(1)

V členu 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) je navedeno, da Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, kot je določeno v Listini EU o temeljnih pravicah. Te temeljne vrednote, ki so bile podlaga za nastanek Unije, pa tudi univerzalnost in nedeljivost človekovih pravic ter spoštovanje načel Ustanovne listine Združenih narodov (ZN) in mednarodnega prava, bi morali voditi delovanje Unije na mednarodni ravni. To delovanje vključuje spodbujanje trajnostnega gospodarskega, socialnega in okoljskega razvoja držav v razvoju.

(2)

V skladu s členom 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) so med prednostnimi nalogami Unije visoka raven varstva okolja in izboljšanje njegove kakovosti ter spodbujanje temeljnih evropskih vrednot, kot je določeno v sporočilu Komisije z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru. Ti cilji zahtevajo sodelovanje ne le javnih organov, temveč tudi zasebnih akterjev, predvsem podjetij.

(3)

Komisija se je v svojem sporočilu z dne 14. januarja 2020 o močni socialni Evropi za pravičen prehod zavezala, da bo izboljšala evropsko socialno tržno gospodarstvo, da bi dosegla pravičen prehod na trajnostnost in zagotovila, da nihče ne bo prezrt. Ta direktiva bo prispevala tudi k evropskemu stebru socialnih pravic, ki spodbuja pravice, ki zagotavljajo poštene delovne pogoje. Je del politik in strategij Unije v zvezi s spodbujanjem dostojnega dela po vsem svetu, tudi v globalnih vrednostnih verigah, kot je navedeno v sporočilu Komisije z dne 23. februarja 2022 o dostojnem delu po vsem svetu.

(4)

Ravnanje podjetij v vseh sektorjih gospodarstva je ključnega pomena za uspeh ciljev Unije glede trajnostnosti, saj se podjetja Unije, predvsem velika, zanašajo na globalne vrednostne verige. Prav tako je v interesu podjetij, da varujejo človekove pravice in okolje, predvsem glede na vse večjo zaskrbljenost potrošnikov in vlagateljev v zvezi s temi vprašanji. Na ravni Unije in nacionalni ravni že obstaja več pobud za spodbujanje podjetij, ki podpirajo preobrazbo, usmerjeno v vrednost.

(5)

V obstoječih mednarodnih standardih o odgovornem ravnanju podjetij je določeno, da bi morala podjetja varovati človekove pravice, in opisano, kako bi morala obravnavati varstvo okolja v svojem poslovanju in vrednostnih verigah. Vodilna načela ZN o podjetništvu in človekovih pravicah (vodilna načela ZN) priznavajo odgovornost podjetij za izvajanje skrbnega pregleda človekovih pravic, tako da prepoznavajo, preprečujejo in ublažijo negativne vplive svojega poslovanja na človekove pravice ter prevzamejo odgovornost za obravnavanje teh vplivov. V teh vodilnih načelih ZN je navedeno, da bi se morala podjetja izogibati kršitvam človekovih pravic ter da bi morala obravnavati negativne vplive na človekove pravice, ki so jih povzročila, so k njim prispevala ali so z njimi povezana v okviru svojega poslovanja, poslovanja hčerinskih družb ter poslovanja neposrednih in posrednih poslovnih partnerjev.

(6)

Koncept skrbnega pregleda na področju človekovih pravic je bil opredeljen in nadalje razvit v smernicah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) za večnacionalna podjetja, ki so uporabo skrbnega pregleda razširile na teme okolja in upravljanja. Smernice OECD o skrbnem pregledu za odgovorno ravnanje podjetij (smernice za odgovorno ravnanje podjetij) in sektorske smernice so mednarodno priznani okviri, ki določajo praktične ukrepe za skrbni pregled, ki podjetjem pomagajo prepoznavati, preprečevati in ublažiti dejanske in morebitne vplive v njihovem poslovanju, dobavnih verigah in drugih poslovnih odnosih ter prevzeti odgovornost za obravnavanje teh vplivov. Koncept skrbnega pregleda je vključen tudi v priporočila tristranske deklaracije o načelih večnacionalnih podjetij in socialne politike, ki jih je podala Mednarodna organizacija dela (MOD).

(7)

Vsa podjetja so odgovorna spoštovati človekove pravice, ki so univerzalne, nedeljive, soodvisne in medsebojno povezane.

(8)

Cilji ZN za trajnostni razvoj, ki so jih leta 2015 sprejele vse države članice ZN, vključujejo cilje za spodbujanje vzdržne, vključujoče in trajnostne gospodarske rasti. Unija si je zadala cilj uresničiti cilje ZN za trajnostni razvoj. Zasebni sektor prispeva k tem ciljem.

(9)

Na globalne vrednostne verige ter zlasti vrednostne verige kritičnih surovin negativno vplivajo naravne nevarnosti ali nevarnosti, ki jih povzroči človek. Pogostost in učinek šokov, ki vključujejo tveganja za kritične vrednostne verige, naj bi se v prihodnosti povečala. Zasebni sektor bi lahko imel pomembno vlogo pri spodbujanju vzdržne, vključujoče in trajnostne gospodarske rasti in preprečevanju nastanka neravnovesij na notranjem trgu. Zato je pomembno okrepiti odpornost podjetij na neugodne scenarije, povezane z njihovimi vrednostnimi verigami, ob upoštevanju zunanjih učinkov ter socialnih, okoljskih in upravljavskih tveganj.

(10)

V mednarodnih sporazumih na podlagi Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja, katerih pogodbenice so Unija in države članice, kot sta Pariški sporazum v okviru Okvirne konvencije ZN o podnebnih spremembah, ki je bil sprejet 12. decembra 2015 (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum) (3) in nedavni Glasgowski podnebni pakt, so določeni natančni načini za obravnavanje podnebnih sprememb in omejitev globalnega segrevanja na 1,5 oC. Poleg specifičnih ukrepov, ki se pričakujejo od vseh podpisnic, je tudi vloga zasebnega sektorja, zlasti v zvezi z naložbenimi strategijami, ključna za doseganje teh ciljev.

(11)

Z Uredbo (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta (4) se je Unija tudi pravno zavezala, da bo do leta 2050 dosegla podnebno nevtralnost in da bo do leta 2030 zmanjšala emisije za vsaj 55 %. Obe zavezi zahtevata spremembo načina proizvodnje in naročanja podjetij. Delovni dokument služb Komisije, priložen sporočilu Komisije z dne 17. septembra 2020 z naslovom Krepitev evropskih podnebnih ambicij do leta 2030 Vlaganje v podnebno nevtralno prihodnost v korist naših državljanov (načrt za uresničitev podnebnih ciljev do leta 2030), predstavlja različne stopnje zmanjšanja emisij, ki jih morajo doseči različni gospodarski sektorji, čeprav morajo v vseh scenarijih vsi sektorji doseči znatna zmanjšanja, če želi Unija doseči svoje podnebne cilje. V načrtu je poudarjeno tudi, da bodo zaradi sprememb pravil in praks upravljanja podjetij, vključno s trajnostnim financiranjem, lastniki in menedžerji podjetij pri svojih ukrepih in strategijah dajali prednost ciljem glede trajnostnosti. V sporočilu Komisije o evropskem zelenem dogovoru je navedeno, da bi morali vsi ukrepi in politike Unije združiti moči, da bi Uniji pomagali doseči uspešen in pravičen prehod v trajnostno prihodnost. V njem je navedeno tudi, da bi bilo treba trajnostnost še v večji meri vključiti v okvir upravljanja podjetij. Cilj okvira za ukrepe Unije na področju okolja in podnebja iz Sklepa (EU) 2022/591 Evropskega parlamenta in Sveta (5) je na pravičen, uravnotežen in vključujoč način pospešiti zeleni prehod na podnebno nevtralno, trajnostno, z viri gospodarno, odporno in konkurenčno krožno gospodarstvo brez strupenih snovi, ki temelji na obnovljivih virih energije, ter varovati, obnoviti in izboljšati kakovost okolja, med drugim z ustavitvijo in zasukom trenda izgube biotske raznovrstnosti.

(12)

V skladu s sporočilom Komisije z dne 24. februarja 2021 o oblikovanju Evrope, odporne proti podnebnim spremembam, v katerem je predstavljena strategija Unije za prilagajanje podnebnim spremembam, bi morale nove naložbe in odločitve politike temeljiti na podnebju in biti primerne za prihodnost, tudi za večja podjetja, ki upravljajo vrednostne verige. Ta direktiva bi morala biti skladna z navedeno strategijo. Podobno bi bilo treba zagotoviti skladnost z Direktivo (EU) 2024/1619 Evropskega parlamenta in Sveta (6), ki določa jasne zahteve glede pravil upravljanja bank, vključno s poznavanjem okoljskih, socialnih in upravljavskih tveganj na ravni upravnega odbora.

(13)

Sporočilo Komisije z dne 11. marca 2020 z naslovom Novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo – Za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo (akcijski načrt za krožno gospodarstvo), sporočilo Komisije z dne 20. marca 2020 z naslovom Strategija EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030 – Vračanje narave v naša življenja (strategija za biotsko raznovrstnost), sporočilo Komisije z dne 20. marca 2020 z naslovom Strategija „od vil do vilic“ za pravičen, zdrav in okolju prijazen prehranski sistem (strategija „od vil do vilic“) in sporočilo Komisije z dne 14. oktobra 2020 z naslovom Strategija na področju kemikalij za trajnostnost – Okolju brez strupov naproti (strategija o kemikalijah), sporočilo Komisije z dne 12. maja 2021 z naslovom Akcijski načrt EU za ničelno onesnaževanje zraka, vode in tal, sporočilo Komisije z dne 5. maja 2021 z naslovom Posodobitev nove industrijske strategije iz leta 2020: močnejši enotni trg za okrevanje Evrope, pristop Komisije, imenovan industrija 5.0, sporočilo Komisije z dne 4. marca 2021 z naslovom Akcijski načrt za evropski steber socialnih pravic in sporočilo Komisije z dne 18. februarja 2021 z naslovom Pregled trgovinske politike – odprta, trajnostna in odločna trgovinska politika med drugim navajajo pobudo za trajnostno upravljanje podjetij. Zahteve glede skrbnega pregleda v skladu s to direktivo bi morale prispevati k doseganju ciljev akcijskega načrta za ničelno onesnaževanje zraka, vode in tal, da bi ustvarili okolje brez strupenih snovi ter varovali zdravje in dobrobit ljudi, živali in ekosistemov pred tveganji in negativnimi vplivi, povezanimi z okoljem.

(14)

Ta direktiva je skladna s skupnim sporočilom Komisije o akcijskem načrtu EU za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2020–2024. Akcijski načrt kot prednostno nalogo opredeljuje okrepitev sodelovanja Unije za dejavno spodbujanje globalnega izvajanja vodilnih načel ZN ter drugih ustreznih mednarodnih smernic, kot so smernice OECD za večnacionalna podjetja, vključno s spodbujanjem ustreznih standardov skrbnega pregleda.

(15)

Evropski parlament v svoji resoluciji z dne 10. marca 2021 s priporočili Komisiji o primerni skrbnosti in odgovornosti podjetij poziva Komisijo, naj na ravni Unije predlaga pravila o celovitih obveznostih skrbnega pregleda v podjetjih, ki vključuje posledice, tudi civilno odgovornost, za tista podjetja, ki povzročajo škodo ali k njej prispevajo, ker ne izvajajo skrbnega pregleda. Svet je v sklepih o človekovih pravicah in dostojnem delu v svetovnih dobavnih verigah z dne 1. decembra 2020 pozval Komisijo, naj predloži predlog za pravni okvir Unije o trajnostnem upravljanju podjetij, vključno z medsektorskimi obveznostmi glede skrbnega pregleda v podjetjih vzdolž svetovnih dobavnih verig. Evropski parlament v samoiniciativnem poročilu z dne 2. decembra 2020 o trajnostnem upravljanju podjetij poziva tudi k pojasnitvi dolžnosti direktorjev. Evropski parlament, Svet Evropske unije in Komisija so se v skupni izjavi o zakonodajnih prednostnih nalogah EU za leto 2022 z dne 21. decembra 2021 zavezali, da bodo ustvarili gospodarstvo za ljudi in izboljšali regulativni okvir za trajnostno upravljanje podjetij.

(16)

Cilj te direktive je zagotoviti, da podjetja, dejavna na notranjem trgu, prispevajo k trajnostnemu razvoju ter trajnostnemu prehodu gospodarstev in družb, in sicer s prepoznavanjem ter, kadar je to potrebno, prednostnim razvrščanjem, preprečevanjem, ublažitvijo, odpravo, čim večjim zmanjšanjem in popravo škode dejanskih ali morebitnih negativnih vplivov na človekove pravice in okolje, ki so povezani s poslovanjem podjetij, poslovanjem njihovih hčerinskih družb in njihovih poslovnih partnerjev v verigah dejavnosti podjetij, ter zagotoviti, da imajo vsi, ki so prizadeti zaradi nespoštovanja te dolžnosti, dostop do pravnega varstva in pravnih sredstev. Ta direktiva ne posega v odgovornost držav članic, da spoštujejo in varujejo človekove pravice in okolje v skladu z mednarodnim pravom.

(17)

Ta direktiva ne posega v obveznosti na področjih človekovih pravic, pravic na področju zaposlovanja in socialnih pravic, varstva okolja in podnebnih sprememb iz drugih zakonodajnih aktov Unije. Če so določbe te direktive v nasprotju z določbami drugega zakonodajnega akta Unije, ki sledi istim ciljem in določa širše ali bolj specifične obveznosti, bi morale v obsegu nasprotja prevladati določbe drugega zakonodajnega akta Unije in se uporabljati za navedene specifične obveznosti. Primeri takšnih obveznosti v zakonodajnih aktih Unije vključujejo obveznosti iz Uredbe (EU) 2017/821 Evropskega parlamenta in Sveta (7), Uredbe (EU) 2023/1542 Evropskega parlamenta in Sveta (8) ali Uredbe (EU) 2023/1115 Evropskega parlamenta in Sveta (9).

(18)

Ta direktiva se ne uporablja za pokojninske zavode, ki upravljajo sisteme socialne varnosti v skladu s pravom Unije. Kadar se država članica odloči, da Direktive (EU) 2016/2341 Evropskega parlamenta in Sveta (10) v celoti ali delno ne bo uporabljala za institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje v skladu s členom 5 navedene direktive, se ta direktiva ne uporablja za te institucije.

(19)

Podjetja bi morala v skladu s to direktivo sprejeti ustrezne ukrepe za vzpostavitev in izvajanje ukrepov skrbnega pregleda v zvezi s svojim poslovanjem ter poslovanjem svojih hčerinskih družb, pa tudi neposrednih in posrednih poslovnih partnerjev v celotnih verigah dejavnosti. Ta direktiva ne bi smela od podjetij zahtevati, da v vseh okoliščinah zagotovijo, da se negativni vplivi nikoli ne bodo pojavili ali da bodo ustavljeni. Podjetja na primer morda ne bodo mogla doseči takih rezultatov pri poslovnih partnerjih, pri katerih je negativni vpliv posledica državne intervencije. Zato bi morale biti glavne obveznosti v tej direktivi „obveznosti prizadevanja“. Podjetje bi moralo sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi je mogoče doseči cilje skrbnega pregleda, in sicer z učinkovitim obravnavanjem negativnih vplivov na način, ki je sorazmeren s stopnjo resnosti in verjetnostjo negativnega vpliva. Upoštevati bi bilo treba okoliščine posameznega primera, naravo in obseg negativnega vpliva ter ustrezne dejavnike tveganja, med drugim pri preprečevanju in zmanjševanju negativnih vplivov, posebnosti poslovnih dejavnosti podjetja in njegove verige dejavnosti, sektorja ali geografskega območja, na katerem delujejo njegovi poslovni partnerji, moč podjetja za vplivanje na svoje neposredne in posredne poslovne partnerje ter ali bi podjetje lahko povečalo svojo moč za vplivanje.

(20)

Postopek skrbnega pregleda iz te direktive bi moral zajemati šest korakov, opredeljenih v smernicah za odgovorno ravnanje podjetij, ki vključujejo ukrepe skrbnega pregleda, da podjetja prepoznajo in obravnavajo negativne vplive na človekove pravice in okolje. Gre za naslednje korake: (1) vključitev skrbnega pregleda v politike in sisteme upravljanja, (2) prepoznavanje in ocenjevanje negativnih vplivov na človekove pravice in okolje, (3) preprečevanje, odprava ali čim večje zmanjšanje dejanskih in morebitnih negativnih vplivov na človekove pravice in okolje, (4) spremljanje in ocenjevanje učinkovitosti ukrepov, (5) komuniciranje in (6) zagotavljanje poprave.

(21)

Da bi bil skrbni pregled učinkovitejši in bi se zmanjšalo breme za podjetja, bi morala biti podjetja upravičena do izmenjave virov in informacij znotraj svojih skupin podjetij in z drugimi pravnimi subjekti. Matični družbi, ki spada na področje uporabe te direktive, bi moralo biti dovoljeno, da nekatere obveznosti skrbnega pregleda izpolni tudi v imenu svojih hčerinskih družb, ki spadajo na področje uporabe te direktive, če to zagotavlja dejansko skladnost. To ne bi smelo posegati v dejstvo, da nadzorni organi izvajajo pooblastila nad hčerinskimi družbami in da za hčerinske družbe velja civilna odgovornost v skladu s to direktivo. Kadar matična družba izpolni obveznosti v zvezi z bojem proti podnebnim spremembam v imenu hčerinske družbe, bi morala hčerinska družba te obveznosti izpolnjevati v skladu z načrtom matične družbe za blažitev podnebnih sprememb, ki je ustrezno prilagojen njenemu poslovnemu modelu in strategiji. Če hčerinska družba ne spada na področje uporabe te direktive, ker hčerinski družbi ni treba izvajati skrbnega pregleda, bi morala matična družba zajemati dejavnosti hčerinske družbe v okviru svojih obveznosti skrbnega pregleda. Če hčerinske družbe spadajo na področje uporabe te direktive, matična družba pa ne, bi jim moralo biti še vedno dovoljeno, da delijo vire in informacije znotraj skupine družb. Kljub temu bi morale biti hčerinske družbe odgovorne za izpolnjevanje obveznosti skrbnega pregleda iz te direktive.

(22)

Izpolnjevanje nekaterih obveznosti skrbnega pregleda na ravni skupine ne bi smelo posegati v civilno odgovornost, ki jo imajo hčerinske družbe v skladu s to direktivo glede žrtev, ki jim je bila povzročena škoda. Če so izpolnjeni pogoji za civilno odgovornost, bi bila hčerinska družba lahko odgovorna za nastalo škodo, ne glede na to, ali je obveznost skrbnega pregleda izpolnila hčerinska družba ali matična družba v imenu hčerinske družbe.

(23)

Poslovni partnerji ne bi smeli biti zavezani, da podjetju, ki izpolnjuje obveznosti iz te direktive, razkrijejo informacije, ki so poslovne skrivnosti, kot so opredeljene v Direktivi (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta (11), brez poseganja v razkritje identitete neposrednih in posrednih poslovnih partnerjev, ali bistvene informacije, potrebne za opredelitev dejanskih ali morebitnih negativnih vplivov, kadar je to potrebno in ustrezno utemeljeno za to, da podjetje izpolnjuje obveznosti skrbnega pregleda. To ne bi smelo posegati v možnost poslovnih partnerjev, da varujejo svoje poslovne skrivnosti prek mehanizmov, vzpostavljenih z Direktivo (EU) 2016/943. Poslovni partnerji ne bi smeli biti nikoli zavezani k razkritju tajnih podatkov ali drugih informacij, katerih razkritje bi ogrozilo bistvene interese državne varnosti.

(24)

Negativni vplivi na človekove pravice in okolje se lahko pojavijo pri poslovanju podjetij, poslovanju njihovih hčerinskih družb in njihovih poslovnih partnerjev v verigah dejavnosti podjetij, zlasti na ravni pridobivanja surovin in proizvodnje. Da bi imel skrbni pregled smiseln učinek, bi moral zajemati negativne vplive na človekove pravice in okolje, ki nastanejo v večini življenjskega cikla proizvodnje, distribucije, prevoza in skladiščenja izdelka ali opravljanja storitev na ravni poslovanja podjetij, poslovanja njihovih hčerinskih družb in njihovih poslovnih partnerjev v njihovih verigah dejavnosti.

(25)

Veriga dejavnosti bi morala zajemati dejavnosti poslovnih partnerjev podjetja, ki so višje v verigi, povezane s proizvodnjo blaga ali opravljanjem storitev s strani podjetja, vključno z načrtovanjem, pridobivanjem, proizvodnjo, prevozom, skladiščenjem in dobavo surovin, izdelkov ali delov izdelkov ter razvojem izdelka ali storitve, ter dejavnosti poslovnih partnerjev podjetja, ki so nižje v verigi, povezane z distribucijo, prevozom in skladiščenjem izdelka, kadar poslovni partnerji izvajajo te dejavnosti za podjetje ali v imenu podjetja. Ta direktiva ne bi smela zajemati odstranjevanja izdelka. V skladu s to direktivo veriga dejavnosti prav tako ne bi smela zajemati distribucije, prevoza, skladiščenja in odstranjevanja izdelka, ki je predmet nadzora izvoza države članice, kar pomeni bodisi nadzor izvoza v skladu z Uredbo (EU) 2021/821 Evropskega parlamenta in Sveta (12) bodisi nadzor izvoza orožja, streliva ali vojaških sredstev pod nacionalnim nadzorom izvoza po odobritvi izvoza izdelka. To direktivo dopolnjujejo drugi zakonodajni akti, ki tudi obravnavajo negativne vplive na področju človekovih pravic ali varstva okolja. Zlasti Uredba (EU) 2021/821 vzpostavlja režim za nadzor izvoza, posredovanja, tehnične pomoči, tranzita in prenosa blaga z dvojno rabo, ki med drugim zajema programsko opremo in tehnologije, ki se lahko uporabljajo za namene kibernetskega nadzora. V okviru tega režima bi morale države članice upoštevati zlasti tveganje, da bi bilo tako blago uporabljeno v povezavi z notranjo represijo ali hudimi kršitvami človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava. Nadalje Uredba (EU) 2019/125 Evropskega parlamenta in Sveta (13) na podlagi posameznega primera prepoveduje ali ureja izvoz blaga, kot so kemične snovi, ki se uporabljajo ali bi se lahko uporabile za izvršitev smrtne kazni ali mučenje ali drugo okrutno, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje. Poleg tega je več drugih zakonodajnih pobud namenjenih blaženju vplivov izdelkov na okolje v njihovem celotnem življenjskem ciklu, tudi z določitvijo zahtev za okoljsko primerno zasnovo na podlagi vidikov trajnostnosti in krožnosti izdelkov. Skladnost s to direktivo bi morala olajšati skladnost z določbami in cilji navedenih drugih zakonodajnih aktov ter pogoji za veljavna dovoljenja, ki se izvajajo v skladu s temi akti. Izvozniki bi morali pri skladnosti s temi drugimi zakonodajnimi akti upoštevati rezultate svojih ugotovitev na podlagi skrbnega pregleda v skladu s to direktivo. Pojem „veriga dejavnosti“, kakor je opredeljen v tej direktivi, ne posega v pojma „vrednostna veriga“ ali „dobavna veriga“, kot sta opredeljena v drugi zakonodaji Unije ali v smislu druge zakonodaje Unije.

(26)

Opredelitev pojma „veriga dejavnosti“ ne bi smela vključevati dejavnosti poslovnih partnerjev podjetja, ki so nižje v verigi, povezane s storitvami podjetja. Kar zadeva regulirana finančna podjetja, opredelitev pojma „veriga dejavnosti“ ne bi smela vključevati poslovnih partnerjev, ki so nižje v verigi in prejemajo njihove storitve in izdelke. Zato bi morala ta direktiva v zvezi z reguliranimi finančnimi podjetji zajemati le dejavnosti, ki so višje v njihovi verigi dejavnosti, ne pa nižje.

(27)

V skladu s to direktivo bi morale za podjetja, ustanovljena v skladu s pravom države članice, veljati zahteve glede skrbnega pregleda, kadar izpolnjujejo določene pogoje, vključno s prometom in v nekaterih primerih pragovi števila zaposlenih. Čeprav ti pogoji zadevajo eno samo poslovno leto, bi se morala ta direktiva uporabljati le, če je podjetje izpolnilo pogoje v vsakem od zadnjih dveh zaporednih poslovnih let, in se ne bi smela več uporabljati, če jih ni izpolnilo v vsakem od zadnjih dveh zadevnih poslovnih let. To velja tudi za podjetja, ustanovljena v skladu z zakonodajo tretje države, ki bi morala izpolniti ustrezno merilo prometa v Uniji v vsakem od zadnjih dveh poslovnih let. Zaradi jasnosti in ob upoštevanju postopne uporabe direktive morajo podjetja iz Unije in tretjih držav merila glede področja uporabe izpolniti dve zaporedni poslovni leti pred zadevnimi datumi začetka uporabe, določenimi v skladu s pravili o prenosu te direktive. V zvezi s pragovi števila zaposlenih bi morali biti delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, in delavci, napoteni v skladu s členom 1(3), točka (c), Direktive 96/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14), vključeni v izračun števila zaposlenih v podjetju uporabniku. Delavci, napoteni v skladu s členom 1(3), točki (a) in (b), Direktive 96/71/ES, bi morali biti vključeni le v izračun števila zaposlenih v podjetju, ki delavce napoti. V izračun števila zaposlenih bi bilo treba vključiti tudi druge delavce z nestandardnimi oblikami zaposlitve, če izpolnjujejo merila za opredelitev statusa delavca, ki jih je določilo Sodišče Evropske unije. Sezonski delavci bi morali biti vključeni v izračun števila zaposlenih sorazmerno s številom mesecev, v katerih so zaposleni. Izračun pragov iz te direktive bi moral vključevati število zaposlenih in promet podružnic podjetja, ki so poslovne enote in niso glavni sedež ter so od njega pravno odvisne in se zato štejejo kot del podjetja v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom. To bi moralo veljati tudi za skupino družb, če so pragovi izračunani na konsolidirani podlagi. Kadar to ni drugače določeno, bi bilo treba pragove, ki jih je treba doseči, razumeti kot pragove, izračunane na individualni osnovi, da bi bila družba zajeta v tej direktivi.

(28)

Obveznosti skrbnega pregleda iz te direktive bi morala izpolnjevati podjetja s sedežem v Uniji, ki imajo v zadnjem poslovnem letu, za katero so bili ali bi morali biti sprejeti letni računovodski izkazi, v povprečju več kot 1 000 zaposlenih in katerih svetovni čisti prihodek presega 450 000 000 EUR. Obveznosti skrbnega pregleda iz te direktive bi morala izpolnjevati tudi podjetja, ki so v Uniji sklenila franšizne ali licenčne pogodbe v zameno za plačilo licenčnin z neodvisnimi tretjimi družbami, kadar te pogodbe zagotavljajo skupno identiteto, skupen poslovni koncept in uporabo enotnih poslovnih metod ter kadar te licenčnine v zadnjem poslovnem letu, za katero so bili ali bi morali biti sprejeti letni računovodski izkazi, znašajo več kot 22 500 000 EUR, in pod pogojem, da je podjetje v zadnjem poslovnem letu, za katero so bili ali bi morali biti sprejeti letni računovodski izkazi, imelo več kot od 80 000 000 EUR svetovnega čistega prihodka. Enako velja za končne matične družbe skupin družb, ki skupaj izpolnjujejo te pogoje. V zvezi s takšnimi končnimi matičnimi družbami bi morala obveznosti iz te direktive izpolniti končna matična družba ali, če je glavna dejavnost slednje to, da ima delnice v operativnih hčerinskih družbah, in ne sprejema upravljavskih, operativnih ali finančnih odločitev, ki vplivajo na skupino ali eno ali več njenih hčerinskih družb, namesto te končne matične družbe ena od operativnih hčerinskih družb s sedežem v Uniji, v skladu s pogoji iz te direktive.

(29)

Da bi se v celoti dosegli cilji te direktive glede negativnih vplivov na človekove pravice in okolje v zvezi s poslovanjem podjetij, poslovanjem njihovih hčerinskih družb in njihovih poslovnih partnerjev v verigah dejavnosti podjetij, bi morala biti zajeta tudi podjetja iz tretjih držav, ki v znatnem obsegu poslujejo v Uniji. Natančneje, ta direktiva bi se morala uporabljati za podjetja iz tretjih držav, ki so v poslovnem letu, ki je leto pred zadnjim poslovnim letom, v Uniji ustvarila čisti prihodek v višini vsaj 450 000 000 EUR. Obveznosti skrbnega pregleda iz te direktive bi morala izpolnjevati tudi podjetja, ki so v Uniji sklenila franšizne ali licenčne pogodbe v zameno za plačilo licenčnin z neodvisnimi tretjimi družbami, kadar te pogodbe zagotavljajo skupno identiteto, skupen poslovni koncept in uporabo enotnih poslovnih metod ter kadar te licenčnine v Uniji v poslovnem letu, ki je leto pred zadnjim poslovnim letom, znašajo več kot 22 500 000 EUR, in pod pogojem, da je podjetje v poslovnem letu, ki je leto pred zadnjim poslovnim letom, v Uniji imelo več kot 80 000 000 EUR svetovnega čistega prihodka. Enako velja za končne matične družbe skupin družb, ki skupaj izpolnjujejo te pogoje. V zvezi s takšnimi končnimi matičnimi družbami bi morala obveznosti iz te direktive izpolniti končna matična družba ali, če je glavna dejavnost slednje to, da ima delnice v operativnih hčerinskih družbah, in ne sprejema upravljavskih, operativnih ali finančnih odločitev, ki vplivajo na skupino ali eno ali več njenih hčerinskih družb, namesto te končne matične družbe ena od operativnih hčerinskih družb s sedežem v Uniji, v skladu s pogoji iz te direktive.

(30)

Za namen opredelitve področja uporabe te direktive v zvezi s podjetji iz tretjih držav bi bilo treba izbrati opisano merilo prometa, saj ustvarja teritorialno povezavo med podjetji iz tretjih držav in ozemljem Unije. Promet je merilo za učinke, ki bi jih dejavnosti teh podjetij lahko imele na notranji trg. V skladu z mednarodnim pravom taki učinki upravičujejo uporabo prava Unije za podjetja iz tretjih držav. Da se ugotovi relevantni promet zadevnih podjetij, bi bilo treba uporabiti metode za izračun čistega prihodka za podjetja iz tretjih držav, kot je določeno v Direktivi 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (15). Za zagotavljanje učinkovitega izvrševanja te direktive pa se pri določanju, katera podjetja iz tretjih držav spadajo na področje uporabe te direktive, ne bi smel uporabljati prag števila zaposlenih, saj pojem „zaposleni“, ki se uporablja v tej direktivi, temelji na pravu Unije in ga ne bi bilo mogoče zlahka prenesti zunaj Unije. Ker ni jasne in dosledne metodologije za določanje zaposlenih v podjetjih iz tretjih držav, tudi v računovodskih okvirih, bi tak prag števila zaposlenih ustvaril pravno negotovost, nadzorni organi pa bi ga težko uporabljali. Opredelitev pojma „promet“ bi morala temeljiti na Direktivi 2013/34/EU, ki je že določila metode za izračun čistega prihodka za podjetja iz tretjih držav, saj sta opredelitvi prometa in prihodkov v mednarodnih računovodskih okvirih podobni. Da se zagotovi, da nadzorni organ ve, katera podjetja iz tretjih držav v Uniji ustvarijo promet, ki se zahteva za to, da spadajo na področje uporabe te direktive, bi moralo biti v tej direktivi določeno, da pooblaščeni zastopnik podjetja iz tretje države ali samo podjetje obvesti nadzorni organ države članice, v kateri ima pooblaščeni zastopnik podjetja iz tretje države stalno prebivališče ali sedež, in – če ne gre za isti organ – nadzorni organ države članice, v kateri je podjetje v poslovnem letu, ki je leto pred zadnjim poslovnim letom, ustvarilo večino svojega čistega prihodka v Uniji, o tem, da to podjetje spada na področje uporabe te direktive. Če je to potrebno za določitev, v kateri državi članici je podjetje iz tretje države ustvarilo večino svojega čistega prihodka v Uniji, bi morala imeti država članica možnost, da od Komisije zahteva, da državo članico obvesti o čistem prihodku podjetja iz tretje države, ustvarjenem v Uniji. Komisija bi morala vzpostaviti sistem za zagotavljanje takšne izmenjave informacij.

(31)

Bistveno je, da se vzpostavi okvir Unije za odgovoren in trajnosten pristop h globalnim vrednostnim verigam, saj imajo podjetja pomembno vlogo pri oblikovanju trajnostne družbe in gospodarstva. Zaradi vse več zavezujočega prava v številnih državah članicah so potrebni enaki konkurenčni pogoji za podjetja, da bi se izognili razdrobljenosti in zagotovili pravno varnost za podjetja, ki delujejo na notranjem trgu. Kljub temu ta direktiva državam članicam ne bi smela preprečevati, da v nacionalnem pravu uvedejo strožje določbe, ki se razlikujejo od tistih iz člena 8(1) in (2), člena 10(1) in člena 11(1), tudi kadar lahko take določbe posredno zvišajo raven varstva iz člena 8(1) in (2), člena 10(1) in člena 11(1), kot so določbe o področju uporabe, opredelitvah pojmov, ustreznih ukrepih za popravo dejanskih negativnih vplivov, izvajanju pomembnega sodelovanja z deležniki in civilni odgovornosti, ali da uvedejo določbe nacionalnega prava, ki so bolj specifične v smislu njihovega cilja ali zajetega področja, kot so določbe nacionalnega prava, ki urejajo posebne negativne vplive ali posamezne sektorje dejavnosti, da bi dosegli drugačno raven varstva človekovih pravic, pravic na področju zaposlovanja in socialnih pravic, okolja ali podnebja.

(32)

Cilj te direktive je v celoti zajeti človekove pravice, vključno z vsemi petimi temeljnimi načeli in pravicami pri delu, kot so opredeljene v Deklaraciji MOD o temeljnih načelih in pravicah pri delu iz leta 1998. Za pomemben prispevek k trajnostnemu prehodu bi bilo treba pri izvajanju skrbnega pregleda v okviru te direktive upoštevati negativni vpliv na človekove pravice glede oseb, ki je posledica zlorabe ene od pravic iz mednarodnih instrumentov, navedenih v delu I, oddelek 1, Priloge k tej direktivi. Pojem „zloraba“ bi bilo treba razlagati v skladu z mednarodnim pravom človekovih pravic. Za zagotavljanje celovite pokritosti človekovih pravic bi morala biti zloraba človekove pravice s strani podjetja ali pravnega subjekta, ki ni posebej navedena v delu I, oddelek 1, Priloge k tej direktivi, in ki neposredno škoduje pravnim interesom, zaščitenim z instrumenti človekovih pravic iz dela I, oddelek 2, Priloge k tej direktivi, prav tako del negativnih vplivov na človekove pravice, ki jih zajema ta direktiva, če bi lahko zadevno podjetje razumno predvidelo tveganje takšne zlorabe človekovih pravic, ob upoštevanju vseh ustreznih okoliščin posameznega primera, vključno z naravo in obsegom poslovnih dejavnosti podjetja ter njegovo verigo dejavnosti, gospodarskim sektorjem ter geografskim in operativnim okvirom. Skrbni pregled bi moral zajemati tudi negativne vplive na okolje, ki so posledica kršitve ene od prepovedi in obveznosti iz dela II Priloge k tej direktivi, ter negativne vplive, ki so posledica kršitve ene od prepovedi iz dela I, točki 15 in 16, Priloge k tej direktivi, ob upoštevanju nacionalne zakonodaje, povezane z določbami instrumentov iz navedene priloge. Te prepovedi in obveznosti bi bilo treba razlagati in uporabljati v skladu z mednarodnim pravom in splošnimi načeli Unije glede okoljskega prava, kot je navedeno v členu 191 PDEU. Te prepovedi vključujejo prepoved povzročanja kakršne koli merljive degradacije okolja, kot so škodljivo spreminjanje tal, onesnaževanje vode ali zraka, škodljive emisije, prekomerna poraba vode, degradacija tal ali kateri koli drugi vpliv na naravne vire, kot je krčenje gozdov, ki znatno škoduje naravnim osnovam za ohranjanje in proizvodnjo hrane ali osebi onemogoča dostop do varne in čiste pitne vode ali otežuje dostop do sanitarnih prostorov ali jih uničuje, škoduje zdravju, varnosti, običajni uporabi zemljišč ali zakonito pridobljene posesti osebe ali ima znaten negativni vpliv na ekosistemske storitve, prek katerih ekosistem neposredno ali posredno prispeva k dobremu počutju ljudi. Pri ocenjevanju, ali je škoda za ekosistemske storitve znatna, bi bilo treba po potrebi upoštevati naslednje elemente: izhodiščno stanje prizadetega okolja, ali je škoda dolgotrajna, srednjeročna ali kratkoročna, obseg škode in popravljivost škode. Zahteve glede skrbnega pregleda iz te direktive bi zato morale prispevati k ohranjanju in obnavljanju biotske raznovrstnosti ter izboljšanju stanja okolja, zlasti zraka, vode in tal, tudi za boljše varovanje človekovih pravic. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov za spremembo Priloge k tej direktivi za namene iz člena 3(2), vključno z navedbo sklicevanja na Konvencijo MOD o varnosti in zdravju pri delu iz leta 1981 (št. 155) in Promocijski okvir MOD za varnost in zdravje pri delu iz leta 2006 (št. 187), ki sta del temeljnih instrumentov MOD, ko ju bodo ratificirale vse države članice.

(33)

Podjetja bodo glede na okoliščine morda morala razmisliti o dodatnih standardih. Podjetja bi morala na primer ob upoštevanju posebnih okoliščin ali presečnih dejavnikov, med drugim spola, starosti, rase, etnične pripadnosti, razreda, kaste, izobrazbe, priseljenskega statusa, invalidnosti ter socialnega in ekonomskega statusa, v okviru pristopa k skrbnemu pregledu, ki upošteva vidik spola in kulturo, posebno pozornost nameniti kakršnim koli negativnim vplivom na posameznike, ki so lahko izpostavljeni večjemu tveganju zaradi marginalizacije, ranljivosti ali drugih okoliščin, posamično ali kot člani nekaterih skupin ali skupnosti, vključno z domorodnimi ljudstvi, kot so zaščitena z Deklaracijo ZN o pravicah domorodnih ljudstev, tudi v zvezi s prostovoljnim soglasjem po predhodnem obveščanju. Pri tem bodo morala podjetja po potrebi upoštevati mednarodne instrumente, kot so Mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk in Konvencija o pravicah invalidov.

(34)

Podjetja bi morala biti odgovorna tudi za to, da bi s svojim vplivom prispevala k ustreznemu življenjskemu standardu v verigah dejavnosti. Za zaposlene to pomeni dostojno plačo, za samozaposlene delavce in male gospodarske subjekte pa zajamčen dohodek, ki ga zaslužijo v zameno za delo in proizvodnjo.

(35)

V tej direktivi se upošteva pristop „eno zdravje“, kot ga priznava Svetovna zdravstvena organizacija – celosten in združujoč pristop, katerega cilj je trajnostno uravnotežiti in optimizirati zdravje ljudi, živali in ekosistemov. Pristop „eno zdravje“ priznava, da so zdravje ljudi, domačih in prostoživečih živali in rastlin ter širše okolje, vključno z ekosistemi, tesno povezani in soodvisni. Zato je primerno določiti, da bi moral skrbni pregled glede okolja zajemati preprečevanje degradacije okolja, ki ima negativne posledice za zdravje, kot so epidemije, ter spoštovanje pravice do čistega, zdravega in trajnostnega okolja.

(36)

Negativni vplivi na človekove pravice in okolje so lahko prepleteni ali podkrepljeni z dejavniki, kot sta korupcija in podkupovanje. Podjetja morajo te dejavnike zato morda upoštevati pri izvajanju skrbnega pregleda glede človekovih pravic in okolja na način, ki je skladen s Konvencijo ZN proti korupciji.

(37)

Pri ocenjevanju negativnih vplivov na človekove pravice imajo podjetja na voljo smernice, ki ponazarjajo, kako lahko njihove dejavnosti negativno vplivajo na človekove pravice in katero ravnanje podjetij je prepovedano v skladu z mednarodno priznanimi človekovimi pravicami. Take smernice so na primer vključene v okvir za poročanje o vodilnih načelih ZN in razlagalni vodnik „Odgovornost gospodarskih družb za spoštovanje človekovih pravic“.

(38)

Podjetja, ki jih zajema ta direktiva, bi morala za izvajanje ustreznega skrbnega pregleda glede človekovih pravic in okolja v zvezi s svojim poslovanjem, poslovanjem svojih hčerinskih družb, in poslovanjem svojih poslovnih partnerjev v verigi dejavnosti podjetij skrbni pregled vključiti v svoje politike in sisteme obvladovanja tveganj, prepoznavati in oceniti, po potrebi prednostno razvrstiti, preprečevati, ublažiti in odpraviti dejanske in morebitne negativne vplive na človekove pravice in okolje ter čim bolj zmanjšati njihov obseg, zagotoviti popravo dejanskih negativnih vplivov, smiselno sodelovati z deležniki, vzpostaviti in ohranjati mehanizem obveščanja in pritožbeni postopek, spremljati učinkovitost sprejetih ukrepov v skladu z zahtevami iz te direktive ter javno komunicirati o svojem izvajanju skrbnega pregleda. Za zagotovitev jasnosti za podjetja bi bilo treba v tej direktivi jasno razlikovati predvsem med ukrepi za preprečevanje in ublažitev morebitnih negativnih vplivov ter ukrepi za odpravo, ali, kadar to ni mogoče, čim večje zmanjšanje obsega dejanskih negativnih vplivov.

(39)

Za zagotovitev, da je skrbni pregled del politik podjetij in njihovih sistemov za obvladovanje tveganj in da je v skladu z ustreznim mednarodnim okvirom, bi morala podjetja skrbni pregled vključiti v svoje zadevne politike in sisteme obvladovanja tveganj ter na vseh ravneh poslovanja ter imeti vzpostavljeno politiko skrbnega pregleda. Politika skrbnega pregleda bi morala biti razvita na podlagi predhodnega posvetovanja z zaposlenimi v podjetju in njihovimi predstavniki in bi morala vsebovati opis pristopa podjetja, tudi dolgoročnega, k skrbnemu pregledu, kodeks ravnanja z opisom pravil in načel, ki jih morajo upoštevati podjetje in njegove hčerinske družbe in po potrebi neposredni ali posredni poslovni partnerji podjetja, ter opis postopkov, vzpostavljenih za vključitev skrbnega pregleda v zadevne politike in za izvajanje skrbnega pregleda, vključno z ukrepi za preverjanje skladnosti s kodeksom ravnanja in za razširitev njegove uporabe na poslovne partnerje. S politiko skrbnega pregleda bi bilo treba zagotoviti skrbni pregled na podlagi tveganja. Kodeks ravnanja bi moral veljati za vse ustrezne funkcije in poslovanje podjetja, vključno z odločitvami o javnem naročanju, zaposlovanju in nabavi. Za namene te direktive bi bilo treba pojem „zaposleni“ razumeti tako, da vključuje delavce, zaposlene pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, in druge delavce v nestandardnih oblikah zaposlitve, pod pogojem, da izpolnjujejo merila za opredelitev statusa delavca, ki jih je določilo Sodišče Evropske unije.

(40)

Za izpolnjevanje obveznosti skrbnega pregleda morajo podjetja sprejeti ustrezne ukrepe v zvezi s prepoznavanjem, preprečevanjem, odpravo, čim večjim zmanjšanjem in popravo negativnih vplivov ter izvajanjem pomembnega sodelovanja z deležniki v celotnem postopku skrbnega pregleda. Pojem „ustrezni ukrepi“ bi bilo treba razumeti kot ukrepe, s katerimi se lahko dosežejo cilji skrbnega pregleda z učinkovitim obravnavanjem negativnih vplivov, in sicer skladno s stopnjo resnosti in verjetnostjo negativnega vpliva, ter ki so razumno na voljo podjetju, ob upoštevanju okoliščin posameznega primera, vključno z naravo in obsegom negativnega vpliva in zadevnimi dejavniki tveganja. Če potrebnih informacij, vključno z informacijami, ki se štejejo za poslovno skrivnost, ni mogoče razumno pridobiti zaradi dejanskih ali pravnih ovir, na primer ker poslovni partner noče zagotoviti informacij in ni pravnih razlogov, da bi se to od njega zahtevalo, takih okoliščin ni mogoče uveljavljati zoper podjetje, vendar bi moralo imeti podjetje možnost pojasniti, zakaj teh informacij ni bilo mogoče pridobiti, ter bi moralo sprejeti potrebne in razumne ukrepe, da jih čim prej pridobi.

(41)

V skladu z obveznostmi skrbnega pregleda iz te direktive bi moralo podjetje prepoznavati in ocenjevati dejanske ali morebitne negativne vplive na človekove pravice in okolje. Da bi se omogočilo celovito prepoznavanje in ocenjevanje negativnih vplivov, bi moralo tako prepoznavanje in ocenjevanje temeljiti na kvantitativnih in kvalitativnih informacijah, vključno z ustreznimi razčlenjenimi podatki, ki jih lahko podjetje razumno pridobi. Podjetja bi morala uporabiti ustrezne metode in vire, vključno z javnimi poročili. V zvezi z negativnimi vplivi na okolje bi moralo podjetje na primer pridobiti informacije o izhodiščnem stanju na lokacijah ali v objektih z večjim tveganjem v svoji verigi dejavnosti. Pri prepoznavanju negativnih vplivov bi morala podjetja sprejeti ustrezne ukrepe za evidentiranje lastnega poslovanja, poslovanja njihovih hčerinskih družb in, kadar je to povezano z njihovimi verigami dejavnosti, poslovanja njihovih poslovnih partnerjev, da se opredelijo splošna področja, na katerih bodo negativni vplivi najverjetnejši in najresnejši. Podjetja bi morala na podlagi rezultatov takšnega evidentiranja izvajati poglobljeno ocenjevanje lastnega poslovanja, poslovanja njihovih hčerinskih družb in, kadar je to povezano z njihovimi verigami dejavnosti, poslovanja njihovih poslovnih partnerjev na področjih, na katerih je bilo ugotovljeno, da bodo negativni vplivi najverjetnejši in najresnejši. Podjetje bi moralo pri prepoznavanju in ocenjevanju negativnih vplivov na podlagi splošne ocene upoštevati morebitne pomembne dejavnike tveganja, vključno z dejavniki tveganja na ravni podjetja, na primer, ali poslovni partner ni podjetje, zajeto v tej direktivi, dejavniki tveganja za poslovne dejavnosti, geografskimi in kontekstualnimi dejavniki tveganja, kot je raven preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj glede na vrsto negativnih vplivov, dejavniki tveganja na ravni produktov in storitev ter sektorskimi dejavniki tveganja. Pri prepoznavanju in ocenjevanju negativnih vplivov bi morala podjetja prepoznati in oceniti tudi vpliv poslovnega modela in strategij poslovnega partnerja, vključno s praksami trgovanja, javnega naročanja in oblikovanja cen. Da bi se omejilo breme za manjša podjetja, ki nastane zaradi zahtev po informacijah, bi se morala podjetja, kadar je mogoče informacije, potrebne za prepoznavanje negativnih vplivov, pridobiti od poslovnih partnerjev na različnih ravneh verig dejavnosti, omejiti glede poslovnih partnerjev, ki sami ne predstavljajo tveganj negativnih vplivov, in dati prednost, kadar je to razumno, neposrednim zahtevam za podrobnejše informacije od poslovnih partnerjev na ravneh v verigah dejavnosti, na katerih se bodo na podlagi evidentiranja najverjetneje pojavili dejanski ali morebitni negativni vplivi. Prepoznavanje negativnih vplivov bi moralo vključevati dinamično in redno ocenjevanje stanja človekovih pravic in okoljskih razmer, in sicer brez nepotrebnega odlašanja po vsaki bistveni spremembi, sicer pa vsaj vsakih 12 mesecev, v celotnem življenjskem obdobju dejavnosti ali odnosa in kadar obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da bi se lahko pojavila nova tveganja. Bistveno spremembo bi bilo treba razumeti kot spremembo stanja dejavnosti podjetja, njegovih hčerinskih družb ali poslovnih partnerjev, pravnega ali poslovnega okolja ali kakršno koli drugo znatno spremembo položaja podjetja ali njegovega okvira poslovanja. Primeri bistvene spremembe so lahko primeri, ko podjetje začne delovati v novem gospodarskem sektorju ali na novem geografskem območju, proizvajati nove izdelke, ko spremeni način proizvodnje obstoječih izdelkov z uporabo tehnologije z morebitnimi večjimi negativnimi vplivi ali ko spremeni svojo poslovno strukturo s prestrukturiranjem ali združitvami oziroma prevzemi. Utemeljeni razlogi za domnevo, da obstajajo nova tveganja, lahko nastanejo na različne načine, vključno z ugotovitvijo, da obstaja negativni vpliv, na podlagi javno dostopnih informacij, s sodelovanjem deležnikov ali z uradnimi obvestili. Če podjetja kljub sprejetju ustreznih ukrepov za prepoznavanje negativnih vplivov nimajo vseh potrebnih informacij o svojih verigah dejavnosti, bi morala biti sposobna pojasniti, zakaj teh informacij ni bilo mogoče pridobiti, ter sprejeti potrebne in razumne ukrepe za njihovo čimprejšnjo pridobitev.

(42)

Na konfliktnih območjih in območjih z visokim tveganjem, kot so opredeljena v skladu z Uredbo (EU) 2017/821, obstaja večja verjetnost za kršitve človekovih pravic, ki bodo poleg tega verjetno hujše. Podjetja bi morala to upoštevati pri vključevanju skrbnega pregleda v svoje politike in sisteme obvladovanja tveganja, da bi zagotovila, da so kodeksi ravnanja in postopki, vzpostavljeni za izvajanje skrbnega pregleda, prilagojeni konfliktnim območjem in območjem z visokim tveganjem na način, ki je skladen z mednarodnim humanitarnim pravom, kot je določeno v ženevskih konvencijah iz leta 1949 in njihovih dodatnih protokolih. Podjetja bi morala upoštevati, da takšne razmere predstavljajo posebne geografske in kontekstualne dejavnike tveganja pri izvajanju poglobljenih ocen v okviru postopka prepoznavanja in ocenjevanja, sprejemanju ustreznih ukrepov za preprečevanje, ublažitev, odpravo in zmanjšanje prepoznanih negativnih vplivov ter sodelovanju z deležniki. V ta namen se lahko podjetja oprejo na smernice Komisije o oceni dejavnikov tveganja, povezanih s konfliktnimi območji in območji z visokim tveganjem, v katerih bi morale biti upoštevane smernice Programa ZN za razvoj z naslovom „Okrepljen skrbni pregled glede človekovih pravic za poslovanje v konfliktnih razmerah. Vodnik“.

(43)

Ta direktiva ne bi smela posegati v pravila o poslovni skrivnosti, ki se uporabljajo za odvetnike ali druge pooblaščene strokovnjake, ki so v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom pooblaščeni za zastopanje strank v sodnih postopkih.

(44)

Kadar podjetje ne more hkrati v celoti preprečiti, ublažiti, odpraviti ali čim bolj zmanjšati obsega vseh prepoznanih dejanskih in potencialnih negativnih vplivov, bi moralo negativne vplive prednostno razvrstiti na podlagi resnosti in verjetnosti. Resnost negativnega vpliva bi morala biti ocenjena glede na doseg, obseg ali nepopravljivost negativnega vpliva ob upoštevanju njegove resnosti, vključno s številom posameznikov, ki so ali bodo prizadeti, obsegom, v katerem je ali bo morda poškodovano oziroma drugače prizadeto okolje, stopnjo nepopravljivosti in omejitve pri vzpostavitvi stanja, enakovrednega predhodnemu, za prizadete posameznike ali okolje, v razumnem časovnem obdobju. Po obravnavi najresnejših in najverjetnejših negativnih vplivov v razumnem času bi moralo podjetje obravnavati manj resne in manj verjetne negativne vplive. Po drugi strani se dejanski ali morebitni vpliv podjetja na njegove poslovne partnerje, raven vključenosti podjetja v negativni vpliv, bližina hčerinske družbe ali poslovnega partnerja ali morebitna odgovornost podjetja ne bi smeli obravnavati kot pomembni dejavniki pri prednostnem razvrščanju negativnih vplivov.

(45)

Če podjetje prepozna morebitne negativne vplive na človekove pravice ali okolje, bi moralo v skladu z obveznostmi skrbnega pregleda iz te direktive sprejeti ustrezne ukrepe za njihovo preprečevanje ali ustrezno ublažitev. Da bi podjetjem zagotovili pravno jasnost in varnost, bi bilo treba v tej direktivi določiti ukrepe, ki bi jih morala podjetja sprejeti za preprečevanje in ublažitev morebitnih negativnih vplivov, kadar je to ustrezno glede na okoliščine. Pri ocenjevanju ustreznih ukrepov za preprečevanje ali ustrezno ublažitev negativnih vplivov bi se morala ustrezno upoštevati t. i. „stopnja vključenosti podjetja v negativni vpliv“ v skladu z mednarodnimi okviri in zmožnostjo podjetja, da vpliva na poslovnega partnerja, ki povzroča ali skupaj s podjetjem povzroča negativni vpliv. Podjetja bi morala sprejeti ustrezne ukrepe, da bi preprečila ali ublažila negativne vplive, ki jih povzročajo sama (t. i. „povzročitev“ negativnega vpliva, kot je navedeno v mednarodnem okviru) ali skupaj s svojimi hčerinskimi družbami oziroma poslovnimi partnerji (t. i. „prispevanje“ k negativnemu vplivu, kot je navedeno v mednarodnem okviru). To velja ne glede na to, ali negativni vpliv povzročajo tudi tretje osebe zunaj verige dejavnosti podjetja. Skupno povzročanje negativnega vpliva ni omejeno na enako vključenost podjetja in njegove hčerinske družbe ali poslovnega partnerja v negativni vpliv, temveč bi moralo zajemati vse primere dejanj ali opustitev dejanj podjetja, ki povzročajo negativni vpliv, v kombinaciji z dejanji ali opustitvami dejanj hčerinskih družb ali poslovnih partnerjev, tudi kadar podjetje poslovnemu partnerju bistveno olajša povzročanje negativnega vpliva ali ga k temu spodbuja, in sicer brez manjših ali nepomembnih prispevkov. Kadar negativnih vplivov v svojih verigah dejavnosti ne povzročajo podjetja sama ali skupaj z drugimi pravnimi subjekti, temveč jih v verigah dejavnosti podjetij povzroča njihov poslovni partner sam (t. i. „neposredna povezanost“ z negativnim vplivom, kot je navedeno v mednarodnem okviru), bi si morala še vedno prizadevati, da svoj vpliv uporabijo za preprečitev ali ublažitev negativnega vpliva, ki ga povzročijo njihovi poslovni partnerji, ali za povečanje svojega vpliva v ta namen. Uporaba zgolj pojma „povzročitev“ negativnega vpliva namesto zgoraj navedenih izrazov, uporabljenih v mednarodnih okvirih, preprečuje zmedo z obstoječimi pravnimi izrazi v nacionalnih pravnih sistemih, hkrati pa zajema enake vzročne odnose, kot so opisani v teh okvirih. V zvezi s tem bi moral vpliv podjetja na poslovnega partnerja v skladu z mednarodnimi okviri vključevati zmožnost podjetja, da prepriča poslovnega partnerja, da prepreči negativne vplive (na primer s tržno močjo, zahtevami za predkvalifikacijo ali povezovanjem poslovnih spodbud z uspešnostjo na področjih človekovih pravic in okolja), na eni strani ter stopnjo vpliva ali pritiska, ki bi ga podjetje lahko razumno izvajalo, na primer s sodelovanjem z zadevnim poslovnim partnerjem ali drugim podjetjem, ki je neposredni poslovni partner poslovnega partnerja, povezanega z negativnim vplivom, na drugi strani.

(46)

Za izpolnitev obveznosti preprečevanja in ublažitve na podlagi te direktive bi bilo treba od podjetij zahtevati, da po potrebi sprejmejo naslednje ustrezne ukrepe. Kadar je to potrebno zaradi zapletenosti preprečevalnih ukrepov, bi morala podjetja pripraviti in izvajati načrt preprečevalnih ukrepov. Podjetja bi si morala prizadevati, da od neposrednega poslovnega partnerja pridobijo pogodbena zagotovila, da bo zagotavljal skladnost s kodeksom ravnanja in po potrebi načrtom preprečevalnih ukrepov, vključno s pridobitvijo ustreznih pogodbenih zagotovil od njegovih partnerjev, kolikor so njihove dejavnosti del verig dejavnosti podjetij. Pogodbena zagotovila bi morala biti zasnovana tako, da se zagotovi ustrezna delitev odgovornosti med podjetjem in poslovnimi partnerji. Pogodbena zagotovila bi morali spremljati ustrezni ukrepi za preverjanje skladnosti. Vendar bi moralo biti podjetje dolžno le zahtevati pogodbena zagotovila, saj je njihova pridobitev lahko odvisna od okoliščin. Za zagotovitev celovitega preprečevanja morebitnih negativnih vplivov bi morala podjetja izvajati tudi finančne ali nefinančne naložbe, prilagoditve ali posodobitve, katerih cilj je preprečevanje negativnih vplivov, in sodelovati z drugimi podjetji v skladu s pravom Unije. Podjetja bi morala po potrebi prilagoditi poslovne načrte, splošne strategije in operacije, vključno z nabavnimi praksami, ter razvijati in uporabljati nakupne politike, ki prispevajo k dostojnim plačam in dostojnim dohodkom svojih dobaviteljev ter ne spodbujajo morebitnih negativnih vplivov na človekove pravice ali okolje. Podjetja bi morala za uspešno in učinkovito izvajanje skrbnega pregleda izvesti tudi potrebne spremembe ali izboljšave svojih praks zasnove in distribucije, da bi obravnavala negativne vplive, ki nastanejo tako v zgornjem kot v spodnjem delu njihove verige dejavnosti, pred proizvodnjo proizvoda in po njej. Sprejetje in prilagajanje takih praks po potrebi bi lahko bilo še posebej pomembno za podjetje, da bi se v prvi vrsti izognili negativnemu vplivu. Taki ukrepi bi lahko bili pomembni tudi za obravnavanje negativnih vplivov, ki jih skupaj povzročita podjetje in njegovi poslovni partnerji, na primer zaradi rokov ali specifikacij, ki jih je podjetje določilo poslovnim partnerjem. Poleg tega odgovorne nabavne ali distribucijske prakse z boljšo delitvijo vrednosti vzdolž verige dejavnosti prispevajo k boju proti delu otrok, ki se pogosto pojavlja v državah ali na ozemljih z visoko stopnjo revščine. Podjetja bi morala zagotoviti tudi ciljno usmerjeno in sorazmerno podporo za malo in srednje podjetje (MSP), ki je poslovni partner podjetja, po potrebi ob upoštevanju virov, znanja in omejitev MSP, vključno z zagotavljanjem ali omogočanjem dostopa do krepitve zmogljivosti, usposabljanja ali posodobitve sistemov upravljanja, ter, kadar bi skladnost s kodeksom ravnanja ali načrtom preprečevalnih ukrepov ogrozila sposobnost preživetja MSP, z zagotavljanjem ciljno usmerjene in sorazmerne finančne podpore, kot so neposredno financiranje, posojila z nizko obrestno mero, jamstva neprekinjenega financiranja ali pomoč pri zagotavljanju financiranja. Ogrožanje sposobnosti preživetja MSP bi bilo treba razlagati kot možno povzročitev stečaja MSP ali njegove privedbe v položaj, ko je stečaj neizbežen.

(47)

Boj proti škodljivim nabavnim praksam in cenovnim pritiskom na proizvajalce, zlasti na manjše subjekte, je zlasti pomemben pri prodaji kmetijskih in živilskih proizvodov. Da bi odpravili neravnovesja moči v kmetijskem sektorju in zagotovili poštene cene na vseh členih v verigi preskrbe s hrano ter okrepili položaj kmetov, bi morali veliki predelovalci hrane in trgovci na drobno prilagoditi svoje nabavne prakse ter razviti in uporabljati nakupne politike, ki prispevajo k dostojnim plačam in dostojnim dohodkom svojih dobaviteljev. Ta direktiva bi morala koristiti kmetijskim proizvajalcem z manjšo pogajalsko močjo, tako da bi se uporabljala samo za ravnanje največjih subjektov, tj. tistih, katerih svetovni čisti prihodek presega 450 000 000 EUR. Poleg tega ta direktiva velja tudi za podjetja, ustanovljena v skladu s pravom tretje države, zato bi se s tem kmetijski proizvajalci v Uniji zaščitili pred nelojalno konkurenco in škodljivimi praksami subjektov s sedežem ne le v Uniji, ampak tudi zunaj nje.

(48)

Za prikaz celotnega nabora možnosti, ki jih ima podjetje v primerih, kadar morebitnih negativnih vplivov ni mogoče obravnavati z opisanimi ukrepi za preprečevanje ali ublažitev, bi morala biti v tej direktivi navedena tudi možnost podjetja, da si prizadeva za pogodbena zagotovila s posrednim poslovnim partnerjem, da se doseže skladnost s kodeksom ravnanja podjetja ali načrtom preprečevalnih ukrepov, ter da izvede ustrezne ukrepe za preverjanje skladnosti posrednega poslovnega partnerja s pogodbenimi zagotovili.

(49)

Mogoče je, da bi bilo za preprečevanje morebitnih negativnih vplivov potrebno sodelovanje z drugim podjetjem, na primer na ravni posrednega poslovnega partnerja s podjetjem, ki je v neposrednem pogodbenem razmerju z zadevnim posrednim poslovnim partnerjem. V nekaterih primerih je lahko sodelovanje z drugimi subjekti edini stvarni način za preprečevanje morebitnih negativnih vplivov, ki jih povzročijo celo neposredni poslovni partnerji, če vpliv podjetja ni zadosten. Podjetje bi moralo sodelovati s subjektom, ki lahko sam ali skupaj s podjetjem ali drugimi pravnimi subjekti najučinkoviteje prepreči ali ublaži morebitne negativne vplive, pri čemer upošteva veljavno pravo, predvsem konkurenčno pravo.

(50)

Za zagotavljanje, da so ustrezni ukrepi za preprečevanje in ublažitev morebitnih negativnih vplivov učinkoviti, bi morala podjetja dati prednost sodelovanju s poslovnimi partnerji v svoji verigi dejavnosti, namesto da prenehajo poslovni odnos, kar bi moral biti skrajni ukrep po neuspešnem poskusu preprečevanja in ublažitve morebitnih negativnih vplivov. Vendar bi morala biti v primerih, kadar morebitnih negativnih vplivov ni bilo mogoče obravnavati s takimi ustreznimi ukrepi, v direktivi navedena tudi obveznost podjetij, da v skrajnem primeru ne sklepajo novih ali podaljšujejo obstoječih odnosov z zadevnim partnerjem in, kadar obstajajo razumne možnosti za spremembo, z uporabo ali povečanjem pritiska podjetja z začasno prekinitvijo poslovnega odnosa v zvezi z zadevnimi dejavnostmi, brez nepotrebnega odlašanja sprejmejo in izvajajo okrepljen načrt preprečevalnih ukrepov za specifični negativni vpliv, vključno s posebnim in ustreznim časovnim okvirom za sprejetje in izvajanje vseh ukrepov v zvezi s tem, v katerem lahko podjetje poišče tudi alternativne poslovne partnerje. Dejavniki, ki določajo ustreznost časovnega okvira za sprejetje in izvajanje takih ukrepov, bi lahko vključevali resnost negativnega vpliva, potrebo po opredelitvi in sprejetju ukrepov za preprečevanje in ublažitev vseh morebitnih dodatnih negativnih vplivov, vključno z vplivi na MSP ali male gospodarske subjekte. Podjetja bi morala začasno prekiniti svoje poslovne odnose s poslovnim partnerjem, kar povečuje njihovo zmožnost pritiska in možnosti, da bo vpliv obravnavan. Kadar ni upravičeno pričakovati, da bodo ta prizadevanja uspešna, na primer v primerih prisilnega dela, ki ga je naložila država, ali kadar izvajanje okrepljenega načrta preprečevalnih ukrepov ne prepreči ali ublaži negativnega vpliva, bi bilo treba od podjetja zahtevati, da prekine poslovni odnos v zvezi z zadevnimi dejavnostmi, če je morebitni negativni vpliv resen. Da bi podjetja lahko izpolnila to obveznost, bi morale države članice predvideti možnost prekinitve poslovnega odnosa v pogodbah, ki jih ureja njihova zakonodaja. Podjetje bi moralo pri odločanju o začasni ali dokončni prekinitvi poslovnega odnosa oceniti, ali bi bilo mogoče razumno pričakovati, da bi lahko bili negativni vplivi tega očitno resnejši od negativnega vpliva, ki ga ni bilo mogoče preprečiti ali ustrezno ublažiti. Kadar podjetja začasno ali dokončno prekinejo poslovni odnos, bi morala sprejeti ukrepe za preprečevanje, ublažitev ali odpravo vplivov začasne ali dokončne prekinitve, o tem v razumnem roku obvestiti poslovnega partnerja in odločitev redno pregledovati. Mogoče je, da je za preprečevanje negativnih vplivov na ravni posrednih poslovnih odnosov potrebno sodelovanje z drugim subjektom. V nekaterih primerih bi lahko bilo sodelovanje z drugim podjetjem edini realističen način za preprečevanje dejanskih negativnih vplivov na ravni posrednih poslovnih odnosov, zlasti kadar posredni poslovni partner ni pripravljen skleniti pogodbe s podjetjem.

(51)

Čeprav za regulirana finančna podjetja veljajo obveznosti skrbnega pregleda le za dejavnosti višje v njihovih verigah dejavnosti, posebnosti finančnih storitev in smernice MNE navajajo vrste ukrepov, ki jih finančna podjetja lahko sprejmejo v postopkih skrbnega pregleda in so zanje učinkoviti. Kot je poudarjeno tudi v smernicah MNE, je treba priznati posebnosti finančnih storitev. Od reguliranih finančnih podjetij se pričakuje, da bodo upoštevala negativne vplive in izvedla tako imenovani pritisk, da bi vplivala na podjetja. Uveljavljanje pravic delničarjev je lahko način za izvajanje pritiska.

(52)

Kar zadeva neposredne in posredne poslovne partnerje, lahko pobude industrije in večdeležniške pobude pomagajo ustvariti dodatne možnosti vplivanja za prepoznavanje, ublažitev in preprečevanje negativnih vplivov. Zato bi morala imeti podjetja možnost, da kot podporo pri izvajanju svojih obveznosti iz členov 7 do 16 te direktive sodelujejo pri takih pobudah, kolikor so take sheme in pobude primerne za podporo izpolnjevanju navedenih obveznosti. Pojem „pobude“ je širokega pomena in vključuje kombinacijo prostovoljnih postopkov, orodij in mehanizmov skrbnega pregleda, ki jih razvijejo in nadzorujejo vlade, industrijska združenja, zainteresirane organizacije, vključno z organizacijami civilne družbe, ali skupine oziroma njihove kombinacije, pri katerih lahko podjetja sodelujejo v podporo izvajanju obveznosti skrbnega pregleda. Podjetja bi lahko po oceni svoje ustreznosti uporabila ustrezno analizo tveganja, izvedeno v okviru pobud industrije ali večdeležniških pobud ali s strani članov teh pobud, ali pri njej sodelovala, in bi lahko v okviru teh pobud sprejela učinkovite ustrezne ukrepe ali se jim pridružila. Pri tem bi morala podjetja spremljati učinkovitost takih ukrepov in po potrebi še naprej sprejemati ustrezne ukrepe za zagotavljanje izpolnjevanja svojih obveznosti. Za zagotavljanje izčrpnih informacij o takih pobudah bi morala biti v tej direktivi navedena tudi možnost Komisije in držav članic, da olajšajo razširjanje informacij o takih pobudah in njihovih rezultatih. Komisija bi morala v sodelovanju z državami članicami izdati smernice, v katerih bi določila merila ustreznosti in metodologijo za podjetja za ocenjevanje ustreznosti pobud industrije in večdeležniških pobud. Podjetja bi lahko uporabljala tudi preverjanje podjetij v svojih verigah dejavnosti in s strani teh podjetij, ki ga opravi neodvisna tretja oseba, da bi podprla izvajanje obveznosti skrbnega pregleda, če je tako preverjanje ustrezno za podporo izpolnjevanju zadevnih obveznosti. Preverjanje, ki ga opravi tretja oseba, bi lahko izvedla druga podjetja ali v okviru pobude industrije ali večdeležniške pobude. Neodvisne tretje osebe, ki opravijo preverjanje, bi morale delovati objektivno in popolnoma neodvisno od podjetja, ne bi smele biti v nikakršnem nasprotju interesov, ne bi smele biti izpostavljene niti neposrednemu niti posrednemu zunanjemu vplivu ter bi se morale vzdržati vseh dejanj, ki so nezdružljiva z njihovo neodvisnostjo. Odvisno od narave negativnega vpliva bi morale imeti izkušnje in kompetence na področju okolja ali človekovih pravic ter bi morale biti odgovorne za kakovost in zanesljivost preverjanja. Komisija bi morala v sodelovanju z državami članicami izdati smernice, v katerih bi določila merila ustreznosti in metodologijo za podjetja za ocenjevanje ustreznosti neodvisnih tretjih oseb, ki opravijo preverjanje, ter smernice za spremljanje natančnosti, učinkovitosti in celovitosti preverjanja, ki ga opravijo tretje osebe. Te smernice so bistvene za odpravo pomanjkljivosti neučinkovitih revizij. Omogočiti bi bilo treba, da se za kršitve te direktive in škodo, ki jo zato utrpijo žrtve, sankcionirajo ali za odgovorna spoznajo tudi podjetja, ki za podporo pri izvajanju obveznosti skrbnega pregleda sodelujejo v pobudah industrije ali večdeležniških pobudah oziroma uporabljajo preverjanje, ki ga opravi tretja oseba, ali pogodbene klavzule.

(53)

Če podjetje prepozna dejanske negativne vplive na človekove pravice ali okolje, bi moralo v skladu z obveznostmi skrbnega pregleda iz te direktive sprejeti ustrezne ukrepe za njihovo odpravo. Pričakuje se lahko, da je podjetje zmožno odpraviti dejanske negativne vplive svojega lastnega poslovanja in hčerinskih družb. Kljub temu pa bi bilo treba pojasniti, da bi morala podjetja, kadar negativnih vplivov ni mogoče odpraviti, čim bolj zmanjšati obseg takih vplivov. Pri čim večjem zmanjšanju obsega negativnih vplivov bi bilo treba zahtevati rezultat, ki je čim bliže odpravi negativnega vpliva. Zato bi moralo podjetje redno ponovno ocenjevati okoliščine, zaradi katerih ni bilo mogoče odpraviti negativnega vpliva, in ali je negativni vpliv mogoče odpraviti. Da bi podjetjem zagotovili pravno jasnost in varnost, bi bilo treba v tej direktivi opredeliti ukrepe, ki bi jih morala podjetja sprejeti za odpravo dejanskih negativnih vplivov na človekove pravice in okolje ter za čim večje zmanjšanje njihovega obsega, kadar je to ustrezno glede na okoliščine. Pri ocenjevanju ustreznih ukrepov za odpravo ali čim večje zmanjšanje obsega negativnih vplivov bi se morali ustrezno upoštevati t. i. „stopnja vključenosti podjetja v negativne vplive“ v skladu z mednarodnimi okviri in zmožnost podjetja, da vpliva na poslovnega partnerja, ki povzroča negativni vpliv ali ga povzroča skupaj s podjetjem. Podjetja bi morala sprejeti ustrezne ukrepe za odpravljanje ali čim večje zmanjšanje obsega negativnih vplivov, ki jih povzročajo sama (t. i. „povzročanje“ negativnega vpliva, kot je navedeno v mednarodnem okviru) ali skupaj s svojimi hčerinskimi družbami ali poslovnimi partnerji (t. i. „prispevanje“ k negativnemu vplivu, kot je navedeno v mednarodnem okviru). To velja ne glede na to, ali negativni vpliv povzročajo tudi tretje stranke zunaj verige dejavnosti podjetja. Skupno povzročanje negativnega vpliva ni omejeno na enako vključenost podjetja in njegove hčerinske družbe ali poslovnega partnerja v negativni vpliv, temveč bi moralo zajemati vse primere dejanj ali opustitev dejanj podjetja, ki povzročajo negativni vpliv, v kombinaciji z dejanji ali opustitvami dejanj hčerinskih družb ali poslovnih partnerjev, tudi kadar podjetje poslovnemu partnerju bistveno olajša povzročanje negativnega vpliva ali ga k temu spodbuja, in sicer brez manjših ali nepomembnih prispevkov. Kadar negativnih vplivov v svojih verigah dejavnosti ne povzročajo podjetja sama ali skupaj z drugimi pravnimi subjekti, temveč jih v verigah dejavnosti podjetij povzroča njihov poslovni partner sam (t. i. „neposredna povezanost“ z negativnim vplivom, kot je navedeno v mednarodnem okviru), bi si morala še vedno prizadevati, da svoj vpliv uporabijo za odpravo ali čim večje zmanjšanje obsega negativnega vpliva, ki ga povzročijo njihovi poslovni partnerji, ali za povečanje svojega vpliva v ta namen. Uporaba zgolj pojma „povzročitev“ negativnega vpliva namesto zgoraj navedenih izrazov, uporabljenih v mednarodnih okvirih, preprečuje zmedo z obstoječimi pravnimi izrazi v nacionalnih pravnih sistemih, hkrati pa zajema enake vzročne odnose, kot so opisani v teh okvirih. V zvezi s tem bi moral vpliv podjetja na poslovnega partnerja v skladu z mednarodnimi okviri vključevati zmožnost podjetja, da prepriča poslovnega partnerja, da odpravi negativne vplive ali čim bolj zmanjša njihov obseg (na primer s tržno močjo, zahtevami za predkvalifikacijo ali povezovanjem poslovnih spodbud z uspešnostjo na področjih človekovih pravic in okolja), na eni strani ter stopnjo vpliva ali pritiska, ki bi ga podjetje lahko razumno izvajalo, na primer s sodelovanjem z zadevnim poslovnim partnerjem ali drugim podjetjem, ki je neposredni poslovni partner poslovnega partnerja, povezanega z negativnim vplivom, na drugi strani.

(54)

Za izpolnitev obveznosti odprave dejanskih negativnih vplivov ali čim večjega zmanjšanja njihovega obsega v okviru te direktive bi bilo treba od podjetij zahtevati, da po potrebi sprejmejo naslednje ustrezne ukrepe. Kadar je to potrebno zaradi dejstva, da negativnega vpliva ni mogoče takoj odpraviti, bi morala podjetja pripraviti in izvajati načrt popravljalnih ukrepov. Podjetja bi si morala prizadevati, da od neposrednega poslovnega partnerja pridobijo pogodbena zagotovila, da bo zagotavljal skladnost s kodeksom ravnanja in po potrebi načrtom popravljalnih ukrepov, vključno s pridobitvijo ustreznih pogodbenih zagotovil od njegovih partnerjev, kolikor so njihove dejavnosti del verig dejavnosti podjetij. Pogodbena zagotovila bi morala biti zasnovana tako, da se zagotovi ustrezna delitev odgovornosti med podjetjem in poslovnimi partnerji. Pogodbena zagotovila bi morali spremljati ustrezni ukrepi za preverjanje skladnosti. Vendar bi moralo biti podjetje dolžno le, da zahteva pogodbena zagotovila, saj je njihova pridobitev lahko odvisna od okoliščin. Podjetja bi morala prav tako izvajati finančne ali nefinančne naložbe, prilagoditve ali posodobitve, namenjene odpravi ali čim večjemu zmanjšanju obsega negativnih vplivov, ter sodelovati z drugimi podjetji v skladu s pravom Unije. Podjetja bi morala po potrebi prilagoditi poslovne načrte, splošne strategije in operacije, vključno z nabavnimi praksami, ter razvijati in uporabljati nakupne politike, ki prispevajo k dostojnim plačam in dostojnim dohodkom svojih dobaviteljev ter ne spodbujajo morebitnih negativnih vplivov na človekove pravice ali okolje. Podjetja bi morala za uspešno in učinkovito izvajanje skrbnega pregleda izvesti tudi potrebne spremembe ali izboljšave svojih praks zasnove in distribucije, da bi obravnavala negativne vplive, ki nastanejo tako v zgornjem kot v spodnjem delu njihove verige dejavnosti, pred proizvodnjo proizvoda in po njej. Sprejetje in prilagajanje takih praks po potrebi bi lahko bilo še posebej pomembno za podjetje, da bi se v prvi vrsti izognili negativnemu vplivu. Taki ukrepi bi lahko bili pomembni tudi za obravnavanje negativnih vplivov, ki jih skupaj povzročita podjetje in njegovi poslovni partnerji, na primer zaradi rokov ali specifikacij, ki jih je podjetje določilo poslovnim partnerjem. Poleg tega odgovorne nabavne ali distribucijske prakse z boljšo delitvijo vrednosti vzdolž verige dejavnosti prispevajo k boju proti delu otrok, ki se pogosto pojavlja v državah ali na ozemljih z visoko stopnjo revščine. Podjetja bi morala zagotoviti tudi ciljno usmerjeno in sorazmerno podporo za MSP, ki je poslovni partner podjetja, po potrebi ob upoštevanju virov, znanja in omejitev MSP, vključno z zagotavljanjem ali omogočanjem dostopa do krepitve zmogljivosti, usposabljanja ali posodobitve sistemov upravljanja, ter, kadar bi skladnost s kodeksom ravnanja ali načrtom popravljalnih ukrepov ogrozila sposobnost preživetja MSP, z zagotavljanjem ciljno usmerjene in sorazmerne finančne podpore, kot so neposredno financiranje, posojila z nizko obrestno mero, jamstva neprekinjenega financiranja ali pomoč pri zagotavljanju financiranja. Pojem „ogrožanje sposobnosti preživetja MSP“ bi bilo treba razlagati kot možno povzročitev stečaja MSP ali njegove privedbe v položaj, ko je stečaj neizbežen.

(55)

Za prikaz celotnega nabora možnosti, ki jih ima podjetje v primerih, kadar dejanskih negativnih vplivov ni mogoče obravnavati z opisanimi ukrepi, bi morala biti v tej direktivi navedena tudi možnost podjetja, da si prizadeva za pogodbena zagotovila s posrednim poslovnim partnerjem, da se doseže skladnost s kodeksom ravnanja podjetja ali načrtom popravljalnih ukrepov, ter da izvede ustrezne ukrepe za preverjanje skladnosti posrednega poslovnega partnerja s pogodbenimi zagotovili.

(56)

Kadar se pogodbena zagotovila pridobijo od MSP, ki je posredni poslovni partner, bi morala podjetja oceniti, ali bi morali pogodbena zagotovila spremljati ustrezni ukrepi za MSP. Kadar MSP zahteva plačilo dela stroškov ali v dogovoru s podjetjem, bi moralo biti MSP omogočeno, da rezultate preverjanja deli z drugimi podjetji.

(57)

Za zagotavljanje ustreznih ukrepov za odpravo ali čim večje zmanjšanje dejanskih negativnih vplivov bi morala podjetja dati prednost sodelovanju s poslovnimi partnerji v njihovi verigi dejavnosti, namesto da prenehajo poslovni odnos, kar bi moral biti skrajni ukrep po neuspešnem poskusu odprave ali čim večjega zmanjšanja obsega dejanskih negativnih vplivov. Vendar bi morala biti v primerih, kadar dejanskih negativnih vplivov ni bilo mogoče odpraviti ali obsega ustrezno čim bolj zmanjšati s takimi ustreznimi ukrepi, v tej direktivi navedena tudi obveznost podjetij, da v skrajnem primeru ne sklepajo novih ali podaljšujejo obstoječih odnosov z zadevnim partnerjem in, kadar obstajajo razumne možnosti za spremembo, z uporabo ali povečanjem pritiska podjetja z začasno prekinitvijo poslovnega odnosa v zvezi z zadevnimi dejavnostmi, brez nepotrebnega odlašanja sprejmejo in izvajajo okrepljen načrt popravljalnih ukrepov za specifični negativni vpliv, vključno s posebnim in ustreznim časovnim okvirom za sprejetje in izvajanje vseh ukrepov v zvezi s tem, v katerem lahko podjetje poišče tudi alternativne poslovne partnerje. Dejavniki, ki določajo ustreznost časovnega okvira za sprejetje in izvajanje teh ukrepov, bi lahko vključevali resnost negativnega vpliva, potrebo po opredelitvi in sprejetju ukrepov za odpravo ali čim večje zmanjšanje obsega morebitnih dodatnih negativnih vplivov ter vplivov na MSP ali male gospodarske subjekte. Podjetja bi morala začasno prekiniti svoje poslovne odnose s poslovnim partnerjem, kar povečuje njihovo zmožnost pritiska in povečuje možnosti, da bo vpliv obravnavan. Kadar ni upravičeno pričakovati, da bodo ta prizadevanja uspešna, na primer v primerih prisilnega dela, ki ga je naložila država, ali kadar izvajanje okrepljenega načrta popravljalnih ukrepov ne odpravi ali čim bolj zmanjša obsega negativnega vpliva, bi bilo treba od podjetja zahtevati, da prekine poslovni odnos v zvezi z zadevnimi dejavnostmi, če je dejanski negativni vpliv resen. Da bi podjetja lahko izpolnila to obveznost, bi morale države članice predvideti možnost prekinitve poslovnega odnosa v pogodbah, ki jih ureja njihova zakonodaja. Pri odločitvi o dokončni ali začasni prekinitvi poslovnega odnosa bi moralo podjetje oceniti, ali bi bilo mogoče razumno pričakovati, da bodo negativni vplivi tega odnosa očitno resnejši od negativnega vpliva, ki ga ni bilo mogoče odpraviti, ali obsega, ki ga ni bilo mogoče ustrezno čim bolj zmanjšati. Kadar podjetja začasno ali dokončno prekinejo poslovni odnos, bi morala sprejeti ukrepe za preprečevanje, ublažitev ali odpravo vplivov začasne ali dokončne prekinitve, o tem v razumnem roku obvestiti poslovnega partnerja in odločitev redno pregledovati. Mogoče je, da je za odpravo negativnih vplivov na ravni posrednih poslovnih odnosov potrebno sodelovanje z drugim subjektom. V nekaterih primerih bi lahko bilo sodelovanje z drugim podjetjem edini realističen način za odpravo dejanskih negativnih vplivov na ravni posrednih poslovnih odnosov, zlasti kadar posreden poslovni partner ni pripravljen skleniti pogodbe s podjetjem.

(58)

Kadar je podjetje povzročilo ali skupaj s poslovnim partnerjem povzročilo dejanski negativni vpliv, bi moralo zagotoviti popravo škode. Pojem „poprava škode“ pomeni vrnitev prizadete osebe ali oseb, skupnosti ali okolja v položaj, ki je enak ali čim bližje položaju, v katerem bi bili, če do dejanskega negativnega vpliva ne bi prišlo, sorazmerno z vključenostjo podjetja v negativni vpliv, vključno s finančnim ali nefinančnim nadomestilom, ki ga podjetje zagotovi osebi ali osebam, ki jih je prizadel dejanski negativni vpliv, in po potrebi povračilom stroškov, ki so jih imeli javni organi za morebitne potrebne popravne ukrepe. Države članice bi morale zagotoviti, da se od deležnikov, ki jih je prizadel negativni vpliv, ne zahteva, da si pred vložitvijo zahtevkov na sodišču prizadevajo za popravo škode. Države članice bi morale zagotoviti, da ima pristojni nadzorni organ, kadar podjetje ne zagotovi poprave škode, če je povzročilo ali skupaj s poslovnim partnerjem povzročilo dejanski negativni vpliv, pooblastilo, da na lastno pobudo ali na podlagi utemeljenih pomislekov, o katerih je bil obveščen v skladu s to direktivo, od podjetja zahteva, naj zagotovi ustrezno popravo škode. To v takem primeru ne posega v naložitev kazni za kršitev določb nacionalne zakonodaje, sprejetih na podlagi te direktive, in v uveljavljanje civilne odgovornosti pred nacionalnim sodiščem. Kadar dejanski negativni vpliv povzroči le poslovni partner podjetja, lahko podjetje zagotovi prostovoljno popravo škode. Podjetje lahko svojo zmožnost vplivanja na poslovnega partnerja, ki povzroča ali skupaj s podjetjem povzroča negativni vpliv, uporabi tudi za omogočanje poprave škode.

(59)

Podjetja bi morala osebam in organizacijam omogočiti, da neposredno pri njih vložijo pritožbe, če imajo upravičene pomisleke glede dejanskih ali morebitnih negativnih vplivov na človekove pravice in okolje. Osebe in organizacije, ki bi lahko vložile take pritožbe, bi morale vključevati osebe, ki so prizadete ali imajo utemeljene razloge za domnevo, da bi lahko bile prizadete, ter zakonite predstavnike takih oseb v njihovem imenu, kot so organizacije civilne družbe in zagovorniki človekovih pravic; sindikati in drugi predstavniki delavcev, ki zastopajo posameznike, ki delajo v zadevni verigi dejavnosti, ter organizacije civilne družbe, ki delujejo in imajo izkušnje na področjih, povezanih z negativnim vplivom na okolje, ki je predmet pritožbe. Podjetja bi morala vzpostaviti pošten, javno dostopen, dostopen, predvidljiv in pregleden postopek za obravnavanje teh pritožb in o takih postopkih obvestiti zadevne delavce, sindikate in druge predstavnike delavcev. Podjetja bi morala vzpostaviti tudi dostopen mehanizem za predložitev uradnih obvestil oseb in organizacij, kadar imajo informacije ali pomisleke v zvezi z dejanskimi ali morebitnimi negativnimi vplivi. Da bi se zmanjšalo breme za podjetja, bi jim moralo biti omogočeno, da sodelujejo v kolektivnih pritožbenih postopkih in mehanizmih uradnega obveščanja, kot so tisti, ki so jih skupaj vzpostavila podjetja (na primer skupina podjetij), in sicer prek panožnih združenj, večdeležniških pobud ali globalnih okvirnih sporazumov. Vložitev uradnega obvestila ali pritožbe ne bi smela biti osnovni pogoj za dostop ter vlagatelju ne bi smela preprečiti dostopa do postopka utemeljenih pomislekov ali do sodnih ali drugih zunajsodnih mehanizmov, kot so nacionalne kontaktne točke OECD, kadar obstajajo. Določbe o pritožbenem postopku in mehanizmu uradnega obveščanja na podlagi te direktive bi morale biti takšne, da se prepreči, da bi ta dostop do predstavnikov podjetja privedel do nerazumnega navezovanja stikov. V skladu z mednarodnimi standardi bi morali imeti vlagatelji pritožb, kadar niso anonimni, pravico, da od podjetja zahtevajo pravočasno in ustrezno nadaljnje ukrepanje in da se srečajo s predstavniki podjetja na ustrezni ravni, da bi razpravljali o dejanskih ali morebitnih negativnih vplivih, ki so predmet pritožbe in morebitne poprave škode, izvedeli razloge, zaradi katerih se je pritožba štela za utemeljeno ali neutemeljeno, ter, kadar je utemeljena, dobili informacije o ukrepih, ki jih je podjetje sprejelo ali bodo sprejeti. Podjetja bi morala sprejeti tudi ukrepe, ki so na voljo pod razumnimi pogoji, da se prepreči kakršna koli oblika povračilnih ukrepov, in sicer z zagotavljanjem zaupnosti identitete osebe ali organizacije, ki vloži pritožbo ali uradno obvestilo, v skladu z nacionalnim pravom. Izraz „pošten, javno dostopen, dostopen, predvidljiv in pregleden“ bi bilo treba razumeti v skladu z načelom 31 vodilnih načel ZN, ki zahteva, da so postopki legitimni, dostopni, predvidljivi, pravični, pregledni, združljivi s pravicami in vir stalnega učenja, kot je navedeno tudi v splošni pripombi št. 16 Odbora ZN za otrokove pravice. Delavcem in njihovih predstavnikom bi bilo treba tudi zagotoviti ustrezno varstvo, prizadevanja za zunajsodno popravo škode pa ne bi smela posegati v spodbujanje kolektivnih pogajanj in priznavanje sindikatov ter nikakor ne bi smela ogroziti vloge zakonitih sindikatov ali predstavnikov delavcev pri reševanju sporov, povezanih z delom. Podjetja bi morala deležnikom zagotoviti dostopnost mehanizmov uradnega obveščanja in pritožbenih postopkov, pri tem pa ustrezno upoštevati zadevne ovire.

(60)

Zaradi širšega seznama oseb ali organizacij, ki so upravičene do vložitve pritožbe, in širšega obsega predmetov pritožb se pritožbeni postopek iz te direktive pravno razume kot mehanizem, ki je ločen od postopka notranje prijave, ki ga podjetja vzpostavijo v skladu z Direktivo (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta (16). Če se kršitev prava Unije ali nacionalnega prava, ki spada na stvarno področje uporabe navedene direktive, lahko šteje za negativni vpliv in je prijavitelj zaposleni v podjetju, ki je zaradi tega negativnega vpliva neposredno prizadet, bi lahko prijavitelj uporabil oba postopka – mehanizem pritožbe v skladu s to direktivo in postopek notranje prijave, vzpostavljen v skladu z Direktivo (EU) 2019/1937. Če pa eden od zgoraj navedenih pogojev ni izpolnjen, bi prijavitelj moral biti zmožen uporabiti le enega od postopkov.

(61)

Podjetja bi morala spremljati izvajanje in učinkovitost svojih ukrepov skrbnega pregleda. Izvajati bi morala redna ocenjevanja svojega poslovanja, poslovanja svojih hčerinskih družb in – kolikor je povezano z verigami dejavnosti podjetja – poslovanja svojih poslovnih partnerjev, da bi ocenila izvajanje ter spremljala ustreznost in učinkovitost prepoznavanja, preprečevanja, čim večjega zmanjšanja negativnih vplivov. S takim ocenjevanjem bi bilo treba preverjati, ali so negativni vplivi ustrezno prepoznani, ali se izvajajo ukrepi skrbnega pregleda in ali so negativni vplivi dejansko preprečeni ali odpravljeni. Za zagotovitev, da so taka ocenjevanja ažurna, bi jih bilo treba izvajati brez nepotrebnega odlašanja po vsaki bistveni spremembi, a vsaj vsakih 12 mesecev in jih v vmesnem času revidirati, če obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da so se lahko pojavila nova tveganja za pojav negativnih vplivov. Bistveno spremembo bi bilo treba razumeti kot spremembo stanja dejavnosti podjetja, njegovih hčerinskih družb ali poslovnih partnerjev, pravnega ali poslovnega okolja ali kakršno koli drugo znatno spremembo položaja podjetja ali njegovega okvira poslovanja. Primeri bistvene spremembe so lahko primeri, ko podjetje začne delovati v novem gospodarskem sektorju ali na novem geografskem območju, proizvajati nove izdelke, ko spremeni način proizvodnje obstoječih izdelkov z uporabo tehnologije z morebitnim večjim negativnim vplivom ali ko spremeni svojo poslovno strukturo s prestrukturiranjem ali združitvami oziroma prevzemi. Utemeljeni razlogi za domnevo, da obstajajo nova tveganja, lahko nastanejo na različne načine, vključno z ugotovitvijo, da obstaja negativni vpliv, na podlagi javno dostopnih informacij, s sodelovanjem deležnikov ali z uradnimi obvestili. Podjetja bi morala dokumentacijo, ki dokazuje njihovo skladnost s to zahtevo, hraniti vsaj pet let. Taka dokumentacija bi morala po potrebi vključevati vsaj ugotovljene učinke in poglobljene ocene na podlagi člena 8, načrt preprečevalnih in/ali popravljalnih ukrepov na podlagi členov 10(2), točka (a), in 11(3), točka (b), pogodbene določbe, ki so pridobljene, ali pogodbe, ki so sklenjene na podlagi členov 10(2), točka (b), 10(4), 11(3)(c) in 11(5), preverjanja na podlagi členov 10(5) in 11(6), ukrepe za popravo škode, redne ocene v okviru obveznosti podjetja glede spremljanja ter uradna obvestila in pritožbe. Finančna podjetja bi morala redno ocenjevati samo svoje poslovanje ter poslovanje svojih hčerinskih družb in svojih poslovnih partnerjev, ki so višje v verigi.

(62)

Tako kot v obstoječih mednarodnih standardih, ki jih določajo vodilna načela ZN ter okvir OECD, je del zahteve glede skrbnega pregleda tudi sporočanje za zunanje akterje relevantnih informacij o politikah, postopkih in dejavnostih skrbnega pregleda, ki se izvajajo za prepoznavanje in obravnavanje dejanskih ali morebitnih negativnih vplivov, vključno z ugotovitvami in rezultati teh dejavnosti. Direktiva 2013/34/EU določa ustrezne obveznosti poročanja za podjetja, ki jih zajema ta direktiva. Poleg tega Uredba (EU) 2019/2088 Evropskega parlamenta in Sveta (17) določa dodatne obveznosti poročanja o razkritjih, povezanih s trajnostnostjo, v sektorju finančnih storitev za finančna podjetja. Da bi se izognili podvajanju obveznosti poročanja, ta direktiva za podjetja, ki jih zajema Direktiva 2013/34/EU, ne bi smela uvajati nobenih novih obveznosti poročanja poleg tistih iz Direktive 2013/34/EU, vključno s standardi poročanja, ki bi jih bilo treba razviti v skladu z navedeno direktivo. Da bi podjetja izpolnila svojo obveznost sporočanja kot dela skrbnega pregleda na podlagi te direktive, bi morala na svojem spletnem mestu objaviti letno poročilo v vsaj enem od uradnih jezikov Unije v razumnem roku, vendar najpozneje v 12 mesecih od datuma bilance stanja za poslovno leto, na katerega se nanaša poročilo, razen če za podjetje veljajo zahteve glede poročanja o trajnostnosti, določene v Direktivi 2013/34/EU. V primerih, kadar se od podjetja ne zahteva, da poroča v skladu s členom 19a ali 29a Direktive 2013/34/EU, bi bilo treba poročilo objaviti do datuma objave letnih računovodskih izkazov. Letno poročilo bi bilo treba predložiti imenovanemu organu za zbiranje podatkov, da bi bilo dostopno na evropski enotni točki dostopa (ESAP), vzpostavljeni z Uredbo (EU) 2023/2859 Evropskega parlamenta in Sveta (18). Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja pravil o dostopnosti informacij na ESAP bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Za povečanje pravne varnosti bi bilo treba Prilogo k Uredbi (EU) 2023/2859 spremeniti z uvedbo sklicevanja na to direktivo.

(63)

Zahteva za podjetja, ki spadajo na področje uporabe te direktive, poleg tega pa zanje veljajo zahteve glede poročanja na podlagi členov 19a, 29a in 40a Direktive 2013/34/EU za poročanje o svojem postopku skrbnega pregleda, kot je določeno v členih 19a, 29a in 40a Direktive 2013/34/EU, bi bilo treba razumeti kot zahtevo, da podjetja opišejo, kako izvajajo skrbni pregled, kot je določen v tej direktivi.

(64)

Namen te direktive ni zahtevati od podjetij, da javno razkrijejo intelektualni kapital, intelektualno lastnino, strokovno znanje ali rezultate inovacij, ki se v skladu z opredelitvijo v Direktivi (EU) 2016/943 štejejo za poslovne skrivnosti. Zahteve glede poročanja iz te direktive zato ne bi smele posegati v Direktivo (EU) 2016/943. Ta uredba bi se morala prav tako uporabljati brez poseganja v Uredbo (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (19).

(65)

Za izvajanje smiselnega skrbnega pregleda na področju človekovih pravic in okolja bi morala podjetja za postopek izvajanja ukrepov skrbnega pregleda sprejeti ustrezne ukrepe za izvajanje učinkovitega sodelovanja z deležniki. Brez poseganja v Direktivo (EU) 2016/943 bi moralo učinkovito sodelovanje zajemati zagotavljanje ustreznih in celovitih informacij deležnikom, s katerimi poteka posvetovanje, ter redno posvetovanje, ki omogoča resnične stike in dialog na ustrezni ravni, na primer na ravni projekta ali lokacije, z ustrezno periodičnostjo. Pri smiselnem sodelovanju z deležniki, s katerimi poteka posvetovanje, bi bilo treba ustrezno upoštevati ovire za sodelovanje in poskrbeti, da so zaščiteni pred povračilnimi in maščevalnimi ukrepi, med drugim z zagotavljanjem zaupnosti in anonimnosti, posebno pozornost pa bi bilo treba nameniti potrebam ranljivih deležnikov ter prekrivajočim se ranljivostim in prepletajočim se dejavnikom, med drugim z upoštevanjem potencialno prizadetih skupin ali skupnosti, na primer tistih, ki so zaščitene na podlagi Deklaracije ZN o pravicah domorodnih ljudstev, in tistih, ki so zajete v Deklaraciji ZN o zagovornikih človekovih pravic. V nekaterih primerih smiselno sodelovanje z deležniki, s katerimi poteka posvetovanje, ni mogoče ali pa je koristno vključiti dodatna strokovna mnenja, da bi lahko podjetje v celoti izpolnilo zahteve te direktive. V takih primerih bi se morala podjetja dodatno posvetovati s strokovnjaki, kot so organizacije civilne družbe ali fizične ali pravne osebe, ki zagovarjajo človekove pravice ali okolje, da bi dobila verodostojen vpogled v dejanske ali morebitne negativne vplive. Posvetovanje z zaposlenimi in njihovimi predstavniki bi moralo potekati v skladu z ustreznim pravom Unije, kadar je to ustrezno, nacionalnim pravom in kolektivnimi pogodbami ter brez poseganja v njihove veljavne pravice do obveščenosti, posvetovanja in udeležbe, zlasti tiste, ki jih zajema zadevna zakonodaja Unije na področju zaposlovanja in socialnih pravic, vključno z Direktivo Sveta 2001/86/ES (20) in Direktivo 2002/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta (21) ter Direktivo 2009/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta (22). Za namene te direktive bi bilo treba pojem „zaposleni“ razumeti tako, da vključuje delavce, zaposlene pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, in druge delavce v nestandardnih oblikah zaposlitve, pod pogojem, da izpolnjujejo merila za opredelitev statusa delavca, ki jih je določilo Sodišče Evropske unije. Pri izvajanju posvetovanj bi moralo biti podjetjem omogočeno, da se zanesejo na pobude industrije, kolikor so ustrezne za podporo učinkovitemu sodelovanju. Uporaba pobud industrije ali večdeležniških pobud sama po sebi ne zadostuje za izpolnitev obveznosti posvetovanja z delavci in njihovimi predstavniki.

(66)

Da bi se podjetjem zagotovila orodja za pomoč pri izpolnjevanju njihovih zahtev glede skrbnega pregleda v njihovih verigah dejavnosti, bi morala Komisija po posvetovanju z državami članicami in deležniki zagotoviti smernice o vzorčnih pogodbenih klavzulah, ki jih lahko podjetja prostovoljno uporabijo kot orodje za pomoč pri izpolnjevanju svojih obveznosti iz členov 10 in 11. Cilj smernic bi moral biti olajšati jasno razdelitev nalog med pogodbene stranke in stalno sodelovanje na način, ki preprečuje prenos obveznosti, določenih v tej direktivi, na poslovnega partnerja in samodejno povzroči ničnost pogodbe v primeru kršitve. Smernice bi morale odražati načelo, da zgolj z uporabo pogodbenih zagotovil samo po sebi ni mogoče izpolniti standardov skrbnega pregleda, določenih v tej direktivi.

(67)

Da bi zagotovila podporo in praktična orodja podjetjem ali organom držav članic glede tega, kako bi morala podjetja na praktičen način izpolnjevati svoje obveznosti skrbnega pregleda, ter da bi zagotovila podporo deležnikom, bi morala Komisija ob upoštevanju ustreznih mednarodnih smernic in standardov ter v posvetovanju z državami članicami in deležniki, Agencijo Evropske unije za temeljne pravice, Evropsko agencijo za okolje, Evropskim organom za delo ter po potrebi z mednarodnimi organizacijami in drugimi organi, ki imajo strokovno znanje s področja skrbnega pregleda, izdati smernice, vključno s splošnimi smernicami in smernicami za določene sektorje ali določene negativne vplive in medsebojno učinkovanje med to direktivo in drugimi zakonodajnimi akti Unije, ki imajo enake cilje ter določajo širše ali bolj specifične obveznosti.

(68)

Digitalna orodja in tehnologije, kot so orodja in tehnologije, ki se uporabljajo za sledenje, nadzor ali spremljanje surovin, blaga in proizvodov v celotnih vrednostnih verigah (na primer satelitov, brezpilotnih zrakoplovov, radarjev ali platformnih rešitev), bi lahko podprli in zmanjšali stroške zbiranja podatkov za upravljanje vrednostne verige, vključno z odkrivanjem in ocenjevanjem negativnih vplivov, preprečevanjem in blažitvijo ter spremljanjem učinkovitosti ukrepov skrbnega pregleda. Da bi pomagali podjetjem pri izpolnjevanju njihovih obveznosti skrbnega pregleda v njihovi vrednostni verigi, bi bilo treba spodbujati in promovirati uporabo takih orodij in tehnologij. V ta namen bi morala Komisija izdati smernice s koristnimi informacijami in sklicevanji na ustrezne vire. Podjetja bi morala pri uporabi digitalnih orodij in tehnologij upoštevati in ustrezno obravnavati morebitna tveganja, povezana s tem, ter vzpostaviti mehanizme za preverjanje ustreznosti pridobljenih informacij.

(69)

Čeprav MSP niso vključena v področje uporabe te direktive, bi lahko njene določbe vplivale na tista MSP, ki so izvajalci ali podizvajalci podjetij, ki spadajo na področje uporabe te direktive. Kljub temu je cilj ublažiti finančno ali upravno breme za MSP, saj mnoga tovrstna podjetja že zdaj težko shajajo zaradi svetovne gospodarske in zdravstvene krize. Za podporo MSP bi morale države članice s podporo Komisije posamično ali skupaj vzpostaviti in upravljati namenska uporabniku prijazna spletna mesta, portale ali platforme, da bi podjetjem zagotovile informacije in podporo, države članice pa bi lahko tudi finančno podprle MSP in jim pomagale pri povečanju zmogljivosti. Takšna podpora bi bila lahko dostopna tudi gospodarskim subjektom v tretjih državah, ki so višje v verigi, ter po potrebi prilagojena in razširjena. Podjetja, katerih poslovni partnerji so MSP, se prav tako spodbujajo, naj MSP podpirajo pri izpolnjevanju ukrepov skrbnega pregleda ter naj za MSP uporabijo poštene, razumne, nediskriminatorne in sorazmerne zahteve.

(70)

Komisija bi morala vzpostaviti enotno službo za podporo pri skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti. Ta enotna služba za podporo bi morala imeti možnost sodelovati z ustreznimi nacionalnimi organi v vsaki državi članici, vključno z nacionalnimi službami za podporo, kadar obstajajo, in od njih zahtevati informacije, na primer za pomoč pri prilagajanju informacij in smernic nacionalnim okoliščinam ter njihovem razširjanju, brez poseganja v dodelitev funkcij in pooblastil med organi v nacionalnih sistemih. Enotna služba za podporo in ustrezni nacionalni organi bi se morali povezovati tudi med seboj, da bi zagotovili čezmejno sodelovanje.

(71)

Za dopolnitev podpore držav članic za podjetja pri njihovem izvajanju skrbnega pregleda, vključno z MSP, lahko Komisija nadgradi obstoječa orodja, projekte in druge ukrepe Unije, ki pomagajo pri izvajanju skrbnega pregleda v Uniji in v tretjih državah. Vzpostavi lahko nove podporne ukrepe za zagotavljanje pomoči podjetjem, vključno z MSP, pri izpolnjevanju zahtev glede skrbnega pregleda, vključno z observatorijem za preglednost verige dejavnosti in olajšanjem skupnih pobud deležnikov.

(72)

Komisija bi lahko dopolnila podporne ukrepe držav članic na podlagi obstoječih ukrepov Unije, da bi podprla gospodarske subjekte, ki so višje v verigi, pri povečanju zmogljivosti za učinkovito preprečevanje in ublažitev negativnih vplivov njihovega poslovanja in poslovnih odnosov na človekove pravice in okolje, pri tem pa bi bilo treba posebno pozornost nameniti izzivom, s katerimi se soočajo mali gospodarski subjekti. Unija in države članice naj v okviru svojih pristojnosti uporabijo svoje instrumente sosedskega, razvojnega in mednarodnega sodelovanja, vključno s trgovinskimi sporazumi, da podprejo vlade tretjih držav in gospodarske subjekte, ki so višje v verigi, v tretjih državah pri obravnavanju negativnih vplivov njihovega poslovanja in poslovnih odnosov višje v verigi na človekove pravice in okolje. To bi lahko vključevalo sodelovanje z vladami partnerskih držav, lokalnim zasebnim sektorjem in deležniki pri obravnavanju temeljnih vzrokov za negativne vplive na človekove pravice in okolje.

(73)

Ta direktiva je pomembno zakonodajno orodje za zagotovitev prehoda podjetij na trajnostno gospodarstvo, vključno z zmanjšanjem eksistencialne škode in stroškov podnebnih sprememb, za zagotovitev uskladitve s svetovno ničelno stopnjo neto emisij do leta 2050, za preprečevanje morebitnih zavajajočih trditev v zvezi s tako uskladitvijo ter za zaustavitev lažnega zelenega oglaševanja, dezinformacij in širjenja fosilnih goriv po svetu, da bi dosegli mednarodne in evropske podnebne cilje. Za zagotovitev, da ta direktiva učinkovito prispeva k boju proti podnebnim spremembam, bi morala podjetja sprejeti in uveljaviti načrt za prehod za blažitev podnebnih sprememb, katerega cilj je po najboljših močeh zagotoviti, da sta poslovni model in strategija podjetja združljiva s prehodom na trajnostno gospodarstvo in omejitvijo globalnega segrevanja na 1,5 oC v skladu s Pariškim sporazumom ter ciljem doseganja podnebne nevtralnosti, kot je določen v Uredbi (EU) 2021/1119, vključno z njenimi vmesnimi cilji podnebne nevtralnosti in cilji podnebne nevtralnosti do leta 2050. Načrt bi moral po potrebi obravnavati izpostavljenost podjetja dejavnostim, povezanim s premogom, nafto in plinom. Take zahteve bi bilo treba razumeti kot obveznost prizadevanja in ne doseganja rezultatov. Ker gre za obveznost prizadevanja, bi bilo treba ustrezno upoštevati napredek podjetij ter kompleksnost in spreminjajočo se naravo podnebnega prehoda. Medtem ko bi si morala podjetja prizadevati za doseganje ciljev zmanjšanja emisij toplogrednih plinov iz svojih načrtov, lahko posebne okoliščine privedejo do tega, da podjetja teh ciljev ne bodo mogla doseči, kadar to ni več razumno. Načrt bi moral vključevati časovno omejene cilje v zvezi s podnebnimi spremembami za leto 2030 in v petletnih korakih do leta 2050 na podlagi prepričljivih znanstvenih dokazov ter po potrebi cilje absolutnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za emisije obsega 1, 2 in 3. V načrtu bi moralo podjetje oblikovati izvedbene ukrepe za doseganje svojih podnebnih ciljev, načrt pa bi moral temeljiti na prepričljivih znanstvenih dokazih, kar pomeni neodvisno znanstveno potrjene dokaze, skladne z omejitvijo globalnega segrevanja na 1,5 oC, kot je opredelil Medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC) in ob upoštevanju priporočil Evropskega znanstvenega svetovalnega odbora za podnebne spremembe. Od nadzornih organov bi bilo treba zahtevati, da nadzorujejo vsaj sprejetje in zasnovo načrta ter njegove posodobitve v skladu z zahtevami iz te direktive. Ker bi morala biti vsebina načrta za prehod za blažitev podnebnih sprememb v skladu z zahtevami glede poročanja na podlagi Direktive 2013/34/EU v zvezi s poročanjem podjetij o trajnostnosti, bi se moralo za podjetja, ki poročajo o takem načrtu na podlagi Direktive 2013/34/EU, šteti, da izpolnjujejo specifično obveznost sprejetja načrta na podlagi te direktive. Čeprav se bo štelo, da je obveznost sprejetja izpolnjena, bi podjetja še vedno morala izpolnjevati svojo obveznost uveljavitve tega načrta za prehod za blažitev podnebnih sprememb in ga posodabljati vsakih 12 mesecev, da bi ocenila napredek pri doseganju njegovih ciljev.

(74)

Da se omogoči učinkovit nadzor in po potrebi izvrševanje te direktive v zvezi s podjetji iz tretjih držav, bi morala ta podjetja imenovati pooblaščenega zastopnika v Uniji z ustreznimi pooblastili in zagotoviti informacije o svojih pooblaščenih zastopnikih. Pooblaščenemu zastopniku bi moralo biti omogočeno, da hkrati deluje kot kontaktna točka, pod pogojem, da so izpolnjene relevantne zahteve iz te direktive. Če podjetje iz tretje države ne imenuje pooblaščenega zastopnika, bi morale biti vse države članice, v katerih podjetje posluje, pristojne, da v skladu z okvirom izvrševanja iz nacionalnega prava zahtevajo izpolnjevanje te obveznosti, zlasti obveznosti imenovanja fizične ali pravne osebe v eni od držav članic, v katerih podjetje posluje. Države članice, ki zahtevajo izpolnjevanje te obveznosti, bi morale prek evropske mreže nadzornih organov obvestiti nadzorne organe drugih držav članic, da druge države članice ne bi zahtevale enako.

(75)

Da bi zagotovili spremljanje pravilnega izvajanja obveznosti podjetij glede skrbnega pregleda in ustrezno izvrševanje te direktive, bi morale države članice imenovati enega ali več nacionalnih nadzornih organov. Ti nadzorni organi bi morali biti javni, neodvisni od podjetij, ki spadajo na področje uporabe te direktive, ali drugih tržnih interesov ter brez nasprotja interesov in zunanjih vplivov, bodisi neposrednih bodisi posrednih. Da bi lahko ti nadzorni organi svoja pooblastila izvajali nepristransko, ne bi smeli zahtevati ali sprejemati navodil od nikogar. V skladu z nacionalnim pravom bi morale države članice vsakemu nadzornemu organu zagotoviti človeške in finančne vire, potrebne za učinkovito opravljanje njegovih nalog in izvajanje njegovih pooblastil. Nadzorni organi bi morali imeti pravico do izvajanja preiskav na lastno pobudo ali na podlagi utemeljenih pomislekov, izraženih v skladu s to direktivo. Te preiskave bi lahko po potrebi vključevale preglede na kraju samem in zaslišanje ustreznih deležnikov. Če obstajajo pristojni organi, določeni s sektorsko zakonodajo, jih lahko države članice opredelijo kot odgovorne za uporabo te direktive na njihovem področju pristojnosti. Nadzorni organi bi morali letno poročilo o svojih preteklih dejavnostih, vključno z najresnejšimi ugotovljenimi kršitvami, objaviti in dati na voljo na spletnem mestu. Države članice bi morale vzpostaviti dostopen mehanizem za prejemanje utemeljenih pomislekov, in sicer brezplačno ali s pristojbino, omejeno na kritje upravnih stroškov, in zagotoviti, da so javnosti na voljo praktične informacije o tem, kako uveljavljati to pravico.

(76)

Za zagotavljanje učinkovitega izvrševanja nacionalnih ukrepov za izvajanje te direktive bi morale države članice določiti odvračilne, sorazmerne in učinkovite kazni za kršitve teh ukrepov. Da bi bil tak režim kazni učinkovit, bi morale kazni, ki jih naložijo nacionalni nadzorni organi, vključevati denarne kazni in javno izjavo, v kateri sta navedeni odgovorno podjetje in narava kršitve, če podjetje v ustreznem roku ne izpolni odločitve o naložitvi denarne kazni in javno izjavo, v kateri sta navedeni odgovorno podjetje in narava kršitve, če podjetje v ustreznem roku ne izpolni odločitve o naložitvi denarne kazni. Ta režim kazni ne posega v pooblastilo za umik in prepoved dajanja proizvodov na trg, omogočanja njihove dostopnosti na trgu in njihovega izvoza na podlagi drugih zakonodajnih aktov Unije, ki določajo obsežnejše ali bolj specifične obveznosti skrbnega pregleda, kot je Uredba (EU) 2023/1115. Države članice bi morale zagotoviti, da je denarna kazen, kadar se naloži, sorazmerna s svetovnim čistim prihodkom podjetja. Vendar to ne bi smelo zavezovati držav članic, da denarno kazen v vsakem primeru določijo izključno na podlagi čistega prihodka podjetja. Države članice bi morale v skladu z nacionalnim pravom odločiti, ali naj kazni naložijo neposredno nadzorni organi v sodelovanju z drugimi organi oziroma z vložitvijo zahtevka pri pristojnih sodnih organih. Za zagotovitev javnega nadzora nad uporabo pravil iz te direktive bi bilo treba odločitve nadzornih organov, ki nalagajo kazni, naložene podjetjem zaradi neizpolnjevanja določb nacionalnega prava, s katerim se prenaša ta direktiva, objaviti in poslati evropski mreži nadzornih organov, javno dostopne pa bi morale ostati vsaj tri leta. Objavljena odločitev ne bi smela vsebovati nikakršnih osebnih podatkov v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (23). Objava imena podjetja bi morala biti dovoljena, tudi če vsebuje ime fizične osebe.

(77)

Da bi preprečile umetno zmanjšanje morebitnih upravnih glob, bi morale države članice zagotoviti, da se pri naložitvi denarne kazni podjetju, ki pripada skupini, te kazni izračunajo ob upoštevanju konsolidiranega prihodka, izračunanega na ravni končne matične družbe.

(78)

Za zagotovitev dosledne uporabe in izvrševanja nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, bi morali nacionalni nadzorni organi sodelovati in usklajevati svoje ukrepe. V ta namen bi morala Komisija vzpostaviti evropsko mrežo nadzornih organov, nadzorni organi pa bi si morali medsebojno pomagati pri opravljanju svojih nalog in zagotavljati medsebojno pomoč.

(79)

Za zagotavljanje učinkovitega dostopa žrtev negativnih vplivov do pravnega varstva in odškodnine bi bilo treba od držav članic zahtevati, da določijo pravila, ki urejajo civilno odgovornost podjetij za škodo, povzročeno fizični ali pravni osebi, kadar podjetje namerno ali iz malomarnosti ni preprečilo ali ublažilo morebitnih negativnih vplivov oziroma odpravilo dejanskih vplivov in čim bolj zmanjšalo njihovega obsega, zaradi česar je bila fizični ali pravni osebi povzročena škoda. Škodo, povzročeno zaščitenim pravnim interesom osebe, bi bilo treba razumeti v skladu z nacionalnim pravom, na primer smrt, fizične ali psihološke poškodbe, odvzem osebne prostosti, izguba človekovega dostojanstva ali škoda na premoženju osebe. Pogoj, da mora biti škoda, ki je povzročena osebi, posledica tega, da podjetje ne izpolnjuje obveznosti obravnavanja negativnega vpliva, kadar je pravica, prepoved ali obveznost iz Priloge k tej direktivi, katere zloraba ali kršitev ima negativni vpliv, ki bi ga bilo treba obravnavati, namenjena zaščiti fizične ali pravne osebe, ki ji je bila povzročena škoda, bi bilo treba razumeti tako, da posredna škoda (ki je posredno povzročena drugim osebam, ki niso žrtve negativnih vplivov in ki niso zaščitene s pravicami, prepovedmi ali obveznostmi iz Priloge k tej direktivi) ni zajeta. Na primer, če je zaposleni v podjetju utrpel škodo, ker je podjetje kršilo varnostne standarde na delovnem mestu, najemodajalec takega zaposlenega ne bi smel imeti pravice do vložitve zahtevka zoper podjetje zaradi ekonomske izgube, povzročene, ker zaposleni ne more plačati najemnine. Ta direktiva ne ureja vzročnosti v smislu civilne odgovornosti, z izjemo tega, da podjetja ne bi smela biti odgovorna na podlagi te direktive, če škodo povzročijo le poslovni partnerji v verigah dejavnosti podjetij (t. i. „neposredno povezani z“, kot je navedeno v mednarodnem okviru). Žrtve bi morale imeti pravico do polne odškodnine za škodo, nastalo v skladu z nacionalnim pravom in takšnim skupnim načelom. Odvračanje z odškodnino (tj. kaznovalno odškodnino) ali katera koli druga oblika čezmernega nadomestila bi morala biti prepovedana.

(80)

Ker bi bilo treba negativne vplive prednostno razvrstiti glede na resnost in verjetnost njihovega pojava ter obravnavati postopoma, če vseh prepoznanih negativnih vplivov ni mogoče v celoti obravnavati hkrati, podjetje na podlagi te direktive ne bi smelo biti odgovorno za škodo, ki izhaja iz manj pomembnih negativnih vplivov, ki še niso bili obravnavani. Vendar bi bilo treba pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za odgovornost podjetja, oceniti, ali je podjetje pravilno prednostno razvrstilo negativne vplive, in sicer v okviru ocene tega, ali je podjetje kršilo obveznost ustreznega obravnavanja škodljivih vplivov, ki jih je prepoznalo.

(81)

Ureditev odgovornosti ne ureja, kdo bi moral dokazati izpolnjevanje pogojev za odgovornost glede na okoliščine primera ali pod kakšnimi pogoji se lahko začne civilni postopek, zato sta ti vprašanji prepuščeni nacionalnemu pravu.

(82)

Za zagotovitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva, kot je določena v členu 2(3) Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, členu 8 Splošne deklaracije človekovih pravic ter členu 9(3) konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija), ta direktiva obravnava nekatere praktične in postopkovne ovire za dostop do pravnega varstva za žrtve negativnih vplivov, vključno s težavami pri dostopu do dokazov, omejenim trajanjem zastaralnih rokov, neobstojem ustreznih mehanizmov za zastopniške tožbe in previsokimi stroški postopkov civilne odgovornosti.

(83)

Kadar tožeča stranka predloži obrazloženo utemeljitev, ki vsebuje dejstva in dokaze, ki so na voljo pod razumnimi pogoji in zadostujejo za utemeljitev verodostojnosti njenega odškodninskega zahtevka, ter navede, da podjetje razpolaga z dodatnimi dokazi, bi morale države članice zagotoviti, da lahko sodišča odredijo, naj podjetje take dokaze razkrije v skladu z nacionalnim postopkovnim pravom, pri čemer bi morala takšno razkritje omejiti na tisto, kar je potrebno in sorazmerno. V ta namen bi morala nacionalna sodišča preučiti, v kolikšni meri sta zahtevek ali obramba podprta z razpoložljivimi dejstvi in dokazi, ki utemeljujejo zahtevo za razkritje; obseg in stroške razkritja, pa tudi zakonite interese vseh zadevnih strank, vključno s preprečitvijo vsesplošnega iskanja informacij, ki po vsej verjetnosti niso pomembne za stranke postopka. Kadar taki dokazi vsebujejo zaupne informacije, bi morala imeti nacionalna sodišča možnost, da odredijo njihovo razkritje le, kadar menijo, da je to pomembno za odškodninsko tožbo, in bi morala uvesti učinkovite ukrepe za zaščito takih informacij.

(84)

Države članice bi morale določiti razumne pogoje, pod katerimi bi moral imeti vsak domnevni oškodovanec možnost, da pooblasti sindikat, nevladno organizacijo za človekove pravice ali okoljsko organizacijo ali drugo nevladno organizacijo in, v skladu z nacionalnim pravom, nacionalne institucije za človekove pravice s sedežem v kateri koli državi članici, da vložijo civilne odškodninske tožbe za uveljavljanje pravic žrtev, kadar taki subjekti izpolnjujejo zahteve iz nacionalnega prava, na primer kadar ohranjajo stalno prisotnost ter v skladu s svojim statutom niso komercialno vključeni in ne le začasno vključeni v uresničevanje pravic, zaščitenih na podlagi te direktive, ali ustreznih pravic iz nacionalnega prava. To bi bilo mogoče doseči z določbami nacionalnega civilnega postopka o dovoljenju za zastopanje žrtve v okviru posredovanja tretje osebe na podlagi izrecnega soglasja domnevnega oškodovanca in se ne bi smelo razlagati tako, da se od držav članic zahteva razširitev določb njihove nacionalne zakonodaje o zastopniških tožbah, kot so opredeljene v Direktivi (EU) 2020/1828 Evropskega parlamenta in Sveta (24).

(85)

Zastaralni roki za vlaganje zahtevkov za ugotovitev civilne odgovornosti za škodo bi morali biti vsaj pet let in v nobenem primeru ne bi smeli biti krajši od zastaralnega roka, določenega na podlagi nacionalnih ureditev splošne civilne odgovornosti. Nacionalna pravila o začetku, trajanju, zadržanju ali prekinitvi zastaralnih rokov neupravičeno ne bi smela ovirati vložitve odškodninskih tožb in v nobenem primeru ne bi smela biti bolj omejujoča od pravil o nacionalnih ureditvah splošne civilne odgovornosti.

(86)

Poleg tega bi bilo treba za zagotovitev pravnih sredstev tožečim strankam omogočiti, da zahtevajo opustitvene ukrepe v obliki dokončnega ali začasnega ukrepa za prenehanje kršitev določb nacionalne zakonodaje, sprejetih na podlagi te direktive, z izvedbo ukrepa ali prenehanjem ravnanja.

(87)

Kar zadeva pravila o civilni odgovornosti, civilna odgovornost podjetja za škodo, ki nastane zaradi njegovega neizpolnjevanja obveznosti ustreznega skrbnega pregleda, ne bi smela posegati v civilno odgovornost njegovih hčerinskih družb ali zadevno civilno odgovornost neposrednih in posrednih poslovnih partnerjev v verigi dejavnosti. Če je podjetje povzročilo škodo skupaj s svojo hčerinsko družbo ali poslovnim partnerjem, bi moralo biti solidarno odgovorno s to hčerinsko družbo ali poslovnim partnerjem. To bi moralo biti skladno z nacionalnim pravom o pogojih solidarne odgovornosti in ne bi smelo posegati v nobeno pravo Unije ali nacionalno pravo o solidarni odgovornosti ter o regresni pravici do celotne odškodnine, ki jo plača ena solidarno odgovorna stranka.

(88)

Pravila o civilni odgovornosti iz te direktive ne bi smela posegati v pravila Unije ali nacionalna pravila o civilni odgovornosti v zvezi z negativnimi vplivi na človekove pravice ali negativnimi vplivi na okolje, ki določajo odgovornost v primerih, ki jih ta direktiva ne zajema, ali določajo strožjo odgovornost kot ta direktiva. Strožjo ureditev odgovornosti bi bilo treba razumeti tudi kot ureditev civilne odgovornosti, ki določa odgovornost tudi v primerih, ko uporaba pravil o odgovornosti na podlagi te direktive ne bi povzročila odgovornosti podjetja.

(89)

Kar zadeva civilno odgovornost, ki izhaja iz negativnih vplivov na okolje, lahko osebe, ki so utrpele škodo, zahtevajo odškodnino v skladu s to direktivo, tudi če se ti zahtevki prekrivajo z zahtevki na področju človekovih pravic.

(90)

Za zagotovitev, da lahko žrtve kršitev človekovih pravic in okoljske škode vložijo odškodninsko tožbo in zahtevajo odškodnino za škodo, ki jo je podjetje povzročilo namerno ali iz malomarnosti, ker ni izpolnilo obveznosti skrbnega pregleda iz te direktive, bi bilo treba na podlagi te direktive od držav članic zahtevati, da zagotovijo, da imajo določbe nacionalnega prava, s katerimi se prenaša ureditev civilne odgovornosti iz te direktive, prednost in se obvezno uporabljajo v primerih, ko pravo, ki se uporablja za take zahtevke, vložene v ta namen, ni nacionalno pravo države članice, kar bi v skladu s pravili mednarodnega zasebnega prava lahko bilo v primeru, ko škoda nastane v tretji državi. To pomeni, da bi morale države članice zagotoviti tudi, da imajo zahteve glede tega, katera fizična ali pravna oseba lahko vloži zahtevek, zastaralnega roka in razkritja dokazov prednost in se obvezno uporabljajo. Države članice bi morale imeti pri prenosu ureditve civilne odgovornosti iz te direktive in pri izbiri metod za dosego takih rezultatov tudi možnost upoštevati vsa povezana nacionalna pravila, kolikor je to potrebno za zagotovitev zaščite žrtev in bistveno za zaščito javnih interesov držav članic, kot je njihova politična, socialna ali gospodarska ureditev.

(91)

Ureditev civilne odgovornosti iz te direktive ne bi smela posegati v Direktivo 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta (25). Ta direktiva ne bi smela preprečevati državam članicam, da podjetjem naložijo dodatne strožje obveznosti ali da kako drugače sprejmejo dodatne ukrepe, ki imajo iste cilje kot Direktiva 2004/35/ES.

(92)

Države članice bi morale zagotoviti, da se izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz določb nacionalnega prava, s katerimi se prenaša ta direktiva, ali njihovo prostovoljno izvajanje šteje za okoljski in/ali socialni vidik ali element, ki ga lahko javni naročniki v skladu z direktivami 2014/23/EU (26), 2014/24/EU (27) in 2014/25/EU (28) Evropskega parlamenta in Sveta upoštevajo kot del meril za oddajo javnih naročil in podeljevanje koncesijskih pogodb ali določijo v zvezi z izvajanjem takih naročil in pogodb. Javni naročniki in naročniki lahko iz sodelovanja v postopku za oddajo javnega naročila, vključno s postopkom podelitve koncesije, kadar je to ustrezno, izključijo kateri koli gospodarski subjekt, oziroma to storijo na zahtevo držav članic, kadar lahko na ustrezen način dokažejo kršitev veljavnih obveznosti na področju okoljskega, socialnega in delovnega prava, vključno s tistimi, ki izhajajo iz nekaterih mednarodnih sporazumov, ki so jih ratificirale vse države članice in so navedeni v navedenih direktivah, ali da je gospodarski subjekt zagrešil hudo kršitev poklicnih pravil, zaradi česar je njegova integriteta vprašljiva. Za zagotovitev skladnosti zakonodaje Unije in podporo izvajanju bi morala Komisija preučiti, ali je pomembno posodobiti katero koli od teh direktiv, zlasti v zvezi z zahtevami in ukrepi, ki jih morajo države članice sprejeti za zagotovitev skladnosti z obveznostmi glede trajnostnosti in skrbnega pregleda v celotnih postopkih javnega naročanja in podeljevanja koncesij.

(93)

Osebe, ki delajo za podjetja, za katera veljajo obveznosti skrbnega pregleda na podlagi te direktive, ali so v okviru svojih poklicnih dejavnosti v stiku s takimi podjetji, imajo lahko ključno vlogo pri razkrivanju kršitev določb nacionalnega prava, s katerimi se prenaša ta direktiva. Zato lahko prispevajo k preprečevanju takih kršitev in odvračanju od njih ter krepitvi izvrševanja te direktive. Za prijavo vseh kršitev določb nacionalnega prava, s katerimi se prenaša ta direktiva, in zaščito oseb, ki prijavijo take kršitve, bi se morala zato uporabljati Direktiva (EU) 2019/1937.

(94)

Za povečanje pravne varnosti bi se morala uporaba Direktive (EU) 2019/1937 na podlagi te direktive za prijave kršitev določb nacionalnega prava, s katerimi se prenaša ta direktiva, in zaščito oseb, ki prijavijo take kršitve, odražati v Direktivi (EU) 2019/1937. Prilogo k Direktivi (EU) 2019/1937 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti. Države članice morajo zagotoviti, da se ta sprememba odraža v njihovih ukrepih za prenos, sprejetih v skladu z Direktivo (EU) 2019/1937.

(95)

Za določitev informacij, ki bi jih morala v zvezi z zadevami, ki jih zajema ta direktiva, sporočati podjetja, za katera ne veljajo zahteve glede poročanja iz določb o poročanju podjetij o trajnostnosti iz Direktive 2013/34/EU, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z določitvijo dodatnih pravil glede vsebine in meril takega poročanja, v katerih se določijo informacije o opisu skrbnega pregleda, dejanskih in morebitnih vplivih ter ukrepih, sprejetih v zvezi s temi vplivi. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (29). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(96)

Ta direktiva bi se morala uporabljati v skladu s pravom Unije o varstvu podatkov ter pravico do varstva zasebnosti in pravico do varstva osebnih podatkov, kot ju zagotavljata člena 7 in 8 Listine. Vsaka obdelava osebnih podatkov na podlagi te direktive mora potekati v skladu z Uredbo (EU) 2016/679, vključno z zahtevami glede omejitve namena, najmanjšega obsega podatkov in omejitve hrambe.

(97)

V skladu s členom 28(2) Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (30) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 17. marca 2022.

(98)

Komisija bi morala Evropskemu parlamentu in Svetu redno poročati o izvajanju te direktive in njeni učinkovitosti pri doseganju njenih ciljev, zlasti pri obravnavanju negativnih vplivov. Prvo poročilo bi moralo med drugim zajemati učinke te direktive na MSP, področje uporabe te direktive v smislu zajetih podjetij, ali je treba spremeniti opredelitev pojma „verige dejavnosti“, ali je treba spremeniti prilogo k tej direktivi in seznam ustreznih mednarodnih konvencij iz te direktive, zlasti ob upoštevanju mednarodnega razvoja dogodkov, ali je treba pregledati pravila o boju proti podnebnim spremembam in pooblastila nadzornih organov v zvezi s temi pravili, učinkovitost mehanizmov izvrševanja, vzpostavljenih na nacionalni ravni, kazni in pravil o civilni odgovornosti ter ali so potrebne spremembe ravni harmonizacije te direktive, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji za podjetja na notranjem trgu. Komisija bi morala čim prej po datumu začetka veljavnosti te direktive, vendar najpozneje dve leti po tem datumu, Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti tudi poročilo o potrebi po določitvi dodatnih zahtev glede trajnostnosti in skrbnega pregleda, prilagojenih reguliranim finančnim podjetjem, v zvezi z opravljanjem finančnih storitev in naložbenih dejavnosti ter o možnostih za take zahteve glede skrbnega pregleda in njihovih učinkih v skladu s cilji te direktive, ob upoštevanju drugih zakonodajnih aktov Unije, ki se uporabljajo za regulirana finančna podjetja. Poročilu bi bilo po potrebi treba priložiti zakonodajni predlog.

(99)

Ker ciljev te direktive, in sicer boljšega izkoriščanja potenciala enotnega trga, da prispeva k prehodu na trajnostno gospodarstvo, ter prispevanja k trajnostnemu razvoju s preprečevanjem in ublažitvijo dejanskih ali morebitnih negativnih vplivov na človekove pravice in okolje v verigah dejavnosti podjetij, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepov – zlasti dejstva, da imajo težave in njihovi vzroki teh težav, ki se obravnavajo s to direktivo, nadnacionalno razsežnost, saj veliko podjetij posluje po vsej Uniji ali po svetu, njihove vrednostne verige pa se širijo v druge države članice in tretje države, pa tudi zaradi dejstva, da utegnejo biti ukrepi posameznih držav članic neučinkoviti in povzročiti razdrobljenost notranjega trga – lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

„(vii)

Direktiva (EU) 2024/1760 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. maja 2024 o skrbnem pregledu v podjetjih glede trajnostnosti in spremembi Direktive (EU) 2019/1937 in Uredbe (EU) 2023/2859 (UL L, 2024/1760, 5.7.2024, ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2024/1760/oj).“.