(1)

Direktiva 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) določa pravila na ravni Unije v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami.

(2)

Komisija je leta 2014 predstavila poročilo o izvajanju Direktive 2008/48/ES. Leta 2020 je predstavila drugo poročilo o izvajanju navedene direktive in delovni dokument služb Komisije skupaj z rezultati ocene navedene direktive v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov, ki je vključevala obsežno posvetovanje z ustreznimi deležniki.

(3)

Ti poročili in posvetovanja so pokazali, da je bila Direktiva 2008/48/ES delno uspešna pri zagotavljanju visokih standardov varstva potrošnikov in spodbujanju razvoja enotnega trga za kredite ter da sta ta cilja še vedno relevantna. Razlogi, zakaj je bila navedena direktiva samo delno uspešna, izhajajo iz same direktive, na primer iz nenatančnega besedila določenih členov, in zunanjih dejavnikov, kakršni so razvoj, povezan z digitalizacijo, praktična uporaba in izvrševanje v državah članicah, ter dejstva, da določeni vidiki trga potrošniških kreditov v navedeni direktivi niso zajeti.

(4)

Digitalizacija je prispevala k razvoju trga, ki v času, ko je bila sprejeta Direktiva 2008/48/ES, ni bil predviden. Hiter tehnološki razvoj, ki se je zgodil od sprejetja navedene direktive, je na trg potrošniških kreditnih pogodb tako pri ponudbi kot povpraševanju namreč prinesel pomembne spremembe, na primer pojav novih produktov ter razvoj vedenja in želja potrošnikov.

(5)

Zaradi nenatančnega besedila nekaterih določb Direktive 2008/48/ES, ki državam članicam omogoča sprejetje različnih določb, ki presegajo določbe iz navedene direktive, je bil regulativni okvir v Uniji s številnih vidikov potrošniških kreditnih pogodb razdrobljen.

(6)

Dejansko in pravno stanje, ki je posledica teh nacionalnih razlik, v nekaterih primerih vodi v izkrivljanje konkurence med dajalci kreditov v Uniji in ustvarja ovire na notranjem trgu. Zaradi tega stanja je možnost potrošnikov, da izkoristijo postopno naraščajočo ponudbo čezmejnih kreditov, ki naj bi se zaradi digitalizacije še povečala, omejena. Posledice takšnih izkrivljanj in omejitev pa se lahko sčasoma pokažejo pri zmanjšanju povpraševanja po blagu in storitvah. To stanje vodi tudi do neustrezne in nedosledne ravni varstva potrošnikov v Uniji.

(7)

V zadnjih letih se je ponudba kreditov, ki je na voljo potrošnikom zelo razvila in diverzificirala. Pojavili so se novi kreditni produkti, zlasti na spletu, in njihova uporaba se še naprej razvija. To je privedlo do pravne negotovosti v zvezi z uporabo Direktive 2008/48/ES za takšne nove produkte.

(8)

Ta direktiva dopolnjuje pravila iz Direktive 2002/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4). Za zagotovitev pravne varnosti bi bilo treba pojasniti, da bi se morala v primeru neskladja med določbami te direktive in določbami navedene direktive uporabljati določbe te direktive kot lex specialis.

(9)

Notranji trg v skladu s členom 26 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) obsega območje, v katerem je zagotovljen prosti pretok blaga, oseb in storitev. Razvoj preglednejšega in učinkovitejšega pravnega okvira za potrošniške kredite bi moral povečati zaupanje in varstvo potrošnikov ter olajšati razvoj čezmejnih dejavnosti.

(10)

Da bi izboljšali delovanje notranjega trga potrošniških kreditov, je treba na številnih osrednjih področjih zagotoviti usklajen okvir Unije. Ob upoštevanju spreminjajočega se trga potrošniških kreditov, zlasti v spletnem okolju, in vse večje mobilnosti državljanov Unije bo zakonodaja Unije, ki je usmerjena v prihodnost in ki se zmore prilagoditi prihodnjim oblikam kreditov in državam članicam omogoča ustrezno raven prožnosti pri njihovem izvajanju, pomagala vzpostaviti enake konkurenčne pogoje za podjetja.

(11)

Člen 169(1) in člen 169(2), točka (a), PDEU določata, da Unija prispeva k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov z ukrepi, sprejetimi na podlagi člena 114 PDEU. V členu 38 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) je določeno, da politike Unije zagotavljajo visoko raven varstva potrošnikov.

(12)

Pomembno je, da imajo potrošniki koristi od visoke ravni varstva. Zato bi bilo treba omogočiti, da prosti pretok kreditnih ponudb poteka v optimalnih pogojih za tiste, ki kredit ponujajo, kot tudi za prosilce, z ustreznim upoštevanjem specifičnega položaja v državah članicah.

(13)

Polna harmonizacija je potrebna zato, da se vsem potrošnikom v Uniji zagotovi visoka in primerljiva raven varovanja njihovih interesov in se vzpostavi dobro delujoč notranji trg. Državam članicam se torej ne bi smelo dovoliti, da ohranijo ali sprejmejo nacionalne določbe, ki odstopajo od določb v tej direktivi, razen če je v tej direktivi določeno drugače. Vendar naj bi se ta omejitev uporabljala samo za določbe, usklajene v tej direktivi. Kadar takšne usklajene določbe ne obstajajo, bi se morale države članice same odločiti, ali bodo ohranile ali sprejele nacionalno zakonodajo. Prav tako bi države članice morale imeti možnost, da ohranijo ali sprejmejo nacionalne določbe o solidarni odgovornosti dobavitelja blaga ali izvajalca storitve in dajalca kredita. Države članice bi morale imeti tudi možnost, da ohranijo ali sprejmejo nacionalne določbe o razvezi pogodbe o prodaji blaga ali opravljanju storitev, kadar potrošnik uveljavlja svojo pravico do odstopa od kreditne pogodbe. V tem smislu bi bilo treba državam članicam v primeru odprtih kreditnih pogodb omogočiti, da določijo minimalno obdobje, ki mora preteči med trenutkom, ko dajalec kredita zahteva povračilo, in dnem, ko mora biti kredit odplačan.

(14)

Opredelitve pojmov iz te direktive določajo obseg harmonizacije. Obveznost držav članic, da prenesejo to direktivo, bi se torej morala omejiti na področje njene uporabe, kakor je določeno v teh opredelitvah. Ta direktiva pa ne bi smela posegati v uporabo določb te direktive s strani držav članic v skladu s pravom Unije na področjih, ki niso zajeta v njenem področju uporabe. Država članica bi tako lahko ohranila ali sprejela nacionalno zakonodajo, ki ustreza tej direktivi ali nekaterim določbam te direktive o kreditnih pogodbah, ki ne spadajo na njeno področje uporabe, na primer o kreditnih pogodbah, ob sklenitvi katerih mora potrošnik kot zavarovanje deponirati nek predmet pri dajalcu kredita, pri čemer je odgovornost potrošnika strogo omejena na deponirani predmet, ali o kreditnih pogodbah, katerih skupni znesek kredita presega 100 000 EUR. Poleg tega bi lahko države članice to direktivo uporabljale tudi za povezane kredite, ki ne spadajo v opredelitev povezane kreditne pogodbe iz te direktive. Tako bi se lahko določbe o povezanih kreditnih pogodbah iz te direktive uporabljale za kreditne pogodbe, ki so le delno namenjene financiranju pogodbe o dobavi blaga ali opravljanju storitve.

(15)

Številne države članice so Direktivo 2008/48/ES uporabljale za področja, ki niso zajeta v njeno področje uporabe, da bi izboljšale raven varstva potrošnikov, medtem ko imajo druge države članice različna nacionalna pravila za urejanje teh področij, ki izhajajo iz posebnosti trgov, s čimer so se ohranile nekatere razlike med nacionalnimi zakonodajami različnih držav članic v zvezi s tovrstnimi krediti. Dejansko lahko več kreditnih pogodb, ki ne spadajo na področje uporabe Direktive 2008/48/ES, škoduje potrošnikom, vključno s kratkoročnimi kreditnimi pogodbami z visokimi stroški, katerih znesek je običajno nižji od spodnjega praga 200 EUR, ki ga določa navedena direktiva. Glede na to in z namenom, da se zagotovi visoka raven varstva potrošnikov in olajša čezmejni trg potrošniških kreditov, bi ta direktiva morala zajemati nekatere pogodbe, ki so bile izključene s področja uporabe Direktive 2008/48/ES, kot so potrošniške kreditne pogodbe, katerih skupni znesek kredita znaša manj kot 200 EUR. Prav tako bi morala ta direktiva zajemati tudi druge potencialno škodljive produkte zaradi visokih stroškov, ki jih povzročajo na splošno ali v primeru zamujenih plačil, da bi zagotovili večjo preglednost in boljše varstvo potrošnikov ter tako povečali zaupanje potrošnikov. Glede na to s področja uporabe te direktive ne bi smele biti izključene najemne pogodbe ali pogodbe o zakupu z možnostjo nakupa, kreditne pogodbe z možnostjo prekoračitve, pri katerih je treba kredit odplačati v roku enega meseca, kreditne pogodbe, pri katerih je kredit odobren brez obresti in kakršnih koli drugih stroškov, ter kreditne pogodbe, ki jih je ob zgolj zanemarljivih stroških treba odplačati v treh mesecih. Kljub temu bi morale imeti države članice za nekatere od tistih kreditnih pogodb, ki so bile izključene s področja uporabe Direktive 2008/48/ES in bi morale biti zajete v tej direktivi, in sicer kreditne pogodbe, katerih skupni znesek kredita znaša manj kot 200 EUR, kredit, odobren brez obresti in kakršnih koli drugih stroškov ter samo z omejenimi stroški, ki jih mora potrošnik plačati za zapoznela plačila, in kredit, ki ga je ob zgolj zanemarljivih stroških treba odplačati v treh mesecih, možnost, da izključijo uporabo opredeljenega in omejenega števila določb te direktive v zvezi z oglaševanjem, predpogodbenimi informacijami in pogodbenimi informacijami, da se prepreči nepotrebno breme za dajalce kreditov, ob upoštevanju posebnosti trgov in različnih značilnosti teh kreditnih pogodb, kot je njihovo krajše trajanje, hkrati pa se zagotovi višja raven varstva potrošnikov.

(16)

Sheme „kupi zdaj, plačaj pozneje“, pri katerih dajalec kredita potrošniku odobri kredit z izključnim namenom nakupa blaga ali storitev, ki jih zagotavlja dobavitelj, in pri katerih gre za nova digitalna finančna orodja, ki potrošnikom omogočajo nakupe in postopno odplačevanje, so pogosto odobrene brez obresti in kakršnih koli drugih stroškov, in bi jih zato bilo treba vključiti na področje uporabe te direktive.

(17)

Nekateri odlogi plačil, pri katerih dobavitelj blaga ali izvajalec storitev potrošniku da čas za plačilo blaga ali storitve brez obresti in kakršnih koli drugih stroškov, razen omejenih stroškov za zapoznela plačila v skladu z nacionalnim pravom, bi bilo treba izključiti s področja uporabe te direktive, pod pogojem, da ni nobene tretje stranke, kot v primeru shem „kupi zdaj, plačaj pozneje“, ki ponuja kredit za blago ali storitev, in da se plačilo v celoti izvrši v omejenem časovnem okviru 50 dni od dobave blaga ali opravljanja storitve. Taki odlogi plačil so namreč poslovne prakse, ki se običajno uporabljajo za omogočanje potrošnikom, da plačajo šele po prejemu blaga ali storitev, kar potrošnikom koristi, na primer v primeru odloga plačila računov za zdravljenje, ko bolnišnice potrošnikom dajo čas za plačilo zdravstvenih stroškov. Ta izključitev bi morala biti za nekatere velike spletne dobavitelje blaga ali izvajalce storitev, ki imajo dostop do velike baze strank, omejena na primere, ko tretja stranka ne ponuja niti ne kupuje kredita in ko je treba plačilo v celoti izvršiti v 14 dneh od dobave blaga ali storitev, brez obresti in kakršnih koli drugih stroškov ter samo z omejenimi stroški, ki jih mora plačati potrošnik za zapoznela plačila in so naloženi v skladu z nacionalnim pravom. Takšni veliki spletni dobavitelji bi, ob upoštevanju njihovih finančnih zmogljivosti in zmožnosti, da potrošnike spodbudijo k impulzivnemu nakupovanju in potencialno prekomerni potrošnji, sicer lahko ponudili zelo dolg odlog plačila brez kakršne koli zaščite potrošnikov ter oslabili pošteno konkurenco z drugimi dobavitelji blaga ali izvajalci storitev. Takšna omejitev bi potrošnikom vedno omogočila, da plačila na primeren način opravijo v dveh tednih, hkrati pa zagotovila, da se za velike spletne dobavitelje blaga ali izvajalce storitev, ki želijo zagotavljati kredite v velikem obsegu in z daljšim časovnim okvirom, uporablja ta direktiva.

(18)

Kot je opisano v uvodni izjavi 17 Uredbe (EU) 2015/751 Evropskega parlamenta in Sveta (5), so debetne kartice z odlogom plačila kreditne kartice, ki so splošno dostopne na trgu in pri katerih se račun imetnika kartice bremeni s celotnim zneskom transakcij na predhodno točno določen datum, običajno enkrat na mesec, brez plačila obresti. Države članice bi morale imeti možnost, da iz te direktive izvzamejo nekatere kreditne pogodbe v obliki debetnih kartic z odlogom plačila, saj lahko take kreditne pogodbe gospodinjstvom pomagajo bolje prilagoditi njihov proračun mesečnemu dohodku, kadar je treba kredit odplačati v 40 dneh, je brez obresti in kakršnih koli drugih stroškov ter samo z omejenimi stroški, povezanimi z opravljanjem plačilne storitve, ter ga zagotavlja kreditna ali plačilna institucija. Ta izjema ne bi smela posegati v uporabo ustreznih določb o možnostih prekoračitve ali tiho dovoljeni prekoračitvi, ki bi se morale uporabljati, če odplačilo preseže pozitivno stanje na tekočem računu.

(19)

Najemne pogodbe in pogodbe o zakupu, pri katerih obveznost ali možnost potrošnika za nakup predmeta pogodbe ni določena v pogodbi sami ali kateri koli drugi ločeni pogodbi, kot so na primer navadne najemne pogodbe, ne bi smele biti vključene na področje uporabe te direktive, saj ne vključujejo morebitnega prenosa lastnine ob izteku pogodbe.

(20)

Poleg tega bi bilo treba na področje uporabe te direktive vključiti vse kreditne pogodbe do 100 000 EUR. Zgornji prag kreditnih pogodb, določen v tej direktivi, bi moral biti višji kot tisti, določen v Direktivi 2008/48/ES, da bi se upoštevala indeksacija zaradi učinkov inflacije od leta 2008 in v prihodnjih letih.

(21)

V primeru kreditnih pogodb, ki predvidevajo dogovore med dajalcem kredita in potrošnikom glede načinov odloga plačila ali odplačevanja, kadar je potrošnik že ali verjetno bo v zamudi pri odplačevanju po prvotni kreditni pogodbi ter kadar je verjetno, da bodo taki dogovori preprečili možnost sodnega postopka v zvezi z neizpolnjevanjem plačilnih obveznosti in njihovi pogoji niso manj ugodni od tistih, določenih v prvotni kreditni pogodbi, bi morale imeti države članice možnost, da se odločijo, da uporabijo le omejeno število določb te direktive, pri čemer dajalce kreditov med drugim izvzamejo iz obveznosti ocenjevanja kreditne sposobnosti. To potrošnikom v plačilnih težavah ne preprečuje, da bi sklenili novo kreditno pogodbo, ki bi jim pomagala pri lažjem odplačevanju prvotnega kredita. Za potrošnike se šteje, da verjetno ne bodo izpolnili plačilnih obveznosti, na primer v okoliščinah, ko so izgubili zaposlitev.

(22)

Množično financiranje se je od leta 2008 razvilo kot oblika financiranja, ki je na voljo potrošnikom, običajno za majhne stroške ali naložbe. Ponudnik storitev množičnega kreditnega financiranja upravlja digitalno platformo, odprto za javnost, da bi povezal ali olajšal povezovanje potencialnih kreditodajalcev, ki delujejo v okviru svoje trgovske, poslovne ali poklicne dejavnosti ali ne, s potrošniki, ki iščejo financiranje. Takšno financiranje bi lahko potekalo v obliki potrošniških kreditov. Kadar ponudniki storitev množičnega kreditnega financiranja kredite neposredno zagotavljajo potrošnikom, bi zanje morale veljati določbe v zvezi z dajalci kreditov iz te direktive. Kadar ponudniki storitev množičnega kreditnega financiranja olajšujejo odobritev kredita med dajalci kreditov, ki delujejo v okviru svoje trgovske, poslovne ali poklicne dejavnosti, in potrošniki, bi se za te dajalce kreditov morale uporabljati obveznosti za dajalce kreditov iz te direktive. V takem primeru ponudniki storitev množičnega kreditnega financiranja delujejo kot kreditni posredniki, zato bi zanje morale veljati obveznosti za kreditne posrednike iz te direktive.

(23)

V primeru posebnih vrst kreditnih pogodb, za katere se uporablja le nekaj določb te direktive, bi morale države članice še naprej imeti možnost, da v nacionalnem pravu za te vrste kreditnih pogodb same uredijo druge vidike, ki niso usklajeni s to direktivo.

(24)

Pogodbe za stalno opravljanje storitev ali dobavo blaga enake vrste, za katero potrošnik v času njihovega zagotavljanja plačuje v obliki obročnih odplačil, se lahko od kreditnih pogodb, urejenih s to direktivo, močno razlikujejo v smislu interesov zadevnih pogodbenih strank ter načinov in izvajanja transakcij. Zato se takšne pogodbe za namene te direktive ne bi smele šteti za kreditne pogodbe. Takšne pogodbe vključujejo na primer zavarovalno pogodbo, pri kateri se zavarovanje plačuje v obliki mesečnih obrokov.

(25)

Kreditne pogodbe, ki zajemajo odobritev kredita, zavarovanega z nepremičnino, in kreditne pogodbe, katerih namen je financiranje pridobitve ali ohranitve lastninskih pravic na zemljišču ali na obstoječi ali načrtovani zgradbi, vključno s prostori, ki se uporabljajo za trgovske, poslovne ali poklicne dejavnosti, bi morale biti izključene s področja uporabe te direktive, saj so urejene z Direktivo 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta (6). Vendar krediti, katerih namen je obnova stanovanjske nepremičnine, katerih skupni znesek presega 100 000 EUR in ki niso zavarovani niti s hipoteko ali z drugim primerljivim zavarovanjem, ki se običajno uporablja v državi članici za nepremičnino niti s pravico na nepremičnini, ne bi smeli biti izključeni s področja uporabe te direktive.

(26)

Ta direktiva bi se morala uporabljati ne glede na to, ali je dajalec kredita pravna ali fizična oseba. Vendar ta direktiva ne bi smela vplivati na pravico držav članic, da omejijo dajanje potrošniških kreditov samo na pravne osebe ali samo na določene pravne osebe.

(27)

Nekatere določbe te direktive bi bilo treba uporabljati za kreditne posrednike, ki so fizične in pravne osebe, ki v okviru svoje trgovske, poslovne ali poklicne dejavnosti v zameno za plačilo potrošnikom predstavljajo ali ponujajo kreditne pogodbe, jim pomagajo pri pripravljanju kreditne pogodbe ali v imenu dajalca kredita z njimi sklepajo kreditne pogodbe.

(28)

Informacije, kakršne so ustrezna pojasnila, predpogodbene informacije, splošne informacije in informacije o poizvedbah v zbirkah podatkov, bi bilo treba potrošnikom dajati brezplačno. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti potrebam invalidov.

(29)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana zlasti v Listini. Ta direktiva zlasti v celoti spoštuje pravice do varstva osebnih podatkov, lastnine, nediskriminacije, varovanja družinskega in poklicnega življenja ter varstva potrošnikov v skladu z Listino.

(30)

Ta direktiva ne bi smela posegati v Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (7), ki se uporablja za vsako obdelavo osebnih podatkov, ki jo izvajajo dajalci kreditov in kreditni posredniki ter spada na področje uporabe te direktive, in zlasti ne bi smela posegati v načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov iz člena 5 navedene uredbe, vključno z najmanjšim obsegom podatkov, točnostjo in omejitvijo namena.

(31)

Potrošniki, ki zakonito prebivajo v Uniji, ne bi smeli biti diskriminirani na podlagi državljanstva ali prebivališča ali katerega koli drugega razloga iz člena 21 Listine, ko v Uniji zaprosijo za kreditno pogodbo, sklepajo kreditno pogodbo ali jo imajo. To ne posega v možnost, da se ponudijo različni pogoji dostopa do kredita, kadar so ti različni pogoji ustrezno utemeljeni z objektivnimi merili. Poleg tega se to ne bi smelo razumeti kot ustvarjanje obveznosti za dajalce kreditov ali kreditne posrednike, da opravljajo storitve na področjih, na katerih ne poslujejo.

(32)

Potrošnike bi bilo treba v skladu z Direktivo 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8) zaščititi pred nepoštenimi ali zavajajočimi praksami, zlasti v zvezi z informacijami, ki jih zagotovi dajalec kredita ali kreditni posrednik. Navedena direktiva se še naprej uporablja za kreditne pogodbe in deluje kot „varnostna mreža“, ki zagotavlja, da se visoka skupna raven varstva potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami lahko ohranja v vseh sektorjih, med drugim z dopolnjevanjem drugih pravnih aktov Unije.

(33)

Posebne določbe bi bilo treba določiti za oglaševanje kreditnih pogodb in za določene postavke standardnih informacij, ki se morajo dati potrošnikom, zlasti da lahko primerjajo različne ponudbe. Takšne standardne informacije bi morale biti dane jasno, jedrnato in dobro vidno s pomočjo reprezentativnega primera. Skupni znesek kredita in rok odplačila, ki ju izbere dajalec kredita za tak reprezentativni primer, bi morala čim bolj ustrezati značilnostim kreditne pogodbe, ki jo dajalec kredita oglašuje. Standardne informacije bi morale biti prikazane takoj, in sicer vidno, jasno in v zanimivi obliki. Biti bi morale jasno čitljive in prilagojene tehničnim omejitvam nekaterih medijev, kot so zasloni mobilnih telefonov. Na digitalnih kanalih se del standardnih informacij v reprezentativnem primeru lahko prikaže prek klika, pomikanja zaslona ali podrsanja po njem. Vendar bi bilo treba pred dostopom do kreditnih ponudb potrošnikom predstaviti vse standardne informacije, ki jih je treba vključiti v oglaševanje v zvezi s kreditnimi pogodbami, tudi v primeru klika, pomikanja zaslona ali podrsanja po njem. Prav tako bi morale biti standardne informacije jasno ločene od vseh dodatnih informacij, ki se nanašajo na kreditno pogodbo. Začasne promocijske pogoje, kot je na primer „vabljiva“ nižja posojilna obrestna mera v začetnih mesecih kreditne pogodbe, bi bilo treba jasno opredeliti kot take. Potrošniki bi morali imeti možnost, da hitro vidijo vse bistvene informacije, tudi kadar si jih ogledujejo na zaslonu mobilnega telefona. Potrošniku bi bilo treba sporočiti tudi telefonsko številko in elektronski naslov dajalca kredita ter po potrebi kreditnega posrednika, da bi lahko hitro in učinkovito stopil v stik z njima.

Najvišja dovoljena meja bi morala biti določena tam, kjer ni možno navesti skupnega zneska kredita kot vsote vseh razpoložljivih zneskov, zlasti kadar kreditna pogodba daje potrošniku možnost črpanja z omejitvijo glede na znesek. Najvišja dovoljena meja bi morala navajati zgornjo mejo kredita, ki se lahko da na razpolago potrošniku. V posebnih in utemeljenih primerih bi bilo treba količino razkritih informacij zmanjšati, da bi potrošniki bolje razumeli informacije, razkrite pri oglaševanju kreditnih pogodb, kadar uporabljeni nosilec podatkov ne omogoča njihovega vizualnega prikaza, na primer pri radijskem oglaševanju. Hkrati bi morale imeti države članice še naprej možnost, da v nacionalnem pravu same določijo zahteve glede informacij v zvezi z oglaševanjem kreditnih pogodb, ki ne vsebuje podatkov o stroških kredita. Da bi zmanjšali število primerov zavajajoče prodaje kreditov potrošnikom, ki si teh kreditov ne morejo privoščiti, in spodbujali vzdržno dajanje posojil, bi moralo oglaševanje kreditnih pogodb vedno vsebovati jasno in dobro vidno opozorilo, s katerim bi potrošnike opomnili, da je treba za izposojanje denarja plačati. Da bi zagotovili višjo raven varstva potrošnikov, bi bilo treba prepovedati nekatere oglase, kot so tisti, ki potrošnike spodbujajo k najemanju kredita z namigovanjem, da bi kredit izboljšal njihov finančni položaj, ali navedbami, da evidentirani krediti v zbirkah podatkov le malo ali sploh ne vplivajo na oceno vloge za kredit. Države članice bi morale imeti tudi možnost, da prepovejo oglaševanje, za katero menijo, da je tvegano za potrošnike, na primer oglaševanje, ki izpostavlja enostavnost ali hitrost, s katero je mogoče pridobiti kredit.

(34)

Trajni nosilec podatkov, vključno s papirnimi in interoperabilnimi, prenosnimi in strojno berljivimi digitalnimi različicami dokumentov, bi moral omogočati, da se informacije naslovijo osebno na potrošnika, potrošniku bi moral omogočati shranjevanje informacij na način, da so mu dostopne za prihodnje potrebe toliko časa, kolikor zadostuje za namene obveščenosti, omogočati bi moral nespremenjeno reprodukcijo shranjenih informacij in zagotavljati berljivost informacij, tako da jih je mogoče prebrati in se nanje sklicevati. Potrošniki bi morali imeti možnost, da izberejo vrsto trajnega nosilca podatkov, na katerem bodo prejeli informacije v predpogodbeni fazi in ob sklenitvi pogodbe ter na katerem lahko obvestijo o svojem odstopu od pogodbe. Vendar potrošniki ne bi smeli imeti možnosti, da obvestijo o svojem odstopu ter da od dajalcev kreditov ali, kadar je ustrezno, od kreditnih posrednikov zahtevajo, da informacije zagotovijo na vrstah trajnih nosilcev podatkov, ki se običajno ne uporabljajo.

(35)

Oglaševanje se navadno osredotoča na enega ali več specifičnih produktov, medtem ko bi morali imeti potrošniki možnost odločanja ob celovitem poznavanju nabora kreditnih produktov v ponudbi. V zvezi s tem so pri seznanjanju potrošnikov s širokim naborom produktov in storitev, ki so na voljo, ter z njihovimi temeljnimi značilnostmi pomembne splošne informacije. Potrošniki bi zato kadar koli morali imeti možnost dostopa do splošnih informacij o kreditnih produktih, ki so na voljo. To ne bi smelo posegati v obveznost, da se potrošnikom zagotovijo njim prilagojene predpogodbene informacije.

(36)

Da bi lahko potrošniki sprejemali odločitve ob popolnem poznavanju dejstev, bi morali dovolj zgodaj pred sklenitvijo kreditne pogodbe, in ne šele ob sklenitvi zadevne pogodbe, prejeti ustrezne predpogodbene informacije, ki jih lahko skrbno preučijo, ko jim to ustreza, pri čemer bi morale te informacije vključevati tudi informacije o pogojih in stroških kredita ter o njihovih obveznostih in ustrezna pojasnila o tem. Na ta način se potrošnikom zagotovi dovolj časa, da preberejo in razumejo predpogodbene informacije, primerjajo ponudbe in se informirano odločijo. Taka zahteva ne bi smela posegati v Direktivo Sveta 93/13/EGS (9).

(37)

Predpogodbene informacije bi morale biti dane z obrazcem za standardne informacije o evropskem potrošniškem kreditu iz Priloge I k tej direktivi. Da bi potrošnikom pomagali razumeti in primerjati različne ponudbe, bi bilo treba na prvi strani tega obrazca razvidno prikazati ključne elemente kredita, da bi potrošniki, tudi na zaslonu mobilnega telefona, dobili kratek pregled nad vsemi bistvenimi informacijami. V primeru, da vseh ključnih elementov ni mogoče razvidno prikazati na eni strani, bi jih bilo treba prikazati v prvem delu obrazca za standardne informacije o evropskem potrošniškem kreditu na največ dveh straneh. Informacije, zagotovljene na tem obrazcu, bi morale biti jasne, jasno čitljive in prilagojene tehničnim omejitvam nekaterih medijev, kot so zasloni mobilnih telefonov. Morale bi biti ustrezno in primerno prikazane na različnih kanalih, da se zagotovi enakost dostopa potrošnikov do informacij v skladu z Direktivo (EU) 2019/882 Evropskega parlamenta in Sveta (10).

(38)

Za zagotovitev kar največje preglednosti in primerljivosti ponudb bi morale predpogodbene informacije vsebovati predvsem efektivno obrestno mero kredita, določeno v vsej Uniji na enak način. Ker se v tej fazi efektivna obrestna mera lahko navede samo s primerom, bi moral biti ta primer reprezentativen. Ustrezati bi torej moral na primer povprečnemu trajanju in povprečnemu skupnemu znesku kredita, odobrenega za zadevno vrsto kreditne pogodbe, in, kadar je to ustrezno, kupljenemu blagu. Pri določitvi reprezentativnega primera bi bilo treba upoštevati tudi pogostost določenih vrst kreditnih pogodb na danem trgu. Pri določitvi posojilne obrestne mere, pogostosti obrokov in kapitalizacije obresti bi morali dajalci kreditov uporabljati običajen način izračuna za zadevni potrošniški kredit. V primeru, da se predpogodbene informacije zagotovijo manj kot en dan prej, preden potrošnika zavezuje kakršna koli kreditna pogodba ali ponudba, bi moral dajalec kredita in, kadar je ustrezno, kreditni posrednik potrošnika v obdobju od enega do sedem dni po sklenitvi pogodbe ali, kadar je ustrezno, po predložitvi zavezujoče kreditne ponudbe s strani potrošnika, opozoriti na možnost odstopa od kreditne pogodbe.

(39)

Skupni stroški kredita za potrošnika bi morali zajemati vse stroške, vključno obresti, provizije, davke, pristojbine za kreditne posrednike in vse druge pristojbine, ki jih mora potrošnik plačati v zvezi s kreditno pogodbo, razen notarskih stroškov. Treba bi bilo objektivno oceniti, v kolikšni meri dajalci kreditov dejansko poznajo stroške, pri tem pa upoštevati zahteve strokovnosti, določene v tej direktivi.

(40)

Kreditne pogodbe, pri katerih se posojilna obrestna mera periodično revidira v skladu s spremembami referenčne obrestne mere, navedene v kreditni pogodbi, se ne bi smele šteti za kreditne pogodbe s fiksno posojilno obrestno mero.

(41)

Državam članicam bi bilo treba še naprej pustiti možnost, da ohranijo ali sprejmejo nacionalne določbe, ki dajalcu kredita prepovedujejo od potrošnika zahtevati, da v zvezi s kreditno pogodbo odpre bančni račun ali sklene dogovor o kakšni drugi pomožni storitvi oziroma da plača stroške ali pristojbine za take bančne račune ali druge pomožne storitve. V državah članicah, kjer so take kombinirane ponudbe dovoljene, bi bilo treba potrošnike še pred sklenitvijo kreditne pogodbe obvestiti o kakršnih koli pomožnih storitvah, ki so obvezne že za samo pridobitev kredita, ali o pogojih, pod katerimi se tržijo. Stroške, ki se plačajo v zvezi s temi pomožnimi storitvami, zlasti zavarovalne premije, je treba vključiti v skupne stroške kredita. Če pa zneska teh stroškov ni mogoče določiti vnaprej, bi morali potrošniki v predpogodbeni fazi dobiti ustrezne informacije o tem, da stroški obstajajo. Za dajalce kreditov bi se moralo domnevati, da poznajo stroške pomožnih storitev, ki jih sami ali v imenu tretje stranke ponujajo potrošniku, razen če je cena odvisna od posebnih značilnosti ali položaja potrošnikov.

(42)

Za določene vrste kreditnih pogodb pa je ob upoštevanju posebne narave tovrstnih kreditnih pogodb primerno omejiti zahteve glede predpogodbenih informacij, da se zagotovi ustrezna raven varstva potrošnikov brez prevelikega obremenjevanja dajalcev kreditov oziroma, kadar je ustrezno, kreditnih posrednikov.

(43)

Potrošnikom bi bilo treba pred sklenitvijo kreditne pogodbe zagotoviti podrobne informacije, ne glede na to, ali je v trženje kredita vključen kreditni posrednik ali ne. Zato bi morale zahteve glede predpogodbenih informacij na splošno veljati tudi za kreditne posrednike. Vendar če dobavitelji blaga ali izvajalci storitev delujejo kot kreditni posredniki v pomožni funkciji, jim ni primerno nalagati pravne obveznosti zagotavljanja predpogodbenih informacij v skladu s to direktivo. Dobavitelji blaga ali izvajalci storitev se lahko na primer štejejo za kreditne posrednike v pomožni funkciji, če njihova dejavnost kreditnega posredništva ni glavni namen njihove trgovske, poslovne ali poklicne dejavnosti. V teh primerih se še vedno dosega dovolj visoka raven varstva potrošnika, saj bi moral biti dajalec kredita odgovoren za to, da potrošnik prejme celovite predpogodbene informacije bodisi od kreditnega posrednika, kadar se dajalec kredita in kreditni posrednik tako dogovorita, bodisi na drug ustrezen način.

(44)

Države članice bi morale imeti možnost, da zakonsko uredijo morebitno zavezujoči značaj informacij, ki jih mora dajalec kredita ali, kadar je ustrezno, kreditni posrednik zagotoviti potrošniku pred sklenitvijo kreditne pogodbe, in obdobje, v katerem so za dajalca kredita zavezujoče.

(45)

Kljub obvezni predložitvi predpogodbenih informacij bo potrošnik morda potreboval dodatno pomoč, da se bo lahko odločil, katera kreditna pogodba v okviru predlaganih produktov najbolj ustreza njegovim potrebam in finančnemu položaju. Zato bi države članice morale zagotoviti, da dajalci kreditov ter, kadar je ustrezno, kreditni posredniki pred sklenitvijo kreditne pogodbe nudijo takšno pomoč v zvezi s kreditnimi produkti, ki jih ponujajo potrošniku, in sicer tako, da potrošniku na njemu prilagojen način brezplačno dajo zadostna pojasnila o zadevnih informacijah, zlasti bistvenih značilnostih predlaganih produktov, da bi potrošnik lahko razumel učinke, ki bi jih ti produkti lahko imeli na njegov ekonomski položaj, vključno s pravnimi in finančnimi posledicami, do katerih lahko pride zaradi neustreznega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Dajalci kreditov in, kadar je ustrezno, kreditni posredniki bi morali način tovrstnega pojasnjevanja prilagoditi okoliščinam, v katerih je kredit ponujen, in potrošnikovi potrebi po pomoči, pri tem pa upoštevati potrošnikovo znanje o kreditu in izkušnje v zvezi z njim ter naravo posameznih kreditnih produktov. Tovrstno pojasnjevanje samo po sebi ne bi smelo biti osebno priporočilo. Države članice bi morale imeti možnost, da od dajalcev kreditov in, kadar je ustrezno, kreditnih posrednikov zahtevajo, da dokumentirajo, v kakšni obliki in kdaj so bila taka pojasnila zagotovljena potrošniku.

(46)

Kot je poudarjeno v predlogu Komisije za uredbo o določitvi harmoniziranih pravil o umetni inteligenci (akt o umetni inteligenci), objavljenem 21. aprila 2021, je sisteme umetne inteligence mogoče zlahka uporabljati v več gospodarskih in družbenih sektorjih, tudi čezmejno, in lahko krožijo po vsej Uniji. Glede na to bi morali dajalci kreditov in kreditni posredniki, kadar prilagajajo cene svojih ponudb določenim potrošnikom ali določenim skupinam potrošnikov na podlagi avtomatiziranega sprejemanja odločitev, jasno seznaniti potrošnike, da je njim ponujena cena prilagojena na podlagi avtomatizirane obdelave osebnih podatkov, vključno z izpeljanimi podatki, da bi pri sprejemanju svojih odločitev o nakupu upoštevali morebitna tveganja. Na podlagi člena 14(2), točka (f), Uredbe (EU) 2016/679 morajo dajalci kreditov in kreditni posredniki potrošnike, ki prejmejo ponudbo, obvestiti tudi o virih podatkov, uporabljenih za personalizacijo ponudbe.

(47)

Preprečiti je treba prakse, kot je vezana prodaja nekaterih produktov, zaradi katere bi potrošniki utegnili sklepati kreditne pogodbe, ki ne bi bile v njihovem najboljšem interesu, ne da bi pri tem omejevali paketno prodajo produktov, ki bi potrošnikom lahko koristila. Vendar pa bi morale države članice z nadaljnjim pozornim spremljanjem trgov maloprodajnih finančnih storitev zagotoviti, da paketna prodaja ne izkrivlja potrošnikove izbire ali konkurence. Na splošno vezana prodaja ne bi smela biti dovoljena, razen v primeru, ko finančne storitve ali produkta, ponujenega skupaj s kreditno pogodbo, ne bi bilo možno ponuditi ločeno, ker je neločljiv del kredita, kakor je v primeru možnosti prekoračitve. Dajalec kredita bi ob upoštevanju sorazmernosti moral imeti možnost od potrošnika zahtevati ustrezno zavarovalno polico, da se zagotovi odplačilo kredita ali zavaruje vrednost sredstva zavarovanja, vendar bi potrošnik moral imeti možnost, da izbere svojega ponudnika zavarovanja. To ne bi smelo vplivati na kreditne pogoje, ki jih določi dajalec kredita, če ima zavarovalna polica navedenega ponudnika enako raven jamstva kot zavarovalna polica, ki jo predlaga ali ponuja dajalec kredita. Poleg tega bi države članice morale imeti možnost, da v celoti ali delno standardizirajo kritje, ki ga ponujajo zavarovalne pogodbe, da bi potrošnikom, ki želijo opraviti primerjave, olajšale take primerjave med različnimi ponudbami. Da bi imel potrošnik pred nakupom zavarovalne police več časa za primerjavo zavarovalnih ponudb, bi morale države članice zahtevati, da ima potrošnik na voljo vsaj tri dni za primerjavo zavarovalnih ponudb, povezanih s kreditno pogodbo, ne da bi se ponudba spremenila, potrošnik pa je o tej pravici obveščen. Potrošniki bi morali imeti možnost, da sklenejo zavarovalno polico pred iztekom tega tridnevnega roka, če to izrecno zahtevajo.

(48)

Številni preživeli onkološki bolniki, ki so že dolgo v remisiji, se zaradi svoje zdravstvene anamneze pogosto srečujejo z nepravičnim obravnavanjem pri dostopu do finančnih storitev. Pogosto se soočajo s pretirano visokimi premijami, čeprav so že več let ali celo desetletja ozdravljeni. Da bi potrošnikom, ki so preživeli onkološki bolniki, omogočile enak dostop do zavarovanja v zvezi s kreditnimi pogodbami, bi morale države članice zahtevati, da zavarovalne police ne temeljijo na osebnih podatkih v zvezi z diagnozo onkoloških bolezni pri potrošnikih po ustreznem obdobju, ki sledi koncu zdravljenja teh potrošnikov. To obdobje, ki ga določijo države članice, ne bi smelo biti daljše od 15 let po tem, ko se zaključi zdravljenje potrošnika.

(49)

Kreditne pogodbe in pomožne storitve bi morale biti predstavljene jasno in pregledno. Ne bi smelo biti mogoče predpostavljati, da se potrošnik strinja s sklenitvijo kreditne pogodbe ali nakupom pomožnih storitev. Vsako tako soglasje potrošnika bi moralo biti jasno dejanje potrditve, s katerim potrošnik prostovoljno, specifično, informirano in nedvoumno pokaže, da soglaša z vsebino. Pri tem se molk, nedejavnost ali privzeta možnost, kot so vnaprej obkljukana okenca, ne bi smeli šteti za soglasje potrošnika.

(50)

Svetovanje v obliki potrošniku prilagojenega priporočila, tj. svetovalne storitve, so dejavnosti, ki se lahko kombinirajo z drugimi vidiki odobritve kreditov ali posredovanja pri njih. Da bi torej potrošniki lahko razumeli naravo storitev, ki se zanje opravljajo, bi morali vedeti, kaj te svetovalne storitve vključujejo in ali se svetovalne storitve opravljajo oziroma se lahko opravljajo. Glede na pomen, ki ga potrošniki pripisujejo uporabi izrazov „svetovanje“ in „svetovalci“, bi bilo treba državam članicam dovoliti, da v primeru, da takšne svetovalne storitve potrošnikom zagotavljajo dajalci kreditov ali kreditni posredniki, prepovejo uporabo teh ali podobnih izrazov. Primerno je zagotoviti, da države članice uvedejo zaščitne ukrepe, kadar je svetovanje opisano kot neodvisno, in tako zagotovijo, da so nabor upoštevanih produktov in dogovori o plačilih sorazmerni s potrošnikovimi pričakovanji glede tovrstnega svetovanja. Pri opravljanju svetovalnih storitev bi morali dajalci kreditov ali kreditni posredniki navesti, ali bo priporočilo temeljilo samo na njihovem naboru produktov ali na širokem naboru produktov z vsega trga, tako da lahko potrošnik razume podlago, na kateri priporočilo temelji. Poleg tega bi moral dajalec kredita in kreditni posrednik navesti pristojbino, ki jo potrošnik plača za svetovalne storitve, ali metodologijo, uporabljeno za njen izračun, kadar ob razkritju ni mogoče določiti njenega zneska. Svetovanje bi bilo treba vedno zagotavljati v najboljšem interesu potrošnika, in sicer s pomočjo svetovalcev, ki se seznanijo s potrebami in položajem potrošnika ter priporočijo kreditne pogodbe, ki ustrezajo njegovim potrebam, finančnemu položaju in osebnim okoliščinam, pri čemer se upošteva tudi cilj zmanjševanja neizpolnjevanja obveznosti in zaostalih plačil. Poleg tega bi bilo treba pri svetovanju upoštevati dovolj veliko število kreditnih pogodb v naboru produktov svetovalca.

(51)

Odobritev kredita, ki ga potrošniki niso naročili, je lahko v nekaterih primerih povezana s praksami, ki so škodljive za potrošnika. V zvezi s tem bi morala biti prepovedana nenaročena odobritev kredita, vključno z nezahtevanimi predhodno odobrenimi kreditnimi karticami, poslanimi potrošnikom, enostransko uvedbo nove možnosti prekoračitve ali tiho dovoljene prekoračitve ali enostranskim povišanjem zgornje meje potrošnikove možnosti prekoračitve, tiho dovoljene prekoračitve ali kreditne kartice. Prepovedati bi bilo treba tudi nenaročeno odobritev kredita v obliki pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, kot so opredeljene v členu 2, točka 8, Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (11). Prepoved nenaročene odobritve kredita dajalcem kreditov in kreditnim posrednikom ne bi smela preprečevati oglaševanja ali ponujanja kreditov v okviru poslovnega odnosa v skladu s pravom Unije o varstvu potrošnikov in nacionalnimi ukrepi v skladu s pravom Unije, vključno z oglaševanjem in ponujanjem kreditov na prodajnem mestu za financiranje nakupa blaga ali storitve.

(52)

Države članice lahko potrošnikom v primeru neskladnosti s to direktivo v skladu z nacionalnim pravom ponudijo možnost uporabe sorazmernih in učinkovitih pravnih sredstev zoper dajalce kreditov ali kreditne posrednike. Ta pravna sredstva bi lahko vključevala odškodnine in zmanjšanje skupnih stroškov kredita za potrošnika ali odstop od kreditne pogodbe.

(53)

Države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe za spodbujanje odgovornega ravnanja v vseh fazah kreditnega razmerja ob upoštevanju posebnosti svojih kreditnih trgov. Zagotoviti bi bilo treba možnost, da ti ukrepi vključujejo na primer določbe o obveščanju in izobraževanju potrošnikov, vključno z opozorili glede tveganj, povezanih z zamudo pri odplačevanju in prezadolženostjo. Zlasti na rastočem kreditnem trgu je pomembno, da se dajalci kreditov ne odločajo za neodgovorno posojanje ali dajanje kreditov brez predhodne ocene kreditne sposobnosti. Države članice bi morale izvajati potreben nadzor, da dajalci kreditov ne bi ravnali tako, in določiti potrebna sredstva za sankcioniranje takšnega ravnanja. Brez poseganja v določbe o kreditnem tveganju iz Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (12) bi morali biti dajalci kreditov odgovorni za individualna preverjanja kreditne sposobnosti potrošnikov. Zato bi dajalci kreditov morali imeti možnost uporabe informacij, ki jih posredujejo potrošniki, ne samo med pripravo zadevne kreditne pogodbe, temveč tudi med dolgotrajnim poslovnim odnosom. Prav tako pa morajo tudi potrošniki ravnati preudarno in spoštovati svoje pogodbene obveznosti.

(54)

Potrošnikovo sposobnost odplačevanja kredita in njegovo nagnjenost k temu je nujno treba oceniti in preveriti, preden se sklene kreditna pogodba. Ta ocena kreditne sposobnosti bi morala biti sorazmerna in opravljena v interesu potrošnika, da se preprečijo neodgovorne prakse posojanja in prezadolženost, pri čemer bi bilo treba upoštevati vse potrebne in ustrezne dejavnike, ki bi lahko vplivali na potrošnikovo sposobnost odplačevanja kredita. Načrt odplačevanja bi moral biti prilagojen posebnim potrebam in sposobnosti odplačevanja potrošnika. Če vlogo za kredit skupaj predloži več kot en potrošnik, bi se lahko ocena kreditne sposobnosti izvedla na podlagi skupne sposobnosti odplačevanja. Pozitivna ocena ne bi smela posegati v pogodbeno svobodo dajalca kredita v zvezi z odobritvijo kredita. Države članice bi morale imeti možnost, da izdajo dodatne smernice glede dodatnih meril in metod za oceno potrošnikove kreditne sposobnosti, na primer z določitvijo mejnih vrednosti za razmerje med vrednostjo kredita in vrednostjo nakupa ali med vrednostjo kredita in dohodki.

(55)

Ocena kreditne sposobnosti bi morala temeljiti na informacijah o finančnem in ekonomskem položaju. Take informacije bi morale biti potrebne in sorazmerne glede na naravo, trajanje, vrednost in tveganja kredita za potrošnika v skladu z načelom najmanjšega obsega podatkov iz Uredbe (EU) 2016/679 ter bi morale biti ustrezne, popolne in točne. Te informacije bi morale vključevati vsaj dohodke in stroške potrošnika, vključno z ustreznim upoštevanjem trenutnih obveznosti potrošnika, med drugim življenjskih stroškov potrošnika in njegovega gospodinjstva, ter njegovih finančnih obveznosti. Te informacije ne bi smele vključevati posebnih kategorij osebnih podatkov iz člena 9(1) Uredbe (EU) 2016/679, kot so zdravstveni podatki, vključno z onkološkimi podatki, ali informacij, pridobljenih z družbenih omrežij. Smernice Evropskega bančnega organa z dne 29. maja 2020 o dajanju in spremljanju posojil določajo smernice o tem, katere kategorije podatkov se lahko uporabijo za obdelavo osebnih podatkov za namene kreditne sposobnosti, kar vključuje dokazila o dohodkih ali drugih virih odplačevanja in informacije o finančnih sredstvih in obveznostih ali o drugih finančnih zavezah. Potrošniki bi morali zagotoviti informacije o svojem finančnem in ekonomskem položaju, da bi olajšali oceno kreditne sposobnosti. Kredit bi se potrošniku smel odobriti le, kadar ocena kreditne sposobnosti pokaže, da bodo obveznosti, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, verjetno izpolnjene na način, kot zahteva ta pogodba. Dajalec kredita bi moral pri ocenjevanju potrošnikove sposobnosti, da izpolni svoje obveznosti iz kreditne pogodbe, upoštevati ustrezne dejavnike in posebne okoliščine, na primer, a ne izključno, v primeru kredita, odobrenega v skladu s to direktivo, za financiranje študija ali kritje izrednih stroškov zdravstvenega varstva, obstoj zadostnih dokazov, da bo tak kredit potrošniku v prihodnje prinesel dohodke, ali obstoj zavarovanja ali drugih oblik jamstev, ki bi jih potrošnik lahko zagotovil za zavarovanje posojila.

(56)

Predlog Komisije za uredbo o določitvi harmoniziranih pravil o umetni inteligenci (akt o umetni inteligenci) določa, da bi bilo umetnointeligenčne sisteme, ki se uporabljajo za ocenjevanje kreditne ocene ali kreditne sposobnosti fizičnih oseb, treba uvrstiti med umetnointeligenčne sisteme velikega tveganja, saj določajo dostop teh oseb do finančnih sredstev ali bistvenih storitev, kot so stanovanje, električna energija in telekomunikacijske storitve. Ker so tveganja torej velika, bi potrošnik, kadar ocena kreditne sposobnosti vključuje avtomatizirano obdelavo, moral imeti pravico, da na strani dajalca kredita posreduje človek. Brez poseganja v Uredbo (EU) 2016/679 bi moral imeti potrošnik pravico, da pridobi smiselno in razumljivo pojasnilo opravljene ocene in delovanja uporabljene avtomatizirane obdelave, vključno z glavnimi spremenljivkami ter povezano logiko in tveganji, pa tudi pravico, da izrazi svoje stališče ter zahteva pregled ocene kreditne sposobnosti ter pregled odločitve o odobritvi kredita. Potrošnik bi moral imeti pravico, da je obveščen o teh pravicah, potem ko je ustrezno prejel informacije o postopku, ki mu je treba slediti. Možnost, da se zahteva pregled prvotne ocene in odločitve, ne bi smela nujno privesti do odobritve kredita potrošniku.

(57)

Pri oceni kreditnega statusa potrošnika bi moral dajalec kredita uporabljati tudi zbirke podatkov. Zaradi pravnih in dejanskih okoliščin se te lahko uporabijo v različnem obsegu. Da bi preprečili izkrivljanje konkurence med dajalci kreditov, je treba poskrbeti, da imajo tisti, ki so nadzorovani in delujejo skladno z Uredbo (EU) 2016/679, dostop do zasebnih ali javnih zbirk podatkov, ki se nanašajo na potrošnike v državi članici, v kateri nimajo sedeža, pod enakimi nediskriminatornimi pogoji kot dajalci kreditov s sedežem v tej državi članici. Države članice bi morale v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 olajšati čezmejni dostop do zasebnih ali javnih zbirk podatkov. Za okrepitev vzajemnosti bi morale zbirke podatkov o kreditih v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom vsebovati vsaj informacije o zaostalih plačilih potrošnikov pri odplačevanju kredita, vrsti kredita in identiteti dajalca kredita. Dajalci kreditov in kreditni posredniki ne bi smeli obdelovati posebnih kategorij podatkov, kot so zdravstveni podatki, iz člena 9(1) Uredbe (EU) 2016/679, niti informacij, pridobljenih z družbenih omrežij, saj se niti te kategorije podatkov niti take informacije ne bi smele uporabljati za ocenjevanje kreditne sposobnosti potrošnika. Ponudniki zbirk podatkov o kreditih bi morali imeti vzpostavljene postopke, s katerimi zagotovijo, da so informacije v njihovih zbirkah posodobljene in točne. Kadar je vloga za kredit zavrnjena na podlagi poizvedbe v zbirki podatkov, bi morali dajalci kreditov brez nepotrebnega odlašanja in brezplačno obvestiti potrošnike o rezultatu te poizvedbe in podrobnostih v zvezi z uporabljeno zbirko podatkov ter o kategorijah podatkov, ki so bile upoštevane. Poleg tega bi morale države članice za zagotovitev ozaveščenosti potrošnikov zagotoviti, da so potrošniki pravočasno in v 30 dneh po evidentiranju obveščeni o vseh evidentiranih zaostalih plačilih kredita v zbirki podatkov, na primer tako, da jim po elektronski pošti pošljejo opozorilo, v katerem jih pozovejo, naj vstopijo v zbirko podatkov in si ogledajo svoje informacije o zaostalih plačilih pri odplačevanju kredita.

(58)

Ta direktiva ne bi smela urejati vprašanj pogodbenega prava v zvezi z veljavnostjo kreditnih pogodb. Zato bi morale imeti države članice na tem področju možnost, da ohranijo ali sprejmejo nacionalne predpise v skladu s pravom Unije. Države članice bi morale imeti možnost, da urejajo pravni režim ponudbe za sklenitev kreditne pogodbe, zlasti kdaj naj se ponudba da in obdobje, v katerem je taka ponudba za dajalca kredita zavezujoča. Če je taka ponudba dana hkrati z zagotovljenimi predpogodbenimi informacijami iz te direktive, bi morala biti taka ponudba tako kot vse dodatne informacije, ki jih dajalec kredita morda želi dati potrošniku, predložena v ločenem dokumentu. Ta ločeni dokument bi se lahko priložil obrazcu za standardne informacije o evropskem potrošniškem kreditu.

(59)

Kreditna pogodba bi morala jasno in jedrnato vsebovati vse potrebne informacije, da bi lahko potrošnik poznal svoje pravice in obveznosti iz navedene pogodbe.

(60)

Brez poseganja v Direktivo 93/13/EGS in predpogodbene obveznosti iz te direktive ter za zagotovitev visoke ravni varstva potrošnikov bi bilo treba potrošniku pravočasno in pred kakršnimi koli spremembami pogojev kreditne pogodbe predložiti opis predlaganih sprememb in, kadar je ustrezno, potrebe po soglasju potrošnika ali pojasnitev sprememb, uvedenih na podlagi zakona, čas uvedbe teh sprememb ter sredstva za pritožbo, ki so na voljo potrošniku, in rok, v katerem lahko potrošnik vloži pritožbo, ter naziv in naslov pristojnega organa, pri katerem se pritožba lahko vloži. Sprememba kreditne pogodbe ne bi smela vplivati na pravice potrošnikov, vključno s pravicami do obveščenosti v skladu s to direktivo. To ne bi smelo posegati v pravo Unije ali nacionalne določbe v zvezi z dopustnostjo, pogoji in veljavnostjo sprememb pogodbe.

(61)

Za zagotovitev popolne preglednosti bi bilo treba potrošnika seznaniti z informacijami o posojilni obrestni meri v predpogodbeni fazi in tudi ob sklenitvi kreditne pogodbe. V času trajanja pogodbenega razmerja bi bilo treba potrošnika obveščati tudi o spremembah spremenljive posojilne obrestne mere in posledičnih spremembah pri plačilih. To ne bi smelo vplivati na določbe nacionalnega prava, ki se ne nanašajo na obveščanje potrošnikov in v katerih so določeni pogoji za spremembe oziroma posledice teh sprememb, razen kadar se spremembe nanašajo na plačila, posojilne obrestne mere in druge ekonomske okoliščine v zvezi s kreditom, npr. pravila, da lahko dajalec kredita spremeni posojilno obrestno mero samo, če za to obstaja utemeljen razlog, ali da potrošnik lahko odstopi od kreditne pogodbe v primeru spremembe posojilne obrestne mere ali drugega posebnega ekonomskega pogoja v zvezi s kreditom.

(62)

Možnost prekoračitve in tiho dovoljena prekoračitev sta vse pogostejši obliki potrošniških kreditov. Zato je treba ta finančna produkta regulirati, da bi povečali raven varstva potrošnikov in preprečili prezadolženost. Obstaja nevarnost, da potrošniki ne bodo mogli plačati, če bi se dajalci kreditov odločili, da bodo zahtevali takojšnje vračilo. Zato bi bilo treba v tej direktivi določiti pravice potrošnikov glede možnosti prekoračitve in tiho dovoljene prekoračitve.

(63)

V primeru znatne tiho dovoljene prekoračitve, ki presega enomesečno obdobje, bi moral dajalec kredita potrošniku nemudoma predložiti informacije o tej prekoračitvi, vključno z zadevnim zneskom, posojilno obrestno mero in vsemi veljavnimi kaznimi, stroški ali zamudnimi obrestmi. V primeru rednih tiho dovoljenih prekoračitev bi dajalec kredita potrošniku moral ponuditi svetovalne storitve, če so na voljo, da bi potrošniku pomagal najti manj drage alternative in ga preusmeril k službam za svetovanje o odplačevanju dolgov.

(64)

Potrošniki bi morali imeti pravico do odstopa od pogodbe brez kazni in brez obveznosti utemeljitve. Vendar bi se moral odstopni rok zaradi povečanja pravne varnosti v vsakem primeru izteči 12 mesecev in 14 dni po sklenitvi kreditne pogodbe, če potrošnik ni prejel pogodbenih pogojev in informacij v skladu s to direktivo. Odstopni rok se ne bi smel izteči, če potrošnik ni bil obveščen o svoji pravici do odstopa od pogodbe.

(65)

Kadar potrošnik odstopi od kreditne pogodbe, v povezavi s katero je prejel blago, zlasti od pogodbe obročnem nakupu ali od najemne pogodbe ali pogodbe o zakupu, ki določajo obveznost nakupa, ta direktiva ne bi smela posegati v predpise držav članic glede vračila blaga ali s tem povezanih vprašanj.

(66)

V nekaterih primerih nacionalno pravo že določa, da potrošniki ne morejo razpolagati s sredstvi pred iztekom določenega roka. V teh primerih potrošnik morda želi zagotoviti pridobitev blaga ali storitev, ki so bile že kupljene. Zato bi v primeru povezanih kreditnih pogodb države članice morale imeti možnost izjemoma določiti, da se, če potrošniki izrecno želijo zgodnjo pridobitev kupljenega blaga ali storitev, rok za uveljavitev pravice do odstopa lahko skrajša, da je isti kot rok, pred katerim sredstva ne morejo biti na razpolago.

(67)

V primeru povezanih kreditnih pogodb obstaja razmerje medsebojne odvisnosti med nabavo blaga ali storitev in kreditno pogodbo, sklenjeno za ta namen. Kadar torej potrošnik uveljavi na pravu Unije temelječo pravico do odstopa od kupne pogodbe, povezana kreditna pogodba potrošnika ne bi smela več zavezovati. To ne bi smelo vplivati na nacionalno pravo, ki se uporablja za povezane kreditne pogodbe, v primerih, ko je bila prodajna pogodba razveljavljena ali ko je potrošnik uveljavil svojo pravico do odstopa na podlagi nacionalnega prava. Prav tako to ne bi smelo vplivati na pravice potrošnikov, ki jih zagotavlja nacionalno pravo, po katerem ni mogoče vzpostaviti nikakršnih obveznosti med potrošnikom in dobaviteljem blaga ali izvajalcem storitev niti opraviti nobenega plačila med tema osebama, dokler potrošnik za financiranje nakupa blaga oziroma storitev ni podpisal kreditne pogodbe.

(68)

Pogodbene stranke bi morale imeti pravico, da na običajen način odpovejo odprto kreditno pogodbo. Poleg tega bi moral imeti dajalec kredita – če je tako dogovorjeno v kreditni pogodbi – pravico, da iz objektivno utemeljenih razlogov potrošniku začasno odvzame pravico do nadaljnjega črpanja na podlagi odprte kreditne pogodbe. Takšni razlogi so lahko med drugim sum, da gre za nedovoljeno ali goljufivo uporabo kredita, ali občutno povečano tveganje, da potrošnik ne bo sposoben izpolniti svoje obveznosti odplačila kredita. Ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalno pravo na področju pogodbenega prava, ki ureja pravice pogodbenih strank do odstopa od kreditne pogodbe zaradi kršitve pogodbe.

(69)

Potrošnik bi moral pod določenimi pogoji imeti možnost uporabe pravnih sredstev zoper dajalca kredita v primeru težav, povezanih s kupno pogodbo. Vendar bi morale države članice opredeliti, v kakšni meri in pod katerimi pogoji mora potrošnik uporabiti ta pravna sredstva zoper dobavitelja blaga ali izvajalca storitev, zlasti kar zadeva vložitev tožbe zoper dobavitelja blaga oziroma izvajalca storitev, preden jih lahko uporabi zoper dajalca kredita. Potrošniku se ne bi smele odvzeti pravice, ki mu jih daje nacionalno pravo in se nanašajo na solidarno odgovornost dobavitelja blaga ali izvajalca storitev ter dajalca kredita.

(70)

Potrošnik bi moral imeti pravico, da svoje obveznosti poravna pred datumom, dogovorjenim v kreditni pogodbi. Kot razlaga Sodišče Evropske unije v zadevi Lexitor (13), pravica potrošnika do zmanjšanja skupnih stroškov kredita v primeru predčasnega odplačila kredita vključuje vse stroške, ki so bili naloženi potrošniku. Zmanjšanje skupnih stroškov kredita za potrošnika bi moralo biti sorazmerno s preostalim trajanjem kreditne pogodbe in bi moralo vključevati tudi stroške, ki niso odvisni od trajanja te kreditne pogodbe, vključno s stroški, ki so v celoti izčrpani v času odobritve kredita. Vendar pa pri izračunu zmanjšanja ne bi smeli upoštevati davkov in pristojbin, ki jih zaračuna tretja stranka in so neposredno izplačani tretji stranki in ki niso odvisni od trajanja kreditne pogodbe, saj teh stroškov ne naloži dajalec kredita in jih zato tudi ne more enostransko spremeniti. Pri izračunu zmanjšanja pa bi bilo treba upoštevati pristojbine, ki jih dajalec kredita zaračuna v korist tretje stranke. V primeru predčasnega odplačila bi dajalec kredita moral biti upravičen do poštenega in objektivno upravičenega nadomestila za stroške, neposredno povezane s predčasnim odplačilom, pri čemer bi se morali upoštevati tudi morebitni prihranki dajalca kredita. Vendar je pri določitvi metode za izračun nadomestila pomembno, da se upošteva več načel. Izračun nadomestila za dajalca kredita bi moral biti za potrošnika pregleden in razumljiv že v predpogodbeni fazi, vsekakor pa med izvajanjem kreditne pogodbe. Metoda izračuna bi morala biti enostavna za uporabo tudi za dajalce kreditov, poleg tega pa bi se pristojnim nadzornim organom moral omogočati nadzor nad nadomestili. Ker se potrošniški kredit glede na trajanje in višino ne financira z dolgoročnimi mehanizmi financiranja, se torej najvišje dovoljeno nadomestilo določi pavšalno. Ta pristop odraža posebnost potrošniških kreditov in ne bi smel vplivati na pristop pri drugih produktih, ki se financirajo z dolgoročnimi mehanizmi financiranja, na primer pri hipotekarnih posojilih s fiksno obrestno mero.

(71)

Države članice bi morale imeti možnost določiti, da lahko dajalec kredita nadomestilo za predčasno odplačilo zahteva samo pod pogojem, da znesek odplačila v dvanajstih mesecih preseže prag, ki ga določijo države članice. Pri določitvi praga, ki naj ne preseže 10 000 EUR, bi države članice morale upoštevati povprečni znesek potrošniških kreditov na svojem trgu.

(72)

Za pospeševanje vzpostavitve in delovanja notranjega trga in zagotovitev visoke ravni varstva potrošnikov v vsej Uniji je treba zagotoviti primerljivost informacij v zvezi z efektivnimi obrestnimi merami v vsej Uniji.

(73)

Določitev omejitev posojilnih obrestnih mer, efektivnih obrestnih mer ali skupnih stroškov kredita za potrošnika je običajna praksa v številnih državah članicah. Takšen sistem omejitev se je izkazal za koristnega za varstvo potrošnikov pred previsokimi posojilnimi obrestnimi merami, efektivnimi obrestnimi merami ali skupnimi stroški kredita za potrošnika. Glede na to bi morale imeti države članice možnost, da ohranijo svojo sedanjo pravno ureditev. Da bi se varstvo potrošnikov povečalo brez določanja nepotrebnih omejitev za države članice, bi morali obstajati ustrezni ukrepi, kot so omejitve ali določitev, katere obrestne mere veljajo za oderuške, ki bi učinkovito preprečevali zlorabo in zagotavljali, da se potrošnikom ne bi zaračunavale previsoke posojilne obrestne mere, efektivne obrestne mere ali skupni stroški kredita za potrošnika.

(74)

Zaradi zagotovitve preglednosti bi morala Komisija takšne ukrepe, ki jih sprejmejo države članice, v jedrnati in jasni obliki objaviti.

(75)

Zakonodaja držav članic glede poslovanja v zvezi z odobritvijo kreditnih pogodb se precej razlikuje. Kljub raznolikosti akterjev, udeleženih pri kreditnem posredništvu, so na ravni Unije nujni določeni standardi, da se zagotovi visoka raven strokovnosti in storitev.

(76)

Veljavni okvir Unije bi moral potrošnike navdajati z zaupanjem, da imajo dajalci kreditov in kreditni posredniki v mislih interese potrošnika, vključno z njegovo morebitno ranljivostjo in težavami pri razumevanju produkta, na podlagi informacij, ki so dajalcu kredita ali kreditnemu posredniku na voljo v ustreznem času, in smiselnih predpostavk o tveganjih v zvezi s potrošnikovim položajem med trajanjem predlagane kreditne pogodbe. Ključni vidik vzbujanja takšnega zaupanja pri potrošnikih je zahteva, da se v panogi zagotovita visoka stopnja pravičnosti, poštenosti in strokovnosti, kar pomeni tudi odgovorno ravnanje, da se preprečijo prakse, ki negativno vplivajo na potrošnike, ter ustrezno urejanje navzkrižja interesov, tudi tistih, ki izhajajo iz plačila, in da se pri svetovanju kar najbolj upoštevajo interesi potrošnika.

(77)

Ustrezno je zagotoviti, da ima zadevno osebje dajalcev kreditov in kreditnih posrednikov ustrezno raven znanja in usposobljenosti, da se doseže visoka raven strokovnosti. Zato bi dajalci kreditov in kreditni posredniki na podlagi minimalnih zahtev glede znanja in usposobljenosti morali na ravni podjetja dokazati ustrezno znanje in usposobljenost. Državam članicam bi moralo biti dovoljeno, da sprejmejo ali ohranijo takšne zahteve za posamezne fizične osebe ter da minimalne zahteve glede znanja in usposobljenosti prilagodijo različnim vrstam dajalcev kreditov in kreditnih posrednikov, zlasti kadar delujejo v pomožni funkciji. Za namen te direktive bi moralo osebje, neposredno vključeno v dejavnosti iz te direktive, zajemati osebje v oddelku trgovanja (front-office staff) in osebje v oddelku podpore (back-office staff), vključno z vodstvom in, kadar je ustrezno, člani upravnega odbora dajalcev kredita in kreditnih posrednikov, ki ima pomembno vlogo v kreditnopogodbenem procesu. Osebe s podpornimi funkcijami, ki niso povezane s kreditnopogodbenim procesom, vključno z osebjem v kadrovski službi in osebjem za informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, ne bi smele šteti za osebje v smislu te direktive. Države članice bi morale uvesti ukrepe, s katerimi bi mala in srednja podjetja, ki so dajalci kredita ali kreditni posredniki, seznanjale z zahtevami iz te direktive in jim pomagale upoštevati te zahteve, kot so na primer informacijske kampanje, priročniki za uporabnike in programi usposabljanja zaposlenih.

(78)

Da bi povečali zmožnost potrošnikov, da se ozaveščeno odločajo o najemanju posojil in odgovornem upravljanju dolga, bi države članice morale zasnovati in promovirati ukrepe, s katerimi bi pomagale izobraževati potrošnike na področju odgovornega najemanja posojil in upravljanja dolga, zlasti kar zadeva potrošniške kreditne pogodbe in splošno upravljanje proračuna. Takšno obveznost bi bilo mogoče izpolniti ob upoštevanju okvira za finančno usposobljenost, ki ga je Unija razvila skupaj z Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj. Predvsem je treba zagotoviti smernice potrošnikom, ki – zlasti z digitalnimi orodji – potrošniški kredit jemljejo prvič. V zvezi s tem bi Komisija morala izbrati primere dobre prakse, da bi spodbudila nadaljnji razvoj ukrepov za večjo finančno ozaveščenost potrošnikov. Komisija bi lahko takšne primere dobre prakse objavila skupaj s podobnimi poročili, pripravljenimi v zvezi z drugimi zakonodajnimi akti Unije. Države članice bi se morale pri snovanju in promoviranju teh ukrepov posvetovati z ustreznimi deležniki, med drugim tudi s potrošniškimi organizacijami. Takšna obveznost državam članicam ne bi smela preprečevati, da ponudijo dodatno finančno izobraževanje.

(79)

Ker ima izvršilni postopek občutne posledice za dajalce kreditov in potrošnike ter morebiti na finančno stabilnost, je nujno, da dajalci kreditov nastajajoče kreditno tveganje obravnavajo proaktivno že v zgodnji fazi ter da se sprejmejo ustrezni ukrepi, s katerimi se zagotovi, da bodo ti opravili, kadar je to ustrezno, razumno restrukturiranje še pred začetkom izvršilnega postopka. Dajalec kredita bi moral pri odločanju, ali je ustrezno izvajati ukrepe restrukturiranja ali pa jih je upravičeno ponuditi znova, med drugim upoštevati individualne okoliščine potrošnika, kot so potrošnikovi interesi in pravice, njegova sposobnost odplačevanja kredita in njegove razumne potrebe po kritju življenjskih stroškov, ter bi moral omejiti stroške za potrošnika v primeru neizpolnjevanja obveznosti. Zlasti kadar se potrošnik na ponudbo dajalca kredita ne odzove v razumnem času, se od dajalca kredita ne bi smelo zahtevati, da znova ponudi ukrepe restrukturiranja. Države članice strankama kreditne pogodbe ne bi smele preprečiti izrecnega dogovora, da prenos blaga iz povezane kreditne pogodbe ali prenos prihodkov od prodaje tega blaga na dajalca kredita zadostuje za odplačilo kredita.

(80)

Kadar se ukrepi restrukturiranja zdijo ustrezni, bi morali vključevati spremembo pogojev prvotne kreditne pogodbe in bi lahko med drugim vključevali celotno ali delno refinanciranje kreditne pogodbe. Sprememba navedenih pogojev bi lahko med drugim vključevala: podaljšanje trajanja kreditne pogodbe; spremembo vrste kreditne pogodbe; odložitev plačila celotnega obroka odplačila ali njegovega dela za določeno obdobje; zmanjšanje posojilne obrestne mere; ponudbo moratorija na odplačevanje dolga; delna odplačila; pretvorbo valute ter delno oprostitev in konsolidacijo dolga. Kadar se ukrepi restrukturiranja zdijo ustrezni, se od dajalcev kreditov ne bi smelo zahtevati, da pri spreminjanju pogojev kreditne pogodbe izvedejo oceno kreditne sposobnosti, razen če se skupni znesek, ki ga mora plačati potrošnik, ob spremembi teh pogojev znatno poveča. Čeprav obveznost izvajanja ukrepov restrukturiranja ne bi smela posegati v nacionalna pravila o izvršilnem postopku, bi morale države članice zagotoviti, da se ukrepi restrukturiranja iz te direktive pravilno uporabljajo.

(81)

Potrošniki, ki se soočajo s težavami pri izpolnjevanju finančnih obveznosti, bodo pri upravljanju svojih dolgov imeli koristi od specializirane pomoči. Finančne težave zajemajo najrazličnejše situacije, med katerimi je več kot 90-dnevna zamuda pri odplačilu dolga le eden od številnih primerov. Cilj služb za svetovanje o odplačevanju dolgov je pomagati potrošnikom, ki se soočajo s finančnimi težavami, in jih usmerjati, da v največji možni meri odplačajo neporavnane dolgove, pri tem pa ohranijo dostojno raven življenja in dostojanstvo. Ta prilagojena in neodvisna pomoč lahko vključuje pravno svetovanje, upravljanje lastnih financ in dolgov ter socialno in psihološko pomoč. To pomoč bi morali zagotoviti izvajalci poslovnih dejavnosti, ki niso dajalci kreditov, kreditni posredniki, ponudniki storitev množičnega kreditnega financiranja, kupci kreditov ali serviserji kreditov in ki so od njih neodvisni. Države članice bi morale zagotoviti, da so potrošnikom neposredno ali posredno in z zgolj omejenimi stroški na voljo službe za svetovanje o odplačevanju dolgov, ki jih zagotavljajo neodvisni izvajalci poslovnih dejavnosti. Ti stroški bi morali načeloma kriti le operativne stroške in ne bi smeli po nepotrebnem obremenjevati potrošnikov, ki imajo ali bi lahko imeli težave pri izpolnjevanju svojih finančnih obveznosti. Kadar je to mogoče, se potrošnike, ki imajo težave z odplačevanjem dolgov, napoti na službe za svetovanje o odplačevanju dolgov še pred začetkom izvršilnega postopka. Službe za svetovanje o odplačevanju dolgov bi morale biti potrošnikom lahko dostopne, pri čemer bi bilo treba na primer upoštevati kraj prebivališča potrošnikov in njihov jezik. Države članice lahko za službe za svetovanje o odplačevanju dolgov ohranijo ali sprejmejo posebne zahteve. Dajalci kreditov morajo prispevati k preprečevanju prezadolženosti tako, da zgodaj odkrijejo potrošnike v finančnih težavah in jim pomagajo. Dajalci kreditov bi zato morali imeti vzpostavljene postopke in politike za odkrivanje takih potrošnikov, da bi jih lahko učinkovito napotili na lahko dostopne službe za svetovanje o odplačevanju dolgov.

(82)

Za zagotovitev preglednosti in stabilnosti trga ter glede na nadaljnjo harmonizacijo bi morale države članice zagotoviti ustrezne ukrepe za vzpostavitev regulacije ali nadzora nad dajalci kreditov.

(83)

Države članice bi morale zagotoviti, da za dajalce kreditov in kreditne posrednike, vključno z nekreditnimi institucijami, velja ustrezen sprejemni postopek, kar vključuje postopek izdaje dovoljenja ali vpis nekreditne institucije v register, ter ureditve nadzora, ki ga izvaja pristojni organ. Zahteva po ustreznem sprejemnem postopku in registraciji se ne bi smela uporabljati niti za kreditne institucije, kot so opredeljene v členu 4(1), točka 1, Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (14), za katere že velja postopek izdaje dovoljenja na podlagi Direktive 2013/36/EU, niti za plačilne institucije, kot so opredeljene v členu 4, točka 4, Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta (15), za storitve iz Priloge I, točka 4, k Direktivi (EU) 2015/2366, niti za institucije za izdajo elektronskega denarja, kot so opredeljene v členu 2, točka 1, Direktive 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta (16), za odobritev posojil iz člena 6(1), prvi pododstavek, točka (b), Direktive 2009/110/ES. To ne bi smelo posegati v nacionalne postopke sprejema in ureditve registracije ali nadzora, ki veljajo za plačilne institucije in institucije za izdajo elektronskega denarja za namen odobritve kredita potrošnikom ter za kreditne institucije za namen dejavnosti kreditnega posredovanja v skladu s pravom Unije.

(84)

Države članice bi morale imeti možnost, da dobavitelje blaga ali izvajalce storitev, ki se štejejo za mikro, mala in srednja podjetja, kot so opredeljena v Priporočilu Komisije 2003/361/ES (17), in ki delujejo kot kreditni posredniki v pomožni funkciji ali odobravajo kredite v obliki odloga plačila za nakup blaga in storitev, ki jih ponujajo, ne da bi kredit ponudila tretja stranka, izvzamejo iz zahtev glede sprejema in registracije, če je kredit odobren brez obresti in stroškov, razen omejenih stroškov za zapoznela plačila v skladu z nacionalnim pravom. Velika podjetja tega možnega izvzetja ne bi smela uporabljati z namenom, da se izognejo zahtevam glede sprejema in registracije iz te direktive.

(85)

Ta direktiva ureja le nekatere obveznosti kreditnih posrednikov do potrošnikov. Državam članicam bi bilo zato treba še naprej pustiti možnost, da ohranijo ali sprejmejo dodatne obveznosti za kreditne posrednike, vključno s pogoji, pod katerimi lahko kreditni posrednik prejme pristojbino od potrošnika, ki je zahteval storitve tega kreditnega posrednika.

(86)

Prenos pravic, ki jih ima dajalec kredita po kreditni pogodbi, ne bi smel spraviti potrošnika v manj ugoden položaj. Potrošnika bi bilo treba ustrezno obvestiti tudi, ko se kreditna pogodba prenese na tretjo stranko. Kadar pa začetni dajalec kredita v dogovoru s prejemnikom kredit v razmerju do potrošnika še vedno servisira, potrošnik nima večjega interesa, da bi bil o prenosu obveščen. Zato bi bila zahteva na ravni Unije po obveščanju potrošnika o prenosu v takem primeru lahko odvečna.

(87)

Države članice bi morale imeti možnost izbire, ali bodo ohranile oziroma sprejele svoja pravila glede kolektivnih oblik obveščanja, če je to potrebno za zagotavljanje učinkovitosti pri kompleksnih transakcijah, kot sta listinjenje ali likvidacija sredstev, ki se izvajajo pri prisilni administrativni likvidaciji bank.

(88)

Potrošniki bi morali imeti dostop do ustreznih, hitrih in učinkovitih postopkov alternativnega reševanja sporov za reševanje sporov, ki izhajajo iz pravic in obveznosti v zvezi s kreditnimi pogodbami, pri čemer se, kadar je ustrezno, uporabljajo obstoječi subjekti. Takšen dostop je glede zadevnih pogodbenih sporov že zagotovljen z Direktivo 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta (18). Vendar bi potrošniki dostop do postopkov alternativnega reševanja sporov morali imeti tudi v primeru predpogodbenih sporov v zvezi s pravicami in obveznostmi, določenimi s to direktivo, na primer v zvezi z zahtevami glede predpogodbenih informacij, svetovalnimi storitvami in oceno kreditne sposobnosti, pa tudi v zvezi z informacijami, ki jih zagotovijo kreditni posredniki, ki jih plačajo dajalci kreditov in zato nimajo neposrednega pogodbenega razmerja s potrošniki. Takšni postopki alternativnega reševanja sporov in subjekti, ki jih ponujajo, bi morali izpolnjevati zahteve glede kakovosti iz Direktive 2013/11/EU.

(89)

Države članice bi morale imenovati pristojne organe, pooblaščene za zagotavljanje izvrševanja te direktive, in bi morale zagotoviti, da se tem pristojnim organom podelijo preiskovalna in izvršilna pooblastila ter da imajo ustrezna sredstva, ki jih potrebujejo za opravljanje svojih nalog. Države članice bi morale imeti tudi možnost, da nacionalnim organom podelijo pooblastila za poseganje v zvezi s produkti, kadar so kreditni produkti škodljivi za potrošnike in jih je treba umakniti. Države članice bi morale upoštevati podatke o mesečnih stopnjah neplačil, povezanih z različnimi vrstami potrošniških kreditnih produktov, ki so pomembni za področje uporabe te direktive. Pristojni organi različnih držav članic bi med seboj morali sodelovati, kadar koli je to potrebno za opravljanje njihovih dolžnosti v skladu s to direktivo.

(90)

Države članice bi morale določiti pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve nacionalnih določb, sprejetih na podlagi te direktive, in sprejeti vse potrebne ukrepe za zagotovitev njihovega izvajanja. Čeprav izbira kazni ostaja v pristojnosti držav članic, bi morale biti predpisane kazni učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice bi morale Komisijo uradno obvestiti o teh pravilih in ukrepih ter jo nemudoma uradno obvestiti o vseh naknadnih spremembah, ki vplivajo nanje.

(91)

Sedanja nacionalna pravila o kaznih se znotraj Unije zelo razlikujejo. Vse države članice zlasti ne zagotavljajo, da je gospodarskim subjektom, ki so odgovorni za močno razširjene kršitve ali močno razširjene kršitve z razsežnostjo Unije, mogoče izreči učinkovite, sorazmerne in odvračilne globe. Ti gospodarski subjekti lahko v nekaterih primerih pomenijo tudi skupino družb. Da se organom držav članic zagotovi možnost izrekanja učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni za močno razširjene kršitve in močno razširjene kršitve z razsežnostjo Unije, ki so predmet usklajenega preiskovanja in izvršilnih ukrepov v skladu z Uredbo (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta (19), bi bilo treba kot element kazni za take kršitve uvesti globe.

(92)

Za izboljšanje preglednosti in zaupanja potrošnikov bi moralo biti pristojnim organom dovoljeno, da javnosti razkrijejo vse upravne kazni, ki so naložene zaradi kršenja ukrepov, sprejetih na podlagi te direktive, razen če bi tako razkritje resno ogrozilo finančne trge ali vpletenim stranem povzročilo nesorazmerno škodo.

(93)

Pregledati je treba, ali je ta direktiva učinkovita in ali vzpostavljanje notranjega trga, ki nudi visoko raven varstva potrošnikov v zvezi s kreditnimi pogodbami, napreduje. Komisija bi morala vsaka štiri leta opraviti oceno te direktive, da bi preverila zgornji prag 100 000 EUR, določen v tej direktivi, in odstotne deleže, ki se uporabljajo za izračun nadomestila, ki se izplača v primeru predčasnega odplačila, pa tudi, ali je področje uporabe te direktive še vedno ustrezno, kar zadeva kreditne pogodbe, zavarovane z nestanovanjskimi nepremičninami. V to oceno bi morale biti vključene tudi analiza razvoja trga potrošniških kreditov, ki podpirajo zeleni prehod, in ocena potrebe po nadaljnjih ukrepih za večje izkoriščanje takšnih kreditov, pa tudi ocena izvrševanja kazni, naloženih v skladu s to direktivo, ter zlasti njihove učinkovitosti in odvračilnega učinka. Komisija bi morala pri ocenjevanju te direktive analizirati gospodarske trende v Uniji in razmere na zadevnem trgu, na primer pojavljanje novih oblik finančnih storitev, digitalne trende ter obseg in trende čezmejnega zagotavljanja kreditov. Preučiti bi morala tudi učinkovitost te direktive, vključno s stroški in koristmi, ki jih prinaša za podjetja in potrošnike. Poleg tega je potrošnikom čedalje pogosteje na voljo množično financiranje, običajno za majhne stroške ali naložbe. Uredba (EU) 2020/1503 Evropskega parlamenta in Sveta (20) iz svojega področja uporabe izključuje storitve množičnega financiranja, vključno s tistimi, ki olajšujejo dajanje kreditov, ki se zagotavljajo potrošnikom. Komisija bi morala oceniti potrebo po nadaljnjih ukrepih za varstvo potrošnikov, ki želijo najeti kredit ali vlagati prek ponudnika storitev množičnega kreditnega financiranja.

(94)

Ker cilja te direktive, in sicer določitve skupnih pravil za nekatere vidike zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s potrošniškimi krediti, države članice glede na razvoj trga zaradi digitalizacije in cilj olajšanja čezmejnega zagotavljanja kreditov ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(95)

Za spremembo nebistvenih elementov te direktive bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z dodatnimi predpostavkami za izračun efektivne obrestne mere. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (21). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(96)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (22) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih je pojasnjeno razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(97)

Ob upoštevanju števila sprememb, ki jih je treba vnesti v Direktivo 2008/48/ES zaradi razvoja sektorja potrošniških kreditov, in v interesu jasnosti zakonodaje Unije bi bilo treba zadevno direktivo razveljaviti in nadomestiti s to direktivo.

(98)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (23) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 26. avgusta 2021 (24) –