(1)

Za namene uporabe sprožilcev, usmerjenih v preteklost, iz člena 26c(5), tretji pododstavek, točka (a), Uredbe (EU) 2017/2402 je treba določiti začetno točko, od katere se meri bodisi povečanje kumulativnega zneska neplačanih izpostavljenosti bodisi povečanje kumulativnih izgub. Praviloma je začetna točka za merjenje datum zaključka posla. Vendar lahko obstajajo primeri, ko tega datuma zaključka posla ni mogoče uporabiti kot začetno točko za merjenje, med drugim takrat, ko posel po datumu zaključka vključuje obdobje dopolnitve ali vnaprej določeno obdobje, v katerem se oblikuje listinjeni portfelj. Zato je treba za te primere določiti posebna pravila.

(2)

Točka izločitve (D) tranše določa trenutek, ko bi zaradi izgub v skupini osnovnih izpostavljenosti prišlo do popolne izgube glavnice te tranše. Ko začne zavarovana tranša kriti izgube, se torej točka izločitve ustrezno zniža. Za preprečitev da bi bile tranše, ki zagotavljajo kreditno izboljšavo, že odplačane, ko ob koncu posla nastanejo znatne izgube, bi moral biti dodatni sprožilec, usmerjen v preteklost, iz člena 26c(5), tretji pododstavek, točka (b), Uredbe (EU) 2017/2402 povezan z znižanjem točke izločitve najbolj nadrejene zavarovane tranše, tako da se zagotovi, da lahko najbolj nadrejena zavarovana tranša v celotnem času trajanja posla v primerjavi z bolj nadrejenimi tranšami, ki jih originator zadrži, zagotavlja kreditno izboljšavo. Iz istega razloga bi moral nastopiti sprožilec, usmerjen v prihodnost, iz člena 26c(5), tretji pododstavek, točka (c), Uredbe (EU) 2017/2402, kadar se pričakovana uspešnost skupine osnovnih izpostavljenosti zmanjša s tem, ko se poveča tveganje koncentracije v listinjenju skozi čas, ali v primeru poslov, pri katerih je tveganje koncentracije manj izrazito, s tem, ko se poslabša povprečna kreditna kakovost te skupine osnovnih izpostavljenosti skozi čas.

(3)

Pri zelo koncentrirani skupini osnovnih izpostavljenosti je tveganje velikih izgub v listinjenju večje. Ker je tveganje koncentracije večje v skupinah osnovnih izpostavljenosti z nizko razdrobljenostjo, je treba določiti prag za minimalno razdrobljenost skupine osnovnih izpostavljenosti, ki se meri z dejanskim številom izpostavljenosti v skupini. Kadar je tveganje koncentracije manjše, bi moral biti sprožilec, usmerjen v prihodnost, odvisen od povprečne kreditne kakovosti osnovnega portfelja. Za določitev tega sprožilca bi bilo treba od izvedbe listinjenja meriti kreditno kakovost osnovnega portfelja.

(4)

Ker glede na raznolikost vrst osnovnih portfeljev in struktur pri bilančnem listinjenju ni mogoče določiti enotnega umerjanja, ki bi se uporabljalo za vse posle, je treba določiti merila za določanje ravni sprožilcev, povezanih z uspešnostjo, iz člena 26c(5), tretji pododstavek, Uredbe (EU) 2017/2402. Da ne bi bilo znatnega tveganja, da bi se tranše, ki zagotavljajo kreditno izboljšavo, odplačale v taki meri, da ne bi bilo zadostnega zavarovanja za pokritje znatnih izgub, ki nastanejo ob koncu posla, bi bilo treba ta merila določiti preudarno. Zato bi morale stranke v listinjenju preskusiti učinkovitost sprožilcev, usmerjenih v preteklost, v scenariju porazdelitve izgub proti koncu obdobja, pri čemer bi morale upoštevati pričakovane izgube v vsem času do zapadlosti posla na datum zaključka posla.

(5)

Da ne bi posegali v obstoječe pogodbe, sklenjene pred določitvijo obveznih sprožilcev, povezanih z uspešnostjo, in meril za njihovo umerjanje, je treba zagotoviti prehodno ureditev za neporavnana bilančna listinjenja STS.

(6)

Ta uredba temelji na osnutku regulativnih tehničnih standardov, ki ga je Komisiji predložil Evropski bančni organ.

(7)

Evropski bančni organ je opravil odprta javna posvetovanja o osnutku regulativnih tehničnih standardov, na katerem temelji ta uredba, analiziral morebitne povezane stroške in koristi ter zaprosil za mnenje interesno skupino za bančništvo, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (2) –

(1)

„najbolj nadrejena zavarovana tranša“ v listinjenju pomeni najmanj podrejeno tranšo v smislu porazdelitve izgub, za katero obstaja po pogodbi o kreditnem zavarovanju ustrezno kreditno zavarovanje;

(2)

„skupina kreditnega tveganja“ pomeni segment osnovnega portfelja, v katerega so razvrščene izpostavljenosti iz tega portfelja v skladu s členom 4(5) in ki vključuje stopnjo kreditnega tveganja, merjeno na podlagi meril, povezanih s kreditnim tveganjem, pri čemer vsak izmed medsebojno izključujočih segmentov vključuje kreditno tveganje, ki je večje ali manjše od tveganja drugega segmenta;

(3)

„scenarij porazdelitve izgub proti koncu obdobja“ pomeni scenarij, v katerem dve tretjini absolutnega zneska izgub na datum zaključka posla, za katere se pričakuje, da bodo nastale v vsem času do zapadlosti posla, nastaneta v zadnji tretjini njegove pričakovane zapadlosti.

(a)

sprožilci se aktivirajo, preden se tranše, ki zagotavljajo kreditno zavarovanje, odplačajo v taki meri, da te tranše ne morejo pokriti znatnih izgub, ki nastanejo v zadnjem delu zapadlosti posla;

(b)

v zvezi s sprožilci, usmerjenimi v preteklost, je bila učinkovitost teh sprožilcev preskušena v scenariju porazdelitve izgub proti koncu obdobja;

(c)

kadar originator za določitev kapitalskih zahtev za svojo izpostavljenost do listinjenja uporabi del 3, naslov II, poglavje 5, Uredbe (EU) št. 575/2013, so izračun pričakovanih izgub v celotnem obdobju trajanja in predpostavke, ki jih je treba sprejeti v okviru scenarija porazdelitve izgub proti koncu obdobja, skladni s tistimi, ki se uporabljajo za oceno pomembnega in sorazmernega prenosa tveganja v skladu s členom 245 navedene uredbe.