(1)

Da bi prispevali k pravilnemu delovanju notranjega trga ob upoštevanju visoke ravni varstva potrošnikov in varstva okolja ter dosegli napredek pri zelenem prehodu, je bistveno, da lahko potrošniki sprejemajo informirane odločitve o nakupu in tako prispevajo k bolj trajnostnim vzorcem potrošnje. To pomeni, da so trgovci odgovorni za zagotavljanje jasnih, ustreznih in zanesljivih informacij. Zato bi bilo treba v potrošniško pravo Unije uvesti posebna pravila za obravnavo nepoštenih poslovnih praks, ki zavajajo potrošnike in jim onemogočajo sprejemanje trajnostnih potrošniških odločitev, kot so prakse, povezane z zgodnjo zastarelostjo blaga, zavajajočimi okoljskimi trditvami (v nadaljnjem besedilu: zeleno zavajanje), zavajajočimi informacijami o družbenih značilnostih izdelkov ali poslovanja trgovcev ali nepreglednimi in neverodostojnimi znaki trajnostnosti. Ta pravila bodo pristojnim nacionalnim organom omogočila, da bodo take prakse lahko učinkovito obravnavali. Z zagotovitvijo poštenih, razumljivih in zanesljivih okoljskih trditev bodo trgovci lahko delovali pod enakimi konkurenčnimi pogoji, potrošniki pa bodo lahko izbirali izdelke, ki so resnično boljši za okolje od konkurenčnih izdelkov. To bo konkurenco spodbudilo k bolj okoljsko trajnostnim izdelkom, s čimer se bo zmanjšal negativni vpliv na okolje.

(2)

Ta nova pravila bi bilo treba uvesti s spremembo členov 6 in 7 Direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) v zvezi s poslovnimi praksami, ki se štejejo za zavajajoče in so zato prepovedane, na podlagi ocene vsakega posameznega primera, ter s spremembo Priloge I k Direktivi 2005/29/ES, z dodajanjem posebnih zavajajočih praks, ki se v vseh primerih štejejo za nepoštene in so zato prepovedane. Kot je že določeno v Direktivi 2005/29/ES, bi moralo biti še vedno mogoče šteti, da je poslovna praksa nepoštena na podlagi členov 5 do 9 navedene direktive, čeprav ta določena praksa ni navedena kot nepoštena poslovna praksa v Prilogi I k Direktivi 2005/29/ES.

(3)

Da bi lahko potrošniki sprejemali bolje informirane odločitve ter s tem okrepili povpraševanje po bolj trajnostnem blagu in njegovo ponudbo, jih ne bi smeli zavajati glede okoljskih ali družbenih značilnostih izdelka ali vidikih krožnosti, kot so trajnost, popravljivost ali zmožnost recikliranja, s splošno predstavitvijo izdelka. Zato bi bilo treba člen 6(1) Direktive 2005/29/ES spremeniti tako, da se na seznam glavnih značilnosti izdelka, v zvezi s katerimi je prakse trgovca mogoče šteti za zavajajoče, na podlagi ocene vsakega posameznega primera, dodajo okoljske in družbene značilnosti in vidiki krožnosti. Informacije trgovcev o družbenih značilnostih izdelka po celotni vrednostni verigi so lahko povezane na primer s kakovostjo in poštenostjo delovnih pogojev vpletene delovne sile, kot so ustrezne plače, socialna zaščita, varnost delovnega okolja in socialni dialog. Take informacije so lahko povezane tudi s spoštovanjem človekovih pravic, enako obravnavo in enakimi možnostmi za vse, vključno z enakostjo spolov, vključevanjem in raznolikostjo, prispevki za socialne pobude ali etičnimi zavezami, kot je dobrobit živali. Okoljske in družbene značilnosti izdelka se lahko razume v širšem smislu, ki zajema okoljske in družbene vidike, vpliv in uspešnost izdelka.

(4)

Okoljske trditve, zlasti trditve, povezane s podnebjem, se vse bolj nanašajo na prihodnjo uspešnost v obliki prehoda na ogljično ali podnebno nevtralnost ali podobnega cilja do določenega datuma. S takimi trditvami trgovci vzbujajo vtis, da potrošniki z nakupom njihovih izdelkov prispevajo k nizkoogljičnemu gospodarstvu. Za zagotovitev poštenosti in verodostojnosti takih trditev bi bilo treba člen 6(2) Direktive 2005/29/ES spremeniti tako, da bo na podlagi ocene vsakega posameznega primera prepovedoval take trditve, kadar niso podprte z jasnimi, objektivnimi, javno dostopnimi in preverljivimi zavezami in cilji trgovca, ki so določeni v podrobnem in realističnem načrtu izvajanja, v katerem je prikazano, kako bodo te zaveze in cilji doseženi, in v katerem so sredstva temu ustrezno razporejena. Ta načrt izvajanja bi moral po potrebi in v skladu s pravom Unije vključevati vse ustrezne elemente, potrebne za izpolnitev obveznosti, kot so proračunska sredstva in tehnološki razvoj. Take trditve bi moral preveriti tudi strokovnjak tretje osebe, ki bi moral biti neodvisen od trgovca, ne bi smel biti v navzkrižju interesov, imeti pa bi moral izkušnje in strokovno znanje na področju podnebnih vprašanj ter zmožnost rednega spremljanja napredka trgovca v zvezi z zavezami in cilji, vključno z mejniki za njihovo doseganje. Trgovci bi morali zagotoviti, da so redne ugotovitve strokovnjaka tretje osebe na voljo potrošnikom.

(5)

Še ena morebitno zavajajoča poslovna praksa, ki jo je treba dodati k posebnim praksam iz člena 6(2) Direktive 2005/29/ES je oglaševanje koristi potrošnikom, ki so nepomembne in niso neposredno povezane z nobeno od značilnosti posameznega izdelka ali poslovanja ter ki bi lahko zavajale potrošnike, da bi ti mislili, da so bolj koristni za potrošnike, okolje ali družbo kot drugi izdelki ali poslovanja trgovcev iste vrste, na primer, če trdijo, da določena znamka ustekleničene vode ne vsebuje glutena ali da listi papirja ne vsebujejo plastike.

(6)

Primerjava izdelkov na podlagi njihovih okoljskih ali družbenih značilnosti ali vidikov krožnosti, kot so trajnost, popravljivost ali zmožnost recikliranja, je vse pogostejša tehnika trženja, ki bi lahko zavajala potrošnike, ki ne morejo vedno oceniti zanesljivosti teh informacij. Za zagotovitev, da take primerjave ne bi zavajale potrošnikov, bi bilo treba spremeniti člen 7 Direktive 2005/29/ES, in sicer tako, da bi določal, da proizvajalci potrošnikom zagotovijo informacije o načinu primerjave, o izdelkih, ki so predmet primerjave, o dobaviteljih zadevnih izdelkov ter o ukrepih za posodabljanje informacij. Tako bi se zagotovilo, da potrošniki, kadar se zanašajo na take primerjave, sprejemajo bolje informirane odločitve o poslu. Treba je zagotoviti, da so take primerjave objektivne zlasti s primerjavo izdelkov, ki služijo istemu namenu, z uporabo skupne metode in skupnih predpostavk ter primerjavo materiala in preverljivih značilnosti izdelkov, ki se primerjajo.

(7)

Znaki trajnostnosti se lahko nanašajo na številne značilnosti izdelka, procesa ali poslovanja in bistveno je zagotoviti njihovo preglednost in verodostojnost. Zato bi bilo treba prikazovanje znakov trajnostnosti, ki ne temeljijo na shemi certificiranja ali jih niso vzpostavili javni organi, prepovedati z vključitvijo takih praks na seznam v Prilogi I k Direktivi 2005/29/ES. Pred prikazom znaka trajnostnosti bi moral trgovec zagotoviti, da v skladu z javno dostopnimi pogoji sheme certificiranja izpolnjuje minimalne pogoje preglednosti in verodostojnosti, vključno z obstojem objektivnega spremljanja skladnosti z zahtevami sheme. Tako spremljanje bi morala izvajati tretja oseba, katere pristojnost in neodvisnost od lastnika sheme in trgovca sta zagotovljeni na podlagi mednarodnih standardov, standardov Unije ali nacionalnih standardov in postopkov, na primer z dokazovanjem skladnosti z ustreznimi mednarodnimi standardi, kot je ISO 17065 „Ugotavljanje skladnosti – Zahteve za organe, ki certificirajo proizvode, procese in storitve“, ali z mehanizmi iz Uredbe (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (4). Prikazovanje znakov trajnostnosti brez sheme certificiranja ostaja mogoče, kadar take znake vzpostavi javni organ ali kadar so dodatne oblike navajanja in prikazovanja hrane uporabljene v skladu s členom 35 Uredbe (EU) št. 1169/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (5).

Primeri znakov trajnostnosti, ki jih določijo javni organi, so logotipi, podeljeni v skladu z zahtevami iz uredb (ES) št. 1221/2009 (6) ali (ES) št. 66/2010 (7) Evropskega parlamenta in Sveta. Nekatere certifikacijske znamke, kakor so opredeljene v členu 27 Direktive (EU) 2015/2436 Evropskega parlamenta in Sveta (8), lahko delujejo tudi kot znaki trajnostnosti, če promovirajo izdelek, proces ali poslovanje, na primer s sklicevanjem na njegove okoljske ali družbene značilnosti ali oboje. Trgovec bi smel take certifikacijske znamke prikazati le, če so jih vzpostavili javni organi ali če temeljijo na shemi certificiranja. To pravilo dopolnjuje Prilogo I, točka 4, Direktive 2005/29/ES, ki prepoveduje trditi, da je javni ali zasebni organ potrdil, odobril ali dovolil trgovca, poslovno prakso ali izdelek, čeprav to ni res, ali to zatrjevati brez izpolnjevanja pogojev potrditve, odobritve ali dovoljenja. Prostovoljni tržni standardi in prostovoljni javni standardi za zelene in trajnostne obveznice niso namenjeni primarno malim vlagateljem in zanje velja posebna zakonodaja. Zato se ti standardi ne bi smeli šteti za znake trajnostnosti na podlagi te direktive. Pomembno je, da javni organi v največji možni meri in v skladu s pravom Unije spodbujajo ukrepe za lažji dostop malih in srednjih podjetij do znakov trajnostnosti.

(8)

V primerih, ko prikazovanje znaka trajnostnosti vključuje tržno komunikacijo, ki namiguje na ali ustvarja vtis, da ima izdelek pozitiven vpliv na okolje, da nima vpliva na okolje ali da je manj škodljiv za okolje kot konkurenčni izdelki, bi bilo treba tak znak trajnostnosti prav tako šteti za okoljsko trditev.

(9)

Prilogo I k Direktivi 2005/29/ES bi bilo treba prav tako spremeniti, da bi prepovedovala splošne okoljske trditve brez priznane odlične okoljske uspešnosti, ki je pomembna za trditev. Primeri splošnih okoljskih trditev vključujejo „okolju prijazen“, „ekološko prijazen“, „zeleno“, „prijatelj narave“, „ekološki“, „okoljsko korekten“, „podnebju prijazen“, „nežen do okolja“, „ogljično prijazen“, „energijsko učinkovit“, „biorazgradljiv“, „na biološki osnovi“ ali podobne izjave, ki namigujejo na odlično okoljsko uspešnost ali ustvarjajo vtis o njej. Take splošne trditve bi bilo treba prepovedati, kadar ni mogoče dokazati priznane odlične okoljske uspešnosti. Kadar je okoljska trditev utemeljena z jasnimi in vidnimi besedami na istem mediju, na primer v isti reklami, na embalaži izdelka ali na spletnem prodajnem vmesniku, se ne šteje, da je okoljska trditev splošna okoljska trditev. Na primer „podnebju prijazno pakiranje“ bi bila splošna trditev, trditev, da je „100 % energije, uporabljene za proizvodnjo tega pakiranja, iz obnovljivih virov“, pa bi bila posebna trditev, ki ne bi spadala v okvir te prepovedi brez poseganja v druge določbe Direktive 2005/29/ES, ki še vedno veljajo za te posebne trditve. Poleg tega bi lahko trditev v pisni ali ustni obliki v kombinaciji z implicitnimi trditvami, kot so barve ali slike, pomenila splošno okoljsko trditev.

(10)

Priznano odlično okoljsko uspešnost je mogoče dokazati s skladnostjo z Uredbo (ES) št. 66/2010 ali uradno priznanimi shemami podeljevanja znaka za okolje v državah članicah EN ISO 14024 ali z ustrezanjem najvišji okoljski uspešnosti za določeno okoljsko značilnost v skladu z drugo veljavno zakonodajo Unije, kot je razred A v skladu z Uredbo (EU) 2017/1369 Evropskega parlamenta in Sveta (9). Zadevna priznana odlična okoljska uspešnost bi morala biti pomembna za celotno trditev. Na primer, splošno okoljsko trditev, kot je „energijsko učinkovit“, bi bilo mogoče navesti na podlagi priznane odlične okoljske uspešnosti v skladu z Uredbo (EU) 2017/1369. Nasprotno pa splošne okoljske trditve, kot je „biorazgradljiv“, ni mogoče navesti na podlagi priznane odlične okoljske uspešnosti v skladu z Uredbo (ES) št. 66/2010, če ni nobenih zahtev za biorazgradljivost v specifičnih merilih za podeljevanje znaka EU za okolje v zvezi z zadevnim izdelkom. Podobno trgovec ne bi smel navajati splošne trditve, kot je „ozaveščeno“, „trajnostno“ ali „odgovorno“, ki bi temeljila izključno na priznani odlični okoljski uspešnosti, saj se take trditve poleg okoljskih značilnosti nanašajo tudi na druge značilnosti, kot so družbene značilnosti.

(11)

Naslednja zavajajoča poslovna praksa, ki bi jo bilo treba prepovedati v vsakem primeru in zato dodati na seznam v Prilogi I k Direktivi 2005/29/ES, je navajanje okoljske trditve o celotnem izdelku ali celotnem poslovanju trgovca, kadar se trditev dejansko nanaša le na določen vidik izdelka ali na določeno, nereprezentativno dejavnost poslovanja trgovca. Ta prepoved bi se na primer uporabljala, če se izdelek trži kot „izdelan iz recikliranih materialov“, kar vzbuja vtis, da je celoten izdelek izdelan iz recikliranega materiala, v resnici pa je iz recikliranega materiala izdelana le embalaža, ali kadar trgovec daje vtis, da uporablja samo obnovljive vire energije, medtem ko dejansko v več obratih svojega podjetja še vedno uporablja fosilna goriva. Prepoved torej trgovcu ne bi smela preprečevati uveljavljanja okoljskih trditev o njegovem celotnem poslovanju, če so te trditve točne in preverljive ter ne pretiravajo glede okoljskih koristi, kot bi bilo v drugem navedenem primeru, če bi trgovec poročal o zmanjšanju uporabe fosilnih goriv za svoje poslovanje v celoti.

(12)

Posebej pomembno je prepovedati navajanje trditev, ki temeljijo na izravnavi emisij toplogrednih plinov, da ima izdelek, bodisi blago bodisi storitev, nevtralen, zmanjšan ali pozitiven vpliv na okolje v smislu emisij toplogrednih plinov. Take trditve bi morale biti prepovedane v vseh okoliščinah in dodane na seznam v Prilogi I k Direktivi 2005/29/ES, saj potrošnike zavajajo s tem, da verjamejo, da se take trditve nanašajo na sam izdelek ali na dobavo in proizvodnjo navedenega izdelka, ali ker potrošnikom dajejo napačen vtis, da poraba tega izdelka nima vpliva na okolje. Primeri takih trditev so „podnebno nevtralen“, „certificirano ogljično nevtralen“, „ogljično pozitiven“, „podnebno nevtralen“, „podnebno izravnan“, „zmanjšan podnebni vpliv“ in „zmanjšan ogljični odtis“. Take trditve bi se lahko dovolile le, če temeljijo na dejanskem vplivu življenjskega cikla zadevnega izdelka, ne pa na izravnavi emisij toplogrednih plinov zunaj vrednostne verige izdelka, saj prvo in drugo ni enakovredno. Taka prepoved podjetjem ne bi smela preprečevati oglaševanja njihovih naložb v okoljske pobude, vključno s projekti dobropisov za ogljik, če te informacije zagotavljajo na način, ki ni zavajajoč in izpolnjuje zahteve iz prava Unije.

(13)

Dodatne zahteve glede okoljskih trditev bo treba določiti v posebnih zakonodajnih aktih Unije. Te nove zahteve bodo prispevale k cilju sporočila Komisije z dne 11. decembra 2019 o evropskem zelenem dogovoru, da se z zanesljivimi, primerljivimi in preverljivimi informacijami kupcem omogoči sprejemanje bolj trajnostnih odločitev in zmanjša tveganje zelenega zavajanja.

(14)

Trženje blaga v državah članicah kot enakega, kadar ima v resnici bistveno drugačno sestavo ali bistveno drugačne značilnosti, bi lahko zavajalo potrošnike in povzročilo, da sprejmejo odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejeli. Take tržne prakse so izrecno obravnavane v členu 6(2), točka (c), Direktive 2005/29/ES, uvedenem z Direktivo (EU) 2019/2161 Evropskega parlamenta in Sveta (10), ki jo morajo države članice uporabljati od 28. maja 2022. Komisija bo leta 2024 ocenila uporabo Direktive (EU) 2019/2161, vključno s členom 6(2), točka (c), Direktive 2005/29/ES, in ugotovila, ali bi se morale za te prakse uporabljati strožje zahteve, vključno s prepovedjo v Prilogi I, ter o tem pripravila poročilo. Nove določbe proti praksam zelenega zavajanja v tej direktivi bi se morale uporabljati tudi za prakse, ko se različice istega izdelka v različnih državah članicah kljub pomembnim razlikam iz člena 6(2), točka (c), Direktive 2005/29/ES tržijo kot identične.

(15)

Predstavitev zahtev, ki jih uvaja pravo za vse izdelke v zadevni kategoriji izdelkov na trgu Unije, vključno z uvoženimi izdelki, kot posebnost ponudbe trgovca, bi bilo treba v vseh primerih prepovedati in jo dodati na seznam v Prilogi I k Direktivi 2005/29/ES. Ta prepoved bi se morala na primer uporabljati, kadar trgovec oglašuje, da določen izdelek ne vsebuje določene kemične snovi, kadar pravo to snov že prepoveduje za vse izdelke v zadevni kategoriji izdelkov v Uniji. Nasprotno pa prepoved ne bi smela zajemati poslovnih praks, ki promovirajo skladnost trgovcev ali izdelkov s pravnimi zahtevami, ki veljajo le za nekatere izdelke, ne pa za druge konkurenčne izdelke iste kategorije na trgu Unije, kot so izdelki s poreklom zunaj Unije. Lahko bi se zgodilo, da morajo nekateri izdelki na trgu izpolnjevati nekatere pravne zahteve, drugim izdelkom iz iste kategorije izdelkov pa ne bi bilo treba izpolnjevati teh zahtev. Na primer, v zvezi z ribjimi izdelki, proizvedenimi trajnostno v skladu s pravom Unije, bi bilo dovoljeno promovirati značilnosti trajnostnosti teh izdelkov, ki so skladni s pravnimi zahtevami Unije, če ribjim izdelkom, ki izvirajo iz tretjih držav, ponujenim na trgu Unije, ni treba izpolnjevati teh pravnih zahtev Unije.

(16)

Da bi izboljšali blaginjo potrošnikov, bi morale spremembe Direktive 2005/29/ES obravnavati tudi več praks, povezanih z zgodnjo zastarelostjo, vključno s praksami načrtovane zgodnje zastarelosti, ki se razumejo kot poslovna politika, ki vključuje namerno načrtovanje ali oblikovanje izdelka z omejeno življenjsko dobo, tako da prezgodaj postane zastarel ali nedelujoč po določenem obdobju ali po vnaprej določeni intenzivnosti uporabe. Potrošnikom nakup izdelkov, za katere pričakujejo, da bodo delovali dlje, kot v resnici delujejo, povzroča škodo. Poleg tega imajo prakse zgodnje zastarelosti na splošno negativen vpliv na okolje v obliki večje količine odpadkov ter večje porabe energije in materialov. Zato bi se z obravnavo informacij o praksah zgodnje zastarelosti verjetno tudi zmanjšala količina odpadkov, kar bo prispevalo k bolj trajnostni potrošnji.

(17)

Na podlagi Priloge I Direktive 2005/29/ES bi bilo treba tudi prepovedati, da se potrošnikom prikriva dejstvo, da bo posodobitev programske opreme negativno vplivala na delovanje blaga z digitalnimi elementi ali na uporabo digitalnih vsebin ali digitalnih storitev. Na splošno se od trgovcev, odgovornih za razvoj posodobitev programske opreme, pričakuje, da bodo imeli take informacije, v drugih primerih pa se lahko zanesejo na zanesljive informacije, ki jih zagotovijo na primer razvijalci programske opreme, dobavitelji ali pristojni nacionalni organi. Na primer, ko trgovec potrošnika pozove k posodobitvi operacijskega sistema pametnega telefona, mu ne bi smel prikrivati, da bodo take posodobitve negativno vplivale na delovanje katere koli funkcije pametnega telefona, kot je baterija, delovanje nekaterih aplikacij ali povzročile splošno upočasnitev pametnega telefona. Prepoved bi morala veljati za vse posodobitve, vključno z varnostnimi posodobitvami in posodobitvami funkcionalnosti. Za posodobitve, vključno z varnostnimi posodobitvami, ki so potrebne za ohranjanje skladnosti blaga, digitalnih vsebin in digitalnih storitev, bi se morala uporabljati tudi člen 8 Direktive (EU) 2019/770 Evropskega parlamenta in Sveta (11) in člen 7 Direktive (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta (12). To ne posega v člen 19 Direktive (EU) 2019/770.

(18)

Posodobitve programske opreme, ki so varnostne posodobitve, so potrebne za varno uporabo izdelka, medtem ko posodobitve, povezane z izboljšanjem funkcionalnosti, niso. Zato bi morala Direktiva 2005/29/ES prepovedati prikaz posodobitve programske opreme, kot potrebne za ohranjanje skladnosti izdelka, kadar ta posodobitev le izboljšuje funkcionalnost.

(19)

Tržne komunikacije za blago, ki vsebujejo značilnost, uvedeno za omejitev njegove trajnosti, so poslovna praksa, ki škoduje potrošnikom in okolju, saj spodbujajo prodajo takega blaga, kar povzroča višje stroške za potrošnike in nepotrebno uporabo virov, nastajanje odpadkov in emisije toplogrednih plinov. Zato bi bilo treba take tržne komunikacije prepovedati, kadar so informacije o značilnosti in njenih učinkih na trajnost blaga na voljo trgovcu. Primer takih značilnosti bi lahko bila programska oprema, ki zaustavi ali poslabša funkcionalnost blaga po določenem času, ali del strojne opreme, ki je zasnovan tako, da se po določenem času pokvari. Lahko gre tudi za napako v zasnovi ali proizvodnji, ki, čeprav ni bila uvedena kot značilnost v ta namen, povzroči prezgodnjo okvaro blaga, če ni odpravljena, ko so informacije o obstoju in učinku te značilnosti enkrat na voljo trgovcu. Tržne komunikacije v smislu te prepovedi vključujejo sporočila, namenjena neposredni ali posredni promociji blaga. Proizvodnja blaga in omogočanje njegove dostopnosti na trgu nista tržni komunikaciji. Ta prepoved bi morala biti namenjena predvsem trgovcem, ki so tudi proizvajalci blaga, saj so oni tisti, ki določajo trajnost blaga. Zato bi se moralo na splošno, kadar je za blago ugotovljeno, da vsebuje značilnost, ki omejuje njegovo trajnost, od proizvajalca tega blaga pričakovati, da se zaveda te značilnosti in njenega učinka na trajnost blaga.

Kljub temu bi se morala ta prepoved nanašati na trgovce, ki niso proizvajalci blaga, kot so prodajalci, kadar so jim na voljo zanesljive informacije o značilnosti in njenih učinkih na trajnost, kot je izjava pristojnega nacionalnega organa ali informacije, ki jih zagotovi proizvajalec. Zato bi morala prepoved veljati takoj, ko so take informacije na voljo trgovcu, ne glede na to, ali je trgovec dejansko seznanjen s temi informacijami ali ne, na primer zato, ker jih ne upošteva. Dokazovanje, da je namen značilnosti spodbuditi zamenjavo zadevnega blaga, ne bi smelo biti potrebno, da bi taka poslovna praksa veljala za nepošteno, temveč bi zadostovalo dokazati, da je bila značilnost uvedena za omejitev trajnosti blaga. Ta prepoved dopolnjuje jamčevalne zahtevke, ki jih imajo potrošniki na voljo, v primeru neskladnosti na podlagi Direktive (EU) 2019/771, in ne posega vanje. Uporabo značilnosti, ki omejujejo trajnost blaga, bi bilo treba razlikovati od proizvodnih praks uporabe materialov ali postopkov na splošno slabše kakovosti, zaradi česar ima blago omejeno trajnost. Neskladnost blaga zaradi uporabe materialov ali postopkov slabše kakovosti bi morala še naprej urejati pravila o skladnosti blaga, določena v Direktivi (EU) 2019/771.

(20)

Še ena praksa, ki bi jo bilo treba prepovedati na podlagi Priloge I k Direktivi 2005/29/ES, je praksa lažnega navajanja, da ima blago določeno trajnost z vidika trajanja ali intenzivnosti rabe pri običajnih pogojih uporabe. Tak primer bi bil na primer, če bi trgovec potrošnike obvestil, da naj bi pralni stroj pri običajni pričakovani uporabi v skladu z navodili opravil določeno število ciklov pranja, med dejansko uporabo pralnega stroja pod predpisanimi pogoji pa bi se izkazalo, da to ne drži. Take trditve večinoma navajajo proizvajalci, saj so oni tisti, ki določajo trajnost blaga. Zato se na splošno od trgovcev, ki so tudi proizvajalci blaga, pričakuje, da so seznanjeni z lažnimi trditvami o trajnosti blaga, medtem ko bi se morali drugi trgovci, kot so prodajalci, zanašati na zanesljive informacije, ki so jim na voljo, na primer na podlagi izjave pristojnega nacionalnega organa ali informacij, ki jih zagotovi proizvajalec. Neskladnost blaga zaradi občasnih napak pri proizvodnji blaga bi morala še naprej urejati pravila o skladnosti blaga, določena v Direktivi (EU) 2019/771.

(21)

Podobno bi bilo treba spremeniti Prilogo I k Direktivi 2005/29/ES, da bi se prepovedala predstavitev izdelka kot popravljivega, čeprav popravilo v resnici ni mogoče.

(22)

Prepoved navedenih praks v zvezi s trajnostjo in popravljivostjo v Direktivi 2005/29/ES bi organom držav članic za varstvo potrošnikov zagotovila dodatno orodje za izvrševanje za boljšo zaščito interesov potrošnikov v primerih, ko trgovci ne izpolnjujejo zahtev glede trajnosti in popravljivosti blaga na podlagi prava Unije za določene izdelke.

(23)

Naslednja praksa, povezana z zgodnjo zastarelostjo, ki bi jo bilo treba prepovedati in dodati na seznam v Prilogi I k Direktivi 2005/29/ES, je napeljevanje potrošnika, da zamenja ali obnovi potrošni material izdelka prej, kot bi to bilo potrebno iz tehničnih razlogov. Take prakse potrošnika zavedejo v prepričanje, da blago ne bo več delovalo, če ne zamenjajo potrošnega materiala, in ga tako spodbujajo k nakupu več potrošnega materiala, kot je potrebno. Na primer, prepovedati bi bilo treba prakso pozivanja potrošnika, prek nastavitev tiskalnika, naj zamenja kartuše tiskalnika, še preden se te dejansko izpraznijo, da bi se potrošnika spodbudilo k nakupu dodatnih kartuš.

(24)

Prilogo I k Direktivi 2005/29/ES bi bilo treba spremeniti tudi tako, da bo prepovedovala, da se potrošniku prikrivajo informacije o poslabšanju funkcionalnosti blaga, če se uporabljajo potrošni material, rezervni deli ali dodatki, ki jih ne zagotavlja izvirni proizvajalec. Če je na primer tiskalnik zasnovan tako, da se pri uporabi kartuš, ki jih ne zagotavlja izvirni proizvajalec tiskalnika, omejuje njihova funkcionalnost, te informacije ne bi smele biti skrite za potrošnika, saj bi lahko ta praksa potrošnika zavedla v nakup alternativne kartuše, ki je za zadevni tiskalnik ni mogoče uporabiti, s čimer nastanejo nepotrebni tokovi odpadkov ali dodatni stroški za potrošnika. Podobno, če je pametna naprava zasnovana tako, da se ob uporabi polnilnikov ali rezervnih delov, ki jih ne zagotavlja izvirni proizvajalec, omeji njihova funkcionalnost, te informacije potrošniku ob nakupu ne bi smele biti skrite. Prav tako bi bilo treba prepovedati zavajanje potrošnika v prepričanje, da bo uporaba potrošnega materiala, rezervnih delov ali dodatkov, ki jih ne dobavlja izvirni proizvajalec, ogrozila funkcionalnost blaga, kadar to ne drži. Na splošno se od trgovcev, ki so tudi proizvajalci blaga, pričakuje, da imajo te informacije, medtem ko bi se morali drugi trgovci, kot so prodajalci, zanašati na zanesljive informacije, ki so jim na voljo, na primer na podlagi izjave pristojnega nacionalnega organa ali informacij, ki jih zagotovi proizvajalec.

(25)

Da bi lahko potrošniki sprejemali bolje informirane odločitve ter da bi se spodbujalo povpraševanje po bolj trajnem blagu in njegova ponudba, bi bilo treba pred sklenitvijo pogodbe zagotoviti posebne informacije o trajnosti in popravljivosti za vse vrste blaga. Poleg tega, kar zadeva blago z digitalnimi elementi, digitalno vsebino in digitalnimi storitvami, bi morali biti potrošniki obveščeni o obdobju, v katerem so brezplačne posodobitve programske opreme na voljo. Zato bi bilo treba Direktivo 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (13) spremeniti, tako da bi se potrošnikom zagotovile predpogodbene informacije o trajnosti, popravljivosti in razpoložljivosti posodobitev. Potrošnikom bi bilo treba informacije zagotoviti na jasen in razumljiv način ter v skladu z zahtevami glede dostopnosti iz Direktive (EU) 2019/882 Evropskega parlamenta in Sveta (14). Obveznost zagotavljanja teh informacij potrošnikom dopolnjuje pravice potrošnikov iz direktiv (EU) 2019/770 in (EU) 2019/771 ter nanje ne vpliva.

(26)

Dober pokazatelj trajnosti blaga je proizvajalčeva tržna garancija trajnosti v smislu člena 17 Direktive (EU) 2019/771. Proizvajalčeva tržna garancija trajnosti je zaveza proizvajalca do potrošnika glede trajnosti blaga. Natančneje, je zaveza, da bo blago ohranilo potrebne funkcije in delovanje pri običajni uporabi. Da bi potrošnike obvestili o tem, da je za določeno blago ponujena garancija trajnosti, bi bilo treba te informacije potrošniku zagotoviti z uporabo usklajene oznake. Kadar da proizvajalec informacije na voljo trgovcu, bi bilo treba od trgovcev, ki prodajajo blago, zahtevati, da potrošnike obvestijo o obstoju in trajanju tržne garancije trajnosti, ki jo proizvajalec ponuja brez dodatnih stroškov, ki zajema celotno blago in velja več kot dve leti,. Od trgovca se ne bi smelo zahtevati, da mora aktivno iskati take informacije pri proizvajalcu, na primer z iskanjem na spletiščih, namenjenih izdelku. Da ne bi povzročili zmede pri potrošnikih med tržno garancijo trajnosti in zakonskim jamstvom o skladnosti, bi bilo treba potrošnike na usklajeni oznaki opozoriti, da lahko koristijo tudi zakonsko jamstvo o skladnosti.

(27)

Nedavna poročila so pokazala, da se potrošniki pogosto ne zavedajo svojih zakonskih pravic na podlagi Direktive (EU) 2019/771. Zato bi bilo treba v usklajenem obvestilu potrošnike opozoriti na obstoj in glavne elemente zakonskega jamstva o skladnosti, vključno z njegovim minimalnim trajanjem dveh let, in splošno sklicevanje na možnost, da je lahko trajanje zakonskega jamstva o skladnosti na podlagi nacionalnega prava daljše. To bo preprečilo morebitno zamenjavo z informacijami o tržni garanciji trajnosti.

(28)

Usklajena oznaka bi morala biti prikazana na vidnem mestu in se uporabljati tako, da bi lahko potrošniki enostavno prepoznali, katero blago ima korist od tržne garancije trajnosti, ki jo proizvajalec ponuja brez dodatnih stroškov, ki zajema celotno blago in velja več kot dve leti, na primer tako, da se znak namesti neposredno na embalažo določenega blaga, da se znak nahaja na vidnem mestu na polici, kjer je blago, zajeto s tako garancijo, ali da se nahaja neposredno ob sliki blaga v primeru spletne prodaje. Proizvajalci, ki ponujajo take tržne garancije trajnosti, lahko usklajeno oznako sami namestijo neposredno na določeno blago ali njegovo embalažo, da bi izkoristili tržno prednost. Trgovci bi morali zagotoviti, da je usklajena oznaka jasno vidna. Medtem bi moralo usklajeno obvestilo potrošnike na splošno opozoriti na zakonsko jamstvo o skladnosti, ki se uporablja za vse blago v skladu z Direktivo (EU) 2019/771. Usklajeno obvestilo bi moralo biti prikazano na vidnem mestu, na primer kot plakat, ki pritegne pozornost, na steni trgovine, poleg blagajne ali, v primeru spletne prodaje, kot splošno opozorilo na spletnem mestu trgovca, ki prodaja blago.

(29)

Na Komisijo bi bilo treba prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z obliko in vsebino usklajene oznake in usklajenega obvestila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (15).

(30)

Zaradi minimalnega dveletnega trajanja zakonskega jamstva o skladnosti, kot je določeno v Direktivi (EU) 2019/771, in dejstva, da se veliko okvar izdelka zgodi po tem obdobju, bi morala obveznost trgovca glede obveščanja potrošnikov o obstoju in trajanju proizvajalčeve tržne garancije trajnosti z uporabo usklajene oznake veljati le za tržne garancije trajnosti, ki se ponujajo za obdobje, daljše od dveh let. Poleg tega bi morala usklajena oznaka potrošnike opomniti na obstoj zakonskega jamstva o skladnosti.

(31)

Da bi se potrošnikom olajšalo sprejemanje informiranih odločitev o poslu, kadar pred sklenitvijo pogodbe primerjajo blago, bi morali trgovci potrošnike obvestiti o obstoju in trajanju proizvajalčeve tržne garancije trajnosti za celotno blago in ne le za določene sestavne dele blaga.

(32)

Proizvajalec in prodajalec bi morala imeti možnost, da ponudita druge vrste tržnih garancij in poprodajne storitve. Vendar informacije za potrošnika o drugih tržnih garancijah ali storitvah potrošnika ne bi smele zmesti glede obstoja in trajanja tržne garancije trajnosti, ki jo proizvajalec ponuja brez dodatnih stroškov, ki zajema celotno blago in velja več kot dve leti in za katero se uporablja usklajena oznaka.

(33)

Da bi potrošniki lahko sprejemali bolje informirane odločitve ter za spodbujanje konkurence med proizvajalci v zvezi s trajnostjo blaga z digitalnimi elementi, bi morali trgovci, ki prodajajo tako blago, potrošnike obvestiti o minimalnem obdobju, izraženem kot časovno obdobje ali z navedbo datuma, v katerem se proizvajalec zavezuje, da bo za tako blago zagotavljal posodobitve programske opreme. Podobno bi morali trgovci, ki ponujajo digitalno vsebino in digitalne storitve, potrošnike obvestiti o minimalnem obdobju, v katerem se ponudnik digitalne vsebine ali digitalne storitve zaveže, da bo zagotavljal posodobitve programske opreme, vključno z varnostnimi posodobitvami, potrebnimi za ohranjanje skladnosti digitalne vsebine in digitalnih storitev. Ta obveznost bi morala zagotoviti, da potrošniki prejmejo te informacije na preprost in jasen način, ki jim omogoča primerjavo različnih minimalnih obdobij. To ne posega v obveznosti iz prava Unije, zlasti direktiv (EU) 2019/770 in (EU) 2019/771, ter kadar je to primerno prava Unije za določene izdelke. Informacije o posodobitvah programske opreme bi bilo treba zagotoviti na način, ki ni zavajajoč na podlagi Direktive 2005/29/ES. Trgovec bi moral biti dolžan zagotoviti te informacije le, kadar je proizvajalec ali ponudnik dal na voljo take informacije.

(34)

Na podlagi člena 5(1), točka (e), in člena 6(1), točka (m), Direktive 2011/83/EU morajo trgovci, preden se potrošniki zavežejo s pogodbo, potrošnikom zagotoviti informacije o obstoju in pogojih poprodajnih storitev, vključno s storitvami popravila, kadar se take storitve zagotavljajo. Nadalje, da bi se potrošnikom omogočila sprejemanje informiranih odločitev o poslu in izbira blaga, ki ga je mogoče lažje popraviti, bi morali trgovci, kadar je to primerno, zagotoviti, preden se potrošniki zavežejo s pogodbo, lestvico popravljivosti za blago, kot jo zagotavlja proizvajalec in kot je določena na nivoju Unije.

(35)

Trgovci bi morali, da se zagotovi, da so potrošniki dobro obveščeni o popravljivosti blaga, ki ga kupijo, kadar lestvica popravljivosti ni vzpostavljena na nivoju Unije, zagotoviti druge ustrezne informacije o popravilu, ki jih da na razpolago proizvajalec, kot so informacije o razpoložljivosti, ocenjenih stroških in postopku naročanja rezervnih delov, ki so potrebni za ohranjanje skladnosti blaga, razpoložljivosti navodil za popravilo in vzdrževanje ter o omejitvah glede popravila.

(36)

Trgovci bi morali potrošnikom zagotoviti usklajeno oznako, informacije o minimalnem obdobju za posodobitve ter informacije o popravilu, ki niso v lestvici popravljivosti, kadar proizvajalec ali ponudnik digitalne vsebine ali digitalne storitve, če ni hkrati tudi trgovec, zadevne informacije da na voljo. Zlasti bi moral trgovec v zvezi z blagom potrošnikom posredovati informacije, ki mu jih je zagotovil proizvajalec ali ki jih je kako drugače nameraval dati na voljo potrošniku pred sklenitvijo pogodbe, in sicer tako, da jih navede na samem izdelku, embalaži ali etiketah in oznakah, ki bi jih potrošnik običajno prebral pred sklenitvijo pogodbe. Od trgovca se ne bi smelo zahtevati, da mora aktivno iskati take informacije pri proizvajalcu, na primer z iskanjem na spletiščih, namenjenih izdelku. Hkrati bi bilo v interesu proizvajalcev, da proaktivno zagotavljajo take informacije, da bi izkoristili tržno prednost.

(37)

Trgovci bi morali potrošnike, kadar je to primerno, obvestiti o razpoložljivosti okolju prijaznih možnosti dostave, kot so dostava blaga s tovornim kolesom ali električnim dostavnim vozilom oziroma možnost združevanja pošiljk.

(38)

Če pogodba, sklenjena na daljavo, ki naj bi bila sklenjena z uporabo elektronskih sredstev, potrošnika zavezuje k plačilu, bi moral trgovec potrošnika jasno in v vidni obliki seznaniti z usklajeno oznako, kadar je zagotovljena, in sicer neposredno, preden potrošnik odda svoje naročilo, da zagotovi, da potrošnik upošteva te informacije.

(39)

Direktivi 2005/29/ES in 2011/83/EU bi morali še naprej delovati kot „varnostna mreža“, ki zagotavlja, da se ohranja visoka raven varstva potrošnikov v vseh sektorjih z dopolnjevanjem prava Unije za določene sektorje in izdelke, ki prevlada v primeru navzkrižja.

(40)

Ker ciljev te direktive, in sicer da se potrošnikom omogoči sprejemanje bolje informiranih odločitev o poslu za spodbujanje trajnostne potrošnje, da se odpravijo prakse, ki škodijo trajnostnemu gospodarstvu in potrošnikom onemogočajo sprejemanje trajnostnih potrošniških odločitev, ter da se zagotovi boljša in dosledna uporaba pravnega okvira Unije za potrošnike, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi vseevropskega obsega težave lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(41)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (16) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(42)

Za lažjo pravilno uporabo te direktive je pomembno, da Komisija posodablja smernice za direktivi 2005/29/ES in 2011/83/EU, da se upošteva vsebina te direktive –

(1)

v členu 2 se prvi odstavek spremeni:

(2)

člen 6 se spremeni:

(3)

v členu 7 se doda naslednji odstavek:

(4)

Priloga I se spremeni v skladu s Prilogo k tej direktivi.

(1)

v člen 2 se vstavijo naslednje točke:

(2)

v členu 5 se odstavek 1 spremeni:

(3)

v členu 6 se odstavek 1 spremeni:

(4)

v členu 8(2) se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:

(5)

v Poglavje V se vstavi naslednji člen:

(6)

vstavi se naslednji člen:

(*4)  Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).“."