(1)

Unija si je zastavila cilj, da za svoje državljane vzpostavi območje svobode, varnosti in pravice brez notranjih meja, na katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb. Hkrati bi morala Unija zagotoviti, da je navedeno območje še naprej varno. Ta cilj je mogoče doseči le z učinkovitejšim in usklajenim sodelovanjem nacionalnih in mednarodnih organov kazenskega pregona in pravosodnih organov ter z ustreznimi ukrepi za preprečevanje kriminala, med drugim organiziranega kriminala in terorizma, in boj proti njemu.

(2)

Doseganje tega cilja je še posebej zahtevno, kadar ima kriminal čezmejno razsežnost na ozemlju dveh ali več držav članic in/ali tretjih držav. V takih primerih morajo biti države članice sposobne združiti svoje moči in operacije, da bi omogočile uspešne in učinkovite čezmejne preiskave in pregone, za katere je izmenjava informacij in dokazov ključnega pomena. Eno najuspešnejših orodij za tako čezmejno sodelovanje so skupne preiskovalne skupine (v nadaljnjem besedilu: JIT), ki omogočajo neposredno sodelovanje in komunikacijo med pravosodnimi organi in organi kazenskega pregona dveh ali več držav članic in morebiti tretjih držav, da lahko ti čim učinkoviteje organizirajo svoje ukrepe in preiskave. Pristojni organi dveh ali več držav članic in morebiti tretjih držav ustanovijo JIT za poseben namen in za določeno obdobje, da bi skupaj izvajali kazenske preiskave s čezmejnim vplivom.

(3)

JIT so se izkazali za ključne pri izboljšanju pravosodnega sodelovanja v zvezi s preiskovanjem in pregonom čezmejnih kaznivih dejanj, kot so kibernetska kriminaliteta, terorizem ter huda kazniva dejanja in organizirani kriminal, saj skrajšujejo dolgotrajne postopke in formalnosti med člani JIT. Z večjo uporabo JIT se je hkrati okrepila kultura čezmejnega sodelovanja v kazenskih zadevah med pravosodnimi organi v Uniji.

(4)

Pravni red Unije določa dva pravna okvira za ustanovitev JIT s sodelovanjem najmanj dveh držav članic: člen 13 Konvencije, ki jo je Svet pripravil na podlagi člena 34 Pogodbe o Evropski uniji, o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (2) in Okvirni sklep Sveta 2002/465/PNZ (3). Tretje države lahko v JIT sodelujejo kot pogodbenice, če obstaja pravna podlaga za tako sodelovanje, kot sta člen 20 Drugega dodatnega protokola h Evropski konvenciji o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah, podpisanega v Strasbourgu z dne 8. novembra 2001 (4), in člen 5 Sporazuma o medsebojni pravni pomoči med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike (5).

(5)

Mednarodni pravosodni organi imajo ključno vlogo pri preiskovanju in pregonu mednarodnih kaznivih dejanj. Njihovi predstavniki lahko sodelujejo v določenem JIT, če jih na podlagi zadevnega sporazuma, ki ustanavlja JIT, k temu povabijo člani JIT (v nadaljnjem besedilu: sporazum o ustanovitvi JIT). Zato bi bilo treba olajšati tudi izmenjavo informacij in dokazov med pristojnimi nacionalnimi organi in vsemi drugimi sodišči ali mehanizmi, katerih cilj je obravnavati huda kazniva dejanja, ki zadevajo celotno mednarodno skupnost, zlasti Mednarodnim kazenskim sodiščem. Ta uredba bi zato morala predstavnikom takih mednarodnih pravosodnih organov zagotoviti dostop do platforme (v nadaljnjem besedilu: platforma za sodelovanje JIT), da se okrepi mednarodno sodelovanje v zvezi s preiskovanjem in pregonom mednarodnih kaznivih dejanj.

(6)

Platforma za sodelovanje JIT je nujno potrebna, da bi JIT lahko učinkovito komunicirali ter si varno izmenjevali informacije in dokaze, da bi zagotovili, da tisti, ki so odgovorni za najhujša kazniva dejanja, zanje čim prej odgovarjajo. To nujnost potrjuje mandat Agencije Evropske unije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (Eurojust), ustanovljene z Uredbo (EU) 2018/1727 Evropskega parlamenta in Sveta (6), kot je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2022/838 Evropskega parlamenta in Sveta (7), ki Eurojustu omogoča, da zavaruje, analizira in hrani dokaze, povezane z genocidom, hudodelstvi zoper človečnost, vojnimi zločini in povezanimi kaznivimi dejanji, ter omogoča izmenjavo povezanih dokazov s pristojnimi nacionalnimi organi in mednarodnimi pravosodnimi organi, zlasti z Mednarodnim kazenskim sodiščem.

(7)

Obstoječa pravna okvira na ravni Unije ne določata načina izmenjave informacij in komunikacije med subjekti, ki sodelujejo v JIT. Navedeni subjekti dosežejo sporazum o taki izmenjavi in komunikaciji na podlagi potreb in razpoložljivih sredstev. Za boj proti vse bolj zapletenemu in hitro spreminjajočemu se čezmejnemu kriminalu so ključnega pomena hitrost, sodelovanje in učinkovitost. Vendar trenutno ni sistema, ki bi podpiral upravljanje JIT ter omogočal učinkovitejše iskanje in shranjevanje dokazov ter varnost podatkov, ki si jih vključeni v JIT izmenjujejo. Namenskega varnega in učinkovitega kanala, ki bi ga lahko uporabili vsi tisti, ki so vključeni v JIT, in prek katerega bi lahko takoj izmenjali velike količine informacij in dokazov ali ki bi omogočal varno in učinkovito komunikacijo, očitno ni. Poleg tega ni sistema, ki podpira ali upravljanje JIT, vključno s sledljivostjo dokazov, ki si jih vključeni v JIT izmenjujejo, na način, ki je skladen s pravnimi zahtevami nacionalnih sodišč, ali načrtovanje in koordinacijo delovanja JIT.

(8)

Glede na vse večje možnosti prodiranja kriminala v sisteme informacijske tehnologije bi lahko sedanje stanje oviralo učinkovitost in uspešnost čezmejnih preiskav ter zaradi nezavarovane in nedigitalne izmenjave informacij in dokazov ogrozilo in upočasnilo take preiskave in pregon, ki bi bili zato dražji. Zlasti pravosodni organi in organi kazenskega pregona morajo zagotoviti, da so njihovi sistemi čim modernejši in čim varnejši in da se lahko vsi člani JIT enostavno povežejo in komunicirajo neodvisno od njihovih nacionalnih sistemov.

(9)

Pomembno je, da se sodelovanje JIT izboljša in podpre s sodobnimi informacijskimi orodji. Hitrost in učinkovitost izmenjav med vključenimi v JIT bi se lahko znatno povečali z vzpostavitvijo namenske platforme informacijske tehnologije, ki bi podpirala delovanje JIT. Zato je treba določiti pravila o vzpostavitvi platforme za sodelovanje JIT na ravni Unije za pomoč tistim, ki so vključeni v JIT, pri sodelovanju, varni komunikaciji ter izmenjavi informacij in dokazov.

(10)

Platforma za sodelovanje JIT bi se morala uporabljati le takrat, kadar med drugim obstaja pravna podlaga Unije za ustanovitev JIT. Za vse tiste JIT, ki so ustanovljeni le na mednarodnih pravnih podlagah, se platforma za sodelovanje JIT ne bi smela uporabljati, saj se financira iz proračuna Unije in je razvita na podlagi zakonodaje Unije. Kadar pa so pristojni organi tretjih držav pogodbeniki sporazuma o ustanovitvi JIT, ki ima pravno podlago Unije in mednarodno pravno podlago, bi bilo treba predstavnike pristojnih organov te tretje države šteti za člane JIT.

(11)

Uporaba platforme za sodelovanje JIT bi morala biti prostovoljna. Vendar je njena uporaba glede na njeno dodano vrednost za čezmejne preiskave močno priporočljiva. Z uporabo ali neuporabo platforme za sodelovanje JIT se ne bi smelo posegati v zakonitost drugih oblik komunikacije ali izmenjave informacij ali vplivati nanjo, niti se ne bi smel spremeniti način, na katerega so JIT ustanovljeni, organizirani ali delujejo. Vzpostavitev platforme za sodelovanje JIT ne bi smela vplivati na osnovne pravne podlage za ustanovitev JIT in na veljavno nacionalno postopkovno zakonodajo v zvezi z zbiranjem in uporabo pridobljenih dokazov. Uradniki drugih pristojnih nacionalnih organov, kot so carinski organi, kadar so člani JIT, ustanovljenih na podlagi Okvirnega sklepa 2002/465/PNZ, bi morali imeti dostop do prostorov za sodelovanje JIT. Platforma za sodelovanje JIT bi morala zagotoviti varno informacijsko orodje za izboljšanje sodelovanja, pospešitev pretoka informacij med njenimi uporabniki ter izboljšanje varnosti izmenjanih podatkov in učinkovitosti JIT.

(12)

Platforma za sodelovanje JIT bi morala zajemati operativno in postoperativno fazo JIT od trenutka, ko je ustrezen sporazum o ustanovitvi JIT podpisan, do takrat, ko je zaključeno ocenjevanje JIT. Ker se akterji, ki sodelujejo v postopku ustanovitve JIT, razlikujejo od akterjev, ki so člani JIT po ustanovitvi JIT, postopka ustanavljanja JIT, zlasti pogajanj o vsebini in podpisu sporazuma o ustanovitvi JIT, ne bi smeli voditi preko platforme za sodelovanje JIT. Ob upoštevanju potrebe po elektronskem orodju za podporo postopku podpisovanja sporazuma o ustanovitvi JIT pa bi morala Komisija razmisliti o vključitvi navedenega postopka v digitalni sistem za izmenjavo e-dokazov (eEDES), ki je varen spletni portal za elektronske zahtevke in odgovore, ki ga je razvila Komisija.

(13)

Člane vsakega JIT, ki uporablja platformo za sodelovanje JIT, bi bilo treba spodbujati, naj bodisi v operativni fazi JIT bodisi po njegovi razpustitvi izvedejo oceno JIT z uporabo orodij, ki jih zagotavlja platforma za sodelovanje JIT.

(14)

Sporazum o ustanovitvi JIT, vključno z vsemi dodatki, bi moral biti predpogoj za uporabo platforme za sodelovanje JIT. Vsebino vseh prihodnjih sporazumov o ustanovitvi JIT bi bilo treba prilagoditi tako, da bi se upoštevale ustrezne določbe te uredbe.

(15)

Mreža nacionalnih strokovnjakov za skupne preiskovalne skupine, ki je bila vzpostavljena leta 2005 (v nadaljnjem besedilu: mreža JIT), je z namenom lažjega ustanavljanja JIT razvila vzorčni sporazum, ki vsebuje dodatke. Vsebino vzorčnega sporazuma in njegovih dodatkov bi bilo treba prilagoditi, da bi se upoštevali odločitev o uporabi platforme za sodelovanje JIT in pravila za dostop do platforme za sodelovanje JIT.

(16)

Z operativnega vidika bi morala biti platforma za sodelovanje JIT sestavljena iz ločenih prostorov za sodelovanje JIT, vzpostavljenih za vsak posamezni JIT, ki gostuje na platformi za sodelovanje JIT.

(17)

S tehničnega vidika bi morala biti platforma za sodelovanje JIT dostopna prek varne internetne povezave in sestavljena iz centraliziranega informacijskega sistema, dostopnega prek varnega spletnega portala, komunikacijske programske opreme za mobilne in namizne naprave, vključno z naprednim mehanizmom beleženja in spremljanja, ter povezave med centraliziranim informacijskim sistemom in ustreznimi orodji informacijske tehnologije, ki podpirajo delovanje JIT in ki jih upravlja sekretariat mreže JIT.

(18)

Platforma za sodelovanje JIT bi morala biti namenjena lažjemu usklajevanju in upravljanju JIT. Platforma za sodelovanje JIT bi morala zagotavljati izmenjavo in začasno shranjevanje operativnih informacij in dokazov, varno komunikacijo in sledljivost dokazov ter podpirati postopek ocenjevanja JIT. Vse vključene v JIT bi bilo treba spodbujati, naj uporabljajo vse funkcionalnosti platforme za sodelovanje JIT in naj z njimi v čim večji meri nadomestijo komunikacijske kanale in kanale za izmenjavo podatkov, ki jih trenutno uporabljajo, s kanali platforme za sodelovanje JIT.

(19)

Usklajevanje in izmenjava podatkov med agencijami ter organi Unije na območju svobode, varnosti in pravice, ki so vključeni v pravosodno sodelovanje, in člani JIT sta ključna pri zagotavljanju usklajenega odziva Unije na kriminalne dejavnosti in pri zagotavljanju pomembne podpore državam članicam v boju proti kriminalu. Platforma za sodelovanje JIT bi morala dopolnjevati obstoječa orodja, ki omogočajo varno izmenjavo podatkov med pravosodnimi organi in organi kazenskega pregona, kot je mrežna aplikacija za varno izmenjavo informacij (SIENA), ki jo upravlja Agencija Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol), ustanovljena z Uredbo (EU) 2016/794 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(20)

S komunikacijo povezane funkcionalnosti platforme za sodelovanje JIT bi morala zagotavljati najsodobnejša programska oprema, ki omogoča, da se neizsledljiva komunikacija lokalno shrani na napravah uporabnikov platforme za sodelovanje JIT.

(21)

Ustrezna funkcionalnost, ki omogoča izmenjavo operativnih informacij in dokazov, vključno z velikimi datotekami, bi morala biti zagotovljena z mehanizmom za nalaganje/prenos, zasnovanim za shranjevanje podatkov centralno le za določeno obdobje, ki je potrebno za tehnični prenos podatkov. Takoj ko vsi naslovniki prenesejo podatke, bi se ti morali samodejno in trajno izbrisati s platforme za sodelovanje JIT.

(22)

Glede na njene izkušnje z upravljanjem obsežnih sistemov s področja pravosodja in notranjih zadev bi bilo treba Agenciji Evropske unije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (eu-LISA), ustanovljeni z Uredbo (EU) 2018/1726 Evropskega parlamenta in Sveta (9), zaupati nalogo oblikovanja, razvoja in delovanja platforme za sodelovanje JIT z uporabo obstoječih funkcionalnosti aplikacije SIENA in drugih funkcionalnosti pri Europolu, da se zagotovita dopolnjevanje in po potrebi povezljivost. Zato bi bilo treba mandat agencije eu-LISA spremeniti tako, da bi odražal te nove naloge, agenciji eu-LISA pa bi bilo treba zagotoviti ustrezno financiranje in število osebja, da bi lahko izpolnjevala svoje odgovornosti iz te uredbe. V zvezi s tem bi bilo treba določiti pravila o odgovornostih agencije eu-LISA kot agenciji, ki so ji zaupani razvoj, tehnično delovanje in vzdrževanje platforme za sodelovanje JIT.

(23)

Agencija eu-LISA bi morala zagotoviti, da se lahko podatki, ki jih hranijo organi kazenskega pregona, po potrebi enostavno prenesejo iz aplikacije SIENA na platformo za sodelovanje JIT. V ta namen bi morala Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo, v katerem bi ocenila nujnost, izvedljivost in primernost povezave platforme za sodelovanje JIT z aplikacijo SIENA. To poročilo bi moralo vsebovati pogoje, tehnične specifikacije ter postopke za zagotovitev varne in učinkovite povezave in izmenjave podatkov. Pri oceni bi bilo treba upoštevati visoko raven varstva podatkov, ki je potrebna za tako povezavo, in sicer na podlagi obstoječega pravnega okvira Unije in nacionalnega okvira za varstvo podatkov, kot so Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta (10), Uredba (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (11) ter pravila, ki se v pravnih aktih o njihovi ustanovitvi uporabljajo za ustrezne organe, urade ali agencije Unije. Upoštevati bi bilo treba raven varstva podatkov – to so občutljivi in netajni podatki –, ki se bodo izmenjevali prek platforme za sodelovanje JIT. V skladu z Uredbo (EU) 2018/1725 bi se Komisija morala pred predložitvijo poročila Evropskemu parlamentu in Svetu posvetovati tudi z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov o vplivu predvidene obdelave osebnih podatkov na varstvo pravic in svoboščin posameznikov.

(24)

Od vzpostavitve mreže JIT v letu 2005 sekretariat mreže JIT podpira delo mreže JIT, tako da organizira letne sestanke in dejavnosti usposabljanja, zbira in analizira poročila o oceni posameznih JIT in upravlja Eurojustov program financiranja JIT. Od leta 2011 sekretariat mreže JIT gostuje pri Eurojustu kot ločena enota. Eurojustu bi bilo treba zagotoviti ustrezno osebje, dodeljeno sekretariatu mreže JIT, da se sekretariatu mreže JIT omogoči podpora uporabnikom pri praktični uporabi platforme za sodelovanje JIT, zagotavljanje vsakodnevnih smernic in pomoči, zasnova in zagotavljanje tečajev usposabljanja ter ozaveščanje in spodbujanje uporabe platforme za sodelovanje JIT.

(25)

Glede na trenutno obstoječa orodja informacijske tehnologije, ki podpirajo operacije JIT ter so na voljo pri Eurojustu in jih upravlja sekretariat mreže JIT, je treba za lažje upravljanje JIT platformo za sodelovanje JIT povezati z navedenimi orodji informacijske tehnologije. Za vzpostavitev take povezave bi zato moral Eurojust zagotoviti potrebno tehnično prilagoditev svojih sistemov. Poleg tega bi bilo treba Eurojustu zagotoviti ustrezno financiranje in število osebja, da bi lahko izpolnil svoje odgovornosti v zvezi s tem.

(26)

Eurojust in Europol v operativni fazi JIT zagotavljata dragoceno operativno podporo članom JIT s ponudbo širokega nabora podpornih orodij, vključno z mobilnimi pisarnami, navzkrižnih primerjav in analitičnih analiz, koordinacijskih in operativnih centrov, usklajevanja pregona, strokovnega znanja in financiranja.

(27)

Za zagotovitev jasne razdelitve pravic in nalog bi bilo treba določiti pravila o odgovornostih držav članic, Eurojusta, Europola, Evropskega javnega tožilstva (EJT), ustanovljenega z Uredbo Sveta (EU) 2017/1939 (12), Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), ustanovljenega s Sklepom Komisije 1999/352/ES, ESPJ, Euratom (13), ter drugih pristojnih organov, uradov in agencij Unije, pa tudi pogoje, pod katerimi lahko uporabljajo platformo za sodelovanje JIT za operativne namene.

(28)

Ta uredba določa podrobnosti o mandatu, sestavi in organizacijskih vidikih odbora za upravljanje programa, ki bi ga moral ustanoviti upravni odbor agencije eu-LISA. Odbor za upravljanje programa bi moral zagotoviti ustrezno upravljanje faze zasnove in razvoja platforme za sodelovanje JIT. Določiti je treba tudi podrobnosti o mandatu, sestavi in organizacijskih vidikih svetovalne skupine, ki jo ustanovi agencija eu-LISA, da bi pridobila strokovno znanje v zvezi s platformo za sodelovanje JIT, zlasti v okviru priprave letnega delovnega programa agencije eu-LISA in letnega poročila o dejavnostih.

(29)

Ta uredba določa pravila o dostopu do platforme za sodelovanje JIT in potrebne zaščitne ukrepe. Upravljavcu oziroma upravljavcem prostora JIT bi bilo treba zaupati upravljanje pravic do dostopa do posameznih prostorov za sodelovanje JIT. Morali bi biti pristojni, da na podlagi ustreznega sporazuma o ustanovitvi JIT med operativno in postoperativno fazo JIT upravljajo dostop za uporabnike platforme za sodelovanje JIT. Upravljavci prostora JIT bi morali imeti možnost, da na sekretariat mreže JIT prenesejo svoje tehnične in upravne naloge, razen za preverjanje podatkov, ki jih naložijo tretje države ali predstavniki mednarodnih pravosodnih organov.

(30)

Ob upoštevanju občutljivosti operativnih podatkov, izmenjanih med uporabniki platforme za sodelovanje JIT, bi morala platforma za sodelovanje JIT zagotavljati visoko raven varnosti. Agencija eu-LISA bi morala sprejeti vse potrebne tehnične in organizacijske ukrepe, da bi zagotovila varnost izmenjave podatkov z uporabo močnih šifrirnih algoritmov med koncema za šifriranje podatkov, ki se prenašajo, in podatkov v mirovanju.

(31)

Ta uredba določa pravila o odgovornosti držav članic, agencije eu-LISA, Eurojusta, Europola, EJT, OLAF ter drugih pristojnih organov, uradov in agencij Unije v zvezi s premoženjsko in nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi kakršnega koli ravnanja, nezdružljivega s to uredbo. V zvezi s tretjimi državami in mednarodnimi pravosodnimi organi bi morali ustrezni sporazumi o ustanovitvi JIT vsebovati klavzule o odgovornosti za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

(32)

Ta uredba vsebuje posebne določbe o varstvu podatkov, ki se nanašajo na operativne in tudi neoperativne podatke. Te določbe o varstvu podatkov so potrebne za dopolnitev obstoječih ureditev varstva podatkov ter zagotavljanje ustrezne splošne ravni varstva podatkov, varnosti podatkov in varstva temeljnih pravic zadevnih oseb.

(33)

Obdelava osebnih podatkov v skladu s to uredbo bi morala biti v skladu s pravnim okvirom Unije o varstvu osebnih podatkov. Za obdelavo osebnih podatkov s strani pristojnih nacionalnih organov za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem, se uporablja Direktiva (EU) 2016/680. Za obdelavo podatkov s strani institucij, organov, uradov in agencij Unije se v okviru te uredbe uporablja Uredba (EU) 2018/1725. V ta namen je treba zagotoviti ustrezne zaščitne ukrepe za varstvo podatkov.

(34)

Vsak pristojni nacionalni organ države članice in po potrebi Eurojust, Europol, EJT, OLAF ali kateri koli drug pristojni organ, urad ali agencija Unije bi morali biti individualno odgovorni za obdelavo operativnih osebnih podatkov pri uporabi platforme za sodelovanje JIT. Uporabnike platforme za sodelovanje JIT bi bilo treba pri obdelavi neoperativnih osebnih podatkov šteti za skupne upravljavce v smislu Uredbe (EU) 2018/1725.

(35)

V skladu z ustreznim sporazumom o ustanovitvi JIT bi morali imeti upravljavci prostora JIT možnost, da predstavnikom pristojnih organov tretjih držav, ki so pogodbeniki sporazuma o ustanovitvi JIT, ali predstavnikom mednarodnih pravosodnih organov, ki sodelujejo v JIT, odobrijo dostop do prostora za sodelovanje JIT. V zvezi s sporazumom o ustanovitvi JIT mora biti vsak prenos osebnih podatkov tretjim državam ali mednarodnim pravosodnim organom, ki se v ta namen štejejo za mednarodne organizacije, skladen z določbami iz poglavja V Direktive (EU) 2016/680. Izmenjave operativnih podatkov s tretjimi državami ali mednarodnimi pravosodnimi organi bi morale biti omejene na izmenjave, ki so nujno potrebne za izpolnjevanje namena ustreznega sporazuma o ustanovitvi JIT.

(36)

Kadar ima JIT več upravljavcev prostora, bi moral biti eden od njih v ustreznem sporazumu o ustanovitvi JIT imenovan za upravljavca podatkov, ki jih naložijo tretje države ali predstavniki mednarodnih pravosodnih organov, preden se vzpostavi prostor za sodelovanje JIT, v katerega so vključene tretje države ali predstavniki mednarodnih pravosodnih organov.

(37)

Agencija eu-LISA bi morala zagotoviti, da glede dostopov do centraliziranega informacijskega sistema in vseh dejavnosti obdelave podatkov v centraliziranem informacijskem sistemu vodi dnevnik za namene spremljanja celovitosti in varnosti podatkov ter zakonitosti obdelave podatkov in tudi za namene notranjega spremljanja. Agencija eu-LISA ne bi smela imeti dostopa do operativnih in neoperativnih podatkov, shranjenih v prostorih za sodelovanje JIT.

(38)

Ta uredba agenciji eu-LISA nalaga obveznosti poročanja o razvoju in delovanju platforme za sodelovanje JIT ob upoštevanju ciljev v zvezi z načrtovanjem, tehničnimi rezultati, stroškovno učinkovitostjo, varnostjo in kakovostjo storitev. Poleg tega bi morala Komisija najkasneje dve leti po začetku delovanja platforme za sodelovanje JIT in nato vsaka štiri leta izvesti celovito oceno navedene platforme, pri čemer bi morala upoštevati tudi cilje te uredbe ter zbirne rezultate ocen posameznih JIT.

(39)

Medtem ko bi bilo treba stroške vzpostavitve in vzdrževanja platforme za sodelovanje JIT ter podporno vlogo Eurojusta po začetku delovanja platforme za sodelovanje JIT financirati iz proračuna Unije, pa bi morali vsaka država članica, Eurojust, Europol, EJT, OLAF in kateri koli drug pristojni organ, urad ali agencija Unije kriti lastne stroške, ki bi jih imele zaradi svoje uporabe platforme za sodelovanje JIT.

(40)

Za določitev enotnih pogojev za tehnični razvoj in izvajanje platforme za sodelovanje JIT bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (14).

(41)

Komisija bi morala čim prej po datumu začetka veljavnosti te uredbe sprejeti ustrezne izvedbene akte, potrebne za tehnični razvoj platforme za sodelovanje JIT.

(42)

Komisija bi morala določiti datum začetka delovanja platforme za sodelovanje JIT po sprejetju ustreznih izvedbenih aktov, ki so potrebni za tehnični razvoj platforme za sodelovanje JIT, in potem ko je agencija eu-LISA v sodelovanju z državami članicami opravila celovit preskus platforme za sodelovanje JIT.

(43)

Ker cilja te uredbe, in sicer omogočanja uspešnega in učinkovitega sodelovanja, komunikacije ter izmenjave informacij in dokazov med člani JIT, predstavniki mednarodnih pravosodnih organov, Eurojustom, Europolom, OLAF ter drugimi pristojnimi organi, uradi in agencijami Unije, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se z določitvijo skupnih pravil lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(44)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU), Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(45)

V skladu s členom 3 Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, je Irska s pismom z dne 7. aprila 2022 podala uradno obvestilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.

(46)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je uradne pripombe podal 25. januarja 2022 –

(1)

Člen 11 Konvencije Združenih narodov z dne 18. decembra 1979 o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki so jo ratificirale vse države članice določa, da države pogodbenice sprejmejo vse primerne ukrepe za zagotovitev, med drugim, pravice do enakega plačila in ugodnosti iz zaposlitve ter do enake obravnave za delo enake vrednosti in enake obravnave pri oceni kakovosti dela.

(2)

S členom 2 in členom 3(3) Pogodbe o Evropski uniji je pravica do enakosti žensk in moških določena kot ena bistvenih vrednot Unije.

(3)

V skladu s členoma 8 in 10 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) si mora Unija prizadevati, da bi odpravila neenakosti in spodbujala enakost med moškimi in ženskami ter se v vseh svojih politikah in dejavnostih borila proti diskriminaciji na podlagi spola.

(4)

Člen 157(1) PDEU zavezuje vsako državo članico, da zagotovi uporabo načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske. V členu 157(3) PDEU je določeno, da Unija sprejme ukrepe za zagotovitev uporabe načela enakih možnosti in enakega obravnavanja žensk in moških glede zaposlovanja in poklica, vključno z načelom enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti (v nadaljnjem besedilu: načelo enakega plačila).

(5)

Sodišče Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) je ugotovilo, da področje uporabe načela enakega obravnavanja moških in žensk ne more biti omejeno le na diskriminacijo, temelječo na dejstvu, da je oseba enega ali drugega spola (3). To načelo se zaradi svojega namena in narave pravic, ki naj bi jih ščitilo, uporablja tudi za diskriminacijo, ki izhaja iz spremembe spola.

(6)

Trenutno lahko osebe v nekaterih državah članicah zakonsko prijavijo, da so tretjega spola, ki je pogosto nevtralni spol. Ta direktiva ne vpliva na zadevna nacionalna pravila, sprejeta z namenom uveljavljanja takega priznanja z vidika zaposlovanja in plačila.

(7)

S členom 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina) je prepovedana vsakršna diskriminacija, med drugim na podlagi spola. V členu 23 Listine je določeno, da se mora enakost žensk in moških zagotoviti na vseh področjih, vključno z zaposlovanjem, delom in plačilom za delo.

(8)

V členu 23 Splošne deklaracije človekovih pravic je med drugim določeno, da ima vsakdo, brez vsakršne diskriminacije, pravico do enakega plačila za enako delo, do proste izbire zaposlitve, do pravičnih in ustreznih delovnih pogojev in do pravičnega plačila, ki zagotavlja človeka dostojen obstoj.

(9)

Enaka obravnava in enake možnosti žensk in moških ter pravica do enakega plačila za delo enake vrednosti so med načeli evropskega stebra socialnih pravic, ki so ga skupaj razglasili Evropski parlament, Svet in Komisija.

(10)

V Direktivi 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4) je določeno, da je treba v zvezi z enakim delom ali delom, ki mu je pripisana enaka vrednost, odpraviti neposredno in posredno diskriminacijo zaradi spola glede vseh vidikov in pogojev plačila. Še zlasti mora sistem razvrstitve delovnih mest, kadar se uporablja za določanje plačila, temeljiti na enakih spolno nevtralnih merilih, oblikovan pa mora biti tako, da izključuje vsakršno diskriminacijo zaradi spola.

(11)

V poročilu o oceni zadevnih določb Direktive 2006/54/ES, opravljeni leta 2020, je bilo ugotovljeno, da uporabo načela enakega plačila ovirajo pomanjkanje preglednosti pri plačilnih sistemih, pomanjkanje pravne varnosti glede koncepta delo enake vrednosti in postopkovne ovire, s katerimi se soočajo žrtve diskriminacije. Delavci nimajo dovolj informacij za uspešen zahtevek za enako plačilo, zlasti informacij o ravneh plačil za kategorije delavcev, ki opravljajo enako delo ali delo enake vrednosti. V poročilu je bilo ugotovljeno, da bi večja preglednost omogočila razkritje spolne pristranskosti in diskriminacije v plačilnih strukturah podjetja ali organizacije. Hkrati bi delavcem, delodajalcem in socialnim partnerjem omogočila, da ustrezno ukrepajo za zagotovitev izvrševanja pravice do enakega plačila za enako delo in delo enake vrednosti (v nadaljnjem besedilu: pravica do enakega plačila).

(12)

Po temeljiti oceni obstoječega okvira o enakem plačilu za enako delo ali delo enake vrednosti ter obsežnem in vključujočem procesu posvetovanja je Komisija v sporočilu z dne 5. marca 2020„Unija enakosti: strategija za enakost spolov za obdobje 2020–2025“ napovedala, da bo predlagala zavezujoče ukrepe o preglednosti plačil.

(13)

Gospodarske in družbene posledice pandemije COVID-19 so imele nesorazmerno negativen vpliv na ženske in enakost spolov, izgube delovnih mest pa so bile najpogostejše v slabo plačanih sektorjih, v katerih prevladujejo ženske. Med pandemijo COVID-19 se je razkrilo, da je delo, ki ga opravljajo pretežno ženske, vztrajno in strukturno podcenjevano, obenem pa se je izkazalo, da je njihovo delo v ključnih storitvah, kot so zdravstvo, čiščenje, otroško varstvo, socialno varstvo in bivalna oskrba za starejše in druge vzdrževane odrasle, z družbeno-gospodarskega vidika zelo dragoceno, kar je močno v nasprotju z dejstvom, da je premalo prepoznavno in priznano.

(14)

Učinki pandemije COVID-19 bodo torej še povečali neenakosti in plačilno vrzel med spoloma, razen če bo pri odzivu za okrevanje upoštevana različnost spolov. Posledično je toliko nujnejše, da se spoprimemo s problematiko enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti. Da ne bi ogrozili napredka, doseženega pri odpravljanju razlik v plačilu, je še zlasti pomembno, da načelo enakega plačila odločnejše izvajamo z dodatnimi ukrepi.

(15)

Plačilna vrzel med spoloma v Uniji ostaja: leta 2020 je, ob znatnih razlikah med državami članicami, znašala 13 %, v zadnjih desetih letih pa se je le minimalno zmanjšala. Povzročajo jo različni dejavniki, kot so spolni stereotipi, trdovratna „stekleni strop“ in „lepljiva tla“, horizontalna segregacija, vključno s čezmerno zastopanostjo žensk na slabo plačanih delovnih mestih v storitvenem sektorju, in neenaka porazdelitev obveznosti oskrbe. Poleg tega je plačilna vrzel med spoloma deloma posledica neposredne in posredne diskriminacije pri plačilu zaradi spola. Vsi ti elementi so strukturne ovire, ki predstavljajo zapletene izzive za doseganje cilja kakovostnih delovnih mest in enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti ter imajo dolgoročne posledice, kot sta pokojninska vrzel in feminizacija revščine.

(16)

Zaradi splošnega pomanjkanja preglednosti glede ravni plačil v organizacijah lahko pristranskost in diskriminacija pri plačilu zaradi spola ostajata še naprej nezaznani oziroma v primeru suma težko dokazljivi. Zato so potrebni zavezujoči ukrepi, da se izboljša preglednost plačil, da se organizacije spodbudijo, naj pregledajo svoje plačilne strukture, da bi zagotovile enako plačilo za ženske in moške, ki opravljajo enako delo ali delo enake vrednosti, in da se žrtvam diskriminacije omogoči, da uveljavijo svojo pravico do enakega plačila. Take zavezujoče ukrepe je treba dopolniti z določbami, ki pojasnjujejo obstoječe pravne koncepte, kot sta koncepta plačilo in delo enake vrednosti, ter ukrepi, ki izboljšujejo tako mehanizme za izvrševanje kot dostop do sodnega varstva.

(17)

Uporabo načela enakega plačila bi bilo treba okrepiti z odpravo neposredne in posredne diskriminacije pri plačilu. To delodajalcem ne preprečuje, da bi delavce, ki opravljajo enako delo ali delo enake vrednosti, plačevali različno, če imajo za to objektivna, spolno nevtralna in nepristranska merila, kot sta uspešnost in usposobljenost.

(18)

To direktivo bi bilo treba uporabljati za vse delavce, vključno z delavci s krajšim delovnim časom, delavci, zaposlenimi za določen čas, in osebami, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali so v delovnem razmerju z agencijo za zagotavljanje začasnega dela, pa tudi delavce na vodstvenih položajih, ki imajo pogodbo o zaposlitvi ali so v delovnem razmerju, kakor je opredeljeno s pravom, kolektivnimi pogodbami in/ali prakso, ki velja v posamezni državi članici, ob upoštevanju sodne prakse Sodišča (5). Tudi delavci v gospodinjstvu, delavci na zahtevo, priložnostni delavci, delavci na podlagi vrednotnice, platformni delavci, delavci z zaščiteno zaposlitvijo, pripravniki in vajenci, če izpolnjujejo zadevna merila, spadajo na področje uporabe te direktive. Določitev obstoja delovnega razmerja bi morala temeljiti na dejstvih, ki se nanašajo na dejansko opravljanje dela, in ne na tem, kako pogodbene stranke opisujejo razmerje.

(19)

Pomemben element za odpravo diskriminacije pri plačilu je preglednost plačil pred zaposlitvijo. Ta direktiva bi se zato morala uporabljati tudi za iskalce zaposlitve.

(20)

Da bi se odstranile ovire, s katerimi se žrtve diskriminacije pri plačilu zaradi spola srečujejo pri uveljavljanju pravice do enakega plačila, in da bi delodajalci imeli smernice za zagotavljanje spoštovanja te pravice, bi bilo treba osnovne koncepte v zvezi z enakim plačilom za enako delo ali delo enake vrednosti, kot sta plačilo in delo enake vrednosti, pojasniti v skladu s sodno prakso Sodišča. Tako naj bi olajšali uporabo teh konceptov, zlasti za mikro, mala in srednja podjetja.

(21)

Načelo enakega plačila bi bilo treba spoštovati pri plačah ali vseh drugih prejemkih v denarju ali v naravi, ki jih delavci prejmejo, neposredno ali posredno, iz naslova zaposlitve od svojega delodajalca. V skladu s sodno prakso Sodišča (6) bi moral koncept plačilo zajemati ne le plačo, temveč tudi dopolnilne ali spremenljive dele plačila. Kar zadeva dopolnilne ali spremenljive dele, bi bilo treba poleg običajne osnovne ali minimalne plače upoštevati vse ugodnosti, ki jih delavec prejme neposredno ali posredno v denarju ali v naravi. Taki dopolnilni ali spremenljivi deli lahko med drugim vključujejo dodatke, nadomestila za nadurno delo, ugodnosti za prevoz, dodatke za stanovanje in prehrano, povračila za udeležbo na usposabljanju, plačila v primeru odpustitve, zakonsko urejena nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni, zakonsko določena nadomestila in poklicne pokojnine. Koncept plačilo bi moral vključevati vse po zakonu, kolektivnih pogodbah in/ali praksi v posamezni državi članici obvezne elemente plačila.

(22)

Za zagotovitev enotne predstavitve informacij, zahtevanih s to direktivo, bi morale biti ravni plačil izražene kot bruto letno plačilo in ustrezna bruto urna postavka. Moralo bi biti možno izračun ravni plačil opreti na dejansko plačilo, opredeljeno za delavca, ne glede na to, ali je določeno letno, mesečno, na uro ali kako drugače.

(23)

Od držav članic ne bi smeli zahtevati, da za namene te direktive vzpostavijo nove organe. Omogočiti bi jim bilo treba, da v skladu z nacionalnim pravom in/ali prakso naloge, ki izhajajo iz te direktive, prenesejo na vzpostavljene organe, tudi socialne partnerje, pod pogojem, da države članice izpolnjujejo obveznosti iz te direktive.

(24)

Da bi delavce zaščitili in odpravili njihov strah pred viktimizacijo pri uporabi načela enakega plačila, bi jim moralo biti omogočeno, da jih zastopa predstavnik. To so lahko sindikati ali drugi predstavniki delavcev. Če predstavnikov delavcev ni, bi moralo biti delavcem omogočeno, da jih zastopa predstavnik po lastni izbiri. Države članice bi morale imeti možnost, da upoštevajo svoje nacionalne okoliščine in različne vloge v zvezi z zastopanjem delavcev.

(25)

V členu 10 PDEU je določeno, da si mora Unija pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti prizadevati za boj proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. V členu 4 Direktive 2006/54/ES je določeno, da ne sme biti nobene neposredne ali posredne diskriminacije zaradi spola, glede plačila. Diskriminacija pri plačilu zaradi spola, pri kateri je ključen element spol žrtve, se lahko v praksi kaže v številnih različnih oblikah. Vključuje lahko presek različnih vrst diskriminacije ali neenakosti, kadar delavec pripada eni ali več skupinam, ki so zaščitene pred diskriminacijo na eni strani zaradi spola, na drugi pa zaradi rase ali etničnega porekla, vere ali prepričanja, invalidnosti ter starosti ali spolne usmerjenosti, pred katerimi ščitita Direktiva Sveta 2000/43/ES (7) ali 2000/78/ES (8). Invalidke, ženske različnega rasnega in etničnega porekla, vključno z Romkinjami, ter mlade ali starejše ženske so med skupinami, ki se lahko soočajo s presečno diskriminacijo. V tej direktivi bi bilo torej treba pojasniti, da bi moralo biti možno v kontekstu diskriminacije pri plačilu zaradi spola upoštevati tako kombinacijo, s čimer bi se odpravili vsi dvomi glede tega v sklopu obstoječega pravnega okvira, nacionalnim sodiščem, organom za enakost in drugim pristojnim organom pa omogočilo, da ustrezno upoštevajo vse okoliščine prikrajšanosti, ki izhajajo iz presečne diskriminacije, zlasti za vsebinske in postopkovne namene, tudi za priznavanje obstoja diskriminacije, odločanje o ustrezni primerljivi situaciji, ocenjevanje sorazmernosti ter po potrebi določanje ravni odškodnine ali naloženih kazni.

Za razumevanje in odpravo plačilne vrzeli med spoloma je pomemben presečni pristop. To pojasnilo ne bi smelo spremeniti obsega obveznosti delodajalcev v zvezi z ukrepi za preglednost plačil na podlagi te direktive. Zlasti se od delodajalcev ne bi smelo zahtevati, da zbirajo podatke, ki se nanašajo na razloge za zaščito, ki niso povezani s spolom.

(26)

Da bi se spoštovala pravica do enakega plačila, morajo delodajalci imeti plačilne strukture, s katerimi zagotavljajo, da pri plačilih, ki jih za opravljanje enakega dela ali dela enake vrednosti prejemajo delavci, ni razlik zaradi spola, razen če niso upravičene z objektivnimi in spolno nevtralnimi dejavniki. Take plačilne strukture bi morale omogočiti primerjavo vrednosti različnih delovnih mest znotraj iste organizacijske strukture. Take plačilne strukture bi moralo biti možno opreti na obstoječe smernice Unije v zvezi s spolno nevtralnimi sistemi vrednotenja in razvrstitve delovnih mest ali na kazalnike ali spolno nevtralne modele. V skladu s sodno prakso Sodišča bi bilo treba vrednost dela oceniti in primerjati na podlagi objektivnih meril, vključno z zahtevami glede izobraževanja, poklicnih kvalifikacij in usposabljanja, znanjem in spretnostmi, trudom, odgovornostmi in delovnimi pogoji, ne glede na razlike v vzorcih dela. Za lažjo uporabo koncepta delo enake vrednosti, zlasti za mikro, mala in srednja podjetja, bi morala uporabljena objektivna merila vključevati štiri dejavnike: znanja in spretnosti, trud, odgovornost in delovne pogoje. Ti dejavniki so bili v obstoječih smernicah Unije opredeljeni kot bistveni in zadostni za oceno nalog, ki se izvajajo v organizaciji, ne glede na gospodarski sektor, ki mu organizacija pripada.

Ker vsi štirje dejavniki niso enako pomembni za posamezen položaj, bi moral delodajalec pretehtati vsakega od njih glede na relevantnost navedenih meril za zadevno delovno mesto. Prav tako bi moralo biti možno upoštevati dodatna merila, kadar so relevantna in utemeljena. Komisija bi morala imeti možnost, da, kadar je ustrezno, v posvetovanju z Evropskim inštitutom za enakost spolov (EIGE) posodobi obstoječe smernice Unije.

(27)

Nacionalni sistemi določanja plač se razlikujejo in lahko temeljijo na kolektivnih pogodbah in/ali elementih, ki jih določi delodajalec. Ta direktiva ne vpliva na različne nacionalne sisteme določanja plač.

(28)

Opredelitev upoštevnega primerljivega položaja je pomemben parameter pri ugotavljanju, ali se delo lahko šteje za enakovredno. Delavcem omogoča, da dokažejo, da so bili obravnavani manj ugodno kot oseba drugega spola, ki v primerljivem položaju opravlja enako delo ali delo enake vrednosti. Na podlagi razvoja, ki je posledica opredelitve neposredne in posredne diskriminacije v Direktivi 2006/54/ES, bi bilo treba, kadar ni resničnega primerljivega položaja, dovoliti uporabo hipotetičnega primerljivega položaja, ki bi delavcem omogočil, da dokažejo, da niso bili obravnavani na enak način, kot bi bil obravnavan hipotetičen delavec drugega spola v primerljivem položaju. S tem bi bila za potencialne žrtve diskriminacije pri plačilu zaradi spola odpravljena pomembna ovira, zlasti na trgih dela z izrazito spolno segregacijo, na katerih je zaradi zahteve, da se najde primer osebe nasprotnega spola v primerljivem položaju, skoraj nemogoče vložiti zahtevek za enako plačilo.

Poleg tega se delavcem ne bi smelo preprečiti, da uporabijo druga dejstva, na podlagi katerih se lahko predpostavi domnevna diskriminacija, na primer statistične podatke ali druge razpoložljive informacije. To bi omogočilo, da bi se v sektorjih in poklicih, v katerih je prisotna spolna segregacija, zlasti tistih, kjer prevladujejo ženske, kot je sektor oskrbe, učinkoviteje obravnavale neenakosti v plačilih zaradi spola.

(29)

Sodišče je pojasnilo, da za ugotavljanje, ali so delavci v primerljivem položaju, primerjava ni nujno omejena na položaje, ko moški in ženske delajo za istega delodajalca (9). Delavci so lahko v primerljivem položaju tudi, če ne delajo za istega delodajalca, in sicer kadar koli se pogoji glede plačila lahko pripišejo skupnemu viru, ki določa te pogoje, in kadar so ti pogoji enakovredni in primerljivi. To se lahko zgodi, kadar zadevne pogoje glede plačila urejajo zakonske določbe ali pogodbe v zvezi s plačili, uporabljene za več delodajalcev, ali kadar so taki pogoji določeni centralno za več kot eno organizacijo ali podjetje v holdinški družbi ali konglomeratu. Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da primerjava ni omejena na delavce, ki so zaposleni istočasno kot tožeča stranka (10). Poleg tega bi bilo treba pri dejanskem ocenjevanju priznati, da je razliko v plačilu mogoče pojasniti z dejavniki, ki niso povezani s spolom.

(30)

Države članice bi morale zagotoviti, da so na voljo usposabljanje ter posebna orodja in metodologije, ki bodo delodajalce podpirali in usmerjali pri ocenjevanju tega, kaj je delo enake vrednosti. To bi moralo olajšati uporabo tega koncepta, zlasti za mikro, mala in srednja podjetja. Državam članicam bi morali omogočati, da ob upoštevanju nacionalnega prava, kolektivnih pogodb in/ali prakse razvoj posebnih orodij in metodologij zaupajo socialnim partnerjem ali da jih razvijejo v sodelovanju ali po posvetovanju s socialnimi partnerji.

(31)

Če se sistemi vrednotenja in razvrstitve delovnih mest ne uporabljajo na spolno nevtralen način, zlasti kadar odražajo tradicionalne spolne stereotipe, lahko vodijo v diskriminacijo pri plačilu zaradi spola. V takih primerih prispevajo k plačilni vrzeli in jo utrjujejo, saj delovna mesta, na katerih prevladujejo moški, vrednotijo drugače kot tista, na katerih prevladujejo ženske, čeprav se na teh delovnih mestih opravlja delo enake vrednosti. Nasprotno pa se z uporabo spolno nevtralnih sistemov vrednotenja in razvrstitve delovnih mest, ki so ključnega pomena za zagotovitev, da se izključi neposredna in posredna diskriminacija zaradi spola, učinkovito vzpostavlja pregleden sistem plačil. Taki sistemi zaznavajo posredno diskriminacijo pri plačilu, ki je povezana s podcenjevanjem delovnih mest, na katerih so običajno zaposlene ženske. To dosegajo z merjenjem in primerjavo delovnih mest, katerih vsebina je drugačna, čeprav enake vrednosti, ter tako podpirajo načelo enakega plačila.

(32)

Pomanjkanje informacij o predvidenem razponu plačila za delovno mesto povzroča asimetričnost informacij, ki omejuje pogajalsko moč iskalcev zaposlitve. Zagotavljanje preglednosti bi moralo potencialnim delavcem omogočiti, da sprejmejo informirano odločitev glede pričakovane plače, pri čemer naj to nikakor ne bi omejevalo pogajalske moči delodajalca ali delavca pri dogovarjanju o plači zunaj navedenega razpona. S preglednostjo bi se zagotovila tudi izrecna, spolno nepristranska osnova za določanje plačil ter preprečila podcenjenost plačil v primerjavi z znanji in spretnostmi ter izkušnjami. S preglednostjo bi se obravnavala tudi presečna diskriminacija, kadar bi nepregledno določanje plačil omogočalo diskriminatorne prakse iz različnih razlogov. Iskalci zaposlitve bi morali informacije o začetnem plačilu ali njegovem razponu prejeti na način, ki zagotavlja informirano in pregledno pogajanje o plačilu, na primer prek objave prostega delovnega mesta, pred razgovorom za zaposlitev ali kako drugače pred sklenitvijo kakršne koli pogodbe o zaposlitvi. Informacije bi moral zagotoviti delodajalec ali pa bi morale biti zagotovljene na drug način, na primer s strani socialnih partnerjev.

(33)

Da bi se preprečilo utrjevanje plačilne vrzeli med spoloma, ki so ji čez čas podvrženi posamezni delavci, bi morali delodajalci zagotoviti, da so objave prostih delovnih mest in nazivi delovnih mest spolno nevtralni ter da se postopki zaposlovanja vodijo nediskriminatorno, zato da se ne posega v pravico do enakega plačila. Delodajalcem ne bi smeli dovoliti, da zastavljajo vprašanja o plačilu, ki ga trenutno prejema iskalec zaposlitve, ali plačilih, ki jih je prejemal v prejšnjih delovnih razmerjih, ali da si proaktivno prizadevajo pridobiti informacije v zvezi s tem.

(34)

Ukrepi za preglednost plačil bi morali zaščititi pravico delavcev do enakega plačila, kolikor je to možno, hkrati pa čim bolj omejiti stroške in upravno breme za delodajalce, pri čemer bi bilo treba posebno pozornost nameniti mikro, malim in srednjim podjetjem. Kadar je ustrezno, bi morali biti ukrepi prilagojeni velikosti delodajalcev glede na število zaposlenih. Število pri delodajalcih zaposlenih delavcev, ki se uporabi kot merilo za to, ali mora delodajalec poročati o plačilih, kot je navedeno v tej direktivi, se določi ob upoštevanju Priporočila Komisije 2003/361/ES o mikro, malih in srednjih podjetjih (11).

(35)

Delodajalec bi moral delavcem omogočiti dostop do meril, ki se uporabljajo za določanje ravni plačil in plačnega napredovanja. Plačno napredovanje se nanaša na proces, pri katerem delavec preide na višjo raven plačil. Merila, povezana s plačnim napredovanjem, lahko med drugim vključujejo individualno uspešnost, razvoj znanj in spretnosti ter delovno dobo. Države članice bi morale pri izvajanju te obveznosti posebno pozornost nameniti preprečevanju pretiranega upravnega bremena za mikro in mala podjetja. Poleg tega bi morale biti države članice sposobne kot blažilni ukrep zagotoviti vnaprej pripravljene predloge, da bi mikro in malim podjetjem pomagale pri izpolnjevanju te obveznosti. Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da delodajalce – če gre za mikro ali mala podjetja – izvzamejo iz obveznosti v zvezi s plačnim napredovanjem, na primer tako, da jim dovolijo, da merila za plačno napredovanje dajo na voljo na zahtevo delavcev.

(36)

Vsi delavci bi morali imeti pravico, da na zahtevo pridobijo informacije o svoji ravni plačila in o povprečnih ravneh plačil, razčlenjenih po spolu, za kategorije delavcev, ki opravljajo enako delo ali delo enake vrednosti kot oni. Prav tako bi morali imeti možnost, da informacije prejmejo prek predstavnikov delavcev ali prek organa za enakost. Delodajalci bi morali delavce vsako leto obvestiti o tej pravici in o tem, kako postopati za njeno uveljavljanje. Delodajalci se lahko na lastno pobudo tudi odločijo, da bodo take informacije zagotovili, ne da bi delavci to morali zahtevati.

(37)

Ta direktiva bi morala zagotoviti, da imajo invalidi ustrezen dostop do informacij, ki se na njeni podlagi zagotovijo iskalcem zaposlitve in delavcem. Navedenim osebam bi bilo treba, upoštevaje njihovo specifično invalidnost, te informacije zagotoviti v takem formatu ter taki ustrezni obliki pomoči in podpore, da bodo imele dostop do teh informacij in da jih bodo tudi razumele. To bi lahko vključevalo zagotavljanje informacij na njim razumljiv in zaznaven način, v pisavi ustrezne velikosti, z zadostnim kontrastom ali v kakem drugem formatu, ki ustreza njihovi invalidnosti. Po potrebi se uporablja Direktiva (EU) 2016/2102 Evropskega parlamenta in Sveta (12).

(38)

Delodajalci z najmanj 100 delavci bi morali redno poročati o plačilu, kot je določeno v tej direktivi. Telesa za spremljanje v posameznih državah članicah bi morala te informacije objavljati na primeren in pregleden način. Delodajalci lahko zadevna poročila objavijo na svojih spletiščih ali javnosti kako drugače omogočijo vpogled vanje, na primer tako, da informacije iz svojega poslovnega poročila po potrebi vključijo v poslovno poročilo, pripravljeno na podlagi Direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (13). Delodajalci, za katere veljajo zahteve iz navedene direktive, se lahko odločijo, da bodo v poslovnem poročilu ob drugih zadevah, povezanih z delavci, poročali tudi o plačilu. Da bi države članice zagotovile čim večjo preglednost v zvezi s plačili delavcev, lahko povečajo pogostost poročanja ali določijo, da morajo o plačilih poročati tudi delodajalci z manj kot 100 delavci.

(39)

Poročanje o plačilih bi moralo delodajalcem omogočiti, da ocenijo in spremljajo svoje plačilne strukture in politike, kar bi jim omogočilo proaktivno upoštevanje načela enakega plačila. Poročanje in skupne ocene plačil prispevajo k večji ozaveščenosti o spolni pristranskosti v plačilnih strukturah in o diskriminaciji pri plačilu ter prispevajo k učinkoviti in sistematični obravnavi take pristranskosti in diskriminacije, kar koristi vsem delavcem, zaposlenim pri istem delodajalcu. Hkrati bi morala biti razčlenitev podatkov po spolu pristojnim javnim organom, predstavnikom delavcev in drugim deležnikom v pomoč pri spremljanju plačilne vrzeli med spoloma po sektorjih (horizontalna segregacija) in položajih (vertikalna segregacija). Delodajalci bi morda želeli objavljenim podatkom dodati razlago o morebitnih razlikah ali vrzelih v plačilih med spoloma. Kadar razlike v povprečnih plačilih za enako delo ali delo enake vrednosti med ženskami in moškimi niso upravičene z objektivnimi in spolno nevtralnimi merili, bi moral delodajalec sprejeti ukrepe za odpravo neenakosti.

(40)

Da bi se zmanjšalo breme za delodajalce, bi lahko države članice potrebne podatke zbirale in medsebojno povezovale prek nacionalnih uprav na način, ki bi omogočal izračun plačilne vrzeli med moškimi in ženskami, zaposlenimi pri posameznem delodajalcu. Za tako zbiranje podatkov bi lahko bilo potrebno medsebojno povezovanje podatkov iz več javnih uprav, kot so davčni inšpektorati in uradi za socialno varnost, možno pa bi bilo, če bi bili na voljo upravni podatki, ki bi podatke o delodajalcih na ravni podjetja ali organizacije povezovale s podatki o delavcih na individualni ravni, vključno z denarnimi in stvarnimi prejemki. Države članice bi lahko te informacije zbirale ne le za delodajalce, za katere velja obveznost poročanja na podlagi te direktive, temveč tudi za delodajalce, za katere ta obveznost ne velja in ki poročajo prostovoljno. Objava zahtevanih informacij s strani držav članic bi morala nadomestiti obveznost poročanja o plačilih za delodajalce, ki jih zajemajo upravni podatki, pod pogojem, da bi bil dosežen pričakovani rezultat obveznosti poročanja.

(41)

Da bi bile informacije o plačilni vrzeli med spoloma na organizacijski ravni splošno dostopne, bi morale države članice zadolžiti telo za spremljanje, imenovano na podlagi te direktive, da zbere podatke o plačilni vrzeli, ki jih prejme od delodajalcev, ne da bi bili slednji dodatno obremenjeni. Telo za spremljanje bi moralo te podatke objaviti, tudi na zlahka dostopnem spletišču, pri tem pa omogočiti primerjavo podatkov o posameznih delodajalcih, sektorjih in regijah zadevnih držav članic.

(42)

Države članice lahko delodajalce, ki kljub temu, da zanje ne veljajo obveznosti poročanja iz te direktive, prostovoljno poročajo o svojem plačilu, nagradijo, na primer tako, da jih izpostavijo kot pregledne plačnike, da bi tako spodbujale dobre prakse v zvezi s pravicami in obveznostmi iz te direktive.

(43)

Skupna ocena plačil bi morala v organizacijah z najmanj 100 delavci, pri katerih se ugotovijo neenakosti v plačilu, sprožiti pregled in revizijo plačilnih struktur. Skupno oceno plačil bi bilo treba izvesti, če se delodajalci in zadevni predstavniki delavcev ne strinjajo, da je mogoče razliko v povprečni ravni plačila med ženskami in moškimi, ki je v dani kategoriji delavcev vsaj 5-odstotna, utemeljiti z objektivnimi in spolno nevtralnimi merili, če take utemeljitve delodajalec ne zagotovi ali če delodajalec v šestih mesecih od datuma oddaje poročila o plačilih ne odpravi take razlike v ravni plačil. Skupno oceno plačil bi morali delodajalci opraviti v sodelovanju s predstavniki delavcev. Če delavci nimajo predstavnikov delavcev, bi jih morali imenovati zaradi izdelave skupne ocene plačil. Kot rezultat skupne ocene plačil bi se morali v razumnem roku sprejeti popravni ukrepi, s katerimi bi se odpravila diskriminacija pri plačilu zaradi spola.

(44)

Kakršno koli obdelovanje ali objava informacij iz te direktive bi morala biti skladna z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (14). Dodati bi bilo treba posebne zaščitne ukrepe, da bi se preprečilo neposredno ali posredno razkritje informacij o delavcu, ki ga je mogoče prepoznati. Delavcem ne bi smelo biti onemogočeno, da bi prostovoljno razkrili svoje plačilo zaradi uveljavljanja načela enakega plačila.

(45)

Pomembno je, da socialni partnerji v kolektivnih pogajanjih obravnavajo vprašanje enakega plačila in mu namenijo posebno pozornost. Spoštovati bi bilo treba raznolikost socialnega dialoga v državah članicah in sistemov kolektivnih pogajanj po Uniji ter avtonomijo in pogodbeno svobodo socialnih partnerjev ter njihovo vlogo kot predstavnikov delavcev in delodajalcev. Zato bi morale države članice v skladu s svojimi nacionalnimi sistemi in praksami sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bi spodbujale socialne partnerje, da namenijo ustrezno pozornost vprašanjem enakega plačila, kar lahko vključuje razprave na ustrezni ravni kolektivnih pogajanj, ukrepe za spodbujanje uveljavljanja pravice do kolektivnih pogajanj glede zadevnih vprašanj in odpravo neupravičenih omejitev pri uveljavljanju te pravice ter razvoj spolno nevtralnih sistemov vrednotenja in razvrstitve delovnih mest.

(46)

Vsem delavcem bi morali biti na voljo ustrezni postopki, ki bi jim omogočali uveljavljanje njihove pravice do sodnega varstva. Nacionalna zakonodaja, ki določa, da je poravnava ali posredovanje organa za enakost obvezna oziroma povezana s spodbudami ali kaznimi, strankam ne bi smela onemogočiti uveljavljanja pravice do dostopa do sodišč.

(47)

Vključevanje organov za enakost poleg drugih deležnikov je bistveno za učinkovito uporabo načela enakega plačila. Nacionalni organi za enakost bi zato morali imeti ustrezne pristojnosti in pooblastila, ki bi povsem zajemala diskriminacijo pri plačilu zaradi spola, vključno s pravicami in obveznostmi v zvezi s preglednostjo plačil ali drugimi pravicami in obveznostmi iz te direktive. Za premagovanje postopkovnih in stroškovnih ovir, s katerimi se srečujejo delavci, ki želijo uveljaviti svojo pravico do enakega plačila, bi morali imeti organi za enakost ter združenja, organizacije in predstavniki delavcev ali drugi pravni subjekti, ki imajo interes za zagotavljanje enakosti moških in žensk, možnost, da zastopajo posameznike. Morali bi imeti možnost, da pomagajo delavcem tako da delujejo v njihovem imenu ali jih podpirajo, kar bi delavcem, ki so žrtve diskriminacije, omogočilo, da uspešno vložijo zahtevek glede domnevne kršitve njihovih pravic ali načela enakega plačila.

(48)

Vlaganje zahtevkov v imenu več delavcev ali v njihovo podporo je eden od načinov za olajšanje postopkov, ki zaradi postopkovnih in finančnih ovir ali strahu pred viktimizacijo sicer ne bi bili sproženi. Olajšalo bi jih tudi v primerih, ko so delavci žrtve več vrst diskriminacije, med katerimi je težko razlikovati. Kolektivne tožbe lahko privedejo do razkritja sistemske diskriminacije in pritegnitve pozornosti celotne družbe na vprašanja pravice do enakega plačila in enakosti spolov. Možnost kolektivnih pravnih sredstev bi lahko delodajalce spodbudila, da bi proaktivno izpolnjevali ukrepe za preglednost plačil, saj bi ustvarila medsebojni pritisk med delodajalci, okrepila njihovo ozaveščenost in pripravljenost za preventivno ukrepanje ter obravnavala sistemsko naravo diskriminacije pri plačilu. Države članice se lahko odločijo, da za predstavnike delavcev, ki sodelujejo v sodnih postopkih glede zahtevkov za enako plačilo, določijo merila glede kvalifikacij, da bi zagotovile ustrezno usposobljenost teh predstavnikov.

(49)

Države članice bi morale organom za enakost dodeliti zadostna sredstva za učinkovito in ustrezno opravljanje njihovih nalog v zvezi z diskriminacijo pri plačilih zaradi spola. Kadar se naloge dodelijo več kot enemu organu, bi morale države članice poskrbeti za njihovo ustrezno usklajenost. V sklopu tega naj bi se na primer sredstva, ki se pridobijo z globami, dodelila organom za enakost, da bi lahko ti učinkovito izvajali svoje naloge v zvezi z izvrševanjem pravice do enakega plačila, med drugim za vlaganje zahtevkov v zvezi z diskriminacijo pri plačilu ali pomoč in podporo žrtvam pri vlaganju takih zahtevkov.

(50)

Odškodnina bi morala v celoti kriti izgubo in škodo, ki jo je oseba utrpela zaradi diskriminacije pri plačilu, do katere je prišlo na podlagi spola v skladu s sodno prakso Sodišča (15). Vključevati bi morala polno povračilo zapadlih plačil in z njimi povezanih dodatkov ali plačil v naravi, pa tudi odškodnino za zamujene priložnosti, kot je dostop do določenih ugodnosti glede na raven plačila, in za nepremoženjsko škodo, kot je trpljenje zaradi podcenjevanja opravljenega dela. Pri določanju odškodnine se lahko po potrebi upošteva škoda zaradi diskriminacije pri plačilu na podlagi spola, ki se prekriva z drugimi zaščitenimi diskriminacijskimi podlagami. Države članice ne bi smele vnaprej določiti zgornje meje za takšno odškodnino.

(51)

Poleg odškodnine bi morala biti na voljo še druga pravna sredstva. Pristojni organi ali nacionalna sodišča bi na primer morali imeti možnost, da od delodajalca zahtevajo, da sprejme strukturne ali organizacijske ukrepe za izpolnitev obveznosti v zvezi z enakim plačilom. Taki ukrepi lahko na primer vključujejo obvezen pregled mehanizma določanja plačil na podlagi spolno nevtralnega vrednotenja in razvrstitve; pripravo akcijskega načrta za odpravo odkritih razlik in zmanjšanje vseh neupravičenih razlik v plačilu; zagotavljanje informacij in ozaveščanje delavcev o njihovi pravici do enakega plačila; in uvedbo obveznega usposabljanja o enakem plačilu ter spolno nevtralnem vrednotenju in razvrstitvi delovnih mest za osebje, ki skrbi za človeške vire.

(52)

V skladu s sodno prakso Sodišča (16) so z Direktivo 2006/54/ES vzpostavljene določbe, ki zagotavljajo, da se v primeru diskriminacije prima facie dokazno breme prenese na toženo stranko. Kljub temu je za žrtve in sodišča včasih težko izoblikovati že to domnevo. V zadevi C-109/88 je Sodišče presodilo, da bi bilo treba v primeru, ko je plačilni sistem povsem nepregleden, dokazno breme prenesti na toženo stranko, ne glede na dejstvo, da delavec dokazuje primer diskriminacije prima facie. Skladno s tem bi bilo treba dokazno breme prenesti na toženo stranko, kadar delodajalec ne izpolnjuje obveznosti glede preglednosti plačil, določene v tej direktivi, s tem ko jim na primer ne predloži informacij, ki so jih zahtevali, ali ne poroča o plačilni vrzeli med spoloma, kadar je to relevantno, razen če delodajalec dokaže, da je bila taka kršitev očitno nenamerna in manjša.

(53)

V skladu s sodno prakso Sodišča bi morala biti nacionalna pravila o zastaralnih rokih za vlaganje zahtevkov glede domnevne kršitve pravic, določenih v tej direktivi, oblikovana tako, da uveljavljanje teh pravic zaradi njih ne bi bilo praktično nemogoče ali pretirano težavno. Zastaralni roki so posebna ovira za žrtve diskriminacije pri plačilu zaradi spola. V ta namen bi bilo treba določiti skupne minimalne standarde. Ta pravila bi morala določiti, kdaj začne teči zastaralni rok, njegov tek in okoliščine, v katerih se zastaralni rok zadrži ali prekine, ter določiti, da je zastaralni rok za vložitev zahtevkov najmanj tri leta. Zastaralni roki ne bi smeli začeti teči, dokler tožeča stranka ni seznanjena s kršitvijo ali se od nje lahko razumno pričakuje, da je seznanjena s kršitvijo. Države članice bi morale imeti možnost, da odločijo, da zastaralni rok ne začne teči, dokler traja kršitev ali pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja.

(54)

Stroški pravdnega postopka žrtve diskriminacije resno odvračajo od vlaganja zahtevkov glede domnevne kršitve njihove pravice do enakega plačila, posledica pa je nezadostno varstvo delavcev in nezadostno izvrševanje pravice do enakega plačila. Da bi preprečili to resno postopkovno oviranje dostopa do sodnega varstva, bi morale države članice zagotoviti, da lahko nacionalna sodišča ocenijo, ali je imela neuspešna tožeča stranka utemeljene razloge za vložitev zahtevka na sodišču in da se v takem primeru od tožeče stranke ne bi zahtevalo plačila stroškov postopka. To bi moralo veljati zlasti v primeru, ko uspešna tožena stranka ni izpolnila obveznosti glede preglednosti plačil iz te direktive.

(55)

Države članice bi morale zagotoviti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za kršitve nacionalnih določb, sprejetih v skladu s to direktivo, ali nacionalnih določb, ki so že v veljavi na dan začetka veljavnosti te direktive in ki so povezane s pravico do enakega plačila. Takšne kazni bi morale vključevati globe, ki bi lahko temeljile na delodajalčevem bruto letnem prometu ali na njegovi plačni masi. Upoštevati bi bilo treba tudi druge oteževalne ali olajševalne okoliščine, ki bi se lahko uporabljale za okoliščine primera, kadar bi se na primer diskriminacija pri plačilu na podlagi spola prepletala z drugimi zaščitenimi diskriminacijskimi podlagami. Države članice določijo, pri katerih kršitvah pravic in obveznosti v zvezi z enakim plačilom za enako delo ali delo enake vrednosti bi bile globe najustreznejša kazen.

(56)

Države članice bi morale določiti posebne kazni, ki se naložijo v primeru ponavljajočih se kršitev pravic ali obveznosti, povezanih z enakim plačilom za moške in ženske za enako delo ali delo enake vrednosti, te kazni pa bi morale odražati težo kršitve in nadalje odvračati od takih kršitev. Take kazni bi lahko bile na primer različne vrste finančnih odvračilnih dejavnikov, kot so preklic javnih sredstev ali časovno omejena izključitev iz vsakršne nadaljnje dodelitve finančnih spodbud ali iz vseh postopkov za oddajo javnega naročila.

(57)

Obveznosti delodajalcev, ki izhajajo iz te direktive, so del obveznosti, ki se uporabljajo na področjih okoljskega, socialnega in delovnega prava, glede katerih morajo države članice zagotoviti skladnost z Direktivo 2014/23/EU (17), 2014/24/EU (18) in 2014/25/EU (19) Evropskega parlamenta in Sveta glede sodelovanja v postopkih za oddajo javnega naročila. Države članice bi morale za izpolnjevanje navedenih obveznosti, kar zadeva pravico do enakega plačila, zlasti zagotoviti, da gospodarski subjekti pri izvajanju javnega naročila ali koncesije uporabljajo mehanizme določanja plačil, ki v nobeni kategoriji delavcev, ki opravljajo enako delo ali delo enake vrednosti, ne povzročajo plačilnih vrzeli med spoloma, ki jih ni mogoče upravičiti s spolno nevtralnimi merili. Poleg tega bi morale države članice preučiti možnost, da zahtevajo od javnih naročnikov, naj po potrebi uvedejo kazni in pogoje za odpoved pogodbe, da se zagotovi upoštevanje načela enakega plačila pri izvajanju javnih naročil in koncesij. Javni naročniki bi pri odločanju o uporabi razlogov za izključitev ali odločitvi, da naročila ne oddajo ponudniku, ki predloži ekonomsko najugodnejšo ponudbo, morali imeti možnost, da upoštevajo tudi, da ponudnik ali kateri od njegovih podizvajalcev ne spoštuje načela enakega plačila.

(58)

Za učinkovito uveljavljanje pravice do enakega plačila je potrebno ustrezno upravno in sodno varstvo pred kakršnim koli neugodnim obravnavanjem v odziv na poskus delavcev, da uveljavijo pravice v zvezi s to pravico, na pritožbo delodajalcu ali na kateri koli upravni ali sodni postopek, namenjen uveljavljanju skladnosti s to pravico. V skladu s sodno prakso Sodišča (20) bi bilo treba kategorijo delavcev, ki so upravičeni do varstva, razumeti široko, tako da bi vključevala vse delavce, proti katerim bi lahko bili usmerjeni povračilni ukrepi, ki bi jih delodajalec sprejel v odziv na pritožbo, vloženo zaradi diskriminacije zaradi spola. Varstvo ni omejeno samo na tiste delavce, ki so vložili pritožbe, ali na njihove predstavnike niti na tiste, ki izpolnjujejo nekatere formalne zahteve, ki pogojujejo priznanje določenega statusa, kot je status priče.

(59)

Da bi se izboljšalo uveljavljanje načela enakega plačila, bi ta direktiva morala okrepiti obstoječa orodja in postopke izvrševanja v zvezi s pravicami in obveznostmi iz te direktive ter določbami o enakem plačilu iz Direktive 2006/54/ES.

(60)

Ta direktiva določa minimalne zahteve in spoštuje pravico držav članic, da uvedejo ali ohranijo določbe, ki so ugodnejše za delavce. Pravice, pridobljene na podlagi obstoječega pravnega okvira, bi se morale uporabljati še naprej, razen če se s to direktivo uvedejo določbe, ki so ugodnejše za delavce. Izvajanje te direktive se ne sme izkoristiti za krčenje obstoječih pravic, določenih v veljavnem pravu Unije ali nacionalnem pravu na tem področju, in ni upravičen razlog za krčenje pravic delavcev v zvezi z načelom enakega plačila.

(61)

Da bi države članice zagotovile ustrezno spremljanje izvrševanja pravice do enakega plačila, bi morale vzpostaviti ali imenovati posebno telo za spremljanje. To telo, ki bi lahko bilo del obstoječega telesa s podobnimi cilji, bi moralo imeti posebne naloge v zvezi z izvajanjem ukrepov za preglednost plačil iz te direktive, ter zbirati določene podatke za spremljanje neenakosti v plačilih in učinka ukrepov za preglednost plačil. Države članice bi morale imeti možnost, da imenujejo več kot en organ, če naloge spremljanja in analize iz te direktive zagotavlja centralni organ.

(62)

Zbiranje po spolu razčlenjenih statističnih podatkov o plačah in pošiljanje natančnih in popolnih statističnih podatkov Komisiji (Eurostatu) sta bistvenega pomena za analiziranje in spremljanje plačilne vrzeli med spoloma na ravni Unije. Uredba Sveta (ES) št. 530/1999 (21) določa, da morajo države članice vsaka štiri leta zbrati strukturno statistiko plačil na mikroravni, kar zagotavlja harmonizirane podatke za izračun plačilne vrzeli med spoloma. Visokokakovostni letni statistični podatki bi lahko povečali preglednost ter izboljšali spremljanje plačilne neenakosti med spoloma ter ozaveščenost o njej. Razpoložljivost in primerljivost takih podatkov sta ključnega pomena za oceno razvoja na nacionalni ravni in na ravni Unije. Ustrezne statistične podatke, predložene Komisiji (Eurostat), bi bilo treba zbirati za statistične namene v smislu Uredbe (ES) št. 223/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (22).

(63)

Ker ciljev te direktive, in sicer doseči boljše in učinkovitejše izvrševanje načela enakega plačila prek vzpostavitve skupnih minimalnih zahtev, ki bi se morale uporabljati za vsa podjetja in organizacije v Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva, ki je omejena na določitev minimalnih standardov, ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(64)

Socialni partnerji imajo ključno vlogo pri oblikovanju načina izvajanja ukrepov za preglednost plačil v državah članicah, zlasti tistih s širokim obsegom kolektivnih pogajanj. Države članice bi zato morale imeti možnost, da socialnim partnerjem poverijo izvajanje te direktive v celoti ali dela te direktive pod pogojem, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe za stalno zagotavljanje rezultatov, ki jih zahteva ta direktiva.

(65)

Države članice bi se morale pri izvajanju te direktive izogibati uvajanju upravnih, finančnih in pravnih omejitev, ki bi lahko zavirale ustanavljanje in razvoj mikro, malih ali srednjih podjetij. Države članice bi zato morale oceniti učinek svojega ukrepa, ki prenaša direktivo, na mikro- mala in srednja podjetja, da bi zagotovile, da taka podjetja niso nesorazmerno prizadeta, pri čemer naj posebno pozornost namenijo mikropodjetjem, in sicer z namenom zmanjšanja upravnega bremena, rezultate takih ocen pa objavijo.

(66)

V skladu s členom 42 Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (23) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 27. aprila 2021 –

(1)

V skladu s členom 50(2), točka (a), Uredbe (EU) št. 1151/2012 je bil zahtevek Italije za registracijo imena „Cedro di Santa Maria del Cedro“ objavljen v Uradnem listu Evropske unije (2).

(2)

Ker v skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Komisija ni prejela nobenega ugovora, bi bilo treba ime „Cedro di Santa Maria del Cedro“ registrirati –

(1)

Uredba (EU) 2015/2283 določa, da se na trg Unije lahko dajo le odobrena nova živila, vključena na seznam Unije novih živil.

(2)

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2017/2470 (2) v skladu s členom 8 Uredbe (EU) 2015/2283 vzpostavlja seznam Unije novih živil.

(3)

Družba Medika Natura Sdn. Bhd. (v nadaljnjem besedilu: vložnik, prvotno Orchid Life Sdn Bhd) je 7. oktobra 2019 Komisiji v skladu s členom 10(1) Uredbe (EU) 2015/2283 predložila vlogo za dajanje vodnoetanolnega ekstrakta Labisia pumila kot novega živila na trg Unije. Vložnik je zahteval, da se vodnoetanolni ekstrakt Labisia pumila uporablja v prehranskih dopolnilih, kot so opredeljena v Direktivi 2002/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) in ki so namenjena odrasli populaciji, razen nosečnicam in doječim materam, na najvišji ravni uporabe 750 mg na dan.

(4)

Vložnik je 7. oktobra 2019 Komisijo zaprosil za varstvo pravno zaščitenih podatkov, in sicer za farmakokinetično študijo pri podganah (4), bakterijski test povratnih mutacij (5), in vitro test kromosomskih aberacij pri sesalcih (6), preskus mikronukleusov pri sesalcih pri miših (7), študijo oralne toksičnosti pri ponovljenem odmerku (90 dni) pri podganah (8), preskus topnosti (9), in vitro preizkus mikronukleusov (10) ter enoletni test kronične toksičnosti (11).

(5)

Komisija je 14. aprila 2020 Evropsko agencijo za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) zaprosila za oceno vodnoetanolnega ekstrakta Labisia pumila kot novega živila.

(6)

Agencija je 28. septembra 2022 v skladu s členom 11 Uredbe (EU) 2015/2283 sprejela znanstveno mnenje o varnosti vodnoetanolnega ekstrakta Labisia pumila kot novega živila v skladu z Uredbo (EU) 2015/2283 (12).

(7)

Agencija je v svojem znanstvenem mnenju ugotovila, da je vodnoetanolni ekstrakt (1 : 1) cele rastline Labisia pumila, zmešan z maltodekstrinom (2 : 1), ki se uporablja kot sredstvo za sušenje, varen za ciljno populacijo na ravneh do 350 mg na dan. Zato je v navedenem znanstvenem mnenju dovolj dokazov za ugotovitev, da vodnoetanolni ekstrakt Labisia pumila, kadar se uporablja v prehranskih dopolnilih, kot so opredeljena v Direktivi 2002/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter so namenjena odrasli populaciji, razen nosečnicam in doječim materam, na najvišji ravni uporabe 350 mg na dan izpolnjuje pogoje za dajanje na trg v skladu s členom 12(1) Uredbe (EU) 2015/2283.

(8)

Agencija je v svojem znanstvenem mnenju navedla tudi, da njena ugotovitev o varnosti novega živila temelji na preskusu topnosti in toksikoloških informacijah (študije o farmakokinetiki, genotoksičnosti, subkronični in kronični oralni toksičnosti), brez katerih ne bi mogla oceniti novega živila in sprejeti svoje ugotovitve.

(9)

Komisija je od vložnika zahtevala, naj dodatno pojasni predloženo utemeljitev glede zahteve za pravno zaščito navedenih podatkov in študij ter pojasni zahtevo za izključno pravico do sklicevanja nanje v skladu s členom 26(2), točka (b), Uredbe (EU) 2015/2283.

(10)

Vložnik je izjavil, da je imel v času predložitve vloge lastninske in izključne pravice sklicevanja na farmakokinetično študijo pri podganah, bakterijski test povratnih mutacij, in vitro test kromosomskih aberacij pri sesalcih, preizkus mikronukleusov pri sesalcih pri miših, študijo oralne toksičnosti pri ponovljenem odmerku (90 dni) pri podganah, preskus topnosti, in vitro preizkus mikronukleusov in enoletni test kronične toksičnosti ter da tretje osebe ne morejo zakonito dostopati do navedenih podatkov, jih uporabljati ali se nanje sklicevati.

(11)

Komisija je ocenila vse informacije, ki jih je predložil vložnik, in ugotovila, da je ta zadovoljivo utemeljil izpolnjevanje zahtev iz člena 26(2) Uredbe (EU) 2015/2283. Zato bi bilo treba farmakokinetično študijo pri podganah, bakterijski test povratnih mutacij, in vitro test kromosomskih aberacij pri sesalcih, preizkus mikronukleusov pri sesalcih pri miših, študijo oralne toksičnosti pri ponovljenem odmerku (90 dni) pri podganah, preskus topnosti, in vitro preizkus mikronukleusov in enoletni test kronične toksičnosti zaščititi v skladu s členom 27(1) Uredbe (EU) 2015/2283. V skladu s tem bi bilo treba v obdobju petih let od začetka veljavnosti te uredbe samo vložniku odobriti dajanje vodnoetanolnega ekstrakta Labisia pumila na trg v Uniji.

(12)

Vendar omejevanje odobritve vodnoetanolnega ekstrakta Labisia pumila in sklicevanja na podatke, ki jih vključuje vložnikova dokumentacija, na izključno uporabo vložnika poznejšim vložnikom ne preprečuje vložitve vloge za odobritev dajanja na trg istega novega živila, če njihova vloga temelji na zakonito pridobljenih informacijah, ki podpirajo tako odobritev.

(13)

Ustrezno je, da vključitev vodnoetanolnega ekstrakta Labisia pumila kot novega živila na seznam Unije novih živil vključuje informacije iz člena 9(3) Uredbe (EU) 2015/2283. V zvezi s tem je treba v skladu s pogoji uporabe prehranskih dopolnil, ki vsebujejo vodnoetanolni ekstraktLabisia pumila, kot jih je predlagal vložnik in ocenila Agencija, potrošnike z ustreznim označevanjem obvestiti, da prehranska dopolnila, ki vsebujejo vodnoetanolni ekstrakt Labisia pumila, lahko uživajo le odrasli, razen nosečnic in doječih mater.

(14)

Vodnoetanolni ekstrakt Labisia pumila bi bilo treba vključiti na seznam Unije novih živil iz Izvedbene uredbe (EU) 2017/2470. Prilogo k Izvedbeni uredbi (EU) 2017/2470 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(15)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

(1)

Uredba (EU) 2016/429 določa, da morajo pošiljke živali, zarodnega materiala in proizvodov živalskega izvora prihajati iz tretje države ali z ozemlja ali z njenega oz. njegovega območja ali iz njenega oz. njegovega kompartmenta s seznama v skladu s členom 230(1) navedene uredbe, da lahko vstopajo v Unijo.

(2)

V Delegirani uredbi Komisije (EU) 2020/692 (2) so določene zahteve za zdravstveno varstvo živali, ki jih morajo pošiljke določenih vrst in kategorij živali, zarodnega materiala in proizvodov živalskega izvora iz tretjih držav ali z ozemelj ali z njihovih območij ali, v primeru živali iz akvakulture, iz njihovih kompartmentov izpolnjevati za vstop v Unijo.

(3)

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2021/404 (3) določa sezname tretjih držav ali ozemelj ali njihovih območij ali kompartmentov, iz katerih je dovoljen vstop vrst in kategorij živali, zarodnega materiala in proizvodov živalskega izvora, ki spadajo na področje uporabe Delegirane uredbe (EU) 2020/692, v Unijo.

(4)

Natančneje, prilogi V in XIV k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/404 določata sezname tretjih držav ali ozemelj ali njihovih območij, s katerih je dovoljen vstop pošiljk perutnine, zarodnega materiala perutnine ter svežega mesa perutnine in pernate divjadi v Unijo.

(5)

Kanada je obvestila Komisijo o dveh izbruhih visokopatogene aviarne influence pri perutnini v provincah Ontario (1) in Quebec (1), ki sta bila med 17. aprilom 2023 in 19. aprilom 2023 potrjena z laboratorijsko analizo (RT-PCR).

(6)

Poleg tega je Čile obvestil Komisijo o treh izbruhih visokopatogene aviarne influence pri perutnini v regijah Valparaíso (2) in Biobío (1), ki so bili med 18. aprilom 2023 in 20. aprilom 2023 potrjeni z laboratorijsko analizo (RT-PCR).

(7)

Poleg tega je Združeno kraljestvo obvestilo Komisijo o šestih izbruhih visokopatogene aviarne influence pri perutnini v grofijah Devon (1), South Yorkshire (1) in Yorkshire (1) v Angliji ter v grofiji Powys (3) v Walesu, ki so bili med 31. marcem 2023 in 29. aprilom 2023 potrjeni z laboratorijsko analizo (RT-PCR).

(8)

Po teh nedavnih izbruhih visokopatogene aviarne influence so veterinarski organi Kanade, Čila in Združenega kraljestva okrog prizadetih obratov vzpostavili 10-kilometrska območja z omejitvami in izvedli politiko pokončanja za nadzor prisotnosti visokopatogene aviarne influence in omejitev širjenja navedene bolezni.

(9)

Kanada, Čile in Združeno kraljestvo so Komisiji predložili informacije o epidemioloških razmerah na svojem ozemlju in o ukrepih, ki so jih sprejele za preprečitev nadaljnjega širjenja visokopatogene aviarne influence. Komisija je ocenila navedene informacije. Na podlagi navedene ocene in za varovanje zdravstvenega statusa živali v Uniji ne bi smel biti več dovoljen vstop pošiljk perutnine, zarodnega materiala perutnine ter svežega mesa perutnine in pernate divjadi z območij z omejitvami, ki so jih vzpostavili veterinarski organi Kanade, Čila in Združenega kraljestva zaradi nedavnih izbruhov visokopatogene aviarne influence, v Unijo.

(10)

Kanada je predložila posodobljene informacije o epidemioloških razmerah na svojem ozemlju v zvezi z osmimi izbruhi visokopatogene aviarne influence v obratih s perutnino v provincah Britanska Kolumbija (4), Ontario (3) in Quebec (1), ki so bili potrjeni med 5. aprilom 2022 in 1. decembrom 2022.

(11)

Poleg tega je Združeno kraljestvo predložilo posodobljene informacije o epidemioloških razmerah na svojem ozemlju v zvezi z 58 izbruhi visokopatogene aviarne influence v obratih s perutnino v grofijah Cumbria (1), Herefordshire (1), Lincolnshire (6), Norfolk (42), North Yorkshire (1), Staffordshire (1) Suffolk (4), Worcestershire (1) in Yorkshire (1) v Angliji v Združenem kraljestvu, ki so bili potrjeni med 3. septembrom 2022 in 10. marcem 2023.

(12)

Kanada in Združeno kraljestvo sta prav tako predložila informacije o ukrepih, ki sta jih sprejela za preprečitev nadaljnjega širjenja visokopatogene aviarne influence. Zlasti po navedenih izbruhih navedene bolezni sta Kanada in Združeno kraljestvo izvedla politiko pokončanja za obvladovanje in omejitev širjenja navedene bolezni, ter dokončala tudi potrebne ukrepe čiščenja in razkuževanja po izvedbi politike pokončanja v okuženih obratih s perutnino na svojih ozemljih.

(13)

Komisija je ocenila informacije, ki sta jih predložila Kanada in Združeno kraljestvo, in ugotovila, da so bili izbruhi visokopatogene aviarne influence v obratih s perutnino odpravljeni in da ni več tveganja, povezanega z vstopom v Unijo perutninskega blaga z območij Kanade in Združenega kraljestva, s katerih je bil vstop perutninskega blaga v Unijo začasno ustavljen po navedenih izbruhih.

(14)

Prilogi V in XIV k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/404 bi bilo zato treba spremeniti, da se upoštevajo trenutne epidemiološke razmere v zvezi z visokopatogeno aviarno influenco v Kanadi, Čilu in Združenem kraljestvu.

(15)

Ob upoštevanju trenutnih epidemioloških razmer v zvezi z visokopatogeno aviarno influenco v Kanadi, Čilu in Združenem kraljestvu ter resnega tveganja za vnos te bolezni v Unijo bi morale spremembe prilog V in XIV k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/404, uvedene s to uredbo, začeti veljati čim prej.

(16)

Z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2023/868 (4) sta bili prilogi V in XIV k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/404 spremenjeni s spremembo vrstice za območje US-2.278 v prilogah V in XIV, tako da se je določil datum odprtja za to predhodno zaprto območje pri vnosih za Združene države Amerike. Ker je bila odkrita napaka v zvezi z datumom odprtja območja US-2.278 v prilogah V in XIV, bi bilo treba ustrezno popraviti vrstico za območje US-2.278 v prilogah V in XIV. Ta popravek bi se moral uporabljati od datuma začetka uporabe Izvedbene uredbe (EU) 2023/868.

(17)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –