(1)

Storitve informacijske družbe in zlasti posredniške storitve so postale pomemben del gospodarstva Unije in vsakdanjega življenja njenih državljanov. Dvajset let po sprejetju obstoječega pravnega okvira, ki se uporablja za take storitve in je določen v Direktivi 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4), novi in inovativni poslovni modeli in storitve, kot so spletna družbena omrežja in spletne platforme, ki potrošnikom omogočajo sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, poslovnim uporabnikom in potrošnikom omogočajo razširjanje in dostop do informacij ter trgovanje na nove načine. Večina državljanov Unije zdaj te storitve vsakodnevno uporablja. Vendar pa digitalna preobrazba in vse večja uporaba teh storitev pomenita tudi nova tveganja in izzive za posamezne prejemnike zadevne storitve, podjetja in za družbo kot celoto.

(2)

Države članice vse pogosteje sprejemajo ali načrtujejo sprejetje nacionalnih predpisov na področjih, ki jih zajema ta uredba, s katerimi uvajajo zlasti zahteve glede skrbnosti ponudnikov posredniških storitev kar zadeva način, kako bi morali preprečiti nezakonite vsebine, dezinformacije na spletu in druga družbena tveganja. Ti raznoliki nacionalni predpisi negativno vplivajo na notranji trg, ki na podlagi člena 26 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) zajema območje brez notranjih meja, na katerem sta zagotovljena prost pretok blaga in storitev ter svoboda ustanavljanja, ob upoštevanju čezmejne narave spleta, ki se na splošno uporablja za zagotavljanje navedenih storitev. Pogoji za zagotavljanje posredniških storitev na notranjem trgu bi morali biti harmonizirani, da se podjetjem zagotovi dostop do novih trgov in priložnosti za izkoriščanje prednosti notranjega trga, hkrati pa potrošnikom in drugim prejemnikom storitev omogoči večja izbira. Za namene te uredbe se za „prejemnike storitev“ štejejo poslovni uporabniki, potrošniki in drugi uporabniki.

(3)

Odgovorno in skrbno vedenje ponudnikov posredniških storitev je bistvenega pomena za varno, predvidljivo in zaupanja vredno spletno okolje ter da se državljanom Unije in drugim osebam omogoči uresničevanje njihovih temeljnih pravic, kot so zagotovljene v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), zlasti svoboda izražanja in obveščanja, svoboda gospodarske pobude in pravica do nediskriminacije ter doseganje visoke ravni varstva potrošnikov.

(4)

Za zaščito in izboljšanje delovanja notranjega trga bi bilo torej treba na ravni Unije sprejeti ciljni nabor enovitih, učinkovitih in sorazmernih obveznih pravil. Ta uredba zagotavlja pogoje za pojav in razvoj inovativnih digitalnih storitev na notranjem trgu. Nacionalne regulativne ukrepe na ravni Unije bi bilo treba približati glede zahtev, ki veljajo za ponudnike posredniških storitev, da se prepreči in konča razdrobljenost notranjega trga ter zagotovi pravna varnost, s čimer se bo zmanjšala negotovost razvijalcev in spodbujala interoperabilnost. Tehnološko nevtralne zahteve naj ne bi ovirale inovacij, ampak jih celo spodbujale.

(5)

Ta uredba bi se morala uporabljati za ponudnike nekaterih storitev informacijske družbe, kakor so opredeljene v Direktivi (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta (5), torej katerih koli storitev, ki se običajno opravljajo odplačno, na daljavo, elektronsko in na posamezno zahtevo prejemnika. Natančneje, ta uredba bi se morala uporabljati za ponudnike posredniških storitev, zlasti posredniških storitev, ki vključujejo storitve, znane kot „izključni prenos“, „predpomnjenje“ in „gostovanje“, saj se je z eksponentno rastjo uporabe teh storitev, večinoma za vsakovrstne zakonite in družbeno koristne namene, povečala tudi njihova vloga pri posredovanju in širjenju nezakonitih ali drugače škodljivih informacij in dejavnosti.

(6)

V praksi nekateri ponudniki posredniških storitev posredujejo pri storitvah, ki se ne zagotavljajo vedno elektronsko, na primer pri storitvah informacijske tehnologije na daljavo, prevoza, namestitve ali storitev dostave. Ta uredba bi se morala uporabljati le za posredniške storitve in ne bi smela vplivati na zahteve, določene v pravu Unije ali nacionalnem pravu, ki se nanašajo na proizvode ali storitve, ki se posredujejo prek posredniških storitev, tudi kadar je posredniška storitev sestavni del druge storitve, ki ni posredniška storitev, kot je priznano v sodni praksi Sodišča Evropske unije.

(7)

Da se zagotovijo učinkovitost pravil iz te uredbe in enaki konkurenčni pogoji na notranjem trgu, bi se morala ta pravila uporabljati za ponudnike posredniških storitev ne glede na kraj njihovega sedeža ali njihovo lokacijo, če ponujajo storitve v Uniji, kar se dokazuje s pomembno povezavo z Unijo.

(8)

Domneva se, da taka pomembna povezava z Unijo obstaja, kadar ima ponudnik storitve sedež v Uniji, kadar pa takega sedeža nima, pa na podlagi znatnega števila prejemnikov storitve v eni ali več državah članicah glede na število prebivalcev te države oziroma držav ali na podlagi ciljnega usmerjanja dejavnosti v eno ali več držav članic. Ciljno usmerjanje dejavnosti v eno ali več držav članic je mogoče ugotoviti na podlagi vseh relevantnih okoliščin, vključno z dejavniki, kot so uporaba jezika ali denarne valute, ki se v tej državi članici na splošno uporablja, ali možnost naročanja proizvodov ali storitev ali uporaba ustrezne vrhnje domene. O ciljnem usmerjanju dejavnosti v posamezno državo članico je mogoče sklepati tudi iz razpoložljivosti aplikacije v zadevni nacionalni trgovini za aplikacije, iz zagotavljanja lokalnega oglaševanja ali oglaševanja v jeziku, ki se uporablja v tej državi članici, ali iz vzdrževanja odnosov s strankami, na primer z zagotavljanjem storitev za pomoč strankam v jeziku, ki se na splošno uporablja v tej državi članici. O pomembni povezavi bi bilo mogoče sklepati tudi, kadar ponudnik storitve svoje dejavnosti usmeri v eno ali več držav članic v smislu člena 17(1), točka (c), Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Nasprotno pa zgolj tehnična dostopnost spletnega mesta iz Unije sama po sebi ne zadošča za ugotovitev pomembne povezave z Unijo.

(9)

Ta uredba v celoti harmonizira pravila, ki se uporabljajo za posredniške storitve na notranjem trgu s ciljem, da se zagotovi varno, predvidljivo in zaupanja vredno spletno okolje, ki ustrezno ureja razširjanje nezakonitih spletnih vsebin in družbena tveganja, do katerih lahko pride zaradi razširjanja dezinformacij ali drugih vsebin, in znotraj katerega so temeljne pravice iz Listine učinkovito zaščitene in se spodbujajo inovacije. Države članice zato ne bi smele sprejemati ali ohranjati dodatnih nacionalnih zahtev v zvezi z zadevami, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, razen če je to izrecno določeno v tej uredbi, saj bi to vplivalo na neposredno in enotno uporabo v celoti harmoniziranih pravil, ki se uporabljajo za ponudnike posredniških storitev v skladu s cilji te uredbe. To ne bi smelo preprečiti možnosti uporabe druge nacionalne zakonodaje, ki se v skladu s pravom Unije uporablja za ponudnike posredniških storitev, tudi Direktive 2000/31/ES, zlasti njenega člena 3, kadar določbe nacionalnega prava uresničujejo druge legitimne cilje javnega interesa, kot jih zasleduje ta uredba.

(10)

Ta uredba ne bi smela posegati v druge akte prava Unije, ki urejajo zagotavljanje storitev informacijske družbe na splošno, ki urejajo druge vidike zagotavljanja posredniških storitev na notranjem trgu ali ki določajo in dopolnjujejo harmonizirana pravila iz te uredbe, kot so Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7), vključno z njenimi določbami glede platform za izmenjavo videoposnetkov, uredbe (EU) 2019/1148 (8), (EU) 2019/1150 (9), (EU) 2021/784 (10) in (EU) 2021/1232 (11) Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta (12) in določbe prava Unije iz uredbe o evropskem nalogu za predložitev in evropskem nalogu za zavarovanje elektronskih dokazov v kazenskih zadevah ter direktive o določitvi harmoniziranih pravil o imenovanju pravnih zastopnikov za namene zbiranja dokazov v kazenskih postopkih.

Podobno zaradi jasnosti ta uredba ne bi smela posegati v pravo Unije o varstvu potrošnikov, zlasti v uredbi (EU) 2017/2394 (13) in (EU) 2019/1020 (14) Evropskega parlamenta in Sveta, direktive 2001/95/ES (15), 2005/29/ES (16), 2011/83/EU (17) in 2013/11/EU (18) Evropskega parlamenta in Sveta ter Direktivo Sveta 93/13/EGS (19), in o varstvu osebnih podatkov, zlasti v Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (20).

Ta uredba prav tako ne bi smela posegati v pravila Unije o mednarodnem zasebnem pravu, zlasti pravila o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, kot je Uredba (EU) št. 1215/2012, ter pravila o pravu, ki se uporablja za pogodbene in nepogodbene obveznosti. Varstvo posameznikov v zvezi z obdelavo osebnih podatkov urejajo le pravila prava Unije z navedenega področja, zlasti Uredba (EU) 2016/679 in Direktiva 2002/58/ES. Ta uredba prav tako ne bi smela posegati v pravo Unije o delovnih pogojih in pravo Unije na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih in kazenskih zadevah. Vendar, kolikor imajo ti pravni akti Unije enake cilje, kot so določeni v tej uredbi, bi se morala pravila iz te uredbe uporabljati glede vprašanj, ki niso urejena ali niso v celoti urejena v navedenih drugih pravnih aktih, ter glede vprašanj, pri katerih navedeni drugi pravni akti državam članicam dopuščajo možnost sprejemanja nekaterih ukrepov na nacionalni ravni.

(11)

Pojasniti bi bilo treba, da ta uredba ne posega v pravo Unije o avtorski pravici in sorodnih pravicah, vključno z direktivami 2001/29/ES (21), 2004/48/ES (22) in (EU) 2019/790 (23) Evropskega parlamenta in Sveta, ki določajo specifična pravila in postopke, ki se ne bi smeli spreminjati.

(12)

Da se izpolni cilj zagotavljanja varnega, predvidljivega in zaupanja vrednega spletnega okolja, bi moral za namene te uredbe pojem „nezakonita vsebina“ splošno odražati obstoječa pravila v nespletnem okolju. Zlasti bi bilo treba pojem „nezakonita vsebina“ opredeliti široko, da bi zajemal informacije, ki se nanašajo na nezakonite vsebine, proizvode, storitve in dejavnosti. Ta pojem bi bilo treba zlasti razumeti tako, da se nanaša na informacije, ne glede na njihovo obliko, ki so na podlagi prava, ki se uporablja, same po sebi nezakonite, na primer nezakoniti sovražni govor ali teroristična vsebina in protipravna diskriminatorna vsebina, ali da veljavna pravila določajo, da so nezakonite, ker se nanašajo na nezakonite dejavnosti. Zajemajo na primer tudi izmenjavo fotografij, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok, protipravno izmenjavo zasebnih fotografij brez privolitve, spletno zalezovanje, prodajo neskladnih ali ponarejenih proizvodov, prodajo proizvodov ali zagotavljanje storitev, ki kršijo pravo o varstvu potrošnikov, neodobreno uporabo gradiva, zaščitenega z avtorskimi pravicami, nezakonito ponudbo nastanitvenih storitev ali nezakonito prodajo živih živali. Nasprotno pa se videoposnetek očividca potencialnega kaznivega dejanja ne bi smel šteti za nezakonito vsebino zgolj zato, ker prikazuje nezakonito dejanje, kadar snemanje ali razširjanje takega videoposnetka v javnost ni nezakonito na podlagi nacionalnega prava ali prava Unije. V tem smislu ni pomembno, ali nezakonitost informacij ali dejavnosti izhaja iz prava Unije ali iz nacionalnega prava, ki je skladno s pravom Unije, niti kakšna je konkretna narava ali področje zadevnega prava.

(13)

V zvezi s posebnimi značilnostmi zadevnih storitev in glede na dejstvo, da morajo njihovi ponudniki zato prevzeti nekatere specifične obveznosti, je treba v širši kategoriji ponudnikov storitev gostovanja, kot je opredeljeno v tej uredbi, razlikovati podkategorijo spletnih platform. Spletne platforme, kot so družbena omrežja, ali spletne platforme, ki potrošnikom omogočajo sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, bi morale biti opredeljene kot ponudniki storitev gostovanja, ki na zahtevo prejemnikov storitev shranjujejo njihove informacije in ki te informacije na zahtevo prejemnikov storitev tudi razširjajo v javnost. Da pa bi se preprečilo uvajanje preširokih obveznosti, se ponudniki storitev gostovanja ne bi smeli šteti za spletne platforme, kadar je razširjanje v javnost le manjša ali povsem pomožna funkcija, ki je neločljivo povezana z drugo storitvijo, ali manjša funkcionalnost primarne storitve, ter te dodatne funkcije ali manjše funkcionalnosti iz objektivnih tehničnih razlogov ni mogoče uporabljati brez navedene druge ali primarne storitve, vključitev te funkcije ali funkcionalnosti v storitev pa ni namenjena izogibanju uporabi pravil iz te uredbe, ki se uporabljajo za spletne platforme. Taka funkcija je na primer oddelek s komentarji uporabnikov v spletnem časopisu, pri katerem je jasno, da gre za dodatno funkcijo glavne storitve, ki je objava novic v okviru uredniške odgovornosti založnika. Nasprotno pa bi bilo treba shranjevanje komentarjev na družbenem omrežju šteti kot storitev spletne platforme, kadar je jasno, da to ni nepomembna funkcija ponujene storitve, četudi je zgolj dodatna funkcija pri objavljanju objav prejemnikov storitve. Za namene te uredbe se storitve računalništva v oblaku ali spletnega gostovanja ne bi smele šteti za spletno platformo, kadar razširjanje določenih informacij v javnost pomeni manjšo in dodatno funkcijo ali manjšo funkcionalnost takih storitev.

Poleg tega storitve računalništva v oblaku in storitve spletnega gostovanja, kadar delujejo kot infrastruktura, na primer kot temeljna storitev infrastrukturnega shranjevanja in računalništva internetne aplikacije, spletnega mesta ali spletne platforme, same po sebi ne bi smele veljati za razširjanje informacij v javnost, shranjenih ali obdelanih na zahtevo prejemnika aplikacije, spletnega mesta ali spletne platforme, ki jih gostijo.

(14)

Pojem „razširjanje v javnost“, kot je uporabljen v tej uredbi, bi moral vključevati dajanje informacij na razpolago potencialno neomejenemu številu oseb, kar pomeni omogočanje preprostega dostopa do informacij prejemnikom storitve na splošno, pri čemer prejemniku storitve, ki zagotavlja informacije, ni treba storiti ničesar, ne glede na to, ali te osebe dejansko izkoristijo dostop do teh informacij. V skladu s tem bi bilo treba v primerih, kadar dostop do informacij zahteva registracijo ali sprejem v skupino prejemnikov storitve, šteti, da se te informacije razširjajo v javnost samo, kadar so prejemniki storitve, ki želijo dostopati do informacij, avtomatično registrirani ali sprejeti brez človeškega dejavnika pri odločanju ali izbiranju, komu dovoliti dostop. Medosebne komunikacijske storitve, kakor so opredeljene v Direktivi (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta (24), kot so elektronska sporočila ali storitve pošiljanja zasebnih sporočil, ne spadajo na področje uporabe opredelitve spletnih platform, saj se uporabljajo za medosebno komunikacijo med končnim številom oseb, ki jih izbere pobudnik komunikacije. Se pa obveznosti iz te uredbe za ponudnike spletnih platform lahko uporabljajo v zvezi s storitvami, ki omogočajo dajanje informacij na razpolago potencialno neskončnemu številu prejemnikov, ki jih ne izbere pobudnik komunikacije, na primer prek javnih skupin ali odprtih kanalov. V smislu te uredbe bi se moralo šteti, da se informacije razširjajo v javnost le, kadar se razširjanje zgodi na neposredno zahtevo prejemnika storitve, ki je zagotovil informacije.

(15)

Kadar so nekatere storitve, ki jih zagotavlja ponudnik, zajete s to uredbo, druge pa ne, ali kadar so storitve, ki jih zagotavlja ponudnik, zajete v različnih oddelkih te uredbe, bi se morale ustrezne določbe te uredbe uporabljati le glede tistih storitev, ki spadajo na njihovo področje uporabe.

(16)

Pravna varnost, zagotovljena na podlagi horizontalnega okvira pogojnih izjem od odgovornosti ponudnikov posredniških storitev, določenih v Direktivi 2000/31/ES, je omogočila pojav in razvoj številnih novih storitev na notranjem trgu. Ta okvir bi bilo zato treba ohraniti. Vendar bi bilo treba ta okvir zaradi razlik pri prenosu in uporabi ustreznih pravil na nacionalni ravni ter zaradi jasnosti in skladnosti vključiti v to uredbo. Pojasniti bi bilo treba tudi nekatere elemente tega okvira, ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije.

(17)

Pravila o odgovornosti ponudnikov posredniških storitev iz te uredbe bi morala določati le, kdaj zadevni ponudnik posredniških storitev ne more biti odgovoren v zvezi z nezakonito vsebino, ki jo zagotavljajo prejemniki storitve. Ta pravila se ne bi smela razumeti kot podlaga za ugotavljanje, kdaj se šteje, da je ponudnik odgovoren, saj se to ugotavlja na podlagi veljavnih pravil prava Unije ali nacionalnega prava. Poleg tega bi se morale izjeme od odgovornosti, določene v tej uredbi, uporabljati v zvezi s katero koli vrsto odgovornosti glede katere koli nezakonite vsebine, ne glede na podrobno področje ali naravo teh pravil.

(18)

Izjeme od odgovornosti, določene v tej uredbi, se ne bi smele uporabljati, kadar ima ponudnik posredniških storitev take vrste dejavno vlogo, ki mu omogoča obveščenost o informacijah, ki jih zagotavlja prejemnik storitve, ali če ima nadzor nad njimi, ter njegova vloga ni omejena samo na nevtralno zagotavljanje storitev s tehnično in samodejno obdelavo informacij, ki jih zagotavlja prejemnik storitve. Skladno s tem te izjeme ne bi smele biti na voljo v zvezi z odgovornostjo, ki se nanaša na informacije, ki jih ne zagotavlja prejemnik storitve, ampak sam ponudnik posredniške storitve, vključno kadar so informacije pripravljene v okviru uredniške odgovornosti navedenega ponudnika.

(19)

Glede na to, da se dejavnosti „izključnega prenosa“, „predpomnjenja“ in „gostovanja“ razlikujejo ter da se razlikujejo tudi položaji in zmožnosti ponudnikov teh storitev, je treba razlikovati med pravili, ki se uporabljajo za te storitve, kolikor zanje na podlagi te uredbe veljajo različne zahteve in pogoji, razlikuje pa se tudi njihovo področje uporabe, kot je razložilo Sodišče Evropske unije.

(20)

Kadar ponudnik posredniških storitev namenoma sodeluje s prejemnikom storitev, da bi izvajal nezakonite dejavnosti, bi se moralo šteti, da svojih storitev ne zagotavlja nevtralno in zato ponudnik ne bi smel biti upravičen do izjem od odgovornosti iz te uredbe. To bi moralo veljati na primer takrat, kadar ponudnik ponuja svojo storitev z glavnim namenom omogočati nezakonite dejavnosti, na primer tako, da izrecno izrazi, da je njegov namen omogočati nezakonite dejavnosti, ali da so njegove storitve ustrezne za ta namen. Zgolj dejstvo, da storitev ponuja šifrirane prenose ali kateri koli drug sistem, ki onemogoča identifikacijo uporabnikov, pa se samo po sebi ne bi smelo šteti za omogočanje nezakonitih dejavnosti.

(21)

Ponudniku bi morale biti na voljo izjeme od odgovornosti za storitve „izključnega prenosa“ in „predpomnjenja“, kadar nikakor ne sodeluje pri prenosu informacij ali dostopanju do njih. To med drugim pomeni, da ponudnik ne spreminja informacij, ki jih prenaša ali do katerih zagotavlja dostop. Vendar se ta zahteva ne bi smela razumeti tako, da se nanaša tudi na manipulacije tehnične narave, do katerih prihaja med prenosom ali dostopom, vse dokler te manipulacije ne spreminjajo celovitosti prenesenih informacij ali informacij, do katerih se zagotavlja dostop.

(22)

Če želi ponudnik izkoristiti izjemo od odgovornosti za storitve gostovanja, bi moral ukrepati takoj, ko dejansko izve za nezakonite dejavnosti ali nezakonito vsebino, in odstraniti ali onemogočiti dostop do te vsebine. Odstranitev ali onemogočanje dostopa bi se moralo izvajati ob upoštevanju temeljnih pravic prejemnika storitve, vključno s pravico do svobode izražanja in obveščanja. Ponudnik lahko za tako nezakonito naravo vsebine dejansko izve med drugim na podlagi preiskav na lastno pobudo ali na podlagi prijav posameznikov ali subjektov v skladu s to uredbo, če so take prijave dovolj natančne in ustrezno utemeljene, tako da skrbnemu gospodarskemu subjektu omogočajo razumno prepoznavanje in oceno domnevno nezakonite vsebine ter, kadar je ustrezno, ukrepanje zoper njo. Vendar se ne more šteti, da je ponudnik dejansko izvedel za nezakonito vsebino samo zato, ker se na splošno zaveda, da se njegova storitev uporablja tudi za shranjevanje nezakonitih vsebin. Poleg tega dejstvo, da ponudnik avtomatizirano indeksira informacije, naložene v njegovo storitev, da ima funkcijo iskanja ali da informacije priporoča na podlagi profilov ali preferenc prejemnikov storitve, ne zadostuje za sklepanje, da je ta ponudnik izrecno seznanjen z nezakonitimi dejavnostmi, ki se izvajajo na tej platformi, ali z nezakonito vsebino, shranjeno na njej.

(23)

Izjema od odgovornosti se ne bi smela uporabljati, kadar prejemnik storitve deluje na podlagi pooblastila ali pod nadzorom ponudnika storitev gostovanja. Kadar na primer ponudnik spletne platforme, ki potrošnikom omogoča sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, določi ceno blaga ali storitev, ki jih ponuja trgovec, bi se lahko štelo, da trgovec deluje na podlagi pooblastila ali pod nadzorom te spletne platforme.

(24)

Da se zagotovi učinkovito varstvo potrošnikov pri sodelovanju pri posredovanih trgovinskih poslih na spletu, nekateri ponudniki storitev gostovanja, in sicer spletne platforme, ki potrošnikom omogočajo sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, ne bi smeli biti upravičeni do izjeme od odgovornosti za ponudnike storitev gostovanja, določene v tej uredbi, če te spletne platforme ponujajo relevantne informacije o takih transakcijah tako, da potrošniki menijo, da so take informacije zagotovile spletne platforme same ali trgovci, ki delujejo na podlagi njihovega pooblastila ali pod njihovim nadzorom, in da te spletne platforme zato vedo za te informacije ali imajo nadzor nad njimi, tudi če temu dejansko ni tako. Primeri takega ravnanja bi lahko bili na primer, kadar spletna platforma ne prikaže jasne identitete trgovca v skladu s to uredbo, kadar spletna platforma zadrži identiteto ali kontaktne podatke trgovca, dokler ni sklenjena pogodba med trgovcem in potrošnikom, ali kadar spletna platforma trži proizvod ali storitev v svojem imenu, namesto da bi uporabile ime trgovca, ki bo dobavil tak proizvod ali storitev. V tem smislu bi bilo treba objektivno in na podlagi vseh okoliščin ugotoviti, ali bi predstavitev lahko privedla povprečnega potrošnika do domnevanja, da je zadevno informacijo zagotovila bodisi spletna platforma sama bodisi trgovci, ki delujejo na podlagi njenega pooblastila ali pod njenim nadzorom.

(25)

Izjeme od odgovornosti, določene v tej uredbi, ne bi smele vplivati na možnost uporabe drugih vrst odredb zoper ponudnike posredniških storitev, tudi kadar izpolnjujejo pogoje za te izjeme. Take odredbe bi lahko vključevale zlasti odločbe sodišč ali upravnih organov, izdane v skladu s pravom Unije, ki bi zahtevale prenehanje ali preprečevanje vseh kršitev, vključno z odstranitvijo nezakonitih vsebin, navedenih v teh odločbah, ali z onemogočenjem dostopa do njih.

(26)

Da se zagotovi pravna varnost in da se ne odvrača od dejavnosti, katerih cilj je zaznavanje, prepoznavanje in ukrepanje zoper nezakonite vsebine, ki jih ponudniki vseh kategorij posredniških storitev izvajajo prostovoljno, bi bilo treba pojasniti, da zgolj dejstvo, da ponudniki izvajajo take dejavnosti, ne pomeni, da jim izjeme od odgovornosti iz te uredbe niso na voljo, če se te dejavnosti izvajajo v dobri veri in z ustrezno skrbnostjo. Pogoj ravnanja v dobri veri in z ustrezno skrbnostjo bi moral vključevati objektivno, nediskriminatorno in sorazmerno ravnanje ob ustreznem upoštevanju pravic in legitimnih interesov vseh udeleženih strani ter zagotovitev potrebnih zaščitnih ukrepov v zvezi z neupravičenim odstranjevanjem zakonitih vsebin v skladu s ciljem in zahtevami te uredbe. Zato bi zadevni ponudniki morali na primer sprejeti razumne ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da je ustrezna tehnologija, kadar se za izvajanje takih dejavnosti uporabljajo avtomatizirana orodja, dovolj zanesljiva, da v največji možni meri omeji stopnjo napak. Poleg tega je treba pojasniti, da zgolj dejstvo, da ponudniki v dobri veri sprejmejo ukrepe za zagotavljanje skladnosti z zahtevami iz prava Unije, vključno s tistimi iz te uredbe glede izvajanja svojih pogojev poslovanja, še ne bi smelo pomeniti, da jim izjeme od odgovornosti iz te uredbe niso na voljo. Zato se vse take dejavnosti in ukrepi, ki jih lahko sprejme ponudnik, ne bi smele upoštevati pri ugotavljanju, ali se ponudnik lahko sklicuje na izjemo od odgovornosti, zlasti glede tega, ali ponudnik svoje storitve zagotavlja nevtralno in s tem spada na področje uporabe ustrezne določbe, čeprav to pravilo ne pomeni samodejno, da se lahko ponudnik zagotovo sklicuje nanjo. Prostovoljni ukrepi se ne bi smeli uporabljati za izogibanje obveznostim, ki jih imajo ponudniki posredniških storitev na podlagi te uredbe.

(27)

Medtem ko se pravila o odgovornosti ponudnikov posredniških storitev iz te uredbe nanašajo na izjeme od odgovornosti ponudnikov posredniških storitev, je treba spomniti, da čeprav imajo taki ponudniki na splošno pomembno vlogo, se problematika nezakonitih vsebin in dejavnosti na spletu ne bi smela reševati le z osredotočanjem na njihove odgovornosti. Kadar je mogoče, bi morale tretje osebe, na katere vpliva nezakonita vsebina, ki se prenaša prek spleta ali shranjuje na njem, poskusiti rešiti spor, ki se nanaša na tako vsebino, brez vključevanja zadevnega ponudnika posredniških storitev. Kadar veljavna pravila prava Unije in nacionalnega prava tako določata, bi morali biti prejemniki storitve odgovorni za nezakonito vsebino, ki jo zagotavljajo in morda razširjajo v javnost prek posredniških storitev. Kadar je primerno, bi morali tudi drugi akterji, kot so skupine moderatorjev v zaprtih spletnih okoljih, zlasti v primeru velikih skupin, pomagati pri preprečevanju razširjanja nezakonitih spletnih vsebin v skladu z veljavnim pravom. Poleg tega, kadar je treba vključiti ponudnike storitev informacijske družbe, vključno s ponudniki posredniških storitev, bi morale biti vse zahteve ali odločbe za tako vključitev na splošno naslovljene na določenega ponudnika, ki ima tehnične in operativne zmožnosti za ukrepanje zoper posamezne dele nezakonitih vsebin, da se preprečijo in čim bolj zmanjšajo vsi morebitni negativni učinki na razpoložljivost in dostopnost informacij, ki niso nezakonita vsebina.

(28)

Od leta 2000 so se pojavile nove tehnologije, ki izboljšujejo razpoložljivost, učinkovitost, hitrost, zanesljivost, zmogljivost in varnost sistemov za prenos, „najdljivost“ in shranjevanje podatkov na spletu, zaradi česar so spletni ekosistemi vse bolj kompleksni. V tem smislu bi bilo treba spomniti, da se lahko tudi ponudniki storitev, ki vzpostavljajo in omogočajo temeljno logično arhitekturo in pravilno delovanje interneta, vključno s tehničnimi pomožnimi funkcijami, sklicujejo na izjeme od odgovornosti iz te uredbe, če je njihove storitve mogoče opredeliti kot „izključni prenos“, „predpomnjenje“ ali „gostovanje“. Take storitve vključujejo na primer brezžična lokalna omrežja, storitve sistema domenskih imen (DNS), registre vrhnjih domenskih imen, registratorje, certifikacijske organe, ki izdajajo digitalna potrdila, navidezna zasebna omrežja, spletne iskalnike, storitve infrastrukture v oblaku ali omrežja za dostavo vsebine, ki omogočajo, locirajo ali izboljšujejo funkcije drugih ponudnikov posredniških storitev. Prav tako so zelo napredovale storitve, ki se uporabljajo za namene komunikacije, ter tehnični načini njihove dostave, iz česar so nastale spletne storitve, kot so govor po IP, storitve pošiljanja sporočil in storitve elektronske pošte, pri katerih se komunikacija dostavlja prek storitve dostopa do interneta. Tudi te storitve se lahko sklicujejo na izjeme od odgovornosti, če jih je mogoče opredeliti kot storitve „izključnega prenosa“, „predpomnjenja“ ali „gostovanja“.

(29)

Posredniške storitve zajemajo širok razpon gospodarskih dejavnosti, ki potekajo na spletu in se nenehno razvijajo, da se omogoči hiter, varen in zanesljiv prenos informacij ter zagotovi priročnost vsem udeležencem spletnega okolja. Tako na primer posredniške storitve „izključnega prenosa“ vključujejo generične kategorije storitev, kot so stičišča omrežij, brezžične dostopovne točke, virtualna zasebna omrežja, storitve in razreševalniki sistema domenskih imen, registri vrhnjih domenskih imen, registratorji, certifikacijski organi, ki izdajajo digitalna potrdila, govor po IP in druge medosebne komunikacijske storitve, medtem ko generični primeri posredniških storitev „predpomnjenja“ vključujejo izključno zagotavljanje omrežij za dostavo vsebin, obratnih posredniških strežnikov ali strežnikov za prilagajanje vsebine. Take storitve so ključne za zagotavljanje nemotenega in učinkovitega prenosa informacij, ki se zagotavlja na internetu. Primeri „storitev gostovanja“ vključujejo kategorije storitev, kot so računalništvo v oblaku, spletno gostovanje, storitve oglaševanja na iskalnikih ali storitve, ki omogočajo izmenjavo informacij in vsebin na spletu, vključno s hrambo datotek in njihovo souporabo. Posredniške storitve se lahko opravljajo ločeno, kot del druge vrste posredniških storitev ali hkrati z drugimi posredniškimi storitvami. Ali gre pri storitvi za „izključni prenos“, „predpomnjenje“ ali „gostovanje“, je odvisno izključno od njenih tehničnih funkcionalnosti, ki se lahko sčasoma razvijejo, in bi bilo treba presoditi za vsak primer posebej.

(30)

Za ponudnike posredniških storitev ne bi smela veljati nobena pravna ali dejanska obveznost spremljanja v zvezi s splošnimi obveznostmi. To ne velja za obveznosti spremljanja v posameznem primeru in zlasti ne vpliva na odločbe nacionalnih organov v skladu z nacionalno zakonodajo, ob upoštevanju prava Unije, kakor ga razlaga Sodišče Evropske unije, ter v skladu s pogoji, določenimi v tej uredbi. Nič v tej uredbi se ne bi smelo razumeti kot uvajanje splošne obveznosti spremljanja ali splošne obveznosti aktivnega iskanja dejstev ali kot splošna obveznost ponudnikov, da morajo sprejeti proaktivne ukrepe v zvezi z nezakonito vsebino.

(31)

Odvisno od pravnega sistema posamezne države članice in zadevnega pravnega področja lahko nacionalni pravosodni ali upravni organi, vključno z organi preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ponudnikom posredniških storitev odredijo, da morajo ukrepati zoper enega ali več specifičnih delov nezakonitih vsebin ali zagotoviti nekatere specifične informacije. Nacionalni predpisi, na podlagi katerih se take odločbe izdajajo, se precej razlikujejo, odločbe pa se vse bolj izdajajo v čezmejnih primerih. Določiti je treba nekatere pogoje, ki jih morajo te odločbe izpolnjevati, ter nekatere dodatne zahteve, ki se nanašajo na obravnavo takih odločb, da se zagotovi njihovo učinkovito in uspešno izpolnjevanje, zlasti v čezmejnem okviru, in da bodo lahko zadevni javni organi izvajali svoje naloge, ponudnikom pa ne bodo naložena nesorazmerna bremena, ter da se prepreči neupravičen vpliv na pravice in zakonite interese tretjih oseb. Zato bi morala ta uredba harmonizirati le nekatere specifične minimalne pogoje, ki bi jih morale izpolnjevati te odločbe, zato da bi bili ponudniki posredniških storitev dolžni zadevne uradne organe obveščati o učinkovanju teh odločb. Zato ta uredba ne zagotavlja pravne podlage za izdajo takih odločb niti ne ureja njihovega ozemeljskega področja uporabe ali čezmejnega izvrševanja.

(32)

Veljavno pravo Unije ali nacionalno pravo, na podlagi katerega se te odločbe izdajo, lahko zahteva dodatne pogoje in bi moralo biti tudi podlaga za izvrševanje zadevnih odločb. V primeru neizpolnitve takih odločb bi morala imeti država članica izdajateljica možnost, da jih izvrši v skladu s svojim nacionalnim pravom. Veljavno nacionalno pravo bi moralo biti skladno s pravom Unije, vključno z Listino in določbami PDEU o svobodi ustanavljanja in svobodi opravljanja storitev v Uniji, zlasti v zvezi s spletnimi igrami na srečo in stavami. Podobno uporaba takih nacionalnih predpisov za izvrševanje zadevnih odločb ne posega v veljavne pravne akte Unije ali mednarodne sporazume, ki so jih sklenile Unija ali države članice v zvezi s čezmejnim priznavanjem, uveljavljanjem in izvrševanjem teh odločb, zlasti v civilnih in kazenskih zadevah. Po drugi strani bi morala za izvrševanje obveznosti obveščanja zadevnih organov o učinkovanju teh odločb, za razliko od njihovega izvrševanja, veljati pravila iz te uredbe.

(33)

Ponudnik posredniških storitev bi moral v skladu z roki, določenimi v ustreznem pravu Unije ali nacionalnem pravu, o vseh nadaljnjih ukrepih v zvezi s takimi odločbami brez nepotrebnega odlašanja obvestiti organ izdajatelja.

(34)

Ustrezni nacionalni organi bi morali imeti možnost, da na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava, ki je skladno s pravom Unije, zlasti z Listino, izdajo take odločbe zoper nezakonite vsebine ali odločbe o zagotavljanju informacij in jih naslovijo na ponudnike posredniških storitev, vključno s tistimi, ki imajo sedež v drugi državi članici. Vendar ta uredba ne bi smela posegati v pravo Unije na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih ali kazenskih zadevah, vključno z Uredbo (EU) št. 1215/2012 in uredbo o evropskem nalogu za predložitev in evropskem nalogu za zavarovanje elektronskih dokazov v kazenskih zadevah, niti v nacionalno kazensko ali civilno procesno pravo. Zato se, kadar posamezno navedeno pravo v okviru kazenskih ali civilnih postopkov nalaga pogoje, ki so dodatni ali nezdružljivi s pogoji iz te uredbe v zvezi z odločbami za ukrepanje zoper nezakonite vsebine ali za zagotavljanje informacij, pogoji iz te uredbe lahko ne uporabljajo ali se lahko prilagodijo. Zlasti obveznost koordinatorja digitalnih storitev iz države članice organa izdajatelja, da pošlje kopijo odločbe vsem drugim koordinatorjem digitalnih storitev, se lahko ne uporablja v okviru kazenskih postopkov ali se lahko prilagodi, kadar tako določa nacionalno kazensko procesno pravo, ki se uporablja.

Poleg tega bi se morala obveznost, da morajo odločbe vsebovati obrazložitev s pojasnilom, zakaj obravnavane informacije predstavljajo nezakonito vsebino, po potrebi prilagoditi na podlagi nacionalnega kazenskega procesnega prava, ki se uporablja za preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kaznivih dejanj. Tudi obveznost ponudnikov posredniških storitev, da obvestijo prejemnika storitve, bi se lahko odložila v skladu z veljavnim pravom Unije ali nacionalnim pravom, zlasti v okviru kazenskih, civilnih ali upravnih postopkov. Poleg tega bi se morale odločbe izdajati v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 in s prepovedjo splošne obveznosti spremljanja informacij ali aktivnega iskanja dejstev oziroma okoliščin, ki kažejo na nezakonito dejavnost, kakor je določeno v tej uredbi. Pogoji in zahteve iz te uredbe, ki se nanašajo na odločbe za ukrepanje zoper nezakonite vsebine, ne posegajo v druge akte Unije, ki določajo podobne sisteme za ukrepanje zoper posebne vrste nezakonitih vsebin, kot je Uredba (EU) 2021/784, Uredba (EU) 2019/1020 ali Uredba (EU) 2017/2394, ki organom za izvrševanje potrošniškega prava v državah članicah nalaga posebne pristojnosti za odreditev zagotavljanja informacij, pri tem pa pogoji in zahteve, ki se nanašajo na odločbe za zagotavljanje informacij, ne posegajo v druge akte Unije, ki zagotavljajo podobna relevantna pravila na posameznih področjih. Navedeni pogoji in zahteve ne bi smeli posegati v pravila o hrambi in shranjevanju na podlagi veljavnega nacionalnega prava, v skladu s pravom Unije in zahtevami za varstvo zaupnosti, ki jih izdajo organi za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj v zvezi z nerazkrivanjem informacij. Ti pogoji in zahteve ne bi smeli vplivati na možnost držav članic, da od ponudnika posredniških storitev zahtevajo, da prepreči kršitev v skladu s pravom Unije, vključno s to uredbo, in zlasti s prepovedjo splošnih obveznosti spremljanja.

(35)

Pogoji in zahteve iz te uredbe bi morali biti izpolnjeni najpozneje ob posredovanju naročila zadevnemu ponudniku. Odločba se zato lahko izda v enem od uradnih jezikov organa izdajatelja zadevne države članice. Kadar pa se ta jezik razlikuje od jezika, ki ga navede ponudnik posredniških storitev, ali drugega uradnega jezika države članice, o katerem se dogovorita organ, ki je odločbo izdal, in ponudnik posredniških storitev, bi bilo treba posredovani odločbi priložiti prevod vsaj tistih elementov odločbe, ki so določeni v tej uredbi. Kadar se je ponudnik posredniških storitev dogovoril z organi države članice, da bo uporabljal določen jezik, bi ga bilo treba spodbujati, da odločbe, ki jih izdajo organi v drugih državah članicah, v istem jeziku tudi sprejema. Odločbe bi morale vključevati elemente, ki bi naslovniku omogočale identifikacijo organa izdajatelja, vključno s kontaktnimi podatki kontaktne točke znotraj navedenega organa, kadar je to ustrezno, in preverjanje verodostojnosti odločbe.

(36)

Ozemeljsko področje uporabe takih odločb o ukrepanju zoper nezakonite vsebine bi moralo biti jasno določeno na podlagi veljavnega prava Unije ali nacionalnega prava, ki omogoča izdajo odločbe, ter ne bi smelo presegati tega, kar je nujno potrebno za doseganje njenih ciljev. V tem smislu bi moral nacionalni pravosodni ali upravni organ, ki bi lahko bil organ za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, ki izda odločbo, pretehtati med ciljem odločbe v skladu s pravno podlago, ki omogoča njeno izdajo, ter pravicami in zakonitimi interesi vseh tretjih oseb, na katere odločba morda vpliva, zlasti njihovimi temeljnimi pravicami na podlagi Listine. Zlasti v čezmejnem okviru bi moral biti učinek odločbe načeloma omejen na ozemlje države članice izdajateljice, razen če nezakonitost vsebine izhaja neposredno iz prava Unije ali če organ izdajatelj meni, da zadevne pravice terjajo širše ozemeljsko področje uporabe v skladu s pravom Unije in mednarodnim pravom, ob upoštevanju interesov mednarodne pravne kurtoazije.

(37)

Odločbe o zagotavljanju informacij, ki jih ureja ta uredba, se nanašajo na predložitev specifičnih informacij o posameznih prejemnikih zadevne posredniške storitve, ki so identificirani v teh odločbah za namene ugotavljanja skladnosti prejemnikov storitve z veljavnimi pravili Unije ali nacionalnimi pravili. S takimi odločbami bi bilo treba zahtevati informacije, da bi se omogočila identifikacija prejemnikov zadevne storitve. Odločbe, ki se nanašajo na informacije o skupini prejemnikov storitve, ki niso posebej identificirani, vključno z odločbami o zagotavljanju zbirnih informacij za statistične namene ali oblikovanje politik na podlagi dokazov, zato niso zajete z zahtevami iz te uredbe glede zagotavljanja informacij.

(38)

Glede odločb o ukrepanju zoper nezakonito vsebino in zagotavljanju informacij se uporabljajo pravila, ki ščitijo pristojnost države članice, v kateri ima zadevni ponudnik storitve sedež, in pravila, ki določajo morebitna odstopanja od te pristojnosti v nekaterih primerih, določena v členu 3 Direktive 2000/31/ES, vendar le če so izpolnjeni pogoji iz navedenega člena. Ker se zadevne odločbe nanašajo na specifične primere nezakonitih vsebin oziroma informacij, kadar so naslovljene na ponudnike posredniških storitev s sedežem v drugi državi članici, načeloma ne omejujejo svobode teh ponudnikov pri čezmejnem zagotavljanju njihovih storitev. Zato se glede teh odločb ne uporabljajo pravila iz člena 3 Direktive 2000/31/ES, vključno s tistimi, ki se nanašajo na to, da je treba s posebnimi razlogi utemeljiti ukrepe, ki odstopajo od pristojnosti države članice, v kateri ima ponudnik storitve svoj sedež, in pravili o obveščanju o takih ukrepih.

(39)

Zahteve po zagotavljanju informacij o mehanizmih pravnih sredstev, ki so na voljo ponudniku posredniške storitve in prejemniku storitve, ki je zagotovil vsebino, vključujejo zahtevo po zagotavljanju informacij o upravnih mehanizmih za obravnavo pritožb in pravnih sredstvih, vključno s pritožbami zoper odločbe, ki jih izdajo pravosodni organi. Poleg tega bi lahko koordinatorji digitalnih storitev razvili nacionalna orodja in usmeritve v zvezi z mehanizmi za pritožbe in pravnih sredstev, ki se uporabljajo na njihovem ozemlju, da bi prejemnikom storitve olajšali dostop do teh mehanizmov. Države članice bi morale pri uporabi te uredbe spoštovati temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja, kot je določeno v členu 47 Listine. Ta uredba zadevnim nacionalnim pravosodnim ali upravnim organom zato ne bi smela preprečevati, da na podlagi veljavnega prava Unije ali nacionalnega prava izdajo odločbo za ponovno objavo vsebine, če je bila ta skladna s pogoji poslovanja ponudnika posredniške storitve, a jo je ponudnik storitev zmotno štel za nezakonito in je bila odstranjena.

(40)

Za doseganje ciljev te uredbe in zlasti za izboljšanje delovanja notranjega trga ter zagotavljanje varnega in preglednega spletnega okolja je treba vzpostaviti jasen, učinkovit, predvidljiv in uravnotežen nabor harmoniziranih obveznosti glede potrebne skrbnosti ponudnikov posredniških storitev. Cilj teh obveznosti bi moral biti zlasti zagotavljanje različnih ciljev javne politike, kot so varnost in zaupanje prejemnikov storitve, vključno s potrošniki, mladoletniki in uporabniki, ki so še posebej izpostavljeni sovražnemu govoru, spolnemu nadlegovanju ali drugim diskriminatornim dejanjem, zaščita ustreznih temeljnih pravic iz Listine, da se zagotovi smiselna odgovornost navedenih ponudnikov in opolnomočenje prejemnikov ter drugih prizadetih strani, obenem pa spodbujati potrebni nadzor, ki ga morajo izvajati pristojni organi.

(41)

V tem oziru je pomembno, da se obveznosti glede potrebne skrbnosti prilagodijo vrsti, obsegu in naravi zadevne posredniške storitve. Ta uredba torej določa osnovne obveznosti vseh ponudnikov posredniških storitev ter dodatne obveznosti ponudnikov storitev gostovanja in natančneje ponudnikov spletnih platform in zelo velikih spletnih platform ter zelo velikih spletnih iskalnikov. Če ponudnik posredniške storitve glede na naravo svojih storitev in svojo velikost spada v številne različne kategorije, bi moral pri teh storitvah zagotoviti skladnost z vsemi ustreznimi obveznostmi iz te uredbe. Te harmonizirane obveznosti potrebne skrbnosti, ki bi morale biti razumne in nepristranske, so potrebne za naslavljanje prepoznanih pomislekov javne politike, kot so zaščita zakonitih interesov prejemnikov storitve, obravnava nezakonitih praks in zaščita temeljnih pravic, določenih v Listini. Obveznosti potrebne skrbnosti so neodvisne od vprašanja odgovornosti ponudnikov posredniških storitev, zato jih je treba ocenjevati ločeno.

(42)

Za spodbujanje nemotenih in učinkovitih dvosmernih komunikacij, kadar je to ustrezno, tudi s potrditvijo prejema takih komunikacij, v zvezi z vprašanji, zajetimi s to uredbo, bi bilo treba od ponudnikov posredniških storitev zahtevati, da določijo enotno elektronsko kontaktno točko ter objavijo in posodabljajo zadevne informacije v zvezi s to kontaktno točko, vključno z jeziki, ki naj se pri takih komunikacijah uporabijo. Elektronsko kontaktno točko lahko uporabljajo tudi zaupanja vredni prijavitelji in strokovni subjekti, ki so v posebnem razmerju do ponudnika posredniških storitev. V nasprotju s pravnim zastopnikom bi morala biti elektronska kontaktna točka namenjena operativnim dejavnostim, pri čemer se ne bi smelo zahtevati, da mora imeti tudi fizično lokacijo. Ponudniki posredniških storitev lahko določijo isto enotno kontaktno točko za zahteve iz te uredbe, kot tudi za namene drugih aktov prava Unije. Pri določanju jezikov komunikacije se ponudnike posredniških storitev spodbuja, naj zagotovijo, da izbrani jeziki sami po sebi ne bodo predstavljali ovire za komunikacijo. Po potrebi bi moralo biti ponudnikom posredniških storitev in organom držav članic omogočeno, da sklenejo ločen dogovor o jeziku komunikacije ali poiščejo alternativne načine za premostitev jezikovnih ovir, vključno z uporabo vseh razpoložljivih tehnoloških sredstev ali notranjih in zunanjih človeških virov.

(43)

Od ponudnikov posredniških storitev bi bilo treba zahtevati tudi, da določijo enotno kontaktno točko za prejemnike storitev, ki bo omogočala hitro, neposredno in učinkovito komunikacijo, zlasti prek preprosto dostopnih sredstev, kot so telefonske številke, elektronski naslovi, elektronski kontaktni obrazci, klepetalni boti ali takojšnje sporočanje. Če prejemnik storitve komunicira s klepetalnimi boti, bi moralo biti to izrecno navedeno. Ponudniki posredniških storitev bi morali prejemnikom storitev omogočiti, da izberejo sredstva neposredne in učinkovite komunikacije, ki ne temeljijo izključno na avtomatiziranih orodjih. Ponudniki posredniških storitev bi si morali po najboljših močeh prizadevati zagotoviti dovolj človeških in finančnih virov za pravočasno in učinkovito komunikacijo.

(44)

Ponudniki posredniških storitev, ki imajo sedež v tretjih državah in storitve ponujajo v Uniji, bi morali določiti ustrezno pooblaščenega pravnega zastopnika v Uniji ter ustreznim organom zagotoviti informacije o svojem pravnem zastopniku in jih javno objaviti. Da bi izpolnili to obveznost, bi morali taki ponudniki posredniških storitev zagotoviti, da ima določeni pravni zastopnik potrebna pooblastila in vire za sodelovanje z ustreznimi organi. To bi na primer lahko veljalo, kadar ponudnik posredniških storitev imenuje hčerinsko družbo iste skupine ponudnika ali njegovo matično družbo, če ima ta hčerinska družba ali matična družba sedež v Uniji. To lahko tudi ne bi veljalo v primeru, kadar zoper pravnega zastopnika tečejo postopki sanacije, stečaja ali insolventnosti fizičnih oseb ali podjetij. Ta obveznost bi morala omogočiti učinkovit nadzor in po potrebi izvrševanje te uredbe v zvezi s temi ponudniki. Obstajati bi morala možnost, da pravnega zastopnika v skladu z nacionalnim pravom pooblasti več kot en ponudnik posredniških storitev. Pravnemu zastopniku bi moralo biti omogočeno, da hkrati deluje kot kontaktna točka, če so izpolnjene ustrezne zahteve iz te uredbe.

(45)

Čeprav bi se načeloma morala upoštevati pogodbena svoboda ponudnikov posredniških storitev, je v interesu preglednosti za zaščito prejemnikov storitve in da se preprečijo nepošteni ali pristranski izidi, primerno določiti nekatera pravila glede vsebine, uporabe in izvrševanja pogojev poslovanja teh ponudnikov. Ponudniki posredniških storitev bi morali v svojih pogojih poslovanja jasno navesti in posodabljati informacije, na podlagi katerih lahko omejijo zagotavljanje svojih storitev. Zlasti bi morali vključevati informacije o vseh politikah, postopkih, ukrepih in orodjih, ki se uporabljajo za moderiranje vsebin, vključno z algoritemskim odločanjem in človeškim pregledom, kot tudi poslovnik njihovega notranjega sistema za obravnavo pritožb. Zagotoviti bi morali tudi preprosto dostopne informacije o pravici do ukinitve uporabe storitve. Ponudniki posredniških storitev lahko v svojih pogojih uporabe uporabijo grafične elemente, kot so ikone ali slike, da ponazorijo glavne elemente zahtev glede informacij iz te uredbe. Ponudniki bi morali prejemnike svojih storitev na ustrezen način obvestiti o večjih spremembah pogojev poslovanja, na primer kadar spreminjajo pravila o informacijah, ki so dovoljene na njihovi storitvi, ali o drugih takih spremembah, ki bi lahko neposredno vplivale na zmožnost prejemnikov, da uporabijo storitev.

(46)

Ponudniki posredniških storitev, ki so namenjene predvsem mladoletnikom, na primer z obliko ali trženjem storitve, ali ki jih večinoma uporabljajo mladoletniki, bi si morali posebej prizadevati, da bi bila razlaga njihovih pogojev poslovanja mladoletnikom preprosto razumljiva.

(47)

Ponudniki posredniških storitev bi morali pri zasnovi, uporabi in izvrševanju teh omejitev delovati nepristransko in nediskriminatorno ter upoštevati pravice in legitimne interese prejemnikov storitve, vključno s temeljnimi pravicami, kot so določene v Listini. Ponudniki zelo velikih spletnih platform bi morali na primer zlasti ustrezno upoštevati svobodo izražanja in obveščanja, vključno s svobodo in pluralnostjo medijev. Vsi ponudniki posredniških storitev bi morali tudi upoštevati ustrezne mednarodne standarde za varstvo človekovih pravic, kot so vodilna načela Organizacije Združenih Narodov o podjetništvu in človekovih pravicah.

(48)

Glede na njihovo posebno vlogo in doseg je primerno, da se zelo velikim spletnim platformam in zelo velikim spletnim iskalnikom naložijo dodatne zahteve glede informacij in preglednosti pogojev poslovanja. Zato bi morali ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov svoje pogoje poslovanja zagotoviti v uradnih jezikih vseh držav članic, v katerih ponujajo svoje storitve, prejemnikom storitev pa bi morali zagotoviti tudi jedrnat in preprosto berljiv povzetek glavnih elementov pogojev poslovanja. Taki povzetki bi morali prepoznati glavne elemente zahtev glede informacij, vključno z možnostjo preproste izključitve neobveznih klavzul.

(49)

Za zagotavljanje ustrezne ravni preglednosti in odgovornosti bi morali ponudniki posredniških storitev javno objaviti letno poročilo v strojno berljivi obliki in v skladu s harmoniziranimi zahtevami iz te uredbe o moderiranju vsebine, ki ga opravljajo, vključno z ukrepi, sprejetimi na podlagi uporabe in izvrševanja njihovih pogojev poslovanja. Vendar pa, da bi se izognili nesorazmernosti bremena, se obveznost poročanja o preglednosti ne bi smela uporabljati za ponudnike, ki so mikro ali mala podjetja, kakor so opredeljena v Priporočilu Komisije 2003/361/ES (25), in ki niso zelo velike spletne platforme v smislu te uredbe.

(50)

Ponudniki storitev gostovanja imajo posebej pomembno vlogo pri spoprijemanju z nezakonito vsebino na spletu, saj na zahtevo prejemnikov storitve shranjujejo informacije, ki jih zagotavljajo prejemniki ter običajno zagotavljajo dostop do teh informacij drugim prejemnikom, včasih v velikem obsegu. Pomembno je, da vsi ponudniki storitev gostovanja ne glede na svojo velikost, vzpostavijo uporabniku preprosto dostopne in prijazne mehanizme prijave in ukrepanja, ki lajšajo obveščanje ponudnika zadevnih storitev gostovanja o konkretnih vrstah informacij, pri katerih gre po mnenju prijavitelja za nezakonito vsebino (v nadaljnjem besedilu: prijava), na podlagi česar se lahko ponudnik odloči, ali se strinja z navedeno oceno in ali želi odstraniti ali onemogočiti dostop do te vsebine (v nadaljnjem besedilu: ukrepanje). Zagotoviti bi bilo treba, da bo mogoče take mehanizme jasno prepoznati, da se bodo nahajali blizu zadevnih informacij ter da jih bo mogoče vsaj tako enostavno najti in uporabljati kot mehanizme za prijavo vsebin, ki kršijo pogoje ponudnika storitev gostovanja. Če so izpolnjene zahteve glede prijav, bi moralo biti posameznikom ali subjektom omogočeno, da z eno samo prijavo naenkrat prijavijo več konkretnih primerov domnevno nezakonite vsebine, da bi zagotovili učinkovito delovanje mehanizmov prijave in ukrepanja. Mehanizem obveščanja bi moral omogočati identifikacijo posameznika ali subjekta, ki je predložil prijavo, vendar tega ne bi smel zahtevati. Za nekatere vrste sporočenih informacij bo morda potrebna identiteta posameznika ali subjekta, ki je predložil prijavo, da se ugotovi, ali gre pri zadevni informaciji res za nezakonito vsebino, kot se domneva. Obveznost vzpostavitve mehanizmov prijave in ukrepanja bi se morala na primer nanašati na storitve hrambe datotek in njihove souporabe, storitve spletnega gostovanja, strežnike za oglaševanje in strani za shranjevanje besedil (ang. paste bins), če se štejejo za storitve gostovanja, ki jih zajema ta uredba.

(51)

Ker je treba ustrezno upoštevati temeljne pravice, ki jih Listina zagotavlja vsem zadevnim stranem, bi morali biti vsi ukrepi ponudnika storitev gostovanja ob prejemu prijave strogo ciljno usmerjeni, kar pomeni, da bi morali biti namenjeni odstranitvi informacij, za katere se šteje, da so nezakonita vsebina, ali onemogočenju dostopa do njih, ne da bi to neupravičeno vplivalo na svobodo izražanja in obveščanja prejemnikov storitve. Prijave bi bilo treba zato praviloma nasloviti na ponudnike storitev gostovanja, za katere se lahko upravičeno pričakuje, da bodo imeli tehnično in operativno zmožnost ukrepanja proti takim posameznim informacijam. Ponudniki storitev gostovanja, ki prejmejo prijavo, za katero iz tehničnih ali operativnih razlogov ne morejo odstraniti posamezne informacije, bi morali o tem obvestiti osebo ali subjekt, ki je vložil prijavo.

(52)

Pravila o takih mehanizmih prijave in ukrepanja bi morala biti harmonizirana na ravni Unije, da se zagotovi pravočasna, skrbna in nepristranska obdelava prijav na podlagi enotnih, preglednih in jasnih pravil, ki zagotavljajo zanesljivo zaščito pravic in zakonitih interesov vseh prizadetih strani, zlasti njihovih temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Listina, ne glede na državo članico, v kateri ima tak udeleženec sedež ali prebivališče, in ne glede na zadevno pravno področje. Te temeljne pravice med drugim vključujejo: za prejemnike storitev pravico do svobode izražanja in obveščanja, pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, pravico do varstva osebnih podatkov, prepoved diskriminacije in pravico do učinkovitega pravnega sredstva; za ponudnike storitev pravico do poslovanja, vključno s pogodbeno svobodo; za strani, ki jih prizadene nezakonita vsebina, pravico do človekovega dostojanstva, pravice otrok, pravico do varstva premoženja, vključno z intelektualno lastnino, ter prepoved diskriminacije. Ponudniki storitev gostovanja bi morali na podlagi prijav pravočasno ukrepati, pri tem pa zlasti upoštevati vrsto prijavljene nezakonite vsebine in nujnost ukrepanja. Od takih ponudnikov se na primer lahko pričakuje, da bodo brez odlašanja ukrepali ob prijavi domnevno nezakonite vsebine, ki ogroža življenje ali varnost oseb. Ponudnik storitev gostovanja bi moral – potem ko se odloči, ali bo na podlagi prijave ukrepal – o tem brez nepotrebnega odlašanja obvestiti posameznika oziroma subjekt, ki je zadevno vsebino prijavil.

(53)

Mehanizmi prijave in ukrepanja bi morali omogočati predložitev prijav, ki so dovolj natančne in ustrezno utemeljene, da lahko zadevni ponudnik storitev gostovanja sprejme informirano in skrbno odločitev, združljivo s svobodo izražanja in obveščanja, v zvezi z vsebino, na katero se nanaša prijava, zlasti, ali je treba to vsebino šteti za nezakonito in jo odstraniti ali onemogočiti dostop do nje. Ti mehanizmi bi morali omogočati lažje vlaganje prijav, ki vsebujejo obrazložitev razlogov, zakaj posameznik ali subjekt, ki je predložil prijavo, meni, da gre za nezakonito vsebino, in jasno opredeljujejo mesto, kjer se ta vsebina nahaja. Kadar prijava vsebuje dovolj informacij, da lahko skrbni ponudnik storitev gostovanja brez podrobnega pravnega pregleda prepozna, da je vsebina nedvomno nezakonita, bi bilo treba šteti, da je za nezakonitost vsebine dejansko izvedel že s prijavo. Razen za predložitev prijav v zvezi s kaznivimi dejanji iz členov 3 do 7 Direktive 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta (26) bi bilo treba s temi mehanizmi od posameznika ali subjekta, ki je predložil prijavo, zahtevati, naj razkrije svojo identiteto, da se preprečijo zlorabe.

(54)

Kadar se ponudnik storitev gostovanja, ker so informacije, ki so jih zagotovili prejemniki, nezakonita vsebina ali so nezdružljive z njegovimi pogoji poslovanja, odloči umakniti ali onemogočiti dostop do informacij, ki jih zagotavlja prejemnik storitve, ali kako drugače omejiti njihovo vidnost ali monetizacijo, na primer po prejetju prijave ali v okviru ukrepanja na lastno pobudo, tudi izključno z uporabo avtomatiziranih sredstev, bi moral tak ponudnik prejemnika na jasen in preprosto razumljiv način obvestiti o svoji odločitvi, o razlogih zanjo in o pravnih sredstvih, ki so na voljo za izpodbijanje odločitve, pri tem pa upoštevati negativne posledice, ki jih take odločitve lahko imajo za prejemnika, tudi glede uresničevanja njegove temeljne pravice do svobode izražanja. Ta obveznost bi morala veljati ne glede na razloge odločitve, zlasti pa ne glede na to, ali je bil ukrep sprejet, ker se domneva, da je informacija, o kateri je vložena prijava, nezakonita vsebina oziroma da je neskladna s pogoji poslovanja, ki se uporabljajo. Kadar je odločitev sprejeta po prejemu prijave, bi moral ponudnik storitev gostovanja razkriti identiteto osebe ali subjekta, ki je prejemniku storitve predložil prijavo, samo, kadar je ta informacija potrebna za prepoznavanje nezakonitosti vsebine, na primer v primerih kršitev pravic intelektualne lastnine.

(55)

Omejitev vidnosti lahko vključuje razvrstitev na nižje mesto v sistemih razvrščanja ali priporočilnih sistemih, pa tudi omejitev dostopa enega ali več prejemnikov storitve ali blokiranje uporabnika v spletni skupnosti brez da bi se uporabnik tega zavedal („nevidna prepoved“). Monetizacija s prihodki od oglaševanja informacije, ki jo zagotovi prejemnik storitve, se lahko omeji z začasno ustavitvijo ali ukinitvijo denarnega plačila ali prihodkov, povezanih s to informacijo. Vendar pa se obveznost, da se zagotovi obrazložitev, ne bi smela uporabljati v zvezi z zavajajočimi komercialnimi vsebinami velikega obsega, ki se razširjajo z namerno manipulacijo storitve, zlasti z njeno neavtentično uporabo, kot je uporaba botov ali lažnih računov ali druge zavajajoče uporabe storitve. Ne glede na druge možnosti, ki so na voljo za izpodbijanje odločitve ponudnika storitev gostovanja, bi moral imeti prejemnik storitve vedno pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu z nacionalnim pravom.

(56)

V nekaterih primerih lahko ponudnik storitev gostovanja izve, na primer na podlagi prijave prijavitelja ali svojih prostovoljnih ukrepov, za informacije, ki se nanašajo na nekatere dejavnosti prejemnika storitve, na primer zagotavljanje nekaterih vrst nezakonitih vsebin, na podlagi česar obstaja, ob upoštevanju vseh zadevnih okoliščin, o katerih je ponudnik storitev gostovanja obveščen, razumno upravičen sum, da je ta prejemnik morda storil, morda pravkar izvaja ali je verjetno da bo storil kaznivo dejanje, ki ogroža življenje ali varnost oseb, kot so kazniva dejanja, navedena v Direktivi 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (27), Direktivi 2011/93/EU ali Direktivi (EU) 2017/541 Evropskega parlamenta in Sveta (28). Zaradi konkretne vsebine bi se na primer lahko pojavil sum ogrožanja javnosti, kot je spodbujanje k terorizmu v smislu člena 21 Direktive (EU) 2017/541. V takih primerih bi moral ponudnik storitev gostovanja o takem sumu brez odlašanja obvestiti pristojne organe za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj. Ponudnik storitev gostovanja bi moral zagotoviti vse ustrezne informacije, ki so mu na voljo, vključno z vsebino in časom objave, če je na voljo, časovnim pasom, obrazložitvijo suma in informacijami, ki so potrebne za lociranje in identifikacijo zadevnega prejemnika storitve, kadar je to ustrezno. Ta uredba ne zagotavlja pravne podlage za oblikovanje profilov prejemnikov storitev, da bi lahko ponudniki storitev gostovanja potencialno prepoznali kazniva dejanja. Ponudniki storitev gostovanja bi morali pri obveščanju organov za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj prav tako upoštevati druga veljavna pravila prava Unije ali nacionalnega prava za zaščito pravic in svoboščin posameznikov.

(57)

Da se prepreči nalaganje nesorazmernih bremen, se dodatne obveznosti, ki jih ta uredba nalaga ponudnikom spletnih platform, vključno s platformami, ki potrošnikom omogočajo sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, ne bi smele uporabljati za ponudnike, ki se štejejo za mikro ali mala podjetja, kakor so opredeljena v Priporočilu 2003/361/ES. Iz istega razloga se te dodatne obveznosti za ponudnike spletnih platform, ki so se prej šteli za mikro ali mala podjetja, ne bi smele uporabljati še v obdobju 12 mesecev po tem, ko so izgubili ta status. Taki ponudniki ne bi smeli biti izvzeti iz obveznosti zagotavljanja informacij o povprečnem številu mesečnih aktivnih prejemnikih storitve na zahtevo koordinatorja digitalnih storitev v državi sedeža ali Komisije. Vendar glede na to, da imajo zelo velike spletne platforme ali zelo veliki spletni iskalniki večji doseg in večji vpliv na to, kako prejemniki storitve pridobivajo informacije in komunicirajo po spletu, taki ponudniki ne bi smeli biti upravičeni do te izključitve, ne glede na to, ali izpolnjujejo pogoje za mikro ali mala podjetja oziroma so jih nedavno izpolnjevali. Pravila za konsolidacijo iz Priporočila 2003/361/ES pripomorejo k preprečevanju vsakršnega izogibanja tem dodatnim obveznostim. Nič v tej uredbi ponudnikom spletnih platform, ki so zajeti s to izključitvijo, ne preprečuje, da prostovoljno vzpostavijo sistem, ki bo izpolnjeval eno ali več teh obveznosti.

(58)

Prejemniki storitve bi morali imeti na voljo možnost preprostega in učinkovitega izpodbijanja nekaterih odločitev ponudnikov spletnih platform glede nezakonitosti vsebin ali njihove neskladnosti s pogoji poslovanja, ki negativno vplivajo nanje. Zato bi bilo treba od ponudnikov spletnih platform zahtevati, naj zagotovijo notranje sisteme za obravnavo pritožb, ki izpolnjujejo nekatere pogoje, katerih cilj je zagotavljati, da so sistemi preprosto dostopni ter da omogočajo hitre, nediskriminatorne, nepristranske in poštene rezultate, in se, kadar se za to uporabijo avtomatizirana sredstva, zanje uporabi človeški pregled. Taki sistemi bi morali vsem prejemnikom storitve omogočati, da vložijo pritožbo, in ne bi smeli določati formalnih zahtev, na primer napotovati na določene ustrezne pravne določbe ali zapletena pravna pojasnila. Prejemniki storitve, ki v mehanizmu prijave in ukrepanja iz te uredbe ali v mehanizmu za prijavo vsebin, ki kršijo pogoje uporabe ponudnika spletnih platform, vložijo prijavo, bi morali biti upravičeni, da uporabijo pritožbeni mehanizem za izpodbijanje odločitve ponudnika spletne platforme o njihovih prijavah, vključno kadar menijo, da ukrep, ki ga je sprejel ta ponudnik, ni bil ustrezen. Možnost vložitve pritožbe za razveljavitev izpodbijanih odločitev bi morala biti na voljo vsaj šest mesecev, računano od trenutka, ko ponudnik spletnih platform prejemnika storitve obvesti o odločitvi.

(59)

Poleg tega bi bilo treba določiti možnost dobroverne uporabe izvensodnega reševanja tovrstnih sporov, tudi tistih, ki jih ni bilo mogoče zadovoljivo rešiti v okviru notranjega sistema za obravnavo pritožb, in sicer pri certificiranih organih, ki so neodvisni ter ki imajo potrebna sredstva in strokovno znanje za pošteno, hitro in stroškovno učinkovito izvajanje dejavnosti. Neodvisnost organov za izvensodno reševanje sporov bi bilo treba zagotoviti tudi na ravni fizičnih oseb, odgovornih za reševanje sporov, vključno s pravili o nasprotju interesov. Pristojbine, ki jih zaračunavajo organi za izvensodno reševanje sporov, bi morale biti razumne, dostopne, privlačne, cenovno sprejemljive za potrošnike in sorazmerne ter bi jih bilo treba presoditi za vsak primer posebej. Kadar pristojni koordinator digitalnih storitev certificira organ za izvensodno reševanje sporov, bi morala biti ta certifikacija veljavna v vseh državah članicah. Ponudniki spletnih platform bi morali imeti možnost, da zavrnejo sodelovanje v postopkih izvensodnega reševanja sporov na podlagi te uredbe, če je bil isti spor, zlasti v zvezi z zadevnimi informacijami in razlogi za sprejetje izpodbijane odločitve, učinki odločitve in razlogi za izpodbijanje odločitve, že rešen ali ravno teče v postopku pred pristojnim sodiščem ali pred drugim pristojnim organom za izvensodno reševanje sporov. Prejemniki storitve bi morali imeti možnost izbire med notranjim pritožbenim mehanizmom, izvensodno poravnavo sporov in možnostjo, da v kateri koli fazi sprožijo sodne postopke. Ker izid postopka izvensodnega reševanja sporov ni zavezujoč, se strankam ne bi smelo preprečevati, da v zvezi z istim sporom sprožijo sodne postopke. Tako zagotovljene možnosti izpodbijanja odločitev ponudnikov spletnih platform nikakor ne bi smele vplivati na možnost sodnega varstva v skladu s predpisi zadevne države članice in zato ne bi smele vplivati na možnost učinkovitega sodnega varstva iz člena 47 Listine. Določbe te uredbe o izvensodnem reševanju sporov od držav članic ne bi smele zahtevati, da ustanovijo take organe za izvensodno reševanje sporov.

(60)

V zvezi s pogodbenimi spori med potrošniki in podjetji glede nakupa blaga ali storitev Direktiva 2013/11/EU zagotavlja, da imajo potrošniki iz Unije in podjetja v Uniji dostop do subjektov za alternativno reševanje sporov, katerih kakovost je potrjena. V tem smislu bi bilo treba pojasniti, da pravila te uredbe o izvensodnem reševanju sporov ne posegajo v navedeno direktivo, vključno kar zadeva pravico potrošnikov na podlagi navedene direktive, da se lahko iz postopka kadar koli umaknejo, če niso zadovoljni z izvajanjem ali vodenjem postopka.

(61)

Ukrepe zoper nezakonite vsebine je mogoče sprejemati hitreje in bolj zanesljivo, kadar ponudniki spletnih platform sprejmejo potrebne ukrepe, da se zagotovi prednostna obravnava prijav, ki jih prek mehanizmov prijave in ukrepanja, zahtevanih s to uredbo, vložijo zaupanja vredni prijavitelji, ki delujejo na svojem strokovnem področju, vendar to ne posega v zahtevo, da je treba vse prijave, vložene na podlagi navedenih mehanizmov, obravnavati ter o njih odločiti pravočasno, skrbno in nepristransko. Tak status zaupanja vrednega prijavitelja bi moral podeliti koordinator digitalnih storitev v državi članici sedeža prosilca in bi ga morali priznati vsi ponudniki spletnih platform v okviru te uredbe. Tak status zaupanja vrednega prijavitelja bi se smel podeliti le subjektom, ne posameznikom, in sicer tistim, ki med drugim izkažejo, da imajo posebno strokovno znanje in sposobnost pri spoprijemanju z nezakonito vsebino ter da delujejo skrbno, točno in objektivno. Taki subjekti so lahko po naravi javni, na primer glede terorističnih vsebin so to lahko enote nacionalnih organov za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj ali Agencije Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol), lahko pa so tudi nevladne organizacije in zasebni ali delno javni organi, kot so organizacije, ki sestavljajo mrežo enotnih telefonskih številk INHOPE za poročanje v zvezi s posnetki spolne zlorabe otrok, ali organizacije, ki se ukvarjajo s prijavo nezakonitih rasističnih in ksenofobnih vsebin na spletu. Da se prepreči zmanjšanje dodane vrednosti takšnega mehanizma, bi bilo treba omejiti skupno število zaupanja vrednih prijaviteljev, ki jim je v skladu s to uredbo podeljen ta status. Zlasti panožna združenja, ki zastopajo interese svojih članov, se spodbuja, da se prijavijo za status zaupanja vrednih prijaviteljev, in sicer brez poseganja v pravico zasebnih subjektov ali posameznikov, da sklepajo dvostranske sporazume s ponudniki spletnih platform.

(62)

Zaupanja vredni prijavitelji bi morali objaviti preprosta razumljiva in podrobna poročila o prijavah, predloženih v skladu s to uredbo. V teh poročilih bi morale biti navedene informacije, kot so število prijav, razčlenjeno po ponudnikih storitev gostovanja, vrsti vsebine, in ukrepih, ki jih je sprejel ponudnik storitev. Glede na to, da so zaupanja vredni prijavitelji že izkazali strokovno znanje in kompetence, se lahko pričakuje, da bo obravnava njihovih prijav manj obremenjujoča in zato hitrejša v primerjavi s prijavami, ki jih vložijo drugi prejemniki storitve. Vendar se lahko povprečni čas, potreben za obravnavo, še vedno razlikuje glede na dejavnike, kot so med drugim vrsta nezakonite vsebine, kakovost prijav in dejanski tehnični postopki za predložitev takih prijav.

Medtem ko kodeks ravnanja za odpravo nezakonitega sovražnega govora na spletu iz leta 2016 določa referenčno merilo za sodelujoča podjetja glede časa, ki je potreben za obdelavo veljavnih prijav za odstranitev nezakonitega sovražnega govora, pa lahko na primer druge vrste nezakonitih vsebin zahtevajo precej drugačen časovni okvir za obdelavo, odvisno od konkretnih dejstev in okoliščin ter vrst obravnavanih nezakonitih vsebin. Da bi preprečili zlorabe statusa zaupanja vrednega prijavitelja, bi moralo biti mogoče ta status začasno preklicati, če koordinator digitalnih storitev v državi sedeža iz upravičenih razlogov začne preiskavo. Pravila te uredbe o zaupanja vrednih prijaviteljih se ne bi smela razumeti tako, da se ponudnikom spletnih platform prepreči zagotavljanje podobne obravnave prijav, ki jih vložijo subjekti ali posamezniki, ki na podlagi te uredbe nimajo statusa zaupanja vrednega prijavitelja, ali da se jim prepreči drugačno sodelovanje z drugimi subjekti, v skladu z veljavnim pravom, vključno s to uredbo in Uredbo (EU) 2016/794 Evropskega parlamenta in Sveta (29). Pravila te uredbe ponudnikom spletnih platform ne bi smela preprečevati, da zaupanja vredne prijavitelje ali podobne mehanizme uporabijo za hitro in zanesljivo ukrepanje zoper vsebino, ki je nezdružljiva z njihovimi pogoji poslovanja, zlasti zoper vsebino, ki škoduje ranljivim prejemnikom storitve, kot so mladoletne osebe.

(63)

Zloraba spletnih platform s pogostim zagotavljanjem očitno nezakonitih vsebin ali s pogostim vlaganjem očitno neutemeljenih prijav ali pritožb na podlagi mehanizmov oziroma sistemov, vzpostavljenih na podlagi te uredbe, spodkopava zaupanje ter škoduje pravicam in zakonitim interesom zadevnih strani. Zato je treba vzpostaviti ustrezne sorazmerne in učinkovite zaščitne ukrepe zoper take zlorabe, pri čemer je treba spoštovati pravice in zakonite interese vseh udeleženih strani, vključno z veljavnimi temeljnimi pravicami in svoboščinami, kot so določene v Listini, zlasti svobodo izražanja. Informacije bi se morale šteti za očitno nezakonito vsebino in prijave oziroma pritožbe bi se morale šteti za očitno neutemeljene, kadar je nestrokovnjaku celo brez temeljite analize jasno, da gre za nezakonito vsebino oziroma da so prijave ali pritožbe neutemeljene.

(64)

Pod nekaterimi pogoji bi morali ponudniki spletnih platform začasno prekiniti svoje zadevne dejavnosti v zvezi z osebo, ki sodeluje pri zlorabah. To ne posega v svobodo ponudnikov spletnih platform, da določijo svoje pogoje poslovanja in vzpostavijo strožje ukrepe v primeru očitno nezakonitih vsebin, povezanih s hudimi kaznivimi dejanji, kot so posnetki o spolni zlorabi otrok. Za namene preglednosti bi bilo treba to možnost jasno in dovolj podrobno določiti v pogojih poslovanja spletnih platform. Zoper s tem povezane odločitve ponudnikov spletnih platform bi morala biti vedno na voljo pravna sredstva, odločitve pa bi morale biti predmet nadzora pristojnega koordinatorja digitalnih storitev. Ponudniki spletnih platform bi morali pred odločitvijo o začasni prekinitvi poslati predhodno opozorilo, ki bi moralo vključevati razloge za morebitno začasno prekinitev in pravna sredstva zoper to odločitev ponudnikov spletnih platform. Pri odločanju o začasni prekinitvi bi morali ponudniki spletnih platform poslati obrazložitev v skladu s pravili iz te uredbe. Pravila te uredbe o zlorabi ponudnikom spletnih platform ne bi smela preprečevati sprejemanja drugih ukrepov za obravnavo nezakonitih vsebin, ki jih zagotavljajo prejemniki njihovih storitev, ali za obravnavo drugih zlorab njihovih storitev, vključno s kršitvijo pogojev poslovanja, v skladu z veljavnim pravom Unije in nacionalnim pravom. Ta pravila ne posegajo v uveljavljanje kakršne koli odgovornosti oseb, ki sodelujejo pri zlorabi, vključno z odškodnino, kakor določa pravo Unije ali nacionalno pravo.

(65)

Glede na posebne odgovornosti in obveznosti ponudnikov spletnih platform bi morale zanje veljati obveznosti poročanja o preglednosti, ki veljajo poleg obveznosti poročanja o preglednosti, ki se na podlagi te uredbe uporabljajo za vse ponudnike posredniških storitev. Da se ugotovi, ali so spletne platforme in spletni iskalniki morda zelo velike spletne platforme ali zelo veliki spletni iskalniki, za katere na podlagi te uredbe veljajo nekatere dodatne obveznosti, bi morale obveznosti poročanja o preglednosti za ponudnike spletnih platform in spletnih iskalnikov vključevati nekatere obveznosti, ki se nanašajo na objavo in sporočanje informacij o povprečnem številu aktivnih prejemnikov storitve v Uniji na mesec.

(66)

Da se zagotovi preglednost in omogoči nadzor nad odločitvami pri moderiranju vsebin spletnih platform s strani ponudnikov spletnih platform ter spremlja širjenje nezakonitih spletnih vsebin, bi morala Komisija vzdrževati in objaviti podatkovno zbirko, ki vsebuje odločitve in obrazložitve ponudnikov spletnih platform, kadar odstranijo ali drugače omejijo razpoložljivost informacij in dostop do njih. Da bi se podatkovna zbirka stalno posodabljala, bi morali ponudniki spletnih platform brez nepotrebnega odlašanja po sprejetju odločitve v standardni obliki predložiti vse odločitve in obrazložitev, da se omogočijo posodobitve v realnem času, kadar je to tehnično izvedljivo in sorazmerno s sredstvi zadevne spletne platforme. Strukturirana zbirka podatkov bi morala omogočati dostop do ustreznih informacij in poizvedbe v zvezi z njimi, zlasti kar zadeva vrsto obravnavanih domnevno nezakonitih vsebin.

(67)

Temni vzorci na spletnih vmesnikih spletnih platform so prakse, ki namerno ali dejansko bistveno izkrivljajo ali zmanjšujejo zmožnost prejemnikov storitve, da sprejemajo samostojne in ozaveščene izbire ali odločitve. Te prakse se lahko uporabijo za napeljevanje prejemnikov storitve k nezaželenemu vedenju, ali k neželenim odločitvam, ki imajo zanje negativne posledice. Ponudnikom spletnih platform bi bilo zato treba prepovedati, da bi prek strukture, zasnove ali funkcionalnosti spletnega vmesnika ali njegovega dela prejemnike storitve zavedli ali k čemu napeljali ter izkrivili ali ogrozili njihovo neodvisnost, odločanje ali izbiro. To bi med drugim moralo vključevati izkoriščevalsko zasnovane možnosti izbire, zato da se prejemnike usmeri k ravnanju, ki koristi ponudniku spletnih platform, a morda ni v interesu prejemnikov, pri čemer se možnosti izbire ne predstavijo na nevtralen način, na primer tako, da je določena možnost izbire, ko se mora prejemnik odločiti med njimi, vizualno, avditivno ali kako drugače bolj vpadljiva.

Prepoved bi morala vključevati tudi večkratno zahtevanje od prejemnika storitve, naj izbere, kadar je bila taka izbira že opravljena, kar bi postopek preklica storitve znatno bolj otežilo kot postopek njene potrditve ali nekatere izbire bolj otežilo ali upočasnilo kot druge, zaradi česar bi bilo nerazumno težko prekiniti nakupe ali se odjaviti s posamezne spletne platforme, ki potrošnikom omogoča sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, pa tudi zavajanje prejemnikov storitve, tako da jih napeljujejo na odločitve o transakcijah ter privzete nastavitve, ki jih je zelo težko spremeniti, s čimer se nerazumno pristransko vpliva na to, kako prejemnik storitve sprejema odločitve, kar izkrivlja in ovira njegovo avtonomijo, odločanje in izbiro. Vendar se pravila, ki preprečujejo temne vzorce, ne bi smela razumeti v smislu, da ponudnikom storitev onemogočajo neposredno interakcijo s prejemniki storitve in jim ponujajo nove ali dodatne storitve. Zakonite prakse, na primer oglaševalske, ki so v skladu s pravom Unije, same po sebi ne bi smele veljati za temne vzorce. Ta pravila o temnih vzorcih bi bilo treba razlagati tako, da zajemajo prepovedane prakse, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, če te prakse niso zajete že v Direktivi 2005/29/ES ali Uredbi (EU) 2016/679.

(68)

Spletno oglaševanje ima pomembno vlogo v spletnem okolju, tudi v zvezi z zagotavljanjem spletnih platform, kadar se zagotavljanje storitve včasih v celoti ali delno neposredno ali posredno krije s prihodki iz oglaševanja. Vendar pa lahko spletno oglaševanje prispeva k znatnim tveganjem, ki segajo od oglasov, ki so sami po sebi nezakonita vsebina, do prispevanja k finančnim spodbudam za objavo ali poudarjanje nezakonitih ali drugače škodljivih vsebin in dejavnosti na spletu ali do diskriminatornega prikazovanja oglasov, ki vplivajo na enako obravnavo in priložnosti državljanov. Poleg zahtev, ki izhajajo iz člena 6 Direktive 2000/31/ES, bi bilo torej treba od ponudnikov spletnih platform zahtevati, da zagotovijo, da so prejemnikom storitve na voljo nekatere individualizirane informacije, ki so potrebne, da lahko razumejo, kdaj in v imenu koga je oglas predstavljen. Zagotoviti bi morali, da so te informacije poudarjene, tudi s standardiziranimi vizualnimi ali zvočnimi znaki, jasno prepoznavne in za povprečnega prejemnika storitve nedvoumne, prilagoditi pa bi jih bilo treba naravi spletnega vmesnika posamezne storitve. Poleg tega bi bilo treba prejemnikom storitve neposredno v spletnem vmesniku, kjer se prikaže oglas, zagotoviti enostaven dostop do informacij o glavnih parametrih, ki se uporabljajo pri odločitvi, da se jim prikaže posamezni oglas, pri čemer bi jim bilo treba zagotoviti smiselna pojasnila glede logike, ki se je v ta namen uporabila, tudi kadar ta temelji na oblikovanju profilov.

Taka pojasnila bi morala vsebovati tudi informacije o metodi, uporabljeni za prikaz oglasa – na primer, ali gre za kontekstualno ali drugo vrsto oglaševanja – in, kadar je to ustrezno, o glavnih uporabljenih merilih za oblikovanje profilov; prejemnika bi morala seznaniti tudi z vsemi sredstvi, ki so mu na voljo za spremembo teh meril. Zahteve te uredbe o zagotavljanju informacij v zvezi z oglaševanjem ne posegajo v uporabo zadevnih določb Uredbe (EU) 2016/679, zlasti tistih, ki se nanašajo na pravico do ugovora, avtomatizirano sprejemanje posameznih odločitev, vključno z oblikovanjem profilov, in zlasti na obveznost pridobitve soglasja od posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, še pred obdelavo osebnih podatkov za ciljno oglaševanje. Prav tako ne posega v določbe iz Direktive 2002/58/ES, zlasti tiste, ki se nanašajo na shranjevanje informacij v terminalski opremi in na dostop do v njej shranjenih informacij. Ta uredba dopolnjuje uporabo Direktive 2010/13/EU, s katero se nalagajo ukrepi, ki uporabnikom omogočajo, da prijavijo avdiovizualna komercialna sporočila v videoposnetkih, ki jih ustvarijo uporabniki. Prav tako dopolnjuje obveznosti trgovcev glede razkritja komercialnih sporočil, ki izhajajo iz Direktive 2005/29/ES.

(69)

Kadar so prejemnikom storitve predstavljeni oglasi, ki temeljijo na tehnikah ciljnega usmerjanja, ki so optimizirane tako, da ustrezajo njihovim interesom in bi lahko izkoriščale njihove ranljive točke, ima to lahko še posebej resne negativne učinke. V nekaterih primerih lahko manipulativne tehnike negativno vplivajo na cele skupine in tako povečajo družbeno škodo, na primer s prispevanjem k dezinformacijskim kampanjam ali diskriminiranjem nekaterih skupin. Spletne platforme so izrazito dovzetno okolje za take prakse in pomenijo večje družbeno tveganje. Zato ponudniki spletnih platform ne bi smeli prikazovati oglasov na podlagi oblikovanja profilov, kakor je opredeljeno v členu 4, točka 4, Uredbe (EU) 2016/679, z uporabo posebnih vrst osebnih podatkov iz člena 9(1) navedene uredbe, vključno z uporabo kategorij oblikovanja profilov na podlagi teh posebnih kategorij. Ta prepoved ne posega v obveznosti, ki veljajo za ponudnike spletnih platform ali katerega koli drugega ponudnika storitve ali oglaševalca, vključenega v razširjanje oglasov na podlagi prava Unije o varstvu osebnih podatkov.

(70)

Bistveni del poslovanja spletne platforme je način, na katerega se informacije prednostno razvrščajo in prikazujejo na njenem spletnem vmesniku, da se prejemniku storitve olajša in optimizira dostop do informacij. To se na primer doseže z algoritemskimi predlogi, razvrščanjem in prednostnim razvrščanjem informacij, razlikovanjem na podlagi besedila ali drugih vizualnih prikazov ali z drugim urejanjem informacij, ki ga izvajajo prejemniki. Takšni priporočilni sistemi lahko pomembno vplivajo na zmožnost prejemnikov za pridobivanje informacij na spletu in interakcijo z njimi, vključno z lažjim iskanjem ustreznih informacij za prejemnike storitve in prispevanjem k boljši uporabniški izkušnji. Prav tako imajo pomembno vlogo pri poudarjanju nekaterih sporočil, viralnem širjenju informacij in spodbujanju spletnega vedenja. Zato bi morale spletne platforme dosledno skrbeti, da so prejemniki njihove storitve poučeni, kako priporočilni sistem vpliva na način, kako je informacija prikazana, in da lahko na to tudi sami vplivajo. Jasno in na preprosto razumljiv način bi morale predstaviti parametre teh priporočilnih sistemov in zagotoviti, da bi prejemniki storitve razumeli, kako se zanje informacije prednostno razvrščajo. Ti parametri bi morali vključevati vsaj najpomembnejša merila za določanje, katere informacije se predlagajo prejemniku storitve, in razloge za njihovo večjo ali manjšo pomembnost, tudi kadar so informacije prednostno razvrščene na podlagi oblikovanja profilov in prejemnikovega spletnega vedenja.

(71)

Pomemben cilj politike Unije je zaščita mladoletnikov. Za spletno platformo se lahko šteje, da je dostopna mladoletnikom, kadar njeni pogoji poslovanja dovoljujejo uporabo storitve mladoletnikom, kadar je njena storitev namenjena mladoletnikom ali jih ti večinoma uporabljajo ali kadar se ponudnik kako drugače zaveda, da so nekateri prejemniki njegove storitve mladoletni, na primer zato, ker že obdeluje osebne podatke prejemnikov svoje storitve, kjer je njihova starost razkrita za druge namene. Ponudniki spletnih platform, ki jih uporabljajo mladoletniki, bi morali sprejeti ustrezne in sorazmerne ukrepe za njihovo varstvo, na primer z zasnovo svojih spletnih vmesnikov ali njihovih delov z najvišjo stopnjo zasebnosti, varnosti in varstva mladoletnikov, kadar je to ustrezno, ali s sprejetjem standardov za zaščito mladoletnikov ali sodelovanjem pri kodeksih ravnanja za njihovo zaščito. Upoštevati bi morali dobro prakso in razpoložljive usmeritve, kot so tiste iz sporočila Komisije o digitalnem desetletju za otroke in mlade: nova evropska strategija za boljši internet za otroke (BIK+). Ponudniki spletnih platform ne bi smeli prikazovati oglasov na podlagi oblikovanja profilov z uporabo osebnih podatkov prejemnika storitve, ko z razumno gotovostjo vedo, da je prejemnik storitve mladoleten. V skladu z Uredbo (EU) 2016/679, zlasti z načelom najmanjšega obsega podatkov, kot je določeno v členu 5(1), točka (c), navedene uredbe, ta prepoved ponudnika spletne platforme ne bi smela voditi k ohranjanju, pridobivanju ali obdelavi več osebnih podatkov, kot jih že ima, da bi ocenil, ali je prejemnik storitve mladoleten. Zato ta obveznost ponudnikov spletnih platform ne bi smela spodbujati k zbiranju podatkov o starosti prejemnikov storitve pred njeno uporabo. To ne bi smelo posegati v obveznosti iz prava Unije o varstvu osebnih podatkov.

(72)

Da bi prispevale k varnemu, zaupanja vrednemu in preglednemu spletnemu okolju za potrošnike in tudi druge zainteresirane strani, kot so trgovci konkurenti in imetniki pravic intelektualne lastnine, ter odvračale trgovce od prodaje proizvodov ali storitev v nasprotju z veljavnimi pravili, bi morale spletne platforme, ki potrošnikom omogočajo sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, zagotoviti sledljivost takih trgovcev. Od trgovca bi se torej moralo zahtevati, da ponudnikom spletnih platform, ki potrošnikom omogočajo sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, zagotovi nekatere bistvene informacije, tudi za namene pošiljanja promocijskih sporočil o proizvodih ali ponujanja proizvodov. Ta zahteva bi se morala nanašati tudi na trgovce, ki na podlagi temeljnih pogodb promovirajo sporočila o proizvodih ali storitvah v imenu blagovnih znamk. Ti ponudniki spletnih platform bi morali varno shranjevati vse informacije ves čas trajanja njihovega pogodbenega razmerja s trgovcem in še šest mesecev zatem, zato da se lahko v zvezi z njim vložijo pritožbe oziroma izvršijo izdane odločbe.

Ta obveznost je potrebna in sorazmerna, zato da se lahko v skladu z veljavnim pravom, tudi glede varstva osebnih podatkov, omogoči dostop do informacij javnim organom in zasebnim subjektom, ki imajo zakoniti interes za to, tudi na podlagi odločb o zagotavljanju informacij iz te uredbe. Ta obveznost ne vpliva na morebitne obveznosti ohranjanja nekaterih vsebin za daljša obdobja na podlagi drugega prava Unije ali nacionalnega prava, v skladu s pravom Unije. Brez poseganja v opredelitev iz te uredbe bi moral biti vsak trgovec, ne glede na to, ali je fizična ali pravna oseba, identificiran na podlagi člena 6a(1), točka (b), Direktive 2011/83/EU in člena 7(4), točka (f), Direktive 2005/29/ES, pri ponujanju proizvoda ali storitve prek spletne platforme sledljiv. Direktiva 2000/31/ES zavezuje vse ponudnike storitev informacijske družbe, da prejemnikom storitve in pristojnim organom omogočijo preprost, neposreden in stalen dostop do nekaterih informacij, ki omogočajo identifikacijo vseh ponudnikov. Zahteve glede sledljivosti za ponudnike spletnih platform, ki potrošnikom omogočajo sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, iz te uredbe ne vplivajo na uporabo Direktive Sveta (EU) 2021/514 (30), ki sledi drugim legitimnim ciljem javnega interesa.

(73)

Da se zagotovi učinkovita in ustrezna uporaba te obveznosti in da se ne naloži nesorazmerno breme, bi si morali ponudniki spletnih platform, ki potrošnikom omogočajo sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, po najboljših močeh prizadevati za oceno zanesljivosti informacij, ki jih zagotavljajo zadevni trgovci, zlasti z uporabo prosto dostopnih uradnih spletnih podatkovnih zbirk in spletnih vmesnikov, kot so nacionalni poslovni registri in sistem izmenjave podatkov o DDV, ali tako da od zadevnih trgovcev zahtevajo predložitev zaupanja vrednih dokazil, kot so kopije osebnih dokumentov, overjeni izpiski s plačilnih računov, potrdila družb in izpiski iz poslovnega registra. Uporabijo lahko tudi druge vire, ki so na voljo prek oddaljenega odstopa in ki zagotavljajo podobno stopnjo zanesljivosti za zagotavljanje izpolnjevanja te obveznosti. Vendar pa se od zadevnih ponudnikov spletnih platform ne bi smelo zahtevati izvajanje prekomernih ali dragih spletnih dejavnosti iskanja dejstev ali izvajati takojšnjih nesorazmernih preverjanj. Prav tako se ne bi smelo razumeti, da ti ponudniki, ki so si po najboljših močeh prizadevali za to, kot zahteva ta uredba, jamčijo zanesljivost informacij do potrošnikov ali drugih zainteresiranih strani.

(74)

Ponudniki spletnih platform, ki potrošnikom omogočajo sklepanje pogodb na daljavo s trgovci, bi morali zasnovati in organizirati svoj spletni vmesnik tako, da bodo trgovcem omogočali izpolnjevanje obveznosti, ki jih imajo na podlagi ustreznega prava Unije, zlasti zahtev iz členov 6 in 8 Direktive 2011/83/EU, člena 7 Direktive 2005/29/ES, členov 5 in 6 Direktive 2000/31/ES ter člena 3 Direktive 98/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta (31). V ta namen bi si morali zadevni ponudniki spletnih platform po najboljših močeh prizadevati oceniti, ali so trgovci, ki uporabljajo njihove storitve, v skladu z ustreznim veljavnim pravom Unije na svoje spletne vmesnike naložili popolne informacije. Dokler take informacije niso popolne, bi morali ponudniki spletnih platform zagotoviti, da se proizvodi ali storitve ne ponujajo. To ne bi smelo pomeniti obveznosti za zadevne ponudnike spletnih platform, da morajo na splošno nadzirati proizvode ali storitve, ki jih trgovci ponujajo prek njihovih storitev, niti splošne obveznosti ugotavljanja dejstev, zlasti ne tega, da bi morali oceniti točnost informacij, ki jih zagotavljajo trgovci. Spletni vmesniki bi morali biti uporabnikom prijazni in preprosto dostopni trgovcem in potrošnikom. Poleg tega bi si morali ponudniki zadevnih spletnih platform po tem, ko trgovcu dovolijo ponujanje proizvoda ali storitve, razumno prizadevati za naključno preverjanje, ali so ponujeni proizvodi ali storitve v katerih koli uradnih, prosto dostopnih in strojno berljivih spletnih podatkovnih zbirkah ali spletnih vmesnikih, ki so na voljo v državi članici ali Uniji, prepoznani kot nezakoniti. Komisija bi morala spodbujati tudi sledljivost proizvodov s tehnološkimi rešitvami, kot so digitalno podpisane hitroodzivne kode (ali „kode QR“) ali nezamenljivi žetoni. Komisija bi morala spodbujati razvoj standardov, dokler pa jih ni, pa razvoj tržnih rešitev, ki bi bile sprejemljive za zadevne strani.

(75)

Glede na pomen zelo velikih spletnih platform zaradi njihovega dosega, ki je izražen zlasti v številu prejemnikov storitve, pri spodbujanju javne razprave, ekonomskih transakcijah ter razširjanju informacij, mnenj in zamisli v javnost in tudi pri vplivu na to, kako prejemniki pridobivajo in sporočajo informacije na spletu, je treba ponudnikom teh platform poleg obveznosti, ki sicer veljajo za vse spletne platforme, naložiti še posebne obveznosti. Ker imajo osrednjo vlogo pri iskanju in omogočanju dostopa do informacij na spletu tudi zelo veliki spletni iskalniki, je treba te obveznosti v obsegu, v katerem se uporabljajo, naložiti tudi njihovim ponudnikom. Te dodatne obveznosti za ponudnike zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov so potrebne za reševanje teh javnopolitičnih pomislekov, saj ni alternativnih in manj omejujočih ukrepov, s katerimi bi dejansko dosegli enak rezultat.

(76)

Zelo velike spletne platforme in zelo veliki spletni iskalniki lahko povzročajo družbena tveganja, ki se po obsegu in učinku razlikujejo od tistih, ki jih povzročajo manjše platforme. Za ponudnike takih zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov bi torej morali veljati najvišji standardi obveznosti glede potrebne skrbnosti, sorazmerno z njihovim družbenim vplivom. Ko število aktivnih prejemnikov na spletni platformi ali aktivnih prejemnikov spletnega iskalnika doseže znaten delež prebivalstva Unije, izračunano kot povprečje šestih mesecev, imajo lahko sistemska tveganja, ki jih spletna platforma oziroma spletni iskalnik povzroča, nesorazmeren učinek v Uniji. Domnevati bi bilo treba, da tak znaten doseg obstaja, kadar tako število presega operativno mejno vrednost, ki je določena pri 45 milijonih, tj. pri ekvivalentu 10 % prebivalstva Unije. Ta operativna mejna vrednost bi se morala po potrebi posodabljati in na Komisijo bi bilo zato treba prenesti pooblastilo za dopolnitev določb te uredbe s sprejetjem delegiranih aktov.

(77)

Za določitev dosega posamezne spletne platforme ali spletnega iskalnika je treba določiti povprečno število aktivnih prejemnikov vsake storitve posebej. Glede na to bi moralo število povprečnih mesečnih aktivnih prejemnikov spletne platforme odražati vse prejemnike, ki vsaj enkrat v danem obdobju dejansko uporabljajo storitev, in sicer tako, da so izpostavljeni informacijam, ki se razširjajo na spletnem vmesniku spletne platforme, kot je gledanje ali poslušanje ali zagotavljanje informacij, kot so vsebine trgovcev na spletnih platformah, ki potrošnikom omogočajo sklepanje pogodb na daljavo s trgovci.

Za namene te uredbe uporaba ni omejena na interakcijo z informacijami s klikanjem, komentiranjem, povezovanjem, deljenjem, nakupom ali izvedbo transakcij na spletni platformi. Zato se pojem aktivnega prejemnika storitve ne ujema nujno s pojmom registriranega uporabnika storitve. Kar zadeva spletne iskalnike, bi moral pojem aktivnih prejemnikov storitve zajemati tiste, ki si ogledujejo informacije na njihovem spletnem vmesniku, ne pa na primer lastnikov spletnih mest, indeksiranih s spletnim iskalnikom, saj ti storitve aktivno ne uporabljajo. Število aktivnih prejemnikov storitve bi moralo vključevati vse edinstvene prejemnike storitve, ki sodelujejo pri posamezni storitvi. V ta namen bi bilo treba prejemnika storitve, ki uporablja različne spletne vmesnike, kot so spletna mesta ali aplikacije, tudi kadar do storitev dostopa prek različnih enotnih naslovov vira (URL) ali domenskih imen, šteti samo enkrat, kadar je to mogoče. Vendar pojem aktivnega prejemnika storitve ne bi smel vključevati naključne uporabe storitve s strani prejemnikov drugih ponudnikov posredniških storitev, ki prek povezovanja ali indeksiranja s strani ponudnika spletnega iskalnika posredno dajejo na voljo informacije, ki jih gosti ponudnik spletnih platform. Poleg tega ta uredba od ponudnikov spletnih platform ali spletnih iskalnikov ne zahteva, da bi izrecno sledili posameznikom na spletu. Kadar lahko taki ponudniki brez nadaljnje obdelave osebnih podatkov in sledenja odštejejo avtomatizirane uporabnike, kot so boti ali strgalniki (ang. scrapers), lahko to storijo. Na določitev števila aktivnih prejemnikov storitve lahko vplivata tržni in tehnični razvoj, zato bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za dopolnitev določb te uredbe s sprejetjem delegiranih aktov v zvezi z določitvijo metodologije za določanje aktivnih prejemnikov spletne platforme ali spletnega iskalnika, kadar je to potrebno, tako da se upošteva narava storitve in način, kako prejemniki storitve komunicirajo z njo.

(78)

Zaradi mrežnih učinkov, značilnih za platformno gospodarstvo, se lahko baza uporabnikov spletne platforme ali spletnega iskalnika zelo hitro poveča in doseže obseg zelo velike spletne platforme ali zelo velikega spletnega iskalnika s povezanim učinkom na notranji trg. Primer tega je lahko eksponentna rast v kratkih časovnih obdobjih ali velika globalna prisotnost in promet, ki spletni platformi ali spletnemu iskalniku omogočata polno izkoriščanje mrežnih učinkov ter ekonomije obsega in razpona. Velik letni promet ali tržna kapitalizacija sta zlasti lahko kazalnika hitre rasti v smislu dosega uporabnikov. V teh primerih bi koordinator digitalnih storitev v državi sedeža ali Komisija morala imeti možnost od ponudnika spletne platforme ali spletnega iskalnika zahtevati pogostejše poročanje o številu aktivnih prejemnikov storitve, da se lahko pravočasno prepozna trenutek, od katerega naprej naj se ta platforma ali spletni iskalnik za namene te uredbe obravnava kot zelo velika spletna platforma ali zelo veliki spletni iskalnik.

(79)

Zelo velike spletne platforme in zelo veliki spletni iskalniki se lahko uporabljajo tako, da imajo velik vpliv na varnost na spletu, na oblikovanje javnega mnenja in razprave ter na spletno trgovanje. Svoje storitve na splošno oblikujejo tako, da se optimizirajo koristi za njihove poslovne modele, ki pogosto temeljijo na oglaševanju, kar lahko povzroči družbene pomisleke. Za učinkovito prepoznavanje in zmanjševanje tveganj ter družbene in gospodarske škode, ki lahko nastane, sta potrebna učinkovita regulacija in izvrševanje. Na podlagi te uredbe bi morali ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov torej oceniti sistemska tveganja, ki izhajajo iz zasnove, delovanja in uporabe njihovih storitev in iz potencialnih zlorab s strani prejemnikov storitve, ter sprejeti ustrezne ukrepe za zmanjšanje tveganja ob spoštovanju temeljnih pravic. Ponudniki bi morali pri določanju pomembnosti morebitnih negativnih posledic in učinkov upoštevati resnost morebitnega učinka in verjetnost vseh takih sistemskih tveganj. Ocenili bi lahko na primer, ali lahko morebitni negativni učinek vpliva na veliko število oseb, ali bi utegnil biti nepovraten ali kako težko je odpraviti in ponovno vzpostaviti stanje izpred morebitnega učinka.

(80)

Ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov bi morali poglobljeno oceniti štiri kategorije sistemskih tveganj. Prva kategorija se nanaša na tveganja, povezana z razširjanjem nezakonitih vsebin, kot je razširjanje posnetkov spolne zlorabe otrok ali nezakonitega sovražnega govora, ali z drugimi vrstami zlorabe njihovih storitev za kazniva dejanja in z izvajanjem nezakonitih dejavnosti, kot je prodaja proizvodov ali storitev, prepovedanih na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava, vključno z nevarnimi ali ponarejenimi proizvodi ali z nezakonito trgovino z živalmi. Takšno razširjanje ali dejavnosti lahko na primer pomenijo znatno sistemsko tveganje, kadar se lahko dostop do nezakonitih vsebin hitro in široko razširi prek računov z izrazito širokim dometom ali z drugimi sredstvi ojačevanja. Ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov bi morali oceniti tveganje razširjanja nezakonitih vsebin ne glede na to, ali so te informacije tudi nezdružljive z njihovimi pogoji poslovanja ali ne. Ta ocena ne posega v osebno odgovornost prejemnika storitve zelo velikih spletnih platform ali lastnikov spletnih mest, indeksiranih z zelo velikimi spletnimi iskalniki, za morebitno nezakonitost njihove dejavnosti na podlagi veljavnega prava.

(81)

Druga kategorija se nanaša na dejanski ali predvidljivi vpliv storitve na uresničevanje temeljnih pravic, kot so zaščitene z Listino, med drugim človekovega dostojanstva, svobode izražanja in obveščanja, vključno s svobodo in pluralizmom medijev, pravice do zasebnega življenja, varstva osebnih podatkov, prepovedi diskriminacije, pravic otrok in varstva potrošnikov. Taka tveganja lahko na primer izhajajo iz zasnove algoritemskih sistemov, ki jih uporabljajo zelo velike spletne platforme ali zelo veliki spletni iskalniki, ali iz zlorabe njihovih storitev z vlaganjem neupravičenih prijav ali z drugimi metodami za oviranje svobode govora ali konkurence. Pri ocenjevanju tveganj za otrokove pravice bi morali ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov na primer upoštevati, kako lahko razumljiva sta zasnova in delovanje storitve za mladoletne osebe ter kako bi bile lahko mladoletne osebe prek njihovih storitev izpostavljene vsebinam, ki bi lahko ogrozile njihovo zdravje ter telesni, duševni in moralni razvoj. Takšna tveganja se lahko pojavijo na primer v zvezi z zasnovo spletnih vmesnikov, ki namerno ali nenamerno izkoriščajo šibke točke in neizkušenost mladoletnih oseb ali lahko povzročijo zasvojeno vedenje.

(82)

Tretja kategorija tveganj se nanaša na dejanske ali predvidljive negativne učinke na demokratične procese, državljansko razpravo in volilne procese ter javno varnost.

(83)

Četrta kategorija tveganj izhaja iz podobnih pomislekov v zvezi z zasnovo, delovanjem ali uporabo storitve, vključno z manipulacijo zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov z dejanskim ali predvidljivim negativnim učinkom na varovanje javnega zdravja in mladoletnikov ter resnimi negativnimi posledicami za telesno in duševno stanje osebe ali z nasiljem na podlagi spola. Taka tveganja lahko izhajajo tudi iz usklajenih dezinformacijskih kampanj, povezanih z javnim zdravjem, ali iz zasnove spletnih vmesnikov, ki lahko spodbudijo vedenjsko zasvojenost prejemnikov storitve.

(84)

Ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov bi se morali pri ocenjevanju takih sistemskih tveganj osredotočiti na sisteme ali druge elemente, ki lahko prispevajo k tveganjem, vključno z vsemi relevantnimi algoritemskimi sistemi, zlasti pa na njihove priporočilne in oglaševalske sisteme, pri čemer bi morali biti pozorni na s tem povezane prakse zbiranja in uporabe podatkov. Oceniti bi morali tudi, ali so njihovi pogoji poslovanja in njihovo izvrševanje, pa tudi postopki moderiranja vsebine, tehnična orodja in razporejeni viri, ustrezni. Pri ocenjevanju sistemskih tveganj, prepoznanih v tej uredbi, bi se morali ti ponudniki osredotočiti tudi na informacije, ki niso nezakonite, vendar prispevajo k sistemskim tveganjem, prepoznanim v tej uredbi. Taki ponudniki bi zato morali biti zlasti pozorni na to, kako se njihove storitve uporabljajo za razširjanje ali ojačevanje zavajajočih ali varljivih vsebin, vključno z dezinformacijami. Kadar algoritemsko ojačevanje informacij prispeva k sistemskim tveganjem, bi morali ponudniki to ustrezno upoštevati v svojih ocenah tveganja. Kadar so tveganja lokalizirana ali obstajajo jezikovne razlike, bi morali ti ponudniki v svojih ocenah tveganja upoštevati tudi to. Ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov bi morali zlasti oceniti, kako k tem tveganjem prispevajo zasnova in delovanje njihove storitve ter namerna in pogosto usklajena manipulacija in uporaba njihovih storitev ali sistemska kršitev njihovih pogojev uporabe. Taka tveganja lahko na primer izhajajo iz neavtentične uporabe storitve, kot je oblikovanje lažnih računov, iz uporabe botov ali zavajajoče uporabe storitve ter iz drugega samodejnega ali delno samodejnega vedenja, ki lahko povzroči hitro in obsežno razširjanje informacij v javnost, pri katerih gre za nezakonito vsebino ali ki so neskladne s pogoji poslovanja spletne platforme oziroma spletnega iskalnika in ki prispevajo k dezinformacijskim kampanjam.

(85)

Da bi lahko ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov pri kasnejših ocenah tveganja vzajemno izhajali iz preteklih ocen, ter da bi se tako pokazale spremembe prepoznanih tveganj ter da bi bile preiskave in ukrepi izvrševanja lažji, bi morali ti ponudniki hraniti vsa dokazila v zvezi z izvedenimi ocenami tveganja, kot so informacije o njihovi pripravi, osnovni podatki in podatki o preskušanju algoritemskih sistemov.

(86)

Ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov bi morali uporabiti potrebna sredstva za skrbno zmanjševanje sistemskih tveganj, prepoznanih v ocenah tveganja, ob spoštovanju temeljnih pravic. Vsi sprejeti ukrepi bi morali upoštevati zahteve potrebne skrbnosti iz te uredbe ter biti smotrni in učinkoviti pri zmanjševanju prepoznanih sistemskih tveganj. Morali bi biti sorazmerni glede na ekonomsko zmogljivost ponudnika zelo velike spletne platforme ali zelo velikega spletnega iskalnika in na potrebo, da bi se bilo treba izogibati nepotrebnim omejitvam pri uporabi njihove storitve, ob ustreznem upoštevanju morebitnih negativnih učinkov na navedene temeljne pravice. Ti ponudniki bi morali posebno pozornost nameniti vplivu na svobodo izražanja.

(87)

Na podlagi takih ukrepov za zmanjševanje tveganja bi morali ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov na primer razmisliti o vseh potrebnih prilagoditvah zasnove, značilnosti ali delovanja svoje storitve, kot je zasnova spletnega vmesnika. Po potrebi in v skladu s pravili te uredbe o pogojih uporabe storitev bi morali svoje pogoje uporabe prilagoditi in uporabiti. Drugi ustrezni ukrepi bi lahko vključevali prilagoditev njihovih sistemov za moderiranje vsebin in notranjih postopkov ali prilagoditev njihovih postopkov odločanja in virov, vključno z osebjem za moderiranje vsebin, njegovim usposabljanjem in lokalnim strokovnim znanjem. To zadeva zlasti hitrost in kakovost obdelave prijav. V zvezi s tem na primer kodeks ravnanja za odpravo nezakonitega sovražnega govora na spletu iz leta 2016 kot referenčno merilo za obdelavo veljavnih prijav za odstranitev nezakonitega sovražnega govora določa 24-urni rok. Ponudniki zelo velikih spletnih platform, zlasti tistih, ki se uporabljajo predvsem za razširjanje pornografskih vsebin v javnost, bi morali skrbno izpolnjevati vse svoje obveznosti iz te uredbe v zvezi z nezakonitimi vsebinami, ki pomenijo kibernetsko nasilje, vključno z nezakonitimi pornografskimi vsebinami, zlasti tako, da bi zagotovili, da lahko žrtve učinkovito uveljavijo svoje pravice v zvezi z vsebinami, ki predstavljajo izmenjavo intimnega ali manipuliranega gradiva brez soglasja, in sicer s hitro obdelavo prijav in odstranitvijo takih vsebin brez nepotrebnega odlašanja. Za obravnavo prijav drugih vrst nezakonitih vsebin so lahko potrebni daljši ali krajši roki, kar je odvisno od dejstev, okoliščin ter vrst posamezne nezakonite vsebine. Ti ponudniki lahko tudi začnejo sodelovati z zaupanja vrednimi prijavitelji ali izboljšajo sodelovanje z njimi ter organizirajo ustrezna usposabljanja in izmenjave z organizacijami, ki imajo status zaupanja vrednega prijavitelja.

(88)

Ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov bi morali biti skrbni tudi pri ukrepih, ki jih sprejmejo za preskušanje in po potrebi prilagoditev svojih algoritemskih sistemov, zlasti priporočilnih sistemov. Morda bi pri tem morali zmanjšati tudi negativne učinke personaliziranih priporočil in popraviti merila, ki se uporabljajo za njihova priporočila. Sistemska tveganja lahko pospešijo ali sprožijo tudi oglaševalski sistemi, ki jih uporabljajo ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov. Ti ponudniki bi morali razmisliti o popravnih ukrepih, kot je ukinitev prihodkov od oglaševanja za specifične informacije, ali druge ukrepe, kot je izboljšanje prepoznavnosti verodostojnih virov informacij, ali o strukturni prilagoditvi svojih oglaševalskih sistemov. Ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov bi morda morali okrepiti svoje notranje postopke ali nadzor vseh svojih dejavnosti, zlasti v zvezi z odkrivanjem sistemskih tveganj, in pri novih funkcionalnostih izvajati pogostejše ali bolj usmerjene ocene tveganja. Kadar so tveganja prisotna zlasti na različnih spletnih platformah ali spletnih iskalnikih, bi morali sodelovati z drugimi ponudniki storitev, vključno z oblikovanjem kodeksov ravnanja ali s sprejetjem drugih samoregulativnih ukrepov oziroma s pridružitvijo že veljavnim kodeksom ravnanja in ukrepom. Razmisliti bi morali tudi o ukrepih za ozaveščanje, zlasti kadar so tveganja povezana s kampanjami dezinformiranja.

(89)

Ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov bi morali pri sprejemanju ukrepov, kot sta prilagoditev zasnove svoje storitve in spletnega vmesnika, upoštevati korist mladoletnikov, zlasti kadar so njihove storitve namenjene predvsem mladoletnikom ali jih ti pretežno uporabljajo. Zagotoviti bi morali, da bodo njihove storitve organizirane tako, da bodo mladoletnikom omogočale preprost dostop do mehanizmov iz te uredbe, kadar je to ustrezno, vključno z mehanizmi prijave in ukrepanja ter pritožbenimi mehanizmi. Sprejeti bi morali tudi ukrepe za zaščito mladoletnikov pred vsebino, ki bi lahko ogrozila njihov telesni, duševni ali moralni razvoj, in zagotoviti orodja, ki bodo omogočala pogojni dostop do takih informacij. Ponudniki lahko pri izbiri ustreznih ukrepov za zmanjšanje tveganja po potrebi upoštevajo dobro prakso v panogi, tudi prakse, ki so bile vzpostavljene v okviru samoregulativnega sodelovanja, kot so kodeksi ravnanja, in bi morali upoštevali smernice Komisije.

(90)

Ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov bi morali zagotoviti, da njihov pristop k oceni in zmanjševanju tveganja temelji na najboljših razpoložljivih informacijah in znanstvenih spoznanjih ter da svoje predpostavke preizkusijo s skupinami, na katere tveganja in sprejeti ukrepi najbolj vplivajo. V ta namen bi morali ponudniki, kadar je to ustrezno, izvesti svoje ocene tveganja in zasnovati ukrepe za zmanjšanje tveganja v sodelovanju s predstavniki prejemnikov storitve, predstavniki skupin, na katere lahko njihove storitve potencialno vplivajo, neodvisnimi strokovnjaki in organizacijami civilne družbe. Prizadevati bi si morali za vključitev teh posvetov v svoje metodologije za ocenjevanje tveganj in zasnovo ukrepov za zmanjševanje tveganj, po potrebi tudi z raziskavami, fokusnimi skupinami, okroglimi mizami ter drugimi metodami posvetovanja in zasnove. Pri oceni, ali je ukrep razumen, sorazmeren in učinkovit, bi bilo treba posebno pozornost nameniti pravici do svobode izražanja.

(91)

V času krize bi ponudniki zelo velikih spletnih platform morda morali nujno sprejeti nekatere posebne ukrepe, poleg ukrepov, ki bi jih sprejeli na podlagi svojih drugih obveznosti na podlagi te uredbe. V zvezi s tem bi bilo treba šteti, da do krize pride, kadar nastopijo izredne razmere, ki lahko povzročijo resno grožnjo javni varnosti ali javnemu zdravju v Uniji ali njenih znatnih delih. Takšne krize bi lahko bile posledica oboroženih spopadov ali terorističnih dejanj, vključno z novimi konflikti ali terorističnimi dejanji, naravnimi nesrečami, kot so potresi in orkani, ter pandemij in drugih resnih čezmejnih nevarnosti za javno zdravje. Komisija bi morala imeti možnost, da na priporočilo Evropskega odbora za digitalne storitve (v nadaljnjem besedilu: Odbor) od ponudnikov zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov zahteva, da nujno začnejo krizno odzivanje. Ukrepi, ki jih ti ponudniki lahko prepoznajo in razmislijo o njihovi uporabi, lahko na primer vključujejo prilagoditev procesov moderiranja vsebin in povečanje sredstev za moderiranje vsebin, prilagoditev pogojev poslovanja, ustreznih algoritemskih in oglaševalskih sistemov, intenzivnejše sodelovanje z zaupanja vrednimi prijavitelji, sprejetje ukrepov za ozaveščanje in spodbujanje zaupanja vrednih informacij ter prilagoditev zasnove svojih spletnih vmesnikov. Določiti bi bilo treba potrebne zahteve za zagotovitev, da se taki ukrepi sprejmejo v zelo kratkem času in da se mehanizem za odzivanje na krize uporabi le, kadar in kolikor je to nujno potrebno, vsi ukrepi, sprejeti v okviru tega mehanizma, pa morajo biti učinkoviti in sorazmerni, pri čemer se ustrezno upoštevajo pravice in zakoniti interesi vseh zadevnih strani. Uporaba mehanizma ne bi smela posegati v druge določbe te uredbe, kot so določbe o ocenah tveganja ter ukrepih za zmanjšanje tveganj in njihovo izvrševanje in določbe o kriznih protokolih.

(92)

Ker je treba neodvisnim strokovnjakom omogočiti preverjanje, bi morali biti ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov na podlagi neodvisnih revizij odgovorni za izpolnjevanje obveznosti iz te uredbe ter, kadar je to ustrezno, vseh dodatnih zavez, prevzetih na podlagi kodeksov ravnanja in kriznih protokolov. Da bi se revizije izvajale uspešno, učinkovito in pravočasno, bi morali ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov organizacijam, ki izvajajo revizije, zagotoviti potrebno sodelovanje in pomoč, vključno s tem, da revizorjem omogočijo dostop do vseh relevantnih podatkov in prostorov, potrebnih za pravilno izvedbo revizije, po potrebi tudi do podatkov, povezanih z algoritemskimi sistemi, ter z odgovarjanjem na ustna ali pisna vprašanja. Revizorjem bi morala biti omogočena tudi uporaba drugih virov objektivnih informacij, vključno s študijami preverjenih raziskovalcev. Ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov ne bi smeli ovirati izvedbe revizije. Revizije bi bilo treba izvajati v skladu z dobro sektorsko prakso ter visoko poklicno etiko in objektivnostjo, po možnosti ob ustreznem upoštevanju revizijskih standardov in kodeksov ravnanja. Revizorji bi morali zagotavljati zaupnost, varnost in celovitost informacij, kot so poslovne skrivnosti, ki jih pridobijo pri izvajanju svojih nalog. To zagotovilo ne bi smelo omogočati izogibanja veljavnim revizijskim obveznostim iz te uredbe. Revizorji bi morali imeti potrebno strokovno znanje na področju obvladovanja tveganj in tehnično sposobnost za revizijo algoritmov. Morali bi biti neodvisni, da lahko ustrezno in zaupanja vredno opravljajo svoje naloge. Izpolnjevati bi morali temeljne zahteve glede neodvisnosti za prepovedane nerevizijske storitve, obvezno kroženje in nepogojne pristojbine. Če njihova neodvisnost in tehnične kompetence niso nedvomne, bi morali od revizijskega posla odstopiti ali ga zavrniti.

(93)

Revizijsko poročilo bi moralo biti utemeljeno, da se zagotovi smiselno pojasnilo izvedenih dejavnosti in doseženih zaključkov. Prispevati bi moralo k obveščanju in, kadar je to ustrezno, vsebovati predloge za izboljšave ukrepov, ki jih ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov sprejemajo za izpolnjevanje svojih obveznosti na podlagi te uredbe. Revizijsko poročilo bi se moralo po prejetju revizijskega poročila posredovati koordinatorju digitalnih storitev v državi sedeža, Komisiji in Odboru. Ponudniki bi morali tudi brez nepotrebnega odlašanja poslati vsako zaključeno poročilo o oceni tveganja in ukrepih za zmanjšanje tveganja ter poslati tudi poročilo o izvedbi revizijskih priporočil ponudnika zelo velike spletne platforme ali zelo velikega spletnega iskalnika, iz katerega bi bilo razvidno, kako so bila revizijska priporočila upoštevana. Revizijsko poročilo bi moralo vključevati revizijsko mnenje, ki temelji na zaključkih na podlagi dokazov, pridobljenih v okviru revizije. „Pozitivno mnenje“ bi moralo biti izdano, kadar iz vseh dokazov izhaja, da ponudnik zelo velike spletne platforme ali zelo velikega spletnega iskalnika izpolnjuje obveznosti iz te uredbe ali, kadar je ustrezno, zagotavlja skladnost z vsemi danimi zavezami na podlagi kodeksa ravnanja ali kriznega protokola, zlasti s prepoznavanjem, oceno in zmanjševanjem sistemskih tveganj, ki izhajajo iz njenega oziroma njegovega sistema in storitev. Kadar želi revizor vključiti opombe, ki nimajo pomembnega vpliva na rezultat revizije, bi moral te opombe priložiti „pozitivnemu mnenju“. „Negativno mnenje“ se izda, kadar revizor meni, da ponudnik zelo velike spletne platforme ali zelo velikega spletnega iskalnika ne zagotavlja skladnosti s to uredbo ali sprejetimi zavezami. Kadar v revizijskem mnenju ni mogoče doseči sklepa o določenih elementih, ki spadajo na področje revizije, bi bilo treba v revizijskem mnenju obrazložiti razloge, zakaj takega sklepa ni bilo mogoče doseči. Poročilo bi moralo po potrebi vsebovati opis določenih elementov, ki jih ni bilo mogoče revidirati, in obrazložitev, zakaj to ni bilo mogoče.

(94)

Obveznosti ocenjevanja in zmanjševanja tveganj bi morale v vsakem posameznem primeru povzročiti, da bodo morali ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov oceniti in po potrebi prilagoditi zasnovo svojih priporočilnih sistemov, na primer s sprejetjem ukrepov za preprečitev ali zmanjšanje pristranskosti, ki vodijo v diskriminacijo oseb v ranljivem položaju, zlasti kadar je taka prilagoditev v skladu s pravom o varstvu podatkov in kadar so informacije personalizirane na podlagi posebnih kategorij osebnih podatkov iz člena 9 Uredbe (EU) 2016/679. Poleg tega in kot dopolnitev obveznosti glede preglednosti, ki veljajo za priporočilne sisteme spletnih platform, bi morali ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov dosledno zagotavljati, da imajo prejemniki njihovih storitev pri glavnih parametrih svojih priporočilnih sistemov na voljo alternativne možnosti, ki ne temeljijo na oblikovanju profilov v smislu Uredbe (EU) 2016/679. Take odločitve bi morale biti neposredno dostopne prek spletnega vmesnika, na katerem so prikazana priporočila.

(95)

Oglaševalski sistemi, ki jih uporabljajo zelo velike spletne platforme in zelo veliki spletni iskalniki, predstavljajo posebna tveganja ter zahtevajo nadaljnji javni in regulativni nadzor zaradi svojega obsega in zmožnosti ciljnega usmerjanja na prejemnike storitev ter njihovega doseganja na podlagi vedenja prejemnikov znotraj in zunaj spletnega vmesnika posamezne platforme ali iskalnika. Zelo velike spletne platforme ali zelo veliki spletni iskalniki bi morali zagotoviti javni dostop do odložišč oglasov, ki se prikazujejo na njihovih spletnih vmesnikih, da se olajšata nadzor in raziskovanje novih tveganj, ki izhajajo iz spletnega razširjanja oglasov, na primer v zvezi z nezakonitimi oglasi ali manipulativnimi tehnikami in dezinformacijami, ki imajo dejanski in predvidljiv negativen učinek na javno zdravje, javno varnost, državljansko razpravo, politično udejstvovanje in enakost. Odložišča bi morala vključevati vsebino oglasov, vključno z imenom proizvoda, storitve ali blagovne znamke in predmetom oglasa, ter s tem povezane podatke o oglaševalcu in, če ne gre za isto osebo, o fizični ali pravni osebi, ki je plačala oglas, ter o objavi oglasa, zlasti kadar gre za ciljno oglaševanje. Te informacije bi morale vključevati informacije o merilih za ciljno oglaševanje in merilih za objavo, zlasti kadar se oglasi pošljejo osebam v ranljivem položaju, kot so mladoletne osebe.

(96)

Za zagotovitev ustreznega spremljanja in ocene izpolnjevanja obveznosti zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov, kot so določene v tej uredbi, lahko koordinator digitalnih storitev v državi sedeža ali Komisija zahteva dostop do specifičnih podatkov ali poročanje o njih, vključno s podatki, povezanimi z algoritmi. Taka zahteva lahko vključuje na primer podatke, potrebne za oceno tveganj in morebitne škode, ki bi izhajala iz sistemov zelo velike spletne platforme ali zelo velikega spletnega iskalnika, podatke o točnosti, delovanju in preskušanju algoritemskih sistemov za moderiranje vsebine, priporočilnih sistemov ali oglaševalskih sistemov, vključno z učnimi podatki in algoritmi, kadar je to ustrezno, ali podatke o postopkih in rezultatih moderiranja vsebine ali notranjih sistemov za obravnavo pritožb, v smislu te uredbe. Take zahteve za dostop do podatkov ne bi smele vključevati zahtev za predložitev specifičnih informacij o posameznih prejemnikih storitve za namene ugotavljanja skladnosti takih prejemnikov z drugim veljavnim pravom Unije ali nacionalnim pravom. Preiskave raziskovalcev v zvezi z razvojem in resnostjo spletnih sistemskih tveganj so še zlasti pomembne za zmanjševanje informacijskih asimetrij ter za vzpostavitev odpornega sistema za zmanjševanje tveganj, kar lahko koristi ponudnikom spletnih platform, ponudnikom spletnih iskalnikov, koordinatorjem digitalnih storitev, drugim pristojnim organom, Komisiji in javnosti.

(97)

Ta uredba torej zagotavlja okvir, na podlagi katerega lahko preverjeni raziskovalci, povezani z raziskovalno organizacijo v smislu člena 2 Direktive (EU) 2019/790, kar lahko za namen te uredbe vključuje organizacije civilne družbe, ki izvajajo znanstvene raziskave, katerih glavni cilj je podpirati njihovo poslanstvo javnega interesa, od zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov zahtevajo dostop do podatkov. Vse zahteve za dostop do podatkov na podlagi tega okvira bi morale biti sorazmerne ter ustrezno zaščititi pravice in zakonite interese, vključno z osebnimi podatki, poslovnimi skrivnostmi in drugimi zaupnimi informacijami, zelo velike spletne platforme ali zelo velikega spletnega iskalnika in vseh drugih zadevnih strani, vključno s prejemniki storitve. Vendar za zagotovitev, da se doseže cilj te uredbe, upoštevanje poslovnih interesov ponudnikov ne bi smelo privesti do zavrnitve dostopa do podatkov, potrebnih za posebni raziskovalni cilj na podlagi zahteve iz te uredbe. V zvezi s tem bi morali ponudniki, ne da bi posegali v Direktivo (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta (32), raziskovalcem zagotoviti ustrezen dostop, po potrebi tudi s tehnično zaščito, na primer s podatkovnimi trezorji. Zahteve za dostop do podatkov bi lahko na primer zajemale število ogledov ali, kadar je to ustrezno, druge vrste dostopa prejemnikov storitve do vsebine, preden jih ponudniki zelo velikih spletnih platform ali zelo velikih spletnih iskalnikov odstranijo.

(98)

Poleg tega, kadar so podatki javno dostopni, taki ponudniki raziskovalcem, ki izpolnjujejo ustrezen podsklop meril, ne bi smeli preprečevati uporabe teh podatkov v raziskovalne namene, s katerimi se prispeva k odkrivanju, prepoznavanju in razumevanju sistemskih tveganj. Takim raziskovalcem bi morali zagotoviti dostop do javno dostopnih podatkov, kadar je to tehnično izvedljivo, v realnem času, na primer o zbirnih interakcijah z vsebino z javnih strani, javnih skupin ali javnih osebnosti, vključno s podatki o vtisu in sodelovanju, kot so število odzivov, deljenj in komentarjev prejemnikov storitve. Ponudnike zelo velikih spletnih platform ali zelo velikih spletnih iskalnikov bi bilo treba spodbujati k sodelovanju z raziskovalci in zagotavljanju širšega dostopa do podatkov za spremljanje družbenih vprašanj s prostovoljnimi prizadevanji, vključno z zavezami in postopki, dogovorjenimi v okviru kodeksov ravnanja ali kriznih protokolov. Ti ponudniki in raziskovalci bi morali posebno pozornost nameniti varstvu osebnih podatkov in zagotoviti, da je vsaka obdelava osebnih podatkov skladna z Uredbo (EU) 2016/679. Ponudniki bi morali osebne podatke anonimizirati ali psevdonimizirati, razen kadar bi to onemogočilo želeni namen raziskav.

(99)

Glede na kompleksnost delovanja uporabljenih sistemov in sistemska tveganja, ki jih povzročajo družbi, bi morali ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov vzpostaviti funkcijo za zagotavljanje skladnosti, ki bi morala biti neodvisna od operativnih funkcij teh ponudnikov. Vodja funkcije za zagotavljanje skladnosti bi moral poročati neposredno vodstvu teh ponudnikov, tudi v zvezi s pomisleki o neskladnosti s to uredbo. Odgovorne osebe, ki bi opravljale funkcijo za zagotavljanje skladnosti, bi morale imeti potrebne kvalifikacije, znanje, izkušnje in zmožnosti za izvajanje ukrepov in spremljanje skladnosti s to uredbo znotraj organizacije ponudnikov zelo velike spletne platforme ali zelo velikega spletnega iskalnika. Ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov bi morali zagotoviti, da je funkcija zagotavljanja skladnosti ustrezno in pravočasno vključena v vsa vprašanja, povezana s to uredbo, tudi v strategijo za oceno in zmanjševanje tveganja ter posebne ukrepe in po potrebi v oceno tega, kako ti ponudniki izpolnjujejo prevzete zaveze na podlagi kodeksov ravnanja in kriznih protokolov, h katerim so pristopili.

(100)

Ob upoštevanju dodatnih tveganj, ki izhajajo iz dejavnosti zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov in njihovih dodatnih obveznosti na podlagi te uredbe, bi se morale za te platforme in iskalnike izrecno uporabljati dodatne zahteve glede preglednosti, predvsem obveznost celostnega poročanja o izvedenih ocenah tveganja in posledično sprejetih ukrepih, kot je določeno v tej uredbi.

(101)

Komisija bi morala imeti na voljo vse potrebne vire za izvajanje svojih nalog iz te uredbe, in sicer tako glede zaposlovanja, strokovnega znanja kot tudi finančnih sredstev. Da se zagotovi razpoložljivost virov, potrebnih za ustrezen nadzor na ravni Unije na podlagi te uredbe, in glede na to, da bi morale imeti države članice pravico, da ponudnikom s sedežem na njihovem ozemlju v zvezi z nadzornimi in izvršilnimi nalogami, ki jih izvajajo njihovi organi, zaračunajo pristojbino za nadzor, bi morala Komisija zelo velikim spletnim platformam in zelo velikim spletnim iskalnikom zaračunavati pristojbino za nadzor, katere raven bi morala biti določena na letni ravni. Skupni znesek zaračunane letne pristojbine za nadzor bi bilo treba določiti na podlagi skupnega zneska stroškov, ki jih ima Komisija pri izvajanju nadzornih nalog na podlagi te uredbe, kot se razumno oceni vnaprej. Tak znesek bi moral vključevati stroške, povezane z izvajanjem posebnih pooblastil in nalog nadzora, preiskav, izvrševanja in spremljanja v zvezi s ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov, vključno s stroški, povezanimi z določitvijo zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov ali vzpostavitvijo, vzdrževanjem in delovanjem podatkovnih zbirk, predvidenih na podlagi te uredbe.

Vključevati bi moral tudi stroške, povezane z vzpostavitvijo, vzdrževanjem in delovanjem osnovne informacijske in institucionalne infrastrukture za sodelovanje med koordinatorji digitalnih storitev, Odborom in Komisijo, saj imajo zelo velike spletne platforme in zelo veliki spletni iskalniki zaradi svoje velikosti in dosega pomemben vpliv na vire, potrebne za podporo taki infrastrukturi. Pri oceni skupnih stroškov bi bilo treba upoštevati stroške nadzora, nastale v preteklem letu, po potrebi vključno s tistimi stroški, ki presežejo posamezno letno pristojbino za nadzor, zaračunano v predhodnem letu. Zunanji namenski prejemki, ki izhajajo iz letne pristojbine za nadzor, bi se lahko uporabili za financiranje dodatnih človeških virov, kot so pogodbeni uslužbenci in napoteni nacionalni strokovnjaki, ter kritje drugih odhodkov, povezanih z izpolnjevanjem nalog, ki so Komisiji zaupane s to uredbo. Letna pristojbina za nadzor, ki se zaračuna ponudnikom zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov, bi morala biti sorazmerna z velikostjo storitve, kot se odraža v številu njenih aktivnih prejemnikov storitve v Uniji. Poleg tega posamezna letna pristojbina za nadzor ne bi smela presegati skupne zgornje meje za vsakega ponudnika zelo velikih spletnih platform ali zelo velikega spletnega iskalnika, pri čemer se upošteva gospodarska zmogljivost ponudnika določene storitve ali storitev.

(102)

Za spodbujanje učinkovite in dosledne uporabe obveznosti iz te uredbe, ki lahko zahtevajo izvajanje na podlagi tehnoloških sredstev, je pomembno spodbujati prostovoljne standarde glede nekaterih tehničnih postopkov, kadar lahko industrija pomaga pri razvoju standardiziranih načinov za podporo ponudnikom posredniških storitev pri zagotavljanju skladnosti s to uredbo, kot je omogočanje predložitve prijav, vključno prek vmesnikov za aplikacijsko programiranje, ali standardov v zvezi s pogoji poslovanja ali standardov glede revizij ali standardov glede interoperabilnosti oglaševalskih odložišč. Poleg tega bi taki standardi lahko vključevali standarde, povezane s spletnim oglaševanjem, priporočilnimi sistemi, dostopnostjo in varstvom mladoletnikov na spletu. Ponudniki posredniških storitev te standarde lahko sprejmejo, a njihovo sprejetje ne predpostavlja skladnosti s to uredbo. Hkrati bi bili lahko z zagotavljanjem najboljših praks taki standardi izrazito uporabni za relativno majhne ponudnike posredniških storitev. Standardi bi lahko razlikovali med različnimi vrstami nezakonitih vsebin ali različnimi vrstami posredniških storitev, kot je ustrezno.

(103)

Komisija in Odbor bi morala spodbujati oblikovanje prostovoljnih kodeksov ravnanja in izvajanje določb teh kodeksov, da se prispeva k uporabi te uredbe. Komisija in Odbor bi si morala prizadevati, da bo v kodeksih ravnanja jasno opredeljena narava zastavljenih ciljev javnega interesa, da bodo vsebovali mehanizme za neodvisno ocenjevanje doseganja teh ciljev in da bo jasno opredeljena vloga pristojnih organov. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti preprečevanju negativnih učinkov na varnost, varstvo zasebnosti in osebnih podatkov ter prepovedi nalaganja splošnih obveznosti spremljanja. Čeprav bi moralo biti izvajanje kodeksov ravnanja merljivo in podvrženo javnemu nadzoru, to ne bi smelo ovirati prostovoljnega značaja takih kodeksov in pa svobode zainteresiranih strani, da se lahko same odločijo, ali jih bodo upoštevale ali ne. V določenih okoliščinah je pomembno, da zelo velike spletne platforme sodelujejo pri oblikovanju posebnih kodeksov ravnanja in jih nato tudi upoštevajo. Nič v tej uredbi drugim ponudnikom storitev ne preprečuje upoštevanja istih standardov potrebne skrbnosti ter dobrih praks in smernic, ki jih pripravita Komisija in Odbor, z upoštevanjem istih kodeksov ravnanja.

(104)

Ustrezno je, da se v tej uredbi prepoznajo nekatera področja, ki bi jih bilo dobro upoštevati pri pripravi takih kodeksov ravnanja. Zlasti ukrepe za zmanjševanje tveganj v zvezi s specifičnimi vrstami nezakonitih vsebin bi bilo treba proučiti na podlagi samoregulativnih in koregulativnih dogovorov. Drugo področje, ki bi ga bilo treba upoštevati, so morebitni negativni vplivi sistemskih tveganj na družbo in demokracijo, kot so dezinformacije ali manipulativne dejavnosti in zlorabe ali kateri koli škodljivi vplivi na mladoletnike. To vključuje usklajeno delovanje, katerega cilj je povečati količino informacij, vključno z dezinformacijami, na primer z uporabo botov ali lažnih računov za ustvarjanje namerno netočnih ali zavajajočih informacij, včasih z namenom pridobitve gospodarske koristi, kar pa je še zlasti škodljivo za ranljive prejemnike storitve, kot so mladoletniki. Na teh področjih se lahko to, da zelo velika spletna platforma ali zelo velik spletni iskalnik upošteva posamezni kodeks ravnanja in zagotavlja skladnost z njim, šteje za ustrezen ukrep zmanjševanja tveganja. To, da ponudnik spletne platforme ali spletnega iskalnika brez ustreznega pojasnila zavrne povabilo Komisije k sodelovanju pri uporabi takega kodeksa ravnanja, se lahko, kadar je ustrezno, upošteva pri ugotavljanju, ali je spletna platforma ali spletni iskalnik kršil obveznosti iz te uredbe. Izpolnjevanje zahtev te uredbe pa se ne bi smelo predpostaviti zgolj na podlagi tega, da subjekt sodeluje pri posameznem kodeksu ravnanja in ga izvaja.

(105)

S kodeksi ravnanja bi morali, v skladu s pravom Unije in nacionalnim pravom, povečati dostopnost zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov, da bi invalidom olajšali njihovo predvidljivo uporabo. S kodeksi ravnanja bi zlasti lahko zagotovili, da bi bile informacije predstavljene na lahko zaznaven, uporaben, razumljiv in zanesljiv način ter da bi bili obrazci in ukrepi, zasnovani na podlagi te uredbe, dani na voljo tako, da bi jih bilo enostavno najti in da bi bili dostopni invalidom.

(106)

Pravila te uredbe, ki se nanašajo na kodekse ravnanja, bi lahko bila osnova za že vzpostavljena samoregulativna prizadevanja na ravni Unije, vključno z zavezo o varnosti izdelkov, Memorandumom o soglasju o prodaji ponarejenega blaga po internetu, kodeksom ravnanja za odpravo nezakonitega sovražnega govora na spletu in kodeksom ravnanja glede dezinformacij. Zlasti v zvezi s slednjim se je v skladu z usmeritvami Komisije kodeks ravnanja glede dezinformacij okrepil, kot je bilo napovedano v akcijskem načrtu za evropsko demokracijo.

(107)

Pri spletnem oglaševanju običajno sodeluje več akterjev, vključno s posredniškimi storitvami, ki povezujejo subjekte, ki objavljajo oglase, in oglaševalce. Kodeksi ravnanja bi morali podpirati in dopolnjevati obveznosti glede preglednosti, ki se nanašajo na oglaševanje, za ponudnike spletnih platform, zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov, kot so določeni v tej uredbi, da se zagotovijo prilagodljivi in učinkoviti mehanizmi za spodbujanje in krepitev izpolnjevanja navedenih obveznosti, predvsem glede načinov prenosa zadevnih informacij. To bi moralo vključevati olajšanje prenosa informacij o oglaševalcu, ki plača oglas, kadar se razlikuje od fizične ali pravne osebe, v imenu katere je oglas predstavljen na spletnem vmesniku spletne platforme. Kodeksi ravnanja bi morali vključevati tudi ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da se pomembne informacije o monetizaciji podatkov ustrezno delijo po celotni vrednostni verigi. Z vključitvijo zelo različnih deležnikov bi se navedenim kodeksom ravnanja zagotovile široka podpora, tehnična zanesljivost, učinkovitost ter nudila najvišja raven prijaznosti uporabniku, da se zagotovi izpolnjevanje ciljev v zvezi z obveznostjo glede preglednosti. Da bi bili kodeksi ravnanja učinkoviti, bi morala Komisija pri njihovi pripravi vključiti mehanizme ocenjevanja. Kadar je to ustrezno, lahko Komisija za mnenje o zadevnem kodeksu ravnanja zaprosi Agencijo za temeljne pravice ali Evropskega nadzornika za varstvo podatkov.

(108)

Komisija lahko začne pripravo prostovoljnih kriznih protokolov za usklajevanje hitrega, kolektivnega in čezmejnega odziva v spletnem okolju, ki bi bili zelo velikim spletnim platformam in zelo velikim spletnim iskalnikom na voljo poleg mehanizma za odzivanje na krize. To se lahko zgodi na primer, kadar se spletne platforme zlorabijo za hitro razširjanje nezakonitih vsebin ali dezinformacij ali kadar nastane potreba po hitrem razširjanju zanesljivih informacij. Glede na pomembno vlogo zelo velikih spletnih platform pri razširjanju informacij v naših družbah in prek meja bi bilo treba ponudnike takih platform spodbujati k pripravi in uporabi specifičnih kriznih protokolov. Taki krizni protokoli bi se lahko aktivirali le za omejen čas, sprejeti ukrepi pa bi morali prav tako biti omejeni na to, kar je nujno potrebno za obravnavo izjemnih okoliščin. Navedeni ukrepi bi morali biti skladni s to uredbo in ne bi smeli pomeniti splošne obveznosti, na podlagi katere bi morali sodelujoči ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov spremljati informacije, ki jih prenašajo ali shranjujejo, niti obveznosti aktivnega iskanja dejstev ali okoliščin, ki kažejo na nezakonito vsebino.

(109)

Da bi se zagotovil ustrezen nadzor in izvrševanje obveznosti iz te uredbe, bi morale države članice določiti vsaj en organ, ki bi bil zadolžen za nadzor uporabe in za izvrševanje te uredbe, brez poseganja v možnost, da za to imenujejo obstoječ organ, in v njegovo pravno obliko v skladu z nacionalnim pravom. Vendar pa bi morale države članice imeti možnost, da pooblastijo več kot en pristojni organ za opravljanje specifičnih nadzornih ali izvršilnih nalog in pristojnosti v zvezi z uporabo te uredbe, na primer na posameznih področjih, na katerih lahko prav tako pooblastijo obstoječe organe, kot so regulatorji elektronskih komunikacij, regulatorji medijev ali organi za varstvo potrošnikov, odvisno od ustavne, organizacijske in upravne strukture v posamezni državi članici. Vsi pristojni organi bi morali pri opravljanju svojih nalog prispevati k doseganju ciljev te uredbe, in sicer k pravilnemu delovanju notranjega trga posredniških storitev, v okviru katerega se harmonizirana pravila za varno, predvidljivo in zaupanja vredno spletno okolje, ki spodbuja inovacije, zlasti obveznosti glede potrebne skrbnosti, ki se uporabljajo za različne kategorije ponudnikov posredniških storitev, učinkovito nadzorujejo in izvršujejo, da se zagotovi učinkovita zaščita temeljnih pravic iz Listine, vključno z načelom varstva potrošnikov. Ta uredba od držav članic ne zahteva, da pristojnim organom naložijo nalogo odločanja o zakonitosti posameznih vsebin.

(110)

Glede na čezmejno naravo obravnavanih storitev in horizontalni nabor obveznosti, ki jih uvaja ta uredba, bi bilo treba v vsaki državi članici za koordinatorja digitalnih storitev imenovati en organ, ki mu je zaupano izvajanje nadzora nad uporabo in, kadar je potrebno, izvrševanje te uredbe. Kadar je v državi članici več pristojnih organov imenovanih za nadzor uporabe in za izvrševanje te uredbe, bi bilo za koordinatorja digitalnih storitev treba določiti samo en organ v tej državi članici. Koordinator digitalnih storitev bi moral delovati kot enotna kontaktna točka glede vseh zadev v zvezi z uporabo te uredbe za Komisijo, Odbor, koordinatorje digitalnih storitev drugih držav članic in za druge pristojne organe zadevne države članice. Zlasti kadar je v eni državi članici več organov pristojnih za izvajanje nalog na podlagi te uredbe, bi moral koordinator digitalnih storitev navedene organe usklajevati in sodelovati z njimi v skladu z nacionalnim pravom, ki določa njihove naloge, ter brez poseganja v neodvisno oceno ostalih pristojnih organov. Koordinator digitalnih storitev bi moral v okviru sodelovanja pri nadzoru in izvrševanju na ravni Unije poskrbeti za dejansko vključenost vseh zadevnih pristojnih organov in pravočasno poročati o njihovi oceni, kar pa ga hierarhično ne postavlja nad ostale pristojne organe pri opravljanju njihovih nalog. Poleg posebnih mehanizmov iz te uredbe v zvezi s sodelovanjem na ravni Unije bi morale države članice poskrbeti za sodelovanje med koordinatorjem digitalnih storitev in drugimi pristojnimi organi, določenimi na nacionalni ravni, po potrebi z ustreznimi orodji, na primer z združevanjem virov, skupnimi projektnimi skupinami, skupnimi preiskavami in mehanizmi medsebojne pomoči.

(111)

Koordinator digitalnih storitev in drugi pristojni organi, določeni na podlagi te uredbe, imajo ključno vlogo pri zagotavljanju učinkovitosti pravic in obveznosti iz te uredbe ter pri doseganju njenih ciljev. Zato je treba zagotoviti, da bodo imeli ti organi potrebna sredstva, vključno s finančnimi in človeškimi viri, za nadzor vseh ponudnikov posredniških storitev, ki spadajo v njihovo pristojnost, v interesu vseh državljanov Unije. Zaradi raznolikosti ponudnikov posredniških storitev in načinov, na katere pri zagotavljanju storitev uporabljajo napredne tehnologije, je bistveno tudi, da imajo koordinator digitalnih storitev in ustrezni pristojni organi na voljo dovolj osebja in strokovnjakov s specializiranimi znanji in spretnostmi ter dovolj naprednih tehničnih sredstev in da finančne vire za opravljanje svojih nalog avtonomno upravljajo. Poleg tega bi bilo treba pri ravni virov upoštevati velikost, kompleksnost in morebitni družbeni vpliv ponudnikov posredniških storitev, ki spadajo v njihovo pristojnost, ter doseg njihovih storitev po vsej Uniji. Ta uredba ne posega v možnost držav članic, da vzpostavijo mehanizme financiranja na podlagi pristojbine za nadzor, ki jo zaračunajo ponudnikom posredniških storitev na podlagi nacionalnega prava v skladu s pravom Unije, če se zaračunava ponudnikom posredniških storitev z glavnim sedežem v zadevni državi članici, če je strogo omejena na to, kar je potrebno in sorazmerno za kritje stroškov za izpolnjevanje nalog, prenesenih na pristojne organe na podlagi te uredbe, razen nalog, prenesenih na Komisijo, ter če je zagotovljena ustrezna preglednost v zvezi z zaračunavanjem in uporabo te pristojbine za nadzor.

(112)

Pristojni organi, določeni na podlagi te uredbe, bi morali biti popolnoma neodvisni od zasebnih in javnih organov ter ne imeti niti obveznosti niti možnosti prositi za navodila ali jih prejeti, niti od vlade, hkrati pa to ne posega v specifične obveznosti sodelovanja z drugimi pristojnimi organi, koordinatorji digitalnih storitev, Odborom in Komisijo. Po drugi strani neodvisnost teh organov ne bi smela pomeniti, da v skladu z ustavami posameznih držav in brez ogrožanja doseganja ciljev te uredbe ne morejo biti podvrženi sorazmernim mehanizmom odgovornosti v zvezi s splošnimi dejavnostmi koordinatorjev digitalnih storitev, na primer v zvezi z njihovimi finančnimi izdatki ali poročanjem nacionalnim parlamentom. Zahteva po neodvisnosti tudi ne bi smela preprečevati sodnega nadzora ali pomeniti, da se ne smejo posvetovati ali redno izmenjevati mnenj z drugimi nacionalnimi organi, vključno z organi za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj, organi za krizno upravljanje ali organi za varstvo potrošnikov, kadar je to ustrezno, da bi se medsebojno obveščali o tekočih preiskavah, ne da bi to vplivalo na izvajanje njihovih zadevnih pooblastil.

(113)

Države članice lahko obstoječ nacionalni organ določijo za koordinatorja digitalnih storitev ali pa mu zaupajo posebne naloge glede nadzora uporabe in izvrševanja te uredbe, če vsak tak imenovani organ izpolnjuje zahteve iz te uredbe, na primer v zvezi z neodvisnostjo. Poleg tega lahko države članice načeloma združijo funkcije znotraj obstoječega organa v skladu s pravom Unije. Taki ukrepi lahko med drugim vključujejo prepoved razrešitve predsednika ali člana odbora kolegijskega organa obstoječega organa pred iztekom njegovega mandata zgolj zaradi institucionalne reforme, ki vključuje združitev različnih funkcij znotraj enega organa, če ne obstajajo pravila, ki bi zagotavljala, da taka razrešitev ne ogroža neodvisnosti in nepristranskosti takih članov.

(114)

Države članice bi morale koordinatorjem digitalnih storitev in vsem drugim pristojnim organom, določenim na podlagi te uredbe, zagotoviti ustrezna pooblastila in sredstva za učinkovito izvajanje preiskav in izvrševanje v skladu z nalogami, ki so jim bile naložene. To vključuje pooblastilo pristojnih organov, da v primeru nevarnosti resne škode sprejmejo začasne ukrepe v skladu z nacionalnim pravom. Taki začasni ukrepi, ki lahko vključujejo odločbe o ustavitvi ali odpravi določene domnevne kršitve, ne bi smeli presegati tistega, kar je potrebno za preprečitev resne škode do sprejetja končne odločitve. Koordinatorji digitalnih storitev bi zlasti morali imeti možnost iskanja in pridobivanja informacij na svojem ozemlju, tudi v okviru skupnih preiskav, ob ustreznem upoštevanju dejstva, da bi moral ukrepe nadzora in izvrševanja v zvezi s ponudnikom, ki je v pristojnosti druge države članice ali Komisije, sprejeti koordinator digitalnih storitev navedene druge države članice, kadar je to ustrezno v skladu s postopki, ki se nanašajo na čezmejno sodelovanje, ali po potrebi Komisija.

(115)

Države članice bi morale v svojem nacionalnem pravu v skladu s pravom Unije ter zlasti v skladu s to uredbo in Listino opredeliti podrobne pogoje in omejitve glede izvrševanja pristojnosti za preiskovanje in izvrševanje svojih koordinatorjev digitalnih storitev in drugih pristojnih organov, kadar je ustrezno, na podlagi te uredbe.

(116)

Pri izvrševanju navedenih pooblastil bi morali pristojni organi zagotoviti skladnost z veljavnimi nacionalnimi pravili glede postopkov in zadev, na primer, da je potrebna predhodna sodna odločba za vstop v nekatere prostore ter da obstaja varovanje zaupnosti sporazumevanja med odvetnikom in stranko. Te določbe bi morale zlasti zagotoviti upoštevanje temeljnih pravic do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja, vključno s pravico do obrambe in pravico do spoštovanja zasebnega življenja. V zvezi s tem se lahko za ustrezno osnovo štejejo jamstva, ki se zagotavljajo v zvezi s postopki Komisije na podlagi te uredbe. Pred sprejetjem končne odločitve bi moral biti zagotovljen predhoden pošten in nepristranski postopek, vključno s pravico zadevnih oseb do izjave in pravico do dostopa do spisa, ob varovanju zaupnosti in poklicnih ali poslovnih skrivnosti, veljati pa bi morala tudi obveznost, da je treba odločitev smiselno utemeljiti. To pa ne bi smelo preprečiti sprejetja ukrepov v ustrezno utemeljenih nujnih primerih ter ob izpolnjevanju ustreznih pogojev in postopkovnih pravil. Izvrševanje pooblastil bi med drugim moralo biti tudi sorazmerno z naravo kršitve ter skupno dejansko ali potencialno škodo, ki lahko izhaja iz kršitve ali domnevne kršitve. Pristojni organi bi morali upoštevati vsa relevantna dejstva in okoliščine zadeve, vključno z informacijami, ki jih zberejo pristojni organi v drugih državah članicah.

(117)

Države članice bi morale zagotoviti učinkovito, sorazmerno in odvračilno sankcioniranje kršitev obveznosti iz te uredbe, pri tem pa upoštevati naravo, resnost, ponavljanje in trajanje kršitve glede na zadevni javni interes, obseg in vrsto izvedenih dejavnosti ter gospodarsko zmogljivost kršitelja. Pri kaznih bi bilo treba zlasti upoštevati, ali zadevni ponudnik posredniških storitev sistematično oziroma večkrat ne izpolnjuje svojih obveznosti, ki izhajajo iz te uredbe, ter, kadar je ustrezno, število prizadetih prejemnikov storitve, ali je kršitev namerna ali posledica malomarnosti in ali je ponudnik dejaven v več državah članicah. Kadar je v tej uredbi določen najvišji znesek glob ali periodičnih denarnih kazni, bi se ta moral uporabljati za vsako kršitev te uredbe posebej in brez poseganja v prilagajanje glob ali periodičnih denarnih kazni za posamezne kršitve. Države članice bi morale zagotoviti, da bo naložitev glob ali periodičnih denarnih kazni za kršitve v vsakem posameznem primeru učinkovita, sorazmerna in odvračilna, tako da pri določanju nacionalnih pravil in postopkov v skladu s to uredbo upoštevajo vsa merila v zvezi s splošnimi pogoji za naložitev glob ali periodičnih denarnih kazni.

(118)

Za zagotavljanje učinkovitega izvrševanja obveznosti iz te uredbe bi bilo treba posameznikom ali predstavniškim organizacijam omogočiti, da pri koordinatorju digitalnih storitev na ozemlju, kjer so prejeli storitev, vložijo vse pritožbe, ki se nanašajo na izpolnjevanje teh obveznosti, brez poseganja v pravila te uredbe o dodeljevanju pristojnosti in v pravila, ki se uporabljajo za obravnavanje pritožb v skladu z nacionalnimi načeli dobrega upravljanja. Pritožbe bi lahko vsebovale verodostojen pregled pomislekov, ki se nanašajo na zagotavljanje skladnosti določenega ponudnika posredniških storitev, in bi lahko koordinatorju digitalnih storitev zagotovile informacije o vseh drugih medsektorskih vprašanjih. Koordinator digitalnih storitev bi moral vključiti druge nacionalne pristojne organe in koordinatorja digitalnih storitev iz druge države članice, zlasti iz tiste države članice, v kateri ima ponudnik posredniških storitev sedež, če zadeva zahteva čezmejno sodelovanje.

(119)

Države članice bi morale zagotoviti, da lahko koordinatorji digitalnih storitev sprejemajo ukrepe, s katerimi se lahko učinkovito obravnavajo nekatere posebno hude in vztrajne kršitve te uredbe ter ki so sorazmerni s temi kršitvami. Ustrezno je zahtevati, da za take ukrepe veljajo dodatna jamstva, zlasti kadar lahko navedeni ukrepi vplivajo na pravice in interese tretjih oseb, kot se lahko zlasti zgodi v primeru omejitve dostopa do spletnih vmesnikov. Potencialno prizadetim tretjim osebam bi bilo zlasti treba omogočiti, da povejo svoje stališče, take odločbe pa bi se lahko izdale le, kadar niso razumno na voljo pristojnosti za tako ukrepanje na podlagi drugih aktov prava Unije ali nacionalnega prava, na primer za zaščito skupnih interesov potrošnikov, zagotovitev hitre odstranitve spletnih strani, ki vsebujejo ali razširjajo otroško pornografijo, ali onemogočanje dostopa do storitev, ki jih tretja oseba uporablja za kršitev pravice intelektualne lastnine.

(120)

Taka odločba o omejitvi dostopa ne bi smela presegati tega, kar je nujno potrebno za doseganje njenega cilja. Zato bi morala biti začasna in načeloma naslovljena na ponudnika posredniških storitev, kot je zadevni ponudnik storitev gostovanja, ponudnik internetnih storitev oziroma domenski register ali registrator, ki ima razumne možnosti, da navedeni cilj doseže brez nepotrebnega omejevanja dostopa do zakonitih informacij.

(121)

Brez poseganja v določbe te uredbe o izjemi od odgovornosti v zvezi z informacijami, ki se prenesejo ali hranijo na zahtevo prejemnika storitve, bi moral biti ponudnik posredniških storitev odgovoren za škodo, ki jo prejemniki storitve utrpijo, ker je ta ponudnik kršil obveznosti iz te uredbe. Tako nadomestilo za škodo bi moralo biti v skladu s pravili in postopki, določenimi v veljavnem nacionalnem pravu, in ne bi smelo posegati v druge možnosti pravnega varstva, ki so na voljo na podlagi pravil o varstvu potrošnikov.

(122)

Koordinator digitalnih storitev bi moral redno objavljati poročilo o dejavnostih, ki se izvajajo na podlagi te uredbe, na primer na svojem spletnem mestu. Poročilo bi zlasti moralo biti objavljeno v strojno berljivem formatu in vključevati pregled prejetih pritožb in ukrepanja v zvezi z njimi, na primer skupno število prejetih pritožb in število pritožb, ki so privedle do začetka formalne preiskave ali pošiljanja pritožb drugim koordinatorjem digitalnih storitev, in sicer brez navajanja kakršnih koli osebnih podatkov. Glede na to, da je koordinator digitalnih storitev prek sistema za izmenjavo informacij obveščen o odločbah o ukrepanju zoper nezakonito vsebino ali o predložitvi informacij, ki jih ureja ta uredba, bi moral v svoje letno poročilo vključiti število in kategorije takih odločb, naslovljenih na ponudnike posredniških storitev, ki jih izdajo pravosodni in upravni organi v njegovi državi članici.

(123)

Zavoljo jasnosti, preprostosti in učinkovitosti bi morala biti pooblastila za nadzor in izvrševanje obveznosti na podlagi te uredbe prenesena na pristojne organe v državi članici, v kateri ima ponudnik posredniških storitev sedež, tj. glavni ali statutarni sedež, na katerem se izvajajo glavne finančne funkcije in operativni nadzor. Za ponudnike, ki v Uniji nimajo sedeža, vendar v njej ponujajo storitve in zato spadajo na področje uporabe te uredbe, bi morala biti pristojna država članica, v kateri so ti ponudniki imenovali svojega pravnega zastopnika, ob upoštevanju funkcije pravnih zastopnikov iz te uredbe. Za učinkovito uporabo te uredbe pa bi morale biti za ponudnike, ki ne imenujejo pravnega zastopnika, pristojne vse države članice ali, kadar je to ustrezno, Komisija. To pristojnost lahko izvaja kateri koli pristojni organ ali Komisija, če proti ponudniku ne potekajo izvršilni postopki zaradi istih dejstev pri drugem pristojnem organu ali pri Komisiji. Da bi zagotovili spoštovanje načela ne bis in idem in zlasti preprečili, da bi se ista kršitev obveznosti iz te uredbe sankcionirala več kot enkrat, bi morala vsaka država članica, ki namerava izvajati svojo pristojnost v zvezi s takimi ponudniki, brez nepotrebnega odlašanja o tem obvestiti vse druge organe, vključno s Komisijo, prek sistema za izmenjavo informacij, vzpostavljenega za namen te uredbe.

(124)

Glede na morebitne učinke in izzive, povezane z njihovim učinkovitim nadzorom, so v zvezi s ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov potrebna posebna pravila nadzora in izvrševanja. Komisija bi morala biti ob podpori pristojnih nacionalnih organov, kadar je to ustrezno, odgovorna za nadzor in javno izvrševanje sistemskih vprašanj, kot so vprašanja s širokim vplivom na kolektivne interese prejemnikov storitve. Zato bi morala imeti Komisija izključna pooblastila za nadzor in izvrševanje dodatnih obveznosti, ki so namenjene obvladovanju sistemskih tveganj in so s to uredbo naložene ponudnikom zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov. Izključna pooblastila Komisije ne bi smela posegati v določene upravne naloge, ki so s to uredbo dodeljene pristojnim organom države članice sedeža, kot je preverjanje raziskovalcev.

(125)

Komisija in nacionalni pristojni organi bi si morali deliti pooblastila za nadzor in izvrševanje obveznosti potrebne skrbnosti, razen dodatnih obveznosti ponudnikov za obvladovanje sistemskih tveganj, naloženih zelo velikim spletnim platformam in zelo velikim spletnim iskalnikom s to uredbe. Po eni strani bi lahko bila Komisija v številnih primerih primernejša za obravnavanje sistemskih kršitev, ki so jih storili ti ponudniki, kot so tiste, ki vplivajo na več držav članic ali resne ponavljajoče se kršitve ali nevzpostavitev učinkovitih mehanizmov, ki jih zahteva ta uredba. Po drugi strani bi lahko bili pristojni organi v državi članici, v kateri je glavni sedež ponudnika zelo velike spletne platforme ali zelo velikega spletnega iskalnika, primernejši za obravnavanje posameznih kršitev, ki so jih storili ti ponudniki in ki ne sprožajo nobenih sistemskih ali čezmejnih vprašanj. Zavoljo učinkovitosti ter da bi preprečili podvajanje in zagotovili spoštovanje načela ne bis in idem, bi morala Komisija v danem primeru oceniti, ali se ji zdi primerno izvajati te deljene pristojnosti, in če bi začela postopke, države članice ne bi smele več imeti možnosti za to. Države članice bi morale tesno sodelovati tako med seboj kot s Komisijo, Komisija pa bi morala tesno sodelovati z državami članicami, da bi zagotovile nemoteno in učinkovito delovanje sistema nadzora in izvrševanja, vzpostavljenega s to uredbo.

(126)

Pravila te uredbe o dodeljevanju pristojnosti ne bi smela posegati v določbe prava Unije in nacionalna pravila o mednarodnem zasebnem pravu v zvezi s pristojnostjo in veljavnim pravom v civilnih in gospodarskih zadevah, kot so postopki, ki jih začnejo potrošniki pred sodišči države članice, v kateri imajo stalno prebivališče, v skladu z ustreznimi določbami prava Unije. Kar zadeva obveznosti, ki jih ta uredba nalaga ponudnikom posredniških storitev, da organ izdajatelj, obvestijo o učinku odločb o ukrepanju zoper nezakonito vsebino in odločb o zagotavljanju informacij, bi se morala pravila o dodeljevanju pristojnosti uporabljati le za nadzor izvrševanja navedenih obveznosti, ne pa tudi za druge zadeve, povezane z odločbo, kot je pristojnost za izdajo odločbe.

(127)

Glede na čezmejno in medsektorsko razsežnost posredniških storitev je potrebna visoka raven sodelovanja, da se zagotovita dosledna uporaba te uredbe in razpoložljivost ustreznih informacij za izvajanje nalog izvrševanja prek sistema za izmenjavo informacij. Sodelovanje lahko poteka v različnih oblikah, odvisno od obravnavnih vprašanj, in brez poseganja v posamezne skupne preiskave. Koordinator digitalnih storitev v državi sedeža ponudnika posredniških storitev bi moral v vsakem primeru obvestiti druge koordinatorje digitalnih storitev o vprašanjih, preiskavah in ukrepih, ki bodo sprejeti v zvezi s tem ponudnikom. Kadar ima pristojni organ v državi članici informacije, pomembne za preiskavo, ki jo izvajajo pristojni organi v državi članici sedeža, ali kadar lahko na svojem ozemlju zbere take informacije, do katerih pristojni organi v državi članici sedeža nimajo dostopa, bi moral koordinator digitalnih storitev v namembni državi koordinatorju digitalnih storitev v državi sedeža pravočasno pomagati, tudi z izvajanjem svojih preiskovalnih pooblastil v skladu z veljavnimi nacionalnimi postopki in Listino. Naslovnik takih preiskovalnih ukrepov bi jih moral spoštovati in v nasprotnem primeru odgovarjati, pristojni organi v državi članici sedeža pa bi morali imeti možnost, da se zanesejo na informacije, zbrane z medsebojno pomočjo, da se zagotovi skladnost s to uredbo.

(128)

Koordinator digitalnih storitev v namembni državi, zlasti na podlagi prejetih pritožb ali informacij drugih nacionalnih pristojnih organov, kadar je ustrezno, oziroma odbor, kadar vprašanje zadeva vsaj tri države članice, bi moral imeti možnost, da od koordinatorja digitalnih storitev v državi sedeža zahteva, da sprejme preiskovalne ali izvršilne ukrepe v zvezi s ponudnikom v svoji pristojnosti. Take zahteve za ukrepanje bi morale temeljiti na dobro utemeljenih dokazih o obstoju domnevne kršitve, ki negativno vpliva na kolektivne interese prejemnikov storitve v njihovi državi članici ali ima negativen družbeni vpliv. Koordinator digitalnih storitev v državi sedeža bi moral imeti možnost, da se zanese na medsebojno pomoč ali povabi koordinatorja digitalnih storitev, ki je predložil zahtevo, k skupni preiskavi, če so za sprejetje odločitve potrebne dodatne informacije, brez poseganja v možnost, da za oceno zadeve zaprosi Komisijo, če ima razloge za sum, da bi lahko šlo za sistemsko kršitev zelo velike spletne platforme ali zelo velikega spletnega iskalnika.

(129)

Odbor bi moral imeti možnost predložiti zadevo Komisiji v primeru kakršnega koli nesoglasja glede ocen ali sprejetih oziroma predlaganih ukrepov ali glede nesprejetja katerih koli ukrepov v skladu s to uredbo in na podlagi zahteve za čezmejno sodelovanje ali skupno preiskavo. Kadar Komisija na podlagi informacij, ki jih predložijo zadevni organi, meni, da predlagani ukrepi, vključno s predlagano višino denarnih kazni, ne morejo zagotoviti učinkovitega izvrševanja obveznosti iz te uredbe, bi morala glede tega imeti možnost izraziti svoje resne pomisleke in zahtevati, da pristojni koordinator digitalnih storitev ponovno oceni zadevo in sprejme potrebne ukrepe, da se v določenem obdobju zagotovi skladnost s to uredbo. Ta možnost ne posega v splošno obveznost Komisije glede nadziranja uporabe in, kadar je potrebno, izvrševanja prava Unije pod nadzorom Sodišča Evropske unije v skladu s Pogodbama.

(130)

Koordinatorji digitalnih storitev v državi sedeža bi morali imeti možnost prek sistema za izmenjavo informacij druge koordinatorje digitalnih storitev povabiti k skupni preiskavi domnevne kršitve te uredbe, da se spodbudijo čezmejni nadzor in preiskave obveznosti, določenih v tej uredbi, v katere je vključenih več držav članic. Drugi koordinatorji digitalnih storitev in po potrebi drugi pristojni organi bi morali imeti možnost, da se pridružijo preiskavi, ki jo predlaga koordinator digitalnih storitev v državi sedeža, razen če slednji meni, da bi preveliko število sodelujočih organov lahko vplivalo na učinkovitost preiskave, pri čemer upošteva značilnosti domnevne kršitve in neobstoj neposrednih učinkov na prejemnike storitve v navedenih državah članicah. Skupne preiskovalne dejavnosti lahko vključujejo razne dejavnosti, ki jih koordinator digitalnih storitev v državi sedeža usklajuje glede na razpoložljivost sodelujočih organov, kot so usklajeno zbiranje podatkov, združevanje virov, projektne skupine, usklajene zahteve za predložitev informacij ali skupnih preiskav prostorov. Vsi pristojni organi, ki sodelujejo v skupni preiskavi, bi morali sodelovati s koordinatorjem digitalnih storitev, tudi tako, da v skladu z veljavnimi nacionalnimi postopki izvajajo svoja preiskovalna pooblastila na svojem ozemlju. Skupno preiskavo bi bilo treba zaključiti v določenem časovnem okviru s končnim poročilom, v katerem bi se upošteval prispevek vseh sodelujočih pristojnih organov. Tudi Odbor lahko, kadar to zahtevajo vsaj trije koordinatorji digitalnih storitev v namembnih državah, koordinatorju digitalnih storitev v državi sedeža priporoči, naj začne takšno skupno preiskavo, in nakaže njeno organizacijo. Da bi se izognili zastojem, bi moral imeti Odbor možnost, da zadevo v posebnih primerih predloži Komisiji, tudi kadar koordinator digitalnih storitev v državi sedeža zavrne začetek preiskave in se Odbor ne strinja z njegovo utemeljitvijo.

(131)

Za zagotovitev dosledne uporabe te uredbe je treba vzpostaviti neodvisno svetovalno skupino na ravni Unije, Odbor, ki bi bil v podporo Komisiji in bi ji pomagal pri usklajevanju ukrepov koordinatorjev digitalnih storitev. Odbor bi morali sestavljati koordinatorji digitalnih storitev, kadar so bili ti imenovani, brez poseganja v možnost, da na svoja srečanja povabijo ali v ta namen imenujejo delegate iz drugih pristojnih organov, ki so jim zaupane posebne naloge na podlagi te uredbe, kadar je to potrebno na podlagi nacionalne dodelitve nalog in pristojnosti. Če je več sodelujočih iz posamezne države članice, bi morale biti glasovalne pravice omejene na enega predstavnika na državo članico.

(132)

Odbor bi moral prispevati k doseganju skupnega cilja Unije glede dosledne uporabe te uredbe ter k sodelovanju med pristojnimi organi, tudi s svetovanjem Komisiji in koordinatorjem digitalnih storitev o ustreznih ukrepih preiskovanja in izvrševanja, zlasti v zvezi s ponudniki zelo velikih spletnih platform ali zelo velikih spletnih iskalnikov in zlasti ob upoštevanju svobode ponudnikov posredniških storitev, da zagotavljajo storitve po vsej Uniji. Odbor bi moral tudi prispevati k pripravi ustreznih osnutkov in kodeksov ravnanja ter k analizi novih splošnih trendov v razvoju digitalnih storitev v Uniji, tudi z izdajanjem mnenj ali priporočil o zadevah, povezanih s standardi.

(133)

V ta namen bi moralo biti Odboru omogočeno sprejemati mnenja, zahteve in priporočila, naslovljena na koordinatorje digitalnih storitev ali druge pristojne nacionalne organe. Čeprav niso pravno zavezujoči, bi morala biti odločitev o njihovem neupoštevanju ustrezno pojasnjena in bi jo Komisija lahko upoštevala pri oceni zagotavljanja skladnosti zadevne države članice s to uredbo.

(134)

Odbor bi moral združiti predstavnike koordinatorjev digitalnih storitev in potencialno tudi drugih pristojnih organov pod predsedovanjem Komisije, da se zagotovi povsem evropska razsežnost ocene zadev, ki so mu predložene. Glede na morebitne medsektorske elemente, ki bi lahko bili pomembni za druge regulativne okvire na ravni Unije, bi moral imeti Odbor možnost sodelovati z drugimi organi, uradi, agencijami in svetovalnimi skupinami Unije, ki imajo odgovornosti na področjih, kot so enakost, vključno z enakostjo spolov, prepoved diskriminacije, varstvo podatkov, elektronske komunikacije, avdiovizualne storitve, odkrivanje in preiskovanje goljufij zoper proračun Unije v zvezi s carinskimi dajatvami, varstvo potrošnikov ali konkurenčno pravo, kot je potrebno za izvajanje njegovih nalog.

(135)

Komisija bi morala prek predsedujočega sodelovati v Odboru brez glasovalnih pravic. Prav tako bi morala prek predsedujočega zagotoviti, da se dnevni red srečanj opredeli v skladu z zahtevami članov Odbora, kakor je določeno v poslovniku, ter v skladu z dolžnostmi Odbora, kakor so navedene v tej uredbi.

(136)

Da se zagotovi podpora dejavnostim Odbora, bi moral imeti Odbor dostop do strokovnega znanja in kadrovskih virov Komisije ter pristojnih nacionalnih organov. Specifična operativna ureditev internega delovanja Odbora bi morala biti nadalje opredeljena v poslovniku Odbora.

(137)

Ob upoštevanju pomena zelo velikih spletnih platform ali zelo velikih spletnih iskalnikov zaradi njihovega dosega in vpliva lahko njihovo neizpolnjevanje posebnih obveznosti, ki se zanje uporabljajo, vpliva na znatno število prejemnikov storitev v več državah članicah ter lahko povzroči veliko družbeno škodo, tako neizpolnjevanje obveznosti pa je lahko tudi zelo težko prepoznati in obravnavati. Zato bi morala Komisija v sodelovanju s koordinatorji digitalnih storitev in Odborom razviti strokovno znanje in zmogljivosti Unije v zvezi z nadzorom zelo velikih spletnih platform ali zelo velikih spletnih iskalnikov. Komisija bi zato morala imeti možnost, da usklajuje in se zanese na strokovno znanje in vire takih organov, na primer s stalnim ali začasnim analiziranjem posebnih trendov ali vprašanj, ki se pojavljajo v zvezi z eno ali več zelo velikimi spletnimi platformami ali zelo velikimi spletnimi iskalniki. Pri razvoju tovrstnih zmogljivosti bi morale države članice sodelovati s Komisijo, po potrebi tudi z napotitvijo osebja, in prispevati k vzpostavitvi skupne nadzorne zmogljivosti Unije. Za razvoj strokovnega znanja in zmogljivosti Unije lahko Komisija uporabi tudi strokovno znanje in zmogljivosti opazovalnice gospodarstva spletnih platform, ki je bila ustanovljena s Sklepom Komisije z dne 26. aprila 2018 o vzpostavitvi opazovalnice gospodarstva spletnih platform, ustreznih strokovnih organov in centrov odličnosti. V ta namen lahko Komisija k sodelovanju povabi strokovnjake s posebnim strokovnim znanjem, zlasti preverjene raziskovalce, predstavnike agencij in organov Unije, predstavnike industrije, združenja, ki zastopajo uporabnike ali civilno družbo, mednarodne organizacije, strokovnjake iz zasebnega sektorja in druge deležnike.

(138)

Komisija bi morala imeti možnost, da na lastno pobudo v skladu s pooblastili iz te uredbe preiskuje kršitve, tudi tako, da zahteva dostop do podatkov, zahteva informacije ali izvaja inšpekcijske preglede ter se zanaša na podporo koordinatorjev digitalnih storitev. Kadar se pri nadzoru, ki ga izvajajo pristojni nacionalni organi nad posameznimi domnevnimi kršitvami ponudnikov zelo velikih spletnih platform ali zelo velikih spletnih iskalnikov, pokaže, da gre za sistemska vprašanja, kot so vprašanja s širokim vplivom na kolektivne interese prejemnikov storitve, bi morali imeti koordinatorji digitalnih storitev možnost, da na podlagi ustrezno utemeljene zahteve taka vprašanja predložijo Komisiji. V taki zahtevi bi morala biti navedena vsaj vsa potrebna dejstva in okoliščine, ki podpirajo domnevo o kršitvi in njeni sistemski naravi. Komisija bi morala imeti možnost, da glede na izid svoje ocene sprejme potrebne preiskovalne in izvršilne ukrepe na podlagi te uredbe, vključno, kadar je ustrezno, z začetkom preiskave ali sprejetjem začasnih ukrepov.

(139)

Da bi Komisija lahko učinkovito opravljala svoje naloge, bi morala ohraniti polje proste presoje pri odločanju o začetku postopkov proti ponudnikom zelo velikih spletnih platform ali zelo velikega spletnega iskalnika. Ko Komisija začne postopke, bi moralo biti zadevnemu koordinatorju digitalnih storitev v državi sedeža preprečeno izvajati svoja preiskovalna in izvršilna pooblastila v zvezi z zadevnim ravnanjem ponudnika zelo velike spletne platforme ali zelo velikega spletnega iskalnika, da se preprečijo podvajanje, neskladnosti in tveganja z vidika načela ne bis in idem. Vendar bi Komisija morala imeti možnost, da od koordinatorjev digitalnih storitev zahteva posamezen ali skupen prispevek k preiskavi. Koordinator digitalnih storitev bi si moral v skladu z dolžnostjo lojalnega sodelovanja po najboljših močeh prizadevati za izpolnitev upravičenih in sorazmernih zahtev Komisije v okviru preiskave. Poleg tega bi morali koordinator digitalnih storitev v državi sedeža ter Odbor in vsi drugi koordinatorji digitalnih storitev, kadar je ustrezno, Komisiji zagotoviti vse potrebne informacije in pomoč, da lahko učinkovito izvaja svoje naloge, vključno z informacijami, zbranimi v okviru dejavnosti zbiranja podatkov ali dostopanja do njih, kolikor tega ne preprečuje pravna podlaga, v skladu s katero so bile zbrane informacije. Po drugi strani pa bi morala Komisija koordinatorja digitalnih storitev v državi sedeža in Odbor obveščati o izvajanju svojih pooblastil in zlasti o tem, kdaj namerava začeti postopek in izvajati svoja preiskovalna pooblastila. Ko Komisija zadevnim ponudnikom zelo velikih spletnih platform ali zelo velikih spletnih iskalnikov sporoči svoje predhodne ugotovitve, vključno s katero koli zadevo, ki ji ugovarja, bi jih morala sporočiti tudi Odboru. Odbor bi moral predložiti svoja stališča o ugovorih in oceni Komisije, ki bi morala to mnenje upoštevati pri utemeljitvi končne odločitve Komisije.

(140)

Glede na posebne izzive, ki lahko izhajajo iz zagotavljanja skladnosti ponudnikov zelo velikih spletnih platform ali zelo velikih spletnih iskalnikov, ter glede na pomen učinkovitega zagotavljanja skladnosti, ob upoštevanju velikosti in vpliva takih platform ali iskalnikov ter škode, ki jo lahko povzročijo, bi morala imeti Komisija močna preiskovalna in izvršilna pooblastila, ki bi ji omogočala preiskovanje, izvrševanje in spremljanje spoštovanja pravil iz te uredbe, ob polnem upoštevanju temeljne pravice do izjave in do dostopa do spisa v okviru postopkov izvrševanja, načela sorazmernosti ter pravic in interesov prizadetih strani.

(141)

Komisija bi morala imeti možnost, da zahteva informacije, potrebne za zagotavljanje učinkovitega izvajanja in izpolnjevanja obveznosti iz te uredbe po vsej Uniji. Komisija bi zlasti morala imeti dostop do vseh relevantnih dokumentov, podatkov in informacij, potrebnih za začetek in vodenje preiskav ter za spremljanje izpolnjevanja zadevnih obveznosti iz te uredbe, ne glede na to, kdo poseduje take dokumente, podatke ali informacije, in ne glede na njihovo obliko ali zapis, pomnilniški medij ali natančno lokacijo, kjer so shranjeni. Komisija bi morala imeti možnost z ustrezno utemeljeno zahtevo po informacijah neposredno zahtevati, da ji zadevni ponudnik zelo velike spletne platforme ali zelo velikega spletnega iskalnika, pa tudi vse druge fizične ali pravne osebe, ki delujejo v okviru svoje trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti ter za katere se lahko razumno domneva, da so seznanjene z informacijami v zvezi z domnevno kršitvijo ali kršitvijo, kakor je ustrezno, zagotovijo vse ustrezne dokaze, podatke in informacije. Poleg tega bi morala imeti Komisija za namene te uredbe možnost zahtevati vse relevantne informacije od vsakega javnega organa, telesa ali agencije v državi članici. Komisija bi morala imeti možnost, da prek izvajanja preiskovalnih pooblastil, kot so zahteve za predložitev informacij ali razgovore, zahteva dostop do dokumentov, podatkov, informacij, podatkovnih zbirk in algoritmov zadevnih oseb ter pojasnila v zvezi z njimi, pa tudi da opravi razgovore z vsemi fizičnimi ali pravnimi osebami, z njihovim soglasjem, ki bi lahko imele uporabne informacije, in s kakršnimi koli tehničnimi sredstvi posname njihove izjave. Komisija bi morala biti prav tako pristojna, da izvede take preiskave, kot so potrebne za izvrševanje ustreznih določb te uredbe. Navedena preiskovalna pooblastila so namenjena dopolnjevanju možnosti, da lahko Komisija prosi za pomoč koordinatorje digitalnih storitev in druge organe držav članic, na primer pri zagotavljanju informacij ali pri izvrševanju navedenih pooblastil.

(142)

Začasni ukrepi so lahko pomembno orodje za preprečevanje, da kršitev, ki se preiskuje, med preiskavo ne bi povzročila tveganja resne škode za prejemnike storitve. To orodje je pomembno tudi pri preprečevanju sprememb, ki bi jih bilo zelo težko odpraviti s sklepom, ki ga Komisija sprejme ob koncu postopkov. Komisija bi zato morala biti pooblaščena, da v okviru postopkov, ki so bili sproženi z namenom morebitnega sprejetja sklepa o neizpolnjevanju obveznosti, s sklepom uvede začasne ukrepe. To pooblastilo bi se moralo uporabljati v primerih, ko Komisija prima facie ugotovi, da je ponudnik zelo velike spletne platforme ali zelo velikega spletnega iskalnika kršil obveznosti iz te uredbe. Sklep o uvedbi začasnih ukrepov bi moral veljati samo za določeno obdobje, bodisi dokler Komisija ne zaključi postopkov bodisi do določenega roka, ki se lahko podaljša, če je to potrebno in ustrezno.

(143)

Komisija bi morala imeti možnost, da sprejme potrebne ukrepe za spremljanje učinkovitosti izvajanja in izpolnjevanja obveznosti iz te uredbe. Taki ukrepi bi morali vključevati možnost, da se imenuje neodvisne zunanje strokovnjake in revizorje, ki bi Komisiji v tem procesu pomagali, po potrebi tudi iz pristojnih organov držav članic, kot so organi za varstvo podatkov ali potrošnikov. Komisija bi morala pri imenovanju revizorjev zagotoviti zadostno menjavanje po načelu rotacije.

(144)

Izpolnjevanje zadevnih obveznosti, uvedenih na podlagi te uredbe, bi moralo biti izvršljivo z globami in periodičnimi denarnimi kaznimi. V ta namen bi bilo treba za neizpolnjevanje obveznosti in kršitev postopkovnih pravil določiti tudi ustrezno višino glob in periodičnih denarnih kazni, ob upoštevanju ustreznih zastaralnih rokov, ki so v skladu z načeloma proporcionalnosti in ne bis in idem. Komisija in ustrezni nacionalni organi bi morali svoja prizadevanja pri izvrševanju usklajevati, da bi zagotovili spoštovanje teh načel. Zlasti bi morala Komisija upoštevati vse globe in kazni, izrečene isti pravni osebi za ista dejstva s končno odločitvijo v postopkih v zvezi s kršitvijo drugih pravil Unije ali nacionalnih pravil, da bi zagotovila, da bi bil skupek izrečenih glob in denarnih kazni sorazmeren in da bi ustrezal teži storjenih kršitev. Vsi sklepi, ki jih Komisija sprejme na podlagi te uredbe, so predmet nadzora Sodišča Evropske unije v skladu s PDEU. Sodišče Evropske unije bi moralo imeti v skladu s členom 261 PDEU neomejeno pristojnost glede glob in denarnih kazni.

(145)

Ker imajo lahko kršitve dodatnih obveznosti, ki so namenjene obvladovanju sistemskih tveganj, ki se uporabljajo samo za zelo velike spletne platforme in zelo velike spletne iskalnike, znatne družbene učinke in da bi ta vprašanja javne politike obravnavali, je treba zagotoviti sistem okrepljenega nadzora nad vsemi ukrepi, sprejetimi za učinkovito ustavitev in odpravo kršitev te uredbe. Ko se ugotovi in po potrebi sankcionira kršitev ene od določb te uredbe, ki se uporabljajo samo za zelo velike spletne platforme ali zelo velike spletne iskalnike, bi morala Komisija od ponudnika take platforme ali iskalnika zahtevati, naj pripravi podroben akcijski načrt za odpravo morebitnih učinkov kršitve v prihodnosti in načrt v roku, ki ga določi Komisija, pošlje koordinatorjem digitalnih storitev, Komisiji in Odboru. Komisija bi morala ob upoštevanju mnenja Odbora ugotoviti, ali ukrepi iz akcijskega načrta zadoščajo za odpravo kršitve, pri tem pa upoštevati tudi, ali je med predlaganimi ukrepi spoštovanje ustreznega kodeksa ravnanja. Prav tako bi morala Komisija spremljati vse ukrepe, ki jih nato sprejme zadevni ponudnik zelo velike spletne platforme ali zelo velikega spletnega iskalnika, kot je določeno v njegovem akcijskem načrtu, pri čemer bi morala upoštevati tudi neodvisno revizijo ponudnika. Če bi Komisija po izvajanju akcijskega načrta še vedno menila, da kršitev ni bila v celoti odpravljena ali da akcijski načrt ni bil izveden ali da je neustrezen, bi morala imeti možnost uporabiti vsa preiskovalna ali izvršilna pooblastila na podlagi te uredbe, vključno s pooblastilom za nalaganje denarnih kazni in začetkom postopka za onemogočenje dostopa do storitve, ki je predmet kršitve.

(146)

Zadevni ponudnik zelo velike spletne platforme ali zelo velikega spletnega iskalnika in druge osebe, nad katerimi Komisija izvaja svoja pooblastila in katerih interesi bi lahko bili prizadeti z odločitvijo, bi morali imeti možnost predhodno predložiti svoja stališča, sprejete odločitve pa bi morale biti objavljene v različnih medijih. Ob zagotavljanju pravic zadevnih strani do obrambe, zlasti pravice do dostopa do spisa, je bistvenega pomena varstvo zaupnih informacij. Nadalje, ob upoštevanju zaupnosti informacij bi morala Komisija zagotoviti, da se vsaka informacija, na katero se sklicuje pri svojem sklepu, razkrije v tolikšnem obsegu, da lahko naslovnik sklepa razume dejstva in pomisleke, na podlagi katerih je bil sklep sprejet.

(147)

Za zagotovitev harmonizirane uporabe in izvrševanja te uredbe je pomembno zagotoviti, da bodo nacionalni organi, vključno z nacionalnimi sodišči, imeli vse potrebne informacije, da njihove odločitve ne bodo v nasprotju s sklepom, ki ga Komisija sprejme na podlagi te uredbe. To ne posega v člen 267 PDEU.

(148)

Za učinkovito izvrševanje in spremljanje te uredbe je potrebna nemotena izmenjava informacij v realnem času med koordinatorji digitalnih storitev, Odborom in Komisijo, na podlagi pretoka informacij in postopki iz te uredbe. To lahko po potrebi upravičuje tudi dostop drugih pristojnih organov do tega sistema. Glede na to, da so izmenjane informacije lahko zaupne ali vključujejo osebne podatke, bi morale ostati zaščitene pred nepooblaščenim dostopom v skladu z nameni, za katere so bile informacije zbrane. Zato bi morala vsa komunikacija med temi organi potekati na podlagi zanesljivega in varnega sistema za izmenjavo informacij, katerega podrobnosti bi bilo treba določiti v izvedbenem aktu. Sistem za izmenjavo informacij lahko temelji na orodjih, ki so na voljo na notranjem trgu, če se lahko z njimi stroškovno učinkovito izpolnijo cilji te uredbe.

(149)

Brez poseganja v pravice prejemnikov storitev, da se obrnejo na zastopnika v skladu z Direktivo (EU) 2020/1828 Evropskega parlamenta in Sveta (33) ali do drugih oblik zastopanja na podlagi nacionalnega prava, bi morali imeti prejemniki storitev tudi pravico, da za uveljavljanje svojih pravic iz te uredbe pooblastijo pravno osebo ali javni organ. Take pravice lahko vključujejo pravice glede predložitve prijav, izpodbijanja odločitev, ki jih sprejmejo ponudniki posredniških storitev, in vlaganja pritožb proti ponudnikom zaradi kršitve te uredbe. Nekateri organi, organizacije in združenja imajo posebno strokovno znanje in kompetence za odkrivanje napačnih ali neupravičenih odločitev glede moderiranja vsebin in za opozarjanje nanje, njihove pritožbe v imenu prejemnikov storitve pa lahko pozitivno vplivajo na svobodo izražanja in obveščanja na splošno, zato bi morali ponudniki spletnih platform te pritožbe obravnavati brez nepotrebnega odlašanja.

(150)

Komisija bi morala v interesu uspešnosti in učinkovitosti opraviti splošno vrednotenje te uredbe. V tem splošnem vrednotenju bi morala med drugim obravnavati zlasti obseg storitev, ki jih zajema ta uredba, medsebojno delovanje z drugimi pravnimi akti, vpliv te uredbe na delovanje notranjega trga, zlasti v zvezi z digitalnimi storitvami, izvajanje kodeksov ravnanja, obveznostjo določitve pravnega zastopnika s sedežem v Uniji, učinek obveznosti na mala in mikro podjetja, učinkovitost mehanizma nadzora in izvrševanja ter vpliv na pravico do svobode izražanja in obveščanja. Da bi se izognili nesorazmernim bremenom in da bi ta uredba ostala učinkovita, bi morala Komisija v treh letih od začetka uporabe te uredbe oceniti učinek obveznosti iz te uredbe na mala in srednja podjetja, v treh letih od njenega začetka veljavnosti pa obseg storitev, ki jih zajema ta uredba, zlasti za zelo velike spletne platforme in zelo velike spletne iskalnike, in medsebojno delovanje z drugimi pravnimi akti.

(151)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila za določitev predlog v zvezi z obliko, vsebino in drugimi podrobnostmi poročil o moderiranju vsebine, za določitev zneska letne pristojbine za nadzor, ki se zaračuna ponudnikom zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov, za določitev praktičnih ureditev za postopke, zaslišanja in izpogajano razkritje informacij v okviru nadzora, preiskave, izvrševanja ter spremljanja v zvezi s ponudniki zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov ter za določitev praktičnih in operativnih ureditev za delovanje sistema za izmenjavo informacij ter njegovo interoperabilnost z drugimi ustreznimi sistemi. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (34).

(152)

Za doseganje ciljev te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte za dopolnitev te uredbe v zvezi z merili za identifikacijo zelo velikih spletnih platform in zelo velikih spletnih iskalnikov, postopkovnimi koraki, metodologijami revizije in predlogami za poročanje o revizijah, tehničnimi specifikacijami glede zahtev za dostop ter podrobno metodologijo in postopki za določanje pristojbine za nadzor. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (35). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(153)

Ta uredba upošteva temeljne pravice iz Listine in temeljne pravice, ki pomenijo splošna načela prava Unije. To uredbo bi bilo zato treba razlagati in uporabljati v skladu z navedenimi temeljnimi pravicami, vključno s svobodo izražanja in obveščanja ter s svobodo in pluralnostjo medijev. Pri izvajanju pooblastil iz te uredbe bi morali vsi sodelujoči javni organi v primeru konfliktov v zvezi z zadevnimi temeljnimi pravicami v skladu z načelom sorazmernosti doseči pošteno ravnovesje med zadevnimi pravicami.

(154)

Glede na obseg in učinek družbenih tveganj, ki jih zelo velike spletne platforme in zelo veliki spletni iskalniki lahko povzročijo, potrebo po prednostnem obravnavanju teh tveganj in zmožnost, da se sprejmejo potrebni ukrepi, je utemeljeno omejiti obdobje, po katerem se ta uredba začne uporabljati za ponudnike navedenih storitev.

(155)

Ker ciljev te uredbe, in sicer prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga ter zagotavljanju varnega, predvidljivega in zaupanja vrednega spletnega okolja, v katerem se ustrezno upoštevajo temeljne pravice iz Listine, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, saj same ne morejo doseči potrebne harmonizacije in sodelovanja, temveč se zaradi ozemeljskega in osebnega področja uporabe lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(156)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (36) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 10. februarja 2021 (37) –

(1)

Protokol o izvajanju (2021–2026) (2) Sporazuma o partnerstvu v ribiškem sektorju med Gabonsko republiko in Evropsko skupnostjo (v nadaljnjem besedilu: Protokol) je bil v skladu s Sklepom Sveta (EU) 2021/1117 (3) podpisan 29. junija 2021 s pridržkom njegove poznejše sklenitve.

(2)

Protokol se začasno uporablja od datuma njegovega podpisa.

(3)

Cilj Sporazuma o partnerstvu v ribiškem sektorju med Gabonsko republiko in Evropsko skupnostjo (4) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum) in Protokola je Uniji in Gabonski republiki (v nadaljnjem besedilu: Gabon) omogočiti tesnejše sodelovanje pri nadaljnjem spodbujanju razvoja trajnostne ribiške politike ter omogočiti odgovorno izkoriščanje ribolovnih virov na ribolovnem območju Gabona in v Atlantskem oceanu, pri tem pa prispevati k dostojnim delovnim pogojem v ribiškem sektorju.

(4)

Protokol bi bilo treba odobriti.

(5)

S členom 9 Sporazuma je ustanovljen Skupni odbor, pristojen za spremljanje izvajanja Sporazuma. Prav tako lahko Skupni odbor na podlagi člena 19(5) Protokola sprejme določene spremembe Protokola. Da bi olajšali sprejetje teh sprememb, bi bilo treba Komisijo pooblastiti, da jih, pod posebnimi vsebinskimi in postopkovnimi pogoji, odobri v imenu Unije po poenostavljenem postopku.

(6)

Stališče Unije o predlaganih spremembah Protokola bi moral določiti Svet. Komisija bi morala predlagane spremembe odobriti v imenu Unije, razen če jim v skladu s členom 16(4) Pogodbe o Evropski uniji ne nasprotuje manjšina držav članic, ki lahko prepreči sprejetje odločitve.

(7)

Protokol bi mora začeti veljati čim prej glede na gospodarski pomen ribolovnih dejavnosti Unije na ribolovnem območju Gabona in glede na potrebo po čim krajšem obdobju prekinitve takih dejavnosti –

(1)

Afriška prašičja kuga je nalezljiva virusna bolezen, ki prizadene gojene in divje prašiče ter lahko močno vpliva na zadevno populacijo živali in donosnost gojenja, kar povzroča motnje pri premikih pošiljk navedenih živali in proizvodov iz njih znotraj Unije in pri izvozu v tretje države.

(2)

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2021/605 (2) je bila sprejeta v okviru Uredbe (EU) 2016/429 in določa posebne ukrepe za obvladovanje afriške prašičje kuge, ki jih začasno uporabljajo države članice iz Priloge I k Uredbi (v nadaljnjem besedilu: zadevne države članice) na območjih z omejitvami I, II in III iz navedene priloge.

(3)

Območja z omejitvami I, II in III iz Priloge I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605 temeljijo na epidemioloških razmerah v zvezi z afriško prašičjo kugo v Uniji. Priloga I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605 je bila nazadnje spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2022/1911 (3), in sicer po spremembi epidemioloških razmer v zvezi z navedeno boleznijo v Nemčiji in Italiji. Od datuma sprejetja navedene izvedbene uredbe so se epidemiološke razmere v zvezi z navedeno boleznijo v nekaterih zadevnih državah članicah spremenile.

(4)

Vse spremembe območij z omejitvami I, II in III v Prilogi I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605 bi morale temeljiti na epidemioloških razmerah v zvezi z afriško prašičjo kugo na območjih, ki jih je prizadela navedena bolezen, in splošnih epidemioloških razmerah v zvezi z afriško prašičjo kugo v zadevni državi članici, ravni tveganja za nadaljnje širjenje navedene bolezni, znanstveno utemeljenih načelih in merilih za geografsko opredelitev območij zaradi afriške prašičje kuge ter smernicah Unije, dogovorjenih z državami članicami v Stalnem odboru za rastline, živali, hrano in krmo, ki so javno dostopne na spletnem mestu Komisije (4). Take spremembe bi morale upoštevati tudi mednarodne standarde, kot je Kodeks za zdravje kopenskih živali (5) Svetovne organizacije za zdravje živali (WOAH), in utemeljitve za določitev območij, ki jih predložijo pristojni organi zadevnih držav članic.

(5)

Delegirana uredba Komisije (EU) 2020/689 (6) dopolnjuje pravila za obvladovanje bolezni s seznama iz člena 9(1), točke (a), (b) in (c), Uredbe (EU) 2016/429, ki so opredeljene kot bolezni kategorij A, B in C v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2018/1882 (7). Zlasti člen 9 Delegirane uredbe (EU) 2020/689 določa nekatere ukrepe za razvrstitev živali ali skupine živali kot sum primera ali potrjen primer bolezni s seznama, vključno z afriško prašičjo kugo.

(6)

Delegirana uredba Komisije (EU) 2020/687 (8) dopolnjuje pravila za obvladovanje bolezni s seznama iz člena 9(1), točke (a), (b) in (c), Uredbe (EU) 2016/429, ki so opredeljene kot bolezni kategorij A, B in C v Izvedbeni uredbi (EU) 2018/1882. Zlasti členi 63 do 66 Delegirane uredbe (EU) 2020/687 določajo nekatere ukrepe, ki jih je treba sprejeti v primeru uradne potrditve izbruha bolezni kategorije A pri divjih živalih, vključno z afriško prašičjo kugo pri divjih prašičih. Navedeni ukrepi zlasti predvidevajo vzpostavitev okuženega območja ter prepovedi premikov divjih živali vrst s seznama in njihovih proizvodov živalskega izvora.

(7)

Italija je maja 2022 po sumu primera afriške prašičje kuge pri divjem prašiču v pokrajini Rieti v deželi Lacij Komisijo obvestila o trenutnih razmerah v zvezi s to boleznijo na svojem ozemlju. Pristojni organ navedene države članice je z uporabo previdnostnega načela primer suma afriške prašičje kuge obravnaval kot potrjen primer afriške prašičje kuge in vzpostavil okuženo območje, kot je v primeru uradne potrditve navedene bolezni določeno v Delegirani uredbi (EU) 2020/687 in Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605.

(8)

Italija je oktobra 2022 obvestila Komisijo, da stalni in podrobni ukrepi za obvladovanje bolezni ter pasivno spremljanje gojenih in divjih prašičev dokazujejo odsotnost kroženja virusa afriške prašičje kuge v provinci Rieti in da lahko italijanski pristojni organ sklene, da se sum primera afriške prašičje kuge v provinci Rieti ne bi smel šteti za potrjeni primer afriške prašičje kuge v skladu s členom 9(2), točka (b), Delegirane uredbe (EU) 2020/689, saj kljub temu, da je bila pri rezultatih testov na živali ugotovljena nukleinska kislina, specifična za to bolezen, žival ni kazala nobenih kliničnih znakov, skladnih z boleznijo, in so bile vse epidemiološke povezave z drugimi sumi primerov ali potrjenimi primeri izključene.

(9)

Od datuma sprejetja Izvedbene uredbe (EU) 2022/1911 je poleg tega prišlo do novih izbruhov afriške prašičje kuge pri divjih prašičih v Nemčiji. Poleg tega so se epidemiološke razmere v zvezi z gojenimi in divjimi prašiči na nekaterih območjih, navedenih kot območja z omejitvami I in III na Poljskem, izboljšale.

(10)

Oktobra 2022 je bilo ugotovljenih več izbruhov afriške prašičje kuge pri divjih prašičih v zvezni deželi Brandenburg v Nemčiji na območju, ki je trenutno navedeno kot območje z omejitvami II v Prilogi I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605 in se nahaja v neposredni bližini območja v zvezi deželi Brandenburg, ki je trenutno navedeno kot območje z omejitvami I v navedeni prilogi. Navedeni novi izbruhi afriške prašičje kuge pri divjih prašičih pomenijo povišanje stopnje tveganja, ki bi ga bilo treba upoštevati v Prilogi I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605. Zato bi bilo treba sedanje meje območij z omejitvami I in II spremeniti, da se upoštevajo navedeni nedavni izbruhi.

(11)

Po navedenih nedavnih izbruhih afriške prašičje kuge pri divjih prašičih v zvezni deželi Brandenburg v Nemčiji in ob upoštevanju trenutnih epidemioloških razmer v zvezi z afriško prašičjo kugo v Uniji je bila določitev območij v tej državi članici ponovno ocenjena in posodobljena v skladu s členi 5, 6 in 7 Izvedbene uredbe (EU) 2021/605. Poleg tega so bili ponovno ocenjeni in posodobljeni tudi obstoječi ukrepi za obvladovanje tveganja. Navedene spremembe bi bilo treba upoštevati v Prilogi I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605.

(12)

Ob upoštevanju učinkovitosti ukrepov za obvladovanje afriške prašičje kuge pri gojenih prašičih na nekaterih območjih z omejitvami III iz Priloge I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605, ki se izvajajo na Poljskem v skladu z Delegirano uredbo (EU) 2020/687, in zlasti tistih iz členov 22, 25 in 40 navedene uredbe, in v skladu z ukrepi za zmanjšanje tveganja za afriško prašičjo kugo iz Kodeksa WOAH bi bilo treba nekatera območja v lublinskem, podkarpatskem, velikopoljskem in lubuškem vojvodstvu, ki so trenutno navedena kot območja z omejitvami III v Prilogi I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605, zdaj navesti kot območja z omejitvami II v navedeni prilogi zaradi odsotnosti izbruhov afriške prašičje kuge pri gojenih prašičih na navedenih območjih z omejitvami III v zadnjih dvanajstih mesecih, medtem ko je bolezen še vedno prisotna pri divjih prašičih. Navedena območja z omejitvami III bi bilo zdaj treba navesti kot območja z omejitvami II ob upoštevanju trenutnih epidemioloških razmer v zvezi z afriško prašičjo kugo.

(13)

Poleg tega bi bilo treba ob upoštevanju učinkovitosti ukrepov za obvladovanje afriške prašičje kuge pri gojenih prašičih na območjih z omejitvami I iz Priloge I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605, ki se izvajajo na Poljskem v skladu z Delegirano uredbo (EU) 2020/687, in zlasti tistih iz členov 64, 65 in 67 navedene uredbe, in v skladu z ukrepi za zmanjšanje tveganja za afriško prašičjo kugo iz Kodeksa WOAH nekatera območja v podkarpatskem, loškem in šlezijskem vojvodstvu na Poljskem, ki so trenutno navedena kot območja z omejitvami I v Prilogi I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605, zdaj črtati kot območja z omejitvami I v navedeni prilogi zaradi odsotnosti izbruhov afriške prašičje kuge pri gojenih in divjih prašičih na navedenih območjih z omejitvami I v zadnjih dvanajstih mesecih. Območja z omejitvami I bi bilo zdaj treba črtati iz navedene priloge, da se upoštevajo trenutne epidemiološke razmere v zvezi z afriško prašičjo kugo.

(14)

Na podlagi informacij in utemeljitev, prejetih od Italije, zlasti ob upoštevanju dokončane epidemiološke preiskave in učinkovitosti ukrepov za obvladovanje afriške prašičje kuge ter ob upoštevanju trenutnega ugodnega stanja glede afriške prašičje kuge pri divjih prašičih v deželi Lacij in ukrepov za obvladovanje bolezni, ki jih Italija ustrezno izvaja, da se preprečijo kakršne koli nepotrebne motnje za trgovino, je primerno, da se območja z omejitvami I in II v provinci Rieti črtajo iz Priloge I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605, da se upoštevajo trenutne epidemiološke razmere v zvezi z afriško prašičjo kugo v navedeni državi članici.

(15)

Da bi se upoštevale nedavne spremembe epidemioloških razmer v zvezi z afriško prašičjo kugo v Uniji in proaktivno obvladovala tveganja, povezana s širjenjem navedene bolezni, bi bilo treba v Nemčiji in na Poljskem razmejiti dovolj velika nova območja z omejitvami ter jih navesti kot območja z omejitvami I in II v Prilogi I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605. Iz navedene priloge bi bilo treba črtati tudi nekatere dele območij z omejitvami I za Poljsko. Ker so razmere v zvezi z afriško prašičjo kugo v Uniji zelo dinamične, so se pri razmejitvi navedenih novih območij z omejitvami upoštevale epidemiološke razmere na okoliških območjih.

(16)

Glede na nujnost epidemioloških razmer v Uniji v zvezi s širjenjem afriške prašičje kuge je pomembno, da spremembe Priloge I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605 iz te izvedbene uredbe začnejo veljati čim prej.

(17)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –