(1)

V členih 2 in 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) sta enakost in nediskriminacija priznani kot bistveni vrednoti Unije. Člena 8 oziroma 10 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) določata, da Unija pri vseh svojih dejavnostih spodbuja enakost med moškimi in ženskami oziroma se bori proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah v členih 21, 23 oziroma 26 varuje pravico do nediskriminacije, pravico do enakosti žensk in moških ter vključevanje invalidov. Unija je že sprejela več direktiv za boj proti diskriminaciji.

(2)

Namen te direktive je določiti minimalne zahteve za delovanje organov za za spodbujanje enakega obravnavanja (v nadaljnjem besedilu: organi za enakost), da bi se s povečanjem njihove učinkovitosti in jamstvom njihove neodvisnosti okrepila uporaba načela enakega obravnavanja, kot izhaja iz direktiv Sveta 79/7/EGS (3), 2000/43/ES (4), 2000/78/ES (5) in 2004/113/ES (6).

(3)

Cilj Direktive 79/7/EGS je boj proti diskriminaciji na podlagi spola v zadevah socialne varnosti.

(4)

Direktiva 2000/43/ES določa okvir za boj proti diskriminaciji na podlagi rase ali narodnosti.

(5)

Direktiva 2000/78/ES določa okvir za boj proti diskriminaciji na podlagi vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju, delu in poklicnem usposabljanju.

(6)

Direktiva 2004/113/ES določa okvir za boj proti diskriminaciji na podlagi spola pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi.

(7)

Sodišče je tudi ugotovilo, da se področje uporabe načela enakega obravnavanja moških in žensk ne more omejiti na prepoved diskriminacije, ki temelji na dejstvu, da je oseba enega ali drugega spola. To načelo se zaradi svojega namena in narave pravic, ki naj bi jih ščitilo, uporablja tudi za diskriminacijo, ki izhaja iz spremembe spola (7).

(8)

V direktivah 2000/43/ES in 2004/113/ES je določeno, da morajo države članice imenovati enega ali več organov za spodbujanje enakega obravnavanja, vključno z analiziranjem, spremljanjem in podpiranjem enakega obravnavanja vseh oseb brez diskriminacije na podlagah, ki jih zajemata zadevni direktivi. Poleg tega morajo države članice v skladu z navedenima direktivama zagotoviti, da pristojnosti takih organov vključujejo zagotavljanje neodvisne pomoči žrtvam, izvajanje neodvisnih raziskav v zvezi z diskriminacijo, objavljanje neodvisnih poročil in oblikovanje priporočil o vseh vprašanjih v zvezi s tako diskriminacijo.

(9)

Direktivi 2006/54/ES (8) in 2010/41/EU (9) Evropskega parlamenta in Sveta določata tudi imenovanje organov za enakost za spodbujanje, analiziranje, spremljanje in podpiranje enakega obravnavanja vseh oseb brez diskriminacije na podlagi spola.

(10)

Vse države članice so določile organe za enakost na podlagi direktiv 2000/43/ES in 2004/113/ES. Vzpostavljen je bil raznolik sistem organov za enakost in izoblikovale so se dobre prakse. Vendar se številni organi za enakost soočajo z izzivi, zlasti kar zadeva vire, neodvisnost in pristojnosti, ki jih potrebujejo za opravljanje svojih nalog.

(11)

Direktivi 2000/43/ES in 2004/113/ES puščata državam članicam široko polje proste presoje glede strukture in delovanja organov za enakost. Posledica tega je, da se organi za enakost z vidika njihovih pooblastil, pristojnosti, strukture, virov in operativnega delovanja med državami članicami precej razlikujejo. To pa pomeni, da je varstvo pred diskriminacijo po posameznih državah članicah različno.

(12)

Čeprav direktivi 79/7/EGS in 2000/78/ES od držav članic ne zahtevata, da za obravnavanje zadev, ki jih urejata, imenujejo organe za enakost, so organi za enakost v večini držav članic pristojni tudi za te zadeve, kadar tako določa nacionalno pravo. Vendar pa to ne velja za vse države članice, zato so v zvezi z zadevami, ki jih urejata navedeni direktivi, v Uniji vzpostavljene različne ravni varstva pred diskriminacijo.

(13)

Da bodo lahko organi za enakost učinkovito prispevali k izvrševanju direktiv 79/7/EGS, 2000/43/ES, 2000/78/ES in 2004/113/ES v smislu spodbujanja enakega obravnavanja, preprečevanja diskriminacije in nudenja pomoči pri dostopu do pravnega varstva vsem posameznikom in skupinam, ki so diskriminirani po vsej Uniji, je treba določiti minimalne standarde za delovanje teh organov in njihova pooblastila razširiti na zadeve, zajete z direktivama 79/7/EGS in 2000/78/ES. Minimalni standardi iz te direktive upoštevajo Priporočilo Komisije (EU) 2018/951 (10), saj se navezujejo na nekatere njegove določbe in v njem priporočeni pristop. Navezujejo se tudi na druge ustrezne instrumente, kot so revidirano Splošno politično priporočilo št. 2 o organih za enakost, ki ga je sprejela Evropska komisija za boj proti rasizmu in nestrpnosti, ter Pariška načela v zvezi s statusom nacionalnih institucij za človekove pravice, ki so jih sprejeli Združeni narodi in se uporabljajo za nacionalne institucije za človekove pravice.

(14)

Enaki minimalni standardi za delovanje organov za enakost v zvezi z zadevami, ki jih zajemata direktivi 2006/54/ES in 2010/41/EU, so določeni v Direktivi (EU) 2024/1500 Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(15)

Ta direktiva bi se morala uporabljati za ukrepanje organov za enakost v zvezi z zadevami, ki jih zajemajo direktive 79/7/EGS, 2000/43/ES, 2000/78/ES in 2004/113/ES. Minimalne zahteve iz te direktive bi se morale nanašati le na delovanje organov za enakost in ne bi smele širiti stvarnega ali osebnega področja uporabe navedenih direktiv.

(16)

Pri spodbujanju enakega obravnavanja, preprečevanju diskriminacije, zbiranju podatkov o diskriminaciji in pomoči žrtvam je v skladu s to direktivo pomembno, da organi za enakost posebno pozornost namenijo presečni diskriminaciji, ki se razume kot diskriminacija na podlagi kombinacije spola in katerega koli drugega razloga, pred katerimi ščitijo direktive 79/7/EGS, 2000/43/ES, 2000/78/ES ali 2004/113/ES.

(17)

Države članice bi morale imenovati enega ali več organov za izvajanje pristojnosti, določenih v tej direktivi. Države članice lahko pristojnosti porazdelijo med več organov za enakost, tako da na primer enemu organu zaupajo preprečevanje diskriminacije, spodbujanje enakega obravnavanja in pomoč žrtvam diskriminacije, drugemu pa podelijo funkcije odločanja. Ta direktiva ne bi smela posegati v pristojnosti inšpektoratov za delo ali drugih izvršilnih organov niti v avtonomijo in vlogo socialnih partnerjev.

(18)

Organi za enakost lahko učinkovito izpolnjujejo svojo vlogo le, če lahko delujejo popolnoma neodvisno, brez vsakega zunanjega vplivanja. Države članice bi zato morale sprejeti vrsto ukrepov, ki prispevajo k neodvisnosti organov za enakost. Organi za enakost, ki izvajajo pristojnosti, določene v tej direktivi, so lahko del ministrstva ali drugega organizacijskega subjekta, če so vzpostavljeni potrebni zaščitni ukrepi za zagotavljanje, da ti organi svoje naloge opravljajo neodvisno od političnega, finančnega, verskega ali kakršnega koli drugega vpliva.. Natančneje med opravljanjem svojih nalog in izvajanjem pristojnosti bi morali organi za enakost ohraniti neodvisnost v razmerju do morebitnih zunanjih vplivov, bodisi neposrednih ali posrednih, tako da od nikogar ne zahtevajo ali sprejemajo navodil. V skladu s cilji te direktive in znotraj veljavnega pravnega okvira bi moralo biti organom za enakost omogočeno, da upravljajo svoje finančne in druge vire, vključno z izbiro in upravljanjem osebja, ter da določijo svoje prednostne naloge. Uslužbenci, ki zasedajo položaj nosilca odločanja ali vodstveni položaj, bodisi stalni ali začasni, kot so vodja organa za enakost ali njegov namestnik in, kadar je ustrezno, člani upravnega odbora, bi morali biti neodvisni, ustrezno usposobljeni za svoje delovno mesto in izbrani s preglednim postopkom. Preglednost v tem postopku se lahko zagotovi na primer z javno objavo razpisov za prosto delovno mesto.

(19)

Države članice bi morale zagotoviti, da notranja struktura organov za enakost – na primer njihova notranja organizacija in postopki – omogoča neodvisno in, odvisno od primera, nepristransko izvajanje njihovih različnih pristojnosti, in sicer tako, da določijo ustrezne zaščitne ukrepe, kadar bi organi za enakost lahko imeli nasprotujoče si naloge, zlasti kadar gre pri teh nalogah predvsem za podporo žrtvam. Zlasti bi morali organi za enakost pri izvajanju preiskave ali ocenjevanju zadeve delovati nepristransko, še posebej če ima organ za enakost pristojnost za sprejemanje zavezujočih odločitev.

(20)

Kadar je organ za enakost del organa z več različnimi pooblastili, kot je varuh človekovih pravic s širšim mandatom ali nacionalna institucija za človekove pravice, bi morala notranja struktura takega organa z več različnimi pooblastili zagotavljati učinkovito izvajanje zadevnega pooblastila, ki se nanaša na enakost.

(21)

Države članice bi morale s svojimi nacionalnimi proračunskimi postopki zagotoviti, da organi za enakost prejmejo zadostne vire, vključno s kvalificiranim osebjem, ustreznimi prostori in infrastrukturo, da lahko vsako od svojih nalog opravijo učinkovito, v razumnem času ali v rokih, ki jih določa nacionalno pravo. Prejemanje takih zadostnih virov je ključno za učinkovito delovanje organov za enakost in izpolnjevanje njihovih nalog. Pomembno je, da države članice, če se organom za enakost dodelijo nove pristojnosti, zagotovijo, da imajo še naprej zadostna finančna in druga sredstva za opravljanje nalog in učinkovito izvajanje pristojnosti.

(22)

Pomembno je, da dodeljevanje finančnih virov ostane stabilno, se načrtuje na večletni osnovi in organom za enakost omogoča kritje težko predvidljivih stroškov, na primer zaradi povečanja števila pritožb, stroškov sodnih postopkov in uporabe avtomatiziranih sistemov. Ključno je, da se pozornost nameni priložnostim in tveganjem, ki jih predstavlja uporaba avtomatiziranih sistemov, vključno z umetno inteligenco. Organi za enakost bi zlasti morali imeti ustrezne človeške in tehnične vire. Ti viri bi organom za enakost še posebej omogočali, da po eni strani za svoje delo uporabljajo avtomatizirane sisteme in po drugi strani ocenjujejo te sisteme z vidika skladnosti s pravili o nediskriminaciji. Kadar je organ za enakost del organa z več različnimi pooblastili, je treba zagotoviti vire, ki so potrebni za izvajanje pooblastila, ki se nanaša na enakost.

(23)

Organi za enakost imajo skupaj z drugimi akterji, kot so socialni partnerji in organizacije civilne družbe, ključno vlogo pri preprečevanju diskriminacije in spodbujanju enakosti. Da bi obravnavali strukturne vidike diskriminacije in prispevali k družbenim spremembam, bi morali biti organi za enakost pooblaščeni za izvajanje dejavnosti za preprečevanje diskriminacije na podlagah in na področjih, ki jih zajemajo direktive 79/7/EGS, 2000/43/ES, 2000/78/ES in 2004/113/ES, in za spodbujanje enakega obravnavanja. Take dejavnosti lahko vključujejo izmenjavo dobrih praks, pozitivne ukrepe na področju enakosti ter vključevanje načela enakosti v javnih in zasebnih subjektih, ki bi jim morali zagotoviti tudi ustrezno usposabljanje, informacije, svetovanje, usmerjanje in podporo. Zato je ključno, da organi za enakost komunicirajo z zadevnimi deležniki in se udeležujejo javnih razprav.

(24)

Poleg preprečevanja je osrednja naloga organov za enakost zagotavljanje pomoči žrtvam diskriminacije. Pod pojmom žrtve bi bilo treba razumeti katero koli osebo, ki meni, da je bila žrtev diskriminacije iz člena 4 Direktive 79/7/EGS, člena 2 Direktive 2000/43/ES, člena 2 Direktive 2000/78/ES ali iz člena 4 Direktive 2004/113/ES. Vsaka oseba je lahko žrtev diskriminacije na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti in bi morala biti že v zgodnji fazi deležna pomoči organov za enakost, ne glede na to, ali je bila diskriminacija dokazana. Takšna pomoč bi morala vedno vključevati vsaj zagotavljanje ključnih informacij pritožnikom, vključno z informacijami o tem, ali bo zadeva zaključena, ali pa je podana podlaga za nadaljnjo obravnavo, razen če je bila pritožba vložena anonimno. Države članice so odgovorne za opredelitev pravil, v skladu s katerimi bi organ za enakost obvestil pritožnike, kot so časovni okvir postopka ali procesna jamstva proti ponavljajočim se pritožbam ali nepoštenim pritožbam.

(25)

Da bi se vsem žrtvam omogočila pritožba, bi moralo biti mogoče pritožbe vlagati na različne načine. V skladu s Priporočilom (EU) 2018/951 bi moralo biti mogoče pritožbo vložiti v jeziku, ki ga izbere pritožnik in je pogost v državi članici, v kateri ima organ za enakost sedež. Za obravnavo enega od vzrokov za nezadostno prijavljanje, in sicer strahu pred represalijami, bi morali organi za enakost žrtve seznaniti z veljavnimi pravili o zaupnosti.

(26)

Da bi se omogočilo hitro in cenovno dostopno izvensodno reševanje sporov, bi morale države članice vpletenim stranem omogočiti, da si prizadevajo uporabiti možnosti alternativnega reševanja sporov, ki jih ponuja sam organ za enakost ali drug obstoječ pristojni subjekt. Pri izbiri drugega pristojnega subjekta je pomembno upoštevati trajno ustanovljene subjekte in zagotoviti, da je oseba oziroma osebe, odgovorne za postopek reševanja sporov, neodvisne, nepristranske in imajo potrebno strokovno znanje. Izvensodno reševanje sporov bo verjetneje prineslo uspešne rezultate, če se izvede s soglasjem vpletenih strani. Možnost, da oseba poišče neodvisno svetovanje ali da jo zastopa ali ji pomaga tretja oseba, kot so socialni partnerji, je lahko v pomoč tudi vpletenim stranem v vseh fazah alternativnega reševanja spora. Zaradi odsotnosti rešitve, na primer če katera od strani zavrne izid postopka, se stranem ne bi smelo preprečiti, da sodelujejo v sodnih postopkih. Države članice bi morale opredeliti podrobna pravila za postopek alternativnega reševanja sporov v skladu z nacionalnim pravom in prakso.

(27)

Kadar organi za enakost sumijo, da je prišlo do kršitve načela enakega obravnavanja iz direktiv 79/7/EGS, 2000/43/ES, 2000/78/ES ali 2004/113/ES, bi morali imeti možnost izvajanja preiskav, zlasti na podlagi pritožbe ali na lastno pobudo.

(28)

Pri ugotavljanju, ali je prišlo do diskriminacije, so ključni dokazi, s temi pa žrtev pogosto ne razpolaga. Organom za enakost bi bilo zato treba omogočiti dostop do informacij, ki so potrebne za ugotavljanje, ali je prišlo do diskriminacije, in sodelovanje z drugimi pristojnimi organi, ki lahko vključujejo ustrezne javne službe, kot so inšpektorati za delo ali inšpektorati za šolstvo, in socialne partnerje. Države članice bi morale vzpostaviti ustrezen okvir za izvajanje te pristojnosti v skladu z nacionalnimi pravili in postopki. Države članice lahko v skladu z nacionalnim pravom in prakso pooblastila za izvajanje preiskav podelijo drugemu pristojnemu organu. Da bi se izognili podvajanju postopkov, bi moral zadevni pristojni organ organu za enakost na zahtevo zagotoviti informacije o rezultatih preiskave, ko je postopek zaključen.

(29)

Organi za enakost bi morali imeti možnost da, svojo oceno pritožbe dokumentirajo na podlagi zbranih dokazov. Države članice bi morale določiti pravno naravo te ocene, ki je lahko nezavezujoče mnenje ali zavezujoča odločitev. Tako v nezavezujočem mnenju kot v zavezujoči odločitvi bi morala biti navedena obrazložitev ocene ter – v ustreznih primerih – ukrepi za odpravo morebitnih ugotovljenih kršitev načela enakega obravnavanja in preprečevanje njihovega nadaljnjega pojavljanja, pri čemer se upošteva različna narava mnenj in odločitev. Za zagotovitev učinkovitosti dela organov za enakost bi morale države članice vzpostaviti ustrezne mehanizme za spremljanje mnenj in izvrševanje odločitev.

(30)

Organi za enakost bi morali imeti možnost, da za poglabljanje ozaveščenosti o svojem delu in pravu o enakosti in pravu o nediskriminaciji objavljajo vsaj povzetke svojih mnenj in odločitev, ki jih štejejo za še posebej relevantne.

(31)

Organi za enakost bi morali imeti pravico do sodelovanja v sodnih postopkih, da bi prispevali k zagotavljanju spoštovanja načela enakega obravnavanja iz direktiv 79/7/EGS, 2000/43/ES, 2000/78/ES in 2004/113/ES. Taki sodni postopki lahko potekajo pred sodišči ali enakovrednimi organi, ki se v skladu z nacionalnim pravom in prakso ukvarjajo z zadevami s področja enakega obravnavanja in diskriminacije. Nacionalnega prava in prakse v zvezi z dopustnostjo tožb in zlasti pogojevanja s pravnim interesom ni mogoče uporabiti na način, ki bi organe za enakost lahko oviral pri učinkovitem uresničevanju pravice do ukrepanja. Pričakuje se, da se bo s pooblastili za izvajanje preiskav in sprejemanje odločitev ter pravico do sodelovanja v sodnih postopkih, ki so s to direktivo podeljeni organom za enakost, olajšalo praktično izvajanje sedanjih določb direktiv 2000/43/ES, 2000/78/ES in 2004/113/ES o dokaznem bremenu in pravnem varstvu. Pod pogoji iz te direktive bodo lahko organi za enakost ugotavljali dejstva, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prišlo do neposredne ali posredne diskriminacije, s čimer bodo izpolnjevali pogoje iz člena 8 Direktive 2000/43/ES, člena 10 Direktive 2000/78/ES in člena 9 Direktive 2004/113/ES. Podpora, ki jo zagotavljajo organi za enakost iz te direktive, bo zato žrtvam olajšala dostop do pravnega varstva. Organi za enakost bi morali imeti možnost, da zadeve, v zvezi s katerimi sklenejo sprožiti sodni postopek, tudi izberejo, ter tako prispevajo k pravilni razlagi in uporabi zakonodaje o enakem obravnavanju.

(32)

Kadar so organi za enakost pooblaščeni za sprejemanje zavezujočih odločitev, bi morali imeti pravico, da sodelujejo kot stranka v postopkih za izvršitev ali sodni nadzor teh odločitev. Organi za enakost bi morali imeti tudi možnost, da sodiščem predložijo pripombe, na primer tako, da v skladu z nacionalnim pravom in prakso predložijo svoje strokovno mnenje.

(33)

Pravica organov za enakost do sodelovanja v sodnih postopkih se lahko v različnih nacionalnih pravnih okvirih uresničuje v različnih oblikah. Zato bi morale države članice v skladu z nacionalnim pravom in prakso izbrati eno ali več naslednjih oblik ukrepov organov za enakost: nastopanje v imenu ene ali več žrtev ali v podporo eni ali več žrtvam ali sprožitev sodnega postopka v svojem imenu.

(34)

Organom za enakost bi moralo biti omogočeno, da ukrepajo v imenu žrtev ali v podporo žrtvam, kadar je ustrezno z njihovo privolitvijo, da se jim omogoči dostop do pravnega varstva v primerih, kadar postopkovne in finančne ovire ali strah pred viktimizacijo žrtve od tega pogosto odvrnejo. Kadar organi za enakost nastopajo v imenu ene ali več žrtev, jih zastopajo pred sodiščem. Kadar organi za enakost nastopajo v podporo eni ali več žrtvam, sodelujejo v sodnih postopkih, ki jih sprožijo žrtve, v podporo zahtevkom.

(35)

Zoper nekatere primere diskriminacije se je težko boriti, ker ni oseb, ki bi same začele postopek. Sodišče je v sodbi v zadevi C-54/07 (12), ki jo je organ za enakost predložil v svojem imenu, potrdilo, da je obstoj diskriminacije mogoče ugotoviti tudi brez določljive žrtve. Zato bi morale imeti države članice za boj proti diskriminaciji v javnem interesu možnost določiti tudi, da imajo organi za enakost možnost, da v nekaterih primerih diskriminacije nastopajo v svojem imenu, na primer zaradi njihove številčnosti ali resnosti ali potrebe po pravni razjasnitvi, pri čemer lahko vsak od teh primerov nakazuje, da je diskriminacija strukturne ali sistematične narave. Države članice lahko v skladu z nacionalnim pravom in prakso določijo, da mora biti tožena stranka v takih primerih diskriminacije določljiva oseba ali subjekt.

(36)

Za zagotovitev spoštovanja pravic posameznikov bi morale države članice pristojnosti organov za enakost urediti z ustreznimi procesnimi jamstvi, pri tem pa zagotoviti ustrezno zaščito pravice do zaupnosti in splošnih pravnih načel, kot so pravica do poštenega sojenja, pravica do obrambe in pravica do sodnega nadzora zavezujočih odločitev, tudi kadar organ za enakost deluje kot stranka ali v imenu stranke v sodnem postopku. Države članice lahko pričam in žvižgačem ponudijo zaupnost, saj je to lahko pomembna spodbuda za prijavljanje primerov diskriminacije.

(37)

Določbe te direktive o pravici organov za enakost do sodelovanja v sodnih postopkih ne spreminjajo pravic žrtev ali združenj, organizacij ali drugih pravnih subjektov, ki uveljavljajo pravice žrtev in imajo v skladu z merili nacionalnega prava legitimni interes za zagotovitev spoštovanja direktiv 2000/43/ES, 2000/78/ES in 2004/113/ES, kakor je določeno v navedenih direktivah, tudi tedaj, ko so te žrtve, združenja, organizacije ali drugi pravni subjekti udeleženi v sodnih ali upravnih postopkih ali v obojnih postopkih.

(38)

Učinkovitost dela organov za enakost je odvisna tudi od tega, ali imajo skupine, ki so izpostavljene tveganju diskriminacije, poln dostop do njihovih storitev. V drugi raziskavi o manjšinah in diskriminaciji v Evropski uniji, ki jo je izvedla Agencija Evropske unije za temeljne pravice, je 71 % pripadnikov etničnih ali priseljenskih manjšin poročalo, da ne vedo za nobeno organizacijo, ki nudi podporo ali svetovanje žrtvam diskriminacije. Za podporo takemu dostopu je ključno, da države članice poskrbijo, da ljudje poznajo svoje pravice ter vedo za obstoj in storitve organov za enakost. To je zlasti pomembno za prikrajšane skupine in skupine, ki morda težje dostopajo do teh informacij, na primer zaradi svojega prekarnega ekonomskega statusa, starosti, invalidnosti, stopnje pismenosti, državljanstva ali rezidenčnega statusa ali nezadostnega dostopa do spletnih orodij.

(39)

Storitve in publikacije organov za enakost bi morale biti vsem enako dostopne. V ta namen bi bilo treba ugotoviti morebitne ovire za dostop do storitev organov za enakost in jih odpraviti. Za pritožnike bi morale biti storitve brezplačne. Države članice bi poleg tega brez poseganja v avtonomijo regionalnih in lokalnih organov morale zagotoviti, da so storitve organov za enakost na voljo vsem potencialnim žrtvam na celotnem ozemlju države, na primer z vzpostavitvijo lokalnih uradov, tudi mobilnih, z uporabo komunikacijskih orodij, z organizacijo lokalnih kampanj, s sodelovanjem z lokalnimi predstavniki ali organizacijami civilne družbe ali prek pogodbenih ponudnikov storitev.

(40)

Da se za invalide zajamči dostop do vseh storitev in dejavnosti organov za enakost, je treba zagotoviti dostopnost v skladu z zahtevami iz Direktive (EU) 2019/882 Evropskega parlamenta in Sveta (13) ter primerno prilagoditev v skladu s Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov, sprejeto 13. decembra 2006. Organi za enakost bi zato morali poskrbeti za fizično in digitalno dostopnost, in sicer s preprečevanjem in odpravljanjem ovir, s katerimi bi se invalidi lahko srečali pri dostopu do storitev in informacij organov za enakost, ter zagotovitvijo primerne prilagoditve, pri čemer bi morali po potrebi sprejeti potrebne in primerne spremembe in prilagoditve za vsak posamezni primer.

(41)

Omogočanje organom za enakost, da se na daljši rok redno usklajujejo in sodelujejo na različnih ravneh, je ključnega pomena za vzajemno učenje, skladnost in doslednost ter lahko razširi doseg in učinek njihovega dela. Organi za enakost bi morali v okvirih svoje pristojnosti sodelovati z drugimi organi za enakost v isti državi članici ter z javnimi in zasebnimi subjekti na lokalni, regionalni in nacionalni ravni, na ravni Unije ter na mednarodni ravni, kot so mreže organov za enakost na ravni Unije, organizacije civilne družbe, organi za varstvo podatkov, socialni partnerji, inšpektorati za delo in šolstvo, organi pregona, organi, ki so na nacionalni ravni pristojni za varstvo človekovih pravic, nacionalni statistični uradi, organi, ki upravljajo sredstva Unije, nacionalne kontaktne točke za Rome, organi za varstvo potrošnikov ter neodvisni nacionalni mehanizmi za spodbujanje, varstvo in spremljanje Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov.

(42)

Organi za enakost ne morejo izpolnjevati svoje vloge strokovnjakov na področju enakega obravnavanja oziroma prispevati k vključevanju vidika spola, če se med postopkom oblikovanja politik z njimi ne posvetuje pravočasno o vprašanjih v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz direktiv 79/7/EGS, 2000/43/ES, 2000/78/ES in 2004/113/ES. Zato bi morale države članice vzpostaviti postopke za zagotovitev, da se tako posvetovanje opravi pravočasno ter bi morale organom za enakost dovoliti, da, kadar slednji to štejejo za potrebno, pripravijo priporočila in jih objavijo, in sicer dovolj zgodaj, da jih je mogoče upoštevati.

(43)

Podatki o enakosti so ključnega pomena za seznanjanje in ozaveščanje, kvantifikacijo diskriminacije, prikaz trendov v posameznem obdobju, dokazovanje obstoja diskriminacije, ocenjevanje izvajanja zakonodaje o enakosti, dokazovanje potrebe po pozitivnih ukrepih in prispevanje k oblikovanju politik na podlagi dokazov. Organi za enakost lahko prispevajo k zagotavljanju podatkov o enakosti v te namene, na primer z organizacijo okroglih miz med vsemi relevantnimi subjekti. Organi za enakost bi morali tudi zbirati in analizirati podatke o svojih dejavnostih ali izvajati raziskave ter v skladu z nacionalnim pravom imeti možnost dostopa do statističnih podatkov, povezanih s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz direktiv 79/7/EGS, 2000/43/ES, 2000/78/ES in 2004/113/ES, ter možnost njihove uporabe. Osebni podatki, ki jih zbere organ za enakost, bi morali biti anonimizirani ali, kadar to ni mogoče, psevdonimizirani.

(44)

Organi za enakost bi morali sprejeti delovni program, v katerem določijo svoje prednostne naloge in načrtovane dejavnosti, kar bi jim omogočilo, da zagotovijo skladnost med različnimi elementi svojega dela skozi čas in da sistemska vprašanja diskriminacije, ki so v okviru njihovih pooblastil, obravnavajo v sklopu dolgoročnega akcijskega načrta.

(45)

Organi za enakost bi morali poleg letnega poročila o dejavnostih redno objavljati tudi poročilo, ki vključuje splošno oceno stanja v svoji državi članici glede primerov diskriminacije, ki so v okviru njihovih pooblastil, pa tudi druga poročila v zvezi z diskriminacijo.

(46)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja obveznosti poročanja držav članic o delovanju organov za enakost, imenovanih na podlagi te direktive, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev seznama ustreznih kazalnikov, na podlagi katerih bi bilo treba zbirati podatke. Ti kazalniki ne bi smeli biti namenjeni razvrščanju ali izdajanju posebnih priporočil, naslovljenih na posamezne države članice. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (14).

(47)

V tej direktivi so določene minimalne zahteve, kar državam članicam omogoča, da uvedejo ali ohranijo ugodnejše določbe. Izvajanje te direktive ne bi smelo služiti za utemeljevanje morebitnega nazadovanja v primerjavi s sedanjim stanjem v posamezni državi članici.

(48)

Vsaka obdelava osebnih podatkov, ki jo na podlagi te direktive izvajajo organi za enakost, bi morala potekati popolnoma v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (15). Države članice bi morale zagotoviti, da so naloge organov za enakost jasno zakonsko predpisane v skladu z Uredbo (EU) 2016/679. Organi za enakost bi morali osebne podatke obdelovati le v obsegu, ki je potreben za izpolnjevanje njihovih nalog iz te direktive. Posameznike, katerih osebni podatki se obdelujejo, bi bilo treba obvestiti o pravicah, ki jih imajo kot posamezniki, na katere se nanašajo osebni podatki, vključno s pravnimi sredstvi, ki so jim na voljo na nacionalni ravni.

(49)

Kadar je za izpolnjevanje nalog organov za enakost potrebna obdelava posebnih kategorij osebnih podatkov iz člena 9(1) Uredbe (EU) 2016/679, bi morale države članice zagotoviti tudi, da nacionalno pravo spoštuje bistvo pravice do varstva podatkov ter določa ustrezne in konkretne ukrepe za zaščito temeljnih pravic in interesov posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, v skladu s členom 9(2), točka (g), Uredbe (EU) 2016/679. Taki zaščitni ukrepi bi morali na primer vključevati notranje politike in ukrepe za zagotavljanje minimizacije podatkov, po možnosti tudi z anonimizacijo osebnih podatkov, za uporabo psevdonimizacije in šifriranja za osebne podatke, za preprečevanje nepooblaščenega dostopa do osebnih podatkov in njihovega posredovanja ter za zagotovitev, da se osebni podatki ne obdelujejo dlje, kot je potrebno za namene, za katere se obdelujejo.

(50)

Ta direktiva nadgrajuje pravila iz direktiv 2000/43/ES in 2004/113/ES z uvedbo okrepljenih standardov za delovanje organov za enakost. Določbe o organih za enakost iz direktiv 2000/43/ES in 2004/113/ES bi bilo zato treba črtati.

(51)

Namen te direktive je zagotoviti minimalne standarde za delovanje organov za enakost, da poveča njihova učinkovitost in zagotovi njihova neodvisnost ter s tem okrepi uporaba načela enakega obravnavanja. Ker cilja te direktive države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva, ki je omejena na določitev minimalnih standardov, ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(52)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (16) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 2. februarja 2023 (17) –

(a)

sprejmejo delovni program, v katerem določijo svoje prednostne naloge in načrtovane dejavnosti;

(b)

pripravijo in javno objavijo letno poročilo o dejavnosti, vključno z letnim proračunom ter kadrovskimi in finančnimi poročili; in

(c)

vsaj vsaka štiri leta objavijo eno ali več poročil o stanju na področju enakega obravnavanja in diskriminacije v svoji državi članici, vključno s potencialnimi strukturnimi vprašanji.