5.11.2021

Uradni list Evropske unije

L 392/1

Samo izvirna besedila UN/ECE so pravno veljavna v skladu z mednarodnim javnim pravom. Status in datum začetka veljavnosti tega pravilnika je treba preveriti v najnovejši različici dokumenta UN/ECE TRANS/WP.29/343, ki je dostopen na: https://unece.org/status-1958-agreement-and-annexed-regulations.

Pravilnik ZN št. 94 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotne določbe o homologaciji vozil glede zaščite oseb v vozilu pri čelnem trku [2021/1860]

Vključuje vsa veljavna besedila do:

sprememb 04 – datum začetka veljavnosti: 9. junij 2021

VSEBINA

PRAVILNIK

Področje uporabe

Opredelitev pojmov

Vloga za podelitev homologacije

Homologacija

Specifikacije

Navodila za uporabnike vozil, ki so opremljena z zračnimi blazinami

Sprememba in razširitev homologacije tipa vozila

Skladnost proizvodnje

Kazni za neskladnost proizvodnje

10.

Dokončno prenehanje proizvodnje

11.

Nazivi in naslovi tehničnih služb, ki izvajajo homologacijske preizkuse, in homologacijskih organov

12.

Prehodne določbe

PRILOGE

Sporočilo

Namestitev homologacijskih oznak

Preizkusni postopek

Merilo za obremenitev glave (HPC) in merila za obremenitev glave s pospeškom v 3 ms

Razporeditev in namestitev preizkusnih lutk ter nastavitev sistemov za zadrževanje

Postopek za določanje točke „H“ in dejanskega naklona trupa za sedežna mesta v motornih vozilih

Dodatek 1

Opis tridimenzionalne naprave za določanje točke „H“ (naprava 3-D H)

Dodatek 2

Tridimenzionalni referenčni sistem

Dodatek 3

Referenčni podatki za sedežna mesta

Preizkusni postopek s preizkusnim vozičkom

Dodatek

Ekvivalenčna krivulja – območje dovoljenega odstopanja za krivuljo ΔV = f(t)

Postopki merjenja pri preizkusih: merilne naprave

Opredelitev deformabilne pregrade

Postopek certificiranja goleni in stopala preizkusne lutke

Preizkusni postopki za vozila, opremljena z električnim pogonskim sistemom

1. Področje uporabe

Ta pravilnik se uporablja za vozila kategorije M1 (1), katerih skupna dovoljena masa ne presega 3 500 kg, in za vozila kategorije N1, katerih skupna dovoljena masa ne presega 2 500 kg; za druga vozila se homologacija lahko podeli na zahtevo proizvajalca.

2. OPREDELITEV POJMOV

V tem pravilniku:

2.1

„zaščitni sistem“ pomeni notranjo opremo in naprave, namenjene za zadrževanje oseb v vozilu, ki prispevajo k zagotavljanju skladnosti z zahtevami, določenimi v odstavku 5;

2.2

„tip zaščitnega sistema“ pomeni kategorijo zaščitnih naprav, ki se ne razlikujejo v naslednjih bistvenih vidikih:

tehnologiji;

geometriji;

sestavnih materialih;

2.3

„širina vozila“ pomeni razdaljo med dvema ravninama, ki sta vzporedni z vzdolžno srednjo ravnino vozila in se dotikata vozila na obeh straneh, razen zunanjih naprav za posredno gledanje, bočnih svetilk, indikatorjev tlaka v pnevmatikah, smerokazov, pozicijskih svetilk, upogljivih blatnikov in deformiranega dela plaščev neposredno nad mestom dotika s podlago;

2.4

„prekrivanje“ pomeni odstotek širine vozila, ki je v dotiku s sprednjo steno pregrade;

2.5

„deformabilna sprednja stena pregrade“ pomeni deformabilni (stisljivi) del za mečkanje, vgrajen na sprednji steni trdne pregrade;

2.6

„tip vozila“ pomeni kategorijo vozil na motorni pogon, ki se ne razlikujejo v naslednjih bistvenih vidikih:

2.6.1

dolžini in širini vozila, če vplivata negativno na rezultate preizkusa trčenja, predpisanega v tem pravilniku;

2.6.2

konstrukciji, merah, obliki in materialih dela vozila pred prečno ravnino, ki poteka skozi točko „R“ voznikovega sedeža, če vplivajo negativno na rezultate preizkusa trčenja, predpisanega v tem pravilniku;

2.6.3

obliki in notranjih merah potniškega prostora ter tipu zaščitnega sistema, če vplivajo negativno na rezultate preizkusa trčenja, predpisanega v tem pravilniku;

2.6.4

položaju (spredaj, zadaj ali v sredini) in usmeritvi (prečno ali vzdolžno) motorja, če vplivata negativno na rezultat preizkusnega postopka pri trčenju, predpisanega v tem pravilniku;

2.6.5

masi neobremenjenega vozila, če vpliva negativno na rezultat preizkusa trčenja, predpisanega v tem pravilniku;

2.6.6

dodatnih napravah ali opremi, ki jih je dobavil proizvajalec, če vplivajo negativno na rezultat preizkusa trčenja, predpisanega v tem pravilniku;

2.6.7

mestih sistema za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja (sistema REESS), če vplivajo negativno na rezultat preizkusa trčenja, predpisanega v tem pravilniku;

2.7

potniški prostor

2.7.1

„potniški prostor glede na zaščito oseb“ pomeni prostor za namestitev oseb v vozilu, ki ga omejujejo streha, pod, bočne stene, vrata, zunanja stekla in sprednja pregradna stena ter ravnina, ki poteka skozi zadnjo steno potniškega prostora, oziroma ravnina, ki poteka skozi oporo naslonov zadnjih sedežev;

2.7.2

„potniški prostor za oceno električne varnosti“ pomeni prostor za namestitev oseb v vozilu, ki ga omejujejo streha, pod, bočne stene, vrata, zunanja stekla, sprednja pregradna stena in zadnja pregradna stena ali zadnja vrata ter pregrade in ohišja za električno zaščito oseb v vozilu pred neposrednim stikom z deli pod visoko napetostjo;

2.8

„točka ‚R‘“ pomeni referenčno točko, ki jo je za vsak sedež opredelil proizvajalec vozila glede na konstrukcijo vozila, kot je navedeno v Prilogi 6;

2.9

„točka ‚H‘“ pomeni referenčno točko, ki jo je za vsak sedež določila preizkusna služba, pristojna za homologacijo, v skladu s postopkom, opisanim v Prilogi 6;

2.10

„masa neobremenjenega vozila“ pomeni maso vozila, pripravljenega za vožnjo, brez voznika, potnikov ali tovora, vendar napolnjenega z gorivom, hladilno tekočino in mazivi ter opremljenega z orodjem in rezervnim kolesom (če jih je kot standardno opremo dobavil proizvajalec vozila);

2.11

„zračna blazina“ pomeni napravo, ki je vgrajena kot dodatna zaščita k varnostnim pasovom in sistemom za zadrževanje oseb v vozilih na motorni pogon; to je sistem, ki ob močnem trčenju vozila do konca samodejno razpre prožno konstrukcijo in s pomočjo stiskanja plina, ki ga vsebuje, omili nalet enega ali več delov telesa osebe v vozilu na notranje površine potniškega prostora;

2.12

„zračne blazine za sopotnike“ pomenijo sklop zračnih blazin za zaščito oseb na drugih sedežih razen voznikovega pri čelnem trku;

2.13

„visoka napetost“ pomeni razvrstitev električnega sestavnega dela ali tokokroga, če je njegova delovna napetost > 60 V in ≤ 1 500 V enosmernega toka (DC) ali > 30 V in ≤ 1 000 V izmeničnega toka (AC) efektivne vrednosti (r.m.s.);

2.14

„sistem za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja (sistem REESS)“ pomeni sistem za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja, ki zagotavlja električno energijo za električni pogon.

Akumulator, katerega glavni namen uporabe je zagotavljanje energije za zagon motorja in/ali osvetlitve in/ali drugih pomožnih sistemov vozila, se ne šteje za sistem REESS.

Sistem REESS lahko vključuje potrebne sisteme za fizično podporo, upravljanje toplote, elektronsko krmiljenje in ohišje;

2.15

„pregrada za električno zaščito“ pomeni del, ki ščiti pred neposrednim stikom z deli pod visoko napetostjo;

2.16

„električni pogonski sistem“ pomeni električni tokokrog, ki vključuje pogonski motor oziroma motorje in lahko vključuje sistem REESS, sistem za pretvorbo električne energije, elektronske pretvornike, ustrezne kabelske snope in konektorje ter priklopni sistem za napajanje sistema REESS;

2.17

„deli pod napetostjo“ pomenijo prevodne dele, ki so v običajnih pogojih delovanja oskrbovani z električno energijo;

2.18

„izpostavljeni prevodni del“ pomeni prevodni del, ki se ga je mogoče dotakniti v skladu z določbami stopnje zaščite IPXXB in ki običajno ni pod napetostjo, vendar lahko zaradi napake v izolaciji pride pod napetost. To vključuje dele pod pokrovom, ki jih je mogoče odstraniti brez orodja;

2.19

„neposredni stik“ pomeni stik oseb z deli pod visoko napetostjo;

2.20

„posredni stik“ pomeni stik oseb z izpostavljenimi prevodnimi deli;

2.21

„stopnja zaščite IPXXB“ pomeni zaščito pred stikom z deli pod visoko napetostjo, ki jo zagotavlja pregrada ali ohišje za električno zaščito in se preizkusi s povezanimi preizkusnimi zobci (stopnja IPXXB), kot je opisano v odstavku 4 Priloge 11;

2.22

„delovna napetost“ pomeni najvišjo efektivno vrednost (r.m.s.) napetosti električnega tokokroga, ki jo določi proizvajalec in se lahko pojavi med katerimi koli prevodnimi deli v pogojih odprtega tokokroga ali v običajnih pogojih delovanja. Če je električni tokokrog galvansko ločen, se delovna napetost določi za vsak ločen tokokrog;

2.23

„priklopni sistem za napajanje sistema REESS“ pomeni električni tokokrog, ki se uporablja za napajanje sistema REESS iz zunanjega vira napajanja z električno energijo, vključno z dovodom v vozilo;

2.24

„električna šasija“ pomeni sklop električno povezanih prevodnih delov, katerih potencial se upošteva kot referenca;

2.25

„električni tokokrog“ pomeni sklop povezanih delov pod napetostjo, ki so zasnovani tako, da so pri običajnem delovanju oskrbovani z električno energijo;

2.26

„sistem za pretvorbo električne energije“ pomeni sistem (npr. gorivno celico), ki ustvarja in zagotavlja električno energijo za električni pogon;

2.27

„elektronski pretvornik“ pomeni napravo, ki omogoča krmiljenje in/ali pretvorbo električne energije za električni pogon;

2.28

„ohišje“ pomeni del, ki obdaja notranje enote in jih ščiti pred kakršnim koli neposrednim stikom;

2.29

„visokonapetostno vodilo“ pomeni električni tokokrog, vključno s priklopnim sistemom za napajanje sistema REESS, ki deluje pri visoki napetosti.

Če so električni tokokrogi galvansko povezani drug z drugim in izpolnjujejo posebni pogoj glede napetosti, so kot visokonapetostno vodilo razvrščeni samo sestavni deli električnega tokokroga, ki delujejo pri visoki napetosti;

2.30

„trden izolator“ pomeni izolacijsko prevleko kabelskih snopov, ki obdaja dele pod visoko napetostjo in preprečuje kakršen koli neposredni stik z njimi;

2.31

„samodejni izklop“ pomeni napravo, ki ob sprožitvi galvansko loči vire električne energije od ostalega visokonapetostnega tokokroga električnega pogonskega sistema;

2.32

„pogonski akumulator odprtega tipa“ pomeni tip akumulatorja, ki ga je treba polniti z vodo in ustvarja plinasti vodik, ki se sprošča v ozračje;

2.33

„sistem za samodejno zaklepanje vrat“ pomeni sistem, s katerim se vrata samodejno zaklenejo z vnaprej določeno hitrostjo ali pod katerimi koli drugimi pogoji, ki jih določi proizvajalec;

2.34

„sistem za premikanje“ pomeni napravo, s katero se lahko sedež ali eden njegovih delov brez fiksnega vmesnega položaja premakne in/ali zavrti za lažji dostop oseb do prostora za zadevnim sedežem;

2.35

„okvir tipa lestev“ pomeni šasijo, ki je sestavljena iz dveh vzdolžnih profilov, ki sta prečno povezana s prečnimi nosilci, in pri kateri je kabina, izdelana iz plošč, povezana s takima profiloma;

2.36

„vodni elektrolit“ pomeni elektrolit na osnovi vodnega topila za spojine (npr. kisline, baze), ki po disociaciji zagotavlja prevodne ione;

2.37

„uhajanje elektrolita“ pomeni uhajanje elektrolita iz sistema REESS v obliki tekočine;

2.38

„nevodni elektrolit“ pomeni elektrolit, pri katerem kot topilo ni uporabljena voda;

2.39

„običajni pogoji delovanja“ vključujejo načine in pogoje delovanja, pričakovane pri običajnem delovanju vozila, vključno z vožnjo z dovoljeno hitrostjo, parkiranjem in čakanjem v prometu, pa tudi polnjenje s polnilci, ki so združljivi s posebnimi polnilnimi odprtinami, nameščenimi v vozilu. Ne vključujejo pogojev, v katerih je vozilo poškodovano zaradi trka, razbitin na cesti ali vandalizacije, izpostavljeno ognju ali potopljeno v vodo ali v stanju, ko je potrebno ali se izvaja servisiranje in/ali vzdrževanje;

2.40

„posebni pogoj glede napetosti“ pomeni pogoj, da je največja napetost galvansko povezanega električnega tokokroga med delom pod enosmerno napetostjo in katerim koli drugim delom pod napetostjo (enosmerno ali izmenično) ≤ 30 V AC efektivne vrednosti (r.m.s.) in ≤ 60 V DC.

Opomba: kadar je del pod enosmerno napetostjo takega električnega tokokroga povezan z električno šasijo in velja poseben pogoj glede napetosti, je največja napetost med katerim koli delom pod napetostjo in električno šasijo ≤ 30 V AC efektivne vrednosti (r.m.s.) in ≤ 60 V DC;

2.41

„stanje napolnjenosti“ pomeni razpoložljiv električni naboj v sistemu REESS, izražen v odstotkih nazivne zmogljivosti;

2.42

„ogenj“ pomeni izstopanje plamenov iz vozila. Oblok in iskre se ne štejejo za plamene;

2.43

„eksplozija“ pomeni nenadno sprostitev energije, ki ustvari tlačno valovanje in/ali projektile, ki lahko povzročijo konstrukcijske in/ali fizične poškodbe v okolici vozila.

3. VLOGA ZA PODELITEV HOMOLOGACIJE

3.1

Vlogo za podelitev homologacije tipa vozila glede zaščite oseb na sprednjih sedežih vozila pri čelnem trku (preizkus z zamaknjeno deformabilno pregrado) vloži proizvajalec vozila ali njegov ustrezno pooblaščen zastopnik.

3.2

Vlogi se v treh izvodih priložijo dokumenti, navedeni v nadaljevanju, in naslednji podatki:

3.2.1

podroben opis tipa vozila glede na njegovo konstrukcijo, mere, obliko in sestavne materiale;

3.2.2

fotografije in/ali diagrami in risbe vozila, ki prikazujejo tip vozila v pogledu od spredaj, strani in zadaj ter podrobnosti zasnove sprednjega dela konstrukcije;

3.2.3

podatki o masi neobremenjenega vozila;

3.2.4

oblika in notranje mere potniškega prostora;

3.2.5

opis notranje opreme in zaščitnih sistemov, vgrajenih v vozilu;

3.2.6

splošen opis tipa vira električne energije, njegovega položaja in električnega pogonskega sistema (npr. hibridni, električni).

3.3

Vložnik lahko kot dokazno gradivo predloži kakršne koli podatke in rezultate opravljenih preizkusov, na podlagi katerih se lahko ugotovi skladnost z zahtevami z zadostno mero zanesljivosti.

3.4

Vozilo, ki je predstavnik tipa vozila v postopku homologacije, se predloži tehnični službi, ki je pristojna za izvajanje homologacijskih preizkusov.

3.4.1

Vozilo, ki nima vseh sestavnih delov, ki se zahtevajo za določen tip, se lahko sprejme v preizkušanje pod pogojem, da se lahko dokaže, da manjkajoči sestavni deli ne vplivajo neugodno na rezultate preizkusa, predpisane v zahtevah tega pravilnika.

3.4.2

Odgovornost vložnika je, da dokaže, da je uporaba odstavka 3.4.1 združljiva z zahtevami tega pravilnika.

4. HOMOLOGACIJA

4.1

Če tip vozila, predložen v homologacijo v skladu s tem pravilnikom, izpolnjuje zahteve tega pravilnika, se homologacija navedenega tipa vozila podeli.

4.1.1

Tehnična služba, imenovana v skladu z odstavkom 12, preveri, ali so izpolnjeni zahtevani pogoji.

4.1.2

Pri preverjanju skladnosti vozila z zahtevami tega pravilnika se lahko v primeru dvoma upoštevajo podatki ali rezultati preizkusov, ki jih je predložil proizvajalec in se jih lahko upošteva pri potrjevanju homologacije, ki jo izvaja tehnična služba.

4.2

Vsakemu homologiranemu tipu se dodeli homologacijska številka v skladu z Dodatkom 4 k Sporazumu (E/ECE/TRANS/505/Rev.3).

4.3

Obvestilo o podelitvi ali zavrnitvi homologacije tipa vozila v skladu s tem pravilnikom se pošlje pogodbenicam Sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik, na obrazcu, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 1 k temu pravilniku.

4.4

Na vsakem vozilu, ki je v skladu s tipom vozila, homologiranim po tem pravilniku, je na vidnem in zlahka dostopnem mestu, navedenem na homologacijskem obrazcu, nameščena mednarodna homologacijska oznaka, sestavljena iz:

4.4.1

kroga, ki obkroža črko „E“ in številčno oznako države, ki je podelila homologacijo; (2)

4.4.2

številke tega pravilnika, ki ji sledijo črka „R“, pomišljaj in homologacijska številka, na desni strani kroga iz odstavka 4.4.1.

4.5

Če je vozilo v skladu s tipom vozila, homologiranim po enem ali več drugih pravilnikih, ki so priloženi Sporazumu, v državi, ki je podelila homologacijo v skladu s tem pravilnikom, simbola iz odstavka 4.4.1 ni treba ponoviti; v takem primeru se v navpičnih stolpcih na desni strani simbola iz odstavka 4.4.1 navedejo številke pravilnikov, homologacijske številke in dodatni simboli vseh pravilnikov, v skladu s katerimi je bila podeljena homologacija v državi, ki je podelila homologacijo v skladu s tem pravilnikom.

4.6

Homologacijska oznaka mora biti jasno berljiva in neizbrisna.

4.7

Homologacijska oznaka se namesti blizu napisne ploščice vozila, ki jo pritrdi proizvajalec, ali nanjo.

4.8

V Prilogi 2 k temu pravilniku so prikazani primeri namestitve homologacijskih oznak.

5. SPECIFIKACIJE

5.1

Splošne zahteve, ki veljajo za vse preizkuse

5.1.1

Točka „H“ za vsak sedež se določi po postopku, opisanem v Prilogi 6.

5.1.2

Če zaščitni sistem za sprednja sedežna mesta vključuje pasove, so sestavni deli pasov v skladu z zahtevami Pravilnika št. 16.

5.1.3

Sedežna mesta, na katerih je nameščena preizkusna lutka in katerih zaščitni sistem vključuje pasove, so pritrjena v skladu s Pravilnikom št. 14.

5.2

Specifikacije

Preizkus vozila, opravljen po metodi iz Priloge 3, šteje za zadovoljivega, če so sočasno izpolnjeni vsi pogoji iz odstavkov 5.2.1 do 5.2.6.

Poleg tega morajo vozila, opremljena z električnim pogonskim sistemom, izpolnjevati zahteve iz odstavka 5.2.8. To se lahko izpolni z ločenim preizkusom trčenja na zahtevo proizvajalca in po potrditvi tehnične službe, če električni sestavni deli ne vplivajo na zaščito oseb v tipu vozila, kot je opredeljena v odstavkih 5.2.1 do 5.2.5 tega pravilnika. Pri tem pogoju se zahteve iz odstavka 5.2.8 preverijo v skladu z metodami iz Priloge 3 k temu pravilniku, razen odstavkov 2, 5 in 6 Priloge 3. Vendar se preizkusna lutka, ki ustreza specifikacijam za Hybrid III (glej sprotno opombo 1 Priloge 3), opremljena s 45-stopinjskim gležnjem in nastavljena skladno s specifikacijami, namesti na vsak sprednji zunanji sedež.

5.2.1

Preizkusna merila, izmerjena na preizkusnih lutkah na sprednjih zunanjih sedežih v skladu s Prilogo 8, morajo ustrezati naslednjim pogojem:

5.2.1.1

merilo obremenitve glave (HPC) ne sme presegati 1 000 in rezultanta pospeška glave ne sme presegati 80 g za več kot 3 ms. Slednja se izračuna kumulativno, pri čemer se ne upošteva odboj glave;

5.2.1.2

merila poškodbe za vrat (NIC) ne smejo presegati vrednosti, prikazanih na slikah 1 in 2 (3);

5.2.1.3

upogibni moment iztegnjenega vratu okoli osi y ne sme presegati 57 Nm3;

5.2.1.4

merilo za stisnjen prsni koš (ThCC) ne sme presegati 42 mm;

5.2.1.5

merilo hitrosti deformacije za prsni koš (V * C) ne sme presegati 1,0 m/s;

5.2.1.6

merilo obremenitve stegnenice (FFC) ne sme presegati vrednosti obremenitve glede na čas, kot je prikazano na sliki 3;

5.2.1.7

merilo obremenitve golenice (TCFC) ne sme presegati 8 kN;

5.2.1.8

indeks golenice (TI), izmerjen na zgornjem in spodnjem delu vsake golenice, ne sme presegati 1,3 na nobenem od teh delov;

5.2.1.9

drsni premik kolenskih sklepov ne sme presegati 15 mm.

5.2.2

Po preizkusu trajni premik volana, merjen na sredini volanskega obroča, ne sme presegati 80 mm v navpični smeri navzgor oziroma 100 mm v vodoravni smeri nazaj.

5.2.3

Med preizkusom se ne smejo odpreti nobena vrata.

5.2.3.1

V primeru sistemov za samodejno zaklepanje vrat, ki so nameščeni kot dodatna oprema in/ali ki jih voznik lahko deaktivira, se ta zahteva preveri z enim od naslednjih dveh preizkusnih postopkov po izbiri proizvajalca:

5.2.3.1.1

če se preizkus opravi v skladu z odstavkom 1.4.3.5.2.1 Priloge 3, mora proizvajalec tehnični službi tudi zadovoljivo dokazati (npr. s svojimi internimi podatki), da se, če sistem ni nameščen ali če je deaktiviran, pri trčenju ne bodo odprla nobena vrata;

5.2.3.1.2

Preizkus se opravi v skladu z odstavkom 1.4.3.5.2.2 Priloge 3.

5.2.4

Po trčenju se stranska vrata odklenejo.

5.2.4.1

Pri vozilih, opremljenih s sistemom za samodejno zaklepanje vrat, se pred trčenjem vrata zaklenejo, po trčenju pa odklenejo.

5.2.4.2

Pri vozilih, opremljenih s sistemom za samodejno zaklepanje vrat, ki je nameščen kot dodatna oprema in/ali ki ga voznik lahko deaktivira, se ta zahteva preveri z enim od naslednjih dveh preizkusnih postopkov po izbiri proizvajalca:

5.2.4.2.1

5.2.4.2.2

preizkus se opravi v skladu z odstavkom 1.4.3.5.2.2 Priloge 3.

5.2.5

Po trčenju mora biti možno brez uporabe orodja, razen tistega, ki je potrebno za premik preizkusne lutke:

5.2.5.1

odpreti najmanj ena vrata za vsako vrsto sedežev. Če takih vrat ni, mora biti možna evakuacija vseh oseb v vozilu, tako da se po potrebi sproži sistem za premikanje sedežev. To ne velja za kabriolete, pri katerih se streha zlahka odpre, da se omogoči evakuacija oseb v vozilu.

To se oceni za vse konfiguracije ali najbolj neugodno konfiguracijo glede na število vrat na vsaki strani vozila ter za vozila z volanom na levi strani in vozila z volanom na desni strani, če je ustrezno;

5.2.5.2

odpeti preizkusne lutke iz sistema za zadrževanje, za odpiranje katerega mora zadoščati sila največ 60 N, ki deluje na sredini krmilnega elementa za odpiranje;

5.2.5.3

odstraniti preizkusne lutke iz vozila brez nastavljanja sedežev.

5.2.6

Pri vozilih s pogonom na tekoče gorivo sme priti pri trku ali po trku samo do neznatnega uhajanja tekočine iz sistema za oskrbo motorja z gorivom.

5.2.7

Če po trku pride do stalnega uhajanja tekočine iz katerega koli dela sistema za oskrbo motorja z gorivom, hitrost uhajanja ne sme presegati 30 g/min; če se tekočina iz sistema za oskrbo z gorivom meša s tekočinami iz drugih sistemov ter teh tekočin ni mogoče zlahka ločiti in prepoznati, je treba pri vrednotenju stalnega uhajanja upoštevati skupno količino tekočin.

5.2.8

Po preizkusu, opravljenem po postopku iz Priloge 3 k temu pravilniku, morajo električni pogonski sistem, ki deluje na visoko napetost, in visokonapetostni sistemi, galvansko povezani z visokonapetostnim vodilom električnega pogonskega sistema, izpolnjevati naslednje zahteve:

5.2.8.1

Zaščita pred električnim udarom

Po trčenju morajo visokonapetostna vodila izpolnjevati vsaj eno od štirih meril iz odstavkov 5.2.8.1.1 do 5.2.8.1.4.2.

Če ima vozilo funkcijo samodejnega izklopa ali napravo oziroma naprave, ki med vožnjo prevodno ločijo tokokrog električnega pogonskega sistema, se po sprožitvi izklopa za izklopljeni tokokrog ali za vsak ločen tokokrog posebej uporablja vsaj eno od naslednjih meril.

Merila iz odstavka 5.2.8.1.4 se ne uporabljajo, če več kot en potencial dela visokonapetostnega vodila ni zaščiten v skladu s pogoji stopnje zaščite IPXXB.

Če se preizkus trka opravi, ko deli visokonapetostnega sistema niso oskrbovani z energijo, razen priklopnega sistema, ki napaja sistem REESS, ki med vožnjo ni oskrbovan z energijo, se zaščita pred električnim udarom za zadevne dele dokaže z odstavkom 5.2.8.1.3 ali 5.2.8.1.4.

5.2.8.1.1

Odsotnost visoke napetosti

Napetosti Ub, U1 in U2 visokonapetostnih vodil, izmerjene v skladu z odstavkom 2 Priloge 11, morajo biti v 60 sekundah po trku enake ali manjše od 30 VAC ali 60 VDC.

5.2.8.1.2

Nizka električna energija

Skupna energija (TE) na visokonapetostnih vodilih, izmerjena po preizkusnem postopku iz odstavka 3 Priloge 11 z enačbo (a), mora biti nižja od 0,2 joula. Skupna energija (TE) pa se lahko izračuna tudi z izmerjeno napetostjo Ub visokonapetostnega vodila in kapacitivnostjo X-kondenzatorjev (Cx), ki jo z enačbo (b) iz odstavka 3 Priloge 11 določi proizvajalec.

Energija, shranjena v Y-kondenzatorjih (TEy1, TEy2), mora biti tudi nižja od 0,2 joula. To se izračuna tako, da se izmerita napetosti U1 in U2 na visokonapetostnih vodilih in električni šasiji ter kapacitivnost Y-kondenzatorjev, ki jo z enačbo (c) iz odstavka 3 Priloge 11 določi proizvajalec.

5.2.8.1.3

Fizična zaščita

Za zaščito pred neposrednim stikom z deli pod visoko napetostjo je treba zagotoviti stopnjo zaščite IPXXB.

Ocena se izvede v skladu z odstavkom 4 Priloge 11.

Poleg tega mora biti zaradi zaščite pred električnim udarom zaradi posrednega stika upornost med vsemi izpostavljenimi prevodnimi deli pregrad za električno zaščito/ohišij in električno šasijo nižja od 0,1 Ω, upornost med katerima koli dvema istočasno dosegljivima izpostavljenima prevodnima deloma pregrad za električno zaščito/ohišij, ki sta med seboj oddaljena manj kot 2,5 m, pa mora biti manjša od 0,2 Ω, če je tok najmanj 0,2 ampera. Ta upornost se lahko izračuna z uporabo ločeno izmerjenih upornosti ustreznih delov električne poti.

Te zahteve so izpolnjene, če je galvanska povezava zvarjena. V primeru dvoma ali če povezava ni zvarjena, ampak narejena z drugim sredstvom, se meritve izvedejo z uporabo enega od preizkusnih postopkov, opisanih v odstavku 4.1 Priloge 11.

5.2.8.1.4

Izolacijska upornost

Izpolnjena morajo biti merila iz odstavkov 5.2.8.1.4.1 in 5.2.8.1.4.2.

Meritev se izvede v skladu z odstavkom 5 Priloge 11.

5.2.8.1.4.1

Električni pogonski sistem, sestavljen iz ločenih vodil za enosmerni in izmenični tok

Če so visokonapetostna vodila za izmenični tok in visokonapetostna vodila za enosmerni tok med seboj galvansko ločena, mora izolacijska upornost med visokonapetostnim vodilom in električno šasijo (Ri, kot je opredeljena v odstavku 5 Priloge 11) znašati najmanj 100 Ω/V delovne napetosti za vodila za enosmerni tok in najmanj 500 Ω/V delovne napetosti za vodila za izmenični tok.

5.2.8.1.4.2

Električni pogonski sistem, sestavljen iz kombiniranih vodil za enosmerni in izmenični tok

Če so visokonapetostna vodila za izmenični tok in visokonapetostna vodila za enosmerni tok prevodno povezana, morajo izpolnjevati eno od naslednjih zahtev:

(a)	izolacijska upornost med visokonapetostnim vodilom in električno šasijo znaša najmanj 500 Ω/V delovne napetosti;

(b)	izolacijska upornost med visokonapetostnim vodilom in električno šasijo znaša najmanj 100 Ω/V delovne napetosti, vodilo za izmenični tok pa je fizično zaščiteno, kot je opisano v odstavku 5.2.8.1.3;

(c)	izolacijska upornost med visokonapetostnim vodilom in električno šasijo znaša najmanj 100 Ω/V delovne napetosti, vodilo za izmenični tok pa ni pod visoko napetostjo, kot je opisano v odstavku 5.2.8.1.1.

5.2.8.2

Uhajanje elektrolita

5.2.8.2.1

V primeru sistema REESS z vodnim elektrolitom

V času od trčenja do 60 minut po trčenju ne sme priti do uhajanja elektrolita iz sistema REESS v prostor za potnike, iz sistema REESS pa lahko v zunanjost prostora za potnike uide največ 7 volumskih odstotkov količine elektrolita v sistemu REESS in največ 5,0 l. Količina elektrolita, ki uide, se lahko izmeri z običajnimi tehnikami za določanje količine tekočine po njenem zbiranju. V posodah, ki vsebujejo Stoddard, barvno hladilno tekočino in elektrolit, se tekočine ločijo glede na specifično težo, nato pa se izmerijo.

5.2.8.2.2

V primeru sistema REESS z nevodnim elektrolitom

V času od trčenja do 60 minut po trčenju ne sme priti do uhajanja tekočega elektrolita iz sistema REESS v prostor za potnike ali prtljago in uhajanja tekočega elektrolita iz vozila. Izpolnjevanje te zahteve se preveri z vizualnim pregledom brez razstavljanja katerega koli dela vozila.

5.2.8.3

Zadrževanje sistema REESS

Sistem REESS mora ostati pritrjen na vozilo z vsaj enim sestavnim pritrdiščem, nosilcem ali katero koli strukturo, ki obremenitve s sistema REESS prenaša na konstrukcijo vozila, sistem REESS, ki je nameščen zunaj potniškega prostora, pa ne sme priti v potniški prostor.

5.2.8.4

Nevarnost ognja v sistemu REESS

V času od trčenja do 60 minut po trčenju v sistemu REESS ne sme biti znakov ognja ali eksplozije.

5.3

Posebne določbe

5.3.1

Za vozila kategorije M1, katerih skupna dovoljena masa presega 2 500 kg in ki temeljijo na tipih vozil kategorije N1, katerih skupna dovoljena masa presega 2 500 kg, se šteje, da izpolnjujejo zahteve iz odstavka 5, če so v celoti izpolnjene zahteve iz Pravilnika ZN št. 137 in je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:

(a)	ostri kot alfa (α), izmerjen med vodoravno ravnino, ki poteka skozi središče sprednje osi, in kotno prečno ravnino, ki poteka skozi središče sprednje osi in točko R voznikovega sedeža (glej sliko 4), je večji od 22°;

(b)	ali je razmerje med oddaljenostjo točke R voznika od središča zadnje osi (L101-L114) ter središčem sprednje osi in točko R voznika (L114) večje od 1,30 (glej sliko 4).

To preveri tehnična služba na podlagi odločitve homologacijskega organa in se navede v točki 8.2 sporočila o homologaciji iz Priloge 1.

5.3.2

Za vozila kategorije N1, katerih skupna dovoljena masa presega 2 250 kg, vendar ne presega 2 500 kg, se šteje, da izpolnjujejo zahteve iz odstavka 5, če je njihova konstrukcijska osnova okvir tipa lestev, so v celoti izpolnjene zahteve iz Pravilnika ZN št. 137 in je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:

(a)	ostri kot alfa (α), izmerjen med vodoravno ravnino, ki poteka skozi središče sprednje osi, in kotno prečno ravnino, ki poteka skozi središče sprednje osi in točko R voznikovega sedeža (glej sliko 4), je večji od 22°;

(b)	ali je razmerje med oddaljenostjo točke R voznika od središča zadnje osi (L101-L114) ter središčem sprednje osi in točko R voznika (L114) večje od 1,30 (glej sliko 4).

To preveri tehnična služba na podlagi odločitve homologacijskega organa in se navede v točki 8.2 sporočila o homologaciji iz Priloge 1.

6. NAVODILA ZA UPORABNIKE VOZIL, KI SO OPREMLJENA Z ZRAČNIMI BLAZINAMI

6.1

Pri vozilu, opremljenem s sklopi zračnih blazin za zaščito voznika in drugih oseb v vozilu, se za nove tipe vozila od 1. septembra 2020 dokaže skladnost z odstavkoma 8.1.8 in 8.1.9 Pravilnika ZN št. 16, kot je bil spremenjen s spremembami 08. Pred tem datumom se uporabljajo ustrezne zahteve iz prejšnjih sprememb.

6.2

V vozilu, opremljenem z eno ali več zračnih blazin za čelno zaščito sopotnikov, morajo biti navedene informacije o izjemni nevarnosti, ki je povezana z uporabo nazaj obrnjenih sistemov za zadrževanje otrok na sedežih, ki so opremljeni s sklopi zračnih blazin.

7. SPREMEMBA IN RAZŠIRITEV HOMOLOGACIJE TIPA VOZILA

7.1

Vsaka sprememba tipa vozila v zvezi s tem pravilnikom ZN se sporoči homologacijskemu organu, ki je homologiral navedeni tip vozila. Homologacijski organ lahko potem:

(a)	ob posvetu s proizvajalcem odloči, da se podeli nova homologacija, ali

(b)	uporabi postopek iz odstavka 7.1.1 (Revizija) in, če je ustrezno, postopek iz odstavka 7.1.2 (Razširitev).

7.1.1

Revizija

Kadar se podatki v opisnih listih spremenijo in homologacijski organ presodi, da spremembe verjetno ne bodo povzročile znatnih škodljivih učinkov, ter če vozilo še vedno izpolnjuje zahteve, se sprememba označi kot „revizija“.

V tem primeru homologacijski organ po potrebi izda revidirane strani opisnih listov, pri čemer vsako revidirano stran jasno označi, da sta vidna narava spremembe in datum ponovne izdaje. Tej zahtevi ustreza tudi izdaja konsolidirane posodobljene različice opisne dokumentacije z izčrpnim opisom spremembe.

7.1.2

Razširitev

Sprememba se označi kot „razširitev“, če so bili podatki v opisni dokumentaciji spremenjeni in

(a)	so potrebni dodatni pregledi ali preizkusi ali

(b)	so bile spremenjene katere koli informacije v sporočilu (razen v njegovih prilogah) ali

(c)	se je zahtevala homologacija v skladu s poznejšimi spremembami Pravilnika po začetku njihove veljavnosti.

7.2

Obvestilo o potrditvi, razširitvi ali zavrnitvi homologacije se v skladu s postopkom iz odstavka 4.3 sporoči pogodbenicam Sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik. Poleg tega se ustrezno spremeni seznam opisnih listov in poročil o preizkusu, priložen sporočilu iz Priloge 1, da se navede datum najnovejše revizije ali razširitve.

8. SKLADNOST PROIZVODNJE

Postopki preverjanja skladnosti proizvodnje morajo biti v skladu s postopki iz Dodatka 1 k Sporazumu (E/ECE/TRANS/505/Rev.3), ob upoštevanju naslednjih zahtev:

8.1

Vsako vozilo, homologirano v skladu s tem pravilnikom, se izdela tako, da je skladno s homologiranim tipom ter izpolnjuje zahteve iz odstavkov 5 in 6.

8.2

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, lahko kadar koli preveri metode preverjanja skladnosti, ki se uporabljajo v vsakem proizvodnem obratu. Ta preverjanja se običajno opravijo enkrat na dve leti.

9. KAZNI ZA NESKLADNOST PROIZVODNJE

9.1

Homologacija, ki je bila podeljena za tip vozila v skladu s tem pravilnikom, se lahko prekliče, če ni izpolnjena zahteva iz odstavka 7.1.

9.2

Če pogodbenica Sporazuma, ki uporablja ta pravilnik, prekliče homologacijo, ki jo je predhodno podelila, o tem nemudoma uradno obvesti druge pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, z izvodom homologacijskega obrazca, ki na koncu vsebuje z velikimi črkami napisano opombo „HOMOLOGACIJA PREKLICANA“, opremljeno s podpisom in datumom.

10. DOKONČNO PRENEHANJE PROIZVODNJE

Če imetnik homologacije povsem preneha proizvajati tip vozila, homologiran v skladu s tem pravilnikom, o tem obvesti homologacijski organ, ki je podelil homologacijo. Ko navedeni organ prejme ustrezno sporočilo, o tem obvesti druge pogodbenice Sporazuma iz leta 1958, ki uporabljajo ta pravilnik, z izvodom homologacijskega obrazca, ki na koncu vsebuje z velikimi črkami napisano opombo „PRENEHANJE PROIZVODNJE“, opremljeno s podpisom in datumom.

11. NAZIVI IN NASLOVI TEHNIČNIH SLUŽB, KI IZVAJAJO HOMOLOGACIJSKE PREIZKUSE, IN HOMOLOGACIJSKIH ORGANOV

Pogodbenice Sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik, sekretariatu Združenih narodov sporočijo nazive in naslove tehničnih služb, ki izvajajo homologacijske preizkuse, ter homologacijskih organov, ki podeljujejo homologacije in ki se jim pošljejo certifikati, ki potrjujejo podelitev, razširitev, zavrnitev ali preklic homologacije v drugih državah.

12. PREHODNE DOLOČBE

12.1

Od uradnega začetka veljavnosti sprememb 04 nobena pogodbenica, ki uporablja ta pravilnik, ne sme zavrniti podelitve ali priznanja homologacij v skladu s tem pravilnikom, kot je bil spremenjen s spremembami 04.

12.2

Od 1. septembra 2023 pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, niso zavezane, da priznajo homologacije vozil v skladu s prejšnjimi spremembami, ki so bile prvič izdane po 1. septembru 2023.

12.3

Pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, še naprej priznavajo homologacije vozil v skladu s prejšnjimi spremembami, ki so bile prvič izdane pred 1. septembrom 2023, če prehodne določbe iz zadevnih prejšnjih sprememb predvidevajo to možnost.

12.4

Pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, ne smejo zavrniti podelitve homologacij v skladu s katerimi koli prejšnjimi spremembami tega pravilnika ali njihovih razširitev.

12.5

Ne glede na zgoraj navedene prehodne določbe pogodbenice, ki začnejo uporabljati ta pravilnik po datumu začetka veljavnosti najnovejših sprememb, niso zavezane, da priznajo homologacije, ki so bile podeljene v skladu s katerimi koli prejšnjimi spremembami tega pravilnika.

(1) Kot je opredeljeno v Konsolidirani resoluciji o konstrukciji vozil (R.E.3.), dokument ECE/TRANS/WP.29/78/Rev.6, odst. 2 – https://unece.org/transport/standards/transport/vehicle-regulations-wp29/resolutions.

(2) Številčne oznake pogodbenic Sporazuma iz leta 1958 so navedene v Prilogi 3 h Konsolidirani resoluciji o konstrukciji vozil (R.E.3.), dokument ECE/TRANS/WP.29/78/Rev. 6.

(3) Do 1. oktobra 1998 vrednosti, ki se dobijo za vrat, niso merilo za podelitev/zavrnitev homologacije. Dobljeni rezultati se zapišejo v poročilu o preizkusu in jih zbira homologacijski organ. Po tem datumu se vrednosti iz tega odstavka uporabljajo kot merilo za podelitev/zavrnitev homologacije, razen če ali dokler se ne sprejmejo druge vrednosti.

PRILOGA 1

Sporočilo

(Največji format: A4 (210 × 297 mm))

(1)

Izdal:

naziv homologacijskega organa

…

o (2):

podeljeni homologaciji

razširjeni homologaciji

zavrnjeni homologaciji

preklicani homologaciji

dokončnem prenehanju proizvodnje

tipa vozila glede zaščite oseb v vozilu pri čelnem trku v skladu s Pravilnikom št. 94

Št. homologacije: …

Št. razširitve: …

Blagovno ime ali znamka vozila na motorni pogon …

Tip vozila …

Naziv in naslov proizvajalca …

…

Naziv in naslov zastopnika proizvajalca, če obstaja

…

Kratek opis tipa vozila glede na njegovo konstrukcijo, mere, obliko in sestavne materiale …

…

5.1

Opis zaščitnih sistemov, vgrajenih v vozilo…

…

5.2.

Opis naprav ali opreme v notranjosti vozila, ki bi utegnile vplivati na preizkuse …

…

5.3

Mesto vira električne energije…

Lega motorja: sprednja/zadnja/sredinska2

Pogon: sprednja kolesa/zadnja kolesa2

Masa vozila

8.1

Masa vozila, ki se preizkuša:

sprednja os: …

zadnja os: …

skupaj: …

8.2

Če se uporablja odstavek 5.3.1 ali 5.3.2:

skupna dovoljena masa…

dokazilo o skladnosti s Pravilnikom ZN št. 137 (tj. homologacijska številka ali poročilo o preizkusu):

Vozilo predloženo v homologacijo dne …

10.

Tehnična služba, pristojna za izvajanje homologacijskih preizkusov …

11.

Datum poročila, ki ga je izdala navedena služba …

12.

Številka poročila, ki ga je izdala navedena služba …

13.

Homologacija podeljena/zavrnjena/razširjena/preklicana (2)

14.

Mesto homologacijske oznake na vozilu …

15.

Kraj …

16.

Datum …

17.

Podpis …

18.

Temu sporočilu so priloženi naslednji dokumenti z zgoraj navedeno homologacijsko številko: …

(fotografije in/ali diagrami in risbe, ki omogočajo osnovno identifikacijo tipa vozila in njegovih možnih variant, ki so zajete s homologacijo)

(1) Številčna oznaka države, ki je podelila/razširila/zavrnila/preklicala homologacijo (glej določbe o homologaciji v Pravilniku).

(2) Neustrezno črtati.

PRILOGA 2

Namestitev homologacijskih oznak

VZOREC A

(glej odstavek 4.4 tega pravilnika)

a = najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na vozilo, pomeni, da je bil zadevni tip vozila glede na zaščito oseb v vozilu pri čelnem trku homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s Pravilnikom ZN št. 94 pod homologacijsko številko 041424. Homologacijska številka pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz Pravilnika ZN št. 94, kot je bil spremenjen s spremembami 04.

VZOREC B

(glej odstavek 4.5 tega pravilnika)

a = najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na vozilo, pomeni, da je bil zadevni tip vozila homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s pravilnikoma ZN št. 94 in 11 (1). Prvi dve števki homologacijskih številk pomenita, da sta v času podelitve zadevnih homologacij Pravilnik ZN št. 94 in Pravilnik ZN št. 11 vsebovala spremembe 04.

(1) Zadnja številka je navedena le kot primer.

PRILOGA 3

Preizkusni postopek

Namestitev in priprava vozila

1.1

Preizkuševalni poligon

Preizkusna površina mora biti dovolj velika, da se lahko namestijo zaletna steza, pregrada in tehnične naprave, potrebne za preizkus. Zadnji del steze, najmanj 5 m pred pregrado, mora biti vodoraven, raven in gladek.

1.2

Pregrada

Sprednjo steno pregrade sestavlja deformabilna konstrukcija, ki je opredeljena v Prilogi 9 k temu pravilniku. Sprednja stena deformabilne konstrukcije je pravokotna na smer gibanja vozila, ki se preizkuša, z odstopanjem ± 1°. Pregrada je pritrjena na maso najmanj 7 × 104 kg, njena sprednja stena je navpična z odstopanjem ± 1°. Pregrada je sidrana v podlago ali stoji na podlagi in je po potrebi opremljena z dodatnimi blokirnimi napravami, ki preprečujejo njeno premikanje.

1.3

Usmerjenost pregrade

Pregrada je usmerjena tako, da se je vozilo prvič dotakne na strani volanskega droga. Če se preizkus po izbiri lahko opravi na vozilu z volanom na desni strani ali na vozilu z volanom na levi strani, ga je treba opraviti na vozilu z volanom na manj ugodni strani, ki jo določi tehnična služba, pristojna za preizkuse.

1.3.1

Usmeritev vozila glede na pregrado

Vozilo mora prekrivati sprednjo steno pregrade za 40 % ± 20 mm.

1.4

Stanje vozila

1.4.1

Splošne zahteve

Preizkusno vozilo mora biti serijske izdelave, imeti mora vso opremo, ki je običajno vgrajena, in mora biti v običajnem voznem stanju. Nekateri sestavni deli se lahko zamenjajo z ustreznimi masami, če ta zamenjava bistveno ne vpliva na rezultate, izmerjene na podlagi odstavka 6.

Po dogovoru med proizvajalcem in tehnično službo se sme sistem za dovajanje goriva spremeniti tako, da se lahko uporabi ustrezna količina goriva za delovanje motorja ali sistema za pretvorbo električne energije.

1.4.2

Masa vozila

1.4.2.1

Pri preizkusu mora masa preizkušanega vozila ustrezati masi neobremenjenega vozila.

1.4.2.2

Posoda za gorivo mora biti napolnjena z vodo do mase, ki je enaka 90 % mase polne obremenitve z gorivom, kot jo je določil proizvajalec, z odstopanjem ± 1 %.

Ta zahteva se ne uporablja za rezervoarje za vodikovo gorivo.

1.4.2.3

Vsi drugi sistemi (zavorni, hladilni itd.) so lahko prazni; v tem primeru je treba maso teh tekočin skrbno nadomestiti.

1.4.2.4

Če masa merilne naprave v vozilu presega dovoljenih 25 kg, se lahko to nadomesti z zmanjšanjem tiste mase vozila, ki ne vpliva pomembneje na rezultate, izmerjene v skladu z odstavkom 6.

1.4.2.5

Masa merilne naprave ne sme spremeniti referenčne obremenitve posamezne osi za več kot 5 %, pri tem pa to odstopanje ne sme presegati 20 kg.

1.4.2.6

Masa vozila, ki ustreza odstavku 1.4.2.1, mora biti navedena v poročilu.

1.4.3

Nastavitve v potniškem prostoru

1.4.3.1

Položaj volana

Če je volan nastavljiv, mora biti v običajnem položaju, kot ga določi proizvajalec; ali, če ni posebnega priporočila proizvajalca, na sredini območja nastavitve. Po prenehanju pospeševanja mora biti volan sproščen, s prečkami v položaju, ki po navodilih proizvajalca ustreza vožnji naravnost naprej.

1.4.3.2

Stekla

Premična stekla na vozilu morajo biti zaprta. Zaradi preizkusnih meritev in v dogovoru s proizvajalcem se lahko spustijo, če položaj ročice ustreza zaprtemu položaju.

1.4.3.3

Prestavna ročica

Prestavna ročica mora biti v položaju prostega teka. Če vozilo poganja lastni motor, stopnjo prestavne ročice določi proizvajalec.

1.4.3.4

Pedali

Pedali morajo biti v običajnem položaju mirovanja. Če so nastavljivi, morajo biti nastavljeni v središčnem položaju, razen če proizvajalec določi drugače.

1.4.3.5

Vrata

Vrata morajo biti zaprta, vendar ne zaklenjena.

1.4.3.5.1

Pri vozilih, opremljenih s sistemom za samodejno zaklepanje vrat, se sistem aktivira na začetku pogona vozila, da se vrata pred trčenjem samodejno zaklenejo. Po izbiri proizvajalca se vrata zaklenejo ročno pred začetkom pogona vozila.

1.4.3.5.2

Pri vozilih, opremljenih s sistemom za samodejno zaklepanje vrat, ki je nameščen kot dodatna oprema in/ali ki ga voznik lahko deaktivira, je treba uporabiti enega od naslednjih dveh postopkov po izbiri proizvajalca:

1.4.3.5.2.1

sistem se aktivira na začetku pogona vozila, da se vrata pred trčenjem samodejno zaklenejo. Po izbiri proizvajalca se vrata zaklenejo ročno pred začetkom pogona vozila;

1.4.3.5.2.2

stranska vrata na strani trčenja se odklenejo in sistem se za ta vrata deaktivira; za stranska vrata na nasprotni strani trčenja se sistem lahko aktivira, da se pred trčenjem ta vrata samodejno zaklenejo. Po izbiri proizvajalca se ta vrata zaklenejo ročno pred začetkom pogona vozila.

1.4.3.6

Premična streha

Če je v vozilo vgrajena premična ali odstranljiva streha, mora biti na svojem mestu in zaprta. Zaradi preizkusnih meritev in v dogovoru s proizvajalcem je lahko odprta.

1.4.3.7

Senčnik

Senčniki morajo biti zloženi navzgor.

1.4.3.8

Vzvratno ogledalo

Notranje vzvratno ogledalo mora biti v običajnem položaju uporabe.

1.4.3.9

Naslonjala za roke

Če so sprednja in zadnja naslonjala za roke premična, morajo biti spuščena, razen če to zaradi položaja preizkusnih lutk v vozilih ni mogoče.

1.4.3.10

Nasloni za glavo

Po višini nastavljivi nasloni za glavo morajo biti v ustreznem položaju, ki ga določi proizvajalec. Če ni posebnega priporočila proizvajalca, morajo biti nasloni za glavo v najvišjem položaju.

1.4.3.11

Sedeži

1.4.3.11.1

Položaj sprednjih sedežev

Vzdolžno nastavljivi sedeži morajo biti nameščeni tako, da imajo točko „H“, določeno v skladu s postopkom iz Priloge 6, sredi giba ali pa v naslednjem najbližjem zaskočnem položaju, in so nastavljeni na višino, ki jo določi proizvajalec (če je višina nastavljiva ločeno). Pri sedežu v obliki klopi se uporabi točka „H“ voznikovega mesta.

1.4.3.11.2

Položaj naslonov sprednjih sedežev

1.4.3.11.3

Zadnji sedeži

Če so zadnji sedeži ali klopi nastavljivi, jih je treba nastaviti v skrajni zadnji položaj.

1.4.4

Nastavitev električnega pogonskega sistema

1.4.4.1

Postopki za nastavitev stanja napolnjenosti

1.4.4.1.1

Stanje napolnjenosti se nastavi pri temperaturi okolice 20 ± 10 °C.

1.4.4.1.2

Stanje napolnjenosti se nastavi v skladu z enim od naslednjih postopkov, kot je ustrezno. Če so mogoči različni postopki polnjenja, se sistem REESS napaja po postopku, ki daje najvišjo raven napolnjenosti:

(a)	pri vozilu s sistemom REESS, ki je zasnovan tako, da se napaja iz zunanjega vira energije, se sistem REESS napaja do najvišje možne ravni napolnjenosti v skladu s postopkom, ki ga določi proizvajalec za običajno delovanje, dokler postopek polnjenja običajno ni končan;

(b)	pri vozilu s sistemom REESS, ki je zasnovan tako, da se napaja samo iz vira energije na vozilu, se sistem REESS napaja do najvišje ravni napolnjenosti, ki jo je mogoče doseči pri običajnem delovanju vozila. Proizvajalec svetuje o načinu delovanja vozila, da se to stanje napolnjenosti doseže.

1.4.4.1.3

Pri preizkušanju vozila mora biti raven napolnjenosti najmanj 95 % v skladu z odstavkoma 1.4.4.1.1 in 1.4.4.1.2 pri sistemu REESS, ki je zasnovan tako, da se napaja iz zunanjega vira energije, ter najmanj 90 % v skladu z odstavkoma 1.4.4.1.1 in 1.4.4.1.2 pri sistemu REESS, ki je zasnovan tako, da se napaja samo iz vira energije na vozilu. Stanje napolnjenosti se potrdi z metodo, ki jo določi proizvajalec.

1.4.4.2

Električni pogonski sistem mora biti oskrbovan z energijo z ali brez delovanja prvotnih virov električne energije (npr. motor-generator, sistem REESS ali sistem za pretvorbo električne energije), vendar:

1.4.4.2.1

se sme po dogovoru med tehnično službo in proizvajalcem preizkus opraviti s celim električnim pogonskim sistemom ali z deli sistema, ki niso oskrbovani z energijo, če to ne vpliva negativno na rezultate preizkusa. Za dele električnega pogonskega sistema, ki niso oskrbovani z energijo, se zaščita pred električnim udarom dokaže bodisi s fizično zaščito bodisi z izolacijsko upornostjo in ustreznimi dodatnimi dokazi;

1.4.4.2.2

se sme, če je zagotovljen samodejni izklop, na zahtevo proizvajalca preizkus opraviti ob sproženem samodejnem izklopu. V tem primeru je treba dokazati, da bi samodejni izklop deloval med preizkusom trčenja. To vključuje signal samodejnega aktiviranja ter galvansko ločitev ob upoštevanju pogojev, videnih med trkom.

Preizkusne lutke

2.1

Sprednji sedeži

2.1.1

Preizkusna lutka, ki ustreza specifikacijam za preizkusno lutko Hybrid III z merami 50. percentila moške populacije (1), opremljeno s 45-stopinjskim gležnjem in nastavljeno skladno s specifikacijami, mora biti nameščena na vsakem zunanjem sprednjem sedežu skladno s pogoji iz Priloge 5. Gleženj preizkusne lutke mora biti certificiran po postopku iz Priloge 10.

2.1.2

Preizkus na vozilu se opravi s sistemi za zadrževanje, ki jih je predvidel proizvajalec.

Pogon in pot vozila

3.1

Vozilo lahko poganja lastni motor ali pa druga pogonska naprava.

3.2

V trenutku trčenja vozilo ne sme biti več pod vplivom dodatne krmilne oziroma pogonske naprave.

3.3

Pot vozila mora ustrezati zahtevam iz odstavkov 1.2 in 1.3.1.

Preizkusna hitrost

V trenutku trčenja mora hitrost vozila znašati 56 –0/+1 km/h. Vendar se šteje, da je preizkus zadovoljiv, če je bil opravljen pri večji hitrosti trčenja in če je vozilo izpolnilo zahteve.

Meritve, ki jih je treba opraviti na preizkusni lutki na sprednjih sedežih

5.1

Vse meritve, potrebne za preverjanje merilnih naprav za preizkušanje, morajo biti opravljene z merilnimi sistemi, ki ustrezajo zahtevam iz Priloge 8.

5.2

Različne parametre je treba zapisati s pomočjo neodvisnih podatkovnih kanalov z naslednjimi frekvenčnimi razredi kanalov (CFC):

5.2.1

Meritve v glavi preizkusne lutke

Pospešek (a), ki se nanaša na težišče glave, se izračuna iz prostorskih komponent pospeška, izmerjenih s CFC 1 000.

5.2.2

Meritve v vratu preizkusne lutke

5.2.2.1

Aksialna natezna sila in strižna sila na stiku med vratom in glavo pred trčenjem in po njem se merita s CFC 1 000.

5.2.2.2

Upogibni moment okoli prečne osi na stiku med vratom in glavo se meri s CFC 600.

5.2.3

Meritve v prsnem košu preizkusne lutke

Upogib prsnega koša med prsnico in hrbtenico se meri s CFC 180.

5.2.4

Meritve v stegnenici in golenici preizkusne lutke

5.2.4.1

Aksialna tlačna sila in upogibni momenti se merijo s CFC 600.

5.2.4.2

Premik golenice glede na stegnenico se meri v kolenskem sklepu s CFC 180.

Meritve na vozilu

6.1

Da se lahko opravi poenostavljeni preizkus, opisan v Prilogi 7, se določi časovni potek pojemka konstrukcije na podlagi vrednosti, izmerjenih z merilnikom vzdolžnega pospeška na spodnjem delu stebrička „B“ na strani trka vozila s CFC 180 s pomočjo podatkovnih kanalov, ki ustrezajo zahtevam, opredeljenim v Prilogi 8.

6.2

Časovni potek hitrosti, ki bo uporabljena v preizkusnem postopku, opisanem v Prilogi 7, se določi z merilnikom vzdolžnega pospeška na stebričku „B“ na strani trka.

(1) Tehnične specifikacije in risbe s podrobnostmi Hybrida III, ki ustreza glavnim meram 50. percentila moške populacije iz ZDA, ter specifikacije za njegovo nastavitev za ta preizkus so shranjeni pri generalnem sekretarju Združenih narodov in se na zahtevo lahko dobijo na vpogled pri sekretariatu Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo, Palača narodov, Ženeva, Švica.

PRILOGA 4

Merilo za obremenitev glave (HPC) in merila za obremenitev glave s pospeškom v 3 ms

Merilo za obremenitev glave (HPC36)

1.1

Šteje se, da je merilo za obremenitev glave (HPC36) izpolnjeno, če se med preizkusom glava ne dotakne nobenega dela vozila.

1.2

Če se med preizkusom glava dotakne katerega koli dela vozila, se HPC izračuna s pomočjo pospeška (a), izmerjenega v skladu z odstavkom 5.2.1 Priloge 3, po naslednji enačbi:

pri čemer je:

1.2.1

„a“ rezultanta pospeška, izmerjenega skladno z odstavkom 5.2.1 Priloge 3 v enotah gravitacijskega pospeška g (1 g = 9,81 m/s2);

1.2.2

če se lahko zadovoljivo določi začetek dotika glave, sta t1 in t2 časa, izražena v sekundah, ki opredeljujeta časovni razmik med začetkom dotika glave in koncem merjenja, v katerem ima HPC najvišjo vrednost;

1.2.3

če začetka dotika glave ni mogoče določiti, sta t1 in t2 dva časa, izražena v sekundah, ki opredeljujeta časovni razmik med začetkom in koncem merjenja, v katerem ima HPC najvišjo vrednost;

1.2.4

vrednosti HPC, pri katerih časovni razmik (t1 – t2) presega 36 ms, se pri izračunu najvišje vrednosti zanemarijo.

1.3

Vrednost rezultante pospeška glave med čelnim trčenjem, ki je kumulativno presežena za 3 ms, se izračuna iz rezultante pospeška glave, ki je bil izmerjen skladno z odstavkom 5.2.1 Priloge 3.

Merila poškodbe za vrat

2.1

Ta merila se določijo s pomočjo aksialne tlačne sile, aksialne natezne sile in strižnih sil na stiku med glavo in vratom pred trčenjem in po njem, izraženih v kN in izmerjenih skladno z odstavkom 5.2.2 Priloge 3, ter s trajanjem teh sil, izraženim v ms.

2.2

Merilo za upogibni moment vratu se določi s pomočjo upogibnega momenta, izraženega v Nm, okoli prečne osi na stiku med glavo in vratom, izmerjenega skladno z odstavkom 5.2.2 Priloge 3.

2.3

Zabeleži se upogibni moment vratu, izražen v Nm.

Merilo za stisnjen prsni koš (ThCC) in merilo hitrosti deformacije (V * C)

3.1

Merilo za stisnjen prsni koš se določi s pomočjo absolutne vrednosti deformacije prsnega koša, izražene v mm in izmerjene skladno z odstavkom 5.2.3 Priloge 3.

3.2

Merilo hitrosti deformacije (V * C) se izračuna kot trenutni zmnožek stisnjenja in hitrosti upogiba prsnice, izmerjenih skladno z odstavkoma 6 te priloge in odstavkom 5.2.3 Priloge 3.

Merilo za obremenitev stegnenice (FFC)

4.1

To merilo se določi s pomočjo tlačne obremenitve, izražene v kN, ki se aksialno prenaša na vsako stegnenico preizkusne lutke in se meri skladno z odstavkom 5.2.4 Priloge 3, in s pomočjo trajanja tlačne obremenitve, izražene v ms.

Merilo za tlačno silo na golenico (TCFC) in indeks golenice (TI)

5.1

Merilo za tlačno silo na golenico se določi s pomočjo tlačne obremenitve (Fz), izražene v kN, ki se aksialno prenaša na vsako golenico preizkusne lutke in se meri skladno z odstavkom 5.2.4 Priloge 3.

5.2

Indeks golenice se izračuna na podlagi upogibnih momentov (Mx in My), izmerjenih skladno z odstavkom 5.1 po naslednji enačbi:

TI = |MR/(MC)R| + |FZ/(FC)Z|

pri čemer je:

MX	=	upogibni moment okoli osi x,
MY	=	upogibni moment okoli osi y,
(MC)R	=	kritični upogibni moment; upošteva se vrednost 225 Nm,
FZ	=	aksialna tlačna sila v smeri osi z,
(FC)Z	=	kritična tlačna sila v smeri osi z; upošteva se vrednost 35,9 kN, in

Indeks golenice se izračuna za zgornji in spodnji konec vsake golenice; Fz pa se lahko meri na enem od obeh mest. Dobljena vrednost se uporabi za izračun TI na zgornjem oziroma na spodnjem delu. Momenta Mx in My se merita ločeno na obeh mestih.

Postopek za izračun merila hitrosti deformacije (V*C) za preizkusno lutko Hybrid III

6.1

Merilo hitrosti deformacije se izračuna kot trenutni zmnožek stisnjenja in hitrosti upogiba prsnice. Obe vrednosti se dobita z meritvami upogiba prsnice.

6.2

Odziv upogiba prsnice se enkrat filtrira s CFC 180. Stisnjenje v trenutku t se izračuna iz tega filtriranega signala kot:

Hitrost upogiba prsnice v trenutku t se izračuna iz filtriranega upogiba kot:

pri čemer je D(t) upogib v trenutku t v metrih,

pa časovni razmik v sekundah med meritvami upogiba. Najvišja vrednost

je 1,25 × 10-4 sekund. Ta postopek izračuna je spodaj prikazan shematično:

PRILOGA 5

Razporeditev in namestitev preizkusnih lutk ter nastavitev sistemov za zadrževanje

Razporeditev preizkusnih lutk

1.1

Posamezni sedeži

Simetralna ravnina preizkusne lutke mora sovpadati s srednjo navpično ravnino sedeža.

1.2

Sprednja klop

1.2.1

Voznikov sedež

Simetralna ravnina preizkusne lutke se mora nahajati v navpični ravnini, ki poteka skozi sredino volana, in mora biti vzporedna s srednjo vzdolžno ravnino vozila. Če je sedežno mesto določeno z obliko klopi, je treba takšen sedež šteti za posamezen sedež.

1.2.2

Zunanji sopotnikov sedež

Simetralna ravnina preizkusne lutke na sopotnikovem sedežu mora biti simetrična z ravnino preizkusne lutke na voznikovem sedežu glede na srednjo vzdolžno ravnino vozila. Če je sedežno mesto določeno z obliko klopi, je treba takšen sedež šteti za posamezen sedež.

1.3

Klop za sovoznike (brez voznikovega sedeža)

Simetralne ravnine preizkusne lutke morajo sovpadati s srednjimi ravninami sedežnih mest, ki jih določi proizvajalec.

Namestitev preizkusnih lutk

2.1

Glava

Prečna platforma z merilnimi napravami za glavo mora biti vodoravna z odstopanjem 2,5 °. Pri nastavljanju glave preizkusne lutke v vozilih s pokončnimi sedeži, ki nimajo nastavljivih naslonov, se uporabi naslednje zaporedje. Najprej se nastavi položaj točke „H“ v mejah, opredeljenih v odstavku 2.4.3.1, da se poravna prečna platforma z merilnimi napravami za glavo preizkusne lutke. Če prečna platforma z merilnimi napravami za glavo še vedno ni vodoravna, se medenični kot preizkusne lutke nastavi znotraj vrednosti, določenih v odstavku 2.4.3.2. Če prečna platforma za glavo še vedno ni vodoravna, se prestavi opornik za vrat preizkusne lutke samo toliko, kolikor je potrebno, da pride platforma z merilnimi napravami v vodoravni položaj z odstopanjem do 2,5 °.

2.2

Roke

2.2.1

Nadlakti preizkusne lutke voznika se morajo nahajati ob trupu, pri čemer morajo biti njihove središčnice čim bliže navpični ravnini.

2.2.2

Nadlakti preizkusne lutke sopotnika se morajo dotikati naslona sedežev in strani trupa.

2.3

Dlani in prsti

2.3.1

Dlani preizkusne lutke voznika se morajo dotikati zunanjega dela volanskega obroča v vodoravni središčnici obroča. Palca morata biti na volanskem obroču in morata biti nanj rahlo pritrjena z lepilnim trakom, tako da se roka preizkusne lutke odtrga od volana, če se potisne navzgor s silo najmanj 9 N oziroma največ 22 N.

2.3.2

Dlani preizkusne lutke sopotnika se morajo dotikati zunanje strani stegna. Mezinec se mora dotikati blazine sedeža.

2.4

Trup

2.4.1

V vozilih s klopmi se morata zgornja dela trupa preizkusnih lutk voznika in sopotnika naslanjati na naslon sedeža. Sagitalna srednja ravnina preizkusne lutke voznika mora biti navpična in vzporedna z vzdolžno središčnico vozila in mora potekati skozi središče volanskega obroča. Sagitalna srednja ravnina preizkusne lutke sopotnika mora biti navpična in vzporedna z vzdolžno središčnico vozila in mora potekati na isti oddaljenosti od te središčnice kot sagitalna srednja ravnina preizkusne lutke voznika.

2.4.2

V vozilih s posameznimi sedeži se morata zgornja dela trupa preizkusnih lutk voznika in sopotnika naslanjati na naslon sedeža. Sagitalna srednja ravnina preizkusnih lutk voznika in sopotnika mora biti navpična in mora sovpadati z vzdolžno središčnico posameznega sedeža.

2.4.3

Spodnji del trupa

2.4.3.1

Točka „H“

Točki „H“ preizkusnih lutk voznika in sopotnika morata, z odstopanjem 13 mm navpično in 13 mm vodoravno, sovpadati s točko, ki se nahaja 6 mm pod točko „H“, določeno z uporabo postopka iz Priloge 6, dolžina stegna in goleni naprave za določanje točke „H“ pa mora biti nastavljena na 414 oziroma 401 mm namesto na 417 oziroma 432 mm.

2.4.3.2

Kot medenice

Kot, izmerjen z merilnikom kota medenice, ki ustreza risbi 78051-532, del 572, ki je vstavljen v odprtino v točki „H“ na preizkusni lutki, in sicer na 76,2 mm dolgi ravni površini merilnika, mora znašati 22,5° ± 2,5°.

2.5

Noge

Stegna nog preizkusnih lutk voznika in sopotnika morajo počivati na blazini sedeža, če to dovoljuje položaj stopal. Začetna razdalja med površino prirobnic za pritrditev kolen na zunanji strani mora znašati 270 mm ± 10 mm. Kolikor je to mogoče, se morajo leva noga preizkusne lutke voznika in obe nogi preizkusne lutke sopotnika nahajati v navpični ravnini. Kolikor je to mogoče, se mora desna noga preizkusne lutke voznika nahajati v navpični ravnini. Dovoljena je končna prilagoditev zaradi upoštevanja položaja stopal skladno z odstavkom 2.6 za različne oblike potniškega prostora.

2.6

Stopala

2.6.1

Desno stopalo preizkusne lutke voznika se mora nahajati na nepritisnjenem pedalu za plin, tako da se skrajna zadnja točka pete nahaja na površini poda v ravnini pedala. Če stopala ni mogoče postaviti na pedal za plin, ga je treba postaviti pravokotno na golenico, in sicer čim bolj spredaj v smeri središčnice pedala, tako da skrajna zadnja točka pete počiva na površini poda. Peta levega stopala mora biti postavljena čim bolj spredaj in počivati na podu. Levo stopalo se mora v čim bolj ravnem položaju nahajati na poševni podlagi za stopala. Vzdolžna središčnica levega stopala mora biti nameščena čim bolj vzporedno z vzdolžno središčnico vozila. Pri vozilih, opremljenih z oporo za stopala, je na zahtevo proizvajalca nanjo mogoče postaviti levo stopalo. V tem primeru položaj levega stopala določa opora za stopala.

2.6.2

Peti obeh stopal preizkusne lutke sopotnika morata biti postavljeni čim bolj spredaj in počivati na podu. Obe stopali se morata v čim bolj ravnem položaju nahajati na poševni podlagi za stopala. Vzdolžna središčnica stopal mora biti, kolikor je to mogoče, vzporedna z vzdolžno središčnico vozila.

2.7

Vgrajene merilne naprave nikakor ne smejo vplivati na gibanje preizkusne lutke med trčenjem.

2.8

Temperaturo preizkusne lutke in sistema merilnih naprav je treba pred preizkusom stabilizirati in čim dlje vzdrževati v območju med 19 °C in 22,2 °C.

2.9

Oblačila preizkusne lutke

2.9.1

Preizkusne lutke z merilnimi napravami so oblečene v prilegajoča se raztegljiva bombažna oblačila s kratkimi rokavi in hlačami do sredine meč, kot je določeno v FMVSS 208, risbe 78051-292 in 293, ali druga enakovredna oblačila.

2.9.2

Vsako stopalo preizkusnih lutk je obuto v čevelj velikosti 11XW, ki izpolnjuje zahteve glede velikosti, debeline podplata in pete po ameriškem vojaškem standardu MIL S 13192, revizija P, in katerega teža znaša 0,57 ± 0,1 kg.

Nastavitev sistema za zadrževanje oseb v vozilu

Jopič preizkusne lutke se namesti na ustrezno mesto, tako da sta poravnana izvrtina za vijak na spodnjem delu opornika za vrat in namenska luknja na jopiču preizkusne lutke. Ko je preizkusna lutka nameščena na sedežnem mestu, kot je določeno z ustreznimi zahtevami iz odstavkov 2.1 do 2.6 in 3.1 do 3.6, se okrog nje namesti in zapne varnostni pas. Treba je pustiti, da se ohlapni del trebušnega dela pasu navije na navijalnik. Del pasu čez zgornji del trupa se povleče iz navijalnika vodoravno v višini središčnice preizkusne lutke in pusti, da se zopet navije. To se ponovi štirikrat. Ramenski del pasu mora biti znotraj površine, ki se ne sname z ramen, in se ne sme dotikati vratu. Pri preizkusni lutki Hybrid III z merami 50. percentila moške populacije mora varnostni pas potekati tako, da luknja na zunanji strani jopiča preizkusne lutke ni v celoti prekrita z varnostnim pasom. Na trebušnem delu pasu se uporabi natezna sila 9 do 18 N. Če je sistem varnostnega pasu opremljen z napravo za popuščanje napetosti, se del pasu čez zgornji del trupa izvleče do maksimuma, ki ga je proizvajalec v navodilih za uporabo vozila priporočil za običajno uporabo. Če sistem varnostnega pasu nima naprave za popuščanje napetosti, je treba dovoliti, da vlečna sila navijalnika potegne odvečni del ramenskega dela pasu v navijalnik.

Če so varnostni pas in pritrdišča varnostnega pasu nameščeni tako, da položaj varnostnega pasu ni v skladu z zgornjimi zahtevami, se varnostni pas lahko nastavi ročno in zadrži z lepilnim trakom.

PRILOGA 6

Postopek za določanje točke „H“ in dejanskega naklona trupa za sedežna mesta v motornih vozilih (1)

Dodatek 1 – Opis tridimenzionalne naprave za določanje točke „H“ (naprava 3-D H) (1)

Dodatek 2 – Tridimenzionalni referenčni sistem (1)

Dodatek 3 – Referenčni podatki za sedežna mesta (1)

(1) Postopek je opisan v Prilogi 1 h Konsolidirani resoluciji o konstrukciji vozil (R.E.3.) (dokument ECE/TRANS/WP.29/78/Rev.6).

PRILOGA 7

Preizkusni postopek s preizkusnim vozičkom

Preizkusna naprava in preizkusni postopek

1.1

Preizkusni voziček

Preizkusni voziček mora biti izdelan tako, da po trčenju ni trajno deformiran. Voden mora biti tako, da v fazi trčenja odstopanje v navpični in vodoravni ravnini ne presega 5° oziroma 2°.

1.2

Stanje konstrukcije

1.2.1

Splošno

Konstrukcija, ki se preizkuša, mora biti reprezentativna za serijsko proizvodnjo zadevnih vozil. Nekateri sestavni deli se lahko zamenjajo ali odstranijo, če takšna zamenjava ali odstranitev ne vpliva na rezultate preizkusov.

1.2.2

Nastavitve

Nastavitve morajo ustrezati tistim, ki so določene v odstavku 1.4.3 Priloge 3 k temu pravilniku, ob upoštevanju odstavka 1.2.1.

1.3

Pritrditev konstrukcije

1.3.1

Konstrukcija mora biti trdno pritrjena na preizkusni voziček, tako da med preizkusom ne pride do relativnega premika.

1.3.2

Z metodo pritrditve konstrukcije na preizkusni voziček se ne sme povzročiti ojačitev pritrdišč sedežev ali naprav za zadrževanje ali kakršna koli neobičajna deformacija na konstrukciji.

1.3.3

Priporoča se takšna naprava za pritrditev, pri kateri se konstrukcija naslanja na opore, ki so nameščene približno v osi koles, ali pa, če je to mogoče, pri kateri je konstrukcija pritrjena na preizkusni voziček s pomočjo pritrditev sistema obešenja.

1.3.4

Kot med vzdolžno osjo vozila in smerjo gibanja preizkusnega vozička mora biti 0° ± 2°.

1.4

Preizkusne lutke

Preizkusne lutke in njihova namestitev morajo ustrezati specifikacijam iz odstavka 2 Priloge 3.

1.5

Merilne naprave

1.5.1

Pojemek konstrukcije

Merilni pretvorniki za merjenje pojemka konstrukcije med trčenjem morajo biti nameščeni vzporedno z vzdolžno osjo preizkusnega vozička skladno s specifikacijami iz Priloge 8 (CFC 180).

1.5.2

Meritve, ki jih je treba opraviti na preizkusnih lutkah

Vse meritve, ki so potrebne zaradi preverjanja naštetih meril, so navedene v odstavku 5 Priloge 3.

1.6

Krivulja pojemka konstrukcije

Krivulja pojemka konstrukcije v fazi trčenja mora biti takšna, da krivulja „sprememba hitrosti glede na čas“, ki se dobi s pomočjo integriranja, v nobeni točki ne odstopa za več kot ± 1 m/s od referenčne krivulje „sprememba hitrosti glede na čas“ za vozilo, kot je opredeljeno v Dodatku k tej prilogi. Premik glede na časovno os referenčne krivulje se lahko uporabi za ugotavljanje hitrosti konstrukcije znotraj območja dovoljenega odstopanja.

1.7

Referenčna krivulja ΔV = f(t) zadevnega vozila

Ta referenčna krivulja se dobi z integriranjem krivulje pojemka zadevnega vozila, ki se izmeri pri preizkusu čelnega trka ob pregrado, kot je določeno v odstavku 6 Priloge 3 k temu pravilniku.

1.8

Enakovredna metoda

Namesto s pojemkom vozička se preizkus lahko opravi z drugo metodo, če takšna metoda ustreza zahtevam glede območja spremembe hitrosti, ki je opisana v odstavku 1.6.

Priloga 7 – Dodatek

Ekvivalenčna krivulja – območje dovoljenega odstopanja za krivuljo ΔV = f(t)

PRILOGA 8

Postopki merjenja pri preizkusih: merilne naprave

Opredelitev pojmov

1.1

Podatkovni kanal

Podatkovni kanal vsebuje vse merilne naprave od merilnega pretvornika (ali merilnih pretvornikov, katerih izhodni signali so združeni na poseben način) do naprav za analizo, s katerimi se lahko spremenita frekvenca ali amplituda podatkov.

1.2

Merilni pretvornik

Prva naprava v podatkovnem kanalu, ki se uporablja za pretvarjanje fizikalne količine, ki jo je treba izmeriti, v drugo količino (kot je npr. električna napetost), ki se lahko obdela v preostalem delu kanala.

1.3

Razred amplitude kanala: CAC

Označba za podatkovni kanal, ki ustreza določenim značilnostim amplitude, kot so opredeljene v tej prilogi. Številka razreda amplitude kanala (CAC) je številčno enaka zgornji mejni vrednosti merilnega območja.

1.4

Karakteristične frekvence FH, FL, FN

Te frekvence so opredeljene na sliki 1 v tej prilogi.

1.5

Frekvenčni razred kanala: CFC

Frekvenčni razred kanala je označen s številko, ki določa, da je frekvenčni odziv kanala znotraj mejnih vrednosti, ki so opredeljene na sliki 1 v tej prilogi. Ta številka in vrednost frekvence FH v Hz sta številčno enaki.

1.6

Koeficient občutljivosti

Nagib premice, ki predstavlja najboljši približek vrednostim kalibriranja, ki so bile določene z metodo najmanjšega kvadrata znotraj razreda amplitude kanala.

1.7

Faktor kalibriranja podatkovnega kanala

Srednja vrednost koeficientov občutljivosti pri različnih frekvencah, ki so enakomerno razporejene na logaritemski lestvici

1.8

Nelinearnost

Razmerje največje razlike, izraženo v odstotkih, med kalibrirano vrednostjo in ustrezno vrednostjo, odčitano na ravni črti, opredeljeni v odstavku 1.6, pri zgornji mejni vrednosti razreda amplitude kanala.

1.9

Navzkrižna občutljivost

Razmerje izhodnega signala proti vhodnemu signalu, ko je na merilnem pretvorniku prisotno vzbujanje, ki je pravokotno na merilno os. Izrazi se kot odstotek občutljivosti vzdolž merilne osi.

1.10

Fazna zakasnitev

Fazna zakasnitev podatkovnega kanala je enaka fazni zakasnitvi (v radianih) sinusnega signala, deljeni s kotno frekvenco tega signala (v radianih/s).

1.11

Okolje

Celota vseh zunanjih pogojev in vplivov, ki delujejo na podatkovni kanal v danem trenutku.

Zahteve glede delovanja

2.1

Nelinearnost

Absolutna vrednost nelinearnosti podatkovnega kanala pri kateri koli frekvenci frekvenčnega razreda kanala (CFC) mora biti v celotnem merilnem območju enaka ali manjša od 2,5 % vrednosti razreda amplitude kanala (CAC).

2.2

Amplituda v odvisnosti od frekvence

Frekvenčni odziv podatkovnega kanala mora biti znotraj krivulj mejnih vrednosti, prikazanih na sliki 1 v tej prilogi. Ničelna črta dB se določi s pomočjo faktorja kalibriranja.

2.3

Fazna zakasnitev

Določiti je treba fazno zakasnitev med vhodnim in izhodnim signalom podatkovnega kanala, ki ne sme odstopati za več kot 0,1 FH sekunde med 0,03 FH in FH.

2.4

Čas

2.4.1

Časovna os

Čas je treba zapisovati najmanj na 1/100 s natančno, s točnostjo 1 %.

2.4.2

Relativna časovna zakasnitev

Relativna časovna zakasnitev med signalom dveh ali več podatkovnih kanalov, ne glede na njihov frekvenčni razred, ne sme presegati 1 ms, razen zakasnitve zaradi faznega zamika.

Podatkovni kanali – dva ali več, katerih signali so kombinirani, morajo imeti enak frekvenčni razred in njihova relativna zakasnitev ne sme presegati 1/10 FH sekunde.

Ta zahteva se uporablja pri analognih signalih ter tudi pri sinhronizacijskih impulzih in digitalnih signalih..

2.5

Navzkrižna občutljivost merilnega pretvornika

Navzkrižna občutljivost merilnega pretvornika v kateri koli smeri mora biti manjša od 5 %.

2.6

Kalibriranje

2.6.1

Splošno

Podatkovni kanal je treba kalibrirati vsaj enkrat na leto z referenčno opremo, ki je sledljiva do znanih etalonov. Metode, ki se uporabljajo za primerjanje z referenčno opremo, ne smejo povzročiti napake, večje od 1 % razreda amplitude kanala (CAC). Uporaba referenčne opreme je omejena na frekvenčno območje, za katero je kalibrirana. Podsistemi podatkovnega kanala se lahko preizkusijo posamično, rezultati pa se uporabijo pri izračunavanju točnosti celotnega podatkovnega kanala. To se lahko naredi s pomočjo električnega signala znane amplitude, ki simulira izhodni signal merilnega pretvornika, kar omogoča preverjanje faktorja ojačanja podatkovnega kanala brez merilnega pretvornika,

2.6.2

Točnost referenčne opreme za kalibriranje

Točnost referenčne opreme mora overiti ali potrditi uradna meroslovna služba.

2.6.2.1

Statično kalibriranje

2.6.2.1.1

Pospeški

Napake morajo biti manjše od ± 1,5 % razreda amplitude kanala (CAC).

2.6.2.1.2

Sile

Napaka mora biti manjša od ± 1 % razreda amplitude kanala (CAC).

2.6.2.1.3

Premiki

Napaka mora biti manjša od ± 1 % razreda amplitude kanala (CAC).

2.6.2.2

Dinamično kalibriranje

2.6.2.2.1

Pospeški

Napaka pri referenčnih pospeških, izražena kot odstotek razreda amplitude kanala (CAC), mora biti manjša od ± 1,5 % pri frekvenci, nižji od 400 Hz, manjša od ± 2 % pri frekvenci med 400 Hz in 900 Hz in manjša od ± 2,5 % pri frekvenci, višji od 900 Hz.

2.6.2.3

Čas

Relativna napaka pri referenčnem času mora biti manjša od 10-5.

2.6.3

Koeficient občutljivosti in nelinearnost

Koeficient občutljivosti in nelinearnost je treba ugotoviti z merjenjem izhodnega signala podatkovnega kanala v primerjavi z znanim vhodnim signalom za različne vrednosti tega signala. Kalibriranje podatkovnega kanala mora zajemati celotno območje razreda amplitude.

Za dvosmerne kanale je treba uporabiti pozitivne in negativne vrednosti.

Če oprema za kalibriranje ne more proizvesti zahtevanega vhodnega signala zaradi previsokih vrednosti, ki jih je treba izmeriti, je treba opraviti kalibriranje znotraj mejnih vrednosti etalonov za kalibriranje in te mejne vrednosti navesti v poročilu o preizkusu.

Celoten podatkovni kanal je treba kalibrirati pri frekvenci ali v frekvenčnem spektru, katerega karakteristična vrednost je

2.6.4

Kalibriranje frekvenčnega odziva

Fazna in amplitudna odzivna krivulja v primerjavi s frekvenco se določata z merjenjem izhodnih signalov podatkovnega kanala za faze in amplitude v primerjavi z znanim vhodnim signalom za različne vrednosti signala, ki se gibljejo med FL in 10-kratno vrednostjo CFC oziroma 3 000 Hz, odvisno od tega, katera vrednost je nižja.

2.7

Okoljski učinki

Redno je treba preverjati morebitne vplive okolja (kot npr. električni ali magnetni tok, premikanje kablov itd.). To se lahko opravi na primer s pomočjo zapisa izhodnih signalov na nadomestnih podatkovnih kanalih, opremljenih z navideznimi merilnimi pretvorniki. Če se pojavijo značilni izhodni signali, je treba sprožiti popravne ukrepe, na primer z zamenjavo kablov.

2.8

Izbira in označba podatkovnega kanala

Razred amplitude kanala (CAC) in frekvenčni razred kanala (CFC) določata podatkovni kanal.

Razred amplitude kanala (CAC) mora biti 1, 2 ali 5 na deseto potenco.

Vgradnja merilnih pretvornikov

Merilni pretvorniki morajo biti trdno pritrjeni, tako da vibracije čim manj vplivajo na njihove zapise. Vsaka vgradnja, ki ima najnižjo resonančno frekvenco enako vsaj petkratni frekvenci FH določenega podatkovnega kanala, se šteje za veljavno. Zlasti merilne pretvornike pospeška je treba vgraditi tako, da začetni kot, ki ga tvori dejanska os meritve z ustrezno osjo referenčnega koordinatnega sistema, ne presega 5°, razen če se analitično ali eksperimentalno oceni učinek vgradnje na zbrane podatke. Če je treba meriti pospeške na več oseh v neki točki, mora biti vsaka os merilnega pretvornika za merjenje pospeška oddaljena do 10 mm od te točke, središče seizmične mase vsakega merilnika pospeška pa se mora nahajati v območju do 30 mm od te točke.

Obdelava podatkov

4.1

Filtriranje

Filtriranje, ki ustreza frekvencam razreda podatkovnega kanala, se lahko opravi bodisi med zapisovanjem ali pa med obdelavo podatkov. Vendar je treba pred zapisovanjem opraviti analogno filtriranje na višji stopnji, kot je frekvenčni razred kanala (CFC), da se lahko uporabi najmanj 50 % dinamičnega območja zapisovalnika in da se zmanjša tveganje prekrmiljenja zapisovalnika zaradi visokih frekvenc ali nastajanje napake med procesom digitaliziranja.

4.2

Digitaliziranje

4.2.1

Frekvenca vzorčenja

Frekvenca vzorčenja mora znašati najmanj 8 FH. Pri analognem zapisovanju, ko sta hitrost zajemanja podatkov in hitrost reprodukcije različni, se frekvenca vzorčenja lahko deli z razmerjem hitrosti.

4.2.2

Ločljivost amplitude

Velikost digitalnih besed mora biti najmanj 7 bitov in en parnostni bit.

Predstavitev rezultatov

Rezultati morajo biti prikazani na papirju formata A4 (ISO/R 216). Če so rezultati prikazani v obliki diagramov, morajo biti koordinatne osi označene z merilnimi enotami, ki ustrezajo mnogokratniku izbrane enote (na primer 1, 2, 5, 10, 20 mm). Uporabljati je treba enote SI, razen za hitrost vozila, za katero se lahko uporabi km/h, ter za pospeške zaradi trčenja, za katere se lahko uporabi g, pri čemer je g = 9,8 m/s2.

				N	Logaritemska lestvica e
CFC	FL	FH	FN	a	±	0,5	dB
				b	+	0,5 ; -1	dB
	Hz	Hz	Hz	c	+	0,5 ; -4	dB
1 000	< 0,1	1 000	1 650	d	-	9	dB/oktava
600	< 0,1	600	1 000	e	-	24	dB/oktava
180	< 0,1	180	300	f		∞
60	< 0,1	60	100	g	-	30

PRILOGA 9

Opredelitev deformabilne pregrade

SPECIFIKACIJE SESTAVNIH DELOV IN MATERIALA

Mere pregrade so prikazane na sliki 1 v tej prilogi. Spodaj so navedene mere posameznih sestavnih delov pregrade.

1.1

Glavni blok iz satja

Mere:

Višina	:	650 mm (v smeri vrstnih osi satja)
Širina	:	1 000 mm
Globina	:	450 mm (v smeri celičnih osi satja)

Dovoljeno odstopanje za vse zgoraj navedene mere je ± 2,5 mm.

Material	:	aluminij 3003 (ISO 209, 1. del)
Debelina folije	:	0,076 mm ± 15 %
Velikost celice	:	19,1 mm ± 20 %
Gostota	:	28,6 kg/m3 ± 20 %
Odpornost proti deformaciji	:	0,342 MPa + 0 % –10 % (1)

1.2

Odbijač

Mere:

Višina	:	330 mm (v smeri vrstnih osi satja)
Širina	:	1 000 mm
Globina	:	90 mm (v smeri celičnih osi satja)

Dovoljeno odstopanje za vse zgoraj navedene mere je ± 2,5 mm.

Material	:	aluminij 3003 (ISO 209, 1. del)
Debelina folije	:	0,076 mm ± 15 %
Velikost celice	:	6,4 mm ± 20 %
Gostota	:	82,6 kg/m3 ± 20 %
Odpornost proti deformaciji	:	1,711 MPa +0 % –10 % (1)

1.3

Hrbtna stran pločevine

Mere

Višina	:	800 mm ± 2,5 mm
Širina	:	1 000 mm ± 2,5 mm
Debelina	:	2,0 mm ± 0,1 mm

1.4

Ovojna pločevina

Mere

Dolžina	:	1 700 mm ± 2,5 mm
Širina	:	1 000 mm ± 2,5 mm
Debelina	:	0,81 ± 0,07 mm
Material	:	aluminij 5251/5052 (ISO 209, 1. del)

1.5

Ovojna pločevina odbijača

Mere

Višina	:	330 mm ± 2,5 mm
Širina	:	1 000 mm ± 2,5 mm
Debelina	:	0,81 mm ± 0,07 mm
Material	:	aluminij 5251/5052 (ISO 209, 1. del)

1.6

Lepilo

Vedno je treba uporabljati dvokomponentno poliuretansko lepilo (kot npr. smola Ciba-Geigy XB5090/1 s trdilcem XB5304 ali drugo ustrezno lepilo).

Certificiranje aluminijevega satja

Celoten preizkusni postopek za certificiranje aluminijeva satja je naveden v NHTSA TP-214D. V nadaljevanju je podan povzetek postopka, ki se mora uporabljati pri materialih pregrad za čelno trčenje, ki imajo odpornost proti deformaciji 0,342 MPa oziroma 1,711 MPa.

2.1

Mesta vzorčenja

Da bi zagotovili enako odpornost proti deformaciji na celi sprednji steni pregrade, je treba vzeti osem vzorcev na štirih mestih, enakomerno razporejenih po bloku iz satja. Da bi blok uspešno prestal certifikacijski preizkus, mora sedem od osmih vzorcev ustrezati zahtevam glede odpornosti proti deformaciji, ki so navedene v nadaljevanju.

Mesto vzorčenja je odvisno od velikosti bloka iz satja. Najprej se odrežejo štirje vzorci materiala na sprednji strani bloka pregrade, in sicer z merami 300 mm × 300 mm in debelino 50 mm. Pri določanju mesta teh odsekov na bloku iz satja se upošteva slika 2 v tej prilogi. Iz vsakega od teh večjih vzorcev se naredijo manjši vzorci za certifikacijski preizkus (150 mm × 150 mm × 50 mm). Certificiranje mora temeljiti na preizkusu dveh vzorcev iz vsakega izmed teh štirih mest. Druga dva je treba na zahtevo dati na voljo vložniku.

2.2

Velikost vzorca

Za preizkus je treba uporabiti vzorce naslednjih velikosti:

dolžina	:	150 mm ± 6 mm
širina	:	150 mm ± 6 mm
debelina	:	50 mm ± 2 mm

Stene nepopolnih celic na robu vzorca je treba odrezati, kot sledi:

v smeri „W“ robovi ne smejo presegati 1,8 mm (glej sliko 3 v tej prilogi);

v smeri „L“ se na obeh koncih vzorca pusti polovica dolžine stene ene zaprte celice (v smeri vrste) (glej sliko 3 v tej prilogi).

2.3

Meritev površine

Dolžina vzorca se meri na treh mestih, in sicer 12,7 mm od vsakega konca in v sredini, ter se zapiše kot L1, L2 in L3 (slika 3 v tej prilogi). Enako se izmeri tudi širina in se zapiše kot W1, W2 in W3 (slika 3 v tej prilogi). Te meritve se opravijo na središčnici debeline. Nato se izračuna površina ploskve deformacije kot:

2.4

Hitrost in globina stiskanja

Stiskanje vzorca mora potekati s hitrostjo najmanj 5,1 mm/min in največ 7,6 mm/min. Najmanjša globina stisnjenja je 16,5 mm.

2.5

Zajemanje podatkov

Podatki o upogibu se zajemajo v odvisnosti od uporabljene sile v analogni ali digitalni obliki za vsak preizkušani vzorec. Če se zbirajo analogni podatki, mora biti na voljo način za njihovo pretvarjanje v digitalne. Vsi digitalni podatki se zajemajo s hitrostjo najmanj 5 Hz (5 točk na sekundo).

2.6

Določanje odpornosti proti deformaciji

Vsi podatki pod deformacijo 6,4 mm in nad deformacijo 16,5 mm se zanemarijo. Ostali podatki se razdelijo na tri dele oziroma intervale deformacije (n = 1, 2, 3) (glej sliko 4 v tej prilogi) na naslednji način:

(1)	6,4 mm – 9,7 mm vključno,

(2)	9,7 mm – 13,2 mm,

(3)	13,2 mm – 16,5 mm vključno.

Za vsak del se izračun povprečje na naslednji način:

pri čemer „m“ pomeni število podatkovnih točk, izmerjenih v vsakem od treh intervalov. Za vsak odsek se izračuna odpornost proti deformaciji na naslednji način:

2.7

Specifikacije za odpornost vzorca proti deformaciji

Da bi uspešno prestal to certifikacijo, mora vzorec satja izpolnjevati naslednje pogoje:

0,308 MPa ≤ S(n) ≤ 0,342 MPa za material 0,342 MPa;

1,540 MPa ≤ S(n) ≤ 1,711 MPa za material 1,711 MPa;

n = 1, 2, 3.

2.8

Specifikacije za odpornost bloka proti deformaciji

Preizkusi se opravijo na osmih vzorcih s štirih mest, enakomerno razporejenih na bloku. Da bi blok uspešno prestal certifikacijski preizkus, mora sedem od osmih vzorcev ustrezati specifikacijam za odpornost proti deformaciji, ki so navedene v prejšnjem oddelku.

Postopek lepljenja

3.1

Neposredno pred lepljenjem se površine aluminijeve pločevine temeljito očistijo z ustreznim topilom, na primer z 1-1-1-trikloretanom. To se naredi najmanj dvakrat oziroma tolikokrat, kolikor je potrebno, da so obloge maščobe ali umazanije odstranjene. Nato se očiščene površine zbrusijo z brusnim papirjem z zrnatostjo 120. Brusni papir iz kovinskega/silicijevega karbida se ne sme uporabiti. Površine se temeljito zbrusijo in med tem postopkom se redno menjuje brusni papir, da ne pride do sprijemanja, kar bi lahko povzročilo učinek poliranja. Po brušenju se površine ponovno temeljito očistijo, kot je opisano zgoraj. Površine se očistijo s topilom najmanj štirikrat. Odstraniti je treba ves prah in obloge, ki ostanejo po brušenju, saj škodljivo vplivajo na lepljenje.

3.2

Lepilo se z rebrastim gumenim valjem nanese samo na eno površino. Če je treba satje prilepiti na aluminijevo pločevino, se lepilo nanese samo na aluminijevo pločevino.

Največ 0,5 kg/m2 lepila se enakomerno nanese na površino, tako da je debelina filma največ 0,5 mm.

Konstrukcija

4.1

Glavni blok iz satja mora biti nalepljen na hrbtno stran pločevine tako, da so osi celic pravokotne na pločevino. Na sprednjo površino bloka iz satja mora biti pritrjena ovojna pločevina. Površini zgornjega in spodnjega dela ovojne pločevine ne smeta biti pritrjeni na glavni blok iz satja, temveč morata biti nameščeni ob njem. Ovojna pločevina mora biti nalepljena na hrbtno stran pločevine montažnih prirobnic.

4.2

Odbijač mora biti zalepljen na sprednjo stran ovojne pločevine, tako da so osi celic pravokotne na pločevino. Spodnji del odbijača mora biti v isti ravnini s spodnjim delom ovojne pločevine. Ovojna pločevina odbijača mora biti nalepljena na sprednji del odbijača.

4.3

Nato je treba z dvema vodoravnima zarezama odbijač razdeliti na tri enake dele. Zarezi morata biti vrezani skozi vso globino dela odbijača in morata zajemati celotno širino odbijača. Zarezi morata biti vrezani z žago; njuna širina mora biti enaka širini uporabljenega rezila in ne sme presegati 4,0 mm.

4.4

Izvrtine za vgradnjo pregrade se izvrtajo v montažne prirobnice (kot je prikazano na sliki 5 v tej prilogi). Premer izvrtin mora biti 9,5 mm. Pet izvrtin se izvrta v zgornji prirobnici, 40 mm od zgornjega roba prirobnice, pet pa v spodnji prirobnici, 40 mm od spodnjega roba te prirobnice. Izvrtine morajo biti 100 mm, 300 mm, 500 mm, 700 mm in 900 mm oddaljene od vsakega roba pregrade. Vse izvrtine morajo biti izvrtane z odstopanjem ± 1 mm od nazivnih oddaljenosti. Ta mesta izvrtin so zgolj priporočena mesta. Uporabijo se lahko druga mesta, ki zagotavljajo najmanj trdnost vgradnje in varnost, predpisani z zgoraj navedenimi specifikacijami za vgradnjo.

Vgradnja

5.1

Deformabilna pregrada mora biti trdno pritrjena na robu elementa z maso najmanj 7 x 104 kg oziroma konstrukcijo, ki je pritrjena nanj. Sprednja stena pregrade mora biti pritrjena tako, da vozilo v nobeni fazi trčenja ne pride v stik z nobenim delom konstrukcije, ki je več kot 75 mm oddaljen od zgornje površine pregrade (zgornja prirobnica je izključena). (2) Sprednja stena površine, na katero je pritrjena deformabilna pregrada, mora biti ravna in neprekinjena po celi višini in širini sprednje strani ter navpična ± 1° in pravokotna ± 1° na os zaletne steze. Zunanja stena dodatne konstrukcije, na katero je pritrjena deformabilna pregrada, se med preizkusom ne sme premakniti za več kot 10 mm. Zaradi preprečevanja premika betonskega bloka je treba po potrebi uporabiti dodatna pritrdišča ali blokirne naprave. Rob deformabilne pregrade mora sovpadati z robom betonskega bloka, ki ustreza strani vozila, na kateri bo opravljen preizkus.

5.2

Deformabilno pregrado je treba pritrditi na betonski blok z desetimi vijaki, in sicer s petimi na zgornji prirobnici in petimi na spodnji prirobnici. Premer teh vijakov mora biti najmanj 8 mm. Za zgornje in spodnje montažne prirobnice je treba uporabiti jeklene pritrdilne trakove (glej sliki 1 in 5 v tej prilogi). Ti trakovi morajo biti visoki 60 mm in široki 1 000 mm ter debeli najmanj 3 mm. Robovi pritrdilnih trakov morajo biti zaobljeni, da se prepreči raztrganje pregrade ob dotiku traku med trčenjem. Rob traku je lahko največ 5 mm nad spodnjim robom zgornje montažne prirobnice ali 5 mm pod zgornjim robom spodnje montažne prirobnice. V obeh trakovih je treba izvrtati pet izvrtin s premerom 9,5 mm, ki se ujemajo z izvrtinami v montažni prirobnici na pregradi (glej odstavek 4). Pritrdilni trak in izvrtine v montažni prirobnici se lahko razširijo z 9,5 mm na največ 25 mm, da se upoštevajo razlike pri namestitvi hrbtne plošče in/ali razporeditvi izvrtin v steni merilne naprave za obremenitev. Pri preizkusu trčenja noben od pritrdilnih elementov ne sme odpovedati. Pri vgradnji deformabilne pregrade na steno merilne naprave za obremenitev (LCW) je treba upoštevati, da so zgoraj navedene merske zahteve za vgradnjo mišljene kot minimalne. Kadar je prisotna merilna naprava za obremenitev (LCW), se lahko pritrdilni trakovi povečajo, da se upoštevajo višje izvrtine za vgradnjo za vijake. Če je potrebno trakove povečati, je treba ustrezno uporabiti debelejše jeklo, tako da se pregrada med trčenjem ne odtrga od stene, upogne ali strga. Če se za vgradnjo pregrade uporabi druga metoda, mora biti vsaj tako varna, kot je določeno v zgoraj navedenih odstavkih.

Slika 1 Deformabilna pregrada za preizkus čelnega trčenja

Širina pregrade: 1 000 mm.

Vse mere so v mm.

Slika 2 Mesta za odvzem vzorcev za certificiranje

Če je a ≥ 900 mm: x = 1/3 (b – 600 mm) in y = 1/3 (a – 600 mm) (za a ≤ b).

Če je a < 900 mm: x = 1/5 (b –1 200 mm) in y = 1/2 (a – 300 mm) (za a ≤ b).

e = d/2

f = 0,8 mm

Slika 5 Položaj izvrtin za vgradnjo pregrade

Premer izvrtin: 9,5 mm.

Vse mere so v mm.

(1) V skladu s postopkom certificiranja, opisanem v odstavku 2 te priloge.

(2) Šteje se, da tej zahtevi ustreza masa z merami od 125 mm do 925 mm višine in najmanj 1 000 mm globine.

PRILOGA 10

Postopek certificiranja goleni in stopala preizkusne lutke

Preizkus zgornjega dela (blazinice) stopala z udarcem

1.1

Cilj tega preizkusa je merjenje reakcije stopala in gležnja Hybrida III na točno določene udarce toge udarne glave nihala.

1.2

Uporabita se popoln sklop leve (86-5001-001) in desne (86-5001-002) goleni Hybrida III, opremljena z levim (78051-614) in desnim (78051-615) sklopom stopala in gležnja, vključno s sklopom kolena.

Za pritrditev sklopa kolena (79051-16 Rev B) v vpenjalno napravo se uporabi simulator naprave za obremenitev (78051-319 Rev A).

1.3

Preizkusni postopek

1.3.1

Sklop vsake noge se 4 ure pred preizkusom kondicionira pri temperaturi 22 °C ± 3 °C in relativni vlažnosti 40 ± 30 %. Čas kondicioniranja ne sme vključevati časa, potrebnega za doseganje pogojev stabilnega stanja.

1.3.2

Pred preizkusom se površina kože in tudi sprednja stran udarne glave očistita z izopropil-alkoholom ali drugim ustreznim sredstvom. Posujeta se s smukcem.

1.3.3

Merilnik pospeška udarne glave se usmeri tako, da je njegova os zaznavanja vzporedna s smerjo udarca v točki stika s stopalom.

1.3.4

Sklop noge se vgradi v vpenjalno napravo, kot kaže slika 1 v tej prilogi. Vpenjalna naprava se pričvrsti tako, da se med preizkusom trčenja ne more premakniti. Središčnica simulatorja merilne naprave za obremenitev stegnenice (78051-319) mora biti navpična z odstopanjem ± 0,5 °. Preizkusna naprava se nastavi tako, da je črta, ki povezuje kolenski sklep s čepom za pritrditev gležnja, vodoravna z odstopanjem ± 3°, pri čemer se peta naslanja na pločevini iz materiala z nizkim trenjem (PTFE). Obloga (imitacije tkiva) golenice se namesti na delu golenice, ki je bližji kolenu. Gleženj se namesti tako, da je ravnina spodnje strani stopala navpična in pravokotna na smer udarca z odstopanjem ± 3°, in tako, da je srednja sagitalna ravnina stopala poravnana s krakom nihala. Pred vsakim preizkusom se kolenski sklep naravna na območje 1,5 ± 0,5 g. Gleženj se naravna tako, da je prost, in nato privije ravno toliko, da ostane stopalo stabilno na pločevini PTFE.

1.3.5

Toga udarna glava mora biti sestavljena iz vodoravnega valja s premerom 50 ± 2 mm in vodilnega kraka nihala s premerom 19 ± 1 mm (slika 4 v tej prilogi). Valj mora imeti skupaj z merilnimi instrumenti in vsemi deli vodilnega kraka, ki se nahaja v valju, maso 1,25 ± 0,02 kg. Krak nihala mora imeti maso 285 ± 5 g. Masa vrtljivega dela osi, na katero je pritrjen vodilni krak, ne sme presegati 100 g. Dolžina med središčno vodoravno osjo valja udarne glave in vrtilno osjo celotnega nihala mora znašati 1 250 ± 1 mm. Valj udarne glave mora biti vgrajen tako, da je njegova vzdolžna os vodoravna in pravokotna na smer udarca. Nihalo mora udariti ob spodnjo stran stopala v razdalji 185 ± 2 mm od podnožja pete, ki se naslanja na trdno vodoravno podlago, tako da je vzdolžna središčnica kraka nihala v trenutku udarca največ 1° od navpičnice. Udarna glava se usmerja tako, da je vsako bistveno bočno, navpično ali rotacijsko gibanje izključeno.

1.3.6

Med zaporednimi preizkusi na isti nogi mora biti najmanj 30 minut premora.

1.3.7

Sistem za zajemanje podatkov, vključno z merilnimi pretvorniki, mora ustrezati specifikacijam za frekvenčni razred kanala (CFC) 600, kot je opisano v Prilogi 8.

1.4

Zahtevana učinkovitost

1.4.1

Če se udari po blazinici vsakega stopala s hitrostjo 6,7 ± 0,1 m/s skladno z odstavkom 1.3, mora največji upogibni moment golenice okoli osi y (My) znašati 120 ± 25 Nm.

Preizkus spodnjega dela stopala z udarcem (brez čevlja)

2.1

Cilj tega preizkusa je merjenje reakcije kože in vložka stopala Hybrida III na točno določene udarce toge udarne glave nihala.

2.2

Uporabita se popoln sklop leve (86-5001-001) in desne (86-5001-002) goleni Hybrida III, opremljena z levim (78051-614) in desnim (78051-615) sklopom stopala in gležnja, vključno s sklopom kolena.

Za pritrditev sklopa kolena (79051-16 Rev B) v vpenjalno napravo se uporabi simulator naprave za obremenitev (78051-319 Rev A).

2.3

Preizkusni postopek

2.3.1

2.3.2

Pred preizkusom se površina kože in tudi sprednja stran udarne glave očistita z izopropil-alkoholom ali drugim ustreznim sredstvom. Posujeta se s smukcem. Preveri se, da ni vidnih poškodb na vložku za peto, ki absorbira energijo.

2.3.3

Merilnik pospeška udarne glave se usmeri tako, da je njegova os zaznavanja vzporedna z vzdolžno središčnico udarne glave.

2.3.4

Sklop noge se vgradi v vpenjalno napravo, kot kaže slika 2 v tej prilogi. Vpenjalna naprava se pričvrsti tako, da se med preizkusom trčenja ne more premakniti. Središčnica simulatorja merilne naprave za obremenitev stegnenice (78051-319) mora biti navpična z odstopanjem ± 0,5 °. Preizkusna naprava se nastavi tako, da je črta, ki povezuje kolenski sklep s čepom za pritrditev gležnja, vodoravna z odstopanjem ± 3°, pri čemer se peta naslanja na pločevini iz materiala z nizkim trenjem (PTFE). Obloga (imitacije tkiva) golenice se namesti na delu golenice, ki je bližji kolenu. Gleženj se namesti tako, da je ravnina spodnje strani stopala navpična in pravokotna na smer udarca z odstopanjem ± 3°, in tako, da je srednja sagitalna ravnina stopala poravnana s krakom nihala. Pred vsakim preizkusom se kolenski sklep naravna na območje 1,5 ± 0,5 g. Gleženj se naravna tako, da je prost, in nato privije ravno toliko, da ostane stopalo stabilno na pločevini PTFE.

2.3.5

Toga udarna glava mora biti sestavljena iz vodoravnega valja s premerom 50 ± 2 mm in vodilnega kraka nihala s premerom 19 ± 1 mm (slika 4 v tej prilogi). Valj mora imeti skupaj z merilnimi instrumenti in vsemi deli vodilnega kraka, ki se nahaja v valju, maso 1,25 ± 0,02 kg. Krak nihala mora imeti maso 285 ± 5 g. Masa vrtljivega dela osi, na katero je pritrjen vodilni krak, ne sme presegati 100 g. Dolžina med središčno vodoravno osjo valja udarne glave in vrtilno osjo celotnega nihala mora znašati 1 250 ± 1 mm. Valj udarne glave mora biti vgrajen tako, da je njegova vzdolžna os vodoravna in pravokotna na smer udarca. Nihalo mora udariti ob spodnjo stran stopala v razdalji 62 ± 2 mm od podnožja pete, ki se naslanja na trdno vodoravno podlago, tako da je vzdolžna središčnica kraka nihala v trenutku udarca največ 1° od navpičnice. Udarna glava se usmerja tako, da je vsako bistveno bočno, navpično ali rotacijsko gibanje izključeno.

2.3.6

Med zaporednimi preizkusi na isti nogi mora biti najmanj 30 minut premora.

2.3.7

Sistem za zajemanje podatkov, vključno z merilnimi pretvorniki, mora ustrezati specifikacijam za frekvenčni razred kanala (CFC) 600, kot je opisano v Prilogi 8.

2.4

Zahtevana učinkovitost

2.4.1

Če se udari po peti vsakega stopala s hitrostjo 4,4 ± 0,1 m/s skladno z odstavkom 2.3, mora največji pospešek udarne glave znašati 295 ± 50 g.

Preizkus spodnjega dela stopala z udarcem (s čevljem)

3.1

Cilj tega preizkusa je merjenje reakcije čevlja ter obloge pete in gležnja Hybrida III na točno določene udarce toge udarne glava nihala.

3.2

Uporabita se popoln sklop leve (86-5001-001) in desne (86-5001-002) goleni Hybrida III, opremljena z levim (78051-614) in desnim (78051-615) sklopom stopala in gležnja, vključno s sklopom kolena. Za pritrditev sklopa kolena (79051 – 16 Rev B) v vpenjalno napravo se uporabi simulator merilne naprave za obremenitev (78051-319 Rev A). Stopalo se obuje v čevelj, opisan v odstavku 2.9.2 iz Priloge 5.

3.3

Preizkusni postopek

3.3.1

3.3.2

Pred preizkusom se površina podplata čevlja očisti s čisto krpo, sprednja stran udarne glave pa z izopropil-alkoholom ali drugim ustreznim sredstvom. Preveri se, da ni vidnih poškodb na vložku za peto, ki absorbira energijo.

3.3.3

Merilnik pospeška udarne glave se usmeri tako, da je njegova os zaznavanja vzporedna z vzdolžno središčnico udarne glave.

3.3.4

Sklop noge se vgradi v vpenjalno napravo, kot kaže slika 3 v tej prilogi. Vpenjalna naprava se pričvrsti tako, da se med preizkusom trčenja ne more premakniti. Središčnica simulatorja merilne naprave za obremenitev stegnenice (78051-319) mora biti navpična z odstopanjem ± 0,5 °. Preizkusna naprava se nastavi tako, da je črta, ki povezuje kolenski sklep s čepom za pritrditev gležnja, vodoravna z odstopanjem ± 3°, pri čemer se peta čevlja naslanja na pločevini iz materiala z nizkim trenjem (PTFE). Obloga (imitacije tkiva) golenice se namesti na delu golenice, ki je bližji kolenu. Gleženj se namesti tako, da je ravnina pete in podplata spodnje strani čevlja navpična in pravokotna na smer udarca z odstopanjem ± 3°, in tako, da je srednja sagitalna ravnina stopala in čevlja poravnana s krakom nihala. Pred vsakim preizkusom se kolenski sklep naravna na območje 1,5 ± 0,5 g. Gleženj se naravna tako, da je prost, in nato privije ravno toliko, da ostane stopalo stabilno na pločevini PTFE.

3.3.5

Toga udarna glava mora biti sestavljena iz vodoravnega valja s premerom 50 ± 2 mm in vodilnega kraka nihala s premerom 19 ± 1 mm (slika 4 v tej prilogi). Valj mora imeti skupaj z merilnimi instrumenti in vsemi deli vodilnega kraka, ki se nahaja v valju, maso 1,25 ± 0,02 kg. Krak nihala mora imeti maso 285 ± 5 g. Masa vrtljivega dela osi, na katero je pritrjen vodilni krak, ne sme presegati 100 g. Dolžina med središčno vodoravno osjo valja udarne glave in vrtilno osjo celotnega nihala mora znašati 1 250 ± 1 mm. Valj udarne glave mora biti vgrajen tako, da je njegova vzdolžna os vodoravna in pravokotna na smer udarca. Nihalo mora udariti ob peto čevlja v horizontalni ravnini, ki se nahaja v razdalji 62 ± 2 mm od podnožja pete preizkusne lutke, ko se čevelj naslanja na trdno vodoravno podlago, tako da je vzdolžna središčnica kraka nihala v trenutku udarca največ 1° od navpičnice. Udarna glava se usmerja tako, da je vsako bistveno bočno, navpično ali rotacijsko gibanje izključeno.

3.3.6

Med zaporednimi preizkusi na isti nogi mora biti najmanj 30 minut premora.

3.3.7

Sistem za zajemanje podatkov, vključno z merilnimi pretvorniki, mora ustrezati specifikacijam za frekvenčni razred kanala (CFC) 600, kot je opisano v Prilogi 8.

3.4

Zahtevana učinkovitost

3.4.1

Če se udari po peti čevlja s hitrostjo 6,7 ± 0,1 m/s skladno z odstavkom 3.3, mora največja tlačna obremenitev golenice (Fz) znašati 3,3 ± 0,5 kN.

Slika 1 Preizkus zgornjega dela (blazinice) stopala z udarcem Shema izvedbe preizkusa

Slika 2 Preizkus spodnjega dela stopala z udarcem (brez čevlja) Shema izvedbe preizkusa

Slika 3 Preizkus spodnjega dela stopala z udarcem (s čevljem) Shema izvedbe preizkusa

PRILOGA 11

Preizkusni postopki za vozila, opremljena z električnim pogonskim sistemom

Ta priloga opisuje preizkusne postopke za dokazovanje skladnosti z zahtevami za električno varnost iz odstavka 5.2.8 tega pravilnika.

Preizkusna nastavitev in oprema

Če se uporablja funkcija izklopa visoke napetosti, je treba meritve opraviti na obeh straneh naprave za izklop.

Če pa je izklop visoke napetosti sestavni del sistema REESS ali sistema za pretvorbo energije in je visokonapetostno vodilo sistema REESS ali sistema za pretvorbo energije zaščiteno v skladu s stopnjo zaščite IPXXB po preizkusu trčenja, se meritve lahko opravijo samo med napravo za izklop in električnimi obremenitvami.

V tem preizkusu se uporablja voltmeter, ki meri vrednosti enosmernega toka in ima notranjo upornost najmanj 10 ΜΩ.

Naslednja navodila se lahko uporabljajo pri merjenju napetosti.

Po preizkusu trčenja se določijo napetosti visokonapetostnega vodila (Ub, U1, U2) (glej sliko 1).

Napetost se izmeri najmanj 10 sekund in največ 60 sekund po trčenju.

Ta postopek se ne uporablja, če se preizkus opravi, ko električni pogonski sistem ni oskrbovan z energijo.

Postopek ocenjevanja za nizko električno energijo

Pred trčenjem se stikalo S1 in znani upor praznjenja Re vzporedno povežeta pri ustrezni kapacitivnosti (glej sliko 2).

(a)

Najmanj 10 sekund in največ 60 sekund po trčenju se stikalo S1 zapre ter izmerita in zapišeta se napetost Ub in tok Ie. Produkt napetosti Ub in toka Ie se integrira v času od trenutka, ko se stikalo S1 zapre (tc), do takrat, ko napetost Ub pade pod prag visoke napetosti, ki je 60 V DC (th). Rezultat integriranja je skupna energija (TE) v joulih.

(b)	Če se Ub meri v trenutku med 10 in 60 sekundami po trčenju in kapacitivnost X-kondenzatorjev (Cx) določi proizvajalec, se skupna energija (TE) izračuna po naslednji enačbi: TE = 0,5 × Cx × Ub 2

(c)	Če se U1 in U2 (glej sliko 1) izmerita v trenutku med 10 in 60 sekundami po trčenju in kapacitivnosti Y-kondenzatorjev (Cy1, Cy2) določi proizvajalec, se skupna energija (TEy1, TEy2) izračuna po naslednjih enačbah: TEy1 = 0,5 × Cy1 × U1 2 TEy2 = 0,5 × Cy2 × U2 2

Ta postopek se ne uporablja, če se preizkus opravi, ko električni pogonski sistem ni oskrbovan z energijo.

Slika 2 Npr. merjenje energije visokonapetostnega vodila, shranjene v X-kondenzatorjih

Fizična zaščita

Po preizkusu trčenja se vsi deli okrog visokonapetostnih sestavnih delov odprejo, razstavijo ali odstranijo brez uporabe orodja. Vsi preostali deli štejejo za del fizične zaščite.

Za oceno električne varnosti se povezani preizkusni zobci s slike 3 s preizkusno silo 10 N ± 10 % vstavijo v vrzeli ali odprtine fizične zaščite. Če povezani preizkusni zobci deloma ali v celoti prodrejo v fizično zaščito, je treba povezane preizkusne zobce vstaviti v vsak spodaj navedeni položaj.

Iz prvotnega iztegnjenega položaja se obe povezavi preizkusnih zobcev postopoma zavrtita pod kotom do 90 ° glede na os sosednjega dela zobcev in se namestita v vsak možen položaj.

Notranje pregrade za električno zaščito štejejo za del ohišja.

Če je primerno, je treba med povezane preizkusne zobce in dele pod visoko napetostjo znotraj pregrade ali ohišja za električno zaščito na nizkonapetostno napajanje (ne manj kakor 40 V in ne več kakor 50 V) zaporedno priključiti ustrezno luč.

Material: kovina, razen kadar je določeno drugače

Dolžinske mere v milimetrih

Dovoljena odstopanja za mere brez posebnih dovoljenih odstopanj:

(a)	za kote: + 0/– 10 sekund;

(b)

za dolžinske mere:

(i)	do 25 mm: + 0/– 0,05;

(ii)	nad 25 mm: ± 0,2.

Obe povezavi morata omogočati gibanje v isti ravnini in v isti smeri pod kotom 90° z dovoljenim odstopanjem 0 do +10°.

Zahteve iz odstavka 5.2.8.1.3 tega pravilnika so izpolnjene, če se povezani preizkusni zobci, opisani na sliki 3, ne dotikajo delov pod visoko napetostjo.

Po potrebi se lahko za preverjanje, ali se povezani preizkusni zobci dotikajo visokonapetostnih vodil, uporabi ogledalo ali fiberskop.

Če signalni tokokrog med povezanimi preizkusnimi zobci in deli pod visoko napetostjo potrdi, da je ta zahteva izpolnjena, luč ne sme zasvetiti.

4.1

Preizkusna metoda za merjenje električne upornosti

(a)

Preizkusna metoda z uporabo preizkuševalnika upornosti

Preizkuševalnik upornosti je povezan z merilnimi točkami (običajno električno šasijo in električno prevodnim ohišjem / pregrado za električno zaščito), odpornost pa se meri z uporabo preizkuševalnika upornosti, ki izpolnjuje naslednjo specifikacijo:

(i)	preizkuševalnik upornosti: merilni tok najmanj 0,2 A;

(ii)	ločljivost: 0,01 Ω ali manj;

(iii)

upornost R je manj kot 0,1 Ω.

(b)

Preizkusna metoda z uporabo napajalnika z enosmernim tokom, voltmetra in ampermetra

Napajalnik z enosmernim tokom, voltmeter in ampermeter so povezani z merilnimi točkami (običajno električno šasijo in električno prevodnim ohišjem / pregrado za električno zaščito).

Napetost napajalnika z enosmernim tokom je nastavljena tako, da je tok najmanj 0,2 A.

Izmerita se tok „I“ in napetost „U“.

Upornost „R“ se izračuna z naslednjo formulo:

R = U / I

Upornost R je manj kot 0,1 Ω.

Opomba: Če se za merjenje napetosti in toka uporabijo dovodne žice, je vsaka dovodna žica neodvisno priključena na pregrado za električno zaščito / ohišje /električno šasijo. Terminal za merjenje napetosti in toka je lahko skupen.

Primer preizkusne metode z uporabo napajalnika z enosmernim tokom, voltmetra in ampermetra je prikazan v nadaljevanju.

Slika 4 Primer preizkusne metode z uporabo napajalnika z enosmernim tokom

Izolacijska upornost

5.1

Splošno

Izolacijska upornost za vsako visokonapetostno vodilo vozila se izmeri ali določi z izračunom vrednosti meritev vsakega dela ali sestavne enote visokonapetostnega vodila.

Vse meritve za izračun napetosti in električne izolacije se izvedejo najmanj 10 s po trku.

5.2

Merilna metoda

Izolacijska upornost se meri tako, da se med metodami iz odstavkov 5.2.1 in 5.2.2 te priloge izbere ustrezna merilna metoda glede na električni naboj delov pod napetostjo ali izolacijsko upornost.

S pomočjo diagrama električnega tokokroga je treba vnaprej pojasniti razpon električnega tokokroga, ki se bo meril. Če so visokonapetostna vodila med seboj prevodno ločena, se izolacijska upornost izmeri za vsak električni tokokrog.

Poleg tega se lahko za merjenje izolacijske upornosti izvedejo potrebne prilagoditve, kot so na primer odstranitev pokrova zaradi dostopa do delov pod napetostjo, risanje črt za merjenje in sprememba programske opreme.

Kadar izmerjene vrednosti zaradi delovanja vgrajenega sistema za nadzor izolacijske upornosti niso obstojne, se lahko za izvajanje meritve izvedejo potrebne prilagoditve, kot je zaustavitev delovanja zadevne naprave ali njena odstranitev. Po odstranitvi naprave se z risbami dokaže, da je izolacijska upornost med deli pod napetostjo in električno šasijo nespremenjena.

Te prilagoditve ne vplivajo na rezultate preizkusa.

Potrebna je izredna previdnost, da se preprečita kratek stik in električni udar, ker ta potrditev lahko zahteva neposredno delovanje visokonapetostnega tokokroga.

5.2.1

Merilna metoda z uporabo enosmerne napetosti iz zunanjih virov

5.2.1.1

Merilni instrument

Uporablja se instrument za preizkušanje izolacijske upornosti, ki lahko uporablja enosmerno napetost, višjo od delovne napetosti visokonapetostnega vodila.

5.2.1.2

Merilna metoda

Instrument za preizkušanje izolacijske upornosti je povezan med deli pod napetostjo in električno šasijo. Izolacijska upornost se nato izmeri tako, da se uporabi enosmerna napetost, ki je najmanj polovična delovna napetost visokonapetostnega vodila.

Če ima sistem več razponov napetosti (npr. zaradi pretvornika povečevanja) v prevodno povezanem tokokrogu in nekateri sestavni deli ne prenesejo delovne napetosti celotnega tokokroga, se lahko izolacijska upornost med temi sestavnimi deli in električno šasijo izmeri ločeno z vsaj polovično vrednostjo njihove delovne napetosti, pri čemer so ti sestavni deli izklopljeni.

5.2.2

Merilna metoda z uporabo sistema REESS v vozilu kot vira enosmerne napetosti

5.2.2.1

Pogoji preizkusnega vozila

Visokonapetostno vodilo se napaja z energijo iz sistema REESS v vozilu in/ali iz sistema za pretvorbo energije in napetost sistema REESS in/ali sistema za pretvorbo energije mora ves čas preizkusa ustrezati najmanj nazivni delovni napetosti, ki jo določi proizvajalec vozila.

5.2.2.2

Merilni instrument

V tem preizkusu se uporablja voltmeter, ki meri vrednosti enosmernega toka in ima notranjo upornost najmanj 10 ΜΩ.

5.2.2.3

Merilna metoda

5.2.2.3.1

Prvi korak

Napetost se meri tako, kot je prikazano na sliki 1, in zapiše se napetost visokonapetostnega vodila (Ub). Ub je enaka ali višja od nazivne delovne napetosti sistema REESS in/ali sistema za pretvorbo energije, ki jo določi proizvajalec vozila.

5.2.2.3.2

Drugi korak

Izmeri in zapiše se napetost (U1) med negativno stranjo visokonapetostnega vodila in električno šasijo (glej sliko 1).

5.2.2.3.3

Tretji korak

Izmeri in zapiše se napetost (U2) med pozitivno stranjo visokonapetostnega vodila in električno šasijo (glej sliko 1).

5.2.2.3.4

Četrti korak

Če je U1 višja ali enaka U2, se med negativno stranjo visokonapetostnega vodila in električno šasijo vstavi standardna znana upornost (Ro). Ko je Ro nameščena, se izmeri napetost (U1') med negativno stranjo visokonapetostnega vodila in električno šasijo (glej sliko 5).

Električna izolacija (Ri) se izračuna z naslednjo formulo:

Ri = Ro*Ub*(1/U1' – 1/U1)

Če je U2 višja od U1, se med pozitivno stranjo visokonapetostnega vodila in električno šasijo vstavi standardna znana upornost (Ro). Ko je Ro nameščena, se izmeri napetost (U2’) med pozitivno stranjo visokonapetostnega vodila in električno šasijo (glej sliko 6). Električna izolacija (Ri) se izračuna z naslednjo formulo:

Ri = Ro*Ub*(1/U2’ – 1/U2)

5.2.2.3.5

Peti korak

Izolacijska upornost (v Ω/V) se dobi tako, da se vrednost električne izolacije Ri (v Ω) deli z delovno napetostjo visokonapetostnega vodila (v V).

Opomba: Standardna znana upornost Ro (v Ω) mora biti vrednost najmanjše zahtevane izolacijske upornosti (v Ω/V), pomnožena z delovno napetostjo (v V) vozila plus/minus 20 odstotkov. Ni treba, da je Ro natančno ta vrednost, saj so enačbe veljavne za katero koli Ro; vendar mora Ro v tem razponu zagotavljati dobro rešitev za merjenje napetosti.

Uhajanje elektrolita

Na fizično zaščito (ohišje) se lahko po potrebi nanese ustrezen premaz, s katerim se preveri, ali je po preizkusu trka prišlo do uhajanja elektrolita iz sistema REESS. Če proizvajalec ne zagotovi sredstev za razlikovanje med uhajanjem različnih tekočin, se šteje, da je vsaka tekočina, ki uhaja, elektrolit.

Zadrževanje sistema REESS

Skladnost se ugotovi z vizualnim pregledom.

5.11.2021

Uradni list Evropske unije

L 392/62

Pravilnik ZN št. 95 – Enotne določbe o homologaciji vozil glede na zaščito oseb v vozilu pri bočnem trku [2021/1861]

Vključuje vsa veljavna besedila do:

sprememb 05 – datum začetka veljavnosti: 9. junij 2021

VSEBINA

PRAVILNIK

Področje uporabe

Opredelitev pojmov

Vloga za podelitev homologacije

Homologacija

Specifikacije in preizkusi

Sprememba tipa vozila

Skladnost proizvodnje

Kazni za neskladnost proizvodnje

Dokončno prenehanje proizvodnje

10.

Nazivi in naslovi tehničnih služb, ki izvajajo homologacijske preizkuse, in homologacijskih organov

11.

Prehodne določbe

PRILOGE

Sporočilo

Namestitev homologacijske oznake

Postopek za določanje točke „H“ in dejanskega naklona trupa za sedežna mesta v motornih vozilih

Postopek preizkusa trčenja

Značilnosti premične deformabilne pregrade

Tehnični opis preizkusne lutke za bočni trk

Namestitev preizkusne lutke za bočni trk

Delni preizkus

Preizkusni postopki za vozila, opremljena z električnim pogonskim sistemom

1. PODROČJE UPORABE

Ta pravilnik se uporablja za vozila kategorije M1, katerih največja dovoljena masa ne presega 3 500 kg, in vozila kategorije N1 (1).

2. OPREDELITEV POJMOV

V tem pravilniku:

2.1

„homologacija vozila“ pomeni homologacijo tipa vozila glede na obnašanje konstrukcije potniškega prostora pri bočnem triku;

2.2

„tip vozila“ pomeni kategorijo vozil na motorni pogon, ki se ne razlikujejo v naslednjih bistvenih vidikih:

2.2.1

dolžini, širini in oddaljenosti vozila od tal, če negativno vplivajo na pogoje zaščite, predpisane v tem pravilniku;

2.2.2

konstrukciji, merah, obliki in materialih bočnih sten potniškega prostora, če negativno vplivajo na pogoje zaščite, predpisane v tem pravilniku;

2.2.3

obliki in notranjih merah potniškega prostora ter tipu zaščitnih naprav, če negativno vplivajo na pogoje zaščite, predpisane v tem pravilniku;

2.2.4

položaju (spredaj, zadaj ali v sredini) in usmeritvi (prečno ali vzdolžno) motorja, če negativno vplivata na rezultat preizkusa trčenja, predpisanega v tem pravilniku;

2.2.5

masi neobremenjenega vozila, če negativno vpliva na pogoje zaščite, predpisane v tem pravilniku;

2.2.6

dodatnih napravah ali dodatni notranji opremi, če negativno vplivajo na rezultat preizkusa trčenja, predpisanega v tem pravilniku;

2.2.7

tipu prednjih sedežev in položaju točke „R“, če negativno vplivata na pogoje zaščite, predpisane v tem pravilniku;

2.2.8

mestih sistema za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja (sistema REESS), če vplivajo negativno na rezultat preizkusa trčenja, predpisanega v tem pravilniku;

2.3

„potniški prostor“ pomeni prostor za namestitev oseb v vozilu, ki ga omejujejo streha, pod, bočne stene, vrata, zunanja stekla in sprednja pregradna stena ter ravnina, ki poteka skozi zadnjo steno potniškega prostora, oziroma ravnina, ki poteka skozi oporo naslonov zadnjih sedežev;

2.3.1

2.3.2

2.4

„točka ‚R‘“ ali „referenčna točka sedeža“ pomeni referenčno točko, kot jo je opredelil proizvajalec vozila, ki:

2.4.1

ima koordinate določene glede na konstrukcijo vozila;

2.4.2

ustreza teoretičnemu položaju vrtišča med trupom telesa in stegnom (točka „H“), ko je sedež v najnižjem in najbolj nazaj pomaknjenem normalnem položaju za vožnjo ali položaju za uporabo, ki ga je določil proizvajalec za vsak sedež v vozilu;

2.5

„točka ‚H‘“ pomeni točko, kot je opredeljena v Prilogi 3 k temu pravilniku;

2.6

„prostornina rezervoarja za gorivo“ pomeni prostornino rezervoarja za gorivo, kot jo je določil proizvajalec vozila;

2.7

„prečna ravnina“ pomeni navpično ravnino, ki je pravokotna na srednjo vzdolžno navpično ravnino vozila;

2.8

„zaščitni sistem“ pomeni naprave za zadrževanje in/ali zaščito oseb v vozilu.

2.9

„tip zaščitnega sistema“ pomeni kategorijo zaščitnih naprav, ki se ne razlikujejo v naslednjih bistvenih vidikih:

tehnologiji;

geometriji;

sestavnih materialih;

2.10

„referenčna masa“ pomeni maso neobremenjenega vozila, povečano za 100 kg (tj. za maso preizkusne lutke za bočni trk z merilnimi instrumenti);

2.11

„masa neobremenjenega vozila“ pomeni maso vozila, pripravljenega za vožnjo, brez voznika, potnikov ali tovora, vendar z rezervoarjem za gorivo, napolnjenim do 90 % njegove prostornine, ter z običajnim orodjem in rezervnim kolesom, kjer to pride v poštev;

2.12

„premična deformabilna pregrada“ pomeni napravo, ki trči ob preizkusno vozilo. Sestavljata jo voziček in udarna glava;

2.13

„udarna glava“ pomeni deformabilni del na prednji strani premične deformabilne pregrade;

2.14

„voziček“ pomeni s kolesi opremljen okvir, ki se lahko do točke trka ob preizkusno vozilo prosto premika v smeri svoje vzdolžne osi. Na prednjem delu ima pritrjeno udarno glavo;

2.15

2.16

„sistem za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja (REESS)“ pomeni sistem za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja, ki zagotavlja električno energijo za električni pogon.

Akumulator, katerega glavni namen uporabe je zagotavljanje energije za zagon motorja in/ali osvetlitve in/ali drugih pomožnih sistemov vozila, se ne šteje za sistem REESS.

Sistem REESS lahko vključuje potrebne sisteme za fizično podporo, upravljanje toplote, elektronsko krmiljenje in ohišje;

2.17

„pregrada za električno zaščito“ pomeni del, ki ščiti pred neposrednim stikom z deli pod visoko napetostjo;

2.18

2.19

„deli pod napetostjo“ pomenijo prevodne dele, ki so v običajnih pogojih delovanja oskrbovani z električno energijo;

2.20

2.21

„neposredni stik“ pomeni stik oseb z deli pod visoko napetostjo;

2.22

„posredni stik“ pomeni stik oseb z izpostavljenimi prevodnimi deli;

2.23

„stopnja zaščite IPXXB“ pomeni zaščito pred stikom z deli pod visoko napetostjo, ki jo zagotavlja pregrada ali ohišje za električno zaščito in se preizkusi s spojenimi preizkusnimi zobci (stopnja IPXXB), kot je opisano v odstavku 4 Priloge 9.

2.24

2.25

2.26

„električna šasija“ pomeni sklop električno povezanih prevodnih delov, katerih potencial se upošteva kot referenca;

2.27

„električni tokokrog“ pomeni sklop povezanih delov pod napetostjo, ki so zasnovani tako, da so pri običajnem delovanju oskrbovani z električno energijo.

2.28

„sistem za pretvorbo električne energije“ pomeni sistem (npr. gorivno celico), ki ustvarja in zagotavlja električno energijo za električni pogon;

2.29

„elektronski pretvornik“ pomeni napravo, ki omogoča krmiljenje in/ali pretvorbo električne energije za električni pogon;

2.30

„ohišje“ pomeni del, ki obdaja notranje enote in jih ščiti pred kakršnim koli neposrednim stikom;

2.31

„visokonapetostno vodilo“ pomeni električni tokokrog, vključno s priklopnim sistemom za napajanje sistema REESS, ki deluje pri visoki napetosti.

Če so električni tokokrogi galvansko spojeni drug z drugim in izpolnjujejo posebni pogoj glede napetosti, so kot visokonapetostno vodilo razvrščeni samo sestavni deli električnega tokokroga, ki delujejo pri visoki napetosti;

2.32

„trden izolator“ pomeni izolacijsko prevleko kabelskih snopov, ki obdaja dele pod visoko napetostjo in preprečuje kakršen koli neposredni stik z njimi.

2.33

„samodejni izklop“ pomeni napravo, ki ob sprožitvi galvansko loči vire električne energije od ostalega visokonapetostnega tokokroga električnega pogonskega sistema;

2.34

„pogonski akumulator odprtega tipa“ pomeni tip akumulatorja, ki potrebuje polnjenje s tekočino in ustvarja vodik, ki se sprošča v ozračje;

2.35

„sistem za samodejno zaklepanje vrat“ pomeni sistem, s katerim se vrata samodejno zaklenejo z vnaprej določeno hitrostjo ali pod katerimi koli drugimi pogoji, ki jih določi proizvajalec.

2.36

„zaprto“ pomeni katero koli stanje zaskočnega sistema vrat, v katerem je ključavnica v popolnoma zaprti legi, sekundarni zaprti legi ali med popolnoma zaprto lego in sekundarno zaprto lego;

2.37

„ključavnica“ je naprava, ki se uporablja za ohranitev vrat v zaprtem položaju glede na karoserijo vozila in omogoča namerno sproščanje (ali delovanje);

2.38

„popolnoma zaprta lega“ je stanje ključavnice, v katerem so vrata zadržana v popolnoma zaprtem položaju;

2.39

„sekundarna zaprta lega“ se nanaša na sklopni položaj ključavnice, v katerem so vrata zadržana v delno zaprti legi;

2.40

„sistem za premikanje“ pomeni napravo, s katero se lahko sedež ali eden njegovih delov brez trajnega vmesnega položaja premakne in/ali zavrti za lažji dostop oseb do in iz prostora za zadevnim sedežem;

2.41

„vodni elektrolit“ pomeni elektrolit na osnovi vodnega topila za spojine (npr. kisline, baze), ki po disociaciji zagotavlja prevodne ione;

2.42

„uhajanje elektrolita“ pomeni uhajanje elektrolita iz sistema REESS v obliki tekočine;

2.43

„nevodni elektrolit“ pomeni elektrolit, pri katerem kot topilo ni uporabljena voda;

2.44

„običajni pogoji delovanja“ vključujejo načine in pogoje delovanja, pričakovane pri običajnem delovanju vozila, vključno z vožnjo z dovoljeno hitrostjo, parkiranjem ali prostim tekom v prometu, pa tudi polnjenje s polnilci, ki so združljivi s posebnimi polnilnimi odprtinami, nameščenimi v vozilu. Ne vključujejo pogojev, v katerih je vozilo poškodovano zaradi trka, razbitin na cesti ali vandalizacije, izpostavljeno ognju ali potopljeno v vodo ali v stanju, ko je potrebno ali se izvaja servisiranje in/ali vzdrževanje;

2.45

2.46

„stanje napolnjenosti“ pomeni električni naboj v sistemu REESS, izražen v odstotkih nazivne zmogljivosti;

2.47

„ogenj“ pomeni izstopanje plamenov iz vozila. Oblok in iskre se ne štejejo za plamene;

2.48

„eksplozija“ pomeni nenadno sprostitev energije, ki ustvari tlačno valovanje in/ali projektile, ki lahko povzročijo konstrukcijske in/ali fizične poškodbe v okolici vozila.

3. VLOGA ZA PODELITEV HOMOLOGACIJE

3.1

Vlogo za podelitev homologacije tipa vozila glede na zaščito oseb v vozilu pri bočnem trku vloži proizvajalec ali njegov ustrezno pooblaščeni zastopnik.

3.2

Vlogi se v treh izvodih priložijo dokumenti, navedeni v nadaljevanju, in naslednji podatki:

3.2.1

podroben opis tipa vozila glede na njegovo konstrukcijo, mere, obliko in sestavne materiale;

3.2.2

fotografije in/ali diagrami in risbe vozila, ki prikazujejo tip vozila v pogledu od spredaj, strani in zadaj, ter podrobnosti zasnove bočnega dela konstrukcije;

3.2.3

podatki o masi vozila, kot je opredeljena z odstavkom 2.11 tega pravilnika;

3.2.4

oblika in notranje mere potniškega prostora;

3.2.5

opis ustrezne bočne notranje opreme in zaščitnih sistemov, vgrajenih v vozilo;

3.2.6

splošen opis tipa vira električne energije, njegovega položaja in električnega pogonskega sistema (npr. hibridni, električni).

3.3

Vložnik lahko kot dokazno gradivo predloži kakršne koli podatke in rezultate opravljenih preizkusov, na podlagi katerih se lahko na prototipnih vozilih ugotovi skladnost z zahtevami z zadostno mero točnosti.

3.4

Vozilo, ki je predstavnik tipa v postopku homologacije, se mora predložiti tehnični službi, ki izvaja homologacijske preizkuse.

3.4.1

Vozilo, ki nima vseh sestavnih delov, ki se zahtevajo za določen tip, se lahko sprejme v preizkušanje pod pogojem, da se lahko dokaže, da manjkajoči sestavni deli ne vplivajo neugodno na pogoje zaščite, predpisane v zahtevah tega pravilnika.

3.4.2

Odgovornost vložnika je, da dokaže, da je uporaba odstavka 3.4.1 združljiva z zahtevami tega pravilnika.

4. HOMOLOGACIJA

4.1

Če tip vozila, predložen v homologacijo v skladu s tem pravilnikom, izpolnjuje zahteve iz odstavka 5, se homologacija navedenega tipa vozila podeli.

4.2

Vsakemu homologiranemu tipu se dodeli homologacijska številka v skladu z Dodatkom 4 k Sporazumu (E/ECE/TRANS/505/Rev.3).

4.3

Obvestilo o podelitvi ali zavrnitvi homologacije tipa vozila v skladu s tem pravilnikom se pošlje pogodbenicam Sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik, na obrazcu, ki je skladen z vzorcem iz Priloge 1 k temu pravilniku.

4.4

Obvestilo o podelitvi, razširitvi ali zavrnitvi homologacije tipa vozila v skladu s tem pravilnikom pogodbenice tega sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik, pošljejo na obrazcu, ki je v skladu z vzorcem iz Priloge 1 k temu pravilniku, ki mu priložijo fotografije in/ali diagrame in risbe, ki jih je predložil vložnik, v formatu, ki ni večji od A4 (210 x 297) mm ali ki je zložen na ta format ter v ustreznem merilu.

4.5

4.5.1

kroga, ki obkroža črko „E“ in številčno oznako države, ki je podelila homologacijo (2);

4.5.2

številke tega pravilnika, ki ji sledijo črka „R“, pomišljaj in homologacijska številka, na desni strani kroga iz odstavka 4.5.1.

4.6

Če je vozilo v skladu s tipom, homologiranim po enem ali več drugih pravilnikih, ki so priloženi Sporazumu, v državi, ki je podelila homologacijo v skladu s tem pravilnikom, simbola iz odstavka 4.5.1 ni treba ponoviti; v takem primeru se v navpičnih stolpcih na desni strani simbola iz odstavka 4.5.1 navedejo številke pravilnikov, homologacijske številke in dodatni simboli vseh pravilnikov, v skladu s katerimi je bila podeljena homologacija v državi, ki je podelila homologacijo v skladu s tem pravilnikom.

4.7

Homologacijska oznaka mora biti jasno berljiva in neizbrisna.

4.8

V Prilogi 2 k temu pravilniku so prikazani primeri namestitve homologacijskih oznak.

5. SPECIFIKACIJE IN PREIZKUSI

5.1

Preizkus vozila se izvede skladno s Prilogo 4 k temu pravilniku.

5.1.1

Preizkus se opravi na strani voznika, razen če so morebitne asimetrične bočne strukture sten tako različne, da vplivajo na zaščitne lastnosti vozila pri bočnem trku. V tem primeru se lahko v dogovoru med proizvajalcem in službo, pristojno za preizkuse, uporabi ena od možnosti, navedenih v odstavku 5.1.1.1 oziroma 5.1.1.2.

5.1.1.1

Proizvajalec mora homologacijskemu organu posredovati podatke o združljivosti učinkov v primerjavi z voznikovo stranjo, če se preizkus opravlja na tej strani.

5.1.1.2

Če ima homologacijski organ pomisleke o konstrukciji vozila, se lahko odloči, da bo opravil preizkus na strani nasproti voznikove strani, če se ta šteje za manj ugodno.

5.1.2

Po posvetovanju s proizvajalcem tehnična služba lahko zahteva izvajanje preizkusa s sedežem v drugačnem položaju, kot je naveden v odstavku 5.5.1 Priloge 4. Ta položaj mora biti naveden v poročilu o preizkusu (3).

5.1.3

Rezultat tega preizkusa se šteje za zadovoljiv, če so izpolnjeni pogoji, določeni v odstavkih 5.2 in 5.3.

5.2

Merila za obremenitev

Poleg tega morajo vozila, opremljena z električnim pogonskim sistemom, izpolnjevati zahteve iz odstavka 5.3.7. To se lahko izpolni z ločenim preizkusom trčenja na zahtevo proizvajalca in po potrditvi tehnične službe, če električni sestavni deli ne vplivajo na zaščito oseb v tipu vozila, kot je opredeljena v odstavkih 5.2.1 do 5.3.5 tega pravilnika. Pri tem pogoju se zahteve odstavka 5.3.7 preverijo v skladu z metodami iz Priloge 4 k temu pravilniku, razen odstavkov 6, 7 ter dodatkov 1 in 2. Vendar se preizkusna lutka za bočni trk namesti na prednji sedež na strani trčenja.

5.2.1

Preizkusna merila, ki so opredeljena za preizkus trčenja skladno z Dodatkom 1 k Prilogi 4 tega pravilnika, morajo izpolnjevati naslednje pogoje:

5.2.1.1

Merilo obremenitve glave (HPC) ne sme presegati 1 000; če dotika glave s katerim koli delom vozila ni, se HPC ne meri ali računa, vpiše se samo „Ni dotika glave“.

5.2.1.2

Merili obremenitve prsnega koša sta:

(a)	kriterij upogiba reber (RDC) ne sme presegati 42 mm;

(b)	merilo hitrosti deformacije (VC) ne sme presegati 1,0 m/s.

V prehodnem obdobju dveh let od datuma, navedenega v odstavku 10.2 tega pravilnika, vrednost V * C ni odločujoče merilo za preizkuse, povezane s podelitvijo homologacije, vendar se rezultati zapišejo v poročilu o preizkusu in jih zbira homologacijski organ. Po poteku prehodnega obdobja se bo vrednost merila hitrosti upogiba 1,0 m/s uporabljala kot odločujoče merilo, dokler pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, ne odločijo drugače.

5.2.1.3

Merilo obremenitve medenice je:

največja obremenitev sramnične zrasti (PSPF) ne sme presegati 6 kN.

5.2.1.4

Merilo obremenitve trebuha je:

največja obremenitev trebuha (APF) ne sme presegati 2,5 kN notranje obremenitve (kar ustreza zunanji obremenitvi 4,5 kN).

5.3

Posebne zahteve

5.3.1

Med preizkusom se ne smejo odpreti nobena vrata.

ta zahteva se šteje za izpolnjeno:

(a)	če je jasno vidno, da so vrata zaprta, ali

(b)	če se vrata ne odprejo s statično vlečno silo najmanj 400 N v smeri y, ki se v skladu s sliko spodaj uporabi na vratih čim bližje okenskemu okviru ter na robu vrat nasproti strani s tečaji, razen na sami kljuki.

5.3.1.1

5.3.1.1.1

če se preizkus opravi v skladu z odstavkom 5.2.2.1 Priloge 4, mora proizvajalec tehnični službi tudi zadovoljivo dokazati (npr. s svojimi internimi podatki), da se, če sistem ni nameščen ali če je deaktiviran, vrata pri trku ne bodo odprla;

5.3.1.1.2

če se preizkus opravi v skladu z odstavkom 5.2.2.2 Priloge 4, mora proizvajalec tudi dokazati, da so za odklenjena stranska vrata na nasprotni strani udarca izpolnjene zahteve v zvezi z vztrajnostno silo iz odstavka 6.1.4 sprememb 03 Pravilnika št. 11.

5.3.2

Po trčenju se stranska vrata na nasprotni strani udarca odklenejo.

5.3.2.1

Pri vozilih, opremljenih s sistemom za samodejno zaklepanje vrat, se pred trčenjem vrata zaklenejo, po trčenju pa odklenejo vsaj na nasprotni strani udarca.

5.3.2.2

5.3.2.2.1

če se preizkus opravi v skladu z odstavkom 5.2.2.1 Priloge 4, mora proizvajalec tehnični službi tudi zadovoljivo dokazati (npr. s svojimi internimi podatki), da so, če sistem ni nameščen ali če je deaktiviran, stranska vrata na nasprotni strani udarca po trčenju odklenjena;

5.3.2.2.2

če se preizkus opravi v skladu z odstavkom 5.2.2.2 Priloge 4, mora proizvajalec tudi dokazati, da odklenjena stranska vrata na nasprotni strani udarca po uporabi vztrajnostne sile iz odstavka 6.1.4 sprememb 03 Pravilnika št. 11 ostanejo odklenjena.

5.3.3

Po trčenju mora biti možno brez uporabe orodja:

5.3.3.1

odpreti najmanj ena vrata za vsako vrsto sedežev. Če takih vrat ni, je mora biti mogoča evakuacija vseh oseb v vozilu, tako da se po potrebi sproži sistem za premikanje sedežev. Če za evakuacijo potnika, ki sedi na zadnjem sedežu, ni na voljo sistema za premikanje sedežev, se dokaže, da se lahko preizkusna lutka, ki ustreza meram in masam 50. percentila populacije, evakuira brez uporabe kakršnih koli naprav, ki podpirajo njeno težo, in drugih orodij.

Pri vozilih kategorije N1 se lahko ta evakuacija izvede prek okna za zasilni izhod, če se to okno lahko zlahka odpre; če pa je potrebno orodje (npr. za razbitje okna), to orodje zagotovi proizvajalec in je vidno in nameščeno v neposredni bližini okna za zasilni izhod.

To se oceni za vse konfiguracije ali za konfiguracijo za najslabši primer za število vrat na vsaki strani vozila ter tako za vozila z volanom na levi strani kot za vozila z volanom na desni strani, če je ustrezno;

5.3.3.2

odpeti preizkusno lutko iz zaščitne naprave;

5.3.3.3

odstraniti preizkusno lutko iz vozila.

5.3.4

V notranjem prostoru ne sme noben del notranje opreme odstopiti tako, da bi bila znatno povečana nevarnost poškodbe zaradi nastalih štrlečih delov ali ostrih robov.

5.3.5

Zlomi, ki so nastali zaradi trajne deformacije, so dovoljeni, če ne povečajo nevarnosti poškodbe potnikov.

5.3.6

5.3.7

Po preizkusu, opravljenem po postopku iz Priloge 4 k temu pravilniku, morajo električni pogonski sistem, ki deluje na visoko napetost, in visokonapetostni sistemi, galvansko spojeni z visokonapetostnim vodilom električnega pogonskega sistema, izpolnjevati naslednje zahteve:

5.3.7.1

Zaščita pred električnim udarom

Po trčenju visokonapetostna vodila izpolnjujejo vsaj eno od štirih meril iz odstavkov 5.3.7.1.1 do 5.3.7.1.4.2.

Merila iz odstavka 5.3.7.1.4 se ne uporabljajo, če več kot en potencial dela visokonapetostnega vodila ni zaščiten v skladu s pogoji stopnje zaščite IPXXB.

5.3.7.1.1

Odsotnost visoke napetosti

Napetosti Ub, U1 in U2 visokonapetostnih vodil, izmerjene v skladu z odstavkom 2 Priloge 9, morajo biti v 60 sekundah po trku enake ali manjše od 30 VAC ali 60 VDC.

5.3.7.1.2

Nizka električna energija

Skupna energija (TE) na visokonapetostnih vodilih, izmerjena po preizkusnem postopku iz odstavka 3 Priloge 9 z enačbo (a), mora biti nižja od 0,2 joula. Skupna energija (TE) pa se lahko izračuna tudi z izmerjeno napetostjo Ub visokonapetostnega vodila in kapacitivnostjo X-kondenzatorjev (Cx), ki jo z enačbo (b) iz odstavka 3 Priloge 9 določi proizvajalec.

5.3.7.1.3

Fizična zaščita

Za zaščito pred neposrednim stikom z deli pod visoko napetostjo je treba zagotoviti stopnjo zaščite IPXXB.

Ocena se izvede v skladu z odstavkom 4 Priloge 9.

Te zahteve so izpolnjene, če je galvanski spoj zvarjen. V primeru dvoma ali če spoj ni zvarjen, ampak narejen z drugimi sredstvi, se meritve izvedejo z uporabo enega od preizkusnih postopkov, opisanih v odstavku 4 Priloge 9.

5.3.7.1.4

Izolacijska upornost

Izpolnjena morajo biti merila iz odstavkov 5.3.7.1.4.1 in 5.3.7.1.4.2.

Meritev se izvede v skladu z odstavkom 5 Priloge 9.

5.3.7.1.4.1

Električni pogonski sistem, sestavljen iz ločenih vodil za enosmerni in izmenični tok

Če so visokonapetostna vodila za izmenični tok in visokonapetostna vodila za enosmerni tok med seboj galvansko ločena, mora izolacijska upornost med visokonapetostnim vodilom in električno šasijo (Ri, kot je opredeljena v odstavku 5 Priloge 9) znašati najmanj 100 Ω/V delovne napetosti za vodila za enosmerni tok in najmanj 500 Ω/V delovne napetosti za vodila za izmenični tok.

5.3.7.1.4.2

Električni pogonski sistem, sestavljen iz kombiniranih vodil za enosmerni in izmenični tok

Če so visokonapetostna vodila za izmenični tok in visokonapetostna vodila za enosmerni tok prevodno spojena, izpolnjujejo eno od naslednjih zahtev:

(a)	izolacijska upornost med visokonapetostnim vodilom in električno šasijo znaša najmanj 500 Ω/V delovne napetosti;

(b)	izolacijska upornost med visokonapetostnim vodilom in električno šasijo znaša najmanj 100 Ω/V delovne napetosti, vodilo za izmenični tok pa je fizično zaščiteno, kot je opisano v odstavku 5.3.7.1.3;

(c)	izolacijska upornost med visokonapetostnim vodilom in električno šasijo znaša najmanj 100 Ω/V delovne napetosti, vodilo za izmenični tok pa ni pod visoko napetostjo, kot je opisano v odstavku 5.3.7.1.1.

5.3.7.2

Uhajanje elektrolita

5.3.7.2.1

V primeru sistema REESS z vodnim elektrolitom

5.3.7.2.2

V primeru sistema REESS z nevodnim elektrolitom

5.3.7.3

Zadrževanje sistema REESS

5.3.7.4

Nevarnost za nastanek požara v sistemu REESS

V obdobju od trčenja do 60 minut po trčenju v sistemu REESS ne sme biti nobenih znakov ognja ali eksplozije.

5.3.8

Sistem za dovajanje goriva in visokonapetostni sistem se ocenita za vse konfiguracije ali za konfiguracijo za najslabši primer tako za vozila z volanom na levi strani kot vozila z volanom na desni strani, če je ustrezno.

6. SPREMEMBA TIPA VOZILA

6.1

Vsaka sprememba tipa vozila v zvezi s tem pravilnikom ZN se sporoči homologacijskemu organu, ki je homologiral navedeni tip vozila. Homologacijski organ lahko potem:

(a)	ob posvetu s proizvajalcem odloči, da se podeli nova homologacija, ali

(b)	uporabi postopek iz odstavka 6.1.1 (Revizija) in, če je ustrezno, postopek iz odstavka 6.1.2 (Razširitev).

6.1.1

Revizija

Kadar se podatki v opisnih listih spremenijo in homologacijski organ presodi, da spremembe verjetno ne bodo povzročile znatnih škodljivih učinkov in da vozilo v vsakem primeru še vedno izpolnjuje zahteve, se sprememba označi kot „revizija“.

V takem primeru homologacijski organ po potrebi izda revidirane strani opisnih listov, pri čemer vsako revidirano stran označi tako, da sta jasno vidna narava spremembe in datum ponovne izdaje. Tej zahtevi ustreza tudi izdaja konsolidirane posodobljene različice opisne dokumentacije z izčrpnim opisom spremembe.

6.1.2

Razširitev

Sprememba se označi kot „razširitev“, če so bili podatki v opisni dokumentaciji spremenjeni in

(a)	so potrebni dodatni pregledi ali preizkusi ali

(b)	so bile spremenjene katere koli informacije v sporočilu (razen v njegovih prilogah) ali

(c)	se je zahtevala homologacija v skladu s poznejšimi spremembami Pravilnika po začetku njihove veljavnosti.

6.2

Obvestilo o potrditvi, razširitvi ali zavrnitvi homologacije se v skladu s postopkom iz odstavka 4.3 sporoči pogodbenicam Sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik ZN. Poleg tega se ustrezno spremeni seznam opisnih listov in poročil o preizkusu, priložen dokumentu s sporočilom iz Priloge 1, da se navede datum najnovejše revizije ali razširitve.

7. SKLADNOST PROIZVODNJE

Postopek preverjanja skladnosti proizvodnje mora biti v skladu z zahtevami iz Priloge 1 k Sporazumu (E/ECE/TRANS/505/Rev.3).

7.1

Vozila, homologirana v skladu s tem pravilnikom, morajo biti izdelana tako, da ustrezajo homologiranemu tipu in izpolnjujejo zahteve iz zadevnih delov tega pravilnika.

7.2

Za preverjanje izpolnjevanja zahtev iz odstavka 7.1 se opravijo ustrezni pregledi proizvodnje.

7.3

8. KAZNI ZA NESKLADNOST PROIZVODNJE

8.1

Homologacija, ki je bila podeljena za tip vozila v skladu s tem pravilnikom, se lahko prekliče, če ni izpolnjena zahteva iz odstavka 7.1.

8.2

9. DOKONČNO PRENEHANJE PROIZVODNJE

Če imetnik homologacije povsem preneha proizvajati tip vozila, homologiran v skladu s tem pravilnikom, o tem obvesti homologacijski organ, ki je podelil homologacijo. Po prejemu ustreznega sporočila navedeni homologacijski organ o tem obvesti druge pogodbenice Sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik, s kopijo homologacijskega obrazca, na koncu katerega je s podpisom in datumom z velikimi črkami napisano „PROIZVODNJA OPUŠČENA“.

10. NAZIVI IN NASLOVI TEHNIČNIH SLUŽB, KI IZVAJAJO HOMOLOGACIJSKE PREIZKUSE, IN HOMOLOGACIJSKIH ORGANOV

Pogodbenice Sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik, sekretariatu Združenih narodov sporočijo nazive in naslove tehničnih služb, ki izvajajo homologacijske preizkuse, ter homologacijskih organov, ki podeljujejo homologacije in katerim se pošljejo certifikati, ki potrjujejo podelitev, razširitev, zavrnitev ali preklic homologacije v drugih državah.

11. PREHODNE DOLOČBE

11.1

Od uradnega začetka veljavnosti sprememb 05 nobena pogodbenica, ki uporablja ta pravilnik, ne zavrne podelitve ali priznanja homologacij v skladu s tem pravilnikom, kot je bil spremenjen s spremembami 05.

11.2

Od 1. septembra 2023 pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, niso zavezane, da priznajo homologacije vozil z električnim pogonskim sistemom, ki deluje na visoko napetost, izdane v skladu s prejšnjimi spremembami tega pravilnika, ki so bile prvič izdane po 1. septembru 2023.

11.3

Pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, še naprej priznavajo homologacije vozil, ki nimajo električnega pogonskega sistema, ki deluje na visoko napetost, izdane v skladu s spremembami 04 tega pravilnika, ali homologacije, izdane v skladu s prejšnjimi spremembami tega pravilnika, za vozila, na katera spremembe, uvedene s spremembami 04, ne vplivajo.

11.4

Pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, ne smejo zavrniti podelitve homologacij v skladu s katerimi koli prejšnjimi spremembami tega pravilnika ali njihovih razširitev.

11.5

(2) Številčne oznake pogodbenic Sporazuma iz leta 1958 so navedene v Prilogi 3 h Konsolidirani resoluciji o konstrukciji vozil (R.E.3.), dokument ECE/TRANS/WP.29/78/Rev. 6, Priloga 3.

(3) Do 30. septembra 2000 se za preizkušanje območje običajnih vzdolžnih nastavitev omeji tako, da je točka „H“ znotraj dolžine odprtine vrat.

PRILOGA 1

Sporočilo

(največji format: A4 (210 × 297 mm))

(1)

Izdal:

Ime homologacijskega organa

…

o: (2)	podeljeni homologaciji
	razširjeni homologaciji
	zavrnjeni homologaciji
	preklicani homologaciji
	dokončnem prenehanju proizvodnje

tipa vozila glede na zaščito oseb v vozilu pri bočnem trku v skladu s Pravilnikom št. 95

Št. homologacije: …

Št. razširitve: …

Blagovno ime ali znamka vozila na motorni pogon: …

Tip vozila: …

Naziv in naslov proizvajalca: …

Naziv in naslov zastopnika proizvajalca, če obstaja: …

Vozilo predloženo v homologacijo dne: …

Uporaba lutke za bočno trčenje ES-1/ES-2:2 …

Mesto vira električne energije: …

Tehnična služba, pristojna za izvajanje homologacijskih preizkusov: …

Datum poročila o preizkusu: …

10.

Številka poročila o preizkusu: …

11.

Homologacija podeljena/zavrnjena/razširjena/preklicana:2. …

12.

Mesto homologacijske oznake na vozilu: …

13.

Kraj: …

14.

Datum: …

15.

Podpis: …

16.

Seznam dokumentov, shranjenih pri homologacijskem organu, ki je podelil homologacijo, se priloži temu sporočilu in se lahko pridobi na zahtevo.

(1) Številčna oznaka države, ki je podelila/razširila/zavrnila/preklicala homologacijo (glej določbe v zvezi s homologacijo v pravilniku).

(2) Neustrezno črtati.

PRILOGA 2

Namestitev homologacijske oznake

VZOREC A

(glej odstavek 4.5 tega pravilnika)

a = najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na vozilo, pomeni, da je bil zadevni tip vozila glede na zaščito oseb v vozilu pri bočnem trku homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s Pravilnikom ZN št. 95 in pod homologacijsko številko 041424. Homologacijska številka pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami Pravilnika ZN št. 95, kot je bil spremenjen s spremembami 04.

VZOREC B

(glej odstavek 4.6 tega pravilnika)

a = najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na vozilo, pomeni, da je bil zadevni tip vozila homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s pravilnikoma ZN št. 95 in 24. (1) Prvi dve števki homologacijskih številk pomenita, da je v času podelitve zadevnih homologacij Pravilnik ZN št. 95 vseboval sprememba 04, Pravilnik ZN št. 24 pa spremembe 03.

(1) Zadnja številka je navedena le kot primer.

PRILOGA 3

Postopek za določanje točke „H“ in dejanskega naklona trupa za sedežna mesta v motornih vozilih (1)

Dodatek 1	–	Opis tridimenzionalne naprave za določanje točke „H“ (naprava 3-D H) (1)
Dodatek 2	–	Tridimenzionalni referenčni sistem (1)
Dodatek 3	–	Referenčni podatki za sedežna mesta (1)

(1) Postopek je opisan v Prilogi 1 h Konsolidirani resoluciji o konstrukciji vozil (R.E.3.) (dokument ECE/TRANS/WP.29/78/Rev.6).

PRILOGA 4

Postopek preizkusa trčenja

1. Naprave

1.1

Preizkuševalni poligon

Preizkusna površina mora biti dovolj velika, da omogoča namestitev pogonskega sistema premične deformabilne pregrade in da omogoči bočni odboj preizkušanega vozila po trku ter namestitev preizkusne opreme. Površina, na kateri se opravita trk in premik, mora biti vodoravna, gladka in čista ter mora ustrezati normalni, suhi, čisti cestni površini.

2. Preizkusni pogoji

2.1

Preizkušano vozilo mora mirovati.

2.2

Premična deformabilna pregrada mora imeti lastnosti, kot so določene v Prilogi 5 k temu pravilniku. Zahteve za pregled so navedene v dodatkih Priloge 5. Premična deformabilna pregrada mora biti opremljena z ustrezno napravo, ki prepreči drugo trčenje ob zadeto vozilo.

2.3

Pot srednje vzdolžne navpične ravnine premične deformabilne pregrade mora biti pravokotna na srednjo vzdolžno navpično ravnino preizkušanega vozila.

2.4

Srednja vzdolžna navpična ravnina premične deformabilne pregrade mora sovpadati z odstopanjem ±25 mm od prečne navpične ravnine, ki poteka skozi točko „R“ prednjega sedeža, ki je najbližje strani udarca na preizkušano vozilo. Srednja vodoravna ravnina, ki jo omejujeta obe stranski navpični ravnini udarne glave, se mora v trenutku udarca nahajati med dvema ravninama, določenima že pred preizkusom, ki se nahajata 25 mm nad in pod prej določeno ravnino.

2.5

Instrumenti morajo ustrezati standardu ISO 6487:1987, če v tem pravilniku ni določeno drugače.

2.6

V trenutku bočnega trka mora biti ustaljena temperatura preizkusne lutke 22 ± 4 °C.

3. Preizkusna hitrost

V trenutku trčenja mora biti hitrost premične deformabilne pregrade 50 ± 1 km/h. Ta hitrost mora biti enakomerna vsaj 0,5 m pred trčenjem. Točnost meritev: 1 odstotek. Vendar se šteje, da je preizkus zadovoljiv, če je bil opravljen pri večji hitrosti trčenja in če je vozilo izpolnilo zahteve.

4. Stanje vozila

4.1

Splošne zahteve

Preizkusno vozilo mora biti serijske izdelave, imeti mora vso opremo, ki je običajno vgrajena, in mora biti v običajnem voznem stanju. Nekateri sestavni deli lahko manjkajo ali so zamenjani z ustreznimi masami, če to ne vpliva na rezultate preizkusa.

4.2

Specifikacija opreme vozila

Preizkusno vozilo mora imeti vso dodatno opremo ali opremo, ki lahko vpliva na rezultate preizkusa.

4.3

Masa vozila

4.3.1

Vozilo, ki se preizkuša, mora imeti referenčno maso, kot je določena v odstavku 2.10 tega pravilnika. Masa vozila se nastavi na referenčno maso z odstopanjem ± 1 %.

4.3.2

Posoda za gorivo mora biti napolnjena z vodo do mase, ki je enaka 90 % mase polne obremenitve z gorivom, kot jo je določil proizvajalec, z odstopanjem ± 1 %.

Ta zahteva se ne uporablja za rezervoarje za vodikovo gorivo.

4.3.3

Vsi drugi sistemi (zavore, hlajenje itd.) so lahko prazni; v tem primeru je treba maso teh tekočin kompenzirati.

4.3.4

Če masa merilne naprave v vozilu presega dovoljenih 25 kg, se lahko to kompenzira z zmanjšanjem tiste mase vozila, ki ne vpliva pomembneje na rezultate preizkusa.

4.3.5

Masa merilne naprave ne sme spremeniti referenčne obremenitve posamezne osi za več kot 5 %, pri tem pa to odstopanje ne sme presegati 20 kg.

5. Priprava vozila

5.1

Bočna okna morajo biti vsaj na strani udarca zaprta.

5.2

Vrata morajo biti zaprta, vendar ne zaklenjena.

5.2.1

Pri vozilih, opremljenih s sistemom za samodejno zaklepanje vrat, pa je treba zagotoviti, da so pred preizkusom vsa stranska vrata zaklenjena.

5.2.2

5.2.2.1

vsa stranska vrata je treba pred začetkom preizkusa ročno zakleniti;

5.2.2.2

zagotoviti je treba, da so pred preizkusom na strani udarca stranska vrata odklenjena, stranska vrata na nasprotni strani udarca pa zaklenjena; za ta preizkus se sistem za samodejno zaklepanje vrat lahko preglasi.

5.3

Prenos moči mora biti v nevtralni prestavi, ročna zavora pa mora biti sproščena.

5.4

Morebitne nastavitve sedežev za povečanje udobja potnikov morajo biti v položaju, ki ga določi proizvajalec vozila.

5.5

Če je sedež, na katerem so preizkusna lutka in njeni elementi, nastavljiv, mora biti nastavljen, kakor sledi:

5.5.1

naprava za nastavitve po dolžini mora biti zaskočena v položaju, ki je najbližji sredini med skrajnim sprednjim in skrajnim zadnjim položajem; če je ta položaj med dvema zaskočnima legama, se uporabi zadnja zaskočna lega;

5.5.2

naslon za glavo mora biti nastavljen tako, da je njegova zgornja površina izenačena s težiščem glave preizkusne lutke; če to ni mogoče, mora biti naslon za glavo v najvišjem položaju;

5.5.3

če proizvajalec ne določi drugače, mora biti naslon sedeža nastavljen tako, da je referenčna linija trupa tridimenzionalne naprave za določanje točke „H“ nagnjena nazaj pod kotom 25° ± 1°;

5.5.4

vse druge nastavitve sedeža morajo biti v sredini možnega premikanja, vendar mora biti nastavitev po višini v položaju, ki ustreza fiksnemu sedežu, če je na voljo tip vozila z nastavljivimi in fiksnimi sedeži. Če zaskočnih leg v posameznih srednjih točkah premikanja ni, se uporabijo položaji, ki so neposredno za srednjo točko, pod njo ali pa poleg nje. Za rotacijske nastavitve (nagib) pomeni „zadaj“ tako smer nastavitve, ki glavo preizkusne lutke premika nazaj. Če lutka štrli izven normalnega prostora za potnike, npr. se z glavo dotika obloge strehe, je treba s pomočjo dodatnih nastavitev, kota naslona sedeža ali nastavitve naprej-nazaj, v tem zaporedju, zagotoviti 1 cm prostora.

5.6

Če proizvajalec ne določi drugače, morajo biti ostali prednji sedeži nastavljeni v enakem položaju kot sedež s preizkusno lutko, če je to mogoče.

5.7

Če je volan nastavljiv, mora biti nastavljen v sredinskem položaju.

5.8

Pnevmatike morajo biti napolnjene s tlakom, ki ga določi proizvajalec vozila.

5.9

Preizkusno vozilo mora biti postavljeno vodoravno glede na svojo os kotaljenja in s podporami blokirano v tem položaju, dokler preizkusna lutka za bočni trk ni na svojem mestu in dokler niso končane vse priprave.

5.10

Vozilo mora biti v normalnem položaju, ki ustreza pogojem, določenim v odstavku 4.3. Vozila z obesami, ki omogočajo nastavitve njihove oddaljenosti od tal, morajo biti preizkušana pod normalnimi pogoji uporabe pri 50 km/h, kot določi proizvajalec vozila. To se po potrebi zagotovi z dodatnimi podporami, vendar te podpore ne smejo vplivati na obnašanje preizkušanega vozila med trčenjem.

5.11

Nastavitev električnega pogonskega sistema

5.11.1

Postopki za prilagoditev stanja napolnjenosti

5.11.1.1

Stanje napolnjenosti se prilagodi pri temperaturi okolice 20 ±10 °C.

5.11.1.2

Stanje napolnjenosti se prilagodi v skladu z enim od naslednjih postopkov, kot je ustrezno. Če so mogoči različni postopki polnjenja, se sistem REESS polni po postopku, s katerim se doseže največje stanje napolnjenosti:

(a)	pri vozilu s sistemom REESS, ki je zasnovan tako, da se polni od zunaj, se sistem REESS polni do najvišjega stanja napolnjenosti v skladu s postopkom, ki ga določi proizvajalec za običajno delovanje, dokler postopek polnjenja ni normalno končan;

(b)

pri vozilu s sistemom REESS, ki je zasnovan tako, da se polni samo iz vira energije na vozilu, se sistem REESS napolni do najvišjega stanja napolnjenosti, ki ga je mogoče doseči pri normalnem delovanju vozila. Proizvajalec sporoči, v katerem načinu delovanja vozila se to stanje napolnjenosti lahko doseže.

5.11.1.3

Pri preizkušanju vozila mora biti stanje napolnjenosti vsaj 95 % stanja napolnjenosti v skladu z odstavkoma 5.11.1.1 in 5.11.1.2 za sistem REESS, zasnovan tako, da se polni od zunaj, in ne sme biti manjše od 90 % stanja napolnjenosti v skladu z odstavkoma 5.11.1.1 in 5.11.1.2 za sistem REESS, zasnovan tako, da se polni samo iz vira energije na vozilu. Stanje napolnjenosti se potrdi z metodo, ki jo bo zagotovil proizvajalec.

5.11.2

5.11.2.1

5.11.2.2

6. Preizkusna lutka za bočni trk in njena namestitev

6.1

Preizkusna lutka za bočni trk mora ustrezati specifikacijam v Prilogi 6 in mora biti nameščena na prednji sedež na strani trčenja ter po postopku, navedenem v Prilogi 7 k temu pravilniku.

6.2

Uporabiti je treba varnostne pasove ali druge sisteme za zadrževanje, ki so predpisani za to vozilo. Varnostni pasovi morajo biti homologirani v skladu s Pravilnikom št. 16 ali z drugimi enakovrednimi zahtevami, in morajo biti vgrajeni v sidrišča, ki ustrezajo Pravilniku št. 14 ali drugim enakovrednim zahtevam.

6.3

Varnostni pas ali sistem za zadrževanje mora biti nastavljen tako, da ustreza preizkusni lutki skladno z navodili proizvajalca; če navodil proizvajalca ni, mora biti po višini nastavljen v srednjem položaju; če tega položaja ni, se uporabi naslednji nižji položaj.

7. Meritve, ki jih je treba opraviti na preizkusni lutki za bočni trk

7.1

Zapisati je treba odčitane vrednosti naslednjih merilnih naprav.

7.1.1

Meritve v glavi preizkusne lutke

Rezultanta pospeškov v koordinatnih smereh, ki se nanaša na težišče glave. Merilne naprave glave morajo ustrezati standardu ISO 6487:1987.

CFC: 1 000 Hz, in

CAC: 150 g

7.1.2

Meritve v prsnem košu preizkusne lutke

Trije podatkovni kanali za merjenje upogiba reber morajo ustrezati standardu ISO 6487:1987.

CFC: 1 000 Hz

CAC: 60 mm

7.1.3

Meritve v medenici preizkusne lutke

Podatkovni kanali za obremenitev medenice morajo ustrezati standardu ISO 6487:1987.

CFC: 1 000 Hz

CAC: 15 kN

7.1.4

Meritve v trebuhu preizkusne lutke

Podatkovni kanali za merjenje obremenitve trebuha morajo ustrezati standardu ISO 6487:1987.

CFC: 1 000 Hz

CAC: 5 kN

Priloga 4 – Dodatek 1

Določanje meril za preizkuse

Zahtevani rezultati preizkusov so določeni v odstavku 5.2 tega pravilnika.

1. Merilo za obremenitev glave (HPC)

Če se glava dotakne katerega koli dela vozila, se to merilo izračuna za skupno trajanje od začetka pa do zadnjega trenutka dotika.

HPC je največja vrednost izraza:

pri čemer je „a“ rezultanta pospeška v težišču glave v m/s, deljena z 9,81, izražena kot funkcija časa in filtrirana s frekvenčnim razredom kanala 1 000 Hz, sta t1 in t2 katera koli časa med začetkom in zadnjim trenutkom dotika.

2. Merila za obremenitev prsnega koša

2.1

Upogib prsnega koša: največji upogib prsnega koša je največja vrednost upogiba na vsakem rebru, ki je določena z merilnimi pretvorniki za premik prsnega koša ter filtrirana s frekvenčnim razredom kanala 180 Hz.

2.2

Merilo hitrosti deformacije: največja hitrost deformacije je največja hitrost VC na vsakem rebru, ki se izračuna z zmnožkom trenutne relativne deformacije prsnega koša, ki se nanaša na polovico prsnega koša, in hitrosti pritiskanja, ki se dobi z diferencialom deformacije, ter ki je filtrirana s frekvenčnim razredom kanala 180 Hz. Za namene tega izračuna je standardna širina polovice prsne votline 140 mm.

Pri čemer je D (v metrih) upogib reber.

Algoritem izračuna, ki ga je treba uporabiti, je določen v Dodatku 2 Priloge 4.

3. Merilo za obremenitev trebuha

Največja obremenitev trebuha je največja vrednost seštevka treh obremenitev, izmerjenih na merilnih napravah, vgrajenih 39 mm pod površino na strani trka (frekvenčni razred kanala (CFC): 600 Hz).

4. Merilo za obremenitev medenice

Največja obremenitev sramnične zrasti (PSPF) je največja vrednost, ki jo izmeri merilna celica za obremenitve na sramnični zrasti medenice in je filtrirana s frekvenčnim razredom kanala 600 Hz.

Priloga 4 – Dodatek 2

Postopek za izračun merila za hitrost upogiba na preizkusni lutki EUROSID 1

Merilo hitrosti deformacije (VC) se izračuna kot trenutni zmnožek deformacije in hitrosti upogiba rebra. Obe vrednosti se izračunata iz meritev upogiba rebra. Vrednost upogiba rebra je filtrirana s frekvenčnim razredom kanala 180. Deformacija v času (t) se izračuna iz tega filtriranega signala, izražena kot razmerje upogiba in polovice širine prsnega koša preizkusne lutke EUROSID 1, izmerjeno na kovinskih rebrih (0,14 m):

Hitrost upogiba rebra v času (t) se izračuna s pomočjo filtrirane vrednosti upogiba, kakor sledi:

pri čemer je D(t) upogib v trenutku (t) v metrih,

pa časovni razmik v sekundah med meritvami upogiba. Najvišja vrednost

je 1,25 × 10-4 sekund.

Ta postopek izračuna je spodaj prikazan shematično:

PRILOGA 5

Značilnosti premične deformabilne pregrade

1. Značilnosti pregrade

1.1

Premična deformabilna pregrada (PDP) obsega udarno glavo in voziček.

1.2

Skupna masa znaša 950 ± 20 kg.

1.3

Težišče se nahaja v srednji vzdolžni navpični ravnini (dovoljeno odstopanje 10 mm) 1 000 ± 30 mm za sprednjo osjo in 500 ± 30 mm nad tlemi.

1.4

Sprednja stran udarne glave je oddaljena od težišča pregrade 2 000 ± 30 mm.

1.5

Oddaljenost udarne glave od tal znaša 300 ± 5 mm, merjeno v statičnih pogojih od spodnjega roba spodnje prednje plošče pred trkom.

1.6

Širina koloteka sprednjih in zadnjih koles vozička znaša 1 500 ± 10 mm.

1.7

Medosna razdalja vozička znaša 3 000 ± 10 mm.

2. Značilnosti udarne glave

Udarna glava sestoji iz šestih ločenih blokov iz aluminijevega satja, ki se obdelajo tako, da se s povečevanjem stiskanja raven sile postopno povečuje (glej odstavek 2.1). Na bloke iz aluminijevega satja so pritrjene čelne in hrbtne aluminijeve plošče.

2.1 Bloki iz satja

2.1.1

Geometrijske značilnosti

2.1.1.1

Udarna glava sestoji iz šestih medsebojno povezanih con, katerih oblika, velikost in položaj so prikazani na slikah 1 in 2. Cone na slikah 1 in 2 so določene z merami 500 ± 5 mm × 250 ± 3 mm, pri čemer poteka 500 mm v smeri W in 250 mm v smeri L konstrukcije aluminijevega satja (glej sliko 3).

2.1.1.2

Udarna glava je razdeljena v dve vrsti. Višina spodnje vrste znaša 250 ± 3 mm, njena globina po predhodnem stiskanju je 500 ± 2 mm (glej odstavek 2.1.2) in je za 60 ± 2 mm večja od globine zgornje vrste.

2.1.1.3

Bloki morajo biti nameščeni tako, da se nahajajo v središčih šestih con, opredeljenih na sliki 1, vsak blok (vključno z nepopolnimi celicami) pa povsem pokriva površino vsake cone.

2.1.2

Predhodno stiskanje

2.1.2.1

Predhodno stiskanje se izvede na površini satja, na katero so pritrjene čelne plošče.

2.1.2.2

Bloki 1, 2 in 3 se pred preizkušanjem stisnejo za 10 ± 2 mm na zgornji površini tako, da se dobi globina 500 ± 2 mm (slika 2).

2.1.2.3

Bloki 4, 5 in 6 se pred preizkušanjem stisnejo za 10 ± 2 mm na zgornji površini tako, da se dobi globina 440 ± 2 mm.

2.1.3

Lastnosti materialov

2.1.3.1

Mere celic morajo biti 19 mm ± 10 % za vsak blok (glej sliko 4).

2.1.3.2

Celice v zgornji vrsti morajo biti izdelane iz aluminija 3003.

2.1.3.3

Celice v spodnji vrsti morajo biti izdelane iz aluminija 5052.

2.1.3.4

Bloki aluminijevega satja morajo biti obdelani tako, da potekajo krivulje deformacije pri statičnem deformiranju (po postopku iz odstavka 2.1.4) znotraj področij, določenih za vsakega od šestih blokov v Dodatku 1 k tej prilogi. Poleg tega je treba obdelani material satja, uporabljen v blokih iz satja, ki se uporabijo za izdelavo pregrade, očistiti, da se odstranijo kakršni koli ostanki, ki morebiti nastanejo med obdelavo surovega materiala satja.

2.1.3.5

Masa blokov v vsaki seriji se ne sme razlikovati za več kot 5 % od srednje mase bloka za to serijo.

2.1.4

Statični preizkusi

2.1.4.1

Vzorec, odvzet iz vsake serije obdelanega bloka iz satja, se preizkuša po statičnem preizkusnem postopku, opisanem v odstavku 5 te priloge.

2.1.4.2

Razmerje sila-deformacija za vsak blok mora biti znotraj področij, določenih v Dodatku 1. Statične mejne vrednosti za razmerje sila-deformacija so določene za vsak blok pregrade.

2.1.5

Dinamični preizkus

2.1.5.1

Značilnosti dinamične deformacije pri trku po protokolu so opisane v odstavku 6 te priloge.

2.1.5.2

Odstopanja od mejnih vrednosti področja krivulje deformacije, ki so značilne za togost udarne glave – kot je določeno v Dodatku 2 k tej prilogi – so dovoljena, če:

2.1.5.2.1

odstopanje nastopi po začetku trka in preden deformacija udarne glave znaša 150 mm;

2.1.5.2.2

odstopanje ne presega 50 % najbližje predpisane trenutne mejne vrednosti področja;

2.1.5.2.3

vsak odmik, ki ustreza vsakemu odstopanju, ne presega 35 mm deformacije, seštevek teh odmikov pa ne presega 70 mm (glej Dodatek 2 k tej prilogi);

2.1.5.2.4

skupna vrednost energije, ki izhaja iz odstopanja od tega področja, ne presega 5 % skupne energije za ta blok.

2.1.5.3

Bloka 1 in 3 sta enaka. Njuna togost je taka, da njuni krivulji deformacije potekata znotraj označenega področja na sliki 2a.

2.1.5.4

Bloka 5 in 6 sta enaka. Njuna togost je taka, da njuni krivulji deformacije potekata znotraj označenega področja na sliki 2d.

2.1.5.5

Togost bloka 2 je taka, da njegova krivulja deformacije poteka znotraj označenega področja na sliki 2b.

2.1.5.6

Togost bloka 4 je taka, da njegova krivulja deformacije poteka znotraj označenega področja na sliki 2c.

2.1.5.7

Krivulja deformacije udarne glave kot celote poteka znotraj označenega področja na sliki 2e.

2.1.5.8

Krivulje deformacije je treba preverjati s preizkusom, ki je opisan v odstavku 6 Priloge 5, ko naprava trči ob merilno pregrado s hitrostjo 35 ±0,5 km/h.

2.1.5.9

Energija (1), ki med preizkusom deluje na bloka 1 in 3, za vsak blok znaša 9,5 ± 2 kJ.

2.1.5.10

Energija, ki med preizkusom deluje na bloka 5 in 6, za vsak blok znaša 3,5 ± 1 kJ.

2.1.5.11

Energija, ki deluje na blok 4, znaša 4 ± 1 kJ.

2.1.5.12

Energija, ki deluje na blok 2, znaša 15 ± 2 kJ.

2.1.5.13

Skupna vrednost energije, absorbirane pri trčenju, znaša 45 ± 3 kJ.

2.1.5.14

Največja deformacija udarne glave od točke prvega dotika, izračunana iz integracije merilnikov pospeška iz odstavka 6.6.3 te priloge, znaša 330 ± 20 mm.

2.1.5.15

Končna preostala statična deformacija udarne glave, izmerjena po dinamičnem preizkusu na višini B (slika 2), znaša 310 ± 20 mm.

2.2 Čelne plošče

2.2.1

Geometrijske značilnosti

2.2.1.1

Čelne plošče so široke 1 500 ± 1 mm in visoke 250 ± 1 mm. Debelina plošče znaša 0,5 ± 0,06 mm.

2.2.1.2

Skupne mere zmontirane udarne glave (prikazane na sliki 2) so: širina 1 500 ± 2,5 mm in višina 500 ± 2,5 mm.

2.2.1.3

Zgornji rob spodnje čelne plošče in spodnji rob zgornje čelne plošče sta poravnana z odstopanjem do 4 mm.

2.2.2

Lastnosti materialov

2.2.2.1

Čelne plošče so izdelane iz aluminijeve zlitine AlMg2 do AlMg3 z raztezkom ≥ 12 % in trdnostjo (UTS) ≥ 175 N/mm2.

2.3 Hrbtna plošča

2.3.1

Geometrijske značilnosti

2.3.1.1

Geometrijske značilnosti morajo biti v skladu s slikama 5 in 6.

2.3.2

Lastnosti materialov

2.3.2.1

Hrbtna plošča je iz 3 mm debele aluminijeve pločevine. Hrbtna plošča se izdela iz aluminijeve zlitine AlMg2 do AlMg3 s trdoto 50 in 65 HBS. Ta plošča je perforirana z odprtinami za prezračevanje: mesto, premer in razmak med središči odprtin so prikazani na slikah 5 in 7.

2.4 Položaj blokov iz satja

2.4.1

Bloki iz satja se namestijo tako, da se nahajajo v središču perforiranih con hrbtne plošče (slika 5).

2.5 Lepljenje

2.5.1

Na čelne in hrbtne plošče se enakomerno nanese največ 0,5 kg/m2 lepila neposredno na površino čelne plošče, tako da je največja debelina filma 0,5 mm. Lepilo, ki se uporabi pri vseh blokih, mora biti dvokomponentni poliuretan (kot npr. Ciba Geigy XB5090/1 smola s trdilcem XB5304) ali enakovredno.

2.5.2

Za hrbtno ploščo znaša najmanjša trdnost lepljenja 0,6 Mpa, (87 psi), preizkušena v skladu z odstavkom 2.5.3.

2.5.3

Preizkusi trdnosti lepljenja:

2.5.3.1

Preizkus z natezno silo na površini se uporabi za merjenje trdnosti lepljenja lepil po ASTM C297-61.

2.5.3.2

Preizkušanec mora biti velikosti 100 mm x 100 mm in globok 15 mm, nalepljen na vzorec materiala prezračevane hrbtne plošče. Uporabljeno satje mora biti takšno, kot je tisto v udarni glavi, tj. kemično jedkano do enakovredne stopnje kot satje blizu hrbtne plošče v pregradi, vendar ne predhodno stisnjeno.

2.6 Sledljivost

2.6.1

Na udarnih glavah se morajo nahajati zaporedne serijske številke, ki so odtisnjene, jedkane ali drugače trajno pritrjene ter iz katerih so razvidne proizvodne serije za posamezne bloke in datum proizvodnje.

2.7 Pritrditev udarne glave

2.7.1

Pritrditev na voziček mora biti v skladu s sliko 8. Za pritrditev se uporabi šest vijakov M8 in nič ne sme biti večje od mer pregrade pred kolesi vozička. Med spodnjo prirobnico hrbtne plošče in prednjo stranjo vozička je treba vstaviti ustrezne distančnike, da se prepreči izbočenje (izkrivljenje) hrbtne plošče, po tem ko se pritegnejo pritrdilni vijaki.

3. Prezračevalni sistem

3.1

Vmesni element med vozičkom in prezračevalnim sistemom mora biti masiven, tog in raven. Prezračevalna naprava je del vozička in ne udarne glave, kot jo dobavi proizvajalec. Geometrijske značilnosti prezračevalne naprave so v skladu s sliko 9.

3.2

Postopek montaže prezračevalne naprave

3.2.1

Prezračevalna naprava se montira na čelno ploščo vozička.

3.2.2

Zagotovi se, da se med prezračevalno napravo in čelno stranjo vozička na nobenem mestu ne more vstaviti kaliber 0,5 mm. Če je reža večja od 0,5 mm, je treba prezračevalni okvir zamenjati ali nastaviti tako, da se bo prilegal brez reže > 0,5 mm.

3.2.3

Prezračevalna naprava se demontira s čelne strani vozička.

3.2.4

Na čelno stran vozička se pritrdi 1,0 mm debel sloj plute.

3.2.5

Prezračevalna naprava se ponovno montira na čelno stran vozička in pritegne, tako da ni rež.

4. Skladnost proizvodnje

Skladnost proizvodnih postopkov je v skladu z Dodatkom 2 k Sporazumu (E/ECE/324-E/ECE/TRANS/505/Rev.2) v naslednjih zahtevah:

4.1

Za postopke preverjanja skladnosti odgovarja proizvajalec in mora v ta namen zlasti:

4.1.1

zagotoviti, da so na voljo učinkoviti postopki, da se lahko pregleda kakovost proizvodov;

4.1.2

imeti dostop do opreme za preizkušanje, ki je potrebna za preverjanje skladnosti vsakega proizvoda;

4.1.3

zagotoviti, da se rezultati zabeležijo in da so dokumenti na voljo v obdobju 10 let po preizkusih;

4.1.4

dokazati, da so preizkušeni vzorci zanesljivo merilo lastnosti serije (primeri metod vzorčenja glede na serijsko proizvodnjo so navedeni spodaj);

4.1.5

analizirati rezultate preizkusov, da se preveri in zagotovi stabilnost značilnosti pregrade, pri čemer se dopuščajo odstopanja industrijske proizvodnje, kot so kakovost surovin, čas potopitve v kemikalijo, kemična koncentracija, nevtralizacija itd., in kontrola obdelanega materiala, da se odstranijo kakršni koli ostanki obdelave;

4.1.6

zagotoviti, da bo za kateri koli komplet vzorcev ali preizkušancev, ki so neskladni, izbral dodatne vzorce in opravil dodatne preizkuse. Treba je ukreniti vse za vnovično skladnost ustrezne proizvodnje.

4.2

Raven certificiranja proizvajalca mora ustrezati najmanj standardu ISO 9002.

4.3

Minimalni pogoji za kontrolo proizvodnje: imetnik sporazuma bo zagotovil kontrolo skladnosti po metodah, ki so opisane v nadaljevanju.

4.4

Primeri jemanja vzorcev iz proizvodne serije

4.4.1

Če je več kosov istega tipa bloka izdelanih iz enega prvotnega bloka aluminijevega satja in se vsi obdelajo v isti seriji (vzporedna proizvodnja), se lahko eden od teh kosov izbere za vzorec pod pogojem, da se pazi na to, da so vsi bloki enako obdelani. Če niso, je morda treba izbrati več kot en vzorec.

4.4.2

Če se omejeno število podobnih blokov (na primer tri do dvajset) obdela v isti seriji (serijska proizvodnja), je treba prvi in zadnji blok obdelane serije, v kateri so vsi izdelani iz istega prvotnega bloka aluminijeva satja, uporabiti kot reprezentativna vzorca. Če prvi vzorec izpolnjuje zahteve, zadnji pa ne, se vzamejo dodatni vzorci iz zgodnejše proizvodnje, dokler se ne najde vzorec, ki zahteve izpolnjuje. Šteje se, da so homologirani samo bloki iz teh vzorcev.

4.4.3

Ko se pridobijo izkušnje z doslednostjo kontrole proizvodnje, se lahko kombinirata oba pristopa odvzema vzorcev, tako da se lahko več kot ena skupina vzporedne proizvodnje šteje za serijo, če vzorci iz prve in zadnje proizvodne skupine izpolnjujejo zahteve.

5. Statični preizkusi

5.1

Po naslednjem preizkusnem postopku se preizkušajo eden ali več vzorcev (glede na metodo serijske proizvodnje), vzetih iz vsake serije obdelanih jeder satja:

5.2

Velikost vzorca aluminijevega satja za statične preizkuse je velikost običajnega bloka udarne glave, to je 250 mm x 500 mm x 440 mm za zgornjo vrsto in 250 mm x 500 mm x 500 mm za spodnjo vrsto.

5.3

Vzorce je treba stiskati med dvema vzporednima obremenitvenima ploščama, ki sta vsaj za 20 mm večji od prečnega preseka bloka.

5.4

Hitrost stiskanja znaša 100 mm na minuto, z odstopanjem 5 %.

5.5

Podatki za statično stiskanje se vzorčijo s frekvenco najmanj 5 Hz.

5.6

Statični preizkus se nadaljuje, dokler ne znaša stisnjenost bloka najmanj 300 mm za bloke 4 do 6 in 350 mm za bloke 1 do 3.

6. Dinamični preizkusi

Na vsakih 100 izdelanih površin pregrad proizvajalec po metodi, ki je opisana v nadaljevanju, opravi dinamični preizkus, pri katerem pregrada trči ob steno z merilnimi napravami, pritrjeno na fiksno togo pregrado.

6.1 Namestitev

6.1.1

Preizkuševalni poligon

6.1.1.1

Preizkusna površina mora biti dovolj velika za namestitev zaletne steze za premično deformabilno pregrado, stabilno pregrado in tehnično opremo, ki je potrebna za preizkus. Zadnji del steze, najmanj 5 m pred stabilno pregrado, mora biti vodoraven, raven in gladek.

6.1.2

Pritrjena stabilna toga pregrada in merilna pregrada

6.1.2.1

Stabilna toga pregrada je iz železobetonskega bloka, ki je širok najmanj 3 m in visok najmanj 1,5 m. Stabilna pregrada mora biti tako debela, da je njena masa najmanj 70 ton.

6.1.2.2

Čelna stran mora biti navpična, pravokotna na os pospeševalne poti in opremljena s 6 merilnimi celicami za merjenje obremenitve, ki so sposobne meriti skupno obremenitev na ustreznem bloku udarne glave premične deformabilne pregrade v trenutku trka. Središča površin udarnih plošč merilnih celic morajo sovpadati s središči 6 udarnih con premične deformabilne pregrade. Njihovi robovi morajo biti 20 mm oddaljeni od sosednjih površin, tako da znotraj odstopanja udarne glave v PDP coni trka ne pridejo v stik s sosednjimi udarnimi ploščami. Pritrditve merilnih celic in površine plošč morajo ustrezati zahtevam iz priloge k standardu ISO 6487:1987.

6.1.2.3

Vsaka plošča merilne celice ima dodatno površinsko zaščito iz vezane plošče (debelina: 12 ± 1 mm), tako da ta ne poslabša odzivov merilnih naprav.

6.1.2.4

Stabilna pregrada mora biti pritrjena v podlago ali pa nameščena na podlagi in po potrebi zavarovana z dodatnimi blokirnimi napravami, ki preprečujejo njeno premikanje. Lahko se uporabi tudi stabilna pregrada z merilnimi celicami z drugačnimi lastnostmi, ki pa daje vsaj enako dobre rezultate.

6.2 Pogon premične deformabilne pregrade

V trenutku trka na premično deformabilno pregrado ne sme več delovati naprava za dodatno usmerjanje ali pogon. Do ovire mora priti v pravokotni smeri na merilno pregrado. Dovoljeno odstopanje pri trčenju je 10 mm.

6.3 Merilni instrumenti

6.3.1

Hitrost

Hitrost pri trčenju mora biti 35 ± 0,5 km/h. Točnost naprave za registriranje hitrosti pri trčenju mora biti znotraj 0,1 %.

6.3.2

Obremenitve

Merilne naprave morajo ustrezati specifikacijam, ki so določene v standardu ISO 6487:1987.

CFC za vse bloke:	60 Hz
CAC za bloka 1 in 3:	200 kN
CAC za bloke 4, 5 in 6:	100 kN
CAC za blok 2:	200 kN

6.3.3

Pospeševanje

6.3.3.1

Pospešek v vzdolžni smeri se meri na treh ločenih položajih na vozičku, ki so eden v sredini in po eden na vsaki strani, na mestih, ki niso izpostavljena upogibni deformaciji.

6.3.3.2

Osrednji merilnik pospeška se namesti do 500 mm od mesta težišča PDP in leži v navpični vzdolžni ravnini, ki se nahaja do ± 10 mm od težišča PDP.

6.3.3.3

Stranski merilniki pospeška so na isti višini ± 10 mm in na isti razdalji od površine PDP ±20 mm.

6.3.3.4

Merilne naprave morajo ustrezati specifikacijam, ki so določene v standardu ISO 6487:1987:

CFC1 000 Hz (pred integracijo)

CAC 50 g

6.4 Splošne zahteve za pregrado

6.4.1

Posamezne značilnosti vsake pregrade morajo ustrezati zahtevam iz odstavka 1 te priloge in morajo biti zapisane.

6.5 Splošne zahteve za udarno glavo

6.5.1

Ustreznost udarne glave za dinamične preizkuse je potrjena, če se na izhodih vsake izmed šestih merilnih celic pri zapisovanju podatkov proizvajajo signali, ki ustrezajo zahtevam, navedenim v tej prilogi.

6.5.2

6.6 Postopek obdelave podatkov

6.6.1

Neobdelani podatki: v času T = T0 je iz podatkov treba odstraniti vse vrednosti, ki odstopajo. Metoda, s katero se odstranijo vsa odstopanja, se zabeleži v poročilu o preizkusu.

6.6.2

Filtriranje

6.6.2.1

Pred obdelavo/izračuni se neobdelani podatki filtrirajo.

6.6.2.2

Podatki merilnika pospeška za integracijo se filtrirajo s CFC 180, ISO 6487:1987.

6.6.2.3

Podatki merilnika pospeška za izračune impulzov se filtrirajo s CFC 60, ISO 6487:1987.

6.6.2.4

Podatki merilnih celic se filtrirajo s CFC 60, ISO 6487:1987.

6.6.3

Izračun deformacije čelne površine PDP

6.6.3.1

Podatki iz vseh treh merilnikov pospeška se posamično (po filtriranju s CFC 180) dvakrat integrirajo, da se dobi deformacija deformabilnega bloka pregrade.

6.6.3.2

Začetni pogoji za deformacijo so:

6.6.3.2.1

hitrost = hitrost trka (iz naprave za merjenje hitrosti);

6.6.3.2.2

deformacija = 0.

6.6.3.3

Deformacija na levi strani, na sredini in desni strani premične deformabilne pregrade se vnese v časovni diagram.

6.6.3.4

Največja deformacija, izračunana iz vsakega od treh merilnikov pospeška, mora biti znotraj vrednosti 10 mm. Če ni, je treba odstraniti merilnik, katerega vrednosti odstopajo od tega, in izračunati razliko med deformacijo, izračunano iz preostalih dveh merilnikov pospeška, tako, da se zagotovi, da je znotraj 10 mm.

6.6.3.5

Če so pri merjenju deformacij na levi strani vrednosti desnega in sredinskega merilnika pospeška znotraj 10 mm, se za izračun deformacije čelne površine pregrade uporabi srednji pospešek treh merilnikov pospeška.

6.6.3.6

Če deformacija iz samo dveh merilnikov pospeška izpolnjuje zahtevo 10 mm, je treba povprečni pospešek iz teh dveh merilnikov pospeška uporabiti za izračun deformacije površine pregrade.

6.6.3.7

Če deformacije, izračunane iz vseh treh merilnikov pospeška (levega, desnega in srednjega), NISO znotraj zahtevanih 10 mm, je treba neobdelane podatke ponovno pregledati, da bi ugotovili razloge za tako velika odstopanja. V tem primeru bo posamezna preizkuševalna organizacija odločila, katere podatke merilnika pospeška je treba uporabiti za določitev deformacije premične deformabilne pregrade, oziroma da je treba certifikacijski preizkus ponoviti, če ni mogoče uporabiti nobenega od odčitkov merilnikov pospeška. V poročilu o preizkusu je treba navesti podrobno razlago.

6.6.3.8

Srednji podatki za deformacijo v odvisnosti od časa se združijo s podatki merilnih celic za obremenitev sten v odvisnosti od časa, da bi dobili rezultat za deformacijo v odvisnosti od obremenitve za vsak blok.

6.6.4

Izračun energije

Absorbirano energijo za vsak blok in za celotno površino PDP je treba izračunati do točke največje deformacije pregrade.

Pri čemer je:

t0	čas prvega dotika,
t1	čas, ko se voziček zaustavi, tj. ko je u = 0,
s	deformacija deformabilnega bloka vozička, izračunana skladno z odstavkom 6.6.3.

6.6.5

Preverjanje podatkov za dinamično obremenitev

6.6.5.1

Skupni impulz I, izračunan iz integracije skupne obremenitve v času dotika, se primerja s spremembo momenta v tem času (M*)V).

6.6.5.2

Skupna sprememba energije se primerja s spremembo kinetične energije PDP, ki je podana z:

pri čemer je Vi hitrost trka in M celotna masa PDP.

Če sprememba momenta (M*)V) ni enaka skupnemu impulzu (I) ± 5 % ali če skupna absorbirana energija (En) ni enaka kinetični energiji EK ± 5 %, je treba proučiti podatke preizkusa, da bi ugotovili razlog za to napako.

Slika 6 Pritrditev hrbtne plošče na prezračevalno napravo in sprednjo ploščo vozička

Slika 7 Zamaknjen razmik med odprtinami za prezračevanje v hrbtni plošči

Zgornja in spodnja prirobnica hrbtne plošče

Opomba:

Pritrditvene odprtine v spodnji prirobnici je zaradi lažje pritrditve možno povečati v zareze, kot je prikazano spodaj, pod pogojem, da se lahko doseže dovolj trdna povezava, ki preprečuje odtrganje med celotnim preizkusom trka.

Naprava za prezračevanje je konstrukcija, izdelana iz plošče debeline 5 mm in širine 20 mm. Perforirane so samo navpične plošče z devetimi odprtinami velikosti 8 mm, da se omogoči horizontalno kroženje zraka.

Priloga 5 – Dodatek 1

Deformacijske krivulje za statične preizkuse

Priloga 5 – Dodatek 2

Deformacijske krivulje za dinamične preizkuse

(1) Navedene vrednosti energije ustrezajo energiji, ki jo naprava absorbira pri največji deformaciji udarne glave.

(2) Vse mere so v mm. Odstopanja pri merah elementov upoštevajo težave pri merjenju odrezanega aluminijevega satja. Odstopanje pri celotni meri udarne glave je manjše od odstopanja za posamezne bloke, ker se lahko bloki iz satja nastavijo, po potrebi s prekrivanjem, da se lahko bolj točno vzdržuje opredeljena mera udarne površine.

PRILOGA 6

Tehnični opis preizkusne lutke za bočni trk

1. Splošno

1.1

Preizkusna lutka za bočni trk, ki je predpisana v tem pravilniku, vključno z merilno opremo in kalibriranjem, je opisana v tehničnih risbah in navodilu za uporabo (1).

1.2

Mere in masa preizkusne lutke za bočni trk ustrezajo meram in masi 50. percentila odrasle moške populacije brez spodnjega dela rok.

1.3

Preizkusna lutka za bočni trk je sestavljena iz plastičnega ogrodja, obloženega z gumo, plastiko in penasto maso, ki ponazarja mišično in drugo tkivo.

2. Konstrukcija

2.1

Pregled konstrukcije preizkusne lutke za bočni trk je podan v načrtu na sliki 1 in razčlenitvi delov v Preglednici 1 te priloge.

2.2

Glava

2.2.1

Glava je na sliki 1 te priloge prikazana kot del št. 1.

2.2.2

Glava je sestavljena iz aluminijeve lupine, ki je obložena s prožno kožo iz vinila. Lupina je votla in v njej so nameščeni merilniki pospeška v koordinatnem sistemu in balast.

2.2.3

V spojni člen med glavo in vratom je vgrajen nadomestek merilne celice. Ta del se lahko zamenja z merilno celico za zgornji del vratu.

2.3

Vrat

2.3.1

Vrat je na sliki 1 te priloge prikazan kot del št. 2.

2.3.2

Vrat je sestavljen iz spojnega člena med glavo in vratom, spojnega člena med vratom in prsnim košem ter srednjega dela, ki medsebojno povezuje oba spojna člena.

2.3.3

Spojni člen med glavo in vratom (del št. 2a) in spojni člen med vratom in prsnim košem (del št. 2c) sta sestavljena iz dveh aluminijevih ploščic, medsebojno povezanih s polkrožnim vijakom in z osmimi gumijastimi deli.

2.3.4

Valjasti srednji del (del št. 2b) je narejen iz gume. Na obeh straneh je v gumijasti del ulit aluminijast kolut vmesnih delov.

2.3.5

Vrat je pritrjen na oporniku za vrat, ki je na sliki 1 te priloge prikazan kot del št. 2d. Ta opornik je mogoče zamenjati z merilno celico za spodnji del vratu.

2.3.6

Kot med obema površinama opornika za vrat znaša 25°. Ker je ramenski blok nagnjen za 5° nazaj, znaša kot med vratom in trupom 20°.

2.4

Rama

2.4.1

Rama je na sliki 1 te priloge prikazana kot del št. 3.

2.4.2

Rama je sestavljena iz ramenskega okrova, dveh ključnic in ramenskega pokrova iz penaste mase.

2.4.3

Ramenski blok (del št. 3a) je sestavljen iz distančnega bloka iz aluminija ter po ene aluminijeve ploščice na zgornjem in spodnjem delu distančnega bloka. Obe ploščici sta premazani s politetrafluoretenom (PTFE).

2.4.4

Ključnici (del št. 3b), izdelani iz litine poliuretanske (PU) smole, sta oblikovani tako, da se raztezata čez distančni blok. Dve prožni vrvici (del št. 3c), ki sta pritrjeni na zadnji strani ramenskega okrova, držita ključnici v središčnem položaju. Zunanji rob obeh ključnic je konstruiran tako, da omogoča določene položaje rok.

2.4.5

Ramenski pokrov (del št. 3d) je narejen iz poliuretanske penaste mase z majhno gostoto in je pritrjen na ramenskem bloku.

2.5

Prsni koš

2.5.1

Prsni koš je na sliki 1 v tej prilogi prikazan kot del št. 4.

2.5.2

Prsni koš je sestavljen iz trdnega okrova prsne hrbtenice in iz treh identičnih modulov reber.

2.5.3

Okrov prsne hrbtenice (del št. 4a) je jeklen. Na njegovi zadnji strani sta pritrjena jekleni distančnik in ukrivljena hrbtna ploščica iz poliuretanske (PU) smole (del št. 4b).

2.5.4

Zgornja površina okrova prsne hrbtenice je nagnjena za 5° nazaj.

2.5.5

Na spodnji strani okrova hrbtenice je pritrjena merilna celica T12 ali nadomestek merilne celice (del št. 4j).

2.5.6

Modul rebra (del št. 4c) je sestavljen iz jeklenega rebrnega loka, obloženega z mišičnemu tkivu podobno poliuretansko penasto maso z odprtimi celicami (del št. 4d), sklopa linearnega krmilnega sistema (del št. 4e), ki povezuje rebro z okrovom hrbtenice, hidravličnega blažilnika (del št. 4f) ter trde dušilne vzmeti (del št. 4g).

2.5.7

Linearni krmilni sistem (del št. 4e) omogoča odklon občutljive strani rebrnega loka (del št. 4d) glede na okrov hrbtenice (del št. 4a) in neobčutljivo stran. Sklop krmilnega sistema je opremljen z linearnimi prečnimi ležaji.

2.5.8

V sklopu krmilnega sistema se nahaja nastavljiva vzmet (del št. 4h).

2.5.9

Naprava za odčitavanje izmerjenih vrednosti pomika rebra (del št. 4i) se lahko pritrdi na okrov hrbtenice, ki je vgrajen v krmilni sistem (del št. 4e), in priključi na zunanji konec krmilnega sistema na občutljivi strani rebra.

2.6

Roke

2.6.1

Roke so na sliki 1 te priloge prikazane kot del št. 5.

2.6.2

Roke imajo plastično ogrodje, ki je obloženo z imitacijo mišičnega tkiva iz poliuretana (PU) s kožo iz polivinilklorida (PVC). Imitacija mišičnega tkiva je sestavljena iz gostega poliuretanskega (PU) kalupa na zgornjem delu in poliuretanske (PU) pene na spodnjem delu.

2.6.3

Sklep med ramo in roko je narejen tako, da omogoča različne položaje roke glede na os trupa, in sicer pod kotom 0°, 40° in 90° stopinj.

2.6.4

Sklep med ramo in roko omogoča samo upogibanje in iztegovanje roke.

2.7

Ledveni del hrbtenice

2.7.1

Ledveni del hrbtenice je na sliki 1 te priloge prikazan kot del št. 6.

2.7.2

Ledveni del hrbtenice je sestavljen iz masivnega gumenega valja z dvema jeklenima vmesnima ploščicama na vsakem koncu in z jekleno žico v notranjosti valja.

2.8

Trebuh

2.8.1

Trebuh je na sliki 1 te priloge prikazan kot del št. 7.

2.8.2

Trebuh je sestavljen iz trdnega osrednjega dela in obloge iz penaste mase.

2.8.3

Srednji del trebuha je kovinski odlitek (del št. 7a). Na zgornji strani odlitka je pritrjena pokrivna plošča.

2.8.4

Obloga (del št. 7b) je izdelana iz poliuretanske (PU) penaste mase. Gumijasta zakrivljena plošča s svinčenimi kroglicami je na obeh straneh vgrajena v oblogo iz penaste mase.

2.8.5

Med oblogo iz penaste mase in trdim odlitkom se lahko na vsaki strani trebuha vgradijo tri naprave za odčitavanje obremenitve (del št. 7c) ali pa tri nemeritvene nadomestne enote.

2.9

Medenica

2.9.1

Medenica je na sliki 1 te priloge prikazana kot del št. 8.

2.9.2

Medenica je sestavljena iz bloka križnice, dveh črevnic, dveh sklopov kolčnih sklepov in obloge iz penaste mase, ki predstavlja imitacijo mišične mase.

2.9.3

Križnica (del št. 8a) je sestavljena iz masno umerjenega kovinskega bloka in kovinske plošče, vgrajene na zgornji strani tega bloka. Na zadnji strani je odprtina za olajšanje uporabe instrumentov.

2.9.4

Obe črevnici (del št. 8b) sta izdelani iz poliuretanske (PU) smole.

2.9.5

Sklopa kolčnih sklepov (del št. 8c) sta iz jeklenih delov. Sestavljata ju opornik zgornje stegnenice in kroglasti sklep, povezan z osjo, ki poteka skozi točko „H“ preizkusne lutke.

2.9.6

Imitacija mišičnega tkiva (del št. 8d) je iz kože iz polivinilklorida (PVC), napolnjene s poliuretansko (PU) penasto maso. Na mestu, kjer je točka „H“, se namesto kože nahaja blok iz poliuretanske (PU) penaste mase z odprtimi celicami (del št. 8e), ki ga podpira jeklena plošča, le-ta pa je pritrjena na črevnici s podporno osjo, ki poteka skozi kroglasti sklep.

2.9.7

Oba dela črevnice sta pritrjena na blok križnice na zadnji strani in medsebojno povezana na mestu sramnične zrasti z merilno napravo za odčitavanje obremenitve (del št. 8f) ali pa z nadomestno napravo.

2.10

Noge

2.11

Na sliki 1 te priloge so noge prikazane kot del št. 9.

2.11.1

Noge so iz kovinskega ogrodja, obloženega s poliuretansko (PU) peno, ki stimulira mišično tkivo, in s kožo iz polivinilklorida (PVC).

2.11.2

Gost poliuretanski (PU) kalup s kožo iz polivinilklorida (PVC) predstavlja čvrsto tkivo zgornjih delov nog.

2.11.3

Kolenski sklep in gleženj omogočata samo upogibanje in iztegovanje.

2.12

Obleka

2.12.1

Obleka ni prikazana na sliki 1 te priloge.

2.12.2

Obleka je narejena iz gume in pokriva rame, prsni koš, zgornji del rok, trebuh in ledveni del hrbtenice ter zgornji del medenice.

Slika 1 Konstrukcija preizkusne lutke za bočni trk

Tabela 1

Sestavni deli preizkusne lutke za bočni trk (glej sliko 1)

Del	Št.	Opis	Število
1		Glava	1
2		Vrat	1
	2a	Vezni člen med glavo in vratom		1
	2b	Srednji del		1
	2c	Spojni člen med vratom in prsnim košem		1
	2d	Opornik za vrat		1
3		Rama	1
	3a	Ramenski okrov		1
	3b	Ključnici		2
	3c	Prožna vrvica		2
	3d	Ramenski penasti pokrov		1
4		Prsni koš	1
	4a	Prsna hrbtenica		1
	4b	Zadnja ploščica (ukrivljena)		1
	4c	Modul rebra		3
	4d	Rebrni lok, obložen z imitacijo tkiva		3
	4e	Sklop bata in valja		3
	4f	Blažilnik		3
	4g	Dušilna vzmet		3
	4h	Nastavljiva vzmet		3
	4i	Naprava za odčitavanje vrednosti pomika		3
	4j	Merilna celica T12 ali nadomestek merilne celice		1
5		Roka	2
6		Ledveni del hrbtenice	1
7		Trebuh	1
	7a	Odlitek kot srednji del		1
	7b	Obloga iz tkiva		1
	7c	Naprava za odčitavanje obremenitve		3
8		Medenica	1
	8a	Križnica		1
	8b	Črevnica		2
	8c	Sklop kolčnih sklepov		2
	8d	Obloga iz tkiva		1
	8e	Penasti blok v točki H		2
	8f	Naprava za odčitavanje obremenitve ali nadomestek		1
9		Noga	2
10		Obleka	1

3. Montaža preizkusne lutke

3.1

Glava–vrat

3.1.1

Za zategovanje polkrožnih vijakov za montažo vratu je predpisan navor 10 Nm.

3.1.2

Sklop merilne celice za glavo in zgornji del vratu se s štirimi vijaki pritrdi na spojni člen med glavo in vratom.

3.1.3

Spojni člen med vratom in prsnim košem se s štirimi vijaki pritrdi na opornik za vrat.

3.2

Vrat-rama-prsni koš

3.2.1

Opornik za vrat se s štirimi vijaki pritrdi na ramenski blok.

3.2.2

Ramenski blok se s tremi vijaki pritrdi na zgornjo površino okrova prsne hrbtenice.

3.3

Rama-roka

3.3.1

Roki sta pritrjeni na ključnici in se nastavljata s pomočjo vijaka in osnega ležaja. Vijak se zategne, da doseže 1–2 g zadrževalne sile roke na svoji osi.

3.4

Prsni koš-ledveni del hrbtenice-trebuh

3.4.1

Smer pritrditve rebrnih modulov v prsnem košu je prilagojena zahtevani strani trčenja.

3.4.2

Adapter za ledveni del hrbtenice se z dvema vijakoma pritrdi na merilno celico T12 ali nadomestek merilne celice na spodnji strani prsnega dela hrbtenice.

3.4.3

Adapter za ledveni del hrbtenice se s štirimi vijaki pritrdi na zgornji del ledvene hrbtenice.

3.4.4

Pritrditvena prirobnica srednjega odlitka trebuha se vpne med adapter za ledveni del hrbtenice in zgornjo ploščo ledvenega dela hrbtenice.

3.4.5

Mesto merilnih naprav za odčitavanje obremenitve trebuha je prilagojeno zadevni strani trka.

3.5

Ledveni del hrbtenice-medenica-noge

3.5.1

Ledveni del hrbtenice se s tremi vijaki pritrdi na pokrivno ploščo križničnega bloka. Pri uporabi spodnje merilne celice ledvene hrbtenice se uporabijo štirje vijaki.

3.5.2

Spodnja ploščica ledvenega dela hrbtenice se s tremi vijaki pritrdi na križnični blok medenice.

3.5.3

Noge se z enim vijakom pritrdijo na opornik zgornje stegnenice v sklopu kolčnega sklepa medenice.

3.5.4

Kolenske vezi in vezi v gležnjih se lahko prilagodijo tako, da dosežejo 1–2 g zadrževalne sile.

4. Glavne značilnosti

4.1

Masa

4.1.1

Mase glavnih delov preizkusne lutke so navedene v Preglednici 2 te priloge.

Tabela 2

Mase delov preizkusne lutke

Sestavni del (del telesa)	Masa (kg)	Odstopanje ± (kg)	Glavna vsebina
Glava	4,0	0,2	Celotna glava s triosnim merilnikom pospeška in merilno celico za zgornji del vratu ali nadomestkom
Vrat	1,0	0,05	Vrat brez opore za vrat
Prsni koš	22,4	1,0	Opora za vrat, ramenski pokrov, ramenski sklepi, vijaki za pritrditev rok, okrov hrbtenice, zadnja plošča hrbtenice, moduli reber, merilne naprave za upogib reber, merilna celica zadnje plošče hrbtenice ali nadomestek, merilna celica T12 ali nadomestek, odlitek kot srednji del trebuha, merilne naprave za obremenitev trebuha, 2/3 obleke
Roka (vsaka roka)	1,3	0,1	Zgornji del roke, vključno s ploščico za nastavitev roke (vsaka roka)
Trebuh in ledveni del hrbtenice	5,0	0,25	Obloga (imitacija tkiva) trebuha in ledveni del hrbtenice
Medenica	12,0	0,6	Blok križnice, pritrditvena ploščica ledvenega dela hrbtenice, kolčni kroglasti sklepi, zgornji del stegnenice, obe strani črevnice, merilna naprava za obremenitev sramnične zrasti, obloga medenice z imitacijo mesa, 1/3 obleke
Noga (vsaka noga)	12,7	0,6	Stopalo, spodnji in zgornji del noge ter meso do spoja z zgornjim delom stegnenice (vsaka noga)
Celotna lutka	72,0	1,2

4.2

Glavne mere

4.2.1

Glavne mere preizkusne lutke za bočni trk na podlagi slike 2 te priloge so navedene v Preglednici 3 te priloge.

Mere ne vključujejo obleke lutke.

Tabela 3

Glavne mere preizkusne lutke

Št.	Parameter	Mera (mm)
1	Višina pri sedenju	909 ± 9
2	Od sedeža do ramenskega sklepa	565 ± 7
3	Od sedeža do spodnje strani okrova prsne hrbtenice	351 ± 5
4	Od sedeža do kolčnega sklepa (središče vijaka)	100 ± 3
5	Od podplata do sedeža pri sedeči preizkusni lutki	442 ± 9
6	Širina glave	155 ± 3
7	Širina preko ramen	470 ± 9
8	Širina prsnega koša	327 ± 5
9	Širina trebuha	290 ± 5
10	Širina medenice	355 ± 5
11	Globina glave	201 ± 5
12	Globina prsnega koša	276 ± 5
13	Globina trebuha	199 ± 5
14	Globina medenice	240 ± 5
15	Zadnji del sedala do kolčnega sklepa (središče vijaka)	155 ± 5
16	Zadnja stran zadnjice do sprednje strani kolena	606 ± 9

5 Certifikacija preizkusne lutke

5.1

Stran trka

5.1.1

Odvisno od tega, na kateri strani vozila bo izveden trk, je treba certificirati dele preizkusne lutke na levi oziroma na desni strani.

5.1.2

Položaj lutke glede na pritrditveno smer modulov reber in lokacija merilnih naprav za odčitavanje obremenitve trebuha sta prilagojena zadevni strani trka.

5.2

Merilne naprave

5.2.1

Vsa merilna oprema mora biti kalibrirana v skladu z zahtevami, opredeljenimi v dokumentih, ki so navedeni v odstavku 1.1 te priloge.

5.2.2

Vsi podatkovni kanali (merilnih naprav) morajo ustrezati standardu ISO 6487: 2000 ali specifikaciji za evidentiranje podatkovnih kanalov SAE J211 (marec 1995).

5.2.3

Najmanjše število kanalov, potrebnih za izpolnjevanje te uredbe, je deset:

kanali za pospešek glave (3),

kanali za pomik reber (3),

kanali za obremenitve trebuha (3) in

kanali za sramnično zrast (1).

5.2.4

Poleg tega so na voljo številni izbirni podatkovni kanali (38):

kanali za obremenitve zgornjega dela vratu (6),

kanali za obremenitve spodnjega dela vratu (6),

kanali za obremenitve ključnic (3),

kanali za obremenitve zadnje plošče hrbtenice (4),

kanali za pospeške T1 (3),

kanali za pospeške T12 (3),

kanali za pospeške reber (6, dva na vsakem rebru),

kanali za obremenitve hrbtenice T12 (4),

kanali za obremenitve spodnjega dela ledvene hrbtenice (3),

kanali za pospeške medenice (3) in

kanali za obremenitve stegnenice (6).

Izbrati je mogoče tudi naslednje dodatne štiri kanale kazalnika položaja:

kanala za kroženje prsnega koša (2) in

kanala za kroženje medenice (2).

5.3

Vizualni pregled

5.3.1

Vse dele preizkusne lutke je treba vizualno pregledati in preveriti, da niso poškodovani, ter jih po potrebi pred certifikacijskim preizkusom zamenjati.

5.4

Splošna razporeditev pri preizkusu

5.4.1

Na sliki 3 te priloge je prikazana razporeditev pri preizkusu za vse certifikacijske preizkuse na preizkusni lutki za bočni trk.

5.4.2

Namestitve za certifikacijske preizkuse in preizkusni postopki so v skladu s specifikacijami in zahtevami dokumentacije iz odstavka 1.1.

5.4.3

Preizkusi na glavi, vratu, prsnem košu ter ledvenem delu hrbtenice se opravljajo na podsklopih preizkusne lutke.

5.4.4

Preizkusi na rami, trebuhu in medenici se opravljajo s celotno preizkusno lutko (brez obleke, čevljev in spodnjega perila). Pri teh preizkusih preizkusna lutka sedi na ravni površini, prekriti z dvema listoma politetrafluoretena (PTFE) z debelino največ 2 mm.

5.4.5

Pred preizkusom morajo biti vsi deli, ki bodo preizkušani, najmanj štiri ure v preizkuševališču na temperaturi med 18 in 22 °C ter v relativni vlažnosti med 10 in 70 odstotki.

5.4.6

Časovni razmik med dvema preizkusoma na enakem delu mora znašati najmanj 30 minut.

5.5

Glava

5.5.1

Za podsklop glave, vključno z nadomestkom merilne celice za zgornji del vratu, se opravi preizkus padca z višine 200 ± 1 mm na ravno, čvrsto površino trka.

5.5.2

Kot med udarno površino in sagitalno srednjo ravnino glave znaša 35 ± 1°, kar omogoča udar na zgornji del strani glave (to se lahko izvede z jermenskim pasom ali podpornim opornikom za padec glave z maso 0,075 ± 0,005 kg).

5.5.3

Največja rezultanta pospeška glave, filtriranega z ISO 6487:2000 CFC 1 000, mora biti med 100 in 150 g.

5.5.4

S spreminjanjem lastnosti trenja med „kožo“ in lobanjo (npr. z mazanjem s smukcem ali sprejem politetrafluoretena (PTFE)) se odpornost glave lahko prilagodi, da ustreza zahtevam.

5.6

Vrat

5.6.1

Vratni spojni člen med glavo in vratom se pritrdi na poseben element glave za certifikacijski preizkus, ki ima maso 3,9 ± 0,05 kg (glej sliko 6), in sicer s pomočjo 12 mm debele vmesne ploščice z maso 0,205 ± 0,05 kg.

5.6.2

Element glave in vrat sta pritrjena z glavo navzdol v spodnjem delu nihala za vrat (2), ki omogoča bočno gibanje te naprave.

5.6.3

Nihalo za vrat je opremljeno z enoosnim merilnikom pospeška v skladu s specifikacijo nihala za vrat (glej sliko 5).

5.6.4

Nihalo za vrat mora biti postavljeno tako, da lahko prosto zaniha z višine, izbrane tako, da hitrost udarca, izmerjena na mestu, kjer je merilnik pospeška nihala, znaša 3,4 ± 0,1 m/s.

5.6.5

Z ustrezno napravo se hitrost nihala za vrat zmanjša od hitrosti pri udarcu na vrednost nič (3), kot je opisano v specifikaciji nihala za vrat (glej sliko 5), tako, da krivulja spremembe hitrosti poteka znotraj območja, ki je določeno na sliki 7 in v Preglednici 4 te priloge. Zapisati je treba vse kanale v skladu z ISO 6487:2000 ali specifikacijo za evidentiranje podatkovnih kanalov SAE J211 (marec 1995) ter jih digitalno filtrirati z ISO 6487:2000 CFC 180 ali SAE J211:1995 CFC 180. Zmanjšanje hitrosti nihala mora biti filtrirano z uporabo ISO 6487:2000 CFC 60 ali SAE J211:1995 CFC 60.

Tabela 4

Sprememba hitrosti nihala – krivulja pri certifikacijskem preizkusu za vrat

Zgornji čas (s)	Hitrost (m/s)	Spodnji čas (s)	Hitrost (m/s)
0,001	0,0	0	-0,05
0,003	–0,25	0,0025	–0,375
0,014	–3,2	0,0135	–3,7
		0,017	–3,7

5.6.6

Največji kot upogiba glave glede na nihalo (kot dθA + dθC na sliki 6) mora znašati med 49,0 in 59,0°in mora biti dosežen med 54,0 in 66,0 m/s.

5.6.7

Najvišji pomiki srednje ravnine glave, izmerjeni v kotu dθA in dθB (glej sliko 6), morajo biti: kot premikanja nihala v smeri naprej dθA med in vključno 32,0 in 37,0 °, ki se doseže med in vključno 53,0 in 63,0 m/s, in kot premikanja nihala nazaj dθB med in vključno 0,81*(kot dθA) +1,75 in 0,81*(kot dθA) +4,25 °, ki se doseže med in vključno 54,0 in 64,0 m/s.

5.6.8

Obremenitev vratu se lahko spreminja tako, da se osem vmesnih delov v obliki prstana zamenja z vmesnimi deli z drugačno trdoto po Shoru.

5.7

Rama

5.7.1

Dolžina prožne vrvice je nastavljena tako, da se za premikanje ključnice naprej uporabi sila med 27,5 in 32,5 N, ki deluje v smeri naprej na oddaljenosti 4 ± 1 mm od zunanjega roba ključnice v ravnini gibanja ključnice.

5.7.2

Preizkusna lutka se posadi na gladko, vodoravno, trdno površino brez naslonjala za hrbet. Prsni koš se postavi navpično, roke pa morajo biti nastavljene pred navpičnico tako, da s to tvorijo kot 40 ± 2°. Noge so postavljene vodoravno.

5.7.3

Udarna glava je nihalo z maso 23,4 ± 0,2 kg in s premerom 152,4 ± 0,25 mm s polmerom roba 12,7 mm (4). Udarna glava je s štirimi žicami obešena na trdne tečaje, pri čemer je srednjica udarne glave najmanj 3,5 m pod trdnimi tečaji (glej sliko 4).

5.7.4

Udarna glava je opremljena z merilnikom pospeška, ki deluje v smeri udarca in je nameščen na osi udarne glave.

5.7.5

Udarna glava mora brez ovir zanihati do rame preizkusne lutke s hitrostjo 4,3 ± 0,1 m/s v trenutku udarca.

5.7.6

Smer udarca je pravokotna na os med prednjo in zadnjo stranjo preizkusne lutke, os udarne glave pa sovpada z osjo vrtišča zgornjega dela roke.

5.7.7

Največji pospešek udarne glave, filtriran z ISO 6487:2000 CFC 180, znaša med 7,5 in 10,5 g.

5.8

Roke

5.8.1

Za roke ni predviden dinamični preizkus.

5.9

Prsni koš

5.9.1

Vsak rebrni modul se certificira ločeno.

5.9.2

Rebrni modul se v napravi za preizkus s prostim padom namesti navpično, rebrni valj pa se pričvrsti na to napravo.

5.9.3

Udarna glava ima maso 7,78 ± 0,01 kg z ravno čelno stranjo in premerom 150 ± 2 mm ter je prirejena tako, da lahko prosto pada.

5.9.4

Srednjica udarne glave mora sovpadati s srednjico krmilnega sistema rebra.

5.9.5

Moč udarca je določena z višino padca z 815, 204 in 459 mm. Padci s teh višin povzročijo hitrosti približno 4, 2 oziroma 3 m/s. Višine udarnega padca ne smejo odstopati od predpisanih za več kot 1 %.

5.9.6

Upogib reber je treba meriti na primer z merilno napravo za upogib reber, ki je nameščena v samem rebru.

5.9.7

Zahteve za certifikacijo reber so navedene v preglednici 5 te priloge.

5.9.8

Obnašanje rebrnega modula se lahko spremeni, če se nastavljiva vzmet v valju zamenja z vzmetjo, ki ima drugačno karakteristiko.

Tabela 5

Zahteve za certificiranje celotnega rebrnega modula

Zaporedje preizkusov	Višina padca (natančnost 1 %) (mm)	Najmanjši premik (mm)	Največji premik (mm)
1	815	46,0	51,0
2	204	23,5	27,5
3	459	36,0	40,0

5.10

Ledveni del hrbtenice

5.10.1

Ledveni del hrbtenice je pritrjen na posebno simetrično šablono glave za certifikacijski preizkus z maso 3,9 ± 0,05 kg (glej sliko 6), in sicer z 12 mm debelo vmesno ploščico z maso 0,205 ± 0,05 kg.

5.10.2

Šablona glave in ledveni del hrbtenice sta pritrjeni z glavo navzdol v spodnjem delu nihala za vrat (5) 5, ki omogoča bočno gibanje sistema.

5.10.3

Nihalo za vrat je opremljeno z enoosnim merilnikom pospeška v skladu s specifikacijo nihala za vrat (glej sliko 5).

5.10.4

Nihalo za vrat mora biti postavljeno tako, da lahko prosto zaniha z višine, izbrane tako, da hitrost udarca, izmerjena na mestu, kjer je merilnik pospeška nihala, znaša 6,05 ± 0,1 m/s.

5.10.5

Z ustrezno napravo se hitrost nihala za vrat zmanjša od hitrosti pri udarcu na vrednost nič (6) 6, kot je opisano v specifikaciji nihala za vrat (glej sliko 5), tako, da krivulja spremembe hitrosti poteka znotraj območja, ki je določeno na sliki 8 in v preglednici 6 te priloge. Zapisati je treba vse kanale v skladu z ISO 6487:2000 ali specifikacijo za evidentiranje podatkovnih kanalov SAE J211 (marec 1995) ter jih digitalno filtrirati z ISO 6487:2000 CFC 180 ali SAE J211:1995 CFC 180. Zmanjšanje hitrosti nihala mora biti filtrirano z uporabo ISO 6487:2000 CFC 60 ali SAE J211:1995 CFC 60.

Tabela 6

Sprememba hitrosti nihala – Krivulja certifikacijskega preizkusa za ledveni del hrbtenice

Zgornji čas [s]	Hitrost [m/s]	Spodnji čas [s]	Hitrost [m/s]
0,001	0,0	0	–0,05
0,0037	–0,2397	0,0027	–0,425
0,027	–5,8	0,0245	–6,5
		0,03	–6,5

5.10.6

Največji kot upogiba glave glede na nihalo (kot dθA + dθC na sliki 6) mora znašati med 45,0 in 55,0° in mora biti dosežen med 39,0 in 53,0 m/s.

5.10.7

Najvišji pomiki srednje ravnine glave, izmerjeni v kotu dθA in dθB (glej sliko 6), morajo biti: kot premikanja nihala v smeri naprej dθA med in vključno 31,0 in 35,0 °, ki se doseže med in vključno 44,0 in 52,0 m/s, in kot premikanja nihala nazaj dθB med in vključno 0,8* (kot dθA) + 2,00 in 0,8* (kot dθA) + 4,50 °, ki se doseže med in vključno 44,0 in 52,0 m/s.

5.10.8

Obnašanje ledvenega dela hrbtenice se lahko spreminja s spremembo napetosti v vrvi hrbtenice.

5.11

Trebuh

5.11.1

Preizkusna lutka se posadi na gladko, vodoravno, trdno površino brez naslonjala za hrbet. Prsni koš se postavi navpično, roke in noge pa se postavijo vodoravno.

5.11.2

Udarna glava je nihalo z maso 23,4 ± 0,2 kg in s premerom 152,4 ± 0,25 mm s polmerom roba 12,7 mm (7) 7. Udarna glava je z osmimi žicami obešena na trdne tečaje, pri čemer je srednjica udarne glave najmanj 3,5 m pod trdnimi tečaji (glej sliko 4).

5.11.3

Udarna glava je opremljena z merilnikom pospeška, ki deluje v smeri udarca in je nameščen na osi udarne glave.

5.11.4

Nihalo ima na prednji strani udarne glave „naslonjalo za roke“ z maso 1,0 ±0,01 kg. Skupna masa udarne glave z naslonjalom za roke je 24,4 ± 0,21 kg. Trdno „naslonjalo za roke“ je visoko 70 ± 1 mm, široko 150 ± 1 mm in mora prodreti v trebuh vsaj 60 mm. Srednjica nihala sovpada s sredino „naslonjala za roko“.

5.11.5

Udarna glava mora brez ovir zanihati na trebuh preizkusne lutke s hitrostjo 4,0 ± 0,1 m/s v trenutku udarca.

5.11.6

Smer udarca je pravokotna na os med prednjo in zadnjo stranjo preizkusne lutke, os udarne glave pa poteka skozi sredino srednjega merilnika obremenitve trebuha.

5.11.7

Največja vrednost sile udarne glave, ki se izračuna iz vrednosti pospeška udarne glave, ki se filtrira z ISO 6487:2000 CFC 180, in množi z maso udarne glave in naslonjala za roke, znaša med 4,0 in 4,8 kN in se doseže med 10,6 in 13,0 m/s.

5.11.8

Vrednosti krivulj sile in časa, ki jih izmerijo trije merilniki sile v trebuhu, je treba sešteti in filtrirati z ISO 6487:2000 CFC 600. Največja vrednost sile tega seštevka se nahaja med 2,2 in 2,7 kN in se doseže med 10,0 in 12,3 m/s.

5.12

Medenica

5.12.1

Preizkusna lutka se posadi na gladko, vodoravno, trdno površino brez naslonjala za hrbet. Prsni koš se postavi navpično, roke in noge pa se postavijo vodoravno.

5.12.2

Udarna glava je nihalo z maso 23,4 ± 0,2 kg in s premerom 152,4 ± 0,25 mm s polmerom roba 12,7 mm (8) 8. Udarna glava je z osmimi žicami obešena na trdne tečaje, pri čemer je srednjica udarne glave najmanj 3,5 m pod trdnimi tečaji (glej sliko 4).

5.12.3

Udarna glava je opremljena z merilnikom pospeška, ki deluje v smeri udarca in je nameščen na osi udarne glave.

5.12.4

Udarna glava mora brez ovir zanihati na medenico preizkusne lutke s hitrostjo 4,3 ± 0,1 m/s v trenutku udarca.

5.12.5

Smer udarca je pravokotna na os med prednjo in zadnjo stranjo preizkusne lutke, os udarne glave pa poteka skozi sredino hrbtne plošče točke „H“.

5.12.6

Največja vrednost sile udarne glave, ki se izračuna iz vrednosti pospeška udarne glave, ki se filtrira z ISO 6487:2000 CFC 180, in množi z maso udarne glave, znaša med 4,4 in 5,4 kN in se doseže med 10,3 in 15,5 m/s.

5.12.7

Sila sramnične zrasti, filtrirana z ISO 6487:2000 CFC 600, znaša med 1,04 in 1,64 kN in se doseže med 9,9 in 15,9 m/s.

5.13

Noge

5.13.1

Za noge ni predviden dinamični preizkus.

Slika 3 Pregled namestitve lutke za bočni trk pri certifikacijskem preizkusu

Slika 4 23,4 kg Vzmetenje udarne glave nihala

Slika 5 Zmanjšanje hitrosti nihala – krivulja pri certifikacijskem preizkusu za vrat

Slika 6 Zmanjšanje hitrosti nihala – krivulja pri certifikacijskem preizkusu za ledveni del hrbtenice

Slika 7 Sprememba hitrosti nihala – krivulja pri certifikacijskem preizkusu za vrat

Slika 8 Sprememba hitrosti nihala – krivulja pri certifikacijskem preizkusu za ledveni del hrbtenice

(1) Preizkusna lutka ustreza specifikaciji preizkusne lutke ES-2. Številka kazala tehnične risbe je: št. E-AA-DRAWING-LIST-7-25-032 z dne 25. julija 2003. Celoten sklop tehničnih risb ES-2 in navodila za uporabo ES-2 sta deponirana pri Gospodarski komisiji Združenih narodov za Evropo, Palais des Nations, Ženeva, Švica in sta dostopna na zahtevo pri sekretariatu.

(2) Nihalo za vrat je skladno z zakonikom American Code of Federal Regulation 49 CFR.

Poglavje V Del 572.33 (Izdaja 10-1-00) (glej tudi sliko 5).

(3) Priporočena je uporaba 3-colskega satastega vzorca (glej sliko 5).

(4) Nihalo je skladno z zakonikom American Code of Federal Regulation 49 CFR Poglavje V Del 572.36(a) (Izdaja 10-1-00) (glej tudi sliko 4).

(5) Nihalo za vrat je skladno z zakonikom American Code of Federal Regulation 49 CFR Poglavje V Del 572.33 (Izdaja 10-1-00) (glej tudi sliko 5).

(6) Priporočena je uporaba 6-colskega satastega vzorca (glej sliko 5).

(7) Nihalo je skladno z zakonikom American Code of Federal Regulation 49 CFR Poglavje V Del 572.36(a) (Izdaja 10-1-00) (glej tudi sliko 4).

(8) Nihalo je skladno z zakonikom American Code of Federal Regulation 49 CFR Poglavje V Del 572.36(a) (Izdaja 10-1-00) (glej tudi sliko 4).

PRILOGA 7

Namestitev preizkusne lutke za bočni trk

1. Splošno

1.1

Preizkusno lutko za bočni trk, kot je opisana v Prilogi 6 tega pravilnika, je treba uporabiti v skladu z naslednjim postopkom namestitve.

2. Namestitev

2.1

Sklepi kolen in gležnjev se nastavijo tako, da držijo spodnjo nogo in stopalo v vodoravno iztegnjenem položaju (1 do 2 g – prilagoditev).

2.2

Preverite, ali je lutka prilagojena želeni smeri udarca.

2.3

Preizkusna lutka se obleče v prožno perilo iz bombaža, v hlače do sredine meč in v prožno majico iz bombaža s kratkimi rokavi.

2.4

Na vsaki nogi je čevelj.

2.5

Preizkusna lutka se namesti na zunanji prednji sedež na strani udarca, kot je opisano v zahtevah za postopek bočnega trka.

2.6

Simetrala preizkusne lutke mora sovpadati s srednjo navpično ravnino sedeža.

2.7

Medenica preizkusne lutke mora biti nameščena tako, da je prečna linija, ki poteka skozi točke „H“ preizkusne lutke, pravokotna na vzdolžno središčno ravnino sedeža. Linija, ki poteka skozi točke „H“ preizkusne lutke, mora biti vodoravna in sme imeti nagib največ ± 2° (1).

Pravilni položaj medenice lutke se lahko preveri glede na točko „H“ točke „H“ lutke z uporabo odprtin M3 v hrbtnih ploščah točke „H“ na vsaki strani medenice ES-2. Odprtine M3 so označene s „Hm“. Položaj „Hm“ mora biti v krogu polmera 10 mm okoli točke „H“ točke „H“ lutke.

Pravilni položaj medenice lutke

2.8

Zgornji del trupa se upogne naprej, potem pa se čvrsto položi nazaj ob naslonjalo sedeža (glej opombo 1). Rame preizkusne lutke se potisnejo popolnoma nazaj.

2.9

Ne glede na položaj sedenja preizkusne lutke kot med zgornjim delom roke ter referenčno linijo med trupom in roko znaša na vsaki strani 40° ± 5°. Referenčna linija med trupom in roko je opredeljena kot presečišče ravnine, ki je tangencialna na sprednjo površino reber, in vzdolžne navpične ravnine preizkusne lutke, v kateri je roka.

2.10

Na voznikovem sedežu se brez premikanja medenice ali trupa desna noga preizkusne lutke postavi na nepritisnjen pedal za plin tako, da se peta naslanja čim bolj spredaj na podno ploščo. Levo stopalo se postavi pravokotno na spodnji del noge tako, da se peta naslanja na podno ploščo v isti prečni liniji kot desna peta. Kolena preizkusne lutke se nastavijo tako, da so njihove zunanje strani oddaljene 150 ± 10 mm od simetralne ravnine preizkusne lutke. Če je v okviru teh omejitev to mogoče, je treba stegnenici preizkusne lutke namestiti tako, da se dotikata blazine sedeža.

2.11

Pri drugih sedežih se brez premikanja medenice ali trupa pete preizkusne lutke namestijo čim bolj spredaj na podni plošči tako, da pritiskanje na sedežno blazino ne presega pritiskanja, ki ga povzroči teža noge. Kolena preizkusne lutke se nastavijo tako, da so njihove zunanje strani oddaljene 150 ± 10 mm od simetralne ravnine preizkusne lutke.

(1) Lutka je lahko opremljena s senzorji za nagib, ki se namestijo v prsni koš in medenico. Ti instrumenti lahko pomagajo pri namestitvi v pravilni položaj.

PRILOGA 8

Delni preizkus

1. Namen

Namen teh preizkusov je preveriti, ali ima spremenjeno vozilo vsaj enake (ali boljše) lastnosti absorpcije energije kot tip vozila, ki je bil homologiran na podlagi tega pravilnika.

2. Postopki in namestitve

2.1

Referenčni preizkusi

2.1.1

Ob uporabi prvotnih materialov za oblazinjenje, na katerih so bili opravljeni preizkusi pri homologaciji vozila in ki so vgrajeni v novo bočno konstrukcijo vozila, ki se homologira, se opravita dva dinamična preizkusa z dvema različnima udarnima glavama (slika 1).

2.1.1.1

Udarna glava, ki predstavlja glavo potnika, ki je določena v odstavku 3.1.1, mora udariti s hitrostjo 24,1 km/h v področje, kjer je udarila glava EUROSID med preizkusom za homologacijo vozila. Zapisati je treba rezultat in izračunati merilo za obremenitev glave (HPC). Vendar tega preizkusa ni treba izvajati, če med preizkusi, opisanimi v Prilogi 4 tega pravilnika, ni bilo dotika z glavo ali pa se je glava dotaknila samo bočnega stekla pod pogojem, da le-to ni iz večplastnega stekla.

2.1.1.2

Udarna glava, ki predstavlja telo potnika in je opredeljena v odstavku 3.2.1, mora udariti s hitrostjo 24,1 km/h ob bočno površino, ob katero so med homologacijskim preizkusom vozila udarili rama, roka in prsni koš EUROSID. Zapisati je treba rezultat in izračunati merilo za obremenitev glave (HPC).

2.2

Homologacijski preizkus

2.2.1

Ob uporabi novega materiala za blazinjenje, sedežev itd., ki so predloženi zaradi razširitve homologacije in vgrajeni v novo bočno konstrukcijo vozila, se ponovijo preizkusi, določeni v odstavkih 2.1.1.1 in 2.1.1.2, zapisati je treba nove rezultate in izračunati merilo za obremenitev glave (HPC).

2.2.1.1

Če so merila za obremenitev glave (HPC), izračunana na podlagi rezultatov obeh homologacijskih preizkusov, manjša od meril, izračunanih pri referenčnih preizkusih (ki so bili izvedeni ob uporabi prvotnih odobrenih materialov za blazinjenje ali sedežev), je treba razširitev odobriti.

2.2.1.2

Če so nova merila za obremenitev glave (HPC) večja od meril, izračunanih pri referenčnem preizkusu, je treba opraviti nov popoln preizkus (ob uporabi predloženega oblazinjenja, sedežev itd.).

3. Preizkusna oprema

3.1

Udarna glava v obliki glave potnika (slika 2)

3.1.1

Ta naprava je popolnoma vodeno linearno togo udarno telo z maso 6,8 kg. Površina trčenja je polkrog s premerom 165 mm.

3.1.2

Udarna glava je opremljena z dvema merilnikoma pospeška in napravo za merjenje hitrosti, ki lahko merijo vrednosti v smeri udarca.

3.2

Udarna glava v obliki telesa potnika (slika 3)

3.2.1

Ta naprava je popolnoma vodeno linearno togo udarno telo z maso 30 kg. Njegove mere in prečni prerez so prikazani na sliki 3.

3.2.2

Blok telesa je opremljen z dvema merilnikoma pospeška in napravo za merjenje hitrosti, ki lahko merijo vrednosti v smeri udarca.

PRILOGA 9

Preizkusni postopki za vozila, opremljena z električnim pogonskim sistemom

Ta priloga opisuje preizkusne postopke za dokazovanje skladnosti z zahtevami za električno varnost iz odstavka 5.3.7 tega pravilnika.

1. Preizkusna nastavitev in oprema

Če se uporablja funkcija izklopa visoke napetosti, je treba meritve opraviti na obeh straneh naprave za izklop.

Če pa je izklop visoke napetosti sestavni del sistema REESS ali sistema za pretvorbo energije in je visokonapetostno vodilo sistema REESS ali sistema za pretvorbo energije zaščiteno v skladu s stopnjo zaščite IPXXB po preizkusu trka, se meritve lahko opravijo samo med napravo za izklop in električnimi obremenitvami.

V tem preizkusu se uporablja voltmeter, ki meri vrednosti enosmernega toka in ima notranjo upornost najmanj 10 ΜΩ.

2. Naslednja navodila se lahko uporabljajo pri merjenju napetosti.

Po preizkusu trčenja se določijo napetosti visokonapetostnega vodila (Ub, U1, U2) (glej sliko 1).

Napetost se izmeri najmanj 10 sekund in največ 60 sekund po trčenju.

Ta postopek se ne uporablja, če se preizkus opravi, ko električni pogonski sistem ni oskrbovan z energijo.

3. Postopek ocenjevanja za nizko električno energijo

Pred trčenjem se stikalo S1 in znani upor praznjenja Re vzporedno povežeta z ustreznim kondenzatorjem (glej sliko 2).

(a)

(b)

Če se Ub meri v trenutku med 10 in 60 sekundami po trčenju in kapacitivnost X-kondenzatorjev (Cx) določi proizvajalec, se skupna energija (TE) izračuna po naslednji enačbi:

TE = 0,5 × Cx × Ub 2

(c)

Če se U1 in U2 (glej sliko 1) izmerita v trenutku med 10 in 60 sekundami po trčenju in kapacitivnosti Y-kondenzatorjev (Cy1, Cy2) določi proizvajalec, se skupna energija (TEy1, TEy2) izračuna po naslednjih enačbah:

TEy1 = 0,5 × Cy1 × U1 2

TEy2 = 0,5 × Cy2 × U2 2

Ta postopek se ne uporablja, če se preizkus opravi, ko električni pogonski sistem ni oskrbovan z energijo.

4. Fizična zaščita

Po preizkusu trčenja se vsi deli okrog visokonapetostnih sestavnih delov odprejo, razstavijo ali odstranijo brez uporabe orodja. Vsi preostali deli štejejo za del fizične zaščite.

Za oceno električne varnosti se spojeni preizkusni zobci s slike 3 s preizkusno silo 10 N ± 10 % vstavijo v vrzeli ali odprtine fizične zaščite. Če spojeni preizkusni zobci deloma ali v celoti prodrejo v fizično zaščito, je treba spojene preizkusne zobce vstaviti v vsak spodaj navedeni položaj.

Iz prvotnega iztegnjenega položaja se oba spoja preizkusnih zobcev postopoma zavrtita pod kotom do 90 ° glede na os sosednjega dela zobcev in se namestita v vsak možen položaj.

Notranje pregrade za električno zaščito štejejo za del ohišja.

Če je primerno, je treba med spojene preizkusne zobce in dele pod visoko napetostjo znotraj pregrade ali ohišja za električno zaščito na nizkonapetostno napajanje (ne manj kakor 40 V in ne več kakor 50 V) zaporedno priključiti ustrezno luč.

Material: kovina, razen kadar je določeno drugače

Dolžinske mere v mm

Dovoljena odstopanja za mere brez posebnih dovoljenih odstopanj:

(a)	za kote: +0/–10 sekund;

(b)

za dolžinske mere:

(i)	do 25 mm: +0/–0,05;

(ii)	nad 25 mm: ±0,2.

Oba spoja morata omogočati gibanje v isti ravnini in v isti smeri pod kotom 90° z dovoljenim odstopanjem 0 do +10°.

Zahteve iz odstavka 5.3.7.1.3 tega pravilnika so izpolnjene, če se spojeni preizkusni zobci, opisani na sliki 3, ne dotikajo delov pod visoko napetostjo.

Po potrebi se lahko za preverjanje, ali se spojeni preizkusni zobci dotikajo visokonapetostnih vodil, uporabi ogledalo ali fiberskop.

Če signalni tokokrog med spojenimi preizkusnimi zobci in deli pod visoko napetostjo potrdi, da je ta zahteva izpolnjena, luč ne sme zasvetiti.

4.1

Preizkusna metoda za merjenje električne upornosti

(a)

Preizkusna metoda z uporabo preizkuševalnika upornosti

(i)	preizkuševalnik upornosti: merilni tok najmanj 0,2 A;

(ii)	ločljivost: 0,01 Ω ali manj;

(iii)

upornost R je manj kot 0,1 Ω.

(b)

Preizkusna metoda z uporabo napajalnika z enosmernim tokom, voltmetra in ampermetra

Napajalnik z enosmernim tokom, voltmeter in ampermeter so povezani z merilnimi točkami (običajno električno šasijo in električno prevodnim ohišjem / pregrado za električno zaščito).

Napetost napajalnika z enosmernim tokom je nastavljena tako, da je tok najmanj 0,2 A.

Izmerita se tok „I“ in napetost „U“.

Upornost „R“ se izračuna z naslednjo formulo:

R = U / I

Upornost R je manj kot 0,1 Ω.

Primer preizkusne metode z uporabo napajalnika z enosmernim tokom, voltmetra in ampermetra je prikazan v nadaljevanju.

5. Izolacijska upornost

5.1

Splošno

Izolacijska upornost za vsako visokonapetostno vodilo vozila se izmeri ali določi z izračunom vrednosti meritev vsakega dela ali sestavne enote visokonapetostnega vodila.

Vse meritve za izračun napetosti in električne izolacije se izvedejo najmanj 10 s po trku.

5.2

Merilna metoda

Izolacijska upornost se meri tako, da se med metodami iz odstavkov 5.2.1 in 5.2.2 te priloge izbere ustrezna merilna metoda glede na električni naboj delov pod napetostjo ali izolacijsko upornost.

Te prilagoditve ne vplivajo na rezultate preizkusa.

Potrebna je izredna previdnost, da se preprečita kratek stik in električni udar, ker ta potrditev lahko zahteva neposredno delovanje visokonapetostnega tokokroga.

5.2.1

Merilna metoda z uporabo enosmerne napetosti iz zunanjih virov

5.2.1.1

Merilni instrument

Uporablja se instrument za preizkušanje izolacijske upornosti, ki lahko uporablja enosmerno napetost, višjo od delovne napetosti visokonapetostnega vodila.

5.2.1.2

Merilna metoda

Če ima sistem več razponov napetosti (npr. zaradi pretvornika povečevanja) v prevodno spojenem tokokrogu in nekateri sestavni deli ne prenesejo delovne napetosti celotnega tokokroga, se lahko izolacijska upornost med temi sestavnimi deli in električno šasijo izmeri ločeno z vsaj polovično vrednostjo njihove delovne napetosti, pri čemer so ti sestavni deli izklopljeni.

5.2.2

Merilna metoda z uporabo sistema REESS v vozilu kot vira enosmerne napetosti

5.2.2.1

Pogoji preizkusnega vozila

5.2.2.2

Merilni instrument

V tem preizkusu se uporablja voltmeter, ki meri vrednosti enosmernega toka in ima notranjo upornost najmanj 10 ΜΩ.

5.2.2.3

Merilna metoda

5.2.2.3.1

Prvi korak

5.2.2.3.2

Drugi korak

Izmeri in zapiše se napetost (U1) med negativno stranjo visokonapetostnega vodila in električno šasijo (glej sliko 1).

5.2.2.3.3

Tretji korak

Izmeri in zapiše se napetost (U2) med pozitivno stranjo visokonapetostnega vodila in električno šasijo (glej sliko 1).

5.2.2.3.4

Četrti korak

Če je U1 višja ali enaka U2, se med negativno stranjo visokonapetostnega vodila in električno šasijo vstavi standardna znana upornost (Ro). Ko je Ro nameščena, se izmeri napetost (U1’) med negativno stranjo visokonapetostnega vodila in električno šasijo (glej sliko 5).

Električna izolacija (Ri) se izračuna z naslednjo formulo:

Ri = Ro*Ub*(1/U1’ – 1/U1)

Ri = Ro*Ub*(1/U2’ – 1/U2)

5.2.2.3.5

Peti korak

Izolacijska upornost (v Ω/V) se dobi tako, da se vrednost električne izolacije Ri (v Ω) deli z delovno napetostjo visokonapetostnega vodila (v V).

6. Uhajanje elektrolita

Na fizično zaščito (ohišje) se lahko po potrebi nanese ustrezen premaz, s katerim se preveri, ali je po preizkusu prišlo do uhajanja elektrolita iz sistema REESS. Če proizvajalec ne zagotovi sredstev za razlikovanje med uhajanjem različnih tekočin, se šteje, da je vsaka tekočina, ki uhaja, elektrolit.

7. Zadrževanje sistema REESS

Skladnost se ugotovi z vizualnim pregledom.

5.11.2021

Uradni list Evropske unije

L 392/130

Pravilnik ZN št. 137 – Enotne določbe o homologaciji vozil glede na čelni trk s poudarkom na sistemu za zadrževanje [2021/1862]

Vključuje vsa veljavna besedila do:

sprememb 02 – datum začetka veljavnosti: 9. junij 2021

Ta dokument je mišljen zgolj kot dokumentacijsko orodje. Verodostojna in pravno zavezujoča besedila so:

—	ECE/TRANS/WP.29/2015/106,

—	ECE/TRANS/WP.29/2018/77,

—	ECE/TRANS/WP.29/2018/140,

—	ECE/TRANS/WP.29/2020/59 in

—	ECE/TRANS/WP.29/2020/110.

VSEBINA

PRAVILNIK

Področje uporabe

Opredelitev pojmov

Vloga za podelitev homologacije

Homologacija

Specifikacije

Navodila za uporabnike vozil, ki so opremljena z zračnimi blazinami

Sprememba in razširitev homologacije tipa vozila

Skladnost proizvodnje

Kazni za neskladnost proizvodnje

10.

Dokončno prenehanje proizvodnje

11.

Nazivi in naslovi tehničnih služb, ki izvajajo homologacijske preizkuse, in homologacijskih organov

12.

Prehodne določbe

PRILOGE

Sporočilo

Namestitev homologacijskih oznak

Preizkusni postopek

Merila za obremenitev

Razporeditev in namestitev preizkusnih lutk ter nastavitev sistemov za zadrževanje

Postopek za določanje točke „H“ in dejanskega naklona trupa za sedežna mesta v motornih vozilih

Dodatek 1

Opis tridimenzionalne naprave za določanje točke „H“ (naprava 3-D H)

Dodatek 2

Tridimenzionalni referenčni sistem

Dodatek 3

Referenčni podatki za sedežna mesta

Preizkusni postopek s preizkusnim vozičkom

Dodatek – Ekvivalenčna krivulja – območje dovoljenega odstopanja za krivuljo ΔV = f(t)

Postopki merjenja pri preizkusih: merilne naprave

Preizkusni postopki za vozila, opremljena z električnim pogonskim sistemom

1. PODROČJE UPORABE

Ta pravilnik se uporablja za vozila kategorije M1 (1), katerih največja dovoljena masa ne presega 3 500 kg, in za vozila kategorije N1.

2. OPREDELITEV POJMOV

V tem pravilniku:

2.1

„zaščitni sistem“ pomeni notranjo opremo in naprave, namenjene za zadrževanje oseb v vozilu, ki prispevajo k zagotavljanju skladnosti z zahtevami, določenimi v odstavku 5;

2.2

„tip zaščitnega sistema“ pomeni kategorijo zaščitnih naprav, ki se ne razlikujejo v naslednjih bistvenih vidikih:

(a)	tehnologiji;

(b)	geometriji;

(c)	sestavnih materialih;

2.3

2.4

„tip vozila“ pomeni kategorijo vozil na motorni pogon, ki se ne razlikujejo v naslednjih bistvenih vidikih:

2.4.1

dolžini in širini vozila, če vplivata negativno na rezultate preizkusa trčenja, predpisanega v tem pravilniku;

2.4.2

2.4.3

obliki in notranjih merah potniškega prostora ter tipu zaščitnega sistema, če vplivajo negativno na rezultate preizkusa trčenja, predpisanega v tem pravilniku;

2.4.4

položaju (spredaj, zadaj ali v sredini) in usmeritvi (prečno ali vzdolžno) motorja, če vplivata negativno na rezultat preizkusnega postopka pri trčenju, predpisanega v tem pravilniku;

2.4.5

masi neobremenjenega vozila, če vpliva negativno na rezultat preizkusa trčenja, predpisanega v tem pravilniku;

2.4.6

dodatnih napravah ali opremi, ki jih je dobavil proizvajalec, če vplivajo negativno na rezultat preizkusa trčenja, predpisanega v tem pravilniku;

2.4.7

mestih sistema za shranjevanje električne energije z možnostjo ponovnega polnjenja (sistema REESS), če vplivajo negativno na rezultat preizkusa trčenja, predpisanega v tem pravilniku;

2.5

potniški prostor:

2.5.1

2.5.2

2.6

„točka ‚R‘“ pomeni referenčno točko, ki jo je za vsak sedež opredelil proizvajalec vozila glede na konstrukcijo vozila, kot je navedeno v Prilogi 6;

2.7

„točka ‚H‘“ pomeni referenčno točko, ki jo je za vsak sedež določila tehnična služba, ki izvaja preizkuse, v skladu s postopkom, opisanim v Prilogi 6;

2.8

„masa neobremenjenega vozila“ pomeni maso vozila v stanju, pripravljenem za vožnjo, brez voznika, potnikov ali tovora, vendar napolnjenega z gorivom, hladilno tekočino in mazivi ter opremljenega z orodjem in rezervnim kolesom (če jih je kot standardno opremo dobavil proizvajalec vozila);

2.9

2.10

„zračne blazine za sopotnike“ pomenijo sklop zračnih blazin za zaščito oseb na drugih sedežih razen voznikovega pri čelnem trku;

2.11

2.12

Akumulator, katerega glavni namen uporabe je zagotavljanje energije za zagon motorja in/ali osvetlitve in/ali drugih pomožnih sistemov vozila, se ne šteje za sistem REESS.

Sistem REESS lahko vključuje potrebne sisteme za fizično podporo, upravljanje toplote, elektronsko krmiljenje in ohišje;

2.13

„pregrada za električno zaščito“ pomeni del, ki ščiti pred neposrednim stikom z deli pod visoko napetostjo;

2.14

2.15

„deli pod napetostjo“ pomenijo prevodne dele, ki so v običajnih pogojih delovanja oskrbovani z električno energijo;

2.16

2.17

„neposredni stik“ pomeni stik oseb z deli pod visoko napetostjo;

2.18

„posredni stik“ pomeni stik oseb z izpostavljenimi prevodnimi deli;

2.19

2.20

2.21

2.22

„električna šasija“ pomeni sklop električno povezanih prevodnih delov, katerih potencial se upošteva kot referenca;

2.23

„električni tokokrog“ pomeni sklop povezanih delov pod napetostjo, ki so zasnovani tako, da so pri običajnem delovanju oskrbovani z električno energijo;

2.24

„sistem za pretvorbo električne energije“ pomeni sistem (npr. gorivno celico), ki ustvarja in zagotavlja električno energijo za električni pogon;

2.25

„elektronski pretvornik“ pomeni napravo, ki omogoča krmiljenje in/ali pretvorbo električne energije za električni pogon;

2.26

„ohišje“ pomeni del, ki obdaja notranje enote in jih ščiti pred kakršnim koli neposrednim stikom;

2.27

„visokonapetostno vodilo“ pomeni električni tokokrog, vključno s priklopnim sistemom za napajanje sistema REESS, ki deluje pri visoki napetosti. Če so električni tokokrogi galvansko povezani drug z drugim in izpolnjujejo posebni pogoj glede napetosti, so kot visokonapetostno vodilo razvrščeni samo sestavni deli električnega tokokroga, ki delujejo pri visoki napetosti;

2.28

„trden izolator“ pomeni izolacijsko prevleko kabelskih snopov, ki obdaja dele pod visoko napetostjo in preprečuje kakršen koli neposredni stik z njimi;

2.29

„samodejni izklop“ pomeni napravo, ki ob sprožitvi galvansko loči vire električne energije od ostalega visokonapetostnega tokokroga električnega pogonskega sistema;

2.30

„pogonski akumulator odprtega tipa“ pomeni tip akumulatorja, ki ga je treba polniti z vodo in ustvarja plinasti vodik, ki se sprošča v ozračje;

2.31

„sistem za samodejno zaklepanje vrat“ pomeni sistem, s katerim se vrata samodejno zaklenejo z vnaprej določeno hitrostjo ali pod katerimi koli drugimi pogoji, ki jih določi proizvajalec;

2.32

2.33

„vodni elektrolit“ pomeni elektrolit na osnovi vodnega topila za spojine (npr. kisline, baze), ki po disociaciji zagotavlja prevodne ione;

2.34

„uhajanje elektrolita“ pomeni uhajanje elektrolita iz sistema REESS v obliki tekočine;

2.35

„nevodni elektrolit“ pomeni elektrolit, pri katerem kot topilo ni uporabljena voda;

2.36

2.37

2.38

„stanje napolnjenosti“ pomeni razpoložljiv električni naboj v sistemu REESS, izražen v odstotkih nazivne zmogljivosti;

2.39

„ogenj“ pomeni izstopanje plamenov iz vozila. Oblok in iskre se ne štejejo za plamene;

2.40

„eksplozija“ pomeni nenadno sprostitev energije, ki ustvari tlačno valovanje in/ali projektile, ki lahko povzročijo konstrukcijske in/ali fizične poškodbe v okolici vozila.

3. VLOGA ZA PODELITEV HOMOLOGACIJE

3.1

Vlogo za podelitev homologacije tipa vozila glede na zaščito oseb na sprednjih sedežih vozila pri čelnem trku vloži proizvajalec vozila ali njegov ustrezno pooblaščeni zastopnik.

3.2

Vlogi se v treh izvodih priložijo dokumenti, navedeni v nadaljevanju, in naslednji podatki:

3.2.1

podroben opis tipa vozila glede na njegovo konstrukcijo, mere, obliko in sestavne materiale;

3.2.2

fotografije in/ali diagrami in risbe vozila, ki prikazujejo tip vozila v pogledu od spredaj, strani in zadaj ter podrobnosti zasnove sprednjega dela konstrukcije;

3.2.3

podatki o masi neobremenjenega vozila;

3.2.4

oblika in notranje mere potniškega prostora;

3.2.5

opis notranje opreme in zaščitnih sistemov, vgrajenih v vozilu;

3.2.6

splošen opis tipa vira električne energije, njegovega položaja in električnega pogonskega sistema (npr. hibridni, električni).

3.3

Vložnik lahko kot dokazno gradivo predloži kakršne koli podatke in rezultate opravljenih preizkusov, na podlagi katerih se lahko ugotovi skladnost z zahtevami z zadostno mero zanesljivosti.

3.4

Vozilo, ki je predstavnik tipa v postopku homologacije, se mora predložiti tehnični službi, ki izvaja homologacijske preizkuse.

3.4.1

3.4.2

Odgovornost vložnika je, da dokaže, da je uporaba odstavka 3.4.1 združljiva z zahtevami tega pravilnika.

4. HOMOLOGACIJA

4.1

Če tip vozila, predložen v homologacijo v skladu s tem pravilnikom, izpolnjuje zahteve iz tega pravilnika, se homologacija navedenega tipa vozila podeli.

4.1.1

Tehnična služba, imenovana v skladu z odstavkom 12, preveri, ali so izpolnjeni zahtevani pogoji.

4.1.2

4.2

Vsakemu homologiranemu tipu se dodeli homologacijska številka v skladu z Dodatkom 4 k Sporazumu (E/ECE/TRANS/505/Rev.3).

4.3

4.4

4.4.1

kroga, ki obkroža črko „E“ in številčno oznako države, ki je podelila homologacijo (2);

4.4.2

številke tega pravilnika, ki ji sledijo črka „R“, pomišljaj in homologacijska številka, na desni strani kroga iz odstavka 4.4.1.

4.5

4.6

Homologacijska oznaka mora biti jasno berljiva in neizbrisna.

4.7

Homologacijska oznaka se namesti blizu napisne ploščice vozila, ki jo pritrdi proizvajalec, ali nanjo.

4.8

V Prilogi 2 k temu pravilniku so prikazani primeri namestitve homologacijskih oznak.

5. SPECIFIKACIJE

5.1

Splošne specifikacije

5.1.1

Točka „H“ za vsak sedež se določi po postopku, opisanem v Prilogi 6.

5.1.2

Če zaščitni sistem za sprednja sedežna mesta vključuje pasove, so sestavni deli pasov v skladu z zahtevami Pravilnika št. 16.

5.1.3

Sedežna mesta, na katerih je nameščena preizkusna lutka in katerih zaščitni sistem vključuje pasove, so pritrjena v skladu s Pravilnikom št. 14.

5.2

Specifikacije za preizkus sistema za zadrževanje (preizkus s togo pregrado po celotni širini)

Vozilo se preizkusi in homologira v skladu z metodo, opisano v Prilogi 3.

Za ta preizkus se izbere vozilo, za katerega se v dogovoru s tehnično službo šteje, da ima najslabši možni učinek na rezultat meril poškodbe iz odstavka 5.2.1.

Preizkus vozila, opravljen po metodi iz Priloge 3, šteje za zadovoljivega, če so sočasno izpolnjeni vsi pogoji iz odstavkov 5.2.1 do 5.2.6.

Preizkusna lutka, ki ustreza specifikacijam za preizkusno lutko Hybrid III z merami 50. percentila populacije (glej sprotno opombo 1 Priloge 3), opremljeno s 45-stopinjskim gležnjem in nastavljeno skladno s specifikacijami, se namesti na voznikov sedež.

Preizkusna lutka, ki ustreza specifikacijam za preizkusno lutko Hybrid III z merami 5. percentila populacije (glej sprotno opombo 1 Priloge 3), opremljena s 45-stopinjskim gležnjem in nastavljeno skladno s specifikacijami, se namesti na zunanji sovoznikov sedež.

5.2.1

Merila za obremenitev, opisana v Prilogi 4 in izmerjena v skladu s Prilogo 8 na preizkusnih lutkah na sprednjih zunanjih sedežih, morajo ustrezati naslednjim pogojem:

5.2.1.1

Zahteve glede obremenitve za preizkusno lutko Hybrid III z merami 50. percentila odrasle moške populacije:

5.2.1.1.1

merilo za obremenitev glave (HPC) ne sme presegati 1 000 in rezultanta pospeška glave ne sme presegati 80 g za več kot 3 ms. Slednja se izračuna kumulativno, pri čemer se ne upošteva odboj glave;

5.2.1.1.2

merila poškodbe za vrat ne smejo presegati naslednjih vrednosti:

(a)	aksialna natezna sila v vratu ne sme presegati 3,3 kN;

(b)	strižne sile na stiku med glavo in vratom pred trčenjem in po njem ne smejo presegati 3,1 kN;

(c)	upogibni moment iztegnjenega vratu okoli osi y ne sme presegati 57 Nm;

5.2.1.1.3

merilo za stisnjen prsni koš (ThCC) ne sme presegati 42 mm;

5.2.1.1.4

merilo hitrosti deformacije za prsni koš (V * C) ne sme presegati 1,0 m/s;

5.2.1.1.5

merilo za obremenitev stegnenice (FFC) ne sme presegati 9,07 kN.

5.2.1.2

Zahteve glede obremenitve za preizkusno lutko Hybrid III z merami 5. percentila odrasle ženske populacije:

5.2.1.2.1

5.2.1.2.2

merila poškodbe za vrat ne smejo presegati naslednjih vrednosti:

(a)	aksialna natezna sila v vratu ne sme presegati 2,9 kN;

(b)	strižne sile na stiku med glavo in vratom pred trčenjem in po njem ne smejo presegati 2,7 kN;

(c)	upogibni moment iztegnjenega vratu okoli osi y ne sme presegati 57 Nm;

5.2.1.2.3

merilo za stisnjen prsni koš (ThCC) ne sme presegati 34 mm (3) pri vozilih kategorije M1 in 42 mm pri vozilih kategorije N1;

5.2.1.2.4

merilo hitrosti deformacije za prsni koš (V * C) ne sme presegati 1,0 m/s;

5.2.1.2.5

merilo za obremenitev stegnenice (FFC) ne sme presegati 7 kN.

5.2.2

Premik volana

5.2.2.1

Po preizkusu trajni premik volana, merjen na sredini volanskega obroča, ne sme presegati 80 mm v navpični smeri navzgor oziroma 100 mm v vodoravni smeri nazaj.

5.2.2.2

Za vozila, ki izpolnjujejo zahteve glede premika volana iz Pravilnika št. 12 ali 94, se šteje, da so v skladu z odstavkom 5.2.2.1.

5.2.3

Med preizkusom se ne smejo odpreti nobena vrata.

5.2.3.1

5.2.3.1.1

5.2.3.1.2

Preizkus se opravi v skladu z odstavkom 1.4.3.5.2.2 Priloge 3.

5.2.4

Po trčenju se stranska vrata odklenejo.

5.2.4.1

Pri vozilih, opremljenih s sistemom za samodejno zaklepanje vrat, se pred trčenjem vrata zaklenejo, po trčenju pa odklenejo.

5.2.4.2

5.2.4.2.1

5.2.4.2.2

Preizkus se opravi v skladu z odstavkom 1.4.3.5.2.2 Priloge 3.

5.2.5

po trčenju mora biti možno brez uporabe orodja, razen tistega, ki je potrebno za premik preizkusne lutke:

5.2.5.1

5.2.5.2

odpeti preizkusne lutke iz sistema za zadrževanje, za odpiranje katerega mora zadoščati sila največ 60 N, ki deluje na sredini krmilnega elementa za odpiranje;

5.2.5.3

odstraniti preizkusne lutke iz vozila brez nastavljanja sedežev.

5.2.6

Pri vozilih s pogonom na tekoče gorivo sme priti pri trku ali po trku samo do neznatnega uhajanja tekočine iz sistema za oskrbo motorja z gorivom.

5.2.7

5.2.8

5.2.8.1

Zaščita pred električnim udarom

Po trčenju morajo visokonapetostna vodila izpolnjevati vsaj eno od štirih meril iz odstavkov 5.2.8.1.1 do 5.2.8.1.4.2.

Merila iz odstavka 5.2.8.1.4 se ne uporabljajo, če več kot en potencial dela visokonapetostnega vodila ni zaščiten v skladu s pogoji stopnje zaščite IPXXB.

5.2.8.1.1

Odsotnost visoke napetosti

Napetosti Ub, U1 in U2 visokonapetostnih vodil, izmerjene v skladu z odstavkom 2 Priloge 9, morajo biti v 60 sekundah po trku enake ali manjše od 30 VAC ali 60 VDC.

5.2.8.1.2

Nizka električna energija

5.2.8.1.3

Fizična zaščita

Za zaščito pred neposrednim stikom z deli pod visoko napetostjo je treba zagotoviti stopnjo zaščite IPXXB.

Ocena se izvede v skladu z odstavkom 4 Priloge 9.

5.2.8.1.4

Izolacijska upornost

Izpolnjena morajo biti merila iz odstavkov 5.2.8.1.4.1 in 5.2.8.1.4.2.

Meritev se izvede v skladu z odstavkom 5 Priloge 9.

5.2.8.1.4.1

Električni pogonski sistem, sestavljen iz ločenih vodil za enosmerni in izmenični tok

Če so visokonapetostna vodila za izmenični tok in visokonapetostna vodila za enosmerni tok med seboj galvansko ločena, mora izolacijska upornost med visokonapetostnim vodilom in električno šasijo (Ri, kot je opredeljena v odstavku 5 Priloge 9) znašati najmanj 100 Ω/V delovne napetosti za vodila za enosmerni tok in najmanj 500 Ω/V delovne napetosti za vodila za izmenični tok.

5.2.8.1.4.2

Električni pogonski sistem, sestavljen iz kombiniranih vodil za enosmerni in izmenični tok

Če so visokonapetostna vodila za izmenični tok in visokonapetostna vodila za enosmerni tok prevodno povezana, morajo izpolnjevati eno od naslednjih zahtev:

(a)	izolacijska upornost med visokonapetostnim vodilom in električno šasijo znaša najmanj 500 Ω/V delovne napetosti;

(b)	izolacijska upornost med visokonapetostnim vodilom in električno šasijo znaša najmanj 100 Ω/V delovne napetosti, vodilo za izmenični tok pa je fizično zaščiteno, kot je opisano v odstavku 5.2.8.1.3;

(c)	izolacijska upornost med visokonapetostnim vodilom in električno šasijo znaša najmanj 100 Ω/V delovne napetosti, vodilo za izmenični tok pa ni pod visoko napetostjo, kot je opisano v odstavku 5.2.8.1.1.

5.2.8.2

Uhajanje elektrolita

5.2.8.2.1

V primeru sistema REESS z vodnim elektrolitom

5.2.8.2.2

V primeru sistema REESS z nevodnim elektrolitom

5.2.8.3

Zadrževanje sistema REESS

5.2.8.4

Nevarnost ognja v sistemu REESS

V času od trčenja do 60 minut po trčenju v sistemu REESS ne sme biti znakov ognja ali eksplozije.

6. NAVODILA ZA UPORABNIKE VOZIL, KI SO OPREMLJENA Z ZRAČNIMI BLAZINAMI

6.1

7. SPREMEMBA IN RAZŠIRITEV HOMOLOGACIJE TIPA VOZILA

7.1

Vsaka sprememba tipa vozila v zvezi s tem pravilnikom se sporoči homologacijskemu organu, ki je homologiral navedeni tip vozila. Homologacijski organ lahko potem:

(a)	ob posvetu s proizvajalcem odloči, da se podeli nova homologacija, ali

(b)	uporabi postopek iz odstavka 7.1.1 (Revizija) in, če je ustrezno, postopek iz odstavka 7.1.2 (Razširitev).

7.1.1

Revizija

7.1.2

Razširitev

Sprememba se označi kot „razširitev“, če so bili podatki v opisni dokumentaciji spremenjeni in

(a)	so potrebni dodatni pregledi ali preizkusi ali

(b)	so bile spremenjene katere koli informacije v sporočilu (razen v njegovih prilogah) ali

(c)	se je zahtevala homologacija v skladu s poznejšimi spremembami Pravilnika po začetku njihove veljavnosti.

7.2

8. SKLADNOST PROIZVODNJE

Postopki preverjanja skladnosti proizvodnje morajo biti v skladu s postopki iz Dodatka 1 k Sporazumu (E/ECE/TRANS/505/Rev.3), ob upoštevanju naslednjih zahtev:

8.1

Vsako vozilo, homologirano v skladu s tem pravilnikom, se izdela tako, da je skladno s homologiranim tipom ter izpolnjuje zahteve iz odstavkov 5 in 6.

8.2

9. KAZNI ZA NESKLADNOST PROIZVODNJE

9.1

Homologacija, ki je bila podeljena za tip vozila v skladu s tem pravilnikom, se lahko prekliče, če ni izpolnjena zahteva iz odstavka 7.1.

9.2

10. DOKONČNO PRENEHANJE PROIZVODNJE

Če imetnik homologacije povsem preneha proizvajati tip vozila, homologiran v skladu s tem pravilnikom, o tem obvesti homologacijski organ, ki je podelil homologacijo. Ko navedeni homologacijski organ prejme ustrezno sporočilo, o tem obvesti druge pogodbenice Sporazuma, ki uporabljajo ta pravilnik, z izvodom homologacijskega obrazca, ki na koncu vsebuje z velikimi črkami napisano opombo „PRENEHANJE PROIZVODNJE“, opremljeno s podpisom in datumom.

11. NAZIVI IN NASLOVI TEHNIČNIH SLUŽB, KI IZVAJAJO HOMOLOGACIJSKE PREIZKUSE, IN HOMOLOGACIJSKIH ORGANOV

12. PREHODNE DOLOČBE

12.1

Od uradnega začetka veljavnosti sprememb 02 nobena pogodbenica, ki uporablja ta pravilnik, ne sme zavrniti podelitve ali priznanja homologacij v skladu s tem pravilnikom, kot je bil spremenjen s spremembami 02.

12.2

Od 1. septembra 2023 pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, niso zavezane, da priznajo homologacije vozil z električnim pogonskim sistemom, ki deluje na visoko napetost, v skladu s spremembami 01, ki so bile prvič izdane po 1. septembru 2023.

12.3

Pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, še naprej priznavajo homologacije vozil brez električnega pogonskega sistema, ki deluje na visoko napetost, v skladu s spremembami 01 Pravilnika.

12.4

Pogodbenice, ki uporabljajo ta pravilnik, ne smejo zavrniti podelitve homologacij v skladu s katerimi koli prejšnjimi spremembami tega pravilnika ali njihovih razširitev.

12.5

(2) Številčne oznake pogodbenic Sporazuma iz leta 1958 so navedene v Prilogi 3 h Konsolidirani resoluciji o konstrukciji vozil (R.E.3.), dokument ECE/TRANS/WP.29/78/Rev.6.

(3) Ta mejna vrednost se določi na podlagi meril poškodbe za preizkusno lutko z merami 5. percentila ženske populacije, starosti 65 let. To merilo mora biti omejeno na sprednji zunanji položaj potnikov v primeru obremenitve in na preizkusni pogoj iz tega pravilnika. Njegova uporaba se lahko razširi samo po nadaljnjem premisleku in preučitvi.

PRILOGA 1

Sporočilo

(največji format: A4 (210 × 297 mm))

(1)	Izdal (naziv homologacijskega organa) … …

o (2):

podeljeni homologaciji

razširjeni homologaciji

zavrnjeni homologaciji

preklicani homologaciji

dokončnem prenehanju proizvodnje

tipa vozila glede na zaščito oseb v vozilu pri čelnem trku v skladu s Pravilnikom št. 137

Št. homologacije: … Št. razširitve: …

Blagovno ime ali znamka vozila na motorni pogon …

Tip vozila …

Naziv in naslov proizvajalca …

…

Naziv in naslov zastopnika proizvajalca, če obstaja

…

Kratek opis tipa vozila glede na njegovo konstrukcijo, mere, obliko in sestavne materiale …

…

5.1

Opis zaščitnih sistemov, vgrajenih v vozilo …

…

5.2

Opis naprav ali opreme v notranjosti vozila, ki bi utegnile vplivati na preizkuse …

5.3

Mesto vira električne energije …

Lega motorja: sprednja/zadnja/sredinska2

Pogon: sprednja kolesa/zadnja kolesa2

Masa vozila, ki se preizkuša:

sprednja os: …

zadnja os: …

skupaj: …

Vozilo predloženo v homologacijo dne …

10.

Tehnična služba, pristojna za izvajanje homologacijskih preizkusov …

11.

Datum poročila, ki ga je izdala navedena služba …

12.

Številka poročila, ki ga je izdala navedena služba …

13.

Homologacija podeljena/zavrnjena/razširjena/preklicana2

14.

Mesto homologacijske oznake na vozilu …

15.

Kraj …

16.

Datum …

17.

Podpis …

18.

Temu sporočilu so priloženi naslednji dokumenti z zgoraj navedeno homologacijsko številko: …

(fotografije in/ali diagrami in risbe, ki omogočajo osnovno identifikacijo tipa vozila in njegovih možnih variant, ki so zajete s homologacijo)

(1) Številčna oznaka države, ki je podelila, razširila, zavrnila ali preklicala homologacijo (glej določbe o homologaciji v Pravilniku).

(2) Neustrezno črtati.

PRILOGA 2

Namestitev homologacijskih oznak

VZOREC A

(glej odstavek 4.4 tega pravilnika)

a = najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na vozilo, pomeni, da je bil zadevni tip vozila glede na zaščito oseb v vozilu pri čelnem trku homologiran v Franciji (E2) v skladu s Pravilnikom št. 137 pod homologacijsko številko 011424. Homologacijska številka pomeni, da je bila homologacija podeljena v skladu z zahtevami iz sprememb 01 Pravilnika št. 137.

VZOREC B

(glej odstavek 4.5 tega pravilnika)

a = najmanj 8 mm

Zgornja homologacijska oznaka, nameščena na vozilo, pomeni, da je bil zadevni tip vozila homologiran na Nizozemskem (E4) v skladu s pravilnikoma št. 137 in 11. (1) Prvi dve števki homologacijskih številk pomenita, da je v času podelitve zadevne homologacije Pravilnik št. 137 vseboval spremembe 01, Pravilnik št. 11 pa spremembe 02.

(1) Zadnja številka je navedena le kot primer.

PRILOGA 3

Preizkusni postopek

Namen tega preizkusa je preveriti, ali vozilo izpolnjuje zahteve iz odstavka 5.2 Pravilnika.

Namestitev in priprava vozila

1.1

Preizkuševalni poligon

1.2

Pregrada

Oviro sestavlja blok iz armiranega betona, ki je spredaj širok vsaj 3 m in visok vsaj 1,5 m. Ovira mora biti take debeline, da je njena masa vsaj 70 metričnih ton. Sprednji del je plosk, navpičen in pravokoten na os zaletne steze. Prekrit je z vezanimi lesenimi ploščami, debeline 20 ± 2 mm, ki so v dobrem stanju. Med vezano ploščo in oviro se lahko postavi konstrukcija na jekleni plošči, debeline najmanj 25 mm. Podobno se lahko uporabi ovira z drugačnimi značilnostmi, če je površina trčenja večja kakor sprednji udarjeni del vozila, ki se preizkuša, in če daje enakovredne rezultate.

1.3

Usmerjenost pregrade

1.3.1

Usmeritev vozila glede na pregrado

Vozilo mora oviro doseči v smeri, ki je pravokotna na steno trka; največji dovoljen bočni odmik med navpično srednjo črto sprednjega dela vozila in navpično srednjo črto stene trka je ± 30 cm.

1.4

Stanje vozila

1.4.1

Splošne zahteve

1.4.2

Masa vozila

1.4.2.1

Pri preizkusu mora masa preizkušanega vozila ustrezati masi neobremenjenega vozila.

1.4.2.2

Posoda za gorivo mora biti napolnjena z vodo do mase, ki je enaka 90 % mase polne obremenitve z gorivom, kot jo je določil proizvajalec, z odstopanjem ± 1 %.

Ta zahteva se ne uporablja za rezervoarje za vodikovo gorivo.

1.4.2.3

Vsi drugi sistemi (zavorni, hladilni itd.) so lahko prazni; v tem primeru je treba maso teh tekočin nadomestiti.

1.4.2.4

Če masa merilne naprave v vozilu presega dovoljenih 25 kg, se lahko to nadomesti z zmanjšanjem tiste mase vozila, ki ne vpliva pomembneje na rezultate, izmerjene v skladu z odstavkom 6.

1.4.2.5

Masa merilne naprave ne sme spremeniti referenčne obremenitve posamezne osi za več kot 5 %, pri tem pa to odstopanje ne sme presegati 20 kg.

1.4.2.6

Masa vozila, ki ustreza odstavku 1.4.2.1, mora biti navedena v poročilu.

1.4.3

Nastavitve v potniškem prostoru

1.4.3.1

Položaj volana

1.4.3.2

Stekla

Premična stekla na vozilu morajo biti zaprta. Zaradi preizkusnih meritev in v dogovoru s proizvajalcem se lahko spustijo, če položaj ročice ustreza zaprtemu položaju.

1.4.3.3

Položaj prestavne ročice

Prestavna ročica mora biti v položaju prostega teka. Če vozilo poganja lastni motor, položaj prestavne ročice določi proizvajalec.

1.4.3.4

Pedali

Pedali morajo biti v običajnem položaju mirovanja. Če so nastavljivi, morajo biti nastavljeni v središčnem položaju, razen če proizvajalec določi drugače.

1.4.3.5

Vrata

Vrata morajo biti zaprta, vendar ne zaklenjena.

1.4.3.5.1

1.4.3.5.2

1.4.3.5.2.1

sistem se aktivira na začetku pogona vozila, da se vrata pred trčenjem samodejno zaklenejo. Po izbiri proizvajalca se vrata zaklenejo ročno pred začetkom pogona vozila;

1.4.3.5.2.2

stranska vrata na voznikovi strani se odklenejo in sistem se za ta vrata deaktivira; za stranska vrata na sovoznikovi strani se sistem lahko aktivira, da se pred trčenjem ta vrata samodejno zaklenejo. Po izbiri proizvajalca se ta vrata zaklenejo ročno pred začetkom pogona vozila. Šteje se, da je ta preizkus izpolnjen, če se odklenjena vrata zaklenejo oziroma zaklenjena vrata odklenejo.

1.4.3.6

Premična streha

Če je v vozilo vgrajena premična ali odstranljiva streha, mora biti na svojem mestu in zaprta. Zaradi preizkusnih meritev in v dogovoru s proizvajalcem je lahko odprta.

1.4.3.7

Senčnik

Senčniki morajo biti zloženi navzgor.

1.4.3.8

Vzvratno ogledalo

Notranje vzvratno ogledalo mora biti v običajnem položaju uporabe.

1.4.3.9

Naslonjala za roke

Če so sprednja in zadnja naslonjala za roke premična, morajo biti spuščena, razen če to zaradi položaja preizkusnih lutk v vozilih ni mogoče.

1.4.3.10

Nasloni za glavo

Po višini nastavljivi nasloni za glavo morajo biti v ustreznem položaju, ki ga določi proizvajalec. Če ni posebnega priporočila proizvajalca, morajo biti nasloni za glavo v najvišjem položaju za preizkusno lutko z merami 50. percentila moške populacije in najnižjem položaju za preizkusno lutko z merami 5. percentila ženske populacije.

1.4.3.11

Sedeži

1.4.3.11.1

Položaj voznikovega sedeža

Vzdolžno nastavljivi sedeži morajo biti nameščeni tako, da imajo točko „H“, določeno v skladu s postopkom iz Priloge 6, v srednjem položaju giba ali pa v naslednjem najbližjem zaskočnem položaju, in so nastavljeni na višino, ki jo določi proizvajalec (če je višina nastavljiva ločeno). Pri sedežu v obliki klopi se uporabi točka „H“ voznikovega mesta.

1.4.3.11.2

Položaj sovoznikovega sedeža

Vzdolžno nastavljivi sedeži morajo biti nameščeni tako, da imajo točko „H“, določeno v skladu s postopkom iz Priloge 6:

(a)	v položaju, ki ga določi proizvajalec, in sicer pred srednjim položajem giba, ali

(b)	če ni posebnega priporočila proizvajalca, čim bliže položaju, ki je na sredini med skrajno sprednjim položajem sedeža in središčnim položajem njegovega giba.

Vsak sistem opore se nastavi po navodilih proizvajalca. Če ni posebnega priporočila proizvajalca, mora biti vsak sistem opore (npr. dolžina sedežne blazine in nastavitev nagiba) v zloženem/najnižjem položaju.

1.4.3.11.3

Položaj naslonov sprednjih sedežev

Če so nasloni sprednjih sedežev nastavljivi, se nastavijo tako, da je nagib trupa preizkusne lutke čim bližji tistemu, ki ga priporoča proizvajalec za običajno uporabo, ali, če ni posebnega priporočila proizvajalca, do 25° nazaj glede na navpičnico. Pri preizkusni lutki z merami 5. percentila ženske populacije se naslon sedeža lahko nastavi pod drugačnim kotom, če je to potrebno zaradi izpolnjevanja zahtev iz odstavka 3.1 Priloge 5.

1.4.3.11.4

Zadnji sedeži

Če so zadnji sedeži ali klopi nastavljivi, jih je treba nastaviti v skrajni zadnji položaj.

1.4.4

Nastavitev električnega pogonskega sistema

1.4.4.1

Postopki za nastavitev stanja napolnjenosti

1.4.4.1.1

Stanje napolnjenosti se nastavi pri temperaturi okolice 20 ± 10 °C.

1.4.4.1.2

(a)	pri vozilu s sistemom REESS, ki je zasnovan tako, da se napaja iz zunanjega vira energije, se sistem REESS napaja do najvišje možne ravni napolnjenosti v skladu s postopkom, ki ga določi proizvajalec za običajno delovanje, dokler postopek polnjenja običajno ni končan;

(b)	pri vozilu s sistemom REESS, ki je zasnovan tako, da se napaja samo iz vira energije na vozilu, se sistem REESS napaja do najvišje ravni napolnjenosti, ki jo je mogoče doseči pri običajnem delovanju vozila. Proizvajalec svetuje o načinu delovanja vozila, da se to stanje napolnjenosti doseže.

1.4.4.1.3

1.4.4.2

1.4.4.2.1

1.4.4.2.2

Preizkusne lutke

2.1

Sprednji sedeži

2.1.1

Preizkusna lutka, ki ustreza specifikacijam za preizkusno lutko Hybrid III z merami 50. percentila moške populacije (1), nastavljeno skladno s specifikacijami, mora biti nameščena na voznikovem sedežu skladno s pogoji iz Priloge 5.

Preizkusna lutka, ki ustreza specifikacijam za preizkusno lutko Hybrid III z merami 5. percentila ženske populacije1, nastavljeno skladno s specifikacijami, mora biti nameščena na sovoznikovem sedežu skladno s pogoji iz Priloge 5.

2.1.2

Preizkus na vozilu se opravi s sistemi za zadrževanje, ki jih je predvidel proizvajalec.

Pogon in pot vozila

3.1

Vozilo lahko poganja lastni motor ali pa druga pogonska naprava.

3.2

V trenutku trčenja vozilo ne sme biti več pod vplivom dodatne krmilne oziroma pogonske naprave.

3.3

Pot vozila mora ustrezati zahtevam iz odstavkov 1.2 in 1.3.1.

Preizkusna hitrost

V trenutku trčenja mora hitrost vozila znašati 50 – 0/+1 km/h. Vendar se šteje, da je preizkus zadovoljiv, če je bil opravljen pri večji hitrosti trčenja in če je vozilo izpolnilo zahteve.

Meritve, ki jih je treba opraviti na preizkusnih lutkah na sprednjih sedežih

5.1

Vse meritve, potrebne za preverjanje merilnih naprav za preizkušanje, morajo biti opravljene z merilnimi sistemi, ki ustrezajo zahtevam iz Priloge 8.

5.2

Različne parametre je treba zapisati s pomočjo neodvisnih podatkovnih kanalov z naslednjimi frekvenčnimi razredi kanalov (CFC):

5.2.1

Meritve v glavi preizkusne lutke

Pospešek (a), ki se nanaša na težišče glave, se izračuna iz prostorskih komponent pospeška, izmerjenih s CFC 1 000.

5.2.2

Meritve v vratu preizkusne lutke

5.2.2.1

Aksialna natezna sila in strižna sila na stiku med vratom in glavo pred trčenjem in po njem se merita s CFC 1 000.

5.2.2.2

Upogibni moment okoli prečne osi na stiku med vratom in glavo se meri s CFC 600.

5.2.3

Meritve v prsnem košu preizkusne lutke

Upogib prsnega koša med prsnico in hrbtenico se meri s CFC 180.

5.2.4

Meritve v stegnenici preizkusne lutke

5.2.4.1

Aksialna tlačna sila se meri s CFC 600.

Meritve na vozilu

6.1

Da se lahko opravi poenostavljeni preizkus, opisan v Prilogi 7, se določi časovni potek pojemka konstrukcije na podlagi vrednosti, izmerjenih z merilnikom vzdolžnega pospeška na spodnjem delu enega od stebričkov „B“ vozila s CFC 180 s pomočjo podatkovnih kanalov, ki ustrezajo zahtevam, opredeljenim v Prilogi 8.

6.2

Časovni potek hitrosti, ki bo uporabljena v preizkusnem postopku, opisanem v Prilogi 7, se določi z merilnikom vzdolžnega pospeška na stebričku „B“.

Enakovredni postopki

7.1

Homologacijski organ lahko dovoli tudi druge postopke, če je mogoče dokazati njihovo enakovrednost. V tem primeru se homologacijski dokumentaciji priloži poročilo, ki opisuje uporabljene metode in dobljene rezultate ali razlog, zakaj preizkus ni bil opravljen.

7.2

Za dokazovanje enakovrednosti nadomestne metode je odgovoren proizvajalec ali njegov zastopnik, ki želi uporabiti tako metodo.

(1) Delovna skupina UN/ECE za pasivno varnost (GRSP) namerava pripraviti dodatek k vzajemni resoluciji M.R.1 o preizkusnih lutkah za čelno trčenje. Dokler dodatek ne bo na voljo, so tehnične specifikacije in risbe s podrobnostmi preizkusnih lutk Hybrid III z glavnimi merami 50. percentila moške populacije in 5. percentila ženske populacije ter specifikacije za njuno nastavitev za ta preizkus shranjene pri generalnem sekretarju Združenih narodov in se na zahtevo lahko dobijo na vpogled pri sekretariatu Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo, Palača narodov, Ženeva, Švica.

PRILOGA 4

Merila za obremenitev

Merilo za obremenitev glave (HPC36)

1.1

Šteje se, da je merilo za obremenitev glave (HPC36) izpolnjeno, če se med preizkusom glava ne dotakne nobenega dela vozila.

1.2

Če se med preizkusom glava dotakne katerega koli dela vozila, se HPC izračuna s pomočjo pospeška (a), izmerjenega v skladu z odstavkom 5.2.1 Priloge 3, po naslednji enačbi:

pri čemer je:

1.2.1

„a“ rezultanta pospeška, izmerjenega skladno z odstavkom 5.2.1 Priloge 3 v enotah gravitacijskega pospeška g (1 g = 9,81 m/s2);

1.2.2

1.2.3

če začetka dotika glave ni mogoče določiti, sta t1 in t2 dva časa, izražena v sekundah, ki opredeljujeta časovni razmik med začetkom in koncem merjenja, v katerem ima HPC najvišjo vrednost;

1.2.4

vrednosti HPC, pri katerih časovni razmik (t1 – t2) presega 36 ms, se pri izračunu najvišje vrednosti zanemarijo.

1.3

Vrednost rezultante pospeška glave med čelnim trčenjem, ki je kumulativno presežena za 3 ms, se izračuna iz rezultante pospeška glave, ki je bil izmerjen skladno z odstavkom 5.2.1 Priloge 3.

Merila poškodbe za vrat

2.1

Ta merila se določijo s pomočjo aksialne natezne sile in strižnih sil na stiku med glavo in vratom pred trčenjem in po njem, izraženih v kN in izmerjenih skladno z odstavkom 5.2.2 Priloge 3.

2.2

Merilo za upogibni moment vratu se določi s pomočjo upogibnega momenta, izraženega v Nm, okoli prečne osi na stiku med glavo in vratom, izmerjenega skladno z odstavkom 5.2.2 Priloge 3.

Merilo za stisnjen prsni koš (ThCC) in merilo hitrosti deformacije (V * C)

3.1

Merilo za stisnjen prsni koš se določi s pomočjo absolutne vrednosti deformacije prsnega koša, izražene v mm in izmerjene skladno z odstavkom 5.2.3 Priloge 3.

3.2

Merilo hitrosti deformacije (V * C) se izračuna kot trenutni zmnožek stisnjenja in hitrosti upogiba prsnice, izmerjenih skladno z odstavkom 5 te priloge in odstavkom 5.2.3 Priloge 3.

Merilo za obremenitev stegnenice (FFC)

4.1

To merilo se določi s pomočjo tlačne obremenitve, izražene v kN, ki se aksialno prenaša na vsako stegnenico preizkusne lutke in se meri skladno z odstavkom 5.2.4 Priloge 3.

Postopek za izračun merila hitrosti deformacije (V*C) za preizkusno lutko Hybrid III

5.1

Merilo hitrosti deformacije se izračuna kot trenutni zmnožek stisnjenja in hitrosti upogiba prsnice. Obe vrednosti se dobita z meritvami upogiba prsnice.

5.2

Odziv upogiba prsnice se enkrat filtrira s CFC 180. Stisnjenje v trenutku t se izračuna iz tega filtriranega signala kot:

C(t) = D(t) / konstanta,

pri čemer sta konstanta percentila za moško preizkusno lutko = 0,229 za HIII (50. percentil)

in konstanta percentila za žensko preizkusno lutko = 0,187 za HIII (5. percentil).

Hitrost upogiba prsnice v trenutku t se izračuna iz filtriranega upogiba kot:

pri čemer je D(t) upogib v trenutku t v metrih,

pa časovni razmik v sekundah med meritvami upogiba. Najvišja vrednost

je 1,25 × 10-4 sekund. Ta postopek izračuna je spodaj prikazan shematično:

PRILOGA 5

Razporeditev in namestitev preizkusnih lutk ter nastavitev sistemov za zadrževanje

Razporeditev preizkusnih lutk

1.1

Posamezni sedeži

Simetralna ravnina preizkusne lutke mora sovpadati s srednjo navpično ravnino sedeža.

1.2

Sprednja klop

1.2.1

Voznikov sedež

1.2.2

Zunanji sovoznikov sedež

Simetralna ravnina preizkusne lutke na sovoznikovem sedežu mora biti simetrična z ravnino preizkusne lutke na voznikovem sedežu glede na srednjo vzdolžno ravnino vozila. Če je sedežno mesto določeno z obliko klopi, je treba takšen sedež šteti za posamezen sedež.

1.3

Klop za sovoznike (brez voznikovega sedeža)

Simetralne ravnine preizkusne lutke morajo sovpadati s srednjimi ravninami sedežnih mest, ki jih določi proizvajalec.

Namestitev preizkusne lutke Hybrid III z merami 50. percentila moške populacije na voznikovem sedežu

2.1

Glava

Prečna platforma z merilnimi napravami za glavo mora biti vodoravna z odstopanjem 2,5°. Pri nastavljanju glave preizkusne lutke v vozilih s pokončnimi sedeži, ki nimajo nastavljivih naslonov, se uporabi naslednje zaporedje. Najprej se nastavi položaj točke „H“ v mejah, opredeljenih v odstavku 2.4.3.1, da se poravna prečna platforma z merilnimi napravami za glavo preizkusne lutke. Če prečna platforma z merilnimi napravami za glavo še vedno ni vodoravna, se medenični kot preizkusne lutke nastavi znotraj vrednosti, določenih v odstavku 2.4.3.2. Če prečna platforma za glavo še vedno ni vodoravna, se prestavi opornik za vrat preizkusne lutke samo toliko, kolikor je potrebno, da pride platforma z merilnimi napravami v vodoravni položaj z odstopanjem do 2,5°.

2.2

Roke

2.2.1

Nadlakti preizkusne lutke voznika se morajo nahajati ob trupu, pri čemer morajo biti njihove središčnice čim bliže navpični ravnini.

2.3

Dlani in prsti

2.3.1

2.4

Trup

2.4.1

V vozilih s klopmi se mora zgornji del trupa preizkusne lutke voznika naslanjati na naslon sedeža. Sagitalna srednja ravnina preizkusne lutke voznika mora biti navpična in vzporedna z vzdolžno središčnico vozila in mora potekati skozi središče volanskega obroča.

2.4.2

V vozilih s posameznimi sedeži se mora zgornji del trupa preizkusne lutke voznika naslanjati na naslon sedeža. Sagitalna srednja ravnina preizkusne lutke voznika mora biti navpična in mora sovpadati z vzdolžno središčnico posameznega sedeža.

2.4.3

Spodnji del trupa

2.4.3.1

Točka „H“

Točka „H“ preizkusne lutke voznika mora z odstopanjem 13 mm navpično in 13 mm vodoravno sovpadati s točko, ki se nahaja 6 mm pod točko „H“, določeno z uporabo postopka iz Priloge 6, dolžina stegna in goleni naprave za določanje točke „H“ pa mora biti nastavljena na 414 oziroma 401 mm namesto na 417 oziroma 432 mm.

2.4.3.2

Kot medenice

2.5

Noge

Stegna nog preizkusne lutke voznika morajo počivati na sedežni blazini, če to dovoljuje položaj stopal. Začetna razdalja med površino prirobnic za pritrditev kolen na zunanji strani mora znašati 270 mm ± 10 mm. Kolikor je to mogoče, se mora leva noga preizkusne lutke voznika nahajati v navpični vzdolžni ravnini. Kolikor je to mogoče, se mora desna noga preizkusne lutke voznika nahajati v navpični ravnini. Dovoljena je končna prilagoditev zaradi upoštevanja položaja stopal skladno z odstavkom 2.6 za različne oblike potniškega prostora.

2.6

Stopala

2.6.1

2.7

Vgrajene merilne naprave nikakor ne smejo vplivati na gibanje preizkusne lutke med trčenjem.

2.8

Temperaturo preizkusne lutke in sistema merilnih naprav je treba pred preizkusom stabilizirati in čim dlje vzdrževati v območju med 19 °C in 22,2 °C.

2.9

Oblačila preizkusne lutke HIII z merami 50. percentila populacije

2.9.1

Preizkusna lutka z merilnimi napravami je oblečena v prilegajoča se raztegljiva bombažna oblačila s kratkimi rokavi in hlačami do sredine meč, kot je določeno v FMVSS 208, risbe 78051-292 in 293, ali druga enakovredna oblačila.

2.9.2

Vsako stopalo preizkusne lutke je obuto v čevelj velikosti 11 XW, ki izpolnjuje zahteve glede velikosti, debeline podplata in pete po ameriškem vojaškem standardu MIL S 13192, revizija P, in katerega teža znaša 0,57 ± 0,1 kg.

Namestitev preizkusne lutke Hybrid III z merami 5. percentila ženske populacije na sovoznikovem sedežu

Dimenziji točke „H“ v vzdolžni in navpični smeri sta opisani kot (X50thM, Z50thM), dimenziji točke „H 5th “ v vzdolžni in navpični smeri pa kot (X5thF, Z5thF). XSCL je vodoravna razdalja med točko „H“ in skrajno sprednjo točko sedežne blazine (glej sliko 1). Za izračun točke „H 5th “ se uporabi naslednja formula. Upoštevati je treba, da mora biti točka X5thF vedno pred točko X50thM.

X5thF = X50thM + (93 mm – 0,323 × XSCL)

Z5thF = Z50thM

3.1

Glava

Prečna platforma z merilnimi napravami za glavo mora biti vodoravna z odstopanjem 2,5°. Pri nastavljanju glave preizkusne lutke v vozilih s pokončnimi sedeži, ki nimajo nastavljivih naslonov, se uporabi naslednje zaporedje. Najprej se nastavi položaj točke „H 5th “ v mejah, opredeljenih v odstavku 3.4.3.1, da se poravna prečna platforma z merilnimi napravami za glavo preizkusne lutke. Če prečna platforma z merilnimi napravami za glavo še vedno ni vodoravna, se medenični kot preizkusne lutke nastavi znotraj vrednosti, določenih v odstavku 3.4.3.2. Če prečna platforma za glavo še vedno ni vodoravna, se prestavi opornik za vrat preizkusne lutke samo toliko, kolikor je potrebno, da pride platforma z merilnimi napravami v vodoravni položaj z odstopanjem do 2,5°.

3.2

Roke

3.2.1

Nadlakti preizkusne lutke sovoznika se morajo dotikati naslona sedežev in strani trupa.

3.3

Dlani in prsti

3.3.1

Dlani preizkusne lutke sovoznika se morajo dotikati zunanje strani stegna. Mezinec se mora dotikati sedežne blazine.

3.4

Trup

3.4.1

V vozilih s klopmi se mora zgornji del trupa preizkusne lutke sovoznika naslanjati na naslon sedeža. Sagitalna srednja ravnina preizkusne lutke sovoznika mora biti navpična in vzporedna z vzdolžno središčnico vozila in mora potekati na isti oddaljenosti od te središčnice kot sagitalna srednja ravnina preizkusne lutke voznika.

3.4.2

V vozilih s posameznimi sedeži se mora zgornji del trupa preizkusne lutke sovoznika naslanjati na naslon sedeža. Sagitalna srednja ravnina preizkusne lutke sovoznika mora biti navpična in mora sovpadati z vzdolžno središčnico posameznega sedeža.

3.4.3

Spodnji del trupa

3.4.3.1

Točka „H 5th“

Točka „H 5th “ preizkusne lutke sovoznika mora z odstopanjem 13 mm vodoravno sovpadati s točko „H 5th “, določeno z uporabo postopka iz Priloge 6 in odstavka 3 te priloge.

3.4.3.2

Kot medenice

3.5

Noge

Stegna nog preizkusne lutke sovoznika morajo počivati na sedežni blazini, če to dovoljuje položaj stopal. Začetna razdalja med površino prirobnic za pritrditev kolen na zunanji strani mora znašati 229 mm ± 5 mm, kot je prikazano na sliki 2. Kolikor je to mogoče, se morata obe nogi preizkusne lutke sovoznika nahajati v navpični vzdolžni ravnini. Dovoljena je končna prilagoditev zaradi upoštevanja položaja stopal skladno z odstavkom 3.6 za različne oblike potniškega prostora.

Slika 2 Začetna oddaljenost kolen preizkusne lutke Hybrid III z merami 5. percentila ženske populacije

3.6

Stopala

3.6.1

Noge so čim bolj oddaljene od sprednjega dela sedežne blazine, stegna pa se dotikajo sedežne blazine, kot je prikazano na sliki (a). Kot je prikazano na sliki (b), se vsaka noga spusti v položaj, v katerem se stopalo dotakne tal, pri čemer sta stopalo in golenica med seboj pod pravim kotom, kot naklona stegna pa ostane nespremenjen. Ko je vsaka peta v stiku s tlemi, se stopalo obrne, tako da se prsti čim bolj dotikajo tal, kot je prikazano na sliki (c).

Če ni mogoče, da je vsako stopalo v stiku s tlemi, se stopalo spusti v položaj, v katerem se meča dotaknejo sprednjega dela sedežne blazine ali se zadnji del stopala dotakne notranjosti vozila. Stopalo je čim bolj vzporedno s tlemi, kot je prikazano na sliki (d).

V primeru motenj zaradi štrlečih delov karoserije vozila se stopalo čim manj obrne okoli golenice. V primeru nadaljnje motnje se obrne stegnenica, tako da se motnja odpravi ali čim bolj zmanjša. Stopalo se premakne navznoter ali navzven, pri čemer ostaja razmik med koleni nespremenjen.

3.7

Vgrajene merilne naprave nikakor ne smejo vplivati na gibanje preizkusne lutke med trčenjem.

3.8

Temperaturo preizkusne lutke in sistema merilnih naprav je treba pred preizkusom stabilizirati in čim dlje vzdrževati v območju med 19 °C in 22,2 °C.

3.9

Oblačila preizkusne lutke HIII z merami 5. percentila populacije

3.9.1

3.9.2

Vsako stopalo preizkusne lutke je obuto v ženski čevelj velikosti 7,5 W, ki izpolnjuje zahteve glede velikosti, debeline podplata in pete po ameriškem vojaškem standardu MIL-S-21711E, revizija P, in katerega teža znaša 0,41 ± 0,09 kg.

Nastavitev sistema za zadrževanje oseb v vozilu

Jopič preizkusne lutke se namesti na ustrezno mesto, pri čemer morata biti izvrtina za vijak na spodnjem delu opornika za vrat in namenska luknja na jopiču preizkusne lutke poravnana. Ko je preizkusna lutka nameščena na sedežnem mestu, kot je določeno z ustreznimi zahtevami iz odstavkov 2.1 do 2.6 in odstavkov 3.1 do 3.6, se okrog nje namesti in zapne varnostni pas. Treba je pustiti, da se ohlapni del trebušnega dela pasu navije na navijalnik. Del pasu čez zgornji del trupa se povleče iz navijalnika in pusti, da se zopet navije. To se ponovi štirikrat. Ramenski del pasu mora biti znotraj površine, ki se ne sname z ramen, in se ne sme dotikati vratu. Potek varnostnega pasu: pri preizkusni lutki Hybrid III z merami 50. percentila moške populacije luknja na zunanji strani jopiča preizkusne lutke ne sme biti v celoti prekrita z varnostnim pasom; pri preizkusni lutki Hybrid III z merami 5. percentila ženske populacije je varnostni pas med prsmi. Na trebušnem delu pasu se uporabi natezna sila 9 do 18 N. Če je sistem varnostnega pasu opremljen z napravo za popuščanje napetosti, se del pasu čez zgornji del trupa izvleče do maksimuma, ki ga je proizvajalec v navodilih za uporabo vozila priporočil za običajno uporabo. Če sistem varnostnega pasu nima naprave za popuščanje napetosti, je treba dovoliti, da vlečna sila navijalnika potegne odvečni del ramenskega dela pasu v navijalnik. Če so varnostni pas in pritrdišča varnostnega pasu nameščeni tako, da položaj varnostnega pasu ni v skladu z zgornjimi zahtevami, se varnostni pas lahko nastavi ročno in zadrži z lepilnim trakom.

PRILOGA 6

Postopek za določanje točke „H“ in dejanskega naklona trupa za sedežna mesta v motornih vozilih (1)

Dodatek 1 – Opis tridimenzionalne naprave za določanje točke „H“ (naprava 3-D H) (1)

Dodatek 2 – Tridimenzionalni referenčni sistem (1)

Dodatek 3 – Referenčni podatki za sedežna mesta (1)

(1) Postopek je opisan v Prilogi 1 h Konsolidirani resoluciji o konstrukciji vozil (R.E.3.) (dokument ECE/TRANS/WP.29/78/Rev.6).

PRILOGA 7

Preizkusni postopek s preizkusnim vozičkom

Preizkusna naprava in preizkusni postopek

1.1

Preizkusni voziček

Preizkusni voziček mora biti izdelan tako, da po trčenju ni trajno deformiran. Voden mora biti tako, da v fazi trčenja odstopanje v navpični in vodoravni ravnini ne presega 5° oziroma 2°.

1.2

Stanje konstrukcije

1.2.1

Splošno

1.2.2

Nastavitve

Nastavitve morajo ustrezati tistim, ki so določene v odstavku 1.4.3 Priloge 3 k temu pravilniku, ob upoštevanju odstavka 1.2.1.

1.3

Pritrditev konstrukcije

1.3.1

Konstrukcija mora biti trdno pritrjena na preizkusni voziček, tako da med preizkusom ne pride do relativnega premika.

1.3.2

Z metodo pritrditve konstrukcije na preizkusni voziček se ne sme povzročiti ojačitev pritrdišč sedežev ali naprav za zadrževanje ali kakršna koli neobičajna deformacija na konstrukciji.

1.3.3

1.3.4

Kot med vzdolžno osjo vozila in smerjo gibanja preizkusnega vozička mora biti 0° ± 2°.

1.4

Preizkusne lutke

Preizkusne lutke in njihova namestitev morajo ustrezati specifikacijam iz odstavka 2 Priloge 3.

1.5

Merilne naprave

1.5.1

Pojemek konstrukcije

Merilni pretvorniki za merjenje pojemka konstrukcije med trčenjem morajo biti nameščeni vzporedno z vzdolžno osjo preizkusnega vozička skladno s specifikacijami iz Priloge 8 (CFC 180).

1.5.2

Meritve, ki jih je treba opraviti na preizkusnih lutkah

Vse meritve, ki so potrebne zaradi preverjanja naštetih meril, so navedene v odstavku 5 Priloge 3.

1.6

Krivulja pojemka konstrukcije

1.7

Referenčna krivulja ΔV = f(t) zadevnega vozila

Ta referenčna krivulja se dobi z integriranjem krivulje pojemka zadevnega vozila, ki se izmeri pri preizkusu čelnega trka ob pregrado, kot je določeno v odstavku 6 Priloge 3 k temu pravilniku.

1.8

Enakovredna metoda

Namesto s pojemkom vozička se preizkus lahko opravi z drugo metodo, če takšna metoda ustreza zahtevam glede območja spremembe hitrosti, ki je opisana v odstavku 1.6.

PRILOGA 7 – DODATEK

Ekvivalenčna krivulja – območje dovoljenega odstopanja za krivuljo ΔV = f(t)

PRILOGA 8

Postopki merjenja pri preizkusih: merilne naprave

Opredelitev pojmov

1.1

Podatkovni kanal

1.2

Merilni pretvornik

1.3

Razred amplitude kanala: CAC

1.4

Karakteristične frekvence FH, FL, FN

Te frekvence so opredeljene na sliki 1 v tej prilogi.

1.5

Frekvenčni razred kanala: CFC

1.6

Koeficient občutljivosti

Nagib premice, ki predstavlja najboljši približek vrednostim kalibriranja, ki so bile določene z metodo najmanjšega kvadrata znotraj razreda amplitude kanala.

1.7

Faktor kalibriranja podatkovnega kanala

Srednja vrednost koeficientov občutljivosti pri različnih frekvencah, ki so enakomerno razporejene na logaritemski lestvici med

1.8

Nelinearnost

1.9

Navzkrižna občutljivost

Razmerje izhodnega signala proti vhodnemu signalu, ko je na merilnem pretvorniku prisotno vzbujanje, ki je pravokotno na merilno os. Izrazi se kot odstotek občutljivosti vzdolž merilne osi.

1.10

Fazna zakasnitev

Fazna zakasnitev podatkovnega kanala je enaka fazni zakasnitvi (v radianih) sinusnega signala, deljeni s kotno frekvenco tega signala (v radianih/s).

1.11

Okolje

Celota vseh zunanjih pogojev in vplivov, ki delujejo na podatkovni kanal v danem trenutku.

Zahteve glede delovanja

2.1

Nelinearnost

2.2

Amplituda v odvisnosti od frekvence

Frekvenčni odziv podatkovnega kanala mora biti znotraj krivulj mejnih vrednosti, prikazanih na sliki 1 v tej prilogi. Ničelna črta dB se določi s pomočjo faktorja kalibriranja.

2.3

Fazna zakasnitev

Določiti je treba fazno zakasnitev med vhodnim in izhodnim signalom podatkovnega kanala, ki ne sme odstopati za več kot 1/10 FH sekunde med 0,03 FH in FH.

2.4

Čas

2.4.1

Časovna os

Čas je treba zapisovati najmanj na 1/100 s natančno, s točnostjo 1 %.

2.4.2

Relativna časovna zakasnitev

Relativna časovna zakasnitev med signalom dveh ali več podatkovnih kanalov, ne glede na njihov frekvenčni razred, ne sme presegati 1 ms, razen zakasnitve zaradi faznega zamika.

Podatkovni kanali – dva ali več, katerih signali so kombinirani, morajo imeti enak frekvenčni razred in njihova relativna zakasnitev ne sme presegati 1/10 FH sekunde.

Ta zahteva se uporablja pri analognih signalih ter tudi pri sinhronizacijskih impulzih in digitalnih signalih.

2.5

Navzkrižna občutljivost merilnega pretvornika

Navzkrižna občutljivost merilnega pretvornika v kateri koli smeri mora biti manjša od 5 %.

2.6

Kalibracija

2.6.1

Splošno

2.6.2

Točnost referenčne opreme za kalibriranje

Točnost referenčne opreme mora overiti ali potrditi uradna meroslovna služba.

2.6.2.1

Statično kalibriranje

2.6.2.1.1

Pospeški

Napake morajo biti manjše od ± 1,5 % razreda amplitude kanala (CAC).

2.6.2.1.2

Sile

Napaka mora biti manjša od ± 1 % razreda amplitude kanala (CAC).

2.6.2.1.3

Premiki

Napaka mora biti manjša od ± 1 % razreda amplitude kanala (CAC).

2.6.2.2

Dinamično kalibriranje

2.6.2.2.1

Pospeški

2.6.2.3

Čas

Relativna napaka pri referenčnem času mora biti manjša od 10-5.

2.6.3

Koeficient občutljivosti in nelinearnost

Za dvosmerne kanale je treba uporabiti pozitivne in negativne vrednosti.

Celoten podatkovni kanal je treba kalibrirati pri frekvenci ali v frekvenčnem spektru, katerega karakteristična vrednost je med

2.6.4

Kalibriranje frekvenčnega odziva

2.7

Okoljski učinki

2.8

Izbira in označba podatkovnega kanala

Razred amplitude kanala (CAC) in frekvenčni razred kanala (CFC) določata podatkovni kanal.

Razred amplitude kanala (CAC) mora biti 1, 2 ali 5 na deseto potenco.

Vgradnja merilnih pretvornikov

Obdelava podatkov

4.1

Filtriranje

4.2

Digitaliziranje

4.2.1

Frekvenca vzorčenja

Frekvenca vzorčenja mora znašati najmanj 8 FH.

4.2.2

Ločljivost amplitude

Velikost digitalnih besed mora biti najmanj 7 bitov in en parnostni bit.

Predstavitev rezultatov

				N	Logaritemska lestvica
CFC	FL	FH	FN	a	±	0,5	dB
				b	+	0,5 ; -1	dB
	Hz	Hz	Hz	c	+	0,5 ; -4	dB
1 000	≤ 0,1	1 000	1 650	d	-	9	dB/oktava
600	≤ 0,1	600	1 000	e	-	24	dB/oktava
180	≤ 0,1	180	300	f		∞
60	≤ 0,1	60	100	g	-	30

PRILOGA 9

Preizkusni postopki za vozila, opremljena z električnim pogonskim sistemom

Ta priloga opisuje preizkusne postopke za dokazovanje skladnosti z zahtevami za električno varnost iz odstavka 5.2.8 tega pravilnika.

Preizkusna nastavitev in oprema

Če se uporablja funkcija izklopa visoke napetosti, je treba meritve opraviti na obeh straneh naprave za izklop.

V tem preizkusu se uporablja voltmeter, ki meri vrednosti enosmernega toka in ima notranjo upornost najmanj 10 ΜΩ.

Naslednja navodila se lahko uporabljajo pri merjenju napetosti.

Po preizkusu trčenja se določijo napetosti visokonapetostnega vodila (Ub, U1, U2) (glej sliko 1).

Napetost se izmeri najmanj 10 sekund in največ 60 sekund po trčenju.

Ta postopek se ne uporablja, če se preizkus opravi, ko električni pogonski sistem ni oskrbovan z energijo.

Postopek ocenjevanja za nizko električno energijo

Pred trčenjem se stikalo S1 in znani upor praznjenja Re vzporedno povežeta z ustreznim kondenzatorjem (glej sliko 2).

(a)

(b)	Če se Ub meri v trenutku med 10 in 60 sekundami po trčenju in kapacitivnost X-kondenzatorjev (Cx) določi proizvajalec, se skupna energija (TE) izračuna po naslednji enačbi: TE = 0,5 × Cx × Ub 2

(c)	Če se U1 in U2 (glej sliko 1) izmerita v trenutku med 10 in 60 sekundami po trčenju in kapacitivnosti Y-kondenzatorjev (Cy1, Cy2) določi proizvajalec, se skupna energija (TEy1, TEy2) izračuna po naslednjih enačbah: TEy1 = 0,5 × Cy1 × U1 2 TEy2 = 0,5 × Cy2 × U2 2

Ta postopek se ne uporablja, če se preizkus opravi, ko električni pogonski sistem ni oskrbovan z energijo.

Fizična zaščita

Po preizkusu trčenja se vsi deli okrog visokonapetostnih sestavnih delov odprejo, razstavijo ali odstranijo brez uporabe orodja. Vsi preostali deli štejejo za del fizične zaščite.

Iz prvotnega iztegnjenega položaja se obe povezavi preizkusnih zobcev postopoma zavrtita pod kotom do 90 ° glede na os sosednjega dela zobcev in se namestita v vsak možen položaj.

Notranje pregrade za električno zaščito štejejo za del ohišja.

Material: kovina, razen kadar je določeno drugače

Dolžinske mere v milimetrih

Dovoljena odstopanja za mere brez posebnih dovoljenih odstopanj:

(a)	za kote: + 0/– 10 sekund;

(b)

za dolžinske mere:

(i)	do 25 mm: + 0/– 0,05;

(ii)	nad 25 mm: ± 0,2.

Obe povezavi morata omogočati gibanje v isti ravnini in v isti smeri pod kotom 90° z dovoljenim odstopanjem 0 do +10°.

Zahteve iz odstavka 5.2.8.1.3 tega pravilnika so izpolnjene, če se povezani preizkusni zobci, opisani na sliki 3, ne dotikajo delov pod visoko napetostjo.

Po potrebi se lahko za preverjanje, ali se povezani preizkusni zobci dotikajo visokonapetostnih vodil, uporabi ogledalo ali fiberskop.

Če signalni tokokrog med povezanimi preizkusnimi zobci in deli pod visoko napetostjo potrdi, da je ta zahteva izpolnjena, luč ne sme zasvetiti.

4.1

Preizkusna metoda za merjenje električne upornosti

(a)

Preizkusna metoda z uporabo preizkuševalnika upornosti

(i)	preizkuševalnik upornosti: merilni tok najmanj 0,2 A;

(ii)	ločljivost: 0,01 Ω ali manj;

(iii)

upornost R je manj kot 0,1 Ω.

(b)

Preizkusna metoda z uporabo napajalnika z enosmernim tokom, voltmetra in ampermetra

Napajalnik z enosmernim tokom, voltmeter in ampermeter so povezani z merilnimi točkami (običajno električno šasijo in električno prevodnim ohišjem / pregrado za električno zaščito).

Napetost napajalnika z enosmernim tokom je nastavljena tako, da je tok najmanj 0,2 A.

Izmerita se tok „I“ in napetost „U“.

Upornost „R“ se izračuna z naslednjo formulo:

R = U / I

Upornost R je manj kot 0,1 Ω.

Opomba: Če se za merjenje napetosti in toka uporabijo dovodne žice, je vsaka dovodna žica neodvisno priključena na pregrado za električno zaščito / ohišje / električno šasijo. Terminal za merjenje napetosti in toka je lahko skupen.

Primer preizkusne metode z uporabo napajalnika z enosmernim tokom, voltmetra in ampermetra je prikazan v nadaljevanju.

Izolacijska upornost

5.1

Splošno

Izolacijska upornost za vsako visokonapetostno vodilo vozila se izmeri ali določi z izračunom vrednosti meritev vsakega dela ali sestavne enote visokonapetostnega vodila.

Vse meritve za izračun napetosti in električne izolacije se izvedejo najmanj 10 sekund po trku.

5.2

Merilna metoda

Izolacijska upornost se meri tako, da se med metodami iz odstavkov 5.2.1 in 5.2.2 te priloge izbere ustrezna merilna metoda glede na električni naboj delov pod napetostjo ali izolacijsko upornost.

Te prilagoditve ne vplivajo na rezultate preizkusa.

Potrebna je izredna previdnost, da se preprečita kratek stik in električni udar, ker ta potrditev lahko zahteva neposredno delovanje visokonapetostnega tokokroga.

5.2.1

Merilna metoda z uporabo enosmerne napetosti iz zunanjih virov

5.2.1.1

Merilni instrument

Uporablja se instrument za preizkušanje izolacijske upornosti, ki lahko uporablja enosmerno napetost, višjo od delovne napetosti visokonapetostnega vodila.

5.2.1.2

Merilna metoda

5.2.2

Merilna metoda z uporabo sistema REESS v vozilu kot vira enosmerne napetosti

5.2.2.1

Pogoji preizkusnega vozila

5.2.2.2

Merilni instrument

V tem preizkusu se uporablja voltmeter, ki meri vrednosti enosmernega toka in ima notranjo upornost najmanj 10 ΜΩ.

5.2.2.3

Merilna metoda

5.2.2.3.1

Prvi korak

5.2.2.3.2

Drugi korak

Izmeri in zapiše se napetost (U1) med negativno stranjo visokonapetostnega vodila in električno šasijo (glej sliko 1).

5.2.2.3.3

Tretji korak

Izmeri in zapiše se napetost (U2) med pozitivno stranjo visokonapetostnega vodila in električno šasijo (glej sliko 1).

5.2.2.3.4

Četrti korak

Električna izolacija (Ri) se izračuna z naslednjo formulo:

Ri = Ro*Ub*(1/U1' – 1/U1)

Ri = Ro*Ub*(1/U2’ – 1/U2)

5.2.2.3.5

Peti korak

Izolacijska upornost (v Ω/V) se dobi tako, da se vrednost električne izolacije Ri (v Ω) deli z delovno napetostjo visokonapetostnega vodila (v V).

Uhajanje elektrolita

Zadrževanje sistema REESS

Skladnost se ugotovi z vizualnim pregledom.

		ISSN 1977-0804
Uradni list Evropske unije		L 392

Slovenska izdaja	Zakonodaja	Letnik 64 5. november 2021

Vsebina		II Nezakonodajni akti	Stran
		AKTI, KI JIH SPREJMEJO ORGANI, USTANOVLJENI Z MEDNARODNIMI SPORAZUMI
	*	Pravilnik ZN št. 94 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotne določbe o homologaciji vozil glede zaščite oseb v vozilu pri čelnem trku [2021/1860]	1
	*	Pravilnik ZN št. 95 – Enotne določbe o homologaciji vozil glede na zaščito oseb v vozilu pri bočnem trku [2021/1861]	62
	*	Pravilnik ZN št. 137 – Enotne določbe o homologaciji vozil glede na čelni trk s poudarkom na sistemu za zadrževanje [2021/1862]	130