Člen 1

Predmet urejanja

Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)	„tip vozila“ pomeni vrsto vozil, opredeljenih v delu B Priloge I k Uredbi (EU) 2018/858;

(2)	„tip vozila glede na predpisane oznake“ pomeni vozila, ki se ne razlikujejo v naslednjih bistvenih vidikih: (a) sestava identifikacijske številke vozila; (b) značilnosti in mesto predpisanih oznak;

(3)	„predpisana tablica“ pomeni tablico ali oznako, ki jo proizvajalec pritrdi na vozilo in na kateri so navedene glavne tehnične značilnosti, potrebne za identifikacijo vozila, in ki pristojnim organom zagotavlja ustrezne informacije v zvezi z največjimi dovoljenimi masami;

(4)	„identifikacijska številka vozila (VIN)“ pomeni alfanumerično oznako, ki jo vozilu dodeli proizvajalec, da se zagotovi pravilna identifikacija vsakega vozila;

(5)

„tip vozila glede na prostor za namestitev in pritrditev registrskih tablic“ pomeni vozila, ki se ne razlikujejo v bistvenih vidikih, kot so: (a) mere prostora za namestitev in pritrditev sprednje in zadnje registrske tablice; (b) položaj prostora za namestitev in pritrditev sprednje in zadnje registrske tablice; (c) oblika površine za namestitev in pritrditev sprednje in zadnje registrske tablice;

(6)	„tip vozila glede na sistem za brisanje in pranje vetrobranskega stekla“ označuje vozila, ki se ne razlikujejo v bistvenih vidikih, kot so značilnosti sistema za brisanje in pranje vetrobranskega stekla ali oblika, velikost in značilnosti stekla ter njegova pritrditev;

(7)	„vrsta sistema za pranje vetrobranskih stekel“ pomeni skupino sistemov za pranje vetrobranskih stekel, ki se ne razlikujejo v bistvenih vidikih, kot so učinkovitost črpalke, uporabljeni materiali, prostornina posode, število šob, velikost, debelina sten ali oblika sistema za pranje;

(8)	„sistem za brisanje vetrobranskega stekla“ pomeni sistem, ki ga sestavlja naprava za brisanje zunanje površine vetrobranskega stekla s pripomočki in krmilnimi elementi, potrebnimi za vklop in izklop te naprave;

(9)	„sistem za pranje vetrobranskega stekla“ pomeni sistem, ki ga sestavlja naprava za shranjevanje, prenos in brizganje tekočine na zunanjo površino vetrobranskega stekla s krmilnimi elementi, potrebnimi za vklop in izklop te naprave;

(10)

„tip vozila glede na okrove koles“ pomeni vozila, ki se ne razlikujejo v bistvenih vidikih, kot so značilnosti okrovov koles ali najmanjše in največje velikosti pnevmatik in koles, primerne za vgradnjo, pri čemer se upoštevajo ustrezne tekalne plasti ter velikosti kolesnega obroča in globina naleganja platišča;

(11)

„tip vozila glede na sisteme za odleditev in sušenje vetrobranskega stekla“ pomeni vozila, ki se ne razlikujejo v bistvenih vidikih, kot so: (a) značilnosti sistemov za odleditev in sušenje; (b) zunanja in notranja oblika ter razporeditve v voznikovem prednjem vidnem polju v kotu 180o, ki lahko vplivajo na vidljivost; (c) oblika, velikost, debelina in značilnosti vetrobranskega stekla in v njegovi pritrditvi; (d) največje število sedežnih mest;

(12)	„sistem za odleditev“ pomeni sistem za odstranjevanje ledu na zunanji površini vetrobranskega stekla;

(13)	„sistem za sušenje“ pomeni sistem za odstranjevanje zarositve na notranji površini vetrobranskega stekla;

(14)	„tip vozila glede na vlečne naprave“ pomeni vozila, ki se ne razlikujejo v bistvenih vidikih, kot so značilnosti vlečnih naprav;

(15)	„vlečna naprava“ pomeni napravo v obliki kljuke, ušesa ali drugi obliki, na katero je mogoče pritrditi vlečno oje ali vrv;

(16)	„tip vozila glede na preprečevanje škropljenja“ pomeni dokončana, nedodelana ali dodelana vozila, ki se ne razlikujejo v naslednjih vidikih: (a) tip na vozilu nameščene naprave za preprečevanje škropljenja; (b) proizvajalčeva oznaka tipa sistema za preprečevanje škropljenja;

(17)

„tip naprave za preprečevanje škropljenja“ pomeni naprave, ki se ne razlikujejo v naslednjih glavnih značilnostih: (a) fizikalno načelo, sprejeto za zmanjšanje škropljenja (absorpcija energije vode, ločevalnik zraka in vode); (b) materiali; (c) oblika; (d) mere, če te lahko vplivajo na obnašanje materiala;

(18)	„sistem za preprečevanje škropljenja“ pomeni sistem, ki zmanjša razprševanje vode, ki jo kolesa dvigujejo pri vrtenju, sestavljajo pa ga blatnik, zavesice in zasloni, opremljeni z napravo za preprečevanje škropljenja;

(19)	„naprava za preprečevanje škropljenja“ pomeni del sistema za preprečevanje škropljenja, ki lahko vključuje ločevalnik zraka in vode ter absorber energije;

(20)

„tip vozila glede na kazalnik menjanja prestav“ pomeni vozila, ki se ne razlikujejo v bistvenih vidikih, kot so funkcionalne značilnosti kazalnika menjanja prestav in logika, ki jo kazalnik menjanja prestav uporablja pri določanju točke menjave prestave in med drugim vključuje naslednje vrste logike: (a) prestavljanje v višje prestave se nakaže pri določenih vrtilnih frekvencah motorja; (b) prestavljanje v višje prestave se nakaže, kadar diagrami motorja o porabi goriva kažejo, da bo v višji prestavi doseženo določeno minimalno izboljšanje porabe goriva; (c) prestavljanje v višje prestave se nakaže, kadar je potreben navor mogoče doseči v višji prestavi;

(21)

„funkcionalne značilnosti kazalnika menjanja prestav“ pomenijo sklop vhodnih parametrov, kot so vrtilna frekvenca motorja, pogonska moč, navor in njihove spremembe s časom, ki določajo signal kazalnika menjanja prestav ter funkcionalno odvisnost signalov kazalnika menjanja prestav od teh parametrov;

(22)	„tip vozila glede na dostop do vozila“ pomeni vozila, ki se ne razlikujejo v bistvenih vidikih, kot so značilnosti stopnic do vrat, držal in nastopnih plošč;

(23)	„tip vozila glede na vzvratno vožnjo“ pomeni vozila, ki se ne razlikujejo v bistvenih vidikih, kot so značilnosti naprave za vzvratno vožnjo;

(24)	„tip vozila glede na mase in mere“ pomeni vozila, ki se ne razlikujejo v naslednjih vidikih: (a) blagovno ime ali znamka proizvajalca; (b) razvrstitev; (c) glavna funkcija;

(25)	„aerodinamične naprave in oprema“ pomenijo naprave ali opremo, zasnovane za zmanjšanje aerodinamičnega upora cestnih vozil, razen podaljšanih kabin;

(26)

„tip sistema za shranjevanje vodika“ pomeni sklop sestavnih delov, ki se ne razlikujejo v bistvenih vidikih, kot so stanje shranjenega vodikovega goriva ali stisnjenega plina, nazivni delovni tlak, struktura, materiali, prostornina in fizične mere posode ter struktura, materiali in bistvene značilnosti tlačnih varnostnih naprav, kontrolnega ventila in zapornega ventila;

(27)	„tip vozila glede na varnost vozil s pogonom na vodik“ pomeni skupino vozil, ki se ne razlikujejo v bistvenih vidikih, kot so osnovna konfiguracija in glavne značilnosti sistema vozila za vodikovo gorivo;

(28)	„tip sestavnega dela vodikovega sistema“ pomeni skupino sestavnih delov vodikovega sistema, ki se ne razlikujejo v bistvenih vidikih, kot so stanje shranjenega vodikovega goriva ali stisnjenega plina, delovanje sestavnega dela in njegova struktura, materiali in fizične mere.

Člen 3

Vloga za podelitev homologacije

Člen 4

Podelitev homologacije

Člen 5

Vloga za EU-homologacijo za tip vozila glede na nekatere sisteme vozil

Člen 6

Podelitev EU-homologacije za tip vozila glede na nekatere sisteme vozil

Člen 7

Vloga za EU-homologacijo samostojne tehnične enote sistemov in opreme

Vloge za EU-homologacijo samostojne tehnične enote glede na vsakega od naslednjih sistemov in vrst opreme se pripravijo v skladu z ustreznim vzorcem opisnega lista iz člena 24(1)(a) Uredbe (EU) 2018/858:

(a)	sistem za pranje vetrobranskega stekla z uporabo vzorca, ki vsebuje informacije iz oddelka B dela 1 Priloge IV;

(b)	sistem za preprečevanje škropljenja z uporabo vzorca, ki vsebuje informacije iz oddelka B dela 1 Priloge VIII;

(c)	prednji zaščitni sistem z uporabo vzorca, ki vsebuje informacije iz dela 1 Priloge XII;

(d)	aerodinamična naprava ali oprema z uporabo vzorca, ki vsebuje informacije iz oddelka B dela 1 Priloge XIII.

Člen 8

Podelitev EU-homologacije samostojne tehnične enote

Člen 9

Vloga za EU-homologacijo sestavnega dela

Vloge za EU homologacijo sestavnega dela glede na naslednje sestavne dele vodikovega sistema se pripravijo v skladu z ustreznim vzorcem opisnega lista iz člena 24(1)(a) Uredbe (EU) 2018/858 in vsebujejo informacije iz oddelka B dela 1 Priloge XIV:

(a)	sistemi za shranjevanje utekočinjenega vodika (LHSS), vključno z njihovimi posodami, tlačnimi varnostnimi napravami in zapornimi napravami v zvezi z njihovo varnostjo in združljivostjo materialov;

(b)	sistemi za shranjevanje stisnjenega vodika (CHSS), vključno z njihovimi posodami in primarnimi zapiralnimi napravami, ki zajemajo tlačno varnostno napravo, ki jo aktivira toplota, kontrolni ventil in samodejni zaporni ventili, v zvezi z združljivostjo njihovih materialov.

Člen 10

Podelitev EU-homologacije sestavnega dela

Člen 11

Homologacijska oznaka

Člen 12

Prehodne določbe

Člen 13

Zagotavljanje informacij

Proizvajalci in homologacijski organi Komisiji na zahtevo predložijo informacije iz delov 1, 2 in 3 Priloge IX za oceno potrebe po nadaljnjih spremembah. Komisija in njeni predstavniki te informacije obravnavajo zaupno.

Člen 14

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 6. julija 2022.

PRILOGA I

HOMOLOGACIJA NA PODROČJIH, KI JIH UREJAJO PRAVILNIKI ZN

DEL 1

Opisni list

VZOREC

Opisni list št. … v zvezi z EU-homologacijo vozila glede na sistem / sestavni del / samostojno tehnično enoto (1) v zvezi s Pravilnikom ZN št. …, kakor je bil spremenjen s spremembami … / kakor je bil spremenjen z dodatkom … k spremembam … (1), o …, ki temelji na številčnem sistemu označevanja posameznih podatkov iz Priloge I k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683(2) in je oblikovan v skladu z njim

Naslednje informacije, če so potrebne, se predložijo v treh izvodih skupaj s seznamom priloženih dokumentov. Vse risbe so v ustreznem merilu in dovolj podrobne ter v formatu A4 ali zložene na format A4. Morebitne fotografije morajo biti dovolj podrobne.

0.

SPLOŠNO

0.1

Znamka (blagovno ime proizvajalca):

0.2

Tip:

0.2.1

Trgovska imena (če obstajajo):

0.3

Podatki za identifikacijo tipa vozila, če je oznaka na vozilu / sestavnem delu / samostojni tehnični enoti (1) (3):

0.3.1

Mesto navedene oznake:

0.4

Kategorija vozila (4):

0.5

Naziv družbe in naslov proizvajalca:

0.8

Nazivi in naslovi proizvodnih obratov:

0.9

Naziv in naslov zastopnika proizvajalca (če obstaja):

1.

SPLOŠNI KONSTRUKCIJSKI PODATKI O VOZILU

1.1

Fotografije, slike in/ali risbe reprezentativnega vozila / sestavnega dela / samostojne tehnične enote (1):

Vse poznejše točke in informacije, pomembne za vozilo, sestavni del ali samostojno tehnično enoto, se zagotovijo v dogovoru s tehnično službo in homologacijskim organom, odgovornim za podelitev EU-homologacije, za katero je bila vložena vloga. Temeljijo lahko na vzorcu opisnega lista, če obstaja v Pravilniku ZN št. …, v nasprotnem primeru pa, če je to izvedljivo, na številčnem sistemu posameznih podatkov iz Priloge I k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683 (tj. popoln seznam podatkov za EU-homologacijo vozil, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot), pri čemer so vključene tudi vse dodatne informacije ali podatki, potrebni za homologacijo na podlagi Pravilnika ZN št. …

Pojasnjevalne opombe

Opisni list je oštevilčen v skladu s predlogo iz Priloge I k Uredbi (EU) 2018/858.

(1)	Neustrezno črtajte.

(2)

Dela (npr. sestavnega dela ali samostojne tehnične enote), ki je bil homologiran, ni treba opisati, če se navede sklic na tako homologacijo. Prav tako ni treba opisovati dela, če je njegova zgradba jasno razvidna iz priloženih shem ali risb. Za vsako točko, za katero je treba priložiti risbo ali shemo, je treba navesti številke ustreznih priloženih dokumentov.

(3)	Če podatki za identifikacijo tipa vsebujejo znake, ki niso bistveni za opis tipa vozila, sestavnega dela ali samostojne tehnične enote, vsebovane v tem opisnem listu, se ti znaki v dokumentaciji nadomestijo s simbolom „?“ (npr. ABC??123??).

(4)	Klasifikacija glede na opredelitve iz dela A Priloge I k Uredbi (EU) 2018/858.

DEL 2

VZOREC

Format: A4 (210 × 297 mm)

CERTIFIKAT O HOMOLOGACIJI

Identifikacija homologacijskega organa

Sporočilo o podeljeni/razširjeni/zavrnjeni/preklicani (1) homologaciji tipa vozila glede na sistem / sestavni del / samostojno tehnično enoto (1), ki ustreza zahtevam iz Pravilnika ZN št. …, kakor je bil spremenjen s spremembami … / kakor je bil spremenjen z dodatkom … k spremembam (1) …, v zvezi z Uredbo (EU) 2019/2144, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (EU) št. …/…

Številka certifikata o EU-homologaciji:

Razlog za razširitev/zavrnitev/preklic (1):

ODDELEK I

0.

SPLOŠNO

0.1

Znamka (blagovno ime proizvajalca):

0.2

Tip:

0.2.1

Trgovska imena (če obstajajo):

0.3

Podatki za identifikacijo tipa vozila, če je oznaka na vozilu / sestavnem delu / samostojni tehnični enoti (1):

0.3.1

Mesto navedene oznake:

0.4

Kategorija vozila (2):

0.5

Naziv in naslov proizvajalca:

0.8

Nazivi in naslovi proizvodnih obratov:

0.9

Naziv in naslov zastopnika proizvajalca (če obstaja):

1.

SPLOŠNI KONSTRUKCIJSKI PODATKI O VOZILU

1.1

Fotografije in/ali risbe reprezentativnega vozila:

ODDELEK II

1.

Dodatne informacije (po potrebi): glej Dodatek.

2.

Tehnična služba, pristojna za izvajanje preizkusov:

3.

Datum poročila o preizkusu:

4.

Številka poročila o preizkusu:

5.

Morebitne opombe: glej Dodatek.

6.

Kraj:

7.

Datum:

8.

Podpis:

Priloge:

—	Iopisna dokumentacija,

—	poročilo o preizkusu,

—	izpolnjen obrazec sporočila v skladu z ustreznim vzorcem v veljavnem pravilniku ZN, čeprav brez navedbe homologacije po pravilniku ZN, ki je bila podeljena ali razširjena, pa tudi brez navedbe homologacijske številke po pravilniku ZN.

---

(1)  Neustrezno črtajte.

(2)  Klasifikacija glede na opredelitve iz dela A Priloge I k Uredbi (EU) 2018/858.

(3)  Neustrezno črtajte.

PRILOGA II

PREDPISANA TABLICA IN IDENTIFIKACIJSKA ŠTEVILKA VOZILA

DEL 1

Opisni list za EU-homologacijo motornih vozil in njihovih priklopnikov glede na predpisano tablico in identifikacijsko številko vozila (VIN)

VZOREC

Opisni list št. … v zvezi z EU-homologaciji vozila glede na predpisano tablico in identifikacijsko številko vozila

Naslednje informacije se predložijo v treh izvodih skupaj s seznamom priloženih dokumentov. Vse risbe so v ustreznem merilu in dovolj podrobne ter v formatu A4 ali zložene na format A4. Morebitne fotografije morajo biti dovolj podrobne.

0.1

0.2

0.2.1

0.3

0.3.1

0.4

0.5

0.6

0.6.1

0.6.2

0.8

0.9

1.

1.1

9.

9.17

9.17.1.

9.17.2.

9.17.3.

9.17.4.

9.17.4.1.

9.17.4.2.

9.17.4.3.

Pojasnjevalne opombe

Ta opisni list temelji na predlogi iz Priloge I k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683 in se izpolni z ustreznimi informacijami pod zgoraj navedenimi točkami, kot so opredeljene v navedeni predlogi.

DEL 2

Oddelek A

Tehnične specifikacije

1.   Predpisana tablica proizvajalca

1.1

Splošne določbe:

1.1.1

Na vsako vozilo se namesti predpisana tablica proizvajalca, opisana v tem oddelku.

1.1.2

Predpisano tablico proizvajalca namesti proizvajalec vozila ali njegov zastopnik.

1.1.3

Predpisano tablico proizvajalca sestavlja: (a) pravokotna kovinska ploščica; (b) pravokotna samolepilna oznaka.

1.1.4

Kovinske ploščice se pritrdijo s kovicami ali enakovrednimi elementi.

1.1.5

Oznake ne smejo dopuščati nepooblaščenih sprememb, ne sme jih biti mogoče ponarediti ali brez poškodb odstraniti.

1.2

Informacije, ki morajo biti navedene na predpisani tablici proizvajalca

1.2.1

Na predpisano tablico proizvajalca se v navedenem vrstnem redu neizbrisno natisnejo naslednje informacije: (a) naziv podjetja proizvajalca; (b) celotna homologacijska številka vozila; (c) stopnja dodelave v primeru druge stopnje in poznejših stopenj pri vozilih, izdelanih v več stopnjah, kakor je navedeno v točki 4.2 Priloge IX k Uredbi (EU) 2018/858; (d) identifikacijska številka vozila; (e) največja tehnično dovoljena masa vozila; (f) največja tehnično dovoljena masa skupine vozil; (g) največja tehnično dovoljena masa na vsaki osi, navedeno od prednje do zadnje osi.

1.2.2

Višina znakov iz točke 1.2.1(d) ni manjša od 4 mm.

1.2.3

Višina znakov informacij iz točke 1.2.1 razen identifikacijske številke vozila ni manjša od 2 mm.

1.3

Posebne določbe

1.3.1

Priklopniki

1.3.1.1

Za priklopnike se navede največja tehnično dovoljena statična navpična masa v točki spenjanja.

1.3.1.2

Točka spenjanja se šteje za os. Ta os se oštevilči z „0“.

1.3.1.3

Prva os se oštevilči z „1“, druga z „2“ in tako naprej, pri čemer so številke ločene z vezajem.

1.3.1.4

Masa skupine vozil iz točke 1.2.1(f) se izpusti.

1.3.2

Težka vozila

1.3.2.1

Pri vozilih kategorij N3, O3 ali O4 se navede največja tehnično dovoljena masa za skupino osi. Vnos, ki ustreza „skupini osi“, se označi s črko „T“, ki ji sledi vezaj.

1.3.2.2

Pri vozilih kategorij M3, N3, O3 ali O4 lahko proizvajalec na predpisani tablici proizvajalca navede predvideno največjo dovoljeno maso vozila za registracijo/uporabo.

1.3.2.2.1

Del predpisane tablice proizvajalca, na kateri je navedena masa, se razdeli v dva stolpca: v levem stolpcu se navede predvidena največja dovoljena masa za registracijo/uporabo, v desnem stolpcu pa največja tehnično dovoljena masa vozila.

1.3.2.2.2

Dvočrkovna koda države, v kateri naj bi bilo vozilo registrirano, se navede v glavi levega stolpca. Koda mora biti v skladu s standardom ISO 3166-1:2006.

1.3.2.3

Zahteve iz točke 1.3.2.1 se ne uporabljajo, kadar: (a) je največja tehnično dovoljena masa za skupino osi vsota največje tehnično dovoljene mase za osi, ki tvorijo navedeno skupino osi; (b) je največji masi za vsako od osi, ki tvorijo navedeno skupino osi, kot pripona dodana črka „T“, in (c) če se uporabljajo zahteve iz točke 1.3.2.2, je največja dovoljena masa za skupino osi, ki se uporablja za registracijo/začetek uporabe, vsota največje dovoljene mase za osi, ki tvorijo navedeno skupino osi, kot se uporablja za registracijo/začetek uporabe.

1.4

Dodatne informacije

1.4.1

Proizvajalec lahko pod predpisanimi napisi ali ob njih navede dodatne podatke, zunaj jasno označenega pravokotnika, ki vključuje le podatke iz točk 1.2 in 1.3.

1.5

Vzorci predpisane tablice proizvajalca

1.5.1

Primeri različnih možnih vzorcev predpisane tablice proizvajalca so prikazani v oddelku B.

1.5.2

Podatki, navedeni v vzorcih, so izmišljeni.

1.6

Zahteve za mesto na vozilu

1.6.1

Predpisana tablica proizvajalca se trdno pritrdi na vidnem in enostavno dostopnem mestu.

1.6.2

Mesto se izbere tako, da dela, na katerega je pritrjena, med uporabo vozila ni treba menjati.

2.   Identifikacijska številka vozila (VIN)

2.1

Identifikacijsko številko vozila sestavljajo naslednji trije deli in kontrolna števka: (a) svetovna označba proizvajalca (WMI); (b) deskriptor vozila (VDS); (c) označba vozila (VIS).

2.2

Svetovna označba proizvajalca sestoji iz kode, ki je dodeljena proizvajalcu vozila in omogoča njegovo identifikacijo.

2.2.1

Oznako sestavljajo trije alfanumerični znaki, velike latinske črke ali arabske številke, ki jih dodeli pristojni organ v državi, kjer je glavni sedež poslovanja proizvajalca.

2.2.2

Pristojni organ deluje v skladu z mednarodno organizacijo iz standarda ISO 3780:2009 za „Cestna vozila – svetovna označba proizvajalca (WMI)“.

2.2.3

Kadar je skupna proizvodnja proizvajalca manj kot 500 vozil na leto, je tretji znak vedno „9“. Zaradi identifikacije takih proizvajalcev mora pristojni organ iz točke 2.2 določiti tretji, četrti in peti znak označbe vozila.

2.3

Deskriptor vozila je sestavljen iz petih alfanumeričnih znakov, velikih latinskih črk ali arabskih številk, ki označujejo splošne značilnosti vozila. Kadar proizvajalec ne uporablja enega ali več od petih znakov, prazne prostore zapolni s poljubnimi alfanumeričnimi znaki, tako da je skupno število zahtevanih znakov pet.

2.4

Deveti znak identifikacijske številke vozila je kontrolna števka, ki je matematično pravilna v skladu s formulo iz oddelka C.

2.5

Označba vozila je sestavljena iz osmih alfanumeričnih znakov, velikih latinskih črk ali arabskih številk, pri čemer so zadnji štirje znaki izključno številke. Skupaj s svetovno označbo proizvajalca in deskriptorjem vozila omogoča jasno identifikacijo posameznega vozila. Morebitni prazni prostor se zapolni s številko „0“, da je skupno število zahtevanih znakov osem.

2.6

Višina znakov identifikacijske številke vozila, vtisnjene na šasiji, ni manjša od 7 mm.

2.7

Med znaki ni presledkov.

2.8

Uporaba črk „I“, „O“ ali „Q“ ni dovoljena.

2.9

Začetek in konec identifikacijske številke vozila omejuje simbol po izbiri proizvajalca. Ta simbol ni latinska velika črka ali arabska številka.

2.9.1

Zahteva iz točke 2.9 se lahko opusti, če je identifikacijska številka vozila navedena v eni sami vrstici.

2.9.2

Če je identifikacijska številka vozila navedena v dveh vrsticah, se zahteva iz točke 2.9 uporablja za vsako vrstico.

2.10

Zahteve za mesto identifikacijske številke vozila na vozilu

2.10.1

Identifikacijska številka vozila se navede v eni vrstici.

2.10.1.1

Če identifikacijske številke vozila iz tehničnih razlogov ali zaradi pomanjkanja prostora ni mogoče navesti v eni sami vrstici, lahko nacionalni organ na zahtevo proizvajalca dovoli, da se identifikacijska številka vozila navede v dveh vrsticah. V takem primeru deli iz točke 2.1 ne smejo biti prekinjeni.

2.10.2

Identifikacijska številka vozila se označi z vtisnjenjem ali mehanskim kovanjem na šasiji, okvirju ali drugem podobnem delu vozila.

2.10.3

Namesto navedene tehnike se lahko uporabijo tehnike, ki dokazano omogočajo enako stopnjo odpornosti na nepooblaščene spremembe ali ponarejanje kot mehansko kovanje.

2.10.4

Identifikacijska številka vozila se navede na jasno vidnem in lahko dostopnem mestu, tako da oznake ni mogoče izbrisati ali odrgniti.

2.10.5

Identifikacijska številka vozila se namesti na desni strani vozila.

Oddelek B

Vzorec predpisane tablice

1.   VZOREC A

za vozila kategorij M1 in N1

JERMY CLARKFILS AUTOMOBILES S.A. e2*2018/858*11460 VRZUA5FX29J276031 1 850  kg 3 290  kg 1 – 1 100  kg 2 – 880 kg

Primer predpisane tablice proizvajalca za vozilo kategorije M1, homologirano v Franciji.

2.   VZOREC B

za vozila kategorij M2, M3, N2 in N3

DEMURO VEICOLI COMMERCIALI S.P.A. e3*2018/858*52288 ZCFC35A3405850414
(IT) 17 990  kg 40 000  kg 1 – 7 100  kg 2 – 11 500  kg T – kg	17 990  kg 44 000  kg 1 – 7 100  kg 2 – 11 500  kg T – kg

Primer predpisane tablice proizvajalca za vozilo kategorije N3, homologirano v Italiji.

Opomba:

levi stolpec ni obvezen.

3.   VZOREC C

za vozila kategorij O1 in O2

KAPITÅN SLØW e5*2018/858*11460 YSXFB56VX71134031 1 500  kg 0 – 100 kg 1 – 1 100  kg 2 – 880 kg

Primer predpisane tablice proizvajalca za vozilo kategorije O2, homologirano na Švedskem.

4.   VZOREC D

za vozila kategorij O3 in O4

Jalo Pnik CO. TD e8*2018/858*10036 2T0YX646XX7472266
(CZ) 34 000  kg 0 – 8 000  kg 1 – 9 000  kg 2 – 9 000  kg 3 – 9 000  kg T – 27 000  kg	37 000  kg 0 – 8 000  kg 1 – 10 000  kg 2 – 10 000  kg 3 – 10 000  kg T – 30 000  kg

Primer predpisane tablice proizvajalca za vozilo kategorije O4, homologirano na Češkem.

Opomba:

levi stolpec ni obvezen.

5.   VZOREC E

Dodatna tablica za vozila, izdelana v več stopnjah (v skladu s točko 4.2 Priloge IX k Uredbi (EU) 2018/858.

HaMsTeR conversions LLP e49*2018/858*01912 Stopnja 3 VRZUA5FX29J276031 1 900  kg kg 1 – 1 200  kg 2 – kg

Primer predpisane tablice proizvajalca za večstopenjsko vozilo kategorije N1, homologirano na Cipru. Na tej tablici je navedena tehnično dovoljena masa, kar pomeni, da je bila ta masa na tej stopnji homologacije spremenjena. Na tej tablici ni navedena največja tehnično dovoljena masa kombinacije, kar pomeni, da ta masa na tej stopnji homologacije ni bila spremenjena. Poleg tega ni naveden vnos „0“, kar pomeni, da lahko vozilo vleče priklopnik. Na tej tablici je navedena največja tehnično dovoljena masa na prvi osi, kar pomeni, da je bila ta masa na tej stopnji homologacije spremenjena. Na tej tablici ni navedena največja tehnično dovoljena masa na drugi osi, kar pomeni, da ta masa na tej stopnji homologacije ni bila spremenjena.

Oddelek C

Kontrolna števka

1.   Kontrolna števka se izračuna z matematičnim postopkom, opisanim v točkah 1.1. do 1.4.

1.1

Vsaki števki v identifikacijski številki vozila se dodeli njena lastna številska vrednost, vsaki črki pa naslednja številska vrednost: A = 1 J = 1 S = 2 B = 2 K = 2 T = 3 C = 3 L = 3 U = 4 D = 4 M = 4 V = 5 E = 5 N = 5 W = 6 F = 6 P = 7 X = 7 G = 7 R = 9 Y = 8 H = 8   Z = 9

1.2

Vrednost, dodeljena posameznemu znaku v identifikacijski številki vozila, se pomnoži z utežjo glede na njegovo zaporedno mesto: 1. mesto = 8 10. mesto = 9 2. mesto = 7 11. mesto = 8 3. mesto = 6 12. mesto = 7 4. mesto = 5 13. mesto = 6 5. mesto = 4 14. mesto = 5 6. mesto = 3 15. mesto = 4 7. mesto = 2 16. mesto = 3 8. mesto = 10 17. mesto = 2 9. mesto = kontrolna števka

1.3

Dobljeni zmnožki se seštejejo, seštevek pa se deli z 11.

1.4

Kontrolna števka (števka od 0 d 9 ali črko X) temelji na necelem delu kvocienta ali necelem delu v decimalnem zapisu kvocienta (zaokroženega na najbližjo tisočico), kot je navedeno v preglednici v nadaljevanju. Kontrolna števka Neceli del kvocienta Neceli del decimalnega zapisa 0 0 0 1 1/11 0,091 2 2/11 0,182 3 3/11 0,273 4 4/11 0,364 5 5/11 0,455 6 6/11 0,545 7 7/11 0,634 8 8/11 0,727 9 9/11 0,818 X 10/11 0,909

DEL 3

CERTIFIKAT O EU-HOMOLOGACIJI (SISTEM VOZILA)

Sporočilo o podeljeni/razširjeni/zavrnjeni/preklicani (1) homologaciji tipa vozila glede na predpisano tablico in identifikacijsko številko vozila v skladu z zahtevami iz Priloge II k Uredbi (EU) 2021/535 [vstavite sklic na to uredbo], kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (EU) št. …/…

Številka certifikata o EU-homologaciji:

Razlog za razširitev/zavrnitev/preklic (1):

ODDELEK I

(Izpolni se v skladu z oddelkom I predloge vzorca B iz Priloge III k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683)

ODDELEK II

(Izpolni se v skladu z oddelkom II predloge vzorca B iz Priloge III k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683)

---

(1)  Neustrezno črtajte.

PRILOGA III

PROSTOR ZA NAMESTITEV IN PRITRDITEV SPREDNJIH IN ZADNJIH REGISTRSKIH RABLIC

DEL 1

Opisni list za EU-homologacijo motornih vozil in njihovih priklopnikov glede na prostor za namestitev in pritrditev sprednjih in zadnjih registrskih tablic

VZOREC

Opisni list št. … v zvezi z EU-homologacijo motornega vozila ali priklopnika glede na prostor za namestitev in pritrditev sprednjih in zadnjih registrskih tablic

Naslednje informacije se predložijo v treh izvodih skupaj s seznamom priloženih dokumentov. Vse risbe so v ustreznem merilu in dovolj podrobne ter v formatu A4 ali zložene na format A4. Morebitne fotografije morajo biti dovolj podrobne.

0.

0.1

0.2

0.2.1

0.3

0.3.1

0.4

0.5

0.8

0.9

1.

1.1

2.

2.4

2.4.2

2.4.2.3

2.6

9.

9.14

9.14.1

9.14.2

9.14.3

9.14.4

9.14.5

9.14.5.1

9.14.5.2

9.14.5.3

9.14.5.4

9.14.6

9.14.7

Pojasnjevalne opombe

Ta opisni list temelji na predlogi iz Priloge I k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683 in se izpolni z ustreznimi informacijami pod zgoraj navedenimi točkami, kot so opredeljene v navedeni predlogi.

DEL 2

TEHNIČNE SPECIFIKACIJE

1.

V tej prilogi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1.1

„skoraj ravna površina“ pomeni površino iz trdnega materiala, ki jo lahko sestavlja tudi enakomerna mreža ali rešetka, s polmerom ukrivljenosti vsaj 3 000 mm;

1.2

„površina enakomerne mreže“ pomeni površino, ki jo sestavlja enakomerno razporejen vzorec oblik, kot so okrogle, ovalne, rombaste, pravokotne ali kvadratne luknje, ki so enakomerno razporejene in niso več kot 15 mm narazen;

1.3

„površina rešetke“ pomeni površino, ki jo sestavljajo vzporedne palice, ki so enakomerno razporejene in niso več kot 15 mm narazen;

1.4

„nazivna površina“ pomeni teoretično geometrično popolno površino, pri čemer se ne upoštevajo nepravilnosti na površini, kot so izbočeni ali vbočeni deli;

1.5

„vzdolžna srednja ravnina vozila“ pomeni simetrično ravnino vozila oziroma v primeru nesimetričnega vozila navpično vzdolžno ravnino, ki poteka skozi sredino osi vozila;

1.6

„naklon“ pomeni stopinjo kotnega odstopanja glede na navpično ravnino.

2.

Tehnične zahteve

2.1

Vozila imajo prostor za namestitev in pritrditev zadnje registrske tablice.

2.1.1

Motorna vozila kategorij M in N imajo poleg tega prostor za namestitev in pritrditev sprednje registrske tablice.

2.1.2

Vozila kategorij O2, O3 in O4 imajo dva ločena prostora za namestitev in pritrditev zadnjih registrskih tablic (tj. ki omogočata neobvezno identifikacijo vlečnega vozila, kadar to zahteva nacionalni organ).

2.2

Oblika in mere prostora za namestitev registrske tablice

2.2.1

Namenski prostor za namestitev je pravokotne oblike z naslednjimi najmanjšimi merami: ali (za široko tablico) širina: 520 mm višina: 120 mm ali (za visoko tablico) širina: 340 mm višina: 240 mm.

2.3

Namestitev in pritrditev sprednje in zadnje registrske tablice.

2.3.1

Prostor za namestitev sprednje ali zadnje registrske tablice je ravna oziroma skoraj ravna površina pravokotne oblike.

2.3.1.1

Če je prilagoditvena tablica ali okvir zagotovljen kot standardna oprema, je lahko podlaga prostora za namestitev registrske tablice. Zasnovan je lahko tako, da je na vozilo pritrjen samo v kombinaciji z registrsko tablico.

2.3.1.2

Proizvajalec vozila lahko na vozilu zagotovi prostore za namestitev registrskih tablic po meri ali nestandardnih registrskih tablic, če so tudi ti prostori v skladu z zahtevami.

2.3.2

Površina, ki jo prekriva sprednja ali zadnja registrska tablica, ima lahko luknje ali odprtine, vendar te luknje ali odprtine niso višje od 75 mm, pri čemer se ne upošteva njihova širina.

2.3.3

Površina, ki jo prekriva sprednja ali zadnja registrska tablica, ima lahko izbočene dele, če navedeni izbočeni deli glede na nominalno površino niso izbočeni za več kot 5,0 mm. Majhne površine zelo mehkih materialov, kot sta pena ali klobučevina, za preprečevanje vibriranja registrske tablice se ne upoštevajo.

2.3.4

Prostor za pritrditev sprednje ali zadnje registrske tablice je tak, da so, ko je preizkusna tablica, kakor je opredeljena v točki 3.4, pritrjena po navodilih proizvajalca, izpolnjuje naslednje zahteve:

2.3.4.1

Položaj prostora za namestitev sprednje ali zadnje registrske tablice:

2.3.4.1.1

Prostor za pritrditev registrske tablice na sprednjem delu vozila je tak, da se tablica lahko v celoti namesti med vzporednima vzdolžnima navpičnima ravninama, ki potekata skozi zunanje točke vozila, pri čemer se ne upoštevajo naprave za posredno gledanje. Namenski prostor ne sme biti najširša točka vozila.

2.3.4.1.2

Prostor za pritrditev registrske tablice na zadnjem delu vozila je tak, da se tablica lahko v celoti namesti med vzporednima vzdolžnima navpičnima ravninama, ki potekata skozi zunanje točke vozila, pri čemer se ne upoštevajo naprave za posredno gledanje. Namenski prostor ne sme biti najširša točka vozila.

2.3.4.1.3

Sprednja in zadnja registrska tablica sta pravokotni (± 5°) na vzdolžno srednjo ravnino vozila, merjeno na sredini tablice.

2.3.4.2

Položaj sprednje in zadnje registrske tablice glede na navpično prečno ravnino:

2.3.4.2.1

Registrska tablica je lahko nagnjena navpično za najmanj – 5° in največ za 30°, če višina zgornjega roba registrske tablice ni več kot 1 500 mm od cestišča.

2.3.4.2.2

Registrska tablica je lahko nagnjena navpično za najmanj – 15° in največ za 5°, če je višina zgornjega roba registrske tablice več kot 1 500 mm od cestišča.

2.3.4.3

Oddaljenost sprednje in zadnje registrske tablice od cestišča:

2.3.4.3.1

Spodnji rob sprednje registrske tablice od cestišča ne sme biti oddaljen manj kot 100 mm.

2.3.4.3.2

Spodnji rob zadnje registrske tablice od cestišča ne sme biti oddaljen manj kot 200 mm.

2.3.4.3.3

Višina zgornjega roba sprednje in zadnje registrske tablice nad cestiščem ne sme preseči 1 500 mm.

2.3.4.3.3.1

Za vozila za posebne namene, pri katerih skladnost z določbo glede višine prostora za namestitev registrske tablice zaradi konstrukcije vozila ni mogoča, lahko z odstopanjem od točke 2.3.4.3.3 največja višina presega 1 500 mm, pri čemer mora biti čim bližje tej omejitvi, kolikor to dovoljujejo konstrukcijske značilnosti vozila.

2.3.4.4

Geometrijska vidnost:

2.3.4.4.1

Sprednja in zadnja registrska tablica sta vidni iz vseh kotov prostora, ki ga omejujejo štiri ravnine: (a) dve navpični ravnini, ki potekata skozi oba stranska robova registrske tablice in tvorita s srednjo vzdolžno ravnino vozila kot 30°, izmerjen navzven levo ali desno; (b) ravnina, ki poteka skozi zgornji rob registrske tablice in tvori z vodoravno ravnino kot 15° navzgor; (c) vodoravna ravnina skozi spodnji rob registrske tablice, če višina zgornjega roba registrske tablice nad cestiščem ne presega 1 500 mm; (d) ravnina, ki poteka skozi spodnji rob registrske tablice in tvori z vodoravno ravnino kot 15° navzdol, če višina zgornjega roba registrske tablice nad cestiščem presega 1 500 mm. Sprednja registrska tablica je vidna iz sprednjega dela vozila in zadnja registrska tablica je vidna iz zadnjega dela vozila.

2.3.4.4.2

V zgoraj opisanem prostoru ni nobenega strukturnega elementa, tudi če je popolnoma prozoren.

2.3.4.5

Vrzel med robovi pritrjene in nameščene registrske tablice in dejanska površina prostora za pritrditev registrske tablice ne sme presegati 5,0 mm vzdolž celotnega zunanjega roba registrske tablice.

2.3.4.5.1

Ta vrzel je lahko večja, če se meri pri luknji ali odprtini površine enakomerne mreže ali med vzporednimi rešetkami na površini rešetke.

2.3.5

Za namene zahtev glede naprave za osvetlitev zadnje registrske tablice je treba upoštevati dejanski položaj in obliko nameščene in pritrjene preizkusne registrske tablice, kot je določeno zgoraj, in zlasti iz tega izhajajoči polmer zaobljenosti.

2.4

Druge zahteve

2.4.1

Če je pritrjena registrska tablica, ta ni osnova ali del osnove za pritrditev, namestitev ali priključitev katerega koli drugega dela, sestavnega dela vozila ali naprave (na registrsko tablico se na primer ne smejo pritrditi podpore za napravo za osvetlitev).

2.4.2

Zaradi odstranitve registrske tablice se ne sme zrahljati ali sneti noben del vozila, prilagoditvena tablica, sestavni del vozila ali naprava.

2.4.3

Ko je registrska tablica pritrjena, se njena vidnost pod normalnimi pogoji uporabe ne sme zmanjšati, zlasti ne zaradi vibracij in dinamičnih sil, kot je sila vetra pri vožnji.

2.4.4

Ne sme se zagotoviti položaj za pritrditev registrske tablice, ki se zlahka zavrti navzgor in/ali navzdol prek kotov, določenih v točkah 2.3.4.2.1 in 2.3.4.2.2 glede na konstrukcijo vozila v običajnih pogojih vožnje (tj. z zaprtimi vrati ali dostopnimi ploščami).

2.4.5

Kadar proizvajalec vozila izjavi, da je motorno vozilo primerno za vleko tovora (točka 2.11.5 opisnega lista iz člena 24(1) Uredbe (EU) 2018/858), in bi lahko kateri koli del ustrezne mehanske naprave za spenjanje, ne glede na to, ali je nameščena na tip motornega vozila, (delno) zakrival prostor za namestitev in pritrditev zadnje registrske tablice, velja naslednje: (a) v navodilih za uporabo motornega vozila (npr. v priročniku za uporabo) je jasno navedeno, da ni dovoljena namestitev mehanske naprave za spenjanje, ki je ni mogoče zlahka odstraniti ali prestaviti; (b) v navodilih je tudi jasno navedeno, da je treba nameščeno mehansko napravo za spenjanje vedno odstraniti ali prestaviti, kadar ni v uporabi, in (c) v primeru homologacije sistema vozila v skladu s Pravilnikom ZN št. 55 (1) je treba zagotoviti tudi popolno izpolnjevanje določb o odstranitvi, prestavitvi in/ali drugi lokaciji v zvezi s svetlobno napravo ter prostorom za namestitev in pritrditev zadnje registrske tablice.

3.

Preizkusni postopek

3.1

Določitev navpičnega naklona in oddaljenosti preizkusne registrske tablice od cestišča

3.1.1

Vozilo je na gladki vodoravni površini. Krmljena kolesa so usmerjena naravnost, masa vozila pa je pred meritvami prilagojena masi v stanju, pripravljenem za vožnjo, vendar brez voznika.

3.1.2

Če je vozilo opremljeno s hidropnevmatičnim, hidravličnim ali pnevmatičnim vzmetenjem ali napravo, ki se lahko prilagodi glede na obremenitev, se preizkusi z vzmetenjem ali napravo v običajnem položaju za vožnjo, kot ga določi proizvajalec.

3.1.3

Če je primarna in vidna stran preizkusne registrske tablice usmerjena navzdol, se meritev naklona izrazi kot negativni (minus) kot.

3.2

Meritve izbočenih delov se opravijo pravokotno in neposredno na nominalno površino, ki jo prekriva registrska tablica.

3.3

Vrzel med robom nameščene in pritrjene preizkusne registrske tablice in površino se izmeri pravokotno in neposredno na dejansko površino, ki jo prekriva registrska tablica.

3.4

Registrska tablica, ki se uporablja za preverjanje skladnosti, je v eni od obeh velikosti, določenih v točki 2.2.1, njena debelina pa ne presega 4,0 mm. Polmer kotov je 10 mm.

DEL 3

CERTIFIKAT O EU-HOMOLOGACIJI (SISTEM VOZILA)

Sporočilo o podeljeni/razširjeni/zavrnjeni/preklicani (2) homologaciji tipa vozila glede na prostore za namestitev registrskih tablic v skladu z zahtevami iz Priloge III k Uredbi (EU) 2021/535 [vstavite sklic na to uredbo], kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (EU) št. …/…

Številka certifikata o EU-homologaciji:

Razlog za razširitev/zavrnitev/preklic (2):

ODDELEK I

(Izpolni se v skladu z oddelkom I predloge vzorca B iz Priloge III k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683)

ODDELEK II

(Izpolni se v skladu z oddelkom II predloge vzorca B iz Priloge III k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683)

---

(1)  Pravilnik št. 55 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotne določbe za homologacijo sestavnih delov mehanskih sistemov za spenjanje med seboj povezanih cestnih vozil (UL L 153, 15.6.2018, p. 179).

(2)  Neustrezno črtajte.

PRILOGA IV

SISTEMI ZA BRISANJE IN PRANJE VETROBRANSKEGA STEKLA

DEL 1

Oddelek A

Opisni list za EU-homologacijo motornih vozil glede na sisteme za brisanje in pranje vetrobranskega stekla

VZOREC

Opisni list št. … v zvezi z EU-homologacijo motornega vozila glede na sisteme za brisanje in pranje vetrobranskega stekla.

Naslednje informacije se predložijo v treh izvodih skupaj s seznamom priloženih dokumentov. Vse risbe so v ustreznem merilu in dovolj podrobne ter v formatu A4 ali zložene na format A4. Morebitne fotografije morajo biti dovolj podrobne.

0.

0.1

0.2

0.2.1

0.3

0.3.1

0.4

0.5

0.8

0.9

1.

1.1

3.

3.2

3.2.1.8

3.2.5

3.2.5.1

3.2.5.2

3.2.5.2.1

3.2.5.2.2

3.3

3.3.1.1

3.3.1.2

3.3.2

3.3.2.3

3.4

3.4.1

3.4.2

3.4.4

3.4.4.5

3.4.4.6

4.

4.7

9.

9.2

9.4

9.4.1

9.5

9.5.1

9.5.1.1

9.5.1.2

9.5.1.3

9.5.1.4

9.5.1.5

9.6

9.6.1

9.7

9.7.1

9.8

9.8.2

9.10

9.10.3

9.10.3.5

9.10.3.5.1

9.10.3.6

9.10.3.6.1

Pojasnjevalne opombe

Ta opisni list temelji na predlogi iz Priloge I k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683 in se izpolni z ustreznimi informacijami pod zgoraj navedenimi točkami, kot so opredeljene v navedeni predlogi.

Oddelek B

Opisni list za EU-homologacijo sistemov za pranje vetrobranskega stekla kot samostojnih tehničnih enot

VZOREC

Opisni list št. … v zvezi z EU-homologacijo samostojnih tehničnih enot sistemov za pranje vetrobranskega stekla

Naslednje informacije se predložijo v treh izvodih skupaj s seznamom priloženih dokumentov. Vse risbe so v ustreznem merilu in dovolj podrobne ter v formatu A4 ali zložene na format A4. Morebitne fotografije morajo biti dovolj podrobne.

Če so sistemi, sestavni deli ali samostojne tehnične enote iz tega opisnega lista upravljani elektronsko, je treba predložiti informacije o njihovem delovanju.

0.

0.1

0.2

0.3

0.3.1

0.4

0.5

0.7

0.8

0.9

9.7

9.7.1

Pojasnjevalne opombe

Ta opisni list temelji na predlogi iz Priloge I k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683 in se izpolni z ustreznimi informacijami pod zgoraj navedenimi točkami, kot so opredeljene v navedeni predlogi.

DEL 2

TEHNIČNE SPECIFIKACIJE

1.

V tej prilogi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1.1

„polje brisalca“ pomeni površine vetrobranskega stekla, ki jih brišejo brisalci, ko sistem za brisanje deluje v normalnih pogojih;

1.2

„sistem za brisanje s časovnim vklopom“ pomeni sistem za brisanje z avtomatskim načinom delovanja s prekinitvami, ko po vsakem zaključenem polnem ciklu brisalci obmirujejo v določenem položaju;

1.3

„upravljalna naprava za pranje“ pomeni napravo za ročno vklapljanje in izklapljanje sistema za pranje vetrobranskega stekla;

1.4

„črpalka za pranje vetrobranskega stekla“ pomeni napravo za prenos tekočine za pranje iz posode za tekočino na zunanjo stran vetrobranskega stekla;

1.5

„šoba“ pomeni napravo, ki usmerja tekočino na vetrobransko steklo;

1.6

„sistem, do šob napolnjen z vodo“ pomeni sistem, ki je bil vklopljen normalno za določeno obdobje in v katerem se tekočina prenaša prek črpalke in po cevi ter iz šob;

1.7

„očiščena površina“ pomeni predhodno umazano površino, na kateri ni več sledi kapelj in preostale umazanije, potem ko se je popolnoma posušila;

1.8

„vidno polje A“ pomeni preizkusno površino A, kakor je opredeljena v odstavku 2.2 Priloge 21 k Pravilniku ZN št. 43 o enotnih določbah za homologacijo materialov za varnostno zasteklitev in njihove vgradnje v vozila (1);

1.9

„vidno polje B“ pomeni zmanjšano preizkusno površino B, kakor je opredeljena v odstavku 2.4 Priloge 21 k Pravilniku ZN št. 43, brez izključitve površine iz odstavka 2.4.1 (tj. vidno polje A je vključeno);

1.10

„tridimenzionalni referenčni sistem“ pomeni referenčno mrežo, kakor je opisana v Prilogi 1 h Konsolidirani resoluciji o konstrukciji vozil (R.E.3);

1.11

„glavno nadzorno stikalo vozila“ pomeni napravo, s katero se elektronski sistem, vgrajen v vozilo, iz izključenega stanja, kot je v primeru, ko je vozilo parkirano in je voznik odsoten, preklopi v normalni način delovanja.

2.

Tehnične zahteve

2.1

Sistem za brisanje vetrobranskega stekla.

2.1.1

Vsako vozilo, ki je opremljeno z vetrobranskim steklom, je opremljeno s sistemom za brisanje vetrobranskega stekla, ki lahko deluje, kadar je vklopljeno glavno nadzorno stikalo vozila, pri čemer voznik obrne stikalo za vklop ali izklop sistema za brisanje vetrobranskega stekla na položaj „on“.

2.1.1.1

Sistem za brisanje vetrobranskega stekla je sestavljen iz enega ali več ročic brisalcev, katerih metlice se zlahka zamenjajo.

2.1.2

Polje brisalca vetrobranskega stekla zajema vsaj 98 % vidnega polja A.

2.1.3

Polje brisalca vetrobranskega stekla zajema vsaj 80 % vidnega polja B.

2.1.4

Polje brisalca vetrobranskega stekla izpolnjuje zahteve iz točk 2.1.2 in 2.1.3, kadar sistem deluje s hitrostjo brisanja v skladu s točko 2.1.5.1, ter se preizkusi pod pogoji iz točk 3.1.10 do 3.1.10.3.

2.1.5

Sistem za brisanje vetrobranskega stekla ima najmanj dve hitrosti brisanja:

2.1.5.1

hitrost, ki ima najmanj 10 in največ 55 ciklov/minuto,

2.1.5.2

hitrost, ki ima najmanj 45 zaključenih ciklov/minuto.

2.1.5.3

Razlika med največjo in najmanjšo hitrostjo brisanja je najmanj 15 ciklov/minuto.

2.1.5.4

Sistem za brisanje s časovnim vklopom se lahko uporablja za uskladitev z zahtevami iz odstavkov 2.1.5.1 do 2.1.5.3.

2.1.6

Hitrosti iz točk 2.1.5 do 2.1.5.3 se preizkusijo pod pogoji iz točk 3.1.1 do 3.1.6 ter 3.1.8.

2.1.7

Ko je sistem za brisanje vetrobranskega stekla izklopljen in je stikalo v položaju „off“, se ročice in metlice brisalcev vrnejo v položaj mirovanja.

2.1.8

Sistem za brisanje vetrobranskega stekla prenese nepretrgano zadrževanje gibanja vsaj 15 sekund. Dovoljeno je uporabiti avtomatske varovalke, če za ponoven vklop sistema niso potrebne druge upravljalne naprave razen tistih za vklop brisalcev vetrobranskega stekla.

2.1.9

Zmožnost nepretrganega zadrževanja gibanja sistema za brisanje vetrobranskega stekla iz točke 2.1.8 se preizkusi pod pogoji iz točke 3.1.7.

2.1.10

Če položaj mirovanja ročic in metlic brisalcev vetrobranskega stekla ni znotraj vidnega polja B, je mogoče ročno premestiti ročice brisalca tako, da se metlice dvignejo in se vetrobransko steklo ročno obriše.

2.1.11

Sistem za brisanje vetrobranskega stekla mora prenesti 120 sekund delovanja na suhem vetrobranskem steklu pri temperaturi okolice – 18 °C, ne da bi bilo pri tem delovanje moteno.

2.1.12

Delovanje sistema za brisanje vetrobranskega stekla pri – 18 °C se preizkusi pod pogoji iz točke 3.1.11.

2.1.13

Sistem za brisanje vetrobranskega stekla še naprej izpolnjuje zahteve iz točke 2.1.2, ne da bi bila pri tem motena učinkovitost, ko deluje pri najvišji hitrosti in je vozilo izpostavljeno hitrosti vetra, ki znaša 80 % največje hitrosti vozila ali 160 km/h, kar od tega je nižje. Vidno polje A vetrobranskega stekla je pripravljeno v skladu s točkama 3.1.8 in 3.1.9. Aerodinamični učinek, povezan z velikostjo in obliko vetrobranskega stekla, ročicami brisalcev in metlicami brisalcev, se preveri pod temi pogoji in z upoštevanjem točke 3.1.9.1. Ročice brisalcev med preizkusom ostanejo v stiku z vetrobranskim steklom in jih ni dovoljeno dvigniti v končni položaj. Ročice brisalcev ostanejo v stiku z vetrobranskim steklom na polju iz točke 2.1.2 za vsak zaključen cikel in kakršno koli dvigovanje med gibanjem navzdol ali navzgor ni dovoljeno.

2.2

Sistem za pranje vetrobranskega stekla.

2.2.1

Vsako vozilo, ki je opremljeno z vetrobranskim steklom, je opremljeno s sistemom za pranje vetrobranskih stekel, ki deluje, ko je vklopljeno glavno stikalo vozila, ter ki prenese težo in pritisk, ko se zamašijo šobe in se sistem vklopi v skladu s postopkom iz točk 3.2.1.1 do 3.2.1.1.2.

2.2.2

Izpostavljanje temperaturnim ciklom v skladu s točkami 3.2.1 do 3.2.5 ne moti delovanja sistema za pranje vetrobranskega stekla.

2.2.3

Sistem za pranje vetrobranskega stekla je pri normalnih pogojih in pri temperaturi okolice med – 18 °C in 80 °C sposoben brizgati tekočino v ciljno polje na vetrobranskem steklu, pri čemer ne sme puščati, nobena cev se ne sme sneti in nobena šoba se ne sme pokvariti. Prav tako sistem ne sme puščati in nobena cev se ne sme sneti, ko se šobe zamašijo.

2.2.4

Sistem za pranje vetrobranskega stekla mora dovajati dovolj tekočine, da očisti vsaj 60 % vidnega polja A pod pogoji iz točk 3.2.6 do 3.2.6.4.

2.2.5

Sistem za pranje vetrobranskega stekla se ročno vklopi z upravljalno napravo. Vklop in izklop sistema se poleg tega lahko koordinira in poveže s katerim koli drugim sistemom vozila.

2.2.6

Prostornina posode za tekočino je ≥ 1,0 litra.

3.

Preizkusni postopek

3.1

Pogoji za preizkušanje sistema za brisanje vetrobranskega stekla.

3.1.1

Če ni določeno drugače, se preizkusi, opisani v nadaljevanju, izvajajo pod pogoji iz točk 3.1.2. do 3.1.5.

3.1.2

Temperatura okolice je med 5 °C in 40 °C.

3.1.3

Vetrobransko steklo je ves čas mokro.

3.1.4

V primeru električnega sistema za brisanje vetrobranskega stekla morajo biti izpolnjeni naslednji dodatni pogoji.

3.1.4.1

Na začetku preizkusa so vsi akumulatorji popolnoma napolnjeni.

3.1.4.2

Motor, če je vgrajen, teče pri največ 30 % vrtilne frekvence, ki ustreza največji nazivni moči motorja. Kadar se zaradi posebne strategije upravljanja motorja izkaže, da to ni izvedljivo, na primer pri električnih hibridnih vozilih, se določi realističen način izvedbe, pri čemer se upoštevata vrtilna frekvenca motorja in dejstvo, da motor ni prižgan ali pa v presledkih ni prižgan pri običajnih pogojih vožnje. Če sistem za brisanje vetrobranskega stekla lahko izpolni zahteve, ne da bi motor deloval, ga sploh ni treba prižigati.

3.1.4.3

Žarometi s kratkim svetlobnim pramenom so prižgani.

3.1.4.4

Vgrajeno gretje, ventilacija ter sistemi za odleditev in sušenje vetrobranskega sistema (ne glede na njihovo mesto na vozilu) delujejo pri največji porabi elektrike.

3.1.5

Sistemi za brisanje vetrobranskih stekel na stisnjen zrak ali vakuum so sposobni delovati neprekinjeno pri predpisanih hitrostih brisanja, ne glede na vrtilno frekvenco motorja in obremenitev motorja ali najnižjo in najvišjo stopnjo napolnjenosti akumulatorja, ki jo za normalno delovanje določa proizvajalec.

3.1.6

Po dvajsetminutnem delovanju brisalcev stekla na mokrem vetrobranskem steklu hitrosti brisanja sistema za brisanje vetrobranskega stekla izpolnjujejo zahteve iz točk 2.1.5 do 2.1.5.3.

3.1.7

Zahteve iz točke 2.1.8 se štejejo za izpolnjene, ko ročice brisalcev ostanejo blokirane 15 sekund v položaju, ki ustreza polovici cikla, ko je upravljalna naprava za brisanje vetrobranskega stekla nastavljena na največjo hitrost brisanja.

3.1.8

Zunanja površina vetrobranskega stekla se z denaturiranim špiritom ali enakovrednim razmaščevalnim sredstvom popolnoma razmasti. Ko se površina posuši, se namaže z najmanj 3-odstotno oziroma največ 10-odstotno raztopino amoniaka. Površina se ponovno posuši, nato pa obriše s suho bombažno krpo.

3.1.9

Na zunanjo površino vetrobranskega stekla se enakomerno nanese premaz s preizkusno zmesjo v skladu s specifikacijami iz točke 4 in pusti, da se posuši.

3.1.9.1

Kadar je bila zunanja površina vetrobranskega stekla pripravljena v skladu s točkama 3.1.8 in 3.1.9, se sistem za pranje vetrobranskega stekla lahko uporablja v ustreznih preizkusih.

3.1.10

Polje brisalca sistema za pranje vetrobranskega stekla iz točke 2.1.4 se določi na naslednji način.

3.1.10.1

Zunanja površina vetrobranskega stekla se pripravi v skladu s točkama 3.1.8 in 3.1.9.

3.1.10.2

Da se preveri, ali so izpolnjene zahteve iz točk 2.1.2 in 2.1.3, se sistem za brisanje vetrobranskega stekla vklopi ob upoštevanju točke 3.1.9.1, izdela se skica polja brisalca ter primerja s skico vidnih polj A in B.

3.1.10.3

Tehnična služba se lahko strinja z alternativnim preizkusnim postopkom (npr. virtualnim preizkušanjem), da preveri, ali so izpolnjene zahteve iz točk 2.1.2 in 2.1.3.

3.1.11

Zahteve iz točke 2.1.11 so izpolnjene pri temperaturi okolice – 18 ± 3 °C, pri kateri je vozilo stalo najmanj štiri ure. Vozilo je pripravljeno za delovanje pod pogoji, določenimi v točkah 3.1.4 in 3.1.5. Sistem za brisanje med preizkusom deluje normalno in z največjo hitrostjo brisanja. Polja brisalca pri tem ni treba upoštevati.

3.2

Pogoji za preizkušanje sistema za pranje vetrobranskega stekla.

3.2.1

Preizkus št. 1: sistem za pranje vetrobranskega stekla se do šob napolni z vodo ter najmanj štiri ure izpostavi temperaturi okolice 20 ± 2 °C. Voda se stabilizira pri tej temperaturi.

3.2.1.1

Vse izpušne odprtine šob se zamašijo na mestu, kjer tekočina izstopi iz teh šob, upravljalna naprava za pranje pa se vklopi šestkrat v eni minuti, vsakič za najmanj tri sekunde.

3.2.1.1.1

Kadar sistem za pranje vetrobranskega stekla poganja fizična energija voznika, uporabljena sila v primeru črpalke na ročni pogon znaša od 11,0 do 13,5 daN. Uporabljena sila v primeru črpalke na nožni pogon znaša od 40,0 do 44,5 daN.

3.2.1.1.2

V primeru električnih črpalk preizkusna napetost ni nižja od nazivne napetosti in ni višja od nazivne napetosti plus 2 volta.

3.2.1.2

Učinkovitost sistema za pranje vetrobranskega stekla na koncu preizkusa je v skladu s točko 2.2.3.

3.2.2

Preizkus št. 2: sistem za pranje vetrobranskega stekla se do šob napolni z vodo ter najmanj štiri ure izpostavi temperaturi okolice – 18 ± 3 °C. Ni treba, da se voda stabilizira pri tej temperaturi.

3.2.2.1

Upravljalna naprava sistema za pranje vetrobranskega stekla se v skladu s točkama 3.2.1.1.1 in 3.2.1.1.2 vklopi šestkrat v minuti, vsakič za najmanj tri sekunde. Nato se sistem izpostavi temperaturi okolice 20 ± 2 °C, dokler se led popolnoma ne stali. Ni treba, da se voda stabilizira pri tej temperaturi. Učinkovitost sistema za pranje vetrobranskega stekla se nato preveri tako, da se sistem vklopi v skladu s točkama 3.2.1.1 in 3.2.1.2.

3.2.3

Preizkus št. 3: izpostavljanje ciklom nizkih temperatur.

3.2.3.1

Sistem za pranje vetrobranskega stekla se do šob napolni z vodo in najmanj štiri ure izpostavi temperaturi okolice –18 ± 3 °C, tako da celotna masa vode v sistemu za pranje zamrzne. Nato se sistem izpostavi temperaturi okolice 20 ± 2 °C, dokler se led popolnoma ne stali, vendar nikakor ne dlje kot štiri ure. Ta cikel zamrzovanja in odtajevanja se ponovi šestkrat. Ko je nazadnje sistem za pranje vetrobranskih stekel izpostavljen temperaturi okolice 20 ± 2 °C in je led popolnoma staljen, čeprav ni treba, da se voda stabilizira pri tej temperaturi, se učinkovitost sistema za pranje vetrobranskega stekla preveri tako, da se vklopi v skladu s točkama 3.2.1.1. in 3.2.1.2.

3.2.3.2

Sistem za pranje vetrobranskega stekla se do šob napolni s tekočino za pranje vetrobranskega stekla za nizke temperature, ki sestoji iz 50-odstotne raztopine metanola ali pa izopropil alkohola v vodi s trdoto največ 205 mg/l (Ca). Sistem za pranje vetrobranskega stekla se najmanj štiri ure izpostavi temperaturi okolice –18 ± 3 °C. Ni treba, da se tekočina stabilizira pri tej temperaturi. Učinkovitost sistema za pranje vetrobranskega stekla se nato preveri tako, da se sistem vklopi v skladu s točkama 3.2.1.1 in 3.2.1.2.

3.2.4

Preizkus št. 4: izpostavljanje ciklom visokih temperatur.

3.2.4.1

Če je kateri koli del sistema za pranje vetrobranskega stekla nameščen v prostoru za motor, se sistem do šob napolni z vodo in najmanj osem ur izpostavi temperaturi okolice 80 ± 3 °C. Ni treba, da se voda stabilizira pri tej temperaturi. Učinkovitost sistema za pranje vetrobranskega stekla se nato preveri tako, da se sistem vklopi v skladu s točkama 3.2.1.1 in 3.2.1.2.

3.2.4.2

Če noben del sistema za pranje vetrobranskega stekla ni nameščen v prostoru za motor, se sistem do šob napolni z vodo in najmanj osem ur izpostavi temperaturi okolice 80 ± 3 °C. Ni treba, da se voda stabilizira pri tej temperaturi. Nato se sistem izpostavi sobni temperaturi 20 ± 2 °C. Ko se temperatura vode stabilizira, se učinkovitost sistema za pranje vetrobranskega stekla preveri tako, da se vklopi v skladu s točkama 3.2.1.1. in 3.2.1.2. Nato se sistem za pranje vetrobranskega stekla do šob napolni z vodo in najmanj štiri ure izpostavi temperaturi okolice 60 ± 3 °C. Ni treba, da se voda stabilizira pri tej temperaturi. Učinkovitost sistema za pranje vetrobranskega stekla se nato preveri tako, da se sistem vklopi v skladu s točkama 3.2.1.1 in 3.2.1.2. Proizvajalec lahko namesto tega zahteva, da se sistem za pranje vetrobranskega stekla preizkusi pod pogoji iz točke 3.2.4.1.

3.2.5

Preizkusi sistema za pranje vetrobranskih stekel iz točk 3.2.1. do 3.2.4.2. se po vrsti izvajajo na istem sistemu za pranje vetrobranskega stekla. Preizkus se opravi, ko je sistem vgrajen na tipu vozila, za katerega se zahteva EU-homologacija, ali pa ločeno. Če se zahteva EU-homologacija za samostojno tehnično enoto, se preizkus sistema opravi ločeno.

3.2.6

Preizkus št. 5: preizkus zmogljivosti sistema za pranje vetrobranskega stekla.

3.2.6.1

Sistem za pranje vetrobranskega stekla se do šob napolni z vodo. Pri mirujočem vozilu in brez večjega delovanja vetra se šobe usmerijo proti ciljni površini na zunanji površini vetrobranskega stekla.

3.2.6.2

Zunanja površina vetrobranskega stekla se obdela, kakor je določeno v točkah 3.1.8 in 3.1.9.

3.2.6.3

Sistem za pranje vetrobranskega stekla se vklopi v skladu z navodili proizvajalca ob upoštevanju točk 3.2.1.1.1 in 3.2.1.1.2. Celotni preizkus ne sme biti daljši od 10 zaključenih ciklov samodejnega delovanja sistema za pranje vetrobranskega stekla pri najvišji hitrosti brisanja.

3.2.6.4

Da se preveri, ali so izpolnjene zahteve iz točke 2.2.4, se izdela skica ustrezne očiščene površine in primerja s skico vidnega polja A. Če je opazovalcu jasno, da so zahteve izpolnjene, skic ni treba pripraviti.

3.2.7

Preizkus iz točk 3.2.6 do 3.2.6.4 se vedno opravi na tipu vozila, za katerega se zahteva EU-homologacija, tudi če je homologirana samostojna tehnična enota vgrajena v vozilo.

4.

Specifikacije za preizkusno zmes za preizkušanje sistemov za brisanje in pranje vetrobranskega stekla

4.1

Preizkusna zmes iz točke 3.1.9 sestoji iz:

4.1.1

vode s trdoto manj kot 205 mg/l (Ca): 92,5 % vol.

4.1.2

nasičene solne raztopine (natrijev klorid v vodi): 5,0 % vol.

4.1.3

prahu v skladu s specifikacijami iz točk 4.1.3.1. do 4.1.3.2.6: 2,5 % vol.

4.1.3.1

Značilnosti analize preizkusnega prahu

4.1.3.1.1

68 ± 1 % SiO2 masnega deleža

4.1.3.1.2

4 ± 1 % Fe2O3 masnega deleža

4.1.3.1.3

16 ± 1 % Al2O3 masnega deleža

4.1.3.1.4

3 ± 1 % CaO masnega deleža

4.1.3.1.5

1,0 ± 0,5 % MgO masnega deleža

4.1.3.1.6

4 ± 1 % masnega deleža alkalijske kovine

4.1.3.1.7

2,5 ± 0,5 % masnega deleža izgube pri gorenju

4.1.3.2

Značilnosti porazdelitve velikosti delcev po zrnavosti

4.1.3.2.1

12 ± 2 % delcev velikosti od 0 do 5 μm

4.1.3.2.2

12 ± 3 % delcev velikosti od 5 do 10 μm

4.1.3.2.3

14 ± 3 % delcev velikosti od 10 do 20 μm

4.1.3.2.4

23 ± 3 % delcev velikosti od 20 do 40 μm

4.1.3.2.5

30 ± 3 % delcev velikosti od 40 do 80 μm

4.1.3.2.6

9 ± 3 % delcev velikosti od 80 do 200 μm

DEL 3

Oddelek A

CERTIFIKAT O EU-HOMOLOGACIJI (SISTEM VOZILA)

Sporočilo o podeljeni/razširjeni/zavrnjeni/preklicani (2) homologaciji tipa vozila glede na sisteme za brisanje in pranje vetrobranskega stekla v skladu z zahtevami iz Priloge IV k Uredbi (EU) 2021/535 [vstavite sklic na to uredbo], kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (EU) št. …/…

Številka certifikata o EU-homologaciji:

Razlog za razširitev/zavrnitev/preklic (2):

ODDELEK I

(Izpolni se v skladu z oddelkom I predloge vzorca B iz Priloge III k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683)

ODDELEK II

(Izpolni se v skladu z oddelkom II predloge vzorca B iz Priloge III k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683)

Oddelek B

CERTIFIKAT O EU-HOMOLOGACIJI (SAMOSTOJNA TEHNIČNA ENOTA)

Sporočilo o podeljeni/razširjeni/zavrnjeni/preklicani (3) homologaciji samostojne tehnične enote glede na tip sistemov za pranje vetrobranskega stekla v skladu z zahtevami iz Priloge IV k Uredbi (EU) 2021/535 [vstavite sklic na to uredbo], kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (EU) št. …/…

Številka certifikata o EU-homologaciji:

Razlog za razširitev/zavrnitev/preklic (3):

ODDELEK I

(Izpolni se v skladu z oddelkom I predloge vzorca C iz Priloge III k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683)

ODDELEK II

(Izpolni se v skladu z oddelkom II predloge vzorca C iz Priloge III k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683)

Oddelek C

OZNAKA EU-HOMOLOGACIJE ZA SAMOSTOJNE TEHNIČNE ENOTE

1.

Oznako EU-homologacije za samostojne tehnične enote iz člena 38(2) Uredbe (EU) 2018/858 sestavljajo:

1.1

Pravokotnik okrog male črke „e“, ki ji sledijo številčna oznaka države članice, ki je podelila EU-homologacijo za sestavni del ali samostojno tehnično enoto v skladu z naslednjim: 1 za Nemčijo 2 za Francijo 3 za Italijo 4 za Nizozemsko 5 za Švedsko 6 za Belgijo 7 za Madžarsko 8 za Češko 9 za Španijo     13 za Luksemburg 12 za Avstrijo 17 za Finsko 18 za Dansko 19 za Romunijo 20 za Poljsko 21 za Portugalsko 23 za Grčijo 24 za Irsko 25 za Hrvaško 26 za Slovenijo 27 za Slovaško 29 za Estonijo 32 za Latvijo 34 za Bolgarijo 36 za Litvo 49 za Ciper 50 za Malto

1.2

Zraven pravokotnika sta dve števki, ki označujeta spremembe, v katerih so določene zahteve, s katerimi je skladna ta samostojna tehnična enota, ki sta trenutno „00“, sledita pa jima presledek in petmestna številka iz točke 2.4 Priloge IV k Uredbi (EU) 2018/858.

2.

Oznaka EU-homologacije za samostojne tehnične enote je neizbrisna in jasno berljiva.

3.

Primer oznake EU-homologacije samostojne tehnične enote je prikazan na sliki 1.

Slika 1

Primer oznake EU-homologacije samostojne tehnične enote

Pojasnjevalna opomba

Legenda

EU-homologacijo samostojne tehnične enote je izdala Nizozemska pod številko 00406. Prvi dve števki „00“ nakazujeta, da je bila samostojna tehnična enota homologirana v skladu s to uredbo.

---

(1)  Pravilnik št. 43 Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) – Enotne določbe za homologacijo materialov za varnostno zasteklitev in njihove vgradnje v vozila (UL L 42, 12.2.2014, str. 1).

(2)  Neustrezno črtajte.

(3)  Neustrezno črtajte.

PRILOGA V

OKROVI KOLES

DEL 1

Opisni list za EU-homologacijo vozil glede na okrove koles

VZOREC

Opisni list št. … v zvezi z EU-homologacijo vozila glede na okrove koles.

Naslednje informacije se predložijo v treh izvodih skupaj s seznamom priloženih dokumentov. Vse risbe so v ustreznem merilu in dovolj podrobne ter v formatu A4 ali zložene na format A4. Morebitne fotografije morajo biti dovolj podrobne.

0.

0.1

0.2

0.2.1

0.3

0.3.1

0.4

0.5

0.8

0.9

1.

1.1

1.3

1.3.2

1.3.3

2.

2.3

2.3.1

2.3.2

2.3.3

2.3.4

2.4

2.4.1

2.4.1.2

2.4.1.3

2.4.2

2.4.2.2

2.4.2.3

2.6

6.

6.2.1

6.6

6.6.1

6.6.1.1

6.6.1.1.1

6.6.1.1.2

itd.

6.6.4

9.

9.16

9.16.1

9.16.2

Pojasnjevalne opombe

Ta opisni list temelji na predlogi iz Priloge I k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683 in se izpolni z ustreznimi informacijami pod zgoraj navedenimi točkami, kot so opredeljene v navedeni predlogi.

DEL 2

Tehnične specifikacije

1.

V tej prilogi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1.1

„tekalna plast“ pomeni največjo širino preseka in največji zunanji premer pnevmatike, vključno z odstopanji, kot je dovoljeno in opredeljeno v homologaciji tega sestavnega dela;

1.2

„naprava za oprijem v snežnih razmerah“ pomeni snežno verigo ali enakovredno napravo, ki zagotavlja oprijem v snegu ter jo je mogoče namestiti na kombinacijo pnevmatik in platišč vozila, ki ni snežna pnevmatika, zimska pnevmatika, pnevmatika za vse letne čase ali katera koli druga pnevmatika.

2.

Tehnične zahteve

2.1

Splošne določbe

2.1.1

Vozilo ima okrove koles za vsako kolo.

2.1.2

Okrovi koles lahko zajemajo dele karoserije ali ločene blatnike ter so izdelani tako, da udeležence v cestnem prometu kar najbolj varujejo pred kamni, blatom, ledom, snegom in vodo, ki jih kolo dvigne v zrak, ter zmanjšajo nevarnost stika z vrtečimi se kolesi.

2.2

Posebne zahteve

2.2.1

Okrovi koles izpolnjujejo zahteve iz točk 2.2.1.1 do 2.2.1.4, pri čemer se masa vozila prilagodi masi v stanju, pripravljenem za vožnjo, ki jo je navedel proizvajalec, z enim dodatnim potnikom v prvi vrsti sedežev, če je primerno, in krmiljenimi kolesi v položaju za premikanje naravnost naprej.

2.2.1.1

V delu, ki ga omejujeta radialni ravnini 30° pred srednjico koles in 50° za njo (glej sliko 1), je skupna širina okrova kolesa (q) zadostna, da pokrije vsaj celotno širino pnevmatike (b), pri čemer se upoštevajo tekalna plast in skrajni zunanji deli kombinacij pnevmatike in platišč, kot jih je določil proizvajalec. Pri dvojnih kolesih se upoštevata tekalna plast in skupna širina obeh koles (t).

2.2.1.1.1

Pri določanju širine skladno s točko 2.2.1.1 se ne upoštevajo oznake, okrasi, zaščitni trakovi ali rebra na bočnih straneh pnevmatik.

2.2.1.2

Zadnji del okrova kolesa se ne zaključi nad vodoravno ravnino, ki je 150 mm nad osjo vrtenja koles ter:

2.2.1.2.1

v primeru enojnih koles je presek zadnjega roba okrova kolesa z vodoravno ravnino iz točke 2.2.1.2 (glej sliko 1, točka A) zunaj vzdolžne srednje ravnine pnevmatike;

2.2.1.2.2

v primeru dvojnih koles je presek zadnjega roba okrova kolesa z vodoravno ravnino iz točke 2.2.1.2 (glej sliko 1, točka A) pri zunanjem kolesu zunaj vzdolžne srednje ravnine skrajno zunanje pnevmatike.

2.2.1.3

Obris in lega vsakega okrova koles sta taka, da so čim bliže pnevmatikam. Zlasti v delu, ki ga omejujeta radialni ravnini iz točke 2.2.1.1, morajo biti izpolnjene naslednje zahteve:

2.2.1.3.1

Globina (p) vdolbine v navpični aksialni ravnini pnevmatik, izmerjena glede na zunanji in notranji rob okrova kolesa na vzdolžni srednjici, ki poteka skozi središče pnevmatike, znaša najmanj 30 mm. Navedena globina (p) se lahko do radialnih ravnin iz točke 2.2.1.1 postopoma znižuje do 0.

2.2.1.3.2

Razdalja (c) med spodnjimi robovi okrova koles in osjo, ki poteka skozi središče vrtenja koles, ni večja od 2 × r, pri čemer je (r) statični polmer pnevmatike.

2.2.1.4

Pri vozilih z obesitvijo, nastavljivo po višini, so zahteve iz točk 2.2.1.3.1 in 2.2.1.3.2 izpolnjene v običajnem položaju za vožnjo, kot ga je določil proizvajalec vozila.

2.2.2

Okrovi koles so lahko sestavljeni iz več delov, če znotraj teh delov ali med njimi, ko so sestavljeni, ni praznega prostora.

2.2.3

Okrovi koles so trdno pritrjeni. Vendar so lahko snemljivi kot celota ali v delih.

2.3

Uporaba naprav za oprijem v snežnih razmerah

2.3.1

Pri vozilih, ki imajo samo dve pogonski kolesi, proizvajalec potrdi, da je vozilo izdelano tako, da se na vsaj eni kombinaciji pnevmatik in platišč, odobreni za pogonsko os vozila, lahko uporabi vsaj en tip naprave za oprijem v snežnih razmerah. Napravo za oprijem v snežnih razmerah ter kombinacije pnevmatik in platišč, primernih za ta tip vozila, proizvajalec natančneje opredeli pod točko 6.6.4 na opisnem listu.

2.3.2

Pri vozilih z vsemi pogonskimi kolesi, vključno z vozili, pri katerih se pogonske osi lahko ročno ali avtomatsko izklopijo, proizvajalec potrdi, da je vozilo izdelano tako, da se lahko na vsaj eni kombinaciji pnevmatik in platišč, odobreni za pogonsko os vozila, ki je ni mogoče izklopiti, uporabi vsaj en tip naprave za oprijem v snežnih razmerah. Napravo za oprijem v snežnih razmerah ter kombinacije pnevmatik in platišč, primernih za ta tip vozila, proizvajalec natančneje opredeli pod točko 6.6.4 na opisnem listu.

2.3.3

Proizvajalec vozila ustrezna navodila glede pravilne uporabe določenih naprav za oprijem v snežnih razmerah vključi v navodila za uporabo motornega vozila (npr. priročnik za uporabo).

Slika 1

Shema okrova kolesa

Pojasnjevalna opomba

(1)

Širina pnevmatike (b) je določena glede na zgornji del pnevmatike (širina preseka pnevmatike med radialnima ravninama, kot sta navedeni v točki 2.2.1.1).

DEL 3

CERTIFIKAT O EU-HOMOLOGACIJI (SISTEM VOZILA)

Sporočilo o podeljeni/razširjeni/zavrnjeni/preklicani (1) homologaciji tipa vozila glede na okrove koles v skladu z zahtevami iz Priloge II k Uredbi (EU) 2021/535 [vstavite sklic na to uredbo], kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (EU) št. …/…

Številka certifikata o EU-homologaciji:

Razlog za razširitev/zavrnitev/preklic (1):

ODDELEK I

(Izpolni se v skladu z oddelkom I predloge vzorca B iz Priloge III k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683)

ODDELEK II

(Izpolni se v skladu z oddelkom II predloge vzorca B iz Priloge III k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683)

---

(1)  Neustrezno črtajte.

PRILOGA VI

SISTEMI ZA ODLEDITEV IN SUŠENJE VETROBRANSKEGA STEKLA

DEL 1

Opisni list za EU-homologacijo motornih vozil glede na sisteme za odleditev in sušenje vetrobranskega stekla

VZOREC

Opisni list št. … v zvezi z EU-homologacijo motornega vozila glede na sisteme za odleditev in sušenje vetrobranskega stekla.

Naslednje informacije se predložijo v treh izvodih skupaj s seznamom priloženih dokumentov. Vse risbe so v ustreznem merilu in dovolj podrobne ter v formatu A4 ali zložene na format A4. Morebitne fotografije morajo biti dovolj podrobne.

0.

0.1

0.2

0.2.1

0.3

0.3.1

0.4

0.5

0.8

0.9

1.

1.1

1.6

1.8

3.

3.1

3.1.1

3.2

3.2.1

3.2.1.1

3.2.1.2

3.2.1.3

3.2.1.6

3.2.1.8

3.2.2

3.2.2.1

3.2.5

3.2.5.1

3.2.5.2

3.2.5.2.1

3.2.5.2.2

3.2.7

3.2.7.1

3.2.7.2

3.2.7.2.1

3.2.7.2.2

3.2.7.2.3

3.2.7.2.3.1

3.2.7.2.3.2

3.2.7.2.4

3.2.7.2.5

3.2.7.3

3.2.7.3.1

3.2.7.3.2

3.2.7.3.2.1

3.2.7.3.2.2

3.3

3.3.1

3.3.1.1.1

3.3.1.2

3.3.2

3.3.2.1

3.3.2.2

3.3.2.3

3.3.2.4

3.4

3.4.1

3.4.2

3.4.3

3.4.3.1

3.4.3.1.1

3.4.3.1.2

3.4.3.1.3

3.4.4

3.4.4.1

3.4.4.2

3.4.4.3

3.4.4.4

3.4.4.5

3.4.4.6

3.6

3.6.1

3.6.1.1

3.6.1.2

3.6.1.2.1

3.6.1.2.2

3.6.2

3.6.3

9.

9.1

9.2

9.3

9.3.1

9.4

9.4.1

9.4.2

9.5

9.5.1

9.5.1.1

9.5.1.2

9.5.1.3

9.5.1.4

9.5.1.5

9.6

9.6.1

9.7

9.7.1

9.8

9.8.1

9.8.2

9.10

9.10.1

9.10.1.1

9.10.1.3

9.10.3

9.10.3.1

9.10.3.1.1

9.10.3.5

9.10.3.5.1

9.10.3.6

9.10.3.6.1

Pojasnjevalne opombe

Ta opisni list temelji na predlogi iz Priloge I k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683 in se izpolni z ustreznimi informacijami pod zgoraj navedenimi točkami, kot so opredeljene v navedeni predlogi.

DEL 2

Tehnične specifikacije

1.   V tej prilogi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1.1

„odtajana površina“ pomeni zunanjo površino vetrobranskega stekla, ki je suha ali prekrita s popolnoma ali delno odtajanim vlažnim ivjem, ki se lahko odstrani s sistemom za brisanje vetrobranskega stekla;

1.2

„zarositev“ pomeni plast vlage na notranji površini vetrobranskega stekla;

1.3

„osušena površina“ pomeni suho (brez kapljic ali sledi vode) notranjo površino vetrobranskega stekla, ki je bila prej zarošena;

1.4

„vidno polje A“ pomeni preskusno površino A, kakor je opredeljena v odstavku 2.2. Priloge 21 k Pravilniku ZN št. 43;

1.5

„vidno polje B“ pomeni zmanjšano preizkusno površino B, kakor je opredeljena v odstavku 2.4 Priloge 21 k Pravilniku ZN št. 43, brez izključitve površine iz odstavka 2.4.1 (tj. vidno polje A je vključeno);

1.6

„glavno nadzorno stikalo vozila“ pomeni napravo, s katero se elektronski sistem, vgrajen v vozilo, iz izključenega stanja, kot je v primeru, ko je vozilo parkirano in je voznik odsoten, preklopi v normalni način delovanja.

2.   Tehnične zahteve

2.1   Odleditev vetrobranskega stekla

2.1.1

Vsako vozilo, ki je opremljeno z vetrobranskim steklom, je opremljeno s sistemom za odstranjevanje ivja in ledu z zunanje površine vetrobranskega stekla. Sistem za odleditev vetrobranskega stekla mora biti dovolj učinkovit, da pri hladnem vremenu zagotavlja zadostno vidljivost skozi vetrobransko steklo.

2.1.2

Učinkovitost sistema se preverja tako, da se po vžigu v pravilnih presledkih ugotavlja odtajana površina vetrobranskega stekla, potem ko je bilo vozilo nekaj časa v hladilni komori.

2.1.3

Zahteve iz točk 2.1.1 in 2.1.2 se preverijo z uporabo metode iz točke 3.1.

2.1.4

Izpolnjene morajo biti naslednje zahteve:

2.1.4.1

20 minut po začetku preizkusnega obdobja je vidno polje A 80-odstotno odtajano;

2.1.4.2

25 minut po začetku preizkusnega obdobja je površina vetrobranskega stekla, odtajana na sovoznikovi strani, primerljiva s površino iz točke 2.1.4.1 za voznikovo stran;

2.1.4.3

40 minut po začetku preizkusnega obdobja je vidno polje B 95-odstotno odtajano.

2.2   Sušenje vetrobranskega stekla

2.2.1

Vsako vozilo, ki je opremljeno z vetrobranskim steklom, je opremljeno s sistemom za odstranjevanje zarositve z notranje površine vetrobranskega stekla.

2.2.2

Sistem za sušenje mora biti dovolj učinkovit, da povrne vidljivost skozi vetrobransko steklo, kadar je zarošeno. Njegova učinkovitost se preveri v skladu s postopkom, opisanim v točki 3.2.

2.2.3

Izpolnjene morajo biti naslednje zahteve:

2.2.3.1

vidno polje A je v 10 minutah 90-odstotno osušeno;

2.2.3.2

vidno polje B je v 10 minutah 80-odstotno osušeno.

3.   Preizkusni postopki

3.1   Odleditev vetrobranskega stekla

3.1.1

Preizkus se izvaja pri temperaturi – 8 ± 2 °C ali – 18 ± 3 °C, kakor izbere proizvajalec.

3.1.1.1

Preizkus se izvaja v hladilni komori, ki je dovolj velika, da gre vanjo celo vozilo ter je opremljena za vzdrževanje ene od temperatur iz točke 3.1.1 med preizkusom in za obtok hladnega zraka. Najmanj 24 ur pred začetkom preizkusa, med katerim je vozilo izpostavljeno hladu, je treba hladilno komoro vzdrževati na predpisani temperaturi ali pod njo.

3.1.2

Pred preizkusom se notranja in zunanja površina vetrobranskega stekla popolnoma razmastita z metilalkoholom ali enakovrednim sredstvom za razmaščevanje. Ko se površina posuši, se namaže z najmanj 3-odstotno oziroma največ 10-odstotno raztopino amoniaka. Površina se ponovno posuši, nato pa obriše s suho bombažno krpo.

3.1.3

Vozilo se ugasne in obdrži pri preizkusni temperaturi najmanj 10 ur pred začetkom preizkusa.

3.1.3.1

Če je mogoče preveriti, ali so hladilne in mazivne tekočine motorja vozila stabilizirane pri preizkusni temperaturi, se lahko obdobje iz točke 3.1.3 skrajša.

3.1.4

Po času izpostavljenosti iz točke 3.1.3 se z razpršilno pištolo pri delovnem pritisku 3,5 ± 0,2 bara po celotni zunanji površini vetrobranskega stekla nanese enakomeren sloj ledu 0,044 g/cm2.

3.1.4.1

Razpršilna šoba se naravna tako, da je curek čim bolj razpršen in čim močnejši. Držati jo je treba na oddaljenosti od 200 do 250 mm pravokotno na vetrobransko steklo, curek pa je treba usmeriti tako, da se po celotnem vetrobranskem steklu naredi enakomeren sloj ledu.

3.1.4.1.1

Za izpolnitev zahtev iz točke 3.1.5 se lahko uporablja razpršilna pištola s šobo premera 1,7 mm in pretokom tekočine 0,395 l/min, ki z razdalje 200 mm od steklene površine omogoča nanos premera 300 mm. Uporabi se lahko tudi vsaka druga naprava, ki ustreza tem zahtevam.

3.1.5

Potem ko se na vetrobranskem steklu naredi led, mora biti vozilo v hladilni komori še vsaj 30 minut in ne več kot 40 minut.

3.1.6

Ko čas iz točke 3.1.5 preteče, eden ali dva opazovalca vstopita v vozilo, vklopi se glavno nadzorno stikalo vozila in vžge se motor, po potrebi od zunaj. Čas preizkusa se šteje od vklopa glavnega nadzornega stikala vozila.

3.1.6.1

Če je vozilo opremljeno z motorjem, se lahko prvih pet minut preizkusnega časa vrtilna frekvenca motorja prilagodi v skladu s priporočili proizvajalca za ogrevanje pri vžiganju v hladnem vremenu.

3.1.6.2

V zadnjih 35 minutah preizkusnega obdobja (ali pa med celotnim preizkusnim obdobjem, če ni bil uporabljen postopek petminutnega ogrevanja), velja naslednje:

3.1.6.2.1

Motor, če je vgrajen, teče pri največ 50 % vrtilne frekvence, ki ustreza največji nazivni moči motorja. Kadar se zaradi posebne strategije upravljanja motorja izkaže, da to ni izvedljivo, na primer pri električnih hibridnih vozilih, se določi realistično najbolj neugoden način izvedbe. Pri načinu izvedbe se upoštevata vrtilna frekvenca motorja in dejstvo, da motor ni prižgan ali pa v presledkih ni prižgan pri običajnih pogojih vožnje pri temperaturi okolice – 8 °C ali – 18 °C, ki jo je proizvajalec določil za preizkusno temperaturo. Če sistem lahko izpolni zahteve glede odleditve, ne da bi motor tekel, ga sploh ni treba prižigati.

3.1.6.3

Na začetku preizkusa so vsi akumulatorji popolnoma napolnjeni. Visokonapetostne baterije v vozilih z električnim pogonskim sistemom se napolnijo > 60 %.

3.1.6.4

Med preizkusom lahko napetost na sponkah naprave za odleditev presega nazivno napetost sistema za največ 20 %.

3.1.6.5

Temperatura preizkusne komore se meri na polovici višine vetrobranskega stekla v točki, kjer ni pomembnega vpliva toplote, ki jo oddaja preizkušano vozilo.

3.1.6.6

Hitrost vodoravnega zračnega toka za ohlajevanje komore, izmerjena neposredno pred preizkusom na središčni ravnini vozila v točki 300 mm pred dnom vetrobranskega stekla na polovici njegove višine, je čim manjša, vsekakor pa manjša od 8 km/h.

3.1.6.7

Če so vgrajeni, so pokrov motorja, streha, vsa vrata, okna ter odprtine za prezračevanje zaprti, razen vstopnih in izpustnih odprtin sistema za ogrevanje in prezračevanje; lahko sta odprti eno ali dve okni v skupni višini največ 25 mm, če tako zahteva proizvajalec vozila.

3.1.7.8

Stikalo sistema za odleditev vetrobranskega stekla vozila se nastavi na temperaturo preizkusa v skladu s priporočili proizvajalca.

3.1.6.9

Brisalci vetrobranskega stekla se med preizkusom lahko uporabijo, vendar brez ročne pomoči, torej samo s stikali v notranjosti vozila.

3.1.7

Opazovalca označujeta odtaljeno površino na notranji strani vetrobranskega stekla v petminutnih presledkih po začetku preizkusa.

3.1.8

Po koncu preizkusa se v skladu z zahtevami iz točke 3.1.7 vzorec odtajane površine na notranji strani vetrobranskega stekla zabeleži ter označi za določitev vidnih polj A in B.

3.2   Sušenje vetrobranskega stekla

3.2.1

Pred preizkusom se notranja in zunanja površina vetrobranskega stekla popolnoma razmastita z metilalkoholom ali enakovrednim sredstvom za razmaščevanje. Ko se površina posuši, se namaže z najmanj 3-odstotno oziroma največ 10-odstotno raztopino amoniaka. Površina se ponovno posuši, nato pa obriše s suho bombažno krpo.

3.2.2

Preizkus se izvaja v okoljski komori, ki je dovolj velika, da gre vanjo celo vozilo ter v kateri se lahko doseže in med celotnim preizkusom vzdržuje temperatura – 3 ± 1 °C.

3.2.2.1

Temperatura preizkusne komore se meri na polovici višine vetrobranskega stekla v točki, kjer ni pomembnega vpliva toplote, ki jo oddaja preizkušano vozilo.

3.2.2.2

Hitrost vodoravnega zračnega toka za ohlajevanje komore, izmerjena neposredno pred preizkusom na središčni ravnini vozila v točki 300 mm pred dnom vetrobranskega stekla na polovici njegove višine, je čim manjša, vsekakor pa manjša od 8 km/h.

3.2.2.3

Če so vgrajeni, so pokrov motorja, streha, vsa vrata, okna ter odprtine za prezračevanje zaprti, razen vstopnih in izpustnih odprtin sistema za ogrevanje in prezračevanje; na začetku preizkusa sušenja se lahko odpreta eno ali dve okni v skupni višini največ 25 mm, če tako zahteva proizvajalec vozila.

3.2.3

Zarositev se proizvede z generatorjem pare, opisanim v točki 4. V generatorju pare je dovolj vode, da se pri temperaturi okolice – 3 °C lahko proizvede vsaj 70 ± 5 g/h pare za vsak sedežni prostor, kakor je določil proizvajalec.

3.2.4

Notranja stran vetrobranskega stekla se očisti, kakor je določeno v točki 3.2.1, potem ko je vozilo v okoljski komori. Temperatura okolice se nato zniža in ohrani na – 3 ± 1 °C. Vozilo se ugasne in obdrži pri preizkusni temperaturi najmanj 10 ur pred začetkom preizkusa. Če je mogoče preveriti, ali so hladilne in mazivne tekočine motorja vozila stabilizirane pri preizkusni temperaturi, se lahko navedeno obdobje skrajša.

3.2.5

Generator pare se namesti tako, da so njegove izpustne odprtine v središčni ravnini vozila na višini 580 ± 80 mm nad točko R ali referenčno točko vozniškega sedeža (tj. točko, ki jo določi proizvajalec vozila glede na tridimenzionalni referenčni sistem, opredeljen v točki 1.10 dela 2 Priloge IV). Načeloma se namesti neposredno za prednjimi sedeži, če pa zaradi konstrukcije vozila to ni mogoče, se lahko generator namesti v položaju, ki je najbolj podoben zgoraj opisanemu.

3.2.6

Po petminutnem delovanju generatorja pare v notranjosti vozila eden ali dva opazovalca hitro vstopita v vozilo, pri čemer smejo biti vrata odprta največ 8 sekund, in sedeta na prva dva sedeža. Nato se storilnost generatorja pare zmanjša za 70 ± 5 g/h na vsakega opazovalca.

3.2.7

Po eni minuti od vstopa opazovalcev v vozilo se glavno stikalo vozila lahko vklopi in se vžge motor, po potrebi od zunaj. Čas preizkusa se šteje od vklopa glavnega nadzornega stikala vozila.

3.2.7.1

Motor, če je vgrajen, teče pri največ 50 % vrtilne frekvence, ki ustreza največji nazivni moči motorja. Kadar se zaradi posebne strategije upravljanja motorja izkaže, da to ni izvedljivo, na primer pri električnih hibridnih vozilih, se določi realistično najbolj neugoden način izvedbe. Pri načinu izvedbe se upoštevata vrtilna frekvenca motorja in dejstvo, da motor ni prižgan ali pa v presledkih ni prižgan pri običajnih pogojih vožnje pri temperaturi okolice – 1 °C. Če sistem lahko izpolni zahteve glede sušenja, ne da bi motor tekel, ga sploh ni treba prižigati.

3.2.7.2

Stikalo sistema za sušenje vetrobranskega stekla vozila se nastavi na temperaturo preizkusa v skladu s priporočili proizvajalca.

3.2.7.3

Na začetku preizkusa so vsi akumulatorji popolnoma napolnjeni. Visokonapetostne baterije v vozilih z električnim pogonskim sistemom se napolnijo > 60 %.

3.2.7.4

Med preizkusom lahko napetost na sponkah naprave za sušenje presega nazivno napetost sistema za največ 20 %.

3.2.8

Po koncu preizkusa se obris osušene površine zabeleži in označi za določitev vidnih polj A in B.

4.   Značilnosti generatorja pare.

4.1

Generator pare, uporabljen za preizkus, ima naslednje splošne značilnosti:

4.1.1

Prostornina rezervoarja za vodo je najmanj 2,25 litra.

4.1.2

Izguba toplote pri vrelišču ne presega 75 W pri temperaturi okolice – 3 ± 1 °C.

4.1.3

Zmogljivost ventilatorja pri statičnem tlaku 0,5 mbara dosega 0,07 do 0,10 m3/min.

4.1.4

Za izpust pare je na vrhu generatorja šest odprtin, ki so v enakomernih razmikih razporejene po obodu (glej sliko 1).

4.1.5

Generator je pri – 3 ± 1 °C umerjen tako, da je mogoče nastaviti pretok na 70 ± 5 g/h in večkratnike te vrednosti do največ n-kratnika te vrednosti, pri čemer je n največje število sedežnih mest, ki jih je določil proizvajalec. Slika 1 Shema generatorja pare

4.2

Posamezni deli imajo naslednje značilnosti glede mer in materiala:

4.2.1

Šoba

4.2.1.1

Mere:

4.2.1.1.1

dolžina 100 mm;

4.2.1.1.2

notranji premer 15 mm.

4.2.1.2

Material:

4.2.1.2.1

medenina.

4.2.2

Razpršilna komora

4.2.2.1

Mere:

4.2.2.1.1

zunanji premer cevi 75 mm;

4.2.2.1.2

debelina stene 0,38 mm;

4.2.2.1.3

dolžina 115 mm.

4.2.2.1.4

Šest enakomerno razporejenih odprtin s premerom 6,3 mm v višini 25 mm nad dnom razpršilne komore.

4.2.2.2

Material:

4.2.2.2.1

medenina.

DEL 3

CERTIFIKAT O EU-HOMOLOGACIJI (SISTEM VOZILA)

Sporočilo o podeljeni/razširjeni/zavrnjeni/preklicani (1) homologaciji tipa vozila glede na sistem za odleditev in sušenje vetrobranskega stekla v skladu z zahtevami iz Priloge VI k Uredbi (EU) 2021/535 [vstavite sklic na to uredbo], kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (EU) št. …/…

Številka certifikata o EU-homologaciji:

Razlog za razširitev/zavrnitev/preklic (1):

ODDELEK I

(Izpolni se v skladu z oddelkom I predloge vzorca B iz Priloge III k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683)

ODDELEK II

(Izpolni se v skladu z oddelkom II predloge vzorca B iz Priloge III k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683)

---

(1)  Neustrezno črtajte.

PRILOGA VII

VLEČNE NAPRAVE

DEL 1

Opisni list za EU-homologacijo motornih vozil glede na vlečne naprave

VZOREC

Opisni list št. … v zvezi z EU-homologacijo motornega vozila glede na vlečne naprave.

Naslednje informacije se predložijo v treh izvodih skupaj s seznamom priloženih dokumentov. Vse risbe so v ustreznem merilu in dovolj podrobne ter v formatu A4 ali zložene na format A4. Morebitne fotografije morajo biti dovolj podrobne.

0.

0.1.

0.2.

0.2.1.

0.3.

0.3.1.

0.4.

0.5.

0.8.

0.9.

1.

1.1.

2.

2.8.

2.11.5.

12.

12.3.

12.3.1.

12.3.2.

12.3.3.

Pojasnjevalne opombe

Ta opisni list temelji na predlogi iz Priloge I k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683 in se izpolni z ustreznimi informacijami pod zgoraj navedenimi točkami, kot so opredeljene v navedeni predlogi.

DEL 2

Tehnične specifikacije

1.   Tehnične zahteve

1.1.   Najmanjše število naprav.

1.1.1.

Vsa motorna vozila so na sprednjem delu opremljena z vlečno napravo.

1.1.2.

Vozila kategorije M1, kakor je opredeljena v delu A Priloge I k Uredbi (EU) 2018/858, razen vozil, ki niso primerna za vleko tovora, so z vlečno napravo opremljena tudi na zadnjem delu.

1.1.3.

Vlečna naprava na zadnjem delu se lahko nadomesti z mehansko napravo za spenjanje v skladu s Pravilnikom ZN št. 55, če so izpolnjene zahteve iz točke 1.2.1.

1.2.   Obremenitev in stabilnost

1.2.1.

Vsaka vlečna naprava, nameščena na vozilo, vzdrži vlečno in tlačno statično silo, enako gravitacijski sili, ki deluje najmanj na polovico največje tehnično dovoljene mase vozila.

2.   Preizkusni postopek

2.1.

Vlečna in tlačna preizkusna obremenitev se uporabita na vsaki posamezni vlečni napravi, nameščeni na vozilo.

2.2.

Preizkusni obremenitvi se uporabita v vzdolžni vodoravni smeri glede na vozilo.

DEL 3

CERTIFIKAT O EU-HOMOLOGACIJI (SISTEM VOZILA)

Sporočilo o podeljeni/razširjeni/zavrnjeni/preklicani (1) homologaciji tipa vozila glede na vlečne naprave v skladu z zahtevami iz Priloge II k Uredbi (EU) 2021/535 [vstavite sklic na to uredbo], kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (EU) št. …/…

Številka certifikata o EU-homologaciji:

Razlog za razširitev/zavrnitev/preklic (1):

ODDELEK I

(Izpolni se v skladu z oddelkom I predloge vzorca B iz Priloge III k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683)

ODDELEK II

(Izpolni se v skladu z oddelkom II predloge vzorca B iz Priloge III k Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2020/683)

---

(1)  Neustrezno črtajte.