(1)

Pariški sporazum (4), sprejet 12. decembra 2015 na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum), je začel veljati 4. novembra 2016. Pogodbenice Pariškega sporazuma so se dogovorile, da bodo dvig globalne povprečne temperature omejile na precej pod 2 °C glede na predindustrijske ravni in da bodo nadaljevale prizadevanja, da dvig temperature ne bi presegel 1,5 °C glede na predindustrijske ravni. Ta zaveza je bila okrepljena s sprejetjem Glasgowskega podnebnega pakta 13. novembra 2021 v okviru UNFCCC, v katerem Konferenca pogodbenic UNFCCC, ki ima vlogo zasedanja pogodbenic Pariškega sporazuma, priznava, da bodo vplivi podnebnih sprememb veliko manjši pri dvigu temperature za 1,5 °C v primerjavi z 2 °C, in se odločila, da si bo prizadevala za omejitev dviga temperature na 1,5 °C.

(2)

Komisija je v sporočilu z dne 11. decembra 2019 z naslovom „Evropski zeleni dogovor“ (v nadaljnjem besedilu: evropski zeleni dogovor) opredelila novo strategijo za rast, katere cilj je preobrazba Unije v trajnostno, pravično in uspešno družbo s sodobnim, z viri gospodarnim in konkurenčnim gospodarstvom, ki najpozneje do leta 2050 ne bo ustvarjalo nobenih neto emisij toplogrednih plinov in v katerem bo gospodarska rast ločena od rabe virov. Cilj evropskega zelenega dogovora je tudi obnoviti, zavarovati, ohraniti in poživiti naravni kapital Unije ter zaščititi zdravje in dobrobit državljanov pred nevarnostmi, ki izhajajo iz okolja, in njihovimi vplivi. Nazadnje, v sporočilu je tudi navedla, da bi moral biti ta prehod pravičen in vključujoč, pri čemer nihče ne sme biti prezrt.

(3)

Unija je cilj, da se v celotnem gospodarstvu doseže podnebna nevtralnost najpozneje do leta 2050 in cilj doseganja negativnih emisij po tem vključila v zakonodajo s sprejetjem Uredbe (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta (5). Navedena uredba določa tudi zavezujoč cilj Unije za domače zmanjšanje neto emisij toplogrednih plinov (emisij potem, ko se odštejejo odvzemi) za vsaj 55 % do leta 2030 v primerjavi z ravnmi iz leta 1990. Od vseh gospodarskih sektorjev se pričakuje, da bodo prispevali k doseganju tega cilja.

(4)

Evropski svet je v sklepih, sprejetih na zasedanju 10. in 11. decembra 2020, potrdil zavezujoči cilj Unije glede domačega zmanjšanja neto emisij toplogrednih plinov, hkrati pa poudaril pomen vidikov pravičnosti in solidarnosti ter da pri tem nihče ne bo prezrt. Te sklepe je ponovno potrdil s sklepi, ki jih je sprejel na zasedanju 24. in 25. maja 2021 in v katerih je Komisijo pozval, naj čim prej predloži zakonodajni sveženj, ki ga naj mu priloži poglobljeno preučitev vplivov na okolje ter gospodarskih in socialnih posledic na ravni držav članic.

(5)

V akcijskem načrtu za evropski steber socialnih pravic, ki ga je Evropski svet potrdil v sklepih, sprejetih na zasedanju 24. in 25. junija 2021, je poudarjeno, da je treba v vseh politikah Unije okrepiti socialne pravice in evropsko socialno razsežnost. Načelo 20 evropskega stebra socialnih pravic določa, da ima „vsakdo pravico dostopa do kakovostnih osnovnih storitev, vključno z vodo, higieno, energijo, prevozom, finančnimi storitvami in digitalnimi komunikacijami. Socialno ogroženim osebam so na razpolago ukrepi za pomoč pri dostopu do teh storitev.“.

(6)

Evropski svet je v Izjavi iz Porta z dne 8. maja 2021 ponovno potrdil svojo zavezo glede prizadevanj za socialno Evropo, da se okrepi pravičen prehod, in odločenost, da si bo ob ustreznem upoštevanju posameznih pristojnosti ter načel subsidiarnosti in sorazmernosti še naprej prizadeval za intenzivnejše izvajanje evropskega stebra socialnih pravic na ravni Unije in nacionalni ravni.

(7)

Za izvajanje zaveze glede podnebne nevtralnosti je bila podnebna in energetska zakonodaja Unije pregledana in spremenjena, da se pospeši zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.

(8)

Te spremembe imajo različne gospodarske in socialne posledice za različne gospodarske sektorje, državljane in države članice. Zlasti bi se morala z vključitvijo emisij toplogrednih plinov iz stavb, cestnega prevoza in dodatnih sektorjev, ki ustrezajo industrijskim dejavnostim, ki niso zajete v Prilogi I k Direktivi 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6), na področje uporabe navedene direktive, zagotoviti dodatna gospodarska spodbuda za naložbe v zmanjšanje porabe fosilnih goriv, kar bi moralo pospešiti zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Skupaj z drugimi ukrepi bi moralo to srednje- do dolgoročno prispevati k zmanjšanju energetske revščine in prevozne revščine, znižati stroške stavb in cestnega prevoza ter, kadar je ustrezno, zagotoviti nove priložnosti za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest in trajnostne naložbe, ob tem pa biti v celoti usklajeno s cilji evropskega zelenega dogovora.

(9)

Vendar so za financiranje teh naložb potrebna sredstva. Poleg tega velja, da se bodo, preden bodo take naložbe izvedene, stroški gospodinjstev in uporabnikov prevoza za ogrevanje, hlajenje, kuhanje in cestni prevoz verjetno povišali, saj dobavitelji goriva, za katere veljajo obveznosti iz sistema trgovanja z emisijami za stavbe in cestni prevoz, prenašajo stroške ogljika na potrošnike.

(10)

Podnebni prehod bo imel gospodarske in socialne posledice, ki jih je težko predhodno oceniti. Da bi uresničili povečane podnebne ambicije, bodo potrebna znatna javna in zasebna sredstva. Naložbe v ukrepe za energetsko učinkovitost in ogrevalne sisteme, ki temeljijo na energiji iz obnovljivih virov, kot so ogrevanje z električnimi toplotnimi črpalkami, daljinsko ogrevanje in hlajenje ter sodelovanje v skupnostih na področju energije iz obnovljivih virov, so učinkovita metoda za zmanjšanje odvisnosti od uvoza in zmanjšanje emisij, hkrati pa se s temi naložbami krepi odpornost Unije. Potrebno je namensko financiranje ranljivih gospodinjstev, ranljivih mikropodjetij in ranljivih uporabnikov prevoza.

(11)

Povišanje cen fosilnih goriv lahko nesorazmerno vpliva na ranljiva gospodinjstva, ranljiva mikropodjetja in ranljive uporabnike prevoza, ki bodisi večino svojih prihodkov porabijo za energijo in prevoz bodisi v nekaterih regijah nimajo dostopa do alternativnih in cenovno dostopnih rešitev mobilnosti in prevoza ali pa morda nimajo finančnih zmožnosti za vlaganje v zmanjšanje porabe fosilnih goriv. Geografske posebnosti, kot so otoki, najbolj oddaljene regije in ozemlja, podeželska ali oddaljena območja, manj dostopna periferija, gorska območja ali območja, ki zaostajajo, imajo lahko z vidika prevozne revščine poseben vpliv na ranljivost gospodinjstev, mikropodjetij in uporabnikov prevoza. Zato bi bilo treba, kadar je to ustrezno in primerno, te geografske posebnosti upoštevati pri pripravi ukrepov in naložb v podporo ranljivim gospodinjstvom, ranljivim mikropodjetjem in ranljivim uporabnikom prevoza.

(12)

Del prihodkov, ustvarjenih z vključitvijo stavb, cestnega prevoza in dodatnih sektorjev na področje uporabe Direktive 2003/87/ES, bi bilo treba uporabiti za obravnavo socialnih posledic, ki izhajajo iz te vključitve, da bi bil prehod pravičen in vključujoč ter nihče ne bi bil prezrt. V skupni vrednosti Socialnega sklada za podnebje, ki ga vzpostavlja ta uredba (v nadaljnjem besedilu: Sklad) bi se morala odražati stopnja ambicij za razogljičenje, povezanih z vključitvijo izpustov toplogrednih plinov iz stavb, cestnega prevoza in dodatnih sektorjev na področje uporabe Direktive 2003/87/ES.

(13)

Uporaba dela prihodkov za obravnavo socialnih posledic zaradi vključitve stavb, cestnega prevoza in dodatnih sektorjev na področje uporabe Direktive 2003/87/ES, je še toliko bolj pomembna glede na obstoječe ravni energetske revščine. Energetska revščina so razmere, v katerih gospodinjstva nimajo dostopa do osnovnih energetskih storitev, ki podpirajo dostojen življenjski standard in standard zdravja, kot so zadostna toplota z ogrevanjem, hlajenje, ko se temperature dvigajo, razsvetljava in energija za delovanje gospodinjskih aparatov. V raziskavi, ki je bila leta 2021 opravljena na ravni Unije, je približno 34 milijonov prebivalcev Unije, torej skoraj 6,9 % njenega prebivalstva, navedlo, da si ne morejo privoščiti zadostnega ogrevanja svojega doma. Energetska revščina je zato velik izziv za Unijo. Čeprav je s socialnimi tarifami ali začasno neposredno dohodkovno podporo kratkoročno mogoče zagotoviti takojšnjo pomoč gospodinjstvom, ki se spopadajo z energetsko revščino, se lahko le s ciljno usmerjenimi strukturnimi ukrepi, zlasti s prenovo stavb, vključno z dostopom do energije iz obnovljivih virov, ter aktivno promocijo energije iz obnovljivih virov z ukrepi obveščanja in ozaveščanja, ki so namenjeni gospodinjstvom, in s prenovo stavb, ki prispeva k ciljem iz Direktive 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7), zagotovijo trajne rešitve in učinkovit prispevek k boju proti energetski revščini. Omogočiti bi bilo treba posodobitev opredelitve energetske revščine iz te uredbe, da bi odražala izid pogajanj o direktivi Evropskega parlamenta in Sveta o energetski učinkovitosti (prenovitev).

(14)

S celostnim pristopom k prenovi stavb, ki bolj upošteva ljudi, ki jim grozi izključenost, zlasti tiste, ki v Uniji najbolj trpijo zaradi energetske revščine, bi se lahko zmanjšalo povpraševanje po energiji. Zato bi morala biti podpora za stavbni sektor v okviru Sklada namenjena izboljšanju energetske učinkovitosti, da se v vsakem gospodinjstvu zmanjša poraba energije; ta zmanjšana poraba bi pomenila prihranek denarja in bi bila ena od možnosti za boj proti energetski revščini. Z revizijo Direktive 2010/31/EU bi lahko postavili temelje za doseganje teh ciljev, zato bi jo bilo treba upoštevati pri izvajanju te uredbe.

(15)

Ker pojem prevozne revščine še ni opredeljen na ravni Unije, bi bilo treba za namene te uredbe uvesti opredelitev takega pojma na ravni Unije. Prevozna revščina bi lahko postala še bolj pereča, kot je ugotovljeno v Priporočilu Sveta z dne 16. junija 2022 o zagotavljanju pravičnega prehoda na podnebno nevtralnost (8), ter bi omejila dostop do bistvenih socialno-ekonomskih dejavnosti in storitev, kot so zaposlovanje, izobraževanje ali zdravstveno varstvo, zlasti za ranljive posameznike in gospodinjstva. Prometno revščino običajno povzroča en ali več dejavnikov naenkrat, kot so denimo nizki prihodki, visoki izdatki za gorivo ali pomanjkanje cenovno ugodnega ali dostopnega zasebnega ali javnega prevoza. Prevozna revščina lahko še posebej prizadene posameznike in gospodinjstva na podeželskih, otoških, obrobnih, gorskih, oddaljenih in manj dostopnih območjih ali v manj razvitih regijah ali ozemljih, vključno z manj razvitimi primestnimi območji in najbolj oddaljenimi regijami.

(16)

Vzpostaviti bi bilo treba Sklad, ki bo državam članicam zagotovil sredstva za podporo njihovih politik za obravnavo socialnih posledic, nastalih zaradi uvedbe sistema trgovanja z emisijami za stavbe in cestni prevoz, za ranljiva gospodinjstva, ranljiva mikropodjetja in ranljive uporabnike prevoza. To bi bilo treba doseči zlasti z začasno neposredno dohodkovno podporo ter ukrepi in naložbami, namenjenimi zmanjšanju odvisnosti od fosilnih goriv, in sicer s povečanjem energetske učinkovitosti stavb, razogljičenjem ogrevanja in hlajenja stavb, ne glede na to, kdo je njihov lastnik, med drugim tudi z vključitvijo energije iz obnovljivih virov, ter z zagotavljanjem boljšega dostopa do brezemisijske in nizkoemisijske mobilnosti in prevoza v korist ranljivih gospodinjstev, ranljivih mikropodjetij in ranljivih uporabnikov prevoza. Pozornost je treba nameniti različnim oblikam najemniških stanovanj, tudi tistim na zasebnem najemniškem trgu. Med ukrepi bi lahko bila finančna podpora ali davčne spodbude, kot je odbitek stroškov prenove od najemnine, da bi se upoštevali najemniki in ljudje, ki živijo v socialnih stanovanjih.

(17)

Vsaka država članica bi morala Komisiji predložiti socialni načrt za podnebje (v nadaljnjem besedilu: načrt). Načrte bi bilo treba predložiti do 30. junija 2025, da bi jih bilo mogoče skrbno in pravočasno obravnavati. Načrti bi morali imeti naložbeno komponento, ki spodbuja dolgoročno rešitev zmanjševanja odvisnosti od fosilnih goriv, in bi lahko predvidevali druge ukrepe, vključno z začasno neposredno dohodkovno podporo za kratkoročno ublažitev škodljivih učinkov na prihodke. Načrti bi morali slediti dvema ciljema. Prvič, ranljivim gospodinjstvom, ranljivim mikropodjetjem in ranljivim uporabnikom prevoza bi morali zagotoviti potrebna sredstva za financiranje in naložbe v energetsko učinkovitost, razogljičenje ogrevanja in hlajenja ter brezemisijska in nizkoemisijska vozila in mobilnost, vključno s kuponi, subvencijami in brezobrestnimi posojili. Drugič, ublažiti bi morali posledice povišanja stroškov fosilnih goriv za najbolj ranljive ter tako v prehodnem obdobju, dokler take naložbe niso izvedene, preprečiti energetsko revščino in prevozno revščino. Načrti bi lahko podpirali dostop do cenovno dostopnih in energetsko učinkovitih stanovanj, vključno s socialnimi stanovanji. Pri izvajanju ukrepov v podporo ranljivim uporabnikom prevoza bi morale imeti države članice možnost, da v svojih načrtih prednost namenijo podpori za brezemisijska vozila, pod pogojem, da je to rešitev, ki je cenovno dostopna in izvedljiva.

(18)

Države članice – v posvetovanju z lokalnimi in regionalnimi organi, gospodarskimi in socialnimi partnerji ter ustreznimi organizacijami civilne družbe – so najbolj usposobljene za pripravo, izvajanje in, kadar je ustrezno, spremembo načrtov, prilagojenih in namenjenih njihovim lokalnim, regionalnim in nacionalnim okoliščinam, njihovim obstoječim politikam na zadevnih področjih in načrtovani uporabi drugih ustreznih sredstev Unije. Javno posvetovanje z deležniki bi moralo potekati vsakič, ko mora Komisija oceniti načrt. Na ta način je mogoče najbolje odraziti zelo raznolike okoliščine, posebno znanje lokalnih in regionalnih vlad, gospodarskih in socialnih partnerjev, zadevnih organizacij civilne družbe, institucij za raziskave in inovacije, deležnikov iz industrije in predstavnikov socialnega dialoga, pa tudi nacionalne okoliščine, ter prispevati k uspešnosti in učinkovitosti splošne podpore ranljivim.

(19)

Načrti bi morali biti zasnovani v tesnem sodelovanju s Komisijo in pripravljeni v skladu z dogovorjeno predlogo. Da bi se izognile pretiranim upravnim bremenom bi morale države članice imeti možnost, da izvedejo manjše prilagoditve načrtov ali da v načrtih popravijo tiskarske napake, in sicer s preprostim obvestilom Komisiji o teh spremembah. Manjše prilagoditve bi morale predstavljati le povečanje ali zmanjšanje cilja, predvidenega v načrtu, za manj kot 5 %.

(20)

Za pravičen prehod na podnebno nevtralnost je ključno zagotoviti, da bodo ukrepi in naložbe namenjeni zlasti gospodinjstvom, ki se soočajo z energetsko revščino, ali ranljivim gospodinjstvom, ranljivim mikropodjetjem in ranljivim uporabnikom prevoza. Podporni ukrepi za spodbujanje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov bi morali državam članicam pomagati pri obravnavi socialnih posledic trgovanja z emisijami v sektorjih stavb in cestnega prevoza.

(21)

V pričakovanju učinka teh naložb na znižanje stroškov in zmanjšanje emisij bi z dobro ciljno usmerjeno neposredno dohodkovno podporo ranljivim gospodinjstvom in ranljivim uporabnikom prevoza prispevali k zmanjšanju stroškov za energijo in mobilnost ter podprli pravični prehod. Neposredno dohodkovno podporo bi bilo treba razumeti kot začasen ukrep, ki spremlja razogljičenje stanovanjskega sektorja in sektorja prevoza. Ne bi bila trajna, saj ne obravnava ključnih vzrokov za energetsko revščino in prevozno revščino. Taka podpora bi se morala uporabljati le za obravnavanje neposrednih posledic vključitve emisij toplogrednih plinov iz stavb in cestnega prevoza na področje uporabe Direktive 2003/87/ES, ne pa tudi za obravnavanje stroškov električne energije ali ogrevanja, povezanih z vključitvijo proizvodnje energije in toplote na področje uporabe te direktive. Upravičenost do take neposredne dohodkovne podpore bi morala biti časovno omejena. Za prejemnike neposredne dohodkovne podpore kot člane splošne skupine prejemnikov bi se morali ciljno uporabljati ukrepi in naložbe, namenjeni učinkovitemu izhodu teh prejemnikov iz energetske revščine in prevozne revščine. Načrti bi zato morali vključevati neposredno dohodkovno podporo, pod pogojem, da vsebujejo tudi ukrepe ali naložbe z dolgotrajnimi učinki, namenjene ranljivim gospodinjstvom in ranljivim uporabnikom prevoza, ki prejemajo neposredno dohodkovno podporo.

(22)

Države članice bi morale ozaveščati ranljiva gospodinjstva, ranljiva mikropodjetja in ranljive uporabnike prevoza in jim v ta namen zagotavljati ciljno usmerjene, dostopne in cenovno ugodne informacije, izobraževanje in svetovanje o stroškovno učinkovitih ukrepih in naložbah ter razpoložljivi podpori, vključno z energetskimi pregledi stavb ter prilagojenim energetskim svetovanjem ali prilagojenimi storitvami za upravljanje mobilnosti.

(23)

Ob upoštevanju pomena spopadanja s podnebnimi spremembami v skladu z zavezami iz Pariškega sporazuma in zavezanosti ciljem trajnostnega razvoja, ki jih je sprejela Organizacija združenih narodov, so ukrepi in naložbe iz te uredbe zasnovani tako, da so skladni s ciljem, da bi se vsaj 30 % skupnega zneska proračuna Unije v okviru večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027 iz Uredbe Sveta (EU, Euratom) 2020/2093 (9) (v nadaljnjem besedilu: večletni finančni okvir 2021–2027) in skupnega zneska Instrumenta Evropske unije za okrevanje, vzpostavljenega z Uredbo Sveta (EU) 2020/2094 (10), ter vsaj 37 % skupnega zneska Mehanizma za okrevanje in odpornost, vzpostavljenega z Uredbo (EU) 2021/241 Evropskega parlamenta in Sveta (11) moralo porabiti za vključevanje podnebnih ciljev. Ukrepi in naložbe na podlagi te uredbe naj bi bili tudi v skladu z ambicijo, da se za cilje biotske raznovrstnosti v letu 2024 zagotovi 7,5 % letne porabe v okviru večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027, v letih 2026 in 2027 pa 10 % letne porabe v okviru večletnega finančnega okvira 2021-2027, ob upoštevanju obstoječih prekrivanj med podnebnimi cilji ter cilji biotske raznovrstnosti.

V ta namen bi bilo treba za označevanje odhodkov Sklada uporabiti metodologijo iz Priloge I k Uredbi (EU) 2021/1060 Evropskega parlamenta in Sveta (12). Sklad bi moral podpirati ukrepe in naložbe, pri katerih se v celoti upoštevajo podnebni in okoljski standardi ter prednostne naloge Unije ter spoštuje načelo, da se ne škoduje bistveno, v smislu člena 17 Uredbe (EU) 2020/852 Evropskega parlamenta in Sveta (13). V načrte bi bilo treba vključiti le take ukrepe in naložbe. Praviloma bi se morali ukrepi neposredne dohodkovne podpore šteti, kot da imajo zanemarljiv predvidljiv učinek na okoljske cilje, zato bi se kot taki morali šteti za skladne z načelom, da se ne škoduje bistveno. Komisija bi morala tehnične smernice izdati državam članicam precej pred pripravo načrtov. V smernicah bi moralo biti pojasnjeno, kako morajo biti ukrepi in naložbe skladni z načelom, da se ne škoduje bistveno.

(24)

Energetska revščina in prevozna revščina nesorazmerno prizadeneta ženske, zlasti matere samohranilke, ki predstavljajo 85 % enostarševskih družin, ter samske ženske, invalidke in starejše ženske, ki živijo same. Poleg tega imajo ženske drugačne in kompleksnejše vzorce mobilnosti. Enostarševske družine z vzdrževanimi otroki so še posebno izpostavljene revščini otrok. Med pripravo in izvajanjem načrtov bi bilo treba spoštovati in spodbujati enakost spolov in enake možnosti za vse ter vključevanje teh ciljev, pa tudi pravice invalidov do dostopnosti, da se zagotovi, da nihče ne bo prezrt.

(25)

Aktivni odjemalci, energetske skupnosti državljanov in medsebojno trgovanje z energijo iz obnovljivih virov lahko državam članicam pomagajo doseči cilje te uredbe s pristopom od spodaj navzgor, ki ga začnejo državljani. Krepijo vlogo in angažma odjemalcev ter nekaterim skupinam gospodinjskih odjemalcev omogočajo, da sodelujejo pri ukrepih in naložbah za energetsko učinkovitost, podpirajo uporabo energije iz obnovljivih virov v gospodinjstvih in hkrati prispevajo k boju proti energetski revščini. Zato bi morale države članice spodbujati vlogo energetskih skupnosti državljanov in skupnosti na področju energije iz obnovljivih virov ter jih obravnavati kot upravičenke Sklada.

(26)

Države članice bi morale v načrte vključiti ukrepe in naložbe, ki jih je treba financirati, ocenjene stroške teh ukrepov in naložb ter nacionalni prispevek. Države članice bi morale ob predložitvi svojih načrtov predstaviti ocenjene skupne stroške brez davka na dodano vrednost (DDV), da se omogoči primerljivost načrtov. Načrti bi morali vključevati tudi ključne mejnike in cilje, da bi bilo mogoče oceniti učinkovito izvajanje ukrepov in naložb.

(27)

Sklad in načrti bi morali biti usklajeni in začrtani v skladu z načrtovanimi reformami in zavezami, ki so jih države članice dale v okviru svojih posodobljenih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta (14), na podlagi direktive Evropskega parlamenta in Sveta o energetski učinkovitosti (prenovitev), na podlagi akcijskega načrta za evropski steber socialnih pravic, na podlagi programov kohezijske politike v skladu z Uredbo (EU) 2021/1060, na podlagi območnih načrtov za pravični prehod v skladu z Uredbo (EU) 2021/1056 Evropskega parlamenta in Sveta (15), na podlagi načrtov za okrevanje in odpornost v skladu z Uredbo (EU) 2021/241, na podlagi sklada za modernizacijo iz člena 10d Direktive 2003/87/ES ter na podlagi dolgoročnih strategij držav članic za prenovo stavb v skladu z Direktivo 2010/31/EU. Kadar je to primerno, bi morale biti za zagotovitev upravne učinkovitosti informacije, vključene v načrte, skladne z navedenimi pravnimi akti in načrti.

(28)

Za učinkovitejše načrtovanje bi morale države članice v svojih načrtih navesti posledice odložitve sistema trgovanja z emisijami, vzpostavljenega v skladu s poglavjem IVa Direktive 2003/87/ES, na podlagi člena 30k navedene direktive. V ta namen bi bilo treba podrobno razlikovati vse relevantne informacije, ki jih je treba vključiti v načrt, tako da se jih razdeli v dva scenarija, in sicer z opisom in količinsko opredelitvijo potrebnih prilagoditev ukrepov, naložb, mejnikov, ciljev, zneska nacionalnega prispevka in vseh drugih ustreznih elementov načrta.

(29)

Unija bi morala iz Sklada države članice podpreti s finančnimi sredstvi za izvajanje njihovih načrtov. Plačila iz Sklada bi morala biti odvisna od doseganja mejnikov in ciljev, vključenih v načrte. To bi omogočilo upoštevanje nacionalnih okoliščin in prednostnih nalog, hkrati pa bi poenostavilo financiranje in olajšalo povezovanje financiranja iz Sklada z drugimi nacionalnimi programi porabe ter zagotovilo učinek in celovitost porabe Unije.

(30)

Sklad bi bilo treba izjemoma in začasno financirati s prihodki od prodaje na dražbi 50 milijonov pravic na podlagi člena 10a(8b) Direktive 2003/87/ES, 150 milijonov pravic na podlagi člena 30d(3) navedene direktive in določenih dodatnih pravic na podlagi člena 30d(4) navedene direktive, ki bi morali predstavljati zunanje namenske prejemke. Načeloma bi bilo treba za izvajanje Sklada za obdobje 2026–2032 dati na voljo najvišji znesek v višini 65 000 000 000 EUR. Komisija zagotovi prodajo pravic na dražbi iz poglavja IVa navedene direktive. Kadar se sistem trgovanja z emisijami, vzpostavljen v skladu z navedenim poglavjem, odloži do leta 2028 na podlagi člena 30k navedene direktive, bi se za izvajanje Sklada moral dati na voljo najvišji znesek v višini 54 600 000 000 EUR. Ta znesek in letni zneski odražajo večjo potrebo po financiranju na začetku izvajanja Sklada. Za vsako državo članico bi bilo treba izračunati najvišja dodeljena finančna sredstva v skladu z metodologijo za dodelitev ter dodatno podporo zagotoviti predvsem tistim državam članicam, za katere ima vključitev emisij toplogrednih plinov iz stavb in cestnega prometa na področje uporabe Direktive 2003/87/ES večje posledice. Glede na to, da je treba zunanje namenske prejemke dati na voljo po prodaji pravic na dražbi na podlagi členov 10a(8b), 30d(3) in 30d(4) Direktive 2003/87/ES, je treba določiti odstopanje od člena 22(2) Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta (16), da se Uniji omogoči, da vsako leto prevzame obveznosti za zneske, potrebne za plačila državam članicam v skladu s to uredbo za vključitev odobritev v višini namenskih prejemkov.

(31)

Države članice bi morale prispevati najmanj 25 % ocenjenih skupnih stroškov iz njihovih načrtov.

(32)

Proračunske obveznosti bi se lahko, kadar je ustrezno, razdelile na letne obroke. Sporazumi z državami članicami, ki predstavljajo posamezne pravne obveznosti, bi morali med drugim upoštevati navedbo iz člena 30k Direktive 2003/87/ES, kar bi lahko povzročilo enoletno zamudo pri začetku trgovanja z emisijami za stavbe, cestni promet in dodatne sektorje. Ti sporazumi bi morali upoštevati tudi vsa morebitna finančna tveganja za Unijo, zaradi katerih bi morda bila potrebna sprememba posameznih pravnih obveznosti zaradi posebnosti začasnega in izjemnega financiranja Sklada z zunanjimi namenskimi prejemki, ustvarjenimi s pravicami iz sistema za trgovanje z emisijami.

(33)

Da se zagotovijo dodatna sredstva za Sklad, bi morale imeti države članice možnost zahtevati prerazporeditev sredstev iz programov kohezijske politike v okviru deljenega upravljanja, vzpostavljenih z Uredbo (EU) 2021/1060, v Sklad pod pogoji iz navedene uredbe. Da se državam članicam zagotovi zadostna prožnost pri izvajanju njihovih dodelitev iz Sklada, bi morale imeti možnost, da do 15 % svojih letnih dodeljenih finančnih sredstev prerazporedijo v sklade v okviru deljenega upravljanja iz Uredbe (EU) 2021/1060. Da bi zmanjšale upravno breme, ki izhaja iz zaporednih prerazporeditev sredstev iz njihovih letnih dodeljenih finančnih sredstev iz Sklada v sklade v okviru deljenega upravljanja, ki spadajo na področje uporabe Uredbe (EU) 2021/1060, bi se morala ustrezna sprememba enega ali več programov načeloma zahtevati le enkrat in pod določenimi pogoji, da se zagotovi učinkovit finančni nadzor. V naslednjih letih bi moralo biti mogoče izvesti nadaljnje prerazporeditve s priglasitvijo finančnih tabel Komisiji, pod pogojem, da se spremembe nanašajo izključno na povečanje finančnih sredstev in ne na kakršno koli dodatno spremembo zadevnega programa.

(34)

S sredstvi Sklada bi se morali podpirati ukrepi, ki spoštujejo načelo dodatnosti financiranja Unije. Sklad ne bi smel nadomeščati tekočih nacionalnih odhodkov, razen v ustrezno utemeljenih primerih, vključno s plačili stroškov za ukrepe tehnične pomoči, navedene v načrtih.

(35)

Da bi se zagotovilo učinkovito, pregledno in usklajeno dodeljevanje sredstev in upoštevala načela dobrega finančnega poslovodenja, bi morali biti ukrepi na podlagi te uredbe skladni z obstoječimi programi Unije, nacionalnimi in, kadar je ustrezno, regionalnimi programi ter jih dopolnjevati, hkrati pa bi bilo treba preprečiti dvojno financiranje istih odhodkov iz Sklada in drugih programov Unije. Komisija in države članice bi morale v vseh fazah postopka zagotoviti zlasti učinkovito usklajevanje, da se zagotovijo skladnost, doslednost, komplementarnost in sinergija virov financiranja. V ta namen bi bilo treba od držav članic zahtevati, naj Komisiji ob predložitvi načrtov zagotovijo ustrezne informacije o obstoječem ali načrtovanem financiranju Unije. Finančna podpora iz Sklada bi morala biti dodatna podpori, ki se zagotavlja iz drugih programov in instrumentov Unije. Z ukrepi in naložbami, ki se financirajo v okviru Sklada, bi moralo biti mogoče pridobiti financiranje iz drugih programov in instrumentov Unije, pod pogojem, da taka podpora ne krije istih stroškov.

(36)

Plačila bi bilo treba izvesti na podlagi sklepa Komisije, ki dovoljuje izplačilo sredstev zadevni državi članici. Zato je potrebno odstopanje od člena 116(2) Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046, tako da lahko rok za plačilo začne teči od datuma, ko Komisija zadevno državo članico obvesti o takem sklepu, in ne od datuma prejema zahtevka za plačilo.

(37)

Po analizi vseh prejetih zahtevkov za plačilo v določenem krogu in če prihodki, dodeljeni Skladu v skladu s členom 30d(4) Direktive 2003/87/ES, ne zadoščajo za kritje zahtevkov za plačila, ki jih predložijo države članice, bi moralo biti plačilo Komisije državam članicam sorazmerno, da se zagotovi enaka obravnava držav članic. V naslednjem krogu zahtevkov za plačilo bi morala Komisija dati prednost tistim državam članicam, pri katerih je nastala zamuda pri plačilih iz prejšnjega kroga zahtevkov za plačila, in šele nato izplačati novo predložene zahtevke za plačilo.

(38)

Da bi olajšali pripravo načrtov in zagotovili pregledna pravila za spremljanje in ocenjevanje, bi bilo treba v priloge k tej uredbi vključiti seznam skupnih kazalnikov in predlogo za načrte. Države članice bi morale imeti možnost, da za določitev mejnikov in ciljev v svojih načrtih uporabijo ustrezne skupne kazalnike. Seznam skupnih kazalnikov bi moral vsebovati skupne kazalnike za poročanje o napredku ter za spremljanje in ocenjevanje izvajanja načrtov in Sklada.

(39)

Sklad bi se moral izvajati v skladu z načelom dobrega finančnega poslovodenja, vključno z učinkovitim preprečevanjem in pregonom goljufij, davčnih goljufij, davčnih utaj, korupcije in nasprotij interesov. Za Sklad se uporablja splošni režim pogojenosti za zaščito proračuna Unije v primeru kršitev načel pravne države v državah članicah, ki je bil vzpostavljen z Uredbo (EU, Euratom) 2020/2092 Evropskega parlamenta in Sveta (17).

(40)

Za namene dobrega finančnega poslovodenja bi bilo treba ob upoštevanju narave Sklada, ki temelji na smotrnosti, določiti posebna pravila za proračunske obveznosti, plačila, začasno ustavitev in izterjavo sredstev, pa tudi za odpoved sporazumov o finančni podpori. Države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bi zagotovile, da je uporaba sredstev za ukrepe, ki jih podpira Sklad, skladna z veljavnim pravom Unije in nacionalnim pravom. Države članice bi morale zagotoviti, da se taka podpora odobri v skladu s pravili Unije o državni pomoči, kjer je to ustrezno. Zlasti bi morale zagotoviti, da se preprečijo, odkrijejo in odpravijo goljufije, korupcija in nasprotja interesov ter da se prepreči dvojno financiranje iz Sklada in drugih programov Unije. Kadar zadevna država članica načrta za okrevanje in odpornost ne izvaja zadovoljivo ali v primeru resnih nepravilnosti, in sicer goljufije, korupcije in nasprotij interesov v zvezi z ukrepi, ki jih podpira Sklad, ali v primeru hude kršitve obveznosti iz sporazumov o finančni podpori, bi morali biti mogoči začasna ustavitev in odpoved sporazumov o finančni podpori ter zmanjšanje in izterjava dodeljenih finančnih sredstev. V primeru odpovedi sporazuma o finančni podpori ali zmanjšanja in izterjave dodeljenih finančnih sredstev bi bilo treba te zneske dodeliti državam članicam do 31. decembra 2033 v skladu s pravili za razdelitev pravic iz člena 30d(5) Direktive 2003/87/ES. Vzpostaviti bi bilo treba ustrezne kontradiktorne postopke za zagotovitev, da sklep Komisije v zvezi z začasno ustavitvijo in izterjavo plačanih zneskov ali odpovedjo sporazumov o finančni podpori spoštuje pravico držav članic, da predložijo pripombe.

(41)

Komisija bi morala zagotoviti, da so finančni interesi Unije učinkovito zaščiteni. Čeprav je v prvi vrsti država članica odgovorna za zagotovitev, da se Sklad izvaja v skladu z ustreznim pravom Unije in nacionalnim pravom, bi morala imeti Komisija možnost, da od držav članic prejme zadostno zagotovilo v zvezi s tem. V ta namen bi morale države članice pri izvajanju Sklada zagotoviti delovanje uspešnega in učinkovitega sistema notranje kontrole ter izterjati neustrezno izplačane ali neustrezno porabljene zneske. Pri tem bi države članice morale imeti možnost, da se oprejo na svoje običajne nacionalne sisteme upravljanja proračuna. Države članice bi morale zbirati, beležiti in v elektronskem sistemu shranjevati standardizirane kategorije podatkov in informacij, ki omogočajo preprečevanje, odkrivanje in odpravljanje resnih nepravilnosti v zvezi z ukrepi in naložbami, ki jih podpira Sklad, in sicer goljufij, korupcije in nasprotij interesov. Komisija bi morala za dostop do teh podatkov in informacij ter njihovo analizo dati na voljo sistem obveščanja in spremljanja, vključno z enotnim orodjem za podatkovno rudarjenje in oceno tveganja. Komisija bi morala spodbujati uporabo tega sistema obveščanja in spremljanja, da bi ga države članice splošno uporabljale.

(42)

Komisija, Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), Računsko sodišče in po potrebi Evropsko javno tožilstvo (EJT) bi morali imeti možnost, da sistem obveščanja in spremljanja uporabljajo v okviru svojih pristojnosti in pravic.

(43)

Državam članicam in Komisiji bi bilo treba omogočiti, da osebne podatke obdelajo le, kadar je to potrebno za zagotovitev razrešnice, revizije in nadzora, informiranja, komunikacije in prepoznavnosti o uporabi sredstev v zvezi z ukrepi za izvajanje v okviru Sklada. Osebne podatke bi bilo treba obdelovati v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (18) ali Uredbo (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (19), kakor je ustrezno.

(44)

V skladu s finančno uredbo, Uredbo (EU, Euratom) 2018/1046, Uredbo (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (20) ter uredbami Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 (21), (Euratom, ES) št. 2185/96 (22) in (EU) 2017/1939 (23) se finančni interesi Unije zaščitijo s sorazmernimi ukrepi, ki vključujejo ukrepe v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem, odpravljanjem in preiskovanjem goljufij, korupcije in nasprotij interesov, ter po potrebi z naložitvijo upravnih sankcij. OLAF je zlasti v skladu z uredbama (Euratom, ES) št. 2185/96 in (EU, Euratom) št. 883/2013 pooblaščen za izvajanje upravnih preiskav, vključno s pregledi in inšpekcijami na kraju samem, da bi ugotovil, ali je prišlo do goljufije, korupcije, nasprotij interesov ali kakršnega koli drugega nezakonitega ravnanja, ki škodi finančnim interesom Unije.

EJT je v skladu z Uredbo (EU) 2017/1939 pooblaščen za preiskovanje in pregon goljufije, korupcije, nasprotja interesov in drugih kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, kot je določeno v Direktivi (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta (24). V skladu z Uredbo (EU, Euratom) 2018/1046 mora vsaka oseba ali subjekt, ki prejema sredstva Unije, v celoti sodelovati pri zaščiti finančnih interesov Unije, Komisiji, OLAF, Računskemu sodišču in, za tiste države članice, ki so vključene v okrepljeno sodelovanje na podlagi Uredbe (EU) 2017/1939, EJT podeliti potrebne pravice in dostop ter zagotoviti, da vse tretje strani, ki so vključene v izvrševanje sredstev Unije, podelijo enakovredne pravice.

(45)

Za to uredbo se uporabljajo horizontalna finančna pravila, ki sta jih Evropski parlament in Svet sprejela na podlagi člena 322 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Ta pravila so določena v Uredbi (EU, Euratom) 2018/1046 in določajo zlasti postopek za pripravo in izvrševanje proračuna Unije prek nepovratnih sredstev, javnih naročil, nagrad in neposrednega upravljanja, pa tudi preverjanje odgovornosti finančnih udeležencev. Pravila, sprejeta na podlagi člena 322 PDEU, zajemajo tudi splošni režim pogojenosti za zaščito proračuna Unije.

(46)

Uredbo (EU) 2021/1060 bi bilo treba ustrezno spremeniti.

(47)

Ker cilja te uredbe, in sicer prispevati k socialno pravičnemu prehodu na podnebno nevtralnost z obravnavanjem socialnih posledic vključitve emisij toplogrednih plinov iz stavb in cestnega prevoza na področje uporabe Direktive 2003/87/ES, države članice ne morejo zadovoljivo doseči same, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –

(1)

Komisija je v sporočilu z dne 11. decembra 2019 z naslovom „Evropski zeleni dogovor“ (v nadaljnjem besedilu: evropski zeleni dogovor) določila novo strategijo za rast. Cilj te strategije je preobraziti Unijo v pravično in uspešno družbo s sodobnim, z viri gospodarnim in konkurenčnim gospodarstvom, ki najpozneje do leta 2050 ne bo ustvarilo nobenih neto emisij (tj. emisij, potem ko se odštejejo odvzemi) toplogrednih plinov (v nadaljnjem besedilu: emisije toplogrednih plinov) in v katerem bo gospodarska rast ločena od rabe virov. Namen evropskega zelenega dogovora je zavarovati, ohraniti in okrepiti naravni kapital Unije ter zaščititi zdravje in blaginjo državljanov pred nevarnostmi in vplivi, ki izhajajo iz okolja. Hkrati mora biti ta prehod pravičen in vključujoč, pri čemer ne bo nihče prezrt. Komisija je v sporočilu z dne 12. maja 2021 z naslovom „Pot do zdravega planeta za vse, Akcijski načrt EU: Naproti ničelnemu onesnaževanju zraka, vode in tal“ tudi napovedala spodbujanje ustreznih instrumentov in spodbud za boljše izvajanje načela odgovornosti povzročitelja obremenitve, določeno v členu 191(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ter tako končno opustitev „brezplačnega onesnaževanja“, da bi dosegla čim večje sinergije med razogljičenjem in ciljem ničelnega onesnaževanja.

(2)

Pariški sporazum (4), sprejet 12. decembra 2015 na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum), je začel veljati 4. novembra 2016. Pogodbenice Pariškega sporazuma so se dogovorile, da bodo dvig globalne povprečne temperature omejile na precej pod 2 °C glede na predindustrijske ravni in da bodo nadaljevale prizadevanja, da dvig temperature ne bi presegel 1,5 °C glede na predindustrijske ravni. Na podlagi Glasgowskega podnebnega pakta sprejetega 13. novembra 2021 je Konferenca pogodbenic UNFCCC, ki ima vlogo zasedanja pogodbenic Pariškega sporazuma, priznala tudi, da bi močno zmanjšali tveganja in vplive podnebnih sprememb, če bi dvig globalne povprečne temperature zamejili na 1,5 °C glede na predindustrijske ravni, ter se zavezala, da si bo do konca leta 2022 zadala višje cilje, ki naj bi jih dosegla do leta 2030, da bo zapolnila vrzel med zavezami, cilji in dejanskim stanjem.

(3)

Spopadanje s podnebnimi in drugimi okoljskimi izzivi ter doseganje ciljev Pariškega sporazuma sta osrednji del evropskega zelenega dogovora. Pomen evropskega zelenega dogovora se je še povečal zaradi zelo hudih posledic pandemije COVID-19 na zdravje in gospodarsko blaginjo državljanov Unije.

(4)

Unija se je zavezala, da bo v celotnem gospodarstvu svoje neto emisije toplogrednih plinov do leta 2030 zmanjšala za vsaj 55 odstotkov glede na raven iz leta 1990, kakor je določeno v predložitvi UNFCCC v imenu Evropske unije in njenih držav članic o posodobitvi nacionalno določenega prispevka Evropske unije in njenih držav članic.

(5)

Z Uredbo (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta (5) je v zakonodajo vključen cilj podnebne nevtralnosti v celotnem gospodarstvu najpozneje do leta 2050. Navedena uredba določa tudi zavezujoč cilj Unije za domače zmanjšanje neto emisij toplogrednih plinov (emisij, potem ko se odštejejo odvzemi) za vsaj 55 % do leta 2030 v primerjavi z ravnmi iz leta 1990.

(6)

Posebno poročilo Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) o posledicah globalnega povišanja temperature za 1,5 °C nad predindustrijsko raven in o povezanem globalnem poteku emisij toplogrednih plinov iz leta 2018 je trdna znanstvena podlaga za spopadanje s podnebnimi spremembami in kaže, da je treba podnebne ukrepe še okrepiti. To poročilo potrjuje, da je treba za zmanjšanje verjetnosti ekstremnih vremenskih dogodkov nujno zmanjšati emisije toplogrednih plinov in da je treba podnebne spremembe omejiti na povišanje globalne temperature za 1,5 °C. Poleg tega bo treba sprejeti veliko dražje in zapletene prilagoditvene ukrepe, da bi se izognili vplivom višjih ravni globalnega segrevanja, če ne bodo hitro aktivirani poteki za blažitev podnebnih sprememb, skladni z omejitvijo globalnega segrevanja na 1,5 °C nad predindustrijsko raven. Prispevek delovne skupine I k šestemu ocenjevalnemu poročilu IPCC z naslovom „Podnebne spremembe 2021: fizikalnoznanstvena podlaga (Climate Change 2021: The Physical Science Basis)“ opozarja, da podnebne spremembe že vplivajo na vsa območja na Zemlji in da bo podnebnih sprememb v prihodnjih desetletjih v vseh regijah še več. V tem poročilu je poudarjeno, da omejevanja segrevanja za blizu 1,5 °C ali celo 2 °C ne bo mogoče doseči brez takojšnjega, hitrega in obsežnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov.

(7)

Unija si prizadeva za ambiciozno politiko na področju podnebnih ukrepov in je vzpostavila regulativni okvir za doseganje cilja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2030. Zakonodajo za izvajanje tega cilja med drugim sestavljajo Direktiva 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6), ki za energijsko intenzivne sektorje in dele sektorjev vzpostavlja sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Uniji (EU ETS) in zagotavlja harmonizirano oblikovanje cen emisij toplogrednih plinov na ravni Unije, Uredba (EU) 2018/842 Evropskega parlamenta in Sveta (7), ki uvaja nacionalne cilje za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2030, in Uredba (EU) 2018/841 Evropskega parlamenta in Sveta (8), ki od držav članic zahteva, da emisije toplogrednih plinov zaradi rabe zemljišč kompenzirajo z odvzemom toplogrednih plinov iz ozračja.

(8)

Čeprav je Unija znatno zmanjšala svoje domače emisije toplogrednih plinov, pa naraščajo tiste, ki so vgrajene v uvoz v Unijo, in s tem spodkopavajo prizadevanja Unije za zmanjšanje njenega odtisa emisij toplogrednih plinov na svetovni ravni. Unija ima odgovornost ohraniti vodilno vlogo pri globalnem podnebnem ukrepanju.

(9)

Dokler ima veliko število mednarodnih partnerjev Unije pristope politik, ki ne dosegajo enake ravni podnebnih ambicij, obstaja tveganje selitve virov CO2. Do selitve virov CO2 prihaja, če podjetja v nekaterih industrijskih sektorjih ali delih sektorjev zaradi stroškov v zvezi s podnebnimi politikami proizvodnjo prenesejo v druge države ali če uvoz iz teh držav nadomesti proizvode, ki so enakovredni, a glede emisij toplogrednih plinov manj intenzivni. Take okoliščine lahko privedejo do povečanja skupnih emisij na svetovni ravni, kar bi ogrozilo zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki je nujno potrebno, če naj svet dvig povprečne globalne temperature ohrani znatno pod 2 °C nad predindustrijskimi ravnmi in si prizadeva za omejitev povišanja temperature za 1,5 °C nad predindustrijskimi ravnmi. Ker Unija povečuje svoje podnebne ambicije, bi lahko to tveganje selitve virov CO2 spodkopavalo učinkovitost politik Unije za zmanjšanje emisij.

(10)

Pobuda za mehanizem za ogljično prilagoditev na mejah (CBAM) je del zakonodajnega svežnja „Pripravljeni na 55“. CBAM bo z odpravljanjem tveganja selitve virov CO2 zaradi večjih podnebnih ambicij Unije eno od bistvenih orodij Unije za doseganje cilja podnebno nevtralne Unije najpozneje do leta 2050 v skladu s Pariškim sporazumom. CBAM naj bi prispeval tudi k spodbujanju razogljičenja v tretjih državah.

(11)

Dosedanja mehanizma za odpravljanje tveganja selitve virov CO2 v sektorjih ali delih sektorjev, pri katerih obstaja to tveganje, sta prehodno brezplačno dodeljevanje pravic iz EU ETS in finančni ukrepi za nadomestilo posrednih stroškov emisij, nastalih zaradi stroškov emisij toplogrednih plinov, ki se prenesejo na cene električne energije. Ta mehanizma sta določena v členu 10a(6) in členu 10b Direktive 2003/87/ES. Brezplačno dodeljevanje pravic iz EU ETS na ravni najuspešnejših podjetij je instrument politike za nekatere industrijske sektorje, s katerim se odpravlja tveganje selitve virov CO2. Vendar brezplačno dodeljevanje v primerjavi s prodajo vseh pravic na dražbi slabi cenovni signal, ki ga sistem zagotavlja, kar vpliva na spodbude za vlaganje v nadaljnje zmanjševanje emisij toplogrednih plinov.

(12)

CBAM naj bi obstoječa mehanizma nadomestil z odpravljanjem tveganja selitve virov CO2 na drugačen način, in sicer z zagotavljanjem enako oblikovanih cen ogljika za uvožene in domače proizvode. Da bi zagotovili postopen prehod s sedanjega sistema brezplačnih pravic na CBAM, bi bilo treba postopno uvajati CBAM, brezplačne pravice v sektorjih, ki so zajeti v CBAM, pa postopno ukinjati. Kombinirana in prehodna uporaba brezplačnega dodeljevanja pravic iz EU ETS ter uporaba CBAM v nobenem primeru ne bi smela privesti do ugodnejše obravnave unijskega blaga v primerjavi z blagom, uvoženim na carinsko območje Unije.

(13)

Cena ogljika se povečuje, podjetja pa potrebujejo dolgoročno prepoznavnost, predvidljivost in pravno varnost, da bi se lahko odločala o vlaganju v razogljičenje industrijskih procesov. Zato bi bilo treba za okrepitev pravnega okvira za boj proti selitvi virov CO2 določiti jasen potek za postopno dodatno razširitev področja uporabe CBAM na proizvode, sektorje in dele sektorjev, pri katerih obstaja tveganje selitve virov CO2.

(14)

Namen CBAM je preprečiti tveganje selitve virov CO2, hkrati pa bi ta uredba proizvajalce iz tretjih držav spodbudila k uporabi tehnologij, ki so učinkovitejše pri zmanjšanju toplogrednih plinov, tako da bi se ustvarilo manj emisij. Zato se pričakuje, da bo CBAM učinkovito podpiral zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v tretjih državah.

(15)

Kot instrument za preprečevanje selitve virov CO2 in zmanjšanje emisij toplogrednih plinov bi moral CBAM zagotavljati, da bo za uvožene proizvode veljal regulativni sistem, v katerem se bodo uporabljali tako visoki stroški ogljika, kot bi sicer bili naloženi v okviru EU ETS, kar naj bi privedlo do cene ogljika, ki je enaka za uvožene in domače proizvode. CBAM je podnebni ukrep, ki bi moral podpirati zmanjševanje emisij toplogrednih plinov na svetovni ravni in preprečevati tveganje selitve virov CO2, hkrati pa zagotavljati skladnost s pravom Svetovne trgovinske organizacije.

(16)

Ta uredba bi se morala uporabljati za blago, uvoženo na carinsko območje Unije iz tretjih držav, razen kadar je bila proizvodnja tega blaga že zajeta v EU ETS, z njegovo uporabo v tretjih državah ali ozemljih, ali v sistem oblikovanja cen ogljika, ki je popolnoma povezan z EU ETS.

(17)

Da bi zagotovili, da bosta prehod na ogljično nevtralno gospodarstvo vedno spremljali tudi ekonomska in socialna kohezija, bi bilo treba pri prihodnji reviziji te uredbe upoštevati posebne značilnosti in omejitve najbolj oddaljenih regij iz člena 349 PDEU ter otoških držav, ki so del carinskega območja Unije, ne da bi s tem ogrozili celovitost in povezanost pravnega reda Unije, vključno z notranjim trgom in skupnimi politikami.

(18)

Da bi preprečili tveganje selitve virov CO2 iz naprav na morju, bi se morala ta uredba uporabljati za blago ali oplemenitene proizvode iz navedenega blaga, ki so rezultat postopka aktivnega oplemenitenja in se vnesejo na umeten otok, nepremično ali plavajočo konstrukcijo, ali katere koli druge konstrukcije v epikontinentalnem pasu ali izključni ekonomski coni države članice, kadar ta epikontinentalni pas ali izključna ekonomska cona meji na carinsko območje Unije. Na Komisijo bi bilo treba prenesti izvedbena pooblastila za določitev podrobnih pogojev za uporabo CBAM za tovrstno blago.

(19)

Emisije toplogrednih plinov, za katere bi moral veljati CBAM, bi morale ustrezati emisijam toplogrednih plinov, zajetih v Prilogi I k Direktivi 2003/87/ES, in sicer ogljikovega dioksida (CO2) ter, kadar je ustrezno, dušikovega oksida in perfluoriranih ogljikovodikov. CBAM bi se moral sprva uporabljati za neposredne emisije teh toplogrednih plinov od časa proizvodnje blaga do njegovega uvoza na carinsko območje Unije, pri čemer bi moralo biti njegovo področje uporabe enako področju uporabe EU ETS, da se zagotovi skladnost. CBAM bi se moral uporabljati tudi za posredne emisije. Te posredne emisije nastanejo pri proizvodnji električne energije, ki se uporabi za proizvodnjo blaga, za katero se uporablja ta uredba. Vključitev posrednih emisij bi dodatno povečala okoljsko učinkovitost CBAM in njegovo ambicijo, da prispeva k boju proti podnebnim spremembam. Vendar se posredne emisije sprva ne bi smele upoštevati za blago, za katero se uporabljajo finančni ukrepi v Uniji, ki izravnavajo posredne stroške emisij, nastale zaradi stroškov emisij toplogrednih plinov, ki se prenesejo na cene električne energije. To blago je opredeljeno v Prilogi II k tej uredbi. V zvezi s področjem uporabe CBAM bi bilo treba ustrezno upoštevati prihodnje revizije EU ETS v Direktivi 2003/87/ES in še posebej revizije izravnalnih ukrepov za posredne stroške. V prehodnem obdobju bi bilo treba zbirati podatke za podrobnejšo opredelitev metodologije za izračun posrednih emisij. Pri tej metodologiji bi bilo treba upoštevati količino električne energije, uporabljene za proizvodnjo blaga iz Priloge I k tej uredbi, ter državo porekla, proizvodni vir in emisijske faktorje, povezane s to električno energijo. Specifično metodologijo bi bilo treba podrobneje opredeliti, da bi dosegli najprimernejši način za preprečevanje selitve virov CO2 in zagotovili okoljsko celovitost CBAM.

(20)

EU ETS in CBAM si delita cilj oblikovanja cen emisij toplogrednih plinov, vgrajenih v istih sektorjih in blagu, z uporabo posebnih pravic ali kuponov. Oba sistema sta regulativna in utemeljena s potrebo po omejevanju emisij toplogrednih plinov v skladu z zavezujočim okoljskim ciljem na podlagi prava Unije iz Uredbe (EU) 2021/1119, da bi do leta 2030 zmanjšali neto emisije toplogrednih plinov v Uniji za vsaj 55 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990, in ciljem podnebne nevtralnosti v celotnem gospodarstvu najpozneje do leta 2050.

(21)

Čeprav je v okviru EU ETS določeno skupno število izdanih pravic (v nadaljnjem besedilu: zgornja meja) emisij toplogrednih plinov iz dejavnosti z njegovega področja uporabe, in omogoča trgovanje s pravicami (v nadaljnjem besedilu: sistem trgovanja s pokrovom), CBAM ne bi smel določati količinskih omejitev na uvoz, da se ne omejijo trgovinski tokovi. Medtem ko se EU ETS uporablja za naprave v Uniji, bi se moral CBAM uporabljati za določeno blago, uvoženo na carinsko območje Unije.

(22)

Sistem CBAM ima v primerjavi z EU ETS nekatere posebne značilnosti, tudi glede izračuna cene kuponov CBAM, možnosti trgovanja s kuponi CBAM in obdobja njihove veljavnosti. Te značilnosti so posledica potrebe po ohranitvi učinkovitosti CBAM kot ukrepa za preprečevanje selitve virov CO2 skozi čas. Zagotavljajo tudi, da upravljanje sistema CBAM ne bo pretirano obremenjujoče v smislu obveznosti, naloženih upravljavcem, in upravnih virov, hkrati pa bodo ohranile raven prožnosti, ki je na voljo upravljavcem, enakovredna tisti v okviru EU ETS. Zagotavljanje tega ravnovesja je še posebej pomembno za mala in srednja podjetja, ki jih to zadeva.

(23)

Da bi CBAM ohranili kot čim učinkovitejši ukrep za preprečevanje selitve virov CO2, mora natančno odražati ceno EU ETS. Medtem ko se na trgu EU ETS cena pravic, sproščenih na trg, določa z dražbami, bi morala cena kuponov CBAM ceno z dražb razumno odražati prek tedensko izračunanih povprečij. Te tedenske povprečne cene natančno odražajo nihanja cen v EU ETS in uvoznikom omogočajo razumen razpon, da izkoristijo spremembe cen v EU ETS, hkrati pa tudi zagotavljajo, da sistem za upravne organe ostane obvladljiv.

(24)

V okviru EU ETS zgornja meja določa ponudbo pravic do emisije in zagotavlja gotovost glede največjih emisij toplogrednih plinov. Cena ogljika se določi z uravnoteženjem navedene ponudbe in povpraševanja na trgu. Omejevanje količine je potrebno, da obstaja cenovna spodbuda. Namen te uredbe ni, da bi se za število kuponov CBAM, ki so na voljo uvoznikom, določila zgornja meja; če bi uvozniki lahko prenesli kupone CBAM in trgovali z njimi, bi prišlo do situacij, v katerih cena za kupone CBAM ne bi več odražala razvoja cene v EU ETS. Taka situacija bi oslabila spodbude za razogljičenje, spodbudila selitev virov CO2 in ogrozila splošni podnebni cilj CBAM. Lahko bi prišlo tudi do različnih cen za upravljavce iz različnih držav. Omejitve možnosti trgovanja s kuponi CBAM in njihovega prenosa so zato utemeljene na potrebi, da se prepreči spodkopavanje učinkovitosti in podnebnega cilja CBAM ter da se zagotovi enako obravnavanje upravljavcev iz različnih držav. Da pa bi se ohranila možnost, da uvozniki optimizirajo svoje stroške, bi bilo treba v tej uredbi določiti sistem, v okviru katerega lahko organi od uvoznikov odkupijo določeno količino presežnih kuponov. Določiti bi se moral tolikšen znesek, da bo uvoznikom na voljo razumen razpon, da svoje stroške izkoristijo v obdobju veljavnosti kuponov, hkrati pa bi se ohranil splošni učinek prenosa cene, s čimer bi zagotovili ohranitev okoljskega cilja CBAM.

(25)

Glede na to, da bi se CBAM uporabljal za uvoz blaga na carinsko območje Unije, ne pa za naprave, bi bilo treba tudi v CBAM uporabiti nekatere prilagoditve in poenostavitve. Ena od teh poenostavitev bi morala biti uvedba preprostega in dostopnega prijavnega sistema, v katerem bi uvozniki poročali o skupnih preverjenih emisijah toplogrednih plinov, vgrajenih v blagu, uvoženem v določenem koledarskem letu. Uporabiti bi bilo treba tudi drugačen časovni razpored v primerjavi s ciklom skladnosti iz EU ETS, da bi se izognili morebitnim ozkim grlom, do katerih bi lahko prišlo zaradi obveznosti akreditiranih preveriteljev na podlagi te uredbe in Direktive 2003/87/ES.

(26)

Države članice bi morale za kršitve te uredbe nalagati kazni in zagotoviti njihovo izvrševanje. Znesek kazni, če pooblaščeni deklarant CBAM ne preda kuponov CBAM, bi moral biti enak znesku na podlagi člena 16(3) in (4) Direktive 2003/87/ES. Kadar pa blago v Unijo vnese oseba, ki ni pooblaščeni deklarant CBAM, in ne da bi izpolnila obveznosti na podlagi te uredbe, bi moral biti znesek teh kazni višji, da bi bil učinkovit, sorazmeren in odvračilen tudi ob upoštevanju dejstva, da ta oseba ni dolžna predati kuponov CBAM. Naložitev kazni na podlagi te uredbe ne posega v kazni, ki se lahko na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava naložijo za kršitev drugih zadevnih obveznosti, zlasti tistih v zvezi s carinskimi pravili.

(27)

EU ETS se uporablja za nekatere proizvodne procese in dejavnosti, CBAM pa bi se moral uporabljati za ustrezen uvoz blaga. Zato je treba uvoženo blago jasno identificirati z njegovo uvrstitvijo v kombinirani nomenklaturi (KN) iz Uredbe Sveta (EGS) št. 2658/87 (9) in ga povezati z vgrajenimi emisijami.

(28)

Blago ali oplemeniteni proizvodi, zajeti v CBAM bi morali odražati dejavnosti, zajete v EU ETS, saj ta sistem temelji na kvantitativnih in kvalitativnih merilih, povezanih z okoljskim ciljem Direktive 2003/87/ES, in je najcelovitejši sistem za reguliranje emisij toplogrednih plinov v Uniji.

(29)

Opredelitev obsega uporabe CBAM tako, da odraža dejavnosti, zajete v EU ETS, bi tudi pomagala zagotoviti, da se uvoženi proizvodi ne bodo obravnavali manj ugodno od podobnih proizvodov domačega porekla.

(30)

Čeprav je končni cilj CBAM široka pokritost proizvodov, bi bilo preudarno začeti z izbranim številom sektorjev z razmeroma homogenim blagom, pri katerem obstaja tveganje selitve virov CO2. Sektorji Unije, ki veljajo za izpostavljene tveganju selitve virov CO2, so navedeni v Delegiranem sklepu Komisije (EU) 2019/708 (10).

(31)

Blago, za katero bi se morala uporabljati ta uredba, bi bilo treba izbrati po natančni analizi ustreznosti v smislu kumulativnih emisij toplogrednih plinov in tveganja selitve virov CO2 v ustreznih sektorjih EU ETS, hkrati pa bi bilo treba za zadevne upravljavce čim bolj zmanjšati kompleksnost in upravno breme. Tako bi bilo treba pri izboru upoštevati zlasti osnovne materiale in osnovne proizvode, zajete v EU ETS, da bi se za emisije, vgrajene v emisijsko intenzivne proizvode, uvožene v Unijo, uporabila enaka cena ogljika, kot se uporablja za proizvode Unije, ter zmanjšanje tveganja selitve virov CO2. Ustrezna merila za omejitev izbora bi morala biti: prvi, ustreznost sektorjev v smislu emisij, in sicer ali je posamezni sektor skupno eden največjih povzročiteljev emisij toplogrednih plinov; drugi, izpostavljenost sektorja visokemu tveganju selitve virov CO2, kot je opredeljeno na podlagi Direktive 2003/87/ES; in tretji, potreba po uravnoteženju široke pokritosti proizvodov glede emisij toplogrednih plinov ob omejevanju kompleksnosti in upravnega bremena.

(32)

Uporaba prvega merila bi omogočila, da se glede na kumulativne emisije uvrstijo naslednji industrijski sektorji: železo in jeklo, rafinerije, cement, aluminij, organske osnovne kemikalije, vodik in gnojila.

(33)

Nekateri sektorji, navedeni v Delegiranem sklepu (EU) 2019/708, pa zaradi svojih posebnih značilnosti ne bi smeli biti obravnavani v tej uredbi na tej stopnji.

(34)

Na področje uporabe te uredbe ne bi smele biti vključene zlasti organske kemikalije zaradi tehničnih omejitev, ki v času sprejetja te uredbe ne omogočajo jasne opredelitve vgrajenih emisij tega uvoženega blaga. Za to blago je veljavno referenčno merilo iz EU ETS osnovni parameter, ki ne omogoča nedvoumne dodelitve emisij, vgrajenih v posamezno uvoženo blago. Za bolj usmerjeno dodeljevanje organskim kemikalijam je potrebnih več podatkov in analiz.

(35)

Podobne tehnične omejitve veljajo za proizvode rafinerij, pri katerih emisij toplogrednih plinov ni mogoče nedvoumno dodeliti posameznim proizvodom. Hkrati se zadevno referenčno merilo v EU ETS ne nanaša neposredno na specifične proizvode, kot so bencin, dizelsko gorivo ali kerozin, temveč na vso proizvodnjo rafinerij.

(36)

V CBAM bi morali biti vključeni izdelki iz aluminija, saj so zelo izpostavljeni selitvi virov CO2. Poleg tega zaradi značilnosti, ki so zelo podobne značilnostim jeklenih izdelkov, v več industrijskih uporabah neposredno konkurirajo jeklenim izdelkom.

(37)

V času sprejemanja te uredbe je uvoz vodika v Unijo razmeroma majhen. Pričakuje pa se, da se bo to v prihodnjih letih precej spremenilo, saj sveženj Unije „Pripravljeni na 55“ spodbuja uporabo obnovljivega vodika. Za razogljičenje industrije kot celote se bo povečalo povpraševanje po vodiku iz obnovljivih virov, kar bo privedlo do neintegriranih proizvodnih procesov v izdelkih niže v prodajni verigi, kjer je vodik vhodni material. Vključitev vodika na področje uporabe CBAM je tako ustrezno sredstvo za nadaljnje spodbujanje razogljičenja vodika.

(38)

Podobno bi bilo treba na področje uporabe CBAM vključiti nekatere proizvode, čeprav pri njihovih proizvodnih procesih nastajajo nizke ravni vgrajenih emisij, saj bi se z njihovo izključitvijo spremenil vzorec trgovanja s proizvodi niže v prodajni verigi in s tem povečala verjetnost izogibanja pri jeklenih izdelkih, vključenih v CBAM.

(39)

Nasprotno se ta uredba sprva ne bi smela uporabljati za nekatere izdelke, katerih proizvodnja ne povzroča pomembnih emisij, kot so ostanki železa, nekatere ferozlitine in nekatera gnojila.

(40)

Na področje uporabe te uredbe bi bilo treba vključiti uvoz električne energije, saj ta sektor povzroči 30 % skupnih emisij toplogrednih plinov v Uniji. Zaradi večje podnebne ambicioznosti Unije bi se pri stroških ogljika povečala razlika med proizvodnjo električne energije v Uniji in v tretjih državah. Ta razlika bi skupaj z napredkom pri povezovanju elektroenergetskega omrežja Unije z omrežji sosednjih držav pomenila večje tveganje selitve virov CO2 zaradi povečanega uvoza električne energije, katere velik del se proizvaja v elektrarnah na premog.

(41)

Da bi se izognili prevelikemu upravnemu bremenu za pristojne nacionalne uprave in uvoznike, je primerno določiti omejene primere, v katerih se obveznosti na podlagi te uredbe ne bi smele uporabljati. Vendar ta določba de minimis ne bi smela posegati v nadaljnjo uporabo določb na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava, ki so potrebne za zagotovitev skladnosti z obveznostmi na podlagi te uredbe, ter zlasti s carinsko zakonodajo, vključno s preprečevanjem goljufij.

(42)

Ker uvoznikom blaga, zajetega v tej uredbi, obveznosti na podlagi te uredbe ne bi bilo treba izpolnjevati ob uvozu, bi bilo treba uporabiti posebne upravne ukrepe za zagotovitev, da se te obveznosti izpolnijo pozneje. Zato bi morali biti uvozniki do uvoza blaga, za katerega se uporablja ta uredba, upravičeni šele po tem, ko jim bo pristojni organ izdal dovoljenje.

(43)

Carinski organi ne bi smeli dovoliti uvoza blaga nobeni osebi, ki ni pooblaščeni deklarant CBAM. V skladu s členoma 46 in 48 Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (11) lahko carinski organi izvajajo preglede blaga, tudi v zvezi z identifikacijo pooblaščenega deklaranta CBAM, osemmestno oznako KN, količino in državo porekla uvoženega blaga, datumom deklaracije in carinskim postopkom. Komisija bi morala tveganja, povezana s CBAM, upoštevati pri oblikovanju skupnih meril in standardov tveganja na podlagi člena 50 Uredbe (EU) št. 952/2013.

(44)

V prehodnem obdobju bi morali carinski organi carinske deklarante obvestiti o obveznosti sporočanja informacij, da bi prispevali k zbiranju informacij in ozaveščanju o tem, da morajo zaprositi za status pooblaščenih deklarantov CBAM, kadar je ustrezno. Carinski organi bi morali te informacije sporočiti na ustrezen način, da se zagotovi, da bodo carinski deklaranti s to obveznostjo seznanjeni.

(45)

CBAM bi moral temeljiti na deklarativnem sistemu, v katerem bi pooblaščeni deklarant CBAM, ki bi lahko zastopal več kot enega uvoznika, vsako leto predložil deklaracijo o emisijah, vgrajenih v blagu, uvoženem na carinsko območje Unije, in predal število kuponov CBAM, ki bi ustrezalo prijavljenim emisijam. Prvo deklaracijo CBAM za koledarsko leto 2026 bi bilo treba predložiti do 31. maja 2027.

(46)

Pooblaščenemu deklarantu CBAM bi moralo biti dovoljeno, da zahteva ustrezno zmanjšanje števila kuponov CBAM, ki jih mora predati, glede na ceno ogljika, ki je bila za emisije dejansko že plačana v državi porekla prijavljenih vgrajenih emisij.

(47)

Prijavljene vgrajene emisije bi morala preveriti oseba, ki jo akreditira nacionalni akreditacijski organ, imenovan v skladu z Uredbo (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (12) ali na podlagi Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2018/2067 (13).

(48)

CBAM bi moral upravljavcem proizvodnih naprav v tretjih državah omogočati, da se registrirajo v registru CBAM in dajo svoje preverjene vgrajene emisije iz proizvodnje blaga na voljo pooblaščenim deklarantom CBAM. Upravljavec bi moral imeti možnost izbrati, da svojega imena, naslova in kontaktnih informacij v registru CBAM ne razkrije javnosti.

(49)

Kuponi CBAM bi se razlikovali od pravic iz EU ETS, katerih bistvena značilnost so dnevne dražbe. Zaradi potrebe po določitvi jasne cene kuponov CBAM bi bilo dnevno objavljanje preveč obremenjujoče za upravljavce in bi pri njih povzročalo zmedo, saj lahko dnevne cene po objavi postanejo zastarele. Tedensko objavljanje cen kuponov CBAM bi zato bolj natančno odražalo gibanje cen pravic iz EU ETS, sproščenih na trg, in zasledovalo isti podnebni cilj. Zato bi bilo treba ceno kuponov CBAM računati na podlagi tedenskega časovnega okvira, ki je daljši od dnevnega časovnega okvira, določenega za EU ETS. Za izračun in objavo te povprečne cene bi morala skrbeti Komisija.

(50)

Da bi pooblaščenim deklarantom CBAM omogočili prožnost pri izpolnjevanju njihovih obveznosti na podlagi te uredbe in jim omogočili, da izkoristijo nihanja cen pravic iz EU ETS, bi morali kuponi CBAM od datuma njihovega nakupa veljati le omejeno obdobje. Pooblaščeni deklarant CBAM bi moral imeti možnost, da presežni del kupljenih kuponov odproda. Za predajo kuponov CBAM bi moral pooblaščeni deklarant CBAM pridobiti število kuponov, ki se zahtevajo med letom, ki ustreza pragovom, določenim konec vsakega četrtletja.

(51)

Fizikalne značilnosti električne energije kot proizvoda upravičujejo nekoliko drugačno zasnovo v okviru CBAM v primerjavi z drugim blagom. Pod jasno določenimi pogoji bi bilo treba uporabiti privzete vrednosti, pooblaščeni deklaranti CBAM pa bi morali imeti možnost zahtevati, naj se njihove obveznosti na podlagi te uredbe izračunajo na podlagi dejanskih emisij. Trgovanje z električno energijo se razlikuje od trgovanja z drugim blagom, zlasti ker se z njo trguje prek medsebojno povezanih omrežij električne energije z uporabo borz električne energije in posebnih oblik trgovanja. Močno regulirana oblika trgovanja z električno energijo je tako imenovano spajanje trgov, ki omogoča združevanje nakupnih in prodajnih ponudb po vsej Uniji.

(52)

Da bi preprečili tveganje izogibanja in izboljšali sledljivost dejanskih emisij CO2 iz uvoza električne energije in njene uporabe pri blagu, bi moral biti izračun dejanskih emisij dovoljen le pod nekaterimi strogimi pogoji. Zlasti bi bilo treba dokazati dokončno napoved dodeljene zmogljivosti medsebojnih povezav ter obstoj neposrednega pogodbenega razmerja med kupcem in proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov ali med kupcem in proizvajalcem električne energije, pri kateri so emisije nižje od privzete vrednosti.

(53)

Za zmanjšanje tveganja selitve virov CO2 bi morala Komisija sprejeti ukrepe za odpravo praks izogibanja. Komisija bi morala oceniti tveganje takega izogibanja v vseh sektorjih, za katere se uporablja ta uredba.

(54)

Pogodbenice Pogodbe o ustanovitvi Energetske skupnosti, ki je bila sklenjena s Sklepom Sveta 2006/500/ES (14) in pogodbenice pridružitvenih sporazumov, ki vključujejo poglobljena in celovita območja proste trgovine, so zavezane procesom razogljičenja, ki bi morali sčasoma privesti do sprejetja mehanizmov za določanje cen ogljika, podobnih ali enakovrednih EU ETS, ali do njihovega sodelovanja v EU ETS.

(55)

Vključevanje tretjih držav v trg električne energije Unije je pomemben dejavnik za te države, da bi pospešile prehod na energetske sisteme z visokim deležem energije iz obnovljivih virov. Spajanje trgov za električno energijo, kot je določeno v Uredbi Komisije (EU) 2015/1222 (15), tretjim državam omogoča boljše vključevanje električne energije iz obnovljivih virov na trg električne energije, učinkovito izmenjavo tovrstne električne energije na širšem območju, uravnoteženje ponudbe s povpraševanjem na večjem trgu Unije ter manjšo intenzivnost emisij CO2 njihove proizvodnje električne energije. Vključevanje tretjih držav v trg električne energije Unije prispeva tudi k večji zanesljivosti oskrbe z električno energijo v teh državah in sosednjih državah članicah.

(56)

Ko bodo trgi z električno energijo tretjih držav s spajanjem trgov tesno vključeni v trg električne energije Unije, bi bilo treba poiskati tehnične rešitve za zagotovitev uporabe CBAM za električno energijo, izvoženo iz teh držav na carinsko območje Unije. Če tehničnih rešitev ne bo mogoče najti, bi morale tretje države, katerih trgi so spojeni s trgi Unije, če so izpolnjeni nekateri pogoji, do leta 2030 imeti možnost časovno omejenega izvzetja iz CBAM, ki bi veljalo izključno za izvoz električne energije. Vendar bi morale te tretje države izdelati časovni načrt in se zavezati izvajanju mehanizma za oblikovanje cen ogljika, ki bi zagotavljal ceno, enako kot v EU ETS, ter se zavezati, da bodo dosegle ogljično nevtralnost najpozneje do leta 2050 in se uskladile z zakonodajo Unije na področju okolja, podnebja, konkurence in energije. Tako izvzetje bi bilo treba preklicati, če bi kadar koli obstajali razlogi za domnevo, da zadevna država ne izpolnjuje svojih zavez, ali če do leta 2030 ne sprejme sistema trgovanja z emisijami, enakovrednega EU ETS.

(57)

Prehodne določbe bi se morale uporabljati za omejeno obdobje. Zato bi se moral CBAM uporabljati brez finančne prilagoditve, da bi se olajšala njegova nemotena uvedba in tako zmanjšalo tveganje motečih vplivov na trgovino. Uvozniki bi morali vsako četrtletje poročati o emisijah, vgrajenih v blagu, uvoženem v prejšnjem četrtletju koledarskega leta, pri čemer bi morali določiti neposredne in posredne emisije ter vse cene ogljika, dejansko plačane v tujini. Zadnje poročilo CBAM, ki je poročilo, predloženo za zadnje četrtletje leta 2025, bi bilo treba predložiti do 31. januarja 2026.

(58)

Da bi Komisija olajšala in zagotovila pravilno delovanje CBAM, bi morala zagotoviti podporo pristojnim organom pri izvajanju njihovih funkcij in dolžnosti na podlagi te uredbe. Komisija bi morala usklajevati, izdajati smernice in podpirati izmenjavo dobrih praks.

(59)

Za stroškovno učinkovito uporabo te uredbe bi morala Komisija upravljati register CBAM, ki bi vseboval podatke o pooblaščenih deklarantih CBAM, upravljavcih in napravah v tretjih državah.

(60)

Vzpostaviti bi bilo treba skupno osrednjo platformo za prodajo in odkup kuponov CBAM. Za nadzor transakcij na skupni osrednji platformi bi morala Komisija olajšati izmenjavo informacij in sodelovanje med pristojnimi organi ter med temi organi in seboj. Poleg tega bi bilo treba vzpostaviti hiter pretok informacij med skupno osrednjo platformo in registrom CBAM.

(61)

Da bi Komisija prispevala k učinkoviti uporabi te uredbe, bi morala izvajati kontrole na podlagi analize tveganja in glede na to pregledati tudi vsebino deklaracij CBAM.

(62)

Da bi še naprej omogočali enotno uporabo te uredbe, bi morala Komisija kot predhodni prispevek pristojnim organom dati na voljo svoje izračune v zvezi s kuponi CBAM, ki jih je treba predati, na podlagi njenega pregleda deklaracij CBAM. Ta predhodni prispevek bi se moral zagotoviti izključno za okvirne namene in brez poseganja v dokončni izračun pristojnih organov. Zlasti ne bi smeli omogočiti pravice do pritožbe ali drugih popravnih ukrepov zoper predhodne prispevke Komisije.

(63)

Države članice bi morale imeti tudi možnost, da za namene izvrševanja izvedejo preglede posameznih deklaracij CBAM. Ugotovitve pregledov posameznih deklaracij CBAM bi bilo treba posredovati Komisiji. Te ugotovitve bi bilo treba prek registra CBAM dati na voljo tudi drugim pristojnim organom.

(64)

Države članice bi morale biti odgovorne za pravilno določitev in pobiranje prihodkov, ki izhajajo iz uporabe te uredbe.

(65)

Komisija bi morala redno ocenjevati uporabo te uredbe ter o tem poročati Evropskemu parlamentu in Svetu. Ta poročila bi se morala osredotočiti zlasti na možnosti za okrepitev podnebnih ukrepov, katerih cilj je doseči podnebno nevtralno Unijo najpozneje do leta 2050. Komisija bi morala v okviru tega poročanja čim prej zbrati informacije, potrebne za nadaljnjo razširitev področja uporabe te uredbe na vgrajene posredne emisije blaga, ki je navedeno v Prilogi II, ter o drugem blagu in storitvah, pri katerih bi lahko obstajalo tveganje selitve virov CO2, kot so proizvodi nižje v prodajni verigi, ter za razvijanje metod za izračun vgrajenih emisij na podlagi metod okoljskega odtisa, kot je določeno v Priporočilu Komisije 2013/179/EU (16) . Ta poročila bi morala vsebovati tudi oceno učinka CBAM na selitev virov CO2, tudi kar zadeva izvoz, ter njegov ekonomski, socialni in teritorialni učinek po vsej Uniji, pri tem pa upoštevati tudi posebne značilnosti in omejitve najbolj oddaljenih regij iz člena 349 PDEU ter otoških držav, ki so del carinskega območja Unije.

(66)

Komisija bi morala spremljati in ustrezno obravnavati prakse izogibanja tej uredbi, tudi kadar bi upravljavci lahko zgolj nekoliko spremenili svoje blago, ne da bi pri tem spremenili njegove bistvene značilnosti, ali umetno razdelili pošiljke, da bi se izognili obveznostim na podlagi te uredbe. Spremljati bi bilo treba tudi primere, ko bi bilo blago pred uvozom na trg Unije poslano v tretjo državo ali regijo, da bi se izognili obveznostim na podlagi te uredbe, ali v katerih bi upravljavci iz tretjih držav proizvode z manjšo intenzivnostjo emisij toplogrednih plinov izvažali v Unijo, proizvode z večjo intenzivnostjo emisij toplogrednih plinov pa obdržali na drugih trgih, ali ko bi izvozniki ali prodajalci reorganizirali svoje vzorce ter prodajne in proizvodne poti, ali pa katere koli druge vrste praks dvojne proizvodnje in dvojne prodaje za izogibanje obveznostim na podlagi te uredbe.

(67)

Ob polnem spoštovanju načel iz te uredbe bi si morali prizadevati za razširitev njenega področja uporabe, da bi do leta 2030 vključili vse sektorje, ki jih zajema Direktiva 2003/87/ES. Zato bi se morala Komisija pri pregledu in ocenjevanju uporabe te uredbe še naprej sklicevati na to časovnico in pri področju uporabe te uredbe dati prednost vključitvi tistih emisij toplogrednih plinov, vgrajenih v blago, ki je najbolj izpostavljeno selitvi virov CO2 in najbolj ogljično intenzivno, ter tistega blaga nižje v prodajni verigi, ki vsebujejo znaten delež vsaj ene vrste blaga s področja uporabe te uredbe. Če Komisija do leta 2030 ne bo predložila zakonodajnega predloga za tako razširitev področja uporabe te uredbe, bi morala Evropski parlament in Svet obvestiti o razlogih za to in sprejeti potrebne ukrepe, da bi izpolnili cilj in čim prej vključili vse sektorje, ki jih zajema Direktiva 2003/87/ES.

(68)

Komisija bi morala Evropskemu parlamentu in Svetu dve leti po prehodnem obdobju in vsaki dve leti zatem predložiti tudi poročilo o uporabi te uredbe. Rok za predložitev poročil bi bilo treba določiti glede na časovni načrt delovanja trga ogljika na podlagi člena 10(5) Direktive 2003/87/ES. Poročila bi morala vsebovati oceno učinkov CBAM.

(69)

Da se omogoči hiter in učinkovit odziv na nepredvidljive, izjemne in neizzvane okoliščine, ki bi imele uničujoče posledice za gospodarsko in industrijsko infrastrukturo ene ali več tretjih držav, za katere velja CBAM, bi morala Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu po potrebi predložiti zakonodajni predlog za spremembo te uredbe. V njem bi morala določiti ukrepe, ki bodo najprimernejši glede na okoliščine, s katerimi bi se spopadala tretja država oziroma države, hkrati pa bo ohranjal cilje te uredbe. Ti ukrepi bi morali biti časovno omejeni.

(70)

Nadaljevati bi bilo treba dialog s tretjimi državami ter omogočiti sodelovanje in rešitve, ki bi lahko bile podlaga za posamezne odločitve glede podrobnosti CBAM med njegovim izvajanjem, zlasti v prehodnem obdobju.

(71)

Komisija bi si morala prizadevati, da bi s tretjimi državami, katerih trgovino z Unijo zadeva ta uredba, sodelovala uravnoteženo in v skladu z mednarodnimi obveznostmi Unije, da bi preučila možnost za dialog in sodelovanje v zvezi z izvajanjem posameznih elementov CBAM. Komisija bi morala preučiti tudi možnost za sklenitev sporazumov, v katerih bi se upoštevali mehanizmi za oblikovanje cen ogljika v tretjih državah. Unija bi morala državam v razvoju in najmanj razvitim državam, kot so jih opredelili Združeni narodi, v te namene zagotoviti tehnično pomoč.

(72)

Vzpostavitev CBAM zahteva razvoj dvostranskega, večstranskega in mednarodnega sodelovanja s tretjimi državami. V ta namen bi morali oblikovati forum držav, ki že imajo instrumente za oblikovanje cen ogljika ali druge primerljive instrumente (v nadaljnjem besedilu: podnebni klub), da bi spodbudili izvedbo ambicioznih podnebnih politik v vseh državah in utrli pot za okvir oblikovanja cen ogljika na svetovni ravni. Podnebni klub bi moral biti odprt, prostovoljen in neizključujoč, njegov namen pa bi moralo biti zlasti izpolnjevanje visoke podnebne ambicije v skladu s Pariškim sporazumom. Podnebni klub bi lahko deloval pod okriljem večstranske mednarodne organizacije ter bi moral olajšati primerjavo in, kadar je ustrezno, usklajevanje ustreznih ukrepov, ki bodo pomagali zmanjševati emisije. Podnebni klub bi moral podpirati tudi primerljivost ustreznih podnebnih ukrepov z zagotavljanjem kakovosti spremljanja podnebja, poročanja in preverjanja med svojimi člani ter zagotavljanjem sredstev za sodelovanje in preglednost med Unijo in njenimi trgovinskimi partnerji.

(73)

Za nadaljnjo podporo pri doseganju ciljev Pariškega sporazuma v tretjih državah je zaželeno, da bi Unija prek svojega proračuna še naprej nudila finančno podporo za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje v najmanj razvitih državah, vključno z njihovimi prizadevanji za razogljičenje in preoblikovanje njihovih predelovalnih industrij. Unija bi morala s to podporo tudi prispevati pri prilagajanju zadevnih industrij novim regulativnim zahtevam, ki izhajajo iz te uredbe.

(74)

Ker je cilj CBAM spodbujati čistejšo proizvodnjo, se je Unija zavezala, da bo v okviru zunanje razsežnosti evropskega zelenega dogovora in v skladu s Pariškim sporazumom sodelovala s tretjimi državami z nizkimi in srednjimi dohodki ter jih podpirala pri razogljičenju njihovih predelovalnih industrij. Unija bi morala prek svojega proračuna še naprej podpirati te države, zlasti najmanj razvite države, da bi jim pomagala pri prilagajanju obveznostim na podlagi te uredbe. Unija bi morala tudi v teh državah še naprej podpirati blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, tudi pri njihovih prizadevanjih za razogljičenje in preoblikovanje njihovih predelovalnih industrij, in sicer do zgornje meje večletnega finančnega okvira in finančne podpore, ki jo Unija zagotavlja mednarodnemu podnebnemu financiranju. Unija si prizadeva za uvedbo novega vira lastnih sredstev na podlagi prihodkov, ustvarjenih s prodajo kuponov CBAM.

(75)

Ta uredba ne posega v uredbi (EU) 2016/679 (17) in (EU) 2018/1725 (18) Evropskega parlamenta in Sveta.

(76)

Za učinkovitost bi bilo treba za to uredbo smiselno uporabljati Uredbo Sveta (ES) št. 515/97 (19).

(77)

Za dopolnitev ali spremembo nekaterih nebistvenih elementov te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi z:

Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (20). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(78)

Ta posvetovanja bi morala potekati pregledno in lahko zajemajo tudi predhodna posvetovanja z deležniki, kot so pristojni organi, industrija (tudi mala in srednja podjetja) ter socialni partnerji, kot so sindikati, organizacije civilne družbe in okoljske organizacije.

(79)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (21).

(80)

Finančne interese Unije bi bilo treba v celotnem ciklu odhodkov zaščititi s sorazmernimi ukrepi, ki naj vključujejo preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje nepravilnosti, povračilo izgubljenih, neupravičeno izplačanih ali nepravilno porabljenih sredstev ter, kadar je ustrezno, upravne in denarne kazni. CBAM bi se zato moral opirati na ustrezne in učinkovite mehanizme za preprečevanje izgub prihodkov.

(81)

Ker ciljev te uredbe, in sicer preprečevanja tveganja selitve virov CO2 in s tem zmanjševanja emisij ogljika na svetovni ravni, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepa lažje dosežeta na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(82)

Da bi se omogočilo pravočasno sprejetje delegiranih in izvedbenih aktov na podlagi te uredbe, bi morala ta uredba začeti veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije –