(1)

Najnovejši podatki kažejo, da leta 2022 približno 40 milijonov Evropejcev v vseh državah članicah, ki predstavljajo 9,3 % prebivalstva Unije, ni moglo ustrezno ogrevati svojega doma. To je močno povečanje od leta 2021, ko je bilo v enakem položaju 6,9 % prebivalstva (1). Delež se je več kot podvojil za ljudi v kategorijah z nižjimi dohodki. Te številke kažejo na resnost razmer in oblikovalce politik pozivajo, naj v okviru pravičnega in poštenega prehoda, ki zagotavlja, da pri njem nihče ne bo zapostavljen, ukrepajo in obravnavajo temeljne vzroke energijske revščine.

(2)

Energijska revščina ima več razsežnosti. V številnih primerih so temeljni vzroki zanjo predvsem trije, in sicer visoki odhodki za energijo glede na celotni proračun gospodinjstev, nizke ravni prihodkov ter nizka energijska učinkovitost stavb in aparatov. Na položaj gospodinjstev lahko dodatno vplivajo geografski in podnebni dejavniki, značilnosti gospodinjstev, spol, zdravje ter posebne potrebe gospodinjstev po energiji in prevozu. Gospodinjstva z večjimi potrebami po energiji, kar vključuje družine z otroki, invalide in starejše osebe, so prav tako bolj dovzetna za energijsko revščino in njene posledice. Energijska revščina še posebej prizadene ženske, zlasti tiste, ki so samohranilke in starejše, in sicer zaradi strukturnih neenakosti pri porazdelitvi dohodkov, njihovega socialno-ekonomskega položaja in razlik med spoloma pri oskrbi.

(3)

Visoke cene energije vplivajo na energetske trge Unije od sredine leta 2021. Vse več ljudi težko plačuje račune za energijo. To ne velja le za ranljive skupine in državljane z nizkimi dohodki, ki so nesorazmerno večji delež svojih dohodkov porabili za energijo, temveč tudi za številne državljane s srednjimi dohodki. Da bi olajšala položaj evropskih državljanov, je Unija ukrepala enotno v ustreznem evropskem okviru in pri mednarodnih zavezah. Kljub temu še vedno obstaja potreba po nadaljnjih, dobro usmerjenih ukrepih na nacionalni ravni.

(4)

Evropski steber socialnih pravic, ki so ga 17. novembra 2017 (2) skupaj razglasili Evropski parlament, Svet in Komisija, ter cilji trajnostnega razvoja OZN (3), sprejeti leta 2015, uvrščajo energijo med osnovne storitve, do katerih mora imeti vsak dostop. Socialno ogroženi morajo biti deležni pomoči pri dostopu do teh storitev. Steber vključuje tudi pravico do ustrezne pomoči in zaščite pred prisilnimi izselitvami iz stanovanja (4).

(5)

V evropskem zelenem dogovoru (5) je poudarjeno, da mora biti prehod pravičen in vključujoč, pri čemer morajo biti v ospredju ljudje, posebna pozornost pa mora biti namenjena podpiranju tistih regij, industrij, delavcev, gospodinjstev in potrošnikov, ki se bodo pri tem prehodu soočali z največjimi izzivi. Poleg tega je v sporočilu Komisije Močna socialna Evropa za pravičen prehod (6) izpostavljeno, da bo izvajanje evropskega zelenega dogovora Uniji omogočilo, da si bo prizadevala za navzgor usmerjeno konvergenco, socialno pravičnost in skupno blaginjo.

(6)

Priporočilo (EU) 2020/1563 (7) in priloženi delovni dokument služb Komisije (8) vsebujeta smernice o energijski revščini in opredelitvi znatnega števila gospodinjstev, ki jih je prizadela energijska revščina. V navedenem priporočilu je opredeljen sklop 13 kazalnikov energijske revščine, od katerih lahko države članice izberejo tiste, ki so jim na voljo in ustrezajo njihovim okoliščinam; na njihovi podlagi lahko opredelijo energijsko revščino na svojem ozemlju, pri čemer kazalniki odražajo njene različne vidike, in uporabijo alternativne nabore podatkov, da bi odražale lokalne razmere, kot so pregrevanje poleti, spol in etnično ozadje, ter navzkrižno povežejo podatke o dohodkih in porabi energije, da bi bolje razumele težave, s katerimi se srečujejo energijsko revna gospodinjstva pri cenovni dostopnosti energije.

(7)

V priporočilu Sveta o zagotavljanju pravičnega prehoda na podnebno nevtralnost (9) je navedeno, da sta pravičnost in solidarnost temeljni načeli politik Unije za zeleni prehod ter predpogoj za njeno široko in trajno podporo javnosti.

(8)

Cilji, opredeljeni v evropskem stebru socialnih pravic, ciljih trajnostnega razvoja, evropskem zelenem dogovoru, priporočilu Sveta o pravičnem prehodu in priporočilih Komisije o energijski revščini, zagotavljajo okvir za prepoznavanje energijske revščine v državah članicah s poudarkom na načelih dostopa do energije, vključenosti in pravičnosti ter načelu, da ni nihče zapostavljen. Vsa ta načela se uporabljajo za gospodinjstva, ki jih je prizadela energijska revščina. Oskrba z energijo je bistvena storitev, pri kateri so vrzeli pri dostopu največje v EU (10).

(9)

Pojem energijske revščine je bil uveden leta 2009 z Direktivo 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11), od takrat pa se je razširil ter postal del razprave o pravičnem in poštenem energetskem prehodu. Najnovejši pravni okvir, ki ga je prinesel sveženj „Pripravljeni na 55“ (12), predstavlja celovit pristop k odpravljanju temeljnih vzrokov energijske revščine. V okviru svežnja je bila z Direktivo (EU) 2023/1791 Evropskega parlamenta in Sveta (13) uvedena prva opredelitev energijske revščine na ravni Unije, z njo pa tudi določbe za prednostno razvrščanje ukrepov za energijsko učinkovitost in prenovo stavb pri energijsko revnih in drugih ranljivih skupinah.

(10)

Energijska revščina zadeva vse države članice. Zato člen 3(3), točka (d), Uredbe (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta (14) od držav članic zahteva, da ocenijo število državljanov, ki jih pesti energijska revščina, določijo cilj glede zmanjšanja tega števila, če je veliko, ter v svojih končnih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih opišejo politike in ukrepe za obravnavanje energijske revščine. Države članice so morale take informacije prvič predložiti leta 2019.

(11)

Vključitev opredelitve energijske revščine v nacionalno zakonodajo je prvi korak k priznavanju in opredelitvi problema in njegovega širšega konteksta. Podpirala bo vse ustrezne akterje pri oblikovanju pravih odzivov za boj proti energijski revščini na lokalni, regionalni in nacionalni ravni ter na ravni Unije, pri čemer bo upoštevala kombinacijo njenih treh glavnih vzrokov, tj. nizkih dohodkov, višjih računov za energijo in nizke energijske učinkovitosti.

(12)

Pojem energijske revščine je povezan s pojmom ranljivih odjemalcev, a se razlikuje od njega. Člen 28 Direktive (EU) 2019/944 Evropskega parlamenta in Sveta (15) ter člen 3(3) Direktive 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta (16) od držav članic zahtevata, da opredelijo pojem ranljivih odjemalcev, ki se lahko nanaša na energijsko revščino kot tudi druga merila, kot je kritična odvisnost od električne opreme iz zdravstvenih razlogov in starosti.

(13)

Osemnajst držav članic je energijsko revščino kot poseben pojav vključilo v svoje obstoječe nacionalne energetske in podnebne načrte, približno polovica držav članic pa je vključila podrobnosti o opredelitvah, jasnih meritvah in neposrednih politikah za obravnavanje energijske revščine (17).

(14)

Države članice so pozvane, naj nacionalne energetske in podnebne načrte posodobijo do junija 2024. Pri tem bi jih bilo treba podpreti, prav tako tudi pri obravnavanju energijske revščine na nacionalni ravni, in sicer z učinkovitimi svežnji politik in dodatnimi smernicami, ki bi dopolnjevale Priporočilo Komisije (EU) 2020/1563.

(15)

Z Uredbo (EU) 2023/955 Evropskega parlamenta in Sveta (18) je bil ustanovljen Socialni sklad za podnebje, da bi se obravnavali in preprečili morebitni negativni distribucijski učinki, ki bi bili posledica razširitve pokritosti stavb in cestnega prometa z novim sistemom EU za trgovanje z emisijami za ta dva sektorja in malo industrijo (ETS2) v skladu z Direktivo 2003/87/ES (19). Socialni sklad za podnebje naj bi zagotovil financiranje državam članicam za podporo ranljivim gospodinjstvom, vključno z gospodinjstvi, ki jih je prizadela energijska revščina, ranljivimi mikropodjetji in ranljivimi uporabniki prevoza, ki jih je energijska in mobilnostna revščina še posebej prizadela, in sicer s podpiranjem naložb za večjo energijsko učinkovitost ter dostop do brezemisijske in nizkoemisijske mobilnosti in prevoza. Za sprostitev sredstev morajo države članice socialne načrte za podnebje predložiti do junija 2025, obenem pa graditi na posodobitvah svojih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov za leto 2024.

(16)

Posodobitev nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov ter priprava socialnih načrtov za podnebje v skladu z Uredbo (EU) 2023/955 sta za države članice priložnost, da upoštevajo večje ambicije pravnega okvira Unije v smislu energetskih in podnebnih ciljev, spodbujajo pravičnost ter zagotovijo stabilen okvir za zmanjšanje energijske revščine.

(17)

Zbiranje podatkov o ustreznih kazalnikih je ključno za opredelitev števila ljudi, ki jih pesti energijska revščina. Neobvezni priložnostni moduli evropskih statističnih podatkov o dohodkih, socialni vključenosti in življenjskih pogojih, kot je modul o nezmožnosti za udobno hlajenje stanovanj poleti in zmožnosti gospodinjstva, da si privošči zadostno raven porabe energije doma, izveden leta 2023, ali modul o energijski učinkovitosti, izveden leta 2024, lahko zagotovijo dodatne koristne podatke, ki so relevantni za opredelitev števila gospodinjstev, ki jih je prizadela energijska revščina na nacionalni ali regionalni ravni. Glede na vse večjo verjetnost vročinskih valov zaradi podnebnih sprememb bi informacije v zvezi z zmožnostjo gospodinjstva, da krije vse potrebe po energiji doma, omogočile sprejetje boljših in bolj ciljno usmerjenih politik in možnosti za boj proti vročini in drugim podnebnim tveganjem ter posledicam energijske revščine.

(18)

Nekatere države članice skušajo energijsko revščino reševati predvsem z vidika cenovne dostopnosti s shemami podpore za ranljiva gospodinjstva, ki obravnavajo cenovno nedostopnost stanovanj in energije ter zagotavljajo podporo na primer v obliki znižanj davkov, socialnih tarif, energijskih kuponov ali dodatkov za ogrevanje. Vsi cenovni ukrepi spreminjajo mejne stroške porabe energije. Take sheme so pomembne v času krize in potrebne, če ni strukturnih posodobitev, vendar ne zagotavljajo podlage za strukturne izboljšave v korist ranljivih gospodinjstev. Zmanjšajo lahko spodbude za zmanjšanje porabe energije in vlaganje v ukrepe za energijsko učinkovitost. Poleg tega dohodkovni ukrepi zagotavljajo takojšnjo pomoč, ne da bi neposredno spreminjali mejne stroške porabe energije, nimajo pa dolgoročnega učinka na povpraševanje po energiji. Zato bi bilo treba dati prednost ukrepom, ki gospodinjstvom, ki jih je prizadela energijska revščina, in ranljivim gospodinjstvom omogočajo, da sprejmejo lastne ukrepe za izboljšanje svojega življenjskega sloga v smislu energijske učinkovitosti in porabe energije iz obnovljivih virov.

(19)

Države članice pri obravnavanju energijsko revnih gospodinjstev uporabljajo kombinacijo pristopov in ukrepov, ki se razlikujejo po učinkih na končne odjemalce: ukrepi za subvencioniranje cen so neposredno usmerjeni v končno ceno energije, ki jo plačajo odjemalci; sheme dohodkovne podpore ohranjajo signal tržnih cen in kot take še vedno zagotavljajo spodbude za zmanjšanje porabe energije, hkrati pa povečujejo cenovno dostopnost energije; ter bolj strukturni ukrepi, ki obravnavajo dolgoročno cenovno dostopnost energetskih shem. Strukturni ukrepi so ukrepi, ki obravnavajo temeljne vzroke energijske revščine z naložbami v energijsko učinkovitost ali obnovljive vire energije. Imajo dolgotrajne učinke in podpirajo cilj Unije glede pravičnega energetskega prehoda. Zato bi jim bilo treba dati prednost skupaj z ustreznimi dopolnilnimi socialnimi ukrepi. Ukrepi, ki jih sprejmejo države članice, bi morali biti namenjeni tudi diverzifikaciji energetskih možnosti, ki jih imajo na voljo odjemalci, obenem pa bi morali pri ranljivih odjemalcih preprečiti vezanost na fosilna goriva, zlasti fosilni plin, premog in nafto, ter tveganje, da bodo morali med prehodom plačevati vse večje omrežne in upravne stroške. Zato sta obravnavanje energijske revščine in zagotavljanje pravičnega prehoda v bistveni meri odvisna od izbrane kombinacije politik.

(20)

Med energetsko krizo se je zaradi potrebe po zaščiti potrošnikov pred visokimi in nestanovitnimi cenami energije po vsej Uniji povečala uporaba dohodkovnih in cenovnih instrumentov. Vendar večina ukrepov ni bila dovolj ciljno usmerjenih. Čeprav ukrepi dohodkovne podpore zagotavljajo dragocene mreže socialne varnosti, se lahko hitro uvedejo in lahko, kadar so ciljno usmerjeni, zagotovijo takojšnjo pomoč prizadetim gospodinjstvom, verjetno ne bodo imeli strukturnega učinka po obdobju izplačevanja ali uporabe ter lahko povzročijo vezanost na fosilna goriva in odvisnost od subvencij. Prinašajo tudi tveganje zmanjšanja javnega financiranja v okviru bolj strukturnih ukrepov, ki so kapitalsko intenzivni, kot je prenova stavb.

(21)

Pravni okvir EU varuje dostop do energije v Uniji in potrošnikom zagotavlja univerzalne storitve, zlasti za električno energijo. Poleg podpore za cenovno dostopnost za socialno ogrožene je večina držav članic vzpostavila režim zasilnega dobavitelja za zaščito potrošnikov v primeru težav v zvezi z dobaviteljem. Za dodatno zaščito potrošnikov in neprekinjeno oskrbo se države članice spodbuja, naj zagotovijo zasilnega dobavitelja.

(22)

V skladu s členom 10(11) Direktive (EU) 2019/944 dobavitelji gospodinjskim odjemalcem zagotovijo ustrezne informacije o alternativnih ukrepih za odklop dovolj zgodaj pred načrtovanim odklopom. Ranljivi odjemalci bi morali biti ustrezno zaščiteni pred odklopom električne energije in se ne bi smeli znajti v položaju, v katerem bi bili prisiljeni k odklopu. Da bi najranljivejši imeli dostop do energije, bi bilo treba države članice spodbujati, da sprejmejo ukrepe na podlagi dobrih praks, ki jih je na tem področju mogoče najti po Uniji.

(23)

Energijsko revščino je treba zaradi kompleksne narave obravnavati kot multidisciplinarno vprašanje, za reševanje katerega je potreben večsektorski pristop, ki med drugim zajema predvsem sektorja energetske in socialne politike, pri čemer je treba upoštevati zelo konkretne pravne obveznosti iz energetske in podnebne zakonodaje. Sistem upravljanja za energijsko revščino bi zato moral omogočati medresorsko in vertikalno sodelovanje med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi vladnimi strukturami ter širše posvetovanje z ustreznimi deležniki in socialnimi partnerji iz različnih sektorjev, da bi prispevali k informiranemu odločanju. V ta namen bi se lahko upošteval tudi energetski in podnebni dialog na več ravneh, vzpostavljen v skladu s členom 11 Uredbe (EU) 2018/1999.

(24)

Posebna prednost opazovalnic za energijsko revščino je združevanje vseh ključnih akterjev, da bi oblikovali medsektorsko razumevanje stanja energijske revščine na vseh ravneh. Gre za multidisciplinarno orodje upravljanja, ki lahko služi kot usmerjevalni projekt za druga področja politike. Poleg tega lahko take opazovalnice deležnikom omogočijo platformo za sodelovanje v nacionalni in lokalni razpravi, tako da zagotovijo ključne vpoglede v problem energijske revščine in predlagajo pobude politike.

(25)

Praksa je pokazala, da je zaupanje eden od ključnih elementov za uspešno vključevanje gospodinjstev, ki jih je prizadela energijska revščina, tako pri prepoznavanju upravičencev do programov podpore kot pri navezovanju stikov z njimi.

(26)

Učinkovita komunikacija in izmenjava informacij na uporabniku prijazen način imata ključno vlogo pri odpravljanju energijske revščine. Gospodinjstva, ki jih pesti energijska revščina, imajo različne potrebe in zmožnosti za sodelovanje in morebiti omejen dostop do ustreznih informacij. Učinkovita orodja so lahko energetska svetovalna omrežja ali točke „vse na enem mestu“, kot so določene v Direktivi (EU) 2023/1791, skupaj s predlogi za energijsko učinkovitost stavb. Ta orodja bi morala biti zlahka dostopna in prilagojena potrebam gospodinjstev z nizkimi dohodki, ranljivih skupin prebivalstva ali gospodinjstev, ki jih je prizadela energijska revščina, ter bi jih lahko zagotavljali tudi socialni in zdravstveni delavci ali drugi delavci na terenu, ki so v neposrednem rednem stiku s takimi skupinami prebivalstva.

(27)

V svežnju „Pripravljeni na 55“ in sporočilu REPowerEU: skupni evropski ukrepi za cenovno dostopnejšo, zanesljivejšo in bolj trajnostno energijo (20) je Komisija jasno navedla, da so ukrepi za energijsko učinkovitost, tudi v stavbnem sektorju, učinkoviti za opolnomočenje in zaščito energijsko revnih in ranljivih gospodinjstev. Izboljšanje energijske učinkovitosti stavb lahko ublaži morebitne negativne socialne učinke in čim bolj poveča socialne koristi, zlasti kar zadeva izboljšanje življenjskih razmer v stavbah z najslabšo energijsko učinkovitostjo ter zmanjšanje ali celo preprečevanje energijske revščine.

(28)

Dajanje prednosti energijski učinkovitosti je ključno načelo, določeno v pravu Unije. Pravna podlaga za njegovo uporabo je člen 3 Direktive (EU) 2023/1791. Izboljšanje energijske učinkovitosti je ključnega pomena za boj proti energijski revščini in izboljšanje blaginje prebivalcev.

(29)

Dajanje prednosti prenovi stavb z najnižjo energijsko učinkovitostjo omogoča neposredno odpravljanje energijske revščine, saj v takih stavbah običajno prebivajo ljudje, ki jih je prizadela energijska revščina, in predstavniki ranljivih skupin. Z energijsko prenovo je mogoče znatno zmanjšati potrebe gospodinjstev po energiji za ogrevanje in hlajenje, zato si prebivalci nato lahko privoščijo ustrezno notranjo klimo z nižjimi računi za energijo, kar prispeva k reševanju gospodinjstev iz energijske revščine. Poleg tega lahko povečanje energijske prenove stavb ustvari in ohrani delovna mesta, ki posredno prispevajo k blaginji prebivalstva. Novi evropski Bauhaus (21) je pobuda Unije, katere cilj je prispevati k uresničevanju evropskega zelenega dogovora z dajanjem prednosti energijski učinkovitosti, cenovni dostopnosti in vključenosti.

(30)

Pozitivne posledice prenove stavb, tudi za življenjske razmere, je mogoče čim bolj povečati s celostnimi in participativnimi pristopi na ravni okrožja, kadar je energijska prenova v energijsko revnih okrožjih vključena v širše programe socialnega vključevanja in urbane prenove. Ločene spodbude so lahko ovira za prenovo stavb, tudi zato, ker najemniki pri odločanju o izboljšavah stanovanj nimajo enakih možnosti kot lastniki stanovanj. Do njih pride, kadar koristi transakcije ali naložbe ne koristijo neposredno akterju, ki nosi stroške transakcije ali naložbe.

(31)

Ranljiva gospodinjstva je treba zaščititi pred višjimi stanovanjskimi stroški, ki bi lahko sledili prenovi in povzročili prisilne izselitve, selitev in gentrifikacijo. Zato je bistveno, da države članice pozorno spremljajo svojo splošno kombinacijo politik v zvezi z neposrednimi ali posrednimi negativnimi posledicami za ranljiva gospodinjstva. Ukrepi za zaščito najemnikov pred negativnimi in neželenimi posledicami lahko vključujejo pogojno finančno podporo za obnovitvena dela, ki preprečujejo prisilno izselitev najemnikov, davčne spodbude za najemodajalce, finančno podporo za poravnavo ali spremembo razporeda plačevanja zaostalih plačil najemnin za revnejša gospodinjstva, omejitev povečanja najemnin, če lastnik prejme javno finančno podporo, ali zakonodajne ukrepe, ki zagotavljajo ravnovesje med zvišanjem najemnin in prihranki energije, doseženimi s prenovo. Ključna koraka sta tudi izvrševanje regulativnega okvira za zaščito najemnikov in obravnavanje najemodajalcev ter dostop do informacij o pravici do prebivališča in pravicah najemnikov v primeru prisilne izselitve.

(32)

Načela energijske učinkovitosti se uporabljajo tudi za energijsko učinkovite gospodinjske aparate, ki lahko prispevajo k znatnim prihrankom energije. Standardi za energijsko učinkovitost, ki se uporabljajo na podlagi pravil o okoljsko primerni zasnovi in označevanju energijske učinkovitosti, lahko gospodinjstvom v Uniji prinesejo velike prihranke energije.

(33)

Pametni merilni sistemi, ki podpirajo natančno odčitavanje blizu realnega časa, potrošnikom omogočajo, da ves dan spremljajo dejansko porabo energije, in lahko pripomorejo k prepoznavanju ljudi, ki živijo v energijski revščini. Tako potrošnikom omogočajo, da prevzamejo nadzor nad svojim vedenjem na področju energije in prilagodijo svojo porabo ter tako omejijo svoje stroške, obenem pa odpravljajo račune za predvideno porabo in poračune za nazaj, ki so za potrošnike lahko težavni. To je izjemno pomembno za energijsko revna gospodinjstva, ki se pogosto soočajo z večjimi finančnimi omejitvami in na katere nesorazmerno vplivajo nihanja cen energije. Energijsko revna gospodinjstva ne bi smela biti izključena iz dostopa do pametnih tehnologij, ki bi jim bile v pomoč pri zmanjševanju ali boljšem upravljanju njihove porabe energije ter bi jim omogočile, da izkoristijo prednosti stalnega napredka na področjih energetskih tehnologij in digitalizacije.

(34)

Razogljičenje energetskega sistema s postopnim opuščanjem fosilnih goriv in njihovo nadomestitvijo z obnovljivimi viri energije je ključnega pomena v boju Unije proti podnebnim spremembam. Ruska invazija na Ukrajino in porast cen energije kažeta na nujnost hitrejšega odmika od zemeljskega plina za ogrevanje gospodinjstev, pri tem pa bo treba posebno pozornost in podporo nameniti gospodinjstvom, ki jih je prizadela energijska revščina. V evropskem zelenem dogovoru je določeno načelo, da ne sme biti nihče zapostavljen, kar je v tem okviru izjemno pomembno. Podpora gospodinjstvom, ki jih je prizadela energijska revščina, pri prehodu s fosilnih goriv na cenejše obnovljive vire energije za njihovo oskrbo z energijo je osrednji element v boju proti energijski revščini. To odraža tudi člen 23(4) Direktive (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (22), v skladu s katerim morajo države članice zagotoviti dostop do energije iz obnovljivih virov vsem porabnikom, zlasti tistim v gospodinjstvih z nizkimi dohodki ali ranljivih gospodinjstvih, ki sicer ne bi imeli zadostnega začetnega kapitala, da bi jo lahko izkoristili.

(35)

Energija iz obnovljivih virov je cenovno ugodnejša za potrošnike, če imajo do nje neposreden dostop. Kolektivne sheme za lastno porabo lahko gospodinjstvom, ki jih je prizadela energijska revščina, pomagajo odpraviti omejeno zmožnost za dostop do energije iz obnovljivih virov in pripomorejo k temu, da ta gospodinjstva postanejo aktivna in so tako odjemalci kot tudi proizvajalci električne energije (t. i. proizvajalci-odjemalci). Vloga proizvajalca-odjemalca in sodelovanje v kolektivnih shemah za lastno porabo prinašata širše nefinančne koristi, kot so opolnomočenje, nova znanja in spretnosti ter socialna vključenost na ravni posameznikov, pa tudi zaupanje in medsebojne povezave na ravni skupnosti.

(36)

Kolektivne sheme za lastno porabo vključujejo sheme za energetske skupnosti in souporabo energije. Komisija podpira tekoče učinkovito izvajanje zakonodaje Unije o energetskih skupnostih v državah članicah in predlaga (23) posebne določbe o souporabi energije. Občine imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju, da so kolektivne sheme za lastno porabo odprte in dostopne gospodinjstvom, ki jih je prizadela energijska revščina, zlasti v primerih, v katerih bi bilo sodelovanje povezano s finančnimi zahtevami ter zapletenimi upravnimi postopki in stroški.

(37)

Za diagnosticiranje, oblikovanje, sprejetje in izvajanje ukrepov za boj proti energijski revščini morajo biti oblikovalci politik na vseh ravneh ustrezno obveščeni in imeti dobro razumevanje temeljnih vzrokov energijske revščine v svojem volilnem okrožju. Evropsko leto spretnosti 2023 (24) in pakt za spretnosti kot del evropskega programa spretnosti (25) članom pakta nudita ustrezne smernice za razvoj spretnosti. Svetovalno vozlišče za energijsko revščino (26), ki ga financira Unija, deležnikom, tudi lokalnim organom, zagotavlja spletno in ciljno usmerjeno usposabljanje in podporo na področju energijske revščine. Njegovo delo v zvezi s kazalniki je državam članicam v pomoč tudi pri izbiri in oblikovanju kazalnikov na nacionalni in lokalni ravni (27).

(38)

Poleg tega bi morali imeti delavci, ki so v neposrednem in rednem stiku z ljudmi, ki jim grozi energijska revščina, kot so zdravstveni, izobraževalni ali socialni delavci, ter energetski svetovalci znanja in spretnosti za prepoznavanje energijske revščine ter zagotavljanje nasvetov in informacij energijsko revnim gospodinjstvom. Tovrstne informacije lahko vključujejo nasvete glede osnovnih ukrepov za zmanjšanje porabe energije, razlago računov za energijo ter svetovanje o pravici do prebivališča in pravicah najemnikov v primeru prisilne izselitve ali o tem, kje prejeti dodatne nasvete ali podporo.

(39)

Vprašanje znanj in spretnosti zadeva tudi potrošnike. Da bi potrošniki lahko imeli koristi od prehoda na zeleno energijo, potrebujejo spodbude ter znanja in spretnosti za dejavnejše sodelovanje na področju energije na podlagi večje energijske in digitalne pismenosti v skladu s svojimi potrebami po energiji in cilji za zmanjšanje porabe energije. Za to so potrebna znanja in spretnosti, npr. za uporabo pametnih števcev in izkoriščanje prednosti, ki jih prinašajo prožnost povpraševanja in obnovljivi viri energije. Glede tega je treba posebno pozornost nameniti ranljivim in energijsko revnim gospodinjstvom, da bi lahko izboljšala svojo energijsko, finančno in digitalno pismenost ter premagala težji izhodiščni položaj, tudi v okviru uvajanja inovativnih tehnologij. Nekatere skupine državljanov imajo morda omejene možnosti za sprejetje ustreznih ukrepov, npr. ljudje v najetih in socialnih stanovanjih ali drugih vrstah nelastniških stanovanj.

(40)

Za odpravljanje energijske revščine so na voljo finančna sredstva. Vsaj 30 % skupnega zneska proračuna Unije v okviru večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027 (28) in skupnega zneska Instrumenta Evropske unije za okrevanje (29) ter vsaj 37 % skupnega zneska mehanizma za okrevanje in odpornost (30) bi bilo treba porabiti za vključevanje podnebnih ciljev. Na tem področju je veliko možnosti za financiranje strukturnih ukrepov za odpravljanje energijske revščine. Države članice so v skladu z Uredbo (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta znaten delež sredstev namenile za ukrepe za energijsko učinkovitost, vključno s prenovo stavb. Pri reviziji načrtov in vključitvi poglavij REPowerEU ima energijska revščina pomembno vlogo kot eden od šestih ciljev, h katerim bi morale prispevati reforme in naložbe. Evropski sklad za regionalni razvoj in Kohezijski sklad (31) prav tako zagotavljata znatne naložbe v izvajanje ukrepov za energijsko učinkovitost, tudi za reševanje energijske revščine.

(41)

Sklad za pravični prehod (32) kot del mehanizma za pravični prehod prispeva k financiranju ukrepov za energijsko učinkovitost na območjih, ki se soočajo z resnimi socialno-ekonomskimi izzivi, ki jih prinaša prehod na izpolnjevanje energetskih in podnebnih ciljev Unije za leto 2030. Številna od teh območij so glavna območja, ki jih pesti energijska revščina. Energijska revščina je upravičena tudi do financiranja iz nacionalnih prihodkov v okviru sistema Unije za trgovanje z emisijami, vzpostavljenega z Direktivo 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (33), ter dodelitev v okviru sklada za modernizacijo (34) in prihodnjega Socialnega sklada za podnebje.

(42)

Komisija upravlja projekte, ki obravnavajo energijsko revščino v okviru programa Obzorje Evropa ter programa za okolje in podnebne ukrepe (LIFE) (35). Poleg tega prek svetovalnega vozlišča za energijsko revščino, ki ga financira Unija, občinam zagotavlja tehnično pomoč pri odkrivanju energijske revščine ter načrtovanju in izvajanju lokalnih ciljno usmerjenih ukrepov. Komisija v okviru Instrumenta za tehnično podporo (36) države članice na njihovo zahtevo podpira pri prizadevanjih za oblikovanje in izvajanje reform, tudi na področjih energijske revščine in prenove stavb, ter pri pripravi socialnih načrtov za podnebje.

(43)

Za strukturne ukrepe, zlasti za dostop do energijske učinkovitosti, prenove stavb ali energije iz obnovljivih virov, je potrebno znatno vnaprejšnje in stalno financiranje v skladu s členom 28 Direktive (EU) 2023/1791. Pomembno je, da so javni odhodki in sheme financiranja ustrezno prilagojeni tako, da podpirajo ranljiva gospodinjstva, ki se soočajo z energijsko revščino, mobilizirajo nadaljnje zasebne naložbe, spodbujajo posojilne produkte za energijsko učinkovitost in zagotavljajo javna jamstva. Države članice bi morale svoje načrte in programe, ki se financirajo iz skladov Unije, prilagoditi tako, da so usmerjeni v ranljiva gospodinjstva, ki se soočajo z energijsko revščino, hkrati pa ustvarjajo sinergije po vsej Uniji ter med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi načrti in programi.

(44)

Ker imajo gospodinjstva, ki jih je prizadela energijska revščina, omejena lastna sredstva in dostop do komercialnih posojil, se soočajo z ovirami pri dostopu do finančnih sredstev za naložbe. Taka gospodinjstva zato potrebujejo javno finančno podporo v obliki neposredne vnaprejšnje subvencije, neposrednega plačila za energijsko učinkovitost ali obnovitvena dela, javnega posojila, ki gospodinjstvom omogoča, da javno naložbo odplačajo s prihranki pri računih za energijo, brezobrestnega posojila ali posojila z nizko obrestno mero ali katerega koli drugega inovativnega načina financiranja, s katerim bi lahko financirala obnovitvena dela na področju energije –