(1)

Komisija je z dopisom z dne 3. julija 2013 vsem državam članicam poslala izčrpen vprašalnik, da bi zbrala informacije o obdavčitvi dohodkov pravnih oseb za pristanišča in morebitnih drugih oblikah državne pomoči za različne vrste naložb ali delovanja pristanišč. Italijanski organi so poslali odgovore na zgoraj navedeni vprašalnik z dopisom z dne 12. septembra 2013 in dopisom z dne 1. oktobra 2013. Komisija je z dopisoma z dne 24. januarja 2014 in 2. septembra 2014 zahtevala dodatne informacije, ki jih je Italija predložila z dopisi z dne 14. februarja 2014, 11. septembra 2014 in 29. septembra 2014. Italijanski organi so z dopisom z dne 14. novembra 2014 predložili dodatne informacije. Komisija je z dopisom z dne 27. aprila 2017 italijanskim organom poslala dodatno zahtevo za informacije, na katero so ti odgovorili 24. maja 2017.

(2)

Komisija je z dopisom z dne 30. aprila 2018 v skladu s členom 21 Uredbe Sveta (EU) 2015/1589 (2) (v nadaljnjem besedilu: postopkovna uredba) obvestila Italijo o svoji predhodni oceni državne pomoči glede na določbe v zvezi z obdavčitvijo dohodkov pravnih oseb za pristanišča in pozvala italijanske organe, naj predložijo svoje pripombe. 22. maja 2018 in 27. junija 2018 so potekala srečanja med Komisijo in italijanskimi organi. Italija je z dopisom z dne 3. julija 2018 odgovorila na dopis Komisije z dne 30. aprila 2018. Dodatne informacije je predložila z dopisom z dne 10. septembra 2018.

(3)

Komisija je 8. januarja 2019 predlagala ustrezne ukrepe v skladu s členom 22 postopkovne uredbe. Komisija je Italijo pozvala, naj sprejme ukrepe, s katerimi bo zagotovila, da bodo organi pristaniškega sistema, ki opravljajo gospodarske dejavnosti, zavezani plačilu davka od dohodkov pravnih oseb na enak način kot druga podjetja. Poleg tega je Komisija pozvala italijanske organe, naj jo v dveh mesecih od prejema predloga pisno obvestijo, da v skladu s členom 23(1) postopkovne uredbe brezpogojno, nedvoumno in v celoti sprejemajo predlog za primerne ukrepe.

(4)

Italija je z dopisom z dne 7. marca 2019 uradno zavrnila predlog Komisije. 2. aprila 2019 in 7. maja 2019 so potekala nadaljnja srečanja med italijanskimi organi in Komisijo. Na teh srečanjih je Italija ponovila svoje stališče.

(5)

Ker italijanski organi niso sprejeli predloga za primerne ukrepe, se je Komisija z dopisom z dne 15. novembra 2019 odločila, da bo v skladu s členom 23(2) postopkovne uredbe sprožila postopek iz člena 108(2) PDEU. Sklep Komisije o začetku postopka je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije (3). Komisija je Italijo in zainteresirane strani pozvala k predložitvi pripomb.

(6)

Italija je Komisiji poslala pripombe z dopisom z dne 4. februarja 2020.

(7)

Komisija je prejela pripombe naslednjih zainteresiranih strani:

(8)

Komisija je prejela tudi pripombe tako imenovanega mednarodnega začasnega predstavnika Svobodnega tržaškega ozemlja.

(9)

Komisija je te pripombe posredovala Italiji in ji dala možnost, da v zvezi z njimi predloži svoje pripombe. Italija ni predložila pripomb.

(10)

Organi pristaniškega sistema v Italiji niso zavezani plačilu davka od dohodka pravnih oseb (IRES). Ta sklep obravnava ukrep oprostitve davka od dohodkov pravnih oseb za organe pristaniškega sistema v Italiji.

(11)

Zakon št. 84/1994 (4), kakor je bil spremenjen (v nadaljnjem besedilu: zakon št. 84/1994), ureja pristaniške dejavnosti ter naloge in funkcije organov pristaniškega sistema, pomorskega organa in drugih podjetij, povezanih z dejavnostmi pristanišč.

(12)

Pristanišča, v katerih delujejo organi pristaniškega sistema, so opredeljena kot „pristanišča ali posebna pristaniška območja državnega in mednarodnega gospodarskega pomena“ (pristanišča kategorije II, razreda I in II).

(13)

„Pristanišča ali posebna pristaniška območja državnega in mednarodnega gospodarskega pomena“ (kategorija II, razreda I in II) imajo naslednje funkcije:

(14)

Po začetku veljavnosti zakonodajnega odloka št. 169/2016 je bilo v Italiji ustanovljenih 16 organov pristaniškega sistema, ki zajemajo 57 glavnih pristanišč. Pristanišča, ki jih upravljajo organi pristaniškega sistema, so navedena v Prilogi A, ki je sestavni del zakona št. 84/1994. Prilogo A je mogoče spremeniti tako, da se omogoči vključitev pristanišča ali prenos pristanišča pod okrilje drugega organa pristaniškega sistema, pri čemer veljajo določeni pogoji.

(15)

V skladu z zakonom št. 84/1994 so organi pristaniškega sistema negospodarski javni subjekti nacionalnega pomena s posebnim pravnim statusom in imajo upravno, organizacijsko, regulativno, proračunsko in finančno avtonomijo. So pod nadzorom ministra za infrastrukturo in promet. Njihov proračun in bilanco stanja mora odobriti minister za infrastrukturo in promet v soglasju z ministrom za gospodarstvo in finance. Revizijo finančnega poslovodenja organov pristaniškega sistema izvede računsko sodišče.

(16)

Organi pristaniškega sistema morajo v skladu z zakonom št. 84/1994 pripraviti program strateškega načrtovanja, v katerem so določeni njihovi razvojni cilji. Spodbujati morajo ukrepe za izboljšanje energijske učinkovitosti in uporabe energije iz obnovljivih virov v pristaniščih ter pripraviti dokument o načrtovanju teh ukrepov.

(17)

V skladu z zakonom št. 84/1994 je država odgovorna za izvedbo večjih infrastrukturnih del (gradnja pomorskih kanalov, zaščitnih nasipov, dokov in opremljenih dokov, izkopi in poglabljanje morskega dna) v pristaniščih kategorije II (razreda I in razreda II). Regije, občine ali organi pristaniškega sistema lahko posredujejo z lastnimi sredstvi. Da bi pokrili stroške izvedenih del, lahko organi pristaniškega sistema uvedejo dodatno pristojbino za raztovorjeno in natovorjeno blago ali povečajo znesek koncesijskih dajatev.

(18)

Organi pristaniškega sistema v skladu s členom 6 zakona št. 84/1994 izvajajo naslednje naloge:

(19)

Pomorski organ je v skladu z zakonom št. 84/1994 odgovoren za policijske in varnostne funkcije, ki jih določajo predpisi o plovbi in posebni zakoni.

(20)

Organi pristaniškega sistema v skladu s členom 6 zakona št. 84/1994 ne smejo, niti neposredno niti prek podjetij, v katera vlagajo, opravljati pristaniških dejavnosti (5) in tesno povezanih dejavnosti. Poleg tega organi pristaniškega sistema ne morejo opravljati tehnično-navtičnih storitev pilotaže, vleke, privezovanja in pretovarjanja.

(21)

Ustanovljen bo posvetovalni odbor, ki ga bo sestavljalo pet predstavnikov uslužbencev podjetij, ki delujejo v pristanišču, en predstavnik uslužbencev organov pristaniškega sistema in po en predstavnik vsake od naslednjih kategorij podjetij, ki delujejo v pristanišču: lastniki plovil; industrijska podjetja; družbe iz členov 16 (glej oddelek 2.1.4 spodaj) in 18 (glej oddelek 2.1.5 spodaj); špediterji; mornarji in agenti ter prevozniki, ki delujejo v pristaniškem sektorju. Navedeni odbor bo imel svetovalno funkcijo v zvezi z izdajo, začasnim odvzemom ali odvzemom dovoljenj in koncesij.

(22)

Organi pristaniškega sistema vzpostavijo lastne območne urade, v katerih je generalni sekretar organov pristaniškega sistema ali njegov zastopnik med drugim odgovoren za podeljevanje koncesij za do štiri leta in določitev ustreznih koncesijskih dajatev na podlagi mnenja posvetovalnega in upravnega odbora.

(23)

Prihodke organov pristaniškega sistema sestavljajo:

(24)

Po poročilu italijanskega ministrstva za infrastrukturo in promet so italijanskim pristaniščem v letu 2017 večino prihodka prinesle „pristaniške pristojbine“ (pristojbine za raztovorjeno in natovorjeno blago ter za sidranje, tj. tassa portuale in tassa di ancoraggio) in koncesijske dajatve, ki so predstavljale 53,2 % oziroma 27,1 % poslovnih prihodkov (6).

(25)

Pristaniške dejavnosti so nakladanje, razkladanje, pretovarjanje, skladiščenje, splošni pretok blaga in vse druge dejavnosti, ki se izvajajo na pristaniškem območju. Pristaniške storitve so specialistične, dopolnilne in pomožne storitve v pristaniškem obratovalnem ciklu. Organi pristaniškega sistema lahko te storitve opredelijo s posebnimi predpisi, določenimi v odloku ministra za promet in plovbo.

(26)

Organi pristaniškega sistema urejajo in nadzorujejo pristaniške dejavnosti in storitve ter uporabo tarif, ki jih vsako podjetje javno objavi, in redno poročajo ministru za promet in plovbo.

(27)

Za opravljanje pristaniških dejavnosti in storitev za svoj račun ali v imenu tretje osebe je potrebno dovoljenje organov pristaniškega sistema. To dovoljenje zajema opravljanje pristaniških dejavnosti ali ene ali več pristaniških storitev, ki jih je treba opredeliti v samem dovoljenju.

(28)

Podjetja z dovoljenjem se vpišejo v ločene registre, ki jih vodijo organi pristaniškega sistema, ter so zavezana plačilu letne pristojbine in predložitvi varščine.

(29)

Minister za promet in plovbo mora za izdajo dovoljenj z odlokom določiti:

(30)

Organi pristaniškega sistema morajo javno objaviti tarife za pristaniške dejavnosti. Podjetja, ki prejmejo dovoljenje, morajo organom pristaniškega sistema sporočiti tarife, ki jih nameravajo zaračunavati uporabnikom, in vse nadaljnje spremembe.

(31)

Trajanje veljavnosti dovoljenja je povezano z operativnim programom, ki ga predlaga podjetje, oziroma, če je odobreno podjetje tudi imetnik koncesije v smislu člena 18 zakona št. 84/1994 (glej oddelek 2.1.5 spodaj), je enako trajanju veljavnosti same koncesije. Dovoljenje se lahko podaljša v povezavi z novimi operativnimi programi ali po podaljšanju koncesije.

(32)

Organ pristaniškega sistema mora po posvetovanju z lokalnim svetovalnim odborom določiti največje število dovoljenj, ki bodo izdana, pri čemer upošteva operativne zahteve in promet v pristanišču ter v vsakem primeru zagotovi najvišjo raven konkurence v sektorju.

(33)

Organi pristaniškega sistema dajo podjetjem iz člena 16 zakona št. 84/1994 koncesijo za zemljišča in doke na pristaniškem območju za opravljanje pristaniških dejavnosti.

(34)

Koncesije se podelijo na podlagi ustreznih oblik oglaševanja, določenih z odlokom ministra za promet in plovbo v soglasju z ministrom za finance. V tem odloku so navedeni tudi:

(35)

Vložniki morajo za pridobitev koncesije:

(36)

Imetnik koncesije za državno zemljišče mora v posameznem pristanišču neposredno opravljati dejavnost, za katero je dobil koncesijo. Imetnik koncesije ne more biti hkrati imetnik koncesije za drugo državno območje v istem pristanišču, razen če se dejavnost, za katero se zahteva nova koncesija, razlikuje od dejavnosti, zajete v obstoječih koncesijah na istem državnem območju, in ne more opravljati pristaniških dejavnosti na območjih, ki niso zajeta v koncesiji.

(37)

Organ pristaniškega sistema mora izvajati letne inšpekcijske preglede, da preveri, ali se izpolnjujejo zahteve, ki so bile izpolnjene ob podelitvi koncesije, in se izvajajo naložbe iz poslovnega načrta.

(38)

V primeru neupravičenega neizpolnjevanja obveznosti, ki jih je prevzel imetnik koncesije, in ciljev, določenih v poslovnem načrtu, mora organ pristaniškega sistema odvzeti koncesijo.

(39)

Italijanski davek od dohodkov ureja predsedniški odlok št. 917 z dne 22. decembra 1986: Testo Unico delle Imposte sui Redditi (prečiščeno besedilo zakona o davku od dohodkov, „TUIR“) (7). Naslov II TUIR določa pravila za obdavčitev dohodkov pravnih oseb.

(40)

Glavni elementi italijanskega davka od dohodkov pravnih oseb (Imposta sul reddito sulle società IRES, „IRES“) so opisani v nadaljevanju (8).

(41)

V skladu s členom 73(1) TUIR so plačilu davka od dohodkov pravnih oseb zavezani naslednji subjekti:

(42)

Člen 74 TUIR uvaja posebne določbe za državne in javne organe ter opredeljuje dejavnosti, ki se ne štejejo za trgovske dejavnosti.

(43)

V skladu s členom 74(1) TUIR državni organi in uprave, vključno s tistimi, ki imajo avtonomno ureditev, četudi imajo pravno osebnost, ter občine, konzorciji lokalnih organov, združenj in organov, ki upravljajo skupno lastnino, gorske skupnosti, pokrajine in regije niso zavezani plačilu davka od dohodkov pravnih oseb. V skladu s členom 74(2) TUIR se izvajanje javnih funkcij s strani javnih organov ne šteje za trgovsko dejavnost.

(44)

Ves dohodek podjetij, ki opravljajo trgovske dejavnosti, se šteje za poslovni prihodek, za katerega se plača davek od dohodkov pravnih oseb (člen 81 TUIR). Davčna osnova je dohodek na svetovni ravni, prikazan v izkazu poslovnega izida, pripravljenem za zadevno poslovno leto v skladu s pravili prava gospodarskih družb in prilagojenim v skladu z davčno zakonodajo, ki se nanaša na poslovni prihodek.

(45)

Obravnava davka od dohodkov pravnih oseb iz nepremičnin je odvisna od vrste nepremičnine. Če se nepremičnina dejansko in izključno uporablja za opravljanje trgovske dejavnosti (ali se zaradi svojih značilnosti lahko uporablja samo za trgovsko dejavnost), se dohodek od nepremičnine šteje za poslovni prihodek. Posledično je tak dohodek vključen v obdavčljiv dohodek podjetja.

(46)

Davčno obdobje za namene davka od dohodkov pravnih oseb je poslovno leto podjetja, kot ga določa zakon ali statut. Če poslovno leto ni tako določeno ali je daljše od dveh let, se za davčno obdobje šteje koledarsko leto (člen 76 TUIR).

(47)

Stopnja IRES znaša 24 % (člen 77 TUIR) (11).

(48)

S členom 1(716) zakona št. 160 z dne 27. decembra 2019 je bil uveden nov dodatni davek IRES v višini 3,5 odstotne točke na dohodek iz dejavnosti, ki se opravljajo na podlagi pristaniških dovoljenj in koncesij, izdanih v skladu s členoma 16 in 18 zakona št. 84/1994 (12). To je začasni ukrep, ki bi se moral uporabljati samo za poslovna leta 2019, 2020 in 2021.

(49)

Organi pristaniškega sistema v Italiji niso zavezani plačilu davka od dohodka pravnih oseb (IRES). Ta sklep obravnava ukrep oprostitve davka od dohodkov pravnih oseb za organe pristaniškega sistema v Italiji. Ta oprostitev zlasti temelji na členu 74 TUIR, kot ga razlagajo in uporabljajo italijanski organi.

(50)

V skladu s členom 74 TUIR državni organi in uprave, vključno s tistimi, ki imajo avtonomno ureditev, četudi imajo pravno osebnost, občine, konzorciji lokalnih organov, združenj in organov, ki upravljajo skupno lastnino, gorske skupnosti, pokrajine in regije niso zavezani plačilu davka od dohodkov pravnih oseb.

(51)

Po mnenju italijanskih organov so organi pristaniškega sistema javni organi, ki imajo izključno upravno funkcijo, zato zanje velja člen 74 TUIR. Po njihovem mnenju bi se v skladu s členom 73 TUIR nasprotno predvidevalo, da zadevni subjekt opravlja trgovske dejavnosti, četudi kot sekundarno dejavnost, in naj se ta zato za organe pristaniškega sistema ne bi uporabljal.

(52)

Iz členov 73 in 74, kot ju razlagajo in uporabljajo italijanski organi, izhaja, da so organi pristaniškega sistema v Italiji oproščeni davka od dohodkov pravnih oseb, tudi kadar gre za dohodek, ki izhaja iz izkoriščanja pristaniške infrastrukture.

(53)

Komisija je 8. januarja 2019 predlagala primerne ukrepe v skladu s členom 22 postopkovne uredbe in pozvala Italijo, naj sprejme ukrepe, s katerimi bi zagotovila, da bi bili organi pristaniškega sistema, ki opravljajo gospodarske dejavnosti, zavezani plačilu davka od dohodkov pravnih oseb na enak način kot druga podjetja. Vendar je Italija je z dopisom z dne 7. marca 2019 uradno zavrnila predlog Komisije, naj sprejme ukrepe, s katerimi bi zagotovila, da bi bili organi pristaniškega sistema, ki opravljajo gospodarske dejavnosti, zavezani plačilu davka od dohodkov pravnih oseb na enak način kot druga podjetja.

(54)

Ker je Komisija še vedno menila, da oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb v korist organom pristaniškega sistema, ki opravljajo gospodarske dejavnosti, pomeni obstoječo shemo državne pomoči in ker je dvomila o združljivosti te sheme pomoči z notranjim trgom, se je odločila, da v skladu s členom 23(2) poslovnika sproži postopek, določen v členu 108(2) PDEU. V tem sklepu je Komisija začasno ugotovila, da oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb, ki jo uživajo organi pristaniškega sistema, pomeni obstoječo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, ki je ni mogoče šteti za združljivo z notranjim trgom.

(55)

Italija in druge zainteresirane strani trdijo, da so zaradi neobstoja zakonodaje Unije o pristaniščih in skupnega pojmovanja pristaniških organov v pravu Unije države članice pristojne za opredelitev in urejanje narave in funkcij upravnih organov pristanišč, kot je razvidno iz Uredbe (EU) 2017/352 Evropskega parlamenta in Sveta (13).

(56)

Menijo, da uporaba načel v sklepih, ki jih je Komisija sprejela v posebnih primerih v drugih državah članicah, za Italijo ni smiselna. Po njihovem mnenju položaj v Italiji ni primerljiv z drugimi državami članicami (14).

(57)

Po navedbah Italije in v skladu z večino pripomb zainteresiranih strani organi pristaniškega sistema niso podjetja in ne opravljajo gospodarskih dejavnosti (15). Italijanski pravni sistem zahteva, da so organi pristaniškega sistema negospodarski javni organi državnega pomena z upravno, organizacijsko, regulativno, proračunsko in finančno avtonomijo.

(58)

Organe pristaniškega sistema nadzoruje ministrstvo za infrastrukturo in promet, poročila o njihovem finančnem poslovodenju pa revidira računsko sodišče na enak način kot za poročila o vseh organov, ki so del javne uprave. Vključeni so na seznam, ki ga je pripravil italijanski statistični inštitut in se uporablja za določitev konsolidiranega finančnega računa države. Organi pristaniškega sistema torej niso le v javni lasti, temveč so dejansko negospodarski javni organi (16).

(59)

Italija in večina zainteresiranih strani ugotavljajo, da organi pristaniškega sistema sami ne opravljajo pristaniških ali tehnično-navtičnih storitev (17). Regulativna pooblastila za tehnično-navtične storitve pilotaže, vleke, privezovanja in pretovarjanja ima pomorski organ, ki je decentralizirana struktura ministrstva za infrastrukturo in promet. Pravila za oddajo naročila za take storitve so določena v italijanskih predpisih o plovbi in izvedbenih predpisih. Tudi drugih dejavnosti, kot sta oskrbovanje z gorivom in zbiranje odpadkov, ne opravljajo sami organi pristaniškega sistema.

(60)

Po navedbah italijanskih organov in večine zainteresiranih strani organi pristaniškega sistema v javnem interesu omogočajo nediskriminatoren dostop pristaniških storitev do trgov pod pogoji proste konkurence in zagotavljajo, da se z državno lastnino upravlja povsem pregledno in nepristransko (18). Dejavnosti organov pristaniškega sistema, opredeljene v zakonu št. 84/1994, temeljijo na javnem interesu za pravilno delovanje pristaniških območij.

(61)

Italija in več drugih zainteresiranih strani menijo, da je podelitev pristaniških koncesij s strani organov pristaniškega sistema regulativna dejavnost, namenjena produktivnejši dodelitvi pristaniške infrastrukture v interesu pristaniške skupnosti in uporabnikov pristanišča. Organi pristaniškega sistema zagotavljajo, da so koncesije za uporabo pristaniških območij v javni lasti podeljene z namenom izboljšanja upravljanja pristanišča in vseh z njim povezanih dejavnosti. Koncesije se nikakor ne podeljujejo z namenom ustvarjanja dobička. Postopek ne poteka na konkurenčnem trgu (19).

(62)

Italija in druge zainteresirane strani navajajo, da so imetniki koncesij izbrani v preglednih in nediskriminatornih postopkih (20). Njihova izbira ni nujno odvisna od najboljših možnosti donosa v obliki višjih nadomestil za uporabo zemljišča. Cilj je predvsem povečati uporabnost in vrednost pristaniških območij v javnem interesu.

(63)

Italija in več drugih zainteresiranih strani menijo, da dajatve, ki jih organi pristaniškega sistema zaračunavajo zasebnim podjetjem za podelitev koncesij in dovoljenj za komercialno uporabo osnovne pristaniške infrastrukture in zagotavljanje storitev, ne pomenijo nadomestila za opravljeno storitev ali ponujeno blago. Po njihovem mnenju zadevnih storitev ni mogoče šteti za gospodarske dejavnosti (21).

(64)

Organi pristaniškega sistema podeljujejo koncesije na podlagi preglednih, konkurenčnih in nediskriminatornih postopkov. Postopek dodeljevanja, v katerem je izbran imetnik koncesije, je v celoti ločen od zneska dajatve. Organi pristaniškega sistema so dolžni nadzorovati imetnika koncesije in preverjati, ali spoštuje pogoje koncesije. Opravljajo preverjanja skladnosti in imajo posebna pooblastila za sankcioniranje imetnika koncesije, na primer pooblastilo za odvzem koncesije v primeru neizpolnjevanja obveznosti. Neposredna pogodbena razmerja z lastniki ladij in upravljavci plovil imajo le imetniki koncesij, ne pa tudi organi pristaniškega sistema.

(65)

Glede na pripombe Italije in več drugih zainteresiranih strani obstaja precejšnja razlika med dodelitvijo državne lastnine imetnikom koncesije (kot v primeru Italije) in oddajanjem take lastnine v najem (22). Pravice, ki jih organi pristaniškega sistema podelijo imetniku koncesije, niso tako pomembne kot pravice običajnega najemnika v najemniškem razmerju v tradicionalnih modelih, v katerih so pristanišča najemodajalci. To dokazujejo naslednje posebnosti italijanskega sistema:

(66)

Po navedbah Italije in več zainteresiranih strani koncesijske dajatve, ki jih imetniki koncesije plačujejo organom pristaniškega sistema, zato niso niti najemnine niti tržne cene, saj pogajalske stranke nimajo nobene diskrecijske pravice. Vzpostavljene so z zakonom in imajo značilnosti davka, ki ga imetnik koncesije plača državi prek organov pristaniškega sistema v zameno za dostop do trga za pristaniške gospodarske dejavnosti, zlasti za opravljanje dejavnosti in storitev z uporabo javne dobrine (23).

(67)

Iz tega izhaja, da organi pristaniškega sistema ne opravljajo nobene gospodarske dejavnosti, ker ne morejo posredovati pri glavnem elementu gospodarske transakcije, izvedene pod tržnimi pogoji, tj. ceni storitve (24).

(68)

Nekatere zainteresirane strani (25) ugotavljajo, da v skladu s sodno prakso Sodišča ni nobene gospodarske dejavnosti, za katero bi bile specifične metode ponujanja določenega blaga ali storitev določene neposredno z zakonom in zato ne temeljijo na ekonomskih ocenah ponudnikov (26). Obstoj komercialne dajatve, ki jo neposredno določi podjetje, ki upravlja infrastrukturo, bi bil torej pogoj za njegovo uvrstitev med podjetja (27).

(69)

Italija in nekatere zainteresirane strani navajajo, da dejavnosti, ki jih organi pristaniškega sistema opravljajo pri upravljanju pristanišč, nimajo nobenega vpliva na javno dobrino. To pomeni, da čeprav so nekateri elementi dejavnosti organov pristaniškega sistema gospodarske narave, na podlagi tega ni mogoče sklepati, da so organi pristaniškega sistema podjetja (28). Po navedbah Italije sodna praksa Sodišča izključuje možnost, da bi bili organi, ki so bili ustanovljeni in določeni za opravljanje javnih in negospodarskih funkcij in dejavnosti, ki pa hkrati opravljajo nekatere gospodarske dejavnosti, opredeljeni kot podjetja (29).

(70)

Italija priznava, da dajatve, ki jih plačujejo imetniki koncesij, vključujejo gospodarsko komponento. Dajatve so določene v skladu z merili, določenimi na nacionalni ravni. Vendar se pri dajatvah upoštevajo tudi zaveze imetnika koncesije glede obsega tovora, vrste naložb in obsega prometa. Posledično se lahko osnovna dajatev zniža, na primer ko imetniki koncesij vlagajo v večja infrastrukturna dela ali izvajajo izredno vzdrževanje javnega dobrega, ki spada na področje pristojnosti organov pristaniškega sistema.

(71)

Po navedbah italijanskih organov so torej koncesijske dajatve sestavljene iz fiksne in spremenljive komponente. Fiksna komponenta je sorazmerna s površino zadevnih območij, pri njej pa se upošteva tudi več drugih parametrov (lokacija in raven infrastrukture zadevnih območij). Spremenljiva komponenta se izračuna na podlagi mehanizmov spodbujanja za doseganje večje produktivnosti, večje energijske in okoljske učinkovitosti ter boljše ravni storitev, zlasti glede prometa in intermodalnega povezovanja pristanišč. Pri parametrih spodbud, ki se uporabljajo pri spremenljivi komponenti koncesijskih dajatev, se običajno upoštevajo obseg prometa v smislu plovil, količin in vrst blaga ter gibanje posebnih kazalnikov trga in kakovosti storitev (povprečni čas skladiščenja blaga v na območjih skladiščenja; raven učinkovitosti pri prehodu na druge načine prevoza; raven energijske in okoljske učinkovitosti celotnega pristaniškega cikla; stopnja produktivnosti na enoto površine pristaniškega območja, ki ga zajema koncesija).

(72)

Koncesijska dajatev (fiksna in spremenljiva komponenta) torej po eni strani zajema komponento plačila za upravljanje pristanišča in uporabo pristaniške lastnine kot osnovne infrastrukture, ki je negospodarske narave, po drugi strani pa zajema delovanje in uporabo javne lastnine, ki imetnikom koncesije omogoča opravljanje njihovih dejavnosti.

(73)

Italija meni, da je razlikovanje med negospodarskim (fiksna komponenta) in gospodarskim (spremenljiva komponenta) delom koncesijske dajatve posredno potrjeno z Uredbo (EU) 2017/352. Navedena uredba določa, da so lahko v skladu z ekonomsko strategijo pristanišča in njegovo politiko prostorskega načrtovanja pristojbine za pristaniško infrastrukturo različne, da se spodbudi učinkovitejša uporaba pristaniške infrastrukture (30).

(74)

Italija meni tudi, da je treba pri ocenjevanju narave koncesijskih dajatev upoštevati dejavnosti, ki jih opravljajo organi pristaniškega sistema kot javni organi, ki upravljajo javno lastnino. Sodna praksa daje smernice, da če javni organ opravlja gospodarsko dejavnost, ki jo je mogoče ločiti od izvajanja prerogativ javne oblasti, ravna glede te dejavnosti kot podjetje. Kadar pa je ta gospodarska dejavnost neločljivo povezana z izvajanjem njegovih prerogativ javne oblasti, so dejavnosti tega organa v celoti povezane z izvajanjem navedenih prerogativ (31).

(75)

V primeru organov pristaniškega sistema so dejavnosti, ki bi lahko imele gospodarski pomen pri upravljanju pristaniške lastnine in bi lahko bile pomembne pri določanju koncesijske dajatve, v vsakem primeru neločljivo povezane z javnimi dejavnostmi, ki jih imajo organi pristaniškega sistema po zakonu, kot so nadzor in upravljanje pristaniške lastnine ter načrtovanje vseh dejavnosti z uporabo pristaniških območij. Koncesijske dajatve, ki jih zaračunavajo organi pristaniškega sistema, se zato ne bi smele šteti za dohodek pravnih oseb.

(76)

Italija priznava, da je spremenljiva komponenta koncesijske dajatve gospodarske narave in da bi to teoretično upravičevalo njeno vključitev v osnovo za odmero morebitnega davka od dohodka podjetja.

(77)

Vendar po njenem mnenju parametri spodbud spremenljive komponente koncesijskih dajatev vplivajo na to, da se izračunani zneski dajatve postopoma zmanjšujejo, ko imetniki koncesije dosežejo gospodarske cilje. Po mnenju Italije to vodi k splošnemu znižanju same koncesijske dajatve. Posledično so prihodki organov pristaniškega sistema v celoti ali skoraj v celoti sestavljeni iz fiksne komponente, ki je omejena na plačilo za upravljavske in regulativne dejavnosti organov pristaniškega sistema. Zato po mnenju Italije organi pristaniškega sistema ne izvajajo nobene gospodarske dejavnosti.

(78)

Kot so pripomnile nekatere zainteresirane strani, izključitev organov pristaniškega sistema iz obveznosti plačila davka od dohodkov pravnih oseb ne pomeni izgube prihodkov od davkov, saj so organi pristaniškega sistema del države. Zato naj ne bi prišlo do porabe državnih sredstev v obliki fiskalnih ali proračunskih odhodkov (32).

(79)

Nekatere zainteresirane strani ugotavljajo tudi, da bi se z zneski, ki bi jih organi pristaniškega sistema plačali državi v primeru obdavčitve njihovega dohodka, sredstva preusmerila stran od organov pristaniškega sistema, zato ne bi bila na voljo za opravljanje njihovih institucionalnih nalog. Nato bi se od države pričakovalo, da bo povečala prispevke za organe pristaniškega sistema.

(80)

Kar zadeva oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb (IRES) za organe pristaniškega sistema, Italija in večina zainteresiranih strani navajajo, da uvrstitev organov pristaniškega sistema v kategorijo negospodarskih javnih organov v prečiščenem besedilu italijanskega davčnega zakona TUIR nujno vključuje njihovo oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb (33). To naj ne bi bila izjema v sistemu ali poseben ukrep v korist organov pristaniškega sistema, ker je povsem v skladu z načeli italijanskega davčnega sistema (34).

(81)

Davčni sistem, določen v italijanskem zakonu TUIR, je tudi povsem v skladu z naravo in funkcijami, dodeljenimi organom pristaniškega sistema, saj gre za javne organe, ki so jim dodeljene izključno upravne funkcije, in zato zanje velja člen 74 TUIR. Člen 73 TUIR nasprotno predvideva, da zadevni subjekt opravlja trgovske dejavnosti, četudi kot sekundarno dejavnost, in naj zato ne bi veljal za organe pristaniškega sistema (35).

(82)

Ena zainteresirana stran meni, da ukrep ne vpliva na trgovino in konkurenco, saj v Italiji ni zasebnih pristanišč (36). Organom pristaniškega sistema ni treba spodbujati potencialnih imetnikov koncesij s ponujanjem nizkih ali znižanih koncesijskih dajatev, saj je povpraševanje po dostopu do pristaniških območij večje od ponudbe razpoložljivih območij.

(83)

Nekatere zainteresirane strani navajajo tudi, da pristanišča ne tekmujejo z drugimi ponudniki prevoznih storitev, saj različne prometne infrastrukture služijo različnim trgom blaga in prometa ter jih ni mogoče zamenjati.

(84)

V skladu s členom 107(1) PDEU je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.

(85)

Po ustaljeni sodni praksi pojem podjetja zajema vsak subjekt, ki opravlja gospodarsko dejavnost, ne glede na njegov pravni status in način financiranja (37). Dejstvo, da si subjekt ne prizadeva ustvariti dobička, pri ugotavljanju, ali gre za podjetje ali ne (38), ni odločilno. Tudi dejstvo, da je v javni lasti, ni odločilno.

(86)

Kot sta pojasnili sodišči Unije, je vsaka dejavnost, ki vključuje ponujanje blaga in storitev na določenem trgu, tj. storitve, ki se običajno opravljajo proti plačilu, gospodarska dejavnost. Bistvena značilnost plačila je v tem, da je nadomestilo za zadevno storitev (39). Tudi nepridobitni subjekti lahko ponujajo blago in storitve na trgu (40).

(87)

Kar zadeva gradnjo in izkoriščanje javne infrastrukture, sta sodišči Unije pojasnili, da je prihodnja uporaba infrastrukture, tj. ali se ekonomsko izkorišča ali ne, tista, ki določa, ali financiranje gradnje take infrastrukture spada na področje uporabe pravil Unije o državni pomoči ali ne (41). Jasno je, da se komercialna uporaba pristaniške ali letališke infrastrukture in gradnja navedene infrastrukture za tako komercialno uporabo štejeta za gospodarski dejavnosti (42).

(88)

V skladu s to sodno prakso je Komisija v vrsti sklepov ugotovila, da se gradnja in komercialna uporaba pristaniške infrastrukture štejeta za gospodarski dejavnosti (43). Na primer, komercialna uporaba pristaniškega ali letališkega terminala na način, da se da na razpolago uporabnikom proti plačilu pristojbine, je gospodarska dejavnost (44). Zato javno financiranje pristaniške infrastrukture daje prednost gospodarski dejavnosti in zanj načeloma veljajo pravila o državni pomoči (45).

(89)

Nasprotno pa naložbe za infrastrukturo, ki je potrebna za opravljanje dejavnosti, za katere je odgovorna država v okviru izvajanja svojih javnih pooblastil, niso predmet nadzora državne pomoči (46). Le infrastrukture, ki so del bistvenih funkcij države, so negospodarske narave.

(90)

Italija in večina zainteresiranih strani trdijo, da so organi pristaniškega sistema negospodarski javni organi državnega pomena z upravno, organizacijsko, regulativno, proračunsko in finančno avtonomijo. Po njihovem mnenju organi pristaniškega sistema ne opravljajo gospodarskih dejavnosti in niso podjetja.

(91)

Komisija meni, da opredelitev organov pristaniškega sistema kot negospodarskih javnih organov po italijanski zakonodaji ne zadošča za ugotovitev, da ne gre za podjetja. Za določitev, ali so dejavnosti, ki jih opravljajo organi pristaniškega sistema, dejavnosti podjetja v smislu PDEU, je treba ugotoviti naravo njihovih dejavnosti (47).

(92)

Komisija na podlagi opisa dejavnosti organov pristaniškega sistema (glej oddelke 2.1.2 do 2.1.5) meni, da se omogočanje dostopa do pristanišč proti plačilu (pristojbine za sidranje ter za natovorjeno in raztovorjeno blago), izdaja dovoljenj proti plačilu za opravljanje pristaniških dejavnosti in podeljevanje koncesij proti plačilu štejejo za gospodarske dejavnosti. Komisija zato ugotavlja, da organi pristaniškega sistema opravljajo tako negospodarske kot gospodarske dejavnosti.

(93)

Komisija ne izpodbija, da se organom pristaniškega sistema lahko zaupa izvajanje nekaterih javnih pooblastil negospodarske narave (na primer varnost in nadzor pomorskega prometa ali nadzor onesnaževanja, ki jih izvajajo sami ali v povezavi z drugimi javnimi organi, kot je pomorski organ) (48). Pri opravljanju teh dejavnosti niso podjetja v smislu člena 107(1) PDEU.

(94)

Vendar dejstvo, da organi pristaniškega sistema pri opravljanju nekaterih dejavnosti izvršujejo pooblastila javnega organa, samo po sebi ne preprečuje, da bi bili opredeljeni kot podjetja (49).

(95)

Organi pristaniškega sistema opravljajo tudi gospodarske dejavnosti. Uporabnikom pristanišč (lastnikom ladij in upravljavcem plovil) zagotavljajo splošno storitev, tako da ladjam omogočajo dostop do pristaniške infrastrukture v zameno za plačilo, ki se običajno imenuje pristaniška pristojbina (pristojbine za raztovorjeno in natovorjeno blago ter za sidranje). Z izdajo dovoljenj in koncesij proti plačilu dajo določeno infrastrukturo ali zemljišča na razpolago podjetjem, ki navedena območja uporabljajo za lastne namene ali za zagotavljanje storitev lastnikom ladij in upravljavcem plovil.

(96)

Italija in več drugih zainteresiranih strani trdijo, da organi pristaniškega sistema nimajo neposrednih pogodbenih razmerij z lastniki ladij in upravljavci plovil (taka razmerja imajo le imetniki koncesij). Kljub temu Komisija meni, da dejstvo, da imetniki koncesij uporabljajo določena pristaniška zemljišča in infrastrukturo za zagotavljanje storitev lastnikom ladij in upravljavcem plovil, ne izključuje tega, da so nekatere dejavnosti, ki jih opravljajo organi pristaniškega sistema, na primer oddajanje pristaniškega zemljišča in infrastrukture v najem tretjim podjetjem, prav tako gospodarske narave (50).

(97)

To stališče je v skladu s stališčem, ki ga je Komisija zavzela v več zadevah, ki vključujejo državno pomoč za italijanske organe pristaniškega sistema (51). Poleg tega je Komisija v zadevah v zvezi z oprostitvijo davka od dohodkov pravnih oseb za pristanišča v Belgiji in Franciji jasno navedla, da je oddajanje javne dobrine proti plačilu gospodarska dejavnost (52). Splošno sodišče je potrdilo to stališče (53).

(98)

Skratka, organ pristaniškega sistema bo obravnavan kot podjetje, če – in kolikor – dejansko opravlja eno ali več gospodarskih dejavnosti (54). Organi pristaniškega sistema lastnikom ladij in upravljavcem plovil omogočijo dostop do pristaniške infrastrukture v zameno za plačilo (in sicer za pristojbine za raztovorjeno in natovorjeno blago ter za sidranje). Podeljujejo dovoljenja za pristaniške dejavnosti proti plačilu (pristojbine za dovoljenje) in oddajajo javno dobrino v najem proti plačilu (koncesijske dajatve). Te dejavnosti se štejejo za gospodarske dejavnosti. Komisija zato meni, da so organi pristaniškega sistema podjetja v povezavi z gospodarskimi dejavnostmi, ki jih opravljajo.

(99)

Italija in več zainteresiranih strani trdijo, da organi pristaniškega sistema ne sledijo tržni logiki in si ne prizadevajo za povečanje dobička. V zvezi s tem želi Komisija poudariti, da dejstvo, da se blago ali storitve ponujajo na nepridobitni osnovi, ne preprečuje, da bi bil subjekt, ki na trgu opravlja te dejavnosti, opredeljen kot podjetje (55).

(100)

Komisija ugotavlja, da ne niti Italija ne zainteresirane strani ne trdijo, da so pristojbine, ki jih zaračunavajo organi pristaniškega sistema, zgolj simbolične ali nepovezane s stroški opravljenih storitev. Komisija ugotavlja tudi, da pristaniške pristojbine (in sicer pristojbine za raztovorjeno in natovorjeno blago ter za sidranje), pristojbine za dovoljenje in koncesijske dajatve predstavljajo največji del prihodka organov pristaniškega sistema. Po poročilu italijanskega ministrstva za infrastrukturo in promet so pristaniške pristojbine (pristojbine za raztovorjeno in natovorjeno blago in pristojbine za sidranje) leta 2017 predstavljale 53,2 %, koncesijske dajatve pa 27,1 % prihodkov organov pristaniškega sistema (56).

(101)

Italija in več zainteresiranih strani trdijo, da pristojbine za koncesije in dovoljenja, ki jih organi pristaniškega sistema podeljujejo zasebnim podjetjem za komercialno uporabo osnovne pristaniške infrastrukture ter zagotavljanje pristaniških dejavnosti in storitev, niso nadomestilo za opravljeno storitev ali ponujeno blago (glej oddelek 3.2.3).

(102)

Italija trdi, da so koncesijske dajatve določene z zakonom. Organi pristaniškega sistema torej ne opravljajo gospodarskih dejavnosti, ker ne morejo posredovati pri glavnem elementu gospodarske transakcije, izvedene pod tržnimi pogoji, tj. ceni storitve.

(103)

Komisija želi za začetek opozoriti, da so v skladu s sodno prakso storitve, ki jih je mogoče označiti za gospodarske dejavnosti, tiste, ki se običajno opravljajo proti plačilu. Bistvena značilnost plačila je v tem, da je nadomestilo za zadevno ugodnost (57). Obstoj plačila je torej odločilni dejavnik za ugotovitev obstoja gospodarske dejavnosti (58).

(104)

Zagotavljanje storitev proti plačilu, določenim z zakonom, samo po sebi ne zadostuje, da zadevna dejavnost ne bi bila opredeljena kot gospodarska dejavnost (59).

(105)

Komisija zato meni, da argument, da so koncesijske dajatve določene z zakonom, ne zadostuje za ugotovitev, da organi pristaniškega sistema ne opravljajo gospodarskih dejavnosti. Komisija ugotavlja tudi, da zakon določa le najnižje koncesijske dajatve, organi pristaniškega sistema pa imajo možnost, da vplivajo na dajatve v skladu s svojo poslovno strategijo. Tudi če bi držalo, da so koncesijske dajatve v celoti določene z zakonom, bi bilo to vsekakor brezpredmetno, saj dajo organi pristaniškega sistema določeno infrastrukturo ali zemljišča podjetjem na razpolago proti plačilu, kar se šteje za gospodarsko dejavnost.

(106)

Komisija zato ugotavlja, da bi bilo treba podeljevanje koncesij proti plačilu opredeliti kot gospodarsko dejavnost.

(107)

Komisija ugotavlja, da določanje pristojbin z zakonom ne izključuje možnosti, da se pristojbine vsaj deloma določijo na gospodarski podlagi. V obravnavanem primeru se, preden se določijo koncesijske dajatve in pristojbine za dovoljenje za pristaniške dejavnosti na nacionalni ravni, opravi posvetovanje s številnimi javnimi in zasebnimi deležniki (nacionalnimi in regionalnimi organi, organi pristaniškega sistema in drugimi javnimi organi, podjetji, ki opravljajo pristaniške storitve in pristaniške dejavnosti, sindikati). Enako velja za pristaniške pristojbine (pristojbine za natovorjeno in raztovorjeno blago ter pristojbine za sidranje).

(108)

Komisija meni, da lahko organi pristaniškega sistema uporabljajo nižje pristojbine, ker so oproščeni davka od dohodkov pravnih oseb. Višina pristojbin je pomemben element trgovinske politike, ki jo izvajajo pristanišča, da bi lastnike ladij in upravljavce plovil spodbudila k uporabi pristaniške infrastrukture, podjetja pa k ustalitvi v pristanišču, da bi tam razvila svoje proizvodne ali storitvene dejavnosti (60).

(109)

Prav tako je v primeru koncesij le en del koncesijske dajatve (najnižja pristojbina) določen na nacionalni ravni. Ta del je fiksna komponenta koncesijske dajatve. Spremenljiva komponenta koncesijske dajatve organom pristaniškega sistema omogoča, da izvajajo lastne poslovne strategije glede na specifične tržne razmere.

(110)

Koncesijske dajatve so dejansko sestavljene iz fiksne in spremenljive komponente. Fiksna komponenta je običajno sorazmerna s površino območij, ki jih zajema koncesija, pri tej komponenti pa je upoštevanih tudi več drugih parametrov (lokacija, raven infrastrukture zadevnih območij). Spremenljiva komponenta vključuje ekonomske mehanizme spodbujanja za doseganje večje produktivnosti, večje energijske in okoljske učinkovitosti ter boljše ravni storitev, zlasti glede prometa in intermodalnega povezovanja pristanišč.

(111)

Italija priznava, da je spremenljiva komponenta koncesijskih dajatev gospodarske narave in bi se zato upravičeno upoštevala pri osnovi za odmero morebitnega davka od dohodka organov pristaniškega sistema. Ko pa bi imetniki koncesij dosegli zastavljene gospodarske cilje, bi se ustrezni znesek pristojbine postopoma zniževal, posledično pa bi se znižala celotna koncesijska dajatev. Po mnenju italijanskih organov so zato prihodki organov pristaniškega sistema iz koncesij v praksi skoraj v celoti sestavljeni iz fiksne komponente, ki je omejena na plačilo za upravljavske in regulativne dejavnosti organov pristaniškega sistema. Ker Italija meni, da je fiksna komponenta koncesijskih dajatev nadomestilo za negospodarske dejavnosti, ugotavlja, da organi pristaniškega sistema ne opravljajo nobene gospodarske dejavnosti.

(112)

Vendar Komisija ugotavlja, da ne Italija ne nobena od zainteresiranih strani ni predložila dokaza, ki bi potrjeval trditev, da se zaradi spremenljive komponente dajatve zniža celotna koncesijska dajatev.

(113)

Še pomembneje je, da se ne izpodbija, da so koncesijske dajatve določene tako, da odražajo vrednost opravljene storitve (obseg, lokacija in raven infrastrukture). Poleg tega koncesijske dajatve niso zgolj simbolične.

(114)

Komisija zato ugotavlja, da dejstvo, da bi spremenljiva komponenta koncesijskih dajatev lahko znižala skupni prihodek od koncesijskih dajatev, ko imetniki koncesij dosežejo gospodarske cilje iz koncesijske pogodbe, ne zadostuje za izključitev tega, da organi pristaniškega sistema opravljajo gospodarske dejavnosti. Komisija meni tudi, da dejstvo, da se s prihodki od koncesijskih dajatev lahko financirajo tudi nekatere negospodarske dejavnosti, ne spreminja dejstva, da so dajatve prejete v zameno za storitev, tj. dostop do pristaniške infrastrukture (61).

(115)

Italija in več zainteresiranih strani trdijo tudi, da imajo pristojbine, ki jih je treba plačati organom pristaniškega sistema, značilnosti davka, ki ga imetnik koncesije plača državi prek organov pristaniškega sistema.

(116)

Komisija meni, da ta argument ni primeren za ugotavljanje, ali organi pristaniškega sistema opravljajo gospodarsko dejavnost, saj samih nacionalnih kvalifikacij ni mogoče uporabiti za to, da bi se obšla uporaba skupnih pravil Unije. Storitve, ki jih je mogoče opredeliti kot gospodarske dejavnosti, so storitve, ki se običajno opravljajo proti plačilu (62). Pristojbine, ki jih prejmejo organi pristaniškega sistema, pomenijo nadomestilo, ki ga uporabniki plačajo v zameno za zagotavljanje določenih storitev. Kot je Splošno sodišče že ugotovilo v primeru španskih pristanišč, ko so ta prav tako trdila, da so pristaniške pristojbine davki, so pristaniške pristojbine tiste pristojbine, ki se zaračunavajo za uporabo pristaniške infrastrukture (63).

(117)

Italija meni, da so gospodarske dejavnosti, ki jih opravljajo organi pristaniškega sistema pri upravljanju pristanišč, obrobne in nezadostne, da bi bili organi pristaniškega sistema opredeljeni kot podjetja. Sodna praksa Sodišča naj bi izključevala, da se organi, ki so ustanovljeni in določeni za opravljanje javnih in negospodarskih funkcij in dejavnosti ter ki hkrati opravljajo nekatere gospodarske dejavnosti, uvrščajo med podjetja (64).

(118)

Italija meni tudi, da so dejavnosti, ki bi lahko imele gospodarski pomen za upravljanje pristaniške lastnine in bi lahko bile pomembne pri določanju koncesijskih dajatev, neločljivo povezane z javnimi dejavnostmi, ki so z zakonom zaupane organom pristaniškega sistema, kot sta nadzorovanje in upravljanje pristaniške lastnine. Po mnenju Italije se pristojbine, ki jih zaračunavajo organi pristaniškega sistema, zato ne bi smele šteti za dohodek pravnih oseb.

(119)

Komisija želi opozoriti, da dejstvo, da ima subjekt javna pooblastila za izvajanje dela dejavnosti, samo po sebi ne preprečuje, da bi bil za svoje gospodarske dejavnosti opredeljen kot podjetje za namene konkurenčnega prava Unije (65).

(120)

Sodna praksa pravi, da če javni subjekt opravlja gospodarsko dejavnost, ki jo je mogoče ločiti od izvajanja prerogativ javne oblasti, ravna glede te dejavnosti kot podjetje. Kadar pa te gospodarske dejavnosti ni mogoče ločiti od izvajanja njegovih prerogativ javne oblasti, so vse dejavnosti, ki jih opravlja navedeni subjekt, dejavnosti, ki so povezane z izvajanjem navedenih prerogativ (66).

(121)

Komisija ugotavlja, da ne Italija ne nobena od zainteresiranih strani ni predložila dokazov, da gospodarskih dejavnosti, ki jih opravljajo pristanišča, ni mogoče ločiti od njihovih prerogativ javne oblasti. Zgolj možnost gospodarske povezave med navedenimi dejavnostmi v smislu, da gospodarske dejavnosti pristanišč omogočajo delno ali celotno financiranje njihovih negospodarskih dejavnosti, ni zadosten dokaz neločljivosti navedenih dejavnosti v smislu sodne prakse (67).

(122)

Komisija ugotavlja tudi, da v tem primeru gospodarske dejavnosti organov pristaniškega sistema niso obvezne zaradi njihovih negospodarskih dejavnosti v javnem interesu in da v njihovi odsotnosti negospodarske dejavnosti niso nujno neuporabne (68).

(123)

Komisija ugotavlja tudi, da ne Italija ne zainteresirane strani niso dokazale, da so gospodarske dejavnosti pristanišč pomožne njihovim negospodarskim dejavnostim, ki se opravljajo/izvajajo v javnem interesu (69). Nasprotno, pristaniške pristojbine (in sicer pristojbine za raztovorjeno in natovorjeno blago ter pristojbine za sidranje) in koncesijske dajatve predstavljajo večino operativnih prihodkov organov pristaniškega sistema, saj s tem povezane dejavnosti predstavljajo glavno poslovno dejavnost organov pristaniškega sistema (70).

(124)

Komisija zato ugotavlja, da je v smislu sodne prakse (71) gospodarske dejavnosti organov pristaniškega sistema mogoče ločiti od negospodarskih dejavnosti, ki jih opravljajo/izvajajo v javnem interesu. Posledično Komisija meni, da bi se morali organi pristaniškega sistema obravnavati kot podjetje, če – in kolikor – dejansko opravljajo eno ali več gospodarskih dejavnosti (72).

(125)

Italija in več zainteresiranih strani trdijo, da organi pristaniškega sistema nimajo konkurentov in da ni trga, na katerem bi delovali. Zaradi neobstoja trga, na katerem bi organi pristaniškega sistema lahko ponujali svoje storitve, naj teh ne bi bilo mogoče šteti za podjetje. Nekatere zainteresirane strani tudi navajajo, da se upravljanje pristanišč razlikuje od upravljanja letališč.

(126)

V zvezi s tem Komisija ugotavlja, da lahko subjekt, ki uživa pravni monopol, ponuja blago in storitve na trgu ter je zato podjetje v smislu člena 107 PDEU. Pojem gospodarske dejavnosti je objektiven, saj izhaja iz dejstev, zlasti iz obstoja trga za zadevne storitve (73).

(127)

Komisija opozarja tudi, da sta sodišči Unije presodili, da zagotavljanje letaliških zmogljivosti letalskim družbam proti plačilu pristojbine pomeni gospodarsko dejavnost (74). Komisija meni, da med zagotavljanjem dostopa do letališke infrastrukture v zameno za plačilo letaliških pristojbin in zagotavljanjem dostopa do pristaniške infrastrukture v zameno za pristaniške pravice (75) ni bistvene razlike, zlasti ker imajo letališča podoben pravni monopol, kot ga uživajo italijanski organi pristaniškega sistema. Organi pristaniškega sistema sami upravljajo pristaniško infrastrukturo, ko lastnikom ladij in upravljavcem plovil omogočajo dostop do pristaniške infrastrukture ali jo oddajo v najem v zameno za plačilo (76).

(128)

Komisija zato ugotavlja, da argumenti, ki so jih predstavile Italija in nekatere zainteresirane strani, ne zadostujejo za ugotovitev, da dejavnosti organov pristaniškega sistema niso gospodarske.

(129)

Glede na zgoraj navedeno Komisija ugotavlja, da organi pristaniškega sistema opravljajo gospodarske dejavnosti in se v zvezi z njimi štejejo za podjetja v smislu člena 107(1) PDEU.

(130)

V skladu s členom 107(1) PDEU se ukrep opredeli kot državna pomoč, če ga dodeli država članica ali če gre za kakršno koli vrsto pomoči iz državnih sredstev. V obravnavanem primeru oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb temelji zlasti na členu 74 TUIR, kot so ga razlagali in uporabljali italijanski organi (glej uvodne izjave 50 do 52). V skladu s členom 74 TUIR državni organi in uprave ter drugi teritorialni organi, kot so na primer regije in občine, niso zavezani plačilu davka od dohodkov pravnih oseb. Po mnenju italijanskih organov so organi pristaniškega sistema javni organi, ki imajo izključno upravno funkcijo, zato zanje velja člen 74 TUIR. Ukrep je torej mogoče pripisati državi.

(131)

Izguba prihodka od davkov je enaka porabi državnih sredstev v obliki davčnih izdatkov.

(132)

Kot sta odločili sodišči Unije, je ukrep, s katerim javni organi nekatera podjetja oprostijo davka, zaradi česar so osebe, za katere oprostitev velja, čeprav ne vključuje prenosa državnih sredstev, v ugodnejšem finančnem položaju kot drugi davkoplačevalci, v skladu z opredelitvijo pojma „državna sredstva“ v smislu člena 107(1) PDEU (77).

(133)

Italijanski organi se z oprostitvijo davka od dohodkov pravnih oseb za organe pristaniškega sistema, ki opravljajo gospodarske dejavnosti, torej odpovedujejo prihodkom, ki predstavljajo državna sredstva. Komisija zato meni, da zadevni ukrep pomeni izgubo državnih sredstev in da je posledično ukrep, ki ga država dodeli iz državnih sredstev.

(134)

Kar zadeva argument nekaterih zainteresiranih strani, da izključitev organov pristaniškega sistema iz obveznosti plačila davka od dohodkov pravnih oseb ne bi povzročila izgube davčnih prihodkov, saj so organi pristaniškega sistema del države, je treba opozoriti, da je pravni red Unije nevtralen glede lastninskopravne ureditve (78) in v ničemer ne posega v pravico držav članic, da delujejo kot gospodarski subjekti. Po drugi strani, če javni organi neposredno ali posredno opravljajo gospodarske transakcije v kakršni koli obliki, zanje veljajo pravila Unije o državni pomoči (79). V skladu z ustaljeno sodno prakso je zato treba razlikovati med obveznostmi, ki jih država prevzame kot lastnica podjetja, in obveznostmi, ki jih ima kot javni organ (80). To pomeni, da prihodkov, ki jih lahko država ustvarja iz lastništva javnega podjetja, ni mogoče upoštevati pri oceni, ali davčna ugodnost, ki je dodeljena takemu podjetju, vpliva na državna sredstva. Poleg tega ne Italija ne nobena od zainteresiranih strani ni navedla nobenega argumenta, ki bi dokazoval, da bi bila davčna ugodnost, povezana z oprostitvijo davka od dohodkov pravnih oseb za organe pristaniškega sistema, omejena na znesek, potreben za financiranje institucionalnih nalog organov pristaniškega sistema.

(135)

Ukrep mora pomeniti tudi finančno prednost za prejemnika, da je lahko opredeljen kot državna pomoč. Pojem prednosti ne zajema samo pozitivnih koristi, ampak tudi posredovanja, ki v različnih oblikah znižujejo stroške, ki običajno bremenijo podjetje (81).

(136)

V skladu s tem ukrepom so organi pristaniškega sistema oproščeni davka od dohodkov pravnih oseb, medtem ko so druga podjetja načeloma zavezana plačilu davka od dohodkov pravnih oseb. Oprostitev davka znižuje stroške, ki so običajno del operativnih stroškov podjetja, ki opravlja gospodarske dejavnosti. To daje organom pristaniškega sistema prednost v primerjavi z drugimi podjetji, ki niso upravičena do take davčne ugodnosti, čeprav opravljajo gospodarske dejavnosti. Iz tega sledi, da ukrep pomeni prednost za organe pristaniškega sistema.

(137)

Komisija ugotavlja, da italijanski organi ne trdijo, da so organom pristaniškega sistema zaupane obveznosti javne službe in da bi oprostitev davka organom pristaniškega sistema nadomestila stroške, ki jih imajo pri izpolnjevanju navedenih obveznosti. Komisija tudi meni, da merila „sodbe v zadevi Altmark“ niso izpolnjena (82), saj organi pristaniškega sistema niso zavezani k izpolnjevanju jasno opredeljenih obveznosti javne službe. Poleg tega zadevni ukrep, ki povezuje znesek pomoči z ustvarjenim dobičkom, ni povezan z neto stroški naloge javne službe in ni omejen nanje. Prav tako ne izhaja iz pooblastila, podeljenega upravičencem ukrepa za izvajanje take naloge.

(138)

Z oprostitvijo davka od dohodkov pravnih oseb za organe pristaniškega sistema, ki opravljajo gospodarske dejavnosti, jim italijanski organi dajejo prednost. Komisija zato ugotavlja, da zadevni ukrep zagotavlja prednost organom pristaniškega sistema.

(139)

V skladu s členom 107(1) PDEU se ukrep šteje za pomoč, če vpliva na trgovino znotraj Unije in izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco.

(140)

Komisija najprej opozarja, da so v okviru javnega posvetovanja z zainteresiranimi stranmi o osnutku uredbe v pristaniškem sektorju vsi deležniki poudarili potrebo po stabilnih in poštenih enakih konkurenčnih pogojih za pristanišča v Uniji (83).

(141)

Res je, da je v nekaterih državah članicah upravljanje osnovne pristaniške infrastrukture zakonsko rezervirano za nekatere subjekte. V povezavi s tem upravljavci iz drugih držav članic ne morejo upravljati osnovne pristaniške infrastrukture v teh državah članicah, zato je mogoče navedeni specifični trg vsaj do neke mere opredeliti kot neliberaliziran ali zaprt za konkurenco. Vendar ta specifični trg ni edini trg, na katerem bi prednost pristaniškim organom lahko izkrivljala konkurenco (84).

(142)

Prvič, logistična in prevozniška podjetja, ki so pripravljena prevažati blago, lahko to storijo na različne načine, pri čemer lahko uporabijo druga (tuja ali domača) pristanišča, ki jih upravljajo drugi pristaniški organi, ali pa pristanišča sploh ne uporabijo. Pristanišča iz različnih držav članic lahko delijo isto zaledje, tako da pristaniški organi tekmujejo za zagotavljanje prevoznih storitev upravljavcem, ki so pripravljeni delovati v zadevnem zaledju. To lahko na primer velja za upravljavce pristanišč na severozahodu Italije in jugu Francije. Storitve, ki jih ponujajo organi pristaniškega sistema (zagotavljanje dostopa do pristanišč), torej vsaj do neke mere konkurirajo storitvam, ki jih ponujajo drugi pristaniški organi in drugi ponudniki prevoznih storitev v Italiji in drugih državah članicah. Na splošno Komisija ugotavlja, da so pristanišča v veliki meri vključena v mednarodni prevoz blaga in potnikov, zato lahko tudi vsaka prednost, ki jo imajo italijanski organi pristaniškega sistema, vpliva na konkurenco in trgovino znotraj Unije.

(143)

V zvezi s tem dejstvo, da so organi pristaniškega sistema edini subjekti, upravičeni do upravljanja lastne pristaniške infrastrukture (in zagotavljanja dostopa do pristaniške infrastrukture), ne postavlja pod vprašaj obstoja širšega konkurenčnega trga, na katerem prevozne storitve (dostop do pristaniške infrastrukture) organov pristaniškega sistema konkurirajo storitvam drugih prevoznikov s sedežem v Italiji in drugih pristanišč ali ponudnikov prevoza v drugih državah članicah (85). Uporabniki pristaniške infrastrukture lahko uporabljajo druga pristanišča (v Italiji ali v tujini) in druge načine prevoza, tako da organi pristaniškega sistema zagotavljajo storitve v konkurenci z drugimi upravljavci na širšem trgu prevoznih storitev in na ožjem trgu pristaniških storitev (druga pristanišča Unije omogočajo dostop do trga Unije in s tem do Italije, včasih v kombinaciji s cestami, železnicami ali vodnimi potmi) (86).

(144)

Imetniki koncesij, ki so pripravljeni zagotavljati pristaniške storitve, lahko to storijo tudi v drugih pristaniščih, ki jih upravljajo drugi pristaniški organi. Organi pristaniškega sistema tekmujejo, da bi privabili te upravljavce (imetnike koncesij, ki opravljajo pristaniške storitve). Višina pristojbin, ki jih organi pristaniškega sistema zaračunajo za to, da dajo imetnikom koncesij na razpolago zemljišča in infrastrukturo (pristaniško opremo), je prav tako pomembna pri odločitvi imetnikov koncesij o tem, da se bodo ustalili v nekem pristanišču, in ne v drugem (87). Sodna praksa potrjuje obstoj konkurence in čezmejne učinke na tem trgu (88).

(145)

Poleg tega se podjetja, ki so se pripravljena ustaliti v bližini pristanišča, lahko ustalijo tudi zunaj pristanišča (in ne nujno na zemljiščih, ki so v lasti pristaniških organov ali ki jih ti upravljajo), tako da so organi pristaniškega sistema konkurenčni drugim upravljavcem, ki oddajajo v najem zemljišča zunaj pristanišč.

(146)

Nazadnje, Komisija meni, da lahko organi pristaniškega sistema tekmujejo med seboj in z drugimi evropskimi pristanišči ter da bo oprostitev davka za organe pristaniškega sistema zato verjetno vplivala tudi na konkurenco in trgovino med državami članicami.

(147)

Za ukrep, ki ga dodeli država, velja, da izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco, kadar bi verjetno izboljšal konkurenčni položaj prejemnika pomoči v primerjavi z drugimi podjetji, s katerimi tekmuje (89). Izkrivljanje konkurence v smislu člena 107(1) PDEU je na splošno prisotno, ko država dodeli finančno prednost podjetju v sektorju, v katerem obstaja ali bi lahko obstajala konkurenca (90). Javna podpora lahko izkrivlja konkurenco, tudi če podjetju, ki prejme pomoč, ne pomaga, da bi se širilo in povečalo tržni delež. Zadostuje, da pomoč podjetju omogoča, da ohrani močnejši konkurenčni položaj, kot bi ga imelo, če pomoči ne bi prejelo. V tem smislu za to, da se šteje, da pomoč izkrivlja konkurenco, običajno zadošča, da pomoč upravičencu daje prednost s tem, da ga razbremeni stroškov, ki bi jih sicer ta imel pri izvajanju tekočih poslov (91).

(148)

Ker zadevni ukrep pomeni shemo pomoči, ki se uporablja za organe pristaniškega sistema različnih velikosti, na različnih geografskih lokacijah in z različnimi dejavnosti, ni treba dokazovati, da ukrep pri vsakem organu pristaniškega sistema izkrivlja konkurenco in vpliva na trgovino, da bi bilo mogoče ugotoviti, da obravnavni ukrep pomeni državno pomoč (92).

(149)

Z oprostitvijo davka od dohodkov pravnih oseb se daje prednost organom pristaniškega sistema, ki lahko zato izboljšajo svoj konkurenčni položaj. Zlasti cena storitev, ki jih zagotavljajo organi pristaniškega sistema (pristojbine za dovoljenje, koncesijske dajatve, pristojbine za raztovorjeno in natovorjeno blago ter pristojbine za sidranje), je eden od dejavnikov, ki vplivajo na relativno konkurenčnost različnih pristanišč v Evropi (93).

(150)

Italija trdi, da imajo organi pristaniškega sistema omejen vpliv na določanje pristojbin za svoje dejavnosti. Vendar merila za določanje pristojbin za dovoljenje in koncesijskih dajatev, predpisana z javnim odlokom, določajo le najnižjo pristojbino, zato imajo organi pristaniškega sistema diskrecijsko pravico, da določijo višino svojih pristojbin (glej oddelek 4.1.1.5). V vsakem primeru pa tudi obstoj pristojbin, določenih izključno na centralni ravni – brez diskrecijske pravice, da posamezni organ pristaniškega sistema vpliva na višino centralno določenih pristojbin –, ne bi izključil izkrivljanja konkurence, ker lahko podjetja konkurirajo tudi pri parametrih, ki niso cena (kakovost storitve itd.), in ker lahko prednost, dodeljena organom pristaniškega sistema z zadevno oprostitvijo davka, navedenim organom pomaga tudi pri izboljšanju kakovosti njihove ponudbe ter privabljanju lastnikov ladij in upravljavcev plovil.

(151)

Komisija zato ugotavlja, da italijanski organi z oprostitvijo davka od dohodkov pravnih oseb za organe pristaniškega sistema, ki opravljajo gospodarske dejavnosti, tem zagotavljajo prednost, ki lahko vpliva na konkurenco. Komisija zato meni, da zadevni ukrep izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco.

(152)

Javna podpora podjetjem pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU le, kolikor prizadene trgovino med državami članicami. Ni treba ugotavljati, ali pomoč dejansko vpliva na trgovino med državami članicami, ampak samo, ali bi pomoč lahko vplivala na navedeno trgovino (94). Sodišči Unije sta zlasti odločili, da finančna pomoč države vpliva na trgovino znotraj Unije, kadar okrepi položaj enega podjetja v razmerju do drugih konkurenčnih podjetij v navedeni trgovini (95).

(153)

To sodno prakso je mogoče uporabiti v tem primeru, saj oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb krepi položaj organov pristaniškega sistema. To slednjim omogoča, da znižajo svoje pristojbine in naredijo pristaniško infrastrukturo, ki jo upravljajo, privlačnejšo za lastnike ladij in upravljavce plovil, zlasti iz drugih držav članic.

(154)

V tem primeru so italijanska pristanišča vključena v trgovino znotraj Unije, tako da prednost zadevnih organov pristaniškega sistema vpliva na trgovino znotraj Unije. Italijanska pristanišča so dejavno vključena v trgovino znotraj Unije, več italijanskih pristanišč pa je med najpomembnejšimi pristanišči v Uniji glede na kontejnerski promet in tonažo tovora. Na podlagi javno dostopnih informacij se zdi, da sta bili leta 2019 med petnajstimi najpomembnejšimi pristanišči za kontejnerje v Evropi dve italijanski pristanišči, in sicer Genova in Gioia Tauro (96).

(155)

Ker so navedeni organi pristaniškega sistema oproščeni davčne obveznosti, h kateri bi bili sicer zavezani in h kateri so zavezana konkurenčna podjetja, se z oprostitvijo davka od dohodkov pravnih oseb sprostijo finančna sredstva navedenih podjetij, ki lahko zato vlagajo v svoje poslovanje, kar posledično vpliva na pogoje, pod katerimi lahko ponudijo lahko svoje izdelke in storitve na trgu, s čimer izkrivljajo konkurenco na notranjem trgu. Posledično oprostitev davka za organe pristaniškega sistema vpliva na trgovino znotraj Unije.

(156)

Kar zadeva argument Italije, da večina italijanskih pristanišč še zdaleč ne konkurira, niti potencialno, na evropskih trgih, ampak v glavnem konkurira pristaniščem v Severni Afriki, Komisija ugotavlja, da italijanski organi niso predložili nobenega dokaza, ki bi utemeljeval to stališče (97).

(157)

Zato italijanski organi z oprostitvijo davka od dohodkov pravnih oseb za organe pristaniškega sistema, ki opravljajo gospodarske dejavnosti, tem organom zagotavljajo prednost, ki lahko vpliva na trgovino znotraj Unije.

(158)

Da bi se ukrep štel za državno pomoč, mora biti selektiven (98), tako da daje prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga. V skladu z ustaljeno sodno prakso (99) se materialna selektivnost davčnega ukrepa oceni v treh fazah: najprej je treba opredeliti in preučiti skupno ali „običajno“ ureditev (v nadaljnjem besedilu: referenčni okvir), ki se uporablja v zadevni državi članici. Nato je treba glede na to skupno ali „običajno“ davčno ureditev oceniti in ugotoviti, ali je morebitna prednost, dodeljena z zadevnim davčnim ukrepom, selektivna. To je treba storiti tako, da se dokaže, da ta ukrep odstopa od navedene skupne ureditve, ker uvaja razlikovanje med gospodarskimi subjekti, ki so glede na cilj navedene ureditve v primerljivem dejanskem in pravnem položaju. Če tako odstopanje obstaja, je treba v tretjem koraku preučiti, ali izhaja iz narave ali splošne strukture davčnega sistema, katerega del je ukrep, ter ali ga narava ali logika tega sistema tudi upravičuje. V tem okviru mora država članica dokazati, da različna davčna obravnava izhaja neposredno iz osnovnih ali vodilnih načel navedenega sistema (100).

(159)

Za oceno selektivnosti davčnega ukrepa je treba najprej določiti ustrezen referenčni okvir in nato ugotoviti, ali zadevni ukrep povzroča diskriminacijo v navedenem okviru. Referenčni okvir je sestavljen iz usklajenega niza pravil, ki se na podlagi objektivnih meril splošno uporabljajo za vsa podjetja, ki spadajo na njegovo področje uporabe, kakor ga opredeljuje njegov cilj.

(160)

Komisija v tem primeru meni, da je referenčni okvir italijanski sistem obdavčitve dohodkov pravnih oseb, kot je določen v prečiščenem besedilu italijanskega davčnega zakona TUIR (glej uvodne izjave 38 do 43), vključno z opredelitvijo davčnih zavezancev in obdavčljivega dohodka, ki izhaja iz člena 72 v povezavi s členom 73 TUIR.

(161)

Člen 72 TUIR določa načelo, da se davek od dohodkov pravnih oseb uporablja za vse dohodke v denarju ali v naravi.

(162)

Člen 73(1) TUIR določa, da so plačilu davka od dohodkov pravnih oseb zavezana podjetja vseh vrst, vključno z vzajemnimi zavarovalnicami, pa tudi zadruge, javni in zasebni subjekti, ki niso podjetja, ter skladi, ne glede na to, ali je njihov izključni ali glavni namen opravljanje trgovskih dejavnosti ali ne.

(163)

Člen 75 določa načelo, da se davek od dohodkov pravnih oseb obračuna od celotnega čistega dohodka in da se uporabljajo različna pravila za opredelitev obdavčljivega dohodka za podjetja in javne ali zasebne subjekte, katerih izključni ali glavni namen je opravljanje trgovskih dejavnosti (členi 81 do 141 TUIR) (101), ter za javne ali zasebne subjekte, katerih izključni ali glavni namen ni opravljanje trgovske dejavnosti (členi 143 do 150 TUIR) (102). Člena 76 in 77 določata davčno stopnjo oziroma davčno obdobje za davek od dohodkov pravnih oseb.

(164)

Iz zgoraj navedenega izhaja, da so v skladu s pravili o obdavčitvi dohodkov pravnih oseb, ki se uporabljajo v Italiji, predmet obdavčitve dohodkov pravnih oseb načeloma vse vrste dohodka, ki ga ustvarijo podjetja (člen 73(1)a)) ali javni ali zasebni subjekti, ki niso podjetja (člen 73(1)(b) in (c)), tudi kadar izključni ali glavni namen zadevnih subjektov ni opravljanje trgovskih dejavnosti.

(165)

Člen 74 TUIR določa pravila, ki se uporabljajo posebej za državo in javne organe. Ta določba opredeljuje tudi dejavnosti, ki se ne štejejo za trgovske dejavnosti.

(166)

V skladu s členom 74 TUIR državni organi in uprave, vključno s tistimi, ki imajo avtonomno ureditev, četudi imajo pravno osebnost, občine, konzorciji lokalnih organov, združenj in organov, ki upravljajo skupno lastnino, gorske skupnosti, pokrajine in regije niso zavezani plačilu davka od dohodkov pravnih oseb. Italijanski organi štejejo organe pristaniškega sistema za organe, ki upravljajo javno lastnino. Zato iz člena 74 TUIR, kot ga razlagajo in uporabljajo italijanski organi, izhaja, da so organi pristaniškega sistema v Italiji oproščeni davka od dohodkov pravnih oseb, tudi kadar gre za dohodek, ki izhaja iz izkoriščanja infrastrukture organov pristaniškega sistema.

(167)

Kadar ukrep daje prednost posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, ki so glede na cilj referenčnega sistema v primerljivem pravnem in dejanskem položaju, je prima facie selektiven. V tem primeru so organi pristaniškega sistema in drugi pravni subjekti v primerljivem pravnem in dejanskem položaju glede na cilj IRES, tj. obdavčiti dohodek podjetij in drugih pravnih subjektov, ne glede na to, ali je njihov edini ali glavni namen opravljanje trgovskih dejavnosti ali ne. Zato člen 74 TUIR, kot so ga razlagali in uporabljali italijanski organi, glede na cilj IRES zagotavlja prednost organom pristaniškega sistema pred drugimi pravnimi subjekti, ki so zavezani plačilu davka od dohodkov pravnih oseb.

(168)

Italijanski organi menijo, da oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb za organe pristaniškega sistema ne odstopa od splošnih načel italijanskega sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb, temveč sledi njegovi logiki, saj netrgovske dejavnosti načeloma niso predmet obdavčitve dohodkov pravnih oseb. To bi pomenilo, da so vse dejavnosti organov pristaniškega sistema netrgovske dejavnosti. Vendar Komisija ugotavlja, da so po členu 73 plačilu davka od odhodkov pravnih oseb zavezani vsi javni in zasebni subjekti, tudi kadar njihov izključni ali glavni namen ni opravljanje trgovskih dejavnosti. Člen 74 TUIR z odstopanjem od tega načela državo in druge javne organe oprošča davka od dohodkov pravnih oseb.

(169)

Italijanski organi menijo tudi, da organi pristaniškega sistema ne spadajo na področje uporabe člena 73 TUIR, temveč člena 74 TUIR. Po navedbah italijanskih organov člen 74 TUIR predvideva, da javni organi, ki so jim zaupane izključno upravne funkcije (glej uvodni izjavi 51 in 52), niso zavezani plačilu davka od dohodkov pravnih oseb. Po mnenju italijanskih organov člena 74 TUIR torej ni mogoče razlagati kot odstopanje od člena 73 TUIR. Namesto tega imata člena 73 in 74 TUIR različni in vzporedni področji uporabe. Po navedbah italijanskih organov vzpostavljata različni običajni davčni ureditvi, ki se uporabljata za posebne kategorije subjektov, opredeljene na splošno in abstraktno, ki niso v primerljivem dejanskem in pravnem položaju. Zato Italija trdi, da oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb ni selektivna, saj se člen 74 TUIR uporablja za organe pristaniškega sistema in državo, različne javne organe in druge subjekte v javni upravi na podlagi objektivnih, splošnih in abstraktnih meril. Vsi ti subjekti iz člena 74 TUIR naj bi bili v enakem dejanskem in pravnem položaju.

(170)

Komisija ugotavlja, da člen 74 državo in druge javne organe oprošča davka od dohodkov pravnih oseb, kolikor so njihove dejavnosti povezane z izvrševanjem funkcij javnih organov. Nasprotno pa so trgovske dejavnosti teh organov načeloma predmet obdavčitve dohodkov pravnih oseb. Če bi člen 74 TUIR – ali njegova razlaga s strani uprave – povzročil, da organi pristaniškega sistema v nobenem primeru ne bi plačali davka od dohodkov pravnih oseb (tudi kadar opravljajo dejavnosti, ki po pravilih o državni pomoči veljajo za gospodarske), bi to privedlo do neenakosti med podjetji, ki opravljajo gospodarske dejavnosti, v smislu člena 107 PDEU. V tem primeru bi člen 74 TUIR, kot ga razlagajo italijanski organi, zagotavljal prednost določeni kategoriji podjetij (103), in sicer organom pristaniškega sistema, čeprav so ti v primerljivem pravnem in dejanskem položaju kot druga podjetja (ko gre za dohodek iz njihovih gospodarskih dejavnosti) (104).

(171)

Dejansko Komisija meni, da za organe pristaniškega sistema ne veljajo posebna „načela delovanja, ki jih jasno razlikujejo od drugih gospodarskih subjektov“, zavezanih plačilu davka od dohodkov pravnih oseb (105). Zlasti dejstvo, da organi pristaniškega sistema ne opravljajo pridobitne dejavnosti, ne zadostuje za ugotovitev, da so drugačnem položaju kot drugi upravljavci, zavezani plačilu davka od dohodkov pravnih oseb (106). Nobeden od argumentov, s katerimi skuša Italija utemeljiti, da organi pristaniškega sistema niso podjetja in ne opravljajo gospodarskih dejavnosti (glej oddelek 3.2), ni ustrezen in skladen glede na cilj sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb, tj. obdavčitev dohodka podjetij in drugih pravnih subjektov (107).

(172)

Tudi če bi bil člen 74 TUIR pravna podlaga za to, da organi pristaniškega sistema ne plačajo davka od dohodkov pravnih oseb, bi bila ta oprostitev torej prima facie selektivna glede gospodarskih dejavnosti navedenih organov (108).

(173)

Ker Komisija meni, da je obravnavana oprostitev davka prima facie selektivna, bo morala v skladu s sodno prakso sodišč Unije presoditi, ali je ta oprostitev utemeljena z naravo ali splošno shemo sistema, v katerega spada. Ukrep, ki pomeni izjemo od uporabe splošnega davčnega sistema, je torej mogoče upravičiti, če lahko zadevna država članica dokaže, da ta ukrep neposredno izhaja iz osnovnih ali vodilnih načel njenega davčnega sistema.

(174)

Ne italijanski organi ne zainteresirane strani niso predložili takih argumentov. Tudi Komisiji ni uspelo ugotoviti take utemeljitve. Komisija zato meni, da ukrep ni utemeljen z logiko davčnega sistema. Komisija posledično ugotavlja, da je ukrep selektiven.

(175)

Komisija zato ugotavlja, da oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb za italijanske organe pristaniškega sistema brez ustrezne utemeljitve odstopa od načela italijanskega sistema obdavčitve dohodkov pravnih oseb, po katerem se davek od dohodkov pravnih oseb uporablja za vse vrste dohodkov, ki jih ustvarijo podjetja ali javni ali zasebni subjekti, ki niso podjetja. Tudi če bi se štelo, da so organi pristaniškega sistema v skladu z italijanskim sistemom obdavčitve dohodkov pravnih oseb oproščeni davka od dohodkov pravnih oseb, ker po navedbah italijanskih organov opravljajo izključno javne funkcije, bi to privedlo do položaja, ko bi imela „posamezna“ podjetja ali proizvodnja „posameznega“ blaga prednost v smislu člena 107 PDEU (109). Komisija zato ugotavlja, da dejstvo, da gospodarske dejavnosti organov pristaniškega sistema niso predmet obdavčitve dohodkov pravnih oseb, pomeni selektivno prednost.

(176)

Poleg tega Komisija ugotavlja, da lahko taka prednostna obravnava, ki jo država zagotavlja podjetjem in je pripisljiva državi, izkrivlja konkurenco in vpliva na trgovino znotraj Unije. Zato Komisija ugotavlja, da oprostitev davka, odobrena organom pristaniškega sistema, pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU (110).

(177)

Ukrepi državne pomoči se lahko štejejo za združljive z notranjim trgom na podlagi izjem iz člena 93, člena 106(2), člena 107(2) in člena 107(3) PDEU.

(178)

Člen 93 PDEU določa, da pomoči, ki so „potrebne za usklajevanje prometa ali če so nadomestilo za opravljanje določenih storitev, ki so del javne službe“, lahko veljajo za združljive z notranjim trgom.

(179)

Komisija najprej ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni nobenih znakov, da bi se s pomočjo financirali ukrepi, potrebni za usklajevanje prometa. Nasprotno, pomoč je oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb, ki ni povezana s posamezno naložbo in je povsem nepovezana s potrebami po usklajevanju prometa. Ukrep tudi ni namenjen nadomestilu za storitve, ki so del javne službe.

(180)

Zato Komisija meni, da ukrepa ni mogoče šteti za združljivega v skladu s členom 93 PDEU.

(181)

Ker obravnavani ukrep pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, bi bilo treba preučiti, ali je združljiv z notranjim trgom na podlagi katere od izjem iz člena 107(2) in (3) PDEU.

(182)

Italijanski organi niso predložili argumentov, ki bi potrjevali, da izjeme iz člena 107(2) ali (3) PDEU veljajo za oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb, odobreno organom pristaniškega sistema.

(183)

Komisija meni, da ne velja nobena od izjem iz člena 107(2) PDEU, saj obravnavani ukrep ni namenjen ciljem iz te določbe. Natančneje, obravnavani ukrep se ne nanaša na pomoč socialnega značaja, dodeljeno posameznim potrošnikom, pomoč za povrnitev škode, ki so jo povzročile naravne nesreče ali izjemni dogodki, ali pomoč, dodeljeno gospodarstvu nekaterih območij Zvezne republike Nemčije.

(184)

V členu 107(3) PDEU je navedeno, da se: (a) pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja določenih območij; (b) pomoč za pospeševanje pomembnih projektov skupnega evropskega interesa; (c) pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij; (d) pomoč za pospeševanje kulture in ohranjanja kulturne dediščine in (e) druge vrste pomoči, kakršne lahko Svet določi v sklepu, lahko štejejo kot združljive z notranjim trgom.

(185)

Člen 107(3)(a) PDEU dovoljuje pomoč za pospeševanje gospodarskega razvoja območij, kjer je življenjska raven izjemno nizka ali kjer je podzaposlenost velika. Ta izjema ne velja.

(186)

Poleg tega ukrep ne pospešuje izvedbe pomembnega projekta skupnega evropskega interesa ali odpravlja resne motnje v gospodarstvu Italije v skladu s členom 107(3)(b) PDEU.

(187)

Prav tako ukrep ni namenjen pospeševanju kulture in ohranjanju dediščine, kot določa člen 107(3)(d) PDEU.

(188)

V skladu s členom 107(3)(c) PDEU se pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi, lahko šteje za združljivo. Vendar razpoložljive informacije ne kažejo, da je odobrena davčna ugodnost povezana s posameznimi naložbami, upravičenimi do pomoči v skladu s pravili in smernicami Unije.

(189)

Nasprotno, Komisija meni, da ukrep pomeni znižanje stroškov, ki bi običajno bremenili organe pristaniškega sistema pri rednem poslovanju, in bi se zato lahko štel za pomoč za tekoče poslovanje. Na splošno se taka pomoč ne šteje za združljivo z notranjim trgom, saj ni ne časovno omejena ne potrebna ali sorazmerna za financiranje stroškov, povezanih z izpolnjevanjem dobro opredeljenega cilja evropskega interesa.

(190)

Zato Komisija meni, da izjeme iz člena 107(3) PDEU ne veljajo.

(191)

Komisija na podlagi zgoraj navedenega meni, da ukrepa ni mogoče šteti za združljivega z notranjim trgom v skladu s členom 107(2) in (3) PDEU.

(192)

Kadar je država prejemniku pomoči zaupala opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, je lahko pomoč združljiva tudi na podlagi člena 106(2) PDEU.

(193)

Vendar italijanski organi niso predložili informacij, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb za organe pristaniškega sistema mogoče utemeljiti s členom 106(2) PDEU. Zadevni ukrep, ki povezuje znesek pomoči z obdavčljivim dobičkom subjektov, ni povezan z neto stroški naloge javne službe in ni omejen nanje. Prav tako ne izhaja iz pooblastila, podeljenega upravičencem ukrepa za izvajanje take naloge. Komisija zato meni, da ukrepa ni mogoče šteti za nadomestilo za javne storitve, združljivo z notranjim trgom, in da ni združljiv na podlagi člena 106(2) PDEU.

(194)

Komisija na podlagi zgoraj navedenega meni, da oprostitve davka od dohodkov pravnih oseb za organe pristaniškega sistema v Italiji ni mogoče šteti za združljivo z notranjim trgom.

(195)

Obstoječa pomoč, kot je opredeljena v členu 1(b) postopkovne uredbe, bi bila ukrep, ki je obstajal pred začetkom veljavnosti PDEU v Italiji, odobren ukrep, ukrep, za katerega se šteje, da je obstoječa pomoč na podlagi člena 17 postopkovne uredbe, ali ukrep, ki v času začetka izvajanja ni bil pomoč, je pa pozneje postal pomoč zaradi razvoja skupnega trga. Pomoč, ki ne spada v opredelitev obstoječe pomoči, bi se v skladu s členom 1(c) postopkovne uredbe štela za novo pomoč.

(196)

Oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb za italijanske organe pristaniškega sistema temelji na členu 74 TUIR, kot ga razlagajo in uporabljajo italijanski organi.

(197)

Italijanski organi so potrdili, da je bil sistem obdavčitve, ki se je uporabljal za organe pristaniškega sistema pred letom 1958, popolnoma enak današnjemu. Zlasti so potrdili, da organi pristaniškega sistema nikoli niso bili zavezani plačilu davka od dohodkov pravnih oseb. Poleg tega Komisija nima na razpolago nobenega elementa, ki bi temu nasprotoval.

(198)

Komisija zato meni, da ukrep predstavlja obstoječo pomoč v skladu s členom 1(b)(i) postopkovne uredbe.

(199)

Oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb za italijanske organe pristaniškega sistema je obstoječa shema državne pomoči, ki ni združljiva z notranjim trgom.

(200)

Zato je primerno, da italijanski organi odpravijo shemo pomoči, tako da ukinejo oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb za italijanske organe pristaniškega sistema. Ta ukrep bi bilo treba sprejeti v dveh mesecih od datuma uradnega obvestila o tem sklepu in bi se moral začeti uporabljati najpozneje za dohodek iz gospodarskih dejavnosti, ustvarjen od začetka poslovnega leta po sprejetju tega ukrepa, oziroma najpozneje leta 2022 –