(1)

Unija ima izključno pristojnost glede monetarnih zadev in zadev v zvezi z deviznim tečajem v državah članicah, katerih valuta je euro. Kadar ima Unija po Pogodbah na določenem področju izključno pristojnost, lahko samo Unija izdaja zakonodajne in sprejema pravno zavezujoče akte, same države članice pa le, če jih Unija za to pooblasti.

(2)

V skladu s členom 219(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije Svet določi ustrezne modalitete pogajanj in sklepanja sporazumov glede vprašanj monetarnega ali deviznega režima.

(3)

Francija je pred uvedbo eura sklenila sporazume o zadevah v zvezi z deviznim tečajem z Zahodnoafriško ekonomsko in monetarno unijo (Union économique et monétaire ouest-africaine – UEMOA), Ekonomsko in monetarno skupnostjo centralne Afrike (Communauté économique et monétaire de l’Afrique Centrale – CEMAC) in Komori, katerih namen je bil zagotoviti konvertibilnost franka CFA in komorskega franka v francoski frank po fiksni pariteti (2). Po zamenjavi francoskega franka z eurom 1. januarja 1999 je Svet pooblastil Francijo, da v skladu z okvirom, določenim v Sklepu 98/683/ES (3), še naprej uporablja takšne veljavne sporazume (v nadaljnjem besedilu: sedanji sporazumi).

(4)

V členih 4 in 5 Sklepa 98/683/ES sta glede na to, ali se spremeni narava ali področje uporabe teh sporazumov ali ne, določena različna postopka za pogajanja o sedanjih sporazumih in spremembah teh sporazumov.

(5)

Francija in države UEMOA so v postopku nadomestitve sedanjega sporazuma med njimi z dne 4. decembra 1973 z novim sporazumom o sodelovanju v zvezi z vprašanji deviznega tečaja. Ta novi sporazum o sodelovanju je bil podpisan 21. decembra 2019 ter ga spremlja nov sporazum o jamstvu, ki se sklene s Centralno banko držav UEMOA. Francoska vlada je 22. maja 2020 francoski državni skupščini predložila predlog zakona o ratifikaciji novega sporazuma o sodelovanju.

(6)

Področje uporabe členov 4 in 5 Sklepa 98/683/ES ne zajema nadomestitve sedanjih sporazumov o deviznih tečajih med Francijo ter UEMOA, CEMAC in Komori. To velja kljub temu, da narava in področje uporabe takih novih sporazumov o sodelovanju ostaneta nespremenjena, in sicer da se zagotovi konvertibilnost med eurom in valutami UEMOA, CEMAC in Komorov po fiksni pariteti, podprta s proračunsko obveznostjo Francije.

(7)

Francijo bi bilo treba pooblastiti za nadomestitev sedanjih sporazumov z UEMOA, CEMAC in Komori. V skladu s Sklepom 98/683/ES bi se morala še naprej uporabljati različna postopka, odvisno od tega, ali nadomestitev vpliva na naravo ali področje uporabe teh sporazumov ali ne. V zvezi z obema postopkoma bo treba pred nadomestitvijo sedanjih sporazumov s sporazumi o sodelovanju vključiti pristojne organe Unije v skladu z obstoječo ureditvijo za izmenjavo informacij in odobritev, odvisno od primera.

(8)

Sklep 98/683/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Na podlagi točke 8 člena 287 Direktive 2006/112/ES lahko Estonija oprosti plačila davka na dodano vrednost (DDV) davčne zavezance, katerih letni promet ne presega protivrednosti zneska v nacionalni valuti v vrednosti 16 000 EUR po menjalnem tečaju na dan njenega pristopa.

(2)

Z Izvedbenim sklepom Sveta (EU) 2017/563 (2) je Estonija dobila dovoljenje, da uvede posebni ukrep odstopanja od točke 8 člena 287 Direktive 2006/112/ES (v nadaljnjem besedilu: ukrep odstopanja), da davčne zavezance, katerih letni promet ne presega 40 000 EUR, oprosti plačila DDV. Estonija je dobila dovoljenje, da ukrep odstopanja uporablja od 1. januarja 2018 do 31. decembra 2020 ali do začetka veljavnosti direktive o spremembi členov 281 do 294 Direktive 2006/112/ES, pri čemer se upošteva zgodnejši datum.

(3)

Svet je 18. februarja 2020 sprejel Direktivo (EU) 2020/285 (3), ki spreminja člene 281 do 294 Direktive 2006/112/ES glede posebne ureditve za mala podjetja in določitve novih pravil za mala podjetja, vključno z določitvijo najvišjiega praga države članice za letni promet v višini 85 000 EUR ali protivrednosti v nacionalni valuti.

(4)

Z dopisom, ki ga je Komisija evidentirala 9. oktobra 2020, je Estonija zaprosila za dovoljenje, da bi lahko še naprej uporabljala ukrep odstopanja do 31. decembra 2024.

(5)

Z dopisom z dne 15. oktobra 2020 je Komisija v skladu z drugim pododstavkom člena 395(2) Direktive 2006/112/ES o zahtevku Estonije obvestila druge države članice. Komisija je z dopisom z dne 19. oktobra 2020 Estonijo uradno obvestila, da ima na voljo vse informacije, potrebne za presojo zahtevka.

(6)

Ukrep odstopanja je v skladu s cilji sporočila Komisije z dne 25. junija 2008 z naslovom „Najprej pomisli na male“ – „Akt za mala podjetja“ za Evropo.

(7)

Na podlagi informacij, ki jih je predložila Estonija, bo imel ukrep odstopanja zanemarljiv učinek na skupni znesek davčnih prihodkov Estonije, zbranih na ravni končne potrošnje. Davčni zavezanci se bodo lahko še vedno odločili za splošno ureditev DDV v skladu s členom 290 Direktive 2006/112/ES.

(8)

Ukrep odstopanja ne bo imel negativnega vpliva na lastna sredstva Unije, pridobljena iz DDV, ker bo Estonija izračunala nadomestilo v skladu s členom 6 Uredbe Sveta (EGS, Euratom) št. 1553/89 (4).

(9)

Glede na morebiten pozitiven vpliv ukrepa odstopanja na poenostavitev obveznosti glede DDV z zmanjšanjem upravnega bremena in stroškov za mala podjetja, bi bilo treba Estoniji dovoliti, da ukrep odstopanja uporablja še za nadaljnje obdobje.

(10)

Dovoljenje za uporabo ukrepa odstopanja bi moralo biti časovno omejeno. Rok bi moral zadostovati, da se omogoči ocena učinkovitosti in ustreznosti praga. Poleg tega Direktiva (EU) 2020/285 od držav članic zahteva, da do 31. decembra 2024 sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členom 1 navedene direktive, in jih uporabljajo od 1. januarja 2025. Zato bi bilo primerno Estoniji dovoliti, da ukrep odstopanja uporablja do 31. decembra 2024.

(11)

Da bi preprečili negativne učinke, bi bilo treba Estoniji dovoliti, da ukrep odstopanja uporablja neprekinjeno. Zaprošeno dovoljenje bi bilo zato treba izdati z učinkom od 1. januarja 2021, da bi se neprekinjeno sledilo prejšnji ureditvi, odobreni z Izvedbenim sklepom (EU) 2017/563.

(12)

Izvedbeni sklep (EU) 2017/563 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Z Izvedbenim sklepom Sveta (EU) 2016/2266 (2) se v skladu s členom 19 Direktive 2003/96/ES Nizozemski dovoli, da do 31. decembra 2020 uporablja znižano stopnjo obdavčitve za električno energijo, ki se dobavlja polnilnim postajam, ki se neposredno uporabljajo za polnjenje električnih vozil.

(2)

Nizozemska je 30. marca 2020 zaprosila za dovoljenje, da v obdobju od 1. januarja 2021 do 1. januarja 2025 še naprej uporablja znižano stopnjo obdavčitve za električno energijo, ki se dobavlja polnilnim postajam za električna vozila. Nizozemska je 20. novembra 2020 na zahtevo Komisije predložila dodatne informacije v podporo svojemu zahtevku.

(3)

Namen znižane stopnje obdavčitve je nadalje spodbuditi uporabo električnih vozil z znižanjem stroškov za električno energijo, ki se uporablja za poganjanje teh vozil.

(4)

Uporaba električnih vozil ne vključuje emisij onesnaževal zraka, ki nastanejo pri izgorevanju bencina in dizelskega goriva ali drugih fosilnih goriv, ter tako prispeva k izboljšanju kakovosti zraka v mestih. Poleg tega lahko uporaba električnih vozil nadalje zmanjša emisije CO2, zlasti kadar je uporabljena električna energija proizvedena iz obnovljivih virov energije. Zato se predvideva, da bo uporaba znižane stopnje obdavčitve za električno energijo, ki se dobavlja polnilnim postajam za električna vozila, prispevala k doseganju ciljev politike Unije na področju okolja, zdravja in podnebja.

(5)

Nizozemska je poudarila, da bi se znižana stopnja obdavčitve uporabljala za dobavo električne energije polnilnim postajam za električna vozila z neposrednim priključkom na električno omrežje, vključno z javnimi polnilnimi postajami in nekaterimi zasebnimi polnilnimi postajami ali polnilnimi postajami v lasti podjetij.

(6)

Nizozemska je zaprosila, da se znižana stopnja obdavčitve električne energije uporabi samo za polnilne postaje, kjer se električna energija uporablja za neposredno polnjenje električnega vozila, da pa se ne uporabi za električno energijo, ki se zagotavlja z izmenjavo akumulatorjev.

(7)

Znižana stopnja obdavčitve za električno energijo, ki se električnim vozilom dobavlja na polnilnih postajah, bo izboljšala poslovanje javno dostopnih polnilnih postaj na Nizozemskem, kar bo uporabo električnih avtomobilov naredilo privlačnejšo in izboljšalo kakovost zraka.

(8)

Glede na sorazmerno omejeno število električnih vozil in dejstvo, da bo raven obdavčitve za električno energijo, ki se električnim vozilom dobavlja na polnilnih postajah za poslovno uporabo, nad najnižjo ravnjo obdavčitve iz člena 10 Direktive 2003/96/ES, znižana stopnja obdavčitve verjetno ne bo povzročila izkrivljanja konkurence v obdobju, za katero se zahteva dovoljenje, in torej ne bo negativno vplivala na pravilno delovanje notranjega trga.

(9)

Raven obdavčitve za električno energijo, ki se na polnilnih postajah dobavlja električnim vozilom za neposlovno uporabo, bo nad najnižjo ravnjo obdavčitve za neposlovno uporabo iz člena 10 Direktive 2003/96/ES.

(10)

Vsako dovoljenje, odobreno na podlagi člena 19(1) Direktive 2003/96/ES, je strogo časovno omejeno. Da bi se zagotovilo, da je obdobje veljavnosti dovoljenja dovolj dolgo, da zadevnih gospodarskih subjektov ne odvrne od potrebnih naložb, je ustrezno, da se dovoljenje odobri za zahtevano obdobje. Vendar bi se moralo dovoljenje prenehati uporabljati od datuma začetka uporabe kakršnih koli splošnih določb o davčnih ugodnostih za električno energijo, ki se dobavlja električnim vozilom, ki jih sprejme Svet na podlagi člena 113 ali katere koli druge ustrezne določbe Pogodbe o delovanju Evropske unije, če bi se take določbe začele uporabljati pred 1. januarjem 2025.

(11)

Da bi se izognili morebitnemu povečanju upravnega bremena za distributerje in redistributerje električne energije, ki bi ga povzročile spremembe veljavnih davčnih stopenj, bi Nizozemska morala imeti možnost, da brez prekinitve uporablja znižano stopnjo obdavčitve za električno energijo, ki se dobavlja električnim vozilom. Zahtevano dovoljenje bi bilo zato treba izdati z učinkom od 1. januarja 2021, da se neprekinjeno sledi prejšnji ureditvi, odobreni z Izvedbenim sklepom (EU) 2016/2266.

(12)

Ta sklep ne posega v uporabo pravil Unije o državni pomoči –

(1)

Uredba (EU) 2020/1042 določa začasne ukrepe v zvezi z evropsko državljansko pobudo za reševanje izzivov, s katerimi so se soočali organizatorji državljanskih pobud, nacionalne uprave in institucije Unije, potem ko je Svetovna zdravstvena organizacija marca 2020 objavila, da je postal izbruh COVID-19 svetovna pandemija. Države članice so v mesecih po objavi sprejele omejevalne ukrepe za boj proti krizi na področju javnega zdravja. Zaradi tega se je v skoraj vseh državah članicah ustavilo javno življenje. Uredba (EU) 2020/1042 je zato podaljšala nekatere roke iz Uredbe (EU) 2019/788.

(2)

Uredba (EU) 2020/1042 pooblašča Komisijo, da v nekaterih okoliščinah obdobja zbiranja dodatno podaljša za tri mesece v zvezi s pobudami, za katere poteka obdobje zbiranja v času novega izbruha COVID-19. Pogoji za vsako nadaljnje podaljšanje so podobni pogojem, ki so privedli do prvotnega podaljšanja po izbruhu COVID-19marca 2020, in sicer da vsaj četrtina držav članic ali skupina držav članic, ki predstavljajo več kot 35 % prebivalstva Unije, izvaja ukrepe v odziv na pandemijo COVID-19, kar znatno ovira zmožnost organizatorjev, da zbirajo izjave o podpori v papirni obliki in javnost obveščajo o svojih tekočih pobudah.

(3)

Komisija od sprejetja Uredbe (EU) 2020/1042 julija 2020 pozorno spremlja razmere v državah članicah.

(4)

Komisija je 17. decembra 2020 odobrila nadaljnje trimesečno podaljšanje pobud, ki so bile 1. novembra 2020 v postopku zbiranja izjav o podpori (3), potem ko je ocenila, da so pogoji za odobritev takega podaljšanja v skladu z Uredbo (EU) 2020/1042 izpolnjeni. Sorazmerno podaljšanje je bilo odobreno za pobude, za katere se je obdobje zbiranja začelo med 1. novembrom in 17. decembrom 2020.

(5)

Od 1. novembra 2020 se razmere pandemije COVID-19 v več državah članicah niso bistveno spremenile. Konec januarja 2021 so se za ustavitev ali upočasnitev širjenja bolezni COVID-19 v znatnem številu držav članic še naprej uporabljali ukrepi za omejitev prostega gibanja državljanov na njihovih ozemljih. Pet držav članic je poročalo, da so 1. februarja 2021 uporabljale nacionalne ukrepe za omejitev gibanja, ki državljanom prepovedujejo ali znatno omejujejo svobodo do prostega gibanja na njihovem ozemlju, 11 držav članic pa je poročalo, da izvajajo lokalne omejitve gibanja. Navedene omejitve gibanja so povezane z dodatnimi ukrepi s podobnimi omejevalnimi učinki na javno življenje na njihovem ozemlju ali vsaj na znatnem delu njihovega ozemlja, vključno z omejevanjem dostopa do javnih prostorov, zaprtjem ali omejenim odprtjem trgovin, restavracij in gostišč, strogimi omejitvami števila udeležencev na javnih in zasebnih zborovanjih oziroma srečanjih ter uvedbo policijske ure. Kombinacija navedenih ukrepov znatno vpliva na zmožnost organizatorjev, da zbirajo izjave o podpori v papirni obliki in javnost obveščajo o svojih tekočih pobudah. Na podlagi trenutno razpoložljivih informacij bodo navedeni ukrepi ali ukrepi s podobnim učinkom verjetno veljali vsaj tri mesece.

(6)

Zadevne države članice predstavljajo vsaj četrtino držav članic in več kot 35 % prebivalstva Unije.

(7)

Zato je mogoče sklepati, da so v zvezi s pobudami, za katere je 1. februarja 2021 potekalo obdobje zbiranja, izpolnjeni pogoji za odobritev podaljšanja obdobij zbiranja. Navedena obdobja zbiranja bi bilo zato treba podaljšati za tri mesece.

(8)

Za pobude, za katere se je obdobje zbiranja začelo med 1. februarja 2021 in datumom sprejetja tega sklepa, bi bilo treba obdobje zbiranja podaljšati do 1. maja 2022.

(9)

Za pobude, za katere se je obdobje zbiranja končalo med 1. februarja 2021 in datumom sprejetja tega sklepa, bi se moral ta sklep uporabljati retroaktivno –

(1)

Batrachochytrium salamandrivorans (Bsal) je patogena gliva pri močeradih, ki ogroža gojene in divje populacije močeradov ter lahko povzroči znatno obolevnost in smrtnost pri navedenih populacijah. Gliva Bsal je za nekatere vrste močeradov smrtonosna, medtem ko so druge vrste popolnoma ali deloma odporne nanjo, vendar lahko prenašajo Bsal na koži ter delujejo kot rezervoarji in vir okužbe za druge vrste močeradov ali kontaminacije za njihovo okolje.

(2)

Po podatkih, zbranih v okviru in na podlagi evropskega projekta Blaženje posledic nove nalezljive bolezni pri močeradih za odpravljanje izgube biotske raznovrstnosti v Evropi (2), se okužba z Bsal pojavlja v Belgiji, Nemčiji, na Nizozemskem, v Združenem kraljestvu in Španiji. Bsal naj bi izvirala iz vzhodne Azije ter naj bi bil tam zelo razširjen in celo endemičen vsaj na Japonskem, Tajskem in v Vietnamu. Hkrati primanjkuje informacij o njeni razširjenosti v drugih delih Unije in po svetu. Trgovina z okuženimi močeradi ali močeradi prenašalci prispeva k širjenju Bsal, bolezen pa predstavlja znatno tveganje za biotsko raznovrstnost na območjih, ki jih kolonizira.

(3)

Izvedbeni sklep Komisije (EU) 2018/320 (3), kot je bil spremenjen z Izvedbenim sklepom Komisije (EU) 2019/1998 (4), določa ukrepe za varovanje zdravja živali za trgovino s pošiljkami močeradov znotraj Unije in vnos takih pošiljk v Unijo. Izvedbeni sklep (EU) 2018/320 je bil sprejet na podlagi znanstvenega mnenja Evropske agencije za varnost hrane z dne 25. oktobra 2017 (5) („mnenje EFSA“) ter znanstvene in tehnične pomoči Evropske agencije za varnost hrane z dne 21. februarja 2017 (6) („znanstvena in tehnična pomoč EFSA“). Navedeni sklep se uporablja do 20. aprila 2021.

(4)

V mnenju EFSA in tehnični pomoči EFSA ter novejših znanstvenih publikacijah (7) je prav tako izpostavljenih mnogo vrzeli in negotovosti pri najnovejših spoznanjih glede številnih vidikov, povezanih z naravo Bsal. Mednarodni trgovinski standardi Svetovne organizacije za zdravje živali (OIE) še niso v celoti razviti glede metod diagnostike za Bsal in niso bili pregledani v zvezi s priporočili za mednarodno trgovino z močeradi.

(5)

Bsal je naveden v Prilogi II k Uredbi (EU) 2016/429 in zato spada v okvir opredelitve bolezni s seznama za namene Uredbe (EU) 2016/429. Prav tako spada v okvir opredelitve bolezni kategorije D, kot je določena v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) 2018/1882 (8) za živali iz reda Caudata, ki vključuje močerade. Vendar se pravila Unije o premikih pošiljk kopenskih živali in vodnih živali znotraj Unije ter njihov vstop v Unijo iz delegiranih in izvedbenih aktov Komisije, sprejetih v skladu z Uredbo (EU) 2016/429, ne uporabljajo za živali iz reda Caudata, saj te živali spadajo v okvir opredelitve „drugih živali“ v navedeni uredbi. Glede na sedanje pomanjkanje znanja o številnih vidikih, povezanih z naravo Bsal, ter neobstoja ustreznih mednarodnih smernic in priporočil v zvezi s trgovino z navedenimi živalmi, delegirani in izvedbeni akti Komisije še niso bili sprejeti za živali iz reda Caudata, vendar so bili sprejeti za kopenske in vodne živali.

(6)

Komisija je skupaj s pristojnimi organi držav članic pregledala zdravstveno stanje živali v zvezi z Bsal v Uniji in ukrepe varovanja zdravja živali iz Izvedbenega sklepa (EU) 2018/320. Ukrepi iz Izvedbenega sklepa (EU) 2018/320 se štejejo za ustrezne, zato države članice niso sprejele nobenih dodatnih trgovinskih ukrepov za boj proti Bsal. Čeprav je videti, da so izbruhi Bsal trenutno omejeni na nekatere regije nekaterih držav članic, nadaljnje širjenje Bsal s trgovino znotraj Unije predstavlja znatno tveganje.

(7)

Zato je primerno sprejeti nujne ukrepe na ravni Unije, da se prepreči širjenje Bsal in preprečijo neupravičene motnje v trgovini z močeradi. Ob upoštevanju učinkovitosti ukrepov iz Izvedbenega sklepa (EU) 2018/320 je primerno sprejeti podobne ukrepe za premike pošiljk močeradov znotraj Unije in njihov vstop v Unijo od 21. aprila 2021 za omejeno obdobje do sprejetja trajnejših ukrepov za zdravje živali, kot velja za bolezni kopenskih in vodnih živali.

(8)

Bsal se lahko prenaša med vrstami močeradov, ki so avtohtone v različnih regijah, do navzkrižne kontaminacije pa lahko pride v različnih obratih, ki jih upravljajo izvajalci dejavnosti, ki gojijo in izmenjujejo močerade. To povečuje tveganje prenosa Bsal z močeradov, s katerimi se trguje, ne glede na zdravstveno stanje njihovega kraja izvora in njihovo zdravstveno stanje v naravi. Zato bi za pošiljke močeradov, namenjene za premike med državami članicami ali vstop v Unijo, morali veljati ukrepi, ki zmanjšujejo navedeno tveganje. Vendar se ti ukrepi ne bi smeli uporabljati za netrgovske premike hišnih močeradov, saj take netrgovske premike urejajo pravila iz Uredbe (EU) št. 576/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (9). Navedeni netrgovski premiki zadevajo in so omejeni na živali, za katere skrbijo njihovi lastniki ali pooblaščene osebe in ki te osebe spremljajo, ter ne vključujejo prenosa lastništva. Zato netrgovski premiki hišnih močeradov predstavljajo zanemarljivo tveganje za širjenje Bsal bodisi na močerade, s katerimi se trguje, bodisi na močerade, ki živijo v naravi.

(9)

Močeradov, ki se izmenjujejo samo med zaprtimi obrati, ki jih je odobril pristojni organ v skladu z Uredbo (EU) 2016/429, se ne bi smelo dati v karanteno ali testirati, saj so ukrepi biološke zaščite v navedenih zaprtih obratih ustrezni za zmanjšanje tveganja širjenja Bsal.

(10)

Pošiljk močeradov, ki so vstopili v Uniji ter so že bili v karanteni in so bili testirani z negativnimi rezultati ali so po vstopu v Unijo bili zadovoljivo zdravljeni v Uniji v ustreznem obratu, se ne bi smelo ponovno dati v karanteno ali testirati, če so namenjeni za premik v drugo državo članico in pod pogojem, da so bili izolirani od močeradov z drugačnim zdravstvenim statusom.

(11)

Primanjkujejo informacije o tehničnih zmogljivostih veterinarskih služb in laboratorijev po svetu za testiranje Bsal, medtem ko so različni organi v Evropski uniji na čelu napredka pri diagnosticiranju in zdravljenju Bsal. Zato je primerno, da se pošiljke močeradov, ki vstopajo v Unijo, dajo v karanteno v ustreznem obratu ter testirajo in zdravijo po vstopu v Unijo.

(12)

Tretje države in ozemlja, ki so odobreni za izdajanje veterinarskih spričeval za vstop pošiljk močeradov v Unijo, bi morali biti omejeni na tiste, ki so članice oz. člani OIE in morajo zato upoštevati mednarodne standarde za izdajanje veterinarskih spričeval.

(13)

Opredeliti bi bilo treba zdravljenja, ki bi morala biti v skladu s protokoli, že opisanimi v strokovno pregledani znanstveni literaturi, kot je izpostavljeno v znanstveni in tehnični pomoči EFSA, ali s primerljivimi protokoli.

(14)

Pošiljke močeradov bi za vstop v Unijo moral odobriti samo pristojni organ mejne kontrolne točke prispetja v Unijo, če navedeni organ prejme potrdilo fizične ali pravne osebe, odgovorne za namembni obrat, s katerim potrjuje, da bodo pošiljke sprejete.

(15)

Nujne ukrepe iz tega sklepa bi bilo treba uporabljati od datuma začetka uporabe Uredbe (EU) 2016/429 in bi jih bilo treba pregledati ob upoštevanju resnosti epidemiološkega stanja zaradi novega razvoja dogodkov in letnega poročanja pristojnih organov držav članic.

(16)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –