4(2), točka (b), osnovne uredbe in člena 2.1, točka (a), Sporazuma SCM. Ker je sklop ukrepov kitajske vlade izpolnjeval zahteve iz člena 4(2), točka (a), osnovne uredbe, so bile trditve zavrnjene.

(509)

Po dokončnem razkritju je skupina Geely Group trdila, da je bila analiza Komisije protislovna in ni vsebovala zadostnih dokazov, saj Komisija (a) ni imela dostopa do vseh informacij o članstvu družb v združenjih CBIA in CIAPS ter (b) pri določitvi specifičnosti s pravnega vidika ni predložila utemeljenega in ustreznega pojasnila svojih ugotovitev, v svojih sklepih pa je izrecno priznala, da izkrivljanje oskrbe z baterijami koristi tudi proizvajalcem akumulatorskih električnih vozil, in ni izpodbijala dejstva, da je baterije še vedno mogoče kupiti v različnih industrijah in na različnih trgih. Iz zgoraj navedenih razlogov skupina Geely trdi, da Komisija ni mogla pravilno sklepati, da je zagotavljanje baterij specifično s pravnega vidika, in da ni dokazov, da organ, ki dodeljuje subvencije, ali zakonodaja, v skladu s katero ta organ deluje, izrecno omejuje dostop do subvencije, kot je navedla Komisija.

(510)

Komisija je v zvezi s prvo trditvijo skupine Geely poudarila, da je, kot je potrjeno v uvodni izjavi 485 te uredbe, Komisija je med preveritvenim obiskom pri kitajski vladi zahtevala seznam vseh članov združenja CBIA, ki ga kitajska vlada ni hotela predložiti. Ker kitajska vlada ni predložila informacij in ker ni uradnih javnih podatkov, ki bi vključevali celoten seznam članov združenj CBIA in CIAPS, je Komisija sklepala, da bi lahko bilo v ta združenja včlanjenih še več dobaviteljev baterij. Poleg tega je Komisija kljub nesodelovanju kitajske vlade in nepreglednosti industrijskih združenj izvedla podrobno analizo udeležbe družb v industrijskih združenjih. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 767 začasne uredbe, je Komisija lahko preverila udeležbo družb v združenjih CBIA in CIAPS ter drugih industrijskih združenjih tako, da je preučila njihova letna poročila in druge informacije, ki so na voljo na spletu, kot je seznam članov njihovih izvršnih organov. Komisija je drugo trditev skupine Geely obravnavala že v uvodni izjavi 508 te uredbe. Obe trditvi sta bili zato zavrnjeni.

(511)

Ker ni bilo drugih pripomb, se potrdijo ugotovitve iz uvodnih izjav 856 in 857 začasne uredbe.

(512)

Kitajska vlada je po začasnem razkritju trdila, da referenčna vrednost ne bi smela izključevati kitajskih tržnih cen zaradi naslednjih dejstev:

(513)

V zvezi s trditvijo kitajske vlade in družbe Geely, katere pripombe so povzete v uvodni izjavi 515 te uredbe, da bi se morala uporabljena referenčna vrednost nanašati na prevladujoče tržne razmere za zadevno blago v državi, kjer se dobava opravi, je Komisija opozorila, da je v svoji analizi javnega organa ter dajanja pooblastil in navodil upoštevala ustrezne sektorske politike, zlasti glede cen, iz oddelka 3.7.2.1.1 začasne uredbe in zlasti iz točke (3)(b). Poleg tega so dodatne raziskave, ki podpirajo dokaze o nadzorovanju cen s strani vlade, zajete v uvodnih izjavah 541 in 542 te uredbe. Glede na ugotovitve iz oddelka 3.7.2.1 ter uvodnih izjav 846 in 918 začasne uredbe je Komisija ugotovila, da se z veljavnimi sektorskimi politikami na Kitajskem izkrivljajo cene baterij na celotnem domačem trgu. Zato je Komisija ugotovila, da pogojev, ki prevladujejo na Kitajskem, na podlagi dejanskih stroškov, cen in drugih dejavnikov, ki so na voljo v tej državi, ni bilo mogoče prilagoditi z ustreznim zneskom, ki bi odražal običajne tržne pogoje. Zato je morala Komisija uporabiti referenčne cene na svetovnem trgu v skladu s členom 6, točka (d)(ii), osnovne uredbe.

(514)

Poleg tega se v nasprotju s tem, kar je kitajska vlada trdila v drugi točki, ni uporabila cena baterij nikelj-mangan kobaltovega oksida kot cena baterij LFP. Kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 847 in 859 začasne uredbe, so podatki organizacije BMI omogočili izračun referenčnih vrednosti za obdobje preiskave glede na kemijsko sestavo, in sicer LFP ter NMC. Še več, kot je navedeno v isti uvodni izjavi, se je upoštevalo tudi tehtanje različnih kemijskih podsestav baterij NMC (111, 523, 622, 811). Drugič, kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 843 do 855 začasne uredbe, je Komisija v skladu s členom 6, točka (d)(ii), osnovne uredbe štela, da so kitajske domače cene izkrivljene. V vsakem primeru kitajske povprečne cene, o katerih je poročala organizacija BMI, izvirajo od kitajskih akterjev na trgu. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 859 začasne uredbe, so bile zato kitajske povprečne cene izključene iz referenčne cene organizacije BMI. Uporabljena referenčna vrednost organizacije BMI je zato odražala svetovne povprečne cene celic na kW/h za baterije LPF oziroma NMC. Če bi se Komisija oprla na referenčne vrednosti, vključno s (tudi) kitajskimi cenami, na katere je vplivalo izkrivljanje zaradi posredovanja kitajske vlade, te referenčne vrednosti po definiciji ne bi bile primerne za izračun ugodnosti. Nazadnje, kitajska vlada ni predložila nobenih dokazov o tem, kako se lahko količina in pogoji nakupa baterij na Kitajskem razlikujejo od količine in pogojev, ki jih je sporočila organizacija BMI. Trditev je bila zato zavrnjena.

(515)

Skupina Geely je predložila naslednje navedbe:

(516)

V zvezi z drugimi trditvami družbe Geely je Komisija poudarila naslednje:

(517)

Kar zadeva trditve o prilagoditvah, je Komisija, prvič, kot je navedeno v uvodnih izjavah 858 in 859 začasne uredbe ter posebnem razkritju skupine Geely, analizirala informacije v spisu v zvezi s transferno ceno, da bi ugotovila, ali se transakcije nakupa baterij lahko štejejo za izvedene pod običajnimi tržnimi pogoji. Vendar informacije v spisu, tj. sporazumi in pogodbe o cenah, ki jih je predložila skupina Geely, niso vključevale nobenih informacij v zvezi s tem, iz katerih bi bile razvidne cene, ki so jih povezani dobavitelji zaračunavali skupini Geely in drugim neodvisnim strankam. Tako Komisija ni mogla določiti, ali so bile cene, plačane povezanim dobaviteljem, pod običajnimi tržnimi pogoji in ali lahko uporabi take cene. Zato je Komisija navedene povezane cene nadomestila s ceno na kW/h za podobno vrsto baterije, plačano nepovezanim dobaviteljem. Čeprav je skupina Geely trdila, da je predložila primer pogodbe za nakup baterij med povezanimi subjekti skupine Geely s sklicevanjem na tržno ceno surovin, iz take pogodbe ni bilo razvidno, da so bile cene, plačane med temi povezanimi subjekti za nakup baterij, pod običajnimi tržnimi pogoji, niti niso bila vključena neodvisna vrednotenja teh tržnih cen.

(518)

Drugič, v zvezi z nakupi skupine Geely od povezanega dobavitelja, družbe CATL, sta se ti dve družbi zaradi obstoja skupnih podjetij med skupino Geely in družbo CATL v okviru tega postopka šteli za povezani, zato so se nakupi, ki jih je družba Geely opravila pri tem dobavitelju, šteli za transakcije med povezanimi strankami.

(519)

Tretjič, trditev, da je Komisija zgolj nadomestila cene za povezane dobavitelje s ceno na kilovatno uro (kW/h), plačano nepovezanim dobaviteljem, ni pravilna. V skladu z uvodno izjavo 859 začasne uredbe so bile cene med povezanimi strankami v skupini Geely nadomeščene s ceno na kW/h za primerljive izdelke nepovezanih dobaviteljev. To pomeni, da je bila cena, ki jo je določen subjekt skupine Geely plačal svojemu nepovezanemu dobavitelju, uporabljena za ustrezno kemijsko sestavo baterij (LFP in NMC) in vrsto baterije (celica, modul ali paket). V primerih, ko isti subjekt družbe Geely ni kupoval od nepovezanih dobaviteljev, kot je navedeno v uvodni izjavi 859 začasne uredbe, je bila uporabljena tehtana povprečna cena na kW/h za podobne izdelke na ravni skupine Geely. Ta pristop se je dosledno uporabljal na podlagi kW/h ob upoštevanju kemijske sestave baterij (LFP in NMC) in vrste baterije (celica, modul ali paket).

(520)

Četrtič, Komisija se ni omejila na uporabo povprečne referenčne cene za vse vrste baterij. Ko je skupina Geely poročala o nakupih baterij z različnimi zmogljivostmi kW/h (npr. 143/120/88 kW/h), je Komisija upoštevala največjo zmogljivost, kar je bil najbolj konzervativen pristop. Poleg tega družbe skupine Geely niso sistematično poročale niti o različnih kemijskih podsestavah baterij NMC (111, 523, 622, 811) niti o oblikah baterij (npr. vrečke), prav tako pa te podrobnosti niso bile navedene v okvirnih pripombah. Zato Komisija teh posebnosti ni mogla uporabiti za skupino Geely. Trditev, da se baterije NMC (tip NCM111) in baterije v vrečkah ne uporabljajo v akumulatorskih električnih vozilih skupine Geely, namenjenih za trg EU, in bi jih bilo treba izključiti iz izračunov, v nobenem primeru ni upoštevna. Ker je zagotavljanje baterij za plačilo, nižje od primernega, pomenilo ugodnost za celotno proizvodnjo akumulatorskih električnih vozil in ne le za izvoz v Unijo, je ugodnost, izračunana za nakup baterij, v skladu s členom 7(2) osnovne uredbe določena za vsa akumulatorska električna vozila, ki jih je proizvedla skupina, ne glede na njihov namembni kraj.

(521)

Petič, v zvezi s trditvijo, da nekatere baterije niso bile uporabljene v proizvodnji akumulatorskih električnih vozil ali akumulatorskih električnih vozil za izvoz v Unijo, zato bi jih bilo treba izključiti, je Komisija ugotovila, da je bilo vzorčenim proizvajalcem izvoznikom naročeno, naj poročajo o vseh svojih nakupih baterij za proizvodnjo akumulatorskih električnih vozil. Natančneje, poleg podrobnosti o vsaki nakupni transakciji so morali izvozniki navesti model akumulatorskega električnega vozila, za katerega je bila uporabljena vsaka baterija. Zato so bile upoštevane vse transakcije za nakupe baterij, izračunana ugodnost pa je bila izražena na podlagi skupnega števila proizvedenih akumulatorskih električnih vozil ne glede na njihov namembni kraj. Skupina SAIC je trdila, da Komisija v skladu s členom 28(3) osnovne uredbe ne bi smela prezreti informacij o nakupih baterij, ki jih je skupina SAIC predložila v obliki povzetka, in se namesto tega opreti na informacije, ki jih je kot razpoložljiva dejstva predložil drug proizvajalec izvoznik.

(522)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 348 začasne uredbe, je Komisija menila, da je skupina SAIC namerno zadržala informacije, ki so bile takoj na voljo, in je zato Komisiji povzročila nepotrebne težave pri oblikovanju dovolj natančnih ugotovitev. Poleg tega je Komisija, kot je navedeno v uvodni izjavi 349, sklenila, da točnosti omejenih informacij, ki jih je predložila skupina SAIC v zvezi z vrednostjo ali količino, ni bilo mogoče preveriti. Iz teh razlogov in v skladu s členom 28(3) se Komisija ni mogla opreti na informacije, ki jih je predložila skupina SAIC. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(523)

Skupina SAIC je trdila tudi, da sklepi iz uvodne izjave 700 začasne uredbe niso bili ustrezno utemeljeni, saj Komisija ni pojasnila razlogov, zakaj je bilo smiselno uporabiti informacije druge skupine proizvajalcev izvoznikov v zvezi z nakupi baterij. Natančneje, sklicevala se je na uvodno izjavo 811 začasne uredbe, v kateri je Komisija sklenila, da se informacije v zvezi s skupino Geely „same po sebi niso štele za zadostne za oblikovanje smiselnih sklepov o tem, kako je vladni nadzor nad industrijskim združenjem za napajalne baterije vplival na cene baterij, zaračunanih proizvajalcem akumulatorskih električnih vozil“. Zato je skupina SAIC menila, da je ta subvencijska shema privedla do najvišje stopnje subvencije, izračunane za enotno subvencijsko shemo za skupino SAIC, ki ima lahko resne finančne posledice.

(524)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 318 začasne uredbe, je skupina SAIC predložila le delne informacije v zvezi s svojimi nakupi baterij, katerih točnosti v smislu vrednosti in količine Komisija ni mogla preveriti. Komisija je zato skupino SAIC obvestila, da namerava uporabiti razpoložljiva dejstva v smislu člena 28 osnovne uredbe, in jo pozvala, naj predloži pripombe. Pripombe, ki jih je predložila skupina SAIC, niso spremenile ocene Komisije, tako da je morala Komisija uporabiti razpoložljiva dejstva.

(525)

V zvezi s tem je Komisija uporabila informacije, ki so bile na voljo v spisu; tj. informacije od druge neintegrirane skupine proizvajalcev izvoznikov, ki so kupili podobne baterije in proizvedli podobne modele akumulatorskih električnih vozil. To je bila edina neintegrirana vzorčena skupina, ki je v obdobju preiskave kupovala baterije ter imela znatno domačo prodajo in izvoz akumulatorskih električnih vozil. Dejstvo, da se informacije v zvezi s skupino Geely glede učinka vladnega nadzora nad združenjem industrije električnih baterij na cene baterij, ki se zaračunavajo proizvajalcem akumulatorskih električnih vozil, same po sebi niso štele za zadostne, ne izključuje uporabe informacij o nakupih baterij skupine Geely v smislu cen in ustreznega izračuna ugodnosti kot upoštevnih dejstev, ki so na voljo v spisu. Zlasti uvodna izjava 811 začasne uredbe se nanaša na drugo vprašanje, povezano z ugotavljanjem učinka vladnega nadzora nad cenami baterij. Edini sklep v tej uvodni izjavi je bil, da zaradi manjšega tržnega deleža in obsega prodaje baterij skupine Geely takega nadzora ni bilo mogoče določiti samo na tej podlagi. V tej uvodni izjavi ni bila obravnavana zanesljivost cen baterij skupine Geely, niti podan sklep, da take cene baterij niso reprezentativne za cene baterij na kitajskem domačem trgu. V skladu s členom 28 osnovne uredbe so bile te cene baterij skupine Geely dejansko najprimernejša referenčna vrednost v spisu glede na stopnjo integracije skupine in vrste zadevnih baterij. Poleg tega je Komisija, kot je navedeno v uvodni izjavi 860 začasne uredbe in v skladu s položajem skupine SAIC, iz izračuna ugodnosti izključila nekatere baterije za modele akumulatorskih električnih vozil, ki niso bili podobni tistim, ki jih je prodajala skupina SAIC.

(526)

Skupina SAIC je bila na začetku preiskave in med izmenjavami mnenj v zvezi z morebitno uporabo razpoložljivih dejstev tudi obveščena, da je lahko po uporabi razpoložljivih dejstev izid preiskave za stran manj ugoden, kot bi bil, če bi sodelovala. V vsakem primeru skupina SAIC v zvezi s tem ni predlagala nobenega alternativnega vira informacij. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena. Na podlagi navedenega in določb iz uvodnih izjav 700 in 860 začasnih ukrepov je Komisija menila, da so bile informacije v zvezi s skupino Geely ustrezno nadomestilo za potrebne informacije za oblikovanje ugotovitev za skupino SAIC, in pojasnila razloge, zakaj je bilo smiselno uporabiti informacije druge skupine proizvajalcev izvoznikov v zvezi z nakupi baterij.

(527)

Družba Tesla (Shanghai) je v svojih pripombah po objavi začasne uredbe trdila, da v zvezi z zagotavljanjem baterij in njihovih ključnih vhodnih materialov niso bile zagotovljene ugodnosti zaradi posebnih okoliščin v zvezi z javnimi naročili, ki jih zaradi zaupnosti ni bilo mogoče razkriti v uredbi. Iz razlogov, pojasnjenih v posebnem razkritju temu proizvajalcu izvozniku, je bila trditev zavrnjena.

(528)

Po dokončnem razkritju je družba Tesla Shanghai predložila pripombe o dodelitvi ugodnosti za baterije. Te pripombe so bile delno sprejete in obravnavane v razkritju za posamezno družbo.

(529)

Več sodelujočih proizvajalcev izvoznikov je vložilo pripombe v zvezi z zneskom subvencije, določenim na podlagi podatkov organizacije BMI, ki jih je uporabila Komisija, vključno z metodološko izbiro in obstojem tiskarskih napak. Poleg teh trditev je Komisija podrobneje analizirala ustrezne podatke, ki so bili na voljo pri organizaciji BMI, in metodologijo, uporabljeno za določitev ustrezne referenčne vrednosti za količinsko opredelitev zneska subvencije, ki izhaja iz tega programa.

(530)

Komisija je zlasti ugotovila, da je bilo glede na podatke organizacije BMI v obdobju preiskave kitajsko lokalno povpraševanje po baterijskih celicah znatno manjše od kitajske proizvodnje na trgu. V obdobju preiskave je presežek Kitajske dejansko znašal 43 %. Taka presežna ponudba kitajskih baterij na Kitajskem je bila posledica specifičnih politik in posegov kitajske vlade, kot je podrobno opisano v oddelku 3.7.2.1 začasne uredbe, kar je povzročilo čezmerno proizvodnjo in potrebo po izvozu po nizkih cenah, da bi se čezmerna proizvodnja razporedila na druge trge, s čimer bi se pokril primanjkljaj navedenega vhodnega materiala. Podrobnejša analiza naborov podatkov, ki so na voljo pri organizaciji BMI, in sicer podatkov o ponudbi in povpraševanju po baterijskih celicah na različnih geografskih območjih, je dejansko pokazala, da je bil v obdobju preiskave primanjkljaj v Evropi približno 300-odstoten, v Severni Ameriki pa približno 200-odstoten (tj. na teh trgih je bilo povpraševanje po baterijskih celicah bistveno večje od dejanske domače ponudbe). Ta primanjkljaj je zapolnil kitajski izvoz (85) dela kitajske presežne proizvodnje, ki je celo presegala primanjkljaj na vseh geografskih območjih. Iz podrobne analize podatkov organizacije BMI o ponudbi in povpraševanju na različnih geografskih območjih je razvidno, da je imel azijsko-pacifiški trg (brez kitajskih podatkov) (podatki za azijsko-pacifiško regijo (razen Kitajske)) najmanjši primanjkljaj, tj. 9 % v obdobju preiskave. Poleg tega so podatki na tem trgu pokazali presežek v višini 24 % v letu 2022 in primanjkljaj v višini 21 % v letu 2023. Analiza je nadalje pokazala, da so bile cene v drugih regijah z znatnim kitajskim uvozom veliko nižje kot v azijsko-pacifiški regiji (razen Kitajske). To kaže, da višja kot sta bila odstotek in ponudba presežnih baterij s kitajskega trga na regionalnih trgih, nižje so bile cene ustreznih naborov podatkov za take trge v obdobju preiskave.

(531)

Zato je Komisija menila, da je primerno uporabiti podatke z azijsko-pacifiškega trga (razen Kitajske) in ne podatkov z vseh trgov, na katere je vplival kitajski subvencionirani izvoz. Zlasti zaradi nesodelovanja kitajske vlade in kitajskih proizvajalcev baterij ter nedostopnosti drugih zanesljivih informacij je Komisija uporabila cene organizacije BMI v azijsko-pacifiški regiji (razen Kitajske). Uporabljena referenčna vrednost je vsebovala dejanske cene za zadnje četrtletje leta 2022 glede na presežek, ugotovljen v navedenem letu. Nasprotno pa so bile referenčne cene organizacije BMI ob upoštevanju, da je bil glede na tržne razmere leta 2023 na tem trgu primanjkljaj, v prvih treh četrtletjih leta 2023 prilagojene glede na razliko v ceni med azijsko-pacifiško regijo (razen Kitajske) in Kitajsko za zadnje četrtletje leta 2022, ki je v povprečju znašala 12 %.

(532)

Poleg tega je Komisija v uvodni izjavi 813 začasne uredbe navedla, da je bila referenčna vrednost, uporabljena v začasni fazi, izračunana na konservativni podlagi, ker so bile cene organizacije BMI navedene na podlagi cene franko tovarna in zato niso vključevale stroškov prevoza. Ta ugotovitev je potrjena na ravni celotne države, saj dokazi v spisu kažejo, da je večina kupljenih baterij izdelana na podlagi franko tovarna. Vendar je Komisija po potrebi dodala dejanske stroške pošiljanja, ki so jih plačali proizvajalci izvozniki, ki so kupili baterije na podlagi dobavnih pogojev, ki niso franko tovarna.

(533)

Po ponovnem razkritju se družba Tesla Shanghai ni strinjala z utemeljitvijo revidiranih referenčnih podatkov organizacije BMI. Zlasti se ni strinjala s sklepom Komisije, da višja kot sta bila odstotek in ponudba presežnih baterij s kitajskega trga na regionalnih trgih, nižje so bile cene ustreznih naborov podatkov za take trge v obdobju preiskave, pri čemer je trdila, da podatki organizacije BMI o cenah in povpraševanju ne potrjujejo te predpostavke.

(534)

Vendar je Komisija ponovno potrdila svoj sklep na podlagi podatkov organizacije BMI. V obdobju preiskave je primanjkljaj baterij v Evropi in Severni Ameriki znašal približno 200–300 %, povprečna cena baterije NMC v teh regijah pa je bila približno 130–134 USD/kWh. Nasprotno je primanjkljaj baterij v azijsko-pacifiški regiji (razen Kitajske) znašal le približno 9 %, povprečna cena pa je bila višja kot v Evropi in Severni Ameriki. Družba naj bi napačno razlagala utemeljitev Komisije s trditvijo, da so „podatki v nasprotju s tem, da je razlika v cenah med regionalnimi cenami in kitajskimi cenami manjša, kadar obstaja primanjkljaj“. Odločitev Komisije, da namesto podatkov z vseh trgov, ki jih ogroža kitajski subvencionirani izvoz, uporabi podatke z azijsko-pacifiškega trga (razen Kitajske), ni temeljila na razliki v cenah med kitajskimi cenami in cenami v drugih regijah. Poleg tega se razlika v ceni med kitajskim trgom in evropskim ali severnoameriškim trgom v vseh razpoložljivih obdobjih šteje za nezanesljivo, saj sta nanjo znatno vplivala velik primanjkljaj v ponudbi baterij in posledično povečan kitajski izvoz.

(535)

Družba Tesla Shanghai se prav tako ni strinjala s prilagoditvijo cen v azijsko-pacifiški regiji (razen Kitajske), ki jo je Komisija izvedla za prva tri četrtletja leta 2023 (Komisija je menila, da so na te cene že vplivale tržne razmere, ki so v tem obdobju kazale primanjkljaj na navedenem trgu). Družba je trdila, da bi bilo treba cene baterij na Kitajskem prilagoditi navzgor.

(536)

Komisija se s tem predlogom ni strinjala, saj je s svojo analizo v tej preiskavi dosledno potrjevala, da so bile kitajske cene baterij znatno subvencionirane in zato niso mogle biti zanesljiva podlaga za tako prilagoditev.

(537)

Komisija je dejansko ceno baterije v azijsko-pacifiški regiji (razen Kitajske) v zadnjem četrtletju leta 2022 opredelila kot najzanesljivejšo referenčno vrednost, na kateri je temeljila prilagoditev, glede na presežek, ugotovljen v tej regiji leta 2022. Zato se utemeljitve družbe zavrnejo.

(538)

Stopnja subvencije, določena v zvezi s to subvencijo v obdobju preiskave za vzorčene proizvajalce izvoznike in družbo, ki je bila deležna individualne preiskave:

Zagotavljanje baterij za plačilo, nižje od primernega

(539)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 470 te uredbe, so se pripombe kitajske vlade o dobaviteljih vhodnih materialov, ki so delovali kot javni organi, nanašale tako na proizvajalce baterij kot na proizvajalce LFP. Komisija je te pripombe obravnavala v uvodnih izjavah 471 in 472, 480 ter 482 do 484 te uredbe.

(540)

Po začasnem razkritju je skupina BYD trdila, da analiza dobaviteljev LFP ni vsebovala dejanskih dokazov in da noben dokument ni pokazal, da so dobavitelji LFP prodajali izdelke skupini BYD za izvajanje ciljev politike. Skupina BYD je kot dokazno gradivo ponovno predložila dobavno knjigo za LFP. Poleg tega je dodala, da preiskava ni pokazala, da združenja usmerjajo svoje člane k sprejemanju gospodarskih odločitev v korist industrije akumulatorskih električnih vozil. Po mnenju skupine BYD Komisija ni predložila dokazov, da je država na združenje izrecno prenesla pooblastila. Na podlagi tega je skupina BYD trdila, da ni dovolj zanesljivih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da dobavitelji LFP delujejo kot javni organi in da njihove dobave blaga spadajo med blago za plačilo, nižje od primernega, zato ni razloga, da ne bi sprejeli domačih cen.

(541)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 864 začasne uredbe, se je štelo, da je kitajski trg izkrivljen zaradi veljavnih nacionalnih in sektorskih politik ter povezanih ukrepov, zlasti tistih, ki se nanašajo na oblikovanje cen. Zato se šteje, da je bil vpliv prisoten pri vseh nakupih LFP s strani skupine BYD v obdobju preiskave. Ta ocena temelji na razumevanju, da vsi dobavitelji na domačem trgu poslujejo v skladu s politikami in drugimi oblikami vmešavanja kitajske vlade v enakih izkrivljenih tržnih pogojih. Zato se je štelo, da so prevladujoči tržni pogoji na Kitajskem izkrivljeni, uporaba člena 6, točka (d)(ii), pa je bila upravičena. Komisija tudi opozarja, da zaradi nesodelovanja kitajske vlade (oddelek 3.3.1.2 začasne uredbe) ni prejela nobenih informacij o značilnostih kitajskega domačega trga vhodnih materialov in je zato morala uporabiti razpoložljiva dejstva. Poleg tega razlike v cenah med dobavitelji, ki so skupini BYD dobavljali LFP, ne vplivajo na oceno Komisije; kot je bilo že ugotovljeno v uvodni izjavi 891 začasne uredbe, so cene LFP, dobavljenega skupini BYD, v obdobju preiskave sledile popolnoma drugačnim trendom kot kitajske izvozne cene (uvodna izjava 920 začasne uredbe). Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(542)

Kot je že zajeto v točki (a)(3)(b) oddelka 3.7.2.1.1 in uvodnih izjavah 744 do 757 začasne uredbe, je Komisija ugotovila, da zagotavljanje baterij in njihovih vhodnih materialov ureja kitajska vlada, da bi znižala cene v korist industrije akumulatorskih električnih vozil. Dodatni dokazi o cenovnem nadzoru nad vhodnimi materiali za baterije, ki ga je zahtevala kitajska vlada, so na voljo v delovnem načrtu ministrstva za industrijo in informacijsko tehnologijo za stabilizacijo rasti v industriji neželeznih kovin (86) objavljenem septembra 2023. Dejansko je eden od glavnih ciljev „okrepiti stabilnost ponudbe in cen ključnih izdelkov“ z „vzpostavitvijo povezovalne platforme za ponudbo in povpraševanje višje in nižje v proizvodni verigi, usmerjanjem podjetij za razvoj virov neželeznih kovin in talilnic k podpisu dolgoročnih sporazumov o naročilih z uporabniki nižje v proizvodni verigi in stabilizacijo ponudbe ključnih proizvodov, kot so baker, aluminij in litij, [ter] izboljšanjem mehanizma za zgodnje opozarjanje z rdečo, rumeno in modro barvo za dobavo surovin v razsutem stanju, okrepitvijo usmerjanja pričakovanj ter preprečevanjem velikih nihanj cen in zlonamernih špekulacij […], podpirati ključna podjetja pri izvajanju komercialnih rezerv ter znanstveno in pravilno urejati razmerje med ponudbo in povpraševanjem na trgu“ (87). Sodelovanje med akterji, ki so višje in nižje v prodajni verigi, za stabilizacijo ponudbe in povpraševanja, nadzor nad nihanjem ponudbe in cenami so navodila, ki so že vključena v prejšnje načrte, kot sta akcijski načrt za baterije iz leta 2017 in obvestilo o industriji baterij (glej uvodne izjave 746 do 750 začasne uredbe). To ne potrjuje le, da kitajska vlada nadzoruje cene že od leta 2017, temveč tudi, da se ta prizadevanja nadaljujejo v celotnem obdobju preiskave in po njem.

(543)

Poleg osrednjih načrtov, s katerimi je potrjen nadzor pri določanju cen, ki ga izvaja in zahteva kitajska vlada ter ki je že zajet v točki 2 oddelka 3.7.2.1.1 in zlasti uvodni izjavi 751 začasne uredbe, je Komisija našla dodatne dokaze o industrijskih združenjih, ki oblikujejo industrijske politike in izvajajo vladne naloge, kot so stabilizacija pričakovanj glede ponudbe in povpraševanja ter nadzor nihanja cen. To ponazarjajo najnovejše izjave, ki jih je podal Ge Hongli, partijski sekretar in predsednik združenja CNMIA (88). Kot je že obravnavano v uvodni izjavi 94 Izvedbene uredbe (EU) 2023/1618, je CNMIA industrijsko združenje, v katerem KPK posega v operativno odločanje. V tej socialni organizaciji so, tako kot v več industrijskih združenjih organizacije za krepitev partije vključene v njeno strukturo (89) (kot je navedeno v uvodni izjavi 779 začasne uredbe). Združenje CNMIA je „temeljito izvajalo odločitve in ureditve centralnega komiteja KPK in državnega sveta ter sodelovalo z ustreznimi oddelki pri oblikovanju, objavi in razlagi industrijskih politik, kot so smernice za prilagajanje industrijske strukture, delovni načrt za stabilizacijo rasti v industriji neželeznih kovin in metode zbiranja prihodkov od prenosa rudarskih pravic; […] kot odziv na vzpone in padce cen strateških vrst kovin, kot sta litij in silicij, pomagalo vladnim službam pri krepitvi komunikacije s podjetji višje in nižje v prodajni verigi ter si prizadevalo za stabilizacijo tržnih pričakovanj; […] podpisalo sporazume o strateškem sodelovanju z več kot desetimi lokalnimi vladami krajev, kot so Anhui, Jiangxi, Gansu in Guangxi, ki učinkovito spodbujajo racionalno zasnovo regionalnih industrij in regionalno usklajen razvoj ter močno podpirajo preoblikovanje in nadgradnjo lokalnih industrij“. [poudarek dodan]

(544)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila, da izjava združenja CNMIA, na katero se je Komisija oprla v uvodni izjavi 543 te uredbe, ni relevantna, saj se nanaša na popolnoma drugačno združenje, vsekakor pa ni skladna z zabeleženimi dokazi. Poleg tega je kitajska vlada trdila, da Komisija ni odgovorila na pripombe o dobaviteljih surovin kot javnih organih prek njihove udeležbe v industrijskih združenjih. Kitajska vlada je ponovila, da udeležba teh dobaviteljev v industrijskih združenjih ne pomeni, da so javni organi, in da Komisija ni pojasnila, kako ta združenja nadzorujejo določanje cen in posegajo vanj.

(545)

Komisija je opozorila, da je bil citat združenja CNMIA uporabljen v podporo ugotovitvam Komisije, da industrijska združenja niso neodvisni organi brez nadzora države, zato so pomembna za to preiskavo. V zvezi s trditvami kitajske vlade, da Komisija ni odgovorila na njeno pripombo o javnih organih, je Komisija že v uvodni izjavi 539 te uredbe pojasnila, da se pripombe kitajske vlade o dobaviteljih vhodnih materialov, ki delujejo kot „javni organi“, nanašajo tako na proizvajalce baterij kot na proizvajalce LFP. Komisija je te pripombe obravnavala v uvodnih izjavah 471 in 472, 480 ter 482 do 484 te uredbe. Trditve so se zato štele za brezpredmetne.

(546)

Po dokončnem razkritju je skupina BYD ponovno predložila svoje pripombe, v katerih je navedla, da v analizi Komisije ni dejanskih dokazov, da so bile komercialne dejavnosti dobaviteljev LFP in njihovo ravnanje na trgu strukturirani in razviti za uresničevanje ciljev politike kitajske vlade, ter dodala, da članstvo v industrijskem združenju ali obstoj strankarske organizacije v družbi ne pomenita, da so dobavitelji LFP izgubili svojo sposobnost neodvisnega odločanja, korporacijska pooblastila in splošen finančni nadzor, ki jih imajo v skladu z veljavno kitajsko zakonodajo. Poleg tega je skupina BYD poudarila, da je dejstvo, da so cene LFP, dobavljenega skupini BYD, sledile popolnoma drugačnim trendom v primerjavi z izvoznimi cenami, nepomembno, saj imajo različni trgi različne cene. Nazadnje je skupina BYD trdila, da dejstvo, da so se cene LFP razlikovale glede na dobavitelja, kaže, da se cene določajo glede na povpraševanje in ponudbo na trgu ter da to ni povezano s cilji politike kitajske vlade.

(547)

Komisija je del teh pripomb obravnavala že ob dokončnem razkritju v uvodnih izjavah 541 do 543 te uredbe. Trditve o neodvisnem odločanju dobaviteljev LFP so bile ovržene z dokazi iz začasne uredbe (uvodne izjave 779, 786, 787, 877), medtem ko so gibanja domačih in izvoznih cen LFP obravnavana v uvodnih izjavah 905 in 920 začasne uredbe, ki potrjujejo, da dobavitelji LFP na kitajskem domačem trgu ne delujejo kot udeleženci na prostem trgu in ne sprejemajo ekonomsko razumnih odločitev. Komisija je te trditve zato zavrnila.

(548)

Po začasnem razkritju je Komisija našla dodatne dokaze o družbi Hunan Yuneng New Energy Materials Co., Ltd. in njenih hčerinskih družbah, ki izvajajo nacionalne politike in delujejo kot javni organi, kot je navedeno v oddelku 3.7.2.2.1, točka (a), začasne uredbe. Prvič, nedavne izjave občinske ljudske vlade Xiangtana (90) potrjujejo, da se družba Hunan Yuneng New Energy Materials ne upravlja le kot podjetje v delni državni lasti (glej uvodno izjavo 881 začasne uredbe), temveč tudi kot podjetje, ki pospešuje razvoj mesta Xiangtan in nazadnje države. V oddelku, ki se osredotoča na „[o]ptimizacijo in integracijo platform podjetij v državni lasti“, je navedeno, da si vlada Xiangtana prizadeva „[i]ntegrirati industrijsko investicijsko skupino in elektrokemično skupino v elektrokemično industrijsko investicijsko skupino, aktivno zgraditi prvovrstno tržno usmerjeno podjetje, ki ima dve družbi, ki kotirata na borzi, in si prizadeva postati vodilna na Kitajskem na področju materialov za baterije, namenjene za pogon z novimi viri energije. Februarja [2023] je bila družba Hunan Yuneng New Energy Company, v katero je vlagala in imela v njej delež družba Electrochemical Group, uspešno uvrščena na rastoči podjetniški trg Shenzhen Stock Exchange“ (91). Družba Xiangtan Electrochemical je občinsko podjetje v državni lasti, ki ga upravlja komisija SASAC iz Xiangtana. Poleg tega je razvoj družbe Hunan Yuneng in njenega delničarja v državni lasti, skupine Xiangtan Electrochemical Group, povezan s cilji vlade Xiangtana, da bi se oblikovala skupina podjetij z 10-milijardnim prihodkom iz poslovanja, z „izvajanjem enega podjetja in ene politike“ ter osredotočanjem na podporo družbam Hunan Yuneng New Energy Battery Materials Co. Ltd. Harbin Electric Wind Energy Co. Ltd. in drugim podjetjem, da bi dosegla 10-milijardno raven [prihodka iz poslovanja]“ ter „podporo […] Xiangtan Electrochemical Group Co., Ltd. in drugim vodilnim podjetjem v industriji, da razširijo povezane dejavnosti in obseg poslovanja [ter] z združitvami, prevzemi in reorganizacijo povežejo vire višje in nižje v proizvodni verigi“ (92).

(549)

V provinci Kunming, kjer se nahaja družba Yunnan Yuneng New Energy Materials Co. Ltd, hčerinska družba Hunan Yuneng, se je vlada mesta Anning pogajala z Yunnan Yuneng za vzpostavitev naložbenega projekta v vrednosti več kot 1 milijarde CNY. Po navedbah vlade mesta Anning uprava mesta „združuje krepitev partije z industrijskim razvojem, pri čemer se osredotoča na spodbujanje članov stranke in kadrov, naj izpolnjujejo svoje odgovornosti, ter na popolno služenje podjetjem in projektom“ (93). Zlasti projekt Yunnan Yuneng New Energy Battery Materials velja za „živo manifestacijo samopremagovanja partijskih organizacij na vseh ravneh ter večine članov in kadrov partije“ (94) [poudarek dodan]. Globoke povezave med odborom za gradnjo stranke na osrednji in lokalni ravni ter podjetji potrjujejo dokazi, da je „[p]artijski odbor industrijskega parka Anning usmerjal družbo Yunnan Yuneng k ustanovitvi partijske podružnice. […] Maja [2023] se je partijska podružnica podjetja pridružila tudi novemu partijskemu odboru verige materialov za baterije, namenjene za pogon z novimi viri energije, v parku. Z izmenjavami na platformi za krepitev partije je dosegla sodelovanje pri nabavi vodikovega peroksida z družbo Yunnan Yuntian Petrochemical Co., Ltd., ki se nahaja v parku, da bi rešila pretekli problem visokih stroškov nakupa vodikovega peroksida zunaj province“ (95). Krepitev partije ima zato ključno vlogo pri razvoju podjetij in s tem pri pospeševanju razvoja nacionalnih politik, ki jih določa kitajska vlada. Tak primer je vlada v Kunmingu, ki poroča, da so odbori za krepitev partije v industrijskem parku Anning pomagali skleniti sporazume o nakupu med podjetji v parku ter sporazume o finančnih storitvah med bankami in podjetji, „ki jih je vezala rdeča nit krepitve partije v industrijskem parku Anning“ (96). Vloga krepitve partije na podlagi zasebnih subjektov je bila obširno obravnavana v uvodni izjavi 787 začasne uredbe, zgornji dokazi pa potrjujejo, da KPK vpliva na vse vrste družb na Kitajskem ter da lahko za izvajanje svojega vpliva uporabi delovne enote za krepitev partije v podjetjih in lokalnih vladah. Kot je že navedeno v uvodni izjavi 885 začasne uredbe, je bil razvoj industrijskega parka Anning namenjen tudi doseganju ciljev iz akcijskega načrta province Yunnan. Zgornje ugotovitve torej potrjujejo, da je družba Hunan Yuneng New Energy Materials, eden največjih akterjev na kitajskem trgu za LFP, podjetje v državni lasti, katerega razvoj je tesno povezan z doseganjem lokalnih in nacionalnih ciljev (uvodna izjava 548), ter dodatno potrjujejo, da dobavitelji LFP spoštujejo in izvajajo cilje politike kitajske vlade ter tako opravljajo vladne funkcije.

(550)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila, da dokazi iz uvodnih izjav 548 in 549 te uredbe ne podpirajo sklepov Komisije, saj:

(551)

Komisija se s temi trditvami ni strinjala. Ustanovitev skupine Electrochemical Industrial Investment Group je namenjena temu, da se „aktivno zgradi prvovrstno tržno usmerjeno podjetje z dvema podjetjema, ki kotirata na borzi“. Komisija opozarja, da skupina Electrochemical Group ni le vlagala v družbo Hunan Yuneng New Energy Materials, ampak je ta družba februarja 2023 kotirala tudi na borzi v Shenzhenu, in da se družba Hunan Yuneng New Energy Materials razvija, da bi vlada občine Xiangtan dosegla svoj cilj, da zgradi skupino podjetij s prihodki iz poslovanja v višini 10 milijard, dokazi v spisu o družbi Yunnan Yuneng New Energy Materials Co. pa izrecno povezujejo dosežke te družbe z dosežki partijske organizacije. Te trditve so bile zato zavrnjene.

(552)

Ker ni bilo nadaljnjih pripomb in na podlagi dodatnih ugotovitev Komisije so bili sklepi iz uvodnih izjav 861 do 912 začasne uredbe potrjeni.

(553)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 496 te uredbe, so se pripombe kitajske vlade o pooblastilih in navodilih nanašale tako na proizvajalce baterij kot na proizvajalce LFP. Komisija je te pripombe obravnavala v uvodni izjavi 498 te uredbe.

(554)

Po dokončnem razkritju je skupina BYD trdila, da je dejstvo, da so se v obdobju preiskave nakupne cene med dobavitelji LFP razlikovale, v nasprotju z ugotovitvami Komisije o dajanju pooblastil in navodil, saj mora Komisija dokazati, da so se cene določale glede na cilje politike, ki jih je določila kitajska vlada.

(555)

Komisija je poudarila, da so bile trditve o nadzoru cen že obravnavane v uvodnih izjavah 541 in 542 te uredbe. Razlike v cenah so nepomembne, če so navedene cene pod tržnimi pogoji in je ta raven posledica poseganja kitajske vlade na trg. Te trditve so bile zato zavrnjene.

(556)

Po začasnem razkritju je skupina BYD trdila, da je Komisija dvakrat izračunala ugodnost za nekatere nakupe baterijskih paketov med družbami. Trditev je bila sprejeta, izračuni pa ustrezno spremenjeni.

(557)

Kitajska vlada je trdila, da z uporabo kitajske izvozne cene FOB kot zunanje referenčne vrednosti ni zagotovljeno, da se posledična referenčna vrednost nanaša na prevladujoče tržne razmere v državi, kjer se dobava opravi, ali je z njimi povezana, in da je zato precenjena običajna domača tržna cena, glede na to, da je svetovna proizvodnja LFP skoncentrirana na Kitajskem, da je količina LFP, izvoženega iz Kitajske, omejena in da tak izvoz ni nujno namenjen proizvodnji napajalnih baterij.

(558)

Glede na ugotovitve iz oddelka 3.7.2.1 ter uvodnih izjav 846 in 918 začasne uredbe je Komisija ugotovila, da se z veljavnimi sektorskimi politikami na Kitajskem izkrivljajo cene baterij in LFP na celotnem domačem trgu. Zato je Komisija ugotovila, da pogojev, ki prevladujejo na Kitajskem, na podlagi dejanskih stroškov, cen in drugih dejavnikov, ki so na voljo v tej državi, ni bilo mogoče prilagoditi z ustreznim zneskom, ki bi odražal običajne tržne pogoje. Kot je navedeno v uvodni izjavi 924 začasne uredbe, je morala Komisija zaradi obstoječih prevladujočih razmer za to posebno vrsto litija in neobstoja drugih razumnih referenčnih vrednosti uporabiti kitajske izvozne cene za preostali svet.

(559)

Pripombe kitajske vlade v zvezi z zunanjimi referenčnimi vrednostmi iz uvodne izjave 512 te uredbe so se nanašale tako na dobavitelje baterij kot tudi na dobavitelje LFP. Komisija je te trditve obravnavala v uvodni izjavi 513 te uredbe.

(560)

Ker ni bilo drugih pripomb, so bili sklepi iz uvodnih izjav 913 do 929 začasne uredbe v zvezi z ugodnostjo, specifičnostjo in izračunom zneska subvencije potrjeni.

(561)

Stopnja subvencije, določena v zvezi s to subvencijo v obdobju preiskave za vzorčene proizvajalce izvoznike:

Zagotavljanje litija za proizvodnjo baterij za plačilo, nižje od primernega

(562)

Ker pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje ugotovitve v zvezi s pravno podlago, finančnim prispevkom in ugodnostmi tega programa, kot je določeno v uvodnih izjavah 931 do 940 začasne uredbe.

(563)

Kitajska vlada je po začasnem razkritju trdila, da znižanje davka od dohodkov podjetij za visokotehnološka podjetja in podjetja z novo tehnologijo ter preferenčni odbitek stroškov za raziskave in razvoj pred davkom nista omejena na dovolj ločen segment kitajskega gospodarstva, da bi se lahko štela za specifična v smislu člena 2.1, točka (a), Sporazuma SCM. V zvezi s tem se je sklicevala na dejstvo, da vsi proizvajalci akumulatorskih električnih vozil niso imeli ugodnosti od domnevnega znižanja davka za visokotehnološka podjetja in podjetja z novo tehnologijo.

(564)

Kitajska vlada je trdila tudi, da Komisija ni objektivno ugotovila specifičnosti na podlagi dejanskih dokazov, saj pravna podlaga, na katero se je oprla za enega proizvajalca izvoznika, ni bila jasna; tj. Komisija ni navedla, ali je ugodnost izhajala iz regionalne subvencije v smislu člena 2.2 Sporazuma SCM in člena 4(3) osnovne uredbe zaradi lokacije tega izvoznika ali iz člena 4(2), točka (a), kot je navedeno v začasni uredbi, zaradi njegovega statusa visokotehnološkega podjetja in podjetja z novo tehnologijo.

(565)

Kitajska vlada je trdila tudi, da ta domnevni program subvencij ni bil specifičen, saj zakonodaja, v skladu s katero deluje organ, ki dodeljuje subvencije, določa objektivna merila ali pogoje, ki urejajo upravičenost, in znesek znižanja davka, ter da je upravičenost samodejna ter da se merila in pogoji glede kvalifikacij strogo upoštevajo. Natančneje, kitajska vlada je trdila, da je nižja davčna stopnja na voljo vsem družbam, ki izpolnjujejo pogoje, in ne daje prednosti nekaterim družbam pred drugimi, ker so družbe iz vseh sektorjev, ki zajemajo celotno gospodarstvo, upravičene do pridobitve certifikata visokotehnološkega podjetja in podjetja z novo tehnologijo.

(566)

Podobno je kitajska vlada trdila, da se je Komisija oprla na specifičnost s pravnega vidika z analizo zakonodaje, na podlagi katere deluje organ, ki dodeljuje subvencije, ne da bi se ocenili pogoji za upravičenost do subvencije in ali je omejitev dostopa do subvencije na nekatera podjetja izrecna, nedvoumna ali jasno razvidna iz ustreznega pravnega instrumenta ali izjav organa, ki dodeljuje subvencije (97). Kitajska vlada je trdila tudi, da se je Komisija posebej osredotočila na proizvajalce akumulatorskih električnih vozil, ki naj bi imeli koristi od domnevne preferenčne davčne obravnave, ne da bi preiskala vsa podjetja ali industrije, ki so upravičeni do prejema enake subvencije (98).

(567)

Komisija se s temi trditvami ni strinjala, saj je menila, da so davčne sheme, opisane v oddelkih 3.8.1 do 3.8.2 začasne uredbe, specifične v skladu s členom 4(2), točka (a), osnovne uredbe, ki določa, da „kadar organ, ki dodeljuje subvencije, ali zakonodaja, na podlagi katere ta organ deluje, izrecno omeji dostop do subvencije na nekatera podjetja, je taka subvencija specifična“. Dejansko imajo zadevne subvencijske sheme pravno podlago v poglavju IV Davčne ugodnosti po zakonu o davku od dohodkov podjetij. To poglavje po svojem imenu in vsebini izrecno določa posebno prednostno obravnavo, ki „izrecno omeji dostop do subvencije na nekatera podjetja“. Natančneje, kot je navedeno v uvodni izjavi 934 začasne uredbe, člen 93 predpisov o izvajanju zakona o davku od dohodkov podjetij pojasnjuje, da „[p]pomembna visokotehnološka podjetja in podjetja z novo tehnologijo, ki jih mora podpirati država, […] izpolnjujejo nekatere pogoje“, na primer „1. spadajo na področje uporabe dokumenta o ključnih področjih visoke in nove tehnologije, ki jih podpira država“. Kot je razvidno iz zgoraj navedenega, vsa podjetja ali industrije niso upravičeni do enake preferenčne davčne obravnave. Zato se subvencije, zagotovljene v okviru teh davčnih shem, štejejo za specifične v skladu s členom 4(2), točka (a), osnovne uredbe.

(568)

Poleg tega, kot je navedeno v uvodni izjavi 942 začasne uredbe, so bile nekatere družbe upravičene do znižane stopnje davka na dohodek na podlagi meril, povezanih z njihovo fizično lokacijo, zlasti kadar se podjetje nahaja v Zahodni regiji. V takem primeru je Komisija menila, da je davčna shema specifična v skladu s členom 4(3) osnovne uredbe, saj je omejena na nekatera podjetja na opredeljenem geografskem območju. Zato se subvencije, zagotovljene v okviru teh davčnih shem, štejejo za specifične v skladu s členom 4(3) osnovne uredbe.

(569)

Kar zadeva sklicevanje na nekatere družbe, ki niso bile upravičene do znižane stopnje davka od dohodka, je Komisija menila, da morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji, da bi bile upravičene do certifikata visokotehnološkega podjetja in podjetja z novo tehnologijo. Dejstvo, da nekateri proizvajalci akumulatorskih električnih vozil niso izpolnili vseh pogojev ali niso zaprosili za certifikat visokotehnološkega podjetja in podjetja z novo tehnologijo, ne dokazuje, da je ta shema nespecifična.

(570)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju trdila tudi, da Komisija ni obravnavala trditve kitajske vlade, da znižanje davka od dohodka za visokotehnološka podjetja in podjetja z novo tehnologijo ni omejeno na dovolj ločen segment kitajskega gospodarstva, da bi se lahko štelo za „specifično“ v smislu člena 2.1, točka (a), Sporazuma SCM.

(571)

Komisija je poudarila, da je enako pripombo o specifičnosti obravnavala v uvodnih izjavah 567 in 568 te uredbe.

(572)

Ker glede specifičnosti ni bilo drugih pripomb, je Komisija potrdila ugotovitve iz uvodnih izjav 941 do 943 začasne uredbe.

(573)

Po dokončnem razkritju je skupina SAIC trdila, da je bila za to subvencijsko shemo sporočena neustrezna stopnja subvencije. Ta trditev je bila sprejeta.

(574)

Ker drugih pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje ugotovitve v zvezi z izračunom zneska subvencije za ta program, kot je določeno v uvodnih izjavah 944 in 945 začasne uredbe.

(575)

Stopnja subvencije, določena v zvezi s to subvencijo v obdobju preiskave za vzorčene proizvajalce izvoznike:

Znižanje davka od dohodkov podjetij za visokotehnološka podjetja in podjetja z novo tehnologijo

(576)

Ker pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje ugotovitve v zvezi s pravno podlago, kot je določeno v uvodni izjavi 949 začasne uredbe.

(577)

Po začasnem razkritju je skupina SAIC navedla, da je zavrnila predpostavko Komisije, da se vsi raziskovalni in razvojni projekti ter povezane davčne oprostitve v zvezi z enim od njenih subjektov nanašajo le na izdelek v preiskavi. Skupina SAIC je trdila, da niso bile podane nobene informacije ali pojasnila v zvezi z uporabo člena 28 in kako je bil znesek subvencije naknadno izračunan za samo skupino SAIC.

(578)

Trdila je, da je zadevni subjekt med preveritvenim obiskom predložil poročilo davčnega zastopnika o stroških za raziskave in razvoj ter davku od dohodkov pravnih oseb kot dokaz ter da v poročilu davčnega zastopnika ni bilo navedeno, da so nastali stroški za raziskave in razvoj specifični za izdelek v preiskavi. Skupina SAIC je opozorila, da bi se moral delež vozil z motorjem z notranjim zgorevanjem v prihodkih od prodaje tega subjekta odražati v izračunu subvencijske stopnje.

(579)

Komisija se ni strinjala s trditvijo skupine SAIC in je ugotovila, da je zadevna družba predložila le del zahtevanih informacij, čeprav so bile takoj na voljo. Zato ni predložila popolne kopije zahtevanega poročila davčnega zastopnika, ki bi vsebovalo informacije v zvezi s stroški za raziskave in razvoj ter projekti, na katere se je nanašal odbitek. Natančneje, skupina SAIC je zavrnila predložitev zahtevanih informacij, kot je navedeno na skupno podpisanem seznamu dokumentov, ki med preveritvenim obiskom niso bili predloženi.

(580)

Poleg tega je Komisija v nasprotju s trditvijo skupine SAIC v posebnih dokumentih pred razkritjem zagotovila potrebno pojasnilo, v katerem je pojasnila, da je zaradi pomanjkanja preverjenih informacij, ki bi kazale na dejstvo, da so se stroški za raziskave in razvoj ter projekti nanašali na druge izdelke in ne na izdelek v preiskavi, ugodnost pripisala prihodku od prodaje akumulatorskih električnih vozil. Zato je Komisija menila, da je predložila zadostne informacije o razlogih, zakaj in kako je uporabila razpoložljiva dejstva. Trditev je bila zato zavrnjena, ugotovitve iz uvodne izjave 950 začasne uredbe pa se potrdijo.

(581)

Ker pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje ugotovitve v zvezi z ugodnostjo, kot je določeno v uvodni izjavi 951 začasne uredbe.

(582)

Po začasnem razkritju je skupina BYD izpodbijala ugotovitev Komisije iz uvodne izjave 952 začasne uredbe, da davčna izravnava za raziskave in razvoj pomeni ugodnejšo davčno obravnavo na podlagi dejstva, da se v sami zakonodaji uporaba tega ukrepa omejuje le na podjetja, ki imajo stroške za raziskave in razvoj na nekaterih prednostnih visokotehnoloških področjih, ki jih določi država, kot je sektor akumulatorskih električnih vozil. Skupina BYD je trdila, da se v primeru stroškov za raziskave in razvoj, ki jih ima podjetje pri izvajanju dejavnosti raziskav in razvoja, pred plačilom davka odbije dodatnih 100 % zneska dejansko nastalih stroškov raziskav in razvoja in da imajo lahko vsa podjetja, ki so pravne osebe, na Kitajskem korist od izravnave.

(583)

Po dokončnem razkritju sta skupina BYD in kitajska vlada ponovno poudarili, da znižanje davka od dohodka za preferenčne odbitke pred davkom za sheme stroškov za raziskave in razvoj ni specifično v smislu člena 2.1, točka (b), Sporazuma SCM, saj merila za upravičenost do znižanja davka od dohodka za visokotehnološka podjetja in podjetja z novo tehnologijo temeljijo na objektivnih merilih, ki so samodejna in se strogo upoštevajo, tako da so omejitve iz poglavja IV zakona o davku od dohodkov podjetij nespecifične. Obe strani sta trdili tudi, da se ta shema ob upoštevanju člena 30 zakona o davku od dohodkov podjetij, člena 95 predpisov o izvajanju zakona o davku od dohodkov podjetij in člena 4 obvestila o izboljšanju politik odbitka stroškov za raziskave in razvoj uporablja za vse vrste proizvodnje.

(584)

Komisija se ni strinjala z razlago zakonov in izvedbenih ukrepov kitajske vlade in skupine BVD, ki kaže, da je program omejen na določene sektorje in podjetja, ki jih podpira kitajska vlada na podlagi meril, ki se ne zdijo objektivna ali nevtralna, na primer da spadajo na področje uporabe „dokumenta o ključnih področjih visoke in nove tehnologije, ki jih podpira država“. Kot je že navedeno v uvodni izjavi 941 začasne uredbe, je ta subvencija specifična v smislu člena 4(2), točka (a), osnovne uredbe, saj se uporablja samo za družbe, ki delujejo na nekaterih visokotehnoloških področjih, kot je industrija akumulatorskih električnih vozil. Poleg tega člen 30 kitajskega zakona o davku od dohodkov podjetij določa, da se lahko stroški za raziskave in razvoj, ki so v podjetjih nastali pri razvoju novih tehnologij, novih izdelkov in novih tehnik, dodatno odbijejo pri izračunu obdavčljivega dohodka, člen 95 predpisov o izvajanju zakona o davku od dohodkov podjetij pojasnjuje, kaj zajema odbitek, medtem ko so v členu 4 obvestila o izboljšanju politik odbitka stroškov za raziskave in razvoj navedene industrije, za katere se odbitek pred davkom ne uporablja (kot so tobačna industrija, nastanitev ter hrana in pijača, trgovina na debelo in drobno, nepremičnine, storitve najema in komercialne storitve, zabava in vse druge industrije, ki jih določita ministrstvo za finance in državna davčna uprava). Komisija opozarja, da (a) je že analizirala predpise o izvajanju zakona o davku od dohodkov podjetij za svojo oceno specifičnosti v uvodni izjavi 934 začasne uredbe in uvodni izjavi 567 te uredbe; (b) dokazi, ki jih vsebujejo posebni členi in dokumenti, ki jih je predložila skupina BYD, ne spreminjajo ugotovitev Komisije o specifičnosti in dejansko potrjujejo dejstvo, da se ta shema ne uporablja za vse industrije. Zlasti člen 30 kitajskega zakona o davku od dohodkov podjetij in člen 4 obvestila o izboljšanju politik odbitka stroškov za raziskave in razvoj kažeta, da je ta subvencija specifična, saj se uporablja le za določeno število industrij, tj. tistih, ki se ukvarjajo z razvojem novih tehnologij, novih izdelkov in novih tehnik, in se ne more uporabljati za vse družbe. Komisija je zato menila, da se lahko proti tej subvenciji uvedejo izravnalni ukrepi. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(585)

Ker ni bilo dodatnih pripomb, je Komisija potrdila svoje ugotovitve v zvezi s specifičnostjo, kot je določeno v uvodni izjavi 952 začasne uredbe.

(586)

Stopnja subvencije skupine SAIC v zvezi z odbitkom stroškov za raziskave in razvoj pred davkom je bila posodobljena zaradi popravka, opisanega v uvodni izjavi 652 te uredbe.

(587)

Ker drugih pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje ugotovitve v zvezi z izračunom zneska subvencije, kot je določeno v uvodnih izjavah 953 in 954 začasne uredbe.

Preferenčni odbitek stroškov za raziskave in razvoj pred davkom

(588)

Ker pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje ugotovitve v zvezi s pravno podlago, kot je določeno v uvodnih izjavah 956 in 957 začasne uredbe.

(589)

Kitajska vlada, skupina Geely in skupina SAIC so po začasnem razkritju trdile, da ni bilo finančnega prispevka v smislu izpada prihodkov, ker se v skladu s členom 10(1) kitajskega zakona o davku od dohodkov dohodek od kapitalskih naložb, plačan vlagateljem, kot so dividende in bonusi, odšteje pri izračunu obdavčljivega dohodka, da se prepreči dvojno obdavčevanje. Zato zadevna davčna oprostitev ne pomeni izpadlega prihodka vlade in ni subvencije v smislu člena 1.1 Sporazuma SCM. Poleg tega je kitajska vlada navedla, da Komisija v svoji analizi ni obravnavala tega dejanskega vprašanja. Hkrati je skupina Geely navedla tudi, da je kitajski davčni sistem zasnovan za odpravo dvojnega obdavčevanja in uskladitev z mednarodnimi normami.

(590)

Čeprav se je Komisija strinjala, da je odprava dvojnega obdavčevanja mednarodno priznana davčna praksa, se ne uporablja enako v vseh državah. Kitajska vlada ni dokazala, kako se z zadevnim odbitkom preprečuje dvojno obdavčevanje (in sicer s prikazom, da so dividende, za katere velja oprostitev, obdavčene drugje in da pravilo zajema le primere dvojne obdavčitve). Poleg tega je Komisija že v uvodni izjavi 959 začasne uredbe sklenila, da je bila ta shema subvencija v smislu člena 3(1), točka (a)(ii), in člena 3(2) osnovne uredbe, saj gre za finančni prispevek v obliki izpadlega prihodka kitajske vlade, ki ustreza zaznanemu znižanju davka, kar zadevnim družbam prinaša ugodnost. Ugodnost za prejemnike je enaka davčnemu prihranku.

(591)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju ponovila svojo trditev, da ni bilo izpadlega prihodka, ter opozorila na svoj izpolnjeni vprašalnik in člen 10(1) zakona o davku od dohodkov podjetij, v katerem je navedla, da „dividend in bonusov, izplačanih vlagateljem, ni mogoče odbiti od obdavčljivega dohodka“ in da je „hčerinska družba že plačala ustrezen davek od dohodkov podjetij“, preden je razdelila dividende. Na podlagi tega je kitajska vlada trdila, da „v izogib dvojnemu obdavčevanju dohodki od dividend in bonusov niso drugič obdavčeni z davkom od dohodkov pravnih oseb“, saj „rezidenčna podjetja razdeljujejo dividende in bonuse šele po plačilu davka na dobiček“.

(592)

Komisija je po nadaljnji analizi potrdila svojo oceno, da subvencija obstaja v obliki izpadlega prihodka. V zvezi s tem se je sklicevala na člen 6(4) in člen 7 zakona o davku od dohodkov podjetij. Medtem ko člen 6(4) zakona o davku od dohodkov podjetij določa, da so dividende, bonusi ali drugi donosi kapitalskih naložb del skupnega dohodka podjetja, v členu 7 dobički iz dividend, bonusov ali drugih donosov kapitalskih naložb niso navedeni kot del neobdavčljivega dohodka skladno z navedenim zakonom. Zato izogibanje dvojnemu obdavčevanju ni samodejno; dividende so namreč del obdavčljivega dohodka, razen če se uporabljajo določbe poglavja IV „Davčne spodbude“, v katerem so opredeljena merila za upravičenost do take oprostitve. Na podlagi tega je Komisija menila, da člen 26 zakona o davku od dohodkov vodi do obstoja izpadlega prihodka kitajske vlade, in je to trditev zavrnila.

(593)

Zato je Komisija potrdila svoj sklep, opisan v uvodni izjavi 958 začasne uredbe.

(594)

Ker pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje ugotovitve v zvezi z ugodnostjo, kot je določeno v uvodni izjavi 959 začasne uredbe.

(595)

Po začasnem razkritju sta kitajska vlada in skupina SAIC trdili, da Komisija ni ugotovila, da je domnevna subvencija omejena na določena podjetja. Trdila je tudi, da ta domnevni program ni bil specifičen, saj so merila za upravičenost do programa objektivna in se uporabljajo horizontalno za vsa rezidenčna podjetja ne glede na zadevne industrije/izdelke ali geografske lokacije. Kitajska vlada in skupina SAIC sta ponovno poudarili, da Komisija napačno povezuje člen 25 in člen 26(2) kitajskega zakona o davku od dohodkov podjetij, vendar, kot je pojasnjeno tudi v izpolnjenem vprašalniku kitajske vlade, se člen 26(2) uporablja neodvisno od člena 25. Skupina SAIC je nasprotovala ugotovitvam iz uvodne izjave 960 začasne uredbe in navedla, da je oprostitev dividend med rezidenčnimi podjetji, ki izpolnjujejo pogoje, dejansko specifična in zato subvencijska shema ni bila specifična s pravnega vidika. Trdila je tudi, da člen 83 predpisov o izvajanju zakona o davku od dohodkov podjetij pojasnjuje, da je ta program odprt za vsa podjetja, če te dobičke pridobi rezidenčno podjetje z neposredno naložbo v drugo rezidenčno podjetje. Kitajska vlada je po dokončnem razkritju ponovila isto trditev in navedla, da program ne izpolnjuje zahteve glede specifičnosti iz člena 2.1 Sporazuma SSCM, ker družbam ni treba izpolnjevati zahteve iz člena 25 zakona o davku od dohodkov podjetij.

(596)

Skupina SAIC je trdila tudi, da je bilo s sodno prakso ameriškega sodišča za mednarodno trgovino (United States Court of International Trade) potrjeno, da je program oprostitve plačila dividend med rezidenčnimi podjetji, ki izpolnjujejo pogoje, odprt za vsa podjetja in industrije, ki imajo dobičke iz naložb, pridobljene iz naložb v druga rezidenčna podjetja, in ni izrecno omejen na seznam podjetij (99).

(597)

Komisija se ni strinjala s trditvami kitajske vlade in skupine SAIC ter je vztrajala, da člen 26(2) zakona o davku od dohodkov podjetij spada v poglavje IV Davčne ugodnosti, ki določa številne preferenčne davčne obravnave, ki so izjeme od splošnih davčnih predpisov. Poleg tega, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 957, člen 25 zakona o davku od dohodkov podjetij, ki je uvod v poglavje IV Preferenčne davčne politike, določa, da „država podjetjem, ki delujejo v industrijah ali izvajajo projekte, katerih razvoj država posebej podpira in spodbuja, ponuja prednostno obravnavo za namene davka od dohodkov“. Poleg tega člen 26(2) določa, da se oprostitev plačila davka uporablja za dohodke iz kapitalskih naložb med „upravičenimi rezidenčnimi podjetji“, zaradi česar se zdi, da je njegovo področje uporabe omejeno le na nekatera rezidenčna podjetja. Zato je Komisija menila, da je taka preferenčna davčna politika omejena na nekatere industrije, ki jih država posebej podpira in spodbuja, kot je industrija akumulatorskih električnih vozil, in je zato specifična v smislu člena 4(2), točka (a), osnovne uredbe. To je potrjeno tudi z angleškim izvodom napovedi za odmero davka od dohodka (obrazec A107010, vrstica 3), ki jo je predložilo več vzorčenih skupin, v zvezi s čimer je v kitajski različici davčne napovedi navedeno, da so „(II) dividende, bonusi in drugi dohodki od kapitalskih naložb med rezidenčnimi podjetji, ki izpolnjujejo pogoje, oproščeni davka od dohodka podjetij (4+5+6+7+8)“.

(598)

Kar zadeva sklicevanje na sodišče Združenih držav za mednarodno trgovino, je Komisija tako sklicevanje zavrnila z obrazložitvijo, da taka pristojnost ni del pravnega reda Unije. Komisija je tudi ugotovila, da je ministrstvo ZDA za trgovino po taki objavi še vedno ugotovilo, da je člen 26(2) zakona o davku od dohodkov podjetij dejansko in pravno specifičen (100).

(599)

Te trditve so bile zato zavrnjene, sklepi iz uvodne izjave 960 začasne uredbe pa so bili potrjeni.

(600)

Stopnja subvencije skupine SAIC in skupine Geely v zvezi z oprostitvijo plačila davka na dividende med rezidenčnimi podjetji, ki izpolnjujejo pogoje, je bila posodobljena zaradi popravka, opisanega v uvodnih izjavah 652 oziroma 654 te uredbe.

(601)

Ker ni bilo drugih pripomb, so bili sklepi iz uvodnih izjav 961 in 962 začasne uredbe potrjeni.

Oprostitev plačila davka na dohodek od dividend med rezidenčnimi podjetji, ki izpolnjujejo pogoje

(602)

Ker v zvezi s to shemo ni bilo pripomb, so se potrdili sklepi iz uvodnih izjav 963 do 967 začasne uredbe.

(603)

Po začasnem razkritju je kitajska vlada v splošni pripombi v zvezi z odbitkom prihodkov s področja prenosa tehnologije navedla, da ji Komisija v fazah preiskave in preverjanja ni omogočila, da bi predložila kakršne koli informacije ali pripombe o tem programu.

(604)

Vendar Komisija tega odbitka ne obravnava kot novo subvencijsko shemo. Gre za eno od davčnih olajšav, predvidenih v zakonu o davku od dohodkov podjetij za visokotehnološka podjetja in podjetja z novo tehnologijo. Vse davčne olajšave v skladu z zakoni o davku od dohodkov podjetij so bile del postopka preiskave, saj so bile zajete v obvestilu o začetku ter dokumentu in memorandumu o začetku.

(605)

Ker ni bilo pripomb, se potrdijo sklepi iz uvodnih izjav 969 do 971 začasne uredbe.

(606)

Kitajska vlada je po začasnem razkritju trdila, da Komisija ni opredelila podlage, na kateri meni, da je ta subvencija specifična, saj navedeni člen 4(2), točka (a), in člen 4(4), točka (a), osnovne uredbe določata popolnoma različna merila specifičnosti.

(607)

Kitajska vlada je nadalje navedla, da te subvencije ni mogoče šteti za izvozno subvencijo v smislu člena 4(4), točka (a), osnovne uredbe in člena 3.1, točka (a), Sporazuma SCM, saj ni pogojena z izvozom blaga v preiskavi niti vezana nanj.

(608)

Poleg tega je kitajska vlada trdila, da Komisija ni predložila nobenih dokazov, da je zadevni odbitek omejen na določena podjetja ali določene industrije. Po dokončnem razkritju je dodala, da ta program ni niti pravno niti dejansko specifičen, saj so družbe, ki so vključene v prenos tehnologij v celotnem kitajskem gospodarstvu, upravičene.

(609)

Kitajska vlada je trdila, da Komisija ni dokazala, da je odbitek prihodkov s področja prenosa tehnologije pogojen z izvozom, in da ni obravnavala pripomb kitajske vlade o tem, da shema v prvi vrsti ni pogojena z izvozom blaga v preiskavi niti vezana nanj. Poleg tega je trdila, da člen 3.1, točka (a), Sporazuma SCM ne zajema storitev, tj. tehnologije, ki ne spadajo na področje uporabe Sporazuma SCM.

(610)

Prvič, Komisija je menila, da je ta odbitek specifičen na podlagi člena 4(2), točka (a), osnovne uredbe, saj je izrecno omejen na podjetja, ki delujejo na področju prenosa tehnologij.

(611)

Poleg tega zadevno obvestilo št. 212 iz leta 2009 (101) ne določa objektivnih meril za upravičenost, ki bi bila jasno določena z zakonom in bi jih bilo mogoče preveriti ter bi bila nevtralna, gospodarske narave in bi se uporabljala horizontalno. Obvestilo se nanaša na dodatna diskrecijska merila za upravičenost, kot so:

(612)

Komisija se je sklicevala tudi na člen 4(4), točka (a), osnovne uredbe in dejansko specifičnost, saj je lahko ugotovila, da je bila za družbe, pri katerih je bil zadevni davčni odbitek izravnan, ugodnost odvisna od izvozne uspešnosti družb.

(613)

Komisija se je sklicevala na uvodno izjavo 968 začasne uredbe, v kateri je ugotovila, da davčna izravnava za prenos tehnologije daje družbam pravico do preferencialne davčne obravnave za njihove izvozne dejavnosti. To dejstvo temelji tudi na informacijah, ki jih je posredovala zadevna družba, tj. „Odbitek s področja prenosa tehnologije se nanaša na tehnologijo, preneseno v tujino“, kot je navedeno v poročilu o misiji, ki je bilo posredovano temu podjetju in ni bilo izpodbijano. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(614)

Te trditve so bile zato zavrnjene, sklepi iz uvodne izjave 972 začasne uredbe pa so bili potrjeni.

(615)

Po začasnem razkritju je skupina Geely navedla morebitno napako pri izračunu stopnje subvencije v zvezi s tem odbitkom. Natančneje, trdila je, da bi bilo treba ugodnost izračunati za obdobje preiskave in ne za poslovno leto 2022.

(616)

Tako kot pri drugih shemah davka od dohodkov se je Komisija pri izračunu vseh ugodnosti davčnih prihodkov oprla na napoved za odmero davka od dohodka za leto 2022, saj so ugodnosti, pridobljene iz teh programov, spadale v obdobje preiskave in so bili dokumenti v zvezi z letom 2022 zadnji, ki so bili skupini Geely na voljo do konca postopka preverjanja. Trditev je bila zato zavrnjena, sklepi iz uvodnih izjav 973 in 974 začasne uredbe pa so bili potrjeni.

Odbitek prihodkov s področja prenosa tehnologije

(617)

Ker ni bilo pripomb glede pravne podlage, so bili sklepi iz uvodnih izjav 976 do 978 potrjeni.

(618)

Ker v zvezi z ugotovitvami te preiskave ni bilo pripomb, je bil sklep iz uvodne izjave 979 potrjen.

(619)

Po začasnem razkritju je kitajska vlada trdila, da Komisija ni dokazala obstoja finančnega prispevka v smislu člena 1.1, točka (a)(1)(ii), Sporazuma SCM in da ni izpadel noben prihodek, ker je splošno pravilo, da se davek na potrošnjo ne zaračunava za širok nabor izdelkov na Kitajskem. Ta trditev je bila ponovljena po dokončnem razkritju, ko se je kitajska vlada sklicevala na poročilo pritožbenega organa v zadevi ZDA – FSC, točka 90, v katerem je navedeno, da podlaga za primerjavo tega, kar bi bilo sicer treba plačati, „morajo biti davčna pravila, ki jih uporablja zadevna članica“. Ker v skladu s kitajskimi davčnimi pravili davek na potrošnjo velja le za majhen del luksuznih izdelkov in izdelkov, ki onesnažujejo okolje, baterije pa so zato izključene, je kitajska vlada pojasnila, da v tem okviru v prvem primeru ni davčne obveznosti in zato ni davčne oprostitve.

(620)

Komisija se s temi navedbami ni strinjala. Trditev kitajske vlade, da je „splošno pravilo“, da se davek na potrošnjo ne zaračunava za širok nabor izdelkov, je bila splošna in neutemeljena. Nasprotno pa, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 976 začasne uredbe, program temelji na posebnih pravilih v zvezi z baterijami in premazi. Kitajska vlada ni dokazala, da je davčna oprostitev odobrena na podlagi objektivnih meril, in ni predložila nobenih dokazov, ki bi potrdili njene trditve. V vsakem primeru dejstvo, da davek na potrošnjo na Kitajskem vključuje le luksuzne izdelke in izdelke, ki onesnažujejo okolje, ni v nasprotju s sklepi Komisije. Poleg tega pravna podlaga za to oprostitev izrecno določa uvedbo davka na potrošnjo za nekatere vrste baterij, vendar to ne velja za vse vrste, saj iz nje izključuje primarne baterije z litijem in litij-ionske baterije (uvodna izjava 977 začasne uredbe). Komisija je zato menila, da obstaja veliko dokazov o tem, da je ta subvencija specifična. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(621)

Ker v zvezi z ugotovitvami te preiskave ni bilo pripomb, je bil sklep iz uvodne izjave 980 potrjen.

(622)

Iz istih razlogov, kot so navedeni v uvodni izjavi 619 te uredbe, je kitajska vlada trdila, da ne more obstajati specifičnost v smislu člena 2.1 Sporazuma SCM. Po dokončnem razkritju je kitajska vlada dodala, da iz razlogov, navedenih v uvodni izjavi 619 te uredbe, ne more biti specifičnosti in da Komisija ni dokazala, da se ta subvencija zagotavlja le zadostni omejeni skupini podjetij ali industrij.

(623)

Komisija je menila, da pravna podlaga programa iz oddelka 3.8(6), točka (a), kaže, da za baterije velja 4-odstotni davek na potrošnjo, vendar so primarne baterije z litijem in litij-ionske baterije oproščene davka na potrošnjo, ker izpolnjujejo merila iz člena 1.1, točka (a)(1)(ii), in člena 2.1 Sporazuma SCM. Zato je Komisija menila, da je ta subvencija specifična.

(624)

Ker ni bilo drugih pripomb, je bil sklep iz uvodne izjave 981 potrjen.

(625)

Po začasnem razkritju je skupina BYD trdila, da je Komisija dvakrat izračunala ugodnost za nekatere nakupe baterijskih paketov med družbami. Ta trditev je bila sprejeta, izračuni pa ustrezno spremenjeni.

(626)

Popravljena stopnja subvencije, določena za to posebno shemo, je za skupino BYD znašala 1,33 %.

(627)

Ker ni bilo drugih pripomb, so bili sklepi iz uvodnih izjav 982 do 983 potrjeni.

Oprostitev davka na potrošnjo za baterije

(628)

Individualna preiskava družbe Tesla (Shanghai) je pokazala, da se je davek od dohodkov podjetij zmanjšal za ključne industrije, kar pomeni subvencijo v obliki izpadlega prihodka kitajske vlade.

(629)

Pravna podlaga tega programa je objava državne davčne uprave šanghajskega občinskega finančnega urada šanghajske občinske komisije za ekonomijo in informacijsko tehnologijo (št. 70 iz leta 2020).

(630)

V objavi je jasno navedeno, da je nižja stopnja davka od dohodkov podjetij rezervirana za ključna industrijska podjetja.

(631)

Po individualni preiskavi družbe Tesla (Shanghai) je Komisija ugotovila, da se je družba Tesla (Shanghai) v obdobju preiskave štela za ključno industrijsko podjetje in je bila deležna znižane stopnje davka od dohodkov podjetij v višini 15 %.

(632)

Komisija je menila, da je zadevna davčna izravnava subvencija v smislu člena 3(1), točka (a)(ii), in člena 3(2) osnovne uredbe, saj gre za finančni prispevek v obliki izpadlega prihodka kitajske vlade, ki zadevnim družbam prinaša ugodnost. Ugodnost za prejemnike je enaka davčnemu prihranku.

(633)

Družba Tesla (Shanghai) je trdila, da se je program, s katerim je bila družbi Tesla (Shanghai) dodeljena 15-odstotna preferenčna davčna stopnja, zdaj končal in da zato v zvezi z njim ni mogoče uvesti izravnalnih ukrepov. Temeljna pravna podlaga in četrtletni napovedi predplačila davka za prvo četrtletje leta 2023 in prvo četrtletje leta 2024 so bile predložene kot podporna dokazila.

(634)

Komisija poudarja, da četrtletna napoved predplačila davka za prvo četrtletje 2024 sicer kaže, da za družbo velja 25-odstotna davčna stopnja, vendar četrtletne napovedi niso dokončne in se nanašajo le na predplačila. Zato to ne vpliva na dejstvo, da bi se lahko družbi Tesla (Shanghai) pozneje in retroaktivno ponovno dodelila 15-odstotna preferenčna davčna stopnja. Dokazi o dodelitvi 15-odstotne preferenčne davčne stopnje družbi Tesla (Shanghai) so bili predloženi 19. januarja 2021, vendar so se retroaktivno uporabljali za družbo Tesla (Shanghai) od 1. januarja 2020 (102). Zato je razumno domnevati, da bi se lahko družbi Tesla (Shanghai) naknadno dodelila 15-odstotna preferenčna davčna stopnja z retroaktivno uporabo. Ker ni prepričljivih dokazov, da družba Tesla (Shanghai) ne bi bila ponovno upravičena do take preferenčne davčne stopnje, je bila trditev zavrnjena. Poleg tega je bila 15-odstotna preferenčna davčna stopnja dodeljena v skladu z določbami iz obvestila ministrstva za industrijo in informacijsko tehnologijo ter državne davčne uprave o politikah na področju davka od dohodka pravnih oseb za ključne industrije na novem območju Lingang pilotnega prostotrgovinskega območja Kitajske (Shanghai) (103) in v skladu z zahtevami iz upravnih ukrepov za priznavanje kvalifikacij za preferenčne politike pri dohodku podjetij za ključne industrije na novem območju Lingang pilotnega prostotrgovinskega območja Kitajske (104). Ni dokazov, da družba Tesla (Shanghai) ne bi spadala pod ključne industrije na območju Lingang in da zato ne bi bila upravičena do naslednjih krogov preferenčnih fiskalnih politik.

(635)

Po dokončnem razkritju je družba Tesla (Shanghai) trdila, da je analiza Komisije iz uvodne izjave 460 dokumenta o splošnem razkritju neutemeljena, saj je bila 15-odstotna preferenčna davčna stopnja dodeljena v skladu z določbami iz obvestila ministrstva za industrijo in informacijsko tehnologijo ter državne davčne uprave o politikah na področju davka od dohodka pravnih oseb za ključne industrije na novem območju Lingang pilotnega prostotrgovinskega območja Kitajske (Shanghai), v katerem je navedeno, da za podjetja, ki so pravne osebe in izpolnjujejo pogoje, pet let od datuma ustanovitve velja 15-odstotna preferenčna davčna stopnja. Ker je bila družba Tesla (Shanghai) ustanovljena leta 2018, se je preferenčna davčna stopnja uporabljala do leta 2023. Družba je na podlagi tega navedla, da obstajajo prepričljivi dokazi, da ne bi bila ponovno upravičena do preferenčne davčne stopnje v okviru sheme znižanja davka od dohodkov podjetij.

(636)

Komisija se s temi trditvami ni strinjala in je poudarila, da družba ni predložila nobenega dokaza, ki bi dokazoval, da v nobeni obliki ne bo več uživala ugodnosti zaradi preferenčnih fiskalnih politik. Kot je bilo prikazano med preiskavo, so različne vzorčne družbe uživale ugodnosti zaradi različnih preferenčnih davčnih shem, kot je znižanje davka od dohodkov podjetij za visokotehnološka podjetja in podjetja z novo tehnologijo za skupino BYD. Poleg tega je Komisija opozorila, da je v preteklih preiskavah ugotovila, da so bili primeri podobnih davčnih shem dodatno razširjeni (105). Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(637)

Poleg tega je družba Tesla (Shanghai) dodala, da bi moral izračun, če bi se proti tej shemi uvedli izravnalni ukrepi, temeljiti na davčni napovedi iz obdobja preiskave in ne na davčnih napovedih za leto 2022. Poudarila je, da so bile davčne napovedi za predplačila iz obdobja preiskave za prva tri četrtletja leta 2023 predložene v prejšnjih dokazih, zato bi morala Komisija te informacije uporabiti za izračun ugodnosti.

(638)

Komisija je poudarila, da se je, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 442 dokumenta o splošnem razkritju, pri izračunu vseh ugodnosti davčnih prihodkov oprla na napoved za odmero davka od dohodka za leto 2022, saj so ugodnosti, pridobljene iz teh programov, spadale v obdobje preiskave (ki vključuje zadnje četrtletje leta 2022). To je bilo storjeno tudi za druge davčne sheme. Drugačen pristop bi privedel tudi do diskriminacije med vzorčenimi proizvajalci izvozniki in družbo Tesla (Shanghai), ki ji je bila odobrena individualna preiskava in v kateri je bil preveritveni obisk opravljen več mesecev po preveritvenih obiskih pri vzorčenih proizvajalcih izvoznikih. Poleg tega je Komisija opozorila, da so preveritveni obiski pri vzorčenih proizvajalcih izvoznikih potekali pred preveritvenim obiskom v družbi Tesla (Shanghai), zato njihove dokončne davčne napovedi za leto 2023 še niso bile na voljo. Ta trditev je bila zato zavrnjena.

(639)

Subvencija je specifična v smislu člena 4(2), točka (a), osnovne uredbe, saj zakonodaja omejuje uporabo te sheme le na določena ključna podjetja, ki delujejo na nekaterih področjih, ki jih določi država. Družba Tesla (Shanghai) je bila jasno opredeljena na seznamu upravičenih podjetij.

(640)

Tako je v zakonodaji, na podlagi katere deluje organ, ki dodeljuje subvencije, izrecno omejen dostop do subvencije na določen sektor in geografsko regijo.

(641)

Znesek subvencije, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, se je izračunal glede na ugodnost za prejemnike v obdobju preiskave. Ta ugodnost se je izračunala kot razlika med zneskom celotnega davka, ki se plača glede na običajno stopnjo davka, in zneskom celotnega davka, ki se plača po znižani davčni stopnji.

(642)

Stopnja subvencije, določena za to posebno shemo, je za družbo Tesla (Shanghai) znašala 0,66 %.

Znižanje davka od dohodkov podjetij za ključne industrije

(643)

Po začasnem razkritju se skupina SAIC ni strinjala z uporabo člena 28 osnovne uredbe za družbe s področja raziskav in razvoja, ki niso predložile izpolnjenih vprašalnikov, kot je navedeno v uvodnih izjavah 985 do 988 začasne uredbe. Trdila je, da bi morala uporaba razpoložljivih dejstev temeljiti na družbi s področja raziskav in razvoja skupine SAIC. Zlasti je trdila, da preverjena družba skupine SAIC ni imela koristi od istih subvencijskih shem kot družbe skupine Geely, katerih podatke je Komisija uporabila kot razpoložljiva dejstva. Trdila je tudi, da je družba iz skupine SAIC, ki je predložila izpolnjen vprašalnik, ustrezno sporočila znesek programov nepovratnih sredstev na podlagi svojih računovodskih izkazov.

(644)

V zvezi z dobaviteljem vhodnih materialov, ki ni predložil izpolnjenega vprašalnika, je skupina SAIC trdila tudi, da bi morala Komisija uporabiti podoben pristop kot za družbe s področja raziskav in razvoja, kot je določeno v uvodni izjavi 989 začasne uredbe, tj. prilagoditi zneske subvencij za (i) preferenčno financiranje; (ii) programe nepovratnih sredstev in (iii) zagotavljanje pravic do uporabe zemljišč za plačilo, nižje od primernega.

(645)

Kot je že navedeno v uvodni izjavi 988 začasne uredbe, je Komisija lahko le delno preverila informacije, ki jih je predložila povezana družba s področja raziskav in razvoja, ki je predložila izpolnjen vprašalnik. Zato je Komisija menila, da te informacije niso zanesljive kot podlaga za uporabo razpoložljivih dejstev v zvezi z drugimi družbami s področja raziskav in razvoja. Komisija se je odločila, da se bo zanašala na znesek subvencioniranja, ki je bil ugotovljen za preverjene družbe s področja raziskav in razvoja v skupini Geely, kot na zanesljiva razpoložljiva dejstva. Zato je menila, da zanašanje na delno preverjene informacije samo ene družbe s področja raziskav in razvoja v skupini SAIC brez informacij o družbah s področja raziskav in razvoja, ki niso predložile izpolnjenega vprašalnika, ne bi bilo reprezentativno za določitev zneska subvencioniranja. Skupina SAIC ni dokazala, zakaj naj bi bila uporaba teh dejstev očitno neprimerna. Ta trditev je bila zato zavrnjena. Iz istih razlogov je Komisija zavrnila tudi trditev skupine SAIC v zvezi s tem dobaviteljem vhodnih materialov.

(646)

Ker drugih pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje ugotovitve iz uvodnih izjav 985 do 989 začasne uredbe.

(647)

Stopnja subvencije, določena za to posebno shemo, je za skupino SAIC znašala 0,62 %.

(648)

Ker ni bilo novih elementov v zvezi s programi, navedenimi v uvodni izjavi 990 začasne uredbe, in zaradi upravne učinkovitosti Komisija ni menila, da je primerno sprejeti sklep o možnosti uvedbe izravnalnih ukrepov zoper te programe. To ne posega v možnost, da Komisija te ukrepe preuči ob prihodnjih pregledih.

(649)

Po začasnem razkritju je skupina SAIC trdila, da se je Komisija oddaljila od svoje ustaljene prakse, ko je za izračun skupnega zneska ugodnosti dodelila 100 % domnevnih subvencijskih shem, ki so jih zagotovile holdinške/finančne družbe in nekateri domači prodajni subjekti.

(650)

Skupina SAIC je navedla, da mora preiskovalni organ z izvedbo natančnih in realističnih ocen prehoda v skladu s členom 1 osnovne uredbe zagotoviti, da se „[i]zravnalna dajatev […] lahko uvede zaradi kompenzacije kakršne koli neposredno ali posredno dodeljene subvencije za izdelavo, proizvodnjo, izvoz ali prevoz katerega koli izdelka, katerega sprostitev v prosti promet v Uniji povzroča škodo“. Proti subvencijam, dodeljenim za izdelavo, proizvodnjo, izvoz ali prevoz katerega koli izdelka, ki ni bil sproščen v prosti promet v EU, dejansko ni mogoče uvesti izravnalnih ukrepov. Zato je morala Komisija ugotoviti, kateri del domnevne subvencije je koristil izvoženemu izdelku in kateri del domnevne subvencije je koristil drugim izdelkom, ter dokazati, da je prejemnik subvencije (če se razlikuje od proizvajalca izvoznika) v obdobju preiskave ugodnost prenesel na proizvajalca izvoznika (106). Skupina SAIC je zlasti trdila, da bi moral biti znesek, ki se prenese, omejen na odstotek deleža, ki ga ima skupina SAIC na koncu. Zato je skupina SAIC trdila, da finančni prispevki, dodeljeni:

(651)

Po dokončnem razkritju je skupina SAIC ponovila, da bi bilo treba ponovno oceniti analizo v zvezi s skupnimi podjetji in ocenami povezanih družb. Dodala je, da bi morala Komisija najprej ugotoviti, kaj so „manjkajoče informacije“, in uporabiti razpoložljiva dejstva v skladu s členom 28 osnovne protisubvencijske uredbe. V zvezi s tem je skupina SAIC zahtevala preučitev stopnje pomanjkljivosti za vsako družbo posebej. Nato bi morala Komisija določiti preneseni znesek ugodnosti.

(652)

Komisija je potrdila svojo oceno iz začasne faze. Prvič, kot je navedeno v uvodnih izjavah 337 in 338 začasne uredbe ter ponazorjeno v dopisu, poslanem skupini SAIC z dne 15. februarja 2024 (107), je Komisija predložila oceno manjkajočih informacij za vsako družbo posebej in skupini SAIC omogočila, da predloži manjkajoče informacije. Vendar se je skupina SAIC vzdržala predložitve takih manjkajočih informacij. Poleg tega je Komisija menila, da glede na odnos med družbami v skupini SAIC analiza prenosa ni potrebna; namesto tega je morala Komisija v zvezi s subvencijami uporabiti pravilno metodo dodeljevanja, ker je denar zamenljiv in ga je mogoče prenesti z enega povezanega subjekta na drugega, ne glede na trg, na katerem poteka prodaja. Poleg tega je pri izračunu odstotka subvencioniranja, dodeljenega zadevnemu izdelku (ključ za dodelitev), dejansko že preučila individualni položaj vsake družbe v skupini. Za družbe, ki zagotavljajo finančne storitve v skupini SAIC, je upoštevala dejavnosti teh finančnih družb v skupini. V zvezi z domačimi transakcijami je Komisija upoštevala ustrezne zadevne prihodke od prodaje, ki so vključevali tudi prihodke od prodaje družb, ki delujejo izključno na kitajskem domačem trgu. Na podlagi tega je bila ta trditev zavrnjena.

(653)

Komisija je po začasnem razkritju popravila prihodke od prodaje skupine SAIC, uporabljene za ustrezno dodelitev ugotovljenih subvencij za izračun zneska subvencioniranja skupine. Podrobnosti so bile navedene v posebnem razkritju družbi z dne 20. avgusta 2024.

(654)

Po dokončnem razkritju je Komisija dodatno popravila prihodek od prodaje skupine SAIC, tako da je vključila prihodek od prodaje, ki so ga ustvarile druge podružnice v eni od izvoznih družb. Podrobnosti so bile navedene v posebnem razkritju družbi z dne 9. septembra 2024.

(655)

Komisija je po začasnem razkritju popravila prodajo skupine Geely, uporabljeno za ustrezno dodelitev ugotovljenih subvencij za izračun zneska subvencioniranja skupine. Podrobnosti so bile navedene v posebnem razkritju družbi.

(656)

Po začasnem razkritju je skupina Geely trdila, da bi bilo treba prihodek od prodaje dobaviteljev, družb s področja raziskav in razvoja, prodaje in finančnih družb vključiti v celotni prihodek od prodaje za določitev skupnega zneska ugodnosti.

(657)

Komisija je ugotovila, kot je bilo pojasnjeno v začasnem razkritju, da je bil izračunani znesek subvencioniranja za vsako povezano družbo najprej dodeljen zadevnemu izdelku na podlagi kategorije družbe ali specifičnosti subvencijske vrstice. Zato je bilo uporabljeno razmerje med prihodki od prodaje za družbe, ki delajo podsklope, družbe s področja raziskav in razvoja ter prodajne družbe. V drugem koraku je bila ugodnost za skupino Geely izražena v prihodkih od prodaje z akumulatorskimi električnimi vozili proizvajalcev izvoznikov/domačih proizvajalcev v skupini Geely, natančneje v prihodkih od prodaje akumulatorskih električnih vozil nepovezanim strankam, prodanimi prek povezanih subjektov skupine Geely. Trditev je bila zato zavrnjena.

(658)

Po dokončnem razkritju sta kitajska vlada in družba GWM navedli, da se je stopnja dajatve, ki se uporablja za nevzorčene sodelujoče družbe, po začasnem razkritju zvišala, medtem ko so se stopnje dajatve za vzorčene družbe znižale.

(659)

Komisija je po začasnem razkritju ugotovila, da je bil izračun tehtane povprečne stopnje dajatve, ki se uporablja za nevzorčene sodelujoče družbe, nepravilen, saj v zvezi z določenimi shemami pri tehtanju niso bile ustrezno upoštevane vzorčene sodelujoče družbe. Zato je Komisija zaključila tehnični popravek, na podlagi česar se je povečala dajatev, ki se uporablja za nevzorčene sodelujoče družbe (druge sodelujoče družbe).

(660)

Po dokončnem razkritju je kitajska vlada od Komisije zahtevala, naj razkrije dejansko podlago za stopnjo subvencije, določene za nevzorčene sodelujoče družbe, saj so bila za izračun zneska subvencije za skupino SAIC uporabljena razpoložljiva dejstva.

(661)

V skladu s členom 15(3) osnovne uredbe se je skupni znesek subvencije za sodelujoče proizvajalce izvoznike, ki niso zajeti v vzorcu, izračunal na podlagi skupnega tehtanega povprečnega zneska subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, določenega za sodelujoče proizvajalce izvoznike v vzorcu, razen zanemarljivih zneskov in tudi zneskov subvencij, določenih pod pogoji iz člena 28(1) osnovne uredbe. Vendar Komisija ni prezrla ugotovitev, ki so delno temeljile na razpoložljivih dejstvih za določitev zadevnih zneskov. Dejansko meni, da razpoložljiva dejstva, ki se uporabljajo v navedenih primerih, niso bistveno vplivala na informacije, potrebne za razumno določitev zneska subvencioniranja, tako da izvozniki, ki niso bili pozvani k sodelovanju v preiskavi, z uporabo tega pristopa ne bodo oškodovani (108). Komisija je zlasti ugotovila, da se finančni instrumenti, kot so vrednostni papirji, kriti s premoženjem, ali obveznice, na katere se je oprla pri izračunu ugodnosti, ki izhajajo iz takih shem, na splošno uporabljajo v industriji akumulatorskih tehničnih vozil in niso izjemni. Če bi proizvajalci izvozniki take informacije sporočili Komisiji, ko bi v celoti sodelovali, bi jih Komisija pri izračunu stopnje subvencije obravnavala podobno.

(662)

To pomeni, da se stopnje subvencije, določene za zagotavljanje baterij za plačilo, nižje od primernega, subvencioniranje v zvezi z nesodelujočimi družbami za skupino SAIC ter neposredna nepovratna sredstva, zagotovljena skupini Geely in skupini SAIC pri izračunu stopnje subvencije za nevzorčene sodelujoče proizvajalce izvoznike niso upoštevali.

(663)

Po dokončnem razkritju so družba 24, kitajska vlada in združenje VDA trdili, da bi morala tehtana povprečna stopnja subvencije, določena za nevzorčene sodelujoče družbe, vključevati tudi stopnjo subvencije družbe Tesla (Shanghai), ker je med obdobjem preiskave in po njem bila največji proizvajalec izvoznik kitajskih akumulatorskih električnih vozil. Po mnenju kitajske vlade vključitev stopnje subvencije družbe Tesla (Shanghai) v izračun tehtane povprečne stopnje subvencijske dajatve za nevzorčene sodelujoče družbe ne bi bila neskladna s členom 15(3) osnovne uredbe.

(664)

Družba 24 je zlasti trdila, da določbe člena 27(1) osnovne uredbe ne izključujejo možnosti, da bi bil proizvajalec izvoznik, ki prvotno ni bil izbran, pozneje lahko vključen v vzorec. Ta stran je trdila, da se vzorčenje uporablja za omejitev preiskave na razumno število strani, izdelkov ali transakcij ali na največji reprezentativni obseg proizvodnje, prodaje ali izvoza, ki ga je mogoče v razpoložljivem času ustrezno preiskati. Po mnenju te strani bi lahko Komisija, kadar je individualna preiskava odobrena v skladu s členom 27(3) osnovne uredbe, oblikovala svoje ugotovitve v zvezi z največjim možnim obsegom proizvodnje, prodaje ali izvoza, ki ga je mogoče preiskati v razpoložljivem času, in tako družbo Tesla (Shanghai) vključila v izračun tehtane povprečne stopnje subvencije.

(665)

Komisija ni izpodbijala dejstva, da je bila družba Tesla (Shanghai) eden največjih proizvajalcev izvoznikov. Vendar je, kot je določeno v uvodnih izjavah 57 in 59 začasne uredbe, menila, da vzorec treh različnih skupin izvoznih družb, ki ga je izbrala, predstavlja največji reprezentativen obseg, ki bi ga bilo mogoče smiselno preiskati v razpoložljivem času, pri čemer ni preučila zgolj absolutnih podatkov o proizvodnji, prodaji in izvozu, temveč je na podlagi informacij iz obrazca za vzorčenje pri oceni reprezentativnosti vzorca upoštevala tudi številne dodatne elemente, med drugim raznolikost modelov akumulatorskih električnih vozil, ki se prodajajo v različnih tržnih segmentih, reprezentativnost družb/skupin v smislu morebitne upravičenosti do shem, vključenih v memorandum o zadostnosti dokazov, in skupno proizvodno zmogljivost, vključno s prosto zmogljivostjo. Iz tega sledi, da v nasprotju s trditvami kitajske vlade vzorec v preiskavah subvencij na splošno in v tej posebni preiskavi temelji ne samo na obsegu proizvodnje ali izvoza, temveč tudi na drugih dejavnikih, kot je reprezentativnost subvencioniranja in ne (samo ali predvsem) obseg. Ta preiskava je potrdila, da je Tesla (Shanghai) edinstvena družba, ki ni reprezentativna za raven subvencioniranja drugih proizvajalcev akumulatorskih električnih vozil na Kitajskem.

(666)

V zvezi s posebno trditvijo družbe 24 je Komisija menila, da člen 27(1) določa, da se vzorčenje lahko uporabi, kadar je število izvoznikov veliko, kar se je zgodilo na podlagi števila odgovorov, prejetih v času izbire vzorca. Poleg tega je, kot je navedeno v uvodnih izjavah 57 in 59 začasne uredbe, menila, da je bil njen izbor vzorca treh različnih skupin izvoznikov največji reprezentativni obseg, ki ga je bilo mogoče ustrezno preiskati v razpoložljivem času. Dejstvo, da je bila družbi Tesla (Shanghai), ki je edina zaprosila za individualno preiskavo, ta preiskava odobrena v skladu s členom 27(3), ker se njena preiskava ni štela za nepotrebno otežujočo, ne spremeni sklepa, da je bilo vzorčenje reprezentativno. Poleg tega v določbah člena 27(3) ni predvideno, da bodo družbe, ki jim je bila odobrena individualna preiskava, vključene v vzorec.

(667)

Komisija je na podlagi tega menila, da je vzorec tudi najbolj reprezentativen za izračun dajatve za nevzorčene sodelujoče strani v skladu s členom 15(3) osnovne uredbe, in trditev zavrnila.

(668)

Komisija je na podlagi razpoložljivih informacij zneske subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, za vzorčene proizvajalce izvoznike v skladu z določbami osnovne uredbe izračunala tako, da je preučila vsako subvencijo ali program subvencij, nato pa je te številke seštela in dobila skupni znesek subvencij za vsako skupino proizvajalcev izvoznikov v obdobju preiskave. Za izračun skupnega subvencioniranja v nadaljevanju je najprej izračunala delež subvencioniranja, ki ustreza znesku subvencije kot deležu celotnega prihodka družbe od prodaje. Ta odstotek je bil nato uporabljen za izračun subvencije, dodeljene za izvoz zadevnega izdelka v Unijo v obdobju preiskave. Nato je bil izračunan znesek subvencije na tono zadevnega izdelka, izvoženega v Unijo v obdobju preiskave, spodnje stopnje pa so bile izračunane kot delež vrednosti stroškov, zavarovanja in prevoznine (CIF) za isti izvoz na tono.

(669)

V skladu s členom 15(3) osnovne uredbe se je skupni znesek subvencije za sodelujoče proizvajalce izvoznike, ki niso zajeti v vzorcu, izračunal na podlagi skupnega tehtanega povprečnega zneska subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, določenega za sodelujoče proizvajalce izvoznike v vzorcu, razen zanemarljivih zneskov in tudi zneskov subvencij, določenih pod pogoji iz člena 28(1) osnovne uredbe. Vendar Komisija zneska subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, ni vključila v izračun tehtanega povprečja za tiste sheme in družbe, pri katerih so ugotovitve delno temeljile na razpoložljivih dejstvih za določitev zadevnih zneskov, kot je določeno v uvodni izjavi 661 te uredbe.

(670)

Kitajska vlada je po dokončnem razkritju od Komisije zahtevala, naj razkrije podlago, na kateri temelji stopnja subvencije za nevzorčene sodelujoče družbe. Komisija je svoj izračun tehtanega povprečja pojasnila v uvodni izjavi 661 te uredbe. Poleg tega je predložila tudi nezaupno različico osnovnega izračuna. V skladu s členom 29(4) je uporabila razpone za vrednosti CIF, da bi zaščitila zaupnost podatkov, ki so jih predložili vzorčeni proizvajalci izvozniki.

(671)

Na podlagi navedenega bi morale biti stopnje dokončnih izravnalnih dajatev, izražene kot cena CIF meja Unije brez plačane carine, naslednje: