(1)

Svet je 10. novembra 2020 sprejel sklepe o politiki intelektualne lastnine, v katerih izraža svojo pripravljenost, da razmisli o uvedbi sistema za posebno zaščito geografskih označb nekmetijskih izdelkov na podlagi temeljite ocene učinka njegovih morebitnih stroškov in koristi.

(2)

Komisija se je v svojem sporočilu z dne 25. novembra 2020 z naslovom „Čim boljše izkoriščanje inovacijskega potenciala EU – Akcijski načrt za pravice intelektualne lastnine v podporo okrevanju in odpornosti EU“ zavezala, da bo na podlagi ocene učinka preučila, ali naj predlaga sistem Unije za zaščito geografskih označb nekmetijskih izdelkov.

(3)

Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 11. novembra 2021 o akcijskem načrtu za pravice intelektualne lastnine v podporo okrevanju in odpornosti EU poudaril dejstvo, da je priznavanje geografskih označb nekmetijskih izdelkov pomembno za prednostne naloge programov Unije, ki se trenutno razvijajo, in poudaril svojo podporo pobudi Komisije, da na podlagi temeljite ocene učinka vzpostavi učinkovito in pregledno zaščito geografskih označb za nekmetijske izdelke na ravni Unije z namenom uskladitve tudi z Ženevskim aktom Lizbonskega sporazuma o označbah porekla in geografskih označbah (4) (v nadaljnjem besedilu: Ženevski akt), ki določa možnost zaščite geografskih označb kmetijskih in nekmetijskih izdelkov.

(4)

Da bi Unija lahko v celoti izvrševala svojo izključno pristojnost na področju skupne trgovinske politike in ob doslednem spoštovanju svojih zavez na podlagi Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine (v nadaljnjem besedilu: Sporazum o TRIPS) Svetovne trgovinske organizacije (STO), je 26. novembra 2019 v skladu s Sklepom Sveta (EU) 2019/1754 (5) pristopila k Ženevskemu aktu, ki ga upravlja Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO). Na podlagi Ženevskega akta je mogoče geografske označbe zaščititi ne glede na naravo blaga, za katerega se uporabljajo, zato vključuje obrtne in industrijske izdelke. Da bi Unija v celoti izpolnila te mednarodne obveznosti, je zagotavljanje enotnega priznavanja in zaščite geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov po vsej Uniji zanjo torej prednostna naloga.

(5)

Na ravni Unije že vrsto let obstaja zaščita geografskih označb vin (6) in žganih pijač (7) ter kmetijskih proizvodov in živil, vključno z aromatiziranimi vini (8). Primerno je na ravni Unije zaščititi geografske označbe izdelkov zunaj področja uporabe obstoječega prava Unije in hkrati približevati ureditve. Ta zaščita bi morala vključevati široko paleto obrtnih in industrijskih izdelkov, kot so naravni kamni, leseni izdelki, nakit, tekstil, čipke, jedilni pribor, steklo, porcelan ter kože z dlako in brez nje. Uvedba takega sistema za zaščito geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov bi koristila potrošnikom, saj bi izboljšala ozaveščenost o pristnosti izdelkov. Pozitivno bi vplivala tudi na mikro-, mala in srednja podjetja s krepitvijo konkurenčnosti ter na splošno pozitivno vplivala na zaposlovanje, razvoj in turizem v podeželskih in manj razvitih regijah. Poleg tega bi tak sistem tudi olajšal dostop do trgov tretjih držav prek trgovinskih sporazumov z Unijo in v celoti uresničil potencial geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov.

(6)

Več držav članic ima nacionalne sisteme za zaščito geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov. Ti sistemi se razlikujejo glede obsega varstva, upravljanja in pristojbin ter ne nudijo zaščite zunaj nacionalnega ozemlja. Druge države članice nimajo zaščite geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov na nacionalni ravni. To razdrobljeno in zapleteno okolje različnih sistemov zaščite na ravni držav članic lahko povzroči višje stroške in pravno negotovost za proizvajalce ter odvrača od naložb v tradicionalne obrti v Uniji. Obstoj sistema harmonizirane zaščite na ravni Unije je bistven za vzpostavitev pravne varnosti, ki je potrebna za vse deležnike, ter za preprečevanje kršitev pravic intelektualne lastnine v zvezi z obrtnimi in industrijskimi izdelki, kar Uniji omogoča, da bolje zaščiti svoje interese, tudi na mednarodni ravni.

(7)

Izdelava izdelkov, ki so močno povezani z določenim geografskim območjem je pogosto odvisna od lokalnega znanja in izkušenj ter pogosto temelji na uporabi lokalnih proizvodnih metod, ki so zakoreninjene v kulturni in družbeni dediščini domače regije zadevnih izdelkov. Učinkovito varstvo intelektualne lastnine lahko prispeva k večji donosnosti in privlačnosti tradicionalnih obrtnih poklicev. Priznana je posebna zaščita geografskih označb, da se na ta način zaščiti in razvija kulturna dediščina v sektorju kmetijstva in v sektorju obrti in industrije. Zato bi bilo treba vzpostaviti učinkovite postopke za registracijo geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov na ravni Unije, ki upoštevajo lokalne in regionalne posebnosti. Sistem za zaščito geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov iz te uredbe bi moral zagotoviti, da se ohranja in krepi tradicija proizvodnje in trženja.

(8)

Enotno varstvo pravic intelektualne lastnine za geografske označbe po vsej Uniji lahko ustvarja spodbude za proizvodnjo kakovostnih izdelkov, prispeva k boju proti ponarejanju, zagotavlja široko razpoložljivost kakovostnih izdelkov za potrošnike ter prispeva k ustvarjanju dragocenih in trajnostnih delovnih mest, tudi v podeželskih in manj razvitih regijah, kar bi pomagalo pri odpravljanju trendov depopulacije. Zlasti zaradi potenciala takega varstva, da prispeva k ustvarjanju trajnostnih in visokokvalificiranih delovnih mest v podeželskih in manj razvitih regijah, bi si morali proizvajalci prizadevati, da se znaten delež vrednosti izdelka z geografsko označbo ustvari na opredeljenem geografskem območju. Zahteve za to, da je določeno kakovost, sloves ali drugo značilnost izdelka mogoče pripisati njegovemu geografskemu poreklu in da izdelek izvira z opredeljenega geografskega območja, kot je določeno v tej uredbi, krepijo razumevanje, da se mora znaten delež vrednosti izdelka, označenega z geografsko označbo, ustvariti na zadevnem geografskem območju. Te zahteve bi morale zagotoviti, da so do zaščite iz te uredbe upravičeni samo izdelki, ki so tesno povezani z geografskim območjem.

(9)

Zato je treba zagotoviti pošteno konkurenco za proizvajalce obrtnih in industrijskih izdelkov na notranjem trgu; zagotoviti razpoložljivost zanesljivih informacij o teh izdelkih za potrošnike; varovati in razvijati kulturno dediščino ter tradicionalno znanje in izkušnje; zagotoviti učinkovito registracijo geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov tako na ravni Unije kot na mednarodni ravni; zagotoviti učinkovit nadzor in izvrševanje v zvezi z geografskimi označbami obrtnih in industrijskih izdelkov na celotnem notranjem trgu, tudi pri elektronskem trgovanju, in vzpostaviti povezavo s sistemom mednarodne registracije in zaščite, ki temelji na Ženevskem aktu.

(10)

Naloge, ki jih ta uredba nalaga organom držav članic, Komisiji in Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino, ustanovljenem z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta (9) (v nadaljnjem besedilu: Urad), lahko obsegajo obdelavo osebnih podatkov, zlasti kadar je to potrebno za identifikacijo vložnikov v postopkih registracije, spremembe specifikacije izdelka ali izbrisa registracije, vložnikov ugovora ali upravičencev do prehodnega obdobja, odobrenega z odstopanjem od zaščite registrirane geografske označbe. Obdelava takih osebnih podatkov je zato potrebna za opravljanje naloge, ki se izvaja v javnem interesu. Pri vsaki obdelavi in objavi osebnih podatkov, prejetih v postopkih na podlagi te uredbe, na primer za namene registracije, vključno z ugovorom, spremembo specifikacije izdelka, izbrisom registracije, nadzorom in odobritvijo prehodnega obdobja, bi bilo treba spoštovati temeljne pravice, vključno s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter pravico do varstva osebnih podatkov iz členov 7 in 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina). V tem smislu Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktiva (10) 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11) nalagata določene obveznosti državam članicam, medtem ko Uredba (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (12) nalaga določene obveznosti Komisiji in Uradu. Kadar Komisija in Urad skupaj določita namene in sredstva obdelave podatkov, bi ju bilo treba šteti za skupna upravljavca.

(11)

Geografske označbe obrtnih in industrijskih izdelkov z določeno kakovostjo, slovesom ali drugimi značilnostmi, povezanimi z njihovim krajem proizvodnje, so kolektivna pravica, ki jo smejo uporabljati vsi upravičeni proizvajalci na opredeljenem geografskem območju, ki so pripravljeni upoštevati specifikacijo izdelka, v skladu s to uredbo. Proizvajalci, ki nastopajo skupaj, imajo večjo tržno moč kot posamezni proizvajalci in lahko pri upravljanju svojih geografskih označb izrabljajo sinergije. Geografske označbe proizvajalce nagrajujejo za njihova prizadevanja, da bi proizvajali raznovrstne kakovostne izdelke. Zahtevke za registracijo geografskih označb bi zato morale vlagati skupine proizvajalcev.

(12)

Na nekaterih geografskih območjih morda obstaja samo en proizvajalec, ki je pripravljen vložiti zahtevek za registracijo imena kot geografske označbe. Zato bi moral imeti tudi en sam proizvajalec možnost nastopati kot vložnik. Vendar pa enemu samemu proizvajalcu ne bi smelo biti dovoljeno, da opredeli geografsko območje s sklicevanjem na svoje zemljišče ali delavnico. Geografsko območje bi se moralo vedno nanašati na posamezen del ozemlja, ne pa na meje zasebne lastnine.

(13)

Prav tako bi moralo biti mogoče, da je vložnik tudi lokalni ali regionalni organ, ki ga imenuje država članica, ali zasebni subjekt, ki ga imenuje država članica. V takih primerih bi morali biti v zahtevku navedeni razlogi za tako imenovanje.

(14)

Poleg tega bi bilo treba lokalnemu ali regionalnemu subjektu države članice, iz katere izvira zadevna skupina proizvajalcev ali en sam proizvajalec, dovoliti, da tej skupini proizvajalcev ali enemu samemu proizvajalcu zagotavlja pomoč pri pripravi zahtevka in v prvi fazi postopka registracije. Pomoč bi lahko vključevala svetovanje ter izmenjavo dokumentov, kontaktov in informacij.

(15)

Cilj sistema za zaščito geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov iz te uredbe je potrošnikom omogočiti bolj ozaveščeno izbiro pri nakupu, pri čemer jim označevanje in oglaševanje pomagata, da pravilno prepoznajo kakovostne izdelke na trgu. Pravice intelektualne lastnine, povezane z geografskimi označbami, gospodarskim subjektom in podjetjem pomagajo ovrednotiti njihova neopredmetena sredstva. Da bi se izognili ustvarjanju nelojalne konkurence in podpirali notranji trg, bi vsak proizvajalec, vključno s proizvajalci iz tretjih držav, moral imeti možnost, da po vsej Uniji, vključno pri elektronskem trgovanju, uporablja registrirano geografsko označbo in trži izdelke, ki so označeni s tako geografsko označbo, če je zadevni izdelek skladen z ustrezno specifikacijo izdelka in če je proizvajalec podvržen nadzoru.

(16)

Ime izdelka bi moralo biti upravičeno do zaščite kot geografska označba, če izdelek izpolnjuje tri kumulativne zahteve: izdelek bi moral izvirati iz določenega kraja, regije ali države, ali imeti tam poreklo; določeno kakovost, sloves ali drugo značilnost izdelka bi moralo biti mogoče pripisati njegovemu geografskemu izvoru, ter najmanj ena proizvodna faza bi morala potekati na navedenem geografskem območju. Za izpolnitev teh zahtev je treba dokazati, da je geografsko poreklo bistveni dejavnik določene kakovosti, slovesa ali drugih značilnosti izdelka. Te zahteve so v skladu z zahtevami za geografske označbe, kot so določene v Ženevskem aktu in zakonodaji Unije o zaščiti geografskih označb kmetijskih proizvodov, živil, vin in žganih pijač. Vendar pa izdelki, ki so v nasprotju z javnim redom, ne bi smeli biti predmet zaščite z geografsko označbo. Potrebo po uveljavitvi te izjeme zaradi javnega reda bi bilo treba oceniti za vsak primer posebej, izjemo pa bi bilo treba uporabiti v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije (PDEU) in ustrezno sodno prakso Sodišča Evropske unije.

(17)

V specifikaciji izdelka je označena tista faza proizvodnje oziroma so označene tiste faze proizvodnje, ki izdelku dajejo določeno kakovost, sloves ali druge značilnosti. Človeški ali naravni dejavniki ali kombinacija teh dejavnikov določajo, ali je faza proizvodnje pomembna za vključitev v specifikacijo izdelka. Izdelki, ki so v glavnem proizvedeni zunaj danega geografskega območja in se tja prevažajo samo za pakiranje ali za fazo proizvodnje, ki bi se lahko izvedla drugje, ne da bi to predstavljalo bistveno razliko v dani kakovosti, slovesu ali drugih značilnostih izdelka, ne bi smeli biti upravičeni do zaščite. S tem načelom bi bilo mogoče preprečiti, da bi se izdelki nizke kakovosti brez edinstvenih značilnosti, ki so skoraj v celoti proizvedeni zunaj zadevnega geografskega območja, prodajali kot izdelki označeni z geografsko označbo.

(18)

Mikro-, mala in srednja podjetja imajo pogosto omejena sredstva za spoprijemanje z upravnimi zadevami. Pristojni organ države članice, iz katere izvira vložnik, bi si moral prizadevati, da na zahtevo vložnika pomaga pri pripravi enotnega dokumenta iz te uredbe v skladu s svojo upravno prakso. Kadar se država članica odloči uporabiti postopek neposredne registracije iz te uredbe (v nadaljnjem besedilu: postopek neposredne registracije), bi si Urad v tesnem sodelovanju z enotno kontaktno točko zadevne države članice moral prizadevati zagotoviti pomoč v zvezi z enotnim dokumentom. Morebitna pomoč, ki jo zagotovijo organi ali Urad, ne bi smela posegati v to, da je za enotni dokument še vedno odgovoren vložnik.

(19)

Za pridobitev zaščite v obliki geografske označbe bi morala biti imena registrirana samo na ravni Unije. Standardni postopek za registracijo geografske označbe na podlagi te uredbe bi moral obsegati dve fazi. Za prvo fazo bi morale biti odgovorne države članice (v nadaljnjem besedilu: nacionalna faza), za drugo fazo pa Urad (v nadaljnjem besedilu: faza na ravni Unije). Kadar je državi članici odobreno odstopanje od tega standardnega postopka, bi moralo biti vložniku iz te države članice omogočeno, da zahtevek predloži neposredno Uradu prek postopka neposredne registracije. Zaščita, ki je na podlagi te uredbe podeljena po registraciji, bi morala biti prav tako na voljo za geografske označbe za izdelke, ki izvirajo iz tretjih držav (v nadaljnjem besedilu: geografske označbe iz tretjih držav), ki izpolnjujejo ustrezne zahteve in so zaščitene v tretji državi izvora. Urad bi moral izvajati tudi ustrezne postopke za geografske označbe iz tretjih držav.

(20)

Države članice bi morale zagotoviti učinkovite, predvidljive in hitre upravne postopke. Informacije o teh postopkih, vključno z vsemi veljavnimi roki in skupnim trajanjem postopkov, bi morale biti javno dostopne. Države članice, Komisija in Urad bi morali sodelovati v svetovalnem odboru, ustanovljenem na podlagi te uredbe (v nadaljnjem besedilu: svetovalni odbor), pri izmenjavi najboljših praks z namenom spodbujanja učinkovitosti teh postopkov.

(21)

Postopke za registracijo, vključno z ugovorom, spremembo specifikacije izdelka, izbris registracije ter pritožbo v zvezi z geografskimi označbami s poreklom iz Unije bi morali izvajati države članice in Urad, ti postopki pa bi morali izpolnjevati zahteve glede preglednosti. Države članice oziroma Urad bi morali biti odgovorni za posamezne faze teh postopkov. Države članice bi morale biti odgovorne za nacionalno fazo, ki vključuje prejem zahtevka od vložnika, njegov preizkus, vodenje nacionalnega postopka ugovora in – na podlagi pozitivnega zaključka nacionalne faze – vložitev zahtevka pri Uradu za začetek izvajanja faze na ravni Unije. Države članice bi morale določiti podrobno postopkovno ureditev za nacionalno fazo. Ta ureditev bi morala vključevati posvetovanja med vložnikom in morebitnimi nacionalnimi vložniki ugovora ter predložitev poročila vložnika o izidu teh posvetovanj in morebitnih spremembah zahtevka. Poleg tega bi bilo treba dopustnost ugovora in razloge za zavrnitev registracije v nacionalni fazi uskladiti s tistimi v fazi na ravni Unije. Urad bi moral biti odgovoren za preizkus zahtevkov v fazi na ravni Unije, vodenje postopka ugovora in odobritev ali zavrnitev registracije. Urad bi moral izvajati tudi ustrezne postopke za geografske označbe iz tretjih držav.

(22)

Urad bi moral spodbujati stranke k uporabi alternativnega reševanja sporov, kot je mediacija, da bi dosegli sporazumno rešitev. V ta namen bi moral Urad strankam ponuditi možnost uporabe teh storitev v postopkih razpoložljivih na ravni Unije. Urad bi moral te storitve zagotavljati sam, stranke pa bi morale imeti tudi možnost, da uporabijo druge storitve mediacije.

(23)

Da bi pristojnim organom olajšali upravljanje zahtevkov, bi moralo biti dvema ali več državam članicam omogočeno, da sodelujejo v nacionalni fazi postopkov, vključno v zvezi s preizkusom, nacionalnim ugovorom, vložitvijo zahtevkov pri Uradu, spremembo specifikacije izdelka in izbrisom registracije, ter da se odločijo, da bo ena od njih vodila postopke v imenu druge zadevne države članice ali drugih zadevnih držav članic. V teh primerih bi morale te države članice o tem brez odlašanja ustrezno obvestiti Komisijo in zagotoviti informacije o glavnih parametrih sodelovanja.

(24)

V nekaterih okoliščinah bi moralo biti mogoče, da se državam članicam prizna odstopanje od obveznosti imenovanja nacionalnega pristojnega organa, ki bi bil odgovoren za nacionalno fazo postopkov registracije, vključno z nacionalnim ugovorom, spremembo specifikacije izdelka in izbrisom registracije. Pri tem odstopanju bi bilo treba upoštevati, da nekatere države članice nimajo posebnega nacionalnega sistema za zaščito geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov, da je lokalni interes v teh državah članicah za zaščito geografskih označb izredno majhen in da v teh okoliščinah ne bi bilo upravičeno od njih zahtevati, da vzpostavijo vso infrastrukturo, potrebno za tak sistem. Učinkoviteje in stroškovno ugodneje bi bilo določiti alternativni način, da bi skupine proizvajalcev iz teh držav članic lahko zaščitile svoje izdelke, in sicer postopek neposredne registracije pri Uradu. Ta alternativna možnost bi državam članicam prinesla tudi stroškovne koristi.

(25)

Komisija bi morala, potem ko pregleda informacije, ki jih predloži država članica, sprejeti sklep o zahtevi te države članice za odstopanje, ki bi ji omogočil uporabo postopka neposredne registracije. Komisija bi morala pri pregledu zahteve oceniti vse relevantne okoliščine, na primer število obstoječih zaščitenih imen izdelkov, število potencialno zainteresiranih proizvajalcev in skupin proizvajalcev v zadevni državi članici, število prebivalcev zadevne države članice, obseg prodaje, proizvodne zmogljivosti in trge za zadevne izdelke ter druge informacije, ki jih država članica šteje za relevantne pri dokazovanju majhnega zanimanja na nacionalni ravni. Komisiji bi bilo treba omogočiti, da lahko pri sprejemanju sklepa uporabi na primer tudi informacije, zbrane z javnim posvetovanjem, tržno raziskavo ali analizo, ali dopise ustreznih poklicnih zbornic ali katerih koli drugih ustreznih uradnih organov. Komisija bi morala ohraniti pravico, da spremeni ali prekliče sklep, ki državi članici omogoča uporabo postopka neposredne registracije, kadar zadevna država članica pogojev ne izpolnjuje več. Primer tega bi bil, če bi število neposrednih zahtevkov, ki jih vložijo vložniki iz te države članice, sčasoma pogosto presegalo prvotno oceno števila za to državo članico.

(26)

Na podlagi takega odstopanja bi moral postopke registracije, spremembe specifikacije izdelka in izbrisa registracije voditi neposredno Urad. Upravni organi zadevne države članice bi morali pri tem Uradu po potrebi pomagati, in sicer prek imenovane enotne kontaktne točke, zlasti za zadeve, vezane na preizkus zahtevka. Enotna kontaktna točka bi morala imeti potrebno strokovno in lokalno znanje o geografskih označbah. Enotni kontaktni točki bi bilo treba pri zagotavljanju pomoči Uradu omogočiti, da se posvetuje s strokovnjaki z znanjem o posameznem izdelku ali sektorju.

(27)

Z uporabo postopka neposredne registracije države članice ne bi smele biti oproščene obveznosti, da imenujejo pristojni organ za opravljanje nadzora in da sprejmejo potrebne ukrepe za uveljavljanje pravic iz te uredbe.

(28)

Za zagotovitev učinkovitega in doslednega odločanja o zahtevkih bi moral pristojni organ države članice Urad brez nepotrebnega odlašanja obvestiti o vsakem postopku pred nacionalnim sodiščem ali drugim organom v zvezi z zahtevkom, ki ga ta pristojni organ vloži pri Uradu, in o končnem izidu takega postopka. Iz istega razloga bi moral pristojni organ Urad obveščati o vsakem nacionalnem upravnem in sodnem postopku zoper odločitev pristojnega organa, ki bi lahko vplivala na registracijo geografske označbe.

(29)

Od datuma, ko država članica pri Uradu vloži zahtevek, bi moralo biti državam članicam omogočeno, da začasno nacionalno zaščito geografske označbe podelijo pred zaključkom faze na ravni Unije, če to ne vpliva na notranji trg ali trgovinsko politiko Unije. V primeru neposredne registracije se začasna nacionalna zaščita ne bi smela podeliti.

(30)

Da se gospodarskim subjektom, na katerih interese vpliva registracija geografske označbe, omogoči, da še naprej uporabljajo registrirano ime za omejeno časovno obdobje, bi moral Urad odobriti posebno odstopanje za uporabo takega imena v prehodnem obdobju. Tako prehodno obdobje bi se lahko dovolilo tudi za premagovanje začasnih težav, pri čemer je dolgoročni cilj zagotoviti, da vsi proizvajalci upoštevajo specifikacijo izdelka. Brez poseganja v pravila, ki urejajo navzkrižje med geografskimi označbami in znamkami, bi moralo biti mogoče imena, ki bi sicer kršila zaščito geografske označbe, še naprej uporabljati pod določenimi pogoji in v prehodnem obdobju.

(31)

Komisija bi morala imeti v določenih posebnih primerih možnost, da od Urada prevzame pristojnost za odločanje o posameznih zahtevkih, zahtevah za spremembo specifikacije izdelka ali zahtevah za izbris. Katera koli država članica ali Urad bi moral imeti možnost, da od Komisije zahteva, da uveljavi to posebno pravico. Komisija bi morala imeti tudi možnost, da to stori na lastno pobudo. Urad bi moral v vsakem primeru ostati odgovoren za preizkus dosjeja in ugovora ter na podlagi tehničnih vidikov pripraviti osnutek izvedbenega akta za Komisijo.

(32)

Za pravilno delovanje notranjega trga je pomembno, da proizvajalci in drugi zadevni gospodarski subjekti ter organi in potrošniki hitro in enostavno dostopajo do ustreznih informacij o geografskih označbah.

(33)

V izogib razdrobljenosti notranjega trga in za zagotovitev preglednosti in enotnosti po vsej Uniji je treba vzpostaviti elektronski register Unije za geografske označbe obrtnih in industrijskih izdelkov (v nadaljnjem besedilu: register Unije), ki bi moral biti enostavno dostopen javnosti v strojno berljivi obliki. Urad bi moral vzpostaviti in voditi register Unije ter priskrbeti osebje za njegovo delovanje. Razmisliti bi bilo treba o možnosti uporabe obstoječih zbirk podatkov, da bi se izognili ustvarjanju nepotrebnega upravnega bremena.

(34)

Unija se o mednarodnih sporazumih, vključno s sporazumi o zaščiti geografskih označb, pogaja s svojimi trgovinskimi partnerji. Zaščita geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov v Uniji lahko izhaja tudi iz takih sporazumov, ne glede na mednarodno registracijo na podlagi Ženevskega akta ter sistem registracije iz te uredbe. Geografske označbe, zaščitene v Uniji z mednarodno registracijo na podlagi Ženevskega akta ali na podlagi mednarodnih sporazumov s trgovinskimi partnerji Unije, bi moralo biti mogoče vpisati v register Unije, da bi olajšali zagotavljanje informacij javnosti, povečali preglednost v korist potrošnikov ter zlasti zaščitili in nadzorovali uporabo teh geografskih označb. V takih primerih bi bilo treba zadevna imena vnesti v register Unije kot zaščitene geografske označbe.

(35)

Vsaka stranka, prizadeta z odločitvijo Urada, bi morala imeti pravico do pritožbe pri odborih za pritožbe v sklopu Urada (v nadaljnjem besedilu: odbori za pritožbe). Zoper odločitve odborov za pritožbe pa bi moralo biti mogoče vložiti tožbo pred Splošnim sodiščem, ki je pristojno za razveljavitev ali spremembo izpodbijane odločitve.

(36)

Ustanoviti bi bilo treba svetovalni odbor, sestavljen iz strokovnjakov iz držav članic in Komisije, ki bi zagotavljal potrebno strokovno znanje in izkušnje v zvezi z nekaterimi izdelki, sektorji in lokalnimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na izid postopkov iz te uredbe. Da bi lahko oddelek za geografske označbe Urada ali odbori za pritožbe pridobili posebno tehnično znanje, potrebno pri preizkušanju posameznih zahtevkov v kateri koli fazi postopkov registracije, vključno z ugovorom, pritožbo ali drugimi postopki, bi morali imeti možnost, da se na lastno pobudo ali na zahtevo Komisije posvetujejo s svetovalnim odborom. To posvetovanje bi moralo, kadar je potrebno, vključevati tudi splošno mnenje o ocenjevanju meril kakovosti, ugotavljanju slovesa izdelka, določanju generičnosti imena ter ocenjevanju nevarnosti povzročanja zmede pri potrošnikih. Mnenje svetovalnega odbora ne bi smelo biti zavezujoče. Svetovalni odbor bi moral, kadar bi bilo potrebno, povabiti strokovnjake za zadevno kategorijo izdelkov, vključno s predstavniki regij in akademskih krogov. Postopek imenovanja strokovnjakov in delovanje svetovalnega odbora bi bilo treba določiti v poslovniku svetovalnega odbora, ki ga sprejme upravni odbor.

(37)

Geografskim označbam, vpisanim v register Unije, bi bilo treba podeliti zaščito, da bi zagotovili njihovo pošteno uporabo in preprečili prakse, ki bi lahko zavajale potrošnike, zlasti v zvezi s primerljivimi izdelki. Pri ugotavljanju, ali so izdelki primerljivi z izdelkom, zaščitenim z geografsko označbo, bi bilo treba upoštevati vse relevantne dejavnike. Ti dejavniki bi morali vključevati: ali imajo izdelki skupne objektivne značilnosti, kot so metoda proizvodnje, fizični videz ali uporaba iste surovine; v katerih okoliščinah se izdelki uporabljajo z vidika upoštevnega segmenta trga; ali se izdelki pogosto distribuirajo po istih kanalih in ali zanje veljajo podobna tržna pravila.

(38)

Da bi okrepili zaščito geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov ter se učinkovito borili proti ponarejanju, bi se morala zaščita na podlagi te uredbe uporabljati tudi za internetna domenska imena. Pomembno je tudi, da se ustrezno upošteva Sporazum o TRIPS, zlasti njegova člena 22 in 23, ter Splošni sporazum o carinah in trgovini, ki je bil v imenu Unije sklenjen na podlagi Sklepa Sveta 94/800/ES (13), vključno s členom V navedenega sporazuma o prostem tranzitu. Znotraj navedenega pravnega okvira bi morali za učinkovitejši boj proti ponarejanju tako zaščito uporabljati tudi za blago, ki vstopa na carinsko območje Unije, ne da bi bilo sproščeno v prosti promet, in je predmet posebnih carinskih postopkov, kot so postopki, povezani s tranzitom, skladiščenjem, posebno uporabo ali predelavo.

(39)

Treba bi bilo zagotoviti, da je uporaba geografske označbe v imenu izdelanega izdelka, katerega del ali element je izdelek z geografsko označbo, skladna s poštenimi poslovnimi praksami in ne izkorišča, slabi, zmanjšuje ali kvari slovesa geografske označbe. Za tako uporabo bi moralo biti potrebno soglasje skupine proizvajalcev ali posameznega proizvajalca zadevnega izdelka z geografsko označbo.

(40)

Generični izrazi, ki so podobni imenu ali izrazu, ki je zaščiten z geografsko označbo, ali so njegov del, bi morali ohraniti svoj generični status.

(41)

Homonimna imena (v nadaljnjem besedilu: homonimi) so imena, ki se zapišejo ali izgovorijo enako, vendar se nanašajo na različna geografska območja. Ime, ki je v celoti ali delno homonimno z geografsko označbo, ki je že registrirana ali za katero je že vložen zahtevek, se ne bi smelo registrirati, razen če je zaradi določenih okoliščin njegova zaščita upravičena, pri čemer je treba upoštevati potrebo, da se zagotovi enaka obravnava proizvajalcev in prepreči zavajanje potrošnikov glede pravega porekla izdelkov. Homonimi, ki bi lahko zavajali potrošnike glede resnične identitete ali geografskega porekla izdelka, ne bi smeli biti registrirani kot geografska označba.

(42)

Čeprav se znamke in geografske označbe razlikujejo po naravi in namenu, bi bilo treba razjasniti razmerje med njimi v zvezi s kriteriji za zavrnitev prijav znamk, razveljavitev znamk ter soobstoj znamk in geografskih označb. Zaščita geografskih označb mora biti uravnotežena z zaščito znamk z ugledom in znanih znamk, zlasti glede na temeljno lastninsko pravico, kot je določeno v členu 17 Listine in na obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnega prava. Pri ocenjevanju razmerja med geografsko označbo in znamko bi bilo treba upoštevati vsakršno kontinuiteto zaščite geografske označbe, vzpostavljene z registracijo ali uporabo v državi članici, kadar je geografska označba postala predmet zaščite Unije v skladu s to uredbo, in vsakršno prednostno pravico, zahtevano v zvezi s prijavo blagovne znamke.

(43)

Skupine proizvajalcev imajo bistveno vlogo v postopku vložitve zahtevka za registracijo geografskih označb ter v postopkih za spremembo specifikacije izdelka in za izbris registracije. Na voljo bi morale imeti potrebna sredstva za zagotovitev večje prepoznavnosti in boljše trženje posebnih značilnosti svojih izdelkov. Zato bi bilo treba natančno opredeliti vlogo skupin proizvajalcev.

(44)

Registri državnih vrhnjih domenskih imen, ki so vzpostavljeni v Uniji in omogočajo postopke alternativnega reševanja sporov za reševanje sporov v zvezi z registracijo domenskih imen, bi morali zagotoviti, da so taki postopki na voljo tudi za geografske označbe. Po ustreznem postopku alternativnega reševanja sporov ali sodnem postopku, bi registri državnih vrhnjih domenskih imen, vzpostavljeni v Uniji, morali imeti možnost, da prekličejo ali prenesejo domensko ime, registrirano pod državno vrhnjo domeno, ustrezni skupini proizvajalcev, kadar je registracija domenskega imena v nasprotju z zaščito geografske označbe, se domensko ime uporablja v slabi veri ali je domensko ime njegov imetnik registriral, ne da bi ta imetnik imel pravico ali pravni interes v zvezi z geografsko označbo.

(45)

Komisija bi morala oceniti izvedljivost vzpostavitve sistema obveščanja in opozarjanja proti zlorabi geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov v sistemu domenskih imen ter Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo z glavnimi ugotovitvami. Na podlagi rezultatov te ocene bi morala Komisija po potrebi predstaviti zakonodajni predlog za vzpostavitev takega sistema.

(46)

Ker je sistem Unije za zaščito geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov, kot je določen v tej uredbi, nov, je pomembno o tej pobudi ozavestiti potrošnike, proizvajalce – zlasti mikro-, mala in srednja podjetja – ter javne organe na lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni ravni. V ta namen bi bilo treba države članice, Komisijo, Urad in ustrezne deležnike spodbujati k rednemu izvajanju promocijskih dejavnosti za ozaveščanje.

(47)

Simbol, označba in kratica Unije, ki omogočajo prepoznavnost registriranih geografskih označb, ter tozadevne pravice, ki zadevajo Unijo, bi morali biti zaščiteni v Uniji in tretjih državah, da se zagotovi, da se uporabljajo za pristne izdelke, in prepreči zavajanje potrošnikov glede značilnosti izdelkov.

(48)

Uporaba simbola, označbe in kratice Unije na embalaži obrtnih in industrijskih izdelkov z geografsko označbo bi morala biti priporočena, tudi na spletnih prodajnih mestih, da bi lahko potrošnike bolje seznanili s temi izdelki in z njimi povezanimi jamstvi ter omogočili lažjo prepoznavnost teh izdelkov na trgu, s čimer bi olajšali preverjanje. Uporaba simbola, označbe in kratice Unije bi morala ostati prostovoljna za geografske označbe iz tretjih držav.

(49)

Zaradi jasnosti za potrošnike in čim večje skladnosti z zakonodajo Unije za zaščito geografskih označb kmetijskih proizvodov, živil, vin in žganih pijač bi moral biti simbol Unije, ki se uporablja na embalaži obrtnih in industrijskih izdelkov z geografsko označbo, enak tistemu, ki je bil vzpostavljen na podlagi Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 664/2014 (14) in ki se uporablja na embalaži kmetijskih proizvodov in živil, vin in žganih pijač z geografsko označbo.

(50)

Dodana vrednost geografskih označb temelji na zaupanju potrošnikov. Tako zaupanje je lahko utemeljeno le, če registracijo geografskih označb spremljajo učinkovito in uspešno preverjanje in mehanizmi za nadzor. Potrošniki bi morali imeti možnost pričakovati, da za vsako geografsko označbo veljajo zanesljivi sistemi preverjanja in nadzora, ne glede na to, ali izdelki izvirajo iz Unije ali iz tretje države.

(51)

Da bi zagotovili zaupanje potrošnikov v posebne značilnosti obrtnih in industrijskih izdelkov označenih z geografsko označbo, bi moral za proizvajalce veljati sistem, ki temelji na samoizjavi proizvajalca ter v okviru katerega se pred dajanjem izdelka na trg in po njem preverja skladnost s specifikacijo izdelka. Za namene nadzora bi morala vsaka država članica imenovati pristojne organe za preverjanje skladnosti in spremljanje. Moralo bi biti mogoče, da je en pristojni organ imenovan za nacionalno fazo, in drug pristojni organ imenovan za nadzor, če bi se država članica tako odločila. Zadevni pristojni organ bi moral imeti možnost, da nekatere nadzorne naloge prenesejo na organe za certificiranje izdelkov ali fizične osebe.

(52)

Proizvajalec bi moral samoizjavo predložiti pristojnemu organu, odgovornemu za preverjanje skladnosti s specifikacijo izdelka. Da se dokaže stalna skladnost, bi bilo treba tako samoizjavo predložiti vsaka tri leta. Proizvajalci bi morali takoj, ko se spremeni specifikacija izdelka na način, ki vpliva na zadevni izdelek, predložiti posodobljeno samoizjavo. Preverjanje na podlagi samoizjave proizvajalcem ne bi smelo preprečiti, da skladnost izdelka s specifikacijo izdelka preverijo pri tretjih osebah. Tako preverjanje s strani tretje osebe bi lahko dopolnjevalo samoizjavo, ne bi je pa moglo nadomestiti.

(53)

Na podlagi samoizjave bi moral pristojni organ pridobiti vse potrebne informacije o izdelku, da bi lahko preveril njegovo skladnost s specifikacijo izdelka. Da se zagotovi celovitost informacij v samoizjavi, bi bilo treba za take samoizjave določiti harmonizirano obliko. Proizvajalec bi moral biti v celoti odgovoren za zagotavljanje popolnosti, doslednosti in točnosti informacij v samoizjavi in bi moral imeti možnost zagotoviti potrebna dokazila, ki omogočajo preverjanje informacij, ne da bi to vplivalo na zaščito znanja in izkušenj ter poslovnih skrivnosti.

(54)

Ko pristojni organ prejme samoizjavo, bi jo moral preizkusiti, kar vključuje vsaj preverjanje njene popolnosti in doslednosti. Očitne nedoslednosti bi bilo treba pojasniti in od proizvajalca zahtevati manjkajoče informacije. Kadar se pristojni organ prepriča, da so informacije, navedene v samoizjavi, popolne in dosledne, ter nima drugih pridržkov glede skladnosti, bi moral pristojni organ izdati ali podaljšati uradni certifikat o dovoljenju za proizvodnjo izdelka označenega z geografsko označbo.

(55)

Za zagotovitev skladnosti s specifikacijo izdelka ter za preverjanje točnosti informacij iz samoizjave, bi moral pristojni organ ustrezno pogosto izvajati preglede skladnosti na trgu, tudi pri elektronskem trgovanju, na podlagi analize tveganja in ob upoštevanju tveganja za neskladnost, vključno z goljufivimi ali zavajajočimi praksami.

(56)

V primeru neskladnosti s specifikacijo izdelka bi moral pristojni organ sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev, da zadevni proizvajalci odpravijo trenutne in preprečijo nadaljnje neskladnosti.

(57)

Kot alternativo postopku preverjanja, ki temelji na samoizjavi, bi morale imeti države članice možnost, da določijo postopek preverjanja, ki temelji na preverjanju skladnosti s strani pristojnega organa ali imenovane tretje osebe. Tak postopek preverjanja bi moral vključevati nadzor skladnosti s specifikacijo izdelka tako pred dajanjem izdelka na trg kot po njem. Pristojni organ bi moral imeti možnost, da na organe za certificiranje izdelkov ali fizične osebe, kadar je potrebno, prenese nekatere nadzorne naloge, povezane s preverjanjem geografskega porekla ali postopka proizvodnje zadevnega izdelka.

(58)

Pri akreditaciji organov za certificiranje izdelkov in pri delovanju teh organov bi se morali uporabljati evropski standardi (EN standardi), ki jih je oblikoval Evropski odbor za standardizacijo (CEN), in mednarodni standardi, ki jih je oblikovala Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO). Akreditacija teh organov bi morala potekati v skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (15). Organi za certificiranje izdelkov s sedežem zunaj Unije bi morali dokazati svojo skladnost s standardi Unije ali mednarodno priznanimi standardi s potrdilom organa, ki je priznan podpisnik večstranskega sporazuma o priznavanju pod okriljem Mednarodnega akreditacijskega foruma (IAF) ali član Mednarodnega združenja za akreditacijo laboratorijev (ILAC). Fizične osebe bi morale imeti strokovno znanje, opremo, infrastrukturo in sredstva, potrebne za opravljanje nanje prenesenih nadzornih nalog. Morale bi biti ustrezno usposobljene in izkušene, delovati nepristransko in ne bi smele biti v nikakršnem nasprotju interesov, kar zadeva opravljanje nanje prenesenih nadzornih nalog.

(59)

Države članice in Urad bi morali objaviti informacije o pristojnih organih in organih za certificiranje izdelkov ter fizičnih osebah, na katere so bile prenesene nadzorne naloge, da se zagotovi preglednost in zainteresiranim stranem omogoči stik z njimi.

(60)

Spremljanje uporabe geografskih označb na trgu je pomembno za preprečevanje goljufivih in zavajajočih praks, s čimer se zagotovi, da so proizvajalci izdelkov z geografsko označbo ustrezno nagrajeni za dodano vrednost svojih izdelkov z geografsko označbo in da se osebam, ki kršijo pravice, podeljene z geografsko označbo, prepreči prodaja neskladnih izdelkov. Zato bi morale države članice imenovati pristojne organe za spremljanje trga, da bi odkrili morebitne zlorabe geografskih označb, in izvajati nadzor na podlagi analize tveganja. Ustrezni pristojni organ bi moral v primeru odkrite zlorabe geografske označbe sprejeti ustrezne upravne in sodne ukrepe, da bi preprečil ali ustavil uporabo imen za izdelke ali storitve, ki kršijo zaščitene geografske označbe, kadar se na njegovem ozemlju proizvajajo ali tržijo taki izdelki ali ponujajo ali tržijo take storitve. Moralo bi biti možno, da so navedeni organi lahko isti kot organi, imenovani za preverjanje skladnosti s specifikacijo izdelka. Moralo bi biti možno, da tako spremljanje lahko izvajajo organi, ki izvajajo nadzor nad izdelki ali nadzor na trgu v drugem okviru, na primer carinsko kontrolo, nadzor trga ali kazenski pregon.

(61)

Ukrepi, postopki in pravna sredstva iz Direktive 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta (16) se uporabljajo za vse kršitve pravic intelektualne lastnine, vključno s pravicami v zvezi z geografskimi označbami. Poleg tega Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (17) določa pogoje in postopke za ukrepanje carinskih organov, kadar je ali bi moralo biti blago, pri katerem obstaja sum, da krši pravico intelektualne lastnine, vključno s pravico v zvezi z geografskimi označbami, predmet carinskega nadzora ali carinske kontrole na carinskem območju Unije. Podobno Uredba (EU) št. 386/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (18) določa naloge in dejavnosti Urada v zvezi z uveljavljanjem pravic intelektualne lastnine, vključno s spodbujanjem sodelovanja z ustreznimi organi držav članic in med njimi.

(62)

Za pravilno delovanje notranjega trga je pomembno, da lahko proizvajalci hitro in enostavno dokažejo, da imajo dovoljenje za uporabo imena, ki je zaščiteno kot geografska označba, na primer v okviru carinskih kontrol ali tržnih pregledov ali na zahtevo poslovnih partnerjev ali potrošnikov. V ta namen bi morali uporabljati uradni certifikat o dovoljenju za proizvodnjo izdelka označenega z geografsko označbo, ki jim je dan na voljo.

(63)

Ker nadzorni sistem, določen v tej uredbi, temelji na javno-zasebnem pristopu, bi morali tudi sami proizvajalci prispevati k zaščiti geografskih označb. Izvajati bi morali preglede skladnosti, da preverijo skladnost izdelka s specifikacijo izdelka, po potrebi skupaj z notranjimi pregledi skladnosti, ki jih upravlja in organizira ustrezna skupina proizvajalcev. Poleg tega bi bilo treba proizvajalce spodbujati, da javne organe podprejo pri spremljanju uporabe geografskih označb na trgu. Proizvajalce bi bilo treba tudi spodbujati, da pristojne organe obvestijo o vseh primerih neskladnosti ali morebitnih kršitvah.

(64)

Da bi okrepili zaščito geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov ter se učinkoviteje borili proti ponarejanju, bi se morala zaščita na podlagi te uredbe uporabljati tako v nespletnem kot spletnem okolju, tudi za internetna domenska imena. Za prodajo izdelkov, vključno z izdelki z geografskimi označbami, se vse pogosteje uporabljajo posredniške storitve, zlasti spletne platforme. Pri tem bi se morale informacije o oglaševanju, promociji in prodaji blaga, ki so v nasprotju z zaščito geografskih označb iz te uredbe, šteti za nezakonito vsebino v smislu člena 3, točka (h), Uredbe (EU) 2022/2065 Evropskega parlamenta in Sveta (19) ter bi zanje morale veljati obveznosti in ukrepi na podlagi navedene uredbe.

(65)

Države članice bi morale zagotoviti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za odvračanje proizvajalcev izdelkov označenih z geografsko označbo od morebitnega goljufivega ravnanja in oseb od kršenja geografskih označb.

(66)

Ker lahko proizvodne faze izdelka označenega z geografsko označbo potekajo v več kot eni državi članici in ker se lahko izdelki, proizvedeni v eni državi članici, prodajajo v drugi državi članici, bi bilo treba zagotoviti upravno pomoč in sodelovanje med državami članicami, da bi omogočili učinkovit in uspešen nadzor ter izvrševanje.

(67)

Ravnanje Unije po njenem pristopu k Ženevskemu aktu ureja Uredba (EU) 2019/1753 Evropskega parlamenta in Sveta (20). Nekatere določbe navedene uredbe bi bilo treba spremeniti, da se zagotovi skladnost v zvezi z vzpostavitvijo sistema Unije za zaščito geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov v skladu s to uredbo. V tem okviru bi moral Urad delovati kot pristojni organ Unije za geografske označbe obrtnih in industrijskih izdelkov na podlagi Ženevskega akta. Določbe Uredbe (EU) 2019/1753, ki se uporabljajo za geografske označbe zunaj področja uporabe prava Unije, ki ureja sistem za zaščito geografskih označb kmetijskih proizvodov, bi bilo zato treba spremeniti, da se uskladijo s to uredbo.

(68)

Prav tako bi bilo za zagotovitev skladnosti v zvezi s to uredbo treba spremeniti Uredbo (EU) 2017/1001. Naloge, ki so v zvezi z upravljanjem in promocijo geografskih označb dodeljene Uradu na podlagi te uredbe, bi bilo treba dodati na seznam nalog Urada iz člena 151 Uredbe (EU) 2017/1001.

(69)

Za naloge, prenesene na Urad na podlagi te uredbe, bi morali biti jeziki Urada vsi uradni jeziki Unije. V zvezi z zahtevki, zahtevami za spremembo specifikacije izdelka in zahtevami za izbris, ki jih vložijo vložniki iz tretjih držav, bi Urad moral sprejemati overjene prevode dokumentov in informacij v enega od uradnih jezikov Unije. Urad bi moral imeti, kadar je ustrezno, možnost uporabe zanesljivih strojnih prevodov.

(70)

Države članice bi morale imeti možnost zaračunavati pristojbino za kritje stroškov upravljanja sistema za zaščito geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov. V zvezi s tem bi morale države članice upoštevati položaj mikro-, malih in srednjih podjetij. Urad ne bi smel zaračunavati pristojbine za zahtevke, ki jih vložijo pristojni organi držav članic po zaključku nacionalne faze postopka registracije. Vendar pa bi moral Urad zaračunavati pristojbino za postopek neposredne registracije, saj navedeni postopek za Urad ustvarja več dela kot obravnava zahtevkov, ki so bili že preizkušeni v nacionalni fazi. Urad bi moral zaračunavati tudi pristojbine za postopke iz te uredbe v zvezi z geografskimi označbami iz tretjih držav in za pritožbe.

(71)

Pristojbine ali nadomestila za nadzor in preverjanje bi morala pokriti stroške, ki jih imajo pristojni organi, ki izvajajo nadzor, vključno z režijskimi stroški, ne bi pa jih smela presegati. Režijski stroški bi lahko vključevali stroške organizacije in podpore, potrebne za načrtovanje in izvajanje nadzora ter, kadar je ustrezno, uporabo storitev organov za certificiranje izdelkov ali fizičnih oseb. Za predložitev samoizjave in njeno obdelavo se ne bi smela zaračunati nobena pristojbina.

(72)

Potrebne stroške za vzpostavitev informacijskega sistema, ki je predviden v tej uredbi, in sicer digitalnega sistema za elektronsko vložitev zahtevkov pri Uradu, registra Unije in digitalnega portala, bi bilo treba financirati iz akumuliranega proračunskega presežka Urada. Operativne stroške, ki nastanejo zaradi nalog, ki so s to uredbo zaupane Uradu, bi bilo treba kriti iz operativnega proračuna Urada.

(73)

Digitalni sistem za elektronsko vložitev zahtevkov pri Uradu bi moral vključevati sprejemno in zaledno službo ter omogočati nemoteno povezavo, komunikacijo in integracijo z informacijskimi sistemi nacionalnih organov, registrom Unije in informacijskim sistemom WIPO za upravljanje Ženevskega akta. Register Unije bi moral biti po videzu podoben registru Unije za geografske označbe vin, živil in kmetijskih proizvodov in imeti vsaj iste funkcionalnosti.

(74)

Za spremembo ali dopolnitev nekaterih nebistvenih elementov te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z: (i) podrobnejšo določitvijo zahtev glede dokumentacije, priložene zahtevku; (ii) navajanjem dodatnih postavk za spremno dokumentacijo, ki jo je treba vložiti; (iii) določitvijo kriterijev za postopek neposredne registracije; (iv) določitvijo postopkov in pogojev, ki se uporabljajo za pripravo in vložitev zahtevkov pri Uradu; (v) določitvijo vsebine napovedi pritožbe ter postopkom za vložitev in preizkus pritožbe; (vi) določitvijo vsebine in predloge odločb odborov za pritožbe ter (vii) spremembo informacij in zahtev v zvezi s standardno predlogo za samoizjavo. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (21). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(75)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z: (i) določitvijo pravil, ki omejujejo informacije v specifikaciji izdelka, kadar je taka omejitev potrebna, da se preprečijo preobsežni zahtevki; (ii) določitvijo pravil o predlogi specifikacije izdelka; (iii) določitvijo oblike in spletne predstavitve spremne dokumentacije; (iv) določitvijo podrobnih pravil o postopkih za pripravo in vložitev neposrednih zahtevkov; (v) določitvijo podrobnih pravil o postopkih, predlogi in predstavitvi zahtevkov Uradu, vključno v zvezi z zahtevki, ki se nanašajo na več kot eno nacionalno ozemlje; (vi) določitvijo pravil o vložitvi ugovora ter določitvijo oblike in spletne predstavitve obrazložitve ugovora; (vii) določitvijo pravil o vložitvi obvestila o pripombah ter določitvijo njegove oblike in spletne predstavitve; (viii) odločitvami in postopki v primerih, v katerih Komisija od Urada prevzame pristojnost za odločanje o zahtevku; (ix) določitvijo podrobnih pravil o postopku, predlogi in predstavitvi zahteve za spremembo specifikacije izdelka na ravni Unije, in o postopkih ter predlogi za standardne spremembe in sporočanju o takih spremembah Uradu; (x) določitvijo podrobnih pravil o postopkih in predlogi za izbris ter o predstavitvi zahtev za izbris; (xi) določitvijo informacijske arhitekture in predstavitve registra Unije; (xii) določitvijo oblike in spletne predstavitve izpiskov iz registra Unije; (xiii) določitvijo tehničnih značilnosti simbola in označbe Unije ter pravil za njuno uporabo na izdelkih, ki se tržijo z registrirano geografsko označbo, vključno s pravili o uporabi jezikovnih različic; (xiv) določitvijo narave in vrste informacij, ki se izmenjujejo, in načinov za njihovo izmenjavo za namene nadzora ter (xv) določitvijo zneskov pristojbin, ki jih zaračuna Urad, in načinov njihovega plačila ali, v primeru pristojbin za pritožbe pred odbori za pritožbe, načinov njihovega povračila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (22).

(76)

Veljavna zaščita geografskih označb na nacionalni ravni temelji na različnih regulativnih pristopih. Vzporedna sistema na ravni Unije in nacionalni ravni lahko povzročata zmedo med potrošniki in proizvajalci. Nadomestitev nacionalnih sistemov za zaščito geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov z regulativnim okvirom Unije bi ustvarila pravno varnost, zmanjšala upravno breme za nacionalne organe, zagotovila pošteno konkurenco med proizvajalci izdelkov s takimi geografskimi označbami ter predvidljive in razmeroma nizke stroške ter povečala verodostojnost izdelkov v očeh potrošnikov. V ta namen bi se nacionalni sistemi za zaščito geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov morali prenehati uporabljati dvanajst mesecev po datumu začetka uporabe te uredbe. Omogočiti bi bilo treba podaljšanje zaščite, podeljene v okviru navedenih nacionalnih sistemov, do zaključka registracije nacionalnih geografskih označb, ki jih določijo zadevne države članice. Nekatere države članice, zlasti tiste, ki so pogodbenice Lizbonskega sporazuma o zaščiti označb porekla in njihovi mednarodni registraciji, so na podlagi navedenega sporazuma registrirale geografske označbe obrtnih in industrijskih izdelkov. Na podlagi navedenega sporazuma so zaščito podelile tudi za geografske označbe iz tretjih držav. Uredbo (EU) 2019/1753 bi bilo zato treba spremeniti, da se omogoči nadaljnja zaščita navedenih geografskih označb.

(77)

Ker je za vzpostavitev okvira za pravilno delovanje te uredbe za vzpostavitev sistema Unije in mednarodnega sistema za zaščito geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov potreben čas, bi se morala ta uredba začeti uporabljati po preteku razumnega obdobja po njenem sprejetju. Vendar bi se morale nekatere določbe v zvezi z odstopanjem od nacionalne faze, svetovalnim odborom, vzpostavitvijo informacijskega sistema in prenosom pooblastil na Komisijo uporabljati od začetka veljavnosti te uredbe.

(78)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana zlasti z Listino. Zato bi bilo treba to uredbo razlagati in uporabljati v skladu s temi pravicami in načeli, tudi s pravico do varstva osebnih podatkov, svobodo gospodarske pobude in lastninsko pravico, vključno z intelektualno lastnino.

(79)

Ker cilja te uredbe, in sicer vzpostavitve sistema Unije za zaščito geografskih označb obrtnih in industrijskih izdelkov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov te uredbe lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(80)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 2. junija 2022 (23) –