(1)

V Europolovi oceni ogroženosti zaradi hudih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala (SOCTA) za leto 2021 je poudarjena vse večja grožnja organiziranega kriminala in infiltracije kriminala. Zaradi velikih prihodkov, ustvarjenih z organiziranim kriminalom, ki znašajo vsaj 139 milijard EUR na leto in se v vse večjem obsegu perejo prek vzporednega nezakonitega finančnega sistema, razpoložljivost premoženjske koristi, pridobljene s kriminalnimi dejavnostmi, resno ogroža celovitost gospodarstva in družbe ter spodkopava pravno državo in temeljne pravice. V skladu s sporočilom Komisije z dne 14. aprila 2021 o strategiji EU za boj proti organiziranemu kriminalu za obdobje 2021–2025, ta strategija obravnava izzive, ki jih predstavlja organizirani kriminal, s spodbujanjem čezmejnega sodelovanja in izmenjave informacij, podpiranjem učinkovitih preiskav kriminalnih mrež, izločitvijo premoženjske koristi, pridobljene s kriminalnimi dejavnostmi, ter prilagoditvijo organov kazenskega pregona in sodstva digitalni dobi.

(2)

Glavni motiv hudodelskih združb, ki delujejo čezmejno, vključno s kriminalnimi mrežami, ki predstavljajo veliko grožnjo, je finančna korist. Zato bi bilo treba za spoprijemanje z resno grožnjo, ki jo predstavlja organizirani kriminal, pristojnim organom omogočiti več operativnih zmogljivosti in potrebna sredstva za učinkovito sledenje in identifikacijo, začasno zavarovanje, odvzem in upravljanje predmetov, uporabljenih za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, oziroma premoženja, ki izhaja iz kriminalnih dejavnosti.

(3)

Hudodelske združbe običajno del svojih dobičkov od kriminalnih dejavnosti ponovno investirajo, da ustvarijo finančno osnovo, ki jim omogoča, da nadaljujejo s takimi dejavnostmi. Poleg tega poskušajo hudodelske združbe pogosto z nasiljem, grožnjami, ustrahovanjem ali korupcijo pridobiti nadzor nad podjetji, izsiliti koncesije, dovoljenja, dodelitev javnih naročil ali nepovratnih sredstev, ustvariti nezakonite dobičke ali koristi ali se infiltrirati v ključno infrastrukturo, kot so logistična vozlišča. Te skupine zato škodijo svobodi konkurence ali pa s tem, ko vplivajo na odločitve javnih organov, ogrožajo pravno državo in demokracijo. Hudodelske združbe so postale globalni gospodarski subjekti s podjetniškimi cilji. Odvzem nezakonitih dobičkov storilcem kaznivih dejanj je bistvenega pomena, da bi prekinili njihove dejavnosti in jim preprečili prodiranje v zakonite gospodarske posle.

(4)

Gospodarski in finančni kriminal, zlasti organizirani kriminal, pogosto deluje prek pravnih oseb, kazniva dejanja, vključena v področje uporabe te direktive, pa so pogosto storjena v interesu ali v korist takih pravnih oseb. Zato se lahko sklepi o začasnem zavarovanju in odvzemu v skladu z nacionalnim pravom izdajo tudi proti pravnim osebam.

(5)

Za učinkovit sistem povrnitve premoženja sta potrebna hitro sledenje in identifikacija predmetov, uporabljenih za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ter premoženja, za katerega se sumi, da je kriminalnega izvora. Take predmete, uporabljene za kazniva dejanja, premoženjske koristi ali premoženje bi bilo treba začasno zavarovati, da se prepreči njihovo izginotje, ter jih po izdaji sklepa o odvzemu v okviru postopkov v kazenskih zadevah odvzeti. Za učinkovit sistem povrnitve sredstev je potrebno tudi učinkovito upravljanje začasno zavarovanega in odvzetega premoženja, da se ohrani vrednost tega premoženja za državo ali za povračila za žrtve.

(6)

Sedanji pravni okvir Unije o sledenju in identifikaciji, začasnem zavarovanju, odvzemu in upravljanju predmetov, uporabljenih za kazniva dejanja, premoženjske koristi ali premoženja ter o uradih za odvzem premoženjske koristi sestavljajo Direktiva 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3), Sklep Sveta 2007/845/PNZ (4) in Okvirni sklep Sveta 2005/212/PNZ (5). Komisija je ocenila Direktivo 2014/42/EU in Sklep 2007/845/PNZ ter ugotovila, da sedanji okvir ni v celoti dosegel cilja politike boja proti organiziranemu kriminalu s povrnitvijo njegovih dobičkov.

(7)

Obstoječi pravni okvir bi bilo treba posodobiti, da bi olajšali in zagotovili učinkovita prizadevanja za povrnitev in odvzem sredstev po vsej Uniji. Ta direktiva bi zato morala določiti minimalna pravila o sledenju in identifikaciji, začasnem zavarovanju, odvzemu ter upravljanju premoženja v okviru postopkov v kazenskih zadevah. V tem okviru so postopki v kazenskih zadevah avtonomen pojem prava Unije, kot ga razlaga Sodišče Evropske unije, ne glede na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Ta direktiva ne posega v postopke, ki jih države članice lahko uporabijo za začasno zavarovanje in odvzem premoženja. Okrepiti je treba zmogljivost pristojnih organov, da storilcem kaznivih dejanj odvzamejo premoženjsko korist, pridobljeno s kriminalnimi dejavnostmi. V ta namen bi bilo treba določiti pravila za okrepitev sledenja in identifikacije sredstev ter zmogljivosti za začasno zavarovanje, izboljšanje upravljanja začasno zavarovanega in odvzetega premoženja do razpolaganja z njim, ki sledi pravnomočnemu sklepu o odvzemu, okrepitev instrumentov za odvzem predmetov, uporabljenih za kazniva dejanja, premoženjske koristi, pridobljene s kriminalnimi dejavnostmi, in premoženja, ki izhaja iz kriminalnih dejavnosti hudodelskih združb, ter za izboljšanje splošne učinkovitosti sistema povrnitve sredstev.

(8)

Ta direktiva bi morala olajšati čezmejno sodelovanje tako, da se pristojnim organom zagotovijo potrebna pooblastila in sredstva za hitro in učinkovito odzivanje na zahteve organov iz drugih držav članic. Določbe o pravilih o zgodnjem sledenju in identifikaciji, nujnih ukrepih za začasno zavarovanje ali učinkovitem upravljanju prispevajo k izboljšanju možnosti za čezmejno povrnitev sredstev. Glede na globalno naravo organiziranega kriminala in njegovo zmožnost, da sredstva, pridobljena s kaznivim dejanjem, hitro prenese čez mejo, bi bilo treba tudi okrepiti sodelovanje s tretjimi državami znotraj mednarodnega pravnega okvira.

(9)

Ker so hudodelske družbe vpete v raznolike vrste kriminalitete ter so s sistemskim in pridobitno usmerjenim medsebojnim sodelovanjem vpletene v širok nabor nezakonitih dejavnosti na različnih trgih, morajo biti za učinkovit boj proti organiziranemu kriminalu na voljo ukrepi začasnega zavarovanja in odvzema, ki zajemajo dobičke iz vseh kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi so aktivne organizirane hudodelske združbe. Taka kazniva dejanja zajemajo področja kriminala iz člena 83(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Poleg kaznivih dejanj iz člena 83(1) PDEU bi moralo področje uporabe te direktive zajemati tudi vsa kazniva dejanja, ki so harmonizirana na ravni Unije, vključno z goljufijami, ki škodijo finančnim interesom Unije, saj so organizirane hudodelske združbe vse bolj vpletene v taka kazniva dejanja. Področje uporabe te direktive bi moralo poleg tega vključevati kazniva dejanja zoper okolje, ki so ena od osrednjih dejavnosti organiziranih hudodelskih združb ter so pogosto povezana s pranjem denarja ali se nanašajo na odpadke in ostanke, ki nastanejo pri proizvodnji prepovedanih drog in prometu z njimi. Pomoč pri nedovoljenem vstopu in prebivanju je prav tako osrednja dejavnost organiziranih hudodelskih združb in je običajno povezana s trgovino z ljudmi. Kaznivo dejanje pomoči pri nedovoljenem vstopu in prebivanja bi bilo treba razumeti v smislu Direktive Sveta 2002/90/ES (6) in Okvirnega sklepa Sveta 2002/946/PNZ (7). Okvirni sklep 2002/946/PNZ določa možnost, da se poleg kazenskih sankcij izreče odvzem prevoznih sredstev, uporabljenih za storitev kaznivega dejanja, hkrati pa jasno določa, da se njegove določbe uporabljajo brez poseganja v zaščito beguncev in prosilcev za azil, da se zagotovi humanitarna pomoč v skladu z mednarodnim pravom.

(10)

Poleg kaznivega dejanja sodelovanja v hudodelski združbi v smislu člena 2 Okvirnega sklepa Sveta 2008/841/PNZ (8) bi bilo treba v področje uporabe te direktive vključiti druga kazniva dejanja iz člena 1(1) Okvirnega sklepa 2008/841/PNZ, kakor so opredeljena v nacionalnem pravu, kolikor so storjena v okviru hudodelske združbe, kakor je opredeljena v členu 1(1) Okvirnega sklepa Sveta 2008/841/PNZ, in opredeljena v nacionalnem pravu, da bi zajeli nezakonite koristi, ki izhajajo iz kriminalnih dejavnosti, ki jih običajno izvajajo hudodelske združbe. Države članice naj bi zlasti zagotovile, da bodo v področje uporabe te direktive vključena kazniva dejanja ponarejanja in piratstva izdelkov, nedovoljena trgovina s kulturnimi dobrinami, ponarejanje uradnih listin in promet z njimi, umor ali huda telesna poškodba, nedovoljena trgovina s človeškimi organi in tkivi, ugrabitev, protipraven odvzem prostosti ali jemanje talcev, organizirani ali oboroženi ropi, izsiljevanje in oderuštvo, trgovina z ukradenimi vozili, davčna kazniva dejanja, povezana z neposrednimi in posrednimi davki, požig, goljufije in sleparjenje, nezakonita trgovina z jedrskimi ali radioaktivnimi snovmi ter kazniva dejanja, ki spadajo v pristojnost Mednarodnega kazenskega sodišča. Vendar ta direktiva držav članic ne obvezuje, da v svojih zakonodajah uvedejo ali ohranijo katero koli kaznivo dejanje.

(11)

Za zagotovitev učinkovitega izvajanja omejevalnih ukrepov Unije je treba področje uporabe te direktive razširiti na kazniva dejanja, ki jih zajema Direktiva (EU) 2024/1226 Evropskega parlamenta in Sveta (9).

(12)

Da bi zajeli premoženje, ki bi lahko bilo preoblikovano in preneseno, da se prikrije njegov izvor, ter da bi zagotovili harmonizacijo in jasnost opredelitev po vsej Uniji, bi bilo treba premoženje, ki je lahko predmet začasnega zavarovanja ali odvzema, opredeliti široko. Zajeti bi bilo treba pravne dokumente ali listine, tudi v elektronski in digitalni obliki, ki izkazujejo pravni naslov ali upravičenje na premoženju, ki je predmet začasnega zavarovanja ali odvzema, vključno na primer s finančnimi instrumenti, skladi, ali dokumenti, ki so lahko podlaga za zahtevke upnikov in so običajno v posesti osebe, na katero se nanašajo zadevni postopki. Ta direktiva ne posega v obstoječe nacionalne postopke za hrambo pravnih dokumentov ali listin, ki izkazujejo pravni naslov ali upravičenje na premoženju, kakor jih uporabljajo pristojni nacionalni organi ali javni organi v skladu z nacionalnim pravom. Opredelitev premoženja bi morala zajemati vse oblike premoženja, tudi kriptosredstva.

(13)

Da bi zajeli premoženje, ki bi lahko bilo preoblikovano in preneseno, da se prikrije njegov izvor, ter da bi zagotovili harmonizacijo in jasnost opredelitev po vsej Uniji, bi bilo treba določiti široko opredelitev premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji, tako da bi vključevala neposredno premoženjsko korist, pridobljeno s kriminalnimi dejavnostmi, in vso posredno korist, vključno z naknadnim ponovnim vlaganjem ali preoblikovanjem neposredne premoženjske koristi, v skladu z opredelitvami v Uredbi (EU) 2018/1805 Evropskega parlamenta in Sveta (10). Premoženjska korist bi morala zato vključevati kakršno koli premoženje, tudi tisto premoženje, ki je bilo deloma ali v celoti preoblikovano ali spremenjeno v drugo premoženje, in tudi tisto, ki je bilo združeno s premoženjem, pridobljenim iz zakonitih virov, in sicer do ocenjene vrednosti združene premoženjske koristi. Vključevati bi morala tudi prihodke ali druge koristi, ki izhajajo iz premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ali iz premoženja, v katerega je bila takšna premoženjska korist preoblikovana ali spremenjena ali s katerim je bila združena.

(14)

Sledenje in identifikacija premoženja v zgodnji fazi kazenske preiskave sta bistvena za hitro identifikacijo predmetov, uporabljenih za kazniva dejanja, premoženjske koristi ali premoženja, ki bi se lahko pozneje odvzeli, vključno s premoženjem, povezanim s kriminalnimi dejavnostmi, ki se nahaja v drugih jurisdikcijah, s čimer je olajšano tudi čezmejno sodelovanje. Za zagotovitev dovolj prednostnega obravnavanja finančnih preiskav v vseh državah članicah za obravnavanje čezmejnega kriminala je treba od pristojnih organov zahtevati, da začnejo sredstva slediti od trenutka obstoja suma kriminalnih dejavnosti, ki bi lahko ustvarile znatne ekonomske koristi. Pri ugotavljanju, ali gre za ustvarjanje znatnih ekonomskih koristi, bi morale imeti države članice možnost, da določijo najnižje pragove za vrednost pričakovane premoženjske koristi ali pristojnim organom dovolijo, da ocenijo vsak primer posebej. Da se omogoči dovolj prožnosti pri začetku finančnih preiskav, bi morale imeti države članice možnost, da njihov obseg omejijo na preiskave kaznivih dejanj, ki so bila verjetno storjena v okviru hudodelske združbe. Da bi bile finančne preiskave lahko učinkovite, bi morale države članice zagotoviti potrebne finančne, tehnične in človeške vire.

(15)

Da bi zagotovila učinkovito uporabo omejevalnih ukrepov Unije, je Unija vzpostavila skupna minimalna pravila glede opredelitev kriminalnih ravnanj, ki pomenijo kršitev omejevalnih ukrepov Unije. Za lažje odkrivanje kaznivih dejanj, povezanih s kršitvijo omejevalnih ukrepov Unije, je pomembno urade za odvzem premoženjske koristi – na zahtevo pristojnih nacionalnih organov na podlagi indicev in utemeljenega suma, da so bila taka kazniva dejanja storjena – pooblastiti za sledenje in identifikacijo premoženja oseb in subjektov, za katere veljajo ti ukrepi. Ta pooblastila ne bi smela posegati v postopkovne zahteve in jamstva, določene v nacionalnem postopkovnem pravu, vključno s pravili o začetku kazenskega postopka ali, kjer je to potrebno, zahtevo za pridobitev sodne odobritve.

(16)

Glede na to, da bi lahko bili za učinkovito sledenje in identifikacijo premoženja potrebni ukrepi za sledenje in identifikacijo, pri katerih bi bil potreben poseg drugih organov, je pomembno, da lahko uradi za odvzem premoženjske koristi zahtevajo sodelovanje ustreznih organov. Pogoje za take zahteve ureja nacionalno pravo. Države članice lahko med osebje svojih uradov za odvzem premoženjske koristi vključijo predstavnike organov kazenskega pregona in sodnih organov ali pa ustanovijo urade za odvzem premoženjske koristi v okviru organov kazenskega pregona in sodstva.

(17)

Zaradi nadnacionalne narave finančnih sredstev, ki jih uporabljajo organizirane hudodelske združbe, bi si morale države članice hitro izmenjati informacije, na podlagi katerih se lahko identificirajo predmeti, uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, ter drugo premoženje, ki je v lasti ali pod nadzorom storilcev kaznivih dejanj. V ta namen je treba urade za odvzem premoženjske koristi pooblastiti za sledenje in identifikacijo premoženja, ki bi se lahko nato odvzelo, da se jim pod jasnimi pogoji zagotovi dostop do potrebnih informacij in da se določijo pravila za hitro medsebojno izmenjavo informacij na lastno pobudo ali na zahtevo. V nujnih primerih, ko obstaja nevarnost izginotja premoženja, bi bilo treba na zahteve za informacije odgovoriti čim prej, vsekakor pa v osmih urah. Namen zahteve, da uradi za odvzem premoženjske koristi sledijo in identificirajo predmete, uporabljene za kazniva dejanja, premoženjsko korist, ali premoženje, ki je ali bi lahko postalo predmet sklepa o začasnem zavarovanju ali odvzemu, ki ga je izdala druga država članica, je olajšati pripravo ali izvršitev sklepa o začasnem zavarovanju iz drugih držav članic, vendar ne pomeni obveznosti priznavanja takih sklepov na podlagi Uredbe (EU) 2018/1805.

(18)

Za učinkovito izvedbo preiskav za sledenje sredstev in hiter odziv na čezmejne zahteve bi morali imeti uradi za odvzem premoženjske koristi dostop do informacij, ki so potrebne, da se ugotovi obstoj, lastništvo premoženja, ki je ali bi lahko postalo predmet sklepa o začasnem zavarovanju ali odvzemu, ali nadzor nad njim. Zato bi morali imeti uradi za odvzem premoženjske koristi poleg dostopa do informacij o bančnih računih na podlagi Direktive (EU) 2019/1153 Evropskega parlamenta in Sveta (11) in do informacij o dejanskem lastništvu v skladu z Direktivo (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta (12) takojšen in neposreden dostop do ustreznih podatkov, kot so informacije o nepremičninah, nacionalni registri državljanov in prebivalstva, poslovne zbirke podatkov in zbirke podatkov o vozilih. Dostop in iskanje bi se morala šteti za takojšnja in neposredna med drugim, kadar nacionalni organi, ki upravljajo register, pristojnim organom hitro posredujejo informacije z avtomatiziranim mehanizmom, če na zahtevane podatke ali informacije, ki jih je treba zagotoviti, ne more vplivati nobena vmesna institucija. Poleg tega bi morale države članice zagotoviti, da lahko uradi za odvzem premoženjske koristi bodisi takoj in neposredno bodisi na zahtevo dostopajo do drugih informacij, ki so lahko pomembne za identifikacijo zadevne lastnine, kot so informacije o hipotekah in posojilih, carinski podatki ali informacije o elektronskih prenosih in stanjih na računu, pa tudi do davčnih podatkov, podatkov o socialnem zavarovanju in informacij o kazenskem pregonu. Države članice bi morale imeti možnost, da se odločijo, da uradom za odvzem premoženjske koristi na podlagi obrazloženih zahtev omogočijo dostop do davčnih podatkov, nacionalnih podatkov o socialnem zavarovanju in informacij o kazenskem pregonu, hkrati pa lahko organom, ki imajo take informacije, omogočijo, da pod določenimi pogoji zavrnejo dostop do takih informacij, da se zagotovi integriteta preiskav, zaupnost informacij, ki jih sporoči druga država članica ali tretja država, ter sorazmernost zahtev za informacije glede na legitimne interese fizične ali pravne osebe. Za dostop do informacij bi morali veljati posebni zaščitni ukrepi, ki preprečujejo zlorabo pravic do dostopa. Taki zaščitni ukrepi dopolnjujejo zahteve, da se vodijo dnevniki za dejavnosti iskanja informacij in dostopa do njih v skladu s členom 25 Direktive (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta (13). Dostop do teh informacij državam članicam ne preprečuje, da za dostop določijo postopkovna jamstva, kakor so določena v nacionalnem pravu, ob ustreznem upoštevanju potrebe po tem, da se lahko uradi za odvzem premoženjske koristi hitro odzovejo na čezmejne zahteve. Izvajanje postopkovnih zaščitnih ukrepov ne bi smelo vplivati na zmožnost uradov za odvzem premoženjske koristi, da se odzovejo na zahteve drugih držav članic, zlasti pri nujnih zahtevah.

(19)

Za zagotovitev varnosti informacij, ki se izmenjujejo med uradi za odvzem premoženjske koristi, bi morali imeti vsi uradi za odvzem premoženjske koristi možnost neposrednega dostopa do mrežne aplikacije za varno izmenjavo informacij (SIENA), ki jo upravlja Europol v skladu z Uredbo (EU) 2016/794 Evropskega parlamenta in Sveta (14). SIENA ali – kadar je to izjemoma potrebno – drugi varni kanali bi se morali uporabljati za vso komunikacijo med uradi za odvzem premoženjske koristi na podlagi te direktive. Drug varen kanal bi bilo morda izjemoma treba uporabiti, kadar je na primer zaradi nujnosti zahteve za informacije potrebna začasna uporaba drugega komunikacijskega kanala ali kadar je za izmenjavo informacij potrebno sodelovanje tretjih držav ali mednarodnih organizacij ali kadar obstajajo objektivni razlogi za domnevo, da bo tako sodelovanje potrebno pozneje. Sklicevanje na SIENA bi bilo treba razumeti, kot da velja tudi za njegovega naslednika, v primeru, če se SIENA nadomesti.

(20)

Države članice – glede na to, da lahko storilci kaznivih dejanj hitro prenašajo sredstva, pridobljena s kaznivim dejanjem, med jurisdikcijami – zagotovijo, da si uradi za odvzem premoženjske koristi hitro izmenjujejo informacije, potrebne za opravljanje njihovih nalog. V izjemnih primerih bi lahko bilo objektivno utemeljeno, da uradi za odvzem premoženjske koristi zavrnejo sporočanje informacij drugemu uradu za odvzem premoženjske koristi, ki je vložil zahtevo, če bi to škodovalo interesom nacionalne varnosti države članice, v kateri se nahaja urad za odvzem premoženjske koristi, ki prejme to zahtevo, ogrožalo tekočo preiskavo ali operacijo zbiranja obveščevalnih podatkov o kaznivem dejanju, neposredno ogrožalo življenje ali telesno celovitost osebe ali pa bilo očitno nesorazmerno ali nepomembno glede na namene, za katere so bile informacije zahtevane. Uradi za odvzem premoženjske koristi bi morali pri ocenjevanju skladnosti z načeloma nujnosti in sorazmernosti ravnati s potrebno skrbnostjo, tudi kar zadeva spoštovanje temeljnih pravic.

(21)

Začasno zavarovanje in odvzem sta v tej direktivi avtonomna pojma, kar državam članicam ne bi smelo preprečiti izvajanja te direktive z uporabo instrumentov, ki bi po nacionalnem pravu veljali za sankcije ali druge vrste ukrepov.

(22)

Odvzem privede do dokončnega odvzema premoženja. Ohranitev premoženja pa je lahko predpogoj za odvzem in je pogosto bistvena za učinkovito izvršitev sklepa o odvzemu. Premoženje se ohrani z začasnim zavarovanjem. Da bi preprečili izginotje premoženja, bi bilo treba pristojne organe v državah članicah, med katerimi so lahko tudi uradi za odvzem premoženjske koristi, pooblastiti, da lahko sprejmejo takojšnje ukrepe – ki so lahko tudi v obliki sklepa – za zaščito takega premoženja do izdaje sklepa o začasnem zavarovanju. Glede na to, da so taki ukrepi izjemni, bi morale države članice omejiti njihovo začasno veljavnost.

(23)

Kadar pristojni organi ne morejo sprejeti takojšnjih ukrepov, bi morale države članice uradom za odvzem premoženjske koristi dovoliti, da sprejmejo take ukrepe. Tak ukrep bi bil lahko potreben zlasti tedaj, ko bi urad za odvzem premoženjske koristi po prejemu zahteve urada za odvzem premoženjske koristi iz druge države članice izsledil in identificiral sredstva, ki bi lahko zelo hitro izginila, kot na primer kriptosredstva, in kadar pristojni organi v državi članici, v kateri se nahaja urad za odvzem premoženjske koristi, ki prejme zahtevo, ne morejo sprejeti takojšnjih ukrepov, saj v tej državi članici ne poteka kazenska preiskava. Uradi za odvzem premoženjske koristi bi morali imeti možnost, da zaščitijo sredstva, dokler ne bo v skladu z Uredbo (EU) 2018/1805 izdan evropski sklep o začasnem zavarovanju.

(24)

Ker sklepi o začasnem zavarovanju posegajo v lastninsko pravico, taki začasni ukrepi ne bi smeli veljati dlje, kot je potrebno za ohranitev razpoložljivosti premoženja zaradi morebitnega poznejšega odvzema. Za ohranitev takih začasnih ukrepov bi se lahko zahtevala sodna presoja s strani nacionalnega sodišča, da se zagotovi, da je namen preprečitve izginotja premoženja še zmeraj podan.

(25)

Ukrepi začasnega zavarovanja ne bi smeli vplivati na možnost, da se določeno premoženje med postopkom upošteva kot dokaz, pod pogojem, da bo na koncu na voljo za učinkovito izvršitev sklepa o odvzemu. V okviru kazenskih postopkov je mogoče začasno zavarovati premoženje tudi za namene njegove morebitne poznejše povrnitve ali kot jamstvo za nadomestilo škode, povzročene s kaznivim dejanjem.

(26)

Poleg ukrepov odvzema, ki organom omogočajo, da storilcem kaznivih dejanj na podlagi pravnomočne obsodbe odvzamejo predmete, uporabljene za kazniva dejanja ali premoženjsko korist, je treba omogočiti odvzem premoženja v vrednosti predmetov, uporabljenih za kazniva dejanja, ali v vrednosti premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, da bi se zaseglo premoženje enake vrednosti, kadar ni mogoče odvzeti predmetov, uporabljenih za kazniva dejanja, ali premoženjske koristi. Države članice lahko po potrebi v skladu z nacionalnim pravom odvzem premoženja enake vrednosti opredelijo kot dopolnilni ali alternativni ukrep odvzemu premoženjske koristi ali predmetov, uporabljenih za kazniva dejanja.

(27)

Pri izvajanju te direktive v zvezi z odvzemom premoženja v vrednosti predmetov, uporabljenih za kazniva dejanja, bi se ustrezne določbe morale uporabljati, kadar je zaradi posebnih okoliščin primera takšen ukrep sorazmeren, ob upoštevanju zlasti vrednosti zadevnih predmetov, uporabljenih za kazniva dejanja. Države članice lahko upoštevajo, ali in v kolikšnem obsegu je obsojena oseba odgovorna za to, da odvzem predmetov, uporabljenih za kazniva dejanja, ni mogoč.

(28)

Pogosta in vse bolj razširjena je praksa osumljencev ali obdolžencev, da premoženje ali premoženjsko korist z namenom izogibanja odvzemu prenesejo na tretjo osebo, ki je s tem seznanjena. Pridobitev s strani tretje osebe se nanaša na primere, v katerih je tretja oseba na primer pridobila premoženje neposredno ali posredno, na primer prek posrednika, od osumljenca ali obdolženca, tudi kadar je bilo kaznivo dejanje storjeno v njenem imenu ali v njeno korist, in kadar obdolženec nima premoženja, ki bi se lahko odvzelo. Tak odvzem bi moral biti mogoč vsaj v primerih, ko se ugotovi, da so zadevne tretje osebe vedele ali bi morale vedeti, da je namen prenosa ali pridobitve izogibanje odvzemu. Ali je tretja oseba to vedela, ali bi morala vedeti, bi bilo treba presojati na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, med drugim tega, da je bil prenos opravljen brezplačno ali v zameno za znesek, ki je bistveno nesorazmeren s tržno vrednostjo, da je bilo premoženje preneseno na ožje povezane osebe ali da je ostalo pod dejanskim nadzorom osumljenca ali obdolženca. Prenosi na osebe, ki so ožje povezane z osumljencem ali obdolžencem, bi lahko vključevali prenose na družinske člane ali fizične osebe, ki imajo pravne dogovore ali kakršne koli druge tesne poslovne odnose z osumljencem ali obdolžencem, ali prenose na pravne osebe, v katerih osumljenec, obdolženec ali družinski član zaseda položaj v upravnih, vodstvenih ali nadzornih organih. Pravila o odvzemu tretjim osebam bi se morala uporabljati za fizične in pravne osebe, brez poseganja v pravico tretjih oseb do izjave, vključno s pravico uveljavljanja lastninske pravice na zadevnem premoženju. V vsakem primeru pa bi morale biti pravice dobrovernih tretjih oseb zaščitene v skladu z nacionalnim pravom.

(29)

Hudodelske združbe se ukvarjajo z raznovrstnimi kriminalnimi dejavnostmi. Za učinkovito spoprijemanje z organiziranim kriminalom je lahko v nekaterih primerih ustrezno, da kazenski obsodbi za kaznivo dejanje, ki lahko prinese ekonomsko korist, sledi odvzem ne le premoženja, povezanega z določenim kaznivim dejanjem, vključno s premoženjsko koristjo, pridobljeno s kaznivim dejanjem, ali predmeti, uporabljenimi za kazniva dejanja, temveč tudi drugega premoženja, za katerega sodišče ugotovi, da izhaja iz kriminalnega ravnanja. Tak razširjen odvzem bi moral biti mogoč, kadar je sodišče prepričano, da je bilo zadevno premoženje pridobljeno s kriminalnim ravnanjem, medtem ko se obsodba za takšno kriminalno ravnanje ne zahteva. Zadevno kriminalno ravnanje bi lahko zajemalo katero koli vrsto kaznivega dejanja. Posameznih kaznivih dejanj ni treba dokazati, vendar se mora sodišče prepričati, da zadevno premoženje izvira iz takega kriminalnega ravnanja. V tem okviru mora sodišče upoštevati posebne okoliščine primera, vključno z dejstvi in razpoložljivimi dokazi, na podlagi katerih bi bilo mogoče sprejeti odločitev o razširjenem odvzemu. Eno od dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko sklepalo, da je bilo premoženje pridobljeno s kriminalnim ravnanjem, bi lahko bilo tudi, da je premoženje zadevne osebe nesorazmerno z njenimi zakonitimi dohodki. Države članice bi lahko predpisale tudi zahtevo za določitev določenega obdobja, med katerim bi se lahko štelo, da je bilo premoženje pridobljeno s kriminalnim ravnanjem.

(30)

Odvzem bi moral biti mogoč, kadar pravnomočna obsodba ni mogoča zaradi bolezni, pobega ali smrti osumljenca ali obdolženca. Odvzem bi moral biti mogoč tudi v primerih, ko so zastaralni roki, predpisani z nacionalnim pravom za ustrezna kazniva dejanja, krajši od 15 let in so potekli po začetku kazenskega postopka. Vendar bi moral biti odvzem v takih primerih dovoljen le, kadar bi kazenski postopek – vsaj v primeru kaznivih dejanj, ki bi lahko neposredno ali posredno prinesla znatno ekonomsko korist – lahko privedel do pravnomočne kazenske obsodbe, če navedene okoliščine ne bi obstajale, in kadar je sodišče prepričano, da predmeti, uporabljeni za kazniva dejanja, premoženjska korist ali premoženje, ki naj bi se odvzeli, izhajajo iz kaznivega dejanja ali so z njim neposredno ali posredno povezani. V primerih bolezni in pobega bi obstoj postopka v nenavzočnosti v državah članicah zadostoval za izpolnitev obveznosti, da se omogoči takšen odvzem. Pomembno je opozoriti, da so mednarodni organi nakazali na možnost odvzema brez obsodbe, da bi se odpravile ovire za odvzem nezakonitih koristi zaradi imunitete in amnestije.

(31)

V tej direktivi bi bilo treba bolezen razumeti kot dlje trajajočo nezmožnost osumljenca ali obdolženca za udeležbo v kazenskem postopku, zaradi česar obstaja nevarnost, da se bodo iztekli roki, ki jih nacionalno pravo določa za kazensko odgovornost, in se ta postopek ne bo mogel nadaljevati.

(32)

V primerih, ko se ukrepi odvzema iz členov 12 do 15 zaradi pravnih ali dejanskih razlogov, določenih v nacionalnem pravu, ne uporabijo, bi moralo biti v okviru preiskave v zvezi s kaznivim dejanjem še vedno mogoče na podlagi indicev, da bi lahko premoženje izviralo iz kriminalnega ravnanja, odvzeti identificirano ali – kadar je v skladu z nacionalnim pravnim sistemom potrebno začasno zavarovanje – začasno zavarovano premoženje. Takšno premoženje bi bilo treba odvzeti, kadar je sodišče prepričano, da premoženje izhaja iz kriminalnega ravnanja, storjenega v okviru hudodelske združbe, in kadar bi to ravnanje lahko neposredno ali posredno privedlo do znatnih gospodarskih koristi. Pri ugotavljanju, ali je s kriminalnim ravnanjem mogoče pridobiti znatno gospodarsko korist, lahko države članice upoštevajo vse relevantne okoliščine, tudi način delovanja, na primer ali je pogoj za kaznivo dejanje ta, da je bilo dejanje storjeno v okviru organiziranega kriminala ali z namenom ustvarjanja rednega dobička s kaznivimi dejanji. Države članice bi morale omogočiti odvzem takega premoženja nepojasnjenega izvora, kadar se preiskava, v kateri je bilo premoženje identificirano, nanaša na kaznivo dejanje, ki spada na področje uporabe te direktive in se kaznuje z odvzemom prostosti v najvišjem zagroženem trajanju vsaj štirih let. S tem pogojem se v kazenskih preiskavah kaznivih dejanj, ki dosegajo nek prag resnosti, omogoči odvzem premoženja nepojasnjenega izvora.

(33)

Pristojni nacionalni organi se pri uporabi nacionalnih pravil za izvajanje te direktive lahko odločijo, da ne odredijo ali izvršijo odvzema premoženja nepojasnjenega izvora, če bi bila v posameznem primeru uporaba pravil iz te direktive očitno nerazumna ali nesorazmerna. Države članice lahko predpišejo tudi zahtevo za določeno obdobje, v katerem bi se lahko štelo, da je bilo premoženje pridobljeno s takšnim kriminalnim ravnanjem. Države članice bi morale zagotoviti, da se spoštujejo ustrezne procesne pravice osebe, na katero vplivajo ukrepi. Pravice dobrovernih tretjih oseb bi morale biti zaščitene v skladu z nacionalnim pravom.

(34)

Čeprav odvzem premoženja nepojasnjenega izvora ne bi smel biti pogojen s tem, da so posamezna kazniva dejanja dokazana, pa mora obstajati dovolj dejstev in okoliščin, da je sodišče prepričano, da je bilo zadevno premoženje pridobljeno s kaznivimi dejanji. Zadevno kriminalno ravnanje lahko zajema katero koli vrsto kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno v okviru hudodelske združbe in bi lahko prineslo znatno ekonomsko korist, ter je tako že po naravi težje. Nacionalna sodišča bi morala pri ugotavljanju, ali bi bilo treba zadevno premoženje odvzeti, upoštevati vse ustrezne okoliščine primera, vključno z razpoložljivimi dokazi in posebnimi dejstvi, kot je dejstvo, da je vrednost premoženja bistveno nesorazmerna z zakonitimi dohodki osebe. Drugo pomembno dejstvo bi lahko bilo neobstoj verjetnega zakonitega vira premoženja, saj je izvor zakonito pridobljenega premoženja običajno mogoče pojasniti. Pomembna bi bila lahko tudi povezava osebe z dejavnostmi hudodelske združbe, kakor tudi okoliščine, kot na primer, v katerih je bilo premoženje najdeno, ali indici glede sodelovanja v kriminalnih dejavnostih. Oceno bi bilo treba opraviti za vsak primer posebej glede na okoliščine primera. Države članice bi morale imeti možnost, da se lahko odločijo dovoliti odvzem premoženja nepojasnjenega izvora, kadar se kazenski postopek ustavi, ali da se odredi tak odvzem izven kazenskega postopka glede kaznivega dejanja.

(35)

Ta direktiva državam članicam ne preprečuje sprejetja ukrepov, ki omogočajo odvzem premoženja nepojasnjenega izvora za druga kazniva dejanja ali v drugačnih okoliščinah. Predmet urejanja te direktive je omejen na postopke v kazenskih zadevah, in se zato ta direktiva ne uporablja za ukrepe odvzema pri postopkih v civilnih zadevah, ki jih morda izvajajo države članice.

(36)

Sledenje in identifikacija premoženja, ki ga je treba začasno zavarovati in odvzeti, bi morala biti mogoča tudi po pravnomočni obsodbi za kaznivo dejanje ali na podlagi postopka odvzema brez obsodbe. To državam članicam ne preprečuje, da bi določile razumne roke po pravnomočni obsodbi ali pravnomočni odločbi v postopku za uporabo odvzema brez obsodbe, po izteku katerih sledenje in identifikacija ne bi bila več mogoča.

(37)

Glede na to, da lahko kriminalne dejavnosti žrtvam povzročijo veliko škodo, je bistveno zaščititi njihove pravice, tudi pravico do odškodnine in povračila. Države članice bi morale zato sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bi zagotovile, da se v postopkih sledenja sredstev, začasnega zavarovanja in odvzema, tudi v čezmejnih primerih, upoštevajo zahtevki žrtve za povračilo in odškodnino zoper osebo, ki ji je zaradi kaznivega dejanja odrejen ukrep odvzema. Da bi se olajšala pridobitev odškodnine in povračilo premoženja žrtvam, bi bilo treba tudi olajšati sledenje premoženja, ki bi lahko bilo predmet takih zahtevkov, ter izmenjavo informacij med organi, pristojnimi za sledenje sredstev, in organi, pristojnimi za odločanje o zahtevkih žrtev ali izvrševanje teh zahtevkov.

(38)

Kot se je pokazalo v državah članicah, ki so že sprejele take ukrepe, ponovna družbena uporaba odvzetega premoženja na splošno pošilja opazno sporočilo družbi glede pomena vrednot, kot sta pravičnost in zakonitost, na ta način pa se tudi ponovno potrjuje trdnost pravne države v skupnostih, ki jih bolj neposredno prizadene organizirani kriminal, in krepi odpornost teh skupnosti proti vdoru kriminala v družbeno in gospodarsko strukturo. Zato naj države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi bi omogočile uporabo odvzetega premoženja za zadeve javnega interesa ali za socialne namene in bi se lahko odvzeto premoženje obdržalo bodisi kot državno premoženje za namene pravosodja, kazenskega pregona, javne službe, socialne ali gospodarske namene bodisi bi bilo preneseno na organe občine ali regije, v kateri se nahaja to premoženje, in bi ga lahko ti organi uporabili za take namene, vključno z dodelitvijo organizacijam, ki opravljajo socialno koristno delo. Uporaba odvzetega premoženja v te namene ne posega v proračunsko avtonomijo držav članic.

(39)

Države članice bi morale imeti tudi možnost, da lahko odvzeto premoženje uporabijo tudi kot prispevek k mehanizmom za podporo državam, ki so jih prizadele razmere, zaradi katerih je Unija sprejela omejevalne ukrepe, če je storjeno kaznivo dejanje neposredno ali posredno povezano s temi razmerami. Komisija bi morala olajšati sodelovanje med državami članicami in s tretjimi državami ter bi lahko oblikovala smernice glede najučinkovitejših postopkov in finančnih mehanizmov, ki so na voljo za podporo takim tretjim državam, da bi spodbudila uporabo odvzetih predmetov, uporabljenih za kazniva dejanja, premoženjske koristi ali premoženja v ta namen.

(40)

Države članice se spodbuja, da sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi preprečijo, da bi osebe, obsojene v kazenskem postopku, v katerem je bilo premoženje začasno zavarovano, slednjega neposredno ali posredno pridobile ob razpolaganju z njim na podlagi sklepa o odvzemu. S takimi ukrepi, ki so lahko omejeni na premoženje nad določeno vrednostjo, se lahko nekatere vrste subjektov izključijo iz sodelovanja pri prodaji premoženja, od kupca se lahko terja dokumentacija ali pa ocenijo morebitne povezave kupca z obsojeno osebo. Države članice lahko take ukrepe uporabljajo tudi za prodajo začasno zavarovanega premoženja.

(41)

Da bi premoženje, ki je ali lahko postane predmet sklepa o začasnem zavarovanju ali odvzemu, ohranilo svojo ekonomsko vrednost, bi morale države članice uvesti učinkovite ukrepe za upravljanje. Ti ukrepi vključujejo učinkovito upravljanje subjektov, kot so podjetja, katerih poslovanje bi bilo treba ohraniti, pri čemer bi se hkrati sprejeli ukrepi, s katerimi bi osumljencu ali obdolžencu onemogočili neposredne ali posredne koristi od tekočih dejavnosti takega subjekta, ali po potrebi nadzorni ukrepi v zvezi z nadzorom subjekta.

(42)

Kadar to upravičuje narava premoženja, tudi njegova vrednost ali dejstvo, da so za njegovo upravljanje potrebni specifični pogoji, bi bilo treba oceniti, kako zmanjšati stroške upravljanja in ohraniti vrednost premoženja, kar bi se izvedlo ob pripravi ali najpozneje brez nepotrebnega odlašanja po izvršitvi sklepa o začasnem zavarovanju. Cilj te ocene je pristojnim organom zagotoviti ustrezne vidike, ki jih je treba upoštevati pred sprejetjem oziroma izvršitvijo sklepa o začasnem zavarovanju, med njo ali po njej. Države članice lahko sprejmejo smernice o izvedbi take oceno, pri čemer naj se upoštevajo okoliščine glede premoženja, ki naj bi se začasno zavarovalo, in se zagotovi, da ocena ne bo ogrozila pravočasne izvršitve sklepa o začasnem zavarovanju.

(43)

V primerih, ko se lahko razumno domneva, da je začasno zavarovano premoženje pokvarljivo, da se njegova vrednost hitro zmanjšuje ali pa da so stroški njegovega vzdrževanja nesorazmerni s pričakovano vrednostjo v času odvzema, oziroma ko je tako premoženje pretežko upravljati ali ga je enostavno nadomestiti, bi morale države članice dovoliti prodajo tega premoženja pred izdajo pravnomočnega sklepa o odvzemu. V skladu z nacionalnim pravom lahko odločitev o prodaji premoženja specifične narave predhodno odobri pristojni nacionalni organ. Države članice bi morale ob sprejetju take odločitve zagotoviti, da je oseba, na katero ta odločitev vpliva, razen v primerih, ko je zadevna oseba pobegnila ali je ni mogoče najti, pred prodajo obveščena in da ima, razen v nujnih primerih, možnost, da se izjavi. Države članice bi morale zagotoviti možnost pritožbe zoper sklep o vmesni prodaji. Države članice bi morale omogočiti, da sodišče odloži izvršitev takega sklepa, na primer kadar je to potrebno za zaščito legitimnih interesov osebe, na katero ta sklep vpliva, predvsem kadar obstaja tveganje nepopravljive škode. Države članice bi lahko z zakonom določile tudi odložilni učinek pritožbe. Države članice bi lahko lastniku ali dejanskemu lastniku zaračunale stroške upravljanja začasno zavarovanega premoženja, na primer namesto odreditve vmesne prodaje in v primeru pravnomočne obsodbe.

(44)

Države članice bi morale z namenom ustanovitve specializiranih organov, zadolženih za upravljanje začasno zavarovanega in odvzetega premoženja, vzpostaviti ali imenovati pristojni organ oziroma pristojne organe, da delujejo kot uradi za upravljanje premoženja, da bi pred odvzemom učinkovito upravljale začasno zavarovano premoženje in ohranile njegovo vrednost do sprejetja pravnomočne odločbe o odvzemu ter razpolaganja s premoženjem, ki izvira iz take odločbe. Brez poseganja v notranje upravne strukture držav članic bi morali biti uradi za upravljanje premoženja bodisi edini organ, ki upravlja začasno zavarovano in odvzeto premoženje, bodisi bi morali zagotavljati podporo decentraliziranim akterjem v skladu z nacionalnimi strukturami upravljanja, ter bi morali podpirati ustrezne organe pri načrtovanju. Ta direktiva ne določa pravne ali institucionalne narave uradov za upravljanje premoženja in ne posega v institucionalne sisteme v državah članicah.

(45)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) ter Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljnjem besedilu: EKČP), kot se jih razlaga v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. To direktivo bi bilo treba izvajati v skladu z navedenimi pravicami in načeli.

(46)

Sklepi o začasnem zavarovanju in odvzemu znatno vplivajo na pravice osumljenih in obdolženih oseb ter v določenih primerih na pravice tretjih oseb ali ostalih oseb, ki se ne preganjajo. Zato bi morala ta direktiva določati posebne zaščitne ukrepe in pravna sredstva, da se zagotovi varstvo temeljnih pravic takih oseb pri izvajanju te direktive v skladu s pravico do poštenega sojenja, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in domnevo nedolžnosti, kakor je določeno v členih 47 in 48 Listine.

(47)

Sklepe o začasnem zavarovanju, odvzemu in vmesni prodaji bi bilo treba osebam, na katere ti sklepi vplivajo, sporočiti brez nepotrebnega odlašanja. Kljub temu bi morale imeti države članice možnost, da pristojnim organom zagotovijo pravico, da zaradi potreb preiskave odložijo obveščanje o sklepih o začasnem zavarovanju osebi, na katero sklepi vplivajo. Namen obveščanja o navedenih sklepih je med drugim osebam, na katere ti sklepi vplivajo, omogočiti njihovo izpodbijanje. Zato bi taka obvestila praviloma morala vključevati obrazložitev zadevnega sklepa. Če oseba, na katero sklepi vplivajo, ali kraj, kjer se ta oseba nahaja, nista znana ali če bi obveščanje vsake od teh oseb pomenilo za pristojni organ nesorazmerno breme, bi morala obstajati možnost, da se obveščanje izvede z javno objavo.

(48)

Oseba, na katero vplivajo sklepi o začasnem zavarovanju, odvzemu in vmesni prodaji, bi morala imeti učinkovito možnost njihovega izpodbijanja. Pri sklepih o odvzemu v primerih, ko obstajajo vsi elementi kaznivega dejanja, kazenska obsodba pa ni mogoča, bi moral imeti obtoženec, kadar je to mogoče, možnost, da se pred izdajo sklepa izjavi. V primeru sklepa o odvzemu v skladu z določbami o razširjenemu odvzemu in odvzemu premoženja nepojasnjenega izvora bi morale okoliščine, ki jih lahko zadevna oseba izpodbija pri izpodbijanju sklepa o odvzemu pred sodiščem, vključevati tudi posebna dejstva in razpoložljive dokaze, na podlagi katerih se zadevno premoženje šteje za premoženje, pridobljeno s kriminalnim ravnanjem.

(49)

Pri izvajanju te direktive lahko države članice določijo, da v izjemnih okoliščinah ni mogoče odrediti ali izvršiti odvzema, če bi v skladu z nacionalnim pravom na podlagi okoliščin posameznega primera, to pomenilo pretirane težave za zadevno osebo.

(50)

Čeprav morajo države članice zagotoviti, da imajo osebe, na premoženje katerih vplivajo ukrepi iz te direktive, pravico do dostopa do odvetnika v celotnem postopku začasnega zavarovanja in odvzema, ta direktiva ne vpliva na pravila, ki se uporabljajo za brezplačno pravno pomoč.

(51)

To direktivo bi bilo treba izvajati brez poseganja v Direktive 2010/64/EU (15), 2012/13/EU (16), 2012/29/EU (17), 2013/48/EU (18), 2014/60/EU (19), (EU) 2016/343 (20), (EU) 2016/800 (21) in (EU) 2016/1919 (22) Evropskega parlamenta in Sveta.

(52)

Zlasti je pomembno, da je v zvezi z obdelavo podatkov na podlagi te direktive zagotovljeno varstvo osebnih podatkov v skladu s pravom Unije. Določbe te direktive bi zato bilo treba uskladiti z Direktivo (EU) 2016/680. Zlasti bi bilo treba določiti, da morajo biti vsi osebni podatki, ki jih izmenjujejo uradi za odvzem premoženjske koristi, omejeni na kategorije podatkov iz oddelka B, točka 2, Priloge II k Uredbi (EU) 2016/794. Za obdelavo osebnih podatkov v nacionalnih pristojnih organih, zlasti v uradih za odvzem premoženjske koristi, se za namene te direktive uporablja Direktiva (EU) 2016/680.

(53)

Zlasti je pomembno, da je v zvezi z vsemi izmenjavami informacij na podlagi te direktive zagotovljeno varstvo osebnih podatkov v skladu s pravom Unije. V ta namen se, kar zadeva obdelavo osebnih podatkov za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, v zvezi z ukrepi, sprejetimi na podlagi te direktive, uporabljajo pravila o varstvu podatkov iz Direktive (EU) 2016/680. Direktiva (EU) 2016/680 določa pravila o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, v skladu z nizom načel v zvezi z obdelavo osebnih podatkov, zlasti zakonitostjo, poštenostjo in preglednostjo, omejitvijo namena, najmanjšim obsegom podatkov, točnostjo, omejitvijo hrambe, celovitostjo in zaupnostjo ter odgovornostjo. Kadar je ustrezno, se zlasti glede obdelave osebnih podatkov, ki jo za namene upravljanja premoženja izvajajo uradi za upravljanje premoženja, uporabljajo pravila o varstvu podatkov iz Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (23).

(54)

Za učinkovit sistem povrnitve so potrebna usklajena prizadevanja najrazličnejših organov, vključno z organi kazenskega pregona, vključno s carinskimi organi, davčnimi organi in organi za izterjavo davkov, kolikor so pristojni za povrnitev sredstev, uradi za odvzem premoženjske koristi, pravosodnimi organi in organi za upravljanje premoženja, vključno z uradi za upravljanje premoženja. Da bi zagotovili usklajeno ukrepanje vseh pristojnih organov, je treba vzpostaviti bolj strateški pristop k povrnitvi sredstev in spodbujati večje sodelovanje med zadevnimi organi ter pridobiti jasen pregled nad rezultati povrnitve sredstev. Tesnejše in učinkovitejše mora biti tudi sodelovanje med uradi za odvzem premoženjske koristi in uradi za upravljanje premoženja ter ustreznimi organi v drugih državah članicah. V ta namen bi morale države članice sprejeti in redno pregledovati nacionalno strategijo za povrnitev sredstev, ki bi usmerjala ukrepe v zvezi s finančnimi preiskavami, začasnim zavarovanjem in odvzemom, upravljanjem ter končnim razpolaganjem z zadevnimi predmeti, uporabljenimi za kazniva dejanja, premoženjsko koristjo ali premoženjem. Države članice lahko ob upoštevanju svojega ustavnega okvira določijo ustrezno obliko takšne strategije. S to direktivo bi bilo treba določiti elemente, ki bi bili vključeni v tako strategijo, kot so opis vlog in odgovornosti vseh pristojnih organov, vključenih v povrnitev sredstev, ter ureditve glede usklajevanja in sodelovanja med njimi, ne da bi se pri tem navajala konkretna vrsta informacij, ki naj bi bila vključena v to strategijo. Poleg tega bi morale države članice pristojnim organom zagotoviti potrebna sredstva za učinkovito izpolnjevanje njihovih nalog. Pristojne organe bi bilo treba razumeti kot organe, ki jim je zaupano izvajanje nalog iz te direktive in nalog v skladu z nacionalnimi okviri.

(55)

Države članice bi morale zagotoviti, da lahko uradi za upravljanje premoženja in po potrebi uradi za odvzem premoženjske koristi ter drugi pristojni organi, ki izvajajo naloge v skladu s to direktivo, hitro pridobijo informacije, potrebne za učinkovito upravljanje začasno zavarovanega in odvzetega premoženja. V ta namen bi morale države članice vzpostaviti učinkovita orodja, na primer enega ali več registrov premoženja, začasno zavarovanega in odvzetega v skladu s to direktivo.

(56)

Za oceno uspešnosti in učinkovitosti okvira za povrnitev premoženja, upravljanje premoženja in odvzem je treba zbrati in objaviti primerljiv minimalni sklop ustreznih statističnih podatkov o začasnem zavarovanju, upravljanju in odvzemu premoženja.

(57)

Da bi podprli Komisijo pri izvajanju te direktive ter olajšali sodelovanje med uradi za odvzem premoženjske koristi in uradi za upravljanje premoženja, pa tudi zaradi izmenjave dobrih praks, bi bilo treba vzpostaviti mrežo za sodelovanje za povrnitev in odvzem sredstev. To mrežo bi morali sestavljati predstavniki uradov za odvzem premoženjske koristi in za upravljanje premoženja, predsedovati pa bi ji morala Komisija in, kadar je to ustrezno, Europol. Komisija bi lahko k udeležbi na sestankih te mreže povabila predstavnike Eurojusta, Evropskega javnega tožilstva (EJT) in po potrebi organa za preprečevanje pranja denarja.

(58)

Organizirane hudodelske združbe delujejo prek meja in vedno pogosteje pridobivajo premoženje v državah članicah, iz katerih ne izvirajo, in v tretjih državah. Glede na nadnacionalno razsežnost organiziranega kriminala je mednarodno sodelovanje bistveno za povrnitev dobička in odvzem finančnih sredstev, ki storilcem kaznivih dejanj omogočajo delovanje. Države članice bi morale zagotoviti, da tako uradi za odvzem premoženjske koristi kot uradi za upravljanje premoženja v največji možni meri sodelujejo z ustreznimi uradi v tretjih državah, da bi izsledili, identificirali in upravljali predmete, uporabljene za kazniva dejanja, premoženjsko korist ali premoženje, ki bi lahko postali ali so predmet sklepa o začasnem zavarovanju ali odvzemu v okviru postopkov v kazenskih zadevah. Pomembno je, da države članice uporabljajo obstoječe okvire za sodelovanje, hkrati pa se jih spodbuja k razvoju ali prilagoditvi obstoječih dvostranskih sporazumov, pristopu k obstoječim večstranskim konvencijam ali, če niso vzpostavljeni drugi dogovori, k sklenitvi novih dvostranskih sporazumov. Za ukrepe, sprejete v zvezi s tem, se uporabljajo pravila o varstvu podatkov iz Direktive (EU) 2016/680 in po potrebi iz Uredbe (EU) 2016/679.

(59)

Prav tako bi morali uradi za odvzem premoženjske koristi in uradi za upravljanje premoženja v okviru svojih pristojnosti in v skladu z veljavnim pravnim okvirom tesno sodelovati z organi in agencijami Unije, tudi z Europolom, Eurojustom in EJT, kolikor je to potrebno za sledenje in identifikacijo premoženja v okviru čezmejnih preiskav, ki jih podpirata Europol in Eurojust, ali v okviru preiskav, ki jih izvaja EJT. Države članice bi morale v skladu s svojimi obveznostmi iz Uredbe Sveta (EU) 2017/1939 (24) zagotoviti, da njihovi uradi za odvzem premoženjske koristi izpolnjujejo ustrezne obveznosti iz Uredbe (EU) 2017/1939.

(60)

Da bi zagotovili enotno razumevanje in minimalne standarde za sledenje in identifikacijo ter začasno zavarovanje, odvzem in upravljanje premoženja, bi bilo treba s to direktivo določiti tako minimalna pravila za zadevne ukrepe kot s tem povezane zaščitne ukrepe. Sprejetje minimalnih pravil državam članicam ne preprečuje, da bi uradom za odvzem premoženjske koristi ali uradom za upravljanje premoženja podelile širša pooblastila, da bi določile obširnejša pravila o začasnem zavarovanju in odvzemu ali da bi določile dodatne zaščitne ukrepe v skladu z nacionalnim pravom, če taki nacionalni ukrepi in določbe ne ogrožajo cilja te direktive.

(61)

Ker cilja te direktive, in sicer olajšati odvzem premoženja v postopkih v kazenskih zadevah, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(62)

Ker ta direktiva določa celovit sklop pravil, ki bi se prekrivala z že obstoječimi pravnimi instrumenti, bi morala za države članice, za katere je ta direktiva zavezujoča, nadomestiti Skupni ukrep Sveta 98/699/PNZ (25), Okvirni sklep Sveta 2001/500/PNZ (26), Okvirni sklep 2005/212/PNZ, Sklep 2007/845/PNZ in Direktivo 2014/42/EU.

(63)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(64)

V skladu s členoma 1 in 2 ter členom 4a(1) Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 tega protokola Irska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(65)

V skladu s členom 42(1) in (2) Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (27) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 19. julija 2022 (28) –