1.   Ta uredba določa vodilna načela in merila za opredelitev postopkov za preverjanje, da vrednosti CO2 in porabe goriva, zabeležene v dokumentaciji z informacijami za stranke, ustrezajo emisijam CO2 iz težkih vozil v uporabi in njihovi porabi goriva. Prav tako določa postopke za preverjanje obstoja strategij v vozilih ali strategij, povezanih z vozili, ki umetno izboljšujejo učinkovitost vozil v izvedenih preskusih ali pri izračunih za namene ugotavljanja vrednosti emisij CO2 in izračunih porabe goriva (v nadaljnjem besedilu: preverjanje vozil v uporabi).

2.   Ta uredba se ne uporablja za brezemisijska težka vozila, kot so opredeljena v členu 3 Uredbe (EU) 2019/1242.

1.   Vsak homologacijski organ, ki izda dovoljenje, za vsako poročevalno obdobje izbere vzorec vozil za tiste proizvajalce, ki jim je izdal dovoljenje za uporabo simulacijskega orodja v skladu z Uredbo (ES) št. 595/2009 (3) in njenimi izvedbenimi ukrepi, zlasti členoma 6 in 7 Uredbe (EU) 2017/2400.

Za vsako poročevalno obdobje in za vsakega proizvajalca je treba izvesti vsaj vse preskuse za preverjanje vozil v uporabi iz odstavka 2 člena 4, in sicer toliko krat, kot je ustrezno, na podlagi povprečja v treh poročevalnih obdobjih pred preverjanjem vozil v uporabi skupnega števila vozil določenega proizvajalca v skladu s členom 9 Uredbe (EU) 2017/2400 ali členom 8 Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2022/1362 (4).

2.   Če je proizvajalec odgovoren za manj kot 100 novih vozil, registriranih v Uniji v poročevalnem obdobju leta, ki je dve leti pred poročevalnim obdobjem leta, v katerem so vozila izbrana v skladu z odstavkom 1, se lahko homologacijski organ, ki izda dovoljenje, odloči, da za navedenega proizvajalca ne bo opravil preskusov preverjanja vozil v uporabi.

1.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, za namene preskusov iz odstavka 2 izbere vozila v uporabi, ki so reprezentativna za vozilo, ki je ustrezno vzdrževano in uporabljano ter ima značilnosti, zajete v dokumentaciji z informacijami za stranke ali certifikatu o skladnosti.

2.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, preveri, da vrednosti emisij CO2 in porabe goriva, zabeležene v dokumentaciji z informacijami za stranke vozil, izbranih v skladu z odstavkom 1, ustrezajo emisijam CO2 in porabi goriva vozil v uporabi ter ali so prisotne umetne strategije, in sicer s katerim koli od naslednjih preskusov:

3.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, za preskuse iz odstavka 2 pooblasti tehnično službo, ki za zadevna vozila ni izvedla iste vrste preskusov za namene certificiranja lastnosti sestavnih delov, samostojnih tehničnih enot in sistemov, povezanih z emisijami CO2 in porabo goriva, kot je določeno v Uredbi (EU) 2017/2400.

4.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, oceni rezultate posameznih preskusov in ugotovi, ali so vrednosti emisij CO2 in porabe goriva pri vozilih v uporabi večje od vrednosti emisij CO2 in porabe goriva, zabeleženih v dokumentaciji z informacijami za stranke, pri čemer upošteva statistično oceno preskusov iz odstavka 2(a), (b), (c) in (d), ter ali so prisotne umetne strategije.

5.   Vsak proizvajalec homologacijskemu organu, ki izda dovoljenje, in vsakemu subjektu, ki izvaja preskuse za preverjanje vozil v uporabi, na zahtevo predloži vse informacije, dokumentacijo in tehnične specifikacije ali podporo, ki je potrebna za ustrezno izvedbo preverjanja vozil v uporabi.

1.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, zagotovi, da so preskusi, opravljeni v skladu s členom 4, dokumentirani in da so poročila o preskusih na voljo Komisiji, proizvajalcu zadevnih vozil ter, na zahtevo, drugim homologacijskim organom, organom za nadzor trga in tretjim osebam, ki izpolnjujejo zahteve iz Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2022/163 (6).

2.   Homologacijski organ, ki izda dovoljenje, v desetih mesecih po začetku preskusa ugotovi, ali je bilo pri preverjanju vozil v uporabi ugotovljeno neujemanje med vrednostmi emisij CO2 in porabe goriva vozil v uporabi ter vrednostmi, zabeleženimi v dokumentaciji z informacijami za stranke, ali prisotnost umetnih strategij.

3.   Ugotovitev homologacijskega organa, ki izda dovoljenje, v skladu z odstavkom 2 velja za vsa zadevna vozila, ki so se prvič začela uporabljati v Uniji.