(1)

Zanesljivo in pravilno merjenje ter informacije o okoljski uspešnosti izdelkov in organizacij so bistveni pri okoljskem odločanju zelo različnih subjektov.

(2)

Z uporabo metod okoljskega odtisa izdelkov in okoljskega odtisa organizacij (v nadaljnjem besedilu: metode okoljskega odtisa) lahko podjetja merijo in sporočajo svojo okoljsko uspešnost ter tako konkurirajo na trgu na podlagi zanesljivih okoljskih informacij. Metodi vključujeta podrobna navodila za modeliranje in izračun vplivov izdelkov in organizacij na okolje. Temeljita na obstoječih, mednarodno priznanih praksah, kazalnikih in pravilih.

(3)

Komisija je leta 2013 sprejela Priporočilo Komisije o uporabi skupnih metod za merjenje in sporočanje okoljske uspešnosti izdelkov in organizacij v njihovem življenjskem krogu (2013/179/EU) (1). Njihovo uporabo priporoča državam članicam, podjetjem, zasebnim organizacijam in finančni skupnosti, vsebuje pa tudi dve prilogi s predlaganimi metodami.

(4)

Komisija je vzpostavila okvir za nadaljnji razvoj metod okoljskega odtisa v okviru pilotne faze v sodelovanju z najrazličnejšimi deležniki, vključno z industrijo ter zlasti z MSP.

(5)

V pilotni fazi med letoma 2013 in 2018 se je ob dejavnem sodelovanju deležnikov preskušal razvoj pravil, specifičnih za določene izdelke (pravil o okoljskem odtisu kategorij izdelkov), in pravil, specifičnih za določene sektorje (sektorskih pravil o okoljskem odtisu organizacij), kar je privedlo do dokončnega oblikovanja 19 pravil o okoljskem odtisu kategorij izdelkov in dveh sektorskih pravil o okoljskem odtisu organizacij.

(6)

Metodi okoljskega odtisa sta bili tudi posodobljeni v zvezi z več tehničnimi vidiki, kot so: (1) uporaba načela pomembnosti („deluj, ko je potrebno“); (2) opredelitev referenčnega merila, ki ustreza profilu okoljskega odtisa povprečnega izdelka na trgu, imenovanega tudi reprezentativni izdelek/organizacija; (3) dogovori o modeliranju ključnih vidikov v zvezi s podnebnimi spremembami, električno energijo, prevozom, infrastrukturo in opremo, embalažo, koncem življenjskega kroga in kmetijstvom; (4) vključitev normalizacije in ponderiranja; (5) smernice o tem, kako vključiti biotsko raznovrstnost kot dodatno okoljsko informacijo; (6) izboljšava nekaterih metod presoje vpliva, s posebnim poudarkom na metodah, povezanih s strupenostjo (strupenost za ljudi – rakotvorni učinki, strupenost za ljudi – nerakotvorni učinki, strupenost za sladkovodno okolje, raba vode, raba zemljišč, viri in delci); (7) opredelitev karakterizacijskih faktorjev na podlagi podatkov iz uredbe REACH ter (8) priročnik o naborih podatkov, skladnih z okoljskim odtisom.

(7)

Rezultati pilotne faze so bili predstavljeni leta 2019 v delovnem dokumentu služb Komisije z naslovom Trajnostni proizvodi v krožnem gospodarstvu – k okviru EU za politiko proizvodov, ki bo prispeval h krožnemu gospodarstvu (2). V navedenem delovnem dokumentu služb Komisije so bile navedene tudi možne uporabe metod okoljskega odtisa pri oblikovanju politike na ravni EU. Komisija je od leta 2019 in po razpisu za prijavo interesa, naslovljenem na industrijo, nadaljevala razvoj novih pravil o okoljskem odtisu kategorij izdelkov.

(8)

Svet je v svojih sklepih oktobra 2019 (3) pozdravil pilotno izvajanje metodologije EU za okoljski odtis in vse pobude za podporo obveščanju o vplivih na okolje na podlagi pilotne faze okoljskega odtisa.

(9)

Cilj evropskega zelenega dogovora (4) je spodbuditi različne vrste industrije k zavezanosti čistemu in krožnemu gospodarstvu, pri čemer se v njem poudarja, da so potrebne zanesljive, primerljive in preverljive informacije, da bi lahko kupci sprejemali bolj trajnostne odločitve in bi se zmanjšalo tveganje lažnega oglaševanja prijaznosti do okolja.

(10)

Komisija je v svojem sporočilu z naslovom Novi akcijski načrt za krožno gospodarstvo – Za čistejšo in konkurenčnejšo Evropo (5) poudarila, da bi morala podjetja utemeljiti svoje okoljske trditve z uporabo metod okoljskega odtisa izdelkov in organizacij, ter se zavezala preskušanju vključitve teh metod v znak EU za okolje.

(11)

V sporočilu z naslovom Nova agenda za potrošnike – Krepitev odpornosti potrošnikov za trajnostno okrevanje (6) je navedeno, da namerava Komisija za spodbujanje bolj prostovoljnih ukrepov podjetij sodelovati z gospodarskimi subjekti, da bi jih spodbudila k prostovoljnim obljubam, da bodo razkrili okoljski odtis podjetja potrošnikom, izboljšali trajnostnost in zmanjšali vpliv na okolje.

(12)

Svet je v svojih sklepih iz decembra 2020 ugotovil, da bi lahko metoda okoljskega odtisa izdelkov postala ena od temeljnih metodologij za različna orodja politike za izdelke v EU in v okviru za trajnostne izdelke ob upoštevanju tudi drugih ustreznih metodologij.

(13)

Uporaba metod okoljskega odtisa je že predvidena v politikah in zakonodaji EU, na primer v uredbi o taksonomiji (7), pobudi za trajnostne baterije (8) in pobudi za zavezanost zeleni potrošnji (9).

(14)

Glede na ta razvoj dogodkov bi bilo treba posodobiti Priporočilo Komisije 2013/179/EU, da se vključi tehnični razvoj iz pilotne faze, zlasti razvoj pravil za kategorije in sektorje, ter tako zagotovi trdna podlaga za nadaljnji razvoj in izvajanje politike. Podjetjem bi moralo omogočati, da izračunajo svojo okoljsko uspešnost na podlagi zanesljivih, preverljivih in primerljivih informacij, drugim akterjem (na primer javnim upravam, NVO in poslovnim partnerjem) pa dostop do takih informacij. Poleg tega bi se moral z njim okrepiti razvoj zbirke podatkov EU o okoljskem odtisu.

(15)

Mala in srednja podjetja morda nimajo zadostnega strokovnega znanja in virov, da bi lahko izpolnila zahteve glede informacij o okoljski uspešnosti v življenjskem krogu. Zato bi jih morale poleg Komisije pri tem podpirati tudi države članice in industrijska združenja.

(16)

S pojavom novih, mednarodno sprejetih pristopov se bodo metode okoljskega odtisa predvidoma posodobile, da se vanje vključijo novi kazalniki ali pravila modeliranja. O teh vidikih razpravlja strokovna skupina Komisije v okviru tehničnega svetovalnega odbora za okoljski odtis. Trenutno se na primer obravnavajo vplivi, povezani z biotsko raznovrstnostjo.

(17)

Kot je bilo napovedano v novem akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo, bo Komisija preučila razvoj regulativnega okvira za certificiranje odvzemov ogljika na podlagi zanesljivega in preglednega izračunavanja količin ogljika za spremljanje in preverjanje pristnosti odvzemov ogljika. Ta okvir se bo razvijal v sinergiji in skladu z metodo okoljskega odtisa, po potrebi pa ga bodo odražale prihodnje posodobitve tega priporočila.

(18)

Čeprav se to priporočilo osredotoča na vplive na okolje, imajo na svetovni ravni čedalje pomembnejšo vlogo pomisleki v zvezi z gospodarskimi in družbenimi vplivi, vključno z delovnimi praksami. Komisija bo še naprej pozorno spremljala ta razvoj dogodkov ter metode za analizo okoljskih, družbenih in gospodarskih vplivov dobavne verige izdelkov, porabljenih v EU, ki imajo vplive vzdolž dobavne verige v tretjih državah.

(19)

To priporočilo bi moralo nadomestiti Priporočilo Komisije 2013/179/EU –

1.1

1.2

1.3

(a)

metoda okoljskega odtisa izdelkov: splošna metoda za merjenje in sporočanje potencialnega vpliva izdelka v njegovem življenjskem krogu na okolje, kot je določena v Prilogi I;

(b)

metoda okoljskega odtisa organizacij: splošna metoda za merjenje in sporočanje potencialnega vpliva organizacije v njenem življenjskem krogu na okolje, kot je določena v Prilogi III;

(c)

okoljski odtis izdelkov: rezultat študije okoljskega odtisa izdelkov na podlagi metode okoljskega odtisa izdelkov;

(d)

okoljski odtis organizacij: rezultat študije okoljskega odtisa organizacij na podlagi metode okoljskega odtisa organizacij;

(e)

pravila o okoljskem odtisu kategorij izdelkov: pravila, specifična za določeno kategorijo izdelkov, ki temeljijo na življenjskem krogu in dopolnjujejo splošne metodološke smernice za študije okoljskega odtisa izdelkov z zagotavljanjem dodatnih specifikacij na ravni specifične kategorije izdelkov. Če pravilo o okoljskem odtisu kategorij izdelkov obstaja, bi ga bilo treba uporabiti za izračun okoljskega odtisa izdelka, ki spada v zadevno kategorijo izdelkov;

(f)

sektorska pravila o okoljskem odtisu organizacij: pravila, specifična za določeni sektor, ki temeljijo na življenjskem krogu in dopolnjujejo splošne metodološke smernice za študije okoljskega odtisa organizacij z zagotavljanjem dodatnih specifikacij na ravni specifičnega sektorja. Če sektorsko pravilo o okoljskem odtisu organizacij obstaja, bi ga bilo treba uporabiti za izračun okoljskega odtisa organizacije, ki spada v sektor;

(g)

okoljska uspešnost v življenjskem krogu: količinsko opredeljeno merjenje potencialnih vplivov na okolje, pri katerem so upoštevane vse ustrezne faze življenjskega kroga izdelka ali organizacije z vidika dobavne verige;

(h)

sporočanje okoljske uspešnosti v življenjskem krogu: vsako razkritje informacij o okoljski uspešnosti v življenjskem krogu, tudi poslovnim partnerjem, vlagateljem, javnim organom ali potrošnikom;

(i)

organizacija: družba, korporacija, podjetje, organ ali institucija ali njihov del ali kombinacija, ki je bodisi združena ali ne, javna ali zasebna ter ima lastne naloge in upravo;

(j)

sistem: pridobitna ali nepridobitna pobuda, ki jo vzpostavijo zasebne družbe ali njihovo združenje, javno-zasebno partnerstvo, vladne ali nevladne organizacije in pri kateri je potrebno merjenje ali sporočanje okoljske uspešnosti v življenjskem krogu;

(k)

industrijsko združenje: organizacija, ki na lokalni, regionalni, nacionalni ali mednarodni ravni zastopa zasebna podjetja, ki so člani zadevne organizacije, ali zasebna podjetja iz posameznega sektorja;

(l)

finančna skupnost: vsi akterji, ki zagotavljajo finančne storitve (vključno s finančnim svetovanjem), vključno z bankami, vlagatelji in zavarovalnicami.

3.1

3.2

3.3

3.4

3.5

3.6

3.7

4.1

4.2

4.3

4.4

4.5

4.6

4.7

5.1

6.1

6.2

6.3

7.1

8.1