(1)

V sporočilu Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom „Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ so določeni cilji, v skladu s katerimi bi se morala Unija razviti v gospodarstvo, temelječe na znanju in inovacijah, zmanjšati upravna bremena za podjetja ter bolje uskladiti ponudbo delovne sile in povpraševanje po njej. Navedeno sporočilo poudarja dejstvo, da sta potrebna celovita politika na področju delovnih migracij in boljše vključevanje migrantov. Ukrepe za poenostavitev sprejema visokokvalificiranih delavcev tretjih držav je treba gledati s tega širšega vidika.

(2)

V sklepih Evropskega sveta z dne 26. in 27. junija 2014 je navedeno, da mora Evropa sodelovati v svetovni tekmi za najbolj nadarjene posameznike, da bi lahko ostala privlačna destinacija za nadarjene in usposobljene ljudi. Zato bi bilo treba razvijati strategije za čim učinkovitejše izkoriščanje priložnosti, ki jih nudijo zakonite migracije, vključno s poenostavitvijo obstoječih pravil.

(3)

Sporočilo Komisije z dne 13. maja 2015 z naslovom „Evropska agenda o migracijah“ poziva k uvedbi privlačnega sistema na ravni Unije za visokokvalificirane državljane tretjih držav ter navaja, da je potreben pregled Direktive Sveta 2009/50/ES (4), da se Uniji omogoči, da uspešneje privablja nadarjene ljudi, s čimer bo hkrati obravnavala demografske izzive, s katerimi se sooča Unija, ter pomanjkanje delovne sile in strokovnega znanja v ključnih sektorjih gospodarstva Unije. Poziv za pregled navedene direktive je ponovljen v sporočilu Komisije z dne 23. septembra 2020„o novem paktu o migracijah in azilu“, v katerem je navedeno, da mora reforma modre karte EU zagotoviti resnično dodano vrednost EU pri privabljanju znanj in spretnosti z učinkovitim in prožnim instrumentom na ravni EU.

(4)

Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 12. aprila 2016 (5) pozval k ambicioznemu in ciljno usmerjenemu pregledu Direktive 2009/50/ES, vključno z njenim področjem uporabe.

(5)

Treba se je odzivati na izzive, opredeljene v sporočilu Komisije z dne 22. maja 2014 o izvedbi Direktive 2009/50/ES. Unija bi si morala prizadevati za vzpostavitev privlačnejšega in uspešnejšega sistema na ravni Unije za visokokvalificirane delavce iz tretjih držav. Pristop Unije k privabljanju takih visokokvalificiranih delavcev bi bilo treba dodatno harmonizirati in modra karta EU bi morala postati pri tem glavni instrument, saj zagotavlja hitrejše postopke, prožnejša in bolj vključujoča merila za sprejem ter obsežnejše pravice, vključno s poenostavljeno mobilnostjo znotraj EU. Ker bi bile potrebne bistvene spremembe Direktive 2009/50/ES, bi bilo treba navedeno direktivo razveljaviti in nadomestiti z novo direktivo.

(6)

Vzpostaviti bi bilo treba jasen in pregleden sistem za sprejem na ravni Unije, da bi privabili visokokvalificirane delavce iz tretjih držav in jih zadržali, poleg tega pa spodbujali mobilnost teh delavcev. To direktivo bi bilo treba uporabljati ne glede na to, ali je prvotni namen prebivanja državljana tretje države visokokvalificirana zaposlitev ali gre za drug namen, ki se potem spremeni v namen visokokvalificirane zaposlitve. Upoštevati je treba prednostne naloge držav članic, potrebe njihovih trgov dela in njihove sprejemne zmogljivosti. Ta direktiva ne bi smela posegati v pristojnost držav članic, za izdajo nacionalnih dovoljenj za prebivanje, ki niso modra karta EU, za namen visokokvalificirane zaposlitve. Poleg tega ta direktiva ne bi smela vplivati na možnost, da imetnik modre karte EU uživa dodatne pravice in ugodnosti na podlagi nacionalnega prava, ki so skladne s to direktivo.

(7)

Države članice bi morale za namen visokokvalificirane zaposlitve zagotoviti enake konkurenčne pogoje za modre karte EU in nacionalna dovoljenja za prebivanje v smislu postopkovnih pravic in pravic do enake obravnave, postopkov in dostopa do informacij. Države članice bi morale zlasti zagotoviti, da raven postopkovnih jamstev in pravic, odobrenih imetnikom modre karte EU in njihovim družinskim članom, ni nižja od ravni postopkovnih jamstev in pravic, ki jih uživajo imetniki nacionalnih dovoljenj za prebivanje. Države članice bi morale zagotoviti tudi, da prosilci za modro karto EU niso v manj ugodnem položaju kot prosilci za nacionalna dovoljenja za prebivanje v zvezi s postopki odobritve za delodajalce in da jim ni treba plačati višjih taks za obravnavo njihove prošnje. Države članice bi morale nenazadnje opravljati dejavnosti informiranja, promocije in oglaševanja v zvezi z modro karto EU na enaki ravni kot to počnejo za nacionalna dovoljenja za prebivanje, na primer v zvezi z informiranjem na nacionalnih spletnih mestih o zakonitih migracijah, informacijskimi kampanjami in programi usposabljanja za pristojne migracijske organe.

(8)

Da bi okrepili in spodbujali sistem modre karte EU ter privabili visokokvalificirane delavce iz tretjih držav, se države članice spodbuja, naj okrepijo oglaševalske dejavnosti in informacijske kampanje v zvezi z modro karto EU, po potrebi tudi dejavnosti in kampanje usmerjene v tretje države.

(9)

Pri izvajanju te direktive države članice ne bi smele diskriminirati na podlagi spola, rase, barve, etničnega ali družbenega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodni manjšini, lastnine, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti, kot se zahteva zlasti z direktivama Sveta 2000/43/ES (6) in 2000/78/ES (7). Da bi bilo načelo nediskriminacije učinkovito, bi morali imeti imetniki modre karte EU možnost, da zahtevajo pravna sredstva in vlagajo pritožbe v skladu z nacionalnim pravom, če se soočajo s kakršno koli diskriminacijo, tudi na trgu dela.

(10)

Ob upoštevanju poročila Eurostata z dne 21. februarja 2020 z naslovom „Težave pri zapolnjevanju prostih delovnih mest IKT: vedno večji izziv“ in njegovih sklepov v zvezi z obsežnim pomanjkanjem visoko usposobljenih delavcev v sektorju informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT) na trgih dela držav članic bi bilo treba v kontekstu prošnje za izdajo modre karte EU visoko poklicno usposobljenost šteti za enakovredno visokošolskim kvalifikacijam, in sicer glede dveh višjih položajev: vodstveni delavci na področju storitev informacijske in komunikacijske tehnologije (mednarodna standardna klasifikacija poklicev (ISCO)-08 klasifikacija 133) ter strokovnjaki za informacijsko in komunikacijsko tehnologijo (ISCO-08, klasifikacija 25). Glede na to, da so za dokončanje dodiplomskega študija potrebna vsaj tri leta, bi moralo biti tudi ustrezno obdobje zahtevanih poklicnih izkušenj tri leta. Trajanje tega obdobja je upravičeno tudi zaradi hitrega tehnološkega razvoja v sektorju IKT in spreminjajočih se potreb delodajalcev.

(11)

Države članice se spodbuja, da olajšajo ocenjevanje in potrjevanje visoke poklicne usposobljenosti za namene izdajanja modre karte EU.

(12)

Predvideno je, da se seznam poklicev iz priloge k tej direktivi lahko spremeni, predvsem na podlagi ocen Komisije, da se določi, ali naj to stori, med drugim na podlagi informacij, ki jih zagotovijo države članice v zvezi s potrebami svojih trgov dela, za namen priznavanja poklicnih izkušenj v skladu s to direktivo na drugih področjih dejavnosti. Komisija bi morala opraviti take ocene vsaki dve leti.

(13)

Za poklice, ki niso navedeni v Prilogi, bi moralo biti mogoče, da države članice sprejmejo prošnje za izdajo modre karte EU na podlagi dokazil o visoki poklicni usposobljenosti, izkazani z vsaj petimi leti poklicnih izkušenj na ravni, ki je primerljiva z visokošolskimi kvalifikacijami in ki je pomembna za poklic ali sektor, določen v pogodbi o zaposlitvi ali zavezujoči ponudbi za zaposlitev.

(14)

Pojem visokokvalificirana zaposlitev pomeni, da ima zaposleni ne le visoko raven kompetenc, ki jih dokaže z visokimi poklicnimi kvalifikacijami, ampak tudi, da se šteje, da delo, ki ga je treba opraviti, samo po sebi zahteva take kompetence. Čeprav na sodobnem trgu dela neposredna povezava med kvalifikacijami in delovnim mestom ni vedno in nujno potrebna, bi morale biti naloge in dolžnosti, povezane s pogodbo o zaposlitvi za visokokvalificirane zaposlitve, tako specializirane in kompleksne, da je zahtevana raven usposobljenosti za opravljanje teh nalog običajno povezana z dokončanjem izobraževalnih programov in posledičnimi kvalifikacijami na ravneh 6, 7 in 8 Mednarodne standardne klasifikacije izobrazbe (ISCED) 2011 ali, kjer je to primerno, z večinoma enakovrednimi ravnmi 6, 7 in 8 Evropskega ogrodja kvalifikacij (EOK), v skladu s pravom zadevne države članice, ali, pri posebnih poklicih, s primerljivo visoko poklicno usposobljenostjo.

(15)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na pravice držav članic, da določijo število državljanov tretjih držav, ki lahko iz tretjih držav prihajajo na njeno ozemlje, da bi si poiskali delo, v skladu s členom 79(5) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Na tej podlagi bi morale imeti države članice možnost, da prošnjo za modro karto EU ocenijo kot nedopustno ali jo zavrnejo.

(16)

Upravičenci do mednarodne zaščite, kot so opredeljeni v členu 2, točka (a), Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta (8), imajo številne pravice, vključno z dostopom do trga dela v državi članici, ki jim je priznala mednarodno zaščito. Da bi izboljšali možnosti visokokvalificiranih delavcev za zaposlitev na trgu dela po vsej Uniji, bi morali upravičenci do mednarodne zaščite, ki so visokokvalificirani, imeti pravico, da zaprosijo za modro karto EU tudi v drugih državah članicah, ne samo v državi, ki jim je priznala mednarodno zaščito. V teh drugih državah članicah bi morala zanje veljati ista pravila kot za vse druge državljane tretjih držav, ki spadajo na področje uporabe te direktive, ta direktiva pa ne bi smela vplivati na njihov status v državi članici, ki jim je priznala mednarodno zaščito. Upravičenci do mednarodne zaščite imajo tudi pravico zaprositi za modro karto EU v državi članici, ki jim je priznala mednarodno zaščito. V takih primerih se zaradi pravne jasnosti in skladnosti ne bi smele uporabljati določbe o enakem obravnavanju in združitvi družine iz te direktive. Te pravice bi se morale še naprej urejati v okviru pravnega reda o azilu in, kadar je potrebno, Direktive Sveta 2003/86/ES (9).

(17)

Prenos odgovornosti za upravičence do mednarodne zaščite je zunaj področja uporabe te direktive. Status zaščite in pravic, povezanih z mednarodno zaščito, ne bi smeli prenesti v drugo državo članico na podlagi izdaje modre karte EU.

(18)

Za olajšanje neodvisne mobilnosti znotraj EU in poslovnih dejavnosti visokokvalificiranih državljanov tretjih držav, ki uživajo pravico do prostega gibanja, bi morali ti državljani tretjih držav imeti dostop do modre karte EU na podlagi enakih pravil kot kateri koli drugi državljan tretje države, ki spada na področje uporabe te direktive. Ta pravica zadeva osebe, ki imajo v skladu z veljavno zakonodajo pravico do prostega gibanja, ki temelji na družinskih vezeh z državljanom Unije, in bi jo morali uporabljati ne glede na to, ali je navedeni državljan Unije uveljavljal temeljno pravico do prostega gibanja in prebivanja iz člena 21 PDEU, in ne glede na to, ali je bil zadevni državljan tretje države najprej imetnik modre karte EU ali je imel pravico do prostega gibanja. Taki imetniki modre karte EU bi morali zato imeti pravico opravljati visokokvalificirano zaposlitev in službena potovanja ter prebivati v različnih državah članicah, ne glede na to, ali državljan tretje države spremlja navedenega državljana Unije. Pravice, ki jih taki državljani tretjih držav pridobijo kot imetniki modre karte EU, ne bi smele posegati v pravice, ki jih lahko uživajo na podlagi Direktive 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta (10). Zaradi pravne jasnosti in skladnosti bi morala v zvezi z združitvijo družine in enakim obravnavanjem prevladati pravila Direktive 2004/38/ES. Vse določbe te direktive v zvezi z osebami, ki uživajo pravico do prostega gibanja, bi se morale uporabljati tudi za državljane tretjih držav, ki uživajo pravico do prostega gibanja, enakovredno pravici državljanov Unije, v skladu s sporazumi med Unijo in državami članicami na eni strani ter tretjimi državami na drugi ali sporazumi med Unijo in tretjimi državami.

(19)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za državljane tretjih držav, ki zaprosijo za prebivanje v državi članici kot raziskovalci, da bi izvajali raziskovalne projekte, saj spadajo na področje uporabe Direktive (EU) 2016/801 Evropskega parlamenta in Sveta (11), ki je uvedla poseben postopek za sprejem državljanov tretjih držav za namen raziskav. Vendar bi morali imeti državljani tretjih držav, ki zakonito prebivajo in so bili sprejeti na podlagi Direktive (EU) 2016/801, pravico, da zaprosijo za modro karto EU na podlagi te direktive. Tudi imetniki modre karte EU, ki zakonito prebivajo v EU, bi morali imeti pravico zaprositi za prebivanje kot raziskovalci na podlagi Direktive (EU) 2016/801. Za zagotovitev takšne možnosti bi bilo treba Direktivo (EU) 2016/801 ustrezno spremeniti.

(20)

Čeprav se ta direktiva ne uporablja za državljane tretjih držav, ki zaprosijo za vstop v Unijo kot osebe, premeščene znotraj podjetja, na podlagi Direktive 2014/66/EU Evropskega parlamenta in Sveta (12), bi morale imeti osebe, premeščene znotraj podjetja, ki zakonito prebivajo v Uniji, pravico, da zaprosijo za modro karto EU v skladu s to direktivo za druge namene, kot so tisti, zajeti v Direktivi 2014/66/EU.

(21)

Treba je določiti prožen, na povpraševanju temelječ, jasen in uravnotežen sistem sprejema, ki temelji na objektivnih merilih, kot so dejstvo, da ima prosilec pogodbo o zaposlitvi ali zavezujočo ponudbo za zaposlitev za obdobje vsaj šest mesecev, skladnost s pravom, ki se uporablja, kolektivnimi pogodbami ali nacionalnimi praksami v ustreznih poklicnih panogah, plačni prag, ki ga lahko države članice prilagodijo razmeram na svojem trgu dela, in to, da ima prosilec visoke poklicne kvalifikacije ali, kjer je primerno, visoko poklicno usposobljenost.

(22)

Ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalne postopke za priznavanje diplom. Pri presojanju, ali ima zadevni državljan tretje države visokošolske ali enakovredne kvalifikacije, bi se bilo treba sklicevati na ravni 6, 7 in 8 ISCED 2011 ali po potrebi na večinoma enakovredne ravni 6, 7 in 8 EOK v skladu s pravom zadevne države članice.

(23)

Države članice se spodbuja, da olajšajo priznavanje dokumentov, ki potrjujejo ustrezne visoke poklicne kvalifikacije zadevnega državljana tretje države, in v zvezi z upravičenci do mednarodne zaščite, ki morda nimajo potrebnih dokumentov, vzpostavijo ureditve za ustrezno ocenjevanje in potrjevanje njihovih predhodnih visokošolskih kvalifikacij ali po potrebi visoke poklicne usposobljenosti.

(24)

Da bi zagotovili zadostno raven harmonizacije pogojev za sprejem po vsej Uniji, bi bilo treba določiti tako spodnji kot zgornji faktor za izračun plačnega praga. Spodnjo in zgornjo mejo za določitev nacionalnega plačnega praga bi bilo treba določiti tako, da bi te spodnje in zgornje faktorje pomnožili z zneskom povprečne bruto letne plače v zadevni državi članici. Po posvetovanju s socialnimi partnerji v skladu z nacionalnimi praksami bi bilo treba izbrati plačni prag v razponu spodnje in zgornje meje. Na podlagi tega plačnega praga bi morali določiti minimalno plačo, ki bi jo moral prejemati imetnik modre karte EU. Da bi pridobili modro kartico EU, bi morali prosilci zato prejemati plačo, ki je enaka ali višja od plačnega praga, ki ga določi zadevna država članica.

(25)

Države članice bi morale biti zmožne določiti nižji plačni prag za specifične poklice, za katere zadevna država članica meni, da obstaja posebno veliko pomanjkanje razpoložljivih delavcev in kadar ti poklici spadajo v glavno skupino 1 ali 2 klasifikacije ISCO. V vsakem primeru tak plačni prag ne bi smel biti nižji od 1,0-kratnika povprečne bruto letne plače v zadevni državi članici.

(26)

V skladu s prednostnimi nalogami novega programa znanj in spretnosti za Evropo, določenega v sporočilu Komisije z dne 10. junija 2016, zlasti za izboljšanje usklajevanja spretnosti ter odpravo njihovega pomanjkanja, se države članice spodbuja, da po posvetovanju s socialnimi partnerji po potrebi pripravijo sezname sektorjev zaposlovanja, v katerih primanjkuje visokokvalificiranih delavcev.

(27)

Države članice bi morale imeti možnost določiti nižji plačni prag za državljane tretjih držav v določenem obdobju po pridobitvi diplome. To obdobje bi moralo veljati vsakič, ko državljan tretje države doseže raven izobrazbe, ki je relevantna za namene te direktive, in sicer raven 6, 7 ali 8 ISCED 2011 ali, kjer je primerno, raven 6, 7 ali 8 EOK v skladu s pravom zadevne države članice. To obdobje bi se moralo uporabiti vsakič, ko državljan tretje države prvič zaprosi za modro karto EU ali za njeno podaljšanje v treh letih od datuma pridobitve ustrezne izobrazbe, in tudi, kadar zadevni državljan tretje države zaprosi za podaljšanje veljavnosti modre karte EU v 24 mesecih odkar je bila modra karta EU prvič izdana. Ko se ta obdobja odloga, ki bi lahko potekala vzporedno, iztečejo, je mogoče razumno pričakovati, da so mladi strokovnjaki nabrali dovolj poklicnih izkušenj za izpolnjevanje pogojev za redni plačni prag. V vsakem primeru tak nižji plačni prag ne bi smel biti nižji od 1,0-kratnika povprečne bruto letne plače v zadevni državi članici.

(28)

Treba bi bilo opredeliti pogoje za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav zaradi visokokvalificirane zaposlitve, vključno z merili za upravičenost, povezanimi s plačnim pragom. Namen plačnega praga, ki ga določi država članica, ne bi smel biti določanje plač in zato ta prag ne bi smel odstopati od pravil ali praks na ravni države članice ali od kolektivnih pogodb ter ne bi smel predstavljati nobene harmonizacije na tem področju. Plača, izplačana imetniku modre karte EU, ne bi smela biti nižja od veljavnega plačnega praga, vendar je lahko višja, kot je dogovorjeno med delodajalcem in državljanom tretje države, v skladu s tržnimi pogoji, delovnim pravom, kolektivnimi pogodbami in praksami v zadevni državi članici. Ta direktiva bi morala v celoti spoštovati pristojnosti držav članic, predvsem kar zadeva zaposlovanje, delo in socialne zadeve.

(29)

Države članice bi morale imeti možnost, da od državljana tretje države zahtevajo, da ob vložitvi prošnje navede svoj naslov. Če državljan tretje države še ne pozna svojega prihodnjega naslova, bi morale države članice sprejeti začasni naslov, ki bi lahko bil naslov delodajalca.

(30)

Standardno obdobje veljavnosti modre karte EU bi moralo biti vsaj 24 mesecev. Kadar je trajanje pogodbe o zaposlitvi krajše, pa bi bilo treba modro karto EU izdati vsaj za čas trajanja pogodbe o zaposlitvi plus tri mesece, in sicer za največ 24 mesecev. Če ima državljan tretje države potno listino, katere veljavnost je krajša od 24 mesecev ali krajša od trajanja pogodbe o zaposlitvi, bi bilo treba modro karto EU izdati vsaj za obdobje veljavnosti potne listine. Državljani tretjih držav bi morali imeti možnost, da podaljšajo veljavnost svoje potne listine, ko imajo modro karto EU.

(31)

Države članice bi morale imeti možnost zavrniti prošnje za modre karte EU in tudi možnost, da modre karte EU odvzamejo ali zavrnejo podaljšanje, kadar obstaja nevarnost za javni red, javno varnost ali javno zdravje. Grožnjo javnemu zdravju je treba razumeti kot je ta pojem opredeljen v členu 2, točka 21, Uredbe (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta (13). Vsaka zavrnitev prošnje zaradi morebitne kršitve javnega reda ali javne varnosti bi morala temeljiti na individualnem ravnanju zadevne osebe v skladu z načelom sorazmernosti. Bolezen ali invalidnost, ki je nastopila po tem, ko je bil državljan tretje države sprejet na ozemlje prve države članice, ne bi smela biti edini razlog za odvzem ali zavrnitev podaljšanja modre karte EU ali za neizdajo modre karte EU v drugi državi članici. Poleg tega bi morale države članice imeti možnost, da ne odvzamejo modre karte EU ali ne zavrnejo njenega podaljšanja, kadar obveznost predložitve veljavne pogodbe o zaposlitvi ali doseganja veljavnega plačnega praga začasno ni izpolnjena zaradi bolezni, invalidnosti ali starševskega dopusta.

(32)

Države članice bi morale biti sposobne modro karto EU odvzeti ali zavrniti njeno podaljšanje, kadar imetnik modre karte EU ne izpolnjuje pogojev za mobilnost iz te direktive, vključno v primerih zlorabe pravic do mobilnosti, na primer kadar imetnik ni spoštoval dovoljenega obdobja za opravljanje poslovne dejavnosti, ni vložil prošnje za dolgoročno mobilnost v zahtevanem časovnem okviru v drugi državi članici, ali je zaprosil za modro karto EU v drugi državi članici in se zaposlil prej, kot bi bilo dovoljeno, kadar je jasno, da pogoji za mobilnost ne bi bili izpolnjeni in bi bila prošnja zavrnjena.

(33)

Pri vsaki odločitvi o zavrnitvi prošnje za modro karto EU ali o odvzemu modre karte EU ali zavrnitvi njenega podaljšanja bi bilo treba upoštevati posebne okoliščine primera in vsaka taka odločitev bi morala biti sorazmerna. Zlasti kadar je razlog za zavrnitev prošnje, odvzem ali zavrnitev podaljšanja povezan z ravnanjem delodajalca, manjša kršitev delodajalca v nobenem primeru ne bi smela biti edini razlog za zavrnitev prošnje za modro karto EU ali za odvzem ali zavrnitev podaljšanja modre karte EU.

(34)

Odločitev o zavrnitvi prošnje za modro karto EU ne vpliva na pravico zadevnega državljana tretje države, da vloži drugo prošnjo. Vložitev take nove prošnje zadevnemu državljanu tretje države ne omogoča, da zadevni državljan tretje države ostane na ozemlju zadevne države članice, razen kadar to določa nacionalno pravo.

(35)

Ko so izpolnjeni vsi pogoji za sprejem, bi morale države članice izdati modro karto EU v določenem roku. Če država članica izdaja dovoljenja za prebivanje samo na svojem ozemlju in so izpolnjeni vsi pogoji za sprejem iz te direktive, bi morala država članica zadevnemu državljanu tretje države zagotoviti potrebni vizum. Zato bi bilo treba zagotoviti učinkovito sodelovanje pristojnih organov. V primeru, da država članica ne izda vizumov, bi morala zadevnemu državljanu tretje države odobriti enakovredno dovoljenje za vstop.

(36)

S pravili o rokih za obravnavo prošenj za modro karto EU bi bilo treba zagotoviti hitro izdajanje dovoljenj v vseh primerih. V čas obravnave za preučitev prošnje za modro karto EU ne bi smelo biti zajeto obdobje, potrebno za priznanje poklicnih kvalifikacij, kjer je primerno, ali čas, potreben za izdajo vizuma, če je ta potreben. V primeru, da veljavnost modre karte EU poteče med postopkom za podaljšanje, bi moral imeti državljan tretje države, pravico do bivanja, dela in uživanja pravic iz te direktive na ozemlju države članice, ki je izdala modro karto EU, dokler pristojni organi ne sprejmejo odločitve o prošnji, ta državljan tretje države pa ne bi smel imeti pravice do selitve v drugo državo članico.

(37)

Kadar država članica določi, da mora prošnjo za modro karto EU ali za mobilnost znotraj EU vložiti delodajalec, ta država članica ne bi smela omejevati postopkovnih jamstev, ki jih uživa zadevni državljan tretje države med postopkom obravnavanja prošnje, ali pravic, ki jih uživa imetnik modre karte EU v obdobju zaposlitve ali postopka podaljšanja modre karte EU.

(38)

Oblika modre karte EU bi morala biti skladna z Uredbo Sveta (ES) št. 1030/2002 (14), kar bi državam članicam omogočilo, da se sklicujejo na informacije o pogojih, pod katerimi lahko zadevna oseba dela. Države članice bi morale imeti možnost zagotoviti dodatne informacije v papirni obliki ali shranjevati takšne informacije v elektronski obliki v skladu s členom 4 navedene uredbe ter točke (a)(16) Priloge k navedeni uredbi, in tako zagotoviti natančnejše informacije o zadevni zaposlitveni dejavnosti. Posredovanje takih dodatnih informacij bi moralo biti za države članice izbirno in ne bi smelo pomeniti dodatne zahteve, ki bi ogrozila enotno dovoljenje in enoten postopek obravnavanja prošenj.

(39)

Zadevna država članica bi morala zagotoviti, da imajo prosilci pravico pred sodiščem izpodbijati vsako odločitev o zavrnitvi prošnje za modro karto EU ali vsako odločitev o zavrnitvi podaljšanja ali odvzemu modre karte EU. To ne bi smelo posegati v možnost imenovanja upravnega organa, ki opravi predhodni upravni pregled take odločitve.

(40)

Ker je namen te direktive obravnavanje pomanjkanja delovne sile in strokovnega znanja v ključnih sektorjih na trgih dela, bi morala država članica imeti možnost preveriti, ali se lahko prosto delovno mesto, ki ga namerava zapolniti prosilec za modro karto EU, zapolni iz nacionalne delovne sile ali delovne sile Unije ali z državljani tretjih držav, ki že zakonito prebivajo v tej državi članici in je v skladu s pravom Unije ali nacionalnim pravom že del njenega trga dela, oziroma z rezidenti EU za daljši čas, ki se želijo v to državo članico preseliti zaradi visokokvalificirane zaposlitve v skladu s poglavjem III Direktive Sveta 2003/109/ES (15). V primeru, da se države članice odločijo za uporabo te možnosti, bi morale o tem jasno, dostopno in pregledno obvestiti prosilce in delodajalce, tudi prek spletnih medijev. Tako preverjanje ne bi smelo biti del postopka podaljšanja modre karte EU. V primerih dolgoročne mobilnosti bi morala biti država članica sposobna upoštevati razmere na trgu dela le, če je ta država članica uvedla preglede tudi za prosilce, ki prihajajo iz tretjih držav.

(41)

Države članice bi se morale pri izvajanju te direktive vzdržati politike aktivnega zaposlovanja iz držav v razvoju v sektorjih, ki jih pesti pomanjkanje osebja. V ključnih sektorjih, na primer v zdravstvenem sektorju, bi bilo treba razviti politike etičnega zaposlovanja in načela, ki veljajo za delodajalce iz javnega in zasebnega sektorja. To je skladno z zavezanostjo Unije k svetovnemu kodeksu mednarodnega zaposlovanja zdravstvenega osebja, ki ga je izdala Svetovna zdravstvena organizacija leta 2010, ter s sklepi Sveta in držav članic z dne 14. maja 2007 o Evropskem akcijskem programu za odpravo velikega pomanjkanja zdravstvenih delavcev v državah v razvoju (2007–2013), in k sektorju izobraževanja. Primerno je okrepiti ta načela in politike z razvojem in uporabo mehanizmov, smernic in drugih orodij za lajšanje krožne in začasne migracije, kot je primerno, ter drugih ukrepov, ki bi čim bolj zmanjšali negativni vpliv in čim bolj povečali pozitivni vpliv priseljevanja visokokvalificiranih delavcev na države v razvoju, da bi se beg možganov spremenil v priliv možganov.

(42)

Države članice bi morale imeti možnost uporabljati poenostavljen postopek za delodajalce. Ta postopek bi moral omogočati odobrenim delodajalcem, da izkoristijo prednosti poenostavljenih postopkov in pogojev za sprejem na podlagi te direktive. Vendar pa bi morale države članice uvesti zadostne zaščitne ukrepe pred zlorabo. V skladu z načelom sorazmernosti bi bilo treba pri teh ukrepih upoštevati resnost in naravo kršitve. Če v času podaljšanja veljavnosti modre karte EU delodajalec ni več odobren, bi bilo treba ob podaljšanju veljavnosti te modre karte EU uporabljati redne pogoje za sprejem, razen če je zadevni državljan tretje države zaposlen pri drugem odobrenem delodajalcu.

(43)

Da se zagotovi, da so merila za sprejem še vedno izpolnjena, bi bilo treba državam članicam dovoliti, da zahtevajo, da se v prvih 12 mesecih zakonite zaposlitve imetnika modre karte EU vse spremembe delodajalca ali druge pomembne spremembe sporočijo pristojnim organom in da pristojni organi opravijo preverjanje razmer na trgu dela. Po tem obdobju 12 mesecev bi morale imeti države članice samo možnost zahtevati, da imetnik modre karte EU pristojnim organom sporoči spremembo delodajalca ali spremembo, ki vpliva na izpolnjevanje meril za sprejem iz te direktive, po potrebi vključno z novo pogodbo o zaposlitvi. Razmer na trgu dela se ne bi smelo preverjati. Ocena, ki jo opravijo države članice, bi morala biti omejena na elemente, ki so se spremenili.

(44)

Za spodbujanje inovativnega podjetništva bi države članice morale biti sposobne državljanom tretjih držav, ki so bili sprejeti na podlagi te direktive, zagotoviti možnost, da opravljajo samozaposlitveno dejavnost vzporedno z njihovo dejavnostjo na podlagi te direktive, ne da bi to vplivalo na njihove pravice do prebivanja, ki jo imajo kot imetniki modre karte EU. To ne bi smelo posegati v stalno obveznost izpolnjevanja pogojev za sprejem v skladu s to direktivo, zato bi moral imetnik modre karte EU ohraniti visokokvalificirano zaposlitev. Države članice bi morale imeti možnost, da v svojem nacionalnem pravu določijo pogoje za dostop do samozaposlitvene dejavnosti. Poleg tega bi morale imeti države članice možnost, da omejijo področje dovoljene samozaposlitvene dejavnosti. Države članice bi morale imetnikom modre karte EU omogočiti dostop do samozaposlitvenih dejavnosti pod pogoji, ki niso manj ugodni od pogojev, določenih v obstoječih nacionalnih sistemih. Kakršen koli dohodek iz samozaposlitve ne bi smel vplivati na doseganje plačnega praga, ki se zahteva, da oseba izpolni pogoje za pridobitev statusa imetnika modre karte EU.

(45)

Da bi povečali morebitni prispevek imetnika modre karte EU z njegovimi visokimi poklicnimi kvalifikacijami, bi morale države članice imeti tudi možnost, da v svoje nacionalno pravo uvedejo določbe, ki bi imetnikom modre karte EU omogočile opravljanje drugih poklicnih dejavnosti, ki dopolnjujejo njegovo glavno dejavnost, zaradi katere mu je bila izdana modra karta EU. Kakršen koli dohodek iz teh poklicnih dejavnosti ne bi smel prispevati k doseganju plačnega praga, ki se zahteva, da oseba izpolni pogoje za pridobitev statusa imetnika modre karte EU.

(46)

Enako obravnavanje bi moralo biti odobreno imetnikom modre karte EU v zvezi s tistimi področji socialne varnosti, ki so opredeljena v členu 3 Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (16). Ta direktiva ne pomeni harmonizacije zakonodaje držav članic na področju socialne varnosti. Omejena je na uporabo načela enakega obravnavanja na področju socialne varnosti za državljane tretjih držav, ki spadajo na njeno področje uporabe.

(47)

Pri mobilnosti med državami članicami se uporablja Uredba (EU) št. 1231/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (17). Ta direktiva mobilnim imetnikom modre karte EU ne bi smela zagotavljati več pravic, kot jih državljanom tretjih držav, ki imajo pravice iz socialne varnosti v več državah članicah, že zagotavlja veljavno pravo Unije na področju socialne varnosti.

(48)

Poklicne kvalifikacije, ki jih je državljan tretje države pridobil v drugi državi članici, bi bilo treba priznati na enak način kot kvalifikacije državljanov Unije. Kvalifikacije, pridobljene v tretji državi, bi bilo treba upoštevati v skladu z Direktivo 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta (18). Ta direktiva ne bi smela posegati v pogoje, ki so v nacionalnem pravu določeni za opravljanje reguliranih poklicev. Državi članici ne bi smela preprečevati, da ohrani nacionalne omejitve dostopa do zaposlitve, ki vključujejo vsaj občasno sodelovanje pri izvajanju javne oblasti in odgovornosti za zaščito splošnih interesov države, ali da ohrani nacionalna pravila o dejavnostih, ki so rezervirane za državljane te države članice, državljane Unije ali državljane druge države v Evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljnjem besedilu: državljan EGP), tudi v primerih mobilnosti v druge države članice, kadar so take omejitve ali pravila obstajala v času začetka veljavnosti te direktive.

(49)

Pravice, ki jih upravičenec do mednarodne zaščite pridobi kot imetnik modre karte EU, ne bi smele posegati v pravice, ki jih zadevna oseba uživa na podlagi Direktive 2011/95/EU in Konvencije o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, kakor je bila spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967, (Ženevska konvencija) v državi članici, ki je priznala mednarodno zaščito. V izogib nasprotujočih si pravil se v tej državi članici ne bi smele uporabljati določbe te direktive o enakem obravnavanju in združitvi družine. Osebe, ki so upravičene do mednarodne zaščite v eni državi članici in so imetniki modre karte EU v drugi, bi morale uživati enake pravice, kot vsak drugi imetnik modre karte EU v slednji državi članici, tudi enako obravnavanje, kot državljani države članice prebivanja, ter pravice do združitve družine. Status upravičenca do mednarodne zaščite je neodvisen od tega, ali je upravičenec tudi imetnik modre karte EU, in od veljavnosti te modre karte EU.

(50)

Ugodni pogoji za združitev družine in dostop do dela za zakonce bi morali biti temeljni element te direktive, da bi bolje privabili visokokvalificirane delavce iz tretjih držav. Da bi ta cilj dosegli, bi bilo treba predvideti posebna odstopanja od Direktive 2003/86/ES, ki se uporablja v prvi kot drugi državi članici prebivanja. Države članice bi morale imeti možnost, da omejijo obseg samozaposlitvenih dejavnosti, ki jih lahko opravljajo zakonci, pod enakimi pogoji, kot veljajo za imetnike modre karte EU. Pogoji v zvezi z integracijo ali čakalno dobo se ne bi smeli uporabljati pred dovolitvijo združitve družine, saj bodo visokokvalificirani delavci in njihove družine verjetno imeli ugodno izhodišče pri integraciji v skupnost, ki jih je sprejela. Za olajšanje hitrega vstopa visokokvalificiranih delavcev bi bilo treba njihovim družinskim članom izdati dovoljenja za prebivanje skupaj z modro karto EU, kadar so izpolnjeni ustrezni pogoji in so bile prošnje vložene hkrati.

(51)

Da bi pritegnili visokokvalificirane delavce iz tretjih držav in spodbujali njihovo neprekinjeno bivanje v Uniji, hkrati pa omogočili mobilnost znotraj Unije in krožno migracijo, bi bilo treba določiti odstopanja od Direktive 2003/109/ES. Imetnikom modre karte EU, ki so izkoristili možnost selitve iz ene države članice v drugo, bi bilo treba omogočiti lažji dostop do statusa rezidenta EU za daljši čas v državi članici, zlasti tako da se jim omogoči seštevanje obdobij prebivanja v različnih državah članicah, če lahko kot imetniki modre karte EU, nacionalnega dovoljenja za visokokvalificirano zaposlitev ali dovoljenja za študenta ali raziskovalca v skladu z Direktivo (EU) 2016/801 ali kot upravičenci do mednarodne zaščite dokažejo število let zakonitega in neprekinjenega prebivanja, ki se zahteva v skladu s členom 4(1) Direktive 2003/109/ES. Prav tako bi morali neposredno pred vložitvijo ustrezne prošnje dokazati, da so dve leti zakonito in neprekinjeno prebivali kot imetniki modre karte EU na ozemlju države članice, v kateri je bila vložena prošnja za status rezidenta EU za daljši čas v državi članici. Kot je določeno v Direktivi 2003/109/ES, se lahko pri izračunu petih let zakonitega in neprekinjenega prebivanja v državah članicah, v katerih se pri izračunu neprekinjenega prebivanja upoštevajo obdobja prebivanja za namene študija, upošteva le polovica obdobij prebivanja za namene študija.

(52)

Za spodbujanje mobilnosti visokokvalificiranih delavcev iz tretjih držav med Unijo in njihovimi državami izvora bi bilo treba določiti odstopanja od Direktive 2003/109/ES, da se omogočijo daljša obdobja odsotnosti od tistih iz navedene direktive, potem ko visokokvalificirani delavci iz tretjih držav pridobijo status rezidenta EU za daljši čas v državi članici.

(53)

Poklicno in geografsko mobilnost visokokvalificiranih delavcev iz tretjih držav bi bilo treba priznati kot pomemben dejavnik, ki prispeva k izboljšanju učinkovitosti na trgu dela po vsej Uniji, obravnavanju pomanjkanja strokovnega znanja in izravnavi neravnovesij v regijah. Olajšati bi bilo treba mobilnost znotraj Unije.

(54)

Ta direktiva ne posega v določbe direktiv 96/71/ES (19) in 2014/67/EU (20) Evropskega parlamenta in Sveta.

(55)

Obstoječo pravno negotovost v zvezi s poslovnimi potovanji visokokvalificiranih delavcev iz tretjih držav bi bilo treba obravnavati z opredelitvijo pojma poslovnega potovanja in določitvijo seznama dejavnosti, ki bi jih bilo treba v vsakem primeru šteti za poslovne dejavnosti v vseh državah članicah. Te dejavnosti so neposredno povezane z interesi delodajalca v prvi državi članici in bi se morale nanašati na obveznosti imetnika modre karte EU v okviru zaposlitve, za katero je bila modra karta EU odobrena. Drugim državam članicam ne bi smelo biti dovoljeno, da od imetnikov modre karte EU, ki opravljajo poslovne dejavnosti, zahtevajo vizum, delovno dovoljenje ali katero koli dovoljenje razen modre karte EU. Kadar modro karto EU izda država članica, ki schengenskega pravnega reda ne uporablja v celoti, bi moral imetnik imeti pravico do vstopa v eno ali več drugih držav članic in bivanja v njih za namene poslovnih dejavnosti do 90 dni v katerem koli 180-dnevnem obdobju.

(56)

Imetnikom modre karte EU bi moralo biti dovoljeno, da se pod poenostavljenimi pogoji preselijo v drugo državo članico, v kateri nameravajo zaprositi za izdajo nove modre karte EU na podlagi obstoječe pogodbe o zaposlitvi ali zavezujoče ponudbe za zaposlitev. Drugim državam članicam ne bi smelo biti dovoljeno, da od imetnikov modre karte EU zahtevajo katero koli dovoljenje razen modre karte EU, ki jo je izdala prva država članica. Takoj ko imetnik modre karte EU vloži v celoti izpolnjeno prošnjo za novo modro karto EU v drugi državi članici v roku iz te direktive, bi morala imeti ta država članica možnost, da dovoli imetniku modre karte EU začetek zaposlitve. Imetniki modre karte EU bi morali imeti pravico, da začnejo delati najpozneje 30 dni po vložitvi prošnje za novo modro karto EU. Mobilnost bi morala temeljiti na povpraševanju, zato bi se morala v drugi državi članici vedno zahtevati pogodba o zaposlitvi, izpolnjeni bi morali biti vsi pogoji iz prava, ki se uporablja, ali iz kolektivnih pogodb ali glede na prakso v ustrezni poklicni panogi, plača pa bi morala zadostiti pragu, določenemu v drugi državi članici v skladu s to direktivo.

(57)

Kadar nameravajo imetniki modre karte EU zaprositi za modro karto EU v drugi državi članici za opravljanje reguliranega poklica, bi bilo treba njihove poklicne kvalifikacije priznati na enak način kot poklicne kvalifikacije državljanov Unije, ki uveljavljajo pravico do prostega gibanja, v skladu z Direktivo 2005/36/ES ter drugim pravom Unije in nacionalnim pravom, ki se uporablja.

(58)

Medtem ko so v tej direktivi določena nekatera posebna pravila v zvezi z vstopom v drugo državo članico in bivanjem v njej za namene poslovnih dejavnosti ter selitvijo v drugo državo članico z namenom prebivanja in opravljanja dela na njenem ozemlju na podlagi modre karte EU, se uporabljajo vsa druga pravila, ki urejajo gibanje oseb prek meja, kot so določena v ustreznih določbah schengenskega pravnega reda.

(59)

Kadar modro karto EU izda država članica, ki schengenskega pravnega reda ne uporablja v celoti, in imetnik modre karte EU v primerih mobilnosti, kakor so določeni v tej direktivi, prečka zunanjo mejo v smislu Uredbe (EU) 2016/399 na ozemlje druge države članice, bi morala imeti ta država članica pravico zahtevati dokazila, da imetnik modre karte EU vstopa na njeno ozemlje bodisi za namene poslovnih dejavnosti bodisi z namenom prebivanja in opravljanja dela na podlagi modre karte EU v okviru pogodbe o zaposlitvi ali zavezujoče ponudbe za zaposlitev. V primeru mobilnosti za opravljanje poslovnih dejavnosti bi morala ta druga država članica imeti možnost, da zahteva dokazila o poslovnem namenu bivanja, kot so vabila, vstopnice ali dokumenti, ki opisujejo poslovne dejavnosti ustreznega podjetja in položaj imetnika modre karte EU v tem podjetju.

(60)

Kadar se imetnik modre karte EU preseli v drugo državo članico, da bi vložil prošnjo za modro karto EU, in ga spremljajo družinski člani, bi morala ta država članica imeti možnost, da zahteva, da ti družinski člani predložijo svoja dovoljenja za prebivanje, ki so bila izdana v prvi državi članici. Poleg tega bi morale države članice, ki v celoti uporabljajo schengenski pravni red, v primeru prehoda zunanje meje v smislu Uredbe (EU) 2016/399 opraviti poizvedbo v Schengenskem informacijskem sistemu in bi morale zavrniti vstop ali nasprotovati mobilnosti za osebe, za katere je bil v tem sistemu razpisan ukrep zavrnitve vstopa ali prepovedi bivanja iz Uredbe (ES) št. 1987/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (21).

(61)

Kadar se imetnik modre karte EU preseli v drugo državo članico na podlagi modre karte EU, ki jo je izdala prva država članica, in druga država članica to prošnjo imetnika modre karte EU za novo modro karto EU zavrne, bi morala ta direktiva dovoliti drugi državi članici, da zahteva, da imetnik modre karte EU zapusti njeno ozemlje. Dokler ima imetnik modre karte EU veljavno modro karto EU, ki jo je izdala prva država članica, bi morala druga država članica imeti možnost, da od tega imetnika modre karte EU zahteva, naj se vrne v prvo državo članico, v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta (22). Kadar je modra karta EU, ki jo je izdala prva država članica, odvzeta ali je med obravnavanjem prošnje potekla, bi morala imeti druga država članica možnost, da odloči, da v skladu z Direktivo 2008/115/ES imetnika modre karte EU vrne v tretjo državo, ali pa od prve države članice zahteva, da imetniku modre karte EU brez nepotrebnih formalnosti in brez odlašanja dovoli ponovni vstop na svoje ozemlje. V slednjem primeru bi morala prva država članica imetniku modre karte EU izdati dokument, ki mu omogoča ponovni vstop na njeno ozemlje.

(62)

Za namene prebivanja upravičencev do mednarodne zaščite je treba zagotoviti, da ko se taki upravičenci selijo v državo članico, ki ni država članica, ki jim je priznala mednarodno zaščito, je druga država članica obveščena o ozadju mednarodne zaščite zadevnih oseb, da je zmožna izpolniti svoje obveznosti glede načela nevračanja.

(63)

Kadar namerava država članica izgnati osebo, ki je pridobila modro karto EU v tej državi članici in je upravičenec do mednarodne zaščite v drugi državi članici, bi morala ta oseba uživati zaščito pred izgonom v skladu z Direktivo 2011/95/EU in členom 33 Ženevske konvencije.

(64)

Kadar je izgon upravičenca do mednarodne zaščite iz ozemlja države članice dovoljen na podlagi Direktive 2011/95/EU, bi morala država članica zagotoviti, da se pridobijo vse informacije iz ustreznih virov, po potrebi tudi od države članice, ki je priznala mednarodno zaščito, in da se informacije temeljito proučijo, da se zagotovi, da je odločitev o izgonu tega upravičenca v skladu s členom 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina).

(65)

Predvideti bi bilo treba posebne določbe o poročanju za spremljanje izvajanja te direktive, z namenom opredelitve in po možnosti preprečevanja morebitnega vpliva v smislu bega možganov v državah v razvoju ter preprečevanja tratenja možganov.

(66)

Ker ciljev te direktive, in sicer vzpostavitve posebnega postopka sprejema ter sprejetja pogojev za vstop in prebivanje, ki veljajo za državljane tretjih držav za namen visokokvalificirane zaposlitve in za njihove družinske člane, ter določitve pravic v zvezi s tem države članice ne morejo zadovoljivo doseči, še posebej glede zagotavljanja mobilnosti med državami članicami ter nudenja jasnega in enotnega sklopa meril za sprejem v državah članicah zaradi boljšega izkoriščanja splošne privlačnosti Unije, temveč se zaradi svojega obsega in učinka lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji (PEU). V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(67)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana z Listino, v skladu s členom 6 PEU.

(68)

V skladu s skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(69)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(70)

V skladu s členoma 1 in 2 ter členom 4a(1) Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen PEU in PDEU, in brez poseganja v člen 4 navedenega protokola Irska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(71)

Direktivo 2009/50/ES bi bilo zato treba razveljaviti –

(1)

Mejne vrednosti ostankov (v nadaljnjem besedilu: MRL) za klorantraniliprol so bile določene v Prilogi III, del A, k Uredbi (ES) št. 396/2005.

(2)

V skladu s členom 6(2) in (4) Uredbe (ES) št. 396/2005 je bila vložena vloga za uvozno toleranco za klorantraniliprol, ki se v Združenih državah uporablja na stročnicah. Vložnik trdi, da ob odobrenih načinih uporabe navedene snovi na stročnicah v Združenih državah ostanki presegajo MRL iz Uredbe (ES) št. 396/2005 in da je za preprečevanje trgovinskih ovir pri uvozu navedenih kmetijskih rastlin potrebna višja MRL.

(3)

V skladu s členom 8 Uredbe (ES) št. 396/2005 je zadevna država članica vlogo ocenila in Komisiji poslala ocenjevalno poročilo.

(4)

Evropska agencija za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) je proučila vlogo in ocenjevalno poročilo, zlasti glede tveganj za potrošnike in po potrebi za živali, ter predložila obrazloženo mnenje o predlagani MRL (2). Navedeno mnenje je posredovala vložniku, Komisiji in državam članicam ter ga javno objavila.

(5)

Agencija je ugotovila, da so izpolnjene vse zahteve po podatkih in da so spremembe MRL, ki jih zahteva vložnik, sprejemljive z vidika varnosti potrošnikov na podlagi ocene izpostavljenosti potrošnikov za 27 posebnih skupin evropskih potrošnikov. Upoštevala je najnovejše informacije o toksikoloških značilnostih snovi. Pri vseživljenjski izpostavljenosti tej snovi z uživanjem vseh živil, ki bi jo lahko vsebovala, ni bilo ugotovljeno tveganje, da se sprejemljivi dnevni vnos preseže. Poleg tega je Agencija ugotovila, da določitev akutnega referenčnega odmerka ni potrebna zaradi profila nizke akutne toksičnosti snovi.

(6)

Iz obrazloženega mnenja Agencije in ob upoštevanju dejavnikov, ki vplivajo na odločitev, je razvidno, da predlagane spremembe MRL izpolnjujejo zahteve iz člena 14(2) Uredbe (ES) št. 396/2005.

(7)

Uredbo (ES) št. 396/2005 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(8)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –