(1)

Za nekatere faktorje K v smislu točke 26 člena 4(1) Uredbe (EU) 2019/2033 niso potrebne dodatne specifikacije, saj so v navedeni uredbi podrobno opredeljene metode za njihovo merjenje. To velja za faktor K „tveganje neto pozicije“ (K-NPR), ki je določen na podlagi Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (2), faktor K „tveganje koncentracije“ (K-CON) ter faktor K „neplačilo nasprotne stranke v poslu“ (K-TCD), ki se določata s poenostavljeno uporabo ustreznih zahtev iz navedene uredbe. V drugih primerih, kot so „upravljana sredstva“, „denar strank, ki se upravlja“ (CMH), „obravnavana naročila strank“ (COH), „zaščitena in upravljana sredstva“ (ASA) in „dnevni tok trgovanja“ (DTF), pa bi bila koristna dodatna pojasnila za metode za merjenje navedenih faktorjev.

(2)

Vse posle, ki jih opravlja investicijsko podjetje, bi bilo treba zajeti s faktorji K, da bi ustrezno odražali tveganja. Ob upoštevanju, da je vezani zastopnik fizična ali pravna oseba, ki deluje le v imenu določenega investicijskega podjetja ter pod polno in brezpogojno odgovornostjo navedenega investicijskega podjetja, je treba zagotoviti, da so vsi posli vezanega zastopnika vključeni v faktorje K za AUM, ASA, CMH in COH investicijskega podjetja.

(3)

Investicijska storitev „investicijskega svetovanja“ iz točke 5 oddelka A Priloge I k Direktivi 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3) se razlikuje od pomožne storitve „svetovanja podjetjem glede kapitalske strukture, industrijske strategije in sorodnih zadev ter svetovanja in storitev v zvezi z združevanji in nakupi podjetij“ iz točke 3 oddelka B Priloge I k navedeni direktivi. Glede na navedeno in tudi na podlagi opredelitve „investicijskega svetovanja stalnega značaja“ iz točke 21 člena 4(1) Uredbe (EU) 2019/2033, ki ne zajema zgoraj navedene pomožne storitve, je treba določiti, da bi bilo treba vsa upravljana sredstva v zvezi s to pomožno storitvijo izključiti iz izračuna K-AUM.

(4)

Za zagotovitev doslednega merjenja AUM in ASA pri izračunu K-AUM in K-ASA bi bilo treba finančne instrumente vrednotiti po njihovi pošteni vrednosti v skladu z veljavnimi računovodskimi standardi, da se lahko odraža tržna vrednost finančnih instrumentov, če je na voljo.

(5)

Ker se pri umerjanju koeficienta CMH iz razpredelnice 1 člena 15 Uredbe (EU) 2019/2033 že upošteva tveganje za stranke, povezano z upravljanjem denarnih sredstev, se zneski, vključeni v merjenje CMH, ne bi smeli vključiti v merjenje AUM. Da bi se izognili dvojnemu štetju pri izračunu kapitalskih zahtev, se zneski, ki so že bili upoštevani za merjenje CMH, tudi ne bi smeli vključiti v merjenje ASA.

(6)

V opredelitvi CMH iz točke 28 člena 4(1) Uredbe (EU) 2019/2033 in uvodni izjavi 24 navedene uredbe so pojasnjeni zneski, ki jih je treba upoštevati za merjenje CMH. Zato je za zagotavljanje zanesljivosti podatkov CMH, zlasti s preprečevanjem prevelikega zanašanja na zunanje poročanje ter osredotočanjem na notranje računovodske evidence in podatke investicijskega podjetja, ki se uporabljajo za notranjo uskladitev, dovolj, da se podrobneje opredelijo preostali operativni vidiki metode za merjenje CMH.

(7)

Metode za merjenje zneskov, ki jih je treba vključiti v COH kot prejem in prenos naročil ter izvrševanje naročil, bi morale vključevati posebna pravila za primer, ko tržne cene niso takoj na voljo, ker niso vključene v naročila. Treba je izraziti razlike med primerom, ko se naročila izvršijo, ter primerom, ko se prejmejo in prenesejo, saj se lahko cene in časovni razpored, po katerem bi bilo treba evidentirati naročila za merjenje COH, v obeh primerih razlikujejo. Poleg tega se je zlasti v primeru prejema in prenosa naročil za ta namen bolje sklicevati na prenesena naročila kot na prejeta, saj slednja morda ne bodo prenesena.

(8)

Ker se investicijska storitev „sprejemanja in posredovanja naročil v zvezi z enim ali več finančnimi instrumenti“ iz točke 1 oddelka A Priloge I k Direktivi 2014/65/EU razlikuje od investicijskih poslov „upravljanja večstranskih sistemov trgovanja (MTF)“ ali „upravljanja organiziranih sistemov trgovanja (OTF)“ iz točk 8 in 9 navedene priloge, je treba pojasniti, da se nakupni in prodajni interesi, združeni v MTF in OTF, ki jih upravlja investicijsko podjetje, ne vključijo v izračun K-COH za denarne posle in K-COH za izvedene finančne instrumente.

(9)

Ker kapitalske zahteve za investicijska podjetja v skladu z Uredbo (EU) 2019/2033 temeljijo na faktorjih K, ki zajemajo vse storitve in posle iz Priloge I k Direktivi 2014/65/EU, je treba določiti pravila za prilagoditev navedenih metod v primerih, ko bi sicer lahko prišlo do dvojnega štetja. To velja zlasti za nekatere pomožne storitve, ki se lahko opravljajo le v povezavi s storitvami in posli iz oddelka A Priloge I k navedeni direktivi. Naročila v zvezi s pomožnimi storitvami iz točke 3 oddelka B Priloge I k Direktivi 2014/65/EU (svetovanje podjetjem glede kapitalske strukture, industrijske strategije in sorodnih zadev ter svetovanje in storitve v zvezi z združevanji in nakupi podjetij), ki se nanašajo na svetovanje o poslih med vlagatelji v primeru poslov s podjetniškim financiranjem ali poslov z zasebnim kapitalom, zato ne bi smela biti vključena v merjenje AUM ali COH, saj so v teh faktorjih K že upoštevana.

(10)

Uredba (EU) 2019/2033 v razpredelnici 1 člena 15 določa dva različna koeficienta za merjenje COH, in sicer enega za denarne posle in ločenega za izvedene finančne instrumente. Zagotoviti bi bilo treba dodatna pojasnila o načinu razporejanja poslov med obema razredoma instrumentov in metodi vrednotenja, ki se uporabi v posameznem primeru. Zlasti bi bilo treba izvedene finančne instrumente vključiti v merjenje faktorjev K po hipotetični vrednosti in denarne posle po tržni vrednosti, ker so koeficienti faktorjev K umerjeni na tej podlagi.

(11)

Treba je določiti izračun hipotetičnega zneska izvedenega finančnega instrumenta, ker Uredba (EU) 2019/2033 ne vsebuje pravil za njegov izračun. Glede na to, da člen 29(3) Uredbe (EU) 2019/2033 določa pravila o tem, kako izračunati hipotetični znesek izvedenih finančnih instrumentov za namene izračuna TCD, ter da se zagotovi doslednost pri merjenju TCD in DTF, bi se morala navedena pravila za merjenje hipotetičnega zneska izvedenega finančnega instrumenta uporabljati tudi za merjenje DTF.

(12)

Ta uredba temelji na osnutku regulativnih tehničnih standardov, ki ga je Komisiji predložil Evropski bančni organ (EBA).

(13)

EBA je opravil odprta javna posvetovanja o osnutku regulativnih tehničnih standardov, na katerem temelji ta uredba, analiziral potencialne povezane stroške in koristi ter prosil za nasvet interesno skupino za bančništvo, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (4). EBA se je pred predložitvijo osnutka tehničnih standardov, na katerem temelji ta uredba, posvetoval tudi z Evropskim organom za vrednostne papirje in trge –

(1)

Ločeni računi so opredeljeni v členu 4(1)(49) Uredbe (EU) 2019/2033 za namene razpredelnice 1 v členu 15(2) navedene uredbe. Da se investicijskim podjetjem omogoči uporaba nižjih koeficientov za izračun kapitalske zahteve „denar strank, ki se upravlja“, kadar se denar strank upravlja na ločenih računih, bi bilo treba pojem ločenih računov opredeliti tako, da zajema pogoje, ki zagotavljajo zaščito denarja strank v primeru propada investicijskega podjetja. Ker so navedeni pogoji določeni v členu 2(1) Delegirane direktive Komisije (EU) 2017/593 (2), se je primerno sklicevati na enake pogoje za namene opredelitve pojma ločenih računov, kar zadeva to uredbo. Zato bi bilo treba s to uredbo določiti sklop podobnih zahtev, kot so določene v členu 2(1) Delegirane direktive (EU) 2017/593.

(2)

Ta uredba temelji na osnutku regulativnih tehničnih standardov, ki ga je Komisiji predložil Evropski bančni organ.

(3)

Evropski bančni organ je opravil javna posvetovanja o osnutku regulativnih tehničnih standardov, na katerem temelji ta uredba, analiziral morebitne povezane stroške in koristi ter zaprosil za mnenje interesno skupino za bančništvo, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (3) –

(1)

Uredba (EU) št. 236/2012 določa obveznost, da se pristojnim organom priglasijo znatne neto kratke pozicije v izdanem kapitalu družbe, katere delnice so uvrščene v trgovanje na mestu trgovanja v Uniji, kadar pozicija doseže zadevni prag za priglasitev ali pade pod njega. Komisija mora spremljati, ali tak zadevni prag za priglasitev ostaja ustrezen glede na razvoj dogodkov na finančnih trgih, in oceniti, ali je treba ta prag spremeniti v skladu s členom 5(4) navedene uredbe.

(2)

V začetku leta 2020 je zaradi svetovnega izbruha COVID-19 prišlo do znatnega pritiska na prodajo in nenavadne nestanovitnosti, kar je privedlo do strmega padca cen, ki je prizadel izdajatelje na finančnih trgih iz vseh sektorjev. Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA) je uporabil svoja pooblastila za posredovanje v izjemnih razmerah, da je začasno znižal zadevni prag za priglasitev znatnih neto kratkih pozicij v delnicah z namenom, da bi izboljšal spremljanje takih pozicij s strani ESMA in regulativnih organov, ugotovil, ali bi bili primerni strožji ukrepi, in se lahko hitro odzval.

(3)

Nižjega zadevnega praga za priglasitev znatnih neto kratkih pozicij v delnicah, ki je veljal dvanajst zaporednih mesecev, zaradi delno izboljšanih tržnih razmer ni bilo več mogoče podaljšati v obliki nujnega ukrepa, zato je primerno oceniti učinek takega ukrepa in določiti, ali bi moral postati trajen in nadomestiti obstoječi prag. Komisija v zvezi s tem upošteva mnenje (2), ki ga je ESMA izdal 13. maja 2021.

(4)

Nedavni razvoj dogodkov na finančnih trgih, ki ga je ugotovila Komisija, kot je nestabilnost, ki jo je povzročil svetovni izbruh COVID-19, zaradi česar so regulatorji in ESMA pogosteje uporabljali nujne ukrepe v zvezi s prodajo na kratko, pa tudi vse večje tveganje, da so mali vlagatelji vključeni v prisilno zapiranje kratkih pozicij, sta poudarila pomen stalnega zbiranja dodatnih informacij o znatnih neto kratkih pozicijah v delnicah, ki je ključno za namene nadzora trga. V zvezi s tem je ESMA v svojem mnenju ocenil, da je nižji zadevni prag za priglasitev znatno izboljšal preglednost in spremljanje znatnih neto kratkih pozicij v delnicah na individualni, sektorski in tržni ravni, kar je privedlo do povečanja regulativne učinkovitosti. ESMA je prav tako menil, da bi morali biti mejni stroški za izvajanje s strani udeležencev na trgu zanemarljivi, saj že več mesecev uporabljajo tak prag. Poleg tega Komisija meni, da bi se bilo treba izogniti negotovosti glede regulativne obveznosti poročanja ter da bi morali biti pravila in obveznosti v zvezi s tem stabilni. Na tej podlagi in ob upoštevanju priporočil iz mnenja ESMA, s katerimi se Komisija strinja, je primerno spremeniti sedanji zadevni prag za priglasitev in ga trajno določiti pri 0,1 %.

(5)

Uredbo (EU) št. 236/2012 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Afriška prašičja kuga je nalezljiva virusna bolezen, ki prizadene gojene in divje prašiče ter lahko močno vpliva na zadevno populacijo živali in donosnost gojenja, kar povzroča motnje pri premikih pošiljk navedenih živali in proizvodov iz njih znotraj Unije in pri izvozu v tretje države.

(2)

V primeru izbruha afriške prašičje kuge pri divjih prašičih obstaja resno tveganje za širjenje navedene bolezni med drugimi divjimi prašiči in v obrate gojenih prašičev.

(3)

Delegirana uredba Komisije (EU) 2020/687 (2) dopolnjuje pravila za obvladovanje bolezni s seznama iz člena 9(1), točke (a), (b) in (c), Uredbe (EU) 2016/429, ki so opredeljene kot bolezni kategorij A, B in C v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2018/1882 (3). Zlasti členi 63 do 66 Delegirane uredbe (EU) 2020/687 določajo nekatere ukrepe, ki jih je treba sprejeti v primeru uradne potrditve izbruha bolezni kategorije A pri divjih živalih, vključno z afriško prašičjo kugo pri divjih prašičih. Navedene določbe zlasti predvidevajo vzpostavitev okuženega območja ter prepovedi premikov divjih živali vrst s seznama in njihovih proizvodov živalskega izvora.

(4)

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2021/605 (4) določa posebne ukrepe za obvladovanje bolezni v zvezi z afriško prašičjo kugo. Natančneje, člen 3, točka (b), navedene izvedbene uredbe v primeru izbruha navedene bolezni pri divjih prašičih na območju države članice določa vzpostavitev okuženega območja v skladu s členom 63 Delegirane uredbe (EU) 2020/687. Poleg tega člen 6 navedene izvedbene uredbe določa, da je treba navedeno območje uvrstiti na seznam v delu II Priloge I k navedeni uredbi kot območje z omejitvami II ter da se okuženo območje, vzpostavljeno v skladu s členom 63 Delegirane uredbe (EU) 2020/687, brez odlašanja prilagodi tako, da obsega najmanj zadevno območje z omejitvami II. Posebni ukrepi za obvladovanje afriške prašičje kuge iz Izvedbene uredbe (EU) 2021/605 med drugim vključujejo prepovedi premikov pošiljk prašičev, gojenih na območjih z omejitvami II, in proizvodov iz njih izven navedenih območij z omejitvami.

(5)

Italija je po izbruhu afriške prašičje kuge pri divjih prašičih v regiji Piedmont, ki je bil potrjen 6. januarja 2022, Komisijo obvestila o trenutnih razmerah v zvezi s to boleznijo na svojem ozemlju. Zato mora pristojni organ navedene države članice vzpostaviti okuženo območje v skladu z Delegirano uredbo (EU) 2020/687 in Izvedbeno uredbo (EU) 2021/605.

(6)

Da bi preprečili kakršne koli nepotrebne motnje za trgovino v Uniji in se izognili tveganju, da tretje države sprejmejo neupravičene omejitve trgovanja, je treba na ravni Unije v sodelovanju z Italijo opredeliti okuženo območje afriške prašičje kuge v navedeni državi članici.

(7)

Da bi preprečili nadaljnje širjenje afriške prašičje kuge, dokler se navedeno območje v Italiji, kjer je prišlo do izbruha, ne uvrsti na seznam v delu II Priloge I k Izvedbeni uredbi (EU) 2021/605 kot območje z omejitvami II, bi se morali posebni ukrepi za obvladovanje afriške prašičje kuge iz navedene uredbe, ki se uporabljajo za premike pošiljk prašičev, gojenih na območjih z omejitvami II, in proizvodov iz njih izven navedenih območij, uporabljati tudi za premike navedenih pošiljk z okuženega območja, ki ga vzpostavi Italija po zadnjem izbruhu, in sicer poleg ukrepov iz členov 63 do 66 Delegirane uredbe (EU) 2020/687.

(8)

V skladu s tem bi moralo biti navedeno okuženo območje uvrščeno na seznam v Prilogi k temu sklepu in bi zanj morali veljati posebni ukrepi za obvladovanje afriške prašičje kuge, ki se uporabljajo za območja z omejitvami II iz Izvedbene uredbe (EU) 2021/605. Vendar zaradi epidemioloških razmer v zvezi z afriško prašičjo kugo in ob upoštevanju povečanega neposrednega tveganja za nadaljnje širjenje bolezni premiki pošiljk gojenih prašičev in proizvodov iz njih z okuženega območja v skladu z navedeno izvedbeno uredbo v druge države članice in tretje države ne bi smeli biti dovoljeni. Trajanje vzpostavitve okuženega območja bi moralo biti prav tako določeno v tem sklepu.

(9)

Da bi ublažili tveganje zaradi nedavnega izbruha afriške prašičje kuge pri divjih prašičih v Italiji, ta država do izteka veljavnosti tega sklepa ne bi smela dovoliti premikov pošiljk prašičev, gojenih na okuženem območju, in proizvodov iz njih v druge države članice in tretje države.

(10)

Glede na nujnost epidemioloških razmer v Uniji v zvezi s širjenjem afriške prašičje kuge je pomembno, da se ukrepi, določeni v tem izvedbenem sklepu, začnejo izvajati čim prej.

(11)

Zato bi bilo treba do sprejetja mnenja Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo vzpostaviti okuženo območje v Italiji in ga uvrstiti na seznam v Prilogi k temu sklepu ter opredeliti trajanje vzpostavitve okuženega območja.

(12)

Ta sklep se ponovno pregleda na naslednji seji Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –