(1)

V skladu s členom 21 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) Unija določi in izvaja skupne politike in ukrepe ter si prizadeva za boljše sodelovanje na vseh področjih mednarodnih odnosov, da bi med drugim spodbudila vključitev vseh držav v svetovno gospodarstvo, tudi s postopno odpravo omejitev v mednarodni trgovini.

(2)

Na podlagi člena 206 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) Unija z vzpostavitvijo carinske unije v skupnem interesu prispeva k usklajenemu razvoju svetovne trgovine, postopnemu odpravljanju omejitev v mednarodni trgovini in pri tujih neposrednih naložbah ter k zmanjševanju carinskih in drugih ovir.

(3)

V skladu s členom 26 PDEU Unija sprejme ukrepe za vzpostavitev ali zagotavljanje delovanja notranjega trga, ki zajema območje brez notranjih meja, na katerem je v skladu s Pogodbama zagotovljen prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala. Dostop gospodarskih subjektov, blaga in storitev iz tretjih držav do trgov javnih naročil ali koncesij Unije spada na področje skupne trgovinske politike.

(4)

V členu III:8 Splošnega sporazuma o carinah in trgovini iz leta 1994 ter členu XIII Splošnega sporazuma o trgovini s storitvami so vladne nabave izločene iz glavnih mnogostranskih ureditev Svetovne trgovinske organizacije (STO).

(5)

V okviru STO ter prek njenih dvostranskih odnosov se Unija zavzema za ambiciozno odpiranje mednarodnih trgov javnih naročil in koncesij tako v Uniji kot v njenih trgovinskih partnericah v duhu vzajemnosti in medsebojne koristi.

(6)

Večstranski Sporazum o vladnih nabavah STO in trgovinski sporazumi Unije, ki vključujejo določbe o javnih naročilih, gospodarskim subjektom iz Unije omogočajo samo dostop do trgov javnih naročil ali koncesij tretjih držav, ki so pogodbenice teh sporazumov.

(7)

Kadar je tretja država podpisnica Sporazuma o vladnih nabavah STO ali je z Unijo sklenila trgovinski sporazum, ki vključuje določbe o javnih naročilih, bi morala Komisija ravnati v skladu z mehanizmom posvetovanja ali postopki reševanja sporov, ki so določeni v teh sporazumih, kadar so omejevalne prakse povezane z javnimi naročili, vključenimi med obveznosti glede dostopa do trga, ki jih je ta tretja država sprejela do Unije.

(8)

Številne tretje države ne želijo odpreti svojih trgov javnih naročil ali koncesij mednarodni konkurenci ali izboljšati dostopa do njih. Zato so gospodarski subjekti iz Unije izpostavljeni omejevalnim praksam pri javnih naročilih v mnogih tretjih državah, zaradi česar se izgubijo številne priložnosti za trgovanje.

(9)

Uredba (EU) št. 654/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (3) določa pravila in postopke za zagotovitev izvrševanja pravic Unije na podlagi mednarodnih trgovinskih sporazumov, ki jih je sklenila Unija. Za obravnavo gospodarskih subjektov, blaga in storitev, ki niso vključeni v takšne mednarodne sporazume, ne obstajajo nobena tovrstna pravila in postopki.

(10)

Mednarodne obveznosti glede dostopa do trga, ki jih je Unija sprejela do tretjih držav na področju javnih naročil in koncesij, med drugim zahtevajo enako obravnavo gospodarskih subjektov iz teh tretjih držav. Zato se lahko ukrepi, sprejeti na podlagi te uredbe, uporabljajo samo za gospodarske subjekte, blago ali storitve iz tretjih držav, ki niso pogodbenice večstranskega Sporazuma o vladnih nabavah STO ali dvostranskih ali mnogostranskih trgovinskih sporazumov z Unijo, ki vključujejo obveznosti glede dostopa do trgov javnih naročil ali koncesij, oziroma za gospodarske subjekte, blago ali storitve iz držav, ki so pogodbenice takih sporazumov, vendar le v zvezi s postopki javnega naročanja blaga, storitev ali koncesij, ki jih ti sporazumi ne zajemajo. V skladu z direktivami 2014/23/EU (4), 2014/24/EU (5) in 2014/25/EU (6) Evropskega parlamenta in Sveta in v skladu s pojasnili iz sporočila Komisije z dne 24. julija 2019 o smernicah o udeležbi ponudnikov in blaga tretje države na trgu javnih naročil EU gospodarski subjekti iz tretjih držav, ki nimajo nobenega sporazuma o odprtju trga javnih naročil EU oziroma katerih blago, storitve in gradnje niso zajeti v takšnem sporazumu, nimajo zagotovljenega dostopa do postopkov javnega naročanja v EU in so lahko izločeni.

(11)

Dejanska uporaba katerih koli ukrepov, sprejetih na podlagi te uredbe, z namenom izboljšanja dostopa gospodarskih subjektov iz Unije do trgov javnih naročil ali koncesij nekaterih tretjih držav, zahteva jasen sklop pravil o poreklu za gospodarske subjekte, blago in storitve.

(12)

Poreklo blaga bi bilo treba določiti v skladu s členom 60 Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(13)

Poreklo storitve bi bilo treba določiti na podlagi porekla fizične ali pravne osebe, ki jo opravlja. Za poreklo pravne osebe bi se morala šteti država, po pravu katere je pravna oseba ustanovljena ali kako drugače organizirana in na ozemlju katere pravna oseba opravlja bistvene poslovne dejavnosti. Za pravne osebe, ustanovljene ali kako drugače organizirane na podlagi zakonodaje države članice, bi se moralo šteti, da imajo poreklo v Uniji le, če so neposredno in dejansko povezane z gospodarstvom države članice. Da bi se preprečilo morebitno izogibanje ukrepu instrumenta za mednarodno javno naročanje (IPI), bi bilo lahko treba poreklo pravnih oseb pod tujim nadzorom ali v tujem lastništvu, ki ne opravljajo bistvenih poslovnih dejavnosti na ozemlju tretje države ali na ozemlju države članice, katere zakonodaja je podlaga za njihovo ustanovitev ali drugačno organiziranost, določiti tudi ob upoštevanju drugih elementov, kot je poreklo lastnikov ali drugih oseb, ki imajo prevladujoč vpliv na to pravno osebo.

(14)

Pri presojanju, ali v tretji državi obstajajo posebni ukrepi ali prakse, ki bi lahko ovirali dostop gospodarskih subjektov, blaga ali storitev iz Unije do trgov javnih naročil ali koncesij v tej tretji državi, bi morala Komisija preučiti, do kakšne stopnje zakoni, pravila ali drugi ukrepi zadevne tretje države o trgih javnih naročil in koncesij zagotavljajo preglednost v skladu z mednarodnimi standardi ter ne povzročajo resnih in ponavljajočih se omejitev za gospodarske subjekte, blago ali storitve iz Unije. Poleg tega bi morala Komisija preučiti, v kolikšni meri posamezni javni naročniki ali naročniki iz tretje države sprejemajo ali ohranjajo omejevalne prakse za gospodarske subjekte, blago ali storitve iz Unije.

(15)

Komisiji bi moralo biti omogočeno, da kadar koli začne pregledno preiskavo glede domnevno omejevalnih ukrepov ali praks, ki naj bi jih sprejela ali ohranjala tretja država.

(16)

Glede na splošni cilj politike Unije, da podpira gospodarsko rast najmanj razvitih držav in njihovo vključevanje v svetovne vrednostne verige, Komisija ne bi smela začeti preiskave v zvezi z državami, ki so upravičene do režima „vse razen orožja“, kot je naveden v Prilogi IV k Uredbi (EU) št. 978/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(17)

Komisija bi morala pri izvajanju preiskave povabiti zadevno tretjo državo k posvetovanju z namenom, da se odpravijo in popravijo vsakršni omejevalni ukrepi ali prakse in s tem izboljšajo priložnosti za oddajo ponudb za gospodarske subjekte, blago in storitve iz Unije v zvezi s trgi javnih naročil ali koncesij v tej tretji državi.

(18)

Zelo je pomembno, da preiskava poteka na pregleden način. Poročilo o glavnih ugotovitvah preiskave bi zato moralo biti na voljo javnosti.

(19)

Kadar se s preiskavo potrdi obstoj omejevalnih ukrepov ali praks in se po posvetovanjih z zadevno tretjo državo v razumnem času ne uvedejo zadovoljivi popravni ukrepi, s katerimi se odpravijo resne in ponavljajoče se ovire pri dostopu gospodarskih subjektov, blaga in storitev iz Unije, ali kadar zadevna tretja država zavrne udeležbo na posvetovanjih, bi morala Komisija na podlagi te uredbe sprejeti ukrep IPI v obliki prilagoditve ocene ali izključitve ponudb, če je po njenem mnenju tako sprejetje v interesu Unije.

(20)

Odločitev o tem, ali je sprejetje ukrepa IPI v interesu Unije, bi morala temeljiti na presoji vseh različnih interesov, vzetih kot celota, vključno z interesi gospodarskih subjektov iz Unije. Komisija bi morala pretehtati posledice sprejetja takega ukrepa glede na njegov vpliv na širše interese Unije. Pomembno je, da se posebna pozornost posveti splošnemu cilju doseganja vzajemnosti z odpiranjem trgov tretjih držav in izboljšanjem dostopa do trga za gospodarske subjekte iz Unije. Upoštevati bi bilo treba tudi cilj omejevanja nepotrebnega upravnega bremena za javne naročnike in naročnike ter gospodarske subjekte.

(21)

Prilagoditev ocene bi se morala uporabiti le za oceno ponudb, ki jih predložijo gospodarski subjekti iz zadevne tretje države. Takšen ukrep ne bi smel vplivati na ceno, ki se plača na podlagi pogodbe, ki se sklene z izbranim ponudnikom. Kadar se javni naročniki ali naročniki odločijo, da bodo ocenjevanje ponudb utemeljili na ceni oziroma stroških kot edinem merilu za oddajo javnega naročila, bi morala biti prilagoditev ocene bistveno strožja, da se zagotovi primerljiva učinkovitost ukrepa IPI.

(22)

Ukrepi IPI bi se morali uporabljati za postopke javnega naročanja, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, tudi okvirne sporazume in dinamične nabavne sisteme. Kadar se posamezno naročilo odda v dinamičnem nabavnem sistemu, za katerega se uporablja ukrep IPI, bi se morali ukrepi IPI uporabljati tudi za to posamezno naročilo. Ukrepi IPI pa se ne bi smeli uporabljati za naročila, ki ne presegajo določene mejne vrednosti, da bi se omejilo splošno upravno breme za javne naročnike in naročnike. Da bi preprečili dvojno uporabo ukrepov IPI, se ti ne bi smeli uporabljati za naročila, oddana na podlagi okvirnega sporazuma, če so bili ukrepi IPI uporabljeni že ob sklenitvi tega okvirnega sporazuma.

(23)

Da bi se preprečilo izogibanje ukrepu IPI, bi bilo treba uspešnim ponudnikom naložiti ustrezne obveznosti. Te obveznosti bi se morale uporabljati le za postopke javnega naročanja, za katere se uporablja ukrep IPI, kot tudi za naročila, oddana na podlagi okvirnega sporazuma, katerih vrednost je enaka ali višja od določene mejne vrednosti in kadar je bil za ta okvirni sporazum sprejet ukrep IPI.

(24)

Kadar tretja država začne vsebinska in napredna pogajanja z Unijo o dostopu do trga javnih naročil, da bi se odpravile ali odstranile ovire za dostop gospodarskih subjektov, blaga ali storitev iz Unije do njihovih trgov javnih naročil ali koncesij, bi Komisiji moralo biti omogočeno, da med pogajanji prekine ukrepe IPI, ki se nanašajo na zadevno tretjo državo.

(25)

Pomembno je, da javni naročniki in naročniki v Uniji ukrepe IPI uporabljajo enotno. Da bi se upoštevale različne upravne zmogljivosti javnih naročnikov in naročnikov, bi bilo treba državam članicam omogočiti, da pod določenimi strogimi pogoji za omejen seznam javnih naročnikov na lokalni ravni zahtevajo izvzetje iz ukrepov IPI. Pomembno je, da Komisija pri preverjanju seznamov lokalnih javnih naročnikov, kot so jih predlagale države članice, upošteva poseben položaj teh javnih naročnikov, med drugim v zvezi s številom prebivalstva in geografskim položajem. Takšno izvzetje se lahko nanaša tudi na postopke javnega naročanja, ki bi ga morali biti ti javni naročniki zmožni izvesti na podlagi okvirnih sporazumov ali dinamičnih nabavnih sistemov.

(26)

Nujno je, da imajo javni naročniki in naročniki dostop do različnih visokokakovostnih proizvodov, ki izpolnjujejo njihove zahteve glede nabave po konkurenčnih cenah. Javni naročniki in naročniki bi zato morali imeti možnost, da ne uporabijo ukrepov IPI, ki omejujejo dostop izključenega blaga in storitev, kadar niso na voljo blago ali storitve iz Unije ali vključeno blago ali storitve, ki bi izpolnjevale zahteve javnega naročnika ali naročnika, ali da se zavarujejo bistvene potrebe javne politike, na primer nujni razlogi v zvezi z javnim zdravjem ali varstvom okolja. Kadar javni naročniki ali naročniki uporabijo te izjeme, bi morali o tem pravočasno in podrobno obvestiti Komisijo, da se omogoči ustrezno spremljanje izvajanja te uredbe.

(27)

V primeru, da javni naročniki ali naročniki nepravilno uporabijo ukrepe IPI in to negativno vpliva na možnosti pravice do sodelovanja gospodarskih subjektov v postopku javnega naročanja, bi se morali uporabljati direktivi Sveta 89/665/EGS (9) in 92/13/EGS (10). Prizadeti gospodarski subjekti bi morali imeti možnost, da sprožijo revizijski postopek v skladu z nacionalnim pravom, s katerim se izvajata ti direktivi, če ti gospodarski subjekti na primer menijo, da bi moral biti konkurirajoč gospodarski subjekt izključen ali da bi morala biti njegova ponudba zaradi uporabe ukrepa IPI razvrščena nižje. Komisija bi morala imeti tudi možnost, da uporabi korektivni mehanizem v skladu s členom 3 Direktive 89/665/EGS ali členom 8 Direktive 92/13/EGS.

(28)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(29)

Za sprejetje izvedbenih aktov v zvezi s sprejetjem, preklicem, prekinitvijo, ponovno uvedbo ali podaljšanjem ukrepa IPI bi bilo treba uporabiti postopek pregleda, Komisiji pa bi moral pomagati odbor za trgovinske ovire, ustanovljen z Uredbo (EU) 2015/1843 Evropskega parlamenta in Sveta (12). Glede na to, da bi lahko imeli ukrepi IPI različne učinke na trge javnih naročil ali koncesij Unije, bi bilo treba prilagoditi postopek v odboru, ki se uporablja za osnutke izvedbenih aktov, ki določajo izključitev ponudb, v takih primerih pa bi se moral uporabiti člen 5(4), tretji pododstavek, Uredbe (EU) št. 182/2011.

(30)

Po potrebi in v zadevah, ki vplivajo na uporabo pravnega okvira Unije o javnih naročilih, bi morala Komisija imeti možnost, da se posvetuje s svetovalnim odborom za javna naročila, ustanovljenim s Sklepom Sveta 71/306/EGS (13).

(31)

Informacije, prejete na podlagi te uredbe, bi se morale uporabljati le za namen, za katerega so bile zahtevane, in ob ustreznem upoštevanju veljavnih zahtev Unije in nacionalnih zahtev glede varstva podatkov in zaupnosti. Ustrezno bi se morali uporabljati Uredba (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (14) ter člen 28 Direktive 2014/23/EU, člen 21 Direktive 2014/24/EU in člen 39 Direktive 2014/25/EU.

(32)

V skladu z Medinstitucionalnim sporazumom z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (15) in z namenom, da se med drugim zmanjša upravno breme, zlasti za države članice, bi morala Komisija redno pregledovati področje uporabe, delovanje in učinkovitost te uredbe. Pri takšnem pregledu bi se med drugim obravnavala uporaba vseh razpoložljivih sredstev za lažjo izmenjavo informacij, vključno z rešitvami za elektronsko javno naročanje, kot so standardni obrazci za objavo obvestil o javnih naročilih na podlagi Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2019/1780 (16), pa tudi breme, ki ga nosijo javni naročniki in naročniki ob uporabi te uredbe. Komisija bi morala o rezultatih te ocene poročati Evropskemu parlamentu in Svetu in bi morala, kadar je to ustrezno, predložiti ustrezne zakonodajne predloge.

(33)

Pravila in načela javnega naročanja, ki se uporabljajo za javna naročila, ki jih v svojem imenu oddajo institucije Unije, so določena v Uredbi (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta (17) in zato ne spadajo na področje uporabe te uredbe. Pravila v Uredbi (EU, Euratom) 2018/1046 temeljijo na pravilih iz direktiv 2014/23/EU in 2014/24/EU. Zato bi bilo smiselno med revizijo Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 oceniti, ali bi se morala pravila in načela iz te uredbe uporabljati tudi za javna naročila, ki jih oddajo institucije Unije.

(34)

Da bodo javni naročniki in naročniki ter gospodarski subjekti to uredbo lažje uporabljali, bi morala Komisija izdati smernice. Vanje bi bilo treba vključiti zlasti informacije o poreklu fizičnih in pravnih oseb, poreklu blaga in storitev, dodatnih obveznostih in uporabi teh določb v okviru te uredbe. Glede na splošni cilj politike Unije v zvezi s podporo malim in srednjim podjetjem bi bilo treba v teh smernicah upoštevati tudi specifične potrebe po informacijah, ki jih mala in srednja podjetja potrebujejo pri uporabljanju te uredbe, da bi preprečili njihovo preobremenitev.

(35)

V skladu z načelom sorazmernosti je potrebno in primerno, da se za doseganje osnovnega cilja izboljšanja dostopa gospodarskih subjektov, blaga in storitev iz Unije do trgov javnih naročil ali koncesij tretjih držav z določitvijo ukrepov za izključena javna naročila določijo pravila o postopkih, na podlagi katerih Komisija začne preiskave domnevnih ukrepov ali praks tretjih držav zoper gospodarske subjekte, blago in storitve iz Unije, in začne posvetovanja z zadevnimi tretjimi državami. V skladu s členom 5(4) PEU ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

(1)

Čeprav so se kratkoročne motnje v oskrbi s plinom dogajale že v preteklosti, se razmere v letu 2022 zaradi več dejavnikov razlikujejo od prejšnjih kriz v oskrbi s plinom. Stopnjevanje vojaške agresije Rusije proti Ukrajini od februarja 2022 je privedlo do zvišanja cen, ki je doslej brez primere. Zaradi tega zvišanja cen se bodo verjetno bistveno spremenile spodbude za napolnitev podzemnih skladišč plina v Uniji. V sedanjih geopolitičnih razmerah nadaljnjih motenj v oskrbi s plinom ni mogoče izključiti. Take motnje oskrbe bi lahko resno škodile državljanom in gospodarstvu Unije, saj je Unija v veliki meri še vedno odvisna od zunanje oskrbe s plinom, na katero lahko konflikt vpliva.

(2)

Narava in posledice teh nedavnih dogodkov so obsežne in vplivajo na celotno Unijo, zato zahtevajo celovit odziv Unije. Ta odziv bi moral dajati prednost ukrepom, ki lahko okrepijo zanesljivost oskrbe s plinom na ravni Unije, zlasti oskrbe zaščitenih odjemalcev s plinom. K doseganju tega cilja bistveno prispevajo prihranki energije in energijska učinkovitost. Zato je ključno, da Unija ukrepa usklajeno, da bi preprečila morebitna tveganja zaradi potencialnih motenj v oskrbi s plinom, brez poseganja v pravico držav članic do izbire med različnimi viri energije in splošno strukturo njihove oskrbe z energijo v skladu s členom 194 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

(3)

Podzemna skladišča plina prispevajo k zanesljivosti oskrbe s plinom, dobro napolnjena podzemna skladišča plina pa zagotavljajo zanesljivost oskrbe s plinom z zagotavljanjem dodatnega plina v primeru povečanega povpraševanja ali motenj v oskrbi. Do motenj v oskrbi s plinom iz plinovodov lahko pride kadar koli, zato bi bilo treba uvesti ukrepe v zvezi z ravnjo napolnjenosti podzemnih skladišč plina v Uniji, da se zagotovi zanesljivost oskrbe s plinom v zimi 2022/2023.

(4)

Z Uredbo (EU) 2017/1938 Evropskega parlamenta in Sveta (3) je bil uveden solidarnostni mehanizem kot instrument za ublažitev učinkov hudih izrednih razmer znotraj Unije, v katerih je v eni od držav članic ogrožena oskrba solidarnostno zaščitenih odjemalcev s plinom, ki je bistvena varnostna potreba in nujna prednostna naloga. V primeru izrednih razmer na ravni Unije se s takojšnjim odzivom zagotovi, da lahko države članice odjemalcem zagotovijo večjo zaščito.

(5)

Učinek vojaške agresije Rusije proti Ukrajini je pokazal, da obstoječa pravila o zanesljivosti oskrbe niso prilagojena nenadnim velikim spremembam geopolitičnih razmer, pri katerih pomanjkanje oskrbe in poskoki cen niso le posledica okvar infrastrukture ali ekstremnih vremenskih razmer, temveč tudi namernih večjih dogodkov in daljših ali nenadnih motenj v oskrbi. Zato je treba obravnavati nenadna močno povečana tveganja, ki so posledica trenutnih sprememb geopolitičnih razmer, tudi z diverzifikacijo oskrbe Unije z energijo.

(6)

Na podlagi analiz Komisije, med drugim o ustreznosti ukrepov za zagotovitev oskrbe s plinom, in okrepljene analize pripravljenosti na tveganja po vsej Uniji, ki sta jo februarja 2022 izvedli Komisija in koordinacijska skupina za plin (KSP), ustanovljena z Uredbo (EU) 2017/1938, bi morala vsaka država članica načeloma zagotoviti, da so podzemna skladišča plina, ki se nahajajo na njenem ozemlju in so neposredno povezana s tržnim območjem te države članice, do 1. novembra vsako leto na ravni države članice napolnjena vsaj do 90 % svoje zmogljivosti (v nadaljnjem besedilu: cilj napolnjenosti), niz vmesnih ciljev za vsako državo članico pa se določi za maj, julij, september in februar (v nadaljnjem besedilu: krivulja polnjenja) naslednjega leta. Na nekatere države članice, ki imajo znatne podzemne skladiščne zmogljivosti, bi obveznost doseganja cilja napolnjenosti skladišč na njihovem ozemlju nesorazmerno vplivala. Zato bi bilo treba obveznost, da svoja podzemna skladišča plina napolnijo, zmanjšati na 35 % njihove povprečne letne porabe plina v predhodnih petih letih. To ne bi smelo posegati v obveznost drugih držav članic, da prispevajo k napolnitvi zadevnih podzemnih skladišč plina. Države članice bi morale pod določenimi pogoji imeti možnost odločiti, da bodo cilj napolnjenosti delno dosegle z upoštevanjem zalog utekočinjenega zemeljskega plina (UZP), shranjenih v obratih za UZP. Ti cilji napolnjenosti so potrebni, da se odjemalce v Uniji ustrezno zaščiti pred nezadostno oskrbo s plinom. Glede na dejstvo, da bo ta uredba začela veljati po začetku sezone polnjenja skladišč in da bodo imele države članice omejen čas za njeno izvedbo, bi za leto 2022 morala veljati nižji cilj 80-odstotne napolnjenosti in manjše število vmesnih ciljev.

(7)

Države članice bi si morale pri polnjenju svojih skladišč prizadevati za diverzifikacijo dobaviteljev plina, da bi zmanjšale svojo odvisnost, kadar bi ta lahko ogrozila zanesljivost oskrbe z energijo ali bistvene varnostne interese Unije ali držav članic.

(8)

Vsako leto od februarja 2023 bi bilo treba skladiščenje plina posebej spremljati, da se prepreči nenadno praznjenje podzemnih skladišč plina sredi zime, kar bi lahko povzročilo izzive v zvezi z zanesljivostjo oskrbe pred koncem zime. Krivulje polnjenja bi morale omogočati neprekinjeno spremljanje skozi celotno sezono polnjenja skladišč.

(9)

Vsaka država članica s podzemnimi skladišči plina bi morala za takšna skladišča na svojem ozemlju, neposredno povezana z njenim tržnim območjem, vsako leto od leta 2023 Komisiji posredovati osnutek krivulje polnjenja v zbirni obliki. Ob upoštevanju ocene KSP bi Komisija morala sprejeti sklep o določitvi krivulje polnjenja za vsako državo članico tako, da se ne povzroči neupravičenega izkrivljanja konkurenčnosti podzemnih skladišč plina v zadevni državi članici v primerjavi s takimi skladišči, ki se nahajajo v sosednjih državah članicah.

(10)

Da bi od leta 2023 za vsako državo članico s podzemnimi skladišči plina na podlagi osnutka krivulje polnjenja, ki ga predloži vsaka taka država članica, določili krivuljo polnjenja, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (4).

(11)

Krivulja polnjenja za vsako državo članico s podzemnimi skladišči plina bi morala vključevati niz vmesnih ciljev in bi morala temeljiti na povprečni stopnji napolnjenosti za to državo članico v predhodnih petih letih. Za države članice, za katere je cilj napolnjenosti znižan na 35 % njihove povprečne letne porabe plina, bi bilo treba ustrezno znižati vmesne cilje krivulje polnjenja.

(12)

Kadar država članica zaradi tehničnih težav – na primer v zvezi s plinovodi, ki napajajo podzemna skladišča plina, ali z napravami za vbrizgavanje – ne more pravočasno doseči ciljev napolnjenosti, bi morala država članica imeti možnost, da cilj napolnjenosti doseže pozneje. Vendar bi bilo treba vsak cilj napolnjenosti doseči takoj, ko je to tehnično mogoče, v vsakem primeru pa najpozneje do 1. decembra zadevnega leta, da se zagotovi zanesljivost oskrbe s plinom v zimskem obdobju.

(13)

Mogoče je, da država članica cilja napolnjenosti ali vmesnega cilja napolnjenosti ne more doseči zaradi izrednih razmer na regionalni ravni ali ravni Unije – kot kadar je oskrba s plinom nezadostna, kot je navedeno v členu 11(1), točka (c), Uredbe (EU) 2017/1938 –, ki jih Komisija razglasi na zahtevo ene oziroma več držav članic, ki razglasijo izredne razmere na nacionalni ravni v smislu navedene uredbe. Zato se cilji napolnjenosti, vključno s ciljem porazdelitve bremena, ne bi smeli uporabljati, kadar Komisija razglasi izredne razmere na regionalni ravni ali ravni Unije na podlagi člena 12 navedene uredbe in dokler take razmere trajajo.

(14)

Pristojni organi bi morali stalno spremljati ravni napolnjenosti podzemnih skladišč plina za zagotovitev, da ni odstopanja od krivulj polnjenja. Za odstopanje od krivulj polnjenja bi moral veljati razpon petih odstotnih točk. Kadar je raven napolnjenosti v državi članici za več kot pet odstotnih točk nižja od ravni njene krivulje polnjenja, bi moral pristojni organ nemudoma sprejeti učinkovite ukrepe za povečanje ravni napolnjenosti. Države članice bi morale o takih ukrepih obvestiti Komisijo in KSP.

(15)

Vsako znatno in trajno odstopanje države članice od njene krivulje polnjenja lahko ogrozi ustrezne ravni napolnjenosti in cilj napolnjenosti, ki so potrebni, da se v duhu solidarnosti zagotovi zanesljivost oskrbe s plinom v Uniji. Komisijo bi bilo treba pooblastiti, da v primeru takega znatnega in trajnega odstopanja od krivulje napolnjenosti ali odstopanja od cilja napolnjenosti sprejme učinkovite ukrepe za preprečevanje težav z zanesljivostjo oskrbe s plinom, ki so posledica nenapolnjenih skladišč. Komisija bi morala pri odločanju o takih učinkovitih ukrepih upoštevati specifične razmere v zadevni državi članici, kot je velikost podzemnih skladišč plina glede na domačo porabo plina ali pomembnost podzemnih skladišč plina za zanesljivost oskrbe s plinom v regiji ter morebitne obstoječe obrate za skladiščenje UZP. Ker bo ta uredba začela veljati po začetku sezone polnjenja skladišč v letu 2022, bi bilo treba pri vseh ukrepih, ki jih Komisija sprejme za odpravo odstopanj od krivulje polnjenja za leto 2022, upoštevati omejen čas, ki je na voljo za izvedbo te uredbe na nacionalni ravni. Komisija bi morala zagotoviti, da ukrepi ne presegajo tistega, kar je potrebno za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom, ne da bi nesorazmerno obremenili države članice, udeležence na trgu plina, operaterje skladiščnih sistemov ali odjemalce.

(16)

Države članice bi morale sprejeti vse potrebne ukrepe, da zagotovijo izpolnitev ciljev napolnjenosti. Pri tem bi si morale prizadevati najprej za uporabo tržnih ukrepov, kjer je to mogoče, da bi se izognili nepotrebnim motnjam na trgu. Države članice bi morale imeti proste roke pri določanju višjega cilja napolnjenosti, da bi Unija lahko v letu 2022 skupaj dosegla raven 85-odstotne napolnjenosti podzemnih skladišč plina v Uniji. Glede na različne regulativne ureditve, ki so v številnih državah članicah že vzpostavljene za podporo polnjenja skladišč, se ne bi smelo uvesti specifičnega instrumenta za doseganje krivulj polnjenja ali cilja napolnjenosti. Države članice lahko same izberejo najprimernejši instrument za svoje nacionalne sisteme, če so izpolnjeni določeni pogoji. Države članice ali pristojni regulativni organi bi zato morali imeti možnost, da določijo, od katerih udeležencev na trgu se zahteva, da zagotovijo napolnitev podzemnih skladišč plina. Morali bi imeti tudi možnost odločiti, ali regulativna sredstva, kot so ukrepi, ki jih omogočajo obstoječa tržna pravila Unije in s katerimi se od imetnikov zmogljivosti zahteva, da sprostijo neizkoriščene zmogljivosti, zadostujejo za doseganje ciljev napolnjenosti ali pa so potrebne finančne spodbude ali rabati pri tarifah za skladiščenje. Če država članica dobaviteljem plina zaščitenim odjemalcem na njenem ozemlju naloži obveznost skladiščenja plina v podzemnih skladiščih plina, bi bilo treba količino skladiščenega plina določiti na podlagi količine zemeljskega plina, ki se dobavlja tem zaščitenim odjemalcem. Države članice bi se morale medsebojno uskladiti in uporabljati instrumente, kot so platforme za nakup UZP, da bi čim bolj povečale uporabo UZP za napolnitev skladišč. Poleg tega bi države članice morale zmanjšati infrastrukturne in regulativne ovire za skupno uporabo UZP za napolnitev skladišč.

(17)

V sporočilu Komisije z dne 8. marca 2022 z naslovom „REPowerEU: skupni evropski ukrepi za cenovno dostopnejšo, zanesljivejšo in bolj trajnostno energijo“ je pojasnjeno, da pravo Unije državam članicam omogoča, da dobaviteljem plina zagotovijo pomoč v skladu s členom 107(3), točka (c), PDEU, da bi zagotovile napolnitev skladišč, na primer v obliki jamstev (dvosmerna pogodba na razliko).

(18)

Vsi ukrepi, ki jih države članice sprejmejo za zagotovitev polnjenja podzemnih skladišč plina, vključno s pogoji, ki se uvedejo za polnjenje na podlagi porazdelitve bremen, in pogoji, ki se uvedejo za praznjenje podzemnih skladišč plina, bi morali biti nujni, jasno opredeljeni, pregledni, sorazmerni, nediskriminatorni in preverljivi ter ne bi smeli neupravičeno izkrivljati konkurence ali pravilnega delovanja notranjega trga plina oziroma ogrožati zanesljivosti oskrbe s plinom drugih držav članic ali Unije. Taki ukrepi zlasti ne bi smeli privesti do krepitve prevladujočega položaja ali nepričakovanih dobičkov podjetij, ki nadzorujejo podzemna skladišča plina ali so rezervirala, vendar niso uporabljala skladiščnih zmogljivosti.

(19)

Učinkovita uporaba obstoječe infrastrukture, vključno s čezmejnimi prenosnimi zmogljivostmi, podzemnimi skladišči plina in obrati za UZP, je pomembna za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom v duhu solidarnosti. Odprte energetske meje so ključne za zanesljivost oskrbe s plinom, tudi v času motenj v oskrbi s plinom na nacionalni ali regionalni ravni oziroma na ravni Unije. Zato ukrepi, sprejeti za zagotovitev polnjenja podzemnih skladišč plina, ne bi smeli blokirati ali omejevati čezmejnih zmogljivosti, dodeljenih v skladu z Uredbo Komisije (EU) 2017/459 (5). Poleg tega bi morale države članice zagotoviti, da skladišča ostanejo na voljo, tudi sosednjim državam članicam in kadar so razglašene izredne razmere, kot je navedeno v členu 11(1), točka (c), Uredbe (EU) 2017/1938.

(20)

Obveznost skladiščenja bo verjetno pomenila finančno breme za zadevne udeležence na trgu v tistih državah članicah, ki imajo na svojem ozemlju ustrezna podzemna skladišča plina, povečanje ravni zanesljivosti oskrbe s plinom pa naj bi koristilo vsem državam članicam, vključno s tistimi, ki nimajo podzemnih skladišč plina. Da bi porazdelile breme zagotavljanja zanesljivosti oskrbe s plinom z zadostno napolnjenostjo podzemnih skladišč plina v Uniji v duhu solidarnosti, bi morale države članice brez podzemnih skladišč plina uporabljati podzemna skladišča plina v drugih državah članicah. Če država članica nima povezave z drugimi državami članicami ali zaradi njenih omejenih čezmejnih prenosnih zmogljivosti ali drugih tehničnih razlogov ne more uporabljati podzemnih skladišč plina v drugih državah članicah, bi bilo treba to obveznost ustrezno zmanjšati.

(21)

Države članice brez podzemnih skladišč plina bi morale zagotoviti, da imajo udeleženci na trgu v takih državah članicah sklenjene dogovore v državah članicah, ki imajo taka skladišča in do 1. novembra zagotavljajo uporabo skladiščnih količin, ki ustrezajo vsaj 15 % njihove povprečne letne porabe plina v predhodnih petih letih. Vendar bi države članice brez podzemnih skladišč plina morale imeti tudi možnost, da skupaj z eno ali več državami članicami, ki imajo podzemna skladišča plina, oblikujejo alternativni mehanizem za delitev bremena. Pri obravnavi mehanizma za delitev bremena bi bilo treba upoštevati tudi druge obstoječe enakovredne ukrepe za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom, kot je enakovredna obveznost za druga goriva poleg zemeljskega plina, vključno z nafto, če so izpolnjeni določeni pogoji. Države članice bi morale o takih alternativnih mehanizmih za delitev bremena uradno obvestiti Komisijo ter dokazati tehnične omejitve in enakovrednost sprejetih ukrepov.

(22)

Mogoče je, da imajo ukrepi, s katerimi države članice brez podzemnih skladišč plina breme obveznosti skladiščenja delijo z državami članicami, ki imajo podzemna skladišča plina, finančne posledice za zadevne udeležence na trgu. Državam članicam, brez podzemnih skladišč plina bi zato moralo biti dovoljeno, da udeležencem na trgu zagotovijo finančne spodbude ali nadomestila za izpad prihodkov ali za stroške obveznosti, ki so jim naložene in jih ni mogoče pokriti s prihodki. Če se taki ukrepi financirajo z dajatvijo, se te ne bi smelo uporabljati za čezmejne povezovalne točke.

(23)

Učinkovito spremljanje in poročanje je bistveno za oceno narave in obsega tveganj, povezanih z zanesljivostjo oskrbe s plinom, ter za izbiro ustreznih ukrepov za preprečevanje takih tveganj. Upravljavci podzemnih skladišč plina bi morali v sezoni polnjenja skladišč pristojnim organom mesečno poročati o ravneh napolnjenosti. Lastnike in upravljavce podzemnih skladišč plina se tudi spodbuja, da na osrednji platformi za poročanje redno vstavijo zmogljivost in raven napolnjenosti za vsako podzemno skladišče plina.

(24)

Pristojni organi imajo pomembno vlogo pri spremljanju zanesljivosti oskrbe s plinom in zagotavljajo ravnovesje med zanesljivostjo oskrbe s plinom in stroški za odjemalce, ki nastanejo zaradi ukrepov. Pristojni organ vsake države članice ali drug subjekt, ki ga imenuje država članica, bi moral spremljati ravni napolnjenosti podzemnih skladišč plina na svojem ozemlju in o rezultatih poročati Komisiji. Komisiji bi tudi moralo biti omogočeno, da po potrebi povabi Agencijo Evropske unije za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER), naj pomaga pri spremljanju.

(25)

Bistveno je, da se pri izvedbi ocene tveganja v skladu s členom 7 Uredbe (EU) 2017/1938 upoštevajo vsa tveganja, ki bi lahko resno vplivala na zanesljivost oskrbe s plinom. Zato bi bilo treba v okviru pristopa na podlagi tveganja pri ocenjevanju zanesljivosti oskrbe s plinom ter določanju preventivnih in blažilnih ukrepov upoštevati tudi scenarije, v katerih pride do popolne prekinitve oskrbe iz posameznega vira. Da bi zagotovili čim večjo pripravljenost in da bi preprečili motnje v oskrbi s plinom in ublažili učinke takih motenj, bi bilo treba izvesti skupne ocene tveganja in nacionalne ocene tveganja ob upoštevanju takih scenarijev. To bi omogočilo usklajevanje ukrepov za ublažitev posledic izrednih razmer in optimizacijo virov za zagotovitev neprekinjene oskrbe v primeru popolne prekinitve oskrbe.

(26)

Okrepiti bi bilo treba vlogo KSP, in sicer z izrecnim mandatom, da spremlja uspešnost držav članic in razvija najboljše prakse glede zanesljivosti oskrbe s plinom. Komisija bi zato morala redno poročati KSP, KSP pa bi Komisiji morala pomagati pri spremljanju ciljev napolnjenosti in zagotavljanju, da so izpolnjeni.

(27)

KSP je ključni svetovalec Komisije, ki omogoča usklajevanje ukrepov za zanesljivost oskrbe in ji pomaga kadar koli, zlasti pa v primeru krize. Komisija v pričakovanju morebitne krize nemudoma skliče sestavo KSP za krizno upravljanje, kot je potrebno, da bi se zagotovila čim večja pripravljenost in hitra izmenjava informacij. Sestava KSP za krizno upravljanje bi morala pomagati Komisiji, dokler je to potrebno. Zato bi KSP morala vzdrževati komunikacijske kanale z državami članicami in vsemi zadevnimi udeleženci na trgu na področju zanesljivosti oskrbe s plinom ter zbirati informacije, pomembne za zanesljivost oskrbe s plinom na nacionalni in regionalni ravni ter ravni Unije.

(28)

Sektor sistemov za skladiščenje je zelo pomemben za Unijo, zanesljivost njene oskrbe z energijo in druge bistvene varnostne interese Unije. Zato se podzemna skladišča plina štejejo za kritično infrastrukturo v smislu Direktive Sveta 2008/114/ES (6). Države članice naj ukrepe, ki jih uvaja ta uredba, upoštevajo v nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih ter poročilih o napredku, sprejetih v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(29)

V mreži sistemov za skladiščenje so potrebne dodatne varovalke, da se preprečijo grožnje javnemu redu in javni varnosti v Uniji ali blaginji državljanov Unije. Države članice bi morale zagotoviti, da nacionalni regulativni organ ali drug pristojni organ, ki ga imenuje država članica, certificira vsakega operaterja skladiščnega sistema, vključno z operaterji skladiščnega sistema, ki so pod nadzorom operaterjev prenosnih sistemov, da se zagotovi, da zanesljivost oskrbe z energijo ali kakršnih koli drugih bistvenih varnostnih interesov v Uniji ali kateri koli državi članici ni ogrožena z vplivanjem na operaterje skladiščnih sistemov. Za analizo morebitnih tveganj v zvezi z zanesljivostjo oskrbe z energijo je pomembno usklajevanje med državami članicami pri izvajanju ocene zanesljivosti oskrbe. To ocenjevanje ne bi smelo razlikovati med udeleženci na trgu, v celoti pa bi se morala upoštevati načela dobro delujočega notranjega trga. Da bi hitro zmanjšali tveganje, ki izhaja iz nizkih ravni napolnjenosti, bi bilo treba to certificiranje prednostno in hitreje izvajati za večja podzemna skladišča, ki so imela do pred kratkim stalno nizko raven napolnjenosti, da se lahko izključijo ali po možnosti odpravijo morebitne težave z zanesljivostjo oskrbe s plinom, ki izhajajo iz nadzora nad takimi velikimi skladišči. Glede na to, da je povprečna raven napolnjenosti vseh podzemnih skladišč plina v Uniji v predhodnih šestih letih 31. marca znašala 35 % njihove najvišje zmogljivosti, bi bilo treba prag za določitev nenavadno nizke ravni napolnjenosti za marec 2021 in marec 2022 določiti na 30 %.

(30)

Nacionalni regulativni organi ali drug pristojni organ, ki ga imenuje zadevna država članica (v nadaljnjem besedilu v vsakem primeru: organ za certificiranje), bi morali zavrniti certificiranje, kadar ugotovijo, da bi lahko oseba, ki neposredno ali posredno nadzoruje operaterja skladiščnega sistema ali uveljavlja kakršne koli pravice v zvezi z njim, ogrozila zanesljivost oskrbe z energijo ali kateri koli drug bistveni varnostni interes na nacionalni ali regionalni ravni ali ravni Unije. Pri pripravi te ocene bi moral organ za certificiranje upoštevati poslovne odnose, ki bi lahko negativno vplivali na spodbude in sposobnost upravljavca skladiščnega sistema, da napolni podzemno skladišče plina, ter mednarodne obveznosti Unije in vsa druga posebna dejstva in okoliščine primera. Da bi zagotovili dosledno uporabo pravil certificiranja po vsej Uniji, upoštevanje mednarodnih obveznosti Unije ter solidarnost in energetsko varnost v Uniji, bi moral organ za certificiranje pri sprejemanju odločitev o certificiranju v največji možni meri upoštevati mnenje Komisije ter po potrebi tudi revidirati svoj osnutek odločitve. Kadar organ za certificiranje zavrne certificiranje, bi moral imeti pooblastilo, da od katere koli osebe zahteva odsvojitev deleža ali pravic, ki jih ima pri lastniku skladiščnega sistema ali operaterju skladiščnega sistema, in da določi rok za takšno odsvojitev, odredi kateri koli drug ustrezen ukrep, s katerim zagotovi, da ta oseba ali te osebe ne morejo izvajati nadzora ali pravice nad navedenim lastnikom skladiščnega sistema ali operaterjem skladiščnega sistema, ter da odloči o ustreznih izravnalnih ukrepih. Vsi ukrepi, ki so v sklepu o certificiranju sprejeti za obravnavanje tveganj glede zanesljivosti oskrbe s plinom ali drugih bistvenih varnostnih interesov, bi morali biti nujni, jasno opredeljeni, pregledni, sorazmerni in nediskriminatorni.

(31)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana zlasti z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina). Spoštovani sta zlasti pravica posameznika, da se mu lastnina ne odvzame, razen v javno korist v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon, vendar le proti pravični in pravočasni odškodnini za njeno izgubo, kot je določeno v členu 17 Listine, ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča, kot je določena v členu 47 Listine.

(32)

Če bi morala podjetja kupovati več plina, ko je njegova cena visoka, bi se lahko zaradi tega cene še zvišale. Zato bi morali imeti regulativni organi možnost, da uporabijo do 100-odstotni popust za vstopne in izstopne tarife za prenosne in distribucijske zmogljivosti v skladišča, tako podzemna skladišča plina kot obrate za UZP, ter iz njih, zaradi česar bi bilo skladiščenje za udeležence na trgu privlačnejše. Nacionalni regulativni organi in organi, pristojni za konkurenco, naj svoja pooblastila uporabijo tudi za učinkovito preprečevanje neupravičenih povišanj tarif za skladiščenje.

(33)

Glede na trenutne izjemne okoliščine in negotovosti, povezane s prihodnjimi spremembami v geopolitičnih razmerah, naj države članice cilje napolnjenosti dosežejo čim prej.

(34)

Ob upoštevanju neposredne nevarnosti za zanesljivost oskrbe s plinom, ki jo povzroča vojaška agresija Rusije proti Ukrajini, bi morala ta uredba začeti veljati dan po objavi. Zaradi izjemne narave sedanjih okoliščin bi se morale nekatere določbe, uvedene s to uredbo, uporabljati le do 31. decembra 2025.

(35)

Ta uredba bi morala nujno postati del pravnega reda Energetske skupnosti v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Energetske skupnosti, ki je bila podpisana v Atenah 25. oktobra 2005, veljati pa je začela 1. julija 2006.

(36)

Uredbo (EU) 2017/1938 in Uredbo (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (8) bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

v členu 2 se dodajo naslednje točke:

(2)

vstavijo se naslednji členi:

(*1)  Uredba Komisije (EU) 2017/459 z dne 16. marca 2017 o oblikovanju kodeksa omrežja za mehanizme za dodeljevanje zmogljivosti v prenosnih sistemih plina in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 984/2013 (UL L 72, 17.3.2017, str. 1)."

(*2)  Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 328, 21.12.2018, str. 1)."

(*3)  Uredba (EU) 2022/869 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2022 o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo, spremembi uredb (ES) št. 715/2009, (EU) 2019/942 in (EU) 2019/943 ter direktiv 2009/73/ES in (EU) 2019/944 in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 347/2013 (UL L 152, 3.6.2022, str. 45).";"

(3)

člen 7 se spremeni:

(4)

v členu 16 se doda naslednji odstavek:

(5)

vstavi se naslednji člen:

(6)

vstavi se naslednji člen:

(*4)  Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).“."

(7)

v členu 20 se doda naslednji odstavek:

(8)

v členu 22 se doda naslednji odstavek:

„Člen 2, točke (27) do (31), členi 6a do 6d, člen 16(3), člen 17a, člen 18a, člen 20(4) ter prilogi Ia in Ib se uporabljajo do 31. decembra 2025.“;

(9)

besedilo iz Priloge k tej uredbi se vstavi kot prilogi Ia in Ib.

(1)

vstavi se naslednji člen:

(*5)  Uredba (EU) 2017/1938 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2017 o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom in o razveljavitvi Uredbe (EU) št. 994/2010 (UL L 280, 28.10.2017, str. 1).“;"

(2)

v členu 13 se doda naslednji odstavek:

(1)

Kmetje in podeželska podjetja v Uniji so po ruski invaziji na Ukrajino utrpeli hude posledice. Zvišanje vhodnih cen, zlasti za energijo, gnojila in živalsko krmo, je povzročilo gospodarske motnje v kmetijskem sektorju in podeželskih skupnostih Unije ter privedlo do likvidnostnih težav za kmete in mala podeželska podjetja, ki se ukvarjajo s predelavo, trženjem ali razvojem kmetijskih proizvodov. Posledica so izredne razmere, ki jih je treba obravnavati z novim izrednim ukrepom.

(2)

V odziv na vpliv ruske invazije na Ukrajino na kmetijski in živilski sektor Unije bi bilo treba v tej uredbi določiti nov izreden in začasen ukrep za obravnavo likvidnostnih težav, ki ogrožajo nadaljnje opravljanje kmetijskih dejavnosti in dejavnosti malih podjetij, ki se ukvarjajo s predelavo, trženjem ali razvojem kmetijskih proizvodov.

(3)

Podpora v okviru ukrepa iz te uredbe, katere cilj je zagotoviti konkurenčnost kmetijske dejavnosti in vzdržnost kmetij v Uniji, bi morala razpoložljive vire usmeriti k upravičencem, ki so jih posledice ruske invazije na Ukrajino najbolj prizadele, odobriti pa bi jo bilo treba na podlagi objektivnih in nediskriminatornih meril. Za kmete bi morala taka merila zadevati proizvodne sektorje, tipe kmetovanja ali strukture kmetijskih gospodarstev, za mala in srednja podjetja (MSP) pa sektorje, vrste dejavnosti, vrste regij in druge posebne omejitve.

(4)

Trenutna resna kriza v kmetijskem sektorju Unije potrjuje, da je treba pospešiti prehod na trajnostnost, da bi bili bolje pripravljeni na prihodnje krize. Podpora v okviru ukrepa iz te uredbe zato ne bi smela povzročiti zmanjšanja skupnega deleža prispevka Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP), rezerviranega za ukrepe iz člena 59(6) Uredbe (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (3).

(5)

Zaradi nujnosti ter začasne in izredne narave ukrepa iz te uredbe bi bilo treba določiti enkratno plačilo in skrajni rok za uporabo ukrepa. Upoštevati bi bilo treba tudi načelo, da se plačila Komisije izvršijo v skladu s proračunskimi odobritvami in glede na razpoložljiva sredstva.

(6)

Da bi se zagotovila večja podpora najbolj prizadetim kmetom ali MSP, je primerno, da se državam članicam omogoči prilagoditev višine pavšalnih zneskov za nekatere kategorije upravičencev, na primer z opredelitvijo določenih razponov ali velikih splošnih kategorij, na podlagi objektivnih in nediskriminatornih meril.

(7)

Da bi se zagotovilo ustrezno financiranje ukrepa iz te uredbe, ne da bi bili pri tem ogroženi drugi cilji programov za razvoj podeželja, bi bilo treba določiti največji delež prispevka Unije za ta ukrep.

(8)

Uredbo (EU) št. 1305/2013 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(9)

Zaradi ruske invazije na Ukrajino in nujnosti obravnave vpliva te invazije na kmetijski in živilski sektor Unije se je primerno sklicevati na izjemo od roka osmih tednov, določeno v členu 4 Protokola št. 1 o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji (PEU), Pogodbi o delovanju Evropske unije in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo.

(10)

Ker cilja te uredbe, in sicer obravnavati izredene razmere, ki so nastale v kmetijskem in živilskem sektorju v Uniji zaradi vpliva ruske invazije na Ukrajino, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(11)

Zaradi resnosti razmer, povezanih z vplivom ruske invazije na Ukrajino na kmetijski in živilski sektor Unije, bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –

(1)

vstavi se naslednji člen:

(2)

v členu 49 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

(3)

v členu 59 se vstavi naslednji odstavek:

(1)

Uredba (EU) 2021/953 Evropskega parlamenta in Sveta (2) določa okvir za izdajanje, preverjanje in priznavanje interoperabilnih potrdil o cepljenju, testu in preboleli bolezni v zvezi s COVID-19 (v nadaljnjem besedilu: digitalno COVID potrdilo EU) z namenom, da se imetnikom olajša uveljavljanje pravice do prostega gibanja med pandemijo COVID-19. Prispeva tudi k lažji postopni odpravi, na usklajen način, omejitev prostega gibanja, ki so jih v skladu s pravom Unije uvedle države članice za omejitev širjenja SARS-CoV-2.

(2)

V skladu z Uredbo (EU) 2021/953 se potrdila o testu izdajo na podlagi dveh vrst testov na okužbo s SARS-CoV-2, in sicer na podlagi amplifikacijskih testov nukleinske kisline (v nadaljnjem besedilu: testi NAAT), vključno s tistimi, pri katerih se uporablja polimerazna verižna reakcija z reverzno transkripcijo (RT-PCR), in hitrih antigenskih testov, ki temeljijo na odkrivanju virusnih beljakovin (antigenov) z imunokromatografski testom, ki daje rezultate v manj kot 30 minutah, pod pogojem, da jih opravijo zdravstveni delavci ali za testiranje usposobljeno osebje.

(3)

Uredba (EU) 2021/953 ne zajema laboratorijskih antigenskih testov, kot so encimski imunski testi ali avtomatizirani imunološki testi. Od julija 2021 je tehnična delovna skupina za diagnostične teste na COVID-19, ki je odgovorna za pripravo posodobitev skupnega seznama EU antigenskih testov na COVID-19, ki ga je potrdil Odbor za zdravstveno varnost, ustanovljen na podlagi člena 17 Sklepa št. 1082/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3), pregledovala predloge držav članic in proizvajalcev laboratorijskih antigenskih testov na COVID-19. Ti predlogi so bili ocenjeni na podlagi istih meril, kot se uporabljajo za hitre antigenske teste, Odbor za zdravstveno varnost pa je pripravil seznam laboratorijskih antigenskih testov, ki izpolnjujejo ta merila.

(4)

Zaradi teh sprememb in za razširitev področja uporabe različnih vrst diagnostičnih testov, ki se lahko uporabijo za izdajo digitalnega COVID potrdila EU, bi bilo treba opredelitev hitrih antigenskih testov spremeniti, da bi vključevala laboratorijske antigenske teste. Zato bi moralo biti državam članicam omogočeno, da izdajajo potrdila o testu in po sprejetju Delegirane uredbe Komisije (EU) 2022/256 (4) potrdila o preboleli bolezni na podlagi antigenskih testov s skupnega seznama EU antigenskih testov na COVID-19, za katerega je Odbor za zdravstveno varnost potrdil, da izpolnjuje določena merila kakovosti, in ki ga redno posodablja. Glede na to, da se strategije testiranja na COVID-19 med državami članicami razlikujejo, bi morala biti možnost, da države članice za izdajo potrdil o preboleli bolezni uporabijo antigenske teste, prostovoljna, da se uporabi, kadar primanjkuje testov NAAT zaradi velikega števila okužb na določenem območju ali zaradi drugega razloga. Kadar je na voljo dovolj testov NAAT, lahko države članice še naprej izdajajo potrdila o preboleli bolezni samo na podlagi testov NAAT, ki veljajo za najzanesljivejšo metodologijo za testiranje primerov COVID-19 in stikov. Podobno bi lahko v obdobjih povečanega števila okužb s SARS-CoV-2 in posledično velikega povpraševanja po testiranju ali pomanjkanja testov NAAT države članice imele možnost začasno izdajati potrdila o preboleli bolezni na podlagi antigenskih testov. Ko se število okužb zmanjša, lahko države članice potrdila o preboleli bolezni še naprej izdajajo le na podlagi testov NAAT.

(5)

V skladu s členom 5 Uredbe (EU) 2021/953 se na potrdilih o cepljenju, ki jih izdajo države članice, navede število odmerkov, ki jih je prejel imetnik. Treba je pojasniti, da naj bi ta zahteva odražala vse prejete odmerke v kateri koli državi članici, ne le tistih, ki so bili prejeti v državi članici, ki je izdala potrdilo o cepljenju. Navedba samo tistih predhodnih odmerkov, ki so bili prejeti v državi članici, ki izda potrdilo o cepljenju, bi lahko povzročila razhajanje med skupnim številom odmerkov, ki jih je oseba prejela, in številom, navedenim na potrdilu o cepljenju, ter bi imetnikom lahko preprečila uporabo potrdila o cepljenju pri uveljavljanju pravice do prostega gibanja v Uniji. Prejem predhodnih odmerkov v drugih državah članicah se dokaže z veljavnim digitalnim COVID potrdilom EU. Država članica od državljanov Unije, ki imajo taka potrdila o cepljenju, ne bi smela zahtevati dodatnih informacij ali dokazov, kot je serijska številka prejšnjih odmerkov. Država članica bi lahko od osebe zahtevala, da predloži veljavno dokazilo o istovetnosti in predhodno potrdilo o cepljenju ali preboleli bolezni. V tem okviru se za priznavanje potrdil o cepljenju, ki jih izdajo druge države članice, uporabljajo pravila iz člena 5(5) Uredbe (EU) 2021/953. Poleg tega se potrdila, zajeta v izvedbenem aktu, sprejetem na podlagi člena 3(10) in 8(2) Uredbe (EU) 2021/953, z namenom, da se imetnikom olajša uveljavljanje pravice do prostega gibanja, priznajo pod enakimi pogoji kot digitalna COVID potrdila EU, ki jih izdajo države članice. V skladu s členom 3(4) Uredbe (EU) 2021/953 lahko imetnik digitalnega COVID potrdila EU zahteva izdajo novega potrdila, če osebni podatki v izvirnem potrdilu niso točni, vključno v zvezi s cepljenjem imetnika.

(6)

V skladu s členom 5(1) Uredbe (EU) 2021/953 država članica, v kateri je bilo cepljenje proti COVID-19 opravljeno, zadevni osebi izda potrdilo o cepljenju. Vendar se to ne bi smelo razumeti tako, da država članica ne sme izdati potrdil o cepljenju iz člena 3(1), točka (a), Uredbe (EU) 2021/953 osebam, ki predložijo dokazilo, da so bile cepljene v drugi državi članici.

(7)

Zlasti glede na pojav novih zaskrbljujočih različic SARS-CoV-2 ostajata nadaljnji razvoj in preučevanje cepiv proti COVID-19 v boju proti pandemiji COVID-19 ključnega pomena. V zvezi s tem je pomembno olajšati sodelovanje prostovoljcev v kliničnih preskušanjih, to je študijah, ki se izvajajo za raziskovanje varnosti ali učinkovitosti zdravila, kot je cepivo proti COVID-19. Klinične raziskave imajo temeljno vlogo pri razvoju cepiv, zato je treba spodbujati prostovoljno sodelovanje v kliničnih preskušanjih. Preprečevanje pridobitve potrdil o cepljenju prostovoljcem v kliničnih preskušanjih bi jih lahko močno odvračalo od sodelovanja v takih preskušanjih, zaključek takih preskušanj bi se zavlekel, ter bi na splošno negativno vplivalo na javno zdravje. Poleg tega bi bilo treba ohraniti celovitost kliničnih preskušanj, tudi kar zadeva zakrivanje podatkov in zaupnost, da se zagotovi veljavnost njihovih rezultatov. Zato bi morale države članice imeti možnost, da udeležencem v kliničnih preskušanjih, ki so jih odobrili odbori za etiko in pristojni organi držav članic, izdajo potrdila o cepljenju, ne glede na to, ali je udeleženec prejel kandidata za cepivo proti COVID-19 ali, da se ne bi ogrozilo študij, odmerek, ki ga je prejela kontrolna skupina.

(8)

Poleg tega je treba pojasniti, da bi druge države članice morale imeti možnost, da priznajo potrdila o cepljenju za cepiva proti COVID-19, ki se klinično preskušajo, da se opustijo omejitve prostega gibanja, uvedene v skladu s pravom Unije v odziv na pandemijo COVID-19. Obdobje veljavnosti takih potrdil o cepljenju ne bi smelo biti daljše od obdobja veljavnosti potrdil, izdanih na podlagi cepiv proti COVID-19, za katera je bilo izdano dovoljenje za promet v skladu z Uredbo (ES) št. 726/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (5). Obdobje veljavnosti takih potrdil o cepljenju je lahko različno, odvisno od tega, ali je bilo cepivo prejeto kot del primarne serije cepljenja ali kot poživitveni odmerek. V tem obdobju lahko države članice taka potrdila o cepljenju sprejmejo, razen če so bila po koncu kliničnega preskušanja preklicana, zlasti kadar za cepivo proti COVID-19 pozneje ni izdano dovoljenje za promet ali kadar so bila potrdila o cepljenju izdana za placebo, ki ga je prejela kontrolna skupina v sklopu slepega preskušanja. Pri tem je izdaja potrdil o cepljenju za sodelujoče v kliničnih preskušanjih za cepiva proti COVID-19 in priznavanje teh potrdil v pristojnosti države članice. Če se za cepivo proti COVID-19, ki je predmet kliničnih preskušanj, naknadno izda dovoljenje za promet v skladu z Uredbo (ES) št. 726/2004, potrdila o cepljenju za to cepivo od datuma izdaje tega dovoljenja za promet spadajo na področje uporabe člena 5(5), prvi pododstavek, Uredbe (EU) 2021/953. Za zagotovitev skladnega pristopa bi bilo treba Komisijo pooblastiti, da Odbor za zdravstveno varnost, Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) ali Evropsko agencijo za zdravila (EMA) zaprosi, naj izda smernice v zvezi s priznavanjem potrdil, izdanih za cepivo proti COVID-19, ki se klinično preskuša in za katero še ni bilo izdano dovoljenje za promet v skladu z Uredbo (ES) št. 726/2004, pri čemer bi bilo treba upoštevati etična in znanstvena merila, potrebna za izvajanje kliničnih preskušanj.

(9)

Od sprejetja Uredbe (EU) 2021/953 so se epidemiološke razmere v zvezi s pandemijo COVID-19 precej spremenile. Kljub razlikam v stopnji precepljenosti v različnih državah članicah, je do 31. januarja 2022 primarno cepljenje opravilo več kot 80 % odrasle populacije v Uniji, več kot 50 % odrasle populacije pa je prejelo poživitveni odmerek. Povečanje deleža cepljenih ostaja ključni cilj v boju proti pandemiji COVID-19, saj cepljenje nudi večjo zaščito pred hospitalizacijo in hujšim potekom bolezni in ima zato pomembno vlogo pri odpravljanju omejitev prostega gibanja oseb.

(10)

Poleg tega se je zaradi širjenja zaskrbljujoče različice SARS-CoV-2, poimenovane delta, v drugi polovici leta 2021 povečalo število okužb, hospitalizacij in smrti, zaradi česar so morale države članice sprejeti stroge javnozdravstvene ukrepe, da bi zaščitile zmogljivosti svojih zdravstvenih sistemov. V začetku leta 2022 je zaskrbljujoča različica SARS-CoV-2, poimenovana omikron, povzročila močno povečanje števila okužb COVID-19, hitro izpodrinila delto in dosegla doslej največjo intenzivnost prenosa v skupnosti po vsej Uniji. Kot je v svoji hitri oceni tveganja z dne 27. januarja 2022 ugotovil ECDC, okužbe z omikronom redkeje privedejo do hujšega kliničnega poteka bolezni, ki zahteva hospitalizacijo ali sprejem v enote za intenzivno nego. Čeprav je zmanjšanje resnosti deloma posledica inherentnih značilnosti virusa, so rezultati študij učinkovitosti cepiva pokazali, da ima cepljenje pomembno vlogo pri preprečevanju resnega kliničnega poteka pri okužbi z omikronom, pri čemer se je učinkovitost proti hudemu poteku bolezni znatno povečala pri ljudeh, ki so prejeli tri odmerke cepiva. Poleg tega se bodo države članice glede na zelo visoke stopnje prenosa v skupnosti, zaradi česar je veliko ljudi bolnih istočasno, verjetno soočale z obdobji, ko bo pritisk na sisteme zdravstvenega varstva in delovanje družbe kot celote velik, predvsem zaradi odsotnosti z dela in izobraževanja.

(11)

Po vrhuncu števila okužb z omikronom v začetku leta 2022 se pričakuje, da bo velik delež prebivalstva vsaj nekaj časa zaščiten pred COVID-19 zaradi cepljenja ali predhodne okužbe ali obojega. Po zaslugi trenutno razpoložljivih cepiv proti COVID-19 je pred resno boleznijo in smrtjo zaradi COVID-19 tudi bolje zaščiten znatno večji delež prebivalstva. Kljub temu morebitnega povečanja okužb v drugi polovici leta 2022 ni mogoče izključiti. Poleg tega ni mogoče izključiti poslabšanja pandemije COVID-19 zaradi pojava novih zaskrbljujočih različic SARS-CoV-2. Kot je ugotovil tudi ECDC, v tej fazi pandemije COVID-19 ostaja še veliko negotovosti.

(12)

Zaradi negotovosti, ki ostajajo glede razvoj pandemije COVID-19, ni mogoče izključiti, da bodo države članice po 30. juniju 2022, ki je trenutno določen datum prenehanja veljavnosti Uredbe (EU) 2021/953, od državljanov Unije in njihovih družinskih članov, ki uveljavljajo pravico do prostega gibanja, še naprej zahtevale, da predložijo dokazilo o cepljenju, rezultatu testa ali preboleli bolezni v zvezi s COVID-19. Zato je pomembno preprečiti, da bi bili državljani Unije in njihovi družinski člani prikrajšani za možnost uporabe svojih digitalnih COVID potrdil EU, ki so učinkovit in varen način dokazovanja cepljenja, rezultata testa ali prebolele bolezni v zvezi s COVID-19, kadar to zahtevajo države članice za uveljavljanje pravice do prostega gibanja, če bodo nekatere omejitve prostega gibanja zaradi varnosti javnega zdravja po 30. juniju 2022 ostale veljavne.

(13)

Glede na to bi morale države članice od državljanov Unije in njihovih družinskih članov, ki uveljavljajo pravico do prostega gibanja, zahtevati, da v zvezi s COVID-19 predložijo dokazilo o cepljenju, rezultatu testa ali preboleli bolezni, ali bi morale naložiti dodatne omejitve, kot so dodatno s potovanjem povezano testiranje na okužbe s SARS-CoV-2 ali s potovanjem povezana karantena ali samoosamitev, samo v primeru, da so take omejitve nediskriminatorne ter potrebne in sorazmerne za namen varovanja javnega zdravja na podlagi najnovejših razpoložljivih znanstvenih dokazov, vključno z epidemiološkimi podatki, ki jih ECDC objavi na podlagi Priporočila Sveta (EU) 2022/107 (6), in so v skladu s previdnostnim načelom.

(14)

Države članice bi morale pri naložitvi omejitev prostega gibanja iz razlogov javnega zdravja posebno pozornost nameniti posebnostim najbolj oddaljenih regij, eksklav in geografsko odročnih območij ter verjetnemu vplivu takih omejitev na čezmejne regije zaradi močnih socialnih in gospodarskih vezi teh regij.

(15)

Nobeno preverjanje potrdil, ki sestavljajo digitalno COVID potrdilo EU, ne bi smelo voditi v dodatne omejitve svobode gibanja znotraj Unije ali omejitve potovanj znotraj schengenskega območja.

(16)

Glede na to, da bi bilo treba vse omejitve prostega gibanja oseb v Uniji, uvedene za omejitev širjenja SARS-CoV-2, vključno z zahtevo po predložitvi digitalnih COVID potrdil EU, odpraviti takoj, ko epidemiološke razmere to dopuščajo, bi bilo treba podaljšanje obdobja uporabe Uredbo (EU) 2021/953 omejiti na 12 mesecev. Poleg tega se podaljšanje obdobja uporabe navedene uredbe ne bi smelo razumeti, kot da od držav članic, zlasti tistih, ki odpravljajo notranje javnozdravstvene ukrepe, zahteva, da ohranijo ali naložijo omejitve prostega gibanja. Pooblastilo za sprejetje aktov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije, preneseno na Komisijo v skladu z Uredbo (EU) 2021/953, bi bilo prav tako treba podaljšati. Zagotoviti je treba, da se bo okvir digitalnega COVID potrdila EU lahko prilagodil novim dokazom, ki se nanašajo na cepljenje, ponovno okužbo po preboleli bolezni ali testiranje v zvezi s COVID-19, in znanstvenemu napredku pri zajezitvi pandemije COVID-19.

(17)

Komisija bi morala do 31. decembra 2022 Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti tretje poročilo o uporabi Uredbe (EU) 2021/953. Poročilo bi moralo vsebovati zlasti pregled informacij, prejetih na podlagi člena 11 navedene uredbe, o omejitvah prostega gibanja, ki so jih države članice uvedle za omejitev širjenja SARS-CoV-2, pregled, ki opisuje vse spremembe v zvezi z domačo in mednarodno uporabo digitalnega COVID potrdila EU, vse ustrezne posodobitve v zvezi z oceno iz drugega poročila ter oceno ustreznosti nadaljnje uporabe digitalnih COVID potrdil EU za namene navedene uredbe, upoštevajoč epidemiološki razvoj in najnovejše razpoložljive znanstvene dokaze ter v luči načel nujnosti in sorazmernosti. Komisija bi morala pri pripravi poročila zaprositi za smernice ECDC in Odbor za zdravstveno varnost. Brez poseganja v pravico Komisije do pobude bi bilo treba poročilu priložiti zakonodajni predlog za skrajšanje obdobja uporabe Uredbe (EU) 2021/953 ob upoštevanju razvoja epidemioloških razmer v zvezi s pandemijo COVID-19 ter morebitnih priporočil ECDC in Odbora za zdravstveno varnost v zvezi s tem.

(18)

Uredbo (EU) 2021/953 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(19)

Ker cilja te uredbe, in sicer olajšati uveljavljanje pravice do prostega gibanja v Uniji med pandemijo COVID-19 z uvedbo okvira za izdajanje, preverjanje in priznavanje interoperabilnih potrdil v zvezi s COVID-19 o cepljenju proti COVID-19, rezultatu testa ali preboleli bolezni, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(20)

Da bi se omogočila njena hitra in pravočasna uporaba za zagotovitev kontinuitete digitalnega COVID certifikata EU, bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije.

(21)

V skladu s členom 42(1) in (2) Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (7) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov in Evropskim odborom za varstvo podatkov, ki sta skupno mnenje podala 14. marca 2022 (8) –

(1)

v členu 2 se točka 5 nadomesti z naslednjim:

(2)

člen 3 se spremeni:

(3)

v členu 4 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

(4)

člen 5 se spremeni:

(5)

v členu 6(2) se točka (b) nadomesti z naslednjim:

(6)

člen 7 se spremeni:

(7)

v členu 10 se odstavek 5 nadomesti z naslednjim:

(8)

člen 11 se nadomesti z naslednjim:

(*1)  Priporočilo Sveta (EU) 2022/107 z dne 25. januarja 2022 o usklajenem pristopu k olajšanju varnega prostega gibanja med pandemijo COVID-19 in nadomestitvi Priporočila (EU) 2020/1475 (UL L 18, 27.1.2022, str. 110).“;"

(9)

v členu 12 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

(10)

člen 16 se spremeni:

(11)

v členu 17 se drugi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Uporablja se od 1. julija 2021 do 30. junija 2023.“;

(12)

v Prilogi se točka 2(i) nadomesti z naslednjim:

(1)

V skladu s schengenskim pravnim redom, zlasti z Uredbo (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta (Zakonik o schengenskih mejah) (2), se lahko državljani tretjih držav, ki se zakonito nahajajo ali prebivajo v Uniji, in državljani tretjih držav, ki so zakonito vstopili na ozemlje države članice, v katerem koli 180-dnevnem obdobju 90 dni prosto gibljejo po ozemljih vseh drugih držav članic.

(2)

Digitalno COVID potrdilo EU je bilo uvedeno z Uredbo (EU) 2021/953 Evropskega parlamenta in Sveta (3), s katero je bil določen skupni okvir za izdajanje, preverjanje in priznavanje interoperabilnih potrdil o cepljenju, testu ali preboleli bolezni v zvezi s COVID-19, da se olajša uveljavljanje pravice do prostega gibanja državljanov Unije in njihovih družinskih članov med pandemijo COVID-19. Navedeno uredbo je spremljala Uredba (EU) 2021/954 Evropskega parlamenta in Sveta (4), ki je okvir za digitalna COVID potrdila EU razširila na državljane tretjih držav, ki se zakonito nahajajo ali zakonito prebivajo na ozemlju držav članic in imajo pravico do potovanja v druge države članice v skladu s pravom Unije.

(3)

Uredbi (EU) 2021/953 in (EU) 2021/954 naj bi 30. junija 2022 prenehali veljati. Vendar pa pandemije COVID-19 še ni konec in izbruhi skrb vzbujajočih različic lahko še naprej negativno vplivajo na potovanja po Uniji. Zato bi bilo treba obdobje uporabe navedenih uredb podaljšati, da se bo digitalno COVID potrdilo EU lahko še naprej uporabljalo.

(4)

Obdobje uporabe Uredbe (EU) 2021/953 se podaljša za 12 mesecev. Ker je cilj Uredbe (EU) 2021/954 razširitev uporabe Uredbe (EU) 2021/953 na nekatere kategorije državljanov tretjih držav, ki se zakonito nahajajo ali zakonito prebivajo v Uniji, bi moralo biti trajanje njene uporabe neposredno povezano s trajanjem uporabe Uredbe (EU) 2021/953. Uredbo (EU) 2021/954 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(5)

Ta uredba ni namenjena olajševanju ali spodbujanju sprejemanja omejitev potovanj v odziv na pandemijo COVID-19. Poleg tega nobena zahteva po preverjanju potrdil, uvedenih z Uredbo (EU) 2021/953, sama po sebi ne bi smela upravičevati začasne ponovne uvedbe mejne kontrole na notranjih mejah. Kontrole na notranjih mejah bi morale ostati skrajni ukrep, za katerega veljajo posebna pravila iz Zakonika o schengenskih mejah.

(6)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja. Ker ta uredba nadgrajuje schengenski pravni red, se Danska v skladu s členom 4 navedenega protokola v šestih mesecih od dne, ko Svet sprejme to uredbo, odloči, ali jo bo prenesla v svoje nacionalno pravo.

(7)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerem Irska v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES (5) ne sodeluje; Irska torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja. Da se državam članicam omogoči, da v skladu s pogoji iz Uredbe (EU) 2021/953 sprejmejo potrdila v zvezi s COVID-19, ki jih je Irska izdala državljanom tretjih držav, ki se zakonito nahajajo ali prebivajo na njenem ozemlju, za namene lažjega potovanja znotraj ozemlja držav članic, bi morala Irska tem državljanom tretjih držav izdati potrdila v zvezi s COVID-19, ki so skladna z zahtevami okvira zaupanja digitalnega COVID potrdila EU. Irska in druge države članice bi morale na podlagi vzajemnosti priznati potrdila, izdana državljanom tretjih držav, za katere se uporablja ta uredba.

(8)

Ta uredba za Ciper, Bolgarijo, Romunijo in Hrvaško predstavlja akt, ki temelji na schengenskem pravnem redu oziroma je z njim kako drugače povezan v smislu člena 3(1) Akta o pristopu iz leta 2003, člena 4(1) Akta o pristopu iz leta 2005 in člena 4(1) Akta o pristopu iz leta 2011.

(9)

Ta uredba za Islandijo in Norveško predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (6), ki spadajo na področje iz člena 1, točka C, Sklepa Sveta 1999/437/ES (7).

(10)

Ta uredba za Švico predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (8), ki spadajo na področje iz člena 1, točka C, Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES (9).

(11)

Ta uredba za Lihtenštajn predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (10), ki spadajo na področje iz člena 1, točka C, Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU (11).

(12)

Uredbo (EU) 2021/954 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(13)

Ker cilja te uredbe, in sicer olajšanje potovanja za državljane tretjih držav, ki se zakonito nahajajo ali zakonito prebivajo na ozemlju držav članic med pandemijo COVID-19 z uvedbo okvira za izdajanje, preverjanje in priznavanje interoperabilnih potrdil o cepljenju, testu in preboleli bolezni v zvezi s COVID-19, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinka ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(14)

Da se omogoči njena hitra in pravočasna uporaba za zagotovitev kontinuitete digitalnega COVID potrdila EU, bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije.

(15)

V skladu s členom 42(1) in (2) Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (12) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov in Evropskim odborom za varstvo podatkov, ki sta skupno mnenje podala 14. marca 2022 (13) –

(1)

Pandemija COVID-19 je povzročila močno zmanjšanje železniškega prometa zaradi znatnega upada povpraševanja in neposrednih ukrepov, ki so jih države članice sprejele za zajezitev pandemije.

(2)

Prevozniki v železniškem prometu nimajo nadzora nad navedenimi okoliščinami ter se spopadajo s precejšnjimi likvidnostnimi težavami in velikimi izgubami, v nekaterih primerih pa jim grozi insolventnost.

(3)

Da bi se preprečile negativne gospodarske posledice pandemije COVID-19 in podprli prevozniki v železniškem prometu, Uredba (EU) 2020/1429 državam članicam omogoča, da upravljavcem infrastrukture dovolijo, da znižajo, oprostijo ali odložijo plačilo uporabnin za dostop do železniške infrastrukture. Ta možnost je bila odobrena za omejeno referenčno obdobje, ki je bilo z Uredbo (EU) 2022/312 Evropskega parlamenta in Sveta (2) nazadnje podaljšano do 30. junija 2022.

(4)

Omejitve mobilnosti v obdobju pandemije so znatno vplivale na uporabo storitev železniškega potniškega prometa. V manjši meri so vplivale tudi na storitve železniškega tovornega prometa. Na podlagi podatkov, ki so jih predložili upravljavci železniške infrastrukture Unije, je pandemija najbolj prizadela segment potniških storitev. Najbolj prizadet je bil segment komercialnih storitev potniškega prometa z znatnim zmanjšanjem ponudbe v vseh državah članicah, ki še ni dosegla ravni iz leta 2019.

(5)

Pri številu tovornih vlakov v omrežju je prišlo do okrevanja, pri čemer je bil obseg iz leta 2021 v primerjavi z letom 2019 nižji le za 0,1 %. Število potniških vlakov v okviru obveznosti javne službe v omrežju je bilo leta 2021 za 2 % večje kot leta 2019, medtem ko je bilo leta 2020 v primerjavi z letom 2019 za 5,1 % manjše. Vendar je glede na to, da število potnikov v letih 2020 in 2021 ni doseglo dveh tretjin števila potnikov, ki so potovali v letu 2019, k manjšemu učinku pandemije in sledečemu okrevanju verjetno pripomogla nadaljnja finančna podpora pristojnih organov v okviru pogodb o obveznosti javne službe. Dejansko je bilo leta 2021 število komercialnih potniških vlakov še vedno za 18,2 % manjše kot leta 2019. Leta 2020 je bilo v primerjavi z letom 2019 za 22,9 % manjše, zato ni bilo znatnega okrevanja.

(6)

Podobne trende je mogoče opaziti, če promet izrazimo v vlakovnih kilometrih. Število vlakovnih kilometrov tovornih vlakov v omrežju je pokazalo znake okrevanja, saj je bilo leta 2021 le za 0,5 % manjše v primerjavi z letom 2019. Obseg storitev v okviru obveznosti javne službe za potnike, izražen v vlakovnih kilometrih, je bil leta 2021 v primerjavi z letom 2019 večji za 1,1 %. Vendar je v letu 2021 obseg komercialnih storitev potniškega prometa, izražen v vlakovnih kilometrih, ostal za 18,7 % manjši od obsega iz leta 2019, kar pomeni rahlo izboljšanje v primerjavi z letom 2020.

(7)

Zato je očitno, da se obseg železniškega prometa vztrajno zmanjšuje zaradi vpliva pandemije COVID-19 na potniški segment, ki je leta 2018 predstavljal približno 80 % celotnega prometa, izraženega v vlakovnih kilometrih.

(8)

Podatki Svetovne zdravstvene organizacije kažejo, da se je število dnevno zabeleženih primerov COVID-19 v Evropi v začetku leta 2022 močno povečalo in doseglo ravni, ki prej niso bile nikoli dosežene med pandemijo. Poleg tega je število dnevno sporočenih primerov še vedno zelo visoko.

(9)

Negativen vpliv pandemije na železniški promet bo verjetno ostal, težaven finančni položaj prevoznikov v železniškem prometu pa se bo prav tako verjetno nadaljeval do konca leta 2022.

(10)

Zato je treba referenčno obdobje iz člena 1 Uredbe (EU) 2020/1429 podaljšati do 31. decembra 2022.

(11)

Če bi Evropski parlament in Svet pregledovala to uredbo v celotnem obdobju za nasprotovanje iz člena 6(6) Uredbe (EU) 2020/1429, bi ta Uredba začela veljati šele po koncu referenčnega obdobja, trenutno predvidenega v členu 1 Uredbe (EU) 2020/1429. Da bi se izognili pravni negotovosti, bi bilo treba to uredbo sprejeti po postopku v nujnih primerih iz člena 7 Uredbe (EU) 2020/1429 in bi morala nujno začeti veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije –

(1)

V Prilogi II k Uredbi (ES) št. 1333/2008 so določeni seznam Unije aditivov za živila, odobrenih za uporabo v živilih, in pogoji njihove uporabe.

(2)

V Prilogi k Uredbi Komisije (EU) št. 231/2012 (3) so določene specifikacije za aditive za živila, navedene v prilogah II in III k Uredbi (ES) št. 1333/2008.

(3)

Seznam Unije aditivov za živila in specifikacije za aditive za živila se lahko na pobudo Komisije ali na podlagi zahtevka države članice ali zainteresirane strani posodobijo v skladu s skupnim postopkom iz člena 3(1) Uredbe (ES) št. 1331/2008.

(4)

Decembra 2019 je bil Komisiji predložen zahtevek za odobritev uporabe glikolipidov kot konzervansov v aromatiziranih pijačah, nekaterih drugih proizvodih, ki spadajo v kategorijo 14.1 „Brezalkoholne pijače“, ter brezalkoholnem pivu in brezalkoholnih pijačah iz zgoščenega sladu.

(5)

Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) je ocenila varnost predlagane uporabe glikolipidov kot aditivov za živila. V mnenju Agencije (4), sprejetem 4. maja 2021, je bil določen sprejemljiv dnevni vnos (v nadaljnjem besedilu: ADI) v višini 10 mg/kg telesne teže na dan. Agencija je menila, da je najvišja ocena izpostavljenosti pri majhnih otrocih, tj. 3,1 mg/kg telesne teže na dan, znotraj določenega ADI, ter ugotovila, da izpostavljenost glikolipidom pri uporabah in ravneh uporabe, ki jih je predlagal predlagatelj, ne predstavlja tveganja za varnost.

(6)

Glikolipide v postopku fermentacije proizvaja gliva Dacryopinax spathularia. Kadar se glikolipidi uporabljajo kot konzervansi, podaljšujejo rok uporabnosti pijač, tako da jih zaščitijo pred kvarjenjem, ki ga povzročajo mikroorganizmi, ter zavirajo rast patogenih mikroorganizmov. Glikolipidi so aktivni proti kvasovkam, plesni in grampozitivnim bakterijam ter lahko služijo kot alternativa drugim konzervansom, ki so trenutno dovoljeni v pijačah.

(7)

Zato je primerno odobriti uporabo glikolipidov kot konzervansov v pijačah iz zahtevka ter navedenemu dodatku kot številko E dodeliti številko E 246.

(8)

Specifikacije za glikolipide (E 246) bi bilo treba vključiti v Prilogo k Uredbi (EU) št. 231/2012, ko bo ta aditiv prvič vključen na seznam Unije aditivov za živila iz Priloge II k Uredbi (ES) št. 1333/2008.

(9)

Uredbi (ES) št. 1333/2008 in (EU) št. 231/2012 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(10)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

(1)

V Prilogi II k Uredbi (ES) št. 1333/2008 so določeni seznam Unije aditivov za živila, odobrenih za uporabo v živilih, in pogoji njihove uporabe.

(2)

Navedeni seznam se lahko na pobudo Komisije ali na podlagi zahtevka posodobi v skladu s skupnim postopkom iz člena 3(1) Uredbe (ES) št. 1331/2008.

(3)

V skladu s Prilogo II k Uredbi (ES) št. 1333/2008 je polivinilpirolidon (E 1201) odobren za uporabo kot aditiv za živila v namiznih sladilih v tabletah in prehranskih dopolnilih, dobavljenih v trdni obliki, razen prehranskih dopolnil za dojenčke in majhne otroke.

(4)

29. oktobra 2018 je bil vložen zahtevek za odobritev uporabe polivinilpirolidona (E 1201) kot aditiva za živila v živilih za posebne zdravstvene namene v obliki tablet in dražejev, kot vezivo za tablete. Zahtevek je bil dan na voljo državam članicam v skladu s členom 4(1), drugi pododstavek, Uredbe (ES) št. 1331/2008.

(5)

Polivinilpirolidon (E 1201) je Znanstveni odbor za hrano ocenil leta 1990 (3). Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) je v svojem znanstvenem mnenju z dne 1. julija 2020 (4) ponovno ocenila varnost polivinilpirolidona (E 1201) kot aditiva za živila in preučila razširitev njegove uporabe v živilih za posebne zdravstvene namene v obliki tablet in dražejev. V navedenem mnenju je ugotovila, da se ne pričakuje, da bi takšna razširitev uporabe pri predlagani najvišji dovoljeni ravni in priporočeni ravni uživanja pomenila tveganje za varnost.

(6)

Obstaja tehnološka potreba po dodajanju polivinilpirolidona (E 1201) med proizvodnjo tablet za posebne zdravstvene namene za močno vezavo sestavin, zagotovitev njihove povezanosti in upočasnitev njihove razgradnje. Zato je primerno odobriti uporabo tega aditiva kot stabilizatorja živil za posebne zdravstvene namene v obliki tablet in dražejev.

(7)

Odobritev uporabe polivinilpirolidona (E 1201) kot aditiva za živila v kategoriji 13.2 „Živila za posebne zdravstvene namene, kot so opredeljena v Direktivi 1999/21/ES (razen proizvodov iz živilske kategorije 13.1.5)“ iz dela E Priloge II k Uredbi (ES) št. 1333/2008 ne vključuje uvrstitve proizvoda, predelanega z navedenim aditivom za živila, kot živila za posebne zdravstvene namene v skladu z Uredbo (EU) št. 609/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (5).

(8)

Uredbo (ES) št. 1333/2008 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(9)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

(1)

V skladu s členom 8(1) Uredbe (EU) št. 978/2012 se tarifni preferenciali v okviru splošnega režima splošne sheme preferencialov (GSP) za izdelke iz oddelka GSP s poreklom iz države upravičenke do GSP opustijo, kadar povprečna vrednost uvoza takih izdelkov iz te države upravičenke do GSP v Unijo tri zaporedna leta presega prage, navedene v Prilogi VI k navedeni uredbi.

(2)

V skladu s členom 8(2) Uredbe (EU) št. 978/2012 in na podlagi trgovinske statistike za koledarska leta 2015–2017 je bil z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2019/249 (2) določen seznam oddelkov izdelkov, pri katerih so bili tarifni preferenciali opuščeni od 1. januarja 2020 do 31. decembra 2022.

(3)

V skladu s členom 8(3) Uredbe (EU) št. 978/2012 Komisija vsaka tri leta pregleda navedeni seznam in sprejme izvedbeni akt, da bi opustila ali ponovno vzpostavila tarifne preferenciale.

(4)

Ker bo Uredba (EU) št. 978/2012 prenehala veljati 31. decembra 2023, bi revidirani seznam moral veljati eno leto, in sicer od 1. januarja 2023. Seznam temelji na trgovinski statistiki za koledarska leta 2018–2020, kot je bila na voljo 1. septembra 2021, in upošteva uvoz iz držav upravičenk do GSP iz Priloge II k Uredbi (EU) št. 978/2012, kot je veljala na navedeni datum. Vendar se vrednost uvoza iz držav upravičenk do GSP, ki od 1. januarja 2023 ne uživajo več ugodnosti tarifnih preferencialov iz točke (b) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 978/2012, ne upošteva –

(1)

Uredba (EU) 2016/429 med drugim določa zahteve v zvezi z zdravjem živali za vstop pošiljk živali, zarodnega materiala in proizvodov živalskega izvora v Unijo ter se uporablja od 21. aprila 2021. Ena od navedenih zahtev v zvezi z zdravjem živali je, da morajo navedene pošiljke prihajati iz tretje države, z njenega ozemlja ali območja ali iz njenega kompartmenta, ki je na seznamu v skladu s členom 230(1) navedene uredbe.

(2)

Delegirana uredba Komisije (EU) 2020/692 (2) dopolnjuje Uredbo (EU) 2016/429 glede zahtev v zvezi z zdravjem živali za vstop pošiljk določenih vrst in kategorij živali, zarodnega materiala in proizvodov živalskega izvora iz tretjih držav ali z ozemelj ali z njihovih območij ali iz njihovih kompartmentov v Unijo. Delegirana uredba (EU) 2020/692 določa, da pošiljke živali, zarodnega materiala in proizvodov živalskega izvora, ki spadajo na njeno področje uporabe, lahko vstopijo v Unijo le, če prihajajo iz tretje države ali z ozemlja ali z njenega oz. njegovega območja ali iz njenega oz. njegovega kompartmenta s seznama za določene vrste in kategorije živali, zarodnega materiala in proizvodov živalskega izvora v skladu z zahtevami v zvezi z zdravjem živali iz navedene delegirane uredbe.

(3)

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2021/404 (3) določa sezname tretjih držav, njihovih ozemelj ali območij ali kompartmentov, iz katerih je dovoljen vstop navedenih vrst in kategorij živali, zarodnega materiala in proizvodov živalskega izvora, ki spadajo na področje uporabe Delegirane uredbe (EU) 2020/692, v Unijo. Seznami in nekatera splošna pravila v zvezi s seznami so določeni v prilogah I do XXII k navedeni izvedbeni uredbi.

(4)

Priloga VI, del 1, oddelek A, k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/404 določa seznam tretjih držav ali ozemelj ali njihovih območij, s katerih je dovoljen vstop pošiljk ptic v ujetništvu in zarodnega materiala ptic v ujetništvu, razen ptic v ujetništvu, za katere veljajo odstopanja iz člena 62 Delegirane uredbe (EU) 2020/692, v Unijo.

(5)

Združeno kraljestvo je Komisiji predložilo vlogo za odobritev vstopa pošiljk ptic v ujetništvu in njihovega zarodnega materiala, razen ptic v ujetništvu iz člena 62 Delegirane uredbe (EU) 2020/692, iz kronskih odvisnih ozemelj Otoka Man in Jersey v Unijo ter zagotovilo jamstva glede zmogljivosti pristojnih organov navedenih kronskih odvisnih ozemelj za zagotovitev zanesljivega uradnega potrjevanja in skladnosti z ustreznimi zahtevami v zvezi z zdravjem živali za take pošiljke ptic v ujetništvu in njihovega zarodnega materiala, namenjene za vstop v Unijo. Navedeni kronski odvisni ozemlji bi bilo zato treba navesti v Prilogi VI k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/404.

(6)

Prilogo VI k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/404 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(7)

Priloga XV, del 1, oddelek A, k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/404 določa seznam tretjih držav, njihovih ozemelj ali območij, s katerih je dovoljen vstop pošiljk mesnih proizvodov kopitarjev, perutnine in pernate divjadi, ki so bili obdelani z obdelavami za zmanjšanje tveganja iz člena Priloge XXVI k Delegirani uredbi (EU) 2020/692, v Unijo.

(8)

Maroko je Komisiji predložil vlogo za odobritev vstopa pošiljk mesnih proizvodov perutnine, razen ratitov, v Unijo in zagotovil jamstva glede skladnosti navedene tretje države z zahtevami glede prijavljanja bolezni s seznama iz Priloge I, točka 1, k Delegirani uredbi (EU) 2020/692 in poročanja o njih v zvezi s perutnino ter jamstva glede skladnosti navedene tretje države z ustreznimi zahtevami Unije z v zvezi z zdravjem živali ali enakovrednimi zahtevami. Zato in ob upoštevanju zdravstvenega stanja perutnine v Maroku je navedeno tretjo državo primerno vključiti na seznam iz Priloge XV, del 1, oddelek A, k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/404 v zvezi z mesnimi proizvodi perutnine, razen ratitov, ki so bili obdelani s posebno obdelavo za zmanjšanje tveganja „D“ iz Priloge XXVI k Delegirani uredbi (EU) 2020/692.

(9)

Prilogo XV k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/404 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(10)

Izvedbeno uredbo (EU) 2021/404 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(11)

Ker se Izvedbena uredba (EU) 2021/404 uporablja od 21. aprila 2021, bi morale spremembe Izvedbene uredbe (EU) 2021/404, ki se uvedejo s to uredbo, zaradi pravne varnosti in olajševanja trgovine začeti veljati čim prej.

(12)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

(1)

Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru (2) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum EGP) je začel veljati 1. januarja 1994.

(2)

Na podlagi člena 98 Sporazuma EGP se lahko Skupni odbor EGP, ustanovljen s Sporazumom EGP (v nadaljnjem besedilu: Skupni odbor EGP), med drugim odloči spremeniti Protokol 31 o sodelovanju na posebnih področjih, za katera ne veljajo štiri temeljne svobode (v nadaljnjem besedilu: Protokol 31), ki je priložen k Sporazumu EGP.

(3)

Primerno je nadaljevati sodelovanje pogodbenic Sporazuma EGP v ukrepih Unije, ki se financirajo iz splošnega proračuna Unije v zvezi s prostim pretokom delavcev, koordinacijo sistemov socialne varnosti in ukrepi, ki se nanašajo na migrante, vključno z migranti iz tretjih držav.

(4)

Protokol 31 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(5)

Stališče Unije v Skupnem odboru EGP bi moralo temeljiti na priloženem osnutku sklepa Skupnega odbora EGP –

(1)

Na podlagi člena 300(3) Pogodbe je Odbor regij sestavljen iz predstavnikov regionalnih in lokalnih skupnosti, ki so bodisi izvoljeni v regionalne ali lokalne skupnosti ali pa so politično odgovorni izvoljeni skupščini.

(2)

Svet je 3. februarja 2020 sprejel Sklep (EU) 2020/144 (2) o imenovanju članov in nadomestnih članov Odbora regij za obdobje od 26. januarja 2020 do 25. januarja 2025.

(3)

Zaradi odstopa Juana ESPADASA CEJASA se je sprostilo mesto člana Odbora regij.

(4)

Zaradi odstopa Carlosa MARTÍNEZA MÍNGUEZA in konca nacionalnega mandata, na podlagi katerega je bilo predlagano imenovanje Joséja Francisca BALLESTE GERMÁNA, sta se sprostili mesti nadomestnih članov Odbora regij.

(5)

Španska vlada je za člana Odbora regij za preostanek mandata, ki se izteče 25. januarja 2025, predlagala Julia MILLÁNA MUÑOZA, predstavnika lokalne skupnosti, ki je izvoljen v lokalno skupnost, Alcalde del Ayuntamiento de Jaén (Andalucía) (župan mestnega sveta Jaéna (Andaluzija)).

(6)

Španska vlada je za nadomestna člana Odbora regij za preostanek mandata, ki se izteče 25. januarja 2025, predlagala naslednja predstavnika lokalnih skupnosti, ki sta izvoljena v lokalno skupnost: Noelio Marío ARROYO HERNÁNDEZ, Alcaldesa del Ayuntamiento de Cartagena (Murcia) (županja mestnega sveta Cartagene (Murcia)) in Óscarja PUENTEJA SANTIAGA, Alcalde del Ayuntamiento de Valladolid (Castilla y León) (župan mestnega sveta Valladolida (Kastilja in León)) –

(a)

za člana:

in

(b)

za nadomestna člana:

(1)

Na podlagi člena 9(1) Sklepa 2013/354/SZVP je Politični in varnostni odbor (PVO) v skladu s členom 38 Pogodbe pooblaščen za sprejemanje ustreznih odločitev glede političnega nadzora in strateškega vodenja Policijske misije Evropske unije za Palestinska ozemlja (EUPOL COPPS), vključno z odločitvijo o imenovanju vodje misije.

(2)

PVO je 13. oktobra 2020 sprejel Sklep (SZVP) 2020/1541 (2), s katerim je Natalijo APOSTOLOVO imenoval za vodjo misije EUPOL COPPS od 15. novembra 2020 do 30. junija 2021.

(3)

Svet je 28. junija 2021 sprejel Sklep (SZVP) 2021/1066 (3) o podaljšanju mandata EUPOL COPPS do 30. junija 2022.

(4)

PVO je 1. julija 2021 sprejel Sklep (SZVP) 2021/1128 (4) o podaljšanju mandata Natalije APOSTOLOVE kot vodje misije do 30. junija 2022.

(5)

Svet je 27. junija 2022 sprejel Sklep (SZVP) 2022/1018 (5), s katerim je mandat misije EUPOL COPPS podaljšal za obdobje od 1. julija 2022 do 30. junija 2023.

(6)

Visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko je predlagal, da se mandat Natalije APOSTOLOVE kot vodje misije EUPOL COPPS podaljša za obdobje od 1. julija 2022 do 30. junija 2023 –

(1)

Na podlagi člena 10(1) Skupnega ukrepa 2005/889/SZVP je Politični in varnostni odbor (PVO) v skladu s členom 38 Pogodbe pooblaščen za sprejemanje ustreznih sklepov za izvajanje političnega nadzora in strateškega vodenja Misije pomoči Evropske unije za mejni prehod Rafa (EU BAM Rafah), vključno s sklepom o imenovanju vodje misije.

(2)

PVO je 13. oktobra 2020 sprejel Sklep (SZVP) 2020/1548 (2), s katerim je bil Mihai-Florin BULGARIU imenovan za vodjo misije EU BAM Rafah za obdobje od 1. novembra 2020 do 30. junija 2021.

(3)

Svet je 28. junija 2021 sprejel Sklep (SZVP) 2021/1065 (3) o podaljšanju mandata EU BAM Rafah do 30. junija 2022.

(4)

PVO je 1. julija 2021 sprejel Sklep (SZVP) 2021/1127 (4) o podaljšanju mandata Mihaia-Florina BULGARIUJA kot vodje misije EUBAM Rafah od 1. julija 2021 do 30. junija 2022

(5)

Svet je 27. junija 2022 sprejel sklep (SZVP) 2022/1017 (5) o podaljšanju mandata EU BAM Rafah do 30. junija 2023.

(6)

Visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko je predlagal, da se mandat Mihaia-Florina BULGARIUJA kot vodje misije EU BAM Rafah podaljša do 30. junija 2023 –

(1)

Mandati šestindvajsetih sodnikov Splošnega sodišča se iztečejo 31. avgusta 2022. Zato bi bilo treba opraviti imenovanja na ta mesta za obdobje od 1. septembra 2022 do 31. avgusta 2028.

(2)

Predlagano je bilo, da se podaljšajo mandati sodnikov Splošnega sodišča Iona GÂLEE, Marca JAEGERJA, Deana SPIELMANNA in Mirele STANCU.

(3)

Steven VERSCHUUR je bil predlagan za prvi mandat sodnika Splošnega sodišča.

(4)

Poleg tega člen 48 Protokola št. 3 o Statutu Sodišča Evropske unije, kakor je bil spremenjen z Uredbo (EU, Euratom) 2015/2422 Evropskega parlamenta in Sveta (1), določa, da se bo število sodnikov Splošnega sodišča povečalo v treh fazah, tako da bo od 1. septembra 2019 Splošno sodišče sestavljeno iz dveh sodnikov oziroma sodnic na državo članico. V skladu s členom 2, točka (a), navedene uredbe je treba v prvi fazi povečanja števila sodnikov Splošnega sodišča imenovati dvanajst dodatnih sodnikov, od katerih jih ima šest mandat, ki se izteče 31. avgusta 2016. Teh šest sodnikov je izbranih tako, da vlade šestih držav članic predlagajo vsaka po dva sodnika za delno zamenjavo v sestavi Splošnega sodišča v letu 2016, kar zajema mandat od 1. septembra 2016 do 31. avgusta 2022. Mesto dodatnega sodnika, ki se imenuje na predlog vlade Slovaške republike, je eno od mest šestih dodatnih sodnikov, ki jih zadeva delna zamenjava sodnikov Splošnega sodišča v letu 2016. Za mesto dodatne sodnice Splošnega sodišča je bila predlagana Beatrix RICZIOVÁ.

(5)

V skladu s členom 7 Protokola št. 3 in zaradi smrti Barne BERKEJA bi bilo treba za preostanek njegovega mandata, ki bi se iztekel 31. avgusta 2022, imenovati sodnika Splošnega sodišča.

(6)

Za prosto mesto je bil predlagan Tihamér TÓTH.

(7)

Odbor, ustanovljen na podlagi člena 255 Pogodbe o delovanju Evropske unije, je dal pozitivno mnenje o ustreznosti navedenih kandidatov za opravljanje nalog sodnika Splošnega sodišča –

—

Ion GÂLEA

—

Marc JAEGER

—

Dean SPIELMANN

—

Mirela STANCU

—

Steven VERSCHUUR

—

Beatrix RICZIOVÁ

—

Tihamér TÓTH