(1)

V skladu s prvim pododstavkom člena 55(2) Direktive 2014/59/EU morajo države članice zagotoviti, da kadar institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) navedene direktive ugotovi, da vključitev pogodbenega določila iz člena 55(1) Direktive 2014/59/EU (v nadaljnjem besedilu: pogodbeno določilo) v pogodbene določbe, ki urejajo zadevno obveznost, s pravnega ali drugega vidika ni izvedljiva, o svoji ugotovitvi uradno obvesti organ za reševanje.

(2)

Pogoje, pod katerimi za institucijo ali subjekt vključitev pogodbenega določila v zvezi z nekaterimi kategorijami obveznosti s pravnega ali drugega vidika ne bi bila izvedljiva, bi bilo treba določiti tako, da se omogoči ustrezna raven konvergence, hkrati pa se organom za reševanje dovoli, da upoštevajo razlike na zadevnih trgih.

(3)

Od institucij ali subjektov se ne bi smelo zahtevati, da v pogodbene določbe, ki urejajo zadevno obveznost, vključijo pogodbeno določilo, če bi bila taka vključitev v zadevni tretji državi nezakonita. To se lahko zgodi, kadar na primer zakoni ali navodila organov tretje države ne dovoljujejo takih določil. Za institucijo ali subjekt bi moralo veljati tudi, da vključitev pogodbenega določila v sporazum ali instrument ni izvedljiva, kadar navedena institucija ali subjekt teh pogodbenih določb ne more spremeniti. To pogosto velja, kadar se sporazumi ali instrumenti sklenejo v skladu z mednarodnimi standardiziranimi pogoji ali protokoli, ki določajo enotne pogoje za takšne vrste sporazumov ali instrumentov. Produkti trgovinskega financiranja, kot so jamstva, posredna osebna jamstva, akreditivi ali drugi instrumenti, ki se uporabljajo v okviru podpore ali financiranja trgovinskih poslov, se običajno izdajo v skladu z mednarodno priznanimi standardnimi pogoji ali pravili, ki jih določi mednarodno priznana sektorska organizacija ali so oblikovani na podlagi standardnih dvostranskih sporazumov. Do neizvedljivosti lahko pride tudi, če institucija ali subjekt sklene pogodbe o opravljanju finančnih storitev z organi, ki niso organi Unije, vključno s ponudniki finančnih storitev, mesti trgovanja, infrastrukturami finančnih trgov ali skrbniki, ki uporabljajo standardne pogoje, o katerih se institucija ali subjekt ne more pogajati.

(4)

V nobenem primeru pa se nepripravljenost nasprotne stranke, da vključi pogodbena določila, ali zvišanje cene instrumenta ali sporazuma samo po sebi ne bi smelo šteti za pogoj neizvedljivosti vključitve pogodbenega določila.

(5)

V skladu s tretjim pododstavkom člena 55(2) Direktive 2014/59/EU se lahko organ za reševanje, tudi če pogoji neizvedljivosti niso izpolnjeni, odloči, da od zadevne institucije ali subjekta ne bo zahteval vključitve pogodbenega določila, če meni, da taka vključitev ni potrebna za zagotavljanje rešljivosti institucije ali subjekta. Zaključki analize učinka na rešljivost za namene člena 55 Direktive 2014/59/EU bi morali biti skladni z zaključki ocene rešljivosti iz poglavja II naslova II navedene direktive. Za namene ocene učinka na rešljivost v skladu s tretjim pododstavkom člena 55(2) Direktive 2014/59/EU pa bi se sporazumi ali instrumenti, ki ustvarjajo obveznosti z dolgimi zapadlostmi ali visokimi nominalnimi vrednostmi, morali obravnavati kot potrebni za zagotavljanje rešljivosti. Vključitev takih pogodbenih določil se zato ne bi smela opustiti, če taka vključitev ne izpolnjuje pogojev neizvedljivosti. Kar zadeva druge sporazume ali instrumente, ki ustvarjajo obveznosti, bi morali organi za reševanje pri ocenjevanju njihovega učinka na rešljivost ustrezno upoštevati več zadevnih elementov, vendar bi jim moralo biti dovoljeno, kot je primerno glede na posebne okoliščine, da ocenijo kakršne koli dodatne elemente, za katere se jim zdi to potrebno.

(6)

Organ za reševanje bi moral imeti po prejemu popolnega uradnega obvestila o neizvedljivosti na voljo razumni rok za njegovo oceno. Uradna obvestila se lahko razlikujejo glede na zapletenost. Zato je primerno, da se pri zapletenih uradnih obvestilih organu za reševanje dovoli, da podaljša rok za zahtevo za vključitev pogodbenega določila za vnaprej določeno obdobje. O takem podaljšanju bi bilo treba ustrezno uradno obvestiti zadevno institucijo ali subjekt. Glede na novo naravo uradnega obvestila in njegove ocene bi bilo treba organom za reševanje dovoliti, da lahko v prvem letu po začetku veljavnosti te uredbe podaljšajo rok za oceno zapletenih uradnih obvestil za dodatnih šest mesecev. Po tem obdobju bi bilo treba organom za reševanje dovoliti, da lahko podaljšajo rok za oceno zapletenih obvestil za tri mesece.

(7)

Ta uredba temelji na osnutku regulativnih tehničnih standardov, ki ga je Komisiji predložil Evropski bančni organ.

(8)

Evropski bančni organ je opravil odprta javna posvetovanja o osnutku regulativnih tehničnih standardov, na katerem temelji ta uredba, analiziral morebitne povezane stroške in koristi ter zaprosil za mnenje interesno skupino za bančništvo, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (2) –

(1)

Švedska jezikovna različica Priloge I k Uredbi Sveta (ES) št. 428/2009 vsebuje napake v skupini 1, oddelek 1A005.b, skupini 3, oddelek 3B001.a.3, skupini 5, del 2, oddelek 5A002.a, opomba 2, točka (e) in opomba 2(j), „Tehnični opombi“, točka 1, skupini 5, del 2, oddelek 5A003.a in skupina 9, oddelek 9A010.c, ki vplivajo na opredelitve zadevnih proizvodov.

(2)

Švedsko jezikovno različico Priloge I k Uredbi (ES) št. 428/2009 bi bilo zato treba ustrezno popraviti. Druge jezikovne različice teh napak ne vsebujejo –