(1)

Namen sprememb Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3) v zvezi z nadzorniškimi pooblastili, sankcijami, podružnicami iz tretjih držav in okoljskimi, socialnimi in upravljavskimi (ESG) tveganji je dodatno izboljšati harmonizacijo okvira za bančni nadzor in s tem poglobiti notranji bančni trg. Pristojni organi bi si morali prizadevati za zagotovitev sorazmerne uporabe nadzornega okvira za institucije, kakor so opredeljene v navedeni direktivi, predvsem pa za čim večje zmanjšanje stroškov zagotavljanja skladnosti in poročanja za majhne in nekompleksne institucije ter pri tem ustrezno upoštevati priporočila iz poročila z naslovom „Study of the Cost of Compliance with Supervisory Reporting Requirements“ (Študija o stroških skladnosti z zahtevami za nadzorniško poročanje) s ciljnim 10- do 20-odstotnim povprečnim zmanjšanjem stroškov poročanja, ki jo je objavil Evropski nadzorni organ (Evropski bančni organ) (EBA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (4).

(2)

Pristojni organi, njihovi zaposleni in člani njihovih organov upravljanja bi morali biti neodvisni in ne bi smeli biti pod političnim in gospodarskim vplivom. Tveganja nasprotij interesov spodkopavajo celovitost finančnega sistema Unije in škodijo cilju povezane bančne unije ter unije kapitalskih trgov. Direktiva 2013/36/EU bi morala določati podrobnejše določbe za države članice, s katerimi bi zagotovili, da pristojni organi, vključno z njihovimi zaposlenimi in člani njihovih organov upravljanja, delujejo neodvisno in objektivno. V zvezi s tem bi bilo treba določiti minimalne zahteve za preprečevanje nasprotij interesov in omejitev pojava „vrtljivih vrat“, s katerimi bi bila določena zlasti obdobja mirovanja, prepoved trgovanja z instrumenti, ki jih izdajo nadzorovani subjekti, in najdaljše trajanje mandata za zadevne člane organov upravljanja. EBA bi moral izdati smernice, namenjene pristojnim organom, o preprečevanju nasprotij interesov, ki bi temeljile na najboljših mednarodnih praksah.

(3)

Zaposleni v pristojnem organu in člani organa upravljanja pristojnega organa, za katere veljajo obdobja mirovanja, bi morali biti upravičeni do ustreznega nadomestila, s katerim bi se jim zagotovilo nadomestilo za določeno obdobje, v katerem se ne morejo zaposliti pri subjektih, za katere veljajo te omejitve obdobja mirovanja. Nadomestilo bi moralo biti sorazmerno z dolžino zadevnega obdobja mirovanja, njegovo obliko pa bi morala določiti vsaka država članica.

(4)

Nadzorniki bi morali svoje nadzorniške funkcije opravljati s čim večjo integriteto. Za večjo preglednost in zagotovitev visokih etičnih standardov je primerno, da zaposleni v pristojnem organu in člani organa upravljanja pristojnega organa vsako leto predložijo izjavo o interesih. Navedena izjava bi morala razkriti informacije o imetništvu finančnih instrumentov člana, da se zmanjšajo tveganja zaradi nasprotij interesov, do katerih bi lahko prišlo zaradi takšnega imetništva, in pristojnim organom omogočati ustrezno upravljanje teh tveganj. Izjava o interesih ne bi smela posegati v nobeno zahtevo po predložitvi izjave o premoženju na podlagi veljavnih nacionalnih pravil.

(5)

Opravljanje osnovnih bančnih storitev iz Priloge I, točke 1, 2 in 6, k Direktivi 2013/36/EU bi moralo biti pogojeno z izrecno in harmonizirano zahtevo glede dovoljenja, določeno v pravu Unije, v skladu s katero morajo družbe s sedežem v tretji državi, ki želijo opravljati take osnovne bančne storitve v Uniji, ustanoviti vsaj podružnico v državi članici, taka podružnica pa bi morala imeti dovoljenje v skladu s pravom Unije, razen če želi družba opravljati bančne storitve v Uniji prek podrejene družbe.

(6)

Uporaba bančnih storitev izven Unije, na primer v okviru dogovora Svetovne trgovinske organizacije o obvezah pri finančnih storitvah, mora ostati nespremenjena. Zahteva po ustanovitvi podružnice v Uniji se ne bi smela uporabljati v primerih povpraševanja na lastno pobudo, to je kadar stranka ali nasprotna stranka izključno na lastno pobudo naveže stik z družbo s sedežem v tretji državi zaradi opravljanja bančnih storitev, vključno z njihovim nadaljnjim opravljanjem, ali bančnih storitev, ki so tesno povezane s tistimi, po katerih se prvotno povprašuje. Pri prenosu te direktive bi morale imeti države članice možnost, da sprejmejo ukrepe za ohranitev pridobljenih pravic strank na podlagi obstoječih pogodb. Taki ukrepi bi se morali uporabljati izključno za olajšanje prehoda na izvajanje te direktive in bi morali biti ozko opredeljeni, da bi se izognili primerom izogibanja. Da bi preprečili, da bi se podjetja iz tretjih držav izogibala pravilom, ki se uporabljajo za čezmejno opravljanje bančnih storitev, bi morali imeti pristojni organi možnost spremljati opravljanje navedenih storitev. Zahteva po ustanovitvi podružnice v Uniji se prav tako ne bi smela uporabljati za medbančne in medposredniške transakcije. Poleg tega, brez poseganja v ureditev izdajanja dovoljenj iz Direktive 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5) ter Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (6), se zahteva po ustanovitvi podružnice ne bi smela uporabljati v primerih, v katerih kreditne institucije iz tretjih držav v Uniji opravljajo investicijske storitve in posle iz Priloge I, oddelek A, k Direktivi 2014/65/EU ter katere koli pomožne storitve, kot je povezano sprejemanje vlog ali odobritev kreditov ali posojil, katerih namen je opravljanje storitev na podlagi navedene direktive, vključno z opravljanjem storitev trgovanja s finančnimi instrumenti ali upravljanjem zasebnega premoženja. Vendar bi se pri takem izvzetju morala upoštevati skladnost s pravili o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma iz Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(7)

Pristojni organi bi morali imeti ustrezno pooblastilo za odvzem dovoljenja, izdanega kreditni instituciji, kadar je bilo za to institucijo ugotovljeno, da propada ali bo verjetno propadla, ni upravičeno pričakovati, da bi kakršni koli alternativni ukrepi zasebnega sektorja ali nadzorni ukrepi preprečili propad take kreditne institucije v razumnem roku in kadar ukrep za reševanje v javnem interesu ni potreben. V takem primeru bi bilo potrebno prenehanje kreditne institucije v skladu z veljavnimi nacionalnimi insolvenčnimi postopki ali z drugimi vrstami postopkov, določenimi za te institucije v nacionalnem pravu, ki bi zagotavljali njen urejen izstop s trga, pri čemer bi ta kreditna institucija bi tako morala prenehati opravljati dejavnosti, za katere ji je bilo izdano dovoljenje. Vendar pa med ugotovitvijo o propadu ali verjetnem propadu in odvzemom dovoljenja ne bi smelo biti samodejne povezave, tako kot v drugih primerih, v katerih je pristojni organ pooblaščen, da odvzame dovoljenje. Pristojni organi bi morali svoja pooblastila izvajati sorazmerno in ob upoštevanju značilnosti veljavnih nacionalnih insolvenčnih postopkov, vključno z obstoječimi sodnimi postopki. Pooblastilo za odvzem dovoljenja se ne bi smelo uporabljati za preprečitev začetka ali prisilno ustavitev insolvenčnih postopkov, na primer s sodnim moratorijem ali drugimi ukrepi, ki so pogojeni z aktivno licenco.

(8)

Za finančne holdinge in mešane finančne holdinge, ki so nadrejene osebe bančnih skupin, bi moral še naprej veljati mehanizem za določanje in odobritev, uveden z Direktivo (EU) 2019/878 Evropskega parlamenta in Sveta (8). Ta mehanizem pristojnim organom omogoča, da za zagotovitev skladnosti na konsolidirani podlagi nekatere finančne holdinge in mešane finančne holdinge vključijo v neposredni obseg svojega nadzora in nadzorniških pooblastil na podlagi Direktive 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (9). V določenih okoliščinah bi morali pristojni organi imeti diskrecijsko pravico, da iz odobritve izvzamejo finančni holding ali mešani finančni holding, ki je bil ustanovljen z namenom udeležbe v družbah. Poleg tega bi moral konsolidacijski nadzornik imeti možnost, da zaradi upoštevanja posebnosti nekaterih bančnih skupin dovoli, da se finančni holdingi ali mešani finančni holdingi, ki so izvzeti iz odobritve, izključijo iz obsega konsolidacije bančne skupine. Vendar bi bilo treba pooblastilo za izključitev teh subjektov iz obsega konsolidacije bančne skupine izvajati le v izjemnih okoliščinah, kadar so izpolnjeni vsi pogoji, določeni v veljavnem pravu, zadevna bančna skupina pa bi morala v ta namen dokazati, da holding, ki bi ga bilo treba izključiti, ni vključen v upravljanje te bančne skupine ali za upravljanje skupine ni pomemben.

(9)

Nadzorniki kreditnih institucij bi morali imeti vsa potrebna pooblastila za opravljanje svojih nalog, ki zajemajo različne posle, ki jih opravljajo nadzorovani subjekti. Za ta namen in da se zagotovijo bolj enaki konkurenčni pogoji, bi morali imeti nadzorniki na razpolago vsa nadzorniška pooblastila za spremljanje pomembnih poslov, ki jih lahko izvajajo nadzorovani subjekti. Pristojni organi bi morali biti zato uradno obveščeni, če se zaradi pomembnih poslov, ki jih izvede nadzorovani subjekt, vključno s pridobitvami pomembnih deležev v subjektih finančnega ali nefinančnega sektorja, pomembnimi prenosi sredstev in obveznosti od nadzorovanih subjektov ali na njih ter združitvami in delitvami, ki vključujejo nadzorovane subjekte, pojavijo pomisleki glede bonitetnega profila zadevnega subjekta ali glede možnega pranja denarja ali financiranja terorizma. Poleg tega bi morali biti pristojni organi pooblaščeni za posredovanje v primerih pridobitev pomembnih deležev, združitev ali delitev.

(10)

Za zagotovitev sorazmernosti in preprečitev nepotrebnega upravnega bremena bi se morala dodatna pooblastila pristojnih organov uporabljati samo za posle, ki štejejo za pomembne. Kot pomembni bi se morali avtomatsko obravnavati samo posli, ki vključujejo združitve ali delitve, ker se lahko za novoustanovljeni subjekt pričakuje, da bo imel precej drugačen bonitetni profil od subjektov, ki so bili na začetku vključeni v združitev ali delitev. Poleg tega subjekti združitev ali delitev ne bi smeli izvesti, dokler o njih pristojni organi ne izdajo pozitivnega mnenja. Pridobitve deležev bi moral zadevni pristojni organ, kadar se štejejo za pomembne, oceniti na podlagi postopka tihe odobritve.

(11)

Da bi zagotovili, da lahko pristojni organi posredujejo, preden se izvede pomemben posel, bi morali biti o njih predhodno uradno obveščeni. Temu uradnemu obvestilu bi morale biti priložene informacije, ki jih pristojni organi potrebujejo za oceno nameravanega posla z bonitetnega vidika in vidika preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Pristojni organi bi morali to ocenjevanje začeti v trenutku prejema uradnega obvestila, ki vsebuje vse zahtevane informacije. V primeru pridobitve pomembnega deleža ali kadar so v nameravani posel vključeni le finančni deležniki iz iste skupine, bi ta ocena morala biti časovno omejena.

(12)

V primeru pridobitve pomembnega deleža bi se zaradi ugotovitev iz ocene pristojni organ lahko odločil nasprotovati poslu. Če pristojni organ v danem obdobju ne nasprotuje poslu, bi bilo treba šteti, da je odobren.

(13)

Določbe, povezane s pridobitvijo kvalificiranega deleža v kreditni instituciji, je treba uskladiti z določbami o pridobitvi pomembnega deleža s strani institucije, če bi bilo treba za isti posel izvesti obe oceni. Brez ustrezne uskladitve bi lahko te določbe privedle do neskladnosti med ocenami, ki jih izvedejo pristojni organi, in s tem med njihovimi odločitvami.

(14)

Kar zadeva združitve in delitve, Direktiva (EU) 2017/1132 Evropskega parlamenta in Sveta (10) določa harmonizirana pravila in postopke, zlasti za čezmejne združitve in delitve kapitalskih družb. Zato bi moral postopek ocenjevanja s strani pristojnih organov, določen v tej direktivi, dopolnjevati postopek iz Direktive (EU) 2017/1132 in ne bi smel biti v nasprotju z nobeno od njenih določb. V primeru tistih čezmejnih združitev in delitev, ki spadajo na področje uporabe Direktive (EU) 2017/1132, bi moralo biti obrazloženo mnenje, ki ga izda pristojni organ, del ocene skladnosti z vsemi relevantnimi pogoji in pravilne izvedbe vseh postopkov in formalnosti, potrebnih za izdajo potrdila pred združitvijo ali potrdila pred delitvijo. Obrazloženo mnenje bi zato bilo treba posredovati imenovanemu nacionalnemu organu, odgovornemu za izdajo potrdila pred združitvijo ali potrdila pred delitvijo na podlagi Direktive (EU) 2017/1132.

(15)

V nekaterih primerih, na primer, kadar so vpleteni subjekti s sedeži v različnih državah članicah, je morda za posle potrebnih več uradnih obvestil in ocen različnih pristojnih organov, zaradi česar morajo ti organi med seboj učinkovito sodelovati. Zato je treba natančno določiti obveznosti sodelovanja, zlasti zgodnje čezmejno uradno obveščanje, nemoteno izmenjavo informacij, tudi z organi, pristojnimi za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ter usklajevanje v postopku ocenjevanja.

(16)

EBA bi moral biti zadolžen za pripravo osnutkov regulativnih tehničnih standardov, osnutkov izvedbenih tehničnih standardov in smernic za zagotovitev ustreznega okvira za uporabo dodatnih nadzorniških pooblastil. Ti osnutki regulativnih tehničnih standardov in osnutki izvedbenih tehničnih standardov bi morali zlasti določati informacije, ki jih morajo prejeti pristojni organi, elemente, ki jih je treba oceniti, in potrebno sodelovanje, kadar je vpleten več kot en pristojni organ. Ti razni elementi so ključnega pomena za zagotovitev, da dovolj usklajena nadzorniška metodologija omogoča učinkovito izvajanje določb o dodatnih pooblastilih in z najmanjšim možnim dodatnim upravnim bremenom.

(17)

Za podružnice, ki jih ustanovijo družbe iz tretje države za opravljanje bančnih storitev v državi članici, velja nacionalno pravo, njihova ureditev pa je zgolj v zelo omejenem obsegu harmonizirana z Direktivo 2013/36/EU. Čeprav so podružnice iz tretjih držav v precejšnjem in vse večjem obsegu prisotne na bančnih trgih Unije, zanje trenutno veljajo samo zelo splošne zahteve glede informacij, ne pa tudi bonitetni standardi na ravni Unije ali dogovori o nadzorniškem sodelovanju. Zaradi popolne odsotnosti skupnega bonitetnega okvira se za podružnice iz tretjih držav uporabljajo različne nacionalne zahteve z različnimi ravnmi preudarnosti in obsega. Poleg tega pristojni organi nimajo celovitih informacij in potrebnih nadzorniških orodij za ustrezno spremljanje posebnih tveganj, ki izhajajo iz poslovanja skupine iz tretjih držav v eni ali več državah članicah prek podružnic in podrejenih družb. V zvezi z njimi trenutno ni integriranih nadzorniških ureditev in pristojni organ, odgovoren za nadzor posamezne podružnice iz tretje države, ni dolžan izmenjavati informacij s pristojnimi organi, ki nadzorujejo druge podružnice in podrejene družbe iste skupine. Tako razdrobljeno regulativno okolje ustvarja tveganja za finančno stabilnost in celovitost trga v Uniji, zato bi ga bilo treba ustrezno obravnavati z usklajenim regulativnim okvirom za podružnice iz tretjih držav. Tak okvir bi moral vsebovati minimalne skupne zahteve glede izdaje dovoljenj, bonitetnih standardov, notranjega upravljanja, nadzora in poročanja. Ta sklop zahtev bi moral temeljiti na zahtevah, ki jih države članice že uporabljajo za podružnice iz tretjih držav na svojih ozemljih, pri čemer bi bilo treba upoštevati podobne ali enakovredne zahteve, ki jih tretje države uporabljajo za tuje podružnice, s ciljem zagotoviti skladnost med državami članicami in uskladiti regulativni okvir Unije za podružnice iz tretjih držav s prevladujočimi mednarodnimi praksami na tem področju.

(18)

Pristojni organi bi morali imeti možnost, da pri izdajanju dovoljenj podružnicam iz tretjih držav in njihovem nadzoru učinkovito izvajajo svoje nadzorniške funkcije. V ta namen morajo imeti dostop do vseh potrebnih informacij o matični družbi podružnice iz tretje države, ki jih imajo nadzorni organi zadevne tretje države, in možnost, da učinkovito usklajujejo svoje nadzorniške dejavnosti z nadzorniškimi dejavnostmi nadzornih organov tretje države. Preden začne podružnica iz tretje države opravljati dejavnosti v državi članici, bi si morali pristojni organi prizadevati skleniti dogovor z nadzornim organom zadevne tretje države ter tako omogočiti sodelovanje in izmenjavo informacij. Tak dogovor bi moral temeljiti na modelu za upravne dogovore, ki ga pripravi EBA v skladu s členom 33(5) Uredbe (EU) št. 1093/2010. Pristojni organi bi morali informacije o takih dogovorih predložiti EBA. Kadar sklenitev upravnega dogovora na podlagi modela, ki ga pripravi EBA, ni mogoča, bi pristojni organi morali imeti možnost uporabiti druge dogovore, na primer izmenjavo pisem, da bi zagotovili, da lahko izvajajo svojo nadzorniško funkcijo.

(19)

Zaradi sorazmernosti bi morale biti minimalne zahteve za podružnice iz tretjih držav prilagojene tveganju, ki ga te predstavljajo za finančno stabilnost in celovitost trga v Uniji in državah članicah. Podružnice iz tretjih držav bi morale biti zato razvrščene v razred 1, kadar se štejejo za bolj tvegane, sicer pa v razred 2, kadar se šteje, da so majhne in nekompleksne in ne predstavljajo znatnega tveganja za finančno stabilnost, skladno z opredelitvijo „majhne in nekompleksne institucije“ iz Uredbe (EU) št. 575/2013. Glede na to bi bilo treba za podružnice iz tretjih držav, ki imajo v državi članici knjižena sredstva v višini 5 milijard EUR ali več, šteti, da zaradi njihove večje velikosti in kompleksnosti predstavljajo večje tveganje, saj bi lahko njihov propad povzročil resne motnje na trgu bančnih storitev ali v bančnem sistemu države članice. Podobno bi bilo treba za bolj tvegane šteti podružnice iz tretjih držav, ki imajo dovoljenje za sprejemanje vlog na drobno, in sicer ne glede na njihovo velikost, kadar znesek takih vlog na drobno preseže določen prag, saj bi njihov propad lahko prizadel zelo ranljive vlagatelje in povzročil izgubo zaupanja v varnost in trdnost bančnega sistema države članice ter njegovo zmožnost zaščititi prihranke državljanov. Obe vrsti podružnic iz tretjih držav bi bilo zato treba uvrstiti v razred 1 podružnic iz tretjih držav.

(20)

Podružnice iz tretjih držav bi morale biti uvrščene v razred 1 tudi, kadar za matično družbo velja določena ureditev, vendar za nadzor in izvajanje take ureditve ni bilo ugotovljeno, da sta vsaj enakovredna temu, kar se zahteva z Direktivo 2013/36/EU in Uredbo (EU) št. 575/2013, ali kadar je zadevna tretja država uvrščena med tretje države z visokim tveganjem, ki imajo v svojih ureditvah za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma strateške pomanjkljivosti, v skladu z Direktivo (EU) 2015/849. Te podružnice iz tretjih držav predstavljajo pomembno tveganje za finančno stabilnost v Uniji in državi članici, v kateri imajo sedež, ker regulativni okvir oziroma okvir za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ki se uporabljata za njihovo matično družbo, ne zajema ustrezno ali ne omogoča ustreznega spremljanja posebnih tveganj, ki izhajajo iz dejavnosti, ki jih opravlja podružnica v državi članici, ali tveganj za nasprotne stranke v državi članici, ki izhajajo iz skupine iz tretje države. Za namene ugotavljanja enakovrednosti bančnih bonitetnih in nadzorniških standardov tretje države s standardi Unije bi morala Komisija imeti možnost naročiti EBA, da izvede oceno in izda poročilo o bančnem regulativnem okviru zadevne tretje države v skladu s členom 33 Uredbe (EU) št. 1093/2010. EBA bi moral zagotoviti, da se ocena izvede natančno in pregledno ter v skladu z zanesljivo metodologijo. Poleg tega bi se moral EBA posvetovati in tesno sodelovati z nadzornimi organi tretje države in njenimi državnimi službami, pristojnimi za bančno regulativo, ter, kadar je ustrezno, osebami iz zasebnega sektorja ter si prizadevati, da so te osebe obravnavane pravično in se jim ponudi priložnost, da predložijo dokumente in podajo izjave v razumnih rokih. EBA bi moral prav tako zagotoviti, da je izdano poročilo ustrezno utemeljeno, vsebuje podroben opis ocenjenih zadev in je predloženo v razumnem roku. Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za sprejemanje sklepov o enakovrednosti bančnih regulativnih okvirov podružnic iz tretjih držav. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(21)

Pristojni organi bi morali imeti izrecno pooblastilo, da v posameznih primerih zahtevajo, da podružnice iz tretjih držav vložijo vlogo za dovoljenje v skladu z naslovom III, poglavje 1, Direktive 2013/36/EU, in sicer vsaj, kadar te podružnice izvajajo dejavnosti s strankami ali nasprotnimi strankami v drugih državah članicah v nasprotju s pravili notranjega trga ali kadar predstavljajo pomembno tveganje za finančno stabilnost Unije ali države članice, v kateri imajo sedež, ali kadar je skupni znesek sredstev vseh podružnic iz tretje države, ki pripadajo isti skupini iz tretje države, v Uniji enak ali višji od 40 milijard EUR ali če je znesek sredstev, ki jih ima podružnica iz tretje države v državi članici, v kateri je ustanovljena, enak ali višji od 10 milijard EUR. Poleg tega bi bilo treba od pristojnih organov zahtevati, da ocenijo, ali so podružnice iz tretjih držav, kadar je skupni znesek sredstev vseh podružnic iz tretje države, ki pripadajo isti skupini iz tretje države, v Uniji enak ali večji od 40 milijard EUR, sistemsko pomembne. Zadevni pristojni organi bi tako ocenjevanje morali izvajati za vse podružnice iz tretje države, ki pripadajo isti skupini iz tretje države, in imajo sedež v eni državi članici oziroma Uniji. Pri tem ocenjevanju bi bilo treba v skladu s posebnimi merili preučiti, ali te podružnice predstavljajo podobno raven tveganja za finančno stabilnost Unije ali njenih držav članic kot institucije, opredeljene kot „sistemsko pomembne“ na podlagi Direktive 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 575/2013. Kadar pristojni organi ugotovijo, da so podružnice iz tretjih držav sistemsko pomembne, bi bilo treba zanje uvesti ustrezne zahteve za zmanjševanje tveganj za finančno stabilnost. Pristojni organi bi morali imeti za te namene možnost od podružnic iz tretjih držav zahtevati, da zaprosijo za dovoljenje kot podrejene institucije na podlagi Direktive 2013/36/EU, da lahko še naprej izvajajo bančne dejavnosti v državi članici ali v Uniji.Poleg tega bi morali imeti pristojni organi možnost naložiti druge zahteve, zlasti obveznost prestrukturiranja sredstev ali dejavnosti podružnic iz tretjih držav v Uniji, tako da te podružnice ne bi bile več sistemsko pomembne, ali zahtevo po izpolnjevanju dodatnih zahtev glede kapitala, likvidnosti, poročanja ali razkritij, kadar bi to zadoščalo za obravnavanje tveganj za finančno stabilnost. Pristojni organi bi morali imeti možnost, da podružnicam iz tretjih držav, ki so ocenjene, kot sistemsko pomembne, ne naložijo nobene od teh zahtev, vendar bi v tem primeru morali predložiti obrazloženo uradno obvestilo EBA in pristojnim organom držav članic, v katerih je zadevna skupina iz tretje države ustanovila druge podružnice iz tretjih držav ali podrejene institucije. Da bi upoštevali posledice za celotno Unijo, bi se morali pristojni organi, ki se odločijo, da bodo v skladu s svojimi pooblastili zahtevali dovoljenje kot za podrejeno institucijo, predhodno posvetovati z EBA in zadevnimi pristojnimi organi.

(22)

Za spodbujanje doslednosti nadzorniških odločitev v zvezi s skupino iz tretje države, ki ima podružnice in podrejene družbe po vsej Uniji, bi se morali pristojni organi pri izvajanju ocene sistemske pomembnosti posvetovati z EBA in pristojnimi organi držav članic, v katerih je zadevna skupina iz tretje države ustanovila druge podružnice iz tretjih držav ali podrejene institucije, da bi ocenili tveganja za finančno stabilnost, ki bi jih zadevna podružnica iz tretje države lahko predstavljala za države članice, ki niso država članica, v kateri je bila ustanovljena.

(23)

Pristojni organi bi morali redno preverjati, ali podružnice iz tretjih držav izpolnjujejo ustrezne zahteve iz Direktive 2013/36/EU in sprejeti nadzorniške ukrepe za te podružnice za zagotovitev ali ponovno vzpostavitev skladnosti s temi zahtevami. Da bi olajšali učinkovit nadzor nad izpolnjevanjem teh zahtev s strani podružnic iz tretjih držav in omogočili celovit pregled nad dejavnostmi skupin iz tretjih držav v Uniji, bi moralo biti pristojnim organom na voljo skupno nadzorniško in finančno poročanje v skladu s standardiziranimi predlogami. EBA bi bilo treba pooblastiti za pripravo osnutkov izvedbenih tehničnih standardov, ki določajo te predloge. Poleg tega je za zagotovitev celovitega nadzora nad vsemi dejavnostmi skupin iz tretjih držav, ki poslujejo v Uniji prek podružnic iz tretjih držav, s katerim bi preprečili izogibanje zahtevam, ki veljajo za te skupine na podlagi prava Unije, in čim bolj zmanjšali morebitna tveganja za finančno stabilnost Unije, treba vzpostaviti ustrezne dogovore o sodelovanju med pristojnimi organi. Zlasti bi bilo treba podružnice iz tretjih držav razreda 1 vključiti v obseg pristojnosti kolegijev nadzornikov skupin iz tretjih držav v Uniji. Kadar tak kolegij še ne obstaja, bi morali pristojni organi vzpostaviti ad hoc kolegij za vse podružnice iz tretjih držav razreda 1, ki pripadajo isti skupini iz tretje države, kadar ta skupina posluje v več kot eni državi članici.

(24)

Okvir Unije za podružnice iz tretjih držav bi bilo treba uporabljati brez poseganja v diskrecijsko pravico, ki jo trenutno imajo države članice, da na splošno zahtevajo, da družbe iz nekaterih tretjih držav opravljajo bančne storitve na njihovem ozemlju izključno prek podrejenih institucij, ki so pridobile dovoljenje v skladu z naslovom III, poglavje 1, Direktive 2013/36/EU. Ta zahteva bi se lahko nanašala na tretje države, ki uporabljajo bančne bonitetne in nadzorniške standarde, ki niso enakovredni standardom na podlagi nacionalnega prava države članice, ali na tretje države, ki imajo v svojih ureditvah za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma strateške pomanjkljivosti.

(25)

Ne glede na trenutno veljavna pravila o varovanju skrivnosti bi bilo treba izboljšati izmenjavo informacij med pristojnimi organi in davčnimi organi. Izmenjava informacij bi morala biti v vsakem primeru v skladu z nacionalnim pravom, relevantni pristojni organi pa bi se morali dogovoriti o razkritju, kadar informacije izvirajo iz druge države članice.

(26)

Institucije, finančni holdingi in mešani finančni holdingi morajo izpolnjevati bonitetne zahteve, saj je to bistveno za zagotovitev njihove varnosti in trdnosti ter za ohranjanje stabilnosti finančnega sistema, tako na ravni celotne Unije kot v vsaki državi članici. Zato bi morali imeti Evropska centralna banka (ECB) in pristojni nacionalni organi pooblastilo za sprejetje pravočasnih in odločnih ukrepov, kadar te institucije, finančni holdingi in mešani finančni holdingi in njihovi operativni vodje ne izpolnjujejo bonitetnih zahtev ali nadzorniških odločitev.

(27)

Za zagotovitev enakih konkurenčnih pogojev na področju pooblastil za sankcioniranje bi bilo treba od držav članic zahtevati, da zagotovijo učinkovite, sorazmerne in odvračilne upravne kazni, periodične denarne kazni in druge upravne ukrepe v zvezi s kršitvami nacionalnih določb, s katerimi se prenaša Direktiva 2013/36/EU, in kršitvami Uredbe (EU) št. 575/2013 ali kršitvami odločitev, ki jih pristojni organi sprejmejo na podlagi navedenih določb ali navedene uredbe. Te upravne kazni, periodične denarne kazni in drugi upravni ukrepi bi morali izpolnjevati določene minimalne zahteve, vključno z minimalnimi pooblastili, ki bi se morala podeliti pristojnim organom, da jih lahko nalagajo, merili, ki bi jih morali pristojni organi upoštevati pri njihovi uporabi, zahtevami glede objave oziroma ravnmi upravnih kazni ter periodičnih denarnih kazni. EBA bi bilo treba naložiti, da poroča o sodelovanju med pristojnimi organi v okviru uporabe upravnih kazni, periodičnih denarnih kazni in drugih upravnih ukrepov.

(28)

Države članice bi morale imeti možnost, da naložijo upravne kazni, kadar za zadevno kršitev velja tudi nacionalno kazensko pravo. Pristojni organi bi morali pri določanju vrste upravnih kazni ali drugih upravnih ukrepov in ravni upravnih denarnih kazni upoštevati vse prejšnje kazni, ki so bile za enako kršitev že naložene po kazenskem pravu fizični ali pravni osebi, odgovorni za to kršitev. S tem bi zagotovili, da je strogost vseh upravnih kazni in drugih upravnih ukrepov, naloženih za kazenske namene, v primeru kopičenja upravnih in kazenskih postopkov, ki izhajajo iz istega kršitvenega ravnanja, omejena na to, kar je potrebno glede na resnost zadevne kršitve. V ta namen bi morale države članice vzpostaviti ustrezne mehanizme za zagotovitev ustrezne in pravočasne obveščenosti pristojnih organov in pravosodnih organov o vseh upravnih in kazenskih postopkih, uvedenih proti isti fizični ali pravni osebi.

(29)

Upravne denarne kazni bi morale imeti odvračilen učinek, da se prepreči, da bi fizična ali pravna oseba, ki krši nacionalne določbe, s katerimi se prenaša Direktiva 2013/36/EU, ali Uredbo (EU) št. 575/2013, v prihodnosti ravnala enako ali podobno. Upravne denarne kazni za pravne osebe bi se morale uporabljati dosledno, zlasti kar zadeva določitev najvišjega zneska takih kazni, pri katerem bi bilo treba upoštevati skupni letni neto promet zadevne družbe. Vendar skupni letni neto promet v smislu Direktive 2013/36/EU trenutno ni niti dovolj izčrpen niti dovolj jasen, da bi bili zagotovljeni enaki konkurenčni pogoji pri uporabi upravnih denarnih kazni. Za zagotovitev doslednega izračuna po vsej Uniji bi bilo treba v Direktivi 2013/36/EU določiti seznam elementov, ki jih je treba vključiti v izračun skupnega letnega neto prometa.

(30)

Pristojni organi bi morali biti pooblaščeni, da poleg upravnih denarnih kazni institucijam, finančnim holdingom, mešanim finančnim holdingom in tistim članom upravljalnega organa v upravljavski funkciji, višjemu vodstvu, nosilcem ključnih funkcij, drugim pomembnim nosilcem tveganja in vsem drugim fizičnim osebam za katere se v skladu z nacionalnim pravom ugotovi, da so odgovorni za kršitev obveznosti zagotavljanja skladnosti z nacionalnimi določbami, s katerimi se prenaša Direktiva 2013/36/EU, obveznosti na podlagi Uredbe (EU) št. 575/2013 ali odločitve pristojnih organov na podlagi navedenih določb ali navedene uredbe, nalagajo tudi periodične denarne kazni. Države članice bi morale določiti posebna pravila in učinkovite mehanizme za uporabo periodičnih denarnih kazni. Periodične denarne kazni bi morale biti naložene, kadar se kršitev nadaljuje. Brez poseganja v procesne pravice prizadetih oseb na podlagi veljavnega prava, vključno z njihovo pravico do zaslišanja, bi morali imeti pristojni organi možnost, da te periodične denarne kazni naložijo, ne da bi jim bilo treba na osebo kršiteljico predhodno nasloviti zahtevo, odredbo ali opozorilo, v katerem bi zahtevali ponovno zagotovitev skladnosti. Ker je namen periodičnih denarnih kazni prisiliti fizične ali pravne osebe, da prenehajo s trajajočo kršitvijo, uporaba periodičnih denarnih kazni pristojnim organom ne bi smela preprečiti, da za isto kršitev naložijo naknadne upravne kazni. Periodične denarne kazni bi moralo biti možno naložiti na določen datum in tako, da se začnejo uporabljati pozneje. Če države članice ne določijo drugače, bi bilo treba periodične denarne kazni izračunati na dnevni osnovi.

(31)

Da bi zagotovili kar najširši nabor ukrepov po kršitvi in pomagali preprečiti nadaljnje kršitve, bi morale države članice imeti možnost določiti dodatne upravne kazni in višje ravni upravnih denarnih kazni ter periodične denarne kazni, ne glede na to, ali za take kršitve na podlagi nacionalnega prava obstaja upravna kazen ali drug upravni ukrep.

(32)

Pristojni organ bi moral pri nalaganju periodičnih denarnih kazni upoštevati morebitni učinek take kazni na finančni položaj fizične ali pravne osebe kršiteljice in si prizadevati preprečiti, da bi kazen povzročila insolventnost pravne ali fizične osebe kršiteljice ali privedla do resnih finančnih težav ali da bi predstavljala nesorazmeren delež letnega prihodka fizične osebe ali skupnega letnega neto prometa pravne osebe. Pristojni organi bi morali hkrati zagotoviti, da se periodične denarne kazni naložijo članom upravljalnega organa, višjemu vodstvu, nosilcem ključnih funkcij, drugim pomembnim nosilcem tveganja in vsem drugim fizičnim osebam, za katere se ugotovi, da so individualno ali kolektivno neposredno odgovorne za kršitev.

(33)

V izjemnih okoliščinah, kadar pravni sistem države članice ne omogoča naložitve upravnih kazni iz te direktive, bi bilo treba omogočiti, da se izjemoma uporabijo pravila o upravnih kaznih na tak način, da kazen predlaga pristojni organ, naloži pa jo sodni organ. Ne glede na to morajo zadevne države članice zagotoviti, da ima uporaba takih pravil in kazni učinek, ki je enakovreden upravnim kaznim, ki jih naložijo pristojni organi. Predvidene kazni bi torej morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(34)

Za zagotovitev ustreznih kazni za kršitve nacionalnih določb, s katerimi se prenaša Direktiva 2013/36/EU, in kršitve Uredbe (EU) št. 575/2013 bi bilo treba dopolniti seznam kršitev, za katere se uporabljajo upravne kazni, periodične denarne kazni in drugi upravni ukrepi. Zato bi bilo treba seznam kršitev iz Direktive 2013/36/EU spremeniti.

(35)

Po uvedbi Mednarodnega standarda računovodskega poročanja 9 Finančni instrumenti (MSRP 9) 1. januarja 2018 na zneske kapitala in regulativne količnike institucij neposredno vpliva rezultat izračuna pričakovanih kreditnih izgub, ki temelji na pristopih modeliranja. Isti pristopi modeliranja so tudi podlaga za izračun pričakovanih kreditnih izgub, kadar institucije uporabljajo nacionalne računovodske okvire. Zato je pomembno, da imajo pristojni organi in EBA jasen pregled o učinku, ki ga imajo ti izračuni na razpon vrednosti tveganju prilagojenih sredstev in kapitalskih zahtev za podobne izpostavljenosti. Za ta namen bi moral postopek primerjanja zajemati tudi te pristope modeliranja. Glede na to, da lahko institucije, ki izračunavajo kapitalske zahteve v skladu s standardiziranim pristopom za kreditno tveganje, prav tako uporabljajo modele za izračun pričakovanih kreditnih izgub v okviru MSRP 9, bi morale biti tudi te institucije ob upoštevanju načela sorazmernosti vključene v postopek primerjanja.

(36)

Uredba (EU) 2019/876 Evropskega parlamenta in Sveta (12) je spremenila Uredbo (EU) št. 575/2013 z uvedbo revidiranega okvira za tržno tveganje, ki ga je razvil Baselski odbor za bančni nadzor. Alternativni standardizirani pristop, ki je del tega novega okvira, institucijam omogoča modeliranje nekaterih parametrov, uporabljenih pri izračunu tveganju prilagojenih sredstev in kapitalskih zahtev za tržno tveganje. Zato je pomembno, da imajo pristojni organi in EBA jasen pregled o razponu vrednosti tveganju prilagojenih sredstev in kapitalskih zahtev za podobne izpostavljenosti, ne samo na podlagi alternativnega pristopa notranjih modelov, temveč tudi na podlagi alternativnega standardiziranega pristopa. Zato bi moral postopek primerjanja tržnega tveganja zajemati revidirane standardizirane pristope in pristope notranjih modelov, ob upoštevanju načela sorazmernosti.

(37)

Za globalni prehod na trajnostno gospodarstvo, kot je začrtan v Pariškem sporazumu (13), sprejetem 12. decembra 2015 na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum), in Agendi Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030, bo potrebna temeljita socialna-gospodarska preobrazba ter bo odvisen od mobilizacije znatnih finančnih virov iz javnega in zasebnega sektorja. Unija se je z evropskim zelenim dogovorom, ki ga je Komisija predstavila v sporočilu z dne 11. decembra 2019, zavezala, da bo do leta 2050 postala podnebno nevtralna. Finančni sistem ima pomembno vlogo pri podpori temu prehodu, ki se ne nanaša samo na zajemanje in podpiranje priložnosti, do katerih bo prišlo, temveč tudi na ustrezno upravljanje tveganj, ki jih lahko ta vključuje. Ker imajo lahko navedena tveganja posledice za stabilnost posameznih institucij ter finančnega sistema kot celote, je potreben okrepljen regulativni bonitetni okvir, ki bo bolje vključeval povezana tveganja.

(38)

Prehod na trajnostno, podnebno nevtralno in krožno gospodarstvo, ki je po obsegu brez primere, bo močno vplival na finančni sistem. Leta 2018 je mreža centralnih bank in nadzornikov za ozelenitev finančnega sistema potrdila, da so s podnebjem povezana tveganja vir finančnega tveganja. V sporočilu Komisije z dne 6. julija 2021 z naslovom „Strategija za financiranje prehoda na trajnostno gospodarstvo“ (prenovljena strategija za trajnostno financiranje) je poudarjeno, da ESG tveganja ter tveganja, ki izhajajo iz fizičnih učinkov podnebnih sprememb, izgube biotske raznovrstnosti in širše degradacije okolja, zlasti ekosistemov, predstavljajo izziv brez primere za gospodarstvo Unije in za stabilnost finančnega sistema. Ta tveganja imajo posebne značilnosti, kot to, da so usmerjena na prihodnost in imajo različne učinke na krajši, srednji in daljši rok. Zaradi posebnosti podnebnih in drugih okoljskih tveganj, na primer tveganj, ki izhajajo iz degradacije okolja in izgube biotske raznovrstnosti, tako v smislu tveganj v zvezi s prehodom kot fizičnih tveganj, je treba ta tveganja obvladovati dolgoročno, vsaj za obdobje 10 let.

(39)

Ker bo prehod na trajnostno, podnebno nevtralno in krožno gospodarstvo dolgotrajen in korenit, bo zahteval znatne spremembe poslovnih modelov institucij. Za dosego cilja nevtralnosti emisij toplogrednih plinov gospodarstva Unije do leta 2050 in hkratno obvladovanje povezanih tveganj je treba ustrezno prilagoditi finančni sektor in predvsem kreditne institucije. Pristojni organi bi morali zato imeti možnost, da ta proces prilagajanja ocenijo in posredujejo v primeru, da institucije podnebna tveganja, pa tudi tveganja, ki izhajajo iz degradacije okolja in izgube biotske raznovrstnosti, upravljajo tako, da s tem ogrožajo stabilnost posameznih institucij ali splošno finančno stabilnost. Pristojni organi bi morali tudi spremljati in biti pooblaščeni za ukrepanje, kadar obstajajo tveganja, ki izhajajo iz trendov na področju prehoda v zvezi z ustreznimi regulativnimi cilji držav članic in Unije glede ESG dejavnikov, kot so na primer določeni v Uredbi (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta (14), sporočilu Komisije z dne 14. julija 2021 z naslovom „Pripravljeni na 55: uresničevanje podnebnega cilja EU za leto 2030 na poti do podnebne nevtralnosti“ (sveženj „Pripravljeni na 55“) in Kunminško-montrealskem svetovnem okviru za biotsko raznovrstnost, ki ga je dne 19. decembra 2022 sprejela konferenca pogodbenic Konvencije Združenih narodov o biološki raznovrstnosti ter, kadar je ustrezno za mednarodno dejavne institucije, pravnimi in regulativnimi cilji tretjih držav, ki povzročajo tveganja za njihove poslovne modele in strategije ali za finančno stabilnost.Pristojni organi bi morali biti pooblaščeni tudi za okrepitev ciljev, ukrepov in dejanj v okviru bonitetnih načrtov institucij, kadar so ocenjeni kot nezadostni za kratkoročno, srednjeročno in dolgoročno obravnavanje ESG tveganj in bi zaradi tega lahko predstavljali pomembna tveganja za njihovo rešljivost. Podnebna, in širše, okoljska tveganja bi bilo treba skupaj s socialnimi in upravljavskimi tveganji obravnavati v enotni kategoriji tveganj, da se omogoči celovita in usklajena vključitev teh dejavnikov, saj se pogosto prepletajo. ESG tveganja so tesno povezana s pojmom trajnostnosti, saj ESG dejavniki predstavljajo tri glavne stebre trajnostnosti.

(40)

Za ohranjanje zadostne odpornosti na negativne učinke ESG dejavnikov morajo biti institucije s sedežem v Uniji sposobne sistematično odkrivati, meriti in upravljati ESG tveganja, od njihovih nadzornikov pa bi bilo treba zahtevati, da ocenijo tveganja na ravni posamezne institucije in na sistemski ravni, pri čemer bi morali dati prednost okoljskim dejavnikom, z razvojem metodologije in orodij za ocenjevanje pa nato nadaljevati z drugimi dejavniki trajnostnosti. Od institucij bi bilo treba zahtevati, da ocenijo usklajenost svojih portfeljev z ambicijami Unije glede podnebne nevtralnosti do leta 2050 ter preprečevanja degradacije okolja in izgube biotske raznovrstnosti. Institucije bi morale biti obvezane pripraviti posebne načrte za obravnavanje finančnih tveganj, ki kratkoročno, srednjeročno in dolgoročno izhajajo iz ESG dejavnikov, vključno s trendi prehoda v zvezi ustreznimi regulativnimi cilji Unije in držav članic, kot so na primer določeni v Pariškem sporazumu, Uredbi (EU) 2021/1119, svežnju „Pripravljeni na 55“ in Kunminško-montrealskem svetovnem okviru za biotsko raznovrstnost, ter, kadar je ustrezno za mednarodno dejavne institucije, pravnimi in regulativnimi cilji tretjih držav. Od institucij bi bilo treba zahtevati, da imajo zanesljive ureditve upravljanja in notranje postopke za upravljanje ESG tveganj ter vzpostavljene strategije, odobrene s strani njihovih upravljalnih organov, ki ne upoštevajo samo trenutnega učinka ESG dejavnikov, ampak tudi prihodnjega. Skupno znanje in ozaveščenost o okoljskih, socialnih in upravljavskih dejavnikih v upravljalnih organih institucij ter razporejanje notranjega kapitala institucije za obravnavanje ESG tveganj bodo prav tako ključnega pomena za okrepitev odpornosti na negativne posledice teh tveganj. Zaradi posebnosti ESG tveganj se lahko njihovo razumevanje, merjenje in upravljanje med institucijami znatno razlikujejo. Za zagotovitev zbliževanja v zvezi s tem na ravni Unije in enotnega razumevanja ESG tveganj bi bilo treba v bonitetnem regulativnem okviru določiti ustrezne opredelitve in minimalne standarde za ocenjevanje teh tveganj. Za doseganje tega cilja bi bilo treba v Direktivi 2013/36/EU določiti opredelitve, EBA pa bi moral biti pooblaščen za določitev minimalnega nabora referenčnih metodologij za ocenjevanje učinka ESG tveganj na finančno stabilnost institucij, pri čemer ima prednost učinek okoljskih dejavnikov. Ker so ESG tveganja usmerjena v prihodnost in so analize scenarijev ter stresni testi, skupaj z načrti za obravnavanje teh tveganj, še posebej informativna orodja za ocenjevanje, bi moral biti EBA tudi pooblaščen, da razvije enotna merila za vsebino načrtov za obravnavanje teh tveganj in za določanje scenarijev ter uporabo metod za stresne teste. EBA bi moral svoje scenarije utemeljiti na razpoložljivih znanstvenih dokazih ter se pri tem opirati na delo mreže centralnih bank in nadzornikov za ozelenitev finančnega sistema in prizadevanja Komisije za okrepitev sodelovanja med vsemi relevantnimi javnimi organi, da bi razvili skupno metodološko podlago, kot je opisano v prenovljeni strategiji za trajnostno financiranje. Tveganjem, povezanim z okoljem, vključno s tveganji, povezanimi s podnebjem, in tveganji, ki izhajajo iz degradacije okolja in izgube biotske raznovrstnosti, bi bilo treba dati prednost zaradi njihove nujnosti in posebnega pomena analiz scenarijev in stresnih testov za njihovo ocenjevanje.

(41)

Institucije imajo kot glavne ponudnice financiranja za podjetja in gospodinjstva v Uniji pomembno vlogo pri spodbujanju trajnostnega razvoja v vsej Uniji. Da bi Unija uresničila svoj splošni cilj iz Uredbe (EU) 2021/1119, da do leta 2050 postane podnebno nevtralna, morajo institucije vlogo spodbujanja trajnostnega razvoja vključiti v svoje politike in dejavnosti. Da bi podprli ta proces vključevanja, je treba preverjati ustreznost poslovnih modelov in strategij institucij za dosego ustreznih regulativnih ciljev Unije za trajnostno gospodarstvo, med drugim glede na ukrepe, ki jih predpiše Evropski znanstveni svetovalni odbor za podnebne spremembe, da bi identificirali ESG tveganja, ki izhajajo iz neusklajenosti. Kadar institucije razkrijejo svoje cilje in zaveze na področju trajnostnosti skladno z drugimi obveznimi ali prostovoljnimi okviri za trajnostnost, na primer skladno z zahtevami Direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (15), bi morali biti ti cilji in zaveze skladni s posebnimi načrti za obravnavanje ESG tveganj, s katerimi se institucije soočajo na kratki, srednji in dolgi rok. Pristojni organi bi morali z ustreznimi nadzornimi dejavnostmi oceniti, v kolikšni meri se institucije soočajo z ESG tveganji ter ali imajo vzpostavljene spremljajoče politike upravljanja in operativne ukrepe, ki se odražajo v ciljih in mejnikih, ki so določeni v njihovih bonitetnih načrtih in so skladni z njihovimi razkritimi zavezami na področju trajnostnosti v okviru procesa prilagajanja na podnebno nevtralnost do leta 2050. Za spodbujanje zanesljivega in učinkovitega nadzora tveganj ter za vodstveno ravnanje, ki bo v skladu z njihovo dolgoročno strategijo za trajnostnost, bi morala biti sestavni del plačilnih politik in praks institucij tudi njihova nagnjenost k prevzemanju tveganj v povezavi z ESG tveganji.

(42)

ESG tveganja imajo lahko daljnosežne posledice za stabilnost posameznih institucij, pa tudi finančnega sistema kot celote. Zato bi morali pristojni organi ta tveganja dosledno vključevati v njihove zadevne nadzorniške dejavnosti, vključno s procesom nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja ter stresnim testiranjem teh tveganj. Komisija prek svojega Instrumenta za tehnično podporo, vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2021/240 Evropskega parlamenta in Sveta (16), zagotavlja pomoč pristojnim nacionalnim organom pri razvoju in uvajanju metodologij stresnega testiranja in bo v zvezi s tem še naprej nudila tehnično podporo. Vendar so se metodologije stresnega testiranja za ESG tveganja zaenkrat večinoma uporabljale za raziskovalne namene. Da bi stresno testiranje ESG tveganj trdno in dosledno vgradili v nadzor, bi morali EBA, evropski nadzorni organ (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine) (EIOPA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (17), in evropski nadzorni organ (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) (ESMA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (18), skupaj razviti smernice za zagotovitev dosledne obravnave in skupnih metodologij za stresno testiranje ESG tveganj.Stresno testiranje teh tveganj bi se moralo začeti z dejavniki, povezanimi s podnebjem in okoljem, ko bo na voljo več podatkov in metodologij v zvezi z ESG tveganji, ki bodo podprli razvoj dodatnih orodij za oceno njihovega kvantitativnega učinka na finančna tveganja, pa bi morali pristojni organi pri svojih ocenah ustreznosti institucij v vedno večji meri ocenjevati učinek teh tveganj. Da bi zagotovili zbliževanje nadzorniških praks, bi moral EBA izdati smernice v zvezi z enotno vključitvijo ESG tveganj v proces nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja.

(43)

Določbe Direktive 2013/36/EU o okviru za blažilnik sistemskih tveganj se že lahko uporabljajo za obravnavanje različnih vrst sistemskih tveganj, vključno s sistemskimi tveganji, povezanimi s podnebnimi spremembami. V kolikor pristojni oziroma imenovani organi institucije menijo, da bi lahko imela tveganja, povezana s podnebnimi spremembami, resne negativne posledice za finančni sistem in realno gospodarstvo držav članic, bi morali uvesti stopnjo blažilnika sistemskih tveganj, ki bi se lahko uporabljala tudi za nekatere skupine ali podskupine izpostavljenosti, na primer tiste, ki se nanašajo na fizična tveganja in tveganja prehoda, povezana s podnebnimi spremembami, kadar menijo, da bi bila uvedba take stopnje učinkovita in sorazmerna za zmanjševanje teh tveganj.

(44)

Trgi kriptosredstev v zadnjih letih hitro rastejo. Baselski odbor za bančni nadzor je za obravnavo morebitnih tveganj za institucije, ki jih povzročajo njihove izpostavljenosti kriptosredstvom, ki niso v zadostni meri zajete z obstoječim bonitetnim okvirom, razvil standard za bonitetno obravnavo zadevnih izpostavljenosti. Del tega standarda se nanaša na upravljanje tveganj s strani institucij in uporabo procesa nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja za institucije. Od institucij z neposrednimi ali posrednimi izpostavljenostmi kriptosredstvom ali od institucij, ki opravljajo povezane storitve za katero koli obliko kriptosredstev, bi bilo treba zahtevati, da imajo vzpostavljene politike, postopke in prakse za upravljanje tveganj, da lahko ustrezno upravljajo tveganja, ki jih povzročajo njihove izpostavljenosti kriptosredstvom. Institucije bi morale pri svojih dejavnostih upravljanja tveganj upoštevati zlasti tehnološka tveganja v zvezi s kriptosredstvi, splošna tveganja v zvezi z informacijsko in komunikacijsko tehnologijo (IKT) ter kibernetska tveganja, pravna tveganja, tveganja pranja denarja in financiranja terorizma ter tveganja v zvezi z vrednotenjem. Pristojni organi bi morali imeti možnost, da sprejmejo potrebne nadzorne ukrepe, kadar se prakse institucij na področju upravljanja tveganj štejejo za nezadostne.

(45)

Namen ocenjevanja primernosti članov upravljalnih organov je zagotoviti, da so ti člani usposobljeni za svojo vlogo in imajo dober ugled. Zanesljiv okvir za „sposobnost in primernost“, uporabljen za ocenjevanje primernosti članov upravljalnega organa in nosilcev ključnih funkcij, je ključen dejavnik za zagotavljanje ustreznega vodenja institucij in ustreznega upravljanja njihovih tveganj. Obstoječa pravila ne zagotavljajo, da institucija pravočasno oceni primernost članov upravljalnega organa, ki jih imenuje. Trenutno tudi ni pravil za ocenjevanje primernosti nosilcev ključnih funkcij. Poleg tega se morajo čezmejne institucije ukvarjati z zelo raznolikimi nacionalnimi pravili in postopki, zaradi česar je trenutni sistem manj učinkovit. Obstoj precej različnih zahtev v zvezi z oceno primernosti po vsej Uniji je še posebej pomembno vprašanje v okviru bančne unije. Zato je pomembno določiti niz pravil na ravni Unije, da se vzpostavi bolj dosleden in predvidljiv okvir za „sposobnost in primernost“. To bo spodbudilo zbliževanje nadzorniških praks, omogočalo nadaljnje vzpostavljanje zaupanja med pristojnimi organi in institucijam zagotovilo večjo pravno varnosti. Ocene „sposobnosti in primernosti“ so poleg drugih mehanizmov, kot so proces nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja ter pravila o prejemkih, pomemben nadzorniški element, skupaj pa zagotavljajo dobro upravljanje institucij.

(46)

Da bi zagotovili dobro upravljanje, spodbujali neodvisna mnenja in kritične izzive ter predstavljali različna stališča in izkušnje, bi morali biti upravljalni organi sestavljeni dovolj raznoliko, kar zadeva starost, spol, geografsko poreklo in izobrazbo ter poklicne izkušnje. Za zagotovitev ustrezne zastopanosti prebivalstva je zlasti pomembna uravnotežena zastopanost spolov, ki bi jo bilo treba spodbujati.

(47)

Institucije, finančni holdingi in mešani finančni holdingi so primarno odgovorni za ocenjevanje primernosti vsakega člana upravljalnega organa, zato bi morali ob upoštevanju določenih izjem izvesti začetno oceno primernosti, preden novi član nastopi svoj položaj, čemur naj bi sledilo preverjanje pristojnih organov. Navedeni subjekti bi morali zagotoviti, da so informacije o primernosti članov upravljalnega organa vedno posodobljene. Zadevne informacije bi subjekti morali sporočiti pristojnim organom. Takoj ko so znana nova dejstva ali druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na primernost članov upravljalnega organa, bi morali navedeni subjekti o tem brez nepotrebnega odlašanja obvestiti pristojne organe. Navedeni subjekti bi morali sprejeti potrebne ukrepe, če ugotovijo, da član ali potencialni član upravljalnega organa ne izpolnjuje zahtev glede primernosti. Enake zahteve bi morale veljati tudi za nosilce ključnih funkcij.

(48)

Da bi subjektom zagotovili pravno varnost in predvidljivost, je treba določiti postopkovna pravila, v skladu s katerimi bi pristojni organi preverjali primernost članov upravljalnega organa in nosilcev ključnih funkcij v velikih institucijah. Taka postopkovna pravila bi morala pristojnim organom omogočati, da po potrebi zahtevajo dodatne informacije, med drugim z dokumentacijo, razgovori in zaslišanji. Informacije in dokumentacijo, ki jih pristojni organi potrebujejo za ocenjevanje primernosti, tudi v kontekstu vloge za oceno primernosti, ki jo morajo velike institucije v primeru članov upravljalnega organa v upravljavski funkciji ali predsednika upravljalnega organa v nadzorniški funkciji predložiti, preden potencialni član nastopi svoj položaj (v nadaljnjem besedilu: vloga za predhodno oceno primernosti), bi morala biti pristojnim organom na voljo na način, ki ga sami določijo. Pristojni organi bi morali ponovno oceniti primernost člana, kadar so se zadevne informacije o njegovi primernosti spremenile. Od pristojnih organov se ne bi smelo zahtevati, da ob obnovitvi mandata članov upravljalnega organa ponovno ocenijo njihovo primernost, razen če so se zadevne informacije, znane pristojnim organom, spremenile in bi takšna sprememba lahko vplivala na primernost zadevnega člana. Pristojni organi bi morali biti pooblaščeni za sprejetje potrebnih ukrepov, če ugotovijo, da zahteve glede primernosti niso izpolnjene. Pristojni organi bi morali imeti možnost, da od organa, odgovornega za nadzor nad preprečevanjem pranja denarja ali financiranja terorizma v skladu z Direktivo (EU) 2015/849, na podlagi ocene tveganja zahtevajo vpogled v ustrezne informacije o članih upravljalnega organa in dostop do osrednje podatkovne zbirke o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma.

(49)

Zaradi tveganj, ki jih predstavljajo velike institucije, zlasti tistih, ki izhajajo iz morebitnega učinka širitve okužbe, bi bilo treba pristojne organe držav članic, v katerih nadzornik v skladu z nacionalnim pravom oceni primernost člana potem, ko ta nastopi svoj položaj v upravljalnem organu, brez nepotrebnega odlašanja in takoj, ko se pojavi jasna namera o imenovanju člana upravljalnega organa v upravljavski funkciji ali predsednika upravljalnega organa v nadzorniški funkciji, o tem uradno obvestiti. Velike institucije bi morale v vsakem primeru zagotoviti, da pristojni organi prejmejo vlogo za predhodno oceno primernosti najpozneje 30 delovnih dni pred nastopom položaja potencialnega člana. Vlogi za predhodno oceno primernosti bi bilo treba priložiti vse relevantne dokumente in informacije, ki so potrebni za oceno, ne glede na to, ali pristojni organi ocenjevanje primernosti zaključijo pred ali po tem, ko oseba nastopi svoj položaj. Če kazenske evidence in drugi dokumenti, ki so predpisani z nacionalnim pravom ali ki so jih navedli pristojni organi, postanejo dostopni v poznejši fazi, bi morali pristojni organi tudi te dokumente in informacije prejeti brez nepotrebnega odlašanja. Vloga za predhodno oceno primernosti bi morala pristojnim organom omogočiti, da začnejo analizo in sprejmejo ukrepe v okviru ocenjevanja. S takimi ukrepi se lahko med drugim prepreči, da bi potencialni član nastopil svoj položaj, dokler pristojni organ ne prejme zadostnih informacij, ali pa se v primeru, da ima pristojni organ pomisleke glede primernosti potencialnega člana, začne okrepljen dialog, da bi se prepričali, da je potencialni član primeren ali da bo primeren ob nastopu položaja. EBA bi moral izdati smernice o načinu izvajanja osredotočenega in poglobljenega dialoga med pristojnim organom in veliko institucijo, da bi v duhu sodelovanja odpravili morebitne ovire glede primernosti potencialnega člana. Vloga za predhodno oceno primernosti bi morala pristojnim organom omogočati zgodnji dialog z velikimi institucijami o primernosti članov upravljalnega organa v upravljavski funkciji ali predsednika upravljalnega organa v nadzorniški funkciji, še preden nastopijo svoj položaj. Vendar vloga za predhodno oceno primernosti ne bi smela posegati v pristojnosti in odgovornost velike institucije pri zagotavljanju primernosti članov upravljalnega organa niti v morebitne naknadne ocene, ki jih izvedejo pristojni organi, kadar je to dovoljeno v skladu z nacionalnim pravom.

(50)

Poleg tega bi morali pristojni organi v zvezi z velikimi institucijami ustrezno preučiti, ali ne bi bilo treba določiti skrajni rok za zaključek ocene o primernosti vsaj za imenovanje članov upravljalnega organa in imenovanje vodje funkcij notranje kontrole in finančnega direktorja na položaje v takih institucijah. Tak skrajni rok bi moralo biti mogoče po potrebi podaljšati.

(51)

Ocena primernosti članov upravljalnega organa ne bi smela posegati v nacionalno pravo o imenovanju predstavnikov zaposlenih v upravljalnem organu in o imenovanju članov upravljalnega organa v nadzorniški funkciji s strani izvoljenih regionalnih ali lokalnih organov. V navedenih primerih bi bilo treba vzpostaviti ustrezne zaščitne ukrepe za zagotovitev primernosti zadevnih članov upravljalnega organa.

(52)

EBA bi moral do 31. decembra 2029 v tesnem sodelovanju z ECB pregledati uporabo in učinkovitost okvira „sposobnosti in primernosti“ ter o tem poročati, pri čemer bi moral upoštevati tudi načelo sorazmernosti, zlasti v zvezi z majhnimi in nekompleksnimi institucijami.

(53)

EBA bi moral pripraviti smernice o merilih za ugotavljanje, ali obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da gre ali je šlo v povezavi z določenim subjektom za pranje denarja ali financiranje terorizma ali za poskus tega oziroma ali obstaja povečano tveganje za to. EBA bi moral pri pripravi navedenih smernic sodelovati z ESMA in Organom za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ustanovljenim z Uredbo (EU) 2024/1620 Evropskega parlamenta in Sveta (19) (v nadaljnjem besedilu: Organ za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma). V primeru, da Organ za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma v času priprave navedenih smernic ni operativen, lahko EBA sprejme smernice, ne da bi sodelovala z njim.

(54)

Zaradi vloge, ki jo ima ocena primernosti za skrbno in preudarno upravljanje institucij, je treba pristojnim organom zagotoviti nova orodja za ocenjevanje primernosti članov upravljalnih organov, višjega vodstva in nosilcev ključnih funkcij, kot so izjave o odgovornostih in razporeditev nalog. Ta nova orodja bi morala podpirati delo pristojnih organov pri pregledovanju ureditev upravljanja institucij v okviru procesa nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja. Ne glede na splošno odgovornost upravljalnega organa bi bilo treba od institucij zahtevati, da pripravijo posamične izjave, v katerih so navedene vloge in naloge vseh članov upravljalnega organa v upravljavski funkciji, višjega vodstva in nosilcev ključnih funkcij, ter razporeditev nalog, vključno s podrobnostmi o sistemih poročanja, sistemih odgovornosti in osebah, ki so del ureditev upravljanja institucije, in o njihovih nalogah. Njihove posamične naloge in pristojnosti niso vedno jasno ali dosledno opredeljene in možne so situacije, v katerih se dve ali več vlog prekriva ali v katerih se spregledajo področja nalog in pristojnosti, ker ne spadajo jasno v pristojnost ene osebe. Obseg nalog in pristojnosti vsakega posameznika bi moral biti dobro opredeljen in nobena naloga ne bi smela ostati brez odgovorne osebe. Ta orodja bi morala zagotoviti nadaljnjo odgovornost članov upravljalnega organa v upravljavski funkciji, višjega vodstva in nosilcev ključnih funkcij. Poleg tega bi morale imeti države članice možnost, da za takšna orodja sprejmejo ali ohranijo strožje zahteve, kadar menijo, da je to potrebno.

(55)

Dodatna kapitalska zahteva, ki jo določi pristojni organ institucije v skladu z Direktivo 2013/36/EU za obravnavanje tveganj, ki niso tveganje prevelikega finančnega vzvoda, se ne bi smela povečati zaradi tega, ker bi institucijo zavezoval izstopni prag, določen v Uredbi (EU) št. 575/2013, če vse drugo ostane nespremenjeno. Poleg tega bi moral pristojni organ, ko postane institucija zavezana k spoštovanju izstopnega praga, pregledati dodatno kapitalsko zahtevo te institucije in zlasti oceniti, ali in v kakšnem obsegu so take zahteve že v celoti krite, ker je institucija zavezana spoštovati izstopni prag. V takem primeru bi bilo treba za dodatno kapitalsko zahtevo institucije šteti, da se prekriva s tveganji, zajetimi z izstopnim pragom, upoštevanim v kapitalski zahtevi institucije, zaradi česar bi moral pristojni organ znižati to zahtevo v obsegu, ki je potreben, da se odpravi vsako tako prekrivanje, vse dokler je institucija zavezana spoštovati izstopni prag.

(56)

Podobno bi se, potem ko postane izstopni prag zavezujoč za institucijo, nominalni znesek njenega navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki se zahteva v okviru blažilnika sistemskih tveganj in blažilnika za DSPI, lahko povišal, čeprav ni bilo ustreznega povečanja makrobonitetnih ali sistemskih tveganj, povezanih z institucijo. V takih primerih bi moral pristojni organ ali imenovani organ institucije preveriti, kako so umerjene stopnje blažilnika sistemskih tveganj, in poskrbeti, da ostanejo primerne in ne upoštevajo dvojno tveganj, ki so že zajeta zaradi dejstva, da je za institucijo zavezujoč izstopni prag. Tako preverjanje bi bilo treba izvajati enako pogosto kot preverjanje blažilnikov, kar je vsako leto za blažilnik za DSPI in vsaki dve leti za blažilnik sistemskih tveganj. Vendar bi moral imeti pristojni organ oziroma imenovani organ institucije, možnost, da pogosteje prilagodi umerjenost blažilnikov.

(57)

Za zagotovitev pravočasne in učinkovite aktivacije blažilnika sistemskih tveganj je treba pojasniti, kako naj se uporabljajo zadevne določbe, ter poenostaviti in uskladiti ustrezne postopke. Določanje blažilnika sistemskih tveganj bi bilo treba omogočiti imenovanim organom v vseh državah članicah, da se zagotovi, da so organi pooblaščeni za pravočasno, sorazmerno in učinkovito obravnavanje sistemskih tveganj, ter da se omogoči priznavanje stopenj blažilnika sistemskih tveganj, ki jih določijo organi v drugih državah članicah. Za priznanje stopnje blažilnika sistemskih tveganj, ki jo določi druga država članica, bi moralo biti potrebno samo uradno obvestilo organa, ki prizna stopnjo. Da se preprečijo nepotrebni postopki izdaje dovoljenja, kadar odločitev o določitvi stopnje blažilnika povzroči znižanje ali ne povzroči nobene spremembe glede na prej določene stopnje, je treba postopek iz člena 131(15) Direktive 2013/36/EU uskladiti s postopkom iz člena 133(9) navedene direktive. Kadar je ustrezno, bi bilo treba postopke, določene v členu 133(11) in (12) navedene direktive, pojasniti in bolj uskladiti s postopki, ki se uporabljajo za druge stopnje blažilnika sistemskih tveganj.

(58)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov, ki jih pripravi EBA v zvezi z opustitvijo izdaje dovoljenja investicijskim podjetjem kot kreditnim institucijam, seznamom minimalnih informacij, ki jih je treba predložiti za oceno pomembnih poslov, postopkom za oceno pomembnih poslov, ureditvami knjiženja za podružnice iz tretjih držav, mehanizmom sodelovanja in delovanja kolegijev nadzornikov, konceptom izpostavljenosti tveganju neplačila, pomembnimi v absolutnem smislu, in pragovi za veliko število pomembnih nasprotnih strank in pozicij v dolžniških ali lastniških instrumentih različnih izdajateljev ter minimalno vsebino vprašalnika o primernosti, življenjepisov in notranje ocene primernosti. Komisija bi morala navedene regulativne tehnične standarde sprejeti z delegiranimi akti na podlagi člena 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

(59)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov, ki jih pripravi EBA v zvezi z enotnimi oblikami in opredelitvami za poročanje vmesnih nadrejenih oseb, posvetovalnim postopkom med pristojnimi organi v zvezi s pridobitvijo kvalificiranega deleža, posvetovalnim postopkom med pristojnimi organi v zvezi z združitvijo ali delitvijo, regulativnimi in finančnimi informacijami o podružnicah iz tretjih držav ter o glavnih podjetjih. Komisija bi morala te izvedbene tehnične standarde sprejeti z izvedbenimi akti na podlagi člena 291 PDEU in v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

(60)

EBA bi morala pri pripravi tehničnih standardov in smernic ter pri odgovarjanju na vprašanja o njihovi praktični uporabi ali izvajanju ustrezno upoštevati načelo sorazmernosti in zagotoviti, da lahko te standarde in smernice brez odvečnega napora uporabljajo tudi majhne in nekompleksne institucije.

(61)

Ker ciljev te direktive države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(62)

Direktivo 2013/36/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

člen 2 se spremeni:

(2)

v členu 3 se odstavek 1 spremeni:

(3)

v členu 4 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

(4)

vstavi se naslednji člen:

(*3)  Uredba (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES (UL L 331, 15.12.2010, str. 12)."

(*4)  Uredba Sveta (EU) št. 1024/2013 z dne 15. oktobra 2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Evropsko centralno banko (UL L 287, 29.10.2013, str. 63)."

(*5)  Uredba (EU) št. 468/2014 Evropske centralne banke z dne 16. aprila 2014 o vzpostavitvi okvira za sodelovanje znotraj enotnega mehanizma nadzora med Evropsko centralno banko in pristojnimi nacionalnimi organi ter z imenovanimi nacionalnimi organi (okvirna uredba o EMN) (ECB/2014/17) (UL L 141, 14.5.2014, str. 1)."

(*6)  Uredba (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L 225, 30.7.2014, str. 1).“;"

(5)

člen 8a se spremeni:

(6)

v členu 18 se doda naslednja točka:

;

(7)

člen 21a se spremeni:

(8)

v člen 21b se vstavi naslednji odstavek:

(9)

vstavi se naslednji člen:

(10)

v členu 22(2) se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Pristojni organi pisno potrdijo prejem uradnega obvestila iz odstavka 1 ali nadaljnjih informacij iz odstavka 3 takoj in v vsakem primeru v desetih delovnih dneh po prejemu uradnega obvestila ali informacij.“

(11)

člen 23 se spremeni:

(12)

v naslovu III se dodajo naslednja poglavja:

(*9)  Direktiva (EU) 2019/2162 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. novembra 2019 o izdajanju kritih obveznic in javnem nadzoru kritih obveznic ter o spremembi direktiv 2009/65/ES in 2014/59/EU (UL L 328, 18.12.2019, str. 29)."

(*10)  Uredba Sveta (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba ES o združitvah) (UL L 24, 29.1.2004, str. 1).“;"

(13)

naslov VI se nadomesti z naslednjim:

(*11)  Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/61 z dne 10. oktobra 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z zahtevo glede likvidnostnega kritja za kreditne institucije (UL L 11, 17.1.2015, str. 1)."

(*12)  Direktiva 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o sistemih jamstva za vloge (UL L 173, 12.6.2014, str. 149)."

(*13)  Uredba (ES) št. 1606/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. julija 2002 o uporabi mednarodnih računovodskih standardov (UL L 243, 11.9.2002, str. 1).“;"

(14)

v členu 53(1) se drugi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Zaupne informacije, ki jih te osebe, revizorji ali strokovnjaki prejmejo med opravljanjem svojih nalog, se lahko razkrijejo le v obliki povzetka ali zbirnih informacij, tako da posameznih kreditnih institucij ni mogoče prepoznati, brez poseganja v primere, za katere velja kazensko ali davčno pravo.“

(15)

v členu 56 se doda naslednji odstavek:

„Člen 53(1) in člen 54 ne izključujeta izmenjave informacij med pristojnimi organi in davčnimi organi v isti državi članici v skladu z nacionalnim pravom. Kadar informacije izvirajo iz druge države članice, se lahko izmenjujejo, kot je navedeno v prvem stavku tega odstavka, le z izrecnim soglasjem pristojnih organov, ki so jih razkrili.“

(16)

člena 65 in 66 se nadomestita z naslednjim:

(*14)  Uredba (EU) 2022/2554 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2022 o digitalni operativni odpornosti za finančni sektor in spremembi uredb (ES) št. 1060/2009, (EU) št. 648/2012, (EU) št. 600/2014, (EU) št. 909/2014 in (EU) 2016/1011 (UL L 333, 27.12.2022, str. 1)."

(*15)  Izvedbena uredba Komisije (EU) 2021/451 z dne 17. decembra 2020 o določitvi izvedbenih tehničnih standardov za uporabo Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z nadzorniškim poročanjem institucij in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 680/2014 (UL L 97, 19.3.2021, str. 1).“;"

(17)

člen 67 se spremeni:

(18)

člen 70 se nadomesti z naslednjim:

(19)

v členu 73 se prvi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Institucije vzpostavijo zanesljive, učinkovite in celovite strategije in procese za redno ocenjevanje in zagotavljanje zneskov, vrst in razdelitve notranjega kapitala, za katerega menijo, da je ustrezen za kritje narave in stopnje tveganj, katerim so ali bi lahko bile izpostavljene. Institucije za kritje ESG tveganj izrecno upoštevajo kratkoročno, srednjeročno in dolgoročno obdobje.“

(20)

v členu 74 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

(21)

člen 76 se spremeni:

(22)

člen 77 se spremeni:

(23)

člen 78 se spremeni:

(24)

v členu 79 se doda naslednja točka:

;

(25)

člen 81 se nadomesti z naslednjim:

(26)

v členu 83 se doda naslednji odstavek:

(27)

v členu 85 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

(28)

vstavi se naslednji člen:

(29)

člen 88 se spremeni:

(30)

člen 91 se nadomesti z naslednjim:

(*19)  Uredba (EU) 2024/1620 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. maja 2024 o ustanovitvi organa za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma ter o spremembi uredb (EU) št. 1093/2010, (EU) št. 1094/2010 in (EU) št. 1095/2010 (UL L, 2024/1620, 19.6.2024, ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2024/1620/oj)."

(31)

vstavi se naslednji člen:

(32)

člen 92 se spremeni:

(33)

člen 94 se spremeni:

(34)

v členu 97(4) se drugi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Pristojni organi pri pregledovanju in ovrednotenju iz odstavka 1 tega člena uporabijo načelo sorazmernosti v skladu z merili, razkritimi na podlagi člena 143(1), točka (c). Pristojni organ lahko zlasti za namene pregledovanja in ovrednotenja institucije preuči, ali so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(35)

člen 98 se spremeni:

(36)

v členu 100 se dodata naslednja odstavka:

(37)

v členu 101 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

(38)

člen 104 se spremeni:

(39)

člen 104a se spremeni:

(40)

v členu 104b se doda naslednji odstavek:

(41)

v členu 106 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

(42)

v naslov VII, poglavje 3, se pred oddelek I vstavi naslednji oddelek:

(43)

člen 121 se nadomesti z naslednjim:

(44)

člen 131 se spremeni:

(45)

člen 133 se spremeni:

(46)

člen 142 se spremeni:

(47)

člen 161 se spremeni: