(1)

Potrebnih je več sprememb Direktive 2011/98/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4). Zaradi jasnosti bi bilo treba navedeno direktivo prenoviti.

(2)

Unija bi morala zagotoviti pravično obravnavo državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju držav članic, odločnejša politika vključevanja pa bi morala tem državljanom tretjih držav zagotoviti pravice in določiti obveznosti, primerljive s pravicami in obveznostmi državljanov Unije.

(3)

Določbe o enotnem postopku obravnavanja vloge, ki v okviru enotnega upravnega akta vodi do kombiniranega pravnega naslova, ki zajema tako dovoljenje za prebivanje kot delovno dovoljenje, bodo prispevale k poenostavitvi in uskladitvi pravil, ki se trenutno uporabljajo v državah članicah.

(4)

Da bi se omogočil prvi vstop na njihovo ozemlje, bi morale države članice imeti možnost, da izdajo enotno dovoljenje ali, če enotna dovoljenja izdajajo šele po vstopu, vizum. Države članice bi morale izdati takšno enotno dovoljenje ali vizum pravočasno.

(5)

V tej direktivi bi bilo treba določiti niz pravil, ki bi urejala postopek obravnavanja vloge za enotno dovoljenje. Navedeni postopek bi moral biti ob upoštevanju normalne delovne obremenitve uprav držav članic učinkovit in obvladljiv, hkrati pa pregleden, pravičen in nediskriminatoren, da se zadevnim osebam v razumnem roku zagotovi ustrezna pravna varnost.

(6)

Evropski steber socialnih pravic, razglašen 17. novembra 2017 v Göteborgu, določa sklop načel, ki naj bi služila kot vodilo za zagotavljanje enakih možnosti, dostopa do trga dela, poštenih delovnih pogojev ter socialne zaščite in vključevanja. Pregled Direktive 2011/98/EU je del svežnja ukrepov o znanjih, spretnostih in talentih, ki so bili predlagani na podlagi sporočila Komisije z dne 23. septembra 2020 o novem paktu o migracijah in azilu. Ta pregled je tudi eden od elementov sporočila Komisije z dne 4. marca 2021 o akcijskem načrtu za evropski steber socialnih pravic.

(7)

Določbe te direktive ne bi smele posegati v pristojnost držav članic za urejanje zahtev za izdajo enotnega dovoljenja za namen dela. Ta direktiva ne bi smela posegati v pravico držav članic v skladu s členom 79(5) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Na tej podlagi bi morale imeti države članice možnost, da vlogo za enotno dovoljenje ocenijo kot nedopustno ali jo zavrnejo.

(8)

Ta direktiva bi morala zajemati pogodbe o zaposlitvi in delovna razmerja med državljani tretjih držav in delodajalci. Kadar nacionalno pravo države članice dovoljuje sprejem državljanov tretjih držav prek agencij za začasno delo, ki imajo sedež na njenem ozemlju in so v delovnem razmerju z delavcem, taki državljani tretjih držav ne bi smeli biti izključeni iz področja uporabe te direktive. Vse določbe te direktive o delodajalcih bi se morale v enaki meri uporabljati tudi za take agencije.

(9)

Ta direktiva ne bi smela zajemati državljanov tretjih držav, ki so napoteni na delo. To državljanom tretjih držav, ki zakonito prebivajo in delajo v državi članici ter so napoteni na delo v drugo državo članico, ne bi smelo preprečevati, da bi bili tekom njihove napotitve na delo še naprej deležni enakega obravnavanja kot državljani države članice izvora, in sicer glede tistih pogojev zaposlitve, na katere ne vpliva uporaba Direktive 96/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5).

(10)

Državljani tretjih držav, ki uživajo zaščito v skladu z nacionalnim pravom, mednarodnimi obveznostmi ali prakso države članice, ne bi smeli biti zajeti v tej direktivi, razen poglavja III, ki bi se moralo uporabljati, če je v skladu z nacionalnim pravom tem državljanom tretjih držav dovoljeno delati in delajo ali so delali.

(11)

Državljani tretjih držav, ki so pridobili status rezidenta za daljši čas v skladu z Direktivo Sveta 2003/109/ES (6), ne bi smeli biti zajeti s to direktivo zaradi njihovega na splošno bolj privilegiranega položaja in njihove posebne vrste dovoljenja za prebivanje „rezident za daljši čas – EU“.

(12)

Državljani tretjih držav, ki so bili sprejeti na ozemlje države članice zaradi sezonskega dela in so zaprosili za sprejem ali so bili sprejeti na ozemlje države članice v skladu z Direktivo 2014/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7), ne bi smeli biti zajeti s to direktivo, saj spadajo na področje uporabe Direktive 2014/36/EU, ki določa poseben režim.

(13)

Obveznost držav članic, da določijo, ali mora vlogo predložiti državljan tretje države ali delodajalec tega državljana tretje države, ne bi smela posegati v nobene dogovore, ki bi zahtevali, da sta v postopek vključena oba. Države članice bi morale obravnavati in preučiti vloge za enotno dovoljenje, kadar državljan tretje države prebiva zunaj ozemlja države članice, v katero želi ta državljan tretje države vstopiti, ali kadar ta državljan tretje države že prebiva na ozemlju te države članice kot imetnik veljavnega dovoljenja za prebivanje, ki ga je ta država članica izdala v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 1030/2002 (8). Države članice bi morale imeti tudi možnost, da sprejmejo vloge drugih državljanov tretjih držav, ki so zakonito prisotni na njihovem ozemlju.

(14)

Določbe te direktive o enotnem postopku obravnavanja vloge in o enotnem dovoljenju ne bi smele zadevati enotnih vizumov ali vizumov za dolgoročno prebivanje. Če so izpolnjene zahteve, določene v pravu Unije ali nacionalnem pravu, in kadar država članica izdaja enotna dovoljenja samo na svojem ozemlju, bi morala zadevna država članica državljanu tretje države izdati potrebni vizum za pridobitev enotnega dovoljenja.

(15)

V rok za sprejem odločitve o vlogi bi moral biti vštet čas, potreben za preverjanje razmer na trgu dela, kadar se tako preverjanje opravi v povezavi s posamezno vlogo za enotno dovoljenje. Splošno preverjanje razmer na trgu dela, ki ni povezano s posamezno vlogo za enotno dovoljenje, zato ni zajeto v rok za sprejem odločitve. Države članice bi si morale prizadevati za pravočasno izdajo potrebnega vizuma za pridobitev enotnega dovoljenja.

(16)

Da bi se izognili podvajanju dela in podaljšanju postopkov, bi si morale države članice prizadevati, da od prosilcev zahtevajo, da ustrezne dokumente predložijo samo enkrat, in bi morale opraviti samo eno temeljito preverjanje dokumentov, ki jih predloži prosilec, za izdajo enotnega dovoljenja in, kadar je ustrezno, potrebnega vizuma za pridobitev enotnega dovoljenja.

(17)

Določitev pristojnega organa v skladu s to direktivo ne bi smela posegati v položaj in odgovornost drugih organov ter, kadar je ustrezno, socialnih partnerjev v zvezi s preučitvijo vloge in odločitvijo o njej.

(18)

V rok za sprejem odločitve o vlogi pa ne bi smel biti vštet čas, potreben za priznavanje poklicnih kvalifikacij. Ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalne postopke priznavanja diplom.

(19)

Kadar organi odločitve ne sprejmejo v roku, določenem v tej direktivi, bi morale biti v nacionalnem pravu določene morebitne posledice, zanje pa bi morala obstajati pravna sredstva.

(20)

Kot je navedeno v sporočilu Komisije z dne 27. aprila 2022 o privabljanju znanj, spretnosti in talentov v EU, so partnerstva za privabljanje talentov eno od ključnih orodij zunanje razsežnosti novega pakta o migracijah in azilu. Cilj teh partnerstev je krepiti sodelovanje med Unijo, državami članicami in partnerskimi državami, spodbujati mednarodno mobilnost delovne sile ter razvijati talente na vzajemno koristen in krožen način. Pospešitev obravnave vlog za enotno dovoljenje v okviru omejitev, določenih v tej direktivi, bi lahko prispevala tudi k učinkovitemu izvajanju partnerstev za privabljanje talentov s ključnimi partnerskimi državami.

(21)

Da bi trgi dela v Uniji postali učinkovitejši in privlačnejši, bi morale imeti države članice možnost, da v okviru omejitev, določenih v tej direktivi, pospešijo obravnavo vlog za enotno dovoljenje, ki jih vložijo državljani tretjih držav, ki so že imetniki enotnega dovoljenja v drugi državi članici, oziroma se vložijo v njihovem imenu.

(22)

Enotno dovoljenje bi moralo biti oblikovano v skladu z Uredbo (ES) št. 1030/2002, ki državam članicam omogoča vnos dodatnih podatkov, zlasti o tem, ali je osebi dovoljeno opravljati delo ali ne. Država članica bi morala, med drugim zaradi boljšega nadzora migracij, ne le v enotnem dovoljenju, temveč tudi v vseh izdanih dovoljenjih za prebivanje, navesti podatke v zvezi z dovoljenjem za delo, ne glede na vrsto dovoljenja ali dovoljenja za prebivanje, na podlagi katerega je bil državljan tretje države sprejet na ozemlje države članice in mu je bil omogočen dostop do trga dela te države članice. Državljani tretjih držav bi morali imeti pravico, da preverijo informacije v papirni ali elektronski obliki in, kadar je primerno, zahtevajo njihovo spremembo ali črtanje v skladu z Uredbo (ES) št. 1030/2002.

(23)

Določbe te direktive o dovoljenjih za prebivanje, izdanih za druge namene, kot je delo, bi se morale uporabljati le v zvezi z obliko takšnih dovoljenj in ne bi smele posegati v pravila Unije ali nacionalna pravila glede postopkov za sprejem in postopkov za izdajo takšnih dovoljenj.

(24)

Določbe te direktive o enotnem dovoljenju in dovoljenju za prebivanje, izdanim za druge namene, kot je delo, državam članicam ne bi smele preprečevati, da izdajo dodatni papirni dokument, v katerem se lahko navedejo podrobnejši podatki o delovnem razmerju, za katere na dovoljenju za prebivanje zaradi njegove oblike ni dovolj prostora. Takšen dokument lahko služi preprečevanju izkoriščanja državljanov tretjih držav in boju proti nezakonitemu zaposlovanju, vendar pa bi se morale države članice zanj odločati prostovoljno in ne bi smel služiti kot nadomestek delovnega dovoljenja, ki bi ogrožal koncept enotnega dovoljenja. Prav tako se za shranjevanje takšnih podatkov v elektronski obliki lahko uporabijo tehnične možnosti iz člena 4 Uredbe (ES) št. 1030/2002 in točke (a)20 Priloge k Uredbi. Poleg tega se od delodajalcev v skladu z Direktivo (EU) 2019/1152 Evropskega parlamenta in Sveta (9) zahteva, da delavce iz tretjih držav obvestijo o bistvenih vidikih delovnega razmerja in vseh njihovih spremembah.

(25)

Pogoji in merila, na podlagi katerih se lahko vloga za izdajo, spremembo ali podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne ali na podlagi katerih se lahko enotno dovoljenje odvzame, bi morali biti objektivni in določeni v nacionalnem pravu, vključno z obveznostjo spoštovanja načela prednostne obravnave v Uniji, kakor je navedeno zlasti v zadevnih določbah aktov o pristopu iz let 2003 in 2005. Odločitev o zavrnitvi oziroma odvzemu bi morala biti ustrezno obrazložena. Odločitev o zavrnitvi vloge za izdajo, spremembo ali podaljšanje enotnega dovoljenja in odločitev o odvzemu enotnega dovoljenja bi morala temeljiti na merilih, določenih v pravu Unije ali nacionalnem pravu, ter upoštevati posebne okoliščine primera, kadar je primerno, in spoštovati načelo sorazmernosti. V izjemnih in ustrezno utemeljenih okoliščinah, povezanih s kompleksnostjo vloge, in v interesu prosilca, bi moralo biti mogoče podaljšati rok za sprejetje odločitve na podlagi te direktive za dodatnih 30 dni. Če imetnik enotnega dovoljenja zamenja delodajalca, bi bilo treba podaljšanje za dodatnih 15 dni ustrezno utemeljiti.

(26)

Da bi državljanom tretjih držav in njihovim družinam zagotovili dejanski dostop do njihovih pravic, bi jim morale države članice brezplačno zagotoviti dostopne informacije o dokumentarnih dokazilih, potrebnih, da zaprosijo za enotno dovoljenje, pa tudi o pogojih za vstop in prebivanje ter pravicah, obveznostih in postopkovnih jamstvih za njihovo zaščito in zaščito njihovih družinskih članov. Te informacije bi morale vključevati informacije o socialnih partnerjih, s posebnim poudarkom na delavskih organizacijah, da bi izboljšali njihovo informiranost ter jih tako bolje zaščitili pri delu.

(27)

Državljanom tretjih držav, ki imajo v posesti veljavno potno listino in enotno dovoljenje, izdano v državi članici, ki v celoti uporablja schengenski pravni red, bi bilo treba omogočiti vstop na ozemlje držav članic, ki v celoti uporabljajo schengenski pravni red, in svobodno gibanje na tem ozemlju za obdobje do treh mesecev v katerem koli šestmesečnem obdobju v skladu z Uredbo (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta (10) in členom 21 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah (11) (Schengenska konvencija).

(28)

V odsotnosti horizontalne zakonodaje Unije se pravice državljanov tretjih držav razlikujejo glede na državo članico, v kateri delajo, in glede na njihovo državljanstvo. Zaradi nadaljnjega razvoja skladne politike priseljevanja, zmanjšanja vrzeli med pravicami državljanov Unije in državljanov tretjih držav, ki zakonito delajo v državi članici, ter dopolnitve obstoječega pravnega reda na področju priseljevanja bi bilo treba določiti niz pravic, zlasti z namenom določiti, na katerih področjih je zagotovljeno, da so lastni državljani države članice in takšni državljani tretjih držav, ki še niso rezidenti za daljši čas, obravnavani enako. Namen teh določb je vzpostaviti minimalno raven enakih pogojev znotraj Unije, priznati, da takšni državljani tretjih držav s svojim delom in plačevanjem davkov prispevajo h gospodarstvu Unije, ter zmanjšati nelojalno konkurenco med lastnimi državljani države članice in državljani tretjih držav, nastalo zaradi morebitnega izkoriščanja slednjih. Delavec iz tretje države v tej direktivi bi moral biti opredeljen, brez poseganja v razlago pojma delovnega razmerja v drugih predpisih prava Unije, kot državljan tretje države, ki je bil sprejet na ozemlje države članice, ki tam zakonito prebiva in ki mu je tam v okviru delovnega razmerja dovoljeno delati v skladu z nacionalnim pravom oziroma prakso. V tem okviru mora imeti delavec iz tretje države, sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali biti v delovnem razmerju, kot je opredeljeno v nacionalnem pravu, kolektivnih pogodbah ali praksi države članice, ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije.

(29)

Kadar imetnik enotnega dovoljenja zamenja delodajalca, bi moral novi delodajalec pristojnim organom sporočiti podrobnosti o zaposlitvi v skladu s postopki, določenimi v nacionalnem pravu. Sprememba pogojev zaposlitve, kot so naslov delodajalca, običajni kraj dela, delovni čas in plačilo, sama po sebi ne pomeni spremembe delodajalca.

(30)

Vsi državljani tretjih držav, ki zakonito prebivajo in delajo v državah članicah, bi morali uživati vsaj skupni niz pravic na podlagi enakega obravnavanja, kot so ga deležni državljani države članice, v kateri prebivajo, ne glede na prvotni namen za sprejem ali podlago zanj. Pravica do enakega obravnavanja na področjih, zajetih v tej direktivi, bi morala biti podeljena ne samo tistim državljanom tretjih držav, ki so bili v državo članico sprejeti zaradi dela, ampak tudi tistim, ki so bili sprejeti za druge namene in jim je bil omogočen dostop do trga dela te države članice v skladu z drugimi predpisi prava Unije ali nacionalnega prava, vključno z družinskimi člani delavca iz tretje države, ki so sprejeti v državo članico v skladu z Direktivo Sveta 2003/86/ES (12), in državljani tretjih držav, ki so sprejeti na ozemlje države članice v skladu z Direktivo (EU) 2016/801 Evropskega parlamenta in Sveta (13).

(31)

Pravica do enakega obravnavanja na podrobno navedenih področjih bi morala biti strogo povezana z zakonitim prebivanjem državljana tretje države in omogočenim dostopom do trga dela v državi članici, ki sta vsebovana v enotnem dovoljenju, v katerem je zajeto dovoljenje za prebivanje in delo, ter v dovoljenjih za prebivanje, izdanih za druge namene, ki vsebujejo podatke o dovoljenju za delo.

(32)

Pravica delavcev iz tretjih držav, da so obravnavani enako kot državljani države članice, kar zadeva pogoje zaposlitve in delovne pogoje, na katere se sklicuje ta direktiva, prispeva k dostojnemu delu in preprečuje izkoriščanje delavcev iz tretjih držav. Ta pravica bi morala zajemati vsaj pogoje zaposlitve, plačilo, vključno z nadurami, odbitki in neporavnanimi plačili, terjatve v primeru plačilne nesposobnosti delodajalca, uporabo načela enakega plačila za enako delo, odpoved, enako obravnavanje moških in žensk, usposabljanje, zdravje in varnost pri delu, delovni čas in dopust ter dela proste dneve. Pravica do enakega obravnavanja bi morala vključevati delovne pogoje, določene v pravu Unije, nacionalnem pravu, kolektivnih pogodbah in praksi države članice, pod enakimi pogoji kot za državljane zadevne države članice.

(33)

Država članica bi morala poklicne kvalifikacije, ki jih je državljan tretje države pridobil v drugi državi članici, priznati na enak način kot tiste, ki so jih pridobili državljani Unije, kvalifikacije, pridobljene v tretji državi, pa bi morala upoštevati v skladu z Direktivo 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14). Pravica do enakega obravnavanja, dodeljena delavcem iz tretjih držav, kar zadeva priznavanje diplom, spričeval in drugih poklicnih kvalifikacij v skladu z ustreznimi nacionalnimi postopki, ne bi smela posegati v pristojnost držav članic, da take delavce iz tretjih držav sprejmejo na svoj trg dela.

(34)

Delavci iz tretjih držav bi morali biti deležni enakega obravnavanja, kar zadeva socialno varnost. Področja socialne varnosti so opredeljena v Uredbi (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (15). Določbe o enakem obravnavanju glede socialne varnosti v tej direktivi bi se morale uporabljati tudi za delavce, sprejete v državo članico neposredno iz tretje države. Kljub temu pa ta direktiva delavcem iz tretjih držav ne bi smela podeliti več pravic, kot jih že zagotavlja obstoječe pravo Unije na področju socialne varnosti za državljane tretjih držav v čezmejnih primerih.

(35)

Sodišče Evropske unije je v svoji sodbi z dne 25. novembra 2020 v zadevi C-302/19 (16) razsodilo, da država članica ne more zavrniti ali zmanjšati upravičenosti imetnika enotnega dovoljenja do prejemkov iz sistema socialne varnosti, ker vsi družinski člani tega imetnika ali nekateri od njih ne prebivajo na njenem ozemlju, temveč v tretji državi, če to ugodnost svojim državljanom priznava ne glede na kraj prebivanja njihovih družinskih članov.

(36)

Države članice bi morale državljanom tretjih držav, ki so zaposleni ali so po minimalnem obdobju zaposlitve prijavljeni kot brezposelni, zagotoviti vsaj enako obravnavanje. Kakršne koli omejitve glede enakega obravnavanja na področju socialne varnosti v skladu s to direktivo ne bi smele posegati v pravice, dodeljene na podlagi Uredbe (EU) št. 1231/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (17).

(37)

Pravo Unije ne omejuje pristojnosti držav članic za urejanje njihovih sistemov socialne varnosti. Vsaka država članica določi pogoje za odobritev prejemkov socialne varnosti, pa tudi zneske takšnih prejemkov in obdobje, za katero so odobreni. Vendar bi morale države članice pri izvrševanju te pristojnosti ravnati skladno s pravom Unije.

(38)

Enako obravnavanje delavcev iz tretjih držav se ne bi smelo uporabljati za ukrepe s področja poklicnega usposabljanja, financirane v okviru programov socialne pomoči.

(39)

Države članice bi morale zagotoviti, da preprečijo diskriminacijo delavcev iz tretjih držav pri njihovem dostopu do blaga in storitev, do katerih je delavcem iz tretjih držav v skladu s to direktivo in nacionalnim pravom zagotovljen enak dostop kot državljanom države članice, v kateri prebivajo. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti preprečevanju morebitne diskriminacije pri dostopu do zasebnih najemniških nastanitev da bodo nastanitvene razmere in najemne pogodbe skladne z nacionalnimi standardi in nacionalnimi pravili o zasebnem najemu, vključno s standardi in pravili glede višine najemnine. Zlasti je pomembno zagotoviti, da lahko delavci iz tretjih držav še naprej svobodno izbirajo svojo nastanitev in jim ni treba prebivati v nastanitvi, ki jo zagotovi delodajalec, kot to v skladu z nacionalnim pravom velja za delavce zadevne države članice.

(40)

Za okrepitev enakega obravnavanja delavcev iz tretjih držav bi morale države članice določiti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za delodajalce v primeru kršitev nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, zlasti v zvezi z delovnimi pogoji, svobodo združevanja in pripadnosti ter področji socialne varnosti, kot so opredeljena v Uredbi (ES) št. 883/2004.

(41)

Za zagotovitev pravilnega izvrševanja nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, bi morale države članice v sodelovanju s socialnimi partnerji, kadar je ustrezno, v skladu z nacionalnim pravom vzpostaviti ustrezne mehanizme za spremljanje ter, kadar je primerno, za učinkovite in ustrezne inšpekcijske preglede na svojem ozemlju v skladu z nacionalnim pravom ali upravno prakso. Službe, pristojne za delovno inšpekcijo, ali drugi pristojni organi bi morali imeti, dostop do delovnega mesta, kadar je primerno.

(42)

Države članice bi morale tudi zagotoviti učinkovite mehanizme, prek katerih bi delavci iz tretjih držav morali imeti možnost uveljavljati pravna sredstva in vložiti pritožbe neposredno ali prek tretjih oseb, ki imajo v skladu z merili, določenimi v nacionalnem pravu, upravno prakso ali veljavnimi kolektivnimi pogodbami, pravni interes za zagotavljanje skladnosti s to direktivo, kot so sindikati ali druga združenja, ali prek pristojnih organov. Ti učinkoviti mehanizmi so nujni za obravnavanje primerov, kadar se delavci iz tretjih držav ne zavedajo obstoja mehanizmov izvrševanja ali pa se jih obotavljajo uporabiti v svojem imenu, ker se na primer bojijo možnih posledic. Države članice bi morale zagotoviti, da imajo delavci iz tretjih držav enak dostop do pravnih postopkov, vključno s sodnimi in upravnimi postopki, pritožbami, mediacijo in drugimi mehanizmi, določenimi na podlagi nacionalnega prava, kot državljani države članice, v kateri prebivajo. Prav tako bi morale države članice zagotoviti, da za dostop do pravne pomoči veljajo enaki pogoji, kot v teh postopkih veljajo za domače delavce, če to predvideva njihovo nacionalno pravo.

(43)

Kar zadeva zaščito delavcev, bi morali biti podobni nacionalni predpisi v zvezi s spremljanjem, ocenjevanjem, inšpekcijskimi pregledi, kaznimi in olajšanjem vlaganja pritožb že sprejeti in v veljavi na nacionalni ravni.

(44)

Enotno dovoljenje bi moralo njegovemu imetniku omogočati, da v obdobju veljavnosti zamenja delodajalca. Poleg preverjanja, ali imetnik enotnega dovoljenja še vedno izpolnjuje zahteve iz prava Unije ali nacionalnega prava, bi morale imeti države članice možnost, da določijo nekatere pogoje za spremembo delodajalca, vključno s postopkom uradnega obveščanja in preverjanjem razmer na trgu dela, če zadevna država članica pri vlogah za enotno dovoljenje preverja razmere na trgu dela. Da bi preprečili morebitne zlorabe določb iz te direktive v zvezi s spremembo delodajalca, bi morale imeti države članice tudi možnost, da pred spremembo delodajalca določijo minimalno obdobje, v katerem mora imetnik enotnega dovoljenja delati za prvega delodajalca. Ne glede na trajanje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene po nacionalnem pravu, to minimalno obdobje v nobenem primeru ne bi smelo biti daljše od šestih mesecev. V izjemnih in ustrezno utemeljenih primerih, na primer izkoriščanje imetnika enotnega dovoljenja ali če delodajalec ne izpolnjuje svojih pravnih obveznosti do imetnika enotnega dovoljenja, bi morale države članice dovoliti zamenjavo delodajalca pred iztekom takega minimalnega obdobja.

(45)

Enotno dovoljenje se ne bi smelo odvzeti za najmanj tri mesece v primeru brezposelnosti ali za šest mesecev, če je državljan tretje države imetnik enotnega dovoljenja več kot dve leti. Za obdobja brezposelnosti, daljša od treh mesecev, bi države članice morale imeti možnost, da od imetnikov enotnega dovoljenja zahtevajo, da predložijo dokazila, da imajo zadostna sredstva za preživljanje.

(46)

Da bi izboljšali poznavanje postopka za pridobitev enotnega dovoljenja ter pravic, obveznosti in postopkovnih jamstev delavcev iz tretjih držav in njihovih družinskih članov, se države članice spodbuja, naj okrepijo oglaševalske dejavnosti in informacijske kampanje v zvezi s temi vprašanji, po potrebi tudi dejavnosti in kampanje usmerjene v tretje države.

(47)

To direktivo bi bilo treba uporabljati brez poseganja v ugodnejše določbe prava Unije in mednarodnih instrumentov, ki se uporabljajo.

(48)

Države članice bi morale uveljaviti določbe te direktive brez diskriminacije na podlagi spola, rase, barve, etničnega ali družbenega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnih ali drugih mnenj, pripadnosti narodni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti, zlasti v skladu z Direktivo Sveta 2000/43/ES (18) in Direktivo Sveta 2000/78/ES (19).

(49)

Ker ciljev te direktive, in sicer določiti enotni postopek obravnavanja vloge za izdajo enotnega dovoljenja za državljane tretjih držav za delo na ozemlju države članice in zagotoviti skupni niz pravic delavcem iz tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državi članici, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(50)

V tej direktivi so v skladu s členom 6(1) PEU spoštovane temeljne pravice in upoštevana načela, ki jih priznava Listina Evropske unije o temeljnih pravicah.

(51)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola Irska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(52)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(53)

Obveznost prenosa te direktive v nacionalno pravo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki so bile v primerjavi s predhodno direktivo vsebinsko spremenjene. Obveznost prenosa nespremenjenih določb izhaja iz predhodne direktive.

(54)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede roka za prenos direktive v nacionalno pravo, ki je naveden v Prilogi I –