(1)

Svet je v svojih sklepih o ukrepih za boljše obvladovanje migracijskih tokov z dne 10. oktobra 2014 navedel, da bi morale vse države članice ob upoštevanju prizadevanj držav članic, ki jih migracijski tokovi zadevajo, prispevati k preselitvi na enakopraven in uravnotežen način.

(2)

Ta uredba temelji na celoviti in vključujoči uporabi Konvencije Združenih narodov o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, kot je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljnjem besedilu: Ženevska konvencija).

(3)

Vzpostaviti bi bilo treba okvir Unije za preselitev in humanitarni sprejem (v nadaljnjem besedilu: okvir Unije), ki bi dopolnjeval druge zakonite poti. Okvir Unije bi moral najbolj ranljivim državljanom tretjih držav ali osebam brez državljanstva, ki potrebujejo mednarodno zaščito, omogočiti dostop do trajne rešitve v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom.

(4)

Generalna skupščina Združenih narodov (ZN) je 19. septembra 2016 pozvala države, naj okrepijo prizadevanja na področju preselitev, in predvidela celostni odgovor v različnih begunskih situacijah, v katerem si države prizadevajo zagotoviti mesta za preselitev in druge zakonite poti v obsegu, ki bi omogočil, da se zadosti letnim potrebam po preselitvi, ki jih ugotovi Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR). Globalni dogovor o beguncih, ki ga je Generalna skupščina ZN sprejela 17. decembra 2018, določa, da se bo od držav prizadevalo zagotoviti prostovoljne prispevke za vzpostavitev ali razširitev področja uporabe, obsega in kakovosti programov za preselitev.

(5)

Komisija je v svojem sporočilu z dne 13. maja 2015 o evropski agendi o migracijah določila, da je potreben skupni pristop k priznavanju zaščite razseljenim osebam, ki jo potrebujejo, prek preselitve.

(6)

Komisija je v svojem priporočilu državam članicam z dne 8. junija 2015 o evropskem programu za preselitev priporočila, da bi preselitev morala temeljiti na pravičnem razdelitvenem ključu. Temu so sledili sklepi predstavnikov vlad držav članic, ki so se 20. julija 2015 sestali v okviru Sveta, o preselitvi 22 504 oseb, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito, v okviru večstranskih in nacionalnih shem. Mesta, na voljo za preselitev, so bila porazdeljena med države članice in Islandijo, Lihtenštajn, Norveško in Švico v skladu z zavezami iz Priloge k tem sklepom.

(7)

Komisija je 15. decembra 2015 na države članice in pridružene države naslovila Priporočilo za prostovoljni program humanitarnega sprejema s Turčijo, v katerem je priporočila, naj udeležene države sprejmejo osebe, ki so bile razseljene zaradi konflikta v Siriji in ki potrebujejo mednarodno zaščito.

(8)

Komisija je v svojem sporočilu z dne 6. aprila 2016 z naslovom „K reformi skupnega evropskega azilnega sistema in krepitvi zakonitih poti v Evropo“ napovedala, da bo pripravila predlog za strukturiran sistem preselitev, ki bo opredeljeval politiko Unije na področju preselitve in določal skupen pristop k varnemu in zakonitemu prihodu oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, v Unijo.

(9)

Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 12. aprila 2016 o razmerah v Sredozemlju in potrebi po celostnem pristopu EU k migraciji poudaril, da je treba oblikovati stalni program za preselitev na ravni Unije, s pomočjo katerega bo mogoče preseliti znatno število beguncev glede na skupno število beguncev, ki prosijo za zaščito v Uniji.

(10)

Komisija je 27. septembra 2017 na države članice naslovila priporočilo o izboljšanju zakonitih poti za osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito. V odgovor so se države članice zavezale, da bodo ponudile 50 039 mest za preselitev.

(11)

Na podlagi obstoječih pobud in v okviru obstoječe mednarodne strukture bi bilo treba vzpostaviti stabilen in zanesljiv okvir Unije za sprejem državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva, ki potrebujejo mednarodno zaščito, pri čemer bi se ta izvajal v skladu z načrtom Unije za preselitev in humanitarni sprejem (v nadaljnjem besedilu: načrt Unije), ki bi moral v celoti upoštevati konkretne navedbe držav članic v zvezi z njihovimi zavezami.

(12)

Okvir Unije bi bilo treba umestiti v kontekst mednarodnih prizadevanj za preselitev in humanitarni sprejem. S svojim prispevkom k zadovoljitvi globalnih potreb na področju preselitev in humanitarnega sprejema bi moral pomagati utrditi partnerstvo Unije s tretjimi državami, s čimer bi pokazali solidarnost z državami na območjih, na katera je bilo razseljenih veliko oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, obenem pa pomagali zmanjšati pritisk na te države, okrepili njihove zmogljivosti za izboljšanje pogojev pri sprejemu in mednarodni zaščiti ter zmanjšali nedovoljeno in nevarno nadaljnje gibanje državljanov tretjih držav in oseb brez državljanstva, ki potrebujejo mednarodno zaščito, v kontekstu migracij.

(13)

Da bi prispevali k povečanju prizadevanj za preselitev in humanitarni sprejem ter zmanjšali razlike med nacionalnimi praksami in postopki na področju preselitve, bi bilo treba določiti skupni postopek ter skupna merila za upravičenost in razloge za zavrnitev sprejema ter skupna načela glede statusa, ki se dodeli sprejetim osebam.

(14)

Skupni postopek sprejema bi moral temeljiti na obstoječih izkušnjah in standardih držav članic in po potrebi UNHCR v zvezi s preselitvijo in humanitarnim sprejemom.

(15)

Sprejem družinskih članov državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva, ki zakonito prebivajo v državi članici, ali državljanov Unije ne bi smel posegati v pravice iz Direktive Sveta 2003/86/ES (4), Direktive 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5) ali v nacionalno pravo o združitvi družine. Tak sprejem bi se zato moral usmeriti na družinske člane, ki ne spadajo na področje uporabe navedenih direktiv ali ustreznega nacionalnega prava ali ki jih iz drugih razlogov ni bilo mogoče ponovno združiti z njihovimi družinami.

(16)

Da bi zagotovili enotnost družine, bi bilo praviloma treba vse družinske člane, v zvezi s katerimi namerava država članica izvesti postopek sprejema ter ki so upravičeni in zanje niso podani razlogi za zavrnitev, kolikor je to mogoče, sprejeti skupaj. Če to ne bi bilo izvedljivo, bi bilo treba družinske člane, ki niso sprejeti skupaj, sprejeti naknadno, takoj ko je to mogoče. Tekom postopka ugotavljanja obsega posamezne družine, od pomoči katere je odvisen državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, kot je navedeno v tej uredbi, bi morale države članice prepoznati, da je razširjeno sorodstvo lahko zadnja obrambna linija za posameznike, ki se za preživetje, psihološko podporo in čustveno podporo zanašajo izključno na družino.

(17)

Države članice bi morale imeti možnost, da se same odločijo, v zvezi s kom bodo izvedle postopek sprejema, med drugim ob upoštevanju sestave družine. Pri odločanju o tem bi morale spoštovati načelo enotnosti družine. Imeti bi morale možnost, da od državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva zahtevajo, da dokažejo obstoj družinskih vezi.

(18)

Pojem „nevarnost za javno zdravje“ se razume kot bolezen, ki lahko preraste v epidemijo, v smislu določb Mednarodnega zdravstvenega pravilnika Svetovne zdravstvene organizacije.

(19)

Postopek sprejema je sestavljen iz naslednjih faz: napotitve, kadar je ustrezno, identifikacije, registracije, ocene in odločitve o sprejemu ter v primeru preselitve odločitve o priznanju mednarodne zaščite ali, v primeru humanitarnega sprejema, odločitve o priznanju mednarodne zaščite ali humanitarnega statusa na podlagi nacionalnega prava.

(20)

Pozitivna odločitev glede sprejema pomeni, da država članica, ki je sprejela to odločitev, sprejme osebo, v zvezi s katero je bil izveden postopek sprejema za namene preselitve ali humanitarnega sprejema. Negativna odločitev glede sprejema pomeni, da zadevna država članica te osebe ne sprejme.

(21)

Pred priznanjem mednarodne zaščite bi bilo treba opraviti celovito oceno potreb državljana tretje države ali osebe brez državljanstva po mednarodni zaščiti.

(22)

V primeru nujnega sprejema bi bilo treba pospešiti oceno zahtev za sprejem, določenih na podlagi te uredbe. Nujni sprejem ne bi smel biti nujno povezan z območji ali tretjimi državami, iz katerih bo na podlagi te uredbe potekal sprejem. Vse države članice bi bilo treba spodbujati, naj ponudijo mesta za nujni sprejem.

(23)

Postopek sprejema bi bilo treba zaključiti čim prej, hkrati pa zagotoviti, da imajo države članice dovolj časa za ustrezno obravnavo vsakega primera. Države članice bi morale narediti vse, kar je mogoče, da bi zagotovile, da bi državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero je bila sprejeta pozitivna odločitev glede sprejema, vstopil na njihovo ozemlje najpozneje v dvanajstih mesecih od datuma te odločitve.

(24)

Vse osebne podatke oseb, ki jim je priznana mednarodna zaščita ali nacionalni humanitarni status v skladu s to uredbo, bi bilo treba hraniti pet let od datuma registracije na nacionalni ravni. To petletno obdobje bi se moralo šteti za zadostno za namene postopka sprejema, saj bo večina takih oseb več let prebivala v Uniji in pridobila državljanstvo ene od držav članic. Glede na to, da bi bilo treba državljanom tretjih držav ali osebam brez državljanstva, ki jim je bil v treh letih pred sprejemom zavrnjen sprejem v državo članico, ker so obstajali utemeljeni razlogi, da predstavljajo nevarnost za skupnost, javni red, varnost ali javno zdravje države članice, ki obravnava spis o sprejemu, ali iz razloga, ker je bil v Schengenskem informacijskem sistemu ali nacionalni podatkovni zbirki države članice razpisan ukrep za potrebe zavrnitve vstopa, zavrniti sprejem na podlagi te uredbe, bi bilo treba njihove podatke hraniti tri leta od datuma sprejetja negativne odločitve glede sprejema. Glede na to, da se lahko državljanom tretjih držav, ki v treh letih pred sprejemom niso dali soglasja za sprejem v določeno državo članico ali so ga umaknili, sprejem zavrne pod pogoji iz te uredbe, bi bilo treba podatke hraniti tri leta od datuma prekinitve postopka. V določenih posebnih primerih, kadar ni potrebe, da bi podatke hranili tako dolgo, bi moral biti čas hrambe krajši. Osebne podatke, ki pripadajo državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, bi bilo treba takoj in trajno izbrisati, ko ta oseba pridobi državljanstvo države članice.

(25)

Pravica, da se zaprosi za sprejem ali da država članica sprejem odobri, ne obstaja. Poleg tega države članice niso dolžne sprejeti osebe na podlagi te uredbe.

(26)

Osnovna oblika sprejema bi morala biti preselitev, če bi se bilo treba odzvati na specifične okoliščine, pa jo, kot je ustrezno, dopolnjujeta tudi humanitarni sprejem in nujni sprejem.

(27)

Cilj okvira Unije bi moral biti, da bi vse države članice prispevale k izvajanju načrta Unije ter okrepile prizadevanja na področju preselitev in humanitarnega sprejema, da bi tako bistveno pripomogle k zadovoljitvi globalnih potreb po preselitvi, tudi v nujnih primerih.

(28)

V ta namen bi moral Sklad za azil, migracije in vključevanje, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/1147 Evropskega parlamenta in Sveta (6), zagotavljati ciljno usmerjeno pomoč v obliki finančnih spodbud za vsako osebo, sprejeto v skladu z okvirom Unije, pa tudi za ukrepe za vzpostavitev ustrezne infrastrukture in storitve za izvajanje okvira Unije.

(29)

Agencija Evropske unije za azil (v nadaljnjem besedilu: Agencija za azil), ustanovljena z Uredbo (EU) 2021/2303 Evropskega parlamenta in Sveta (7), bi morala v skladu s svojim mandatom državam članicam na njihovo zahtevo zagotoviti podporo pri izvajanju načrta Unije, tako da bi jim na primer pomagala pri izvajanju nekaterih delov postopka sprejema ter usklajevala tehnično sodelovanje med njimi in lajšala skupno uporabo infrastrukture.

(30)

Spodbujati bi bilo treba izmenjavo dobrih praks med akterji pri preselitvi in humanitarnem sprejemu v ustreznih forumih, tudi v okviru posvetovanj o preselitvi in dopolnilnih poteh.

(31)

Da bi zagotovili enotne pogoje za izvajanje okvira Unije, bi bilo treba na Svet prenesti izvedbena pooblastila za pripravo in spreminjanje dvoletnega načrta Unije, v katerem bi bilo določeno skupno število oseb, ki naj bi bile sprejete, ter navedeno, kolikšen delež tega števila bi moral biti predviden za preselitev, humanitarni sprejem oziroma nujni sprejem, pa tudi podrobnosti o sodelovanju držav članic pri načrtu Unije in njihovih prispevkih k skupnemu številu oseb, ki naj bi bile sprejete, ter opis specifične skupine ali skupin oseb, za katere naj bi se načrt Unije uporabljal, in natančna opredelitev območij ali tretjih držav, iz katerih naj bi potekal sprejem.

(32)

Prenos takih izvedbenih pooblastil na Svet je upravičen, ker se ta nanašajo na nacionalne izvršilne pristojnosti za sprejem državljanov tretjih oseb na ozemlje držav članic.

(33)

Spremembe načrta Unije, s katerimi naj bi se odzvali na nove okoliščine, bi lahko vključevale prerazporeditev obstoječih prispevkov ali nove prispevke za nova območja ali tretje države, pri čemer bi bilo treba dosledno upoštevati prostovoljne navedbe držav članic v okviru Odbora na visoki ravni za preselitev in humanitarni sprejem (v nadaljnjem besedilu: odbor na visoki ravni).

(34)

Navedena izvedbena pooblastila bi bilo treba izvajati, potem ko Komisija predloži predlog o skupnem številu oseb, ki naj bi bile sprejete, in natančno opredelitev območij ali tretjih držav, iz katerih naj bi potekal sprejem, pri čemer dosledno upošteva prostovoljne navedbe, ki so jih države članice navedle v okviru odbora na visoki ravni pred pripravo predloga. Komisija bi morala svoj predlog načrta Unije pripraviti v letu pred dvoletnim obdobjem, v katerem naj bi izvedli načrt Unije, hkrati z osnutkom letnega proračuna Unije. Komisija bi morala svoj predlog za spremembo načrta Unije pripraviti hkrati z ustreznim osnutkom spremembe proračuna, kadar je potrebno. Svet bi si moral prizadevati, da bi bil predlog sprejet v dveh mesecih.

(35)

Določbe o vsebini mednarodne zaščite iz pravnega reda na področju azila bi se morale uporabljati od trenutka, ko sprejeta oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita, prispe na ozemlje zadevne države članice, ali, kadar je mednarodna zaščita priznana po tem, ko zadevna oseba prispe na ozemlje države članice, od trenutka, ko se tej osebi prizna mednarodna zaščita.

(36)

Vključevanje sprejetih oseb v družbo v državi gostiteljici je pomembno za uspešen postopek sprejema. Sprejete osebe bi morale imeti enak dostop do ukrepov vključevanja kot drugi upravičenci do mednarodne zaščite v skladu z Uredbo (EU) 2024/1347 Evropskega parlamenta in Sveta (8). Države članice bi morale imeti možnost, da zahtevajo sodelovanje pri takih ukrepih vključevanja le v primerih, ko so ti ukrepi enostavno dostopni, razpoložljivi in brezplačni. Države članice bi morale državljanom tretjih držav ali osebam brez državljanstva ponuditi tudi orientacijski program pred odhodom, kadar menijo, da je to izvedljivo. Tak program bi lahko vključeval informacije o njihovih pravicah in obveznostih, jezikovne tečaje ter informacije o socialnih, kulturnih in političnih razmerah v državi članici. Take informacije bi se lahko zagotovile tudi po vstopu na ozemlje zadevne države članice ali pa bi bile vključene v ukrepe vključevanja, ob upoštevanju posebne ranljivosti sprejete osebe. Države članice bi morale tudi imeti možnost, da organizirajo orientacijske programe po prihodu, prilagojene potrebam sprejetih oseb, da bi se tem osebam zagotovila pomoč predvsem pri učenju jezika države članice gostiteljice, izobraževanju in dostopu do trga dela, ob upoštevanju posebne ranljivosti teh oseb. V izvajanje takih programov bi bilo treba v čim večji meri vključiti zadevne organe in osebe, kot so lokalni organi in že sprejete osebe, na načine, ki jih določijo države članice.

(37)

Vse osebe, ki so bile sprejete na podlagi te uredbe, tudi če jim je bil priznan humanitarni status v skladu z nacionalnim pravom, bi bilo treba odvračati od sekundarnega gibanja. Države članice bi morale v okviru prava in politike Unije učinkovito sodelovati in brez nepotrebnega odlašanja ponovno sprejeti osebe, ki so bile sprejete v skladu s to uredbo in se nahajajo v državi članici, v kateri nimajo pravice ostati.

(38)

Brez poseganja v pravico zaprositi za mednarodno zaščito lahko države članice v primeru humanitarnega sprejema sklenejo, da bodo na podlagi prve ocene na svoje ozemlje sprejele državljana tretje države ali osebo brez državljanstva ter ji priznale humanitarni status na podlagi nacionalnega prava.

(39)

Humanitarni status na podlagi nacionalnega prava bi moral zagotavljati pravice in dolžnosti enakovredne tistim iz členov 20 do 26 ter od 28 do 35 Uredbe (EU) 2024/1347, ki jih imajo upravičenci do subsidiarne zaščite. Takšen status bi bilo mogoče odvzeti le, če bi se po sprejetju odločitve o priznanju statusa pojavile nove okoliščine ali novi dokazi v zvezi z upravičenostjo zadevne osebe.

(40)

V skladu z Uredbo (EU) 2024/1351 Evropskega parlamenta in Sveta (9) in da bi celovito odražali prizadevanja vsake države članice bi bilo treba število državljanov tretjih držav, ki so jih države članice sprejele v okviru programov Unije in nacionalnih programov za preselitev ali humanitarni sprejem, upoštevati pri oceni splošnega stanja Unije kot del evropskega letnega poročila o migracijah in azilu.

(41)

Glede na strokovno znanje in izkušnje UNHCR v zvezi z olajševanjem različnih vrst sprejema oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, iz tretjih držav, v katere so bile razseljene, v države članice, ki so jih pripravljene sprejeti, bi moral imeti UNHCR še naprej ključno vlogo znotraj okvira Unije. Poleg UNHCR bi moralo biti mogoče pozvati mednarodne akterje, kot je Mednarodna organizacija za migracije, naj državam članicam pomagajo pri izvajanju okvira Unije.

(42)

Ustanoviti bi bilo treba odbor na visoki ravni za posvetovanje z deležniki o izvajanju okvira Unije. Odbor na visoki ravni bi moral Komisiji svetovati pri vprašanjih, povezanih z izvajanjem okvira Unije, tudi glede priporočenega števila oseb, ki naj bi bile sprejete, ter območij ali tretjih držav, iz katerih naj bi bile osebe sprejete, ob upoštevanju napovedi UNHCR glede globalnih potreb po preselitvi. Odbor na visoki ravni bi moral imeti možnost, da daje priporočila. Komisija bi morala pozvati države članice, naj na seji tega odbora na prostovoljni podlagi navedejo podrobnosti o svojem sodelovanju, vključno z vrsto sprejema in države, iz katerih naj bi potekal sprejem, ter svojem prispevku k skupnemu številu oseb, ki naj bi bile sprejete na podlagi načrta Unije.

(43)

Prizadevanja držav članic za preselitev in humanitarni sprejem v okviru te uredbe bi bilo treba podpreti z ustreznim financiranjem iz splošnega proračuna Unije. Da se omogoči pravilno in trajnostno delovanje okvira Unije, bi bilo treba spremeniti Uredbo (EU) 2021/1147.

(44)

Ta uredba ne vpliva na možnost držav članic, da sprejmejo ali izvajajo nacionalne programe za preselitev, na primer tako, da k skupnemu številu oseb, ki naj bi bile sprejete na podlagi načrta Unije, prispevajo dodatno število mest za sprejem.

(45)

Zagotoviti bi bilo treba dopolnjevanje s pobudami za preselitev in humanitarni sprejem, ki že potekajo znotraj okvira Unije.

(46)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana predvsem z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, zato bi jo bilo treba uporabljati v skladu s temi pravicami in načeli, predvsem kar zadeva pravice otroka, pravico do spoštovanja družinskega življenja in splošno načelo nediskriminacije.

(47)

Vsaka obdelava osebnih podatkov s strani organov držav članic v okviru te uredbe bi morala potekati v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(48)

Vsaka obdelava osebnih podatkov s strani Agencije za azil v okviru te uredbe bi morala potekati v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (11) in Uredbo (EU) 2021/2303, pri čemer bi bilo treba spoštovati načeli nujnosti in sorazmernosti.

(49)

Ker cilja te uredbe, in sicer vzpostavitev okvira Unije, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov okvira Unije za preselitev lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(50)

V skladu s členoma 1 in 2 ter členom 4a(1) Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola Irska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(51)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

(1)

„preselitev“ pomeni sprejem na ozemlje države članice – na podlagi napotitve Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) – državljana tretje države ali osebe brez državljanstva iz tretje države, v katero je bila ta oseba razseljena, in sicer osebe:

(2)

„mednarodna zaščita“ pomeni mednarodno zaščito, kakor je opredeljena v členu 3, točka 3, Uredbe (EU) 2024/1347;

(3)

„humanitarni sprejem“ pomeni sprejem na ozemlje države članice – na podlagi napotitve Agencije Evropske unije za azil (v nadaljnjem besedilu: Agencija za azil), UNHCR, ali drugega ustreznega mednarodnega organa, kadar to zahteva država članica – državljana tretje države ali osebe brez državljanstva iz tretje države, v katero je bila ta oseba prisilno razseljena, in ko vsaj na podlagi prve ocene gre za osebo:

(4)

„nujni sprejem“ pomeni sprejem s preselitvijo ali humanitarnim sprejemom oseb, ki nujno potrebujejo pravno ali fizično zaščito ali takojšnjo zdravstveno oskrbo.

(a)

zagotavlja zakonit in varen prihod državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva, ki so upravičene do sprejema in za katere niso podani razlogi za zavrnitev na podlagi te uredbe, na ozemlje držav članic, da bi jim priznali mednarodno zaščito v skladu s to uredbo ali humanitarni status na podlagi nacionalnega prava iz člena 2, točka 3(c), ter vse države članice spodbuja, da okrepijo prizadevanja v ta namen;

(b)

prispeva k povečanju prispevka Unije k mednarodnim pobudam za preselitev in humanitarni sprejem, s čimer bi povečali skupno število razpoložljivih mest za preselitev in humanitarni sprejem;

(c)

prispeva h krepitvi partnerstva Unije s tretjimi državami na območjih, na katera je bilo prisilno razseljenih veliko oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito.

(a)

napovedi UNHCR glede globalnih potreb po preselitvi;

(b)

možnosti za izboljšanje okolja zaščite in povečanje območja zaščite v tretjih državah;

(c)

obsega in vsebine zavez, ki si jih v zvezi s preselitvijo ali humanitarnim sprejemom zadajo tretje države, da bi skupaj prispevali k zadovoljitvi UNHCR globalnih potreb po preselitvi.

(1)

člen 2 se spremeni:

(2)

v členu 19 se odstavki (1), (2) in (3) nadomestijo z naslednjim: