2.3.2023

Uradni list Evropske unije

L 66/1

UREDBA KOMISIJE (EU) 2023/443

z dne 8. februarja 2023

o spremembi Uredbe (EU) 2017/1151 v zvezi s postopki homologacije glede na emisije iz lahkih potniških in gospodarskih vozil

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 715/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2007 o homologaciji motornih vozil glede na emisije iz lahkih potniških in gospodarskih vozil (Euro 5 in Euro 6) in o dostopu do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil (1) ter zlasti členov 5(3) in 14(3) Uredbe,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Uredba (ES) št. 715/2007 ureja homologacijo motornih vozil glede na njihove emisije. V ta namen morajo biti v skladu z njo nova lahka potniška in gospodarska vozila skladna z nekaterimi mejnimi vrednostmi emisij. Posebne tehnične določbe, potrebne za izvajanje navedene uredbe, so navedene v Uredbi Komisije (EU) 2017/1151 (2). Glede na to, da Uredba (EU) 2018/858 Evropskega parlamenta in Sveta (3) ureja homologacijo motornih vozil, je primerno uskladiti opredelitve iz Uredbe Komisije (EU) 2017/1151 z opredelitvami iz Uredbe (EU) 2018/858, da bi se doseglo enotno razumevanje na področju homologacijske zakonodaje (2).

(2)

Določbe o dostopu do informacij o vgrajenem sistemu za diagnostiko na vozilu (OBD) ter informacij o popravilu in vzdrževanju vozil iz poglavja III Uredbe (ES) št. 715/2007 so bile vključene v poglavje XIV Uredbe (EU) 2018/858, ki se uporablja od 1. septembra 2020. Zaradi uskladitve zakonodaje je primerno črtati določbe Uredbe (EU) 2017/1151 v zvezi z dostopom do takih informacij.

(3)

Od vključitve metodologije za preizkušanje dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, v zahteve za preizkušanje vozil z Uredbo (EU) 2016/427, ki je bila prevzeta v Prilogi IIIA k Uredbi (EU) 2017/1151, se lahko vsa vozila preizkušajo pri nizkih temperaturah okolice. Posebna zahteva po predložitvi informacij, da naprave za uravnavanje onesnaževanja z dušikovimi oksidi (NOx) dosežejo dovolj visoko temperaturo v 400 sekundah pri – 7 °C, je zato odveč in bi jo bilo treba črtati.

(4)

Da bi se omogočilo spremljanje porabe goriva in/ali električne energije za vse vrste vozil, ki jih zajema ta uredba, bi se morale zahteve za tako spremljanje uporabljati za vozila kategorije N2. Ker je to nova zahteva za navedeno kategorijo, je primerno, da se proizvajalcem vozil omogoči dovolj časa za izpolnitev navedene zahteve.

(5)

Da bi se ugotovilo, ali preizkušano vozilo deluje z osnovno strategijo za uravnavanje emisij (BES) ali pomožno strategijo za uravnavanje emisij (AES), bi bilo treba v vozila vgraditi ustrezni indikator aktivacije pomožne strategije za uravnavanje emisij, ki obvešča, kdaj se zadevna strategija uporablja. Zato je za uvedbo takega indikatorja v vsa nova vozila potrebnega dovolj časa.

(6)

Na voljo bi moral biti uraden dokumentacijski paket, ki bi drugim homologacijskim organom, tehničnim službam, tretjim osebam, Komisiji ali organom za nadzor trga pomagal razumeti, ali je mogoče višje emisije od pričakovanih med preizkušanjem pod določenimi pogoji pripisati pomožni strategiji za uravnavanje emisij.

(7)	Glede na to, da Uredba (EU) 2018/858 tretjim osebam dovoljuje preizkušanje skladnosti v prometu (ISC), je treba prilagoditi določbe o preverjanju skladnosti v prometu.

(8)

Uporabo preverjanj skladnosti v prometu naj bi olajšala elektronska platforma o skladnosti v prometu. Z razvojem te platforme se je pokazala potreba po določenih spremembah seznamov za preglednost. Hkrati bi bilo treba sezname za preglednost poenostaviti, da bodo vsebovali le elemente, potrebne za preizkušanje skladnosti v prometu.

(9)

V okviru Svetovnega foruma ZN za harmonizacijo pravilnikov o vozilih se pripravlja pravilnik ZN o dejanskih emisijah, ki nastajajo med vožnjo (RDE), z izboljšavami strukture in drugih elementov metodologije za preizkušanje dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo. Navedene izboljšave še niso bile formalno sprejete, vendar predstavljajo najnovejši tehnični razvoj, zato jih je treba uvesti v Uredbo (EU) 2017/1151.

(10)

Skupno raziskovalno središče je v letih 2020 (4) in 2021 (5) objavilo dve poročili o pregledu ocene pribitkov zaradi sistema PEMS, ki se uporabljajo v postopku preizkušanja dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, pri čemer ti poročili zajemata najnovejša spoznanja o učinkovitosti prenosnih sistemov za merjenje emisij. Zato je primerno znižati pribitke zaradi sistema PEMS v skladu z najboljšimi razpoložljivimi znanstvenimi spoznanji iz teh poročil. Znižanje pribitkov zaradi sistema PEMS bi morale spremljati spremembe metodologije izračuna rezultatov preizkusa dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo.

(11)

Globalno usklajeni preizkuševalni postopek za lahka vozila (WLTP) je bil prvič sprejet v okviru Svetovnega foruma ZN za harmonizacijo pravilnikov o vozilih kot Globalni tehnični pravilnik (GTR) št. 15 (6) in pozneje kot Pravilnik ZN št. 154 (7). Pri metodologiji WLTP v ZN so bile uvedene nekatere spremembe zaradi upoštevanja najnovejšega tehničnega napredka. Zato je primerno, da se metodologija WLTP iz Uredbe (EU) 2017/1151 uskladi s pravilnikom ZN.

(12)

Pravilnik ZN št. 154 zajema dva sklopa regionalnih zahtev, imenovana raven 1A in raven 1B. Čeprav se večina zahtev iz navedenega pravilnika ZN uporablja za obe ravni, tj. 1A in 1B, so nekatere specifične za posamezno raven. Za uporabo Pravilnika ZN št. 154 v Uniji so pomembne samo zahteve za raven 1A, saj samo ta raven temelji na štirifaznem preizkusnem ciklu (nizka, srednja, visoka in zelo visoka hitrost), ki se uporablja v Uniji.

(13)	Da bi se zmanjšala zapletenost te uredbe in preprečilo podvajanje regulativnih določb, bi bilo treba namesto prenosa določb Pravilnika ZN št. 154 s to uredbo v Uredbo (EU) 2017/1151 uvesti sklic na navedeni pravilnik ZN.

(14)	Na podlagi priporočil Skupnega raziskovalnega središča je primerno spremeniti zadevni preizkuševalni postopek za oceno skladnosti proizvodnje (CoP) emisij ogljikovega dioksida (CO2) iz vozil, vključno s postopkom utekanja, da se omogoči tehnični napredek.

(15)	Da bi se zmanjšala prožnost preizkušanja, bi bilo treba uvesti nekatere posebne določbe, kot so določbe o uporabi orodij za simulacijo računalniške dinamike tekočin (CFD) in njihovem potrjevanju ter o vzpostavitvi funkcije iztekanja pri delovanju dinamometra.

(16)	Kot referenčno orodje bi bilo treba uvesti dodatno orodje za izračun prestavljanja, ki ga je razvilo Skupno raziskovalno središče.

(17)	Posodobiti je treba preizkus tipa 5 za preverjanje vzdržljivosti naprav za uravnavanje onesnaževanja in posodobljene zahteve za OBD, da bi se upoštevale spremembe v zvezi s ciklom WLTP.

(18)

Nedavne študije so pokazale precejšnjo razliko med povprečnimi dejanskimi emisijami CO2, ki nastajajo med vožnjo, priključnih hibridnih električnih vozil in njihovimi emisijami CO2, določenimi z WLTP. Za zagotovitev, da so emisije CO2, določene za taka vozila, reprezentativne za dejansko ravnanje voznika, bi bilo treba spremeniti faktorje uporabe, ki se uporabljajo za določanje emisij CO2 pri homologaciji. Najprej bi bilo treba na podlagi razpoložljivih podatkov določiti nove faktorje uporabe. Nato bi bilo treba navedene faktorje dodatno pregledati, pri tem pa upoštevati podatke iz naprav za spremljanje porabe goriva v takih vozilih, zbrane v skladu z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2021/392 (8).

(19)	Zaradi nekaterih zahtev, uvedenih s to spremembo, kot je indikator za aktivacijo pomožne strategije za uravnavanje emisij, je potrebna prilagoditev vozila. Navedene zahteve bi bilo treba torej uvesti v treh ločenih korakih.

(20)	Zato je primerno spremeniti Uredbo (EU) 2017/1151.

(21)	Da bi se državam članicam, nacionalnim organom in gospodarskim subjektom zagotovilo dovolj časa za pripravo na uporabo pravil, uvedenih s to uredbo, bi bilo treba datum začetka uporabe te uredbe odložiti.

(22)	Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Tehničnega odbora za motorna vozila –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Uredba (EU) 2017/1151 se spremeni:

(1)

člen 2 se spremeni:

(a)

uvodni stavek se nadomesti z naslednjim:

„V tej uredbi se uporabljajo opredelitve iz Uredbe (EU) 2018/858 Evropskega parlamenta in Sveta (*1).

Uporabljajo se tudi naslednje opredelitve:

(*1) Uredba (EU) 2018/858 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o odobritvi in tržnem nadzoru motornih vozil in njihovih priklopnikov ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila, spremembi uredb (ES) št. 715/2007 in (ES) št. 595/2009 ter razveljavitvi Direktive 2007/46/ES (UL L 151, 14.6.2018, str. 1).“;"

(b)

točka 1 se spremeni:

(1)	uvodni stavek se nadomesti z naslednjim: „‚tip vozila glede na emisije‘ pomeni skupino vozil, ki:“;

(2)

točka (a) se nadomesti z naslednjim:

„(a)	se ne razlikujejo glede na merila, ki sestavljajo ‚skupino interpolacij‘, kot je opredeljena v odstavku 6.3.2 Pravilnika ZN št. 154 (*2);

(*2) Pravilnik ZN št. 154 – Enotne določbe o homologaciji lahkih osebnih in gospodarskih vozil glede na merila za emisije, emisije ogljikovega dioksida ter porabo goriva in/ali meritev porabe električne energije in električnega dosega (WLTP) (UL L 290, 10.11.2022, str. 1).“;"

(3)

točka (b) se nadomesti z naslednjim:

„(b)	spadajo v eno samo ‚območje interpolacije CO2‘ v smislu Priloge B6, odstavek 2.3.2, k Pravilniku ZN št. 154, ali Priloge B8, odstavek 4.5.1, k Pravilniku ZN št. 154;“;

(4)

v točki (c) se druga alinea nadomesti z naslednjim:

„—	vračanje izpušnih plinov (z ali brez, notranje/zunanje, hlajeno/nehlajeno, nizek/visok/kombiniran tlak);“;

(c)

točka 2 se nadomesti z naslednjim:

„(2)	‚ES-homologacija za vozilo glede emisij‘ pomeni EU-homologacijo vozil glede na emisije iz izpušne cevi, emisije iz bloka motorja, emisije zaradi izhlapevanja in porabo goriva;“;

(d)

točka 8 se spremeni:

(a)

točka (a) se nadomesti z naslednjim:

„(a)	število in vrsta podlag, struktura in material;“;

(b)

doda se točka (i):

„(i)	potrebni reagent (če je ustrezno);“;

(e)

točka 10 se nadomesti z naslednjim:

„10.

‚vozilo z enogorivnim plinskim motorjem‘ pomeni vozilo z enogorivnim motorjem, ki je zasnovano predvsem za stalni pogon na UNP ali ZP/biometan ali vodik, vendar ima lahko tudi bencinski sistem za uporabo v sili ali samo za zagon, pri čemer nazivna prostornina posode za bencin ne presega 15 litrov;“;

(f)

točka 11 se nadomesti z naslednjim:

„11.	‚vozilo z dvogorivnim motorjem‘ pomeni vozilo, ki ima dva ločena sistema za shranjevanje goriva in je zasnovano tako, da za pogon večino časa uporablja samo eno gorivo naenkrat;“;

(g)

točka 17 se nadomesti z naslednjim:

„17.	‚ustrezno vzdrževano in uporabljeno‘ v zvezi s preizkušanim vozilom pomeni, da tako vozilo izpolnjuje merila za sprejetje izbranega vozila, ki so določena v Prilogi II, Dodatek 1;“;

(h)

točka 20 se nadomesti z naslednjim:

„20.	‚napaka‘ pomeni okvaro z emisijami povezanega dela ali sistema, zaradi katere bi emisije presegle mejne vrednosti iz tabele 4A v odstavku 6.8.2 Pravilnika ZN š. 154, ali če sistem OBD ne more izpolniti osnovnih zahtev za nadzor, ki so navedene v Prilogi C5 k Pravilniku št. 154;“;

(i)

točka 22 se nadomesti z naslednjim:

„22.	‚vozni cikel‘ je pri sistemu OBD na vozilu sestavljen iz zagona, vožnje, pri kateri bi se odkrile morebitne napake, in zaustavitve;“;

(j)	točka 23 se črta;

(k)

vstavi se naslednja točka 23a:

„23a.

‚tretja oseba‘ pomeni tretjo osebo, ki izpolnjuje zahteve iz Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2022/163 (*3);

(*3) Izvedbena uredba Komisije (EU) 2022/163 z dne 7. februarja 2022 o določitvi pravil za uporabo Uredbe (EU) 2018/858 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s funkcionalnimi zahtevami za tržni nadzor vozil, sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot (UL L 27, 8.2.2022, str. 1).“;"

(l)

točka 25 se nadomesti z naslednjim:

„25.

‚dotrajana nadomestna naprava za uravnavanje onesnaževanja‘ pomeni napravo za uravnavanje onesnaževanja, kot je opredeljena v členu 3(11) Uredbe (ES) št. 715/2007, ki je zaradi starosti ali umetnih vplivov toliko dotrajana, da izpolnjuje zahteve iz Priloge C4, Dodatek 1, oddelek 1, k Pravilniku ZN št. 154;“;

(2)

člen 3 se spremeni:

(a)

odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Za pridobitev ES-homologacije glede emisij proizvajalec dokaže, da so vozila skladna z zahtevami te uredbe, če se preizkusijo s skladu s preizkuševalnimi postopki, določenimi v prilogah IIIA do VIII, XI, XVI, XX, XXI in XXII. Proizvajalec zagotovi tudi, da so referenčna goriva skladna s specifikacijami iz Priloge IX.“;

(b)	v odstavku 2 se doda naslednji pododstavek: „Pri vseh sklicih na Pravilnik ZN št. 154 se uporabljajo samo zahteve, povezane z Evropsko unijo, za katere je značilna raven 1A. Sklici v Pravilniku ZN št. 154 na ‚merila za emisije‘ se razumejo kot sklici na ‚emisije onesnaževal‘ v tej uredbi.“;

(c)	v odstavku 3 se drugi pododstavek nadomesti z naslednjim: „Preizkusi emisij za tehnične preglede, določeni v Prilogi IV, ter preizkusi porabe goriva in emisij CO2, določeni v Prilogi XXI, so še vedno potrebni za pridobitev ES-homologacije glede na emisije na podlagi tega odstavka.“;

(d)

odstavek 7 se nadomesti z naslednjim:

„7. Vozila z enogorivnim motorjem na plin se preizkušajo s preizkusom tipa 1, s katerim se ugotavlja, ali obstajajo razlike v sestavi UNP ali ZP/biometana, kot je določeno v Prilogi B6 k Pravilniku ZN št. 154 za emisije onesnaževal, pri čemer se gorivo uporabi za merjenje neto moči v skladu s Prilogo XX k tej uredbi.

Vozila z dvogorivnim motorjem na plin se preizkusijo z bencinom in UNP ali ZP/biometanom. Preizkusi z UNP ali ZP/biometanom se izvedejo za ugotovitev, ali obstajajo razlike v sestavi UNP ali ZP/biometana, kot je določeno v Prilogi B6 k Pravilniku ZN št. 154 za emisije onesnaževal, pri čemer se gorivo uporabi za merjenje neto moči v skladu s Prilogo XX k tej uredbi.“;

(e)	odstavek 10, drugi in peti pododstavek, se črtata;

(f)

odstavek 11, prvi in drugi pododstavek, se nadomestita z naslednjim:

„11. Proizvajalec zagotovi, da v celotni običajni življenjski dobi vozila, ki je homologirano v skladu z Uredbo (ES) št. 715/2007, končni rezultati dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, kot so določene v skladu s Prilogo IIIA in oddane med katerim koli preizkusom tipa 1A, opravljenim v skladu z navedeno prilogo, ne presežejo vrednosti za NOx in PN.

Homologacija v skladu z Uredbo (ES) št. 715/2007 se lahko podeli samo, če je vozilo del validirane skupine preizkusov s sistemom PEMS v skladu s Prilogo IIIA, odstavek 3.3.“;

(3)

v členu 4 se odstavki 4, 5 in 6 nadomestijo z naslednjim:

„4. Pri preizkusu z okvarjenim sestavnim delom v skladu s Prilogo C5, Dodatek 1, k Pravilniku ZN št. 154 se aktivira indikator nepravilnega delovanja sistema OBD.

Indikator nepravilnega delovanja sistema OBD se lahko pri tem preizkusu aktivira tudi, ko ravni emisij padejo pod mejne vrednosti OBD, ki so navedene v tabeli 4A v odstavku 6.8.2 Pravilnika ZN št. 154.

5. Proizvajalec zagotovi, da je vgrajeni sistem OBD v skladu z zahtevami za učinkovitost med uporabo, ki so določene v Prilogi XI, Dodatek 1, oddelek 1, v vseh razumno predvidljivih voznih razmerah.

6. Proizvajalec nacionalnim organom in neodvisnim izvajalcem omogoči preprost dostop do podatkov, ki se nanašajo na učinkovitost med uporabo in jih sistem OBD shranjuje ter sporoča v skladu z določbami Priloge XI, Dodatek 1, oddelek 1.“;

(4)	v členu 4a se uvodno besedilo nadomesti z naslednjim: „Proizvajalec zagotovi, da so naslednja vozila kategorij M1, N1 in N2 opremljena z napravo za določanje in shranjevanje podatkov o količini goriva in/ali električne energije, porabljene za delovanje vozila, ter dajanje teh podatkov na voljo:“;

(5)

člen 5 se spremeni:

(a)	naslov se nadomesti z naslednjim: „Vloga za podelitev ES-homologacije za vozilo glede na emisije“;

(b)	odstavek 1 se nadomesti z naslednjim: „1. Proizvajalec homologacijskemu organu predloži vlogo za podelitev ES-homologacije za vozilo glede na emisije.“;

(c)

odstavek 3 se spremeni:

(1)

točka (a) se nadomesti z naslednjim:

„(a)

pri vozilih, ki so opremljena z motorjem s prisilnim vžigom, izjavo proizvajalca o najmanjšem odstotku neuspelih vžigov na skupno število vžigov, ki bi bodisi povzročili, da emisije presežejo mejne vrednosti OBD iz tabele 4A v odstavku 6.8.2 Pravilnika ZN št. 154, če bi ta odstotek neuspelih vžigov obstajal od začetka preizkusa tipa 1, kot je opisano v Prilogi C5 k Pravilniku ZN št. 154, bodisi bi lahko privedli do pregrevanja katalizatorja ali katalizatorjev izpušnih plinov, preden bi nastala nepopravljiva škoda;“;

(2)

točke (d) do (g) se nadomestijo z naslednjim:

„(d)	izjavo proizvajalca, da je sistem OBD skladen z določbami Priloge XI, Dodatek 1, oddelek 1, ki se nanašajo na učinkovitost med uporabo v vseh razumno predvidljivih voznih razmerah;

(e)

načrt, v katerem so opisani podrobna tehnična merila in utemeljitve za povečanje števca in imenovalca vsake nadzorne enote in ki izpolnjuje zahteve iz Priloge C5, Dodatek 1, oddelka 7.2 in 7.3, k Pravilniku ZN št. 154, ter tehnična merila za onemogočenje števcev, imenovalcev in splošnega imenovalca pod pogoji iz Priloge C5, Dodatek 1, oddelek 7.7, k Pravilniku ZN št. 154;

(f)	opis ukrepov, sprejetih za preprečevanje nedovoljenih posegov in sprememb na sistemih za nadzor emisij, vključno z računalnikom sistema za uravnavanje emisij ter števcem prevožene poti, vključno z zabeleženimi vrednostmi prevoženih kilometrov za namene zahtev iz prilog XI in XVI;

(g)	če je ustrezno, podrobnosti o skupini vozil, kot so navedene v odstavku 6.8.1 Pravilnika ZN št. 154;“;

(d)

v odstavku 6 se prvi in drugi pododstavek nadomestita z naslednjim:

„Za namene odstavka 3, točki (d) in (e), homologacijski organi ne odobrijo vozila, če so predložene informacije neustrezne za izpolnitev zahtev iz Priloge XI, Dodatek 1, oddelek 1.

Priloga C5, Dodatek 1, odstavki 7.2, 7.3 in 7.7, k Pravilniku ZN št. 154 se uporablja v vseh razumno predvidljivih voznih razmerah.“;

(e)

odstavek 11 se spremeni:

(a)

vstavi se naslednji drugi pododstavek:

„Za vozila, homologirana pod znakom EB in EC, kot je opredeljeno v Prilogi I, Dodatek 6, tabela 1, proizvajalec uvede indikator (oznako za pomožno strategijo za uravnavanje emisij ali časovnik), ki kaže, kdaj vozilo namesto v načinu osnovne strategije za uravnavanje emisij deluje v načinu pomožne strategije za uravnavanje emisij. Kazalnik je na zahtevo univerzalnega orodja za pregledovanje na voljo prek zaporednih vrat standardnega diagnostičnega priključka. Pomožno strategijo za uravnavanje emisij, ki se izvaja, je mogoče opredeliti v uradnem dokumentacijskem paketu.“;

(b)	šesti pododstavek se nadomesti z naslednjim: „Homologacijski organ lahko preizkusi delovanje pomožne strategije za uravnavanje emisij.“;

(c)

dodajo se naslednji pododstavki:

„Forum za izmenjavo informacij o izvrševanju vsako leto pripravi seznam pomožnih strategij za uravnavanje emisij, ki po mnenju homologacijskih organov niso sprejemljive, Komisija pa ga, če so se kakšne pomožne strategije za uravnavanje emisij štele za nesprejemljive, da na voljo javnosti najpozneje do konca marca naslednjega leta.

Proizvajalec homologacijskim organom predloži tudi uradni dokumentacijski paket iz Priloge I, Dodatek 3a, ki vsebuje informacije o pomožnih/osnovnih strategijah za uravnavanje emisij, na podlagi katerih lahko neodvisni preizkuševalec opredeli, ali je izmerjene emisije mogoče pripisati pomožni ali osnovni strategiji za uravnavanje emisij ali pa so morda posledica uporabe odklopne naprave. Uradni dokumentacijski paket je na zahtevo na voljo vsem homologacijskim organom, tehničnim službam, organom za nadzor trga, tretjim osebam in Komisiji.

Vozila kategorije M1 ali N1 se homologirajo z emisijskimi znaki EA, EB ali EC, kot je določeno v Prilogi I, Dodatek 6, tabela 1, ob upoštevanju faktorjev uporabe, določenih v skladu z vrednostmi iz Priloge XXI, odstavek 3.2, tabela A8.App5/1.“;

(f)

odstavek 12 se nadomesti z naslednjim:

„12. Proizvajalec homologacijskemu organu, ki je v skladu s to uredbo podelil homologacijo glede emisij (v nadaljnjem besedilu: homologacijski organ, ki je podelil homologacijo), predloži tudi paket za preglednost preizkušanja, ki vsebuje potrebne informacije, da omogoči izvedbo preizkušanja v skladu s Prilogo II, odstavek 5.9.

Ko bo elektronska platforma za skladnost vozil v prometu pripravljena, proizvajalec na platformo naloži tudi vse potrebne podatke za vsa svoja vozila. Informacije v seznamih za preglednost so omejene na predpisane informacije, ki se zahtevajo v Prilogi II, Dodatek 5.“;

(6)

člen 6 se spremeni:

(a)	naslov se nadomesti z naslednjim: „Upravne določbe za ES-homologacijo za vozilo glede na emisije“;

(b)

odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Če so vse ustrezne zahteve izpolnjene, homologacijski organ podeli ES-homologacijo in izda homologacijsko številko v skladu s sistemom številčenja, ki je določen v Prilogi IV k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683 (*4).

Ne glede na določbe Priloge IV k Uredbi (EU) 2020/683 se del 3 homologacijske številke sestavi v skladu s Prilogo I, Dodatek 6, k tej uredbi.

Homologacijski organ iste številke ne sme dodeliti drugemu tipu vozila.

(*4) Izvedbena uredba Komisije (EU) 2020/683 z dne 15. aprila 2020 o izvajanju Uredbe (EU) 2018/858 Evropskega parlamenta in Sveta glede upravnih zahtev za odobritev in tržni nadzor motornih vozil in njihovih priklopnikov ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila (UL L 163, 26.5.2020, str. 1).“;"

(c)

odstavek 2 se nadomesti z naslednjim:

„2. Z odstopanjem od odstavka 1 se na zahtevo proizvajalca vozilo s sistemom OBD lahko sprejme za homologacijo glede emisij, čeprav ima sistem eno ali več pomanjkljivosti zaradi katerih ne izpolnjuje posebnih zahtev iz Priloge XI, če so izpolnjene posebne upravne določbe iz navedene priloge, oddelek 3.

Homologacijski organ o odločitvi za podelitev take homologacije obvesti vse homologacijske organe v drugih državah članicah v skladu z zahtevami iz člena 27 Uredbe (EU) 2018/858.“;

(7)	v členu 7 se prvi odstavek nadomesti z naslednjim: „Členi 27, 33 in 34 Uredbe (EU) 2018/858 se uporabljajo za vse spremembe homologacij, odobrene v skladu z Uredbo (ES) št. 715/2007.“;

(8)	v členu 8 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim: „1. Ukrepi za zagotavljanje skladnosti proizvodnje se sprejmejo v skladu s členom 31 Uredbe (EU) 2018/858. Uporabljajo se določbe iz Priloge I, oddelek 4, k tej uredbi in ustrezne statistične metode iz Dodatka 2 k Pravilniku ZN št. 154.“;

(9)

člen 9 se spremeni:

(a)	naslov se nadomesti z naslednjim: „Skladnost v prometu“;

(b)	odstavek 1 se nadomesti z naslednjim: „1. Ukrepi za zagotavljanje skladnosti v prometu za vozila, homologirana v skladu s to uredbo, se sprejmejo v skladu z določbami glede skladnosti proizvodnje iz člena 31 Uredbe (EU) 2018/858, Prilogo IV k Uredbi (EU) 2018/858 in Prilogo II k tej uredbi.“;

(c)	v odstavku 4 se drugi stavek nadomesti z naslednjim: „Za take skupine proizvajalec homologacijskemu organu predloži poročilo o morebitnih garancijskih zahtevkih, povezanih z emisijami, in ustreznih popravilih, kot je določeno v Prilogi II, odstavek 4.“;

(d)

odstavek 5 se nadomesti z naslednjim:

„5. Proizvajalec in homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, izvedeta preverjanja skladnosti v prometu v skladu s Prilogo II. Drugi homologacijski organi, tehnične službe, Komisija in tretje osebe lahko izvajajo dele preverjanja skladnosti v prometu v skladu s Prilogo II. Podatke, potrebne za izvajanje takih pregledov, urejata Izvedbena uredba Komisije (EU) 2022/163 (*5) in Priloga II k tej uredbi.

(*5) Izvedbena uredba Komisije (EU) 2022/163 z dne 7. februarja 2022 o določitvi pravil za uporabo Uredbe (EU) 2018/858 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s funkcionalnimi zahtevami za tržni nadzor vozil, sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot (UL L 27, 8.2.2022, str. 1).“;"

(e)

odstavek 7 se nadomesti z naslednjim:

„7. Če je homologacijski organ, tehnična služba, Komisija ali tretja oseba ugotovila, da skupina za preverjanje skladnosti v prometu ni uspešno opravila preverjanja skladnosti v prometu, o tem takoj obvesti homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, v skladu s členom 54(1) Uredbo (EU) 2018/858.

Po navedenem obvestilu in v skladu z določbami člena 54(5) Uredbe (EU) 2018/858 homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, proizvajalcu sporoči, da skupina za preverjanje skladnosti v prometu ni uspešno opravila preverjanja skladnosti v prometu ter da se bodo upoštevali postopki iz Priloge II, odstavka 6 in 7.

Če homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, ugotovi, da s homologacijskim organom, ki je ugotovil, da skupina za preverjanje skladnosti v prometu ni uspešno opravila preverjanja skladnosti v prometu, ni mogoče doseči dogovora, se začne postopek v skladu s členom 54(5) Uredbe (EU) 2018/858.“;

(f)

odstavek 8 se nadomesti z naslednjim:

„8. Za vozila, homologirana v skladu s Prilogo II, poleg odstavkov 1 do 7 velja naslednje:

(a)	pri vozilih, preizkušanih v postopku večstopenjske homologacije iz člena 3(8) Uredbe (EU) 2018/858 se skladnost v prometu preveri v skladu z določbami za večstopenjsko homologacijo iz Priloge II, odstavek 5.10.6, k tej uredbi;

(b)

določbe tega člena se ne uporabljajo za pogrebna vozila, kot so opredeljena v Prilogi II, del III, Dodatek 1, k Uredbi (EU) 2018/858 neprebojna vozila, kot so opredeljena v Prilogi II, del III, Dodatek 2, k Uredbi (EU) 2018/858 in vozila, dostopna z invalidskim vozičkom, kot so opredeljena v Prilogi II, del III, Dodatek 3, k Uredbi (EU) 2018/858. Pri vseh drugih vozilih za posebne namene, kot so opredeljena v Prilogi II, del III, Dodatek 4, k Uredbi (EU) 2018/858, se skladnost v prometu preveri v skladu s pravili za večstopenjsko homologacijo iz Priloge II k tej uredbi.“;

(10)

v členu 10 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1. Proizvajalec zagotovi, da imajo nadomestne naprave za uravnavanje onesnaževanja, namenjene vgradnji v vozila z ES-homologacijo, zajeta na podlagi Uredbe (ES) št. 715/2007, ES-homologacijo kot samostojne tehnične enote v smislu člena 10(2) Direktive 2007/46/ES, v skladu s členom 12, členom 13 in Prilogo XIII k tej uredbi.

Za namene te uredbe se katalizatorji in filtri za delce obravnavajo kot naprave za uravnavanje onesnaževanja.

Zahteve se štejejo za izpolnjene, če so bile nadomestne naprave za uravnavanje onesnaževanja odobrene v skladu s Pravilnikom UN/ECE št. 103 (*6).

(*6) Pravilnik št. 103 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotni predpisi o homologaciji nadomestnih naprav za uravnavanje onesnaževanja za motorna vozila (UL L 207, 10.8.2017, str. 30).“;"

(11)	v členu 11(3) se drugi pododstavek nadomesti z naslednjim: „Preizkušana vozila so skladna z zahtevami iz Priloge B6, oddelek 2.3, k Pravilniku ZN št. 154.“;

(12)	člen 13 se črta;

(13)	člen 14 se črta;

(14)

v členu 15 se dodajo naslednji odstavki 12, 13 in 14:

„12. Za tipe vozil z obstoječo veljavno homologacijo, izdano pred 1. septembrom 2023, se novi homologacijski preizkus ne zahteva, če proizvajalec homologacijskemu organu poda izjavo, da je zagotovljena skladnost z zahtevami iz te uredbe. Uporabljajo se zahteve, ki niso povezane s preizkušanjem vozila, vključno z zahtevanimi izjavami in zahtevami glede podatkov.

13. Za tipe vozil z obstoječo veljavno homologacijo, izdano v skladu z emisijskim standardom Euro 6e (*7), za katere proizvajalec zahteva homologacijo v skladu z emisijskim standardom 6e-bis (*7), se novi homologacijski preizkus ne zahteva, če proizvajalec homologacijskemu organu poda izjavo, da je zagotovljena skladnost z zahtevami iz emisijskega standarda Euro 6e-bis. Uporabljajo se zahteve, ki niso povezane s preizkušanjem vozila, vključno z zahtevanimi izjavami in zahtevami glede podatkov.

14. Za tipe vozil z obstoječo veljavno homologacijo, izdano v skladu z emisijskim standardom Euro 6e-bis, za katere proizvajalec zahteva homologacijo v skladu z emisijskim standardom 6e-bis-FCM (*7), se novi homologacijski preizkus ne zahteva, če proizvajalec homologacijskemu organu poda izjavo, da je zagotovljena skladnost z zahtevami iz emisijskega standarda Euro 6e-bis-FCM. Uporabljajo se zahteve, ki niso povezane s preizkušanjem vozila, vključno z zahtevanimi izjavami in zahtevami glede podatkov.

(*7) Kot je določeno v Dodatku 6 k Prilogi I.“;"

(15)	seznam prilog in Priloga I se spremenita, kot je določeno v Prilogi I k tej uredbi;

(16)	Priloga II se nadomesti z besedilom iz Priloge II k tej uredbi;

(17)	Priloga IIIA se nadomesti z besedilom iz Priloge III k tej uredbi;

(18)	Priloga V se spremeni, kot je določeno v Prilogi IV k tej uredbi;

(19)	Priloga VI se spremeni, kot je določeno v Prilogi V k tej uredbi;

(20)	Priloga VII se spremeni, kot je določeno v Prilogi VI k tej uredbi;

(21)	Priloga VIII se spremeni, kot je določeno v Prilogi VII k tej uredbi;

(22)	Priloga IX se spremeni, kot je določeno v Prilogi VIII k tej uredbi;

(23)	Priloga XI se nadomesti z besedilom iz Priloge IX k tej uredbi;

(24)	Priloga XII se spremeni, kot je določeno v Prilogi X k tej uredbi;

(25)	Priloga XIII se spremeni, kot je določeno v Prilogi XI k tej uredbi;

(26)	Priloga XIV se črta;

(27)	Priloga XVI se nadomesti z besedilom iz Priloge XII k tej uredbi;

(28)	Priloga XX se spremeni, kot je določeno v Prilogi XIII k tej uredbi;

(29)	Priloga XXI se nadomesti z besedilom iz Priloge XIV k tej uredbi;

(30)	Priloga XXII se nadomesti z besedilom iz Priloge XV k tej uredbi.

Člen 2

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 1. septembra 2023.

Vendar od 1. marca 2023 nacionalni organi ne zavrnejo podelitve EU-homologacije za nove tipe vozil ali razširitve za obstoječe tipe vozil ali prepovejo registracije, dajanja na trg ali začetka uporabe novega vozila, kadar je zadevno vozilo skladno s to uredbo, če to zahteva proizvajalec.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 8. februarja 2023

Za Komisijo

predsednica

Ursula VON DER LEYEN

(1) UL L 171, 29.6.2007, str. 1.

(2) Uredba Komisije (EU) 2017/1151 z dne 1. junija 2017 o dopolnitvi Uredbe (ES) št. 715/2007 Evropskega parlamenta in Sveta o homologaciji motornih vozil glede na emisije iz lahkih potniških in gospodarskih vozil (Euro 5 in Euro 6) in o dostopu do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil, o spremembah Direktive 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta, Uredbe Komisije (ES) št. 692/2008 in Uredbe Komisije (EU) št. 1230/2012 ter o razveljavitvi Uredbe Komisije (ES) št. 692/2008 (UL L 175, 7.7.2017, str. 1).

(3) Uredba (EU) 2018/858 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o odobritvi in tržnem nadzoru motornih vozil in njihovih priklopnikov ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila, spremembi uredb (ES) št. 715/2007 in (ES) št. 595/2009 ter razveljavitvi Direktive 2007/46/ES (UL L 151, 14.6.2018, str. 1).

(4) Valverde Morales, V., Giechaskiel, B., in Carriero, M., Real Driving Emissions: 2018-2019 assessment of Portable Emissions Measurement Systems (PEMS) measurement uncertainty (Dejanske emisije, ki nastajajo med vožnjo: ocena merilne negotovosti prenosnih sistemov za merjenje emisij (PEMS) v obdobju 2018–2019), EUR 30099 EN, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, 2020, ISBN 978-92-76-16364-0, doi:10.2760/684820, JRC114416.

(5) Giechaskiel, B., Valverde Morales, V., in Clairotte, M., Real Driving Emissions (RDE): 2020 assessment of Portable Emissions Measurement Systems (PEMS) measurement uncertainty (Dejanske emisije, ki nastajajo med vožnjo (RDE): ocena merilne negotovosti prenosnih sistemov za merjenje emisij (PEMS) iz leta 2020), EUR 30591 EN, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, 2021, ISBN 978-92-76-30230-8, doi:10.2760/440720, JRC124017.

(6) Globalni tehnični pravilnik št. 15 o globalno usklajenem preizkuševalnem postopku za lahka vozila.

(7) Pravilnik ZN št. 154 – Enotne določbe o homologaciji lahkih osebnih in gospodarskih vozil glede na merila za emisije, emisije ogljikovega dioksida ter porabo goriva in/ali meritev porabe električne energije in električnega dosega (WLTP) (UL L 290, 10.11.2022, str. 1).

(8) Izvedbena uredba Komisije (EU) 2021/392 z dne 4. marca 2021 o spremljanju in sporočanju podatkov v zvezi z emisijami CO2 iz osebnih avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil v skladu z Uredbo (EU) 2019/631 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi izvedbenih uredb Komisije (EU) št. 1014/2010, (EU) št. 293/2012, (EU) 2017/1152 in (EU) 2017/1153 (UL L 77, 5.3.2021, str. 8).

PRILOGA I

Seznam prilog in Priloga I k Uredbi (EU) 2017/1151 se spremenita:

(1)

seznam prilog se nadomesti z naslednjim:

„SEZNAM PRILOG

PRILOGA I	Upravne določbe za ES-homologacijo
Dodatek 1	—
Dodatek 2	—
Dodatek 3	Vzorec opisnega lista
Dodatek 3a	Dokumentacijski paketi
Dodatek 3b	Metodologija za oceno pomožnih strategij za uravnavanje emisij
Dodatek 4	Vzorec certifikata o ES-homologaciji
Dodatek 5	—
Dodatek 6	Sistem številčenja certifikatov o ES-homologaciji
Dodatek 7	Potrdilo proizvajalca o skladnosti z zahtevami za učinkovitost sistema OBD
Dodatek 8a	Poročila o preizkusih
Dodatek 8b	Poročilo o preizkusu cestne obremenitve
Dodatek 8c	Predloga preizkusnega obrazca
Dodatek 8d	Poročilo o preizkusu emisij zaradi izhlapevanja
PRILOGA II	Metodologija za preverjanje skladnosti v prometu
Dodatek 1	Merila za izbiro vozil in odločitve o neustreznosti vozil
Dodatek 2	Pravila za izvedbo preizkusov tipa 4 med preverjanjem skladnosti v prometu
Dodatek 3	Poročilo o inšpekcijskem pregledu ISC
Dodatek 4	Letno poročilo homologacijskega organa, ki je podelil homologacijo, o preverjanju ISC
Dodatek 5	Seznam za preglednost
PRILOGA IIIA	Preverjanje dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo
Dodatek 1	Rezervirano
Dodatek 2	Rezervirano
Dodatek 3	Rezervirano
Dodatek 4	Preizkuševalni postopek za preizkušanje emisij iz vozil s prenosnim sistemom za merjenje emisij (PEMS)
Dodatek 5	Specifikacije in umerjanje sestavnih delov prenosnega sistema za merjenje emisij in signalov
Dodatek 6	Validacija prenosnega sistema za merjenje emisij in nesledljivega masnega pretoka izpušnih plinov
Dodatek 7	Določitev trenutnih emisij
Dodatek 8	Ocena splošne veljavnosti vožnje z metodo okna drsečega povprečenja
Dodatek 9	Ocena presežka ali pomanjkanja dinamike vožnje
Dodatek 10	Postopek za določanje skupnega pozitivnega povečanja nadmorske višine vožnje s sistemom PEMS
Dodatek 11	Izračun končnih rezultatov dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo
Dodatek 12	Proizvajalčeva izjava o skladnosti dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo
PRILOGA IV	Podatki o emisijah, ki so potrebni pri homologaciji zaradi tehničnega pregleda
Dodatek 1	Merjenje emisij ogljikovega monoksida pri prostem teku motorja (preizkus tipa 2)
Dodatek 2	Merjenje motnosti dima
PRILOGA V	Preverjanje emisij plinov iz okrova ročične gredi (preizkus tipa 3)
PRILOGA VI	Določanje emisij zaradi izhlapevanja (preizkus tipa 4)
PRILOGA VII	Preverjanje vzdržljivosti naprav proti onesnaževanju (preizkus tipa 5)
PRILOGA VIII	Preverjanje povprečnih izpušnih emisij pri nizki temperaturi okolice (preizkus tipa 6)
PRILOGA IX	Specifikacije referenčnih goriv
PRILOGA X	—
PRILOGA XI	Diagnostika na vozilu (OBD) za motorna vozila
Dodatek 1	Učinkovitost med uporabo
PRILOGA XII	Homologacija vozil z ekološkimi inovacijami ter določanje emisij CO2 in porabe goriva pri vozilih v postopku večstopenjske homologacije ali postopku posamične odobritve vozila
PRILOGA XIII	ES-homologacija nadomestnih naprav za uravnavanje onesnaževanja kot samostojnih tehničnih enot
Dodatek 1	Vzorec opisnega lista
Dodatek 2	Vzorec certifikata o ES-homologaciji
Dodatek 3	Vzorec oznake ES-homologacije
PRILOGA XIV	—
PRILOGA XV	—
PRILOGA XVI	Zahteve za vozila, ki uporabljajo reagent v sistemih za naknadno obdelavo izpušnih plinov
PRILOGA XVII	Spremembe Uredbe (ES) št. 692/2008
PRILOGA XVIII	Spremembe Direktive 2007/46/ES
PRILOGA XIX	Spremembe Uredbe (EU) št. 1230/2012
PRILOGA XX	Merjenje neto moči in največje 30-minutne moči električnih sistemov za prenos moči
PRILOGA XXI	Postopki preizkusa emisij tipa 1
PRILOGA XXII	Naprave za spremljanje porabe goriva in/ali električne energije na vozilu“;

(2)

Priloga I se spremeni:

(a)

točke 1.1.1 do 4.5.1.4 se nadomestijo z naslednjim:

„1.1.1

Dodatne zahteve za podelitev homologacije za vozila z enogorivnim plinskim motorjem in vozila z dvogorivnim plinskim motorjem so določene v odstavku 5.9 Pravilnika ZN št. 154. Sklic na opisni list v odstavku 5.9.1 Pravilnika ZN št. 154 se razume kot sklic na Prilogo I, Dodatek 3, k tej uredbi.

1.2 Dodatne zahteve za vozila s prilagodljivim tipom goriva

Dodatne zahteve za podelitev homologacije za vozila s prilagodljivim tipom goriva so določene v odstavku 5.8 Pravilnika ZN št. 154.

2. DODATNE TEHNIČNE ZAHTEVE IN PREIZKUSI

2.1 Proizvajalci majhnih serij

2.1.1

Seznam zakonodajnih aktov iz člena 3(3):

Zakonodajni akt	Zahteve
California Code of Regulations, naslov 13, oddelki 1961(a) in 1961(b)1(C)(1) za modele vozil od leta 2001 ter 1968,1, 1968,2, 1968,5, 1976 in 1975, ki jih je objavila založba Barclay’s Publishing.	Homologacijo je treba dodeliti na podlagi California Code of Regulations, ki se uporablja za najnovejše modele lahkih vozil.

2.2 Dovodne odprtine posod za gorivo

2.2.1

Zahteve za dovodne odprtine posod za gorivo so določene v odstavkih 6.1.5 in 6.1.6 Pravilnika ZN št. 154.

2.3 Določbe za varnost elektronskega sistema

2.3.1

Upoštevati je treba zahteve za varnost elektronskega sistema iz odstavka 6.1.7 Pravilnika ZN št. 154. Učinkovita uporaba teh strategij pri zaščiti sistemov za uravnavanje emisij se lahko preizkusi med homologacijo in/ali nadzorom trga.

2.3.2

Proizvajalci učinkovito preprečijo ponovno programiranje vrednosti na števcu prevožene poti v omrežju, regulatorju pogonskega sistema ter oddajni enoti za izmenjavo podatkov na daljavo, če je ustrezno. Proizvajalci vključijo sistematične strategije za zaščito pred nedovoljenimi posegi in zaščito pred zapisovanjem za zaščito verodostojnosti vrednosti na števcu prevožene poti. Homologacijski organ odobri metode, ki zagotavljajo ustrezno stopnjo zaščite pred nedovoljenimi posegi. Učinkovita uporaba teh strategij pri zaščiti števca prevožene poti se lahko preizkusi med homologacijo in/ali nadzorom trga.

2.4 Uporaba preizkusov

2.4.1

Slika I.2.4 prikazuje uporabo preizkusov za homologacijo vozila. Posebni preizkuševalni postopki so opisani v prilogah II, IIIA, IV, V, VI, VII, VIII, XI, XVI, XX, XXI in XXII.

Slika I.2.4

Uporaba preizkuševalnih zahtev za homologacijo in razširitve

Kategorija vozila

Vozila z motorji s prisilnim vžigom, vključno s hibridnimi vozili (1) (2)

Vozila z motorji s kompresijskim vžigom, vključno s hibridnimi vozili

Povsem električna vozila

Vozila na gorivne celice z vodikom

enogorivno

dvogorivno (3)

prilagodljiv tip goriva (3)

enogorivno

Referenčno gorivo

bencin

UNP

ZP/biometan

vodik (motor z notranjim zgorevanjem)

bencin

dizel

bencin

—

vodik (gorivne celice)

UNP

ZP/biometan

vodik

(motor z notranjim zgorevanjem) (4)

etanol (E85)

Preizkus tipa 1 (7)

da (5)

da (4)

(obe gorivi)

—

ATCT

(preizkus pri 14 °C)

da (4)

(obe gorivi)

—

Plinasta onesnaževala, dejanske emisije, ki nastajajo med vožnjo (preizkus tipa 1A)

da (4)

(obe gorivi)

—

PN, dejanske emisije, ki nastajajo med vožnjo (preizkus tipa 1A)

—

(samo bencin)

(obe gorivi)

—

Emisije vozila pri prostem teku

(preizkus tipa 2)

—

(obe gorivi)

(samo bencin)

(obe gorivi)

—

Emisije iz okrova ročične gredi

(preizkus tipa 3)

—

(samo bencin)

—

Emisije zaradi izhlapevanja

(preizkus tipa 4)

—

(samo bencin)

—

Trajnost

(preizkus tipa 5)

(samo bencin)

—

Emisije pri nizki temperaturi

(preizkus tipa 6)

—

(samo bencin)

(obe gorivi)

—

Skladnost v prometu

(kot pri homologaciji)

—

Diagnostika na vozilu

—

Emisije CO2, poraba goriva, poraba električne energije in električni doseg

(obe gorivi)

Motnost dima

—

da (8)

—

Moč motorja

Spremljanje porabe goriva in/ali električne energije na vozilu (OBFCM)

—

(obe gorivi)

—

3. RAZŠIRITVE HOMOLOGACIJ

3.1 Razširitve za emisije iz izpušne cevi (preizkusa tipa 1 in tipa 2 ter spremljanje porabe goriva in/ali električne energije na vozilu)

3.1.1

Homologacija se razširi na vozila, če izpolnjujejo zahteve iz odstavka 7.4 Pravilnika ZN št. 154. Emisije onesnaževal ne presegajo mejnih vrednosti iz Priloge I, tabela 2, k Uredbi (ES) št. 715/2007.

3.2 Razširitve za emisije zaradi izhlapevanja (preizkus tipa 4)

3.2.1

Za preizkuse, izvedene v skladu s Prilogo 6 k Pravilniku UN/ECE št. 83 (enodnevni NEDC) ali Prilogo k Uredbi (ES) št. 2017/1221 (dvodnevni NEDC), se homologacija razširi na vozila, ki so opremljena s sistemi za uravnavanje emisij zaradi izhlapevanja in izpolnjujejo naslednje pogoje:

3.2.1.1

Osnovni princip merjenja goriva/zraka je enak.

3.2.1.2

Oblika posode za gorivo je enaka, material, iz katerega so posoda za gorivo in cevi za tekoče gorivo, pa je tehnično enakovreden.

3.2.1.3

Preizkusi se vozilo, ki ima najbolj neugoden presek in približno dolžino cevi. Tehnična služba, ki izvaja homologacijske preizkuse, določi, ali so neenaki ločevalniki hlapov/tekočine sprejemljivi.

3.2.1.4

Prostornina posode za gorivo je v območju ± 10 %.

3.2.1.5

Nastavitev varnostnega ventila posode za gorivo je enaka.

3.2.1.6

Način shranjevanja hlapov goriva je enak, tj. oblika in prostornina lovilnika, shranjevalni medij, filter za zrak (če se uporablja za uravnavanje emisij zaradi izhlapevanja) itd.

3.2.1.7

Način odvajanja shranjenih hlapov je enak (npr. zračni tok, začetna točka ali prostornina odvoda skozi cikel predkondicioniranja).

3.2.1.8

Način zatesnitve in zračenja sistema za odmerjanje goriva je enak.

3.2.2

Za preizkuse, izvedene v skladu s Prilogo VI (dvodnevni WLTP), se homologacija razširi na vozila, ki pripadajo homologirani skupini emisij zaradi izhlapevanja, kot je opredeljena v odstavku 6.6.3 Pravilnika ZN št. 154.

3.3 Razširitve glede trajnosti naprav za uravnavanje onesnaževanja (preizkus tipa 5)

3.3.1

Faktorji poslabšanja se razširijo na drugačna vozila in tipe vozil, če so izpolnjene zahteve iz odstavka 7.6 Pravilnika ZN št. 154.

3.4 Razširitve za diagnostiko na vozilu

3.4.1

Homologacija se razširi na vozila, ki pripadajo homologirani skupini OBD, kot je opredeljena v odstavku 6.8.1 Pravilnika ZN št. 154.

3.5 Razširitve za preizkus pri nizkih temperaturah (preizkus tipa 6)

3.5.1 Vozila z drugačnimi referenčnimi masami

3.5.1.1

Homologacija se lahko razširi samo na vozila, katerih referenčna masa zahteva uporabo naslednjih dveh višjih ali katere koli nižje enakovredne vztrajnosti.

3.5.1.2

Za vozila kategorije N se homologacija razširi samo na vozila z manjšo referenčno maso, če so emisije že homologiranega vozila v okviru mejnih vrednosti, določenih za vozila, za katera se zahteva razširitev homologacije.

3.5.2 Vozila z drugačnimi skupnimi prestavnimi razmerji

3.5.2.1

Homologacija se razširi na vozila z drugačnimi prestavnimi razmerji samo pod določenimi pogoji.

3.5.2.2

Pri ugotavljanju, ali je mogoče razširiti homologacijo, se za vsako prestavno razmerje, ki se uporablja v preizkusu tipa 6, ugotovi razmerje

pri čemer je pri vrtilni frekvenci motorja 1 000 min–1 V1 hitrost homologiranega vozila in V2 hitrost vozila, za katero se zahteva razširitev homologacije.

3.5.2.3

Če je za vsako prestavno razmerje E ≤ 8 %, se razširitev homologacije podeli brez ponovitve preizkusa tipa 6.

3.5.2.4

Če je vsaj za eno prestavno razmerje E > 8 % in če je za vsako prestavno razmerje E ≤ 13 %, se preizkus tipa 6 ponovi. Preizkusi se lahko izvedejo v laboratoriju, ki ga izbere proizvajalec in odobri tehnična služba. Poročilo o preizkusih se pošlje tehnični službi, ki je odgovorna za homologacijske preizkuse.

3.5.3 Vozila z različnimi referenčnimi masami in prestavnimi razmerji

Homologacija se razširi na vozila z različnimi referenčnimi masami in prestavnimi razmerji, če so izpolnjeni vsi pogoji, določeni v odstavkih 3.5.1 in 3.5.2.

4. SKLADNOST PROIZVODNJE

4.1 Uvod

4.1.1

Vsako vozilo, izdelano na podlagi homologacije v skladu s to uredbo, se izdela tako, da izpolnjuje zahteve za homologacijo iz te uredbe. Proizvajalec izvede ustrezne ukrepe in pisno določene načrte kontrole, po katerih je mogoče v določenih časovnih presledkih, določenih v tej uredbi, opraviti potrebne preizkuse glede emisij, spremljanja porabe goriva in/ali električne energije na vozilu ter diagnostike na vozilu za zagotovitev stalne skladnosti s homologiranim tipom. Homologacijski organ države članice preveri in se strinja s temi ukrepi in načrti kontrole proizvajalca ter izvaja presoje in preizkuse glede emisij, spremljanja porabe goriva in/ali električne energije na vozilu in diagnostike na vozilu v določenih časovnih presledkih, določenih v tej uredbi, na lokaciji proizvajalca, vključno s proizvodnimi in preizkuševalnimi lokacijami, kot del ugotavljanja skladnosti proizvodnje in stalnega preverjanja, kot je opisano v Prilogi IV k Uredbi (EU) 2018/858.

4.1.2

Proizvajalec preveri skladnost proizvodnje s preizkušanjem emisij onesnaževal (iz Priloge I, tabela 2, k Uredbi (ES) št. 715/2007), emisij CO2 (skupaj z meritvami porabe električne energije in spremljanjem točnosti naprave OBFCM, če je ustrezno), emisij plinov iz okrova ročične gredi, emisij zaradi izhlapevanja in diagnostike na vozilu v skladu s preizkuševalnimi postopki iz prilog V, VI, XI, XXI in XXII. Preverjanje zato vključuje preizkuse tipov 1, 3, 4 ter preizkuse spremljanja porabe goriva in/ali električne energije na vozilu in za diagnostiko na vozilu, kot je opisano v oddelku 2.4.

Homologacijski organ najmanj pet let vodi evidenco vseh dokumentov, ki se nanašajo na rezultate preizkusov skladnosti proizvodnje, in jo na zahtevo da na voljo Komisiji.

Določeni postopki za ugotavljanje skladnosti proizvodnje so navedeni v odstavkih 8 in 9 Pravilnika ZN št. 154 ter dodatkih 1 do 4 k navedenemu pravilniku, z naslednjo izjemo:

Tabela 8/1 v odstavku 8.1.2 Pravilnika ZN št. 154 se nadomesti z naslednjim:

Tabela 8/1

Zahteve za skladnost proizvodnje za preizkus tipa 1 za različne tipe vozil, ki se uporabljajo za tip 1

Tip vozila	Emisije onesnaževal	Emisije CO2	Poraba električne energije	Točnost OBFCM
Vozila, ki jih poganja izključno ICE	da	da	se ne uporablja	da
NOVC-HEV	da	da	se ne uporablja	da
OVC-HEV	da: praznjenje naboja (9) in ohranjanje naboja	: samo praznjenje naboja	da: samo ohranjanje naboja	da: samo praznjenje naboja
PEV	se ne uporablja	se ne uporablja	da	se ne uporablja
NOVC-FCHV	se ne uporablja	se ne uporablja	se ne uporablja	se ne uporablja
OVC-FCHV	se ne uporablja	se ne uporablja	izvzeto	se ne uporablja

Izračun dodatnih vrednosti, potrebnih za preverjanje skladnosti proizvodnje glede porabe električne energije pri vozilih PEV in OVC-HEV je določen v Prilogi B8, Dodatek 8, k Pravilniku ZN št. 154.

4.1.8

V primeru neskladnosti velja člen 51 Uredbe (EU) 2018/858.

4.2.6

Vozila z vgrajenimi ekološkimi inovacijami

4.2.6.1

V primeru tipa vozila, ki ima vgrajeno eno ali več ekoloških inovacij v smislu člena 11 Uredbe (EU) 2019/631 (10) za vozila kategorije M1 ali N1, se skladnost proizvodnje dokaže ob upoštevanju ekoloških inovacij s preverjanjem prisotnosti ustreznih zadevnih ekoloških inovacij.

4.5 Preverjanje skladnosti vozila pri preizkusu tipa 3

4.5.1

Če je treba izvesti preizkus tipa 3, se ta izvede v skladu z naslednjimi zahtevami:

4.5.1.1

Če homologacijski organ ugotovi, da kakovost proizvodnje ni zadovoljiva, se iz skupine naključno izbere vozilo, na katerem se izvedejo preizkusi, opisani v Prilogi V.

4.5.1.2

Proizvodnja se šteje za skladno, če to vozilo izpolnjuje zahteve za preizkuse, opisane v Prilogi V.

4.5.1.3

Če preizkušano vozilo ne izpolnjuje zahtev iz oddelka 4.5.1.1, se iz iste skupine izbere dodatni naključni vzorec štirih vozil, na katerih se opravijo preizkusi, opisani v Prilogi V. Preizkusi se lahko opravijo na vozilih, ki so opravila največ 15 000 km in niso bila spremenjena.

4.5.1.4

Proizvodnja se šteje za skladno, če vsaj tri vozila izpolnjujejo zahteve za preizkuse, opisane v Prilogi V.“;

(3)	dodatka 1 in 2 se črtata;

(4)

dodatka 3 in 3a se nadomestita z naslednjim:

„Dodatek 3

VZOREC

OPISNEGA LISTA št. …

ZA PODELITEV ES-HOMOLOGACIJE ZA VOZILO GLEDE EMISIJ

Naslednje informacije, če so potrebne, se morajo predložiti v treh izvodih skupaj s seznamom priloženih dokumentov. Vse risbe morajo biti v ustreznem merilu in dovolj podrobne ter v formatu A4 ali zložene na format A4. Morebitne fotografije morajo biti dovolj podrobne.

Če so sistemi, sestavni deli ali ločene tehnične enote upravljane elektronsko, je treba predložiti informacije o njihovem delovanju.

SPLOŠNO

0.1

Znamka (blagovno ime proizvajalca): …

0.2

Tip: …

0.2.1

Trgovska imena (če obstajajo): …

0.2.2.1

Dovoljene vrednosti parametrov za večstopenjsko homologacijo za uporabo osnovnih vrednosti emisij, porabe in/ali dosega vozila (vpišite doseg, če je ustrezno):

Dejanska masa končnega vozila (v kg): …

Največja tehnično dovoljena masa končnega obremenjenega vozila (v kg): …

Čelna površina končnega vozila (v cm2): …

Kotalni upor (v kg/t): …

Površina preseka vstopne zračne odprtine sprednje rešetke (v cm2): …

0.2.3

Identifikatorji skupine:

0.2.3.1

Skupina interpolacij: …

0.2.3.2

Skupine ATCT: …

0.2.3.3

Skupine PEMS: …

0.2.3.4

Skupina cestnih obremenitev

0.2.3.4.1

Skupina cestnih obremenitev za visoko vrednost za vozilo: …

0.2.3.4.2

Skupina cestnih obremenitev za nizko vrednost za vozilo: …

0.2.3.4.3

Skupine cestnih obremenitev, ki se uporabljajo v skupini interpolacij: …

0.2.3.5

Skupine matrik za cestno obremenitev: …

0.2.3.6

Skupine redne regeneracije: …

0.2.3.7

Skupine preizkusov emisij zaradi izhlapevanja: …

0.2.3.8

Skupine OBD: …

0.2.3.9

Skupine za trajnost: …

0.2.3.10

Skupine ER: …

0.2.3.11

Skupine vozil, ki za gorivo uporabljajo plin: …

0.2.3.12

—

0.2.3.13

Korekcijski faktor skupine KCO2 : …

0.2.4

Druge skupine: …

0.4

Kategorija vozila (c): …

0.5

Ime in naslov proizvajalca

0.8

Nazivi in naslovi proizvodnih obratov: …

0.9

Naziv in naslov zastopnika proizvajalca (če obstaja): …

SPLOŠNI KONSTRUKCIJSKI PODATKI

1.1

Fotografije in/ali risbe vzorčnega vozila/sestavnega dela/samostojne tehnične enote (1):

1.3.3

Pogonske osi (število, lega, medsebojna povezava): …

MASE IN MERE (f), (g), (7)

(v kg in mm) (po potrebi navedite sklic na risbo)

2.6

Masa v stanju, pripravljenem za vožnjo (h)

(a)	največja in najmanjša za vsako varianto: …

2.6.3

Rotacijska masa: 3 % vsote mase v stanju, pripravljenem za vožnjo, in 25 kg ali vrednost na os (v kg): …

2.8

Največja tehnično dovoljena masa obremenjenega vozila po podatkih proizvajalca (i), (3): …

PRETVORNIK POGONSKE ENERGIJE (k)

3.1

Proizvajalec pretvornikov pogonske energije: …

3.1.1

Proizvajalčeva oznaka (kot je označena na pretvorniku pogonske energije ali drugi podatki za identifikacijo): …

3.2

Motor z notranjim zgorevanjem

3.2.1.1

Način delovanja: prisilni vžig/kompresijski vžig/kombinirano gorivo (1)

Cikel: štiritaktni/dvotaktni/rotacijski (1)

3.2.1.2

Število in razporeditev valjev: …

3.2.1.2.1

Vrtina (1): … mm

3.2.1.2.2

Gib (1): … mm

3.2.1.2.3

Zaporedje vžiga: …

3.2.1.3

Delovna prostornina motorja (m): … cm3

3.2.1.4

Kompresijsko razmerje (2): …

3.2.1.5

Risbe zgorevalnega prostora, čela bata in, pri motorjih s prisilnim vžigom, risbe batnih obročkov: …

3.2.1.6

Običajna vrtilna frekvenca prostega teka (2): … min–1

3.2.1.6.1

Visoka vrtilna frekvenca prostega teka (2): … min–1

3.2.1.8

Nazivna moč motorja (n): … kW pri … min–1 (po navedbi proizvajalca)

3.2.1.9

Najvišja dovoljena vrtilna frekvenca motorja po podatkih proizvajalca: … min–1

3.2.1.10

Največji neto navor (n): … Nm pri … min–1 (po navedbi proizvajalca)

3.2.1.11

Korekcijski faktor za izravnavo pogojev okolice je v skladu s Prilogo 5, odstavek 5.4.3, k Pravilniku ZN št. 85 je nastavljen na 1: da/ne (1).

3.2.2

Gorivo

3.2.2.1

Dizelsko gorivo/bencin/UNP/ZP ali biometan/etanol (E 85)/biodizel/vodik (1), (6)

3.2.2.1.1

RON (raziskovalno oktansko število), neosvinčeni: …

3.2.2.4

Vozilo glede na tip goriva: enogorivno, dvogorivno, vozilo s prilagodljivim tipom goriva (1)

3.2.2.5

Največja sprejemljiva količina biogoriva v gorivu (po navedbi proizvajalca): … % na prostornino

3.2.4

Dovod goriva

3.2.4.1

Z uplinjači: da/ne (1)

3.2.4.2

Z vbrizgavanjem goriva (samo za motorje s kompresijskim vžigom ali na kombinirano gorivo): da/ne (1)

3.2.4.2.1

Opis sistema (skupni vod/sistem tlačilka-šoba/razdelilna tlačilka za gorivo itd.): …

3.2.4.2.2

Način delovanja: neposredni vbrizg/predkomora/vrtinčna komora (1)

3.2.4.2.3

Vbrizgalna/razdelilna tlačilka

3.2.4.2.3.1

Znamke: …

3.2.4.2.3.2

Tipi: …

3.2.4.2.3.3

Največja količina dovoda goriva (1), (2): … mm3/gib ali takt pri vrtilni frekvenci motorja: … min–1 ali, namesto tega, karakteristika: … (če ima motor samodejno krmiljenje vbrizgane količine goriva v odvisnosti od tlaka, navedite značilno količino dovoda goriva in tlak glede na vrtilno frekvenco motorja)

3.2.4.2.4

Krmiljenje omejitve vrtilne frekvence motorja

3.2.4.2.4.2.1

Vrtilna frekvenca, pri kateri se pri polni obremenitvi začne zapiranje dovoda goriva: … min–1

3.2.4.2.4.2.2

Najvišja vrtilna frekvenca brez obremenitve: … min–1

3.2.4.2.6

Vbrizgalne šobe

3.2.4.2.6.1

Znamke: …

3.2.4.2.6.2

Tipi: …

3.2.4.2.8

Pomožna naprava za pomoč pri zagonu

3.2.4.2.8.1

Znamke: …

3.2.4.2.8.2

Tipi: …

3.2.4.2.8.3

Opis sistema: …

3.2.4.2.9

Elektronsko nadzorovano vbrizgavanje: da/ne (1)

3.2.4.2.9.1

Znamke: …

3.2.4.2.9.2

Tipi:

3.2.4.2.9.3

Opis sistema: …

3.2.4.2.9.3.1

Znamka in tip krmilne enote (ECU): …

3.2.4.2.9.3.1.1

Različica programske opreme krmilne enote: …

3.2.4.2.9.3.2

Znamka in tip regulatorja goriva: …

3.2.4.2.9.3.3

Znamka in tip tipala pretoka zraka: …

3.2.4.2.9.3.4

Znamka in tip naprave za razdeljevanje goriva: …

3.2.4.2.9.3.5

Znamka in tip ohišja lopute za zrak: …

3.2.4.2.9.3.6

Znamka in tip ali način delovanja tipala temperature vode: …

3.2.4.2.9.3.7

Znamka in tip ali način delovanja tipala temperature zraka: …

3.2.4.2.9.3.8

Znamka in tip ali način delovanja tipala zračnega tlaka: …

3.2.4.3

Z vbrizgavanjem goriva (samo za motorje s prisilnim vžigom): da/ne (1)

3.2.4.3.1

Način delovanja: eno-/večtočkovno/neposredno vbrizgavanje/drugo (navedite) (1): …

3.2.4.3.2

Znamke: …

3.2.4.3.3

Tipi: …

3.2.4.3.4

Opis sistema (pri sistemih, ki nimajo neprekinjenega vbrizgavanja, navedite enakovredne podrobnosti): …

3.2.4.3.4.1

Znamka in tip krmilne enote (ECU): …

3.2.4.3.4.1.1

Različica programske opreme krmilne enote: …

3.2.4.3.4.3

Znamka in tip ali način delovanja tipala pretoka zraka: …

3.2.4.3.4.8

Znamka in tip ohišja lopute za zrak: …

3.2.4.3.4.9

Znamka in tip ali način delovanja tipala temperature vode: …

3.2.4.3.4.10

Znamka in tip ali način delovanja tipala temperature zraka: …

3.2.4.3.4.11

Znamka in tip ali način delovanja tipala zračnega tlaka: …

3.2.4.3.5

Vbrizgalne šobe

3.2.4.3.5.1

Znamka: …

3.2.4.3.5.2

Tip: …

3.2.4.3.7

Sistem za zagon hladnega motorja

3.2.4.3.7.1

Načini delovanja: …

3.2.4.3.7.2

Delovno območje/nastavitve (1), (2): …

3.2.4.4

Črpalka za gorivo

3.2.4.4.1

Tlak (2): … kPa ali karakteristika (2): …

3.2.4.4.2

Znamke: …

3.2.4.4.3

Tipi: …

3.2.5

Električni sistem

3.2.5.1

Nazivna napetost: … V, pozitivna/negativna ozemljitev (1)

3.2.5.2

Generator

3.2.5.2.1

Tip: …

3.2.5.2.2

Nazivna izhodna moč: … VA

3.2.6

Sistem vžiga (samo motorji s prisilnim vžigom)

3.2.6.1

Znamke: …

3.2.6.2

Tipi: …

3.2.6.3

Način delovanja: …

3.2.6.6

Vžigalne svečke

3.2.6.6.1

Znamka: …

3.2.6.6.2

Tip: …

3.2.6.6.3

Nastavitev razdalje med elektrodama: … mm

3.2.6.7

Vžigalne tuljave

3.2.6.7.1

Znamka: …

3.2.6.7.2

Tip: …

3.2.7

Hladilni sistem: tekočina/zrak (1)

3.2.7.1

Nazivna nastavitev naprave za krmiljenje temperature motorja: …

3.2.7.2

Tekočina

3.2.7.2.1

Vrsta tekočine: …

3.2.7.2.2

Obtočne črpalke: da/ne (1)

3.2.7.2.3

Značilnosti: … ali

3.2.7.2.3.1

Znamke: …

3.2.7.2.3.2

Tipi: …

3.2.7.2.4

Prestavna razmerja: …

3.2.7.2.5

Opis ventilatorja in njegovega pogonskega mehanizma: …

3.2.7.3

Zrak

3.2.7.3.1

Ventilator: da/ne (1)

3.2.7.3.2

Značilnosti: … ali

3.2.7.3.2.1

Znamke: …

3.2.7.3.2.2

Tipi: …

3.2.7.3.3

Prestavna razmerja: …

3.2.8

Sesalni sistem

3.2.8.1

Nadtlačni polnilnik: da/ne (1)

3.2.8.1.1

Znamke: …

3.2.8.1.2

Tipi: …

3.2.8.1.3

Opis sistema (npr. najvišji polnilni tlak: … kPa; omejilni ventil, če obstaja): …

3.2.8.2

Hladilnik polnilnega zraka: da/ne (1)

3.2.8.2.1

Tip: zrak-zrak/zrak-voda (1)

3.2.8.3

Podtlak dovoda zraka pri nazivni vrtilni frekvenci motorja in polni obremenitvi (samo motorji s kompresijskim vžigom)

3.2.8.4

Opis in risbe sesalnih cevi in njihovih dodatkov (posoda za vsesani zrak, grelne naprave, dodatni vstopi za zrak itd.): …

3.2.8.4.1

Opis sesalnega kolektorja (vključno z risbami in/ali fotografijami): …

3.2.8.4.2

Zračni filter, risbe: … ali

3.2.8.4.2.1

Znamke: …

3.2.8.4.2.2

Tipi: …

3.2.8.4.3

Dušilnik zvoka, risbe: … ali

3.2.8.4.3.1

Znamke: …

3.2.8.4.3.2

Tipi: …

3.2.9

Izpušni sistem

3.2.9.1

Opis in/ali risba izpušnega kolektorja: …

3.2.9.2

Opis in/ali risba izpušnega sistema: …

3.2.9.3

Najvišji dovoljeni protitlak izpušnih plinov pri nazivni vrtilni frekvenci motorja in polni obremenitvi (samo pri motorjih s kompresijskim vžigom): … kPa

3.2.10

Najmanjše površine presekov sesalnih in izpušnih odprtin: …

3.2.11

Krmilni časi ventilov ali enakovredni podatki

3.2.11.1

Največji gib ventilov, koti odpiranja in zapiranja ali podatki o časih odpiranja in zapiranja glede na mrtve točke batov pri alternativnih sistemih krmiljenja. Za spremenljive sisteme določanja časa, najkrajši in najdaljši krmilni čas: …

3.2.11.2

Referenčno območje in/ali območje nastavitve (1): …

3.2.12

Ukrepi proti onesnaževanju zraka

3.2.12.1

Naprava za vsesavanje plinov iz okrova ročične gredi (opis in risbe): …

3.2.12.2

Naprave za uravnavanje onesnaževanja (če niso zajete pod drugim naslovom)

3.2.12.2.1

Katalizator

3.2.12.2.1.1

Število katalizatorjev in katalitičnih elementov (te podatke vpišite za vsako posamezno enoto): …

3.2.12.2.1.2

Mere, oblika in prostornina katalizatorjev: …

3.2.12.2.1.3

Vrsta katalitične reakcije: …

3.2.12.2.1.4

Skupna količina plemenitih kovin: …

3.2.12.2.1.5

Relativna koncentracija: …

3.2.12.2.1.6

Podlaga (sestava in material): …

3.2.12.2.1.7

Gostota celic: …

3.2.12.2.1.8

Tip ohišja katalizatorjev: …

3.2.12.2.1.9

Lega katalizatorjev (mesto in referenčna razdalja v izpušnem sistemu): …

3.2.12.2.1.10

Ščitnik proti toploti: da/ne (1)

3.2.12.2.1.11

Običajni razpon delovne temperature: … °C

3.2.12.2.1.12

Znamka katalizatorja: …

3.2.12.2.1.13

Identifikacijska številka dela: …

3.2.12.2.2

Tipala

3.2.12.2.2.1

Tipalo za kisik in/ali lambda sonda: da/ne (1)

3.2.12.2.2.1.1

Znamka: …

3.2.12.2.2.1.2

Lega: …

3.2.12.2.2.1.3

Območje krmiljenja: …

3.2.12.2.2.1.4

Tip ali način delovanja: …

3.2.12.2.2.1.5

Identifikacijska številka dela: …

3.2.12.2.2.2

Tipalo NOx: da/ne (1)

3.2.12.2.2.2.1

Znamka: …

3.2.12.2.2.2.2

Tip: …

3.2.12.2.2.2.3

Lega

3.2.12.2.2.3

Tipalo delcev: da/ne (1)

3.2.12.2.2.3.1

Znamka: …

3.2.12.2.2.3.2

Tip: …

3.2.12.2.2.3.3

Lega: …

3.2.12.2.3

Vpihavanje zraka: da/ne (1)

3.2.12.2.3.1

Vrsta (pulziranje zraka, zračna črpalka itd.): …

3.2.12.2.4

Vračanje izpušnih plinov v valj (EGR): da/ne (1)

3.2.12.2.4.1

Značilnosti (znamka, tip, pretok, visok/nizek/kombiniran tlak itd.): …

3.2.12.2.4.2

Sistem hlajenja z vodo (navede se za vsak sistem EGR, npr. nizek tlak/visok tlak/kombiniran tlak): da/ne (1)

3.2.12.2.5

Naprava za zmanjšanje emisij zaradi izhlapevanja goriva (samo za bencinske in etanolske motorje): da/ne (1)

3.2.12.2.5.1

Podroben opis naprav: …

3.2.12.2.5.2

Risba sistema za uravnavanje emisij zaradi izhlapevanja: …

3.2.12.2.5.3

Risba posode z aktivnim ogljem: …

3.2.12.2.5.4

Masa suhega aktivnega oglja: … g

3.2.12.2.5.5

Shematična risba posode za gorivo (samo za bencinske in etanolske motorje): …

3.2.12.2.5.5.1

Prostornina, material in konstrukcija sistema za shranjevanje goriva: …

3.2.12.2.5.5.2

Opis materiala cevi za hlape, materiala cevi za gorivo in tehnike povezovanja sistema za dovajanje goriva: …

3.2.12.2.5.5.3

Zaprt sistem za shranjevanje goriva: da/ne

3.2.12.2.5.5.4

Opis nastavitve varnostnega ventila posode za gorivo (dovod in izpust zraka): …

3.2.12.2.5.5.5

Opis sistema za nadzor emisij: …

3.2.12.2.5.6

Opis in shematična risba ščitnika proti toploti med posodo za gorivo in izpušnim sistemom: …

3.2.12.2.5.7

Faktor prepustnosti: …

3.2.12.2.6

Filter za delce (PT): da/ne (1)

3.2.12.2.6.1

Mere, oblika in prostornina filtra za delce: …

3.2.12.2.6.2

Zasnova filtra za delce: …

3.2.12.2.6.3

Lega (referenčna razdalja v izpušnem vodu): …

3.2.12.2.6.4

Znamka filtra za delce: …

3.2.12.2.6.5

Identifikacijska številka dela: …

3.2.12.2.7

Sistem za diagnostiko na vozilu (OBD): da/ne (1)

3.2.12.2.7.1

Besedilni opis in/ali risba indikatorja za javljanje napak (MI): …

3.2.12.2.7.2

Seznam in namen vseh sestavnih delov, ki jih nadzira sistem OBD: …

3.2.12.2.7.3

Pisni opis (splošna načela delovanja) za

3.2.12.2.7.3.1

Motorji s prisilnim vžigom

3.2.12.2.7.3.1.1

Nadzor katalizatorja: …

3.2.12.2.7.3.1.2

Zaznavanje neuspelih vžigov: …

3.2.12.2.7.3.1.3

Nadzor lambde sonde: …

3.2.12.2.7.3.1.4

Drugi sestavni deli, ki jih nadzira sistem OBD: …

3.2.12.2.7.3.2

Motorji s kompresijskim vžigom

3.2.12.2.7.3.2.1

Nadzor katalizatorja: …

3.2.12.2.7.3.2.2

Nadzor filtra za delce: …

3.2.12.2.7.3.2.3

Nadzor elektronskega sistema za dovod goriva: …

3.2.12.2.7.3.2.5

Drugi sestavni deli, ki jih nadzira sistem OBD: …

3.2.12.2.7.4

Merila za aktivacijo indikatorja za javljanje napak (stalno število voznih ciklov ali statistična metoda): …

3.2.12.2.7.5

Seznam vseh izhodnih kod in obrazcev, ki jih uporablja sistem OBD (z ustreznimi pojasnili): …

3.2.12.2.7.6

Proizvajalec vozila zagotovi naslednje dodatne podatke, da se omogoči proizvodnja nadomestnih delov, združljivih s sistemom OBD, ter orodij za diagnostiko in preizkuševalne opreme.

3.2.12.2.7.6.1

Opis tipa in števila ciklov predkondicioniranja ali alternativnih metod predkondicioniranja, uporabljenih za izvirno homologacijo vozila, in razlog za njihovo uporabo.

3.2.12.2.7.6.2

Opis tipa demonstracijskega cikla diagnostike na vozilu, ki je bil izveden za izvirno homologacijo vozila za sestavni del, ki ga nadzira sistem OBD.

3.2.12.2.7.6.3

Izčrpen dokument, ki opisuje vse zaznane komponente s strategijo za odkrivanje napak in aktivacijo indikatorja za javljanje napak (stalno število voznih ciklov ali statistična metoda), vključno s seznamom ustreznih sekundarnih zaznanih parametrov za vsak sestavni del, ki ga nadzira sistem OBD. Seznam vseh izhodnih kod in obrazcev sistema OBD (z ustreznimi pojasnili) za posamezne sestavne dele pogonskega sistema, ki vplivajo na emisije, in posamezne sestavne dele, ki niso povezani z emisijami, če se nadzor sestavnega dela uporabi za določanje aktivacije indikatorja za javljanje napak, vključno zlasti s podrobno razlago podatkov, navedenih v modulu $05 Test ID $21 do FF in modulu $06.

V primeru tipov vozil, ki uporabljajo komunikacijsko povezavo v skladu s standardom ISO 15765-4 ‚Cestna vozila – Diagnostika na omrežju CAN – del 4: zahteve za sisteme, povezane z emisijami‘, morajo biti za vsak nadzorovani ID sistema OBD diagnostike na vozilu podrobno obrazloženi podatki, navedeni v modulu $06 Test ID $00 do FF.

3.2.12.2.7.6.4

Zahtevane informacije se lahko opredelijo z izpolnitvijo tabele, kot je opisano v nadaljevanju.

3.2.12.2.7.6.4.1

Lahka vozila

Sestavni del	Koda napake	Strategija nadziranja	Merila za odkrivanje napak	Merila za aktivacijo indikatorja za javljanje napak	Sekundarni parametri	Predkondicioniranje	Demonstracijski preizkus
Katalizator	P0420	Signali lambda sonde 1 in 2	Razlika med signali tipala 1 in tipala 2	Tretji cikel	Vrtilna frekvenca/obremenitev motorja, način A/F, temperatura katalizatorja	Dva cikla tipa 1	Tip 1

3.2.12.2.8

Drug sistem: …

3.2.12.2.8.2

Sistem za prisilo voznika

3.2.12.2.8.2.3

Tip sistema za prisilo: brez zagona motorja po odštevanju/brez zagona po dolivanju goriva/zaklepanje posode za gorivo/omejitev zmogljivosti

3.2.12.2.8.2.4

Opis sistema za prisilo

3.2.12.2.8.2.5

Enakovredno povprečnemu dosegu vozila s polno posodo goriva: … km

3.2.12.2.10

Sistem s periodično regeneracijo: (te podatke vpišite za vsako posamezno enoto)

3.2.12.2.10.1

Način ali sistem regeneracije, opis in/ali risba: …

3.2.12.2.10.2

Število obratovalnih ciklov tipa 1 ali enakovrednih ciklov preizkusa motorja na preizkuševalni napravi med dvema cikloma, kjer prihaja do faz regeneracije pod pogoji, ki so enakovredni pogojem preizkusa tipa 1 (razdalja ‚D‘): …

3.2.12.2.10.2.1

Ustrezen cikel tipa 1 (navedite ustrezni postopek: Priloga XXI ali Pravilnik UN/ECE št. 83): …

3.2.12.2.10.2.2

Število zaključenih veljavnih preizkusnih ciklov, potrebnih za regeneracijo (razdalja ‚d‘)

3.2.12.2.10.3

Opis metode, uporabljene za določitev števila ciklov med dvema cikloma, kadar pride do faz regeneracije: …

3.2.12.2.10.4

Parametri za določitev ravni obremenitve, ki se zahteva pred regeneracijo (tj. temperatura, tlak itd.): …

3.2.12.2.10.5

Opis metode, uporabljene za obremenitev sistema: …

3.2.12.2.11

Sistemi katalizatorjev, ki uporabljajo gorljive reagente (te podatke vpišite za vsako posamezno enoto) da/ne (1)

3.2.12.2.11.1

Vrsta in koncentracija potrebnega reagenta: …

3.2.12.2.11.2

Običajno območje delovne temperature reagenta: …

3.2.12.2.11.3

Mednarodni standard: …

3.2.12.2.11.4

Pogostost ponovnega polnjenja reagenta: neprekinjeno/vzdrževanje (kjer je ustrezno):

3.2.12.2.11.5

Prikazovalnik količine reagenta: (opis in lega) …

3.2.12.2.11.6

Posoda z reagentom

3.2.12.2.11.6.1

Prostornina: …

3.2.12.2.11.6.2

Ogrevalni sistem: da/ne

3.2.12.2.11.6.2.1

Opis ali risba

3.2.12.2.11.7

Krmilna enota reagenta: da/ne (1)

3.2.12.2.11.7.1

Znamka: …

3.2.12.2.11.7.2

Tip: …

3.2.12.2.11.8

Vbrizgalnik reagenta (znamka, tip in lega): …

3.2.12.2.11.9

Tipalo za kakovost reagenta (znamka, tip in lega): …

3.2.12.2.12

Vbrizgavanje vode: da/ne (1)

3.2.13

Motnost dima

3.2.13.1

Mesto simbola absorpcijskega koeficienta (samo pri motorjih s kompresijskim vžigom): …

3.2.14

Podrobnosti o vseh napravah, ki vplivajo na porabo goriva (če niso opisane drugje): …

3.2.15

Sistem za dovajanje utekočinjenega naftnega plina (UNP): da/ne (1)

3.2.15.1

Številka homologacije v skladu z Uredbo (ES) št. 661/2009 (r) ali Uredbo (EU) 2019/2144 (s): …

3.2.15.2

Elektronska krmilna enota motorja s pogonom na UNP

3.2.15.2.1

Znamke: …

3.2.15.2.2

Tipi: …

3.2.15.2.3

Možnosti nastavljanja v zvezi z emisijami: …

3.2.15.3

Dodatna dokumentacija

3.2.15.3.1

Opis varovanja katalizatorja pri preklopu z bencina na UNP ali obratno: …

3.2.15.3.2

Načrt sistema (električni priključki, vakuumski priključki, kompenzacijske cevi itd.): …

3.2.15.3.3

Risba simbola: …

3.2.16

Sistem za dovajanje zemeljskega plina (ZP): da/ne (1)

3.2.16.1

Številka homologacije v skladu z Uredbo (ES) št. 661/2009 ali Uredbo (EU) 2019/2144: …

3.2.16.2

Elektronska krmilna enota motorja s pogonom na zemeljski plin:

3.2.16.2.1

Znamke: …

3.2.16.2.2

Tipi: …

3.2.16.2.3

Možnosti nastavljanja v zvezi z emisijami: …

3.2.16.3

Dodatna dokumentacija

3.2.16.3.1

Opis varovanja katalizatorja pri preklopu z bencina na ZP ali obratno: …

3.2.16.3.2

Načrt sistema (električni priključki, vakuumski priključki, kompenzacijske cevi itd.): …

3.2.16.3.3

Risba simbola: …

3.2.18

Sistem za dovod vodika: da/ne (1)

3.2.18.1

Številka ES-homologacije v skladu z Uredbo (ES) št. 79/2009 ali Uredbo (EU) 2019/2144: …

3.2.18.2

Elektronska krmilna enota motorja s pogonom na vodik

3.2.18.2.1

Znamke: …

3.2.18.2.2

Tipi: …

3.2.18.2.3

Možnosti nastavljanja v zvezi z emisijami: …

3.2.18.3

Dodatna dokumentacija

3.2.18.3.1

Opis zaščite katalizatorja pri preklopu z bencina na vodik ali obratno: …

3.2.18.3.2

Načrt sistema (električni priključki, vakuumski priključki, kompenzacijske cevi itd.): …

3.2.18.3.3

Risba simbola: …

3.2.19

Sistem za dovajanje mešanice vodika in zemeljskega plina (H2ZP): da/ne (1)

3.2.19.1

Delež vodika v gorivu (največji delež, ki ga je določil proizvajalec): …

3.2.19.2

Številka certifikata o EU-homologaciji, izdanega v skladu s Pravilnikom ZN št. 110: …

3.2.19.3

Elektronska krmilna enota motorja s pogonom na H2ZP

3.2.19.3.1

Znamke: …

3.2.19.3.2

Tipi: …

3.2.19.3.3

Možnosti nastavljanja v zvezi z emisijami: …

3.2.19.4

Dodatna dokumentacija

3.2.19.4.2

Načrt sistema (električni priključki, vakuumski priključki, kompenzacijske cevi itd.): …

3.2.19.4.3

Risba simbola: …

3.2.20

Podatki o shranjevanju toplote

3.2.20.1

Naprava za aktivno shranjevanje toplote: da/ne (1)

3.2.20.1.1

Entalpija: … (v J)

3.2.20.2

Izolacijski materiali: da/ne (1)

3.2.20.2.1

Izolacijski materiali: …

3.2.20.2.2

Nazivna prostornina izolacije: … (t)

3.2.20.2.3

Nazivna teža izolacije: … (t)

3.2.20.2.4

Položaj izolacije: …

3.2.20.2.5

Najslabši možni pristop za ohlajanje vozila: da/ne (1)

3.2.20.2.5.1

(Ne najslabši možni pristop) najkrajši čas odstavitve, tsoak_ATCT (v urah): …

3.2.20.2.5.2

(Ne najslabši možni pristop) mesto merjenja temperature motorja: …

3.2.20.2.6

Pristop z eno skupino interpolacij v skupini ATCT: da/ne (1)

3.2.20.2.7

Najslabši možni pristop v zvezi z izolacijo: da/ne (1)

3.2.20.2.7.1

Opis referenčnega vozila iz skupine ATCT, na katerem se opravijo meritve, v zvezi z izolacijo: …

3.3

Električni pogonski sistem (samo za vozila PEV)

3.3.1

Splošni opis električnega pogonskega sistema

3.3.1.1

Znamka: …

3.3.1.2

Tip: …

3.3.1.3

Uporaba (1): enomotorni/večmotorni (število): …

3.3.1.4

Položaj menjalnika: vzporedni/transaksialni/drugo, natančno opišite: …

3.3.1.5

Preizkuševalna napetost: … V

3.3.1.6

Nazivna vrtilna frekvenca motorja: … min–1

3.3.1.7

Najvišja vrtilna frekvenca motorja: … min–1 ali privzeto: izhodna gred reduktorja/hitrost menjalnika (natančen opis vklopljene prestave): … min–1

3.3.1.9

Največja moč: … kW

3.3.1.10

Največja moč v tridesetih minutah: … kW

3.3.1.11

Gibljivo območje (kjer je moč (P) > 90 odstotkov največje moči):

vrtilna frekvenca na začetku območja: … min–1

vrtilna frekvenca na koncu območja: … min–1

3.3.2

Pogonski sistem REESS

3.3.2.1

Tovarniško ime in blagovna znamka sistema REESS: …

3.3.2.2

Vrsta elektrokemičnega člena: …

3.3.2.3

Nazivna napetost: … V

3.3.2.4

Največja moč sistema REESS v tridesetih minutah (neprekinjeno praznjenje): … kW

3.3.2.5

Zmogljivost sistema REESS med 2-urnim praznjenjem (neprekinjeno napajanje ali neprekinjen tok): (1)

3.3.2.5.1

Energija sistema REESS: … kWh

3.3.2.5.2

Zmogljivost sistema REESS: … Ah v 2 h

3.3.2.5.3

Vrednost napetosti ob koncu praznjenja: … V

3.3.2.6

Prikaz konca praznjenja, ki povzroči obvezno ustavitev vozila: (1) ….......................

3.3.2.7

Masa sistema REESS: …....................... kg

3.3.2.8

Število celic: ……

3.3.2.9

Položaj sistema REESS: …………

3.3.2.10

Tip hladilne tekočine: zrak/tekočina (1)

3.3.2.11

Krmilna enota sistema za upravljanje akumulatorja

3.3.2.11.1

Znamka: ………..

3.3.2.11.2

Tip: …….

3.3.2.11.3

Identifikacijska številka: …..

3.3.3

Elektromotor

3.3.3.1

Način delovanja:

3.3.3.1.1

enosmerni tok/izmenični tok (1)/število faz: ….......................

3.3.3.1.2

ločeno vzbujanje/serijsko/kombinirano (1)

3.3.3.1.3

sinhrono/asinhrono (1)

3.3.3.1.4

navit rotor/s trajnimi magneti/z ohišjem (1)

3.3.3.1.5

število polov motorja: ….......................

3.3.3.2

Vztrajnostna masa: ….......................

3.3.4

Regulator moči

3.3.4.1

Znamka: ….......................

3.3.4.2

Tip: ….......................

3.3.4.2.1

Identifikacijska številka: …..

3.3.4.3

Način regulacije: vektorska/odprta/zaprta zanka/drugo (navedite): (1) ….......................

3.3.4.4

Največji efektivni tok do motorja (2) …....................... A v …....................... sekundah

3.3.4.5

Uporabljeno območje napetosti: …....................... V do …....................... V

3.3.5

Hladilni sistem:

motor: tekočina/zrak (1)

Krmilnik: tekočina/zrak (1)

3.3.5.1

Značilnosti opreme za tekočinsko hlajenje:

3.3.5.1.1

Lastnosti tekočine …....................... vodne črpalke: da/ne (1)

3.3.5.1.2

Značilnosti ali znamke in tipi črpalk: ….......................

3.3.5.1.3

Termostat: nastavitev: ….......................

3.3.5.1.4

Hladilnik: risbe ali znamke in tipi: ….......................

3.3.5.1.5

Varnostni ventil: nastavitev tlaka: ….......................

3.3.5.1.6

Ventilator: značilnosti ali znamke in tipi: ….......................

3.3.5.1.7

Ventilacijski kanal: ….......................

3.3.5.2

Značilnosti opreme za zračno hlajenje

3.3.5.2.1

Puhalo: značilnosti ali znamke in tipi: ….......................

3.3.5.2.2

Standardni prezračevalni kanali: ….......................

3.3.5.2.3

Sistem za regulacijo temperature: da/ne (1)

3.3.5.2.4

Kratek opis: ….......................

3.3.5.2.5

Zračni filter: …....................... znamke: …....................... tipi:

3.3.5.3

Temperature, ki jih dopušča proizvajalec (najvišje)

3.3.5.3.1

Izstop iz motorja: …....................... °C

3.3.5.3.2

vstopna odprtina regulatorja: …....................... °C

3.3.5.3.3

pri referenčnih točkah motorja: …....................... °C

3.3.5.3.4

pri referenčnih točkah regulatorja: …....................... °C

3.3.6

Kategorija izolacijskega materiala: ….......................

3.3.7

Mednarodna koda zaščite (koda IP): ….......................

3.3.8

Načelo delovanja mazalnega sistema: (1)

Ležaji: torni/kroglični

mazivo: mast/olje

tesnilo: da/ne

zračenje: z/brez

3.3.9

Polnilnik

3.3.9.1

Polnilnik: v vozilu/zunanji (1) V primeru zunanje enote opredelite polnilnik (blagovna znamka, model): ….......................

3.3.9.2

Opis normalnega poteka polnjenja:

3.3.9.3

Natančna določitev omrežja:

3.3.9.3.1

Tip omrežja: enofazno/trifazno (1)

3.3.9.3.2

Napetost: ….......................

3.3.9.4

Premor, ki se priporoča med koncem praznjenja in začetkom polnjenja: ….......................

3.3.9.5

Teoretično trajanje popolnega polnjenja: ….......................

3.3.10

Pretvorniki električne energije

3.3.10.1

Pretvornik električne energije med električno napravo in pogonskim sistemom REESS

3.3.10.1.1

Znamka: ….......................

3.3.10.1.2

Tip: ….......................

3.3.10.1.3

Navedena nazivna moč: …....................... W

3.3.10.2

Pretvornik električne energije med pogonskim sistemom REESS in nizkonapetostnim napajanjem

3.3.10.2.1

Znamka: ….......................

3.3.10.2.2

Tip: ….......................

3.3.10.2.3

Navedena nazivna moč: …....................... W

3.3.10.3

Pretvornik električne energije med polnjenjem iz vtičnice in pogonskim sistemom REESS

3.3.10.3.1

Znamka: ….......................

3.3.10.3.2

Tip: ….......................

3.3.10.3.3

Navedena nazivna moč: …....................... W

3.4

Kombinacije pretvornikov pogonske energije

3.4.1

Hibridno električno vozilo: da/ne (1)

3.4.2

Kategorija hibridnega električnega vozila: zunanje polnjenje/brez zunanjega polnjenja (1)

3.4.3

Stikalo za izbiro načina delovanja: da/ne (1)

3.4.3.1

Izbirni načini

3.4.3.1.1

Povsem električni: da/ne (1)

3.4.3.1.2

Izključno na gorivo: da/ne (1)

3.4.3.1.3

Hibridni načini: da/ne (1)

(če da, kratek opis): …

3.4.4

Opis naprave za shranjevanje energije: (REESS, kondenzator, vztrajnik/generator)

3.4.4.1

Znamke: …

3.4.4.2

Tipi: …

3.4.4.3

Identifikacijska številka: …

3.4.4.4

Vrsta elektrokemičnega člena: …

3.4.4.5

Energija: … (za sistem REESS: napetost in zmogljivost Ah v 2 urah, za kondenzator: J, …)

3.4.4.6

Polnilnik: v vozilu/zunanji/brez (1)

3.4.4.7

Tip hladilne tekočine: zrak/tekočina (1)

3.4.4.8

Krmilna enota sistema za upravljanje akumulatorja

3.4.4.8.1

Znamka: ………..

3.4.4.8.2

Tip: …….

3.4.4.8.3

Identifikacijska številka: …..

3.4.5

Električna naprava (navedite ločen opis vseh električnih naprav)

3.4.5.1

Znamka: …

3.4.5.2

Tip: …

3.4.5.3

Osnovna uporaba: vlečni motor/generator (1)

3.4.5.3.1

Če se uporablja kot vlečni motor: enomotorni/večmotorni (število) (1): …

3.4.5.4

Največja moč: … kW

3.4.5.5

Način delovanja

3.4.5.5.5.1

Enosmerni tok/izmenični tok/število faz: …

3.4.5.5.2

Ločeno vzbujanje/serijsko/kombinirano (1)

3.4.5.5.3

Sinhrono/asinhrono (1)

3.4.6

Krmilna enota

3.4.6.1

Znamke: …

3.4.6.2

Tipi: …

3.4.6.3

Identifikacijska številka: …

3.4.7

Regulator moči

3.4.7.1

Znamka: …

3.4.7.2

Tip: …

3.4.7.3

Identifikacijska številka: …

3.4.9

Priporočilo proizvajalca za predkondicioniranje: …

3.4.10

FCHV: da/ne (1)

3.4.10.1

Tip gorivnih celic

3.4.10.1.2

Znamka: …

3.4.10.1.3

Tip: …

3.4.10.1.4

Nazivna napetost (v V): …

3.4.10.1.5

Tip hladilnega sredstva: zrak/tekočina (1)

3.4.10.2

Opis sistema (način delovanja gorivne celice, risba itd.): …

3.4.11

Pretvorniki električne energije

3.4.11.1

Pretvornik električne energije med električno napravo in pogonskim sistemom REESS

3.4.11.1.1

Znamka: ….......................

3.4.11.1.2

Tip: ….......................

3.4.11.1.3

Navedena nazivna moč: …....................... W

3.4.11.2

Pretvornik električne energije med pogonskim sistemom REESS in nizkonapetostnim napajanjem

3.4.11.2.1

Znamka: ….......................

3.4.11.2.2

Tip: ….......................

3.4.11.2.3

Navedena nazivna moč: …....................... W

3.4.11.3

Pretvornik električne energije med polnjenjem iz vtičnice in pogonskim sistemom REESS

3.4.11.3.1

Znamka: ….......................

3.4.11.3.2

Tip: ….......................

3.4.11.3.3

Navedena nazivna moč: …....................... W

3.5

Navedene vrednosti proizvajalca za določanje emisij CO2/porabe električne energije/električnega dosega in podrobnosti o ekoloških inovacijah (če je ustrezno) (o)

3.5.7

Navedene vrednosti proizvajalca

3.5.7.1

Parametri preizkušanega vozila

Vozilo	Nizka vrednost za vozilo (VL) če obstaja	Visoka vrednost za vozilo (VH)	Srednja vrednost za vozilo (VM) če obstaja	Vzorčno vozilo (samo za skupino matrik za cestno obremenitev (*1))	Privzete vrednosti
Tip karoserije vozila			—
Uporabljena metoda cestne obremenitve (izmerjena vrednost ali izračun po skupini cestnih obremenitev)			—	—
Informacije o cestni obremenitvi:
Znamka in tip pnevmatik, če se izvede merjenje			—
Mere pnevmatik (sprednja/zadnja), če se izvede merjenje			—
Kotalni upor pnevmatik (sprednja/zadnja) (v kg/t)			—
Tlak v pnevmatikah (sprednja/zadnja) (v kPa), če se izvede merjenje			—
Delta CD × A vozila L v primerjavi z vozilom H (IP_H minus IP_L)	—		—	—
Delta CD × A v primerjavi z vozilom L iz skupine cestnih obremenitev (IP_H/L minus RL_L), če se izračun izvede po skupinah cestnih obremenitev			—	—
Preizkusna masa vozila (v kg)
Masa v stanju, pripravljenem za vožnjo (v kg)			—	—	—
Največja tehnično dovoljena masa obremenjenega vozila (v kg)			—	—	—
Koeficienti cestne obremenitve
f0 (v N)
f1 (v N/(km/h))
f2 (v N/(km/h)2)
Čelna površina v m2 (0.000 m2)	—	—	—
Potreba po energiji cikla (v J)

3.5.7.1.1

Gorivo, uporabljeno za preizkus tipa 1 in izbrano za merjenje neto moči v skladu s Prilogo XX k tej uredbi (samo za vozila, ki uporabljajo UNP ali ZP): …

3.5.7.2

Kombinirane emisije CO2

3.5.7.2.1

Emisije CO2 za vozila, ki jih poganja izključno motor z notranjim zgorevanjem, in vozila NOVC-HEV

3.5.7.2.1.0

Najnižja in najvišja vrednost CO2 v skupini interpolacij: … g/km

3.5.7.2.1.1

Visoka vrednost za vozilo: … g/km

3.5.7.2.1.2

Nizka vrednost za vozilo (če je ustrezno): … g/km

3.5.7.2.1.3

Srednja vrednost za vozilo (če je ustrezno): … g/km

3.5.7.2.2

Emisije CO2 pri ohranjanju naboja za vozila OVC-HEV

3.5.7.2.2.1

Emisije CO2 pri ohranjanju naboja za visoko vrednost za vozilo: g/km

3.5.7.2.2.2

Emisije CO2 pri ohranjanju naboja za nizko vrednost za vozilo (če je ustrezno): g/km

3.5.7.2.2.3

Emisije CO2 pri ohranjanju naboja za srednjo vrednost za vozilo (če je ustrezno): g/km

3.5.7.2.3

Emisije CO2 pri praznjenju naboja in tehtane emisije CO2 za vozila OVC-HEV

3.5.7.2.3.1

Emisije CO2 pri praznjenju naboja za visoko vrednost za vozilo: … g/km

3.5.7.2.3.2

Emisije CO2 pri praznjenju naboja za nizko vrednost za vozilo (če je ustrezno): … g/km

3.5.7.2.3.3

Emisije CO2 pri praznjenju naboja za srednjo vrednost za vozilo (če je ustrezno): … g/km

3.5.7.2.3.4

Najnižja in najvišja tehtana vrednost CO2 v skupini interpolacij OVC: … g/km

3.5.7.3

Električni doseg za električna vozila

3.5.7.3.1

Povsem električni doseg (PER) za vozila PEV

3.5.7.3.1.1

Visoka vrednost za vozilo: … km

3.5.7.3.1.2

Nizka vrednost za vozilo (če je ustrezno): … km

3.5.7.3.2

Izključno električni doseg AER za vozila OVC-HEV in OVC-FCHV (kot je ustrezno)

3.5.7.3.2.1

Visoka vrednost za vozilo: … km

3.5.7.3.2.2

Nizka vrednost za vozilo (če je ustrezno): … km

3.5.7.3.2.3

Srednja vrednost za vozilo (če je ustrezno): … km

3.5.7.4

Poraba goriva (FCCS) za vozila FCHV

3.5.7.4.1

Poraba goriva pri ohranjanju naboja za vozila NOVC-FCHV in OVC-FCHV (kot je ustrezno)

3.5.7.4.1.1

Visoka vrednost za vozilo: … kg/100 km

3.5.7.4.1.2

Nizka vrednost za vozilo (če je ustrezno): … kg/100 km

3.5.7.4.1.3

Srednja vrednost za vozilo (če je ustrezno): … kg/100 km

3.5.7.4.2

Poraba goriva pri praznjenju naboja za vozila OVC-FCHV (kot je ustrezno)

3.5.7.4.2.1

Visoka vrednost za vozilo: … kg/100 km

3.5.7.4.2.2

Nizka vrednost za vozilo (če je ustrezno): … kg/100 km

3.5.7.5

Poraba električne energije za električna vozila

3.5.7.5.1

Kombinirana poraba električne energije (ECWLTC) za povsem električna vozila

3.5.7.5.1.1

Visoka vrednost za vozilo: … Wh/km

3.5.7.5.1.2

Nizka vrednost za vozilo (če je ustrezno): … Wh/km

3.5.7.5.2

Poraba električne energije, ponderirana s faktorjem uporabe pri praznjenju naboja ECAC,CD (kombinirano)

3.5.7.5.2.1

Visoka vrednost za vozilo: … Wh/km

3.5.7.5.2.2

Nizka vrednost za vozilo (če je ustrezno): … Wh/km

3.5.7.5.2.3

Srednja vrednost za vozilo (če je ustrezno): … Wh/km

3.5.8

Vozilo, opremljeno z ekološko inovacijo v smislu člena 11 Uredbe (EU) 2019/631 za vozila kategorij M1 ali N1: da/ne (1)

3.5.8.1

Tip/varianta/izvedenka osnovnega vozila, kot je navedeno v členu 5 Izvedbene uredbe (EU) št. 725/2011 za vozila kategorije M1 oziroma členu 5 Izvedbene uredbe (EU) št. 427/2014 za vozila kategorije N1 (če je ustrezno): …

3.5.8.2

Medsebojni vplivi različnih ekoloških inovacij: da/ne (1)

3.5.8.3

Podatki o emisijah, povezani z uporabo ekoloških inovacij (tabelo je treba izpolniti za vsako preizkušeno referenčno gorivo) (w1)

Sklep o odobritvi ekološke inovacije (w2)	Koda ekološke inovacije (w3)	1. Emisije CO2 pri osnovnem vozilu (v g/km)	2. Emisije CO2 pri vozilu z ekološkimi inovacijami (v g/km)	3. Emisije CO2 pri osnovnem vozilu v preizkusnem ciklu tipa 1 (w4)	4. Emisije CO2 pri vozilu z ekološkimi inovacijami v preizkusnem ciklu tipa 1	5. Faktor uporabe (UF), tj. časovni delež uporabe tehnologije v normalnih pogojih delovanja	Prihranki emisij CO2 ((1 – 2) – (3 – 4)) * 5
xxx/201x


Skupni prihranek emisij CO2 pri WLTP (v g/km) (w5)

3.6

Temperature, ki jih dovoljuje proizvajalec

3.6.1

Hladilni sistem

3.6.1.1

Tekočinsko hlajenje

Najvišja temperatura na izhodu: … K

3.6.1.2

Zračno hlajenje

3.6.1.2.1

Referenčna točka: …

3.6.1.2.2

Najvišja temperatura na referenčni točki: … K

3.6.2

Najvišja izstopna temperatura na izhodu iz hladilnika polnilnega zraka: … K

3.6.3

Najvišja temperatura izpušnih plinov v točki izpušnega sistema, ki je najbližja zunanji prirobnici izpušnega kolektorja ali turbinskega polnilnika: … K

3.6.4

Temperatura goriva

Najnižja: … K – najvišja: … K

Za dizelske motorje na vstopu v tlačilko za vbrizgavanje goriva, za motorje na plinasto gorivo na končni stopnji krmilnika tlaka

3.6.5

Temperatura maziva

Najnižja: … K – najvišja: … K

3.8

Mazalni sistem

3.8.1

Opis sistema

3.8.1.1

Položaj posode za mazivo: …

3.8.1.2

Sistem dovoda maziva (s črpalko/z vbrizgavanjem v sesalni del/mešanje z gorivom itd.) (1)

3.8.2

Črpalka za mazivo

3.8.2.1

Znamke: …

3.8.2.2

Tipi: …

3.8.3

Mešanica z gorivom

3.8.3.1

Mešalno razmerje: …

3.8.4

Oljni hladilnik: da/ne (1)

3.8.4.1

Risbe: … ali

3.8.4.1.1

Znamke: …

3.8.4.1.2

Tipi: …

3.8.5

Specifikacija maziva: … W …

PRENOS MOČI (p)

4.3

Vztrajnostni moment vztrajnika motorja: …

4.3.1

Dodatni vztrajnostni moment brez vključenih prestav: …

4.4

Sklopke

4.4.1

Tip: …

4.4.2

Največji prenos navora: …

4.5

Menjalnik

4.5.1

Tip (ročni/avtomatski/brezstopenjski (stalno spremenljivi prenos)) (1)

4.5.1.4

Razred navora: …

4.5.1.5

Število sklopk: …

4.6

Prestavna razmerja

Prestava	Prestavna razmerja menjalnika (prestavna razmerja med motorjem in izstopno gredjo menjalnika)	Prestavna razmerja pogonske osi (prestavno razmerje med izstopno gredjo menjalnika in pogonskim kolesom)	Skupna prestavna razmerja
Najvišja vrednost za brezstopenjski menjalnik
1
2
3
…
Najnižja vrednost za brezstopenjski menjalnik

4.6.1

Prestavljanje (se ne uporablja v primeru avtomatskega menjalnika)

4.6.1.1

Prestava 1 izločena: da/ne (1)

4.6.1.2

n_95_high za vsako prestavo: … min–1

4.6.1.3

nmin_drive

4.6.1.3.1

Prva prestava: … min–1

4.6.1.3.2

Iz prve prestave v drugo: … min–1

4.6.1.3.3

Iz druge prestave v mirovanje: … min–1

4.6.1.3.4

Druga prestava: … min–1

4.6.1.3.5

Tretja in višje prestave: … min–1

4.6.1.4

n_min_drive_set za faze pospeševanja/konstantne hitrosti (n_min_drive_up): … min–1

4.6.1.5

n_min_drive_set za faze upočasnjevanja (nmin_drive_down):

4.6.1.6

Začetno obdobje

4.6.1.6.1

t_start_phase: … s

4.6.1.6.2

n_min_drive_start: … min–1

4.6.1.6.3

n_min_drive_up_start: … min–1

4.6.1.7

Uporaba ASM: da/ne (1)

4.6.1.7.1

Vrednosti ASM: … pri … min–1

4.7

Najvišja konstrukcijsko določena hitrost vozila (v km/h) (q): …

4.12

Mazivo za menjalnik: … W …

OBESITEV KOLES

6.6

Pnevmatike in platišča

6.6.1

Kombinacije pnevmatika/platišče

6.6.1.1

Osi

6.6.1.1.1

Os št. 1: …

6.6.1.1.1.1

Oznaka velikosti pnevmatike

6.6.1.1.2

Os št. 2: …

6.6.1.1.2.1

Oznaka velikosti pnevmatike

itd.

6.6.2

Zgornja in spodnja meja dinamičnega polmera kolesa

6.6.2.1

Os št. 1: …

6.6.2.2

Os št. 2: …

6.6.3

Tlaki v pnevmatikah, ki jih priporoča proizvajalec vozila: … kPa

KAROSERIJA

9.1

Vrsta karoserije z uporabo kod, opredeljenih v Prilogi I, del C, k Uredbi (EU) 2018/858: …

12.

RAZNO

12.10

Naprave ali sistemi z načini, ki jih izbere voznik in vplivajo na emisije CO2, porabo goriva, porabo električne energije in/ali merila za emisije, pri čemer ni prevladujočega načina: da/ne (1)

12.10.1

Preizkus pri ohranjanju naboja (če je ustrezno) (navedite za vsako napravo ali sistem)

12.10.1.0

Prevladujoči način pri ohranjanju naboja: da/ne (1)

12.10.1.0.1

Prevladujoči način pri ohranjanju naboja: … (če je ustrezno)

12.10.1.1

Najboljši način: … (če je ustrezno)

12.10.1.2

Najslabši način: … (če je ustrezno)

12.10.1.3

Način, ki omogoča, da vozilo sledi referenčnemu preizkusnemu ciklu: … (če ni prevladujočega načina pri ohranjanju naboja in če samo en način omogoča sledenje referenčnemu preizkusnemu ciklu)

12.10.2

Preizkus pri praznjenju naboja (če je ustrezno) (navedite za vsako napravo ali sistem)

12.10.2.0

Prevladujoči način pri praznjenju naboja: da/ne (1)

12.10.2.0.1

Prevladujoči način pri praznjenju naboja: … (če je ustrezno)

12.10.2.1

Način z največjo porabo goriva: … (če je ustrezno)

12.10.2.2

Način, ki omogoča, da vozilo sledi referenčnemu preizkusnemu ciklu: … (če ni prevladujočega načina pri praznjenju naboja in če samo en način omogoča sledenje referenčnemu preizkusnemu ciklu)

12.10.3

Preizkus tipa 1 (če je ustrezno) (navedite za vsako napravo ali sistem)

12.10.3.1

Najboljši način: …

12.10.3.2

Najslabši način: …

Pojasnila

(1)	Neustrezno prečrtajte (v nekaterih primerih, ko je možen več kot en vnos, ni treba črtati ničesar).

(2)	Navedite dovoljeno odstopanje.

(3)	Vpišite najvišje in najnižje vrednosti za vsako varianto.

(6)

—

(7)	Navede se neobvezna oprema, ki vpliva na mere vozila.

(c)	Klasifikacija glede na opredelitve iz člena 4 Uredbe (EU) 2018/858.

(f)	Kadar obstajata izvedba z navadno kabino in izvedba s spalno kabino, je treba navesti podatke o masah in merah za obe izvedbi.

(g)	Standard ISO 612: 1978 – Cestna vozila – Mere motornih in vlečenih vozil – Pogoji in opredelitve.

(h)	Masa voznika je ocenjena na 75 kg. Sistemi, ki vsebujejo tekočine (razen tistih za odpadno vodo, ki morajo ostati prazni), so napolnjeni do 100 % prostornine, ki jo je navedel proizvajalec. Informacij iz odstavkov 2.6(b) in 2.6.1(b) ni treba navesti za vozila kategorij N2, N3, M2, M3, O3 in O4.

(i)	Za priklopnike ali polpriklopnike in vozila, povezana s priklopnikom ali polpriklopnikom, ki pritiska na vlečno napravo ali na sedlo z znatno navpično silo, mora biti ta sila, deljena s standardnim gravitacijskim pospeškom, vključena v največjo tehnično dovoljeno maso.

(k)	Pri vozilih, ki lahko delujejo bodisi na bencin, dizelsko gorivo itd. bodisi tudi v kombinaciji z drugim gorivom, se podatki ponovijo. V primeru nekonvencionalnih motorjev in sistemov proizvajalec zagotovi podatke, ki ustrezajo tukaj navedenim.

(l)	Vrednost se zaokroži na najbližjo desetinko milimetra.

(m)	Ta vrednost se izračuna (π = 3,1416) in zaokroži na najbližji cm3.

(n)	Določeno v skladu z zahtevami iz Uredbe (ES) št. 715/2007 ali Uredbe (ES) št. 595/2009, kot je ustrezno.

(o)	Določeno v skladu z zahtevami iz Direktive Sveta 80/1268/EGS (UL L 375, 31.12.1980, str. 36).

(p)	Zahtevane podrobnosti je treba navesti za vsako od predvidenih variant.

(q)	Kar zadeva priklopnike, najvišjo dovoljeno hitrost določi proizvajalec.

(r)	UL L 200, 31.7.2009, str. 1.

(s)	UL L 325, 16.12.2019, str. 1

(t)	Vrednosti za nazivno prostornino in nazivno težo izolacije navedite na dve decimalni mesti natančno. Za prostornino izolacije in težo izolacije se uporabi odstopanje +/– 10 %. Se ne dokumentira, če je v odstavku 3.2.20.2.5 ali 3.2.20.2.7 izbran odgovor ‚ne‘.

(w)	Ekološke inovacije.

(w1)	Tabela se po potrebi razširi tako, da se za vsako ekološko inovacijo doda vrstica.

(w2)	Številka sklepa Komisije o odobritvi ekološke inovacije.

(w3)	Dodeljena v sklepu Komisije o odobritvi ekološke inovacije.

(w4)	Če se po dogovoru s homologacijskim organom namesto preizkusnega cikla tipa 1 uporabi metodologija modeliranja, se uporabi vrednost, pridobljena z metodologijo modeliranja.

(w5)	Vsota prihrankov emisij CO2 za posamezno ekološko inovacijo.

„Dodatek 3a

DOKUMENTACIJSKI PAKETI

Uradni dokumentacijski paket

Proizvajalec lahko uporabi en uradni dokumentacijski paket za več homologacij glede na emisije. Uradni dokumentacijski paket vsebuje naslednje informacije:

Točka

Razlaga

1.	Homologacijske številke tipov glede na emisije

Seznam homologacijskih številk tipov glede na emisije, za katere se uporablja ta izjava o osnovnih in pomožnih strategijah za uravnavanje emisij:

vključno z referenčno oznako tehnične pomoči, sklicem na programsko opremo, številko umerjanja, kontrolnimi vsotami za vsako različico in vsako ustrezno krmilno enoto, kot sta krmilni enoti motorja in za naknadno obdelavo

Metoda branja programske opreme in različice umerjanja

Npr. razlaga orodja za pregledovanje

2.	Osnovne strategije za uravnavanje emisij

Osnovna strategija za uravnavanje emisij x

Opis strategije x

Osnovna strategija za uravnavanje emisij y

Opis strategije y

3.	Pomožne strategije za uravnavanje emisij

Predstavitev pomožnih strategij za uravnavanje emisij

Hierarhična razmerja med pomožnimi strategijami za uravnavanje emisij: če je pomožnih strategij za uravnavanje emisij več, katera ima prednost

Pomožna strategija za uravnavanje emisij x

—	Opis in utemeljitev pomožne strategije za uravnavanje emisij

—	Izmerjeni in/ali modelirani parametri za aktivacijo pomožne strategije za uravnavanje emisij

—	Drugi parametri, ki se uporabljajo za aktivacijo pomožne strategije za uravnavanje emisij

—	Povečanje onesnaževal in CO2 med uporabo pomožne strategije za uravnavanje emisij v primerjavi z osnovno strategijo za uravnavanje emisij

Pomožna strategija za uravnavanje emisij y

Kot zgoraj

Razširjen dokumentacijski paket

Razširjeni dokumentacijski paket vključuje naslednje informacije o vseh pomožnih strategijah za uravnavanje emisij:

(a)	izjavo proizvajalca, da vozilo ne vsebuje nobene odklopne naprave, ki ni zajeta v eni od izjem iz člena 5(2) Uredbe (ES) št. 715/2007;

(b)	opis motorja ter uporabljenih strategij in naprav za uravnavanje emisij, in sicer programske in strojne opreme, ter vseh razmer, v katerih strategije in naprave ne bodo delovale, kot delujejo med homologacijskim preizkušanjem;

(c)

izjavo o različicah programske opreme, ki se uporabljajo za nadzor teh pomožnih/osnovnih strategij za uravnavanje emisij, vključno z ustreznimi kontrolnimi vsotami ali referenčnimi vrednostmi teh različic programske opreme in navodili organu, kako brati kontrolne vsote ali referenčne vrednosti; ob vsaki novi različici programske opreme, ki vpliva na pomožne/osnovne strategije za uravnavanje emisij, se izjava posodobi in pošlje homologacijskemu organu, ki hrani ta razširjeni dokumentacijski paket. Proizvajalci lahko zahtevajo uporabo alternative kontrolni vsoti, če ta zagotavlja enakovredno raven sledljivosti za spremembe različice programske opreme;

(d)

podrobno tehnično obrazložitev morebitnih pomožnih strategij za uravnavanje emisij, v kateri je ocenjen učinek ob uporabi navedene strategije in brez nje, ter naslednje informacije:

(i)	zakaj se uporablja katera od klavzul o izjemah od prepovedi uporabe odklopnih naprav iz člena 5(2) Uredbe (ES) št. 715/2007;

(ii)	deli strojne opreme, ki jih je treba zaščititi s pomožno strategijo za uravnavanje emisij, če je ustrezno;

(iii)

dokaz o nenadni in nepopravljivi okvari motorja, ki je ni mogoče preprečiti z rednim vzdrževanjem in bi nastala brez pomožne strategije za uravnavanje emisij, če je ustrezno;

(iv)	utemeljeno obrazložitev, zakaj je pri zagonu motorja potrebna uporaba pomožne strategije za uravnavanje emisij, če je ustrezno;

(e)	opis krmilne logike sistema za dovod goriva, strategij krmiljenja in preklopnih točk v vseh načinih delovanja;

(f)

opis hierarhičnih razmerij med pomožnimi strategijami za uravnavanje emisij (tj. če lahko sočasno deluje več pomožnih strategij za uravnavanje emisij, navedba, katera pomožna strategija za uravnavanje emisij se prva odzove, način vzajemnega delovanja strategij, vključno z diagrami toka podatkov in načinom odločanja ter navedbo, kako hierarhija zagotavlja, da se emisije, ki nastajajo zaradi vseh pomožnih strategij za uravnavanje emisij, uravnavajo na najnižjo praktično raven);

(g)

seznam parametrov, ki se merijo in/ali izračunavajo s pomožnimi strategijami za uravnavanje emisij, skupaj z namenom vsakega parametra, ki se meri in/ali izračunava, in njegovo povezavo z okvaro motorja, vključno z načinom izračuna in navedbo, kako dobro se ti izračunani parametri ujemajo z dejanskim stanjem uravnavanega parametra, ter morebitnim posledičnim dovoljenim odstopanjem ali varnostnim faktorjem, vključenim v analizo;

(h)	seznam parametrov motorja/uravnavanja emisij, ki so prilagojeni kot funkcija izmerjenih ali izračunanih parametrov, in razpon prilagoditve za vsak parameter motorja/uravnavanja emisij; skupaj z razmerjem med parametri motorja/uravnavanja emisij ter izmerjenimi ali izračunanimi parametri;

(i)

oceno, kako se bodo dejanske emisije, ki nastajajo med vožnjo, s pomožno strategijo za uravnavanje emisij uravnale na najnižjo praktično raven, vključno s podrobno analizo pričakovanega povečanja skupnih s predpisi urejenih onesnaževal in emisij CO2 zaradi uporabe pomožne strategije v primerjavi z osnovno strategijo za uravnavanje emisij.

Razširjeni dokumentacijski paket je omejen na 100 strani in vključuje vse glavne elemente, ki homologacijskemu organu omogočajo oceno pomožne strategije za uravnavanje emisij. Paket je lahko dopolnjen s prilogami in drugimi priloženimi dokumenti, ki po potrebi vsebujejo dodatne in dopolnilne elemente. Proizvajalec vsakič, ko se pomožna strategija za uravnavanje emisij spremeni, homologacijskemu organu pošlje novo različico razširjenega dokumentacijskega paketa. Nova različica je omejena na spremembe in njihov učinek. Homologacijski organ oceni in odobri novo različico pomožne strategije za uravnavanje emisij.

Razširjeni dokumentacijski paket ima naslednjo strukturo:

Razširjeni dokumentacijski paket za vlogo št. YYY/OEM za pomožno strategijo za uravnavanje emisij v skladu z Uredbo (EU) 2017/1151

Deli

Odstavek

Točka

Razlaga

Uvodni dokumenti

Uvodno pismo homologacijskemu organu

Navedba dokumenta z različico, datum izdaje dokumenta, podpis ustrezne osebe v organizaciji proizvajalca

Tabela z različicami

Vsebina sprememb v vsaki različici in kateri del je spremenjen

Opis zadevnih tipov (glede na emisije)

Tabela priloženih dokumentov

Seznam vseh priloženih dokumentov

Sklici

Sklici na Dodatek 3a, odstavki (a) do (i), (kje je mogoče najti posamezno zahtevo iz Uredbe)

Izjava o odsotnosti odklopne naprave

in podpis

Glavni dokument

Kratice/okrajšave

SPLOŠNI OPIS

1.1

Splošna predstavitev motorja

Opis glavnih značilnosti: delovna prostornina, naknadna obdelava …

1.2

Splošna zgradba sistema

Blok shema sistema: seznam tipal in sprožil, razlaga splošnih funkcij motorja

1.3

Branje programske opreme in različice umerjanja

npr. razlaga orodja za pregledovanje

Osnovne strategije za uravnavanje emisij

2.x

Osnovna strategija za uravnavanje emisij x

Opis strategije x

2.y

Osnovna strategija za uravnavanje emisij y

Opis strategije y

Pomožne strategije za uravnavanje emisij

3.0

Predstavitev pomožnih strategij za uravnavanje emisij

Hierarhična razmerja med pomožnimi strategijami za uravnavanje emisij: opis in utemeljitev (npr. varnost, zanesljivost itd.)

3.x

Pomožna strategija za uravnavanje emisij x

3.x.1

Utemeljitev pomožne strategije za uravnavanje emisij

3.x.2

Izmerjeni in/ali modelirani parametri za opredelitev lastnosti pomožne strategije za uravnavanje emisij

3.x.3

Način delovanja pomožne strategije za uravnavanje emisij – uporabljeni parametri

3.x.4

Učinek pomožne strategije za uravnavanje emisij na onesnaževala in CO2

3.y

Pomožna strategija za uravnavanje emisij y

3.y.1

3.y.2

itd.

tukaj je dosežena meja 100 strani

Priloga

Seznam tipov, za katere se uporabljajo te osnovne in pomožne strategije za uravnavanje emisij: vključno z referenčno oznako tehnične pomoči, sklicem na programsko opremo, številko umerjanja ter kontrolnimi vsotami za vsako različico in vsako krmilno enoto (motorja in/ali naknadne obdelave, če obstaja)

Priloženi dokumenti

Tehnična opomba za utemeljitev pomožne strategije za uravnavanje emisij št. xxx

Ocena tveganja ali utemeljitev s preizkušanjem ali primerom nenadne okvare, če obstaja

Tehnična opomba za utemeljitev pomožne strategije za uravnavanje emisij št. yyy

Poročilo o preizkusu za količinsko opredelitev vpliva posamezne pomožne strategije za uravnavanje emisij

poročilo o preizkusu za vse posamezne preizkuse, opravljene za utemeljitev pomožne strategije za uravnavanje emisij, podrobnosti o preizkuševalnih pogojih, opis vozila, datumi preizkusov, vpliv na emisije in ali CO2 po aktivaciji pomožne strategije za uravnavanje emisij/brez njene aktivacije

“

(5)

v Dodatku 4 se vzorec certifikata o ES-homologaciji brez dopolnila nadomesti z naslednjim:

„VZOREC CERTIFIKATA O ES-HOMOLOGACIJI

(Največji format: A4 (210 × 297 mm))

CERTIFIKAT O ES-HOMOLOGACIJI

Žig homologacijskega organa

Sporočilo o:

—	ES-homologaciji (1),

—	razširitvi ES-homologacije (1),

—	zavrnitvi ES-homologacije (1),

—	preklicu ES-homologacije (1),

—	tipa sistema/tipa vozila glede na sistem (1) v zvezi z Uredbo (ES) št. 715/2007 (2) in Uredbo (EU) 2017/1151 (3)

Številka ES-homologacije: …

Razlog za razširitev: …

ODDELEK I

0.1

Znamka (blagovno ime proizvajalca): …

0.2

Tip: …

0.2.1

Trgovska imena (če obstajajo): …

0.3

Podatki za identifikacijo tipa vozila, če je oznaka na vozilu (4)

0.3.1

Mesto navedene oznake: …

0.4

Kategorija vozila (5)

0.4.2

Osnovno vozilo (5a), (1): da/ne (1)

0.5

Naziv in naslov proizvajalca: …

0.8

Nazivi in naslovi proizvodnih obratov: …

0.9

Naziv in naslov zastopnika proizvajalca, če obstajata: …

ODDELEK II

Identifikator skupine interpolacij, kot je opredeljen v odstavku 6.2.6 Pravilnika ZN št. 154.

Dodatne informacije (če je ustrezno): (glej dopolnilo)

Tehnična služba, pristojna za izvajanje preizkusov: …

Datum poročila o preizkusu tipa 1: …

Številka poročila o preizkusu tipa 1: …

Morebitne pripombe: (glej oddelek 3 dopolnila)

Kraj: …

Datum: …

Podpis: …

Priloge:

Opisna dokumentacija (6)

Poročila o preizkusih“

(6)	Dodatek 5 se črta;

(7)

Dodatek 6 se spremeni:

(1)

V točki 1 se spremeni tabela 1:

(1)

vrstice AP do AR se nadomestijo z naslednjim:

‚AP	Euro 6d-ISC-FCM	Euro 6-2	M, N1 razred I	PV, KV	1.1.2020	1.1.2021	31.8.2024
AQ	Euro 6d-ISC-FCM	Euro 6-2	N1 razred II	PV, KV	1.1.2021	1.1.2022	31.8.2024
AR	Euro 6d-ISC-FCM	Euro 6-2	N1 razred III, N2	PV, KV	1.1.2021	1.1.2022	31.8.2024‘

(2)

za vrstico AR se vstavijo naslednje vrstice:

‚EA	Euro 6e	Euro 6-2	M, N1, N2	PV, KV	1.9.2023	1.9.2024	31.12.2025
EB	Euro 6e-bis	Euro 6-2	M, N1, N2	PV, KV	1.1.2025	1.1.2026	31.12.2027
Električna energija	Euro 6e-ISC-FCM	Euro 6-2	M, N1, N2	PV, KV	1.1.2027	1.1.2028‘

(2)

za legendo, ki se nanaša na Euro 6d-ISC-FCM' RDE, se pod tabelo 1 doda naslednje besedilo:

‚‚Euro 6e‘	=	kot zgoraj + skladnost dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, ob upoštevanju posodobljenih pribitkov zaradi sistema PEMS, spremljanje porabe goriva in/ali električne energije na vozilu za vozila N2
‚Euro 6e-bis‘	=	kot zgoraj + povečani razširjeni pogoji okolice za skladnost dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo + oznaka za pomožno strategijo za uravnavanje emisij + faktor uporabe na podlagi dneb (glej Prilogo XXI, točka 3.2)
‚Euro 6e-ISC-FCM‘	=	kot zgoraj + faktor uporabe na podlagi dnec (glej Prilogo XXI, točka 3.2) (11)‘

(3)

točka 2 se nadomesti z naslednjim:

„2. PRIMERI ŠTEVILK CERTIFIKATOV O HOMOLOGACIJI

2.1

Naveden je primer homologacije lahkega potniškega avtomobila Euro 6 na standard emisij ‚Euro 6d‘ in standard za naprave za diagnostiko na vozilu ‚Euro 6-2‘, označen s črkama ‚AJ‘ v skladu s tabelo 1. Homologacija je bila podeljena na podlagi osnovne Uredbe (ES) 715/2007 in njenega izvedbenega akta, Uredbe (EU) 2017/1151. To je 17. tovrstna homologacija brez razširitve, ki je bila izdana v Luksemburgu s kodo ‚e13‘. Zato sta četrti in peti sestavni del številke certifikata ‚0017‘ oziroma ‚00‘.

e13*715/2007*2017/1151AJ*0017*00

2.2

Drugi primer prikazuje homologacijo lahkega gospodarskega avtomobila Euro 6 razreda N1 II na standard emisij ‚Euro 6d-TEMP‘ in standard za naprave za diagnostiko na vozilu ‚Euro 6-2‘, označen s črkama ‚AH‘ v skladu s tabelo 1. Homologacija je bila podeljena na podlagi osnovne Uredbe (ES) 715/2007 in njenega izvedbenega akta (kakor je bil spremenjen z Uredbo (EU) 2018/1832). To je 1. tovrstna homologacija brez razširitve, ki je bila izdana v Romuniji s kodo ‚e19‘. Zato sta četrti in peti sestavni del številke certifikata ‚0001‘ oziroma ‚00‘.

e19*715/2007*2018/1832AH*0001*00

2.3

Tretji primer prikazuje homologacijo lahkega potniškega avtomobila Euro 6 na standard emisij ‚Euro 6e‘ in standard za naprave za diagnostiko na vozilu ‚Euro 6-2‘, označen s črkama ‚EA‘ v skladu s tabelo 1. Homologacija je bila podeljena na podlagi osnovne Uredbe (ES) št. 715/2007 in njenega izvedbenega akta (kakor je bil spremenjen s to uredbo (EU) 2023/443). To je druga razširitev 7. tovrstne homologacije, ki je bila izdana na Nizozemskem s kodo ‚e4‘. Zato sta četrti in peti sestavni del številke certifikata ‚00007‘ oziroma ‚02‘.

e4*715/2007*2023/443EA*00007*02“;

(8)

dodatki 8a, 8b in 8c se nadomestijo z naslednjim:

„Dodatek 8a

Poročila o preizkusih

Poročilo o preizkusu izda tehnična služba, pristojna za izvedbo preizkusov v skladu s to uredbo.

DEL I

Naslednje informacije, če so primerne, so najmanjši obseg podatkov, zahtevanih za preizkus tipa 1.

Številka POROČILA

VLOŽNIK
Proizvajalec
ZADEVA	…
Identifikatorji skupin cestnih obremenitev		:
Identifikatorji skupin interpolacij		:
Predmet preizkusov
	Znamka	:
	Identifikator skupine interpolacij	:
SKLEP	Predmet preizkusov ustreza zahtevam iz zadeve.

KRAJ,

dd. mm. llll

Splošne opombe:

Če obstaja več možnosti (sklicev), je v poročilu o preizkusu opisana preizkušena možnost.

V nasprotnem primeru je lahko dovolj en sklic na opisni list na začetku poročila o preizkusu.

Vsaka tehnična služba lahko vključi dodatne informacije

Naslednja znaka sta vključena v oddelke poročila o preizkusu v zvezi z določenimi tipi vozil:

‚(a)‘

Specifično za motor s prisilnim vžigom

‚(b)‘

Specifično za motor s kompresijskim vžigom

1. OPIS PREIZKUŠANIH VOZIL: VISOKO, NIZKO IN SREDNJE (ČE JE USTREZNO)

1.1 Splošno

Številke vozila	:	številka prototipa in VIN
Kategorija	:
Karoserija	:
Pogonska kolesa	:

1.1.1 Zgradba pogonskega sistema

Zgradba pogonskega sistema

pogon izključno z motorjem z notranjim zgorevanjem, hibridni, električni ali gorivne celice

1.1.2 MOTOR Z NOTRANJIM ZGOREVANJEM (če je ustrezno)

Za več kot en motor z notranjim zgorevanjem ponovite točko

Znamka	:
Tip	:
Način delovanja	:	dvotaktni/štiritaktni
Število in razporeditev valjev	:
Delovna prostornina motorja (v cm3)	:
Vrtilna frekvenca prostega teka (v min–1)	:			+
Visoka vrtilna frekvenca prostega teka (v min–1) (a)	:			+
Nazivna moč motorja	:		kW		pri	vrt./min
Največji neto navor	:		Nm		pri	vrt./min
Mazivo za motor	:	znamka in tip
Hladilni sistem	:	tip: zrak/voda/olje
Izolacija	:	material, količina, mesto, nazivna prostornina in nazivna teža (*2)

1.1.3 PREIZKUSNO GORIVO za preizkus tipa 1 (če je ustrezno)

Za več kot eno preizkusno gorivo ponovite točko

Znamka	:
Tip	:	bencin E10 – dizelsko gorivo B7 – UNP – ZP – …
Gostota pri 15 °C	:
Vsebnost žvepla	:	samo za dizelsko gorivo B7 in bencin E10
Številka serije	:
Willansovi faktorji (za motorje z notranjim zgorevanjem) za emisije CO2 (v g CO2/MJ)	:

1.1.4 SISTEM ZA DOVOD GORIVA (če je ustrezno)

Za več kot en sistem za dovod goriva ponovite točko

Neposredno vbrizgavanje	:	da/ne ali opis
Vozilo glede na tip goriva	:	enogorivno/dvogorivno/prilagodljivo
Krmilna enota	:
Referenca dela	:	enako kot na opisnem listu
Preizkušana programska oprema	:	na primer prebrano z orodjem za odčitavanje
Merilnik pretoka zraka	:
Ohišje lopute za zrak	:
Tipalo tlaka	:
Tlačilka za vbrizgavanje goriva	:
Vbrizgalne šobe	:

1.1.5 SESALNI SISTEM (če je ustrezno)

Za več kot en sesalni sistem ponovite točko

Nadtlačni polnilnik	:	da/ne znamka in tip (1)
Hladilnik polnilnega zraka	:	da/ne tip (zrak/zrak – zrak/voda) (1)
Zračni filter (element) (1)	:	znamka in tip
Dušilnik zvoka na sesalni strani (1)	:	znamka in tip

1.1.6 IZPUŠNI SISTEM IN SISTEM PROTI IZHLAPEVANJU (če je ustrezno)

Za več kot enega ponovite točko

Prvi katalizator	:	znamka in referenca (1) način: tristezni/oksidacijski/lovilnik NOx/sistem za shranjevanje NOx/selektivna katalitična redukcija ...
Drugi katalizator	:	znamka in referenca (1) način: tristezni/oksidacijski/lovilnik NOx/sistem za shranjevanje NOx/selektivna katalitična redukcija ...
filter za delce	:	z/brez/se ne uporablja kataliziran: da/ne znamka in referenca (1)
Referenca in položaj lambda sond	:	pred katalizatorjem/za katalizatorjem
Vpihavanje zraka	:	z/brez/se ne uporablja
Vbrizgavanje vode	:	z/brez/se ne uporablja
Vračanje izpušnih plinov v valj (EGR)	:	z/brez/se ne uporablja hlajen/ni hlajen visokotlačno/nizkotlačno
Sistem za uravnavanje emisij zaradi izhlapevanja	:	z/brez/se ne uporablja
Referenca in položaj tipal za NOx	:	pred/za
Splošni opis (1)	:

1.1.7 NAPRAVA ZA SHRANJEVANJE TOPLOTE (če je ustrezno)

Za več kot eno napravo za shranjevanje toplote ponovite točko

Naprava za shranjevanje toplote	:	da/ne
Kapaciteta toplote (shranjena entalpija J)	:
Čas za sproščanje toplote (s)	:

1.1.8 PRENOS MOČI (če je ustrezno)

Za več kot en prenos ponovite točko

Menjalnik	:	ročni/avtomatski/brezstopenjski
Postopek menjanja prestav
Prevladujoči način (12)	:	da/ne normalno/vožnja/ekološko/ ...
Najboljši način za emisije CO2 in porabo goriva (če je ustrezno)	:
Najslabši način za emisije CO2 in porabo goriva (če je ustrezno)	:
Način z največjo porabo električne energije (če je ustrezno)	:
Krmilna enota	:
Mazivo za menjalnik	:	znamka in tip
Pnevmatike
Znamka	:
Tip	:
Mere sprednja/zadnja	:
Dinamični obseg (v m)	:
Tlak v pnevmatikah (v kPa)	:

Prestavna razmerja (R.T.), primarna razmerja (R.P.) in (hitrost vozila (v km/h))/(vrtilna frekvenca motorja (v 1 000 (min–1))) (V1 000) za vsako prestavo menjalnika (R.B.).

R.B.	R.P.	R.T.	V1 000
1.	1/1
2.	1/1
3.	1/1
4.	1/1
5.	1/1
…

1.1.9 ELEKTRIČNA NAPRAVA (če je ustrezno)

Za več kot eno električno napravo ponovite točko

Znamka	:
Tip	:
Končna moč (v kW)	:

1.1.10 POGONSKI SISTEM REESS (če je ustrezno)

Za več kot en pogonski sistem REESS ponovite točko

Znamka	:
Tip	:
Zmogljivost (v Ah)	:
Nazivna napetost (v V)	:

1.1.11 GORIVNA CELICA (če je ustrezno)

Za več kot eno gorivno celico ponovite točko

Znamka	:
Tip	:
Največja moč (v kW)	:
Nazivna napetost (v V)	:

1.1.12 MOČNOSTNA ELEKTRONIKA (če je ustrezno)

Lahko je več kot ena močnostna elektronika (pretvornik pogona, nizkonapetostni sistem ali polnilnik)

Znamka	:
Tip	:
Moč (v kW)	:

1.2 Opis visoke vrednosti za vozilo

1.2.1 MASA

Preizkusna masa visoke vrednosti za vozilo (v kg)

1.2.2 PARAMETRI CESTNE OBREMENITVE

f0 (v N)	:
f1 (v N/(km/h))	:
f2 (v N/(km/h)2)	:
Potreba po energiji cikla (v J)	:
Referenca poročila o preizkusu cestne obremenitve	:
Identifikator skupine cestnih obremenitev	:

1.2.3 PARAMETRI ZA IZBIRO CIKLA

Cikel (brez zmanjšanja)	:	razred 1/2/3a/3b
Razmerje med nazivno močjo in maso v stanju, pripravljenem za vožnjo (PMR) (v W/kg)	:	(če je ustrezno)
Postopek z omejeno hitrostjo, uporabljen med merjenjem	:	da/ne
Najvišja hitrost vozila (v km/h)	:
Zmanjšanje (če je ustrezno)	:	da/ne
Faktor zmanjšanja fdsc	:
Razdalja cikla (v m)	:
Konstantna hitrost (v primeru skrajšanega preizkuševalnega postopka)	:	Če je ustrezno

1.2.4 TOČKA MENJANJA PRESTAVE (ČE JE USTREZNO)

Različica izračuna za menjanje prestav		(navedite ustrezno spremembo Uredbe (EU) 2017/1151)
Menjanje prestav	:	Povprečna prestava za v ≥ 1 km/h, x,xxxx
nmin drive
Prva prestava	:	…min–1
Iz prve prestave v drugo	:	…min–1
Iz druge prestave v mirovanje	:	…min–1
Druga prestava	:	…min–1
Tretja in višje prestave	:	…min–1
Prestava 1 izločena	:	da/ne
n_95_high za vsako prestavo	:	…min–1
n_min_drive_set za faze pospeševanja/konstantne hitrosti (n_min_drive_up)	:	…min–1
n_min_drive_set za faze upočasnjevanja (nmin_drive_down)	:	…min–1
t_start_phase	:	… s
n_min_drive_start	:	…min–1
n_min_drive_up_start	:	…min–1
Uporaba ASM	:	da/ne
Vrednosti ASM	:

1.3 Opis nizke vrednosti za vozilo (če je ustrezno)

1.3.1 MASA

Preizkusna masa nizke vrednosti za vozilo (v kg)

1.3.2 PARAMETRI CESTNE OBREMENITVE

f0 (v N)	:
f1 (v N/(km/h))	:
f2 (v N/(km/h)2)	:
Potreba po energiji cikla (v J)	:
Δ(CD × Af)LH (v m2)	:
Referenca poročila o preizkusu cestne obremenitve	:
Identifikator skupine cestnih obremenitev	:

1.3.3 PARAMETRI ZA IZBIRO CIKLA

Cikel (brez zmanjšanja)	:	razred 1/2/3a/3b
Razmerje med nazivno močjo in maso v stanju, pripravljenem za vožnjo – 75 kg (PMR) (v W/kg)	:	(če je ustrezno)
Postopek z omejeno hitrostjo, uporabljen med merjenjem	:	da/ne
Najvišja hitrost vozila	:
Zmanjšanje (če je ustrezno)	:	da/ne
Faktor zmanjšanja fdsc	:
Razdalja cikla (v m)	:
Konstantna hitrost (v primeru skrajšanega preizkuševalnega postopka)	:	Če je ustrezno

1.3.4 TOČKA MENJANJA PRESTAVE (ČE JE USTREZNO)

Menjanje prestav

Povprečna prestava za v ≥ 1 km/h, x,xxxx

1.4 Srednja vrednost za vozilo opis (če je ustrezno)

1.4.1 MASA

Preizkusna masa nizke vrednosti za vozilo (v kg)

1.4.2 PARAMETRI CESTNE OBREMENITVE

f0 (v N)	:
f1 (v N/(km/h))	:
f2 (v N/(km/h)2)	:
Potreba po energiji cikla (v J)	:
Δ(CD × Af)LH (v m2)	:
Referenca poročila o preizkusu cestne obremenitve	:
Identifikator skupine cestnih obremenitev	:

1.4.3 PARAMETRI ZA IZBIRO CIKLA

Cikel (brez zmanjšanja)	:	razred 1/2/3a/3b
Razmerje med nazivno močjo in maso v stanju, pripravljenem za vožnjo – 75 kg (PMR) (v W/kg)	:	(če je ustrezno)
Postopek z omejeno hitrostjo, uporabljen med merjenjem	:	da/ne
Najvišja hitrost vozila	:
Zmanjšanje (če je ustrezno)	:	da/ne
Faktor zmanjšanja fdsc	:
Razdalja cikla (v m)	:
Konstantna hitrost (v primeru skrajšanega preizkuševalnega postopka)	:	Če je ustrezno

1.4.4 TOČKA MENJANJA PRESTAVE (ČE JE USTREZNO)

Menjanje prestav

Povprečna prestava za v ≥ 1 km/h, x,xxxx

2. REZULTATI PREIZKUSOV

2.1 Preizkus tipa 1

Postopek nastavitve dinamometra	:	fiksni tek/ponavljalni/alternativa z lastnim ciklom ogrevanja
Dinamometer, ki deluje v načinu vožnje na dvokolesni (2WD)/štirikolesni pogon (4WD)	:	2WD/4WD
Ali se je prosta os pri delovanju 2WD vrtela	:	da/ne/ni ustrezno
Način delovanja z dinamometrom		da/ne
Način iztekanja	:	da/ne
Dodatno predkondicioniranje	:	da/ne opis
Faktorji poslabšanja	:	pripisani/preizkušani

2.1.1 Visoka vrednost za vozilo

Datumi preizkusov			:	(dan/mesec/leto)
Kraj preizkusa	:	dinamometer, lokacija, država
Višina spodnjega roba ventilatorja za hlajenje nad tlemi (v cm)	:
Stranski položaj sredine ventilatorja (če je spremenjen na zahtevo proizvajalca)	:	na središčnici vozila/...
Razdalja od sprednje strani vozila (v cm)	:
IWR: ocena vztrajnostnega dela (v %)	:	x,x
RMSSE: kvadratna sredina napake hitrosti (v km/h)	:	x,xx
Opis sprejetega odstopanja voznega cikla	:	Vozilo PEV pred izpolnitvijo meril za prekinitev ali stopalka za plin pritisnjena do konca

2.1.1.1 Emisije onesnaževal (če je ustrezno)

2.1.1.1.1 Emisije onesnaževal vozil z vsaj enim motorjem z notranjim zgorevanjem, NOVC-HEV in OVC-HEV v primeru preizkusa tipa 1 pri ohranjanju naboja

Za vsak preizkušani način, ki ga izbere voznik, se ponovijo spodnje točke (prevladujoči način ali najboljši način in najslabši način, če je ustrezno).

Preizkus št. 1

Onesnaževala	CO	THC (a)	NMHC (a)	NOx	THC + NOx (b)	Delci	Število delcev
Onesnaževala	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(#.1011/km)
Izmerjene vrednosti
Faktorji regeneracije (Ki)(2) aditiv
Faktorji regeneracije (Ki)(2) multiplikativ
Faktorji poslabšanja (DF) aditiv
Faktorji poslabšanja (DF) multiplikativ
Končne vrednosti
Mejne vrednosti

(2)	Glej poročila o skupini Ki

Izveden tip 1/I za določitev Ki

v skladu s Prilogo B4 k Pravilniku ZN št. 154 ali Pravilnikom UN/ECE št. 83 (13)

Identifikator skupine regeneracije

Preizkus št. 2, če je ustrezno: zaradi CO2 (dCO2 1)/zaradi onesnaževal (90 % omejitev)/zaradi obojega

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

Preizkus št. 3, če je ustrezno: zaradi CO2 (dCO2 2)

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

2.1.1.1.2 Emisije onesnaževal vozil OVC-HEV v primeru preizkusa tipa 1 pri praznjenju naboja

Preizkus št. 1

Mejne vrednosti emisij onesnaževal morajo biti izpolnjene in za vsak prevoženi preizkusni cikel je treba ponoviti naslednjo točko.

Onesnaževala	CO	THC (a)	NMHC (a)	NOx	THC + NOx (b)	Delci	Število delcev
Onesnaževala	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(#.1011/km)
Izmerjene vrednosti enega cikla
Mejne vrednosti enega cikla

Preizkus št. 2 (če je ustrezno): zaradi CO2 (dCO2 1)/zaradi onesnaževal (90 % omejitev)/zaradi obojega

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

Preizkus št. 3 (če je ustrezno): zaradi CO2 (dCO2 2)

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

2.1.1.1.3 EMISIJE ONESNAŽEVAL VOZIL OVC-HEV, PONDERIRANE S FAKTORJEM UPORABE

Onesnaževala	CO	THC (a)	NMHC (a)	NOx	THC + NOx (b)	Delci	Število delcev
Onesnaževala	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(#.1011/km)
Izračunane vrednosti

2.1.1.2 Emisije CO2 (če je ustrezno)

2.1.1.2.1 Emisije CO2 vozil z vsaj enim motorjem z notranjim zgorevanjem, NOVC-HEV in OVC-HEV v primeru preizkusa tipa 1 pri ohranjanju naboja

Za vsak preizkušani način, ki ga izbere voznik, je treba ponoviti spodnje točke (prevladujoči način ali najboljši način in najslabši način, če je ustrezno)

Preizkus št. 1

Emisije CO2	Nizke	Srednje	Visoke	Zelo visoke	Kombinirano
Izmerjena vrednost MCO2,p,1 / MCO2,c,2
Vrednost MCO2,p,2b / MCO2,c,2b, popravljena za hitrost in razdaljo
Korekcijski koeficient RCB: (5)
MCO2,p,3 / MCO2,c,3
Faktorji regeneracije (Ki) aditiv
Faktorji regeneracije (Ki) multiplikativ
MCO2,c,4	—
AFKi = MCO2,c,3 / MCO2,c,4	—
MCO2,p,4 / MCO2,c,4					—
Korekcija ATCT (FCF) (4)
Začasne vrednosti MCO2,p,5 / MCO2,c,5
Navedena vrednost	—	—	—	—
dCO2 1 * navedena vrednost	—	—	—	—

(4)	FCF: korekcijski faktor skupine za korekcijo za reprezentativne regijske temperaturne pogoje (ATCT)

Glej poročila o skupini ATCT

Identifikator skupine ATCT

(5)	Popravek iz Dodatka 2 k Prilogi B6 k Pravilniku ZN št. 154 za vozila, ki jih poganja izključno motor z notranjim zgorevanjem, in Dodatka 2 k Prilogi B8 k Pravilniku ZN št. 154 za vozila HEV (KCO2 ).

Preizkus št. 2 (če je ustrezno)

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

Preizkus št. 3 (če je ustrezno)

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

Sklep

Emisije CO2 (v g/km)	Nizke	Srednje	Visoke	Zelo visoke	Kombinirano
Povprečenje MCO2,p,6 / MCO2,c,6
Prilagajanje MCO2,p,7 / MCO2,c,7
Končne vrednosti MCO2,p,H / MCO2,c,H

Informacije glede skladnosti proizvodnje za vozila OVC-HEV

Kombinirane

Emisije CO2 (v g/km)

MCO2,CS,COP

AFCO2,CS

2.1.1.2.2 Emisije CO2 vozil OVC-HEV v primeru preizkusa tipa 1 pri praznjenju naboja

Preizkus št. 1

Emisije CO2 (v g/km)	Kombinirane
Izračunana vrednost MCO2,CD
Navedena vrednost
dCO2 1

Preizkus št. 2 (če je ustrezno)

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

Preizkus št. 3 (če je ustrezno)

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

Sklep

Emisije CO2 (v g/km)	Kombinirane
Povprečenje MCO2,CD
Končna vrednost MCO2,CD

2.1.1.2.3 Emisije CO2 vozil OVC-HEV, PONDERIRANE S FAKTORJEM UPORABE

Emisije CO2 (v g/km)	Kombinirane
Izračunana vrednost MCO2,weighted

2.1.1.3. PORABA GORIVA (ČE JE USTREZNO)

2.1.1.3.1 Poraba goriva vozil samo z motorjem z notranjim zgorevanjem, NOVC-HEV in OVC-HEV v primeru preizkusa tipa 1 pri ohranjanju naboja

Za vsak preizkušani način, ki ga izbere voznik, je treba ponoviti spodnje točke (prevladujoči način ali najboljši način in najslabši način, če je ustrezno)

Poraba goriva (v l/100 km)	Nizke	Srednje	Visoke	Zelo visoke	Kombinirane
Končne vrednosti FCp,H / FCc,H (14)

A – Spremljanje porabe goriva in/ali električne energije na vozilu za vozila iz člena 4a

a. Dostopnost podatkov

Parametri iz Priloge XXII, odstavek 3, so dostopni: da/se ne uporablja

b. Točnost (če je ustrezno)

Fuel_ConsumedWLTP (v litrih) (15)	VISOKA vrednost za vozilo – preizkus št. 1	x,xxx
	VISOKA vrednost za vozilo – preizkus št. 2 (če je ustrezno)	x,xxx
	VISOKA vrednost za vozilo – preizkus št. 3 (če je ustrezno)	x,xxx
	NIZKA vrednost za vozilo – preizkus št. 1 (če je ustrezno)	x,xxx
	NIZKA vrednost za vozilo – preizkus št. 2 (če je ustrezno)	x,xxx
	NIZKA vrednost za vozilo – preizkus št. 3 (če je ustrezno)	x,xxx
	Skupaj	x,xxx
Fuel_ConsumedOBFCM (v litrih) (16)	VISOKA vrednost za vozilo – preizkus št. 1	x,xxx (*3)
	VISOKA vrednost za vozilo – preizkus št. 2 (če je ustrezno)	x,xxx (*3)
	VISOKA vrednost za vozilo – preizkus št. 3 (če je ustrezno)	x,xxx (*3)
	NIZKA vrednost za vozilo – preizkus št. 1 (če je ustrezno)	x,xxx (*3)
	NIZKA vrednost za vozilo – preizkus št. 2 (če je ustrezno)	x,xxx (*3)
	NIZKA vrednost za vozilo – preizkus št. 3 (če je ustrezno)	x,xxx (*3)
	Skupaj	x,xxx (*3)
Točnost (17)		x,xxx

2.1.1.3.2 Poraba goriva vozil OVC-HEV in OVC-FCHV (kot je ustrezno) v primeru preizkusa tipa 1 pri praznjenju naboja

Preizkus št. 1

Poraba goriva (v l/100 km ali kg/100 km)	Kombinirane
Izračunana vrednost FCCD

Preizkus št. 2 (če je ustrezno)

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

Preizkus št. 3 (če je ustrezno)

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

Sklep

Poraba goriva (v l/100 km ali kg/100 km)	Kombinirane
Povprečenje FCCD
Končna vrednost FCCD

2.1.1.3.3 Poraba goriva, ponderirana s faktorjem uporabe, za vozila OVC-HEV in OVC-FCHV

Poraba goriva (v l/100 km ali kg/100 km)	Kombinirane
Izračunana vrednost FCweighted

2.1.1.3.4 Poraba goriva vozil NOVC-FCHV in OVC-FCHV v primeru preizkusa tipa 1 pri ohranjanju naboja

Za vsak preizkušani način, ki ga izbere voznik, je treba ponoviti spodnje točke (prevladujoči način ali najboljši način in najslabši način, če je ustrezno)

Poraba goriva (v kg/100 km)	Kombinirane
Izmerjene vrednosti
Korekcijski koeficient RCB
Končne vrednosti FCc

2.1.1.4. DOSEGI (ČE JE USTREZNO)

2.1.1.4.1 Dosegi za vozila OVC-HEV in OVC-FCHV (če je ustrezno)

2.1.1.4.1.1 Izključno električni doseg

Preizkus št. 1

AER (v km)	Mestna vožnja	Kombinirane
Izmerjene/izračunane vrednosti AER
Navedena vrednost	—

Preizkus št. 2 (če je ustrezno)

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

Preizkus št. 3 (če je ustrezno)

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

Sklep

AER (v km)	Mestna vožnja	Kombinirane
Povprečenje AER (če je ustrezno)
Končne vrednosti AER

2.1.1.4.1.2 Enakovreden izključno električni doseg

EAER (v km)	Nizke	Srednje	Visoke	Zelo visoke	Mestna vožnja	Kombinirane
Končne vrednosti EAER

2.1.1.4.1.3 Dejanski doseg pri praznjenju naboja

RCDA (v km)	Kombinirane
Končna vrednost RCDA

2.1.1.4.1.4 Doseg cikla pri praznjenju naboja

Preizkus št. 1

RCDC (v km)	Kombinirane
Končna vrednost RCDC
Število indeksa prehodnega cikla
REEC potrditvenega cikla (v %)

Preizkus št. 2 (če je ustrezno)

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

Preizkus št. 3 (če je ustrezno)

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

2.1.1.4.2 Dosegi za vozila PEV – povsem električni doseg (če je ustrezno)

Preizkus št. 1

PER (v km)	Nizke	Srednje	Visoke	Zelo visoke	Mestna vožnja	Kombinirane
Izračunane vrednosti PER
Navedena vrednost	—	—	—	—	—

Preizkus št. 2 (če je ustrezno)

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

Preizkus št. 3 (če je ustrezno)

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

Sklep

PER (v km)	Mestna vožnja	Kombinirano
Povprečenje PER
Končne vrednosti PER

2.1.1.5. PORABA ELEKTRIČNE ENERGIJE (ČE JE USTREZNO)

2.1.1.5.1 Poraba električne energije vozil OVC-HEV in OVC-FCHV (če je ustrezno)

2.1.1.5.1.1 Napolnjena električna energija (EAC)

EAC (v Wh)

2.1.1.5.1.2 Poraba električne energije (EC)

Električna energija (v Wh/km)	Nizke	Srednje	Visoke	Zelo visoke	Mestna vožnja	Kombinirano
Končne vrednosti električne energije

2.1.1.5.1.3 Poraba električne energije, ponderirana s faktorjem uporabe pri praznjenju naboja

Preizkus št. 1

ECAC,CD (v Wh/km)	Kombinirane
Izračunana vrednost ECAC,CD

Preizkus št. 2 (če je ustrezno)

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

Preizkus št. 3 (če je ustrezno)

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

Sklep (če je ustrezno)

ECAC,CD (v Wh/km)	Kombinirane
Povprečenje ECAC,CD
Končna vrednost

2.1.1.5.1.4 Poraba električne energije, ponderirana s faktorjem uporabe

Preizkus št. 1

ECAC,weighted (v Wh)	Kombinirane
Izračunana vrednost ECAC,weighted

Preizkus št. 2 (če je ustrezno)

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

Preizkus št. 3 (če je ustrezno)

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

Sklep (če je ustrezno)

ECAC,weighted (v Wh/km)	Kombinirane
Povprečenje ECAC,weighted
Končna vrednost

2.1.1.5.1.5 Informacije glede skladnosti proizvodnje

	Kombinirane
Poraba električne energije (v Wh/km) ECDC,CD,COP
AFEC,AC,CD

2.1.1.5.2 Poraba električne energije vozil PEV (če je ustrezno)

Preizkus št. 1

Električna energija (v Wh/km)	Mestna vožnja	Kombinirane
Izračunane vrednosti električne energije
Navedena vrednost	—

Preizkus št. 2 (če je ustrezno)

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

Preizkus št. 3 (če je ustrezno)

Rezultate preizkusa zabeležite v skladu s tabelo za preizkus št. 1.

Električna energija (v Wh/km)	Nizke	Srednje	Visoke	Zelo visoke	Mestna vožnja	Kombinirane
Povprečenje električne energije
Končne vrednosti električne energije

Informacije glede skladnosti proizvodnje

	Kombinirane
Poraba električne energije (v Wh/km) ECDC,COP
AFEC

2.1.2 NIZKA VREDNOST ZA VOZILO (ČE JE USTREZNO)

Ponovite točko 2.1.1

2.1.3 SREDNJA VREDNOST ZA VOZILO (ČE JE USTREZNO)

Ponovite točko 2.1.1

2.1.4 KONČNA MERILA ZA VREDNOSTI EMISIJ (ČE JE USTREZNO)

Onesnaževala	CO	THC (a)	NMHC (a)	NOx	THC + NOx (b)	PM	PN
Onesnaževala	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(#.1011/km)
Najvišje vrednosti (18)

2.2 Preizkus tipa 2 (a)

Vključno s podatki o emisijah, zahtevanimi za tehnične preglede

Preizkus	CO (v vol. %)	Lambda (19)	Vrtilna frekvenca motorja (v min–1)	Temperatura olja (°C)
Prosti tek		—
Visoka vrtilna frekvenca prostega teka

2.3 Preizkus tipa 3 (a)

Emisije iz okrova ročične gredi v ozračje: jih ni.

2.4 Preizkus tipa 4 (a)

Identifikator skupine	:
Glej poročila	:

2.5 Preizkus tipa 5

Identifikator skupine	:
Glej poročila o skupini za trajnost	:
Ciklus tipa 1/I za preizkušanje meril za emisije	:	v skladu s Prilogo B4 k Pravilniku ZN št. 154 ali Pravilnikom UN/ECE št. 83 (20)

2.6 Preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo (tip 1a)

Številka skupine dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo	:	MSxxxx
Glej poročila o skupini	:

2.7 Preizkus tipa 6 (a)

Identifikator skupine
Datum preizkusov	:	(dan/mesec/leto)
Kraj preizkusov	:
Postopek nastavitve dinamometra	:	iztekanje (referenca cestne obremenitve)
Vztrajnostna masa (v kg)	:
V primeru odstopanja od vozila iz preizkusa tipa 1	:
Pnevmatike	:
Znamka	:
Tip	:
Mere sprednja/zadnja	:
Dinamični obseg (v m)	:
Tlak v pnevmatikah (v kPa)	:

Onesnaževala		CO (v g/km)	HC (v g/km)
Preizkus	1
	2
	3
Povprečje
Omejitev

2.8 Sistem za diagnostiko na vozilu

Identifikator skupine	:
Glej poročila o skupini	:

2.9 Preizkus motnosti dima (b)

2.9.1 PREIZKUS ENAKOMERNIH HITROSTI

Glej poročila o skupini

2.9.2 PREIZKUS PRI PROSTEM POSPEŠEVANJU

Izmerjena absorpcijska vrednost (v m–1)	:
Korigirana absorpcijska vrednost (v m–1)	:

2.10 Moč motorja

Glej poročila ali homologacijsko številko

2.11 Informacije o temperaturi, povezane z visoko vrednostjo za vozilo

Najslabši možni pristop v zvezi z izolacijo vozila	:	da/ne (21)
Najslabši možni pristop za ohlajanje vozila	:	da/ne (10)
Skupina ATCT, sestavljena iz ene skupine interpolacij	:	da/ne (10)
Temperatura hladilne tekočine ob koncu odstavitve (v °C)	:
Povprečna temperatura območja odstavitve v zadnjih treh urah (v °C)	:
Razlika med končno temperaturo hladilne tekočine motorja in povprečno temperaturo območja odstavitve v zadnjih treh urah ΔT_ATCT (v °C)	:
Najkrajši čas odstavitve tsoak_ATCT (v s)	:
Mesto tipala za temperaturo	:
Izmerjena temperatura motorja	:	olje/hladilna tekočina

2.12 Sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov, ki uporablja reagent

Identifikator skupine	:
Glej poročila o skupini	:

DEL II

Naslednje informacije, če so primerne, so najmanjši obseg podatkov, zahtevanih za preizkus ATCT.

Številka poročila

VLOŽNIK
Proizvajalec
ZADEVA	…
Identifikatorji skupin cestnih obremenitev		:
Identifikatorji skupin interpolacij		:
Identifikatorji ATCT		:
Predmet preizkusov
	Znamka		:
	Identifikator skupine interpolacij		:
SKLEP	Predmet preizkusov ustreza zahtevam iz zadeve.

KRAJ,

dd. mm. llll

Splošne opombe:

Če obstaja več možnosti (sklicev), je v poročilu o preizkusu opisana preizkušena možnost.

V nasprotnem primeru je lahko dovolj en sklic na opisni list na začetku poročila o preizkusu.

Vsaka tehnična služba lahko vključi dodatne informacije

Naslednja znaka sta vključena v oddelke poročila o preizkusu v zvezi z določenimi tipi vozil:

‚(a)‘

Specifično za motor s prisilnim vžigom

‚(b)‘

Specifično za motor s kompresijskim vžigom

1. OPIS PREIZKUŠANEGA VOZILA

1.1 SPLOŠNO

Številke vozila	:	Številka prototipa in VIN
Kategorija	:
Karoserija	:
Pogonska kolesa	:

1.1.1 Zgradba pogonskega sistema

Zgradba pogonskega sistema

pogon izključno z motorjem z notranjim zgorevanjem, hibridni, električni ali gorivne celice

1.1.2 MOTOR Z NOTRANJIM ZGOREVANJEM (če je ustrezno)

Za več kot en motor z notranjim zgorevanjem ponovite točko

Znamka	:
Tip	:
Način delovanja	:	dvotaktni/štiritaktni
Število in razporeditev valjev	:	…
Delovna prostornina motorja (v cm3)	:
Vrtilna frekvenca prostega teka (v min–1)	:			±
Visoka vrtilna frekvenca prostega teka (v min–1) (a)	:			±
Nazivna moč motorja	:		kW		pri	vrt./min
Največji neto navor	:		Nm		pri	vrt./min
Mazivo za motor	:	znamka in tip
Hladilni sistem	:	tip: zrak/voda/olje
Izolacija	:	material, količina, mesto, nazivna prostornina in nazivna teža (*4)

1.1.3 PREIZKUSNO GORIVO za preizkus tipa 1 (če je ustrezno)

Za več kot eno preizkusno gorivo ponovite točko

Znamka	:
Tip	:	bencin E10 – dizelsko gorivo B7 – UNP – ZP – …
Gostota pri 15 °C	:
Vsebnost žvepla	:	samo za dizelsko gorivo in bencin
Priloga IX	:
Številka serije	:
Willansovi faktorji (za motorje z notranjim zgorevanjem) za emisije CO2 (v g CO2/MJ)	:
Neposredno vbrizgavanje	:	da/ne ali opis
Vozilo glede na tip goriva	:	enogorivno/dvogorivno/prilagodljivo
Krmilna enota
Referenca dela	:	enako kot na opisnem listu
Preizkušana programska oprema	:	na primer prebrano z orodjem za odčitavanje
Merilnik pretoka zraka	:
Ohišje lopute za zrak	:
Tipalo tlaka	:
Tlačilka za vbrizgavanje goriva	:
Vbrizgalne šobe	:

1.1.4 SISTEM ZA DOVOD GORIVA (če je ustrezno)

Za več kot en sistem za dovod goriva ponovite točko

1.1.5 SESALNI SISTEM (če je ustrezno)

Za več kot en sesalni sistem ponovite točko

Nadtlačni polnilnik	:	da/ne znamka in tip (1)
Hladilnik polnilnega zraka	:	da/ne tip (zrak/zrak – zrak/voda) (1)
Zračni filter (element) (1)	:	znamka in tip
Dušilnik zvoka na sesalni strani (1)	:	znamka in tip

1.1.6 IZPUŠNI SISTEM IN SISTEM PROTI IZHLAPEVANJU (če je ustrezno)

Za več kot enega ponovite točko

Prvi katalizator	:	znamka in referenca (1) način: tristezni/oksidacijski/lovilnik NOx/sistem za shranjevanje NOx/selektivna katalitična redukcija ...
Drugi katalizator	:	znamka in referenca (1) način: tristezni/oksidacijski/lovilnik NOx/sistem za shranjevanje NOx/selektivna katalitična redukcija ...
filter za delce	:	z/brez/se ne uporablja kataliziran: da/ne znamka in referenca (1)
Referenca in položaj lambda sond	:	pred katalizatorjem/za katalizatorjem
Vpihavanje zraka	:	z/brez/se ne uporablja
Vračanje izpušnih plinov v valj (EGR)	:	z/brez/se ne uporablja hlajen/ni hlajen visokotlačno/nizkotlačno
Sistem za uravnavanje emisij zaradi izhlapevanja	:	z/brez/se ne uporablja
Referenca in položaj tipal za NOx	:	pred/za
Splošni opis (1)	:

1.1.7 NAPRAVA ZA SHRANJEVANJE TOPLOTE (če je ustrezno)

Za več kot eno napravo za shranjevanje toplote ponovite točko

Naprava za shranjevanje toplote	:	da/ne
Kapaciteta toplote (shranjena entalpija J)	:
Čas za sproščanje toplote (s)	:

1.1.8 PRENOS MOČI (če je ustrezno)

Za več kot en prenos ponovite točko

Menjalnik	:	ročni/avtomatski/brezstopenjski
Postopek menjanja prestav
Prevladujoči način	:	da/ne normalno/vožnja/ekološko/ ...
Najboljši način za emisije CO2 in porabo goriva (če je ustrezno)	:
Najslabši način za emisije CO2 in porabo goriva (če je ustrezno)	:
Krmilna enota	:
Mazivo za menjalnik	:	znamka in tip
Pnevmatike
Znamka	:
Tip	:
Mere sprednja/zadnja	:
Dinamični obseg (v m)	:
Tlak v pnevmatikah (v kPa)	:

Prestavna razmerja (R.T.), primarna razmerja (R.P.) in (hitrost vozila (v km/h))/(vrtilna frekvenca motorja (v 1 000 (min–1))) (V1000) za vsako prestavo menjalnika (R.B.).

R.B.	R.P.	R.T.	V1000
1.	1/1
2.	1/1
3.	1/1
4.	1/1
5.	1/1
…

1.1.9 ELEKTRIČNA NAPRAVA (če je ustrezno)

Za več kot eno električno napravo ponovite točko

Znamka	:
Tip	:
Končna moč (v kW)	:

1.1.10 POGONSKI SISTEM REESS (če je ustrezno)

Za več kot en pogonski sistem REESS ponovite točko

Znamka	:
Tip	:
Zmogljivost (v Ah)	:
Nazivna napetost (v V)	:

1.1.11 —

1.1.12 MOČNOSTNA ELEKTRONIKA (če je ustrezno)

Lahko je več kot ena močnostna elektronika (pretvornik pogona, nizkonapetostni sistem ali polnilnik)

Znamka	:
Tip	:
Moč (v kW)	:

1.2 OPIS VOZILA

1.2.1 MASA

Preizkusna masa visoke vrednosti za vozilo (v kg)

1.2.2 PARAMETRI CESTNE OBREMENITVE

f0 (v N)	:
f1 (v N/(km/h))	:
f2 (v N/(km/h)2)	:
f2_TReg (v N/(km/h)2)	:
Potreba po energiji cikla (v J)	:
Referenca poročila o preizkusu cestne obremenitve	:
Identifikator skupine cestnih obremenitev	:

1.2.3 PARAMETRI ZA IZBIRO CIKLA

Cikel (brez zmanjšanja)	:	razred 1/2/3a/3b
Razmerje med nazivno močjo in maso v stanju, pripravljenem za vožnjo – 75 kg (PMR) (v W/kg)	:	(če je ustrezno)
Postopek z omejeno hitrostjo, uporabljen med merjenjem	:	da/ne
Najvišja hitrost vozila (v km/h)	:
Zmanjšanje (če je ustrezno)	:	da/ne
Faktor zmanjšanja fdsc	:
Razdalja cikla (v m)	:
Konstantna hitrost (v primeru skrajšanega preizkuševalnega postopka)	:	Če je ustrezno

1.2.4 TOČKA MENJANJA PRESTAVE (ČE JE USTREZNO)

Različica izračuna za menjanje prestav		(navedite ustrezno spremembo Uredbe (EU) 2017/1151)
Menjanje prestav	:	povprečna prestava za v ≥ 1 km/h, zaokrožena na štiri decimalna mesta
nmin drive
Prva prestava	:	…min–1
Iz prve prestave v drugo	:	…min–1
Iz druge prestave v mirovanje	:	…min–1
Druga prestava	:	…min–1
Tretja in višje prestave	:	…min–1
Prestava 1 izločena	:	da/ne
n_95_high za vsako prestavo	:	…min–1
n_min_drive_set za faze pospeševanja/konstantne hitrosti (n_min_drive_up)	:	…min–1
n_min_drive_set za faze upočasnjevanja (nmin_drive_down)	:	…min–1
t_start_phase	:	… s
n_min_drive_start	:	…min–1
n_min_drive_up_start	:	…min–1
Uporaba ASM	:	da/ne
Vrednosti ASM	:

2. REZULTATI PREIZKUSOV

Postopek nastavitve dinamometra	:	fiksni tek/ponavljalni/alternativa z lastnim ciklom ogrevanja
Dinamometer, ki deluje v načinu vožnje na dvokolesni (2WD)/štirikolesni pogon (4WD)	:	2WD/4WD
Ali se je prosta os pri delovanju 2WD vrtela	:	da/ne/ni ustrezno
Način delovanja z dinamometrom		da/ne
Način iztekanja	:	da/ne

2.1 PREIZKUS PRI 14 °C

Datumi preizkusov			:	(dan/mesec/leto)
Kraj preizkusa	:
Višina spodnjega roba ventilatorja za hlajenje nad tlemi (v cm)	:
Stranski položaj sredine ventilatorja (če je spremenjen na zahtevo proizvajalca)	:	na središčnici vozila/...
Razdalja od sprednje strani vozila (v cm)	:
IWR: ocena vztrajnostnega dela (v %)	:	x,x
RMSSE: kvadratna sredina napake hitrosti (v km/h)	:	x,xx
Opis sprejetega odstopanja voznega cikla	:	stopalka za plin pritisnjena do konca

2.1.1 Emisije onesnaževal vozil z vsaj enim motorjem z notranjim zgorevanjem, NOVC-HEV in OVC-HEV v primeru preizkusa pri ohranjanju naboja

Onesnaževala	CO	THC (a)	NMHC (a)	NOx	THC + NOx (b)	Delci	Število delcev
Onesnaževala	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(#.1011/km)
Izmerjene vrednosti
Mejne vrednosti

2.1.2 Emisije CO2 vozil z vsaj enim motorjem z notranjim zgorevanjem, NOVC-HEV in OVC-HEV v primeru preizkusa pri ohranjanju naboja

Emisije CO2 (v g/km)	Nizke	Srednje	Visoke	Zelo visoke	Kombinirane
Izmerjena vrednost MCO2,p,1 / MCO2,c,2
Vrednost MCO2,p,2b / MCO2,c,2b, popravljena za izmerjeno hitrost in razdaljo
Korekcijski koeficient RCB (22)
MCO2,p,3 / MCO2,c,3

2.2 PREIZKUS PRI 23 °C

Navedite informacije ali sklic na poročilo o preizkusu tipa 1

Datum preizkusov			:	(dan/mesec/leto)
Kraj preizkusa	:
Višina spodnjega roba ventilatorja za hlajenje nad tlemi (v cm)	:
Stranski položaj sredine ventilatorja (če je spremenjen na zahtevo proizvajalca)	:	na središčnici vozila/...
Razdalja od sprednje strani vozila (v cm)	:
IWR: ocena vztrajnostnega dela (v %)	:	x,x
RMSSE: kvadratna sredina napake hitrosti (v km/h)	:	x,xx
Opis sprejetega odstopanja voznega cikla	:	stopalka za plin pritisnjena do konca

2.2.1 Emisije onesnaževal vozil z vsaj enim motorjem z notranjim zgorevanjem, NOVC-HEV in OVC-HEV v primeru preizkusa pri ohranjanju naboja

Onesnaževala	CO	THC (a)	NMHC (a)	NOx	THC + NOx (b)	Delci	Število delcev
Onesnaževala	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(v mg/km)	(#.1011/km)
Končne vrednosti
Mejne vrednosti

2.2.2 Emisije CO2 vozil z vsaj enim motorjem z notranjim zgorevanjem, NOVC-HEV in OVC-HEV v primeru preizkusa pri ohranjanju naboja

Emisije CO2 (v g/km)	Nizke	Srednje	Visoke	Zelo visoke	Kombinirane
Izmerjena vrednost MCO2,p,1 / MCO2,c,2
Vrednost MCO2,p,2b / MCO2,c,2b, popravljena za izmerjeno hitrost in razdaljo
Korekcijski koeficient RCB (23)
MCO2,p,3 / MCO2,c,3

2.3 SKLEP

Emisije CO2 (v g/km)	Kombinirane
ATCT (14 °C) MCO2,Treg
Tip1 (23 °C) MCO2,23 o
Korekcijski faktor skupine (FCF)

2.4. INFORMACIJE O TEMPERATURI referenčnega vozila po preizkusu pri 23 °C

Najslabši možni pristop v zvezi z izolacijo vozila	:	da/ne (24)
Najslabši možni pristop za ohlajanje vozila	:	da/ne (13)
Skupina ATCT, sestavljena iz ene skupine interpolacij	:	da/ne (13)
Temperatura hladilne tekočine ob koncu odstavitve (v °C)	:
Povprečna temperatura območja odstavitve v zadnjih treh urah (v °C)	:
Razlika med končno temperaturo hladilne tekočine motorja in povprečno temperaturo območja odstavitve v zadnjih treh urah ΔT_ATCT (v °C)	:
Najkrajši čas odstavitve tsoak_ATCT (v s)	:
Mesto tipala za temperaturo	:
Izmerjena temperatura motorja	:	olje/hladilna tekočina

„Dodatek 8b

Poročilo o preizkusu cestne obremenitve

Naslednje informacije, če so primerne, so najmanjši obseg podatkov, zahtevanih za preizkus za določitev cestne obremenitve.

Številka poročila

VLOŽNIK
Proizvajalec
ZADEVA	Določitev cestne obremenitve vozila/…
Identifikatorji skupin cestnih obremenitev		:
Predmet preizkusov
	Znamka	:
	Tip	:
SKLEP	Predmet preizkusov ustreza zahtevam iz zadeve.

KRAJ,

dd. mm. llll

1. ZADEVNA VOZILA

Zadevne znamke	:
Zadevni tipi	:
Komercialni opis	:
Najvišja hitrost (v km/h)	:
Pogonske osi	:

2. OPIS PREIZKUŠANIH VOZIL

Brez interpolacije: opiše se najslabše vozilo (glede na potrebo po energiji)

2.1 METODA Z UPORABO VETROVNIKA

Kombinacija z/s

dinamometer s ploščatim jermenom/dinamometer z valji

2.1.1 Splošno

	Vetrovnik		Dinamometer
	HR	LR	HR	LR
Znamka
Tip
Različica
Potreba po energiji cikla v celotnem ciklu WLTC razreda 3 (v kJ)
Odstopanje od serije proizvodnje	—	—
Število prevoženih kilometrov (v km)	—	—

ali (v primeru skupine matrik za cestne obremenitve):

Znamka	:
Tip	:
Različica	:
Potreba po energiji cikla v celotnem ciklu WLTC (v kJ)	:
Odstopanje od serije proizvodnje	:
Število prevoženih kilometrov (v km)	:

2.1.2 Mase

		Dinamometer
	HR	LR
Preizkusna masa (v kg)
Povprečna masa mav (v kg)
Vrednost mr (v kg na os)
Vozilo kategorije M: delež mase vozila v stanju, pripravljenem za vožnjo, na sprednji osi vozila (v %)
Vozilo kategorije N: porazdelitev teže (v kg ali %)

ali (v primeru skupine matrik za cestne obremenitve):

Preizkusna masa (v kg)	:
Povprečna masa mav (v kg)	:	(povprečje pred preizkusom in po njem)
Največja tehnično dovoljena masa obremenjenega vozila	:
Ocenjeno aritmetično povprečje mase dodatne opreme	:
Vozilo kategorije M: delež mase vozila v stanju, pripravljenem za vožnjo, na sprednji osi vozila (v %)	:
Vozilo kategorije N: porazdelitev teže (v kg ali %)	:

2.1.3 Pnevmatike

	Vetrovnik		Dinamometer
	HR	LR	HR	LR
Velikost
Znamka
Tip
Kotalni upor
Sprednja (v kg/t)	–	–
Zadnja (v kg/t)	–	–
Tlak v pnevmatikah
Sprednja (v kPa)	–	–
Zadnja (v kPa)	–	–

ali (v primeru skupine matrik za cestne obremenitve):

Velikost
Znamka	:
Tip	:
Kotalni upor
Sprednja (v kg/t)	:
Zadnja (v kg/t)	:
Tlak v pnevmatikah
Sprednja (v kPa)	:
Zadnja (v kPa)	:

2.1.4 Karoserija

	Vetrovnik
	HR	LR
Tip	AA/AB/AC/AD/AE/AF BA/BB/BC/BD
Različica
Aerodinamične naprave
Premični aerodinamični deli karoserije	da/ne in navedite, če je ustrezno
Seznam nameščenih aerodinamičnih možnosti
Delta (CD × Af)LH v primerjavi s HR (v m2)	—

ali (v primeru skupine matrik za cestne obremenitve):

Opis oblike karoserije	:	kvadratna škatla (če ni mogoče določiti reprezentativne oblike karoserije za celotno vozilo)
Čelna površina Afr (v m2)	:

2.2 NA CESTI

2.2.1 Splošno

	HR	LR
Znamka
Tip
Različica
Potreba po energiji cikla v celotnem ciklu WLTC razreda 3 (v kJ)
Odstopanje od serije proizvodnje
Število prevoženih kilometrov

ali (v primeru skupine matrik za cestne obremenitve):

Znamka	:
Tip	:
Različica	:
Potreba po energiji cikla v celotnem ciklu WLTC (v kJ)	:
Odstopanje od serije proizvodnje	:
Število prevoženih kilometrov (v km)	:

2.2.2 Mase

	HR	LR
Preizkusna masa (v kg)
Povprečna masa mav (v kg)
Vrednost mr (v kg na os)
Vozilo kategorije M: delež mase vozila v stanju, pripravljenem za vožnjo, na sprednji osi vozila (v %)
Vozilo kategorije N: porazdelitev teže (v kg ali %)

ali (v primeru skupine matrik za cestne obremenitve):

Preizkusna masa (v kg)	:
Povprečna masa mav (v kg)	:	(povprečje pred preizkusom in po njem)
Največja tehnično dovoljena masa obremenjenega vozila	:
Ocenjeno aritmetično povprečje mase dodatne opreme	:
Vozilo kategorije M: delež mase vozila v stanju, pripravljenem za vožnjo, na sprednji osi vozila (v %)
Vozilo kategorije N: porazdelitev teže (v kg ali %)

2.2.3 Pnevmatike

	HR	LR
Velikost
Znamka
Tip
Kotalni upor
Sprednja (v kg/t)
Zadnja (v kg/t)
Tlak v pnevmatikah
Sprednja (v kPa)
Zadnja (v kPa)

ali (v primeru skupine matrik za cestne obremenitve):

Velikost	:
Znamka	:
Tip	:
Kotalni upor
Sprednja (v kg/t)	:
Zadnja (v kg/t)	:
Tlak v pnevmatikah
Sprednja (v kPa)	:
Zadnja (v kPa)	:

2.2.4 Karoserija

	HR	LR
Tip	AA/AB/AC/AD/AE/AF BA/BB/BC/BD
Različica
Aerodinamične naprave
Premični aerodinamični deli karoserije	da/ne in navedite, če je ustrezno
Seznam nameščenih aerodinamičnih možnosti
Delta (CD × Af)LH v primerjavi s HR (v m2)	—

ali (v primeru skupine matrik za cestne obremenitve):

Opis oblike karoserije	:	kvadratna škatla (če ni mogoče določiti reprezentativne oblike karoserije za celotno vozilo)
Čelna površina Afr (v m2)	:

2.3 POGONSKI SISTEM

2.3.1 Visoka vrednost za vozilo

Koda motorja	:
Vrsta menjalnika	:	ročni, avtomatski, brezstopenjski
Model menjalnika (kode proizvajalca)	:	(razred navora in število prestav → vključiti v informacijski list)
Vključeni modeli menjalnika (kode proizvajalca)	:
Vrtilna frekvenca motorja deljena s hitrostjo vozila	:	Prestava	Prestavno razmerje	Razmerje N/V
		1.	1/..
		2.	1/..
		3.	1/..
		4.	1/..
		5.	1/..
		6.	1/..
		..
		..
Električne naprave, povezane v položaju N	:	ni relevantno (brez električne naprave ali brez načina iztekanja)
Tip in število električnih naprav	:	tip konstrukcije: asinhronski/sinhronski …
Tip hladilnega sredstva	:	zrak, tekočina ...

2.3.2 Nizka vrednost za vozilo

Ponovite točko 2.3.1 s podatki o nizki vrednosti za vozilo

2.4 REZULTATI PREIZKUSOV

2.4.1 Visoka vrednost za vozilo

Datumi preizkusov

dd. mm. llll (vetrovnik)

dd. mm. llll (dinamometer)

ali

dd. mm. llll (na cesti)

NA CESTI

Preizkuševalna metoda	:	iztekanje ali postopek merjenja navora
Ustanova (naziv/lokacija/referenca preizkuševalne steze)	:
Način iztekanja	:	da/ne
Poravnanje koles	:	vrednosti stekanja in previsnega kota
Oddaljenost od tal (25)	:
Višina vozila (26)	:
Maziva sistema za prenos moči	:
Maziva kolesnih ležajev	:
Nastavitev zavor za preprečevanje nereprezentativnega nepotrebnega upora	:
Najvišja referenčna hitrost (v km/h)	:
Anemometrija	:	stacionarna ali v vozilu: vpliv anemometrije (CD × A) in ali je bil popravljen.
Število enot	:
Veter	:	povprečje, vrhovi in smeri v povezavi s smerjo preizkuševalne steze
Zračni tlak	:
Temperatura (povprečna vrednost)	:
Popravek za veter	:	da/ne
Prilagoditev tlaka v pnevmatikah	:	da/ne
Neobdelani rezultati	:	Postopek z navorom: c0 = c1 = c2 = Postopek z iztekanjem: f0 f1 f2
Končni rezultati		Postopek z navorom: c0 = c1 = c2 = in f0 = f1 = f2 = Postopek z iztekanjem: f0 = f1 = f2 =

ali

METODA Z UPORABO VETROVNIKA

Ustanova (ime/lokacija/referenca dinamometra)	:
Kvalifikacija ustanov	:	referenca poročila in datum
Dinamometer
Tip dinamometra	:	dinamometer s ploščatim jermenom ali dinamometer z valji
Postopek	:	stabilizirane hitrosti ali postopek s pojemkom
Ogrevanje	:	ogrevanje z dinamometrom ali z vožnjo vozila
Korekcija krivulje valja	:	(za dinamometer z valji, če je ustrezno)
Postopek nastavitve dinamometra z valji	:	fiksni tek/ponavljalni/alternativa z lastnim ciklom ogrevanja
Izmerjeni koeficient aerodinamičnega upora, pomnožen s čelno površino	:	Hitrost (v km/h)	CD × A (v m2)
		…	…
		…	…
Rezultat	:	f0 = f1 = f2 =

ali

SKUPINA MATRIK ZA CESTNO OBREMENITEV

Preizkuševalna metoda	:	iztekanje ali postopek merjenja navora
Ustanova (ime/lokacija/referenca steze)	:
Način iztekanja	:	da/ne
Poravnanje koles	:	vrednosti stekanja in previsnega kota
Oddaljenost od tal (27)	:
Višina vozila (28)	:
Maziva sistema za prenos moči	:
Maziva kolesnih ležajev	:
Nastavitev zavor za preprečevanje nereprezentativnega nepotrebnega upora	:
Najvišja referenčna hitrost (v km/h)	:
Anemometrija	:	stacionarna ali v vozilu: vpliv anemometrije (CD × A) in ali je bil popravljen.
Število enot	:
Veter	:	povprečje, vrhovi in smeri v povezavi s smerjo preizkuševalne steze
Zračni tlak	:
Temperatura (povprečna vrednost)	:
Popravek za veter	:	da/ne
Prilagoditev tlaka v pnevmatikah	:	da/ne
Neobdelani rezultati	:	Postopek z navorom: c0r = c1r = c2r = Postopek z iztekanjem: f0r = f1r = f2r =
Končni rezultati		Postopek z navorom: c0r = c1r = c2r = in f0r (izračunana vrednost za vozilo HM) = f2r (izračunana vrednost za vozilo HM) = f0r (izračunana vrednost za vozilo LM) = f2r (izračunana vrednost za vozilo LM) = Postopek z iztekanjem: f0r (izračunana vrednost za vozilo HM) = f2r (izračunana vrednost za vozilo HM) = f0r (izračunana vrednost za vozilo LM) = f2r (izračunana vrednost za vozilo LM) =

ali

POSTOPEK Z VETROVNIKOM ZA MATRIKO ZA CESTNO OBREMENITEV

Ustanova (ime/lokacija/referenca dinamometra)	:
Kvalifikacija ustanov	:	referenca poročila in datum
Dinamometer
Tip dinamometra	:	dinamometer s ploščatim jermenom ali dinamometer z valji
Postopek	:	stabilizirane hitrosti ali postopek s pojemkom
Ogrevanje	:	ogrevanje z dinamometrom ali z vožnjo vozila
Korekcija krivulje valja	:	(za dinamometer z valji, če je ustrezno)
Postopek nastavitve dinamometra z valji	:	fiksni tek/ponavljalni/alternativa z lastnim ciklom ogrevanja
Izmerjeni koeficient aerodinamičnega upora, pomnožen s čelno površino	:	Hitrost (v km/h)	CD × A (v m2)
		…	…
		…	…
Rezultat	:	f0r = f1r = f2r = f0r (izračunana vrednost za vozilo HM) = f2r (izračunana vrednost za vozilo HM) = f0r (izračunana vrednost za vozilo LM) = f2r (izračunana vrednost za vozilo LM) =

2.4.2 Nizka vrednost za vozilo

Ponovite točko 2.4.1 s podatki o nizki vrednosti za vozilo

„Dodatek 8c

Predloga preizkusnega obrazca

Preizkusni obrazec vsebuje preizkusne podatke, ki so zabeleženi, vendar niso del poročil o preizkusu.

Tehnična služba ali proizvajalec preizkusne obrazce hrani vsaj deset let.

Naslednje informacije, če so primerne, so najmanjši obseg podatkov, zahtevanih za preizkusne obrazce.

Informacije iz Priloge B4 k Pravilniku ZN št. 154
Koeficienti, c0, c1 in c2	:	c0 = c1 = c2 =
Časi iztekanja, izmerjeni na dinamometru z valji	:	Referenčna hitrost (v km/h)	Čas iztekanja (v s)
		130
		120
		110
		100
		90
		80
		70
		60
		50
		40
		30
		20
Na vozilo ali vanj je lahko nameščena dodatna teža, da se odpravi drsenje pnevmatik	:	teža (v kg) na/v vozilu
Časi iztekanja po opravljenem postopku iztekanja v vozilu	:	Referenčna hitrost (v km/h)	Čas iztekanja (v s)
		130
		120
		110
		100
		90
		80
		70
		60
		50
		40
		30
		20
Informacije iz Priloge B5 k Pravilniku ZN št. 154
Učinkovitost pretvornika NOx Navedene koncentracije (a); (b), (c), (d) in koncentracije, pri katerih je analizator NOx v načinu NO, ko kalibrirni plin ne teče skozi pretvornik	:	(a) = (b) = (c) = (d) = Koncentracija v načinu NO =
Informacije iz Priloge B6 k Pravilniku ZN št. 154
Dejanska razdalja, ki jo je prevozilo vozilo	:
Za vozila z ročnim menjalnikom, vozila MT, ki ne morejo slediti sledi ciklusa: Odstopanja od voznega cikla	:
Indeksi sledi vožnje:
Naslednji indeksi se izračunajo v skladu s standardom SAE J2951 (revidiran januarja 2014):	: :
IWR: ocena vztrajnostnega dela	:
RMSSE: koren povprečne kvadratne napake hitrosti	: : :
Tehtanje filtra za delce z vzorcem
Filter pred preizkusom	:
Filter po preizkusu	:
Referenčni filter	:
Vsebina vsakega od sestavnih delov, merjenih po stabilizaciji merilne naprave	:
Določitev faktorja regeneracije
Število ciklov D med dvema WLTC, ko pride do dogodkov regeneracije	:
Število ciklov, v katerih so opravljene meritve emisij n	:
Merjenje masnih emisij M'sij za vsak sestavni del i v vsakem ciklu j	:
Določitev faktorja regeneracije Število zadevnih preizkusnih ciklov, izmerjenih za popolno regeneracijo	:
Določitev faktorja regeneracije
Msi	:
Mpi	:
Ki	:
Informacije iz Priloge B6a k Pravilniku ZN št. 154
ATCT Temperatura zraka in vlažnost preizkusne celice, izmerjeni pri izhodu ventilatorja za hlajenje vozila pri najnižji frekvenci 0,1 Hz.	:	Nastavljena vrednost temperature = Treg Dejanska vrednost temperature ± 3 °C na začetku preizkusa ± 5 °C med preizkusom
Temperatura območja odstavitve, merjena neprestano pri najnižji frekvenci 0,033 Hz.	:	Nastavljena vrednost temperature = Treg Dejanska vrednost temperature ± 3 °C na začetku preizkusa ± 5 °C med preizkusom
Čas prehoda s predkondicioniranja na območje odstavitve	:	≤ 10 minut
Čas med koncem preizkusa tipa 1 in postopkom ohlajanja	:	≤ 10 minut
Izmerjeni čas odstavitve, zabeležen v vseh ustreznih preizkusnih obrazcih.	:	čas med merjenjem končne temperature in koncem preizkusa tipa 1 pri 23 °C
Informacije iz Priloge C3 k Pravilniku ZN št. 154
Preizkus dnevnih emisij Temperatura okolice v dveh dnevnih ciklih (zabeležena vsaj vsako minuto)	:
Obremenitev posode z aktivnim ogljem s hlapi goriva, sproščenimi ob izenačenju tlaka Temperatura okolice v prvem 11-urnem profilu (zabeležena vsaj vsakih 10 minut)	:

“

(9)

Dodatek 8d se spremeni:

(1)	naslov „Poročilo o preskusu emisij zaradi izhlapevanja“ se nadomesti z naslovom „Poročilo o preizkusu emisij zaradi izhlapevanja“;

(2)

odstavek 2.1 se nadomesti z naslednjim:

„Staranje posod z aktivnim ogljem na preizkuševalni mizi

Datum preizkusov	:	(dan/mesec/leto)
Kraj preizkusa	:
Poročilo o preizkusu staranja posod z aktivnim ogljem	:
Stopnja obremenitve	:
Specifikacije goriva
Znamka	:
Tip	:	ime referenčnega goriva …
Gostota pri 15 °C (v kg/m3)	:
Vsebnost etanola (v %)	:
Številka serije	:“

(3)	v točki 2.3.5 se črta zadnja vrstica;

(4)

doda se naslednja točka 2.3.6:

„2.3.6

Dokazani postopki za alternativno preverjanje skladnosti proizvodnje, če je ustrezno:

Preizkus puščanja	:	alternativni tlaki in/ali čas ali alternativni preizkuševalni postopek
Preizkus zračenja	:	alternativni tlak in/ali čas ali alternativni preizkuševalni postopek
Preizkus splakovanja	:	alternativni pretok ali preizkuševalni postopek
Zaprta posoda za gorivo	:	alternativni preizkuševalni postopek“

(1) Posebni preizkuševalni postopki za vozila na vodik in vozila s prilagodljivim tipom goriva na biodizel bodo opredeljeni pozneje.

(2) Omejitve za maso delcev in število delcev ter ustrezni postopki merjenja se uporabljajo samo za vozila z motorji z neposrednim vbrizgavanjem goriva.

(3) Kadar je vozilo z dvogorivnim motorjem hkrati tudi vozilo s prilagodljivim tipom goriva, se uporabijo zahteve za oba preizkusa.

(4) Pri vozilu s pogonom na vodik se določijo samo emisije NOx.

(5) Omejitve za maso delcev in število delcev ter ustrezni postopki merjenja se ne uporabljajo.

(6) Preizkus števila delcev v dejanskih emisijah, ki nastajajo med vožnjo, se uporablja samo za vozila, za katera so določene mejne vrednosti emisij Euro 6 za število delcev v Prilogi I, tabela 2, k Uredbi (ES) št. 715/2007.

(7) Za uporabnost izmerjenih sestavnih delov za goriva in tehnologijo vozil ter s tem za postopke merjenja glej mejne vrednosti emisij, kot so opredeljene v Prilogi I, tabela 2, k Uredbi (ES) št. 715/2007.

(8) Dejanski preizkus morda ni potreben, pri čemer za podrobnosti glej Pravilnik ZN št. 24.

(9) Samo če med veljavnim preizkusom tipa 1 pri praznjenju naboja za potrditev skladnosti proizvodnje deluje motor z notranjim zgorevanjem.

(10) Uredba (EU) 2019/631 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2019 o določitvi standardov emisijskih vrednosti CO2 za nove osebne avtomobile in nova lahka gospodarska vozila ter razveljavitvi uredb (ES) št. 443/2009 in (EU) št. 510/2011 (UL L 111, 25.4.2019, str. 13).

(*1) Reprezentativno vozilo se preizkusi za skupino matrik za cestno obremenitev.

(11) Če se vrednost dnec po pregledu leta 2024 spremeni, se tipom vozil, homologiranim s spremenjenim dnec, dodeli drugačen znak.

(*2) za prostornino in težo je dovoljeno odstopanje +/– 10 %

(12) Za vozila OVC-HEV navedite za stanje delovanja pri ohranjanju naboja in praznjenju naboja.

(13) Navedite, če je ustrezno.

(14) Izračunane na podlagi usklajenih vrednosti CO2.

(15) V skladu s Prilogo XXII.

(16) V skladu s Prilogo XXII.

(*3) Če se lahko signal naprave OBFCM odčita le na dve decimalni mesti, se tretje decimalno mesto vpiše kot ničla.

(17) V skladu s Prilogo XXII.

(18) Za vsako onesnaževalo navedite najvišjega od povprečnih rezultatov preizkusov pri najvišji, najnižji (če je ustrezno) in srednji vrednosti za vozilo (če je ustrezno).

(19) Neustrezno prečrtajte (v nekaterih primerih, ko je možen več kot en vnos, ni treba črtati ničesar).

(20) Navedite, če je ustrezno.

(21) Če je odgovor ‚da‘, se zadnjih šest vrstic ne uporablja.

(*4) za prostornino in težo je dovoljeno odstopanje +/– 10 %

(22) Popravek iz Dodatka 2 k Prilogi B6 k Pravilniku ZN št. 154 za vozila z motorjem z notranjim zgorevanjem, KCO2 za vozila HEV.

(23) Popravek iz Priloge B6, Dodatek 2, k Pravilniku ZN št. 154 za vozila, ki jih poganja izključno motor z notranjim zgorevanjem, in Priloge B6, Dodatek 2, k Pravilniku ZN št. 154 za vozila HEV (KCO2 ).

(24) Če je odgovor ‚da‘, se zadnjih šest vrstic ne uporablja.

(25) Kot je opredeljeno v Prilogi I, Dodatek 1, odstavek 4.2, k Uredbi (EU) 2018/858.

(26) Mera, opredeljena v točki 6.3 standarda ISO 612:1978.

(27) Kot je opredeljeno v Prilogi I, Dodatek 1, odstavek 4.2, k Uredbi (EU) 2018/858.

(28) Mera, opredeljena v točki 6.3 standarda ISO 612:1978.

PRILOGA II

„PRILOGA II

Metodologija za preverjanje skladnosti v prometu

1. UVOD

Ta priloga določa metodologijo za preverjanje skladnosti v prometu (ISC) za preverjanje skladnosti z mejnimi vrednostmi emisij za emisije iz izpušne cevi (vključno z emisijami pri nizkih temperaturah) in emisije zaradi izhlapevanja v celotni običajni življenjski dobi vozila.

2. OPIS POSTOPKA

Slika 1

Prikaz postopka preverjanja skladnosti v prometu (pri čemer se GTAA nanaša na homologacijski organ, ki podeli homologacijo, OEM na proizvajalca, drugi akterji pa so opredeljeni kot: TAA, ki se nanaša na homologacijske organe, ki niso tisti, ki so podelili ustrezno homologacijo, TS, ki se nanaša na tehnične službe, EK, ki se nanaša na Komisijo, in tretje osebe, ki izpolnjujejo zahteve iz Izvedbene uredbe (EU) 2022/163).

3. OPREDELITEV SKUPINE ISC

Skupino ISC sestavljajo naslednja vozila:

(a)	za emisije iz izpušne cevi (preizkusi tipa 1, tipa 1a in tipa 6) vozila, vključena v skupino preizkusov s sistemom PEMS, kot je opisana v Prilogi IIIA, odstavek 3.3;

(b)	za emisije zaradi izhlapevanja (preizkus tipa 4) vozila, vključena v skupino emisij zaradi izhlapevanja, kot je opisana v odstavku 6.6.3 Pravilnika ZN št. 154.

4. ZBIRANJE INFORMACIJ IN ZAČETNA OCENA TVEGANJA

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, in drugi akterji zberejo vse ustrezne informacije o morebitnih neskladnostih v zvezi z emisijami, pomembnih za odločitev, katere skupine ISC je treba preveriti v določenem letu. Upoštevajo zlasti informacije o tipih vozil z visokimi emisijami, ki nastajajo v dejanskih voznih razmerah. Te informacije se pridobijo z ustreznimi metodami, ki lahko vključujejo daljinsko zaznavanje, poenostavljene sisteme za spremljanje emisij na vozilu (SEMS) in preizkušanje s sistemom PEMS. Število in pomen preseganj, ugotovljenih pri takem preizkušanju, se lahko uporabita za prednostno razvrstitev preizkusov ISC.

Kot del informacij, predloženih za preverjanje ISC, vsak proizvajalec homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo, poroča o zahtevkih za garancijo, povezanih z emisijami, ter vseh garancijskih popravilih, povezanih z emisijami in opravljenih ali zabeleženih med servisiranjem, v skladu z obliko, o kateri se homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, in proizvajalec dogovorita ob homologaciji. Te informacije vključujejo opis pogostosti in vrste napak na sestavnih delih in sistemih, povezanih z emisijami, po skupinah ISC. Poročila o preverjanju ISC se za vsako skupino ISC predložijo vsaj enkrat na leto in se nanašajo na obdobje, v katerem je treba v skladu s členom 9(3) opraviti preverjanje skladnosti v prometu. Vpogled v poročila o preverjanju ISC je mogoč na zahtevo.

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, na podlagi informacij iz prvega in drugega odstavka opravi začetno oceno tveganja, da skupina ISC ni v skladu s pravili o skladnosti v prometu, ter se na podlagi tega odloči, katere skupine je treba preizkusiti in katere tipe preizkusov je treba izvesti v skladu z določbami o skladnosti vozil v prometu. Poleg tega lahko homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, naključno izbere skupine ISC, ki bodo preizkušene.

Drugi akterji upoštevajo informacije, zbrane v skladu s prvim odstavkom, da bi določili prednost pri preizkušanju. Poleg tega lahko naključno izberejo skupine ISC, ki se bodo preizkušale.

5. PREIZKUSI ISC

Proizvajalec opravi preizkuse ISC za emisije iz izpušne cevi, ki vključuje vsaj preizkus tipa 1 za vse skupine ISC. Za vse ali nekatere skupine ISC lahko opravi tudi preizkuse tipa 1a, tipa 4 in tipa 6. Proizvajalec homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo, prek elektronske platforme za skladnost v prometu iz odstavka 5.9 ali na drug ustrezen način, kadar to ni mogoče, sporoči vse rezultate preizkusov ISC.

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, vsako leto preveri ustrezno število skupin ISC, kot je določeno v odstavku 5.4. Vse rezultate preizkusov ISC vključi v elektronsko platformo za skladnost v prometu iz odstavka 5.9.

Drugi akterji lahko vsako leto preverijo poljubno število skupin ISC. Homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo, prek elektronske platforme za skladnost v prometu iz odstavka 5.9 ali na drug ustrezen način, kadar to ni mogoče, sporočijo vse rezultate preizkusov ISC.

5.1 Zagotavljanje kakovosti preizkusov

Homologacijski organ, ki podeli homologacijo, vsako leto izvede presojo preverjanj ISC, ki jih je opravil proizvajalec. Vsako leto lahko izvede tudi presojo preverjanj ISC, ki so jih opravile tretje osebe. Presoja temelji na informacijah, ki jih predložijo proizvajalci ali tretje osebe in vključujejo vsaj podrobno poročilo o preverjanju ISC v skladu z Dodatkom 3. Homologacijski organ, ki podeli homologacijo, lahko od proizvajalcev ali tretjih oseb zahteva, da predložijo dodatne informacije.

5.2 Razkritje rezultatov preizkusov

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, rezultate ocene skladnosti in popravnih ukrepov za določeno skupino ISC takoj, ko so na voljo, sporoči drugim akterjem, ki so predložili rezultate preizkusov za navedeno skupino.

Rezultati preizkusov, vključno s podrobnimi podatki za vsa preizkušena vozila, se lahko javnosti razkrijejo šele po tem, ko homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, objavi letno poročilo ali rezultate posameznega postopka ISC, ali po zaključku statističnega postopka (glej odstavek 5.10) brez rezultata. Če se rezultati preizkusov ISC, ki so jih izvedli drugi akterji, objavijo, se navede sklic na letno poročilo, ki vsebuje te rezultate in ga je izdal homologacijski organ, ki je podelil homologacijo.

5.3 Tipi preizkusov

Preizkusi ISC se izvajajo samo na vozilih, izbranih v skladu z Dodatkom 1.

Preizkusi ISC, ki vključujejo preizkus tipa 1, se izvedejo v skladu s Prilogo XXI.

Preizkusi ISC, ki vključujejo preizkus tipa 1a, se izvedejo v skladu s Prilogo IIIA, preizkusi tipa 4 se izvedejo v skladu s to prilogo, Dodatek 2, preizkusi tipa 6 pa se izvedejo v skladu s Prilogo VIII.

5.4 Pogostost in obseg preizkusov ISC

Obdobje med začetkoma dveh preverjanj skladnosti v prometu, ki ju proizvajalec opravi za določeno skupino ISC, ni daljše od 24 mesecev.

Pogostost preizkusov ISC, ki jih opravi homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, temelji na metodologiji ocene tveganja v skladu z mednarodnim standardom ISO 31000:2018 – Upravljanje tveganj – Načela in smernice, kar vključuje rezultate začetne ocene, izvedene v skladu s točko 4.

Vsak homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, izvede preizkus tipa 1 in preizkus tipa 1a na najmanj 5 % skupin ISC na proizvajalca na leto ali na vsaj dveh skupinah ISC na proizvajalca na leto, če sta na voljo. Zahteva, da se vsako leto preizkusi najmanj 5 % ali vsaj dve skupini ISC na proizvajalca, se ne uporablja za manjše proizvajalce. Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, zagotovi čim večjo pokritost skupin ISC in starosti vozil v določeni skupini ISC, da zagotovi skladnost v skladu s členom 9(3). V 12 mesecih zaključi statistični postopek za vsako skupino ISC, ki ga je začel.

Za preizkus ISC tipa 4 ali tipa 6 ni nobenih zahtev glede najmanjše pogostosti.

5.5 Financiranje preizkusov ISC s strani homologacijskih organov, ki so podelili homologacije

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, zagotovi, da je na voljo dovolj sredstev za pokritje stroškov preizkušanja skladnosti v prometu. Brez poseganja v nacionalno zakonodajo se ti stroški povrnejo s pristojbinami, ki jih lahko proizvajalcu zaračuna homologacijski organ, ki je podelil homologacijo. Te pristojbine pokrijejo stroške preizkusov ISC do 5 % skupin ISC na proizvajalca na leto ali vsaj dveh skupin ISC na proizvajalca na leto.

5.6 Načrt preizkusov

Kadar homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, za ISC izvaja preizkuse, pripravi načrt preizkušanja. Ta načrt v primeru preizkušanja tipa 1a vključuje preizkušanje za preverjanje skladnosti ISC v številnih različnih pogojih v skladu s Prilogo IIIA.

5.7 Izbira vozil za preizkuse ISC

Zbrane informacije morajo biti dovolj izčrpne, da je mogoče oceniti delovanje vozil, ki se ustrezno vzdržujejo in uporabljajo, v prometu. Pri odločanju, ali se lahko vozilo izbere za preizkuse ISC, se uporabljajo tabele v Dodatku 1. Med preverjanjem na podlagi tabel v Dodatku 1 se lahko nekatera vozila razglasijo za pomanjkljiva in se v postopku ISC ne preizkusijo, če obstajajo dokazi, da so deli sistema za uravnavanje emisij poškodovani.

Za izvedbo več tipov preizkusov (tip 1, tip 1a, tip 4 in tip 6) in pripravo poročil o njih se lahko uporabi isto vozilo, vendar se za statistični postopek upošteva samo prvi veljavni preizkus vsakega tipa.

5.7.1 Splošne zahteve

Vozilo pripada skupini ISC, kot je opisana v odstavku 3, in izpolnjuje zahteve za preglede iz tabele v Dodatku 1. Registrirano je v Uniji, delež časa vožnje v Uniji pa mora znašati vsaj 90 % njegovega skupnega časa vožnje. Preizkus emisij se lahko opravi na geografskem območju, ki ni območje, kjer so bila vozila izbrana. V primeru preizkusov ISC, ki ga s soglasjem homologacijskega organa, ki je podelil homologacijo, izvede proizvajalec, se lahko preizkusijo vozila, registrirana v tretji državi, če spadajo v isto skupino ISC in jim je priložena izvaja o skladnosti.

Izbrana vozila spremlja evidenca o vzdrževanju, ki dokazuje, da je bilo vozilo ustrezno vzdrževano in servisirano v skladu s priporočili proizvajalca ter da so se za zamenjavo delov, povezanih z emisijami, uporabili samo originalni deli.

Vozila, ki kažejo znake zlorabe, neustrezne uporabe, ki bi lahko vplivala na rezultate v zvezi z emisijami, ali znake nedovoljenih posegov ali pogojev, ki bi lahko povzročili nevarno delovanje, se izključijo iz postopka ISC.

Na vozilih ne sme biti aerodinamičnih sprememb, ki jih pred preizkusom ni mogoče odstraniti.

Vozilo se izključi iz preizkusov ISC, če je iz podatkov v vgrajenem računalniku razvidno, da je vozilo delovalo tudi po tem, ko je računalnik prikazal kodo okvare in popravilo ni bilo izvedeno v skladu s specifikacijami proizvajalca.

Vozilo se izključi iz preizkusov ISC, če gorivo iz posode za gorivo vozila ne ustreza veljavnim standardom iz Direktive 98/70/ES Evropskega parlamenta in Sveta (1) ali če obstaja dokaz ali zapis o uporabi napačne vrste goriva.

5.7.2 Pregledovanje in vzdrževanje vozila

Ugotavljanje napak in potrebno redno vzdrževanje v skladu z Dodatkom 1 se na vozilih, sprejetih za preizkušanje, opravita pred začetkom preizkusov ISC ali po njih.

Opravijo se naslednji pregledi: pregledi diagnostike na vozilu (izvedejo se pred preizkusom ali po njem), vizualni pregledi, s katerimi se preveri, ali gorijo lučke, ki opozarjajo na okvare, pregled neoporečnosti zračnega filtra, vseh pogonskih jermenov, vseh nivojev tekočin, pokrova hladilnika in pokrova posode za gorivo, vseh vakuumskih cevi in cevi sistema za dovajanje goriva ter električne napeljave, povezane s sistemom za naknadno obdelavo; pregledi vžiga, odmerjanja goriva in sestavnih delov naprave za uravnavanje onesnaževanja, da se odkrijejo morebitne napake v nastavitvah in/ali nedovoljeni posegi.

Če vozilu manjka manj kot 800 km do naslednjega rednega servisa, se ta servis opravi.

Tekočina za čiščenje vetrobranskega stekla se pred preizkusom tipa 4 odstrani in nadomesti z vročo vodo.

Odvzame se vzorec goriva, ki se v skladu z zahtevami iz Priloge IIIA shrani za nadaljnjo analizo v primeru neuspešno opravljenega preizkusa.

Zabeležijo se vse okvare. Če se ugotovi okvara naprav za uravnavanje onesnaževanja, se vozilo ne uporabi za nadaljnje preizkušanje in v zvezi z njim se poroča, da je pomanjkljivo, okvara pa se upošteva za namene ocene skladnosti, izvedene v skladu z odstavkom 6.1.

5.8 Velikost vzorca

Kadar proizvajalci za preizkus tipa 1 uporabijo statistični postopek iz odstavka 5.10, se število vzorčnih skupin določi na podlagi letno prodane količine vozil iz skupine v prometu v Uniji, kot je opisano v naslednji tabeli:

Tabela 1

Število vzorčnih skupin za preizkuse ISC s preizkusi tipa 1

Registracije vozil v EU na koledarsko leto v obdobju vzorčenja	Število vzorčnih skupin (za preizkuse tipa 1)
do 100 000	1
od 100 001 do 200 000	2
več kot 200 000	3

Vsaka vzorčna skupina vključuje dovolj tipov vozil, da se zagotovi zajetje vsaj 20 % vseh registracij v tej skupini s sistemom PEMS v Evropi za preteklo leto. Če si isto skupino s sistemom PEMS deli več blagovnih znamk, je treba preizkusiti vse blagovne znamke. Kadar skupina zahteva, da se preizkusi več kot ena vzorčna skupina, se za vozila v drugi in tretji vzorčni skupini izberejo vozila, ki se uporabljajo v drugačnih pogojih okolice in/ali tipične uporabe kot vozila, izbrana za prvi vzorec.

5.9 Uporaba elektronske platforme za skladnost v prometu in dostop do podatkov, potrebnih za preizkušanje

Komisija vzpostavi elektronsko platformo, da bi pospešila izmenjavo podatkov med proizvajalci in drugimi akterji na eni strani in homologacijskim organom, ki je podelil homologacijo, na drugi strani ter olajšala odločanje o neustreznosti ali ustreznosti vzorca.

Proizvajalec izpolni paket za preglednost preizkušanja iz člena 5(12) v obliki, določeni v Dodatku 5, tabeli 1 in 2, ter v tabeli 2 v tem odstavku, ter ga pošlje homologacijskemu organu, ki podeljuje homologacijo glede emisij. Dodatek 5, tabela 2, se uporablja za izbiro vozil iz iste skupine za preizkušanje, skupaj z Dodatkom 5, tabela 1, pa zagotavlja dovolj informacij za preizkušanje vozil.

Ko bo na voljo elektronska platforma iz prvega odstavka, homologacijski organ, ki podeljuje homologacijo glede emisij, nanjo naloži informacije iz Dodatka 5, tabeli 1 in 2, v petih delovnih dneh po njihovem prejemu.

Vse informacije v Dodatku 5, tabeli 1 in 2, so brezplačno dostopne javnosti v elektronski obliki.

Naslednje informacije so prav tako del paketa za preglednost preizkušanja in jih proizvajalec na zahtevo drugih akterjev brezplačno predloži v petih delovnih dneh po prejemu zahteve.

Tabela 2

Občutljive informacije

ID	Vhodni podatki	Opis
1.	Posebni postopek za predelavo vozil (iz štiri- v dvokolesni pogon) za preizkus na dinamometru, če je na voljo	Kot je opredeljeno v Prilogi B6, odstavek 2.4.2.4, k Pravilniku ZN št. 154
2.	Navodila za način delovanja z dinamometrom, če je na voljo	Kako omogočiti način delovanja z dinamometrom, kot je bil omogočen tudi med homologacijskimi preizkusi
3.	Način iztekanja, uporabljen med homologacijskimi preizkusi	Če so za vozilo na voljo navodila, kako omogočiti način iztekanja
4.	Postopek praznjenja akumulatorja (OVC-HEV, PEV)	Postopek OEM za praznjenje akumulatorja za pripravo vozil OVC-HEV za preizkus pri ohranjanju naboja, pri vozilih PEV pa za polnjenje akumulatorja
5.	Postopek za izklop vse dodatne opreme	Če se uporablja pri homologaciji
6.	Postopek za merjenje toka in napetosti v vseh sistemih REESS z uporabo zunanje opreme	Kot je opredeljeno v Prilogi B8, Dodatek 3, k Pravilniku ZN št. 154. Za merjenje toka in napetosti neodvisno od podatkov na vozilu proizvajalec originalne opreme zagotovi postopek, opis tokovnih in napetostnih točk dostopa ter seznam naprav, ki se uporabljajo za merjenje toka in napetosti med homologacijo.

5.10 Statistični postopek

5.10.1 Splošno

Preverjanje skladnosti vozil v prometu temelji na statistični metodi, ki upošteva splošna načela zaporednega vzorčenja za pregledovanje po posameznih lastnostih. Najmanjši vzorec, za katerega je mogoče sprejeti odločitev o ustreznosti, vključuje tri vozila, največji skupni vzorec za preizkuse tipa 1 in tipa 1a pa vključuje deset vozil.

Za preizkuse tipa 4 in tipa 6 se lahko uporablja poenostavljena metoda, pri kateri je vzorec sestavljen iz treh vozil, zanj pa se šteje, da je neustrezen, če vsa tri vozila ne prestanejo preizkusa, in da je ustrezen, če vsa tri vozila uspešno prestanejo preizkus. Če dve vozili od treh uspešno prestaneta preizkus ali pa ga ne prestaneta, se lahko homologacijski organ odloči, da bo opravil dodatne preizkuse ali skladnost ocenil v skladu z odstavkom 6.1.

Rezultati preizkusov se ne množijo s faktorji poslabšanja.

Pri vozilih, katerih navedene najvišje ravni dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, sporočene v odstavku 48.2 izjave o skladnosti iz Priloge III k Uredbi (EU) 2020/683, so nižje od mejnih vrednosti emisij iz Priloge I, tabela 2, k Uredbi (ES) št. 715/2007, se skladnost preveri glede na te navedene najvišje ravni dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo. Če se ugotovi, da vzorec ni skladen z navedenimi najvišjimi ravnmi dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, od proizvajalca zahteva, da sprejme popravne ukrepe.

Proizvajalec ali drugi akterji pred izvedbo prvega preizkusa ISC homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo, sporočijo, da nameravajo na določeni skupini vozil izvesti preizkus skladnosti v prometu. Ko homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, prejme to obvestilo, odpre novo statistično mapo za obdelavo rezultatov za vsako ustrezno kombinacijo naslednjih parametrov za navedeno stran/skupino strani: skupina vozil, tip preizkusa emisij in onesnaževalo. Za vsako ustrezno kombinacijo teh parametrov se začne ločen statistični postopek.

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, v vsako statistično mapo vključi samo rezultate, ki jih predloži zadevna stran. Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, vodi evidenco števila opravljenih preizkusov, števila preizkusov, ki niso bili prestani ali so bili uspešno prestani, ter druge potrebne podatke za podporo statističnemu postopku.

Medtem ko je lahko hkrati odprtih več statističnih postopkov za določeno kombinacijo tipa preizkusa in skupine vozil, lahko stran predloži rezultate preizkusov samo za en odprt statistični postopek za določeno kombinacijo tipa preizkusa in skupine vozil. Poroča se o vseh preizkusih (veljavnih, neveljavnih, preizkusih, ki niso bili prestani ali so bili uspešno prestani itd.), o vsakem preizkusu pa samo enkrat.

Vsak statistični postopek ISC ostane odprt, dokler se ne doseže rezultat, tj. dokler se za vzorec v statističnem postopku ne sprejme odločitev o ustreznosti ali neustreznosti v skladu z odstavkom 5.10.5. Če pa se rezultat ne doseže v 12 mesecih po odprtju statistične mape, homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, zapre statistično mapo, razen če se odloči v naslednjih šestih mesecih zaključiti preizkušanje za navedeno statistično mapo.

Zgoraj opisane funkcije se izvajajo neposredno na elektronski platformi, ko bodo ustrezne funkcije na voljo.

5.10.2 Združevanje rezultatov ISC

Rezultati preizkusov drugih akterjev se lahko združijo za namene skupnega statističnega postopka. Za združevanje rezultatov preizkusov je treba pred začetkom preizkušanja pridobiti pisno soglasje vseh zainteresiranih strani, ki zagotovijo rezultate preizkusov za združevanje rezultatov, in poslati obvestilo homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo, in elektronski platformi, če je na voljo. Ena od strani, ki združujejo rezultate preizkusov, se določi za vodjo skupine za združevanje ter je odgovorna za sporočanje podatkov in komunikacijo s homologacijskim organom, ki je podelil homologacijo.

5.10.3 Ustrezen/neustrezen/neveljaven rezultat posameznega preizkusa

Rezultat preizkusa emisij ISC se za eno ali več onesnaževal šteje za ‚ustrezen‘, če je rezultat glede emisij enak mejni vrednosti emisij za zadevno vrsto preizkusa iz Priloge I, tabela 2, k Uredbi (ES) št. 715/2007 ali nižji od nje.

Rezultat preizkusa emisij se za eno ali več onesnaževal šteje za ‚neustrezen‘, če je rezultat glede emisij višji od ustrezne mejne vrednosti emisij za zadevni tip preizkusa. Z vsakim neustreznim rezultatom preizkusa se število ‚f‘ (glej odstavek 5.10.5) poveča za 1 za navedeni statistični primer.

Preizkus emisij ISC se šteje za neveljaven, če ne izpolnjuje zahtev za preizkuse iz odstavka 5.3. Neveljavni rezultati preizkusov se izključijo iz statističnega postopka, preizkus pa se ponovi z istim vozilom, da bi bil veljaven.

Rezultati vseh preizkusov ISC se homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo, predložijo v desetih delovnih dneh po izvedbi vsakega preizkusa na posameznem vozilu. Rezultatom preizkusov je priloženo izčrpno poročilo o preizkusu, ki se pripravi na koncu preizkusov. Rezultati se vključijo v vzorec v skladu s časovnim zaporedjem izvedbe.

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, vse veljavne rezultate preizkusov emisij vključi v ustrezni odprti statistični postopek, dokler se v skladu z odstavkom 5.10.5 ne doseže rezultat ‚neustrezen vzorec‘ ali ‚ustrezen vzorec‘.

5.10.4 Obravnava odstopanj

Prisotnost odstopajočih rezultatov v vzorcu v statističnem postopku lahko povzroči ‚neustrezen‘ rezultat v skladu s spodaj opisanimi postopki.

Odstopanja se razvrstijo kot blaga, zmerna ali skrajna.

Rezultat preizkusa emisij se šteje za blago odstopanje, če je večji od veljavne mejne vrednosti emisij, vendar manjši od 1,3-kratnika veljavne mejne vrednosti emisij. Prisotnost blagega odstopanja se upošteva le pri številu neustreznih rezultatov v odstavku 5.10.5.

Rezultat preizkusa emisij se šteje za zmerno odstopanje, če je enak 1,3-kratniku veljavne mejne vrednosti emisij ali večji od njega. Če sta v vzorcu prisotni dve taki odstopanji, je vzorec neustrezen.

Rezultat preizkusa emisij se šteje za skrajno odstopanje, če je enak 2,5-kratniku veljavne mejne vrednosti emisij ali večji od njega. Če je v vzorcu prisotno eno tako odstopanje, je vzorec neustrezen. V tem primeru se številka registrske tablice vozila sporoči proizvajalcu in homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo. Lastniki vozil so o tej možnosti obveščeni pred preizkušanjem.

5.10.5 Odločitev o ustreznosti/neustreznosti vzorca

Za namene odločanja o ustreznem/neustreznem rezultatu za vzorec je ‚p‘ število ustreznih rezultatov, ‚f‘ pa število neustreznih rezultatov. Z vsakim ustreznim rezultatom preizkusa se za 1 poveča število ‚p‘, z vsakim neustreznim rezultatom pa se za 1 poveča število ‚f‘ za zadevni odprti statistični postopek.

Homologacijski organ ob vključitvi veljavnih rezultatov preizkusov emisij v odprt primer statističnega postopka stori naslednje:

—	posodobi skupno velikost vzorca ‚n‘ za navedeni primer, da izraža skupno število veljavnih preizkusov emisij, vključenih v statistični postopek;

—	po oceni rezultatov posodobi število ustreznih rezultatov ‚p‘ in število neustreznih rezultatov ‚f‘;

—	izračuna število skrajnih in zmernih odstopanj v vzorcu v skladu s odstavkom 5.10.4;

—	s spodaj opisanim postopkom preveri, ali je mogoče sprejeti odločitev.

Odločitev je odvisna od skupne velikosti vzorca ‚n‘, števila ustreznih in neustreznih rezultatov ‚p‘ in ‚f‘ ter števila zmernih in/ali skrajnih odstopanj v vzorcu. Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, pri odločanju o ustreznosti/neustreznosti vzorca ISC za vozila na podlagi tipov, homologiranih po 1. januarju 2020, uporabi tabelo za odločanje na sliki 2, za vozila na podlagi tipov, homologiranih do 31. decembra 2019, pa tabelo za odločanje na sliki 2.a. V tabelah so prikazane odločitve, ki jih je treba sprejeti v primeru določene skupne velikosti vzorca ‚n‘ in števila neustreznih rezultatov ‚f‘.

Za določeno kombinacijo skupine vozil, tipa preizkusa emisij in onesnaževala je mogoče v statističnem postopku sprejeti dve odločitvi:

rezultat ‚ustrezen vzorec‘ se doseže, če se na podlagi ustrezne tabele za odločanje na sliki 2 ali 2.a za trenutno skupno velikost vzorca ‚n‘ in število neustreznih rezultatov ‚f‘ ugotovi rezultat ‚USTREZEN‘;

odločitev o ‚neustreznosti vzorca‘ se za določeno skupno velikost vzorca ‚n‘ doseže, če je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:

—	na podlagi ustrezne tabele za odločanje na sliki 2 ali 2.a se za trenutno skupno velikost vzorca ‚n‘ in število neustreznih rezultatov ‚f‘ sprejme odločitev ‚NEUSTREZEN‘;

—	sprejeti sta dve odločitvi ‚NEUSTREZEN‘ z zmernima odstopanjema;

—	sprejeta je odločitev ‚NEUSTREZEN‘ s skrajnim odstopanjem.

Če se odločitev ne doseže, statistični postopek ostane odprt, vanj pa se vključijo dodatni rezultati, dokler se ne doseže odločitev ali dokler se postopek ne zaključi v skladu z odstavkom 5.10.1.

Slika 2

Tabela za odločanje za statistični postopek za vozila na podlagi tipov, homologiranih po 1. januarju 2020 (‚UND‘ pomeni neodločeno)

Slika 2.a

Tabela za odločanje za statistični postopek za vozila, homologirana do 31. decembra 2019 (‚UND‘ pomeni neodločeno)

5.10.6 ISC za dodelana vozila in večstopenjska vozila za posebne namene

Proizvajalec osnovnega vozila določi dovoljene vrednosti za parametre iz tabele 3. Dovoljene vrednosti parametrov za vsako skupino se zabeležijo v opisnem listu homologacije za emisije (glej Prilogo I, Dodatek 3) in na seznamu za preglednost 1 iz Dodatka 5. Proizvajalec na končni stopnji lahko vrednosti emisij za osnovno vozilo uporablja samo, če dodelano vozilo ne presega dovoljenih vrednosti parametrov. Vrednosti parametrov za vsako končno vozilo se zabeležijo v njegovi izjavi o skladnosti.

Tabela 3

Dovoljene vrednosti parametrov za večstopenjska vozila in večstopenjska vozila za posebne namene za uporabo homologacije osnovnega vozila glede na emisije

Vrednosti parametrov	Dovoljene vrednosti (od–do)
Dejanska masa končnega vozila (v kg)
Največja tehnično dovoljena masa končnega obremenjenega vozila (v kg)
Čelna površina končnega vozila (v cm2)
Kotalni upor (v kg/t)
Projicirana čelna površina vstopne zračne odprtine sprednje rešetke (v cm2)

Če se dodelano vozilo ali večstopenjsko vozilo za posebne namene preizkusi in je rezultat preizkusa pod veljavno mejno vrednostjo emisij, se za vozilo šteje, da je doseglo ustrezen rezultat za skupino ISC za namene odstavka 5.10.3.

Če rezultat preizkusa na dodelanem vozilu ali večstopenjskem vozilu za posebne namene presega veljavne mejne vrednosti emisij, vendar ni večji od 1,3-kratnika veljavnih mejnih vrednosti emisij, preizkuševalec preuči, ali je navedeno vozilo v skladu z vrednostmi iz tabele 3. Vsaka neskladnost s temi vrednostmi se sporoči homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo. Če vozilo ni v skladu z navedenimi vrednostmi, homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, preuči razloge za neskladnost in sprejme ustrezne ukrepe za ponovno vzpostavitev skladnosti v zvezi s proizvajalcem dodelanega vozila ali večstopenjskega vozila za posebne namene, vključno s preklicem homologacije. Če je vozilo v skladu z vrednostmi iz tabele 3, se za namene odstavka 6.1 šteje za označeno vozilo v skupini za preverjanje skladnosti v prometu (ISC).

Če rezultat preizkusa presega 1,3-kratnik ustreznih mejnih vrednosti emisij, se za namene odstavka 6.1 šteje za neustrezen rezultat za skupino ISC, vendar ne za odstopanje v zadevni skupini ISC. Če dodelano vozilo ali večstopenjsko vozilo za posebne namene ni v skladu z vrednostmi iz tabele 3, se to sporoči homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo, ta pa preuči razloge za neskladnost in sprejme ustrezne ukrepe za ponovno vzpostavitev skladnosti v zvezi s proizvajalcem dodelanega vozila ali večstopenjskega vozila za posebne namene, vključno s preklicem homologacije.

6. OCENA SKLADNOSTI

6.1

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, v desetih delovnih dneh po koncu preizkušanja ISC za vzorec, kot je navedeno v odstavku 5.10.5, s proizvajalcem začne podrobne preiskave, da bi se odločil, ali je skupina ISC (ali njen del) v skladu s pravili ISC in ali so potrebni popravni ukrepi. Za večstopenjska vozila ali vozila za posebne namene homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, podrobne preiskave opravi tudi, če imajo vsaj tri pomanjkljiva vozila enako okvaro ali če je v isti skupini ISC pet označenih vozil, kot je določeno v odstavku 5.10.6.

6.2

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, zagotovi, da je na voljo dovolj sredstev za pokritje stroškov ocene skladnosti. Brez poseganja v nacionalno zakonodajo se ti stroški povrnejo s pristojbinami, ki jih lahko proizvajalcu zaračuna homologacijski organ, ki je podelil homologacijo. Te pristojbine pokrijejo vse stroške preizkusov ali presoj, potrebnih za oceno skladnosti.

6.3

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, lahko na zahtevo proizvajalca preiskave razširi na vozila istega proizvajalca v prometu, ki pripadajo drugim skupinam ISC in ki bi lahko imela enake pomanjkljivosti.

6.4

Podrobna preiskava traja največ 60 delovnih dni od datuma, ko jo je začel homologacijski organ, ki je podelil homologacijo. Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, lahko opravi dodatne preizkuse ISC, da bi ugotovil, zakaj vozila niso prestala prvotnih preizkusov ISC. Dodatni preizkusi se opravijo v podobnih pogojih kot prvotni preizkusi ISC, ki jih vozila niso prestala.

Proizvajalec na zahtevo homologacijskega organa, ki je podelil homologacijo, predloži dodatne informacije, ki kažejo zlasti, kaj je možni vzrok za to, da se preizkusi niso prestali, kateri deli skupine so lahko prizadeti, ali so lahko prizadete druge skupine ali zakaj težava, ki je povzročila neuspeh v prvotnih preizkusih ISC, ni povezana s skladnostjo v prometu, če je ustrezno. Proizvajalec ima možnost, da dokaže, da so se določbe o skladnosti v prometu spoštovale.

6.5

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, v roku iz odstavka 6.4 sprejme odločitev o skladnosti ali neskladnosti. V primeru neskladnosti opredeli popravne ukrepe za skupino ISC v skladu z odstavkom 7. O njih obvesti proizvajalca.

7. POPRAVNI UKREPI

7.1

Proizvajalec pripravi načrt popravnih ukrepov in ga v 45 delovnih dneh od prejema obvestila o skladnosti ali neskladnosti iz odstavka 6.5 predloži homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo. Navedeno obdobje se lahko podaljša za dodatnih 30 delovnih dni, če proizvajalec homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo, dokaže, da za preučitev neskladnosti potrebuje več časa.

7.2

Popravni ukrepi, ki jih zahteva homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, vključujejo razumno načrtovane in potrebne preizkuse na sestavnih delih in vozilih, da se dokaže učinkovitost in trajnost popravnih ukrepov.

7.3

Proizvajalec dodeli enotno identifikacijsko ime ali številko za načrt popravnih ukrepov. Načrt popravnih ukrepov vključuje najmanj naslednje:

(a)	opis vseh tipov vozil glede na emisije, vključenih v načrt popravnih ukrepov;

(b)	opis posebnih modifikacij, predelav, večjih in manjših popravil, prilagoditev ali drugih sprememb, potrebnih za zagotovitev skladnosti vozil, skupaj s kratkim povzetkom podatkov in tehničnih študij, ki podpirajo proizvajalčevo odločitev o posebnih popravnih ukrepih, ki jih je treba izvesti;

(c)	opis postopka, po katerem bo proizvajalec lastnike vozil obveščal o načrtovanih popravnih ukrepih;

(d)	opis pravilnega vzdrževanja ali uporabe, če obstaja, ki jo proizvajalec postavlja kot pogoj za upravičenost do popravila v okviru načrta popravnih ukrepov, ter razlago, zakaj je tak pogoj potreben;

(e)	opis postopka, po katerem se morajo ravnati lastniki vozil, da dosežejo odpravo neskladnosti; ta opis vključuje datum, po katerem se sprejmejo popravni ukrepi, oceno časa, v katerem lahko delavnica opravi popravila, in informacije, kje se popravila lahko opravijo;

(f)	primer informacij, ki so bile predložene lastniku vozila;

(g)

kratek opis sistema, ki ga proizvajalec uporablja za zagotovitev ustrezne preskrbe s sestavnimi deli ali sistemi za izvajanje popravnega ukrepa, vključno z informacijami o tem, kdaj bo na voljo ustrezna preskrba s sestavnimi deli, programsko opremo ali sistemi, potrebnimi za začetek izvajanja popravnih ukrepov;

(h)	primer vseh navodil, ki se pošljejo servisnim delavnicam, ki bodo izvajale popravila;

(i)	opis učinka predlaganih popravnih ukrepov na emisije, porabo goriva, obnašanje vozila pri vožnji in varnost vsakega tipa vozila glede na emisije, zajetega v načrt popravnih ukrepov, vključno s podpornimi podatki in tehničnimi študijami;

(j)	če načrt popravnih ukrepov vključuje odpoklic, se homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo, predloži opis načina evidentiranja popravila. Če se uporablja nalepka, se predloži tudi njen vzorec.

Za namene točke (d) proizvajalec ne sme postaviti pogojev za vzdrževanje ali uporabo, če ni mogoče dokazati, da so povezani z neskladnostjo in popravnimi ukrepi.

7.4

Popravila se opravijo primerno in v razumnem času po tem, ko se proizvajalcu dostavi vozilo za popravilo. Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, v 15 delovnih dneh po prejemu predlaganega načrta popravnih ukrepov ta načrt odobri ali zahteva novega v skladu z odstavkom 7.5.

7.5

Če homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, ne odobri načrta popravnih ukrepov, proizvajalec pripravi nov načrt in ga homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo, predloži v 20 delovnih dneh od prejema obvestila o njegovi odločitvi.

7.6

Če homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, ne odobri drugega načrta, ki ga je predložil proizvajalec, v skladu s členom 53 Uredbe (EU) 2018/858 sprejme vse ustrezne ukrepe za ponovno vzpostavitev skladnosti, vključno s preklicem homologacije, kadar je potrebno.

7.7

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, svojo odločitev o popravnih ukrepih v petih delovnih dneh sporoči vsem državam članicam in Komisiji.

7.8

Popravni ukrepi se uporabljajo za vsa vozila v skupini ISC (ali drugih zadevnih skupinah, ki jih je proizvajalec določil v skladu z odstavkom 6.2), ki bi lahko imela enake pomanjkljivosti. Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, se odloči, ali jo je treba spremeniti.

7.9

Proizvajalec mora v vseh državah članicah izvesti odobreni načrt popravnih ukrepov in voditi evidenco o vsakem vozilu, ki je bilo umaknjeno s trga ali vrnjeno v popravilo in popravljeno, ter o delavnici, ki je popravilo opravila.

7.10

Proizvajalec hrani kopijo korespondence s strankami zadevnih vozil v zvezi z načrtom popravnih ukrepov. Vodi tudi evidenco pozivov kupcem k vrnitvi izdelkov s serijsko napako, vključno s skupnim številom pomanjkljivih vozil na državo članico in skupnim številom že vrnjenih vozil na državo članico, skupaj s pojasnili glede morebitnih zamud pri izvajanju popravnih ukrepov. Proizvajalec navedeno evidenco pozivov kupcem k vrnitvi izdelkov vsaka dva meseca predloži homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo, homologacijskim organom vsake države članice in Komisiji.

7.11

Države članice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da se odobreni načrt popravnih ukrepov v dveh letih izvede na najmanj 90 % pomanjkljivih vozil, registriranih na njihovem ozemlju.

7.12

Popravilo in modifikacija ali dodajanje novega dela opreme se zapiše v potrdilo, ki se predloži lastniku vozila ter vključuje številko popravne kampanje.

8. LETNO POROČILO HOMOLOGACIJSKEGA ORGANA, KI JE PODELIL HOMOLOGACIJO

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, poročilo z rezultati vseh preiskav ISC, dokončanih v preteklem letu, vsako leto do 31. marca objavi na javno dostopnem spletišču, kjer si ga lahko uporabniki brezplačno ogledajo, ne da bi morali razkriti svojo identiteto ali se prijaviti. Če nekatere preiskave ISC, začete v preteklem letu, na zgoraj navedeni datum še potekajo, se o njih poroča takoj po zaključku preiskave. Poročilo vsebuje vsaj elemente iz Dodatka 4.

Dodatek 1

Merila za izbiro vozil in odločitve o neustreznosti vozil

Pregled vozil se uporablja za izbiro ustrezno vzdrževanih in rabljenih vozil za preizkušanje ISC. Vozila, ki izpolnjujejo eno ali več navedenih meril za izključitev, se izključijo iz preizkušanja ali kako drugače popravijo in nato izberejo.

Izbira vozil za preizkušanje skladnosti vozil v prometu glede emisij

				Zaupno
Datum:				x
Ime preiskovalca:				x
Kraj preizkusa:				x
Država registracije (samo v EU):			x
		x = merila za izključitev	X = preverjeno in sporočeno
Značilnosti vozila

Številka registrske tablice:			x	x
Prevoženi kilometri in starost vozila: Vozilo mora biti v skladu s pravili glede prevoženih kilometrov in starosti iz člena 9, sicer ne more biti izbrano. Starost vozila se šteje od datuma prve registracije.		x
Datum prve registracije:			x

Identifikacijska številka vozila:			x	x
Emisijski razred in znak:			x
Država registracije: Vozilo mora biti registrirano v EU.		x	x
Model:			x
Koda motorja:			x
Prostornina motorja (v l):			x
Moč motorja (v kW):			x
Vrsta menjalnika (avtomatski/ročni):			x
Pogonska os (sprednji pogon/pogon na vsa kolesa/zadnji pogon):			x
Velikost pnevmatik (sprednja in zadnja, če se razlikujeta):			x
Ali je vozilo vključeno v poziv kupcem k vrnitvi izdelkov s serijsko napako ali servisno kampanjo? Če je odgovor da: V katero? Ali so bila popravila v okviru kampanje že opravljena? Popravila morajo biti opravljena pred začetkom preizkusov ISC.		x	x

Razgovor z lastnikom vozila (lastniku se postavijo samo glavna vprašanja in ne pozna posledic odgovorov)

Ime lastnika (na voljo le akreditiranemu inšpekcijskemu organu ali laboratoriju/tehnični službi)				x
Kontaktni podatki (naslov/telefonska številka) (na voljo le akreditiranemu inšpekcijskemu organu ali laboratoriju/tehnični službi)				x

Koliko lastnikov je imelo vozilo?			x
Ali števec prevožene poti ni deloval? Če je odgovor da, vozila ni mogoče izbrati.		x
Ali se je vozilo uporabljalo za enega od naslednjih namenov?
Kot vozilo v razstavnem prostoru?			x
Kot taksi?			x
Kot dostavno vozilo?			x
Za dirke/motorne športe?		x
Kot vozilo za najem?			x
Ali se je z vozilom prevažal težek tovor, ki presega specifikacije proizvajalca? Če je odgovor da, vozila ni mogoče izbrati.		x
Ali so bila na motorju ali vozilu opravljena večja popravila?			x
Ali so bila na motorju ali vozilu opravljena večja nepooblaščena popravila? Če je odgovor da, vozila ni mogoče izbrati.		x
Ali je bila moč vozila nepooblaščeno povečana/ali je bilo vozilo prilagojeno (‚tuning‘)? Če je odgovor da, vozila ni mogoče izbrati.		x
Ali je bil zamenjan kateri koli del sistema za naknadno obdelavo emisij in/ali sistema za dovajanje goriva? Ali so se uporabili originalni deli? Če se niso uporabili originalni deli, vozila ni mogoče izbrati.		x	x
Ali je bil trajno odstranjen kateri koli del sistema za naknadno obdelavo emisij? Če je odgovor da, vozila ni mogoče izbrati.		x
Ali so bile nameščene naprave, ki niso odobrene (sistem s sečnino, emulator itd.)? Če je odgovor da, vozila ni mogoče izbrati.		x
Ali je bilo vozilo udeleženo v resni nesreči? Predložite seznam škode in popravil, opravljenih po nesreči.			x
Ali se je vozilo v preteklosti uporabljalo z napačno vrsto goriva (tj. bencinom namesto dizelskim gorivom)? Ali se je vozilo uporabljalo z gorivom, katerega kakovost je enaka kakovosti goriva v EU in ki ni komercialno dostopno (z gorivom, ki je dostopno na črnem trgu, ali mešanim gorivom)? Če je odgovor da, vozila ni mogoče izbrati.		x
Ali ste v vozilu ali na njem v zadnjem mesecu uporabljali osvežilec zraka, razpršilo za potniško kabino, čistilo za zavore ali drug vir velike količine emisij ogljikovodikov? Če je odgovor da, vozila ni mogoče izbrati za preizkus emisij zaradi izhlapevanja.		x
Ali je v vozilu ali na njegovi zunanjosti v zadnjih treh mesecih prišlo do razlitja bencina? Če je odgovor da, vozila ni mogoče izbrati za preizkus emisij zaradi izhlapevanja.		x
Ali je v zadnjih 12 mesecih kdo kadil v vozilu? Če je odgovor da, vozila ni mogoče izbrati za preizkus emisij zaradi izhlapevanja.		x
Ali ste na vozilu uporabili zaščito pred korozijo, nalepke, zaščitno sredstvo za podvozje ali drug morebitni vir hlapnih spojin? Če je odgovor da, vozila ni mogoče izbrati za preizkus emisij zaradi izhlapevanja.		x
Ali je bilo vozilo ponovno lakirano? Če je odgovor da, vozila ni mogoče izbrati za preizkus emisij zaradi izhlapevanja.		x
Kje najpogosteje uporabljate svoje vozilo?
% na avtocesti			x
% na podeželskih cestah			x
% na cestah na mestnih območjih			x
Ali ste vozilo več kot 10 % skupnega časa vožnje vozili v državi, ki ni država članica EU? Če je odgovor da, vozila ni mogoče izbrati.		x	—
V kateri državi ste opravili zadnji dve polnjenji vozila z gorivom? Če sta bili zadnji dve polnjenji vozila z gorivom opravljeni zunaj države, ki uporablja standarde EU za gorivo, vozila ni mogoče izbrati.		x
Ali se je uporabljal dodatek za gorivo, ki ga proizvajalec ni odobril? Če je odgovor da, vozila ni mogoče izbrati.		x
Ali se je vozilo vzdrževalo in uporabljalo v skladu z navodili proizvajalca? Če je odgovor ne, vozila ni mogoče izbrati.		x
Celotna zgodovina servisov in popravil, vključno z morebitnimi predelavami. Če ni mogoče priskrbeti celotne dokumentacije, vozila ni mogoče izbrati.		x

	Pregledovanje in vzdrževanje vozila	X = merila za izključitev/ F = neustrezno vozilo		X = preverjeno in sporočeno

1	Raven goriva v posodi za gorivo (polna/prazna) Ali lučka za gorivo SVETI? Če je odgovor da, vozilo pred preizkusom napolnite z gorivom.			x
2	Ali na armaturni plošči sveti katera koli opozorilna lučka, ki opozarja na napako na vozilu ali sistemu za naknadno obdelavo izpušnih plinov, ki je ni mogoče odpraviti z običajnim vzdrževanjem (lučka za javljanje napak, servisna lučka za motor itd.)? Če je odgovor da, vozila ni mogoče izbrati.	x
3	Ali se po zagonu motorja prižge lučka za sistem SCR? Če je odgovor da, je treba pred uporabo vozila za preizkušanje doliti tekočino AdBlue ali opraviti popravilo.	x
4	Vizualni pregled izpušnega sistema Preverite, ali del sistema med izpušnim kolektorjem in koncem izpušne cevi pušča. Preverite in dokumentirajte (s fotografijami). Če se odkrijejo poškodbe ali puščanje, se vozilo razglasi za pomanjkljivo.	F
5	Sestavni deli, pomembni za izpušne pline Preglejte vse sestavne dele, pomembne za emisije, in dokumentirajte morebitne poškodbe (s fotografijami). Če se odkrijejo poškodbe, se vozilo razglasi za pomanjkljivo.	F
6.	Sistem izhlapevanja Sistem za dovajanje goriva izpostavite tlaku (s strani, kjer je posoda) in preverite, ali v okolju stalne temperature okolice prihaja do puščanja, ter izvedite preizkus z detektorjem FID v okolici vozila in v njem. Če vozilo preizkusa z detektorjem FID ne prestane uspešno, se razglasi za pomanjkljivo.	F
7.	Vzorec goriva Odvzemite vzorec goriva iz posode za gorivo.			x
8.	Zračni filter in filter za olje Preverite, ali sta filtra onesnažena ali poškodovana, in ju zamenjajte, če sta poškodovana ali zelo onesnažena ali če vozilu do naslednje priporočene menjave filtrov manjka manj kot 800 km.			x
9.	Tekočina za čiščenje vetrobranskega stekla (samo za preizkus emisij zaradi izhlapevanja) Tekočino za čiščenje vetrobranskega stekla odstranite, posodo pa napolnite z vročo vodo.			x
10.	Kolesa (sprednja in zadnja) Preverite, ali se lahko kolesa prosto vrtijo ali so blokirana z zavoro. Če je odgovor ne, vozila ni mogoče izbrati.	x
11.	Pnevmatike (samo za preizkus emisij zaradi izhlapevanja) Odstranite rezervno pnevmatiko in pnevmatike zamenjajte s stabiliziranimi pnevmatikami, če so bile zamenjane pred manj kot 15 000 km. Uporabljajte samo poletne pnevmatike in pnevmatike za vse letne čase.			x
12.	Pogonski jermeni in pokrov hladilnika Če so poškodovani, se vozilo razglasi za pomanjkljivo. Dokumentirajte s fotografijami.	F
13.	Preverjanje nivojev tekočin Preverite najvišje in najnižje nivoje (motornega olja, hladilne tekočine)/dolijte, če so pod najnižjimi nivoji.			x
14.	Loputa dovodne odprtine za gorivo (samo za preizkus emisij zaradi izhlapevanja) Prepričajte se, da nad mejno črto na loputi dovodne odprtine ni nobenih ostankov, ali sperite cev z vročo vodo.			x
15.	Vakuumske cevi in električna napeljava Preverite neoporečnost vseh vakuumskih cevi in električne napeljave. Če so poškodovani, se vozilo razglasi za pomanjkljivo. Dokumentirajte s fotografijami.	F
16.	Vbrizgalni ventili/kabli Preverite vse kable in cevi za gorivo. Če so poškodovani, se vozilo razglasi za pomanjkljivo. Dokumentirajte s fotografijami.	F
17.	Vžigalni vodnik (bencin) Preverite vžigalne svečke, kable itd. Če so poškodovani, jih zamenjajte.			x
18.	EGR in katalizator, filter za delce Preverite vse kable, žice in tipala. Če so bili izvedeni nedovoljeni posegi, vozila ni mogoče izbrati. V primeru poškodb se vozilo razglasi za pomanjkljivo. Dokumentirajte s fotografijami.	x/F
19.	Varnostno stanje Preverite, ali so pnevmatike, karoserija vozila ter električni in zavorni sistem v varnem stanju za preizkus in v skladu s cestnoprometnimi predpisi. Če je odgovor ne, vozila ni mogoče izbrati.	x
20.	Polpriklopnik Ali ima vozilo električne kable za priključitev polpriklopnika, če je to potrebno?			x
21.	Aerodinamične spremembe Prepričajte se, da na poprodajnem trgu na vozilu ni bila izvedena nobena aerodinamična sprememba, ki je pred preizkusom ni mogoče odstraniti (strešni kovčki, strešni nosilci, spojlerji itd.), ter da ne manjka noben standardni aerodinamični sestavni del (sprednji usmerniki, difuzorji, spliterji itd.). Če je odgovor da, vozila ni mogoče izbrati. Dokumentirajte s fotografijami.	x
22.	Preverite, ali vozilu manjka manj kot 800 km do naslednjega rednega servisa; če je odgovor da, opravite servis.			x
23.	Vse preglede, ki zahtevajo priključitev na sistem OBD, je treba opraviti pred koncem preizkusa in/ali po njem.
24.	Številka dela krmilnega modula pogonskega sistema za umerjanje in kontrolna vsota			x
25.	Postavitev diagnoze s sistemom OBD (pred preizkusom emisij ali po njem) Preberite kode za diagnozo težav in natisnite dnevnik napak.			x
26.	Diagnostika na vozilu v servisnem načinu 09 (OBD Service Mode 09 Query) (pred preizkusom emisij ali po njem) Preberite servisni način 09 (Service Mode 09). Zabeležite informacije.			x
27.	Način OBD 7 (pred preizkusom emisij ali po njem) Preberite servisni način 07 (Service Mode 07). Zabeležite informacije.

	Opombe v zvezi s: popravili/menjavo sestavnih delov/številkami delov.

Dodatek 2

Pravila za izvedbo preizkusov tipa 4 med preverjanjem skladnosti v prometu

Preizkusi tipa 4 za preverjanje skladnosti v prometu se izvedejo v skladu s Prilogo VI (ali Prilogo VI k Uredbi (ES) št. 692/2008, če je ustrezno), pri čemer veljajo naslednje izjeme:

—	vozila, preizkušena s preizkusom tipa 4, so stara najmanj 12 mesecev;

—	za posodo se šteje, da je starana, zato se postopek staranja posode na preizkuševalni mizi ne izvede;

—

posoda se obremeni zunaj vozila v skladu s postopkom za ta namen iz Priloge VI ter se odstrani z vozila in namesti nanj v skladu z navodili proizvajalca za popravila. Preizkus z detektorjem FID (z rezultati pod 100 ppm pri 20 °C) se izvede čim bližje posodi pred obremenitvijo in po njej, da se potrdi, da je posoda pravilno nameščena;

—	za posodo se šteje, da je starana, zato se pri izračunu rezultata preizkusa tipa 4 ne doda faktor prepustnosti.

Dodatek 3

Poročilo o preverjanju ISC

V izčrpno poročilo o preverjanju ISC se vključijo naslednje informacije:

1.	datum preizkusa;

2.	edinstvena številka preizkusa ISC;

3.	datum odobritve s strani pooblaščenega zastopnika;

4.	datum prenosa na homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, ali na elektronsko platformo;

5.	ime in naslov proizvajalca;

6.	ime, naslov, telefonska številka, številka faksa in elektronski naslov odgovornega preizkuševalnega laboratorija;

7.	imena modelov vozil, vključenih v načrt preizkušanja;

8.	kjer je ustrezno, seznam tipov vozil, ki jih vključujejo podatki proizvajalca, tj. za emisije iz izpušne cevi, skupina ISC;

9.	homologacijske številke, ki se uporabljajo za te tipe vozil znotraj skupine, vključno s številkami vseh razširitev ter večjih sprememb/preklicev (predelav), če je ustrezno;

10.	podrobnosti o razširitvah, večjih spremembah/preklicih homologacij za vozila, ki jih vključujejo podatki proizvajalca (če to zahteva homologacijski organ);

11.	obdobje, v katerem so se zbirali podatki;

12.

postopek preverjanja ISC, po potrebi vključno s:

(i)	postopkom pridobivanja vozil,

(ii)	merili za izbiro in zavrnitev vozil (vključno z odgovori na vprašanja v tabeli v Dodatku 1 in fotografijami),

(iii)

tipi preizkusov in preizkuševalnimi postopki, uporabljenimi v programu,

(iv)	geografskimi področji, znotraj katerih je proizvajalec zbiral podatke,

(v)	številko vzorčne skupine in uporabljenim načrtom vzorčenja;

13.

rezultati postopka ISC, vključno z:

(i)	identifikacijo vozil, vključenih v program (preizkušanih ali ne). Identifikacija vključuje tabelo iz Dodatka 1 brez zaupnih postavk,

(ii)

podatki o preizkusu za emisije iz izpušne cevi:

—	specifikacije preizkusnega goriva (npr. preizkusno referenčno gorivo ali gorivo na trgu),

—	preizkuševalni pogoji (temperatura, vlažnost, vztrajnostna masa dinamometra),

—	nastavitve dinamometra (npr. cestna obremenitev, nastavitev moči),

—	rezultati preizkusa in izračun za ustrezen/neustrezen rezultat,

(iii)

podatki o preizkusu za emisije zaradi izhlapevanja:

—	specifikacije preizkusnega goriva (npr. preizkusno referenčno gorivo ali gorivo na trgu),

—	preizkuševalni pogoji (temperatura, vlažnost, vztrajnostna masa dinamometra),

—	nastavitve dinamometra (npr. cestna obremenitev, nastavitev moči),

—	rezultati preizkusa in izračun za ustrezen/neustrezen rezultat.

Dodatek 4

Letno poročilo homologacijskega organa, ki je podelil homologacijo, o preverjanju ISC

NASLOV

A. Hiter pregled in glavni sklepi;

B. dejavnosti ISC, ki jih je proizvajalec opravil v preteklem letu:

(1)

zbiranje informacij s strani proizvajalca;

(2)

preizkusi ISC (vključno z načrtovanjem in izbiro preizkušenih skupin ter končnimi rezultati preizkusov);

C. dejavnosti ISC, ki so jih drugi akterji opravili v preteklem letu:

(3)

zbiranje informacij in ocena tveganja;

(4)

preizkusi ISC (vključno z načrtovanjem in izbiro preizkušenih skupin ter končnimi rezultati preizkusov);

D. dejavnosti ISC, ki jih je v preteklem letu opravil homologacijski organ, ki je podelil homologacijo:

(5)

zbiranje informacij in ocena tveganja;

(6)

preizkusi ISC (vključno z načrtovanjem in izbiro preizkušenih skupin ter končnimi rezultati preizkusov);

(7)

podrobne preiskave;

(8)

popravni ukrepi;

E. ocena pričakovanega letnega zmanjšanja emisij zaradi morebitnih popravnih ukrepov za ISC;

F. pridobljene izkušnje (vključno z učinkovitostjo uporabljenih instrumentov);

G. poročilo o drugih neveljavnih preizkusih.

Dodatek 5

Seznami za preglednost

Tabela 1

Seznam za preglednost 1

Vhodni podatki

Vrsta podatkov

Enota

Opis

Številka homologacije za emisije

Besedilo

- -

Kot je navedena v Prilogi I/Dodatku 6 (Uredba (EU) 2017/1151).

Datum homologacije za emisije

Datum

- -

Datum homologacije za emisije

Identifikacijska številka skupine interpolacij

Besedilo

- -

Kot je navedena v Prilogi I, Dodatek 4,

oddelek II, odstavek 0 (Uredba (EU) 2017/1151),

in Prilogi A2 k Pravilniku ZN št. 154, Dodatek k sporočilu o homologaciji št. 01: identifikator skupine interpolacij, kot je opredeljen v odstavku 6.2.2 Pravilnika ZN št. 154.

Identifikacijska številka skupine ATCT

Besedilo

- -

Kot je navedena v Prilogi I, Dodatek 3, odstavek 0.2.3.2 (Uredba (EU) 2017/1151).

Identifikacijska številka skupine cestnih obremenitev za vozilo H ali identifikacijska številka skupine matrik za cestne obremenitve

Besedilo

- -

Kot je navedena v Prilogi I, Dodatek 3, odstavek 0.2.3.4.1 (za skupino matrik za cestne obremenitve odstavek 0.2.3.5)

(Uredba (EU) 2017/1151).

Identifikacijska številka skupine cestnih obremenitev za vozilo L (če je ustrezno)

Besedilo

- -

Kot je navedena v Prilogi I, Dodatek 3, odstavek 0.2.3.4.2 (Uredba (EU) 2017/1151).

Identifikacijska številka skupine cestnih obremenitev za vozilo M (če je ustrezno)

Besedilo

- -

Kot je navedena v Prilogi A1, Dodatek 1, odstavek 1.4.2, k Pravilniku ZN št. 154. Parametri cestne obremenitve

Pogonska kolesa vozila v skupini

Številčne oznake (sprednja, zadnja, štirikolesni pogon)

- -

Priloga I, Dodatek 4, Dopolnilo, odstavek 1.7 (Uredba (EU) 2017/1151)

Konfiguracija dinamometra z valji med homologacijskim preizkusom

Številčne oznake (enoosni, dvoosni)

- -

Kot v Prilogi B6, odstavek 2.4.2.4, k Pravilniku ZN št. 154

Načini, ki jih izbere voznik, uporabljeni med homologacijskimi preizkusi (vozila, ki jih poganja izključno motor z notranjim zgorevanjem) ali za preizkus pri ohranjanju naboja (NOVC-HEV, OVC-HEV, NOVC-FCHV)

Možne oblike: pdf, jpg.

Ime datoteke je univerzalni edinstveni identifikator (UUID) in je edinstveni v paketu.

- -

Navedite in opišite načine, uporabljene v homologaciji. V primeru prevladujočega načina je to le en vnos. Druga možnost je, da se opišeta najboljši in najslabši možni način. Opis načinov, ki jih je treba uporabiti za homologacijske preizkuse. Kot je navedeno v Prilogi B6, odstavek 2.6.6, k Pravilniku ZN št. 154.

Načini, ki jih izbere voznik, uporabljeni med homologacijskimi preizkusi za preizkus pri praznjenju naboja (OVC-HEV)

Možne oblike: pdf, jpg.

Ime datoteke je univerzalni edinstveni identifikator (UUID) in je edinstveni v paketu.

- -

Vrtilna frekvenca prostega teka pri vozilih z ročnim menjalnikom, gorivo 1, gorivo 2 (če je ustrezno)

Številka

vrt/min

Priloga I, Dodatek 3, odstavek 3.2.1.6 (Uredba (EU) 2017/1151)

Število prestav pri vozilih z ročnim menjalnikom

Številka

- -

Priloga I, Dodatek 4, Dopolnilo, odstavek 1.13.2 (Uredba (EU) 2017/1151)

Mere pnevmatik preizkušanega vozila, sprednja/zadnja/na sredini, pri vozilih z ročnim menjalnikom

Besedilo

- -

Priloga I, Dodatek 8a, odstavek 1.1.8 (Uredba (EU) 2017/1151)

Uporabite 1 za mere pnevmatik sprednjih koles, 2 za mere pnevmatik zadnjih koles, 3 za mere pnevmatik srednjih koles (če je ustrezno).

Krivulja moči pri polni obremenitvi z dodatno varnostno rezervo (ASM) za vozila z ročnim menjalnikom, gorivo 1, gorivo 2 (če je ustrezno)

Vrednosti v tabeli

vrt/min glede na kW glede na %

Krivulja moči pri polni obremenitvi v območju vrtilne frekvence motorja od nidle do nrated ali nmax, ali ndv(ngvmax) × vmax, kar koli od tega je večje, skupaj z dodatno varnostno rezervo (če se uporablja za izračun prestavljanja) iz Priloge I, Dodatek 8a, odstavek 1.2.4

(Uredba (EU) 2017/1151).

Primer vrednosti v tabeli je na voljo v Prilogi B2, tabela A2/1, k Pravilniku ZN št. 154.

Dodatne informacije za izračun prestavljanja pri vozilih z ročnim menjalnikom, gorivo 1, gorivo 2 (če je ustrezno)

Glej primer v tabeli

Priloga I, Dodatek 8a, odstavek 1.2.4 (Uredba (EU) 2017/1151)

Korekcijski faktor skupine ATCT, gorivo 1, gorivo 2 (če je ustrezno)

Številka

- -

V primeru vozil z dvogorivnim motorjem in prilagodljivim tipom goriva ena vrednost za vsako gorivo. Gorivo 1 je treba vedno uskladiti z njegovim korekcijskim faktorjem skupine ACTC, gorivo 2 pa z njegovim korekcijskim faktorjem skupine ACTC.

Kot je opredeljeno v Prilogi B6a, odstavek 3.8.1, k Pravilniku ZN št. 154.

30a

Aditivni faktorji Ki za vozila, opremljena s sistemi z redno regeneracijo

Vrednosti v tabeli

v g/km za CO2, v mg/km za vse ostale

Tabela z vrednostmi za CO,

NOx, PM, THC (v mg/km) in za CO2 (v g/km).

Pusti se neizpolnjeno, če so navedeni multiplikativni faktorji Ki ali za vozila, ki nimajo sistemov z redno regeneracijo. Priloga I, Dodatek 8a, odstavek 2.1.1.1.1 za onesnaževala in odstavek 2.1.1.2.1 za CO2 (Uredba (EU) 2017/1151).

30b

Multiplikativni faktorji Ki za vozila, opremljena s sistemi z redno regeneracijo

Vrednosti v tabeli

brez enot

Tabela z vrednostmi za CO,

NOx, PM, THC in za CO2. Pusti se neizpolnjeno, če so navedeni aditivni faktorji Ki ali za vozila, ki nimajo sistemov z redno regeneracijo. Priloga I, Dodatek 8a, odstavek 2.1.1.1.1 za onesnaževala in odstavek 2.1.1.2.1 za CO2

(Uredba (EU) 2017/1151).

31a

Aditivni faktorji poslabšanja, gorivo 1, gorivo 2 (če je ustrezno)

Vrednosti v tabeli

(v mg/km razen za PN, za katere je #/km)

Tabela s faktorji poslabšanja za vsako onesnaževalo.

(1)	CO, PM, PN, NOx, NMHC in THC za vozila z enogorivnim motorjem na bencin ter vsa vozila z dvogorivnim motorjem in prilagodljivim tipom goriva.

(2)	CO, NOx, NMHC in THC za vozila z enogorivnim motorjem na UNP in ZP.

(3)	NOx za vozila z enogorivnim motorjem na H2.

(4)	NOx, THC + NOX, CO, PM in PN za vsa dizelska vozila.

(5)	Pusti se neizpolnjeno, če so navedeni multiplikativni faktorji poslabšanja. Priloga I, Dodatek 8a, odstavek 2.1.1.1.1 (Uredba (EU) 2017/1151).

31b

Multiplikativni faktorji poslabšanja, gorivo 1, gorivo 2 (če je ustrezno)

Vrednosti v tabeli

brez enot

Tabela s faktorji poslabšanja za vsako onesnaževalo.

—	CO, PM, PN, NOx, NMHC in THC za vozila z enogorivnim motorjem na bencin ter vsa vozila z dvogorivnim motorjem in prilagodljivim tipom goriva.

—	CO, NOx, NMHC in THC za vozila z enogorivnim motorjem na UNP in ZP.

—	NOx za vozila z enogorivnim motorjem na H2.

—	NOx, THC + NOx, CO, PM in PN za vsa dizelska vozila.

Pusti se neizpolnjeno, če so navedeni aditivni faktorji poslabšanja. Priloga I, Dodatek 8a, odstavek 2.1.1.1.1

(Uredba (EU) 2017/1151).

Napetost akumulatorja za vse sisteme REESS

Številka

Kot je opredeljena v Prilogi B6, Dodatek 2, odstavek 4.1, k Pravilniku ZN št. 154.

(DIN EN 60050-482)

Korekcijski koeficient K samo za vozila NOVC in OVC-HEV

Tabela

(v g/km)/(v Wh/km)

Za vozila NOVC in OVC-HEV

popravek emisij CO2 pri ohranjanju naboja, kot je opredeljeno v Prilogi B8, Dodatek 2, odstavek 2, k Pravilniku ZN št. 154.

Prepoznavanje regeneracije

Dokument je v obliki pdf ali jpg.

Ime datoteke je univerzalni edinstveni identifikator (UUID) in je edinstveni v paketu.

Opis, ki ga zagotovi proizvajalec vozila, o tem, kako ugotoviti, ali se je med preizkusom izvedla regeneracija.

Dokončanje regeneracije

Dokument je v obliki pdf ali jpg.

Ime datoteke je univerzalni edinstveni identifikator (UUID) in je edinstveni v paketu.

–

Opis postopka za dokončanje regeneracije

44a

Število indeksa prehodnega cikla za nizko vrednost za vozilo

Številka

–

Samo za vozila OVC-HEV. Število izvedenih preizkusov pri praznjenju naboja, dokler niso izpolnjena merila prekinitve. Priloga I, Dodatek 8a, odstavek 2.1.1.4.1.4 (Uredba (EU) 2017/1151).

Za večstopenjska vozila ali večstopenjska vozila za posebne namene

Dovoljena končna masa vozila v stanju, pripravljenem za vožnjo

Številka

v kg

Kot je navedena v Prilogi I, odstavek 0.2.2.1, k Uredbi (EU) 2020/683.

od–do

45a

Dovoljena dejanska končna masa vozila

Številka

v kg

Kot je navedena v Prilogi I, odstavek 0.2.2.1, k Uredbi (EU) 2020/683.

od–do

45b

Največja tehnično dovoljena masa obremenjenega vozila (v kg)

Številka

v kg

Kot je navedena v Prilogi I, odstavek 0.2.2.1, k Uredbi (EU) 2020/683.

od–do

Dovoljena čelna površina končnega vozila

Številka

v cm2

Kot je navedena v Prilogi I, odstavek 0.2.2.1, k Uredbi (EU) 2020/683.

od–do

Dovoljeni kotalni upor

Številka

kg/t

Kot je navedena v Prilogi I, odstavek 0.2.2.1, k Uredbi (EU) 2020/683.

od–do

Dovoljena projicirana čelna površina vstopne zračne odprtine sprednje rešetke

Številka

cm2

Kot je navedena v Prilogi I, odstavek 0.2.2.1, k Uredbi (EU) 2020/683.

od–do

ZA VSA VOZILA

Vrsta pogonskega sistema

Številčne oznake – pogon izključno z motorjem z notranjim zgorevanjem, OVC-HEV, NOVC-HEV

- -

Pogonski sistem, kot je opredeljen v Prilogi IIIA, odstavek 3.3.1.2 (a)

Vrsta vžiga

Številčne oznake

Prisilni vžig, kompresijski vžig

- -

Vrsta vžiga, kot je navedena v Prilogi I, Dodatek 3, odstavek 3.2.1.1

(Uredba (EU) 2017/1151).

Delovanje v načinu na določeno gorivo

Številčne oznake (enogorivno/dvogorivno/prilagodljivo)

- -

Vozilo glede na tip goriva, kot je navedeno v

Prilogi I, Dodatek 3, odstavek 3.2.2.4

(Uredba (EU) 2017/1151).

Tip goriva, gorivo 1, gorivo 2 (če je ustrezno)

Številčne oznake (bencin, dizelsko gorivo, UNP, ZP/biometan, etanol (E85), vodik)

- -

Vozilo glede na tip goriva, kot je navedeno v

Prilogi I, Dodatek 3, odstavek 3.2.2.1 (Uredba (EU) 2017/1151). V primeru vozila z dvogorivnim motorjem in prilagodljivim tipom goriva se navedeta obe gorivi.

Vrsta menjalnika

Številčne oznake (ročni, avtomatski, brezstopenjski)

- -

Vrsta menjalnika, kot je navedena v Prilogi I, Dodatek 3, odstavek 4.5.1 Prilogi I, Dodatek 3, odstavek 4.5.1 (Uredba (EU) 2017/1151).

Delovna prostornina motorja

Številka

v cm3

Delovna prostornina motorja, kot je navedena v Prilogi I, Dodatek 3, odstavek 3.2.1.3 (Uredba (EU) 2017/1151).

Način dovoda goriva v motor, gorivo 1, gorivo 2 (če je ustrezno)

Številčne oznake – neposredno/posredno/kombinirano

Način dovoda goriva v motor, kot je navedel proizvajalec originalne opreme. Priloga I, Dodatek 4, Dopolnilo, odstavek 1.10.2 (Uredba (EU) 2017/1151).

Tabela 2

Seznam za preglednost 2

Polje	Vrsta podatkov	Opis
Tip-varianta-izvedenka	Besedilo	Enotni identifikator tipa, variante in izvedenke vozila Priloga I, del B, odstavka 7.3 in 7.4 (Uredba (EU) 2018/858)
Identifikacijska številka skupine PEMS	Besedilo	Priloga IIIA, odstavek 3.5.2.
Znamka	Besedilo	Blagovno ime proizvajalca Priloga I, odstavek 0.1 (Uredba (EU) 2020/683)
Trgovsko ime	Besedilo	Trgovsko ime tipa, variante ali izvedenke Priloga I, odstavek 0.2.1 (Uredba (EU) 2020/683)
Drugo ime	Besedilo	Prosto besedilo
Kategorija in razred	Številčne oznake (M1, N1 razred I, N1 razred II, N1 razred III, N2, N3, M2, M3)	Kategorija in razred vozila Priloga I k Uredbi (ES) št. 715/2007 (Razred) Priloga I k Uredbi (EU) 2018/858 (Kategorije)
Karoserija	Številčne oznake (AA Limuzina, AB Vozilo z dvižnimi vrati zadaj, AC Karavan, AD Kupe, AE Kabriolet, AF Večnamensko vozilo, AG Osebni pick-up, BA Tovorno vozilo s kesonom, BB Furgon, BC Sedlasti vlačilec, BD Cestni vlačilec, BE Poltovornjak, BX Šasija s kabino)	Vrsta karoserije Priloga I, odstavek 0.3.0.2 (Uredba (EU) 2020/683)
Številka homologacije za emisije	Besedilo	Priloga IV k Uredbi (EU) 2020/683
Številka WVTA (homologacije celotnega vozila)	Besedilo	Identifikacijska številka homologacije celotnega vozila, kot je opredeljena v Prilogi IV k Uredbi (EU) 2020/683.
Identifikacijska številka skupine emisij zaradi izhlapevanja	Besedilo	Kot je navedena v Prilogi I, Dodatek 3, odstavek 0.2.3.7 (Uredba (EU) 2017/1151).
Nazivna moč motorja, gorivo 1, gorivo 2 (če je ustrezno)	Številka	Priloga I, Dodatek 3, odstavek 3.2.1.8 (Uredba (EU) 2017/1151)
Dvojna kolesa	Da/Ne	Navede proizvajalec originalne opreme
Prostornina posode za gorivo (diskretne vrednosti)	Številka	Prostornine posod za gorivo Priloga I, odstavek 3.2.3.1.1 (Uredba (EU) 2020/683)
Zaprta posoda za gorivo	Da/Ne	Priloga I, odstavek 3.2.12.2.5.5.3 (Uredba (EU) 2020/683)
Globalni identifikator proizvajalca (WMI), uporabljen pri tej homologaciji celotnega vozila + tip-varianta-izvedenka	Besedilo	Navede proizvajalec originalne opreme (ISO 3779)

“

(1) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 98/70/ES z dne 13. oktobra 1998 o kakovosti motornega bencina in dizelskega goriva ter spremembi Direktive 93/12/EGS (UL L 350, 28.12.1998, str. 58).

PRILOGA III

„PRILOGA IIIA

1. OKRAJŠAVE

Okrajšave se na splošno uporabljajo tako za edninske kot tudi množinske oblike okrajšanih izrazov.

CLD	—	kemoluminiscenčni detektor
CVS	—	vzorčevalnik s konstantno prostornino
DCT	—	menjalnik z dvojno sklopko
ECU	—	krmilna enota motorja
EFM	—	merilnik masnega pretoka izpušnih plinov
FID	—	plamensko-ionizacijski detektor
FS	—	obseg skale
GNSS	—	globalni satelitski navigacijski sistem
HCLD	—	ogrevani kemoluminiscenčni detektor
ICE	—	motor z notranjim zgorevanjem
UNP	—	utekočinjeni naftni plin
NDIR	—	nerazpršilni infrardeči analizator
NDUV	—	nerazpršilni ultravijolični analizator
ZP	—	zemeljski plin
NMC	—	izločevalnik nemetanov
NMC-FID	—	izločevalnik nemetanov v kombinaciji s plamensko-ionizacijskim detektorjem
NMHC	—	nemetanski ogljikovodiki
OBD	—	diagnostika na vozilu
PEMS	—	prenosni sistem za merjenje emisij
RPA	—	relativni pozitivni pospešek
SEE	—	standardna napaka ocene
THC	—	skupni ogljikovodiki
VIN	—	identifikacijska številka vozila
WLTC	—	globalno usklajeni preskusni ciklus za lahka vozila

2. OPREDELITEV POJMOV

2.1. V tej prilogi se v zvezi s splošnimi vprašanji uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

2.1.1.

‚tip vozila glede na dejanske emisije, ki nastajajo med vožnjo‘ pomeni skupino vozil, ki se ne razlikujejo glede na merila, ki sestavljajo ‚skupino preizkusov s sistemom PEMS‘, kot je opredeljena v odstavku 3.3.1;

2.1.2.

‚navedene najvišje ravni dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo‘ pomenijo vrednosti emisij, ki morajo biti nujno nižje od veljavnih mejnih vrednosti emisij, ki jih po izbiri navede proizvajalec in se uporabljajo za preverjanje skladnosti z nižjimi mejnimi vrednostmi emisij.

2.2. V tej prilogi se v zvezi s preizkuševalno opremo uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

2.2.1.

‚točnost‘ pomeni razliko med izmerjeno vrednostjo in referenčno vrednostjo, ki je sledljiva do nacionalnega ali mednarodnega standarda in opisuje pravilnost rezultata (slika 1);

2.2.2.

‚adapter‘ v okviru te priloge pomeni mehanske dele, ki omogočajo priključitev vozila na splošno uporabljen ali standardiziran priključek merilne naprave;

2.2.3.

‚analizator‘ pomeni vsako merilno napravo, ki ni del vozila, ampak je nameščena za določitev koncentracije ali količine plinastih oziroma trdnih onesnaževal;

2.2.4.

‚umerjanje‘ pomeni postopek nastavitve odzivanja merilnega sistema, tako da se njegove izhodne vrednosti ujemajo z območjem referenčnih signalov;

2.2.5.

‚kalibracijski plin‘ pomeni mešanico plinov, ki se uporablja za umerjanje analizatorjev plina;

2.2.6.

‚časovni zamik‘ pomeni časovno razliko med spremembo sestavnega dela, ki se meri v referenčni točki, in odzivom sistema na 10 % končnega odčitka (t10), pri čemer je sonda za vzorčenje opredeljena kot referenčna točka (slika 2);

2.2.7.

‚obseg skale‘ pomeni celotno merilno območje analizatorja, merilnika pretoka ali tipala, kot ga navede proizvajalec opreme, ali največji razpon, ki se uporablja za določen preizkus;

2.2.8.

‚faktor odzivnosti za ogljikovodike‘ posamezne vrste ogljikovodika pomeni razmerje med odčitkom detektorja FID in koncentracijo obravnavane vrste ogljikovodika v referenčni plinski jeklenki, izraženo v ppmC1;

2.2.9.

‚večja vzdrževalna dela‘ pomenijo prilagoditev, popravilo ali zamenjavo sestavnega dela ali modula, ki bi lahko vplival na točnost meritve;

2.2.10.

‚šum‘ pomeni dvakratnik kvadratne sredine desetih standardnih odklonov, od katerih je vsak izračunan iz ničelnih odzivov, izmerjenih pri stalni frekvenci, ki je večkratnik 1,0 Hz v času 30 sekund;

2.2.11.

‚nemetanski ogljikovodiki‘ (NMHC) pomenijo razliko med skupnimi ogljikovodiki (THC) in deležem metana (CH4).

2.2.12.

‚natančnost‘ pomeni stopnjo, do katere ponovljene meritve pod nespremenjenimi pogoji pokažejo enake rezultate (slika 1);

2.2.13.

‚odčitek‘ pomeni številsko vrednost, ki jo prikaže analizator, merilnik pretoka, tipalo ali katera koli druga merilna naprava, uporabljena pri meritvah emisij iz vozil;

2.2.14.

‚referenčna vrednost‘ pomeni vrednost, ki je sledljiva do nacionalnega ali mednarodnega standarda (slika 1);

2.2.15.

‚odzivni čas‘ (t90) pomeni časovno razliko med spremembo sestavnega dela, ki se meri v referenčni točki, in odzivom sistema na 90 odstotkih končnega odčitka (t90), pri čemer je sonda za vzorčenje opredeljena kot referenčna točka, kjer je sprememba merjenega sestavnega dela najmanj 60 odstotkov obsega skale (FS) in se zgodi v manj kot 0,1 sekunde. Odzivni čas sistema sestavljata časovni zamik do sistema in čas vzpona sistema, kot je prikazano na sliki 2;

2.2.16.

‚čas vzpona‘ pomeni časovno razliko med 10- in 90-odstotnim odzivom končnega odčitka (t10–t90), kot je prikazano na sliki 2;

2.2.17.

‚tipalo‘ pomeni vsako merilno napravo, ki ni del samega vozila, ampak je nameščena za določitev parametrov, razen koncentracije plinastih in trdnih onesnaževal ter masnega pretoka izpušnih plinov;

2.2.18.

‚nastavljena vrednost‘ pomeni ciljno vrednost, ki jo krmilni sistem želi doseči;

2.2.19.

‚nastaviti razpon‘ pomeni nastaviti instrument tako, da se pravilno odziva na standard umerjanja, ki predstavlja od 75 do 100 % najvišje vrednosti območja instrumenta ali predvidenega območja uporabe;

2.2.20.

‚razponski odziv‘ pomeni srednji odziv na razponski signal v časovnem intervalu najmanj 30 sekund;

2.2.21.

‚premik razponskega odziva‘ pomeni razliko med srednjim odzivom na razponski signal in dejanskim razponskim signalom, izmerjeno v določenem časovnem obdobju po točni določitvi razpona analizatorja, merilnika pretoka ali tipala;

2.2.22.

‚skupni ogljikovodiki‘ (THC) pomenijo vsoto vseh hlapnih snovi, ki jih je mogoče izmeriti s plamensko-ionizacijskim detektorjem (FID);

2.2.23.

‚sledljiv‘ pomeni zmožen povezave meritve ali odčitka z nacionalnim ali mednarodnim standardom na podlagi neprekinjene verige primerjav;

2.2.24.

‚čas pretvorbe‘ pomeni časovno razliko med spremembo koncentracije ali pretoka (t0) na referenčni točki in 50-odstotnim odzivom sistema na končni odčitek (t50), kot je prikazano na sliki 2;

2.2.25.

‚tip analizatorja‘ pomeni skupino analizatorjev, ki jih proizvaja isti proizvajalec in ki koncentracijo posamezne plinaste sestavine ali število delcev določijo na podlagi enakega načela;

2.2.26.

‚tip merilnika masnega pretoka izpušnih plinov‘ pomeni skupino merilnikov masnega pretoka izpušnih plinov, ki jih proizvaja isti proizvajalec, imajo podoben notranji premer cevi, masni pretok izpušnih plinov pa določijo na podlagi enakega načela;

2.2.27.

‚preverjanje‘ pomeni postopek ocenjevanja, ali se izmerjena oziroma izračunana izhodna vrednost analizatorja, merilnika pretoka, tipala ali signala ali metode ujema z referenčnim signalom ali vrednostjo v eni ali več vnaprej določenih mejnih vrednostih sprejemljivosti;

2.2.28.

‚ničlišče‘ pomeni tako umerjenost analizatorja, merilnika pretoka ali tipala, ki zagotavlja točen odziv na ničelni signal;

2.2.29.

‚ničelni plin‘ pomeni plin, ki ne vsebuje analita, ki se uporablja za nastavitev ničelnega odziva na analizatorju;

2.2.30.

‚ničelni odziv‘ pomeni srednji odziv na ničelni signal v časovnem intervalu najmanj 30 sekund;

2.2.31.

‚premik ničelnega odziva‘ pomeni razliko med srednjim odzivom na ničelni signal in dejanskim ničelnim signalom, ki se izmeri v določenem časovnem obdobju po točnem ničliranju analizatorja, merilnika pretoka ali tipala.

Slika 1

Opredelitev točnosti, natančnosti in referenčne vrednosti

Slika 2

Opredelitev časovnega zamika, časa vzpona, časa pretvorbe in odzivnega časa

2.3. V tej prilogi se v zvezi z značilnostmi vozila in voznikom uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

2.3.1.

‚dejanska masa vozila‘ pomeni maso v stanju, pripravljenem za vožnjo, ki se ji prišteje masa dodatne opreme, vgrajene v posamezno vozilo;

2.3.2.

‚pomožne naprave‘ so neperiferne naprave ali sistemi, ki porabljajo, pretvarjajo, shranjujejo ali dovajajo energijo in ki so v vozilo vgrajeni tudi za druge namene, ne samo za pogon vozila, zato se zanje ne šteje, da so del pogonskega sistema;

2.3.3.

‚masa v stanju, pripravljenem za vožnjo‘ pomeni maso vozila s posodami za gorivo, ki so napolnjene do najmanj 90 % svoje prostornine, vključno z maso voznika, goriva in tekočin, ki je opremljeno s standardno opremo v skladu s specifikacijami proizvajalca, in če je vozilo tako opremljeno, vključno z maso karoserije, kabine, naprave za spenjanje in rezervnih koles ter orodja;

2.3.4.

‚največja dovoljena preizkusna masa vozila‘ pomeni vsoto dejanske mase vozila in 90 % razlike med največjo tehnično dovoljeno maso obremenjenega vozila in dejansko maso vozila (slika 3);

2.3.5.

‚števec prevožene poti‘ pomeni instrument, ki vozniku kaže skupno razdaljo, ki jo je vozilo prevozilo od izdelave;

2.3.6.

‚dodatna oprema‘ pomeni vse elemente, ki niso vključeni v standardno opremo in jih lahko stranka naroči, v vozilo pa se vgradijo na odgovornost proizvajalca;

2.3.7.

‚razmerje med močjo in preizkusno maso‘ ustreza razmerju med nazivno močjo motorja z notranjim zgorevanjem in preizkusno maso (tj. dejansko maso vozila ter maso merilne opreme in maso morebitnih dodatnih potnikov ali obremenitve);

2.3.8.

‚razmerje med močjo in maso‘ pomeni razmerje med nazivno močjo in maso v stanju, pripravljenem za vožnjo;

2.3.9.

‚nazivna moč motorja‘ (Prated) pomeni največjo neto moč motorja v kW v skladu z zahtevami Pravilnika ZN št. 85 (1);

2.3.10.

‚največja tehnično dovoljena masa obremenjenega vozila‘ pomeni največjo maso vozila na podlagi njegovih konstrukcijskih lastnosti in zmogljivosti;

2.3.11.

‚informacije o vgrajenemu sistemu OBD‘ pomenijo informacije, ki se nanašajo na vgrajeni sistem za diagnostiko katerega koli sistema na vozilu;

Slika 3

Opredelitve mase

2.3.12.

‚vozilo s prilagodljivim tipom goriva‘ pomeni vozilo z enim sistemom za shranjevanje goriva, ki lahko za pogon uporablja različne mešanice dveh ali več goriv;

2.3.13.

‚vozilo z enogorivnim motorjem‘ pomeni vozilo, ki je zasnovano predvsem za eno vrsto goriva;

2.3.14.

‚hibridno električno vozilo brez zunanjega polnjenja‘ (NOVC-HEV) pomeni hibridno električno vozilo, ki ga ni mogoče polniti iz zunanjega vira;

2.3.15.

‚hibridno električno vozilo z zunanjim polnjenjem‘ (OVC-HEV) pomeni hibridno električno vozilo, ki ga je mogoče polniti iz zunanjega vira.

2.4. V tej prilogi se v zvezi z izračuni uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

2.4.1.

‚Determinacijski koeficient‘ (r 2) pomeni:

pri čemer je:

a0	osni odsek linearne regresijske premice,
a1	naklon linearne regresijske premice,
xi	izmerjena referenčna vrednost,
yi	izmerjena vrednost parametra, ki ga je treba preveriti,
	povprečna vrednost parametra, ki ga je treba preveriti,
n	število vrednosti.

2.4.2.

‚Korelacijski koeficient‘ (r) pomeni:

pri čemer je:

xi	izmerjena referenčna vrednost,
yi	izmerjena vrednost parametra, ki ga je treba preveriti,
	povprečna referenčna vrednost,
	povprečna vrednost parametra, ki ga je treba preveriti,
n	število vrednosti.

2.4.3.

‚Kvadratna sredina‘ (xrms ) pomeni kvadratni koren aritmetične sredine kvadratov vrednosti in je opredeljena kot:

pri čemer je:

xi	izmerjena ali izračunana vrednost,
n	število vrednosti.

2.4.4.

‚Naklon‘ linearne regresije (a 1) pomeni:

pri čemer je:

xi	dejanska vrednost referenčnega parametra,
yi	dejanska vrednost parametra, ki ga je treba preveriti,
	povprečna vrednost referenčnega parametra,
	povprečna vrednost parametra, ki ga je treba preveriti,
n	število vrednosti.

2.4.5.

‚Standardna napaka ocene‘ (SEE) pomeni:

pri čemer je:

ý	ocenjena vrednost parametra, ki ga je treba preveriti,
yi	dejanska vrednost parametra, ki ga je treba preveriti,
n	število vrednosti.

2.5. V tej prilogi se v zvezi z drugimi postavkami uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

2.5.1.

‚obdobje hladnega zagona‘ pomeni obdobje od začetka preizkusa, kot je opredeljen v odstavku 2.6.5, do trenutka, do katerega je vozilo delovalo pet minut. Če je temperatura hladilne tekočine znana, se obdobje hladnega zagona konča, ko hladilna tekočina prvič doseže najmanj 70 °C, vendar najpozneje pet minut po začetku preizkusa. Če merjenje temperature hladilne tekočine ni izvedljivo, se lahko na zahtevo proizvajalca in z odobritvijo homologacijskega organa namesto temperature hladilne tekočine uporabi temperatura motornega olja;

2.5.2.

‚deaktivirani motor z notranjim zgorevanjem‘ pomeni motor z notranjim zgorevanjem, za katerega velja eno od naslednjih meril:

—	zapisana vrtilna frekvenca motorja je < 50 vrt./min;

—	kadar vrtilna frekvenca ni zapisana, se masni pretok izpušnih plinov meri pri < 3 kg/h;

2.5.3.

‚krmilna enota motorja‘ pomeni elektronsko enoto, ki krmili različna sprožila in zagotavlja optimalno delovanje motorja;

2.5.4.

‚razširjeni faktor‘ pomeni faktor, ki upošteva učinek razširjenih pogojev temperature okolice ali pogojev nadmorske višine na emisije onesnaževal;

2.5.5.

‚število delcev v emisijah‘ (PN) je celotno število trdnih delcev (2), ki so izpuščeni skozi izpuh vozila, količinsko opredeljeno z metodami redčenja, vzorčenja in merjenja, kot je opredeljeno v tej prilogi.

2.6. V tej prilogi se v zvezi s preizkuševalnim postopkom uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

2.6.1.

‚vožnja s sistemom PEMS po hladnem zagonu‘ pomeni vožnjo s kondicioniranjem vozila pred preizkusom, kot je opisano v odstavku 5.3.2;

2.6.2.

‚vožnja s sistemom PEMS po vročem zagonu‘ pomeni vožnjo brez kondicioniranja vozila pred preizkusom, kot je opisano v odstavku 5.3.2, vendar s toplim motorjem s temperaturo hladilne tekočine nad 70 °C. Če merjenje temperature hladilne tekočine ni izvedljivo, se lahko na zahtevo proizvajalca in z odobritvijo homologacijskega organa namesto temperature hladilne tekočine uporabi temperatura motornega olja;

2.6.3.

‚sistem s periodično regeneracijo‘ pomeni napravo za uravnavanje emisij onesnaževal (npr. katalizator, filter za delce), ki zahteva periodično regeneracijo;

2.6.4.

‚reagent‘ pomeni kateri koli izdelek razen goriva, ki je shranjen v vozilu in se dovaja sistemu za naknadno obdelavo izpušnih plinov na zahtevo sistema za uravnavanje emisij;

2.6.5.

‚začetek preizkusa‘ pomeni (slika 4), kar koli od navedenega se zgodi prej:

—	prva aktivacija motorja z notranjim zgorevanjem;

—	prvi premik vozila s hitrostjo nad 1 km/h za vozila OVC-HEV in NOVC-HEV;

Slika 4

Opredelitev začetka preizkusa

2.6.6.

‚konec preizkusa‘ pomeni (slika 5), da je vozilo zaključilo vožnjo in kar koli od navedenega se zgodi pozneje:

—	končna deaktivacija motorja z notranjim zgorevanjem;

—	vozilo se ustavi in hitrost je enaka 1 km/h ali nižja za vozila OVC-HEV in NOVC-HEV, ki preizkus zaključijo z deaktiviranim motorjem z notranjim zgorevanjem;

Slika 5

Opredelitev konca preizkusa

2.6.7.

‚validacija sistema PEMS‘ pomeni postopek ocenjevanja pravilne namestitve in delovanja prenosnega sistema za merjenje emisij v okviru določenih mejnih vrednosti glede točnosti in meritev masnega pretoka izpušnih plinov, pridobljenih iz enega ali več nesledljivih merilnikov masnega pretoka izpušnih plinov ali izračunanih iz tipal ali signalov iz krmilne enote motorja, na dinamometru z valji.

3. SPLOŠNE ZAHTEVE

3.1. Skladnost z zahtevami

Pri tipih vozil, homologiranih v skladu s to prilogo, končni rezultati dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, izračunani v skladu s to prilogo, pri nobenem morebitnem preizkusu dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, izvedenem v skladu z zahtevami iz te priloge, ne presegajo nobene od ustreznih mejnih vrednosti emisij Euro 6, določenih v Prilogi I, tabela 2, k Uredbi (ES) št. 715/2007. Proizvajalec potrdi skladnost s to uredbo tako, da izpolni izjavo o skladnosti dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, iz Dodatka 12.

Proizvajalec lahko poda izjavo o skladnosti z nižjimi mejnimi vrednostmi emisij z navedbo nižjih vrednosti, imenovanih ‚navedene najvišje ravni dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo‘, za NOx ali PN ali oboje, v potrdilu proizvajalca o skladnosti dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, iz Dodatka 12 in potrdilu o skladnosti vsakega vozila. Te navedene najvišje ravni dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, se po potrebi uporabijo za preverjanje skladnosti avtomobilov, vključno s preizkusi, opravljenimi med preverjanjem skladnosti v prometu in nadzorom trga.

Dejanske emisije, ki nastajajo med vožnjo, se preverijo z izvedbo potrebnih preizkusov v skupini preizkusov s sistemom PEMS na cesti z uporabo običajnih voznih vzorcev, pogojev in obremenitev. Potrebni preizkusi so reprezentativni za vozila na njihovih dejanskih voznih poteh in z njihovo običajno obremenitvijo. Zahteve glede mejnih vrednosti emisij morajo biti izpolnjene za mestno vožnjo in za celotno vožnjo s sistemom PEMS.

Preizkusi dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, ki se zahtevajo s to prilogo, določajo domnevo o skladnosti. Domnevna skladnost se lahko ponovno oceni z dodatnimi preizkusi dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo. Skladnost se preveri v skladu s pravili o skladnosti v prometu.

3.2. Omogočanje preizkušanja s sistemom PEMS

Države članice zagotovijo, da je vozila mogoče preizkušati s sistemom PEMS na javnih cestah v skladu s postopki po njihovi nacionalni zakonodaji, pri čemer se upoštevajo lokalni cestnoprometni predpisi in varnostne zahteve.

Proizvajalci zagotovijo, da je vozila mogoče preizkušati s sistemom PEMS. To vključuje:

(a)	izdelavo izpušnih cevi za lažje vzorčenje izpušnih plinov ali zagotovitev ustreznih adapterjev za izpušne cevi, da lahko organi izvedejo preizkušanje;

(b)

če konstrukcija izpušne cevi ne omogoča vzorčenja izpušnih plinov, proizvajalec neodvisnim stranem omogoči tudi nakup ali najem adapterjev prek svojega omrežja rezervnih delov ali servisnih orodij (npr. portala RMI), prek pooblaščenih prodajalcev ali prek kontaktne točke na navedenem javno dostopnem spletišču;

(c)	zagotavljanje navodil za namestitev sistema PEMS na vozila, ki so na voljo na spletu, brez potrebe po registraciji ali prijavi;

(d)	omogočanje dostopa do signalov krmilne enote motorja, pomembnih za to prilogo, kot je navedeno v Dodatku 4, tabela A4/1, in

(e)	izvajanje potrebnih upravnih postopkov.

3.3. Izbira vozil za preizkušanje s sistemom PEMS

Preizkusi s sistemom PEMS se ne zahtevajo za vsak ‚tip vozila glede na dejanske emisije, ki nastajajo med vožnjo‘. Proizvajalec vozila lahko v skladu z zahtevami iz odstavka 3.3.1 združi več tipov vozil glede na emisije v ‚skupino preizkusov s sistemom PEMS‘, ki se validira v skladu z zahtevami iz odstavka 3.4.

Simboli, parametri in enote

N	—	število tipov vozila glede na emisije
NT	—	najmanjše število tipov vozila glede na emisije
PMRH	—	največje razmerje moči in mase med vsemi vozili v skupini preizkusov s sistemom PEMS
PMRL	—	najmanjše razmerje moči in mase med vsemi vozili v skupini preizkusov s sistemom PEMS
V_eng_max	—	največja prostornina motorja med vsemi vozili v skupini preizkusov s sistemom PEMS

3.3.1. Sestavljanje skupine preizkusov s sistemom PEMS

Skupina preizkusov s sistemom PEMS vključuje dokončana vozila proizvajalca s podobnimi značilnostmi emisij. Tipi vozila glede na emisije se lahko vključijo v skupino preizkusov s sistemom PEMS samo, če so vozila v skupini preizkusov s sistemom PEMS enaka glede na naslednja upravna in tehnična merila.

3.3.1.1. Upravna merila

(a)	Homologacijski organ, ki izda homologacijo emisij v skladu s to prilogo (v nadaljnjem besedilu: organ);

(b)	proizvajalec, ki je pridobil homologacijo glede na emisije v skladu s to prilogo (v nadaljnjem besedilu: proizvajalec).

3.3.1.2. Tehnična merila

(a)	Tip pogona (npr. ICE, NOVC-HEV, OVC-HEV);

(b)	tipi goriv (npr. bencin, dizelsko gorivo, UNP, ZP …). Vozila z dvogorivnim motorjem ali vozila s prilagodljivim tipom goriva so lahko združena z drugimi vozili, s katerimi imajo skupno eno gorivo;

(c)	proces zgorevanja (npr. dvotaktni, štiritaktni);

(d)	število valjev;

(e)	konfiguracija valjev v bloku (npr. vrstni motor, V-motor, radialni motor, motor z nasprotno ležečimi valji ...);

(f)

prostornina motorja.

proizvajalec vozila določi vrednost V_eng_max (= največja prostornina motorja med vsemi vozili v skupini preizkusov s sistemom PEMS). Prostornine motorjev vozil v skupini preizkusov s sistemom PEMS ne odstopajo za več kot –22 % od vrednosti V_eng_max, če je V_eng_max ≥ 1 500 ccm, in –32 % od vrednosti V_eng_max, če je V_eng_max < 1 500 ccm;

(g)	način dovoda goriva v motor (npr. posredno ali neposredno ali kombinirano vbrizgavanje);

(h)	vrsta hladilnega sistema (npr. zrak, voda, olje);

(i)	način dovoda zraka, npr. sesalni motor, tlačno polnjeni, tip tlačnega pomnilnika (npr. z zunanjim pogonom, enojni ali večkratni turbo, spremenljive geometrije …);

(j)	tipi in zaporedje sestavnih delov za naknadno obdelavo izpušnih plinov (npr. tristezni katalizator, oksidacijski katalizator, redukcijski lovilnik NOx, SCR, redukcijski katalizator NOx, filter za delce);

(k)	vračanje izpušnih plinov v valj (z ali brez, notranje/zunanje, hlajeno/nehlajeno, nizki/visoki tlak).

3.3.1.3. Razširitev skupine preizkusov s sistemom PEMS

Obstoječo skupino preizkusov s sistemom PEMS je mogoče razširiti z dodajanjem novih tipov vozila glede na emisije. Tudi razširjena skupina preizkusov s sistemom PEMS in njena validacija izpolnjujeta zahteve iz odstavkov 3.3 in 3.4. To lahko zlasti zahteva preizkušanje dodatnih vozil s sistemom PEMS za validiranje razširjene skupine preizkusov s sistemom PEMS v skladu z odstavkom 3.4.

3.3.1.4. Alternativna opredelitev skupine preizkusov s sistemom PEMS

Namesto v skladu z določbami iz odstavkov 3.3.1.1 in 3.3.1.2 lahko proizvajalec vozila opredeli skupino preizkusov s sistemom PEMS, ki je enaka enemu tipu vozila glede na emisije ali eni skupini interpolacij WLTP. V tem primeru je treba preizkusiti samo eno vozilo iz skupine bodisi s preizkusom po hladnem bodisi vročem zagonu po izbiri organa in ni treba validirati skupine preizkusov s sistemom PEMS, kot je navedeno v odstavku 3.4.

3.4. Validacija skupine preizkusov s sistemom PEMS

3.4.1. Splošne zahteve za validiranje skupine preizkusov s sistemom PEMS

3.4.1.1.

Proizvajalec vozila predloži homologacijskemu organu reprezentativno vozilo skupine preizkusov s sistemom PEMS. Na vozilu se opravi preizkus s sistemom PEMS, ki ga izvede tehnična služba, da se dokaže skladnost reprezentativnega vozila z zahtevami iz te priloge.

3.4.1.2.

Organ izbere dodatna vozila v skladu z zahtevami iz odstavka 3.4.3 za preizkušanje s sistemom PEMS, ki ga izvede tehnična služba, da se dokaže skladnost izbranih vozil z zahtevami iz te priloge. Tehnična merila za izbiro dodatnega vozila v skladu z odstavkom 3.4.3 se zabeležijo z rezultati preizkusa.

3.4.1.3.

Če to odobri organ, je mogoče preizkus s sistemom PEMS izvesti tudi z drugim izvajalcem v prisotnosti tehnične službe, če tehnična služba izvede vsaj preizkuse vozil, zahtevane v odstavkih 3.4.3.2 in 3.4.3.6, in skupaj najmanj 50 % preizkusov s sistemom PEMS, ki se zahtevajo za validiranje skupine preizkusov s sistemom PEMS. V tem primeru ostane tehnična služba odgovorna za pravilno izvedbo preizkusov s sistemom PEMS v skladu z zahtevami iz te priloge.

3.4.1.4.

Rezultati preizkusa s sistemom PEMS za določeno vozilo se lahko uporabijo za validiranje različnih skupin preizkusov s sistemom PEMS pod naslednjimi pogoji:

—	vozila, vključena v vse skupine preizkusov s sistemom PEMS, ki jih je treba validirati, homologira en organ v skladu s to prilogo in ta organ soglaša z uporabo rezultatov preizkusa s sistemom PEMS za določeno vozilo za validiranje različnih skupin preizkusov s sistemom PEMS;

—	vsaka skupina preizkusov s sistemom PEMS, ki jo je treba validirati, vključuje tip vozila glede na emisije, ki vključuje določeno vozilo.

3.4.2. Pri vsaki validaciji se šteje, da ima proizvajalec vozil v zadevni skupini ustrezno odgovornost ne glede na to, ali je sodeloval pri preizkusu s sistemom PEMS določenega tipa vozila glede na emisije.

3.4.3. Izbira vozil za preizkušanje s sistemom PEMS pri validiranju skupine preizkusov s sistemom PEMS

Ko se izberejo vozila iz skupine preizkusov s sistemom PEMS, se zagotovi, da so s preizkusom s sistemom PEMS pokrite naslednje tehnične značilnosti, pomembne za emisije onesnaževal. Določeno vozilo, izbrano za preizkušanje, je lahko reprezentativno za različne tehnične značilnosti. Za validacijo skupine preizkusov s sistemom PEMS se vozila izberejo za preizkušanje s sistemom PEMS na naslednji način:

3.4.3.1.

Za vsako kombinacijo goriv (npr. bencin-UNP, bencin-ZP, samo bencin), na katero lahko delujejo nekatera vozila iz skupine preizkusov s sistemom PEMS, se za preizkušanje s sistemom PEMS izbere najmanj eno vozilo, ki lahko deluje na tako kombinacijo goriv.

3.4.3.2.

Proizvajalec določi vrednost PMRH (= največje razmerje moči in mase med vsemi vozili v skupini preizkusov s sistemom PEMS) in vrednost PMRL (= najmanjše razmerje moči in mase med vsemi vozili v skupini preizkusov s sistemom PEMS). Za preizkušanje se iz skupine preizkusov s sistemom PEMS izbereta najmanj ena konfiguracija vozila, reprezentativna za navedeno vrednost PMRH, in ena konfiguracija vozila, reprezentativna za navedeno vrednost PMRL. Razmerje moči in mase vozila od navedene vrednosti PMRH ali PMRL ne odstopa za več kot 5 %, da se vozilo šteje za reprezentativno za to vrednost.

3.4.3.3.

Za preizkušanje se izbere najmanj eno vozilo za vsak tip menjalnika (npr. ročni, avtomatski, DCT), vgrajen v vozila skupine preizkusov s sistemom PEMS.

3.4.3.4.

Za preizkušanje se izbere najmanj eno vozilo za vsako konfiguracijo pogonskih osi, če so taka vozila del skupine preizkusov s sistemom PEMS.

3.4.3.5.

Za vsako prostornino motorja vozila, povezano z vozilom iz skupine preizkusov s sistemom PEMS, se preizkusi najmanj eno reprezentativno vozilo.

3.4.3.6.

Najmanj eno vozilo v skupini preizkusov s sistemom PEMS se preizkusi s preizkusom po vročem zagonu.

3.4.3.7.

Ne glede na določbe odstavkov 3.4.3.1 do 3.4.3.6 se za preizkušanje izbere najmanj naslednje število tipov vozila glede na emisije iz zadevne skupine preizkusov s sistemom PEMS:

Število tipov vozila glede na emisije v skupini preizkusov s sistemom PEMS (N)	Najmanjše število tipov vozila glede na emisije, izbranih za preizkušanje s sistemom PEMS po hladnem zagonu (NT)	Najmanjše število tipov vozila glede na emisije, izbranih za preizkušanje s sistemom PEMS po vročem zagonu
1	1	1 (4)
od 2 do 4	2	1
od 5 do 7	3	1
od 8 do 10	4	1
od 11 do 49	NT = 3 + 0,1 x N (3)	2
več kot 49	NT = 0,15 × N (3)	3

3.5. Poročanje za podelitev homologacije

3.5.1.

Proizvajalec vozila zagotovi popolni opis skupine preizkusov s sistemom PEMS, ki vključuje zlasti tehnična merila, opisana v odstavku 3.3.1.2, in ga predloži organu.

3.5.2.

Proizvajalec skupini preizkusov s sistemom PEMS dodeli enotno identifikacijsko številko v obliki MS-OEM-X-Y, ki jo sporoči organu. Tukaj je MS številčna oznaka države članice, ki je izdala ES-homologacijo (5), OEM je 3-mestna oznaka proizvajalca, X je zaporedna identifikacijska številka prvotne skupine preizkusov s sistemom PEMS in Y je številčna oznaka za njene razširitve (začne se z 0 za skupino preizkusov s sistemom PEMS, ki še ni razširjena).

3.5.3.

Organ in proizvajalec vozila vodita seznam tipov vozila glede na emisije, ki so del navedene skupine preizkusov s sistemom PEMS na podlagi homologacijskih številk tipov glede na emisije. Za vsak tip emisij se zagotovijo tudi vse ustrezne kombinacije homologacijskih številk tipov vozil, tipov, variant in izvedenk iz oddelkov 0.10 in 0.2 izjave o skladnosti ES za vozilo.

3.5.4.

Organ in proizvajalec vozila vodita seznam tipov vozila glede na emisije, izbranih za preizkušanje s sistemom PEMS, da se izvede validacija skupine preizkusov s sistemom PEMS v skladu z odstavkom 3.4, ki vsebuje tudi zahtevane informacije o pokritosti meril za izbiro iz odstavka 3.4.3. Na tem seznamu je navedeno tudi, ali so bile za posamezen preizkus s sistemom PEMS uporabljene določbe iz odstavka 3.4.1.3.

3.6. Zahteve glede zaokroževanja:

Zaokroževanje podatkov v datoteki za izmenjavo podatkov, opredeljeni v Dodatku 7, oddelek 10, ni dovoljeno. V datoteki za predhodno obdelavo se lahko podatki zaokrožijo na enak velikostni red točnosti meritve ustreznega parametra.

Rezultati vmesnega in končnega preizkusa emisij, kot so izračunani v Dodatku 11, se zaokrožijo v enem koraku na število mest desno od decimalne vejice, ki ga navaja veljavni emisijski standard, povečan za eno dodatno veljavno mesto. Predhodni koraki v izračunih se ne zaokrožijo.

4. ZAHTEVE ZA ZMOGLJIVOST INSTRUMENTOV

Instrumenti, ki se uporabljajo za preizkuse dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, so v skladu z zahtevami iz Dodatka 5. Na zahtevo organov mora preizkuševalec predložiti dokazilo, da so uporabljeni instrumenti v skladu z zahtevami iz Dodatka 5.

5. PREIZKUŠEVALNI POGOJI

Kot veljaven se prizna samo preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, ki izpolnjuje zahteve iz tega oddelka. Če ni določeno drugače, se preizkusi, opravljeni zunaj preizkuševalnih pogojev iz tega oddelka, štejejo za neveljavne.

5.1. Pogoji okolice

Preizkus se izvede v pogojih okolice, določenih v tem oddelku. Ko se najmanj en pogoj temperature ali nadmorske višine ‚razširi‘, se razširijo tudi pogoji okolice. Faktor za razširjene pogoje, kot je opredeljen v odstavku 7.5, se uporabi samo enkrat, tudi če sta oba pogoja razširjena v istem obdobju. Ne glede na uvodni odstavek tega oddelka, če se del preizkusa ali celoten preizkus opravi zunaj razširjenih pogojev, je preizkus neveljaven le, če so končne emisije, izračunane v Dodatku 11, večje od veljavnih mejnih vrednosti emisij. Ti pogoji so:

Za homologacije z znakom EA iz Priloge I, Dodatek 6, tabela 1:

Zmerni pogoji nadmorske višine:	nadmorska višina največ 700 metrov.
Razširjeni pogoji nadmorske višine:	nadmorska višina nad 700 metrov do največ 1 300 metrov.
Zmerni pogoji temperature:	najmanj 273,15 K (0 °C) in največ 303,15 K (30 °C).
Razširjeni pogoji temperature:	najmanj 266,15 K (7 °C) in manj kot 273,15 K (0 °C) ali več kot 303,15 K (30 °C) in največ 308,15 K (35 °C).

Za homologacije z znakom EB in EC iz Priloge I, Dodatek 6, tabela 1:

Zmerni pogoji nadmorske višine:	nadmorska višina največ 700 metrov.
Razširjeni pogoji nadmorske višine:	nadmorska višina nad 700 metrov do največ 1300 metrov.
Zmerni pogoji temperature:	najmanj 273,15 K (0 °C) in največ 308,15 K (35 °C).
Razširjeni pogoji temperature:	najmanj 266,15 K (7 °C) in manj kot 273,15 K (0 °C) ali več kot 308,15 K (35 °C) in največ 311,15 K (38 °C).

5.2. Dinamični pogoji vožnje

Dinamični pogoji zajemajo učinek naklona ceste, čelnega vetra in dinamike vožnje (pospeševanje, zmanjševanje hitrosti) ter pomožnih sistemov na porabo energije in emisije preizkušanega vozila. Veljavnost vožnje za dinamične pogoje se preveri po končanem preizkusu z uporabo zabeleženih podatkov. Preverjanje se izvede v dveh korakih:

KORAK i: z uporabo metod, opisanih v Dodatku 9, se preveri, ali je bila dinamika vožnje med vožnjo presežena ali pa ni bila zadostna;

KORAK ii: če je vožnja po preverjanju v skladu s KORAKOM i veljavna, se uporabijo metode za preverjanje veljavnosti vožnje iz dodatkov 8 in 10.

5.3. Stanje in delovanje vozila

5.3.1. Stanje vozila

Vozilo, vključno s sestavnimi deli, povezanimi z emisijami, je v dobrem tehničnem stanju in ima pred preizkusom najmanj 3 000 prevoženih kilometrov. Prevoženi kilometri in starost vozila, ki se uporabi za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, se zabeležijo.

Vsa vozila, zlasti vozila OVC-HEV, se lahko preizkusijo v katerem koli načinu, ki ga je mogoče izbrati, vključno z načinom polnjenja akumulatorja. Na podlagi tehničnih dokazil, ki jih zagotovi proizvajalec, in s soglasjem pristojnega organa se namenski načini, ki jih izbere voznik, za zelo omejene in posebne namene ne upoštevajo (tj. način za vzdrževanje, dirkalna vožnja, način lazenja). Vsi drugi načini, ki se uporabljajo za vožnjo, se upoštevajo, v vseh teh načinih pa so izpolnjene mejne vrednosti emisij.

Spremembe, ki vplivajo na aerodinamiko vozila, niso dovoljene, razen vgradnje sistema PEMS. Tipi pnevmatik in tlak morajo biti v skladu s priporočili proizvajalca vozila. Tlak v pnevmatikah se preveri pred predkondicioniranjem in po potrebi prilagodi na priporočene vrednosti. Vožnja vozila s snežnimi verigami ni dovoljena.

Vozila se ne smejo preizkušati s praznim zagonskim akumulatorjem. Če ima vozilo težave z zagonom, se akumulator zamenja v skladu s priporočili proizvajalca vozila.

Preizkusna masa vozila vključuje voznika, pričo preizkusa (če je ustrezno), preizkuševalno opremo, vključno z napravami za namestitev in napajanje, ter morebitno umetno obremenitev. Na začetku preizkusa je med dejansko maso vozila in največjo dovoljeno preizkusno maso vozila, med preizkusom pa se ne poveča.

Preizkušana vozila se ne vozijo z namenom, da se s skrajno vožnjo, ki ne predstavlja normalnih pogojev uporabe, doseže ustrezen ali neustrezen rezultat preizkusa. Po potrebi lahko preverjanje običajne vožnje temelji na strokovnih presojah, ki jih opravi homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, ali pa se opravijo v njegovem imenu, na podlagi navzkrižne korelacije med več signali, ki lahko vključujejo pretok in temperaturo izpušnih plinov, CO2, O2 itd. v kombinaciji s hitrostjo in pospeševanjem vozila ter podatki sistema GNSS, pa tudi dodatnimi podatkovnimi parametri vozila, kot so vrtilna frekvenca motorja, prestava, položaj pedala za plin itd.

5.3.2. Kondicioniranje vozila za vožnjo s sistemom PEMS po hladnem zagonu

Pred preizkušanjem dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, se vozilo predkondicionira, kot sledi:

Vozilo se vozi po javnih cestah, po možnosti po isti poti, kot je načrtovano za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, ali vsaj 10 minut za vsako vrsto vožnje (npr. mestna, izvenmestna in avtocestna vožnja) ali 30 minut z najnižjo povprečno hitrostjo 30 km/h. Za predkondicioniranje se šteje tudi validacijski preizkus v laboratoriju, kot je navedeno v Dodatku 6 te priloge. Vozilo se nato parkira z zaprtimi vrati in pokrovom motorja, nato pa se od 6 do 72 ur pusti z ugasnjenim motorjem v zmernih ali razširjenih pogojih nadmorske višine in temperature v skladu z odstavkom 5.1. Izogibati se je treba izpostavljenosti skrajnim atmosferskim pogojem (kot so obilno sneženje, nevihta, toča) in prevelikim količinam prahu ali dima.

Pred začetkom preizkusa se preveri, ali sta vozilo in oprema poškodovana in ali so prisotni opozorilni signali, ki lahko opozarjajo na nepravilno delovanje. V primeru nepravilnega delovanja se ugotovi in odpravi vir nepravilnega delovanja ali pa se vozilo zavrne.

5.3.3. Pomožne naprave

Klimatska naprava ali druge pomožne naprave se upravljajo na način, ki ustreza njihovi običajno predvideni uporabi med dejansko vožnjo po cesti. Vsakršna uporaba se dokumentira. Kadar se uporablja klimatska naprava ali ogrevanje, so okna vozila zaprta.

5.3.4. Vozila, opremljena s sistemi z redno regeneracijo

5.3.4.1.

Vsi rezultati se popravijo s Ki-faktorji ali Ki-izravnavami, oblikovanimi po postopkih iz Priloge 6, Dodatek 1, k Pravilniku ZN št. 154 (6) za homologacijo tipa vozil s sistemom z redno regeneracijo. Ki-faktor ali Ki-izravnava se uporabi za končne rezultate po oceni v skladu z Dodatkom 11.

5.3.4.2.

Če končne emisije, kot so izračunane v Dodatku 11, presegajo veljavne mejne vrednosti emisij, se preveri, ali je bila izvedena regeneracija. Preverjanje regeneracije lahko temelji na strokovni presoji na podlagi navzkrižne korelacije med več naslednjimi signali, ki lahko vključujejo meritve temperature izpušnih plinov, števila delcev, CO2 in O2 v kombinaciji s hitrostjo in pospeševanjem vozila. Če je vozilo opremljeno s funkcijo prepoznavanja regeneracije, se ta funkcija uporabi za ugotovitev, ali se je regeneracija izvedla. Proizvajalec lahko svetuje, kako ugotoviti, ali je prišlo do regeneracije, če tak signal ni na voljo.

5.3.4.3.

Če se je med preizkusom izvedla regeneracija, se končni rezultat emisij, za katerega se ne uporabi niti Ki-faktor niti Ki-izravnava, preveri glede na veljavne mejne vrednosti emisij. Če so končne emisije nad mejnimi vrednostmi emisij, se preizkus razveljavi in enkrat ponovi. Pred začetkom drugega preizkusa se zagotovita dokončanje regeneracije in stabilizacija s približno enourno vožnjo. Drugi preizkus se šteje za veljaven, tudi če se med njim izvede regeneracija.

Tudi če so končni rezultati emisij pod veljavnimi mejnimi vrednostmi emisij, se lahko izvedba regeneracije preveri v skladu z odstavkom 5.3.4.2. Če je mogoče dokazati, da se je regeneracija izvedla, se končni rezultati s soglasjem homologacijskega organa izračunajo brez uporabe Ki-faktorja ali Ki-izravnave.

5.4. Operativne zahteve sistema PEMS

Vožnja se izbere tako, da je preizkušanje nemoteno in da se podatki neprekinjeno zapisujejo, da se doseže najkrajše trajanje preizkusa iz odstavka 6.3.

Električno napajanje sistema PEMS izvira iz zunanje napajalne enote in ne iz vira, ki energijo pridobiva neposredno ali posredno iz motorja preizkušanega vozila.

Namestitev opreme sistema PEMS se izvede tako, da se čim bolj zmanjša vpliv na emisije in/ali zmogljivost vozila. Masa nameščene opreme in morebitne spremembe aerodinamičnih lastnosti preizkušanega vozila naj bi bila čim manjša.

Med homologacijo se pred izvedbo preizkusa dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, v skladu z Dodatkom 6 izvede validacijski preizkus v laboratoriju. Za vozila OVC-HEV se preizkus izvede v stanju delovanja pri ohranjanju naboja.

5.5. Mazalno olje, gorivo in reagent

Pri preizkusu, ki se izvede med homologacijo, se za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, uporabi referenčno gorivo, opredeljeno v Prilogi B3 k Pravilniku ZN št. 154, ali gorivo, ki ustreza specifikacijam, ki jih izda proizvajalec za vozila, ki jih upravljajo uporabniki. Uporabljeni reagent (če je ustrezno) in mazivo ustrezata specifikacijam, ki jih priporoča ali izda proizvajalec.

Pri preizkusih, opravljenih med ISC ali nadzorom trga, se lahko za preizkušanje dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, uporabi katero koli gorivo, ki je zakonito na voljo na trgu (7) in ustreza specifikacijam, ki jih proizvajalec izda za vozila, ki jih upravljajo uporabniki.

V primeru neustreznega rezultata preizkusa dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, se vzamejo vzorci goriva, maziva in reagenta (če je ustrezno), ki se najmanj eno leto hranijo v pogojih, ki zagotavljajo neoporečnost vzorcev. Po analizi se lahko vzorci zavržejo.

6. PREIZKUŠEVALNI POSTOPEK

6.1. Vrste razredov hitrosti

Za razred hitrosti ‚mestna vožnja‘ so značilne hitrosti vozil do največ 60 km/h.

Za razred hitrosti ‚izvenmestna vožnja‘ so značilne hitrosti vozil, ki so višje od 60 km/h in ne presegajo 90 km/h. Za vozila, ki so opremljena z napravo, ki hitrost vozila trajno omejuje na 90 km/h, so za razred hitrosti ‚izvenmestna vožnja‘ značilne hitrosti vozil, ki so višje od 60 km/h in ne presegajo 80 km/h.

Za razred hitrosti ‚avtocestna vožnja‘ so značilne hitrosti nad 90 km/h.

Za vozila, ki so opremljena z napravo, ki hitrost vozila trajno omejuje na 100 km/h, so za razred hitrosti ‚avtocestna vožnja‘ značilne hitrosti vozil, ki so višje od 90 km/h.

Za vozila, ki so opremljena z napravo, ki hitrost vozila trajno omejuje na 90 km/h, so za razred hitrosti ‚avtocestna vožnja‘ značilne hitrosti vozil, ki so višje od 80 km/h.

6.1.1. Druge zahteve

Povprečna hitrost (vključno s postanki) razreda hitrosti ‚mestna vožnja‘ je med 15 in 40 km/h.

Območje hitrosti avtocestne vožnje ustrezno pokriva razpon med 90 in najmanj 110 km/h. Hitrost vozila presega 100 km/h najmanj 5 minut.

Za vozila, ki so opremljena z napravo, ki hitrost vozila trajno omejuje na 100 km/h, razpon hitrosti razreda hitrosti ‚avtocestna vožnja‘ ustrezno pokriva razpon med 90 in 100 km/h. Hitrost vozila presega 90 km/h najmanj 5 minut.

Za vozila, ki so opremljena z napravo, ki hitrost vozila trajno omejuje na 90 km/h, razpon hitrosti razreda hitrosti ‚avtocestna vožnja‘ ustrezno pokriva razpon med 80 in 90 km/h. Hitrost vozila presega 80 km/h najmanj 5 minut.

Če zaradi lokalnih omejitev hitrosti za določeno vozilo, ki se preizkuša, ni mogoče izpolniti zahtev iz tega odstavka, se uporabljajo zahteve iz naslednjega odstavka:

območje hitrosti avtocestne vožnje ustrezno pokriva razpon med X – 10 in X km/h. Hitrost vozila presega X – 10 najmanj 5 minut. X = lokalna omejitev hitrosti za preizkušano vozilo.

6.2. Zahtevani deleži razdalje v razredih hitrosti vožnje

V nadaljevanju je prikazana porazdelitev razredov hitrosti pri vožnji za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, ki so potrebni za upoštevanje potreb ocenjevanja: vožnjo sestavlja približno 34 % razreda hitrosti ‚mestna vožnja‘, 33 % razreda hitrosti ‚izvenmestna vožnja‘ in 33 % razreda hitrosti ‚avtocestna vožnja‘. ‚Približno‘ pomeni območje ± 10 odstotnih točk okoli navedenih odstotkov. Razred hitrosti ‚mestna vožnja‘ v nobenem primeru ne obsega manj kot 29 % celotne prevožene razdalje.

Deleži razredov hitrosti mestne, izvenmestne in avtocestne vožnje se izrazijo v odstotkih celotne prevožene razdalje.

Najmanjša razdalja vsakega razreda hitrosti, tj. mestne, izvenmestne in avtocestne vožnje, je 16 km.

6.3. Preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, ki ga je treba izvesti

Dejanske emisije, ki nastajajo med vožnjo, se preverijo s preizkusom vozil na cesti z uporabo običajnih voznih vzorcev, pogojev in obremenitev. Preizkusi dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, se izvajajo na tlakovanih cestah (terenska vožnja ni dovoljena). Vožnja za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, se opravi za dokazovanje skladnosti z zahtevami glede emisij.

6.3.1.

Vožnja je zasnovana tako, da vključuje vožnjo, ki bi načeloma pokrila vse zahtevane deleže razredov hitrosti iz odstavka 6.2, in izpolnjuje vse druge zahteve, opisane v odstavkih 6.11 in 6.3, Dodatku 8, odstavek 4.5.1, in Dodatku 9, oddelek 4.

6.3.2.

Načrtovana vožnja za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, se vedno začne z mestno vožnjo, ki ji sledi izvenmestna in nato avtocestna vožnja v skladu z zahtevanimi deleži razredov hitrosti iz odstavka 6.2. Mestna, izvenmestna in avtocestna vožnja se izvedejo ena za drugo, vendar lahko vključujejo tudi vožnjo, ki se začne in konča na isti točki. Izvenmestna vožnja se lahko med vožnjo po mestnih območjih prekine s kratkimi obdobji razreda hitrosti ‚mestna vožnja‘. Avtocestno vožnjo je mogoče prekiniti s kratkimi obdobji razredov hitrosti ‚mestna vožnja‘ ali ‚izvenmestna vožnja‘, na primer na cestninskih postajah ali odsekih z delom na cesti.

6.3.3.

Hitrost vozila običajno ne presega 145 km/h. Najvišja hitrost se lahko preseže za 15 km/h za najdlje 3 % trajanja avtocestne vožnje. Med preizkusom s sistemom PEMS veljajo lokalne omejitve hitrosti, ne glede na druge pravne posledice. Kršitve lokalnih omejitev hitrosti same po sebi ne razveljavijo rezultatov preizkusa s sistemom PEMS.

Postanki, opredeljeni kot čas, v katerem je hitrost vozila nižja od 1 km/h, zajemajo 6–30 % trajanja mestne vožnje. Mestna vožnja lahko zajema več postankov, ki trajajo 10 sekund ali dlje. Če so postanki v mestnem delu vožnje daljši od 30 % ali so posamezni postanki daljši od 300 zaporednih sekund, je preizkus neveljaven le, če niso izpolnjene mejne vrednosti emisij.

Vožnja traja med 90 in 120 minut.

Razlika v nadmorski višini začetne in končne točke vožnje ni več kot 100 m. Poleg tega je sorazmerno skupno pozitivno povečanje nadmorske višine med celotno vožnjo in v mestnem delu vožnje manjše od 1 200 m/100 km in se določi v skladu z Dodatkom 10.

6.3.4.

Povprečna hitrost (vključno s postanki) v obdobju hladnega zagona je med 15 in 40 km/h. Najvišja hitrost v obdobju hladnega zagona ne presega 60 km/h.

Na začetku preizkusa se vozilo premakne v 15 sekundah. Postanki vozila v celotnem obdobju hladnega zagona, kot je opredeljeno v odstavku 2.5.1, traja čim manj časa in skupno ne presega 90 sekund.

6.4. Druge zahteve glede vožnje

Če se motor med preizkusom ugasne, ga je dovoljeno znova zagnati, vendar se vzorčenje in zapisovanje podatkov ne prekine. Če se motor med preizkusom zaustavi, se vzorčenje in zapisovanje podatkov ne prekine.

Na splošno se masni pretok izpušnih plinov določi z merilno opremo, ki deluje neodvisno od vozila. S soglasjem organa se lahko pri prvotni homologaciji v zvezi s tem uporabijo podatki iz krmilne enote motorja vozila.

Če homologacijski organ ni zadovoljen s preverjanjem kakovosti podatkov in rezultati validacije preizkusa s sistemom PEMS, izvedenega v skladu z Dodatkom 4, lahko oceni, da preizkus ni veljaven. V takem primeru zabeleži podatke o preizkusu in navede razloge za razveljavitev preizkusa.

Proizvajalec homologacijskemu organu dokaže, da so izbrano vozilo, vozni vzorci, pogoji in obremenitve reprezentativni za skupino preizkusov s sistemom PEMS. Zahteve glede pogojev okolice in obremenitve, kot so opredeljene v odstavku 5.1 oziroma 5.3.1, se uporabijo predhodno, da se določi sprejemljivost pogojev za preizkušanje dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo.

Homologacijski organ predlaga preizkusno vožnjo z mestno, izvenmestno in avtocestno vožnjo, ki izpolnjuje zahteve iz odstavka 6.2. Če je ustrezno, se pri načrtovanju vožnje mestni, izvenmestni in avtocestni deli vožnje izberejo na podlagi topografske karte. Če zbiranje podatkov krmilne enote motorja vozila vpliva na emisije iz vozila ali zmogljivost vozila, se celotna skupina preizkusov s sistemom PEMS, v katero spada vozilo, šteje za neskladno.

Za preizkuse dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, izvedene v postopku homologacije, lahko homologacijski organ z neposrednim pregledom ali analizo dokazov (npr. fotografij, evidenc) preveri, ali preizkusna nastavitev in uporabljena oprema izpolnjujeta zahteve iz dodatkov 4 in 5.

6.5. Skladnost programskih orodij

Subjekt, ki ga določi država članica, potrdi vsako programsko orodje, ki se uporablja za preverjanje veljavnosti vožnje in izračun emisij v skladu z določbami iz odstavkov 5 in 6 ter dodatkov 7, 8, 9, 10 in 11. Kadar je tako programsko orodje vgrajeno v instrument PEMS, se skupaj z instrumentom predloži dokazilo o potrditvi.

7. ANALIZA PODATKOV O PREIZKUSU

7.1. Ocenjevanje emisij in vožnje

Preizkus se izvede v skladu z Dodatkom 4.

7.2. Veljavnost vožnje se oceni z naslednjim postopkom v treh korakih:

KORAK A: potrditev, da je vožnja skladna s splošnimi zahtevami, mejnimi pogoji, zahtevami glede vožnje, operativnimi zahtevami ter specifikacijami glede mazalnega olja, goriva in reagentov iz oddelkov 5 in 6 ter Dodatka 10;

KORAK B: potrditev, da je vožnja skladna z zahtevami iz Dodatka 9;

KORAK C: potrditev, da je vožnja skladna z zahtevami iz Dodatka 8.

Koraki postopka so prikazani na sliki 6.

Če vsaj ena od zahtev ni izpolnjena, se vožnja razglasi za neveljavno.

Slika 6

Ocena veljavnosti vožnje – shematična risba (tj. vse podrobnosti niso vključene v korake, ki so prikazani na sliki; za take podrobnosti glej ustrezne dodatke)

7.3. Da bi se ohranila celovitost podatkov, ni dovoljeno združevanje podatkov iz različnih voženj za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, v enem podatkovnem nizu ali spreminjanje ali odstranjevanje podatkov v zvezi z vožnjami za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, razen v primerih, ki so izrecno navedeni v tej prilogi.

7.4. Rezultati emisij se izračunajo z uporabo metod iz dodatkov 7 in 11. Izračuni emisij se opravijo med začetkom in koncem preizkusa.

7.5. Razširjeni faktor za to prilogo znaša 1,6. Če se v določenem časovnem intervalu pogoji okolice razširijo v skladu z odstavkom 5.1, se emisije onesnaževal, oddane v tem časovnem intervalu in izračunane v skladu z Dodatkom 7, delijo z razširjenim faktorjem. Ta določba se ne uporablja za emisije ogljikovega dioksida.

7.6. Emisije plinastih onesnaževal in število delcev v emisijah v obdobju hladnega zagona, kot je opredeljen v odstavku 2.6.1, se vključijo v običajno ocenjevanje v skladu z dodatkoma 7 in 11.

Če se je vozilo kondicioniralo zadnje tri ure pred preizkusom pri povprečni temperaturi v razširjenem temperaturnem območju v skladu z odstavkom 5.1, se določbe odstavka 7.5 uporabljajo za podatke, zbrane v obdobju hladnega zagona, tudi če pogoji okolice niso v razširjenem temperaturnem območju.

7.7. Sporočanje podatkov

7.7.1. Splošno

Vsi podatki iz posameznega preizkusa dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, se zabeležijo v skladu z datotekami za izmenjavo podatkov in sporočanje podatkov, ki jih zagotovi Komisija (8).

7.7.2. Posredovanje in razširjanje informacij o homologacijskem preizkusu dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo

7.7.2.1.

Homologacijskemu organu se zagotovi dostop do tehničnega poročila, ki ga pripravi proizvajalec. Tehnično poročilo sestavljajo štirje elementi:

(i)	datoteka za izmenjavo podatkov,

(ii)	datoteka za sporočanje,

(iii)

opis vozila in motorja, kot je opisan v Prilogi I, Dodatek 4, k Uredbi 2017/1151;

(iv)

vizualno podporno gradivo (fotografije in/ali video posnetki) namestitve sistema PEMS v preizkušano vozilo, ki je dovolj številno in kakovostno, da zadostuje za identifikacijo vozila in oceno, ali je namestitev glavne enote sistema PEMS, merilnika masnega pretoka izpušnih plinov, antene GNSS in vremenske postaje v skladu s priporočili proizvajalcev instrumentov in splošno dobro prakso preizkušanja s sistemom PEMS.

7.7.2.2.

Proizvajalec zagotovi, da so informacije iz odstavka 7.7.2.2.1 brezplačno na voljo na javno dostopnem spletišču, do katerega lahko uporabnik dostopa, ne da bi mu bilo treba razkriti svojo identiteto ali se prijaviti. Proizvajalec Komisijo in homologacijske organe obvešča o naslovu spletišča.

7.7.2.2.1.

Spletišče omogoča iskanje z nadomestnim znakom po osnovni zbirki podatkov na podlagi enega ali več naslednjih podatkov:

znamka, tip, varianta, izvedenka, trgovsko ime ali številka homologacije iz izjave o skladnosti v skladu s Prilogo IX k Direktivi 2007/46/ES ali Prilogo VIII k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683.

Pri iskanju se za vsako vozilo zagotovijo naslednje informacije:

—	identifikacijska številka skupine PEMS, ki ji pripada navedeno vozilo, v skladu s seznamom za preglednost 2 v tabeli 1 v Dodatku 5 k Prilogi II;

—	deklarirane najvišje ravni dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, kot so navedene v odstavku 48.2 izjave o skladnosti iz Priloge VIII k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683.

7.7.2.3.

Proizvajalec na zahtevo katere koli tretje osebe in Komisije v desetih dneh zagotovi brezplačni dostop do tehničnega poročila iz odstavka 7.7.2.1. Proizvajalec da tehnično poročilo iz odstavka 7.7.2.1 na voljo tudi drugim, in sicer na zahtevo ter za razumno in sorazmerno pristojbino, ki poizvedovalca z upravičenim interesom ne odvrne od tega, da zahteva zadevne informacije, oziroma če ta ne preseže notranjih stroškov, ki jih ima proizvajalec z zagotavljanjem dostopa do informacij.

Homologacijski organ na zahtevo da na voljo informacije iz odstavkov 7.7.2.1 in 7.7.2.2 brezplačno in v desetih dneh po prejemu zahteve kateri koli tretji osebi ali Komisiji. Homologacijski organ da na zahtevo drugim na voljo tudi informacije iz odstavkov 7.7.2.1 in 7.7.2.2, in sicer za razumno in sorazmerno pristojbino, ki poizvedovalca z upravičenim interesom ne odvrne od tega, da zahteva zadevne informacije, oziroma če ta ne preseže notranjih stroškov, ki jih ima organ z zagotavljanjem dostopa do informacij.

„Dodatek 1

Rezervirano

„Dodatek 2

Rezervirano

„Dodatek 3

Rezervirano

„Dodatek 4

Preizkuševalni postopek za preizkušanje emisij iz vozil s prenosnim sistemom za merjenje emisij (PEMS)

1. Uvod

V tem dodatku je opisan preizkuševalni postopek za ugotavljanje emisij onesnaževal iz osebnih in lahkih gospodarskih vozil s prenosnim sistemom za merjenje emisij.

2. Simboli, parametri in enote

p e	—	podtlak (v kPa)
qvs	—	prostorninski pretok sistema (v l/min)
ppmC1	—	delci na milijon ekvivalenta ogljika
V s	—	prostornina sistema (v l)

3. Splošne zahteve

3.1 Sistem PEMS

Preizkus se izvede s sistemom PEMS, ki ga sestavljajo sestavni deli iz odstavkov 3.1.1 do 3.1.5. Po potrebi se lahko vzpostavi povezava s krmilno enoto motorja vozila, da se določijo ustrezni parametri za motor in vozilo, kot so opredeljeni v odstavku 3.2.

3.1.1

Analizatorji za določanje koncentracije onesnaževal v izpušnih plinih.

3.1.2

En ali več instrumentov ali tipal za merjenje ali določanje masnega pretoka izpušnih plinov.

3.1.3

Sprejemnik GNSS za določanje položaja, nadmorske višine in hitrosti vozila.

3.1.4

Po potrebi tipala in druge naprave, ki niso del vozila, na primer za merjenje temperature okolja, relativne vlažnosti in zračnega tlaka.

3.1.5

Vir energije za napajanje sistema PEMS, ki je neodvisen od vozila.

3.2 Preizkuševalni parametri

Preizkuševalni parametri, kot so opredeljeni v tabeli A4/1, se merijo pri stalni frekvenci najmanj 1,0 Hz ter beležijo in sporočajo pri frekvenci vzorčenja 1,0 Hz v skladu z zahtevami iz Dodatka 7, odstavek 10. Če so pridobljeni parametri iz krmilne enote motorja, se lahko pridobijo pri bistveno višji frekvenci, vendar frekvenca beleženja znaša 1,0 Hz. Analizatorji sistemov PEMS, merilniki pretoka in tipala izpolnjujejo zahteve iz dodatkov 5 in 6.

Tabela A4/1

Preizkuševalni parametri

Parameter	Priporočena enota	Vir (9)
Koncentracija THC (10), (11) (če je ustrezno)	ppm C1	analizator
Koncentracija CH4 (9), (10), (11) (če je ustrezno)	ppm C1	analizator
Koncentracija NMHC (9), (10), (11) (če je ustrezno)	ppm C1	analizator (12)
koncentracija CO (9), (10), (11)	ppm	analizator
Koncentracija CO2 (10)	ppm	analizator
Koncentracija NOX (10), (11)	ppm	analizator (13)
Koncentracija PN (11)	#/m3	analizator
Masni pretok izpušnih plinov	kg/s	merilnik masnega pretoka izpušnih plinov, vse metode iz Dodatka 5, odstavek 7
Vlažnost okolice	%	tipalo
Temperatura okolice	K	tipalo
Tlak okolice	kPa	tipalo
Hitrost vozila	km/h	tipalo, GNSS ali krmilna enota motorja (14)
Zemljepisna širina vozila	stopinje	GNSS
Zemljepisna dolžina vozila	stopinje	GNSS
Nadmorska višina vozila (15), (16)	m	GNSS ali tipalo
Temperatura izpušnih plinov (15)	K	tipalo
Temperatura hladilne tekočine motorja (15)	K	tipalo ali krmilna enota motorja
Vrtilna frekvenca motorja (15)	vrt./min	tipalo ali krmilna enota motorja
Navor motorja (15)	Nm	tipalo ali krmilna enota motorja
Navor na gnani osi (15) (če je ustrezna)	Nm	merilnik navora na platišču
Položaj stopalke (15)	%	tipalo ali krmilna enota motorja
Pretok goriva motorja (17) (če je ustrezno)	g/s	tipalo ali krmilna enota motorja
Pretok polnilnega zraka motorja (17) (če je ustrezno)	g/s	tipalo ali krmilna enota motorja
Stanje napake (15)	—	krmilna enota motorja
Temperatura pretoka polnilnega zraka	K	tipalo ali krmilna enota motorja
Stanje regeneracije (15) (če je ustrezno)	—	krmilna enota motorja
Temperatura motornega olja (15)	K	tipalo ali krmilna enota motorja
Dejanska prestava (15)	#	krmilna enota motorja
Želena prestava (npr. kazalnik menjanja prestav) (15)	#	krmilna enota motorja
Drugi podatki o vozilu (15)	ni določeno	krmilna enota motorja

3.4. Namestitev sistema PEMS

3.4.1 Splošno

Pri namestitvi sistema PEMS se upoštevajo navodila proizvajalca zadevnega sistema ter lokalni zdravstveni in varnostni predpisi. Če je sistem PEMS nameščen v vozilu, bi moralo biti vozilo opremljeno z merilniki plinov ali opozorilnimi sistemi za nevarne pline (npr. CO). Nameščen bi moral biti tako, da so elektromagnetne motnje ter izpostavljenost udarcem, tresljajem, prahu in spreminjanju temperature med preizkusom čim manjši. Sistem PEMS je nameščen in deluje tako, da prepreči uhajanje in čim bolj zmanjša toplotna izguba. Namestitev in delovanje sistema PEMS niti ne spremenita lastnosti izpušnega plina niti pretirano ne podaljšata izpušne cevi. Da se prepreči nastajanje delcev, so priključki toplotno stabilni pri temperaturah izpušnih plinov, pričakovanih med preizkusom. Priporoča se, da se za povezavo izpušne odprtine vozila in povezovalne cevi ne uporabijo priključki iz elastomera. Če se ti uporabijo, niso v stiku z izpušnimi plini, da se preprečijo izkrivljeni rezultati. Če preizkus, opravljen z uporabo priključkov iz elastomera, ni uspešen, se preizkus ponovi brez uporabe priključkov iz elastomera.

3.4.2 Dovoljeni protitlak

Namestitev in delovanje sond za vzorčenje sistema PEMS ne povzročita prevelikega povečanja tlaka v izpušni odprtini, ki bi lahko vplivalo na reprezentativnost meritev. Zato se priporoča, da se v posamezni ravnini namesti samo ena sonda za vzorčenje. Če je tehnično izvedljivo, ima morebitni podaljšek, potreben za vzorčenje ali povezavo z merilnikom masnega pretoka izpušnih plinov, enako ali večjo površino prereza kot izpušna cev.

3.4.3 Merilnik masnega pretoka izpušnih plinov

Kadar se uporablja merilnik masnega pretoka izpušnih plinov, se priključi na izpušne cevi vozila v skladu s priporočili proizvajalca merilnika masnega pretoka izpušnih plinov. Merilno območje merilnika masnega pretoka izpušnih plinov se mora ujemati z območjem masnega pretoka izpušnih plinov, ki se pričakuje med preizkusom. Priporoča se, da se merilnik masnega pretoka izpušnih plinov izbere tako, da največji pričakovani pretok med preizkusom doseže vsaj 75 % celotnega merilnega območja merilnika masnega pretoka izpušnih plinov. Namestitev merilnika masnega pretoka izpušnih plinov in morebitnih adapterjev izpušnih cevi ali spojev ne vpliva negativno na delovanje motorja ali sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov. Na vsako stran elementa za zaznavanje pretoka se namesti ravna cev, dolga najmanj štiri premere cevi ali 150 mm, kar koli od tega je večje. Pri preizkušanju večvaljnega motorja z razvejanim izpušnim kolektorjem se priporoča, da se merilnik masnega pretoka izpušnih plinov namesti za točko, kjer se združijo kolektorji, in da se prerez cevi poveča tako, da se dobi enaka ali večja površina prereza za vzorčenje. Če to ni izvedljivo, se lahko meritve pretoka izpušnih plinov opravijo z več merilniki masnega pretoka izpušnih plinov. Zaradi širokega nabora različnih konfiguracij izpušnih cevi, mer in masnih pretokov izpušnih plinov je treba morda pri izbiri in namestitvi merilnikov masnega pretoka izpušnih plinov na podlagi dobre inženirske presoje sprejeti kompromise. Dovoljeno je namestiti merilnik masnega pretoka izpušnih plinov, ki ima manjši premer od izpušne odprtine ali skupne površine preseka več odprtin, če to izboljša točnost merjenja in ne vpliva negativno na delovanje ali naknadno obdelavo izpušnih plinov, kot je opredeljeno v odstavku 3.4.2. Priporoča se, naj se nastavitev merilnika masnega pretoka izpušnih plinov dokumentira s fotografijami.

3.4.4 Globalni pozicionirni sistem (GNSS)

Antena GNSS se namesti čim bližje najvišjemu mestu na vozilu, da se zagotovi dober sprejem satelitskega signala. Nameščena antena GNSS mora čim manj motiti delovanje vozila.

3.4.5 Povezava s krmilno enoto motorja (ECU)

Po potrebi so lahko zahtevani parametri vozila in motorja iz tabele A4/1 zabeleženi z zapisovalnikom podatkov, ki je s krmilno enoto motorja ali omrežjem vozila povezan ob upoštevanju nacionalnih ali mednarodnih standardov, kot so ISO 15031-5 ali SAE J1979, OBD-II, EOBD ali WWH-OBD. Če je ustrezno, proizvajalci razkrijejo oznake, ki omogočajo prepoznavanje zahtevanih parametrov.

3.4.6 Tipala in pomožne naprave

Tipala hitrosti vozila, tipala temperature, termočleni za hladilno tekočino ali katere koli druge merilne naprave, ki niso del vozila, se za merjenje zadevnega parametra namestijo reprezentativno, zanesljivo in točno brez nepotrebnega poseganja v delovanje vozila in drugih analizatorjev, merilnikov pretoka, tipal in signalov. Tipala in dodatna oprema se napajajo neodvisno od vozila. Osvetlitev mest pritrditve in vgradnje sistema PEMS, ki je povezana z varnostjo in se nahaja zunaj kabine vozila, je dovoljeno napajati iz akumulatorja vozila.

3.5. Vzorčenje emisij

Vzorčenje emisij je reprezentativno in se izvaja na mestih z dobro premešanimi izpušnimi plini, na katerih je vpliv zunanjega zraka za točko vzorčenja minimalen. Po potrebi se emisije vzorčijo za merilnikom masnega pretoka izpušnih plinov, pri čemer se upošteva oddaljenost vsaj 150 mm od elementa za zaznavanje pretoka. Sonde za vzorčenje se namestijo najmanj 200 mm ali toliko, kolikor znaša trikratnik notranjega premera izpušne cevi, kar koli od tega je večje, pred točko, kjer se izpušni plini iz naprave za vzorčenje v sistemu PEMS sprostijo v okolje.

Če sistem PEMS dovaja del vzorca nazaj v pretok izpušnih plinov, to poteka za sondo za vzorčenje in tako, da ne vpliva na lastnosti izpušnega plina na točkah vzorčenja. Če se dolžina cevi za vzorčenje spremeni, se preverijo in po potrebi popravijo časi prenosa v sistemu. Če je vozilo opremljeno z več kot eno izpušno cevjo, se pred vzorčenjem in merjenjem pretoka izpušnih plinov povežejo vse delujoče izpušne cevi.

Če je motor opremljen s sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov, se vzorec izpušnih plinov odvzame za sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov. Pri preizkušanju vozila z razvejanim izpušnim kolektorjem je vstop v sondo za vzorčenje dovolj daleč naprej, da se zagotovi, da je vzorec reprezentativen za povprečne emisije onesnaževal iz vseh valjev. Pri večvaljnih motorjih, ki imajo ločene skupine kolektorjev, na primer pri ‚V-motorju‘, se sonda za vzorčenje namesti za točko, kjer se združijo kolektorji. Če to ni tehnično izvedljivo, se lahko uporabi večtočkovno vzorčenje na mestih z dobro premešanimi izpušnimi plini. V tem primeru se število in mesto sond za vzorčenje čim bolj ujemata s številom in mestom merilnikov masnega pretoka izpušnih plinov. V primeru neenakomernih pretokov izpušnih plinov je mogoče opraviti sorazmerno vzorčenje ali vzorčenje z več analizatorji.

Če se merijo delci, se vzorčijo iz sredine toka izpušnih plinov. Če se za vzorčenje emisij uporablja več sond, bi bilo treba sondo za vzorčenje delcev namestiti pred druge sonde za vzorčenje. Sonda za vzorčenje delcev ne bi smela vplivati na vzorčenje plinastih onesnaževal. Vrsta sonde ter njene specifikacije in namestitev se podrobno dokumentirajo (npr. v obliki črke L ali rezano pod kotom 45o, notranji premer, s pokrovom ali brez).

Če se merijo ogljikovodiki, se cev za vzorčenje segreje na 463 ± 10 K (190 ± 10 °C). Za merjenje drugih plinastih sestavin s hladilnikom ali brez njega je temperatura cevi za vzorčenje najmanj 333 K (60 °C), da se prepreči kondenzacija in zagotovijo ustrezne učinkovitosti penetracije različnih plinov. Pri nizkotlačnih sistemih za vzorčenje se lahko temperatura zniža skladno z znižanjem tlaka, če sistem za vzorčenje zagotavlja 95-odstotno učinkovitost penetracije za vsa s predpisi urejena plinasta onesnaževala. Če se vzorčijo delci, ki se pri izpušni cevi ne razredčijo, se cev za vzorčenje od točke vzorčenja nerazredčenih izpušnih plinov do točke redčenja ali detektorja delcev segreje na najmanj 373 K (100 °C). Čas zadrževanja vzorca v cevi za vzorčenje delcev je krajši od 3 sekund, dokler se ne doseže prvo redčenje ali detektor delcev.

Vsi deli sistema za vzorčenje, tj. od izpušne cevi do detektorja delcev, ki so v stiku z nerazredčenimi ali razredčenimi izpušnimi plini, so izdelani tako, da je odlaganja delcev čim manj. Vsi deli so izdelani iz antistatičnega materiala, da ne pride do elektrostatičnega učinka.

4. Postopki pred preizkusom

4.1 Preverjanje puščanja sistema PEMS

Po končani namestitvi sistema PEMS se najmanj enkrat opravi preverjanje puščanja za vsako namestitev sistema PEMS v vozilo, kot to določa proizvajalec sistema PEMS oziroma na način, ki je opisan v nadaljevanju. Sonda se odklopi z izpušnega sistema in njen konec se zamaši. Vklopi se črpalka analizatorja. Po začetnem obdobju stabilizacije vsi merilniki pretoka kažejo približno nič, če ni puščanja. V nasprotnem primeru se preverijo cevi za vzorčenje in odpravi napaka.

Stopnja puščanja na vakuumski strani za tisti del sistema, ki se preverja, ne presega 0,5 % pretoka med uporabo. Za ocene pretoka med uporabo je mogoče uporabiti pretok skozi analizator in obvodni pretok.

Namesto tega se lahko sistem izprazni na vakuumski tlak najmanj 20 kPa (80 kPa absolutno). Po začetnem obdobju stabilizacije dvig tlaka Δp (v kPa/min) v sistemu ne preseže:

pri čemer je:

pe	podtlak (v Pa),
Vs	prostornina sistema (v l),
qvs	prostorninski pretok sistema (v l/min).

Druga možnost je uvedba spremembe v stopnji koncentracije na začetku cevi za vzorčenje s preklopom z ničelnega na razponski plin, pri čemer se ohranijo enaki tlačni pogoji kot pri običajnem delovanju sistema. Če je odčitek na pravilno umerjenem analizatorju po zadostnem časovnem obdobju ≤ 99 % uvedene koncentracije, se puščanje odpravi.

4.2 Zagon in stabiliziranje sistema PEMS

Sistem PEMS se pred začetkom preizkusa vklopi, ogreje in stabilizira v skladu s specifikacijami njegovega proizvajalca, dokler ključni funkcionalni parametri, na primer tlaki, temperature in pretoki, ne dosežejo nastavljenih vrednosti delovanja. Za zagotovitev pravilnega delovanja lahko sistem PEMS ostane prižgan ali pa se ogreje in stabilizira med kondicioniranjem vozila. Sistem deluje brez napak in kritičnih opozoril.

4.3 Priprava sistema za vzorčenje

Sistem za vzorčenje, ki ga sestavljajo sonda za vzorčenje in cevi za vzorčenje, se pripravi za preizkušanje po navodilih proizvajalca sistema PEMS. Zagotovi se, da je sistem za vzorčenje čist in brez kondenzacijske vlage.

4.4 Priprava merilnika masnega pretoka izpušnih plinov (EFM)

Če se merilnik masnega pretoka izpušnih plinov uporablja za merjenje masnega pretoka izpušnih plinov, se v skladu s specifikacijami proizvajalca merilnika masnega pretoka izpušnih plinov očisti in pripravi za delovanje. S tem postopkom, če se uporablja, se odstranijo kondenzat in obloge iz cevi ter povezanih priključkov za merjenje.

4.5 Preverjanje in umerjanje analizatorjev za merjenje plinastih emisij

Prilagoditve umerjanja ničlišča in razpona analizatorjev se izvedejo s kalibracijskimi plini, ki izpolnjujejo zahteve iz Dodatka 5, odstavek 5. Kalibracijski plini se izberejo tako, da se ujemajo z območjem koncentracij onesnaževal, pričakovanih med preizkusom dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo. Da bi se čim bolj zmanjšal premik analizatorja, se priporoča, da se ničelna točka in razpon analizatorjev umerita pri temperaturi okolice, ki se čim manj razlikuje od temperature preizkuševalne opreme med vožnjo.

4.6 Preverjanje analizatorja za merjenje emisij delcev

Ničelna stopnja analizatorja se zapiše z vzorčenjem zunanjega zraka, filtriranega skozi filter HEPA, na ustrezni točki vzorčenja, po možnosti pri vstopu v cev za vzorčenje. Signal se zapisuje pri stalni frekvenci, ki je večkratnik 1,0 Hz in se določi kot povprečje za obdobje dveh minut. Končna koncentracija je v okviru specifikacij proizvajalca, vendar ne presega 5 000 delcev na kubični centimeter.

4.7 Določanje hitrosti vozila

Hitrost vozila se določi z najmanj eno od naslednjih metod:

(a)

tipalo (npr. optično ali mikrovalovno tipalo); če je hitrost vozila določena s tipalom, morajo meritve hitrosti izpolnjevati zahteve iz Dodatka 5, odstavek 8, druga možnost pa je, da se celotna prevožena razdalja, določena s tipalom, primerja z referenčno razdaljo, pridobljeno iz digitalnega cestnega omrežja ali s topografske karte. Celotna prevožena razdalja, določena s tipalom, lahko od referenčne razdalje odstopa za največ 4 %;

(b)

krmilna enota motorja; če je hitrost vozila določena s krmilno enoto motorja, se celotna prevožena razdalja potrdi v skladu z Dodatkom 6, odstavek 3, signal hitrosti krmilne enote motorja pa po potrebi prilagodi, da so izpolnjene zahteve iz Dodatka 6, odstavek 3. Druga možnost je, da se celotna prevožena razdalja, določena s krmilno enoto motorja, primerja z referenčno razdaljo, pridobljeno iz digitalnega cestnega omrežja ali s topografske karte. Celotna prevožena razdalja, določena s krmilno enoto motorja, lahko od referenčne razdalje odstopa za največ 4 %;

(c)	sistem GNSS; če je hitrost vozila določena s sistemom GNSS, se celotna prevožena razdalja primerja z meritvami druge metode v skladu z Dodatkom 4, odstavek 6.5.

4.8 Preverjanje namestitve sistema PEMS

Preveri se pravilnost povezav z vsemi tipali, in če je ustrezno, s krmilno enoto motorja. Če so parametri motorja pridobljeni, se zagotovi, da krmilna enota motorja pravilno sporoča vrednosti (npr. vrtilna frekvenca motorja (v vrt./min), ko je zgorevalni motor v položaju zagon/motor izklopljen, je enaka nič). Sistem PEMS deluje brez napak in kritičnih opozoril.

5. Preizkus emisij

5.1 Začetek preizkusa

Vzorčenje, merjenje in beleženje parametrov se začne pred začetkom preizkusa (kot je opredeljeno v tej prilogi, odstavek 2.6.5). Pred začetkom preizkusa se potrdi, da je zapisovalnik podatkov zapisal vse potrebne parametre.

Priporoča se, da se zaradi lažje časovne uskladitve parametri, ki jih je treba časovno uskladiti, zapišejo z eno napravo za zapisovanje podatkov ali sinhroniziranim časovnim žigom.

5.2 Preizkus

Vzorčenje, merjenje in zapisovanje parametrov se nadaljujejo med preizkusom vozila na cesti. Motor se lahko ustavi in zažene, vendar se vzorčenje emisij in zapisovanje parametrov nadaljujeta. Med vožnjo za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, se je treba izogibati večkratni ustavitvi motorja (tj. nenamerni zaustavitvi motorja). Vsi opozorilni signali, ki kažejo na nepravilno delovanje sistema PEMS, se dokumentirajo in preverijo. Če se med preizkusom sprožijo signali, ki opozarjajo na napake, je preizkus neveljaven. Zapisovanje parametrov doseže popolnost podatkov nad 99 %. Merjenje in zapisovanje podatkov je dovoljeno prekiniti za manj kot 1 % celotnega trajanja vožnje, vendar za največ 30-sekundno neprekinjeno obdobje, izključno v primeru nenamerne izgube signala ali vzdrževanja sistema PEMS. Prekinitve se lahko zapišejo neposredno s sistemom PEMS, ni pa dovoljeno povzročati prekinitev zapisanega parametra s predhodno obdelavo, izmenjavo ali naknadno obdelavo podatkov. Morebitno samodejno ničliranje se izvede na podlagi sledljivega standarda za ničliranje, podobnega tistemu, ki se uporablja za ničliranje analizatorja. Močno se priporoča, naj se vzdrževanje sistema PEMS začne med obdobji ničelne hitrosti vozila.

5.3 Konec preizkusa

Pretiranemu delovanju motorja v prostem teku po koncu vožnje se je treba izogibati. Zapisovanje podatkov se po koncu preizkusa (kot je opredeljen v tej prilogi, odstavek 2.6.6) nadaljuje, dokler ne poteče odzivni čas sistemov za vzorčenje. Za vozila s signalom za zaznavanje regeneracije se pregled s sistemom OBD izvede in dokumentira neposredno po beleženju podatkov in preden vozilo prevozi kakršno koli dodatno razdaljo.

6. Postopek po preizkusu

6.1 Preverjanje analizatorjev za merjenje plinastih emisij

S kalibracijskimi plini, ki so enaki tistim, uporabljenim v odstavku 4.5, se preverita ničlišče in razpon analizatorja plinastih sestavin, da se oceni premik odziva ničlišča in razpona analizatorja v primerjavi z umerjenostjo pred preizkusom. Če je bilo določeno, da je premik ničlišča znotraj dovoljenega območja, je pred preverjanjem premika razpona dovoljeno ničlirati analizator. Preverjanje premika po preizkusu se opravi čim prej po preizkusu in preden se sistem PEMS ali posamezni analizatorji ali tipala izklopijo ali preidejo v način nedelovanja. Razlika med rezultati pred preizkusom in rezultati po njem izpolnjuje zahteve iz tabele A4/2.

Tabela A4/2

Dovoljeni premik analizatorja med preizkusom s sistemom PEMS

Onesnaževalo	Absolutni premik ničelnega odziva	Absolutni premik razponskega odziva (18)
CO2	≤ 2 000 ppm na preizkus	≤ 2 % odčitka ali ≤ 2 000 ppm na preizkus, kar koli od tega je večje
CO	≤ 75 ppm na preizkus	≤ 2 % odčitka ali ≤ 75 ppm na preizkus, kar koli od tega je večje
NOX	≤ 3 ppm na preizkus	≤ 2 % odčitka ali ≤ 3 ppm na preizkus, kar koli od tega je večje
CH4	≤ 10 ppm C1 na preizkus	≤ 2 % odčitka ali ≤ 10 ppm C1 na preizkus, kar koli od tega je večje
THC	≤ 10 ppm C1 na preizkus	≤ 2 % odčitka ali ≤ 10 ppm C1 na preizkus, kar koli od tega je večje

Če je razlika med rezultati pred preizkusom in rezultati po njem za premik ničlišča in premik razpona večja od dovoljene, se vsi rezultati preizkusa razveljavijo in preizkus se ponovi.

6.2 Preverjanje analizatorja za merjenje emisij delcev

Ničelna stopnja analizatorja se zapiše v skladu z odstavkom 4.6.

6.3 Preverjanje meritev emisij na cesti

Koncentracija razponskega plina, uporabljena na začetku preizkusa za umerjanje analizatorjev v skladu z odstavkom 4.5, obsega najmanj 90 % vrednosti koncentracije, pridobljenih iz 99 % meritev veljavnih delov preizkusa emisij. Dovoljeno je, da 1 % skupnega števila meritev, uporabljenih za ocenjevanje, presega koncentracijo uporabljenega razponskega plina za največ faktor dva. Če te zahteve niso izpolnjene, se preizkus razveljavi.

6.4 Preverjanje doslednosti za nadmorsko višino vozila

Če je bila nadmorska višina izmerjena samo s sistemom GNSS, se preveri in po potrebi popravi doslednost podatkov o višini, ki jih posreduje sistem GNSS. Doslednost podatkov se preveri s primerjavo podatkov zemljepisne širine, zemljepisne dolžine in nadmorske višine, pridobljenih iz sistema GNSS, in nadmorske višine, prikazane na digitalnem modelu terena ali topografski karti z ustreznim merilom. Meritve, ki od nadmorske višine, prikazane na topografski karti, odstopajo za več kot 40 m, se ročno popravijo. Prvotni in nepopravljeni podatki se ohranijo, popravljeni podatki pa se označijo.

Preveri se popolnost podatkov o trenutni nadmorski višini. Vrzeli v podatkih se zapolnijo z interpolacijo podatkov. Točnost interpoliranih podatkov se preveri s topografsko karto. Priporoča se, da se interpolirani podatki popravijo, če velja naslednje:

Nadmorska višina se popravi tako, da velja:

pri čemer je:

h(t)	—	nadmorska višina vozila po pregledu in načelnem preverjanju kakovosti podatkov na podatkovni točki t (v m nadmorske višine),
hGNSS(t)	—	nadmorska višina vozila, izmerjena s sistemom GNSS na podatkovni točki t (v m nadmorske višine),
hmap(t)	—	nadmorska višina vozila na podlagi topografske karte na podatkovni točki t (v m nadmorske višine).

6.5 Preverjanje doslednosti za hitrost vozila, ki jo posreduje sistem GNSS

Preveri se doslednost hitrosti vozila, ki jo določi sistem GNSS, in sicer tako, da se izračuna celotna prevožena razdalja, ki se primerja z referenčnimi meritvami, pridobljenimi iz tipala, validirane krmilne enote motorja ali digitalnega cestnega omrežja oziroma s topografske karte. Pred preverjanjem doslednosti je treba obvezno popraviti očitne napake v podatkih sistema GNSS, na primer z uporabo tipala za seštevno navigacijo. Prvotni in nepopravljeni podatki se ohranijo, popravljeni podatki pa se označijo. Popravljeni podatki ne presegajo neprekinjenega časovnega obdobja 120 s ali skupaj 300 s. Celotna prevožena razdalja, izračunana iz popravljenih podatkov sistema GNSS, lahko od referenčne vrednosti odstopa za največ 4 %. Če podatki sistema GNSS ne izpolnjujejo teh zahtev in ni na voljo noben drug zanesljiv vir hitrosti, je preizkus neveljaven.

6.6 Preverjanje doslednosti temperature okolice

Preveri se doslednost podatkov o temperaturi okolice, nedosledne vrednosti pa se popravijo tako, da se osamelci nadomestijo s povprečjem sosednjih vrednosti. Prvotni in nepopravljeni podatki se ohranijo, popravljeni podatki pa se označijo.

„Dodatek 5

Specifikacije in umerjanje sestavnih delov in signalov sistema PEMS

1. Uvod

V tem dodatku so določene specifikacije in umerjanje sestavnih delov in signalov sistema PEMS.

2. Simboli, parametri in enote

A	—	koncentracija nerazredčenega CO2 (v %)
a 0	—	odsek linearne regresijske premice na osi y
a 1	—	naklon linearne regresijske premice
B	—	koncentracija razredčenega CO2 (v %)
C	—	koncentracija razredčenega NO (v ppm)
c	—	odziv analizatorja pri preizkusu stranske občutljivosti na kisik
Cb		izmerjena koncentracija razredčenega NO z bučko
c FS,b	—	koncentracija HC obsega skale v koraku (b) (v ppmC1)
c FS,d	—	koncentracija HC obsega skale v koraku (d) (v ppmC1)
c HC(w/NMC)	—	koncentracija HC, če CH4 ali C2H6 teče skozi izločevalnik NMC (v ppmC1)
c HC(w/o NMC)	—	koncentracija HC, če CH4 ali C2H6 teče mimo izločevalnika NMC (v ppmC1)
c m,b	—	izmerjena koncentracija HC v koraku (b) (v ppmC1)
c m,d	—	izmerjena koncentracija HC v koraku (d) (v ppmC1)
c ref,b	—	referenčna koncentracija HC v koraku (b) (v ppmC1)
c ref,d	—	referenčna koncentracija HC v koraku (d) (v ppmC1)
D	—	koncentracija nerazredčenega NO (v ppm)
D e	—	pričakovana koncentracija razredčenega NO (v ppm)
E	—	absolutni delovni tlak (v kPa)
E CO2	—	odstotek dušenja s CO2
E(dp)	—	učinkovitost analizatorja PEMS-PN
E E	—	učinkovitost etana
E H2O	—	odstotek dušenja z vodo
E M	—	učinkovitost metana
EO2	—	stranska občutljivost na kisik
F	—	temperatura vode (v K)
G	—	tlak nasičene pare (v kPa)
H	—	koncentracija vodne pare (v %)
H m	—	najvišja koncentracija vodne pare (v %)
NOX,dry	—	srednja koncentracija stabiliziranih zapisov NOX s popravkom za vlažnost
NOX,m	—	srednja koncentracija stabiliziranih zapisov NOX
NOX,ref	—	referenčna srednja koncentracija stabiliziranih zapisov NOX
r 2	—	determinacijski koeficient
t0	—	časovna točka vklopa pretoka plina (v s)
t10	—	časovna točka 10-odstotnega odziva končnega odčitka
t50	—	časovna točka 50-odstotnega odziva končnega odčitka
t90	—	časovna točka 90-odstotnega odziva končnega odčitka
še ni določeno	—	še ni določeno
X	—	neodvisna spremenljivka ali referenčna vrednost
x min	—	najnižja vrednost
Y	—	odvisna spremenljivka ali izmerjena vrednost

3. Preverjanje linearnosti

3.1 Splošno

Točnost in linearnost analizatorjev, merilnikov pretoka, tipal in signalov sta sledljivi po mednarodnih ali nacionalnih standardih. Tipala ali signali, ki niso neposredno sledljivi (npr. enostavni merilniki pretoka), se namesto tega umerijo na podlagi laboratorijske opreme dinamometra z valji, ki je umerjena na podlagi mednarodnih ali nacionalnih standardov.

3.2 Zahteve za linearnost

Vsi analizatorji, merilniki pretoka, tipala in signali izpolnjujejo zahteve za linearnost iz tabele A5/1. Če je pretok zraka, pretok goriva, razmerje zrak-gorivo ali masni pretok izpušnih plinov pridobljen iz krmilne enote motorja, izračunani masni pretok izpušnih plinov izpolnjuje zahteve za linearnost iz tabele A5/1.

Tabela A5/1

Zahteve za linearnost merilnih parametrov in sistemov

Merilni parameter/instrument		Naklon a 1	Standardna napaka ocene	Determinacijski koeficient r 2
Pretok goriva (19)	≤ 1 % xmax	0,98–1,02	≤ 2 % xmax	≥ 0,990
hitrost pretoka zraka15	≤ 1 % xmax	0,98–1,02	≤ 2 % xmax	≥ 0,990
Masni pretok izpušnih plinov	≤ 2 % xmax	0,97–1,03	≤ 3 % xmax	≥ 0,990
Analizatorji plina	najv. ≤ 0,5 %	0,99–1,01	≤ 1 % xmax	≥ 0,998
Navor (20)	≤ 1 % xmax	0,98–1,02	≤ 2 % xmax	≥ 0,990
Analizatorji PN (21)	≤ 5 % xmax	0,85–1,15 (22)	≤ 10 % xmax	≥ 0,950

3.3 Pogostost preverjanja linearnosti

Zahteve za linearnost v skladu z odstavkom 3.2 se preverjajo:

(a)	za vsak analizator plina najmanj vsakih dvanajst mesecev ali pri vsakem popravilu sistema ali zamenjavi sestavnega dela ali spremembi, ki bi lahko vplivala na umerjenost;

(b)

za druge ustrezne instrumente, kot so analizatorji PN, merilniki masnega pretoka izpušnih plinov in sledljivo umerjena tipala, kadar se opazijo poškodbe, in sicer v skladu z zahtevami postopkov notranje revizije ali zahtevami proizvajalca instrumenta, vendar največ eno leto pred dejanskim preizkusom.

Zahteve za linearnost v skladu z odstavkom 3.2 za tipala ali signale krmilne enote motorja, ki niso neposredno sledljivi, se izvedejo z merilno napravo s sledljivim umerjanjem na dinamometru z valji, in sicer enkrat za vsako konfiguracijo ‚sistema PEMS v vozilu‘.

3.4 Postopek preverjanja linearnosti

3.4.1 Splošne zahteve

Ustrezni analizatorji, instrumenti in tipala se postavijo v običajno stanje delovanja v skladu s priporočili njihovega proizvajalca. Analizatorji, instrumenti in tipala delujejo pri svojih nazivnih temperaturah, tlakih in pretokih.

3.4.2 Splošni postopek

Linearnost se preveri za vsako običajno območje delovanja z izvedbo naslednjih korakov:

(a)	analizator, merilnik pretoka ali tipalo se z vnosom ničelnega signala nastavi na ničlo. Pri analizatorjih plina se v vrata analizatorja prek čim bolj neposredne in kratke poti plina dovaja prečiščeni sintetični zrak ali dušik;

(b)	z vnosom razponskega signala se določi razpon analizatorja, merilnika pretoka ali tipala. Pri analizatorjih plina se v vrata analizatorja prek čim bolj neposredne in kratke poti plina dovaja ustrezni razponski plin;

(c)	ponovi se postopek ničliranja iz točke (a);

(d)

linearnost se preverja z vnosom najmanj desetih referenčnih vrednosti (vključno z ničlo), ki so približno enakomerno razmaknjene in veljavne. Referenčne vrednosti v zvezi s koncentracijo sestavin, masnim pretokom izpušnih plinov ali katerim koli drugim ustreznim parametrom se izberejo tako, da se ujemajo z vrednostmi, pričakovanimi med preizkusom emisij. Pri meritvah masnega pretoka izpušnih plinov se lahko referenčne točke pod 5 % najvišje vrednosti za umerjanje izključijo iz preverjanja linearnosti;

(e)	pri analizatorjih plina se v vrata analizatorja dovajajo znane koncentracije plinov v skladu z odstavkom 5. Zagotovi se dovolj časa za stabilizacijo signala. Pri analizatorjih števila delcev koncentracije števila delcev za vsaj dvakrat presegajo mejo zaznavnosti (opredeljene v odstavku 6.2);

(f)	vrednosti, ki se ocenjujejo, in po potrebi tudi referenčne vrednosti se zabeležijo pri stalni frekvenci, ki je večkratnik 1,0 Hz, v 30-sekundnem obdobju (60-sekundnem za analizatorje števila delcev);

(g)

vrednosti aritmetične sredine v 30-sekundnem (ali 60-sekundnem) obdobju se uporabijo za izračun parametrov linearne regresije najmanjših kvadratov, pri čemer ima regresijska enačba naslednjo obliko:

pri čemer je:

y dejanska vrednost merilnega sistema,

a 1 naklon regresijske premice,

x referenčna vrednost,

a 0 odsek regresijske premice na osi y.

Za vsak merilni parameter in sistem se izračuna standardna napaka ocene y na x in determinacijski koeficient (r 2);

(h)	Parametri linearne regresije izpolnjujejo zahteve iz tabele A5/1.

3.4.3 Zahteve za preverjanje linearnosti na dinamometru z valji

Nesledljivi merilniki pretoka, tipala ali signali krmilne enote motorja, ki jih ni mogoče neposredno umeriti po sledljivih standardih, se umerijo na dinamometru z valji. Postopek v največji izvedljivi meri izpolnjuje zahteve iz Pravilnika ZN št. 154. Instrument ali tipalo, ki ga je treba umeriti, se po potrebi namesti na preizkušano vozilo in upravlja v skladu z zahtevami iz Dodatka 4. Postopek umerjanja izpolnjuje zahteve iz odstavka 3.4.2, kadar koli je to mogoče. Izbere se najmanj deset ustreznih referenčnih vrednosti, da se zagotovi, da je pokritih najmanj 90 % najvišje vrednosti, ki se pričakuje med preizkusom dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo.

Če je treba umeriti nesledljiv merilnik pretoka, tipalo ali signal krmilne enote motorja za določitev pretoka izpušnih plinov, se na izpušno cev vozila priključi referenčni merilnik masnega pretoka izpušnih plinov s sledljivim umerjanjem ali vzorčevalnik s konstantno prostornino (CVS). Zagotovi se točno merjenje izpuha vozila z merilnikom masnega pretoka izpušnih plinov v skladu z Dodatkom 4, odstavek 3.4.3. Vozilo se upravlja s stalnim pritiskanjem stopalke za plin pri stalni izbiri prestave in obremenitvi dinamometra z valji.

4. Analizatorji za merjenje plinastih sestavin

4.1 Dovoljeni tipi analizatorjev

4.1.1 Standardni analizatorji

Plinaste sestavine se merijo z analizatorji iz Priloge B5, odstavek 4.1.4, k Pravilniku ZN št. 154. Če nerazpršilni ultravijolični analizator meri NO in NO2, pretvornik NO2/NO ni potreben.

4.1.2 Alternativni analizatorji

Dovoljen je vsak analizator, ki ne izpolnjuje specifikacij zasnove iz odstavka 4.1.1, če izpolnjuje zahteve iz odstavka 4.2. Proizvajalec zagotovi, da alternativni analizator dosega enakovredno ali večjo merilno zmogljivost v primerjavi s standardnim analizatorjem v območju koncentracij onesnaževal in soobstoječih plinov, ki se lahko pričakujejo iz vozil, v katerih se uporabljajo dovoljena goriva v zmernih in razširjenih pogojih veljavnega preizkušanja dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, iz te priloge, odstavki 5, 6 in 7. Proizvajalec analizatorja na zahtevo predloži dodatne pisne informacije, ki dokazujejo, da je merilna zmogljivost alternativnega analizatorja dosledno in zanesljivo usklajena z merilno zmogljivostjo standardnih analizatorjev. Dodatne informacije vključujejo:

(a)	opis teoretične podlage in tehničnih sestavnih delov alternativnega analizatorja;

(b)

dokazilo enakovrednosti zadevnemu standardnemu analizatorju iz odstavka 4.1.1 v pričakovanem območju koncentracij onesnaževal in pogojev okolice homologacijskega preizkusa iz Pravilnika ZN št. 154 ter validacijskega preizkusa iz Dodatka 6, odstavek 3, za vozilo z motorjem s prisilnim in kompresijskim vžigom; proizvajalec analizatorja enakovrednost dokaže znotraj dovoljenih odstopanj iz Dodatka 6, odstavek 3.3;

(c)

dokazilo enakovrednosti zadevnemu standardnemu analizatorju iz odstavka 4.1.1 v zvezi z vplivom atmosferskega tlaka na merilno zmogljivost analizatorja; z demonstracijskim preizkusom se določi odziv na razponski plin s koncentracijo znotraj območja analizatorja za preverjanje vpliva atmosferskega tlaka v zmernih in razširjenih pogojih nadmorske višine iz odstavka 5.2. Tovrsten preizkus je mogoče opraviti v komori za višinske preizkuse;

(d)	dokazilo enakovrednosti zadevnemu standardnemu analizatorju iz odstavka 4.1.1 v najmanj treh preizkusih na cesti, ki izpolnjujejo zahteve iz tega dodatka;

(e)	dokazilo, da vpliv tresljajev, pospeševanja in temperature okolice na odčitek analizatorja ne presega zahtev za šum za analizatorje iz odstavka 4.2.4.

Homologacijski organi lahko zahtevajo dodatne informacije za potrditev enakovrednosti ali zavrnejo homologacijo, če meritve pokažejo, da alternativni analizator ni enakovreden standardnemu analizatorju.

4.2 Specifikacije za analizator

4.2.1 Splošno

Proizvajalec analizatorja poleg zahtev za linearnost za posamezni analizator iz odstavka 3 dokaže tudi skladnost tipov analizatorjev s specifikacijami iz odstavkov 4.2.2 do 4.2.8. Analizatorji imajo merilno območje in odzivni čas, ki omogočata merjenje koncentracij sestavin izpušnih plinov z zadostno točnostjo po veljavnem emisijskem standardu v prehodnih pogojih in pogojih ustaljenega stanja. Občutljivost analizatorjev na udarce, tresljaje, staranje, spreminjanje temperature in zračnega tlaka ter elektromagnetne motnje in druge vplive v zvezi z vozilom in delovanjem analizatorja se čim bolj omeji.

4.2.2 Točnost

Točnost, ki je opredeljena kot odklon odčitka analizatorja od referenčne vrednosti, ne presega ± 2 % odčitka ali ± 0,3 % obsega skale, kar koli je večje.

4.2.3 Natančnost

Natančnost, ki je opredeljena kot 2,5-kratni standardni odklon desetih ponavljajočih se odzivov na dani kalibracijski ali razponski plin, ni večja od 1 % koncentracije obsega skale za merilno območje, ki je enako ali nad 155 ppm (ali ppmC1), in 2 % koncentracije obsega skale za merilno območje pod 155 ppm (ali ppmC1).

4.2.4 Šum

Šum ne presega 2 % obsega skale. Vsako od desetih obdobij merjenja se prekine s 30-sekundnim intervalom, v katerem je analizator izpostavljen ustreznemu razponskemu plinu. Pred vsakim obdobjem vzorčenja in pred vsakim obdobjem določanja razpona se zagotovi dovolj časa za čiščenje analizatorja in cevi za vzorčenje.

4.2.5 Premik ničelnega odziva

Premik ničelnega odziva, ki je opredeljen kot srednji odziv na ničelni plin v časovnem intervalu najmanj 30 sekund, je skladen s specifikacijami iz tabele A5/2.

4.2.6 Premik razponskega odziva

Premik razponskega odziva, ki je opredeljen kot srednji odziv na razponski plin v časovnem intervalu najmanj 30 sekund, je skladen s specifikacijami iz tabele A5/2.

Tabela A5/2

Dovoljeni premik ničelnega in razponskega odziva analizatorjev za merjenje plinastih sestavin v laboratorijskih pogojih

Onesnaževalo	Absolutni premik ničelnega odziva	Absolutni premik razponskega odziva
CO2	≤ 1 000 ppm v 4 urah	≤ 2 % odčitka ali ≤ 1 000 ppm v 4 urah, kar koli od tega je večje
CO	≤ 50 ppm v 4 urah	≤ 2 % odčitka ali ≤ 50 ppm v 4 urah, kar koli od tega je večje
PN	5 000 delcev na kubični centimeter v 4 urah	v skladu s specifikacijami proizvajalca
NOX	≤ 3 ppm v 4 urah	≤ 2 % odčitka ali ≤ 3 ppm v 4 urah, kar koli od tega je večje
CH4	≤ 10 ppm C1	≤ 2 % odčitka ali ≤ 10 ppm C1 v 4 urah, kar koli od tega je večje
THC	≤ 10 ppm C1	≤ 2 % odčitka ali ≤ 10 ppm C1 v 4 urah, kar koli od tega je večje

4.2.7 Čas vzpona

Čas vzpona, ki je opredeljen kot čas med 10-odstotnim in 90-odstotnim odzivom končnega odčitka (t 10 do t 90; glej odstavek 4.4), ne preseže 3 sekund.

4.2.8 Sušenje plinov

Izpušni plini se lahko merijo vlažni ali suhi. Če se uporablja naprava za sušenje plinov, mora ta čim manj vplivati na sestavo merjenih plinov. Kemični sušilniki niso dovoljeni.

4.3 Dodatne zahteve

4.3.1 Splošno

V določbah iz odstavkov 4.3.2 do 4.3.5 so opredeljene dodatne zahteve za zmogljivost za posebne vrste analizatorjev in veljajo samo, kadar se zadevni analizator uporablja za merjenje dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo.

4.3.2 Preizkus učinkovitosti za pretvornike NOX

Če se uporablja pretvornik NOX, na primer za pretvarjanje NO2 v NO za analizo s kemoluminiscenčnim analizatorjem, se njegova učinkovitost preizkusi z upoštevanjem zahtev iz Priloge B5, odstavek 5.5, k Pravilniku ZN št. 154. Učinkovitost pretvornika NOX se lahko preveri največ en mesec pred preizkusom emisij.

4.3.3 Nastavitev plamensko-ionizacijskega detektorja (FID)

(a)	Optimizacija odziva detektorja Če se merijo ogljikovodiki, se detektor FID nastavi v skladu z navodili proizvajalca instrumenta. Za optimizacijo odziva v najobičajnejšem območju delovanja se za razponski plin uporabi propan v zraku ali propan v dušiku.

(b)

Faktorji odzivnosti za ogljikovodike

Če se merijo ogljikovodiki, se faktor odzivnosti detektorja FID za ogljikovodike preveri z upoštevanjem določb iz Priloge B5, odstavek 5.4.3, k Pravilniku ZN št. 154 in propanom v zraku ali propanom v dušiku kot razponskim plinom oziroma prečiščenim sintetičnim zrakom ali dušikom kot ničelnim plinom.

(c)

Preizkus stranske občutljivosti na kisik

Preizkus stranske občutljivosti na kisik se opravi ob prvi uporabi detektorja FID in po večjih vzdrževanjih. Izbere se merilno območje, v katerem plini za preizkus stranske občutljivosti na kisik spadajo v zgornjih 50 %. Za izvedbo preizkusa mora biti temperatura peči nastavljena v skladu s predpisi. Specifikacije plinov za preizkus stranske občutljivosti na kisik so opisane v odstavku 5.3.

Uporabi se naslednji postopek:

(i)	analizator se nastavi na ničlo,

(ii)	analizatorju se določi razpon z 0-odstotno kisikovo mešanico za motorje s prisilnim vžigom in 21-odstotno kisikovo mešanico za motorje s kompresijskim vžigom,

(iii)

znova se preveri ničelni odziv. Če se je spremenil za več kot 0,5 % obsega skale, se ponovita koraka (i) in (ii),

(iv)	uporabita se 5- in 10-odstotni plin za preizkus stranske občutljivosti na kisik,

(v)	znova se preveri ničelni odziv. Če se je spremenil za več kot ± 1 % obsega skale, se preizkus ponovi,

(vi)

za vsak plin za preizkus stranske občutljivosti na kisik v koraku (iv) se izračuna stranska občutljivost na kisik E O2 (v %), in sicer na naslednji način:

pri čemer je odziv analizatorja:

pri čemer je:

c ref,b		referenčna koncentracija HC v koraku (ii) (v ppmC1)
c ref,d		referenčna koncentracija HC v koraku (iv) (v ppmC1)
c FS,b		koncentracija HC obsega skale v koraku (ii) (v ppmC1)
c FS,d		koncentracija HC obsega skale v koraku (iv) (v ppmC1)
c m,b		izmerjena koncentracija HC v koraku (ii) (v ppmC1)
c m,d		izmerjena koncentracija HC v koraku (ii) (v ppmC1)

(vii)

stranska občutljivost na kisik E O2 je manjša od ± 1,5 % za vse potrebne pline za preizkus stranske občutljivosti na kisik,

(viii)

če je stranska občutljivost na kisik E O2 večja od ± 1,5 %, se lahko izvedejo popravljalni ukrepi, tako da se postopno naravnajo pretok zraka (nad specifikacijami proizvajalca in pod njimi), pretok goriva in pretok vzorca,

(ix)	preizkus stranske občutljivosti na kisik se ponovi za vsako novo nastavitev.

4.3.4 Pretvorbena učinkovitost izločevalnika nemetanov (NMC)

Če se analizirajo ogljikovodiki, je mogoče uporabiti izločevalnik NMC, ki z oksidacijo vseh ogljikovodikov razen metana odstranjuje nemetanske ogljikovodike iz vzorca plina. V idealnih razmerah je pretvorba za metan 0 %, za druge ogljikovodike, ki jih zastopa etan, pa 100 %. Da bo merjenje NMHC točno, se določita obe učinkovitosti in uporabita za izračun emisij NMHC (glej Dodatek 7, odstavek 6.2). Če je izločevalnik NMC v kombinaciji z detektorjem FID umerjen v skladu z metodo (b) iz Dodatka 7, odstavek 6.2, s pretokom kalibracijskega plina metana/zraka skozi NMC, ni treba določiti učinkovitosti pretvorbe metana.

(a)

Učinkovitost pretvorbe metana

Kalibracijski plin metan se spusti skozi detektor FID z obvodom izločevalnika NMC in brez njega; zabeležita se obe koncentraciji. Učinkovitost metana se določi na naslednji način:

pri čemer je:

c HC(w/NMC)		koncentracija HC, če CH4 teče skozi izločevalnik NMC (v ppmC1),
c HC(w/o NMC)		koncentracija HC, če CH4 teče mimo izločevalnika NMC (v ppmC1).

(b)

Učinkovitost pretvorbe etana

Kalibracijski plin etan se spusti skozi detektor FID z obvodom izločevalnika NMC in brez njega; zabeležita se obe koncentraciji. Učinkovitost etana se določi na naslednji način:

pri čemer je:

c HC(w/NMC)		koncentracija HC, če C2H6 teče skozi izločevalnik NMC (v ppmC1),
c HC(w/o NMC)		koncentracija HC, če C2H6 teče mimo izločevalnika NMC (v ppmC1).

4.3.5 Učinki stranske občutljivosti

(a)	Splošno Drugi plini, ki se ne analizirajo, lahko vplivajo na odčitek analizatorja. Proizvajalec analizatorja pred uvedbo na trg najmanj enkrat za vsak tip analizatorja ali naprave iz odstavka 4.3.5, točke (b) do (f), preveri učinke stranske občutljivosti in pravilno delovanje analizatorjev.

(b)

Preizkus stranske občutljivosti pri analizatorju CO

Voda in CO2 lahko motita meritve analizatorja CO. Zato se skozi vodo pri sobni temperaturi pošljejo mehurčki razponskega plina CO2 s koncentracijo 80–100 % obsega skale največjega območja delovanja analizatorja CO2, ki se uporablja med preizkusom, in pri tem zabeleži odziv analizatorja. Odziv analizatorja ne presega 2 % povprečne koncentracije CO, pričakovane med običajnim preizkušanjem na cesti, ali ± 50 ppm, kar koli od tega je večje. Preizkus stranske občutljivosti za H2O in CO2 se lahko zažene v obliki ločenih postopkov. Če so ravni H2O in CO2, uporabljene za preizkus stranske občutljivosti, višje od najvišjih ravni, pričakovanih med preizkusom, se vsaka izmerjena vrednost stranske občutljivosti zniža tako, da se izmerjena stranska občutljivost pomnoži z razmerjem med najvišjo vrednostjo koncentracije, pričakovano med preizkusom, in dejansko vrednostjo koncentracije, uporabljeno med tem preizkusom. Izvedejo se lahko ločeni preizkusi stranske občutljivosti s koncentracijami H2O, ki so nižje od najvišje koncentracije, pričakovane med preizkusom, izmerjena stranska občutljivost na H2O pa se poveča tako, da se izmerjena stranska občutljivost pomnoži z razmerjem med najvišjo vrednostjo koncentracije H2O, pričakovano med preizkusom, in dejansko vrednostjo koncentracije, uporabljeno med tem preizkusom. Vsota dveh prilagojenih vrednosti stranske občutljivosti je znotraj dovoljenega odstopanja iz te točke.

(c)

Preizkus dušenja pri analizatorju NOX

Plina, ki sta pomembna za analizatorja CLD in HCLD, sta CO2 in vodna para. Odziv na dušenje s tema plinoma je sorazmeren s koncentracijo plinov. S preizkusom se določi dušenje pri najvišjih koncentracijah, pričakovanih med preizkusom. Če analizatorja CLD in HCLD uporabljata algoritme izravnave dušenja, ki uporabljajo analizatorje za merjenje H2O ali CO2, je treba dušenje oceniti z aktivnimi analizatorji in uporabljenimi algoritmi izravnave.

(i)

Preizkus dušenja pri CO2

Razponski plin CO2 s koncentracijo 80–100 % največjega območja delovanja se pošlje skozi analizator NDIR; vrednost CO2 se zabeleži kot A. Nato se razponski plin CO2 razredči na približno 50 % z razponskim plinom NO ter pošlje skozi analizatorja NDIR in CLD ali HCLD; vrednosti CO2 in NO se zabeležijo kot B oziroma C. Nato se pretok plina CO2 zapre, skozi analizator CLD ali HCLD pa teče samo razponski plin NO; vrednost NO se zabeleži kot D. Odstotek dušenja se izračuna na naslednji način:

pri čemer je:

A		koncentracija nerazredčenega CO2, izmerjena z analizatorjem NDIR (v %)
B		koncentracija razredčenega CO2, izmerjena z analizatorjem NDIR (v %)
C		koncentracija razredčenega NO, izmerjena z analizatorjem CLD ali HCLD (v ppm)
D		koncentracija nerazredčenega NO, izmerjena z analizatorjem CLD ali HCLD (v ppm)

Dovoljene so tudi alternativne metode redčenja in kvantifikacije vrednosti razponskih plinov CO2 in NO, na primer dinamično mešanje, če to odobri homologacijski organ.

(ii)

Preizkus dušenja z vodo

Ta preizkus se uporablja samo za meritve koncentracij vlažnih plinov. Pri izračunu dušenja z vodo se upošteva redčenje razponskega plina NO z vodno paro in prilagajanje koncentracije vodne pare v mešanici plinov ravnem koncentracije, ki se pričakujejo med preizkusom emisij. Skozi analizator CLD ali HCLD se pošlje razponski plin NO s koncentracijo 80–100 % obsega skale običajnega območja delovanja; vrednost NO se zabeleži kot D. Nato se skozi vodo pri sobni temperaturi in skozi analizator CLD ali HCLD pošljejo mehurčki razponskega plina NO; vrednost NO se zabeleži kot Cb . Določi se absolutni obratovalni tlak analizatorja ali temperatura vode in zabeleži kot E ali F. Določi se tlak nasičene pare mešanice, ki ustreza temperaturi vode v bučki F in zabeleži kot G. Koncentracija vodne pare H (v %) v plinski mešanici se izračuna na naslednji način:

Pričakovana koncentracija razredčenega razponskega plina NO v vodni pari se izračuna na naslednji način in se zabeleži kot D e:

Pri izpušnih plinih iz dizelskih motorjev se najvišja koncentracija vodne pare v izpušnih plinih (v odstotkih), pričakovana med preizkusom, zabeleži kot H m, pri predpostavljenem razmerju H/C goriva 1,8 : 1, iz najvišje koncentracije CO2 v izpušnih plinih A pa oceni na naslednji način:

Odstotek dušenja z vodo se izračuna na naslednji način:

pri čemer je:

D e		predvidena koncentracija razredčenega NO (v ppm)
Cb		izmerjena koncentracija razredčenega NO (v ppm)
H m		najvišja koncentracija vodne pare (v %)
H		dejanska koncentracija vodne pare (v %)

(iii)

Največje dovoljeno dušenje

Dušenje s CO2 in vodo ne presega 2 % obsega skale.

(d)

Preizkus dušenja za analizatorje NDUV

Ogljikovodiki in voda lahko povzročijo pozitivne motnje pri analizatorjih NDUV s povzročitvijo podobnega odziva kot NOX. Proizvajalec analizatorja NDUV z naslednjim postopkom preveri, ali so učinki dušenja omejeni:

(i)	analizator in ohlajevalnik se namestita z upoštevanjem proizvajalčevih navodil za uporabo; opravijo se prilagoditve, ki so potrebne za optimiziranje delovanja analizatorja in ohlajevalnika,

(ii)	za analizator se izvede umerjanje ničlišča in razpona pri vrednostih koncentracij, pričakovanih med preizkušanjem emisij,

(iii)

izbere se kalibracijski plin NO2, ki se čim bolj ujema z najvišjo koncentracijo NO2, pričakovano med preizkušanjem emisij,

(iv)	kalibracijski plin NO2 preplavlja pri sondi sistema za vzorčenje plina, dokler se odziv analizatorja na NO ne stabilizira,

(v)	izračuna se srednja koncentracija stabiliziranih zapisov NOX v 30-sekundnem obdobju; zabeleži se kot NOX,ref,

(vi)

pretok kalibracijskega plina NO2 se ustavi in sistem za vzorčenje nasiti z izlitjem iztoka iz naprave za ustvarjanje rosišča, nastavljene na rosišče pri 50 °C. Iztok iz naprave za ustvarjanje rosišča se vzorči skozi sistem za vzorčenje in ohlajevalnik najmanj 10 minut, dokler ohlajevalnik predvidoma ne odvaja stalne količine vode,

(vii)

ko je korak (vi) opravljen, se sistem za vzorčenje znova preplavi s kalibracijskim plinom NO2, uporabljenim za določitev NOX,ref, dokler ni odziv skupnega NO stabiliziran,

(viii)

izračuna se srednja koncentracija stabiliziranih zapisov NOX v 30-sekundnem obdobju; zapiše se kot NOX,m,

(ix)	NOX,m se popravi v NOX,dry na podlagi preostale vodne pare, ki je tekla skozi ohlajevalnik pri izhodni temperaturi in izhodnem tlaku ohlajevalnika.

Izračunana vrednost NOX,dry znaša najmanj 95 % od NOX,ref.

(e)

Sušilnik vzorca

Sušilnik vzorca odstrani vodo, ki lahko povzroča motnje pri merjenju NOX. Za suhe analizatorje CLD se dokaže, da pri najvišji pričakovani koncentraciji vodne pare H m sušilnik vzorca ohranja vlažnost analizatorja CLD pri ≤ 5 g vode/kg suhega zraka (ali približno 0,8 % H2O), kar je 100-odstotna relativna vlažnost pri 3,9 °C in 101,3 kPa ali približno 25-odstotna relativna vlažnost pri 25 °C in 101,3 kPa. Skladnost se lahko dokaže tako, da se izmeri temperatura na izhodu iz toplotnega sušilnika vzorca ali vlažnost v točki tik pred analizatorjem CLD. Izmeri se lahko tudi vlažnost izpuha iz analizatorja CLD, če je edini dotok v analizator CLD pretok iz sušilnika vzorca.

(f)

Penetracija NO2 pri sušilniku vzorca

Tekoča voda, ki ostane v nepravilno zasnovanem sušilniku vzorca, lahko iz vzorca odstrani NO2. Če se sušilnik vzorca uporabi skupaj z analizatorjem NDUV in brez pretvornika NO2/NO v smeri proti toku, lahko voda pred merjenjem NO iz vzorca odstrani NO2. Sušilnik vzorca omogoča merjenje vsaj 95 % NO2 v plinu, ki je nasičen z vodno paro in sestavljen iz najvišje koncentracije NO2, pričakovane med preizkusom emisij.

4.4 Preverjanje odzivnega časa analiznega sistema

Nastavitve analiznega sistema za preverjanje odzivnega časa so popolnoma enake kot med preizkusom emisij (tj. tlak, pretoki, nastavitve filtrov na analizatorjih in vsi drugi parametri, ki vplivajo na odzivni čas). Določitev odzivnega časa se opravi s preklopom plinov neposredno pri vstopu v sondo za vzorčenje. Izmenjava plinov se izvaja na manj kot 0,1 sekunde. Plini, ki se uporabijo pri preizkusu, morajo povzročiti spremembo koncentracije, ki znaša vsaj 60 % obsega skale analizatorja.

Sled koncentracije vsake posamezne plinaste sestavine se zabeleži.

Za časovno uskladitev analizatorja in signalov pretoka izpušnih plinov je čas pretvorbe opredeljen kot čas od spremembe (t 0) do točke, v kateri odziv doseže 50 % končnega odčitka (t 50).

Odzivni čas sistema je ≤ 12 s pri času vzpona ≤ 3 s za vse uporabljene sestavine in vsa območja. Če se za merjenje NMHC uporablja izločevalnik NMC, lahko odzivni čas sistema preseže 12 s.

5. Plini

5.1 Kalibracijski in razponski plini za preizkuse dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo

5.1.1 Splošno

Upošteva se rok trajanja vseh kalibracijskih in razponskih plinov. Čisti in mešani kalibracijski in razponski plini so v skladu s specifikacijami iz Priloge B5 k Pravilniku ZN št. 154.

5.1.2 Kalibracijski plin NO2

Dovoljen je tudi kalibracijski plin NO2. Koncentracija kalibracijskega plina NO2 je znotraj 2 % navedene vrednosti koncentracije. Količina NO v kalibracijskem plinu NO2 ne presega 5 % vsebnosti NO2.

5.1.3 Večkomponentne mešanice

Uporabljajo se samo večkomponentne mešanice, ki izpolnjujejo zahteve iz odstavka 5.1.1. Te mešanice lahko vsebujejo dve ali več sestavin. Večkomponentne mešanice, ki vsebujejo NO in NO2, so izvzete iz zahteve glede nečistosti NO2 iz odstavkov 5.1.1 in 5.1.2.

5.2 Delilniki plinov

Delilniki plinov (tj. naprave za natančno mešanje, ki skrbijo za redčenje s prečiščenim N2 ali sintetičnim zrakom) se lahko uporabljajo za pridobitev kalibracijskih in razponskih plinov. Točnost delilnika plinov je taka, da je koncentracija zmešanih kalibracijskih plinov točna na ± 2 %. Preverjanje se opravlja med 15 in 50 % obsega skale za vsako umerjanje, ki vključuje uporabo delilnika plinov. Če prvo preverjanje ni uspešno, se lahko izvede dodatno preverjanje z drugim kalibracijskim plinom.

Neobvezno se lahko delilnik plinov pregleda z instrumentom, ki je po naravi linearen, na primer z uporabo plina NO v kombinaciji z analizatorjem CLD. Vrednost razpona instrumenta se nastavi z razponskim plinom, ki je neposredno priključen na instrument. Delilnik plinov se pregleda pri nastavitvah, ki se običajno uporabljajo, nazivna vrednost pa se primerja s koncentracijo, ki jo izmeri instrument. Razlika je v vsaki točki v območju ± 1 % nazivne vrednosti koncentracije.

5.3 Plini za preizkus stranske občutljivosti na kisik

Plini za preizkus stranske občutljivosti na kisik so mešanica propana, kisika in dušika ter vsebujejo propan pri koncentraciji 350 ± 75 ppmC1. Koncentracija se določi z gravimetričnimi metodami, dinamičnim mešanjem ali kromatografsko analizo skupnih ogljikovodikov in nečistoč. Koncentracije kisika v plinih za preizkus stranske občutljivosti na kisik morajo izpolnjevati zahteve iz tabele A5/3; ostanek plina za preizkus stranske občutljivosti na kisik mora biti prečiščeni dušik.

Tabela A5/3

Plini za preizkus stranske občutljivosti na kisik

	Tip motorja
	Motor s kompresijskim vžigom	Motor s prisilnim vžigom
Koncentracija O2	21 ± 1 %	10 ± 1 %
	10 ± 1 %	5 ± 1 %
	5 ± 1 %	0,5 ± 0,5 %

6. Analizatorji za merjenje emisij (trdnih) delcev

V tem oddelku bodo opredeljene prihodnje zahteve za analizatorje za merjenje števila delcev v emisijah, ko bo to merjenje postalo obvezno.

6.1 Splošno

Analizator PN je sestavljen iz enote za predkondicioniranje in detektorja delcev s 50-odstotno učinkovitostjo štetja delcev, velikih vsaj približno 23 nm. Dovoljeno je, da detektor delcev predkondicionira tudi aerosol. Občutljivost analizatorjev na udarce, tresljaje, staranje, spreminjanje temperature in zračnega tlaka ter elektromagnetne motnje in druge vplive v zvezi z vozilom in delovanjem analizatorja proizvajalec opreme jasno navede v podpornem gradivu in se čim bolj omeji. Analizator PN se uporablja samo v okviru parametrov delovanja, ki jih je navedel proizvajalec. Primer namestitve analizatorja PN je prikazan na sliki A5/1.

Slika A5/1

Primer namestitve analizatorja PN: neobvezni deli so obkroženi s črtkanimi črtami. EFM = merilnik masnega pretoka izpušnih plinov, d = notranji premer, PND = naprava za redčenje števila delcev

Analizator PN se s sondo za vzorčenje, ki odvzame vzorec s središčnice izpušne cevi, priključi na točko vzorčenja. Kot je določeno v Dodatku 4, odstavek 3.5, se cev za vzorčenje do točke prvega redčenja v analizatorju PN ali detektorja delcev v analizatorju ogreje na najmanj 373 K (100 °C), če se delci pri izpušni cevi ne razredčijo. Čas zadrževanja v cevi za vzorčenje je krajši od 3 sekund.

Temperatura vseh delov, ki so v stiku z vzorčenim izpušnim plinom, je vedno taka, da preprečuje kondenzacijo snovi v napravi. To se lahko doseže na primer s segrevanjem na višjo temperaturo in redčenjem vzorca ali oksidacijo (srednje) hlapnih vrst.

Analizator PN vključuje ogrevani del s temperaturo sten ≥ 573 K. Enota uravnava ogrevane faze pri konstantnih nazivnih temperaturah delovanja, pri čemer je dovoljeno odstopanje ± 10 K, in prikazuje, ali se ogrevane faze izvajajo pri ustreznih delovnih temperaturah. Nižje temperature so sprejemljive, če je učinkovitost odstranjevanja hlapnih delcev skladna s specifikacijami iz odstavka 6.4.

Tipala tlaka in temperature ter druga tipala spremljajo pravilno delovanje instrumenta med obratovanjem in v primeru nepravilnega delovanja sprožijo opozorilo ali sporočilo.

Zakasnilni čas analizatorja PN je ≤ 5 sekund.

Čas vzpona analizatorja PN (in/ali detektorja delcev) je ≤ 3,5 sekunde.

Zapišejo se izmerjene koncentracije delcev, normalizirane na 273 K in 101,3 kPa. Tlak in/ali temperatura pri vstopu v detektor se po potrebi izmerita in sporočita za namene normalizacije koncentracije delcev.

Sistemi PN, ki izpolnjujejo zahteve za umerjanje iz Pravilnika ZN št. 154, samodejno izpolnjujejo zahteve za umerjanje iz tega dodatka.

6.2 Zahteve glede učinkovitosti

Celotni sistem analizatorja PN, vključno s cevjo za vzorčenje, izpolnjuje zahteve glede učinkovitosti iz tabele A5/3a.

Tabela A5/3 a

Zahteve glede učinkovitosti sistema analizatorja PN (vključno s cevjo za vzorčenje)

dp (v nm)	Manj kot 23	23	30	50	70	100	200
E(dp) analizatorja PN	Še ni določeno	0,2–0,6	0,3–1,2	0,6–1,3	0,7–1,3	0,7–1,3	0,5–2,0

Učinkovitost E(dp) je opredeljena kot razmerje med odčitki sistema analizatorja PN in koncentracijo števila delcev, izmerjeno z referenčnim kondenzacijskim števcem delcev (CPC) (d50 % = 10 nm ali manj, pri čemer se preveri linearnost, števec pa umeri z elektrometrom) ali elektrometrom, pri čemer se vzporedno izmeri monodisperzni aerosol s premerom mobilnosti dp, izmerjene vrednosti pa se normalizirajo pri enakih pogojih temperature in tlaka.

Material bi moral biti toplotno stabilen in podoben sajam (npr. grafit, ki nastaja pri iskrenju, ali saje, ki nastajajo v razpršenem plamenu in so predhodno toplotno obdelane). Če se krivulja učinkovitosti meri na podlagi drugega aerosola (npr. NaCl), je treba korelacijo s krivuljo za aerosol, podoben sajam, prikazati v obliki diagrama, ki prikazuje primerjavo učinkovitosti pri obeh preizkusnih aerosolih. Razlike v učinkovitosti štetja se upoštevajo s prilagoditvijo izmerjenih učinkovitosti na podlagi predloženega diagrama, da se dobijo učinkovitosti za aerosol, podoben sajam. Izvede in dokumentira se morebiten popravek za večkrat naelektrene delce, ki pa ne presega 10 %. Te učinkovitosti se nanašajo na analizatorje PN s cevjo za vzorčenje. Analizator PN se lahko umeri tudi po delih (tj. enota za predkondicioniranje se umeri ločeno od detektorja delcev), če se dokaže, da analizator PN in cev za vzorčenje skupaj izpolnjujeta zahteve iz tabele A5/3a. Izmerjeni signal detektorja za več kot dvakrat presega mejo zaznavnosti (ki je tukaj opredeljena kot ničelna stopnja plus trije standardni odkloni).

6.3 Zahteve za linearnost

Analizator PN, vključno s cevjo za vzorčenje, izpolnjuje zahteve za linearnost iz Dodatka 5, odstavek 3.2, pri uporabi monodisperznih ali polidisperznih delcev, podobnih sajam. Velikost delcev (premer mobilnosti ali srednji premer štetja) presega 45 nm. Referenčni instrument je elektrometer ali kondenzacijski števec delcev (CPC) z d50 = 10 nm ali manj, pri katerem je bila linearnost preverjena. Namesto tega se lahko uporabi sistem za merjenje števila delcev, ki je skladen s Pravilnikom ZN št. 154.

Poleg tega razlike v vrednostih med analizatorjem PN in referenčnim instrumentom na vseh preverjenih točkah (razen na ničelni točki) ne presegajo 15 % srednje vrednosti teh vrednosti. Preveri se vsaj pet enakomerno razporejenih točk (in ničelna točka). Najvišja preverjena koncentracija je > 90 % nominalnega merilnega območja analizatorja PN.

Če se analizator PN umeri po delih, se lahko linearnost preveri samo za detektor PN, vendar se pri izračunu naklona upoštevajo učinkovitosti ostalih delov in cevi za vzorčenje.

6.4 Učinkovitost odstranjevanja hlapnih delcev

Sistem pri vstopni koncentraciji ≥ 10 000 delcev na kubični centimeter in najmanjši nastavitvi redčenja doseže več kot 99-odstotno odstranjevanje delcev tetrakontana (CH3(CH2)38CH3) s premerom električne mobilnosti ≥ 30 nm.

Sistem doseže tudi več kot 99-odstotno učinkovitost odstranjevanja delcev tetrakontana s srednjim premerom štetja > 50 nm in maso > 1 mg/m3.

Učinkovitost odstranjevanja delcev tetrakontana se za skupino instrumentov dokaže samo enkrat. Vendar proizvajalec instrumenta navede časovni interval vzdrževanja ali zamenjave, ki zagotavlja, da se učinkovitost odstranjevanja ne zmanjša toliko, da ne bi bila v skladu s tehničnimi zahtevami. Če take informacije niso zagotovljene, se pri vsakem instrumentu učinkovitost odstranjevanja hlapnih delcev preveri vsako leto.

7. Instrumenti za merjenje masnega pretoka izpušnih plinov

7.1 Splošno

Instrumenti ali signali za merjenje masnega pretoka izpušnih plinov imajo merilno območje in odzivni čas, ki omogočata točnost, potrebno za merjenje masnega pretoka izpušnih plinov v prehodnih pogojih in pogojih ustaljenega stanja. Občutljivost instrumentov in signalov na udarce, tresljaje, staranje, spreminjanje temperature, tlak zunanjega zraka, elektromagnetne motnje in druge vplive, povezane z delovanjem vozila in instrumentov, je taka, da se pojavlja čim manj dodatnih napak.

7.2 Specifikacije instrumentov

Masni pretok izpušnih plinov se določi z metodo neposrednega merjenja, uporabljeno v katerem koli od naslednjih instrumentov:

(a)	naprave za merjenje pretoka po Pitotovem načelu;

(b)	naprave za merjenje razlike tlakov, kot je pretočna šoba (za podrobnosti glejte ISO 5167);

(c)	ultrazvočni merilnik pretoka;

(d)	vrtinčni merilnik pretoka.

Vsak posamezni merilnik masnega pretoka izpušnih plinov izpolnjuje zahteve za linearnost iz odstavka 3. Poleg tega proizvajalec instrumenta dokaže skladnost vsakega tipa merilnika masnega pretoka izpušnih plinov s specifikacijami iz odstavkov 7.2.3 do 7.2.9.

Masni pretok izpušnih plinov je dovoljeno izračunati na podlagi meritev pretoka zraka in pretoka goriva, pridobljenih iz tipal s sledljivim umerjanjem, če tipala izpolnjujejo zahteve za linearnost iz odstavka 3 in zahteve za točnost iz odstavka 8 ter če se dobljeni masni pretok izpušnih plinov validira v skladu z Dodatkom 6, odstavek 4.

Dovoljene so tudi druge metode, ki določijo masni pretok izpušnih plinov na podlagi nesledljivih instrumentov in signalov, kot so enostavni merilniki masnega pretoka izpušnih plinov ali signali krmilne enote motorja, če dobljeni masni pretok izpušnih plinov izpolnjuje zahteve za linearnost iz odstavka 3 in se validira v skladu z Dodatkom 6, odstavek 4.

7.2.1 Standardi za umerjanje in preverjanje

Merilna zmogljivost merilnikov masnega pretoka izpušnih plinov se preveri z zrakom ali izpušnimi plini na podlagi sledljivega standarda, kot je umerjeni merilnik masnega pretoka izpušnih plinov ali tunel za redčenje celotnega toka.

7.2.2 Pogostost preverjanja

Skladnost merilnikov masnega pretoka izpušnih plinov z odstavkoma 7.2.3 in 7.2.9 se preveri največ eno leto pred dejanskim preizkusom.

7.2.3 Točnost

Točnost merilnika masnega pretoka izpušnih plinov, ki je opredeljena kot odklon odčitka merilnika masnega pretoka izpušnih plinov od referenčne vrednosti, ne presega ± 3 % odčitka ali 0,3 % obsega skale, kar koli od tega je večje.

7.2.4 Natančnost

Natančnost, ki je opredeljena kot 2,5-kratni standardni odklon desetih ponavljajočih se odzivov na dani nazivni pretok, približno na sredini območja umerjanja, ne presega 1 % največjega pretoka, pri katerem je merilnik masnega pretoka izpušnih plinov umerjen.

7.2.5 Šum

Šum ne presega 2 % vrednosti največjega umerjenega pretoka. Vsako od desetih obdobij merjenja se prekine s 30-sekundnim intervalom, v katerem je merilnik masnega pretoka izpušnih plinov izpostavljen največjemu umerjenemu pretoku.

7.2.6 Premik ničelnega odziva

Premik ničelnega odziva je opredeljen kot srednji odziv na ničelni pretok v časovnem intervalu najmanj 30 sekund. Premik ničelnega odziva je mogoče preveriti na podlagi posredovanih primarnih signalov, na primer tlaka. Premik primarnih signalov v 4-urnem obdobju mora biti manjši od ± 2 % najvišje vrednosti primarnega signala, zapisane pri pretoku, pri katerem je bil umerjen merilnik masnega pretoka izpušnih plinov.

7.2.7 Premik razponskega odziva

Premik razponskega odziva je opredeljen kot srednji odziv na razponski pretok v časovnem intervalu najmanj 30 sekund. Premik razponskega odziva je mogoče preveriti na podlagi posredovanih primarnih signalov, na primer tlaka. Premik primarnih signalov v 4-urnem obdobju mora biti manjši od ± 2 % najvišje vrednosti primarnega signala, zapisane pri pretoku, pri katerem je bil umerjen merilnik masnega pretoka izpušnih plinov.

7.2.8 Čas vzpona

Čas vzpona instrumentov in metode za pretok izpušnih plinov se morajo čim bolj ujemati s časom vzpona analizatorjev plina, kot je navedeno v odstavku 4.2.7, vendar ne presegajo 1 s.

7.2.9 Preverjanje odzivnega časa

Odzivni čas merilnikov masnega pretoka izpušnih plinov se določi z uporabo parametrov, ki so podobni tistim, ki so bili uporabljeni za preizkus emisij (tj. tlak, pretoki, nastavitve filtrov in vsi drugi vplivi na odzivni čas). Določitev odzivnega časa se opravi s preklopom plinov neposredno pri vstopu v merilnik masnega pretoka izpušnih plinov. Preklop pretoka plina se opravi čim hitreje, vendar je priporočljivo v manj kot 0,1 sekunde. Pretok plina, ki se uporabi pri preizkusu, povzroči spremembo pretoka, ki znaša vsaj 60 % obsega skale merilnika masnega pretoka izpušnih plinov. Zabeleži se pretok plina. Zakasnilni čas je opredeljen kot čas od preklopa pretoka plina (t 0) do točke, v kateri odziv doseže 10 % (t 10) končnega odčitka. Čas vzpona je opredeljen kot čas med 10- in 90-odstotnim odzivom (t 10 – t 90) končnega odčitka. Odzivni čas (t 90) je opredeljen kot vsota zakasnilnega časa in časa vzpona. Odzivni čas merilnika masnega pretoka izpušnih plinov (t90 ) znaša ≤ 3 s, čas vzpona (t 10 – t 90) ≤ pa 1 s, kot je to v skladu z odstavkom 7.2.8.

8. Tipala in dodatna oprema

Nobeno tipalo ali dodatna oprema, ki se uporablja za določitev na primer temperature, atmosferskega tlaka, vlažnosti okolja, hitrosti vozila, pretoka goriva ali pretoka polnilnega zraka, ne spremeni ali po nepotrebnem vpliva na zmogljivost motorja vozila in sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov. Točnost tipal in dodatne opreme izpolnjuje zahteve iz tabele A5/4. Skladnost z zahtevami iz tabele A5/4 se dokazuje v intervalih, ki jih navede proizvajalec instrumenta, in sicer v skladu z zahtevami postopkov notranje presoje ali zahtevami standarda ISO 9000.

Tabela A5/4

Zahteve za točnost merilnih parametrov

Merilni parameter	Točnost
Pretok goriva (23)	± 1 % odčitka (24)
Pretok zraka (25)	± 2 % odčitka
Hitrost vozila (26)	± 1,0 km/h absolutno
Temperature ≤ 600 K	± 2 K absolutno
Temperature > 600 K	± 0,4 % odčitka v kelvinih
Tlak okolice	± 0,2 kPa absolutno
Relativna vlažnost	± 5 % absolutno
Absolutna vlažnost	± 10 % odčitka ali 1 g H2O/kg suhega zraka, kar koli od tega je večje

„Dodatek 6

Validacija sistema PEMS in nesledljivega masnega pretoka izpušnih plinov

1. Uvod

V tem dodatku so opisane zahteve za validacijo delovanja nameščenega sistema PEMS v prehodnih pogojih in validacijo pravilnosti masnega pretoka izpušnih plinov, pridobljenega iz nesledljivih merilnikov masnega pretoka izpušnih plinov ali izračunanega iz signalov krmilne enote motorja.

2. Simboli, parametri in enote

a 0	—	odsek, regresijske premice na osi y
a 1	—	naklon regresijske premice
r 2	—	determinacijski koeficient
x	—	dejanska vrednost referenčnega signala
y	—	dejanska vrednost signala, ki se validira

3. Postopek validacije za sistem PEMS

3.1 Pogostost validacije sistema PEMS

Priporoča se, da se pravilna namestitev sistema PEMS v vozilo potrdi s primerjavo z laboratorijsko vgrajeno opremo pri preizkusu na dinamometru z valji pred preizkusom dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, ali po končanem preizkusu. Za preizkuse, opravljene med homologacijo, je potreben validacijski preizkus.

3.2 Postopek validacije sistema PEMS

3.2.1 Namestitev sistema PEMS

Sistem PEMS se namesti in pripravi v skladu z zahtevami iz Dodatka 4. Namestitev sistema PEMS v času med validacijo in preizkusom dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, ostane nespremenjena.

3.2.2 Preizkuševalni pogoji

Validacijski preizkus se opravi na dinamometru z valji, in kolikor je mogoče, v homologacijskih pogojih ob upoštevanju zahtev iz Pravilnika ZN št. 154. Priporoča se, da se pretok izpušnih plinov, ki ga med validacijskim preizkusom izvleče sistem PEMS, dovede nazaj v vzorčevalnik s konstantno prostornino. Če to ni izvedljivo, je treba rezultate vzorčevalnika s konstantno prostornino popraviti za maso izvlečenih izpušnih plinov. Če se masni pretok izpušnih plinov validira z merilnikom masnega pretoka izpušnih plinov, je priporočeno navzkrižno preveriti meritev masnega pretoka izpušnih plinov s podatki, pridobljenimi iz tipala ali krmilne enote motorja.

3.2.3 Analiza podatkov

Skupne emisije za posamezno razdaljo (v g/km), izmerjene z laboratorijsko opremo, se izračunajo v skladu s Pravilnikom ZN št. 154. Emisije, kot so izmerjene s sistemom PEMS, se izračunajo v skladu z Dodatkom 7, seštejejo za izračun skupne mase onesnaževal (v g) in nato delijo s preizkuševalno razdaljo (v km), pridobljeno iz dinamometra z valji. Skupna masa onesnaževal za posamezno razdaljo (v g/km), določena s sistemom PEMS in referenčnim laboratorijskim sistemom, se oceni glede na zahteve iz odstavka 3.3. Pri validaciji meritev emisij NOX se uporabi popravek vlažnosti v skladu s Pravilnikom ZN št. 154.

3.3 Dovoljena odstopanja za validacijo sistema PEMS

Rezultati validacije sistema PEMS izpolnjujejo zahteve iz tabele A6/1. Če rezultati niso skladni z dovoljenimi odstopanji, se izvede popravljalni ukrep in validacija sistema PEMS se ponovi.

Tabela A6/1

Dovoljena odstopanja

Parameter (enota)	Dovoljeno absolutno odstopanje
Razdalja (v km) (27)	250 m laboratorijske referenčne vrednosti
THC (28) (v mg/km)	15 mg/km ali 15 % laboratorijske referenčne vrednosti, kar koli od tega je večje
CH4 (27) (v mg/km)	15 mg/km ali 15 % laboratorijske referenčne vrednosti, kar koli od tega je večje
NMHC (27) (v mg/km)	20 mg/km ali 20 % laboratorijske referenčne vrednosti, kar koli od tega je večje
PN (27) (v #/km)	8 • 1010 p/km ali 42 % laboratorijske referenčne vrednosti (29), kar koli od tega je večje
CO (27) (v mg/km)	100 mg/km ali 15 % laboratorijske referenčne vrednosti, kar koli od tega je večje
CO2 (v g/km)	10 g/km ali 7,5 % laboratorijske referenčne vrednosti, kar koli od tega je večje
NOx (27) (v mg/km)	10 mg/km ali 12,5 % laboratorijske referenčne vrednosti, kar koli od tega je večje

4. Postopek validacije za masni pretok izpušnih plinov, določen z nesledljivimi instrumenti in tipali

4.1 Pogostost validacije

Poleg izpolnjevanja zahtev za linearnost iz Dodatka 5, odstavek 3, v pogojih ustaljenega stanja se v prehodnih pogojih za vsako preizkušano vozilo na podlagi umerjenega merilnika masnega pretoka izpušnih plinov ali vzorčevalnika s konstantno prostornino validira linearnost nesledljivih merilnikov masnega pretoka izpušnih plinov ali masni pretok izpušnih plinov, izračunan iz nesledljivih tipal ali signalov krmilne enote motorja.

4.2 Postopek validacije

Validacija se izvede na dinamometru z valji v homologacijskih pogojih, in kolikor je mogoče, na istem vozilu, ki se je uporabilo za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo. Kot referenca se uporabi merilnik pretoka s sledljivim umerjanjem. Temperatura okolice je lahko katera koli temperatura znotraj območja iz te priloge, odstavek 5.1. Namestitev merilnika masnega pretoka izpušnih plinov in izvedba preizkusa izpolnjujeta zahtevo iz Dodatka 4, odstavek 3.4.3.

Validacija linearnosti se izvede z naslednjimi računskimi koraki:

(a)	signal, ki se validira, in referenčni signal se časovno popravita, kolikor je le mogoče, z upoštevanjem zahtev iz Dodatka 7, odstavek 3;

(b)	točke pod 10 % vrednosti največjega pretoka se izključijo iz nadaljnje analize;

(c)

pri stalni frekvenci najmanj 1,0 Hz se signal, ki se validira, in referenčni signal korelirata z uporabo regresijske enačbe, ki ima naslednjo obliko:

pri čemer je:

y		dejanska vrednost signala, ki se validira
a 1		naklon regresijske premice
x		dejanska vrednost referenčnega signala
a 0		odsek regresijske premice na osi y

Za vsak merilni parameter in sistem se izračuna standardna napaka ocene y na x in determinacijski koeficient (r 2);

(d)	Parametri linearne regresije izpolnjujejo zahteve iz tabele A6/2.

4.3 Zahteve

Izpolnijo se zahteve za linearnost iz tabele A6/2. Če rezultati niso skladni z dovoljenimi odstopanji, se izvede popravljalni ukrep in validacija se ponovi.

Tabela A6/2

Zahteve za linearnost izračunanega in izmerjenega masnega pretoka izpušnih plinov

Merilni parameter/sistem

a 0

Naklon a 1

Standardna napaka ocene

Determinacijski koeficient

r 2

Masni pretok izpušnih plinov

0,0 ± 3,0 kg/h

1,00 ± 0,075

najv. ≤ 10 %

≥ 0,90

„Dodatek 7

Določitev trenutnih emisij

1. Uvod

V tem dodatku je opisan postopek določanja trenutne mase in števila delcev v emisijah (v g/s; #/s) po uporabi pravil o skladnosti podatkov iz Dodatka 4. Trenutne emisije mase in števila delcev se nato uporabijo za naknadno ocenjevanje vožnje za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, ter izračun vmesnega in končnega rezultata emisij, kot je opisano v Dodatku 11.

2. Simboli, parametri in enote

α	—	molarno razmerje vodika (H/C)
β	—	molarno razmerje ogljika (C/C)
γ	—	molarno razmerje žvepla (S/C)
δ	—	molarno razmerje dušika (N/C)
Δtt,i	—	čas pretvorbe t za analizator (v s)
Δtt,m	—	čas pretvorbe t za merilnik masnega pretoka izpušnih plinov (v s)
ε	—	molarno razmerje kisika (O/C)
ρ e	—	gostota izpušnih plinov
ρ gas	—	gostota ‚plina‘ kot sestavine izpušnih plinov
λ	—	razmerje presežnega zraka
λ i	—	trenutno razmerje presežnega zraka
A/F st	—	stehiometrično razmerje zrak/gorivo (v kg/kg)
c CH4	—	koncentracija metana
c CO	—	suha koncentracija CO (v %)
c CO2	—	suha koncentracija CO2 (v %)
c dry	—	suha koncentracija onesnaževala v ppm ali volumskih odstotkih
c gas,i	—	trenutna koncentracija ‚plina‘ kot sestavine izpušnih plinov (v ppm)
c HCw	—	vlažna koncentracija HC (v ppm)
c HC(w/NMC)	—	koncentracija HC, če CH4 ali C2H6 teče skozi izločevalnik NMC (v ppmC1)
c HC(w/oNMC)	—	koncentracija HC, če CH4 ali C2H6 teče mimo izločevalnika NMC (v ppmC1)
c i,c	—	časovno popravljena koncentracija sestavine i (v ppm)
c i,r	—	koncentracija sestavine i (v ppm) v izpušnih plinih
c NMHC	—	koncentracija nemetanskih ogljikovodikov
c wet	—	vlažna koncentracija onesnaževala v ppm ali volumskih odstotkih
E E	—	učinkovitost etana
E M	—	učinkovitost metana
H a	—	vlažnost polnilnega zraka (g vode na kg suhega zraka)
i	—	številka meritve
m gas,i	—	masa ‚plina‘ kot sestavine izpušnih plinov (v g/s)
q maw,i	—	trenutni masni pretok polnilnega zraka (v kg/s)
q m,c	—	časovno popravljeni masni pretok izpušnih plinov (v kg/s)
q mew,i	—	trenutni masni pretok izpušnih plinov (v kg/s)
q mf,i	—	trenutni masni pretok goriva (v kg/s)
q m,r	—	masni pretok nerazredčenih izpušnih plinov (kg/s)
r	—	korelacijski koeficient
r2	—	determinacijski koeficient
r h	—	faktor odzivnosti za ogljikovodike
u gas	—	vrednost u za ‚plin‘ kot sestavino izpušnih plinov

3. Časovno popravljanje parametrov

Za pravilen izračun emisij za posamezno razdaljo se časovno popravijo zapisane sledi koncentracij sestavin, masni pretok izpušnih plinov, hitrost vozila in drugi podatki o vozilu. Priporoča se, da se zaradi lažjega časovnega popravljanja podatki, ki jih je treba časovno uskladiti, zapišejo v eni napravi za zapisovanje podatkov ali s sinhroniziranim časovnim žigom v skladu z Dodatkom 4, odstavek 5.1. Časovno popravljanje in uskladitev parametrov se izvedeta po korakih iz odstavkov 3.1 do 3.3.

3.1 Časovno popravljanje koncentracij sestavin

Zapisane sledi vseh koncentracij sestavin se časovno popravijo z obratnim prestavljanjem v skladu s transformacijskimi časi zadevnih analizatorjev. Transformacijski čas analizatorjev se določi v skladu z Dodatkom 5, odstavek 4.4:

pri čemer je:

c i,c		časovno popravljena koncentracija sestavine i kot funkcija časa t
c i,r		nerazredčena koncentracija sestavine i kot funkcija časa t
Δtt,i		čas pretvorbe t za analizator za merjenje sestavine i

3.2 Časovno popravljanje masnega pretoka izpušnih plinov

Masni pretok izpušnih plinov, izmerjen z merilnikom masnega pretoka izpušnih plinov, se časovno popravi z obratnim prestavljanjem v skladu s časom pretvorbe za merilnik masnega pretoka izpušnih plinov. Čas pretvorbe za merilnik masnega pretoka je treba določiti v skladu z Dodatkom 5, odstavek 4.4:

pri čemer je:

q m,c		časovno popravljen masni pretok izpušnih plinov kot funkcija časa t
q m,r		masni pretok nerazredčenih izpušnih plinov kot funkcija časa t
Δtt,m		čas pretvorbe t za merilnik masnega pretoka izpušnih plinov

Če se masni pretok izpušnih plinov določi s podatki krmilne enote motorja ali tipalom, se upošteva dodatni transformacijski čas, ki se pridobi z navzkrižno korelacijo med izračunanim masnim pretokom izpušnih plinov in masnim pretokom izpušnih plinov, izmerjenim v skladu z Dodatkom 6, odstavek 4.

3.3 Časovna uskladitev podatkov o vozilu

Drugi podatki, pridobljeni iz tipala ali krmilne enote motorja, se časovno uskladijo z navzkrižno korelacijo z ustreznimi podatki o emisijah (npr. koncentracijami sestavin).

3.3.1 Hitrost vozila iz različnih virov

Za časovno uskladitev hitrosti vozila z masnim pretokom izpušnih plinov se najprej določi ena veljavna sled hitrosti. Če se hitrost vozila pridobiva iz več virov (npr. iz sistema GNSS, tipala ali krmilne enote motorja), se vrednosti hitrosti časovno uskladijo z navzkrižno korelacijo.

3.3.2 Hitrost vozila z masnim pretokom izpušnih plinov

Hitrost vozila se časovno uskladi z masnim pretokom izpušnih plinov z uporabo navzkrižne korelacije med masnim pretokom izpušnih plinov ter produktom hitrosti vozila in pozitivnega pospeška.

3.3.3 Drugi signali

Časovne uskladitve signalov, katerih vrednosti se spreminjajo počasi in v majhnem območju vrednosti, na primer temperatura okolja, ni treba izvesti.

4. Meritve emisij med ustavitvijo motorja z notranjim zgorevanjem

V datoteki za izmenjavo podatkov se zabeležijo vse trenutne emisije ali meritve pretoka izpušnih plinov, pridobljene pri deaktiviranem zgorevalnem motorju.

5. Popravek izmerjenih vrednosti

5.1 Popravek za premik

cref,z		je referenčna koncentracija ničelnega plina (običajno ničelni; v ppm)
cref,s		je referenčna koncentracija kalibracijskega plina (v ppm)
cpre,z		je koncentracija ničelnega plina v analizatorju pred preizkusom (v ppm)
cpre,s		je koncentracija kalibracijskega plina v analizatorju pred preizkusom (v ppm)
cpost,z		je koncentracija ničelnega plina v analizatorju po preizkusu (v ppm)
cpost,s		koncentracija kalibracijskega plina v analizatorju po preizkusu (v ppm)
cgas		je koncentracija vzorčnega plina (v ppm)

5.2 Popravek za suho-vlažno

Če se emisije merijo na suhi osnovi, se izmerjene koncentracije pretvorijo na vlažno osnovo:

pri čemer je:

c wet		vlažna koncentracija onesnaževala v ppm ali volumskih odstotkih
c dry		suha koncentracija onesnaževala v ppm ali volumskih odstotkih
k w		korekcijski faktor suho-vlažno

Za izračun k w se uporabi naslednja enačba:

pri čemer je:

H a		vlažnost polnilnega zraka (v g vode na kg suhega zraka)
c CO2		suha koncentracija CO2 (v %)
c CO		suha koncentracija CO (v %)
α		molarno razmerje vodika v gorivu (v H/C)

5.3 Popravek NOx glede vlažnosti in temperature okolja

Emisije NOx se ne popravljajo glede temperature in vlažnosti okolja.

5.4 Popravki negativnih rezultatov za emisije

Negativni vmesni rezultati se ne popravijo.

6. Določanje trenutnih plinastih sestavin izpušnih plinov

6.1 Uvod

Sestavine v nerazredčenih izpuhih se izmerijo z analizatorji za merjenje in vzorčenje, ki so opisani v Dodatku 5. Nerazredčene koncentracije ustreznih sestavin se izmerijo v skladu z Dodatkom 4. Podatki se časovno popravijo in uskladijo v skladu z odstavkom 3.

6.2 Izračun koncentracij NMHC in CH4

Pri merjenju metana z uporabo izločevalnika NMC v kombinaciji z detektorjem FID je izračun NMHC odvisen od kalibracijskega plina/metode, ki se uporabi za prilagoditev umerjanja ničlišča/razpona. Če se detektor FID uporabi za merjenje THC brez izločevalnika NMC, se po običajnem postopku umeri s propanom/zrakom ali propanom/N2. Za zaporedno umerjanje detektorja FID z izločevalnikom NMC sta dovoljeni naslednji metodi:

(a)	kalibracijski plin, ki je sestavljen iz propana/zraka, zaobide izločevalnik NMC;

(b)	kalibracijski plin, ki vsebuje metan/zrak, teče skozi izločevalnik NMC.

Močno se priporoča, da se detektor FID za metan umeri z metanom/zrakom skozi izločevalnik NMC.

Pri metodi (a) se koncentraciji CH4 in NMHC izračunata na naslednji način:

Pri metodi (b) se koncentraciji CH4 in NMHC izračunata na naslednji način:

pri čemer je:

c HC(w/oNMC)		koncentracija HC, če CH4 ali C2H6 teče mimo izločevalnika NMC (v ppmC1)
c HC(w/NMC)		koncentracija HC, če CH4 ali C2H6 teče skozi izločevalnik NMC (v ppmC1)
r h		faktor odzivnosti za ogljikovodike iz Dodatka 5, odstavek 4.3.3(b)
E M		učinkovitost metana iz Dodatka 5, odstavek 4.3.4(a)
E E		učinkovitost etana iz Dodatka 5, odstavek 4.3.4(b)

Če je detektor FID za metan umerjen skozi izločevalnik (metoda (b)), je učinkovitost pretvorbe metana iz Dodatka 5, odstavek 4.3.4(a), nična. Gostota, uporabljena za izračune mase NMHC, mora biti enaka gostoti skupnih ogljikovodikov pri 273,15 K in 101,325 kPa ter je odvisna od goriva.

7. Določanje stopnje masnega pretoka izpušnih plinov

7.1 Uvod

Za izračun trenutnih masnih emisij v skladu z odstavkoma 8 in 9 se določi masni pretok izpušnih plinov. Masni pretok izpušnih plinov se določi z eno od metod neposrednega merjenja iz Dodatka 5, odstavek 7.2. Namesto tega se lahko masni pretok izpušnih plinov izračuna v skladu z odstavki 7.2 do 7.4 tega dodatka.

7.2 Metoda izračuna z uporabo masnega pretoka zraka in masnega pretoka goriva

Trenutni masni pretok izpušnih plinov se lahko izračuna iz masnega pretoka zraka in masnega pretoka goriva na naslednji način:

pri čemer je:

q mew,i		trenutni masni pretok izpušnih plinov (v kg/s)
q maw,i		trenutni masni pretok polnilnega zraka (v kg/s)
q mf,i		trenutni masni pretok goriva (v kg/s)

Če se masni pretok zraka in masni pretok goriva ali masni pretok izpušnih plinov določita iz zapisa krmilne enote motorja, izračunan trenutni masni pretok izpušnih plinov izpolnjuje zahteve za linearnost, navedene za masni pretok izpušnih plinov v Dodatku 5, odstavek 3, in zahteve za validacijo iz Dodatka 6, odstavek 4.3.

7.3 Metoda izračuna z uporabo masnega pretoka zraka in razmerja zrak/gorivo

Trenutni masni pretok izpušnih plinov se lahko izračuna iz masnega pretoka zraka in razmerja zrak/gorivo na naslednji način:

pri čemer je:

q maw,i		trenutni masni pretok polnilnega zraka (v kg/s)
A/F st		stehiometrično razmerje zrak/gorivo (v kg/kg)
λ i		trenutno razmerje presežnega zraka
c CO2		suha koncentracija CO2 (v %)
c CO		suha koncentracija CO (v ppm)
c HCw		vlažna koncentracija HC (v ppm)
α		molsko razmerje vodika (H/C)
β		molarno razmerje ogljika (C/C)
γ		molsko razmerje žvepla (S/C)
δ		molsko razmerje dušika (N/C)
ε		molsko razmerje kisika (O/C)

Koeficienti se nanašajo na gorivo Cβ Hα Oε Nδ Sγ z β = 1 za goriva na osnovi ogljika. Koncentracija emisij HC je značilno nizka in je ni treba upoštevati pri izračunu λ i.

Če se masni pretok zraka in razmerje zrak/gorivo določita iz zapisa krmilne enote motorja, izračunan trenutni masni pretok izpušnih plinov izpolnjuje zahteve za linearnost, navedene za masni pretok izpušnih plinov v Dodatku 5, odstavek 3, in zahteve za validacijo iz Dodatka 6, odstavek 4.3.

7.4 Metoda izračuna z uporabo masnega pretoka goriva in razmerja zrak/gorivo

Trenutni masni pretok izpušnih plinov se lahko izračuna iz pretoka goriva in razmerja zrak/gorivo (izračunano z A/Fst in λ i v skladu z odstavkom 7.3) na naslednji način:

Izračunan trenutni masni pretok izpušnih plinov izpolnjuje zahteve za linearnost, navedene za masni pretok izpušnih plinov v Dodatku 5, odstavek 3, in zahteve za validacijo iz Dodatka 6, odstavek 4.3.

8. Izračun trenutnih masnih emisij plinastih sestavin

Trenutne masne emisije (v g/s) se določijo tako, da se trenutna koncentracija zadevnega onesnaževala (v ppm) pomnoži s trenutnim masnim pretokom izpušnih plinov (v kg/s), pri čemer sta obe vrednosti popravljeni in usklajeni za transformacijski čas, in ustrezno vrednostjo u iz tabele A7/1. Če se merjenje izvaja na suhi osnovi, se pred izvedbo kakršnih koli nadaljnjih izračunov za trenutne koncentracije sestavin uporabi popravek suho-vlažno v skladu z odstavkom 5.1. Po potrebi se negativne trenutne vrednosti emisij vključijo v vsa naslednja ocenjevanja podatkov. Vrednosti parametrov se vključijo v izračun trenutnih emisij (v g/s) v taki obliki, kot jih je posredoval analizator, merilnik pretoka, tipalo ali krmilna enota motorja. Uporabi se naslednja enačba:

pri čemer je:

m gas,i		masa sestavine izpušnih plinov ‚plin‘ (v g/s)
u gas		razmerje gostote ‚plina‘ kot sestavine izpušnih plinov in skupne gostote izpušnih plinov iz tabele A7/1
c gas,i		izmerjena koncentracija ‚plina‘ kot sestavine izpušnih plinov v izpušnih plinih (v ppm)
q mew,i		izmerjeni masni pretok izpušnih plinov (v kg/s)
gas		zadevna sestavina
i		številka meritve

Tabela A7/1

Vrednosti u za nerazredčene izpušne pline, ki prikazujejo razmerje med gostotami sestavine izpušnih plinov ali onesnaževala i (v kg/m3) in gostoto izpušnih plinov (v kg/m3)

Gorivo	ρ e (v kg/m3)	Sestavina ali onesnaževalo i
		NOx	CO	HC	CO2	O2	CH4
		ρ gas (v kg/m3)
		2,052	1,249	(30)	1,9630	1,4276	0,715
		u gas (31) (35))
Dizelsko gorivo (B0)	1,2893	0,001593	0,000969	0,000480	0,001523	0,001108	0,000555
Dizelsko gorivo (B5)	1,2893	0,001593	0,000969	0,000480	0,001523	0,001108	0,000555
Dizelsko gorivo (B7)	1,2894	0,001593	0,000969	0,000480	0,001523	0,001108	0,000555
Etanol (ED95)	1,2768	0,001609	0,000980	0,000780	0,001539	0,001119	0,000561
SZP (32)	1,2661	0,001621	0,000987	0,000528 (33)	0,001551	0,001128	0,000565
Propan	1,2805	0,001603	0,000976	0,000512	0,001533	0,001115	0,000559
Butan	1,2832	0,001600	0,000974	0,000505	0,001530	0,001113	0,000558
UNP (34)	1,2811	0,001602	0,000976	0,000510	0,001533	0,001115	0,000559
Bencin (E0)	1,2910	0,001591	0,000968	0,000480	0,001521	0,001106	0,000554
Bencin (E5)	1,2897	0,001592	0,000969	0,000480	0,001523	0,001108	0,000555
Bencin (E10)	1,2883	0,001594	0,000970	0,000481	0,001524	0,001109	0,000555
Etanol (E85)	1,2797	0,001604	0,000977	0,000730	0,001534	0,001116	0,000559

9. Izračun trenutnega števila delcev v emisijah

Trenutno število delcev v emisijah (v delcih/s) se določi tako, da se trenutna koncentracija zadevnega onesnaževala (v delcih/cm3) pomnoži s trenutnim masnim pretokom izpušnih plinov (v kg/s), pri čemer sta obe vrednosti popravljeni in usklajeni za transformacijski čas, ter deli z gostoto (v kg/m3) v skladu s tabelo A7/1. Če je ustrezno, se negativne trenutne vrednosti emisij vključijo v vsa naslednja ocenjevanja podatkov. V izračun trenutnih emisij se vključijo vse pomembne števke predhodnih rezultatov. Uporabi se naslednja enačba:

pri čemer je:

PNi		tok števila delcev (v delcih/s)
cPN,i		izmerjena koncentracija števila delcev (v #/m3), normalizirana pri temperaturi 0 °C
qmew,i		izmerjeni masni pretok izpušnih plinov (v kg/s)
ρe		gostota izpušnih plinov (v kg/m3) pri 0 °C (tabela A7/1)

10. Izmenjava podatkov

Izmenjava podatkov: podatki se med merilnimi sistemi in programsko opremo za ocenjevanje podatkov izmenjujejo s standardizirano datoteko za izmenjavo podatkov, ki jo zagotovi Komisija6.

Morebitna predhodna obdelava podatkov (npr. časovno popravljanje v skladu z Dodatkom 4, odstavek 3, popravljanje hitrosti vozila v skladu z Dodatkom 4, odstavek 4.7, ali popravljanje signala hitrosti vozila sistema GNSS v skladu z Dodatkom 4, odstavek 6.5) se izvede z nadzorno programsko opremo merilnih sistemov in se zaključi, preden se ustvari datoteka za izmenjavo podatkov.

„Dodatek 8

Ocena splošne veljavnosti vožnje z metodo okna drsečega povprečenja

1. Uvod

Metoda okna drsečega povprečenja se uporabi za preverjanje splošne dinamike vožnje. Preizkus je razdeljen na poddele (okna), z naknadno analizo pa se poskuša določiti, ali je vožnja veljavna za namene preizkusa dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo. ‚Normalnost‘ oken se zagotovi tako, da se njihove emisije CO2 za določeno razdaljo primerjajo z referenčno krivuljo, pridobljeno na podlagi emisij CO2 vozila, izmerjenih v skladu s preizkusom WLTP.

2. Simboli, parametri in enote

Indeks (i) se nanaša na časovni korak

Indeks (j) se nanaša na okno

Indeks (k) se nanaša na kategorijo (t = celotna vožnja, ls = nizka hitrost, ms = srednja hitrost, hs = visoka hitrost) ali značilno krivuljo (cc) CO2

a 1,b 1	-	koeficienti značilne krivulje CO2
a 2,b 2	-	koeficienti značilne krivulje CO2
M CO 2	-	masa CO2 (v g)
M CO 2 j	-	masa CO2 v oknu j (v g)
t i	-	skupni čas v koraku i (v s)
t t	-	trajanje preizkusa (v s)
v i	-	dejanska hitrost vozila v časovnem koraku i (v km/h)
	-	povprečna hitrost vozila v oknu j (km/h)
tol 1H	-	zgornja meja dovoljenega odstopanja za značilno krivuljo CO2 vozila (v %)
tol 1L	-	spodnja meja dovoljenega odstopanja za značilno krivuljo CO2 vozila (v %)

3. Okna drsečega povprečenja

3.1 Opredelitev oken povprečenja

Trenutne emisije CO2, izračunane v skladu z Dodatkom 7, se integrirajo z metodo okna drsečega povprečenja na podlagi referenčne mase CO2.

Uporaba referenčne mase CO2 je prikazana na sliki A8/2. Načelo izračuna je naslednje: masne emisije CO2 za določeno razdaljo iz preizkusa dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, se ne izračunajo za celoten nabor podatkov, ampak za podmnožice celotnega nabora podatkov. Dolžina teh podmnožic se določi tako, da se vedno ujema z istim delom mase CO2, ki ga vozilo odda v zadevnem preizkusu WLTP (po uporabi vseh ustreznih popravkov, npr. ATCT, kjer je to ustrezno). Izračuni za okna drsečega povprečenja se izvedejo s časovnim korakom Δt, ki ustreza frekvenci vzorčenja podatkov. Podmnožice, ki se uporabljajo za izračun emisij CO2 vozila med vožnjo po cesti in povprečne hitrosti vozila, se v naslednjih oddelkih imenujejo ‚okna povprečenja‘. Izračun, opisan v tem odstavku, se izvede od prve podatkovne točke (naprej), kot je prikazano na sliki A8/1.

Pri izračunu mase CO2, razdalje in povprečne hitrosti vozila v posameznem oknu povprečenja se ne upoštevajo naslednji podatki:

redno preverjanje instrumentov in/ali preverjanja po premiku ničlišča;

hitrost vozila po tleh < 1 km/h.

Izračun se začne, ko je hitrost vozila po tleh enaka 1 km/h ali višja, ter vključuje obdobja vožnje, v katerih ni emisij CO2 in v katerih je hitrost vozila po tleh enaka 1 km/h ali višja.

Masne emisije MCO2,j se določijo z integriranjem trenutnih emisij v g/s, kot je določeno v Dodatku 7.

Slika A8/1

Hitrost vozila glede na čas – povprečene emisije vozila glede na čas, začetek pri prvem oknu povprečenja

Slika A8/2

Opredelitev oken povprečenja na osnovi mase CO2

Trajanje t 2,j – t 1,j j-tega okna povprečenja se določi na naslednji način:

M CO 2 (t 2,j ) – M CO 2 (t 1,j ) ≥ M CO 2,ref

pri čemer je:

M CO 2 (t i,j masa CO2, izmerjena med začetkom preizkusa in časom t i,j (v g),

M CO 2,ref referenčna masa CO2 (polovica mase CO2, ki jo vozilo odda v zadevnem preizkusu WLTP).

Med homologacijo se referenčna vrednost CO2 pridobi iz vrednosti CO2 za posamezno vozilo v preizkusu WLTP, pridobljenih v skladu s Pravilnikom ZN št. 154, vključno z vsemi ustreznimi popravki.

Za namene preizkusov ISC ali preizkušanj v okviru nadzora trga se referenčna masa CO2 pridobi iz izjave o skladnosti (36) za posamezno vozilo. Vrednost za vozila OVC-HEV se pridobi iz preizkusa WLTP, opravljenega v načinu ohranjanja naboja.

t 2,j se izbere tako, da velja:

M CO 2 (t 2,j – Δt) – M CO 2 (t 1,j ) < M CO 2,ref ≤ M CO 2 (t 2,j ) – M CO 2 (t 1,j )

pri čemer je Δt obdobje vzorčenja podatkov.

Mase CO2

v oknih se izračunajo z integriranjem trenutnih emisij, izračunanih v skladu z Dodatkom 7.

3.2 Izračun parametrov za okna

—	Za vsako okno, določeno v skladu z odstavkom 3.1, se izračunajo naslednje vrednosti: emisije CO2 za določeno razdaljo MCO2,d,j;

—	povprečna hitrost vozila .

4. Ovrednotenje oken

4.1 Uvod

Referenčni dinamični pogoji preizkušanega vozila se opredelijo na podlagi emisij CO2 vozila glede na povprečno hitrost, izmerjeno v preizkusu WLTP v okviru homologacije, in se imenujejo ‚značilna krivulja CO2 vozila‘.

4.2 Referenčne točke značilne krivulje CO2

Med homologacijo se vrednosti pridobijo iz vrednosti CO2 za posamezno vozilo v preizkusu WLTP, pridobljenih v skladu s Pravilnikom ZN št. 154, vključno z vsemi ustreznimi popravki.

Za namene preizkusov ISC ali preizkušanj v okviru nadzora trga se emisije CO2 za določeno razdaljo, ki se upoštevajo v tem odstavku za opredelitev referenčne krivulje, pridobijo iz potrdila o skladnosti za posamezno vozilo.

Referenčne točke P1, P2 in P3, zahtevane za opredelitev značilne krivulje CO2 vozila, se določijo na naslednji način:

4.2.1

Točka P1

(povprečna hitrost faze Nizka hitrost cikla WLTP)

= emisije CO2 vozila v fazi Nizka hitrost preizkusa WLTP (v g/km)

4.2.2

Točka P2

(povprečna hitrost faze Visoka hitrost cikla WLTP)

= emisije CO2 vozila v fazi Visoka hitrost preizkusa WLTP (v g/km)

4.2.3

Točka P3

(povprečna hitrost faze Zelo visoka hitrost cikla WLTP)

= emisije CO2 vozila v fazi Zelo visoka hitrost preizkusa WLTP (v g/km)

4.3 Opredelitev značilne krivulje CO2

Emisije CO2 značilne krivulje se z uporabo referenčnih točk iz odstavka 4.2 izračunajo kot funkcija povprečne hitrosti, pri čemer se uporabita dva linearna dela (P1, P2) in (P2, P3). Del (P2, P3) je omejen na 145 km/h na osi hitrosti vozila. Značilna krivulja je opredeljena z enačbami na naslednji način:

Za del (P 1,P 2):

with:

and:

Za del (P 2,P 3):

with:

and:

Slika A8/3

Značilna krivulja CO2 vozila ter dovoljena odstopanja za vozila z motorjem z notranjim zgorevanjem in vozila NOVC-HEV

Slika A8/4

Značilna krivulja CO2 vozila in dovoljena odstopanja za vozila OVC-HEV

4.4 Okna nizke, srednje in visoke hitrosti

4.4.1

Okna se glede na povprečno hitrost razvrstijo v razrede nizke, srednje in visoke hitrosti.

4.4.1.1

Okna nizke hitrosti

Za okna nizke hitrosti so značilne povprečne hitrosti vozila po tleh

, nižje od 45 km/h.

4.4.1.2

Okna srednje hitrosti

Za okna srednje hitrosti so značilne povprečne hitrosti vozila na tleh

, enake ali višje od 45 km/h in nižje od 80 km/h.

Pri vozilih, ki so opremljena z napravo, ki hitrost vozila omejuje na 90 km/h, so za okna srednje hitrosti značilne povprečne hitrosti vozila

, nižje od 70 km/h.

4.4.1.3

Okna visoke hitrosti

Za okna visoke hitrosti so značilne povprečne hitrosti vozila na tleh

, enake ali višje od 80 km/h in nižje od 145 km/h.

Pri vozilih, ki so opremljena z napravo, ki hitrost vozila omejuje na 90 km/h, so za okna visoke hitrosti značilne povprečne hitrosti vozila

, enake ali višje od 70 km/h in nižje od 90 km/h.

Slika A8/5

Značilna krivulja CO2 vozila: opredelitve nizke, srednje in visoke hitrosti (prikazane za vozila z motorjem z notranjim zgorevanjem in vozila NOVC-HEV, razen za vozila kategorije N2, ki so opremljena z napravo, ki hitrost vozila omejuje na 90 km/h

Slika A8/6

Značilna krivulja CO2 vozila: opredelitve vožnje z nizko, srednjo in visoko hitrostjo (prikazane za vozila OVC-HEV, razen za vozila, ki so opremljena z napravo, ki hitrost vozila omejuje na 90 km/h

4.5.1.

Ocena veljavnosti vožnje

4.5.1.1

Dovoljena odstopanja od značilne krivulje CO2 vozila

Zgornja meja dovoljenega odstopanja od značilne krivulje CO2 vozila je tol 1H = 45 % za vožnjo z nizko hitrostjo ter tol 1H = 40 % za vožnjo s srednjo in visoko hitrostjo.

Spodnja meja dovoljenega odstopanja od značilne krivulje CO2 vozila je tol 1L = 25 % za vozila z motorjem z notranjim zgorevanjem in vozila NOVC-HEV ter tol 1L = 100 % za vozila OVC-HEV.

4.5.1.2

Ocena veljavnosti preizkusa

Preizkus je veljaven, če zajema najmanj 50 % oken nizke, srednje in visoke hitrosti, ki so znotraj dovoljenih odstopanj, opredeljenih za značilno krivuljo CO2.

Če pri vozilih NOVC-HEV in OVC-HEV zahteva za najmanj 50 % oken med tol 1H in tol 1L ni izpolnjena, se lahko zgornje pozitivno dovoljeno odstopanje tol 1H povečuje, dokler vrednost tol 1H ne doseže 50 %.

Pri vozilih OVC-HE, pri katerih se metoda okna drsečega povprečenja ne izračuna, ker se ICE ne vklopi, je preizkus še vedno veljaven.

„Dodatek 9

Ocena presežka ali pomanjkanja dinamike vožnje

1. UVOD

V tem dodatku so opisani postopki izračuna za preverjanje dinamike vožnje z določitvijo presežka ali pomanjkanja dinamike med vožnjo za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo.

2. SIMBOLI, PARAMETRI IN ENOTE

a	—	pospešek (v m/s2)
ai	—	pospešek v časovnem koraku i (v m/s2)
apos	—	pozitivni pospešek, večji od 0,1 m/s2 (v m/s2)
apos,i,k	—	pozitivni pospešek, večji od 0,1 m/s2 v časovnem koraku i, ob upoštevanju mestne, izvenmestne in avtocestne vožnje (v m/s2)
ares	—	ločljivost pospeška (v m/s2)
di	—	razdalja, prevožena v časovnem koraku i (v m)
di,k	—	razdalja, prevožena v časovnem koraku i, ob upoštevanju mestne, izvenmestne in avtocestne vožnje (v m)
Indeks (i)	—	se nanaša na diskretni časovni korak
Indeks (j)	—	se nanaša na diskretni časovni korak podatkovnih nizov pozitivnega pospeška
Indeks (k)	—	se nanaša na določeno kategorijo (t = celotna, u = mestna, r = izvenmestna, m = avtocestna)
Mk	—	število vzorcev za mestno, izvenmestno in avtocestno vožnjo s pozitivnim pospeškom, večjim od 0,1 m/s2
N k	—	skupno število vzorcev za mestno, izvenmestno in avtocestno vožnjo ter za celotno vožnjo
RPAk	—	relativni pozitivni pospešek za mestno, izvenmestno in avtocestno vožnjo (v m/s2 ali kWs/(kg * km))
tk	—	trajanje mestne, izvenmestne in avtocestne vožnje ter celotne vožnje (v s)
v	—	hitrost vozila (v km/h)
vi	—	dejanska hitrost vozila v časovnem koraku i (v km/h)
vi,k	—	dejanska hitrost vozila v časovnem koraku i ob upoštevanju mestne, izvenmestne in avtocestne vožnje (v km/h)
(v × a)i	—	dejanska hitrost vozila na pospešek v časovnem koraku i (v m2/s3 ali W/kg)
(v × a)j,k	—	dejanska hitrost vozila na pozitivni pospešek, večji od 0,1 m/s2 v časovnem koraku j, ob upoštevanju mestne, izvenmestne in avtocestne vožnje (v m2/s3 ali W/kg)
(v × apos)k-[95]	—	95. percentil zmnožka hitrosti vozila pri vsakem pozitivnem pospešku, večjem od 0,1 m/s2, za mestno, izvenmestno in avtocestno vožnjo (v m2/s3 ali W/kg)
	—	povprečna hitrost vozila za mestno, izvenmestno in avtocestno vožnjo (v km/h)

3. KAZALNIKI VOŽNJE

3.1 Izračuni

3.1.1 Predobdelava podatkov

Dinamični parametri, kot so pospešek, (v × aapos ) ali RPA, se določijo s točnostjo signala hitrosti 0,1 % pri vseh hitrostih nad 3 km/h ter frekvenco vzorčenja 1 Hz. V nasprotnem primeru se pospešek določi s točnostjo 0,01 m/s2 in frekvenco vzorčenja 1 Hz. V tem primeru se zahteva ločen signal hitrosti za (v × aapos ), njegova točnost pa znaša vsaj 0,1 km/h. Sled hitrosti je osnova za nadaljnje izračune in razvrščanje, kot je opisano v odstavkih 3.1.2 in 3.1.3.

3.1.2 Izračun razdalje, pospeška in (v × a)

Naslednji izračuni se izvedejo za celotno časovno obdobje, na katerem temelji sled hitrosti od začetka do konca podatkov preizkusa.

Povečanje razdalje za vsak vzorec podatkov se izračuna na naslednji način:

pri čemer je:

di		razdalja, prevožena v časovnem koraku i (v m)
ν i		dejanska hitrost vozila v časovnem koraku i (v km/h)
N t		skupno število vzorcev

Pospešek se izračuna na naslednji način:

pri čemer je:

pospešek v časovnem koraku i (v m/s2).

Za i = 1: vi–1 = 0,

za i = Nt: vi + 1 =0.

Zmnožek hitrosti vozila na pospešek se izračuna na naslednji način:

pri čemer je:

(v × a)i

zmnožek dejanske hitrosti vozila na pospešek v časovnem koraku i (v m2/s3 ali W/kg)

3.1.3 Razvrščanje rezultatov

3.1.3.1 Razvrščanje rezultatov

Po izračunu ai in (v × a)i se vrednosti vi , di , ai in (v × a)i razvrstijo v padajočem vrstnem redu glede na hitrost vozila.

Vsi podatkovni nizi z (vi ≤ 60 km/h) spadajo v razred hitrosti ‚mestna vožnja‘, vsi podatkovni nizi s (60 km/h < vi ≤ 90 km/h) v razred hitrosti ‚izvenmestna vožnja‘, vsi podatkovni nizi z (vi > 90 km/h) pa v razred hitrosti ‚avtocestna vožnja‘.

Pri vozilih kategorije N2, opremljenih z napravo, ki hitrost vozila omejuje na 90 km/h, vsi podatkovni nizi z vi ≤ 60 km/h spadajo v razred hitrosti ‚mestna vožnja‘, vsi podatkovni nizi s 60 km/h < vi ≤ 80 km/h v razred hitrosti ‚izvenmestna vožnja‘, vsi podatkovni nizi z vi > 80 km/h pa v razred hitrosti ‚avtocestna vožnja‘.

Število podatkovnih nizov z vrednostjo pospeška ai > 0,1 m/s2 je večje od ali enako 100 za vsak razred hitrosti.

Za vsak razred hitrosti se povprečna hitrost vozila (

) izračuna na naslednji način:

pri čemer je:

skupno število vzorcev za mestne, izvenmestne in avtocestne deleže

3.1.4 Izračun (v × apos)k- za [95] posamezen razred hitrosti

95. percentil vrednosti (v × apos) se izračuna na naslednji način:

Vrednosti (v × apos)i,k v vsakem razredu hitrosti se razvrstijo po naraščajočem vrstnem redu za vse podatkovne nize z ai,k > 0,1 m/s2 in določi se skupno število teh vzorcev Mk .

Percentilne vrednosti se nato dodelijo vrednostim (v × apos)i,k z ai,k > 0,1 m/s2, kot sledi:

Najnižji vrednosti (v × apos) pripada percentil 1/Mk , drugi najnižji 2/Mk , tretji najnižji 3/Mk , najvišji pa Mk /Mk = 100 %.

(v × apos)k-[95] je vrednost (v × apos)j,k, z j/Mk = 95 %. Če j/Mk = 95 % ni mogoče doseči, se (v × apos)k-[95] izračuna z linearno interpolacijo med zaporednima vzorcema j in j + 1, pri čemer velja j/Mk < 95 % in (j + 1)/Mk > 95 %.

Relativni pozitivni pospešek za posamezen razred hitrosti se izračuna na naslednji način:

pri čemer je:

RPAk		relativni pozitivni pospešek za mestno, izvenmestno in avtocestno vožnjo (v m/s2 ali kWs/(kg * km))
Mk		število vzorcev za mestno, izvenmestno in avtocestno vožnjo s pozitivnim pospeškom
Nk		skupno število vzorcev za mestno, izvenmestno in avtocestno vožnjo

4. Ocena veljavnosti vožnje

4.1.1 Ocena (v × apos)k-[95] za posamezen razred hitrosti (z v in (v km/h))

Če sta izpolnjena pogoja

≤ 74,6 km/h in

(v × apos)k-[95] > (0,136 ×

+ 14,44)

je vožnja neveljavna.

Če sta izpolnjena pogoja

> 74,6 km/h in

(v × apos)k-[95] > (0,0742 ×

+ 18,966)

je vožnja neveljavna.

Samo za tista vozila kategorije N1 ali N2, katerih razmerje moči in preizkusne mase vozila je enako 44 W/kg ali manjše, na zahtevo proizvajalca veljajo naslednji pogoji:

Če sta izpolnjena pogoja

≤ 74,6 km/h in

(v × apos)k-[95] > (0,136 ×

+ 14,44)

je vožnja neveljavna.

Če sta izpolnjena pogoja

> 74,6 km/h in

(v × apos)k-[95] > (– 0,097 ×

+ 31,365)

je vožnja neveljavna.

4.1.2 Ocena RPA na razred hitrosti

Če sta izpolnjena pogoja

≤ 94,05 km/h in

RPAk < (– 0,0016

+ 0,1755)

je vožnja neveljavna.

Če sta izpolnjena pogoja

> 94,05 km/h in RPAk < 0,025, je vožnja neveljavna.

„Dodatek 10

Postopek za določanje skupnega pozitivnega povečanja nadmorske višine vožnje s sistemom PEMS

1. Uvod

V tem dodatku je opisan postopek za določanje skupnega pozitivnega povečanja nadmorske višine vožnje s sistemom PEMS.

2. Simboli, parametri in enote

d(0)	—	razdalja na začetku vožnje (v m)
d	—	skupna prevožena razdalja na obravnavani diskretni točki na poti (v m)
d 0	—	skupna prevožena razdalja do merjenja neposredno pred zadevno točko na poti d (v m)
d 1	—	skupna prevožena razdalja do merjenja neposredno za zadevno točko na poti d (v m)
d a	—	referenčna točka na poti pri d(0) (v m)
d e	—	skupna prevožena razdalja do zadnje diskretne točke na poti (v m)
d i	—	trenutna razdalja (v m)
d tot	—	skupna preizkuševalna razdalja (v m)
h(0)	—	nadmorska višina vozila po pregledu in načelnem preverjanju kakovosti podatkov na začetku vožnje (m nadmorske višine)
h(t)	—	nadmorska višina vozila po pregledu in načelnem preverjanju kakovosti podatkov na točki t (v m nadmorske višine)
h(d)	—	nadmorska višina vozila na točki na poti d (v m nadmorske višine)
h(t–1)	—	nadmorska višina vozila po pregledu in načelnem preverjanju kakovosti podatkov na točki t – 1 (v m nadmorske višine)
hcorr(0)	—	popravljena nadmorska višina neposredno pred ustrezno točko na poti d (v m nadmorske višine)
hcorr(1)	—	popravljena nadmorska višina neposredno za ustrezno točko na poti d (v m nadmorske višine)
hcorr(t)	—	popravljena trenutna nadmorska višina vozila na podatkovni točki t (v m nadmorske višine)
hcorr(t-1)	—	popravljena trenutna nadmorska višina vozila na podatkovni točki t – 1 (v m nadmorske višine)
hGNSS,i	—	trenutna nadmorska višina vozila, izmerjena s sistemom GNSS (v m nadmorske višine)
hGNSS(t)	—	nadmorska višina vozila, izmerjena s sistemom GNSS na podatkovni točki t (v m nadmorske višine)
h int (d)	—	interpolirana nadmorska višina na obravnavani diskretni točki na poti d (v m nadmorske višine)
h int,sm,1 (d)	—	izravnana in interpolirana nadmorska višina po prvi izravnavi na obravnavani diskretni točki na poti d (v m nadmorske višine)
h map (t)	—	nadmorska višina vozila na podlagi topografske karte na podatkovni točki t (v m nadmorske višine)
roadgrade,1(d)	—	izravnan naklon ceste na obravnavani diskretni točki na poti d po prvi izravnavi (v m/m)
roadgrade,2(d)	—	izravnan naklon ceste na obravnavani diskretni točki na poti d po drugi izravnavi (v m/m)
sin	—	trigonometrična sinusna funkcija
t	—	pretečen čas od začetka preizkusa (v s)
t0	—	pretečen čas pri merjenju neposredno pred ustrezno točko na poti d (v s)
vi	—	trenutna hitrost vozila (v km/h)
v(t)	—	hitrost vozila na podatkovni točki t (v km/h)

3. Splošne zahteve

Skupno pozitivno povečanje nadmorske višine vožnje za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, se določi na podlagi treh parametrov: trenutne nadmorske višine vozila hGNSS,i (v m nadmorske višine), izmerjene s sistemom GNSS, trenutne hitrosti vozila v i (v km/h), izmerjene pri frekvenci 1 Hz, in ustreznega časa t (v s), pretečenega od začetka preizkusa.

4. Izračun skupnega pozitivnega povečanja nadmorske višine

4.1 Splošno

Skupno pozitivno povečanje nadmorske višine vožnje za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, se izračuna po dvofaznem postopku, ki vključuje (i) popravek podatkov o trenutni nadmorski višini vozila in (iii) izračun skupnega pozitivnega povečanja nadmorske višine.

4.2 Popravek podatkov o trenutni nadmorski višini vozila

Višina h(0) na začetku vožnje v točki d(0) se določi s sistemom GNSS, pravilnost pa se preveri z informacijami s topografske karte. Odstopanje ni večje od 40 m. Vsi podatki o trenutni nadmorski višini h(t) se popravijo, če velja naslednje:

Nadmorska višina se popravi tako, da velja:

pri čemer je:

h(t)	—	nadmorska višina vozila po pregledu in načelnem preverjanju kakovosti podatkov na podatkovni točki t (v m nadmorske višine)
h(t–1)	—	nadmorska višina vozila po pregledu in načelnem preverjanju kakovosti podatkov na podatkovni točki t – 1 (v m nadmorske višine)
v(t)	—	hitrost vozila na podatkovni točki t (v km/h)
hcorr(t)	—	popravljena trenutna nadmorska višina vozila na podatkovni točki t (v m nadmorske višine)
hcorr(t–1)	—	popravljena trenutna nadmorska višina vozila na podatkovni točki t – 1 (v m nadmorske višine)

Po končanju postopka popravljanja se določi veljavni podatkovni niz za nadmorsko višino. Ti podatki se uporabijo za izračun skupnega pozitivnega povečanja nadmorske višine, kot je opisano v nadaljevanju.

4.3 Končni izračun skupnega pozitivnega povečanja nadmorske višine

4.3.1 Določitev enotne prostorske ločljivosti

Skupno povečanje nadmorske višine se izračuna na podlagi podatkov s konstantno prostorsko ločljivostjo 1 m, s prvim merjenjem na začetku vožnje d(0). Diskretne podatkovne točke pri ločljivosti 1 m se imenujejo točke na poti, zanje pa je značilna določena vrednost d za razdaljo (npr. 0, 1, 2, 3 m …) in ustrezna nadmorska višina h(d) (v m nadmorske višine).

Nadmorska višina vsake diskretne točke na poti d se izračuna z interpolacijo trenutne nadmorske višine hcorr(t) kot:

pri čemer je:

hint(d)	—	interpolirana nadmorska višina na obravnavani diskretni točki na poti d (v m nadmorske višine)
hcorr(0)	—	popravljena nadmorska višina neposredno pred ustrezno točko na poti d (v m nadmorske višine)
hcorr(1)	—	popravljena nadmorska višina neposredno za ustrezno točko na poti d (v m nadmorske višine)
d	—	skupna prevožena razdalja na obravnavani diskretni točki na poti d (v m)
d0	—	skupna prevožena razdalja do merjenja neposredno pred zadevno točko na poti d (v m)
d1	—	skupna prevožena razdalja do merjenja neposredno za zadevno točko na poti d (v m)

4.3.2 Izravnavanje dodatnih podatkov

Podatki o nadmorski višini, pridobljeni za vsako diskretno točko na poti, se izravnajo z dvofaznim postopkom; d a in d e označujeta prvo in zadnjo podatkovno točko (slika A10/1). Prva izravnava se izvede na naslednji način:

pri čemer je:

roadgrade,1(d)	—	izravnan naklon ceste na obravnavani diskretni točki na poti po prvi izravnavi (v m/m)
hint(d)	—	interpolirana nadmorska višina na obravnavani diskretni točki na poti d (v m nadmorske višine)
hint,sm,1(d)	—	izravnana nadmorska višina po prvi izravnavi na obravnavani diskretni točki na poti d (v m nadmorske višine)
d	—	skupna prevožena razdalja na obravnavani diskretni točki na poti (v m)
da	—	referenčna točka na poti pri d(0) (v m)
de	—	skupna prevožena razdalja do zadnje diskretne točke na poti (v m)

Druga izravnava se izvede na naslednji način:

pri čemer je:

roadgrade,2(d)	—	izravnan naklon ceste na obravnavani diskretni točki na poti po drugi izravnavi (v m/m)
hint,sm,1(d)	—	izravnana nadmorska višina po prvi izravnavi na obravnavani diskretni točki na poti d (v m nadmorske višine)
d	—	skupna prevožena razdalja na obravnavani diskretni točki na poti (v m)
da	—	referenčna točka na poti pri d(0) (v m)
de	—	skupna prevožena razdalja do zadnje diskretne točke na poti (v m)

Slika A10/1

Ponazoritev postopka izravnave interpoliranih signalov nadmorske višine

4.3.3 Izračun končnega rezultata

Pozitivno skupno povečanje nadmorske višine med celotno vožnjo se izračuna z vključitvijo vseh pozitivnih interpoliranih in izravnanih naklonov ceste, tj. roadgrade,2(d). Rezultat je treba normalizirati s skupno preizkuševalno razdaljo d tot in ga izraziti v metrih skupnega povečanja nadmorske višine na sto kilometrov razdalje.

Hitrost vozila na točki na poti vw se nato izračuna na vsaki diskretni točki na poti, dolgi 1 m:

Nato se na podlagi hitrosti vozila na vsaki diskretni točki na poti izračuna skupno pozitivno povečanje nadmorske višine mestnega dela vožnje. Vsi podatkovni nizi z vw ≤ 60 km/h spadajo v mestni del vožnje. Vključijo se vsi pozitivni interpolirani in izravnani nakloni ceste, ki ustrezajo podatkovnim nizom za mestni del.

Vključi se število 1-m točk na poti, ki ustrezajo podatkovnim nizom za mestni del, in pretvori v km, da se izračuna preizkuševalna razdalja mestnega dela durban (v km).

Skupno pozitivno povečanje nadmorske višine mestnega dela vožnje se nato izračuna tako, da se povečanje nadmorske višine za mestni del deli s preizkuševalno razdaljo mestnega dela, izrazi pa se v metrih skupnega povečanja nadmorske višine na sto kilometrov razdalje.

„Dodatek 11

Izračun končnih rezultatov dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo

1. V tem dodatku je opisan postopek za izračun končnih emisij onesnaževal za celoten in mestni del vožnje za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo.

2. Simboli, parametri in enote

Indeks (k) se nanaša na kategorijo (t = celotna vožnja, u = mestna vožnja, 1–2 = prvi dve fazi preizkusa WLTP)

ICk	je delež razdalje, ki ga je vozilo OVC-HEV prevozilo z uporabo motorja z notranjim zgorevanjem, glede na celotno vožnjo za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo;
dICE,k	je prevožena razdalja (v km) vozila OVC-HEV z vklopljenim motorjem z notranjim zgorevanjem na vožnji za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo;
dEV,k	je prevožena razdalja (v km) vozila OVC-HEV z izklopljenim motorjem z notranjim zgorevanjem na vožnji za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo;
MRDE,k	je končna masa plinastih onesnaževal za določeno razdaljo (v mg/km) ali število delcev (v #/km) iz preizkusa dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo;
mRDE,k	je masa emisij plinastega onesnaževala za določeno razdaljo (v mg/km) ali število delcev v emisijah (v #/km), ki nastajajo med celotno vožnjo za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, in pred morebitnim popravkom v skladu s tem dodatkom;
	je masa CO2 za določeno razdaljo (v g/km), ki nastane med vožnjo za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo;
	je masa CO2 za določeno razdaljo (v g/km), ki nastane v ciklu WLTC;
	je masa CO2 za določeno razdaljo (v g/km), ki nastane v ciklu WLTC, za vozilo OVC-HEV, preizkušeno v načinu ohranjanja naboja;
rk	je razmerje med emisijami CO2, izmerjenimi v preizkusu dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, in emisijami CO2, izmerjenimi v preizkusu WLTP;
RFk	je faktor vrednotenja rezultatov, izračunan za vožnjo za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo;
RFL1	je prvi parameter funkcije, uporabljene za izračun faktorja vrednotenja rezultatov;
RFL2	je drugi parameter funkcije, uporabljene za izračun faktorja vrednotenja rezultatov.

3. Izračun vmesnih rezultatov dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo

Za veljavne vožnje se vmesni rezultati preizkusov dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, za vozila z motorjem z notranjim zgorevanjem ter vozila NOVC-HEV in OVC-HEV izračunajo na naslednji način.

Vse trenutne emisije ali meritve pretoka izpušnih plinov, pridobljene pri deaktiviranem motorju z notranjim zgorevanjem, kot je opredeljeno v tej prilogi, odstavek 2.5.2, se nastavijo na nič.

Uporabijo se vsi popravki trenutnih emisij onesnaževal za razširjene pogoje v skladu s to prilogo, odstavki 5.1, 7.5 in 7.6.

Za celotno vožnjo za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, in za mestni del vožnje za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo (k = t = celotna vožnja, k = u = mestna vožnja):

Vrednosti parametrov RFL1 in RFL2 funkcije, uporabljene za izračun faktorja vrednotenja rezultatov, sta:

RFL1 =1.30 in RFL2 =1.50.

Faktorji vrednotenja rezultatov preizkusa dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo RFk (k = t = celotna vožnja, k = u = mestna vožnja), se pridobijo z uporabo funkcij iz odstavka 3.1 za vozila z motorjem z notranjim zgorevanjem in vozila NOVC-HEV ter funkcij iz odstavka 3.2 za vozila OVC-HEV. Grafični prikaz metode je podan na sliki A11/1, matematične enačbe pa so navedene v tabeli A11/1:

Slika A11/1

Funkcija za izračun faktorja vrednotenja rezultatov

Tabela A11/1

Izračun faktorjev vrednotenja rezultatov

Če je:

je faktor vrednotenja rezultatov RFk:

pri čemer je:

3.1 Faktor vrednotenja rezultatov preizkusa dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, za vozila z motorjem z notranjim zgorevanjem in vozila NOVC-HEV

Za emisije, ki nastajajo med mestno vožnjo, so pomembne naslednje faze preizkusa WLTP:

(a)	za vozila z motorjem z notranjim zgorevanjem prvi dve fazi WLTC, tj. fazi Nizka hitrost in Srednja hitrost;

(b)	za vozila NOVC-HEC, vse faze voznega cikla VLTC.

3.2 Faktor vrednotenja rezultatov preizkusa dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, za vozila OVC-HEV

Vrednost faktorja vrednotenja rezultatov preizkusa dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, je odvisna od razmerja rk med emisijami CO2 za določeno razdaljo, izmerjenimi v preizkusu dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, in emisijami CO2 za določeno razdaljo, ki jih vozilo odda v zadevnem preizkusu WLTP, izvedenem v načinu ohranjanja naboja, vključno z vsemi ustreznimi popravki. Razmerje rk se popravi z razmerjem, ki izraža ustrezno uporabo motorja z notranjim zgorevanjem med vožnjo za preizkus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, in v preizkusu WLTP, ki se izvedeta v načinu ohranjanja naboja.

Za mestno ali celotno vožnjo:

pri čemer je ICk razmerje med razdaljo, ki se med cestno ali celotno vožnjo prevozi z aktiviranim motorjem z notranjim zgorevanjem, in celotno prevoženo razdaljo mestne ali celotne vožnje:

Z določitvijo delovanja motorja z notranjim zgorevanjem v skladu s to prilogo, odstavek 2.5.2.

4. Končni rezultati dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, ob upoštevanju pribitka zaradi sistema PEMS

Da bi se upoštevale negotovosti meritev s sistemom PEMS v primerjavi z meritvami, opravljenimi v laboratoriju z veljavnim preizkusom WLTP, se vmesne izračunane vrednosti emisij MRDE,k delijo z 1+marginpollutant, pri čemer je marginpollutant opredeljen v tabeli A11/2:

Pribitek zaradi sistema PEMS za vsako onesnaževalo je določen na naslednji način:

Tabela A11/2

Onesnaževalo	Masa dušikovih oksidov (NOx)	Število delcev (PN)	Masa ogljikovega monoksida (CO)	Masa skupnih ogljikovodikov (THC)	Skupna masa vseh ogljikovodikov in dušikovih oksidov (THC + NOx)
Marginpollutant	0,10	0,34	še ni določena	še ni določena	še ni določena

Vsi negativni končni rezultati se nastavijo na nič.

Uporabijo se vsi faktorji Ki, ki se uporabljajo v skladu s to prilogo, odstavek 5.3.4.

Te vrednosti se štejejo za končne rezultate dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, za NOx in PN.

„Dodatek 12

Proizvajalčeva izjava o skladnosti dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo

PROIZVAJALČEVA IZJAVA O SKLADNOSTI Z ZAHTEVAMI ZA DEJANSKE EMISIJE, KI NASTAJAJO MED VOŽNJO

(Proizvajalec): …………………………………………………………………..

(Naslov proizvajalca): …………………………………………………………..

potrjuje, da:

tipi vozil, navedeni v prilogi k tej izjavi, izpolnjujejo zahteve iz Priloge IIIA, odstavek 3.1, k Uredbi (EU) 2017/1151 v zvezi z dejanskimi emisijami, ki nastajajo med vožnjo, za vse veljavne preizkuse dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, ki se izvedejo v skladu z zahtevami iz navedene priloge.

V [......................... (Kraj)]

Dne [........................ (Datum)]

[…]..........................................................[…]

..………………………………………

(Žig in podpis zastopnika proizvajalca)

Priloga:

—	seznam tipov vozil, za katere velja ta izjava;

—	seznam navedenih najvišjih ravni dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, za vsak tip vozila, pri čemer so ravni izražene v mg/km ali kot število delcev/km.“

“

(1) Pravilnik št. 85 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotni predpisi v zvezi s homologacijo motorjev z notranjim izgorevanjem ali električnih sistemov za prenos moči, ki se uporabljajo za pogon motornih vozil kategorij M in N, glede na merjenje neto moči in največje 30-minutne moči električnega sistema za prenos moči (UL L 323, 7.11.2014, str. 52).

(2) Izraz ‚delec‘ se običajno uporablja za snov, ki je opredeljena (izmerjena) v zraku (suspendirana snov), izraz ‚trdni delec‘ pa se uporablja za usedline.

(3) NT se zaokroži na naslednje višje celo število.

(4) Če je v skupini preizkusov s sistemom PEMS samo en tip vozila glede na emisije, se homologacijski organ odloči, ali se bo vozilo preizkusilo pri vročem ali hladnem zagonu.

(5) 1 za Nemčijo; 2 za Francijo; 3 za Italijo; 4 za Nizozemsko; 5 za Švedsko; 6 za Belgijo; 7 za Madžarsko; 8 za Češko; 9 za Španijo; 12 za Avstrijo; 13 za Luksemburg; 17 za Finsko; 18 za Dansko; 19 za Romunijo; 20 za Poljsko; 21 za Portugalsko; 23 za Grčijo; 24 za Irsko. 25 za Hrvaško; 26 za Slovenijo; 27 za Slovaško; 29 za Estonijo; 32 za Latvijo; 34 za Bolgarijo; 36 za Litvo; 49 za Ciper; 50 za Malto.

(6) Pravilnik ZN št. 154 – Enotne določbe o homologaciji lahkih osebnih in gospodarskih vozil glede na merila za emisije, emisije ogljikovega dioksida ter porabo goriva in/ali meritev porabe električne energije in električnega dosega (WLTP) [2022/2124] (UL L 290, 10.11.2022, str. 1).

(7) Glej Direktivo 2009/30/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spremembah Direktive 98/70/ES glede specifikacij motornega bencina, dizelskega goriva in plinskega olja ter o uvedbi mehanizma za spremljanje in zmanjševanje emisij toplogrednih plinov ter o spremembi Direktive Sveta 1999/32/ES glede specifikacij goriva, ki ga uporabljajo plovila za plovbo po celinskih plovnih poteh, in o razveljavitvi Direktive 93/12/EGS (UL L 140, 5.6.2009, str. 88).

(8) Na voljo na povezavi do spletnega mesta CIRCABC: https://circabc.europa.eu/ui/group/f4243c55-615c-4b70-a4c8-1254b5eebf61/library/a0be83ba-89bd-4499-8189-2696362d2f72?p=1.

(9) Uporabi se lahko več virov parametrov.

(10) Izmeri se na vlažni osnovi ali popravi v skladu z opisom iz Dodatka 7, odstavek 5.1.

(11) Parameter je obvezen le, če se meritev zahteva zaradi skladnosti z mejnimi vrednostmi.

(12) Lahko se izračuna iz koncentracij THC in CH4 v skladu z Dodatkom 7, odstavek 6.2.

(13) Lahko se izračuna iz izmerjenih koncentracij NO in NO2.

(14) Metoda se izbere v skladu s tem dodatkom, odstavek 4.7.

(15) Določi se samo po potrebi zaradi preverjanja stanja vozila in pogojev delovanja.

(16) Priporočeni vir je tipalo tlaka okolja.

(17) Določi se samo, če so za izračun masnega pretoka izpušnih plinov uporabljene posredne metode, kot je opisano v Prilogi 7, odstavka 7.2 in 7.4.

(18) Če je premik ničlišča znotraj dovoljenega območja, je dovoljeno analizator ničlirati pred preverjanjem premika razpona.

(19) Neobvezno za določitev masnega pretoka izpušnih plinov.

(20) Neobvezni parameter.

(21) Linearno preverjanje se izvede s sajam podobnimi delci, kot so opredeljeni v tem dodatku, odstavek 6.2.

(22) Se posodobi na podlagi propagacije napak in diagramov sledljivosti.

(23) Neobvezno za določitev masnega pretoka izpušnih plinov.

(24) Točnost znaša 0,02 % odčitka, če je uporabljena za izračun masnega pretoka zraka in izpušnih plinov iz pretoka goriva v skladu z Dodatkom 7, odstavek 7.

(25) Neobvezno za določitev masnega pretoka izpušnih plinov.

(26) Zahteva velja samo za tipalo za hitrost; če se hitrost vozila uporablja za določitev parametrov, kot so pospešek, zmnožek hitrosti in pozitivnega pospeška ali RPA, točnost signala hitrosti pri hitrosti nad 3 km/h znaša 0,1 %, frekvenca vzorčenja pa 1 Hz. Zahtevo za točnost je mogoče izpolniti z uporabo signala hitrosti vrtenja kolesa.

(27) Upošteva se samo, če hitrost vozila določi krmilna enota motorja; za skladnost z dovoljenim odstopanjem je na podlagi rezultata validacijskega preizkusa dovoljeno prilagoditi meritve hitrosti vozila krmilne enote motorja.

(28) Parameter je obvezen le, če se meritev zahteva zaradi skladnosti z mejnimi vrednostmi.

(29) Sistem PMP.

(30) Odvisno od goriva.

(31) Pri λ = 2, suh zrak, 273 K, 101,3 kPa.

(32) Vrednosti u so točne do 0,2 % za masno sestavo: C = 66–76 %; H = 22–25 %; N = 0–12 %.

(33) NMHC na osnovi CH2.93 (za THC se uporablja koeficient u gas CH4).

(34) Vrednosti u so točne do 0,2 % za masno sestavo: C3 = 70–90 %; C4 = 10–30 %.

(35) ugas je parameter brez enote; vrednosti ugas vključujejo pretvorbe enot, da se zagotovi, da so trenutne emisije pridobljene v navedeni fizični enoti, tj. g/s.

(36) Kot je navedeno v Prilogi VIII k Uredbi (EU) 2020/638.

PRILOGA IV

Priloga V, odstavek 2.3, k Uredbi (EU) 2017/1151 se nadomesti z naslednjim:

„2.3

Uporabljajo se koeficienti cestne obremenitve za nizko vrednost za vozilo (VL). Če nizka vrednost za vozilo ne obstaja, se uporabi cestna obremenitev za visoko vrednost za vozilo. V tem primeru je visoka vrednost za vozilo opredeljena v skladu s Prilogo B4, odstavek 4.2.1.1.1, k Pravilniku ZN št. 154. Če se uporabi metoda interpolacije, sta visoka vrednost in nizka vrednost za vozilo določeni v Prilogi B4, odstavek 4.2.1.1.2, k Pravilniku ZN št. 154. Namesto tega lahko proizvajalec uporabi cestne obremenitve, določene v skladu z določbami Priloge 4a, Dodatek 7a ali Dodatek 7b, k Pravilniku UN/ECE št. 83 za vozilo, vključeno v skupino interpolacij.“.

PRILOGA V

Priloga VI k Uredbi (EU) 2017/1151 se spremeni:

(1)	odstavek 2 se nadomesti z naslednjim: „2. SPLOŠNE ZAHTEVE Splošne zahteve za izvajanje preizkusa tipa 4 so navedene v odstavku 6.6 Pravilnika ZN št. 154. Mejna vrednost je določena v Prilogi I, tabela 3, k Uredbi (ES) št. 715/2007.“;

(2)	odstavek 3 se nadomesti z naslednjim: „3. TEHNIČNE ZAHTEVE Tehnične zahteve za izvajanje preizkusa tipa 4 so navedene v Prilogi C3 k Pravilniku ZN št. 154.“;

(3)	odstavki 4, 5 in 6 se črtajo;

(4)	Dodatek 1 se črta.

PRILOGA VI

Priloga VII k Uredbi (EU) 2017/1151 se spremeni:

(1)

odstavek 1.1 se nadomesti z naslednjim:

„1.1	V tej prilogi so opisani preizkusi za preverjanje vzdržljivosti naprav za uravnavanje onesnaževanja, kot je opisano v Prilogi C4 k Pravilniku ZN št. 154.“;

(2)

odstavek 2.1 se nadomesti z naslednjim:

„2.1	Splošne zahteve za izvajanje preizkusa tipa 5 so navedene v oddelku 6.7 Pravilnika ZN št. 154.“;

(3)	odstavki 2.2, 2.3 in 2.4 se črtajo;

(4)

odstavek 3 se nadomesti z naslednjim:

„3.	Tehnične zahteve za izvajanje preizkusa tipa 5 so navedene v Prilogi C4 k Pravilniku ZN št. 154.“.

PRILOGA VII

Priloga VIII k Uredbi (EU) 2017/1151 se spremeni:

(1)

odstavek 2.1 se nadomesti z naslednjim:

„2.1	Splošne zahteve za izvajanje preizkusa tipa 6 so navedene v oddelku 5.3.5 Pravilnika ZN št. 154, z izjemami iz odstavkov 2.2 in 2.3.“;

(2)

doda se odstavek 2.3:

„2.3	Odstavek 5.3.5.1 Pravilnika UN/ECE št. 83 se nadomesti z naslednjim: ‚5.3.5.1 Ta preizkus se izvede na vseh vozilih iz odstavka 1, razen na tistih z motorjem s kompresijskim vžigom.‘“;

(3)

odstavek 3.3 se nadomesti z naslednjim:

„3.3

Uporabljajo se koeficienti cestne obremenitve za nizko vrednost za vozilo (VL). Če nizka vrednost za vozilo ne obstaja, se uporablja cestna obremenitev za visoko vrednost za vozilo. V tem primeru se visoka vrednost za vozilo določi v skladu s Prilogo B4, odstavek 4.2.1.1.1, k Pravilniku ZN št. 154. Če se uporabi metoda interpolacije, se visoka vrednost in nizka vrednost za vozilo določita v skladu s Prilogo B4, odstavek 4.2.1.1.2, k Pravilniku ZN št. 154. Dinamometer se nastavi tako, da simulira delovanje vozila na cesti pri – 7 °C. Taka nastavitev lahko temelji na določenem profilu sil za obremenitev vozila pri vožnji po cesti pri – 7 °C. Namesto tega se lahko določeni vozni upor nastavi tako, da se za 10 % skrajša čas iztekanja. Tehnična služba lahko dovoli uporabo drugih načinov določanja voznega upora.“.

PRILOGA VIII

V Prilogi IX k Uredbi (EU) 2017/1151 se del A nadomesti z naslednjim:

„A. REFERENČNA GORIVA

Specifikacije za referenčna goriva, ki jih je treba uporabiti, so navedene v Prilogi B3 k Pravilniku ZN št. 154.“.

PRILOGA IX

„PRILOGA XI

Diagnostika na vozilu (OBD) za motorna vozila

1. UVOD

1.1

V tej prilogi so določeni funkcionalni vidiki sistemov za diagnostiko na vozilu (OBD) za nadzor emisij iz motornih vozil.

2. SPLOŠNE ZAHTEVE

Za namene te priloge se uporabljajo zahteve za sisteme OBD iz odstavka 6.8 Pravilnika ZN št. 154.

3. UPRAVNE DOLOČBE ZA POMANJKLJIVOSTI SISTEMOV OBD

3.1

Upravne določbe za pomanjkljivosti sistemov OBD, navedene v členu 6(2), so tiste iz Priloge C5, oddelek 4, k Pravilniku ZN št. 154 z naslednjimi izjemami.

3.2

Sklici na ‚mejne vrednosti OBD‘ v Prilogi C5, odstavek 4.2.2, k Pravilniku ZN št. 154 se razumejo kot sklici na mejne vrednosti OBD iz tabele 4A v odstavku 6.8.2 Pravilnika ZN št. 154.

3.3

Priloga C5, odstavek 4.6, drugi pododstavek, k Pravilniku ZN št. 154 se razume na naslednji način:

‚Homologacijski organ obvesti o svoji odločitvi o podelitvi homologacije za sistem s pomanjkljivostmi v skladu s členom 6(2).‘

4. TEHNIČNE ZAHTEVE

Za namene te priloge se uporabljajo opredelitve, zahteve in preizkusi za sisteme OBD iz odstavkov 3.10, 4, 5.10 in 6.8 Pravilnika ZN št. 154 ter Priloge C5 k navedenemu pravilniku. Zahteve za učinkovitost med uporabo so določene v Dodatku 1.

„Dodatek 1

UČINKOVITOST MED UPORABO

1.1 Splošne zahteve

Uporabljajo se tehnične zahteve in specifikacije iz Priloge 11, Dodatek 1, k Pravilniku UN/ECE št. 83 z izjemami in dodatnimi zahtevami, kot so opisane v odstavkih 1.1.1 do 1.1.6.

1.1.1

Zahteve iz Priloge 11, Dodatek 1, odstavek 7.1.5, k Pravilniku UN/ECE št. 83 se razumejo na naslednji način.

Za nove homologacije in nova vozila ima nadzorna naprava iz Priloge 11, odstavek 3.3.4.7, k Pravilniku UN/ECE št. 83 do treh let po datumih iz člena 10(4) oziroma (5) Uredbe (ES) št. 715/2007 razmerje učinkovitosti med uporabo (IUPR), ki je enako 0,1 ali večje.

1.1.2

Zahteve iz Priloge 11, Dodatek 1, odstavek 7.1.7, k Pravilniku UN/ECE št. 83 se razumejo na naslednji način.

Proizvajalec najpozneje 18 mesecev po vstopu na trg prvega tipa vozila z razmerjem učinkovitosti med uporabo v skupini OBD in nato vsakih 18 mesecev dokaže homologacijskemu organu in na zahtevo tudi Komisiji, da so ti statistični pogoji izpolnjeni za vse nadzorne naprave, katerih podatke sporoči sistem OBD v skladu s Prilogo 11, Dodatek 1, odstavek 7.6, k Pravilniku UN/ECE št. 83. V ta namen se za skupine sistemov OBD z več kot 1 000 registracijami v Uniji, ki so predmet vzorčenja v obdobju vzorčenja, postopek iz Priloge II uporablja brez poseganja v določbe Priloge 11, Dodatek 1, odstavek 7.1.9, k Pravilniku UN/ECE št. 83.

Poleg zahtev iz Priloge II in ne glede na rezultate presoje iz Priloge II, oddelek 2, organ, ki je podelil homologacijo, izvede preverjanje skladnosti v prometu za razmerje učinkovitosti med uporabo iz Priloge II, Dodatek 1, na primernem številu naključno določenih primerov. ‚Primerno število naključno določenih primerov‘ pomeni, da ima ta ukrep odvračilni učinek na neupoštevanje zahtev iz te priloge, oddelek 3, ali na predložitev prilagojenih, napačnih ali nereprezentativnih podatkov za presojo. Če ni posebnih okoliščin in lahko homologacijski organi to dokažejo, se naključno preverjanje skladnosti v prometu pri 5 % homologiranih skupin OBD šteje za zadostno za potrditev skladnosti s to zahtevo. V ta namen se lahko homologacijski organi s proizvajalcem dogovorijo o zmanjšanju dvojnega preizkušanja določene skupine OBD, če taki dogovori ne ovirajo odvračilnega učinka preverjanja skladnosti v prometu, ki ga izvede homologacijski organ, na neskladnost z zahtevami iz te priloge, oddelek 3. Podatki, ki jih države članice zberejo v okviru programov nadzornega preizkušanja, se lahko uporabijo za preverjanja skladnosti v prometu. Homologacijski organi Komisiji in drugim homologacijskim organom na zahtevo sporočijo podatke o opravljenih presojah in naključnih preverjanjih skladnosti v prometu, vključno z metodologijo, uporabljeno za identifikacijo tistih primerov, pri katerih se izvede naključno preverjanje skladnosti v prometu.

1.1.3

Neizpolnjevanje zahtev iz Priloge 11, Dodatek 1, odstavek 7.1.6, k Pravilniku UN/ECE št. 83, ki se ugotovijo v preizkusih iz tega dodatka, odstavek 1.1.2, ali Priloge 11, Dodatek 1, odstavek 7.1.9, k Pravilniku UN/ECE št. 83, se šteje za kršitev, za katero so predpisane kazni, navedene v členu 13 Uredbe (ES) št. 715/2007. Ta sklic ne omejuje uporabe takih kazni za druge kršitve drugih določb Uredbe (ES) št. 715/2007 ali te uredbe, ki se ne nanašajo izrecno na člen 13 Uredbe (ES) št. 715/2007.

1.1.4

Priloga 11, Dodatek 1, odstavek 7.6.1, k Pravilniku UN/ECE št. 83 se nadomesti z naslednjim:

‚7.6.1

Sistem OBD v skladu s standardom iz Priloge C5, odstavek 6.5.3.2(a), k Pravilniku ZN št. 154, poroča o stanju števca ciklov vžiga in glavnem imenovalcu ter ločenih števcih in imenovalcih za naslednje nadzorne naprave, če ta priloga zahteva njihovo prisotnost na vozilu:

(a)	katalizatorje (poročilo za vsako vrsto posebej);

(b)	lambda sonde/tipala izpušnega plina, vključno s sekundarnimi lambda sondami (poročilo za vsako tipalo posebej);

(c)	sistem izhlapevanja;

(d)	sistem EGR (vračanje izpušnih plinov);

(e)	sistem VVT (spremenljivo krmiljenje ventilov);

(f)	sistem za sekundarni zrak;

(g)	lovilnik delcev/filter za delce;

(h)	sistem za naknadno obdelavo NOx (npr. redukcijski lovilnik NOx, sistem z reagentom ali katalizatorjem za NOx);

(i)	sistem za krmiljenje tlaka polnilnega zraka.‘;

1.1.5

Priloga 11, Dodatek 1, odstavek 7.6.2, k Pravilniku UN/ECE št. 83 se razume na naslednji način:

‚7.6.2

Za določene sestavne dele ali sisteme, ki imajo več nadzornih naprav, katerih podatke je treba sporočati v skladu s tem odstavkom (npr. vrsta lambda sond 1 ima lahko več nadzornih naprav za odziv sond ali druge lastnosti sond), sistem OBD ločeno spremlja števce in imenovalce za vsako določeno nadzorno napravo in sporoči samo ustrezni števec in imenovalec za določeno nadzorno napravo, ki ima najnižje številčno razmerje. Če imata dve ali več določenih nadzornih naprav enaka razmerja, se za določen sestavni del sporočita ustrezni števec in imenovalec za določeno nadzorno napravo, ki ima najvišji imenovalec.‘;

1.1.6

Poleg zahtev iz Priloge 11, Dodatek 1, odstavek 7.6.2, k Pravilniku UN/ECE št. 83 velja naslednje:

‚Števci in imenovalci za določeno nadzorno napravo za sestavne dele ali sisteme za nenehno spremljanje okvar kratkega stika ali odprtega vezja so izvzeti iz obveznosti poročanja.

‚Neprekinjeno‘, če se uporablja v zvezi s tem, pomeni, da je nadzor vedno omogočen in da se vzorčenje signalov, uporabljenih za nadzorovanje, pojavi pri stopnji jemanja najmanj dveh vzorcev na sekundo ter da se prisotnost ali odsotnost napake, ki se nanaša na to nadzorno napravo, določi v 15 sekundah.

Če se za namene nadzora sestavni del za vnos podatkov v računalnik vzorči redkeje, se lahko signal tega sestavnega dela ovrednoti vsakokrat, ko se vzorčenje izvede.

Ni potrebno, da se izhodni sestavni del/sistem aktivira samo zaradi spremljanja tega sestavnega dela/sistema.‘

“

PRILOGA X

Priloga XII, odstavek 2, k Uredbi (EU) 2017/1151 se nadomesti z naslednjim:

„2. DOLOČANJE EMISIJ CO2 IN PORABE GORIVA PRI VOZILIH V POSTOPKU VEČSTOPENJSKE HOMOLOGACIJE ALI POSTOPKU POSAMIČNE ODOBRITVE VOZILA

2.1

Za določanje emisij CO2 in porabe goriva vozila, preizkušanega v postopku večstopenjske homologacije iz člena 3(8) Uredbe (EU) 2018/858, se uporabljajo postopki iz Priloge XXI. Vendar se lahko na izbiro proizvajalca in ne glede na največjo tehnično dovoljeno maso obremenjenega vozila uporabi druga možnost iz odstavkov 2.2 do 2.6, če je osnovno vozilo nedodelano.

2.2	Skupina matrik za cestno obremenitev, kot je opredeljena v odstavku 6.3.4 Pravilnika ZN št. 154, se določi na podlagi parametrov reprezentativnega večstopenjskega vozila v skladu s Prilogo B4, odstavek 4.2.1.4, k Pravilniku ZN št. 154.

2.3

Proizvajalec osnovnega vozila izračuna koeficiente cestne obremenitve za vozili HM in LM iz skupine matrik za cestno obremenitev, kot je določeno v Prilogi B4, odstavek 5, k Pravilniku ZN št. 154, ter v preizkusu tipa 1 določi emisije CO2 in porabo goriva za obe vozili. Proizvajalec osnovnega vozila da na voljo orodje za izračun, da se na podlagi parametrov dodelanih vozil določijo končna poraba goriva in vrednosti CO2, kot je določeno v Prilogi B7 k Pravilniku ZN št. 154.

2.4	Cestna obremenitev in vozni upor se za posamezno večstopenjsko vozilo izračunata v skladu s Prilogo B4, odstavek 5.1, k Pravilniku ZN št. 154.

2.5	Proizvajalec na končni stopnji izračuna končno porabo goriva in vrednosti CO2 na podlagi parametrov dodelanega vozila iz Priloge B7, odstavek 3.2.4, k Pravilniku ZN št. 154, pri čemer uporabi orodje, ki ga je zagotovil proizvajalec osnovnega vozila.

2.6	Proizvajalec dodelanega vozila v izjavi o skladnosti navede informacije o dodelanih vozilih in doda informacije o osnovnih vozilih v skladu z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2020/683.

2.7.

Pri večstopenjskih vozilih v postopku posamične odobritve vozila certifikat o posamični odobritvi vozila vključuje naslednje podatke:

(a)	emisije CO2, izmerjene v skladu z metodologijo iz odstavkov 2.1 do 2.6;

(b)	maso dodelanega vozila, pripravljenega za vožnjo;

(c)	identifikacijsko kodo, ki ustreza tipu, varianti in izvedenki osnovnega vozila;

(d)	številko homologacije osnovnega vozila, vključno s številko razširitve;

(e)	ime in naslov proizvajalca osnovnega vozila;

(f)	maso osnovnega vozila, pripravljenega za vožnjo.

2.8

V primeru večstopenjskih homologacij ali odobritve posameznega vozila, kadar je osnovno vozilo dodelano vozilo z veljavno izjavo o skladnosti, se proizvajalec na končni stopnji posvetuje s proizvajalcem osnovnega vozila glede določitve nove vrednosti CO2 v skladu z interpolacijo CO2, pri čemer se uporabijo ustrezni podatki iz dodelanega vozila, ali izračuna novo vrednosti CO2 na podlagi parametrov dodelanega vozila iz Priloge B7, odstavek 3.2.4, k Pravilniku ZN št. 154, pri čemer uporabi orodje, ki ga je zagotovil proizvajalec osnovnega vozila, kot je navedeno v odstavku 2.3. Če orodje ni na voljo ali če interpolacija CO2 ni mogoča, se s soglasjem homologacijskega organa uporabi vrednost CO2 za visoko vrednost za osnovno vozilo.“.

PRILOGA XI

Priloga XIII k Uredbi (EU) 2017/1151 se spremeni:

(1)

odstavek 3.2 se nadomesti z naslednjim:

„3.2

Ta oznaka sestoji iz pravokotnika, ki obkroža malo tiskano črko ‚e‘, ki ji sledi številčna oznaka države članice, ki je podelila ES-homologacijo v skladu s sistemom številčenja iz Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2020/683.

Oznaka ES-homologacije v bližini pravokotnika vključuje tudi ‚osnovno številko homologacije‘, ki je opredeljena v delu 4 številke homologacije iz Priloge IV k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683, pred katero sta dve števki, ki označujeta zaporedno številko, ki je dodeljena zadnji večji tehnični spremembi Uredbe (ES) št. 715/2007 ali te uredbe na dan, ko je bila podeljena ES-homologacija za ločeno tehnično enoto. Za to uredbo je ta zaporedna številka 00.“;

(2)

odstavek 4 se nadomesti z naslednjim:

„4. TEHNIČNE ZAHTEVE

4.1	Zahteve za homologacijo nadomestnih naprav za uravnavanje onesnaževanja so navedene v oddelku 5 Pravilnika UN/ECE št. 1031 z izjemami v oddelkih 4.1.1 do 4.1.5.

4.1.1

Sklicevanje na ‚preizkusni cikel‘ v oddelku 5 Pravilnika UN/ECE št. 103 se razume kot isti preizkus tipa I/tipa 1 in preizkusni cikel tipa I/tipa 1, kot sta uporabljena pri prvotni homologaciji vozila.

4.1.2

Izraz ‚katalizator‘ iz oddelka 5 Pravilnika UN/ECE št. 103 se razume kot ‚naprava za uravnavanje onesnaževanja‘.

4.1.3

S predpisi urejena onesnaževala iz oddelka 5.2.3 Pravilnika UN/ECE št. 103 se nadomestijo z vsemi onesnaževali iz Priloge 1, tabela 2, k Uredbi (ES) št. 715/2007 za nadomestne naprave za uravnavanje onesnaževanja, ki so namenjene za namestitev na vozila, homologirana po Uredbi (ES) št. 715/2007.

4.1.4

Za nadomestne naprave za uravnavanje onesnaževanja, ki so namenjene za namestitev na homologirana vozila po Uredbi (ES) št. 715/2007, se zahteve glede vzdržljivosti in povezani faktorji poslabšanja iz oddelka 5 Pravilnika UN/ECE št. 103 nanašajo na tiste, ki so opredeljeni v Prilogi VII k tej uredbi.

4.2

Če so emisije NMHC (nemetanskih ogljikovodikov) vozil z motorjem s prisilnim vžigom, izmerjene med demonstracijskih preizkusom novega originalnega katalizatorja v skladu z odstavkom 5.2.1 Pravilnika UN/ECE št. 103, višje od vrednosti, izmerjenih med homologacijo vozila, se razlika doda k mejnim vrednostim OBD. Mejne vrednosti OBD so določene v tabeli 4A v Pravilniku ZN št. 154.

4.3	Spremenjene mejne vrednosti OBD se uporabijo med preizkusi združljivosti sistema OBD iz odstavkov 5.5 do 5.5.5 Pravilnika UN/ECE št. 103. Zlasti če se uporabi preseganje, dovoljeno v Prilogi C5, Dodatek 1, odstavek 1, k Pravilniku ZN št. 154.

4.4	Zahteve za nadomestne sisteme z redno regeneracijo

4.4.1

Zahteve glede emisij

4.4.1.1

Vozila iz člena 11(3), opremljena z nadomestnim sistemom z redno regeneracijo tipa, za katerega se zahteva homologacija, se preizkusijo s preizkusi, opisanimi v Prilogi B6, Dodatek 1, k Pravilniku ZN št. 154, da se primerja njegova učinkovitost v primerjavi z enakim vozilom, opremljenim z originalnim sistemom z redno regeneracijo.

4.4.1.2

Sklic na ‚preizkus tipa I‘ in ‚preizkusni cikel tipa I‘ v Prilogi B6, Dodatek 1, k Pravilniku ZN št. 154 ter ‚preizkusni cikel‘ v oddelku 5 Pravilnika UN/ECE št. 103 se razume kot isti preizkus tipa I/tipa 1 in preizkusni cikel tipa I/tipa 1, kot sta uporabljena pri prvotni homologaciji vozila.

4.4.2

Določanje osnove za primerjavo

4.4.2.1

Vozilo je opremljeno z novim originalnim sistemom z redno regeneracijo. Vrednosti emisij tega sistema se določijo s preizkuševalnim postopkom iz Priloge B6, Dodatek 1, k Pravilniku ZN št. 154.

4.4.2.1.1

4.4.2.2

Na zahtevo vložnika vloge za homologacijo nadomestnega sestavnega dela da homologacijski organ za vsako preizkušano vozilo na nediskriminatorni podlagi na voljo informacije iz odstavka 3.2.12.2.10.2 opisnega lista iz Priloge I, Dodatek 3, k tej uredbi.

4.4.3

Preizkus izpušnih plinov z nadomestnim sistemom z redno regeneracijo

4.4.3.1

Sistem z redno regeneracijo, ki je del originalne opreme preizkušanega vozila, se nadomesti z nadomestnim sistemom z redno regeneracijo. Vrednosti emisij tega sistema se določijo s preizkuševalnim postopkom iz Priloge B6, Dodatek 1, k Pravilniku ZN št. 154.

4.4.3.1.1

4.4.3.2

Za določanje faktorja D nadomestnega sistema z redno regeneracijo se lahko uporabi katera koli metoda na preizkuševalni napravi za motor iz Priloge B6, Dodatek 1, k Pravilniku št. 154.

4.4.4

Druge zahteve

Zahteve iz odstavkov 5.2.3, 5.3, 5.4 in 5.5 Pravilnika UN/ECE št. 103 se uporabljajo za nadomestne sisteme z redno regeneracijo. V teh odstavkih se izraz ‚katalizator‘ razume kot ‚sistem z redno regeneracijo‘. Izjeme iz odstavkov v tej prilogi, oddelek 4.1, se uporabljajo tudi za sisteme z redno regeneracijo.“

PRILOGA XII

„PRILOGA XVI

Zahteve za vozila, ki uporabljajo reagent v sistemih za naknadno obdelavo izpušnih plinov

1. UVOD

Ta priloga določa zahteve za vozila, ki se za zmanjšanje emisij opirajo na uporabo reagenta v sistemu za naknadno obdelavo izpušnih plinov.

2. SPLOŠNE ZAHTEVE

Splošne zahteve za vozila, ki uporabljajo reagent v sistemih za naknadno obdelavo izpušnih plinov, so določene v odstavku 6.9 Pravilnika ZN št. 154.

3. TEHNIČNE ZAHTEVE

Tehnične zahteve za vozila, ki uporabljajo reagent v sistemih za naknadno obdelavo izpušnih plinov, so določene v Dodatku 6 k Pravilniku ZN št. 154.

3.1

Sklic na Prilogo 1 v Dodatku 6, odstavek 4.1, k Pravilniku ZN št. 154 se šteje za sklic na Prilogo I, Dodatek 3, k tej uredbi.“

PRILOGA XIII

Priloga XX k Uredbi (EU) 2017/1151 se spremeni:

(1)	sprotna opomba 1 se nadomesti z naslednjim: „UL L 323, 7.11.2014, str. 52.“;

(2)	odstavku 1 se doda naslednji stavek: „Za slednje v primeru, ko so električni pogonski sklopi sestavljeni iz krmilnikov in motorjev, ki se vsaj za del časa uporabljajo kot edini način pogona.“.

PRILOGA XIV

„PRILOGA XXI

Postopki preizkusa emisij tipa 1

1. UVOD

V tej prilogi je opisan postopek za določanje stopenj emisij plinastih spojin, trdih delcev, števila delcev, emisij CO2, porabe goriva, porabe električne energije in dosega lahkih električnih vozil.

2. SPLOŠNE ZAHTEVE

2.1

Splošne zahteve za izvajanje preizkusa tipa 1 so navedene v Pravilniku ZN št. 154.

2.2

Mejne vrednosti iz tabele 1A v odstavku 6.3.10 Pravilnika ZN št. 154 se nadomestijo z mejnimi vrednostmi iz Priloge I, tabela 2, k Uredbi (ES) št. 715/2007.

3. TEHNIČNE ZAHTEVE

Za izvedbo preizkusa tipa 1 se uporabljajo tehnične zahteve iz odstavka 6.3 Pravilnika ZN št. 154 in prilog dela B k navedenemu pravilniku, z izjemami, opisanimi v naslednjih točkah.

3.1

Priloga B4, odstavek 4.2.2.1, tabela A4/2, k Pravilniku ZN št. 154 je naslednja:

Razred energijske učinkovitosti	Razpon KKU za pnevmatike C1	Razpon KKU za pnevmatike C2	Razpon KKU za pnevmatike C3
A	KKU ≤ 6,5	KKU ≤ 5,5	KKU ≤ 4,0
B	6,6 ≤ KKU ≤ 7,7	5,6 ≤ KKU ≤ 6,7	4,1 ≤ KKU ≤ 5,0
C	7,8 ≤ KKU ≤ 9,0	6,8 ≤ KKU ≤ 8,0	5,1 ≤ KKU ≤ 6,0
D	9,1 ≤ KKU ≤ 10,5	8,1 ≤ KKU ≤ 9,0	6,1 ≤ KKU ≤ 7,0
E	KKU ≥ 10,6	KKU ≥ 9,1	KKU ≥ 7,1
Razred energijske učinkovitosti	Vrednost KKU, ki se uporabi za interpolacijo za pnevmatike C1	Vrednost KKU, ki se uporabi za interpolacijo za pnevmatike C2	Vrednost KKU, ki se uporabi za interpolacijo za pnevmatike C3
A	KKU = 5,9 (*1)	KKU = 4,9 (*1)	KKU = 3,5 (*1)
B	KKU = 7,1	KKU = 6,1	KKU = 4,5
C	KKU = 8,4	KKU = 7,4	KKU = 5,5
D	KKU = 9,8	KKU = 8,6	KKU = 6,5
E	KKU = 11,3	KKU = 9,9	KKU = 7,5

3.2

Priloga B8, Dodatek 5, k Pravilniku ZN št. 154 je naslednji:

Dodatek 5

Faktorji uporabe (UF) za vozila OVC-HEV in OVC-FCHV (kot je ustrezno)

Rezervirano

Za homologacijo vozil OVC-HEV ali OVC-FCHV kategorije M1 ali N1 z emisijskimi znaki EA, EB ali EC iz Priloge I, Dodatek 6, tabela 1, se delni faktor koristnosti UFj za ponderiranje obdobja j izračuna v skladu z naslednjo enačbo:

pri čemer je:

UFj	faktor uporabe za obdobje j;
dj	izmerjena prevožena razdalja ob koncu obdobja j (v km);
Ci	i-ti koeficient (glej tabelo A8.App5/1);
dnx	dnea, dneb, dnec, normalizirana razdalja (glej tabelo A8.App5/1);
k	število izrazov in koeficientov v eksponentu;
j	številka zadevnega obdobja;
i	številka zadevnega izraza/koeficienta;
	vsota izračunanih faktorjev uporabe do obdobja (j – 1).

Normalizirana razdalja ‚dnx‘ se določi v skladu s tabelo A8.App5/1, pri čemer se vrednosti dneb uporabljajo od 1. januarja 2025, dnec pa od 1. januarja 2027.

Faktorji uporabe dnec se po potrebi revidirajo najpozneje do 31. decembra 2024, pri čemer se upoštevajo podatki o dejanski porabi goriva, ki jih zabeležijo naprave za spremljanje porabe goriva v vozilih OVC-HEV ali OVC-FCHV in so na voljo v skladu z Izvedbeno uredbo (EU) 2021/392.

Tabela A8.App5/1

Parametri za določitev delnih faktorjev uporabe (kot je ustrezno)

Parameter	Vrednost
dnea (*2)	800 km
dneb (*2)	2 200 km
dnec (*2)	4 260 km
C1	26,25
K.2	– 38,94
C3	– 631,05
C4	5 964,83
C5	–25 095
C6	60 380,2
C7	–87 517
C8	75 513,8
C9	–35 749
C10	7 154,94

“

(*1) Če je trenutna vrednost KKU nižja od te vrednosti, se za interpolacijo uporabi dejanska vrednost kotalnega upora pnevmatike ali katera koli višja vrednost do vrednosti KKP, ki je navedena tukaj.

(*2) Uporabi se vrednost, ki ustreza emisijskim znakom EA, EB in EC, kot je določeno v Prilogi I, Dodatek 6, tabela 1.

PRILOGA XV

„PRILOGA XXII

Naprave za spremljanje porabe goriva in/ali električne energije na vozilu

1. UVOD

V tej prilogi so navedene opredelitve in zahteve, ki se uporabljajo za naprave za spremljanje porabe goriva in/ali električne energije na vozilu.

2. SPLOŠNE ZAHTEVE

Splošne zahteve za naprave OBFCM so navedene v odstavku 6.3.9 Pravilnika ZN št. 154.

3. TEHNIČNE ZAHTEVE

Tehnične zahteve za naprave OBFCM so navedene v Dodatku 5 k Pravilniku ZN št. 154.“

		ISSN 1977-0804
Uradni list Evropske unije		L 66

Slovenska izdaja	Zakonodaja	Letnik 66 2. marec 2023

Vsebina		II Nezakonodajni akti	Stran
		UREDBE
	*	Uredba Komisije (EU) 2023/443 z dne 8. februarja 2023 o spremembi Uredbe (EU) 2017/1151 v zvezi s postopki homologacije glede na emisije iz lahkih potniških in gospodarskih vozil ( 1 )	1

		Popravki
	*	Popravek Delegirane uredbe Komisije (EU) 2022/262 z dne 7. septembra 2022 o spremembi Priloge II k Uredbi (EU) št. 1233/2011 Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi nekaterih smernic na področju uradno podprtih izvoznih kreditov ( UL L 38, 8.2.2023 )	238