(1)

Komisija po opravljeni oceni na podlagi člena 25a(2) Uredbe (ES) št. 810/2009 meni, da sodelovanje z Etiopijo na področju ponovnega sprejema ni zadostno. Pri vseh korakih postopka ponovnega sprejema so potrebne znatne izboljšave sodelovanja, tudi za zagotovitev, da bo Etiopija učinkovito ter pravočasno in predvidljivo sodelovala z vsemi državami članicami pri identifikaciji in izdajanju potnih listin ter pri operacijah vračanja.

(2)

Pri identifikaciji etiopskih državljanov, ki nezakonito prebivajo na ozemlju držav članic, obstajajo stalni izzivi. Ti izzivi so posledica neodzivnosti etiopskih organov v zvezi s prošnjami za ponovni sprejem, težav glede izdajanja potnih listin za vrnitev, ki se na splošno ne zagotovijo, tudi če je bilo državljanstvo predhodno potrjeno, ter težav pri organizaciji operacij vračanja za prostovoljno in prisilno vračanje z rednimi in čarterskimi leti.

(3)

Ob upoštevanju različnih korakov, ki jih je Komisija doslej naredila za izboljšanje ravni sodelovanja z Etiopijo, in splošnih odnosov Unije z Etiopijo, sodelovanje Etiopije z Unijo na področju ponovnega sprejema ni zadostno in je zato treba ukrepati.

(4)

Uporabo nekaterih določb Uredbe (ES) št. 810/2009 bi bilo zato treba začasno opustiti za državljane Etiopije, za katere na podlagi Uredbe (EU) 2018/1806 Evropskega parlamenta in Sveta (2) velja vizumska obveznost. Cilj je spodbuditi Etiopijo k sprejetju ukrepov potrebnih za izboljšanje sodelovanja na področju ponovnega sprejema.

(5)

Določbe, katerih uporaba se začasno opusti, bi morale biti določbe iz člena 25a(5), točka (a), Uredbe (ES) št. 810/2009, in sicer: možnost opustitve zahtev v zvezi z dokumentarnimi dokazili, ki jih morajo predložiti prosilci za vizum, navedene v členu 14(6) navedene uredbe; neobvezna oprostitev vizumske takse za imetnike diplomatskih in službenih potnih listov v skladu s členom 16(5), točka (b), navedene uredbe; splošno obdobje 15 koledarskih dni za obravnavo iz člena 23(1) navedene uredbe, katerega začasna prekinitev bi posledično izključila tudi uporabo pravila, ki dovoljuje podaljšanje tega obdobja na največ 45 koledarskih dni samo v posameznih primerih, kar pomeni, da bi standardni rok obravnave znašal 45 koledarskih dni; in izdajo vizumov za večkratni vstop v skladu s členom 24(2) in (2c) navedene uredbe.

(6)

Ta sklep ne bi smel vplivati na uporabo Direktive 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3), ki pravico do prostega gibanja razširja na družinske člane, ne glede na državljanstvo, ki spremljajo državljana Unije ali se mu pridružijo. Ta sklep se torej ne bi smel uporabljati za družinske člane državljana Unije, za katerega se uporablja Direktiva 2004/38/ES, ali za družinske člane državljana tretje države, ki na podlagi sporazuma med Unijo in tretjo državo uživa pravico do prostega gibanja, enakovredno pravici državljanov Unije.

(7)

Ukrepi iz tega sklepa ne bi smeli posegati v obveznosti držav članic po mednarodnem pravu, tudi kot držav gostiteljic mednarodnih medvladnih organizacij ali mednarodnih konferenc, ki jih skličejo Združeni narodi ali druge mednarodne medvladne organizacije, ki jih gostijo države članice. Zato se začasna opustitev ne bi smela uporabljati za državljane Etiopije, ki zaprosijo za vizum, če je to potrebno, da države članice izpolnijo svoje obveznosti kot države gostiteljice takih organizacij ali konferenc.

(8)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanjo ni zavezujoč in se v njej ne uporablja. Ker ta sklep nadgrajuje schengenski pravni red, se Danska v skladu s členom 4 navedenega protokola v šestih mesecih od dne, ko Svet sprejme ta sklep, odloči, ali ga bo prenesla v svoje nacionalno pravo.

(9)

Ta sklep predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerih Irska v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES (4) ne sodeluje; Irska torej ne sodeluje pri sprejetju tega sklepa, ki zato zanjo ni zavezujoč in se v njej ne uporablja.

(10)

Ta sklep za Islandijo in Norveško predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (5), ki spadajo na področje iz člena 1, točka B, Sklepa Sveta 1999/437/ES (6).

(11)

Ta sklep za Švico predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (7), ki spadajo na področje iz člena 1, točka B, Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES (8).

(12)

Ta sklep za Lihtenštajn predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (9), ki spadajo na področje iz člena 1, točka B, Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU (10).

(13)

Ta sklep predstavlja akt, ki temelji na schengenskem pravnem redu oziroma je z njim kako drugače povezan v smislu člena 3(2) Akta o pristopu iz leta 2003 –

(a)

člena 14(6);

(b)

člena 16(5), točka (b);

(c)

člena 23(1);

(d)

člena 24(2) in (2c).