1.   Gospodarski subjekti, ki sopredelujejo biomaso, lahko za določitev vsebnosti biomase na osnovi ogljika razvijejo in uporabijo preskusno metodo, ki je specifična za podjetje ali postopek ter prilagojena zasnovi njihove tovarne in mešanici surovin. Ta glavna preskusna metoda temelji na masni ali energijski bilanci, metodah donosa ali radiokarbonskem (14C) testiranju (tj. radiokarbonskem zaznavanju s pospeševalno masno spektrometrijo (AMS) ali tekočinskim scintilacijskim štetjem (metoda LSC)) izhodnih materialov.

2.   Gospodarski subjekti neodvisno od uporabljene preskusne metode kot meje sistema upoštevajo celotno rafinerijo, obrat za obdelavo tekočih biogoriv in fosilne nafte ali obrat za sopredelavo vhodnih odpadkov. Šteje se, da mešanje sopredelanih goriv z drugimi gorivi poteka zunaj meja sistema. Radiokarbonsko (14C) testiranje se izvede, preden se goriva, proizvedena s sopredelavo, nadalje mešajo z drugimi fosilnimi gorivi ali biogorivi, ki niso bila del same sopredelave.

3.   Gospodarski subjekti pri poročanju o rezultatih sopredelave navedejo podrobnosti o točnosti in natančnosti uporabljene preskusne metode. Gospodarski subjekti v okviru svoje glavne preskusne metode upoštevajo morebitne netočnosti pri meritvah pretokov ali kurilnosti in o njih poročajo. Gospodarski subjekti uporabljajo enako preskusno metodo za različne predelovalne enote iste rafinerije, obrata za obdelavo tekočih biogoriv in fosilne nafte ali obrata za sopredelavo vhodnih odpadkov. Če te enote niso povezane in med njimi ni pretokov, lahko gospodarski subjekti uporabijo različne preskusne metode. V primeru obratov za sopredelavo vhodnih materialov na osnovi odpadkov se lahko ta metodologija in preverjanje z radiokarbonskim (14C) testiranjem uporabita le, če je mogoče na ravni vhodnih materialov pripraviti zanesljiv in reprezentativen sklop vzorcev, na podlagi katerih je mogoče določiti vsebnost biomase v skupnih vhodnih materialih.

4.   Gospodarski subjekti zagotovijo, da meja zaznavnosti izbrane preskusne metode omogoča učinkovito merjenje pričakovanega deleža biogoriv ali bioplina v postopku.

5.   Ko gospodarski subjekti poročajo o rezultatih sopredelave, dobljenih z uporabo glavne preskusne metode, ki ne temelji na radiokarbonskem (14C) testiranju, radiokarbonsko (14C) testiranje izhodnih materialov uporabijo kot običajni način preverjanja pravilnosti delovanja sistema in rezultatov glavne uporabljene preskusne metode. Preverjanje z radiokarbonskim (14C) testiranjem se zahteva za vse izhodne materiale, za katere se trdi, da vsebujejo biomaso na osnovi ogljika.

6.   Gospodarski subjekti temeljito dokumentirajo količine in vrste biomase, ki vstopa v enotni postopek, v katerem se biomasa predeluje s fosilnimi gorivi, ter količine biogoriva in bioplina, proizvedene iz navedene biomase. Poleg tega gospodarski subjekti navedene informacije podkrepijo z dokazi, med drugim z rezultati glavne kontrolne preskusne metode iz odstavka 1 in rezultati metode preverjanja iz odstavka 5 ali člena 5 v primeru določanja deleža vodika biološkega izvora.

1.   Če se uporabi metoda masne bilance, gospodarski subjekt izvede celovito analizo masne bilance skupne mase vhodnih in izhodnih materialov. Metoda masne bilance zagotavlja, da je vsebnost biomase v vseh izhodnih materialih sorazmerna z vsebnostjo biomase v vhodnih materialih in da se za vsak izhodni material določi delež biogenega materiala, opredeljen z rezultati radiokarbonskega (14C) testiranja. Za vsak izhodni material se uporabijo različni pretvorbeni faktorji, ki najnatančneje ustrezajo izmerjeni vsebnosti biomase na podlagi rezultatov radiokarbonskega (14C) testiranja. Pri izhodnih materialih se upošteva masa, izgubljena z odpadnimi plini, tehnološkimi odpadnimi vodami in trdnimi ostanki. Metoda masne bilance vključuje dodatno analitično določitev surovin in proizvodov, kot so končne in približne analize masnih pretokov sistema.

2.   Če se kot glavna metoda uporablja metoda masne bilance, gospodarski subjekti pri izračunu upoštevajo vlago in druge nečistoče, ki ne izvirajo iz goriv, v surovinah in izhodnih materialih proizvodnega postopka.

1.   Kadar se uporabi metoda donosa, lahko gospodarski subjekti uporabijo eno od dveh spodaj opisanih metod, da pridobijo faktor donosa, ki se uporabi za enotni postopek proizvodnje goriva:

2.   Gospodarski subjekti lahko metode donosa uporabljajo kot glavno metodo le, če sistem ves čas deluje pri referenčnih obratovalnih pogojih, ki so jih opredelili, med drugim glede kakovosti surovin. Če gospodarski subjekti uporabljajo metodo donosa, kot kontrolno metodo uporabijo radiokarbonsko (14C) testiranje v skladu s členom 6, da njen faktor donosa preverijo vsaj takrat, ko spremenijo referenčne obratovalne pogoje.

3.   Gospodarski subjekt dokaže neprekinjeno delovanje obrata pri znanih pogojih sopredelave, tako da za vsako specifično vhodno biomaso izvede radiokarbonsko (14C) testiranje, ki se uporabi za izračun njenega pretvorbenega faktorja.

1.   Če se v proizvodnem sistemu sopredeluje vodik biološkega izvora iz obnovljivih virov, ga gospodarski subjekti dokumentirajo ter predložijo dokaz o njegovem izvoru in dokazilo, da se vodik, ki vstopa v enoto za obdelavo vodika ali drugo enoto za sopredelavo:

2.   Gospodarski subjekti lahko uporabijo običajno elementno analizo za rafinerije, kot je preskus CHN (ogljik, vodik, dušik), za količinsko določitev vsebnosti vodika v materialu pred obdelavo z vodikom in po njej, kot način dokumentiranja morebitnega povečanja vsebnosti vodika v gorivu. Gospodarski subjekti lahko vsako tako povečanje upoštevajo kot dodatno biogorivo ali bioplin v izhodnem materialu. Biološki izvor vodika, ki se uporablja pri obdelavi ali sopredelavi z vodikom, potrdi dobavitelj ali gospodarski subjekti sami, če so ti tudi proizvajalci vodika pred njegovo uporabo.

1.   Gospodarski subjekti pri izvajanju radiokarbonskega (14C) testiranja uporabijo metodo pospeševalne masne spektrometrije (AMS). Namesto tega lahko uporabijo tudi metodo tekočinskega scintilacijskega štetja (LSC), če se pričakuje, da bo delež biomase vsaj 1 vol. % in če je vzorec primeren za to preskusno metodo, zlasti glede delcev, prisotnih v tekočini.

2.   Gospodarski subjekti zagotovijo, da se lahko pri izvajanju radiokarbonskega (14C) testiranja z izbrano vrsto tega testiranja zanesljivo zazna in količinsko opredeli delež biomase. Gospodarski subjekti zagotovijo podrobnosti o točnosti in natančnosti rezultatov.

3.   Z radiokarbonskim (14C) testiranjem se količinsko opredelijo tudi morebitne izgube ogljika biogenega izvora zaradi postopka odstranjevanja kisika iz biogenih surovin, tako da se vsebnost biogenega in fosilnega ogljika v vhodnih materialih primerja z njuno vsebnostjo v izhodnih materialih.

4.   Če se radiokarbonsko (14C) testiranje uporablja kot druga preskusna metoda za preverjanje vsebnosti biomase v izhodnem materialu in pokaže več kot 1-odstotno odstopanje v absolutnem smislu v primerjavi z rezultati glavne metode, ki jo uporablja gospodarski subjekt, se za veljavne štejejo vrednosti na podlagi radiokarbonskega (14C) testiranja. Gospodarski subjekti lahko v prvem letu uporabe te metodologije uporabijo povečano odstopanje v višini 3 % namesto 1 % v absolutnem smislu, dokler ne izpopolnijo svojega sistema preskusnih metod. Gospodarski subjekt prav tako ponovno pregleda svoje glavne preskusne metode, da odpravi morebitne sistemske napake, ki povzročajo tako odstopanje, in po potrebi ustrezno prilagodi preskusno metodo.

5.   Pogostost izvajanja glavne preskusne metode in radiokarbonskega (14C) testiranja, kadar se to uporablja kot druga preskusna metoda za preverjanje, se določi ob upoštevanju kompleksnosti in spremenljivosti ključnih parametrov sopredelave, tako da se zagotovi, da trditve o vsebnosti biomase vsakič odražajo njene dejanske deleže. Gospodarski subjekti izračunajo delež vsebnosti biomase vsaj za vsako serijo ali pošiljko. Razen če se uporablja metoda, s katero se lahko za vsako serijo ali pošiljko opredelijo obratovalni pogoji, povezani z vsebnostjo ogljika v izhodnem materialu, se radiokarbonsko (14C) testiranje izvede vsakič, ko se za več kot 5 % v primerjavi z izhodiščnimi pogoji spremenijo sestava surovine v smislu deleža biogenega vhodnega materiala ali količine vhodnega vodika in vhodnega katalizatorja v skupni masi, parametri postopka v smislu absolutne temperature postopka v K ali absolutnega tlaka postopka v Pa ali sestava proizvoda. Kot podlaga za oceno parametrov sestave proizvoda se zagotovi elementarna analiza ogljika, kisika in dušika, skupaj z analizo vsebnosti vode in trdnih snovi. V vseh primerih se metoda radiokarbonskega (14C) testiranja izvede vsaj enkrat na štiri mesece.

1.   Kadar gospodarski subjekti trdijo, da gorivo, ki so ga dali na trg, vsebuje določen delež pogonskih biogoriv ali bioplina, vzorce hranijo vsaj dve leti, prav tako hranijo evidence podatkov o meritvah in izračunih. Gospodarski subjekti organom za certificiranje in njihovim revizorjem zagotovijo popoln dostop do takih vzorcev, evidenc in drugih dokazov. Gospodarski subjekti pripravijo podroben opis glavne preskusne metode, ki so jo uporabili, vključno z navedbo njene točnosti in natančnosti, kot sta bili preverjeni tudi z uporabo radiokarbonskega (14C) testiranja, ter skupaj s postopkom za njeno uporabo.

2.   Za izognitev tveganjem odstopanj in olajšanje naknadnega revizijskega preverjanja točnosti trditev, ki so jih o deležu biomase v gorivih podale rafinerije ali drugi obrati za sopredelavo, gospodarski subjekti uporabljajo sistem skupne masne bilance, ki pokaže biogeni delež v vhodnih in izhodnih materialih. Ta izračun masne bilance izvedejo vzporedno z glavno preskusno metodo, da preverijo in primerjajo rezultate obeh metod ocenjevanja deleža biomase v proizvedenih končnih gorivih.

3.   Če gospodarski subjekti znotraj meja rafinerije ali drugega obrata za sopredelavo izhodne materiale pri sopredelavi mešajo z drugimi gorivi, uporabijo sistem masne bilance, ki omogoča mešanje pošiljk proizvedenih goriv iz biomase, ki se v enotnem postopku predelujejo s fosilnimi gorivi, z drugimi gorivi, hkrati pa zagotovijo ustrezne informacije o lastnostih in velikostih pošiljk v skladu s členom 30 Direktive (EU) 2018/2001.

4.   Morebitna odstopanja, ki jih revizorji organov za certificiranje ugotovijo pri deležih pogonskih biogoriv ali bioplina v gorivu, ki ga gospodarski subjekti dajo na trg, se obravnavajo kot večje neskladnosti in se nemudoma sporočijo prostovoljnim sistemom ali drugim sistemom certificiranja, ki preverjajo skladnost iz biomase pridobljenega goriva s trajnostnimi merili in merili za prihranek emisij toplogrednih plinov iz člena 29(2) do (7) in (10) Direktive (EU) 2018/2001.

5.   Pristojni organi držav članic lahko trditve gospodarskih subjektov o deležu pogonskih biogoriv ali bioplina v gorivih, ki so jih dali na trg, preverijo tudi z uporabo metod iz členov 6 in 7 te uredbe. Morebitna odstopanja, ugotovljena na podlagi teh kontrolnih pregledov, se nemudoma sporočijo organu za certificiranje in prostovoljnemu sistemu ali drugemu sistemu certificiranja, ki sta potrdila trditve.

6.   V primeru takega sporočila, ki so ga poslali certifikacijski organi ali pristojni organi držav članic, mora zadevni sistem certificiranja nemudoma ukrepati, tako da primer preišče. Če se s preiskavo, ki jo izvede, potrdijo ugotovitve organa za certifikacijo ali pristojnega organa države članice, sistem certifikacije odstopanja obravnava kot večjo neskladnost in gospodarskemu subjektu takoj začasno odvzame certifikat.

7.   Da se popravi točnost trditev, se kot podlaga za ponovni izračun deležev iz trditev uporabijo nižje vrednosti, ugotovljene v okviru kontrolnih pregledov. Poleg tega sistemi certifikacije pozovejo gospodarski subjekt, naj ponovno pregleda svoje preskusne metode in med drugim odpravi morebitne sistemske napake, ki so povzročile taka odstopanja.

8.   Preden se lahko začasni odvzem certifikata prekliče, certifikacijski organ z drugo revizijo potrdi učinkovitost ukrepov, ki jih je sprejel gospodarski subjekt.