(1)

Maja 2017 sta družbi Alitalia – Società Aerea Italiana S.p.A. (v nadaljnjem besedilu: družba Alitalia SAI) in Alitalia Cityliner S.p.A. (v nadaljnjem besedilu: družba Cityliner), regionalna hčerinska družba v popolni lasti družbe Alitalia SAI, na podlagi uredbe italijanskega ministrstva za gospodarski razvoj v skladu z nacionalnimi pravili o insolventnosti prešli pod izredno upravo, in sicer 2. oziroma 12. maja 2017, sodišče v Civitavecchii pa ju je 11. oziroma 26. maja 2017 razglasilo za insolventni. Družbi Alitalia SAI in Cityliner bosta v tem sklepu skupaj imenovani „družba Alitalia“.

(2)

Italija je 26. oktobra 2019 sprejela Zakonski odlok št. 124 o nujnih davčnih določbah v zvezi z neodložljivimi izdatki (2) (v nadaljnjem besedilu: Zakonski odlok št. 124/2019), ki je začela veljati 27. oktobra 2019, v njenem členu 54 pa je določeno, da se družbi Alitalia v letu 2019 dodeli posojilo v višini 400 milijonov EUR (v nadaljnjem besedilu: posojilo iz leta 2019).

(3)

Podjetje, ki želi ostati anonimno (v nadaljnjem besedilu: prvi pritožnik), je 7. novembra 2019 Komisiji predložilo pritožbo (v nadaljnjem besedilu: prva pritožba), v kateri je trdilo, da je Italija z zagotovitvijo posojila iz leta 2019 družbi Alitalia dodelila nezakonito in nezdružljivo državno pomoč. Komisija je 27. novembra 2019 prejela dodatek k prvi pritožbi in njegove priloge.

(4)

Komisija je pritožbo in dodatek evidentirala 7. oziroma 27. novembra 2019.

(5)

Komisija je 12. novembra 2019 italijanskim organom v zvezi z domnevno državno pomočjo družbi Alitalia poslala zahtevo za pojasnila in priložila prvo pritožbo, na katero lahko podajo pripombe.

(6)

Drugo podjetje, ki želi ostati anonimno (v nadaljnjem besedilu: drugi pritožnik), je 27. novembra 2019 Komisiji predložilo pritožbo (v nadaljnjem besedilu: druga pritožba), ki je vsebovala podobne trditve kot prva pritožba, in sicer da posojilo iz leta 2019 pomeni nezakonito in nezdružljivo državno pomoč družbi Alitalia.

(7)

Z Zakonskim odlokom št. 137 z dne 2. decembra 2019 o nujnih ukrepih za zagotovitev neprekinjenega opravljanja storitev družb Alitalia – Società Aerea Italiana S.p.A. in Alitalia Cityliner S.p.A. pod izredno upravo (3) (v nadaljnjem besedilu: Zakonski odlok št. 137/2019) je bil člen 54 Zakonskega odloka št. 124/2019 (4) razveljavljen in nadomeščen s podobno določbo, ki je potrdila dodelitev posojila iz leta 2019 zaradi „izrednega pomena in nujnosti zagotavljanja neprekinjenega opravljanja storitev družb Alitalia SAI in Cityliner“. Posojilo je bilo izplačano z izvedbeno uredbo z dne 21. decembra 2019, ki jo je izdalo ministrstvo za gospodarski razvoj v dogovoru z ministrstvom za gospodarstvo in finance.

(8)

Prvi pritožnik je 3. decembra 2019 Komisiji predložil dodatne pripombe. Komisija je 16. decembra 2019 italijanskim organom poslala dopis, s katerim jim je posredovala drugo pritožbo, da bi prejela njihove pripombe, in zahtevala, naj odgovorijo na zahtevo za informacije, poslano 12. novembra 2019.

(9)

Italija je na dopis Komisije z dne 16. decembra 2019 odgovorila 6. januarja 2020.

(10)

Prvi pritožnik je 9. januarja 2020 predložil drugi dodatek k prvi pritožbi.

(11)

Zakonski odlok št. 137/2019 je bila potrjena in spremenjena z zakonom št. 2 z dne 30. januarja 2020 o potrditvi in spremembi Zakonskega odloka št. 137 dne 2. decembra 2019 o nujnih ukrepih za zagotovitev neprekinjenega opravljanja storitev družb Alitalia – Società Aerea Italiana S.p.A. in Alitalia Cityliner S.p.A. pod izredno upravo (v nadaljnjem besedilu: zakon št. 2/2020) (5).

(12)

Komisija je 28. februarja 2020 v skladu s členom 108(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) sprejela sklep o začetku poglobljene preiskave združljivosti posojila iz leta 2019 (v nadaljnjem besedilu: sklep o začetku postopka). V navedenem sklepu je Komisija italijanske organe pozvala, naj predložijo ustrezne pripombe.

(13)

Prvi pritožnik je 25. marca 2020 Komisiji predložil dodatne pripombe.

(14)

Ker italijanski organi v zvezi s sklepom o začetku postopka niso predložili pripomb, je Komisija z dopisom z dne 8. marca 2021 Italijo ponovno pozvala k predložitvi pripomb in dodatnih informacij ter odgovor zahtevala do 22. marca 2021.

(15)

Komisija je 23. marca 2021 prvemu in drugemu pritožniku poslala dopisa, v katerih ju je pozvala, naj predložita pripombe glede sklepa o začetku postopka.

(16)

Italija je na dopis Komisije z dne 8. marca 2021 odgovorila 27. marca 2021.

(17)

Službe Komisije so 20. maja 2020 s predstavniki italijanskih organov opravile konferenčni klic.

(18)

Sklep Komisije o začetku postopka je bil 29. julija 2021 objavljen v Uradnem listu Evropske unije. Komisija je zainteresirane strani pozvala, naj predložijo svoje pripombe glede navedenega sklepa.

(19)

Družba Ryanair Designated Activity Company (v nadaljnjem besedilu: družba Ryanair) je pripombe glede sklepa o začetku postopka predložila z dopisom z dne 23. avgusta 2021.

(20)

Komisija je 10. septembra 2021 sprejela sklepa C(2021) 6659 (6) in C(2021) 6665 (7) v dveh drugih zadevah, povezanih z družbo Alitalia SAI in novo družbo Italia Trasporto Aereo S.p.A. (v nadaljnjem besedilu: družba ITA), ki jo je ustanovila italijanska država (8). Komisija je v sklepu C(2021) 6659 ugotovila, da je bila pomoč v višini 900 milijonov EUR, dodeljena družbi Alitalia SAI, nezdružljiva z notranjim trgom in da jo mora Italija od družbe Alitalia SAI izterjati. V sklepu C(2021) 6665 je Komisija ugotovila, da prodaja nekaterih sredstev družbe Alitalia SAI družbi ITA ne bi vzpostavila gospodarske kontinuitete med obema družbama ter da kapitalska injekcija v višini 1,35 milijarde EUR, namenjena družbi ITA, navedeni družbi ne bi zagotovila prednosti in zato ne pomeni državne pomoči.

(21)

Komisija je z dopisom z dne 15. septembra 2021 pripombe družbe Ryanair poslala italijanskim organom in jih pozvala, naj svoje pripombe predložijo do 15. oktobra 2021. Ker Italija v navedenem roku ni odgovorila, so ji službe Komisije 29. oktobra 2021 poslale opomin, na katerega se italijanski organi niso odzvali.

(22)

Posojilo iz leta 2019 je urejal člen 54 Zakonskega odloka št. 124/2019 (glej uvodno izjavo 2). Šlo je za posojilo v višini 400 milijonov EUR, ki je bilo dodeljeno družbi Alitalia in financirano iz državnega proračuna.

(23)

V skladu s členom 54 Zakonskega odloka št. 124/2019 je bilo posojilo iz leta 2019 dodeljeno, da bi se omogočila prodaja poslovnih enot družbe Alitalia. V skladu z navedenim členom je imelo posojilo prednost pred vsemi drugimi dolgovi, ki jih je imela družba Alitalia pod izredno upravo, in vsemi dolgovi iz obdobja pred majem 2017, ko je družba Alitalia prešla pod izredno upravo (uvodna izjava 1). Za posojilo iz leta 2019 se je uporabljala šestmesečna obrestna mera EURIBOR, zvišana za 1 000 bazičnih točk, pri čemer je bilo treba posojilo odplačati v šestih mesecih.

(24)

Člen 54 Zakonskega odloka št. 124/2019 je veljal od 27. oktobra 2019 do 3. decembra 2019, ko je bil razveljavljen in nadomeščen s členom 1 Zakonskega odloka št. 137/2019 (uvodna izjava 7), ki je bila med drugim sprejeta z namenom podaljšanja obdobja izrednega upravljanja za prodajo sredstev družbe Alitalia (uvodne izjave 25 do 27) (9), saj ni bila predložena nobena zavezujoča ponudba (oddelek 2.7) (10). V Zakonskem odloku št. 137/2019 so bile v bistvu ponovljene določbe, na katerih temelji posojilo iz leta 2019 v višini 400 milijonov EUR, dodeljeno za šest mesecev, pri čemer je bilo dodano, da je namen posojila olajšati dokončanje prodaje sredstev družbe Alitalia.

(25)

V Zakonskem odloku št. 137/2019 je bilo določeno tudi, da je treba program prodaje dopolniti z načrtom reorganizacije, katerega namen je prestrukturirati in racionalizirati poslovne dejavnosti družbe Alitalia ter ki ga mora pripraviti izredni upravitelj in odobriti ministrstvo za gospodarski razvoj na podlagi člena 60 zakonske uredbe št. 270 z dne 8. julija 1999 o novi ureditvi v zvezi z izredno upravo velikih insolventnih družb v skladu s členom 1 zakona št. 274 z dne 30. julija 1998 (11) (v nadaljnjem besedilu: zakonska uredba št. 270/1999). Postopek prodaje sredstev družbe Alitalia po izvedbi navedenega načrta reorganizacije je bilo treba izvesti do 31. maja 2020 (uvodna izjava 28). Italijanska vlada je javno pojasnila, da je bil ukrep edina alternativa razglasitvi stečaja družbe ter delitvi in prodaji ločenih sredstev (12).

(26)

Ministrstvo za gospodarski razvoj je z uredbo z dne 21. decembra 2019 v dogovoru z ministrstvom za gospodarstvo in finance „odredilo izplačilo“ (disposto l’erogazione) celotnega posojila iz leta 2019 družbi Alitalia. Kot je navedeno v preambuli uredbe, je oddelek za zakladništvo, „da bi preprečil tveganje prekinitve operativne dejavnosti“ družbe Alitalia posojilo iz leta 2019 izplačal „v najkrajšem možnem času“ z denarnim predplačilom. Kot so poročali mediji, je bila nujnost povezana s kritičnimi likvidnostnimi potrebami družbe Alitalia: brez upoštevanja predplačil za prodane vozovnice za prihodnje lete (ki so po ocenah znašala med 200 in 300 milijoni EUR) je bila ocena likvidnosti družbe Alitalia namreč negativna; 900 milijonov EUR javnih sredstev, ki jih je italijanska vlada že izplačala leta 2017, je bilo z izjemo jamstvenega depozita v višini 103 milijonov EUR pri Mednarodnem združenju letalskih prevoznikov (IATA) porabljenih ali absorbiranih zaradi izgub, finančni analitiki pa so napovedovali, da bodo izgube družbe Alitalia v letu 2019 znašale približno 600 milijonov EUR (13). Ob upoštevanju prejšnjih posojil iz leta 2017 in obresti v višini 145 milijonov EUR, obračunanih do 31. maja 2019 (od 1. junija 2019 se obresti za posojili iz leta 2017 niso več obračunavale), ter dodatne državne podpore v višini 400 milijonov EUR, izplačane družbi Alitalia, je bilo torej skupno javno financiranje letalskega prevoznika ocenjeno na približno 1,45 milijarde EUR (14).

(27)

Zakonski odlok št. 137/2019 je bila potrjena z zakonom o potrditvi uredbe št. 2/2020 z dne 30. januarja 2020. Z zakonom št. 2/2020 je bila Zakonski odlok št. 137/2019 spremenjena, pri čemer je bilo (i) pojasnjeno, da je rok za vračilo posojila in obresti šest mesecev po izplačilu, in (ii) določeno, da je treba v programu, ki ga pripravi izredna uprava, upoštevati stopnje zaposlenosti in operativno enotnost poslovnih dejavnosti. V zakonu št. 2/2020 je določeno, da sta upravičenki do posojila iz leta 2019 družbi Alitalia SAI in Cityliner (15).

(28)

Minister za gospodarski razvoj Stefano Patuanelli je že 8. januarja 2020 na javni obravnavi pred odborom za promet poslanske zbornice parlamenta izjavil, da je vlada „prepričana, da bi razpoložljivost denarnih sredstev z izplačilom zadnje tranše posojila v višini 400 milijonov EUR in preoblikovanjem plačevanja obresti ministrstvu za gospodarstvo in finance, ki omogoča sprostitev dodatnih denarnih sredstev v višini 150 milijonov EUR, družbi omogočila, da zaključi postopek prodaje“ do 31. maja 2020 (poudarek dodan) (16), s čimer je priznala, da družba Alitalia obresti posojila ne bo plačala v skladu s prvotno določenimi pogoji. Z Zakonskim odlokom št. 76/2020, ki je bila 11. septembra 2020 potrjena z zakonom o potrditvi uredbe št. 120/2020, je bil 16. julija 2020 datum zapadlosti posojila iz leta 2019 preložen na 31. december 2020. Z Zakonskim odlokom št. 183/2020, ki je bila 26. februarja 2021 potrjena z zakonom o potrditvi uredbe št. 21/2021, je bil datum zapadlosti posojila iz leta 2019 ponovno preložen, in sicer na 30. junij 2021. Nato je bil z Zakonskim odlokom št. 73/2021, ki je bila 23. julija 2021 potrjena z zakonom o potrditvi uredbe št. 106/2021, datum vračila glavnice in obresti posojila iz leta 2019 preložen na 16. december 2021 (17). Nazadnje je bil s členom 12(1) Zakonskega odloka št. 198 z dne 29. decembra 2022 določen nov rok za zaključek postopka prodaje družbe Alitalia, in sicer 31. december 2023, pri čemer je v navedenem členu določeno tudi, da je izkupiček likvidacije „po odbitku stroškov zaključka likvidacije in stroškov strukture, upravljanja in delovanja izredne uprave ter odškodnin za imetnike potovalnih vozovnic, kuponov ali podobnih vrednostnih papirjev, ki jih je izdala izredna uprava, do 31. decembra 2023, namenjen predvsem prednostnemu poplačilu terjatev do države, vključno z zahtevki za vračilo državne pomoči, ki jo je Evropska komisija razglasila za nezakonito“ (18).

(29)

Posojilo iz leta 2019 je bilo dodeljeno po dveh drugih posojilih, ki jih je Italija družbi Alitalia dodelila leta 2017. Natančneje je Italija družbi Alitalia SAI 2. maja 2017, ko je družba prešla pod izredno upravo (uvodna izjava 1), dodelila posojilo v višini 600 milijonov EUR (v nadaljnjem besedilu: prvo posojilo), ki ga je oktobra 2017 dopolnila z dodatnim posojilom v višini 300 milijonov EUR (v nadaljnjem besedilu: drugo posojilo; prvo in drugo posojilo v nadaljnjem besedilu skupaj: posojili iz leta 2017). Posojili iz leta 2017 je bilo treba vrniti do 5. novembra 2017 oziroma 31. decembra 2018.

(30)

Za namene priprave programa iz člena 54 zakonske uredbe št. 270/1999 so izredni upravitelji maja 2017 objavili razpis za prijavo interesa za nakup ali prestrukturiranje poslovnih dejavnosti družbe Alitalia (19). Avgusta 2017 so izredni upravitelji začeli postopek prodaje, pri čemer so sprva poskušali sredstva družbe Alitalia prodati v okviru razpisnega postopka. Rok za zaključek razpisnega postopka za prodajo poslovnih dejavnosti družbe Alitalia je bil večkrat preložen, nato pa je bil spremenjen v postopek s pogajanji. Datuma zapadlosti za odplačilo posojil iz leta 2017 sta bila nato usklajena (20) in večkrat preložena. Nazadnje je bilo v Zakonskem odloku št. 34 z dne 30. aprila 2019 (21) med drugim določeno, da se rok za odplačilo posojil iz leta 2017 podaljša do prodaje sredstev družbe Alitalia s strani izredne uprave in da se obresti posojil iz leta 2017 prenehajo obračunavati.

(31)

Z vsakim podaljšanjem rokov zapadlosti za odplačilo posojil iz leta 2017 je bil rok za zaključek postopka prodaje sredstev družbe Alitalia ustrezno preložen. Večkrat je bil preložen tudi rok za predložitev zavezujočih ponudb. Ker do roka ni bilo zavezujočih ponudb, se je postopek prodaje štel za neuspešnega, kar so italijanski organi potrdili 6. januarja 2020 (22). V svojem odgovoru z dne 27. marca 2021 so italijanski organi potrdili, da do februarja 2021 niso bila prodana nobena sredstva družbe Alitalia. Trenutno dokazi iz spisa in javno dostopne informacije kažejo, da je bilo prodanih nekaj sredstev družbe Alitalia (uvodni izjavi 82 in 83) (23).

(32)

V Zakonskem odloku št. 137/2019 z dne 2. decembra 2019 je bilo določeno, da bo nov postopek prodaje dopolnjen z načrtom reorganizacije ter izboljšanja poslovne strukture in dejavnosti upravičenk ter da je treba postopke prodaje sredstev družbe Alitalia po izvedbi navedenega načrta reorganizacije izvesti do 31. maja 2020. Nazadnje je bil rok za zaključek dejavnosti upraviteljev z Zakonskim odlokom št. 198 z dne 29. decembra 2022 podaljšan do 31. decembra 2023 (uvodna izjava 28) (24).

(33)

Komisija je po številnih pritožbah aprila 2018 v zvezi s posojiloma iz leta 2017 začela postopek iz člena 108(2) PDEU (25). Preiskava je bila zaključena s sklepom z dne 10. septembra 2021 (26), v katerem je Komisija ugotovila, da sta bili posojili iz leta 2017 nezdružljivi z notranjim trgom in da mora Italija od družbe Alitalia SAI izterjati nezdružljivo pomoč.

(34)

Komisija je v Sklepu C(2021) 6659 ugotovila zlasti, da sta posojili v višini 600 milijonov EUR oziroma 300 milijonov EUR predstavljali en sam ukrep, saj (i) sta bili dodeljeni hitro eno za drugim, (ii) imeli sta isti namen, tj. dokončanje prestrukturiranja družbe Alitalia SAI in prodaja njenih sredstev ter zagotovitev neprekinjenosti storitev, ki jih je ponujala družba Alitalia SAI, (iii) finančni položaj in profil tveganja družbe Alitalia SAI pa sta ob sprejetju odločitve o dodelitvi obeh posojil ostala enaka (glavni elementi so naslednji: družba Alitalia SAI je bila v celotnem obdobju insolventna, pogoji posojil so bili enaki, družba Alitalia SAI ni mogla ustvariti pozitivnega denarnega toka, vsa likvidnost v času drugega posojila pa je bila v celoti rezultat prvega posojila, ki ga je uporabila za kritje stroškov poslovanja).

(35)

V zvezi s tem je Komisija poudarila tudi, da je bilo v času dodelitve prvega posojila ob upoštevanju likvidnostnih potreb družbe Alitalia SAI mogoče predvideti, da bo treba dodeliti drugo posojilo, če do prodaje ali prestrukturiranja ne bo prišlo v šestih mesecih.

(36)

Poleg tega dejstvo, da Italija nikoli ni ravnala tako, da bi si povrnila naložbo, oziroma sploh ni razmišljala o tej možnosti, kar dokazujeta samodejno podaljševanje rokov zapadlosti posojil in s tem povezano neplačevanje obresti, dodatno potrjuje, da je bil cilj posojila ohraniti poslovanje družbe Alitalia SAI do prodaje njenih sredstev.

(37)

Komisija je ugotovila, da se merilo udeleženca v tržnem gospodarstvu za posojili iz leta 2017 ne uporablja, saj Italija ni delovala kot udeleženec v tržnem gospodarstvu, temveč kot javni organ. Komisija je zlasti poudarila, da je bila družba Alitalia SAI v težkem finančnem položaju z majhnimi možnostmi, da bi postala dobičkonosna, in da ni kazalo, da bi bil kateri koli zasebni vlagatelj pripravljen vložiti vanjo. Poleg tega je Komisija ugotovila, da je bil cilj posojil iz leta 2017 zagotoviti neprekinjeno opravljanje storitev družbe Alitalia SAI. Ugotovila je tudi, da je Italija družbo Alitalia SAI s posojiloma iz leta 2017 financirala iz razlogov javne politike in ne zaradi finančnih interesov italijanske države kot udeleženca v tržnem gospodarstvu.

(38)

Komisija je poleg tega poudarila, da so redni odlogi datumov zapadlosti posojil brez predhodne ocene verjetnosti odplačila, dejstvo, da plačilo obresti ni bilo zahtevano, in prenehanje obračunavanja obresti elementi, ki dokazujejo, da je Italija delovala kot javni organ.

(39)

Nazadnje je Komisija navedla, da mora država članica, da bi jo bilo mogoče obravnavati kot zasebnega vlagatelja, v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije dokazati, da je pred dodelitvijo gospodarske prednosti ali ob dodelitvi gospodarske prednosti določenemu podjetju opravila oceno donosnosti ukrepa. Italija je sicer predložila različne dokumente v zvezi s finančnim položajem družbe Alitalia SAI pred dodelitvijo posojil, vendar italijanski organi niso mogli dokazati, da so opravili predhodno oceno donosnosti, verjetnosti odplačila posojil ali ustreznosti določitve cene posojil iz leta 2017. Na podlagi tega je Komisija sklenila, da Italija ni delovala kot udeleženec v tržnem gospodarstvu, temveč kot javni organ, in da se zato merilo udeleženca v tržnem gospodarstvu ne uporablja.

(40)

Komisija je navedla tudi dodaten argument, da merilo udeleženca v tržnem gospodarstvu ne bi bilo izpolnjeno, tudi če bi se uporabljalo. Navedla je, da je morala za oceno tega, ali sta posojili iz leta 2017 družbi Alitalia SAI zagotovili gospodarsko prednost, preveriti, ali bi zasebni posojilodajalec, ki bi bil v enakem položaju, zadevni posojili dodelil pod enakimi pogoji.

(41)

Čeprav Komisija ni našla dokazov, da je Italija izvedla posebno predhodno oceno, je izpolnjevanje merila udeleženca v tržnem gospodarstvu preverila na podlagi dokumentov, ki jih je predložila Italija in so bili italijanskim organom na voljo v času dodelitve posojil iz leta 2017 ter ki bi jih bilo mogoče uporabiti za preverjanje izpolnjevanja navedenega merila. Komisija je zaradi popolnosti svoje ocene ocenila tudi druge informacije, ki so bile Italiji na voljo po dodelitvi prvega posojila.

(42)

Komisija je ocenila tudi, ali je bila predhodna izpostavljenost Italije kot posredne delničarke in posojilodajalke do družbe Alitalia SAI pomembna za namene uporabe merila udeleženca v tržnem gospodarstvu, in ugotovila, da glede na okoliščine te zadeve ni bila, in sicer zaradi majhne posredne izpostavljenosti italijanske države (oddelek 5.1.4.2.3.2 Sklepa C(2021) 6659). Komisija je ugotovila, da bi zasebni vlagatelj, ki bi bil v položaju italijanske države, opravil samostojno oceno.

(43)

Komisija je v okviru uporabe merila udeleženca v tržnem gospodarstvu analizirala, (i) ali se je v času dodelitve posojil pričakovalo, da bo družba Alitalia SAI do datuma zapadlosti posojil ustvarila dovolj denarnih sredstev za njihovo odplačilo, (ii) tveganost posojil in ustrezne obresti, ki bi izražale to tveganost, (iii) možnosti, ki so bile na voljo izrednim upraviteljem, zlasti možnost prestrukturiranja ali prodaje sredstev družbe Alitalia SAI, ter (iv) preteklo uspešnost, sredstva in obveznosti ter pričakovane prihodnje denarne tokove družbe Alitalia.

(44)

Komisija je za namene uporabe merila udeleženca v tržnem gospodarstvu v Sklepu C(2021) 6659 preučila tri scenarije: scenarij prestrukturiranja, scenarij prodaje in scenarij likvidacije.

(45)

V zvezi s scenarijem prestrukturiranja (27) je Komisija ugotovila, da bi lahko italijanski organi ocenili preteklo uspešnost družbe Alitalia SAI, katere denarni tok je bil v letih 2015 in 2016 negativen, leta 2017 pa se je še poslabšal, nato pa bi ob upoštevanju dodatnih ovir zaradi negotovosti glede prehoda družbe Alitalia SAI pod izredno upravo zaključili, da družba Alitalia SAI posojila verjetno ne bo mogla odplačati. Komisija je navedla tudi, da bi bil zaključek enak, če bi Italija uporabila napovedi izredne uprave glede denarnih tokov družbe Alitalia SAI za obdobje od maja do oktobra 2017, ki so bile priložene vlogi izredne uprave za prvo posojilo in so pokazale, da so bila potrebna denarna sredstva v višini 671 milijonov EUR v prvih šestih mesecih izredne uprave in da bi stanje denarnih sredstev ob koncu obdobja znašalo –597 milijonov EUR.

(46)

V zvezi s scenarijem prodaje (28) je Komisija menila, da bi bilo na datum zapadlosti (konec šestmesečnega obdobja po izplačilu prvega posojila) stanje denarnih sredstev družbe Alitalia SAI veliko nižje od dolgovanih zneskov posojila in obresti ter da bi bilo odplačilo odvisno od prodaje sredstev družbe Alitalia SAI po ceni v višini vsaj 627 milijonov EUR. V zvezi s prodajo je Komisija trdila, da bi posojilodajalec v tržnem gospodarstvu najprej presodil, da je nerealno pričakovati, da bi se sredstva družbe Alitalia SAI prodala v šestih mesecih, saj je po podatkih iz študij povprečen čas prodaje družb, ki so v skladu z italijansko zakonodajo prešla pod izredno upravo, dve do tri leta. Komisija je na podlagi predhodne ocene, ki temelji na knjigovodski vrednosti sredstev in lastniškega kapitala družbe Alitalia SAI ter ocenah diskontiranih prihodnjih denarnih tokov družbe, ocenila, da bi posojilodajalec v tržnem gospodarstvu prodajno ceno družbe Alitalia SAI ocenil precej pod 627 milijonov EUR. Na podlagi naknadne ocene (29), ki temelji na študiji, pripravljeni za izredno upravo, in dejanskih (nezavezujočih) ponudbah drugih letalskih družb (Lufhansa in Easyjet) (30), je Komisija prišla do enakega zaključka. Poleg tega je neodvisna ocena Komisije, ki je temeljila na t. i. metodi večkratnikov, tj. na primerjavi finančnih podatkov družbe Alitalia SAI s parametri podobnih družb (31), potrdila, da bi bil izkupiček prodaje sredstev družbe Alitalia SAI precej nižji od 627 milijonov EUR, potrebnih za odplačilo prvega posojila (32).

(47)

V zvezi s scenarijem likvidacije (33) je Komisija preučila scenarij, v katerem bi bila sredstva družbe Alitalia SAI prodana po delih, njene obveznosti pa bi se odštele od tako pridobljenega zneska. V tem scenariju bi bila neto vrednost družbe Alitalia SAI približno –1,5 milijarde EUR v skladu z načrtom sanacije, opisanim v uvodni izjavi 56. Komisija je zato sklenila, da tudi v tem primeru udeleženec v tržnem gospodarstvu družbi Alitalia SAI ne bi dodelil prvega posojila.

(48)

Zaradi popolnosti ocene je Komisija v Sklepu C(2021) 6659 merilo udeleženca v tržnem gospodarstvu v zvezi z drugim posojilom uporabila ločeno (34). V tem scenariju bi bil finančni položaj družbe Alitalia SAI oktobra 2017 v bistvu enak kot maja 2017, kar pomeni, da bi bila zanj značilna nezmožnost ustvarjanja pozitivnega denarnega toka, vsa razpoložljiva likvidnost pa bi temeljila na prvem posojilu, zato drugega posojila ne bi dodelil noben udeleženec na trgu.

(49)

Na splošno je Komisija v Sklepu C(2021) 6659 menila, da se merilo udeleženca v tržnem gospodarstvu za posojili iz leta 2017 ne uporablja in da tudi sicer ne bi bilo izpolnjeno. Posojili iz leta 2017 sta družbi Alitalia SAI torej zagotovili prednost v višini skupnega nominalnega zneska obeh posojil, tj. 900 milijonov EUR (35).

(50)

Upravičenka do posojila iz leta 2019 je družba Alitalia iz uvodne izjave 1, torej družbi Alitalia SAI in Cityliner. V zakonu št. 2/2020 o potrditvi in spremembi Zakonskega odloka št. 137/2019, sta navedeni družbi jasno opredeljeni kot upravičenki.

(51)

Družba Alitalia SAI ima sedež na letališču Fiumicino v Rimu in deluje v sektorju zračnega prevoza. Družbi Alitalia SAI in Cityliner sta del skupine Alitalia, katere lastniška struktura je prikazana v diagramu 1 (36). Delničarji družbe Compagnia Aerea Italiana S.p.A (v nadaljnjem besedilu: družba CAI) (37), matične družbe, ki ima posredno v lasti 51 % delnic družbe Alitalia SAI, so prikazani v preglednici 1 (podatki z dne 16. oktobra 2017).

Diagram 1

Lastniška struktura skupine Alitalia 23. januarja 2018

Preglednica 1

Delničarji družbe CAI maja 2019 (Po najboljši vednosti Komisije je struktura delničarjev ostala nespremenjena.)

(52)

Družba Alitalia SAI je imela ob uvedbi izredne uprave v lasti celoten osnovni kapital družb Cityliner in Challey Ltd. Družba Cityliner je družbi Alitalia SAI zagotavljala prevozne zmogljivosti (38) in pokrivala del omrežja letov na kratke razdalje. Družba Challey Ltd. je podholding s sedežem na Irskem, ki je obvladovala druge družbe, prav tako s sedežem na Irskem (v nadaljnjem besedilu: irske hčerinske družbe), in imela v lasti celotno floto zrakoplovov, ki sta jih uporabljali družbi Alitalia SAI in CityLiner, imela pa je tudi manjšinske deleže v drugih družbah v delni lasti (39). Družba Challey Ltd in irske hčerinske družbe niso pod izredno upravo. Družba Alitalia SAI skupaj s svojimi hčerinskimi družbami torej tvori skupino Alitalia (40) (v nadaljnjem besedilu: skupina Alitalia). Ker družba Alitalia SAI predstavlja veliko večino dejavnosti skupine Alitalia in je zaposlovala 97 % vsega osebja skupine Alitalia (41), se vsaka ocena, ki se nanaša na skupino, smiselno nanaša na družbo Alitalia SAI.

(53)

Družba Alitalia SAI je v 49-odstotni lasti družbe Etihad Investment Holding Company LLC in 51-odstotni lasti družbe MIDCO S.p.A. (v nadaljnjem besedilu: družba Midco), ki pa je v 100-odstotni lasti družbe CAI.

(54)

Finančni položaj družbe Alitalia SAI do dodelitve posojil iz leta 2017, tj. pred novembrom 2017, je podrobno opisan v Sklepu C(2021) 6659 (glej zlasti oddelka 4.1 in 5.1.4.2.3.1). V tem oddelku so na kratko povzete ugotovitve Komisije iz navedenega sklepa.

(55)

Družba Alitalia je od leta 2008, ko jo je prevzela družba CAI, stalno poslovala z izgubo. Kot je opisano v velikopoteznem načrtu sanacije (glej oddelek 4.2.1.1 Sklepa C(2021) 6659), ki so ga delničarji družbe Alitalia SAI pripravili leta 2017, je družba v obdobju 2009–2014 zabeležila izgubo v višini skoraj 2 milijardi EUR. Poleg tega je bilo v načrtu sanacije navedeno, da je letalski sektor v obdobju 2010–2013 v celoti gledano rasel in ustvarjal dobiček. Kot je Komisija navedla v navedenem sklepu, je to pokazalo, da težave družbe Alitalia SAI niso bile posledica splošnih makroekonomskih razmer, temveč so bile specifične za to družbo.

(56)

V teh nevzdržnih razmerah je družba Alitalia SAI poiskala novega industrijskega partnerja, posledično pa je družba Etihad leta 2015 kupila njen 49-odstotni delež. Vendar je družba Alitalia SAI v letih 2015 in 2016 ustvarila izgubo v višini 648 milijonov EUR, ki se je brez upoštevanja enkratnih postavk še povečala, in sicer na 1,2 milijarde EUR.

(57)

V začetku leta 2017 je družba Alitalia SAI svoj položaj poskušala izboljšati z velikopoteznim načrtom zmanjševanja stroškov, v okviru katerega naj bi se stroški zmanjšali za več kot 1 milijardo EUR, s čimer naj bi se utrla pot dodatnemu financiranju (v višini 2 milijard EUR, vključno z 900 milijoni EUR novih sredstev), te dejavnosti pa je vodila predvsem družba Etihad, njena obstoječa delničarka. Načrt sanacije naj bi se izvedel v okviru predinsolvenčnega postopka (42). Za navedeni postopek (43) je bilo potrebno soglasje zaposlenih (44), saj bi glavni ukrepi za zmanjševanje stroškov vplivali nanje. Vendar so delavci na referendumu 24. aprila 2017 soglasje zavrnili, saj je bilo v načrtovanih ukrepih za zmanjšanje stroškov dela med drugim predvideno povprečno 33-odstotno znižanje plač. Ker načrta sanacije ni bilo mogoče izvesti in delničarji niso zagotovili dodatnega financiranja, je družbi Alitalia SAI v skladu z italijanskim zakonom o stečaju grozil stečaj.

(58)

Načrt sanacije sta v začetku leta 2017, torej še pred njegovo zavrnitvijo na referendumu zaposlenih, pregledala dva neodvisna poslovna strokovnjaka (družbi KPMG in Roland Berger) (45), ki sta ga glede na preteklost družbe Alitalia SAI ocenila kot velikopoteznega. Poleg tega je družba KPMG menila, da bo za večletno vzdržnost načrta potreben precejšen znesek financiranja. Poudarila je tudi občutljivost načrta v zvezi s finančno predpostavko, na kateri je načrt temeljil.

(59)

Dne 28. aprila 2017 je bilo pripravljeno poročilo o potrditvi (46) načrta sanacije, v katerem je bilo navedeno, da je družba Alitalia SAI v krizi iz naslednjih razlogov: (i) bila je neodvisni letalski prevoznik v konkurenci z mrežnimi letalskimi prevozniki, ki so dosegli kritično maso, (ii) nizkocenovni letalski prevozniki so v primerjavi z drugimi evropskimi državami v velikem obsegu prodirali na domači trg, (iii) imela je majhen tržni delež pri letih na dolge razdalje, (iv) ovirala jo je neučinkovita stroškovna struktura in (v) zaradi sporazumov o skupnem podjetju je bila omejena pri razvoju dejavnosti letov na dolge razdalje.

(60)

Po podatkih, ki so jih posredovali italijanski organi, so bili denarni tokovi družbe Alitalia po uvedbi izredne uprave še naprej negativni, saj je v letu 2018 zabeležila negativni prosti denarni tok v višini 296 milijonov EUR, v prvih treh četrtletjih 2019 pa negativni denarni tok v višini 198 milijonov EUR.

Preglednica 2

Prosti denarni tok, vključno s plačili za servisiranje dolga, in likvidnostni položaj družbe Alitalia (v milijonih EUR)

(61)

Poleg tega je družba Alitalia v letih 2018 in 2019 zabeležila negativni dobiček pred obrestmi, davki, depreciacijo in amortizacijo v višini 120 milijonov EUR oziroma 14 milijonov EUR.

Preglednica 3

Dobiček družbe Alitalia pred obrestmi, davki, depreciacijo in amortizacijo

(62)

Tudi javno dostopne informacije za leto 2019 kažejo, da je bila družba Alitalia še naprej v težkem finančnem položaju. Mediji so poročali (47), da je družba Alitalia oktobra 2019 poslovala z izgubo (48). Mediji so 26. novembra 2019 citirali italijanskega ministra za gospodarski razvoj Stefana Patuanellija, ki je dejal, da za družbo Alitalia „trenutno ni tržne rešitve“, decembra 2019 pa so poročali, da je družba Alitalia izgubljala 2 milijona EUR na dan in da je dnevna izguba med letom nihala (49).

(63)

V poročilu italijanskemu parlamentu z dne 3. marca 2020 je izredni upravitelj Giuseppe Leogrande predstavil gospodarsko in finančno uspešnost uprave v letu 2019 v primerjavi z letom 2018, pri čemer je opozoril na dejstvo, da je družba Alitalia kljub višjim prihodkom iz operativnega prometa (+2 %) in nekoliko nižjim stroškom poslovanja (–1,3 %) še vedno imela povišane stroške (gorivo in tehnična oprema, promet in postanki, vzdrževanje, revizija in stroški osebja) in „saldo v višini 586 milijonov EUR, ki se je povečal za 86 milijonov EUR, tudi zaradi novega vladnega posojila v višini 400 milijonov EUR, dodeljenega decembra 2019“ (50).

(64)

Italijansko ministrstvo za gospodarski razvoj je maja 2017 v družbi Alitalia SAI in nekaj dni zatem v družbi Cityliner uvedlo izredno upravo (51). Še isti mesec je sodišče v Civitavecchii razglasilo insolventnost obeh družb.

(65)

Italijanski organi so v dopisu z dne 20. marca 2019 navedli, da so bila zasebnim delničarjem odvzeta vsa pooblastila v zvezi z upravljanjem in nadzorom družbe Alitalia, ker je bil v njej uveden postopek izredne uprave.

(66)

V skladu z zadevno italijansko zakonodajo je bilo upravljanje družbe Alitalia zaupano izrednim upraviteljem, dokler minister za gospodarski razvoj ne bi sprejel programa izredne uprave, po čemer bi bili upravitelji pooblaščeni za prodajo sredstev družbe Alitalia pod nadzorom ministrstva za gospodarski razvoj.

(67)

Izredni upravitelji družbe Alitalia so 26. januarja 2018 ministrstvu za gospodarski razvoj predložili program, na podlagi katerega bi se prodala sredstva družbe v uporabi (52). Maja 2019 je bil rok za dokončanje programa prodaje sredstev preložen na 23. marca 2020.

(68)

Postopek prodaje, določen v odobrenem programu izredne uprave, je zajemal sredstva, povezana s poslovanjem družbe Alitalia, pa tudi možnost nakupa zrakoplovov, ki so bili v lasti irskih hčerinskih družb družbe Alitalia SAI.

(69)

V skladu z italijansko zakonodajo (zakonsko uredbo št. 270/1999 in Zakonskim odlokom št. 347 z dne 23. decembra 2003 (54)) je izredna uprava postopek, ki se uvede v primeru insolventnosti velikih družb ter je namenjen reševanju družb in ohranitvi njihove vrednosti prek nadaljnjega opravljanja dejavnosti do prestrukturiranja ali prodaje njihovih sredstev, če se zdi mogoče, da bodo te družbe ponovno dosegle zadostno dobičkonosnost.

(70)

V navedenem postopku se prejšnjim delničarjem odvzamejo pooblastila za odločanje, družba pa še naprej posluje. Vodenje poslovanja in upravljanje sredstev družbe prevzamejo izredni upravitelji, ki jih imenuje sodišče, pristojno za postopek v primeru insolventnosti.

(71)

Ko začne veljati postopek izredne uprave, dolgovi, nastali pred postopkom, zamrznejo in postanejo podrejeni dolgovom, nastalim zaradi nadaljevanja poslovanja pod izredno upravo. Status dolgov, nastalih pod izredno upravo, kot „najbolj prednostnih“ je določen z izrecno zakonsko določbo.

(72)

Za zelo velike družbe, kot je Alitalia, se uporabljajo dodatna posebna pravila. Natančneje, zelo velike družbe lahko zahtevajo uvedbo izredne uprave še pred odločitvijo sodišča. V takem primeru ministrstvo za gospodarski razvoj imenuje in nadzoruje izredne upravitelje. Taka izredna uprava lahko traja največ 36 mesecev. Poleg tega so izredni upravitelji v primeru družb, ki opravljajo bistvene javne storitve, pooblaščeni za prodajo poslovnih sredstev v okviru postopka s pogajanji, če prodajna cena, o kateri se izredni upravitelji dogovorijo s kupcem, ni nižja od tržne vrednosti, določene v poročilu neodvisnega strokovnjaka.

(73)

Minister za gospodarski razvoj je 28. novembra 2019 izjavil: „Družba Alitalia ne bo propadla, to lahko zagotovim“ (55).

(74)

Minister naj bi 17. decembra 2019 izjavil, da v zvezi z družbo Alitalia „obstajajo kritična vprašanja, ki jih je treba obravnavati resno“, pri čemer je zatrdil, da vlada o prizemljitvi letal ne razmišlja (56).

(75)

Dne 24. decembra 2019 naj bi izredni upravitelj družbe Alitalia izjavil, da obstaja „tveganje prekinitve dejavnosti“ družbe Alitalia. Mediji so se sklicevali na preambulo Zakonskega odloka št. 137/2019, v kateri je navedeno, da je bila „za preprečitev tveganja prekinitve operativne dejavnosti družbe Alitalia zahtevana odobritev financiranja in njegovo celotno izplačilo v najkrajšem možnem času“ (57).

(76)

Člen 1 Zakonskega odloka št. 55/2017, na podlagi katere sta bili dodeljeni posojili iz leta 2017, je določal, da morajo izredni upravitelji za namene priprave programa izredne uprave preučiti možnost prodaje poslovnih dejavnosti družbe Alitalia v določenem roku na podlagi razpisnega postopka.

(77)

Izredni upravitelji so zato avgusta 2017 organizirali razpisni postopek za prodajo sredstev družb pod izredno upravo (Alitalia SAI in Cityliner) kot poslovnih enot.

(78)

Vendar je bil razpis neuspešen (58), zato so izredni upravitelji decembra 2017 začeli nov postopek s pogajanji (59) za prodajo sredstev družbe Alitalia. V navedenem postopku se je kot veljavna obravnavala le ponudba italijanske železniške družbe Ferrovie dello Stato, druge ponudbe pa so bile zavrnjene zaradi nepopolnosti ali nezavezujoče narave (60).

(79)

Po neuspešnem postopku prodaje je bil v Zakonskem odloku št. 137/2019 določen nov rok za prodajo sredstev družbe Alitalia, in sicer 31. maj 2020. Vendar je bil po navedbah Italije 26. marca 2020 postopek prodaje prekinjen zaradi izbruha pandemije COVID-19.

(80)

V okviru prizadevanj za iskanje rešitve je italijanska država 9. oktobra 2020 ustanovila novo družbo v državni lasti, in sicer družbo ITA.

(81)

Komisija je 10. septembra 2021 sprejela Sklep C(2021) 6665, v katerem je ugotovila, da prodaja nekaterih sredstev, kot je opisano v navedenem sklepu, ne bi zagotovila gospodarske kontinuitete med družbama Alitalia SAI in ITA, če bi bila izvedena v skladu z obveznostmi, ki jih je prevzela Italija. V navedenem sklepu je Komisija ugotovila tudi, da kapitalska injekcija v višini 1,35 milijarde EUR, namenjena družbi ITA, navedeni družbi ni zagotovila prednosti in zato ne pomeni državne pomoči.

(82)

Po sprejetju Sklepa C(2021) 6665 je izredna uprava družbe Alitalia izvedla razpisni postopek v zvezi z blagovno znamko Alitalia in jo sredi oktobra 2021 dodelila družbi ITA. Hkrati sta izredna uprava družbe Alitalia in družba ITA dosegli dogovor o prodaji letalske dejavnosti družbe Alitalia, ki je zajemala 52 zrakoplovov, povezane slote in druga sredstva (61).

(83)

Do konca leta 2022 naj bi izredna uprava družbe Alitalia prek razpisov prodala tudi program zvestobe ter dejavnosti vzdrževanja in zemeljske oskrbe družbe Alitalia v skladu z obveznostmi, ki jih je prevzela Italija (62). Medtem ko je bila storitev zemeljske oskrbe na letališču Fiumicino maja 2022 dodeljena družbi Swissport, dejavnost vzdrževanja družbe Alitalia pa je septembra 2022 prevzela družba Atitech (63), so druge dejavnosti, vključno s programom zvestobe družbe Alitalia, še vedno predmet razpisnega postopka. Decembra 2022 je bil zato postopek izredne uprave podaljšan do konca leta 2023, da bi se omogočila likvidacija sredstev, ki še niso bila prodana (uvodni izjavi 28 in 32).

(84)

Pritožnika sta v svojih pripombah v zvezi s posojilom iz leta 2019 trdila, da gre za nezakonito in nezdružljivo državno pomoč.

(85)

Pritožnika sta trdila, da posojilo iz leta 2019 pomeni državno pomoč, ker italijanska vlada ni delovala kot udeleženec v tržnem gospodarstvu. Glede na gospodarski položaj družbe Alitalia, ki se kljub posojiloma iz leta 2017 ni izboljšal, in njeno preteklost sta pritožnika trdila, da so dvomi, ki jih je Komisija v zvezi s posojiloma iz leta 2017 izrazila že v sklepu o začetku postopka iz leta 2018, a fortiori prisotni tudi v primeru posojila iz leta 2019 (64). Trdila sta zlasti, da noben udeleženec v tržnem gospodarstvu, ki bi deloval v skladu s pomisleki glede dobičkonosnosti, ne bi bil pripravljen povečati svoje kreditne izpostavljenosti z zagotovitvijo svežega financiranja brez kakršnega koli jamstva za donosnost naložbe.

(86)

Po mnenju pritožnikov je posojilo iz leta 2019 družbi Alitalia zagotovilo prednost, kar je bistveno vplivalo na trgovino med državami članicami in izkrivilo konkurenco, saj je družba Alitalia konkurirala drugim letalskim prevoznikom v EU. Po njihovem mnenju je posojilo iz leta 2019 družbi omogočilo, da je kljub vztrajno težkemu finančnemu položaju še naprej poslovala ter ohranila in celo povečala svoj tržni delež s povečanjem zmogljivosti in odprtjem nekaterih rut, pri čemer je lahko uporabljala politiko oblikovanja cen, ki je bila agresivnejša kot v primeru, da posojila iz leta 2019 ne bi prejela, kar je povzročilo hudo škodo konkurentom, ki na zadevnih rutah delujejo brez javnih subvencij.

(87)

Pritožnika sta zlasti poudarila, da družba Alitalia kljub precejšnjim subvencijam, ki jih je prejela, ni bila sposobna izvesti nikakršnega prestrukturiranja, saj ji ni uspelo postati dobičkonosna, znižati stroškov ali zmanjšati dolgov. Navedli so tudi, da za sredstva družbe Alitalia ni bilo predloženih verodostojnih ponudb, kar je vzbudilo dvome glede izvedljivosti načrtov njihove prodaje. V zvezi s tem sta pritožnika navedla, da je edino ponudbo predložila družba Lufthansa, vendar je bila ta ponudba med drugim pogojena z bistvenim prestrukturiranjem družbe Alitalia v obliki zmanjšanja števila zaposlenih in obsega flote zrakoplovov ter se ni uresničila.

(88)

Pritožnika sta trdila, da posojilo iz leta 2019 ni bilo združljivo z notranjim trgom in da niso bila izpolnjena številna merila glede združljivosti iz smernic za reševanje in prestrukturiranje.

(89)

Komisija je v sklepu o začetku postopka začasno ugotovila, da je posojilo iz leta 2019 mogoče ločiti od posojil iz leta 2017 in da lahko pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU.

(90)

V zvezi z možnostjo ločitve posojila iz leta 2019 od posojil iz leta 2017 je Komisija poudarila, da v pravnih aktih o dodelitvi posojila iz leta 2019 za razliko od pravnega akta o dodelitvi drugega od obeh posojil iz leta 2017 ni bilo izrecno navedeno, da gre za povišanje prejšnjih posojil. Komisija je tudi menila, da je bilo dveletno obdobje med posojilom iz leta 2019 in posojiloma iz leta 2017 precejšnje in da posojila iz leta 2019 ob uvedbi izredne uprave v družbi Alitalia ni bilo mogoče razumno predvideti. Nazadnje je Komisija ugotovila, da je bil za razliko od posojil iz leta 2017, v zvezi s katerima je bil rok zapadlosti podaljšan do prodaje sredstev družbe Alitalia, obresti pa so se prenehale obračunavati, v zvezi s posojilom iz leta 2019 določen šestmesečni rok zapadlosti in da so se zanj obračunavale obresti. Na podlagi teh elementov je Komisija začasno sklenila, da je posojilo iz leta 2019 mogoče ločiti od posojil iz leta 2017.

(91)

Glede obstoja pomoči je Komisija menila, da je posojilo iz leta 2019 družbi Alitalia morda zagotovilo gospodarsko prednost v smislu člena 107(1) PDEU. Komisija je začasno sklenila, da se merilo udeleženca v tržnem gospodarstvu za posojilo iz leta 2019 ne uporablja, ker Italija ni predložila nobenih dokumentarnih dokazil, da je pred dodelitvijo posojila iz leta 2019 izvedla oceno potencialne donosnosti naložbe in verjetnosti odplačila posojila.

(92)

Komisija je v vsakem primeru menila, da je vprašljivo, da bi zasebni akter zagotovil začetni posojili iz leta 2017, ko se je pričakovalo, da bo družba Alitalia prodana do novembra 2017, in da je zato je a fortiori še bolj vprašljivo, da bi tak posojilodajalec zagotovil kakršno koli dodatno posojilo v letu 2019, saj je bil postopek prodaje v času sprejetja sklepa o začetku postopka v celoti neuspešen.

(93)

Komisija je v zvezi z združljivostjo pomoči menila, da je bila družba Alitalia podjetje v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje, ter je začasno sklenila, da obstajajo resni dvomi o združljivosti posojila iz leta 2019 z notranjim trgom v skladu s členom 107(3), točka (c), PDEU.

(94)

Komisija je imela zlasti dvome glede tega, ali je bilo upoštevano načelo enkratnosti pomoči, saj je družba Alitalia pred posojilom iz leta 2019 leta 2017 prejela pomoč za reševanje (65) v obliki posojil iz leta 2017.

(95)

Poleg tega je Komisija navedla, da Italija ni predložila dokazov, na podlagi katerih bi lahko ocenila sorazmernost posojila iz leta 2019, ki se obravnava kot pomoč za reševanje, poleg tega pa brez načrta reševanja ni mogla oceniti posojil kot pomoči za reševanje. Komisija je poudarila tudi, da Italija ni predložila nobenih dokazov o tem, da so bili pogoji za odobritev morebitne pomoči za reševanje izpolnjeni.

(96)

Družba Ryanair je bila edina tretja stran, ki je predložila pripombe v zvezi s sklepom o začetku postopka (glej uvodno izjavo 19).

(97)

Družba Ryanair je v zvezi z obstojem pomoči navedla, da se na splošno strinja z oceno Komisije. Navedla je tudi, da si Italija v nasprotju z zahtevami iz smernic za reševanje in prestrukturiranje ni prizadevala za uresničitev dobro opredeljenega cilja v skupnem interesu. Poleg tega je družba Ryanair pojasnila, da pomoč v višini 400 milijonov EUR ni mogla biti ne pomoč za reševanje ne pomoč za prestrukturiranje, saj je bila družba Alitalia oktobra 2019 že več kot dve leti v postopku zaradi insolventnosti, realnih možnosti za obnovo njene dolgoročne sposobnosti preživetja pa ni bilo glede na to, da je več kot desetletje beležila izgube in da po letu 2017 ni kazala znakov izboljšanja. Družba Ryanair je poleg tega poudarila, da so koeficient zasedenosti družbe Alitalia, ki je bil pod sektorskim povprečjem, njena starajoča se flota, ki je bila vir naraščajočih stroškov, in stalno zmanjševanje njenega tržnega deleža dokaz, da pomoč v višini 400 milijonov EUR, ki jo je Italija zagotovila leta 2019, ni mogla biti pomoč za prestrukturiranje.

(98)

Nazadnje je družba Ryanair navedla, da je posojilo družbi Alitalia v višini 400 milijonov EUR pomenilo kršitev načela enkratnosti pomoči, saj je v letih 2013 in 2015 prišlo do poskusov prestrukturiranja družbe Alitalia, pri katerih prodaja delnic in lastništva, v katero je bila vključena družba Poste Italiane, morda ni izpolnjevala merila udeleženca v tržnem gospodarstvu, in ker je italijanska država družbi Alitalia leta 2017 zagotovila pomoč v obliki posojil iz leta 2017.

(99)

Pred sprejetjem sklepa o začetku postopka je Italija trdila, da bi bilo treba združljivost posojila iz leta 2019 oceniti v okviru preiskave, ki se je začela na podlagi sklepa o začetku postopka iz leta 2018 v zvezi s posojili iz leta 2017 (66), vendar ni predložila nobenih dodatnih informacij, ki bi Komisiji omogočile oceno združljivosti posojila iz leta 2019.

(100)

Italija je 6. januarja 2020 odgovorila na številne točke, navedene v pritožbah, in hkrati priznala, da je posojilo iz leta 2019 finančna podpora, namenjena družbama Alitalia SAI in Cityliner.

(101)

Italija je pojasnila, da družba Alitalia glede na to, da družba Ferrovie dello Stato do 21. novembra 2019 ni predložila dokončne ponudbe, in glede na zakonsko določen rok za zaključek postopka prodaje ni imela dostopa do financiranja iz Zakonskega odloka št. 124/2019, ki je bilo namenjeno zagotovitvi podpore pri prodaji sredstev družbe Alitalia v zadevnem roku (67). Zato je 3. decembra 2019 začela veljati Zakonski odlok št. 137/2019, s katero je bila razveljavljena pravna podlaga za izplačilo posojila iz leta 2019 in v kateri je bilo določeno, da bo organiziran nov postopek prodaje. V zvezi s tem je bil 6. decembra 2019 za „posebnega upravitelja“ družbe Alitalia imenovan Giuseppe Leogrande, ki je nadomestil prejšnji kolegij treh izrednih upraviteljev.

(102)

Italija je trdila, da pravni instrument, ki je bil predmet pritožb, in sicer člen 54 Zakonskega odloka št. 124/2019, ni bil potrjen z zakonom, zato naj bi bila ta določba kot taka nična, pritožbi pa neutemeljeni. Italija je trdila, da je pravni instrument, na katerem temelji posojilo iz leta 2019, člen 1 Zakonskega odloka št. 137/2019, ki se vsebinsko razlikuje od Zakonskega odloka št. 124/2019, saj je bilo novo financiranje iz navedenega člena pogojeno s ponovno vzpostavitvijo dolgoročne dobičkonosnosti prek prodaje prestrukturirane družbe. Pritožbi naj bi bili zato neutemeljeni.

(103)

Italija je trdila, da posojilo družbi Alitalia iz leta 2019 ne pomeni nezakonite pomoči. V nasprotju z navedbami pritožnikov je posojilo iz leta 2019 temeljilo na Zakonskem odloku št. 137/2019, ki je veljala od 3. decembra 2019, torej od datuma po obeh pritožbah, njegovi pogoji pa so se bistveno razlikovali od pogojev, predhodno določenih v prvotni Zakonskem odloku št. 124/2019. Posojilo iz leta 2019 je predstavljalo predpogoj za dokončanje uspešnega, skladnega in daljnosežnega postopka prestrukturiranja, katerega cilj je bil obnoviti dolgoročno sposobnost preživetja družbe s prodajo njenih poslovnih enot v skladu s tržnimi pogoji.

(104)

Italija je trdila, da posojilo iz leta 2019 ne pomeni nezakonite pomoči, temveč da gre za dodaten obrok pomoči, priglašene januarja 2018, in torej podaljšanje posojil iz leta 2017, vendar ni predložila dodatnih informacij, na podlagi katerih bi lahko Komisija ocenila združljivost posojila iz leta 2019. Italija je navedla, da se za posojilo iz leta 2019 zato ni uporabljala obveznost mirovanja iz člena 108(3) PDEU. Trdila je, da bi bilo treba posojilo iz leta 2019 preučiti v okviru preiskave, ki se je začela na podlagi sklepa o začetku postopka iz leta 2018 v zadevi SA.48171 v zvezi s posojiloma iz leta 2017 (v višini 600 milijonov EUR in 300 milijonov EUR). Italija je navedla tudi, da so bili ukrepi, uvedeni z Zakonskim odlokom št. 137/2019, popolnoma skladni s prvim posojilom v višini 600 milijonov EUR in njegovim podaljšanjem z drugim posojilom (v višini 300 milijonov EUR). Po navedbah Italije je bilo posojilo iz leta 2019 tretji obrok enega samega ukrepa javne podpore, katerega zakonitost in združljivost z enotnim trgom sta enaki kot v primeru pomoči, priglašene leta 2018.

(105)

Italija je predložila prvi del tehnične študije o teoretični likvidacijski vrednosti družbe Alitalia na dan 2. maja 2017, ki jo je izvedla svetovalna družba PricewaterhouseCooper (v nadaljnjem besedilu: družba PwC) (68).

(106)

Italija je 27. marca 2021 odgovorila na dopis Komisije z dne 8. marca 2021 (glej uvodno izjavo 16) in zagotovila dodatne informacije. Italija je v svojih pripombah ponovno poudarila, da je bilo posojilo iz leta 2019 del ukrepa pomoči, ki je bila družbi Alitalia zagotovljena leta 2017, da ne bi prišlo do prekinitve opravljanja njenih storitev in motenj v italijanskem zračnem prevozu. Italijanski organi so zlasti ponovno potrdili, da posojilo iz leta 2019 obravnavajo kot tretji obrok enega samega posojila, torej kot del posojil, ki sta bili družbi Alitalia dodeljeni leta 2017. Vendar Italija ni predložila nobenih dokazov o tem, da je bilo posojilo iz leta 2019 tretji obrok posojil iz leta 2017 ali da je bilo mogoče v letu 2017, tj. v letu dodelitve prvega in drugega posojila, dodelitev posojila iz leta 2019 razumno predvideti.

(107)

Italijanski organi so tudi potrdili, da posojilo iz leta 2019 ni bilo odplačano, njegove obresti niso bile plačane, datum zapadlosti pa je bil dvakrat prestavljen, nazadnje na 16. december 2021 (glej uvodno izjavo 28).

(108)

Italijanski organi so trdili, da je bilo posojilo iz leta 2019, izplačano decembra 2019, uporabljeno za racionalizacijo poslovanja družbe Alitalia, zlasti z izboljšanjem njenega voznega reda letov, omrežja in strukture stroškov. Po navedbah italijanskih organov se je to odražalo v povečanju števila potnikov in prihodkov od prodanih vozovnic družbe Alitalia ter dobičku pred obrestmi, davki, depreciacijo in amortizacijo, ki je bil januarja 2020 za 10,61 milijona EUR višji kot leto pred tem. Italijanski organi so pojasnili, da se je ta trend februarja 2020 nadaljeval in trajal do konca februarja 2020, ko je v Italiji izbruhnila pandemija COVID-19. Italijanski organi so pojasnili, da je družba Alitalia v okviru prizadevanj za racionalizacijo poslovanja v začetku leta 2020 spremenila sestavo svoje flote, izpogajala spremembe pogodb o storitvah IT (npr. storitvah vzdrževanja programske opreme) in oskrbi z gorivom ter sprejela druge ukrepe, kar je privedlo do prihranka pri stroških.

(109)

Na vprašanje, ali je Italija pred dodelitvijo posojila iz leta 2019 izvedla kakršno koli oceno donosnosti in tveganj, povezanih z odplačilom posojila, ter predložila dokaze v zvezi s tem, so italijanski organi odgovorili, da je bilo posojilo iz leta 2019 dodeljeno, da bi se zagotovilo neprekinjeno poslovanje družbe ter ob upoštevanju obveznosti javne službe preprečila prekinitev notranjih in mednarodnih letov. V zvezi s tem so italijanski organi pojasnili, da po njihovi najboljši vednosti družba Alitalia ob koncu leta 2019 ni imela dostopa do drugih virov financiranja pod pogoji, ki bi bili enaki pogojem posojila iz leta 2019.

(110)

Poleg tega so italijanski organi na vprašanje, ali je Italija izvedla naknadno oceno donosnosti in tveganj, povezanih z odplačilom posojil iz leta 2017, in ali so to oceno, če je bila izvedena, upoštevali pri odločanju o dodelitvi posojila iz leta 2019, pojasnili, da so donosnost in tveganja, povezana z odplačilom posojil iz leta 2017, upoštevali pri celoviti oceni celotnega postopka in finančnega položaja družbe. Italijanski organi kljub zahtevi Komisije niso predložili dokazov o taki oceni. So pa v zvezi s tem pojasnili, da je družba Alitalia pod izredno upravo in da je odplačilo takih posojil urejeno z zakonom.

(111)

Po mnenju italijanskih organov se profil tveganja družbe Alitalia od dodelitve posojil leta 2017 ni spremenil. Za profil tveganja družbe je bil še naprej značilen status družbe Alitalia kot insolventne družbe pod izredno upravo.

(112)

V zvezi s prodajo sredstev družbe Alitalia je Italija navedla, da je bil po neuspelem poskusu prodaje teh sredstev družbi Ferrovie dello Stato (glej uvodno izjavo 78) v italijanski zakonodaji določen nov rok za prodajo sredstev družbe Alitalia, in sicer 31. maj 2020. Italijanski organi so pojasnili, da je bil 6. marca 2020 objavljen razpis za prijavo interesa za nakup sredstev družbe Alitalia. Navedli pa so tudi, da je bil 26. marca 2020 razpisni postopek prekinjen zaradi pandemije COVID-19. V zvezi s tem so italijanski organi pojasnili, da je izredna uprava v obdobju od decembra 2019 do februarja 2021 izvedla pogajanja s tretjimi stranmi o prodaji in povratnem zakupu več ozkotrupnih zrakoplovov, vendar v času predložitve pripomb Italije ta postopek še ni bil zaključen.

(113)

Ukrep se lahko šteje za državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, če so izpolnjena naslednja kumulativna merila: (i) dodeliti ga mora država ali pa mora biti zagotovljen iz državnih sredstev; (ii) podjetju mora dajati prednost; (ii) biti mora selektiven, tj. dajati mora prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, ter (iv) izkrivljati mora konkurenco ali bi lahko izkrivljal konkurenco in mora prizadeti trgovino med državami članicami.

(114)

Družbi Alitalia SAI in Cityliner sta zasebni družbi s sedežem v Italiji, ki delujeta v sektorju zračnega prevoza. Sta podjetji v smislu člena 107(1) PDEU, saj opravljata gospodarske dejavnosti s ponujanjem storitev na trgu (69).

(115)

Kot je navedlo Sodišče (70), da bi se ukrepi šteli za državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, (a) se morajo financirati iz državnih sredstev, in sicer neposredno ali posredno prek posrednika, ki deluje na podlagi dodeljenih pooblastil, in (b) jih mora biti mogoče pripisati državi (71).

(116)

Ker je bilo posojilo iz leta 2019 dodeljeno na podlagi aktov italijanske vlade in parlamenta, ga je mogoče pripisati italijanski državi (glej uvodni izjavi 2 in 7). Poleg tega je bilo posojilo iz leta 2019 financirano iz državnega proračuna in je bilo torej jasno dodeljeno iz državnih sredstev (glej uvodno izjavo 22).

(117)

Da bi se ukrep štel za državno pomoč, mora biti selektiven, tako da daje prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga.

(118)

Posojilo iz leta 2019 je bilo dodeljeno dvema družbama, družbi Alitalia SAI in njeni hčerinski družbi Cityliner v popolni lasti, katerih gospodarske dejavnosti se dopolnjujejo in so del skupine Alitalia. To pomeni, da je bilo posojilo na ad hoc osnovi dodeljeno dvema družbama, ki sta del iste skupine in podjetja, in ni bilo na voljo drugim družbam, dejavnim v italijanskem sektorju zračnega prevoza, ki so bile v primerljivem pravnem in dejanskem položaju, ali v drugih sektorjih. Nobena primerljiva družba ni bila upravičena do ukrepov, podobnih ukrepom, dodeljenim družbi Alitalia, torej nobena taka družba ni prejela primerljivih finančnih sredstev. Posojilo iz leta 2019 je bilo torej selektivno.

(119)

Prednost v smislu člena 107(1) PDEU je vsaka gospodarska korist, ki je podjetje ne bi moglo pridobiti v običajnih tržnih pogojih, tj. brez posredovanja države (72).

(120)

Glede na sodno prakso Sodišča Evropske unije gospodarske transakcije, ki jih izvedejo javni organi, njihovi nasprotni strani ne prinesejo prednosti in torej ne pomenijo državne pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, če se izvedejo v skladu z običajnimi tržnimi pogoji (73). Da bi Komisija ugotovila, ali je bila transakcija opravljena v takih pogojih, uporabi merilo udeleženca v tržnem gospodarstvu. Navedeno merilo je bilo oblikovano ob upoštevanju različnih gospodarskih transakcij.

(121)

Vendar iz sodbe v zadevi BP Chemicals (74) izhaja, da zgolj dejstvo, da je javno podjetje hčerinski družbi že dodelilo kapitalske injekcije, opredeljene kot pomoč, samodejno ne pomeni, da nadaljnje kapitalske injekcije ni mogoče opredeliti kot naložbo, ki izpolnjuje merilo zasebnega udeleženca v tržnem gospodarstvu. Kljub temu mora Komisija v primeru, kot je ta, ki se nanaša na tri kapitalske injekcije, ki jih je isti vlagatelj zagotovil v dveh letih, pri čemer prvi dve nista bili donosni, ugotoviti, ali je mogoče tretjo razumno ločiti od prvih dveh in jo za namene uporabe merila zasebnega udeleženca obravnavati kot samostojno naložbo.

(122)

Z drugimi besedami, kadar je nov državni ukrep neločljivo povezan s preteklo državno pomočjo zadevnemu podjetju, se merilo udeleženca v tržnem gospodarstvu za novi ukrep državne pomoči ne sme uporabiti ločeno, temveč za oba ukrepa skupaj. Iz tega sledi, da se merilo udeleženca v tržnem gospodarstvu v primeru ugotovitve, da se za preteklo državno pomoč ne uporablja, ne uporablja niti za novi ukrep, če je ta neločljivo povezan s preteklo državno pomočjo.

(123)

Komisija bo zato najprej preučila predhodno vprašanje, ali je posojilo iz leta 2019 mogoče ločiti od posojil iz leta 2017, da bi ugotovila, ali je treba v zvezi s posojilom iz leta 2019 izvesti samostojno oceno obstoja pomoči, vključno z oceno tega, ali se uporablja merilo udeleženca v tržnem gospodarstvu. Če je posojilo iz leta 2019 mogoče ločiti in se merilo udeleženca v tržnem gospodarstvu uporablja, bo Komisija navedeno merilo uporabila v zvezi s posojilom iz leta 2019.

(124)

V sklepu o začetku postopka je Komisija začasno ugotovila, da je posojilo iz leta 2019 mogoče ločiti od posojil iz leta 2017 (glej uvodno izjavo 90). Če bo Komisija potrdila svojo začasno ugotovitev iz sklepa o začetku postopka, da je posojilo iz leta 2019 mogoče ločiti od posojil iz leta 2017, bo treba posojilo iz leta 2019 oceniti ločeno, tudi v zvezi s tem, ali se merilo udeleženca v tržnem gospodarstvu uporablja, in uporabo navedenega merila.

(125)

V skladu s prakso odločanja Komisije se lahko več državnih posredovanj, ki so izvedena v zvezi z istim podjetjem v razmeroma kratkem času, so med seboj povezana ali so bila vsa načrtovana ali predvidljiva v času prvega posredovanja, presoja kot eno posredovanje. Po drugi strani pa, kadar je bilo poznejše posredovanje posledica nepredvidenih dogodkov v času izvajanja prejšnjega posredovanja, bi bilo treba ta dva ukrepa praviloma presojati ločeno (75).

(126)

Komisija pri presoji, ali posojili iz leta 2017 in posojilo iz leta 2019 pomenijo eno samo posredovanje, upošteva: (i) časovni razpored obeh sklopov zadevnih državnih posojil; (ii) njun namen; (iii) položaj podjetja (finančni položaj in tveganje) ob sprejetju odločitve oziroma odločitev o dodelitvi posojil iz leta 2017 in poznejšega posojila iz leta 2019 (76).

(127)

Po poglobljeni preiskavi Komisija potrjuje začasno ugotovitev iz sklepa o začetku postopka, da je treba posojilo iz leta 2019, ki se ocenjuje v tem primeru, in posojili iz leta 2017, v zvezi s katerima je Komisija v svojem sklepu v zadevi SA.48171 ugotovila, da pomenita državno pomoč, za namene ocene tega, ali se uporablja merilo udeleženca v tržnem gospodarstvu, obravnavati ločeno, kot je podrobneje pojasnjeno v oddelku 6.2.

(128)

Italijanski organi so v svojih pripombah, predloženih Komisiji pred sprejetjem sklepa o začetku postopka, navedli, da je bilo posojilo iz leta 2019 dodaten obrok (glej uvodno izjavo 104) in torej podaljšanje posojil iz leta 2017. Italijanski organi so to stališče ponovili v svojih pripombah, predloženih po sprejetju sklepa o začetku postopka (glej uvodno izjavo 106), pri čemer so dodali, da je bil cilj posojila iz leta 2019 enak cilju posojil iz leta 2017, tj. preprečiti prekinitev storitev, ki jih zagotavlja družba Alitalia, in motnje v italijanskem zračnem prevozu. Italijanski organi so torej trdili, da bi bilo treba posojilo iz leta 2019 preučiti v okviru preiskave v zadevi SA.48171, v kateri je Komisija ugotovila, da sta posojili iz leta 2017 nezdružljivi z notranjim trgom.

(129)

Poleg tega Komisija opozarja, da je v odstavku 81 Obvestila Komisije o pojmu državne pomoči določeno tudi naslednje: „Po drugi strani pa, kadar je bilo poznejše posredovanje posledica nepredvidenih dogodkov v času izvajanja prejšnjega posredovanja, bi bilo treba ta dva ukrepa praviloma presojati ločeno.“ (poudarek dodan).

(130)

Kot je Komisija navedla v sklepu o začetku postopka, je v Zakonskem odloku št. 148/2017, s katero je Italija dodelila dodatno posojilo v višini 300 milijonov EUR (drugo posojilo iz leta 2017), izrecno navedeno, da gre za povišanje državnih finančnih sredstev v višini 600 milijonov EUR (prvo posojilo iz leta 2017), ki so bila dodeljena maja 2017, na 900 milijonov EUR24. Nasprotno pa v Zakonskem odloku št. 124/2019, Zakonskem odloku št. 137/2019 ali zakonu št. 2/2020 taka povezava s posojiloma iz leta 2017 ni omenjena.

(131)

V zvezi s časovnim razporedom Komisija ugotavlja, da sta bili posojili iz leta 2017 dodeljeni v razmaku šestih mesecev, posojilo iz leta 2019 pa dve leti po predhodnem posojilu (77). Posojilo iz leta 2019 je zato mogoče ločiti od posojil iz leta 2017, saj je postalo potrebno šele veliko časa po dodelitvi posojil iz leta 2017, povezano pa je s kritjem stroškov, ki jih ob uvedbi izredne uprave v družbi Alitalia ni bilo mogoče razumno predvideti25.

(132)

Italija je navedla, da je posojilo iz leta 2019 tretji obrok enega samega posojila in torej del posojil iz leta 2017 (78), vendar v zvezi s tem ni predložila dokazov (glej uvodne izjave 106 do 110). Komisija ugotavlja, da v spisu ni dokazov o tem, da je bilo posojilo iz leta 2019 mogoče predvideti maja oziroma oktobra 2017, ko sta bili dodeljeni prvo posojilo iz leta 2017 (v višini 600 milijonov EUR) in drugo posojilo iz leta 2017 (v višini 300 milijonov EUR), ali da je bilo to posojilo namenjeno zagotovitvi podpore družbi Alitalia v okviru enotnega načrta reševanja ali prestrukturiranja letalskega prevoznika, ki se je začel izvajati leta 2017. Dejstva namreč kažejo, da je Italija po dodelitvi posojil iz leta 2017 načrtovala racionalizacijo in prodajo poslovnih dejavnosti družbe Alitalia in se šele po neuspehu tega načrta odločila, da družbi Alitalia zagotovi dodatno likvidnost (glej uvodne izjave 76 do 79 in 101).

(133)

Komisija torej meni, da je posojilo iz leta 2019 mogoče ločiti od državne podpore, dodeljene s posojiloma iz leta 2017, ter da posojilo iz leta 2019 in posojili iz leta 2017 za namene tega sklepa pomenijo dva ločena ukrepa.

(134)

Komisija bo ustreznost uporabe merila udeleženca v tržnem gospodarstvu preučila na podlagi dveh izhodišč, in sicer bo ocenila, (i) ali je država pri dodelitvi obeh sklopov državnih posojil delovala kot javni organ in ne kot gospodarski subjekt ter (ii) ali je Italija predložila zadostne predhodne dokaze o tem, da je delovala kot gospodarski subjekt.

(135)

Komisija meni, da se merilo udeleženca v tržnem gospodarstvu v tem primeru ne uporablja. Na podlagi vseh razpoložljivih dokazov je Italija delovala kot javni organ, da bi zagotovila nadaljnje poslovanje družbe Alitalia po decembru 2019 in do prodaje njenih sredstev. Družba Alitalia je maja 2017 prešla pod izredno upravo in še naprej poslovala le zaradi državnega financiranja, zagotovljenega v obliki posojil iz leta 2017 in posojila iz leta 2019.

(136)

Komisija najprej opozarja, da je Sodišče menilo, da je uporaba merila udeleženca v tržnem gospodarstvu nazadnje odvisna od tega, ali je država kot delničarka in ne kot javni organ podjetju zagotovila gospodarsko prednost (79). Posredovanj države, katerih namen je izpolnitev obveznosti, ki jih ima kot javni organ, ni mogoče primerjati z obveznostmi zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu (80).

(137)

Da bi Komisija ugotovila, ali posojilo iz leta 2019, ki ga je dodelila država, pomeni izvajanje državne oblasti ali pa je posledica obveznosti, ki jih je država prevzela kot delničarka, mora poleg oblike navedenega posojila preučiti tudi (i) njegovo naravo in predmet, (ii) okvir, v katerem je bilo dodeljeno, (iii) zastavljeni cilj in (iv) pravila, ki se zanj uporabljajo.

(138)

Če posredovanje države, pri čemer se upoštevajo njegova narava in predmet ter zastavljeni cilj, ni naložba, ki jo lahko izvede zasebni vlagatelj, gre za posredovanje države kot javnega organa, kar torej izključuje uporabo merila udeleženca v tržnem gospodarstvu (81).

(139)

Kot je opisano v oddelku 2.1, je zadevni ukrep sestavljalo posojilo, ki ga je Italija dodelila 26. oktobra 2019 (glej uvodno izjavo 2).

(140)

Splošni okvir dodelitve posojila iz leta 2019 je opisan v oddelku 2.2. Natančneje, država je že od samega začetka dosledno in jasno delovala kot javni organ, da bi družbo Alitalia rešila pred likvidacijo, kar so v javnih izjavah priznali tudi različni vladni ministri (glej oddelek 2.6 tega sklepa in oddelek 2.5 Sklepa C(2021) 6659), ne pa kot delničar, ki vlaga v družbo, ali upnik.

(141)

Družba Alitalia je od leta 2008, ko jo je prevzela družba CAI, nenehno poslovala z veliko izgubo. Poskusi delničarjev družbe Alitalia, da bi družbo z načrtom sanacije usmerili nazaj na pravo pot, niso bili uspešni, ker so delavci 26. aprila 2017 navedeni načrt zavrnili, zaradi česar je bila v družbi Alitalia uvedena izredna uprava (glej uvodno izjavo 29). Družba Alitalia je pod izredno upravo še naprej izgubljala denarna sredstva.

(142)

Ni dokazov, da bi bil po zavrnitvi načrta sanacije in pred uvedbo izredne uprave kak vlagatelj pripravljen posredovati in tudi po nominalni ceni prevzeti družbo Alitalia kot delujoče podjetje. Prav tako ni dokazov, da bi bile finančne institucije pripravljene zagotoviti precejšnja posojila, da bi družbi omogočile zadostno likvidnost za nadaljnje poslovanje (glej uvodno izjavo 227 in naslednje Sklepa C(2021) 6659).

(143)

Družba Alitalia SAI je bila ob dodelitvi posojil iz leta 2017 podjetje v težavah v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje ter je imela malo možnosti, da bi kratko- do srednjeročno postala dobičkonosna (glej uvodne izjave 41, 66 in 218 do 229 Sklepa C(2021) 6659). Ta trditev v celoti velja tudi za družbo Cityliner, ki je pod izredno upravo prešla hkrati z družbo Alitalia SAI (glej uvodni izjavi 1 in 29). V spisu ni dokazov o tem, da bi se te razmere spremenile.

(144)

Poleg tega se je družba Alitalia oktobra 2019, ko je bilo dodeljeno posojilo iz leta 2019, znašla v podobnem finančnem položaju kot maja in oktobra 2017, tj. v času dodelitve posojil iz leta 2017, kar pomeni, da je ponovno potrebovala likvidnostno injekcijo, da bi lahko še naprej poslovala (glej uvodne izjave 60 do 63).

(145)

Izrecni namen uvedbe izredne uprave v družbi Alitalia je bil zagotoviti neprekinjenost njenih storitev prevoza.

(146)

Družba Alitalia je bila kot insolventna družba v bistvu izključena s kreditnih trgov, zaradi takojšnjih in dolgoročnejših likvidnostnih težav pa je bila odvisna od italijanske države, ki ji je zagotovila posojili iz leta 2017. Kot je podrobno opisano v oddelku 2 Sklepa C(2021) 6659, je bil glavni namen dodelitve prvega posojila preprečiti prekinitev storitev, ki so jih opravljale družba Alitalia SAI in njene hčerinske družbe, vključno z družbo Cityliner, ter tako ohraniti notranje in mednarodne letalske povezave, s čimer bi se preprečile socialne težave in resne nevšečnosti za uporabnike. Italija je tudi trdila, da bi taka prekinitev med drugim povzročila kršitev pravice do ozemeljske kontinuitete v Italiji, zagotovljene z italijansko ustavo.

(147)

Poleg tega je bila družba Alitalia konec leta 2019 še vedno v težkem finančnem položaju (glej oddelek 2.4.2).

(148)

Dodatno posojilo iz leta 2019 je bilo torej dodeljeno iz istega razloga kot posojili iz leta 2017, tj. z namenom zagotovitve neprekinjenega opravljanja storitev ter olajšanja prestrukturiranja in odprodaje sredstev družbe Alitalia (glej uvodni izjavi 2 in 7 ter oddelek 2.1). Cilj posojila iz leta 2019 je bil torej v skladu s ciljem uvedbe izredne uprave v družbi Alitalia.

(149)

Navedeno ugotovitev potrjujejo tudi javne izjave vladnih ministrov pred dodelitvijo začetnega posojila (glej oddelek 2.6) glede tega, da je bil glavni cilj vlade preprečiti nenadno prekinitev opravljanja storitev zračnega prevoza. Poleg tega je bilo v ustrezni zakonodaji o dodelitvi posojila iz leta 2019 navedeno, da mora izredna uprava upoštevati stopnjo zaposlenosti in operativno enotnost poslovnih dejavnosti družbe Alitalia.

(150)

Komisija po proučitvi navedenih elementov (uvodne izjave 145 do 149) meni, da je bil glavni namen posojila iz leta 2019 zagotoviti, da bi družba Alitalia še naprej poslovala iz razlogov javne politike in ne zaradi finančnih interesov države kot udeleženca v tržnem gospodarstvu. Kakršna koli možnost, da bi imela država od posojila iz leta 2019 dobiček, tudi dolgoročno, če bi bilo to mogoče dokazati, je bila zato pri odločitvi o dodelitvi posojila iz leta 2019 zgolj naključna.

(151)

Nadalje, Sodišče je odločilo, da je zagotavljanje neprekinjenosti prevoznih storitev, ki jih opravlja podjetje, preudarek, ki ga zasebni vlagatelj ne bi upošteval (82).

(152)

Poleg tega je glede na to, da v spisu ni dokazov o tem, da je bilo posojilo iz leta 2019 odplačano, mogoče sklepati, da je bil datum zapadlosti posojila iz leta 2019 preložen ali da je bil dolg de iure ali de facto odpisan. Ob upoštevanju nenehnih finančnih težav družbe Alitalia po oktobru 2017 in odsotnosti dokazov o nasprotnem kaže, da država kot posojilodajalka nikoli ni prejela nadomestila ne za svoje likvidnostne stroške ne za kreditno tveganje, povezano z družbo Alitalia. Poleg tega Italija ni predložila nobene predhodne študije, ki bi pokazala, da je imela država pri dodelitvi posojila iz leta 2019 ali podaljšanju roka izplačila finančni interes. Tako ravnanje, tj. dodelitev posojila iz leta 2019 brez posebne predhodne študije o donosnosti posojila in brez kakršnih koli dokazov, da je Italija posojilo poskušala izterjati, ni v skladu z ravnanjem udeleženca v tržnem gospodarstvu, temveč kaže na težnjo javnega organa po zagotovitvi neprekinjenosti prevoznih storitev, ki jih je opravljala družba Alitalia, kot so jasno ponovno navedli italijanski organi (83).

(153)

Zadevno posojilo iz leta 2019 je posojilo sui generis, dodeljeno ad hoc. Dodelitev posojila so urejali posebni zakonski odloki (glej uvodni izjavi 2 in 3). Financirano je bilo iz državnega proračuna (glej uvodno izjavo 22). Poleg tega so izplačilo tega posojila urejale posebne ministrske uredbe.

(154)

Denarna sredstva za posojilo so bila torej zagotovljena iz splošnega državnega proračuna in ne iz ločene rezerve, npr. iz državnega investicijskega sklada, ki bi deloval na tržni osnovi.

(155)

Skratka, navesti je treba, da ima ukrep, kar zadeva njegovo naravo in predmet, okvir, v katerem je bil sprejet, cilj in pravila, ki se zanj uporabljajo, značilnosti ukrepa, ki ga je Italija sprejela v vlogi javnega organa. Zato merila udeleženca v tržnem gospodarstvu za posojilo iz leta 2019 ni mogoče uporabiti.

(156)

Sodišče je navedlo, da je „uporaba merila zasebnega vlagatelja […] odvisna od tega, ali država članica kot delničarka in ne kot javna oblast dodeli gospodarsko prednost podjetju, katerega lastnica je.“ (84).

(157)

Če se država članica v upravnem postopku sklicuje na merilo udeleženca v tržnem gospodarstvu, „mora [...] nedvoumno ter na podlagi objektivnih in preverljivih elementov iz zadevnega obdobja dokazati, da je izvedeni ukrep sprejela kot delničarka in da temelji na predhodnih ekonomskih ocenah, kakršne so potrebne“ (85). Na podlagi teh dokazov mora biti jasno razvidno, da je zadevna država članica sprejela odločitev o naložbi pred dodelitvijo gospodarske prednosti ali istočasno z njo na podlagi utemeljene presoje, iz katere je razvidna tržna stopnja donosnosti zaradi dejansko izvedenega ukrepa.

(158)

Poleg tega se lahko pri ocenjevanju tega, ali bi zasebni vlagatelj, ki je v podobnem položaju kot država, v običajnih tržnih razmerah sprejel isti ukrep, upoštevajo le koristi in obveznosti, ki so povezane s položajem države kot delničarke, ne pa tudi tiste, ki so povezane z državo kot javnim organom (86). Zato je treba razlikovati med vlogo države kot delničarke podjetja in vlogo države kot javnega organa.

(159)

V zvezi s tem bi bili lahko zlasti potrebni dokazi, na podlagi katerih bi bilo razvidno, da ta odločitev temelji na ekonomskih ocenah, primerljivih s tistimi, ki bi jih v okoliščinah obravnavane zadeve opravil racionalni zasebni vlagatelj, ki je v zelo podobnem položaju kot država članica, preden bi izvedel navedeno naložbo, da bi lahko opredelil prihodnji donos take naložbe.

(160)

Kot je opozorilo Splošno sodišče (87), „mora sicer Komisija uporabiti test zasebnega vlagatelja in od zadevne države članice zahtevati, naj ji v ta namen predloži vse upoštevne informacije, vendar mora ta država članica, ali […] zadevno javno podjetje, predložiti elemente, iz katerih je razvidno, da je bila izvedena vnaprejšnja ekonomska ocena donosnosti zadevnega ukrepa, ki je primerljiva z oceno, ki bi jo izvedel zasebni vlagatelj v podobnem položaju“.

(161)

Ekonomske ocene, izvedene po dodelitvi prednosti, naknadna ugotovitev dejanskega donosa naložbe, ki jo izvede zadevna država članica, ali naknadne utemeljitve dejansko uporabljenega postopka ne morejo zadostovati za dokaz, da je ta država članica predhodno ali istočasno s to dodelitvijo tako odločitev sprejela kot delničarka (88).

(162)

Italija ni izpolnila minimalnega dokaznega standarda, da bi dokazala, da se v obravnavanem primeru uporablja merilo udeleženca v tržnem gospodarstvu.

(163)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 91, Italija kljub zahtevam Komisije za predložitev informacij in pripomb glede sklepa o začetku postopka ni predložila dokumentov, ki bi dokazovali, da je pred dodelitvijo posojila iz leta 2019 izvedla oceno donosnosti naložbe, ki jo predstavlja zadevno posojilo. Prav tako ni predložila ocene verjetnosti odplačila glavnice skupaj s povezanimi obrestmi iz lastnih sredstev družbe Alitalia ali izkupička od prodaje te družbe same in tveganja, da posojilo ne bi bilo odplačano.

(164)

Poleg tega italijanski organi niso mogli dokazati obstoja dokumenta, pripravljenega pred odločitvijo ali ob odločitvi glede dodelitve posojila iz leta 2019, ki bi vključeval poslovni načrt in oceno donosnosti, ki bi zajemala zlasti ekonomsko oceno verjetnosti odplačila in ustreznosti določitve cene obeh sklopov državnih posojil. Nič ne kaže na to, da bi italijanska uprava, vlada ali poslanci pred sprejetjem upravnih in zakonodajnih določb o dodelitvi posojila iz leta 2019 preučili poslovni načrt ali donosnost navedenega posojila ali razpravljali o njiju (oddelek 4.2).

(165)

V zvezi s tem so italijanski organi na izrecno vprašanje Komisije, ali je Italija pred dodelitvijo posojila iz leta 2019 izvedla kakršno koli oceno donosnosti in tveganj, povezanih z odplačilom posojila, odgovorili, da je bilo posojilo iz leta 2019 dodeljeno, da bi se zagotovilo neprekinjeno poslovanje družbe ter ob upoštevanju obveznosti javne službe preprečila prekinitev notranjih in mednarodnih letov (glej uvodno izjavo 109). Ta odgovor potrjuje, da Italija ni izvedla ocene donosnosti in tveganj, povezanih z odplačilom posojila iz leta 2019, mogoče pa ga je razumeti tudi kot neposredno priznanje, da Italija pri dodelitvi posojila iz leta 2019 ni delovala kot zasebna posojilodajalka, temveč je sledila ciljem javne politike.

(166)

Poleg tega dejstvo, da ocena donosnosti in tveganj, povezanih s posojilom iz leta 2019, ni bila izvedena, potrjujejo izjave italijanskih organov o naknadni oceni donosnosti in tveganj posojil iz leta 2017 ter o tem, ali je bila ta ocena uporabljena pri odločitvi o dodelitvi posojila iz leta 2019. Italijanski organi so v zvezi s tem pojasnili, da je družba Alitalia pod izredno upravo in da je odplačilo takih posojil urejeno z zakonom (glej uvodno izjavo 110). To pojasnilo in dejstvo, da dokumenti, ki bi dokazovali, da je bila opravljena ocena donosnosti, niso bili predloženi, kažeta, da italijanski organi niso pričakovali, da bo posojilo najbrž odplačano, in da se jim ni zdelo potrebno oceniti njegove donosnosti in tveganj.

(167)

Italija torej ni izpolnila dokaznega standarda, ki od države članice zahteva, da nedvoumno ter na podlagi objektivnih in preverljivih dokazov, ugotovljenih pred sprejetjem odločitve o dodelitvi gospodarske prednosti ali ob njenem sprejetju, dokaže, da je ukrep sprejela kot udeleženec na trgu, ter tako izpolni svoje dokazno breme, ki ji je naloženo za to, da bi se lahko uporabilo merilo udeleženca v tržnem gospodarstvu.

(168)

Komisija ne glede na svojo oceno iz oddelka 5.1.4.2, v kateri ugotavlja, da se merilo udeleženca v tržnem gospodarstvu ne uporablja, podredno meni, da je bila družbi Alitalia s posojilom iz leta 2019 dodeljena gospodarska prednost, tudi če bi se navedeno merilo uporabljalo. Komisija bo zato v tem oddelku posojilo iz leta 2019 preučila na podlagi merila udeleženca v tržnem gospodarstvu.

(169)

Komisija pri uporabi merila udeleženca v tržnem gospodarstvu predpostavlja, da bi bil udeleženec v tržnem gospodarstvu 26. oktobra 2019, tj. v času dodelitve posojila iz leta 2019, seznanjen z naslednjimi dejstvi:

(170)

V oceni Komisije se v skladu s sodno prakso Sodišča (90) ne upoštevajo koristi in obveznosti, ki izhajajo iz posojil iz leta 2017. Ker posojili iz leta 2017 pomenita pomoč, se ustrezne koristi in obveznosti nanašajo na državo v vlogi javnega organa in ne v vlogi udeleženca v tržnem gospodarstvu.

(171)

Zato Komisija upošteva, kakšen bi bil finančni položaj družbe Alitalia, če posojili iz leta 2017 v skupnem znesku 900 milijonov EUR ne bi bili dodeljeni. V navedenem scenariju bi imela družba Alitalia 30. septembra 2019 negativen likvidnostni položaj v višini 590 milijonov EUR (91). Domnevno bi bil njen likvidnostni položaj 26. oktobra 2019 še slabši, saj je družba ustvarjala izgubo (92). Ker lahko družba posluje le, če so denarni prilivi večji od odlivov, kar ji zagotavlja pozitivno in zadostno stanje denarnih sredstev, Komisija meni, da bi bil stečaj družbe Alitalia brez začetnega posojila razumen scenarij.

(172)

Ker bi šla družba Alitalia brez posojil iz leta 2017 v stečaj, ob dodelitvi posojila iz leta 2019 ne bi bila več delujoče podjetje, zato noben posojilodajalec v tržnem gospodarstvu tedaj ne bi razmišljal o tem, ali naj ji dodeli posojilo iz leta 2019. Zato Komisija ugotavlja, da merila udeleženca v tržnem gospodarstvu za posojilo iz leta 2019 ni mogoče uporabiti.

(173)

Komisija nazadnje ugotavlja, da se merilo udeleženca v tržnem gospodarstvu za posojilo iz leta 2019, dodeljeno družbi Alitalia, ne uporablja. Za namene popolnosti Komisija opozarja, da to merilo v nobenem primeru ne bi bilo izpolnjeno, tudi če bi se uporabilo, saj bi družba Alitalia brez posojil iz leta 2017 v vsakem primeru končala v stečaju, kot je pojasnjeno zgoraj (uvodni izjavi 171 in 172). Komisija zato ugotavlja, da je italijanska država družbi Alitalia dodelila prednost v višini nominalnega zneska posojila iz leta 2019, tj. 400 milijonov EUR.

(174)

Da bi ukrep v skladu s členom 107(1) PDEU pomenil državno pomoč, mora izkrivljati konkurenco ali predstavljati tveganje izkrivljanja konkurenco in vplivati na trgovino znotraj Unije (93).

(175)

Za ukrep, ki ga dodeli država, velja, da izkrivlja konkurenco ali predstavlja tveganje izkrivljanja konkurence, kadar bi verjetno izboljšal konkurenčni položaj prejemnika pomoči v primerjavi z drugimi podjetji, ki jim konkurira. Zato zadostuje, da pomoč prejemniku omogoča ohranitev boljšega konkurenčnega položaja, ki pa ga prejemnik brez pomoči ne bi imel.

(176)

Izredni upravitelji so navedli, da je bila družba Alitalia v času ukrepa glavni italijanski letalski prevoznik. Družba Alitalia je imela leta 2017 namreč 12,6-odstotni tržni delež celotnega potniškega prometa v Italijo in iz nje ter je v prvih desetih mesecih leta 2017 prepeljala približno 18,5 milijona potnikov (družba Alitalia SAI jih je prepeljala 16,3 milijona, družba Cityliner pa 2,2 milijona), od tega 55 % na notranjih rutah, 32 % na mednarodnih rutah in 13 % na medcelinskih rutah. V trimesečnem poročilu izrednih upraviteljev za obdobje januar–marec 2021, objavljenem 22. marca 2022 (94), je navedeno, da je italijanski trg zračnega potniškega prevoza zelo konkurenčen in da je zanj med drugim značilen velik prodor nizkocenovnih prevoznikov na domači trg (največji v Evropi) in evropski notranji trg. Leta 2019 se je tržni delež družbe Alitalia zmanjšal na 37 % skupnega števila potnikov na notranjih letih, pri čemer je bil skupni tržni delež nizkocenovnih prevoznikov 57-odstoten (Ryanair 35 %, Easyjet 11 % in Volotea 8 %), in je predstavljal približno 7 % celotnega zračnega prevoza na srednje in dolge razdalje (95). Leta 2020 se je tržni delež družbe Alitalia v smislu potnikov na notranjih letih ponovno zmanjšal (približno 35 % skupnega števila potnikov, kar je enako tržnemu deležu družbe Ryanair), v smislu prometa iz Italije in v Italijo pa je družba Alitalia prepeljala približno 7,7 % vseh potnikov (96); prevoznik z najvišjim deležem, in sicer 28-odstotnim, je bila družbe Ryanair. Tržni deleži drugih osmih prevoznikov ob boku družb Ryanair in Alitalia so znašali med 1 % in 2 %, skupaj pa 10,2 %; preostalih 21,9 % prometa iz Italije in v Italijo je predstavljalo še 228 prevoznikov, vsak z manj kot 1-odstotnim deležem (97).

(177)

Komisija meni, da posojilo iz leta 2019 vpliva na trgovino med državami članicami, saj zadeva družbo Alitalia, katere prevozna dejavnost je že po svoji naravi neposredno povezana s trgovino in zajema več držav članic, kot je navedeno v uvodni izjavi 176. Posojilo poleg tega izkrivlja ali predstavlja tveganje izkrivljanja konkurence na notranjem trgu, saj zadeva le eno podjetje, ki v evropskem omrežju tekmuje z drugimi letalskimi prevozniki.

(178)

Komisija torej ugotavlja, da posojilo iz leta 2019 vključuje pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, zato bo ocenila njegovo zakonitost in združljivost z notranjim trgom. Neposredni upravičenki do pomoči sta družbi Alitalia SAI in Cityliner.

(179)

Komisija ugotavlja, da je bilo posojilo iz leta 2019 družbi Alitalia (družbama Alitalia SAI in Cityliner) dodeljeno pred priglasitvijo Komisiji. Dodeljeno je bilo torej v nasprotju s členom 108(3) PDEU in v njem določenimi obveznostmi glede mirovanja.

(180)

Ker je bilo ugotovljeno, da posojilo iz leta 2019 pomeni pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, Komisija ugotavlja, da pomeni nezakonito državno pomoč.

(181)

Če posojilo iz leta 2019 pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, mora Komisija oceniti, ali se lahko ta pomoč šteje za združljivo z notranjim trgom.

(182)

Državna pomoč se šteje za združljivo z notranjim trgom, če se dodeli iz katerega od razlogov iz člena 107(2) ali (3) PDEU.

(183)

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora država članica, ki želi pridobiti dovoljenje za dodelitev pomoči z odstopanjem od pravil Pogodbe, sodelovati s Komisijo.

(184)

V okviru te dolžnosti mora zlasti zagotoviti vse informacije, na podlagi katerih lahko Komisija preveri, ali so izpolnjeni pogoji za želeno odstopanje (98).

(185)

Ker Italija trdi, da posojilo iz leta 2019 pomeni obrok posojil iz leta 2017 (uvodna izjava 106), se za posojilo iz leta 2019 smiselno uporablja ocena Komisije iz oddelka 6 Sklepa C(2021) 6659, kot je opisano v oddelku 6.2 v nadaljevanju.

(186)

Italija navaja, da je posojilo iz leta 2019 nadaljevanje posojil iz leta 2017 (uvodne izjave 104 do 112), zato Komisija meni, da je treba oceniti, ali gre za obliko pomoči za reševanje v smislu smernic za reševanje in prestrukturiranje.

(187)

Komisija lahko na podlagi člena 107(3), točka (c), PDEU šteje, da je državna pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij v Evropski uniji, ki ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi, združljiva z notranjim trgom.

(188)

Komisija podobno kot v Sklepu C(2021) 6659 (99) ugotavlja, da je družbo Alitalia v skladu s točko 20(c) smernic za reševanje in prestrukturiranje mogoče šteti za podjetje v težavah, saj je bila tedaj razglašena za insolventno (glej uvodni izjavi 64 in 143). Zato je edina podlaga za oceno združljivosti pomoči pomoč za reševanje in prestrukturiranje na podlagi smernic za reševanje in prestrukturiranje. Tu sta pomembni dve vrsti pomoči iz navedenih smernic, tj. pomoč za reševanje in pomoč za prestrukturiranje.

(189)

Da bi bila pomoč združljiva z notranjim trgom na podlagi navedenih smernic, mora izpolnjevati v smernicah določena pravila in pogoje v zvezi z oceno združljivosti pomoči za reševanje in prestrukturiranje v skladu s členom 107(3), točka (c), PDEU.

(190)

V zvezi s tem Italija ni predložila nobenih dokazov o tem, da posojilo iz leta 2019 izpolnjuje katerega koli od pogojev za združljivost pomoči za reševanje ali prestrukturiranje z notranjim trgom v skladu z merili iz smernic za reševanje in prestrukturiranje (uvodne izjave 107 do 114 sklepa o začetku postopka). Kot je navedeno v točki 39 smernic za reševanje in prestrukturiranje, če katero od meril ni izpolnjeno, pomoči ni mogoče šteti za združljivo.

(191)

Glede na to, da je družba Alitalia s posojiloma iz leta 2017 prejela predhodno pomoč (čeprav nezdružljivo, kot je ugotovila Komisija v oddelku 6 Sklepa C(2021) 6659), poleg tega v skladu s točkama 72 in 73 smernic za reševanje in prestrukturiranje, v katerih je določeno, da se lahko pomoč za reševanje dodeli samo enkrat (pogoj enkratnosti pomoči), velja, da je vsako nadaljnje posojilo nezdružljivo, razen če se dodeli vsaj deset let po dodelitvi pomoči za reševanje (uvodni izjavi 117 in 118 sklepa o začetku postopka).

(192)

Posojilo iz leta 2019 je torej nezdružljivo, saj je Italija družbi Alitalia že leta 2017 dodelila dve posojili, poleg tega pa v zvezi s posojilom iz leta 2019 ni predložila načrta prestrukturiranja. Kot je navedeno v uvodnih izjavah 376 in 377 Sklepa C(2021) 6659 glede posojil iz leta 2017, v zvezi s katerima Italija prav tako ni predložila načrta prestrukturiranja, programa izredne uprave ni mogoče obravnavati kot izvedljivega, skladnega in daljnosežnega načrta prestrukturiranja za obnovo dolgoročne sposobnosti preživetja družbe Alitalia v smislu oddelka 3.1.2 smernic za reševanje in prestrukturiranje. Namen navedenega programa je bil namreč ohraniti poslovanje družbe med prodajo njenih sredstev (uvodne izjave 76 do 83), pri čemer izredni upravitelji v letu 2019 niso predvideli nobenih finančnih ali gospodarskih ukrepov za reorganizacijo ali racionalizacijo poslovanja družbe Alitalia in niso pripravili industrijskega projekta, s katerim bi družba ponovno postala konkurenčna in sposobna preživetja (uvodne izjave 60 do 62 in 67 do 68).

(193)

Posledično tudi glede na to, da Italija nikoli ni predstavila nobenega drugega argumenta ali elementa, ki bi lahko predstavljal pravno podlago za združljivost posojila družbi Alitalia iz leta 2019, Komisija ugotavlja, da navedeno državno posojilo ni združljivo z notranjim trgom.

(194)

Komisija ugotavlja, da je Italija nezakonito izvedla ukrep pomoči v obliki dodelitve posojila v višini 400 milijonov EUR (posojilo iz leta 2019) družbi Alitalia (družbama Alitalia SAI in Cityliner), s čimer je kršila člen 108(3) PDEU.

(195)

Ker ni mogoče opredeliti razlogov, na podlagi katerih bi bil ukrep združljiv z notranjim trgom, je treba ukrep obravnavati kot nezdružljivega z notranjim trgom.

(196)

Komisija je v skladu s PDEU in ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije pristojna za odločanje, ali mora zadevna država članica spremeniti ali odpraviti pomoč, za katero je Komisija ugotovila, da ni združljiva z notranjim trgom (100). Prav tako Sodišče Evropske unije dosledno navaja, da je obveznost države članice, da odpravi pomoč, za katero Komisija meni, da ni združljiva z notranjim trgom, namenjena ponovni vzpostavitvi prejšnjega stanja (101).

(197)

V zvezi s tem je Sodišče Evropske unije odločilo, da je ta cilj dosežen, ko prejemnik vrne zneske, ki so bili dodeljeni z nezakonito in nezdružljivo pomočjo, in se tako odpove prednosti, ki jo je imel v primerjavi s konkurenti na notranjem trgu, ter se znova vzpostavi stanje pred plačilom pomoči (102).

(198)

V skladu s sodno prakso člen 16(1) Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 (103) določa: „Če se v primerih nezakonite pomoči sprejmejo negativni sklepi, Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč […].“

(199)

Ker je bilo posojilo iz leta 2019 dodeljeno v nasprotju s členom 108(3) PDEU in ga je treba šteti za nezakonito in nezdružljivo pomoč, bi ga bilo treba vrniti, da se ponovno vzpostavi stanje, kakršno je bilo na notranjem trgu pred dodelitvijo posojila. Vračilo pomoči bi moralo zajemati obdobje od datuma, ko je bila pomoč dana na voljo upravičenkama, do datuma dejanskega vračila. Znesek, ki ga je treba vrniti, bi moral vključevati obresti, obračunane do dejanskega vračila.

(200)

Znesek posojila iz leta 2019, ki pomeni dodeljeno prednost, je v tej fazi mogoče oceniti na 400 000 000 EUR. Italija bo morala izračunati obresti za vračilo, nastale od datuma izplačila pomoči družbi Alitalia do datuma celotnega povračila glavnice pomoči. Obresti bi bilo treba izračunati na podlagi obrestnoobrestnega računa v skladu s poglavjem V Uredbe Komisije (ES) št. 794/2004 (104).

(201)

Obveznost vračila pomoči in veljavnih obresti za vračilo, izračunanih v skladu z metodologijo iz uvodne izjave 200, nastane ne glede na dodatne obresti, ki jih bo Italija morda morala izterjati od družbe Alitalia na podlagi nacionalne zakonodaje ali pogodb med družbo Alitalia in Italijo. Vendar se Italija ne sme sklicevati na nobeno klavzulo ali določbo iz nacionalne zakonodaje ali pogodb z upravičenkama, da bi vračilo odložila za več kot štiri mesece od uradnega obvestila o tem sklepu ali zmanjšala znesek, ki ga je treba vrniti in ki mora vključevati glavnico pomoči v višini 400 000 000 EUR ter veljavne obresti za vračilo.

(202)

Nazadnje Komisija ugotavlja, da lahko družba Alitalia (kot je bilo ugotovljeno, sta družbi Alitalia SAI in Cityliner neposredni upravičenki do glavnice pomoči) za namene uporabe pravil o državni pomoči tvori gospodarsko enoto z drugimi družbami iz skupine Alitalia, in sicer zaradi nadzora, ki ga ima družba Alitalia SAI nad hčerinskimi družbami, vključno z družbo Cityliner (uvodni izjavi 51 in 52 ter diagram 1). Komisija meni, da bi morala Italija nezakonito in nezdružljivo pomoč, dodeljeno skupini Alitalia, najprej izterjati od družbe Alitalia. Če od družbe Alitalia ne bi bilo mogoče izterjati celotnega zneska pomoči, bi morala Italija neporavnani znesek izterjati od katerega koli drugega ločenega pravnega subjekta, ki je del skupine Alitalia in tvori eno samo gospodarsko enoto z družbo Alitalia, ter tako zagotoviti, da je dodeljena prednost odpravljena in da je z vračilom znova vzpostavljeno prejšnje stanje na trgu –