1.   Ta uredba se uporablja v civilnih ali gospodarskih zadevah, v katerih sodišče države članice v skladu s pravom te države članice zaprosi:

2.   Zaprosilo ne sme biti podano za pridobitev dokaza, ki ni namenjen uporabi v začetem ali predvidenem sodnem postopku.

1.   Zaprosila iz točke (a) člena 1(1) sodišče, pred katerim se je začel ali je predviden postopek (v nadaljnjem besedilu: sodišče, ki je zaprosilo), pošlje neposredno pristojnemu sodišču druge države članice (v nadaljnjem besedilu: zaprošeno sodišče), da bi pridobilo dokaze.

2.   Vsaka država članica sestavi seznam sodišč, pristojnih za pridobivanje dokazov v skladu s to uredbo. Na seznamu se navede tudi krajevna in po potrebi posebna pristojnost teh sodišč.

1.   Vsaka država članica imenuje osrednji organ, odgovoren za:

2.   Zvezne države članice, države članice, v katerih velja več pravnih sistemov in države članice z avtonomnimi teritorialnimi enotami lahko imenujejo več kot en osrednji organ.

3.   Vsaka država članica imenuje tudi osrednji organ iz odstavka 1 tega člena ali enega ali več pristojnih organov, odgovornih za odločanje o zaprosilih, ki so podana na podlagi člena 19.

1.   Zaprosila se podajo na obrazcu A ali, kadar je to ustrezno, na obrazcu L iz Priloge I. Vsako zaprosilo mora vsebovati naslednje podatke:

2.   Zaprosila in vseh pripadajočih dokumentov ni treba overjati ali opravljati kakšnih drugih tovrstnih formalnosti.

3.   Dokumentom, za katere sodišče, ki je zaprosilo, šteje, da jih je treba priložiti za izvršitev zaprosila, se priloži prevod dokumentov v jezik, v katerem je bilo napisano zaprosilo.

1.   Zaprosila in sporočila, podana na podlagi te uredbe, se pošiljajo prek varnega in zanesljivega decentraliziranega sistema IT, ob ustreznem spoštovanju temeljnih pravic in svoboščin. Ta decentralizirani sistem IT temelji na interoperabilni rešitvi, kot je e-CODEX.

2.   Za zaprosila in sporočila, ki se pošiljajo prek decentraliziranega sistema IT, se uporablja splošni pravni okvir za uporabo kvalificiranih storitev zaupanja iz Uredbe (EU) št. 910/2014.

3.   Kadar zaprosila in sporočila iz odstavka 1 tega člena potrebujejo ali vsebujejo žig ali lastnoročni podpis, se namesto tega lahko uporabijo kvalificirani elektronski žigi ali kvalificirani elektronski podpisi, kot so opredeljeni v Uredbi (EU) št. 910/2014.

4.   Kadar pošiljanje v skladu z odstavkom 1 ni mogoče zaradi motnje decentraliziranega sistema IT ali narave zadevnih dokazov ali zaradi izjemnih okoliščin, se pošiljanje izvede z drugimi najhitrejšimi in najustreznejšimi sredstvi, pri čemer se upošteva potreba po zagotavljanju zanesljivosti in varnosti.

1.   V sedmih dneh od prejema zaprosila zaprošeno pristojno sodišče sodišču, ki je zaprosilo, pošlje potrdilo o prejemu, pri čemer uporabi obrazec B iz Priloge I. Kadar zaprosilo ne izpolnjuje pogojev iz členov 6 in 7, zaprošeno sodišče o tem doda opombo v potrdilo o prejemu.

2.   Kadar zaprošeno sodišče ni pristojno za izvršitev zaprosila, ki je podano na obrazcu A iz Priloge I in izpolnjuje pogoje iz člena 6, to sodišče zaprosilo posreduje pristojnemu sodišču svoje države članice in o tem obvesti sodišče, ki je zaprosilo, pri čemer uporabi obrazec C iz Priloge I.

1.   Če zaprosilo ne more biti izvršeno, ker ne vsebuje vseh potrebnih podatkov iz člena 5, zaprošeno sodišče o tem brez odlašanja in najpozneje v 30 dneh od prejema zaprosila obvesti sodišče, ki je zaprosilo, pri čemer uporabi obrazec D iz Priloge I in ga zaprosi, da pošlje manjkajoče podatke ter te manjkajoče podatke čim bolj natančno opiše.

2.   Če zaprosilo ne more biti izvršeno, ker je bil za izvršitev zahtevan polog ali predujem v skladu s členom 22(3), zaprošeno sodišče o tem brez odlašanja najpozneje v 30 dneh od prejema zaprosila obvesti sodišče, ki je zaprosilo, pri čemer uporabi obrazec D iz Priloge I, in ga obvesti, kako je treba založiti polog ali predujem. Zaprošeno sodišče prejem pologa ali predujma potrdi brez odlašanja najpozneje v 10 dneh od prejema pologa ali predujma, pri čemer uporabi obrazec E iz Priloge I.

1.   Če je zaprošeno sodišče v potrdilu o prejemu v skladu s členom 9(1) navedlo, da zaprosilo ne izpolnjuje pogojev iz členov 6 in 7, ali je v skladu s členom 10 obvestilo sodišče, ki je zaprosilo, da zaprosilo ne more biti izvršeno, ker ne vsebuje vseh potrebnih podatkov iz člena 5, začne rok iz člena 12 teči od trenutka, ko zaprošeno sodišče prejme ustrezno dopolnjeno zaprosilo.

2.   Kadar je zaprošeno sodišče zahtevalo polog ali predujem v skladu s členom 22(3), začne rok iz člena 12 teči od trenutka, ko je polog ali predujem založen.

1.   Zaprošeno sodišče zaprosilo izvrši brez odlašanja in najpozneje v 90 dneh od njegovega prejema.

2.   Zaprošeno sodišče zaprosilo izvrši v skladu s svojim nacionalnim pravom.

3.   Sodišče, ki je zaprosilo, lahko zahteva izvršitev zaprosila v skladu s posebnim postopkom, ki ga določa njegovo nacionalno pravo, pri čemer uporabi obrazec A iz Priloge I. Zaprošeno sodišče takšno zahtevo izvrši v skladu z zadevnim posebnim postopkom, razen če to ne bi bilo združljivo z njegovim nacionalnim pravom ali če tega ne more storiti zaradi večjih praktičnih težav. Če zaprošeno sodišče ne izpolni zahteve za izvršitev zaprosila v skladu s posebnim postopkom zaradi enega od teh razlogov, o tem obvesti sodišče, ki je zaprosilo, pri čemer uporabi obrazec H iz Priloge I.

4.   Sodišče, ki je zaprosilo, lahko zahteva, da zaprošeno sodišče pri pridobivanju dokazov uporabi določeno komunikacijsko tehnologijo, zlasti videokonferenco ali telekonferenco.

Zaprošeno sodišče uporabi komunikacijsko tehnologijo, določeno na podlagi prvega pododstavka, razen če to ne bi bilo združljivo z njegovim nacionalnim pravom ali če zaprošeno sodišče tega ne more storiti zaradi večjih praktičnih težav.

Če zaprošeno sodišče ne uporabi določene komunikacijske tehnologije zaradi enega od navedenih razlogov, o tem obvesti sodišče, ki je zaprosilo, pri tem pa uporabi obrazec H iz Priloge I.

Če komunikacijska tehnologija iz prvega pododstavka ni na razpolago na sodišču, ki je zaprosilo, ali na zaprošenem sodišču, se lahko sodišči dogovorita, da si dasta tako komunikacijsko tehnologijo na razpolago.

1.   Če tako določa pravo države članice sodišča, ki je zaprosilo, imajo stranke in njihovi zastopniki, če jih imajo, pravico biti navzoči, ko zaprošeno sodišče pridobiva dokaze.

2.   Sodišče, ki je zaprosilo, v svojem zaprosilu zaprošeno sodišče obvesti, da bodo navzoče stranke in njihovi zastopniki, če jih imajo, ter, kadar je ustrezno, da je zaprošeno za njihovo sodelovanje pri pridobivanju dokazov, pri čemer uporabi obrazec A iz Priloge I. Te informacije se lahko podajo tudi ob katerem koli drugem primernem trenutku.

3.   Če je zaprošeno, da stranke in njihovi zastopniki, če jih imajo, sodelujejo pri pridobivanju dokazov, zaprošeno sodišče v skladu s členom 12 določi pogoje, pod katerimi ti lahko sodelujejo.

4.   Zaprošeno sodišče obvesti stranke in njihove zastopnike, če jih imajo, o času in kraju pridobivanja dokazov ter, kadar je ustrezno, o pogojih, pod katerimi lahko sodelujejo pri pridobivanju dokazov, pri čemer uporabi obrazec I iz Priloge I.

5.   Odstavki 1 do 4 ne posegajo v možnost, da bi zaprošeno sodišče povabilo stranke in njihove zastopnike, če jih imajo, k navzočnosti ali k sodelovanju pri pridobivanju dokazov, če tako določa pravo njegove države članice.

1.   Kadar je to združljivo s pravom države članice sodišča, ki je zaprosilo, imajo predstavniki sodišča, ki je zaprosilo, pravico biti navzoči pri pridobivanju dokazov s strani zaprošenega sodišča.

2.   Za namene tega člena izraz „predstavnik“ vključuje sodno osebje, ki ga imenuje sodišče, ki je zaprosilo, v skladu s svojim nacionalnim pravom. Sodišče, ki je zaprosilo, lahko prav tako imenuje katero koli drugo osebo, na primer izvedenca, v skladu s svojim nacionalnim pravom.

3.   Sodišče, ki je zaprosilo, v svojem zaprosilu zaprošeno sodišče obvesti, da bodo navzoči njegovi predstavniki in, kadar je ustrezno, da je zaprošeno za njihovo sodelovanje pri pridobivanju dokazov, pri čemer uporabi obrazec A iz Priloge I. Te informacije se lahko podajo tudi ob katerem koli drugem primernem trenutku.

4.   Če je zaprošeno, da predstavniki sodišča, ki je zaprosilo, sodelujejo pri pridobivanju dokazov, zaprošeno sodišče v skladu s členom 12 določi pogoje, pod katerimi ti lahko sodelujejo.

5.   Zaprošeno sodišče obvesti sodišče, ki je zaprosilo, o času in kraju pridobivanja dokazov ter, kadar je ustrezno, o pogojih, pod katerimi lahko njegovi predstavniki sodelujejo pri pridobivanju dokazov, pri čemer uporabi obrazec I iz Priloge I.

1.   Zaprosilo za zaslišanje osebe se ne izvrši, kadar se zadevna oseba sklicuje na pravico do odklonitve pričanja ali zanjo velja prepoved pričanja:

2.   Izvršitev zaprosila se na podlagi razlogov, ki niso razlogi iz odstavka 1, lahko odkloni le iz enega ali več od naslednjih razlogov:

3.   Zaprošeno sodišče ne sme odkloniti izvršitve zaprosila zgolj iz razloga, da ima po svojem nacionalnem pravu drugo sodišče te države članice izključno pristojnost za zadevo ali da pravo te države članice ne dopušča ukrepanja v tej zadevi.

4.   Če je izvršitev zaprosila odklonjena iz enega od razlogov iz odstavka 2, zaprošeno sodišče v 60 dneh od prejema zaprosila o tem obvesti sodišče, ki je zaprosilo, pri čemer uporabi obrazec K iz Priloge I.

1.   Kadar sodišče zaprosi za neposredno pridobivanje dokazov v drugi državi članici, predloži zaprosilo osrednjemu organu ali pristojnemu organu te države članice, pri čemer uporabi obrazec L iz Priloge I.

2.   Neposredno pridobivanje dokazov se lahko izvede le, če se lahko izvrši na prostovoljni podlagi brez uporabe prisilnih ukrepov.

Kadar neposredno pridobivanje dokazov pomeni, da je treba zaslišati osebo, sodišče, ki je zaprosilo, obvesti zadevno osebo, da se pridobivanje dokazov izvede na prostovoljni podlagi.

3.   Neposredno pridobivanje dokazov izvede član sodnega osebja ali katera koli druga oseba, na primer izvedenec, določena v skladu s pravom države članice sodišča, ki je zaprosilo.

4.   V 30 dneh od prejema zaprosila za neposredno pridobivanje dokazov, osrednji organ ali pristojni organ zaprošene države članice obvesti sodišče, ki je zaprosilo, ali je bilo zaprosilo sprejeto, po potrebi pa tudi, pod kakšnimi pogoji se v skladu s pravom njegove države članice izvede neposredno pridobivanje dokazov, pri čemer uporabi obrazec M iz Priloge I.

Osrednji organ ali pristojni organ lahko v svoji državi članici določi sodišče, ki bo sodelovalo pri neposrednem pridobivanju dokazov, da se zagotovi pravilna uporaba tega člena in izpolnjevanje pogojev, pod katerimi se izvede neposredno pridobivanje dokazov.

5.   Kadar sodišče, ki je zaprosilo, v 30 dneh po potrdilu o prejemu zaprosila za neposredno pridobivanje dokazov ne prejme informacij o tem, ali je bilo zaprosilo sprejeto, lahko pošlje opomin osrednjemu organu ali pristojnemu organu zaprošene države članice. Če v 15 dneh po potrdilu o prejemu opomina ne prejme odgovora, se šteje, da je zaprosilo za neposredno pridobivanje dokazov sprejeto. Vendar pa se je v izrednih okoliščinah, ko je bilo osrednjemu organu ali pristojnemu organu preprečeno, da bi se odzval na zaprosilo v roku po opominu, izjemoma še vedno mogoče sklicevati na razloge za odklonitev neposrednega pridobivanja dokazov kadar koli po izteku zadevnega roka, vse dokler se neposredno pridobivanje dokazov dejansko ne izvede.

6.   Osrednji organ ali pristojni organ zaprošene države članice lahko določi sodišče svoje države članice, ki zagotovi praktično pomoč pri neposrednem pridobivanju dokazov.

7.   Osrednji organ ali pristojni organ zaprošene države članice lahko odkloni zaprosilo za neposredno pridobivanje dokazov le, če:

8.   Brez poseganja v pogoje, določene v skladu z odstavkom 4, sodišče, ki je zaprosilo, izvede neposredno pridobivanje dokazov v skladu s pravom svoje države članice.

1.   Kadar je treba pridobiti dokaze z zaslišanjem osebe, ki se nahaja v drugi državi članici, in sodišče v skladu s členom 19 zaprosi za neposredno pridobivanje dokazov, to sodišče pridobi dokaze z uporabo videokonference ali druge tehnologije komuniciranja na daljavo, če je takšna tehnologija sodišču na voljo in sodišče šteje, da je uporaba takšne tehnologije ustrezna glede na posebne okoliščine zadeve.

2.   Zaprosilo za neposredno pridobivanje dokazov z uporabo videokonference ali druge tehnologije komuniciranja na daljavo se poda na obrazcu N iz Priloge I. Sodišče, ki je zaprosilo, in osrednji organ ali pristojni organ zaprošene države članice ali sodišče, ki je bilo določeno, da zagotovi praktično pomoč pri neposrednem pridobivanju dokazov, se dogovorita o praktičnih ureditvah zaslišanja.

Na zaprosilo se sodišču, ki je zaprosilo, po potrebi zagotovi pomoč pri iskanju tolmača.

1.   Izvršitev zaprosila za pridobivanje dokazov v skladu s členom 12 ne povzroči nobene zahteve po povračilu taks ali stroškov.

2.   Z odstopanjem od odstavka 1 lahko zaprošeno sodišče zahteva povračilo taks ali stroškov. Če zaprošeno sodišče tako zahteva, sodišče, ki je zaprosilo, zagotovi, da se brez odlašanja povrnejo:

Obveznost strank, da krijejo taka plačila ali stroške, ureja pravo države članice sodišča, ki je zaprosilo.

3.   Kadar je potrebno mnenje izvedenca, lahko zaprošeno sodišče, preden izvrši zaprosilo za pridobivanje dokazov, od sodišča, ki je zaprosilo, zahteva ustrezen polog ali predujem za kritje predvidenih stroškov izvedenskega mnenja. V vseh drugih primerih polog ali predujem nista pogoj za izvršitev zaprosila za pridobivanje dokazov.

Stranke založijo polog ali predujem, če tako določa pravo države članice sodišča, ki je zaprosilo.

1.   Komisija sestavi in redno posodablja priročnik, ki vsebuje informacije, ki jih zagotovijo države članice v skladu s členom 31, ter veljavne sporazume ali dogovore v skladu s členom 29(3). Poskrbi, da je priročnik na voljo v elektronski obliki, zlasti prek Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah in na evropskem portalu ePravosodje.

2.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 24 za spremembe Priloge I, da posodobi obrazce iz navedene priloge ali da v te obrazce vnese tehnične spremembe.

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 23(2) se prenese na Komisijo za obdobje petih let od 22. decembra 2020. Komisija pripravi poročilo o prenosu pooblastila najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljšuje za enako dolga obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3.   Prenos pooblastila iz člena 23(2) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje.

5.   Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6.   Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 23(2), začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

1.   Komisija sprejme izvedbene akte o vzpostavitvi decentraliziranega sistema IT, s katerimi določi:

2.   Izvedbeni akti iz odstavka 1 tega člena se sprejmejo do 23. marca 2022 v skladu s postopkom pregleda iz člena 26(2).

1.   Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

1.   Komisija je odgovorna za oblikovanje, vzdrževanje in prihodnji razvoj referenčne izvedbene programske opreme, za katero se lahko države članice odločijo, da jo uporabijo kot zaledni sistem namesto nacionalnega sistema IT. Oblikovanje, vzdrževanje in prihodnji razvoj referenčne izvedbene programske opreme se financirajo iz splošnega proračuna Unije.

2.   Komisija zagotovi, vzdržuje in podpira brezplačno namestitev komponent programske opreme za točke dostopa.

1.   Vsaka država članica krije stroške namestitve, delovanja in vzdrževanja svojih točk dostopa, ki medsebojno povezujejo nacionalne sisteme IT v okviru decentraliziranega sistema IT.

2.   Vsaka država članica krije stroške vzpostavitve in prilagajanja svojih nacionalnih sistemov IT, da ti postanejo interoperabilni s točkami dostopa, ter stroške upravljanja, delovanja in vzdrževanja teh sistemov.

3.   Odstavka 1 in 2 ne posegata v možnost držav članic, da v okviru finančnih programov Unije zaprosijo za nepovratna sredstva za podporo dejavnostim iz navedenih odstavkov.

1.   Ta uredba glede zadev, za katere se uporablja, prevlada nad drugimi določbami dvostranskih ali večstranskih sporazumov ali dogovorov, ki so jih sklenile države članice, zlasti nad Haaško konvencijo z dne 1. marca 1954 o civilnem postopku in Haaško konvencijo z dne 18. marca 1970 o pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini, v razmerjih med državami članicami, ki so njihove pogodbenice.

2.   Ta uredba državam članicam ne preprečuje, da ohranjajo ali sklepajo sporazume ali dogovore za nadaljnje olajšanje pridobivanja dokazov, pod pogojem, da so ti sporazumi ali dogovori združljivi s to uredbo.

3.   Države članice Komisiji pošljejo:

1.   Vsaka obdelava osebnih podatkov, ki se izvede na podlagi te uredbe, vključno z izmenjavo ali pošiljanjem osebnih podatkov s strani pristojnih organov, mora biti skladna z Uredbo (EU) 2016/679.

Pristojni organi informacije izmenjujejo ali pošiljajo na ravni Unije v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725.

Osebni podatki, ki niso pomembni za obravnavo posameznega primera, se takoj izbrišejo.

2.   Pristojni organ oziroma organi po nacionalnem pravu se v zvezi z obdelavo osebnih podatkov na podlagi te uredbe štejejo za upravljavce v smislu Uredbe (EU) 2016/679.

3.   Ne glede na odstavka 1 in 2 zaprošeno sodišče uporablja informacije, poslane na podlagi te uredbe, samo za namen, za katerega so bile poslane.

4.   Zaprošena sodišča v skladu s svojim nacionalnim pravom zagotovijo, da se ohrani zaupnost takih informacij.

5.   Odstavka 3 in 4 ne posegata v nacionalno pravo, ki omogoča osebam, na katere se osebni podatki nanašajo, da so obveščene o uporabi informacij, poslanih na podlagi te uredbe.

6.   Ta uredba ne posega v Direktivo 2002/58/ES.

1.   Države članice Komisiji sporočijo naslednje:

2.   Države članice obvestijo Komisijo o vseh naknadnih spremembah informacij iz odstavka 1.

3.   Vsaka država članica sporoči Komisiji podatke o drugih organih, ki so pristojni za pridobivanje dokazov za namene sodnih postopkov v civilnih ali gospodarskih zadevah. Države članice obvestijo Komisijo o vseh naknadnih spremembah teh podatkov.

4.   Države članice lahko uradno obvestijo Komisijo, če lahko decentralizirani sistem IT v njih deluje prej, kot se zahteva s to uredbo. Komisija to informacijo da na voljo v elektronski obliki, zlasti prek evropskega portala ePravosodje.

1.   Komisija do 2. julija 2023 vzpostavi podroben program za spremljanje dosežkov, rezultatov in učinkov te uredbe.

2.   V programu za spremljanje se določijo ukrepi, ki jih sprejmejo Komisija in države članice za spremljanje dosežkov, rezultatov in učinkov te uredbe. V njem se določi, kdaj je treba prvič zbrati podatke iz odstavka 3, kar mora biti najpozneje 2. julija 2026, in v kakšnih nadaljnjih časovnih presledkih je treba zbrati te podatke.

3.   Države članice Komisiji predložijo naslednje podatke, potrebne za namene spremljanja, kadar so na voljo:

4.   Referenčna izvedbena programska oprema in, kadar je opremljen za tako nalogo, nacionalni zaledni sistem programsko zbirata podatke iz točk (a) in (b) odstavka 3 ter jih redno pošiljata Komisiji.

1.   Komisija najpozneje pet let po začetku uporabe člena 7 v skladu s členom 35(3) izvede vrednotenje te uredbe ter Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo o svojih glavnih ugotovitvah, po potrebi skupaj z zakonodajnim predlogom.

2.   Države članice Komisiji predložijo potrebne informacije za pripravo poročila iz odstavka 1.

1.   Uredba (ES) št. 1206/2001 se razveljavi z dnem začetka uporabe te uredbe, z izjemo člena 6 Uredbe (ES) št. 1206/2001, ki se razveljavi z učinkom od datuma začetka uporabe člena 7 iz člena 35(3) te uredbe.

2.   Sklicevanje na razveljavljeno uredbo se šteje za sklicevanje na to uredbo in se bere v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge III.

1.   Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 1. julija 2022.

2.   Člen 31(3) se uporablja od 23. marca 2022.

3.   Člen 7 se uporablja od prvega dne meseca, ki sledi obdobju treh let po datumu začetka veljavnosti izvedbenih aktov iz člena 25.

1.   Ta uredba se uporablja za čezmejno vročanje sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah. Ne uporablja se zlasti za davčne, carinske ali upravne zadeve ali za odgovornost države članice za dejanja ali opustitve dejanj pri izvajanju javne oblasti (acta iure imperii).

2.   Z izjemo člena 7 se ta uredba ne uporablja, kadar naslov osebe, ki ji je treba vročiti pisanje, ni znan.

3.   Ta uredba se ne uporablja za vročanje pisanja v državi članici sodišča pooblaščenemu zastopniku osebe, ki ji je treba vročiti pisanje, ne glede na prebivališče te osebe.

1.   Vsaka država članica imenuje javne uradnike, organe ali druge osebe, ki so pristojni za pošiljanje sodnih ali izvensodnih pisanj, ki se vročajo v drugi državi članici (v nadaljnjem besedilu: organi za pošiljanje).

2.   Vsaka država članica imenuje javne uradnike, organe ali druge osebe, ki so pristojni za sprejem sodnih ali izvensodnih pisanj iz druge države članice (v nadaljnjem besedilu: organi za sprejem).

3.   Države članice lahko imenujejo ločene organe za pošiljanje in organe za sprejem ali pa imenujejo enega ali več organov za opravljanje obeh nalog. Zvezne države članice, države članice, v katerih se uporablja več pravnih sistemov, in države članice z avtonomnimi teritorialnimi enotami lahko imenujejo več kot en takšen organ. Imenovanje učinkuje za obdobje petih let in se lahko obnovi za nadaljnja obdobja petih let.

4.   Vsaka država članica zagotovi Komisiji naslednje informacije:

Države članice uradno obvestijo Komisijo o vseh naknadnih spremembah informacij iz prvega pododstavka.

1.   Pošiljanje pisanj, ki se vročajo, zaprosil, potrditev, potrdil o prejemu, drugih potrdil in sporočil, ki se izvaja na podlagi obrazcev iz Priloge I med organi za pošiljanje in organi za sprejem, med temi organi in osrednjimi organi ali med osrednjimi organi različnih držav članic, poteka prek varnega in zanesljivega decentraliziranega sistema IT. Ta decentralizirani sistem IT temelji na interoperabilni rešitvi, kot je eCodex.

2.   Splošni pravni okvir za uporabo storitev zaupanja iz Uredbe (EU) št. 910/2014 se uporablja za pošiljanje pisanj, ki se vročajo, zaprosil, potrditev, potrdil o prejemu, drugih potrdil in sporočil, ki poteka prek decentraliziranega sistema IT.

3.   Kadar pisanja, ki se vročajo, zaprosila, potrditve, potrdila o prejemu, druga potrdila in druga sporočila iz odstavka 1 tega člena potrebujejo ali vsebujejo žig ali lastnoročni podpis, se namesto tega lahko uporabijo kvalificirani elektronski žigi ali kvalificirani elektronski podpisi, kot so opredeljeni v Uredbi (EU) št. 910/2014.

4.   Kadar pošiljanje v skladu z odstavkom 1 ni mogoče zaradi motnje decentraliziranega sistema IT ali zaradi izjemnih okoliščin, se pošiljanje izvede z drugimi najhitrejšimi in najustreznejšimi sredstvi, pri čemer se upošteva potreba po zagotavljanju zanesljivosti in varnosti.

1.   Kadar naslov osebe, ki ji je treba vročiti sodno ali izvensodno pisanje v drugi državi članici, ni znan, ta država članica zagotovi pomoč pri določitvi naslova na vsaj enega od naslednjih načinov:

2.   Vsaka država članica predloži Komisiji naslednje informacije za objavo na evropskem portalu ePravosodje:

Države članice uradno obvestijo Komisijo o vseh naknadnih spremembah informacij iz prvega pododstavka.

1.   Pošiljanje sodnih pisanj med organi za pošiljanje in organi za sprejem poteka neposredno in čim hitreje.

2.   Pisanju, ki se pošilja, se priloži zaprosilo, pripravljeno z uporabo obrazca A iz Priloge I. Obrazec se izpolni v uradnem jeziku zaprošene države članice ali, če je v tej državi članici več uradnih jezikov, v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročanje, lahko pa tudi v drugem jeziku, ki ga je država članica navedla kot sprejemljivega.

Vsaka država članica sporoči Komisiji morebitni uradni jezik Unije, ki ni njen uradni jezik, v katerem se lahko izpolni obrazec.

3.   Pisanj, ki se pošiljajo po tej uredbi, ni treba overjati oziroma se zanje ne zahteva nobena druga enakovredna formalnost.

4.   Kadar organ za pošiljanje zahteva, da se izvod pisanja, poslan v papirni obliki v skladu s členom 5(4), vrne skupaj s potrdilom iz člena 14, pošlje to pisanje v dvojniku.

1.   Organ za pošiljanje, ki mu je prosilec posredoval pisanje za pošiljanje, pouči prosilca, da lahko naslovnik zavrne sprejem pisanja, če ta ni v enem od jezikov iz člena 12(1).

2.   Prosilec krije vse stroške prevajanja, nastale pred pošiljanjem pisanja, brez poseganja v morebitne naknadne odločitve sodišča ali pristojnega organa o odgovornosti za te stroške.

1.   Po prejemu pisanja organ za sprejem samodejno in čim prej pošlje potrdilo o prejemu organu za pošiljanje prek decentraliziranega sistema IT ali, kadar se potrdilo o prejemu pošlje z drugimi sredstvi, čim prej, v vsakem primeru pa v sedmih dneh po prejemu, pri čemer uporabi obrazec D iz Priloge I.

2.   Kadar zaprosila za vročanje ni mogoče izpolniti na podlagi poslanih informacij ali pisanj, organ za sprejem brez nepotrebnega odlašanja naveže stik z organom za pošiljanje, da se pridobijo manjkajoče informacije ali pisanja, pri čemer uporabi obrazec E iz Priloge I.

3.   Kadar je zaprosilo za vročanje očitno zunaj področja uporabe te uredbe ali kadar neizpolnjevanje zahtevanih formalnih pogojev onemogoča vročanje, se poslano zaprosilo in pisanja po prejemu brez nepotrebnega odlašanja vrnejo organu za pošiljanje skupaj z obvestilom o vračilu, pri čemer se uporabi obrazec F iz Priloge I.

4.   Kadar organ za sprejem prejme pisanje za vročanje, vendar ni krajevno pristojen za njegovo vročanje, to pisanje skupaj z zaprosilom brez nepotrebnega odlašanja posreduje krajevno pristojnemu organu za sprejem v zaprošeni državi članici, če zaprosilo izpolnjuje pogoje iz člena 8(2). Organ za sprejem o tem istočasno obvesti organ za pošiljanje, pri čemer uporabi obrazec G iz Priloge I. Po prejemu pisanja in zaprosila organa za sprejem, ki je krajevno pristojen v zaprošeni državi članici, ta organ za sprejem organu za pošiljanje čim prej, v vsakem primeru pa v sedmih dneh od prejema, pošlje potrdilo o prejemu, pri čemer se uporabi obrazec H iz Priloge I.

1.   Organ za sprejem sam vroči pisanje ali poskrbi za njegovo vročanje v skladu s pravom zaprošene države članice ali na poseben način, ki ga zahteva organ za pošiljanje, razen če ta način ni združljiv s pravom te države članice.

2.   Organ za sprejem sprejme vse potrebne ukrepe, da se vročanje pisanja opravi čim prej, v vsakem primeru pa v enem mesecu po njegovem prejemu. Če vročanje v enem mesecu po prejemu pisanja ni bilo mogoče, organ za sprejem:

1.   Naslovnik lahko zavrne sprejem pisanja, ki se vroča, če pisanje ni sestavljeno v enem od naslednjih jezikov ali mu ni priložen prevod v enega od naslednjih jezikov:

2.   Organ za sprejem obvesti naslovnika o pravici iz odstavka 1, kadar pisanje ni sestavljeno v jeziku iz točke (b) navedenega odstavka ali mu ni priložen prevod v ta jezik, in sicer tako, da mu poleg pisanja, ki se vroča, priloži obrazec L iz Priloge I, ki mora biti:

Če obstaja znak, da naslovnik razume uradni jezik druge države članice, se obrazec L iz Priloge I zagotovi tudi v tem jeziku.

Kadar država članica prevede obrazec L iz Priloge I v jezik tretje države, ta prevod pošlje Komisiji, da ga da na voljo na evropskem portalu ePravosodje.

3.   Naslovnik lahko zavrne sprejem pisanja bodisi v trenutku vročanja bodisi s pisno izjavo o zavrnitvi sprejema v roku dveh tednov od vročitve. V ta namen lahko naslovnik organu za sprejem vrne obrazec L iz Priloge I ali pisno izjavo, v kateri je navedeno, da naslovnik zavrača sprejem pisanja zaradi jezika, v katerem je bilo vročeno.

4.   Kadar je organ za sprejem obveščen, da naslovnik zavrača sprejem pisanja v skladu z odstavki 1, 2 in 3, o tem s potrdilom o vročitvi ali nevročitvi nemudoma obvesti organ za pošiljanje, pri čemer uporabi obrazec K iz Priloge I, ter vrne zaprosilo in, kadar je na voljo, vsako pisanje, za katero se zahteva prevod.

5.   Vročitev zavrnjenega pisanja se lahko opravi tako, da se naslovniku v skladu s to uredbo to pisanje vroči skupaj s prevodom v jezik iz odstavka 1. V takem primeru je dan vročitve pisanja dan, na katerega se v skladu s pravom zaprošene države članice vročita pisanje in njegov prevod. Kadar pa je treba po pravu države članice pisanje vročiti v določenem roku, se v zvezi s prosilcem upošteva dan vročitve začetnega pisanja, določen v skladu s členom 13(2).

6.   Odstavki 1 do 5 se uporabljajo tudi za druge načine pošiljanja in vročanja sodnih pisanj iz oddelka 2.

7.   Za namene odstavkov 1 in 2 diplomatski predstavniki ali konzularni funkcionarji v primerih, kadar se pisanje vroča v skladu s členom 17, in organ ali oseba v primerih, kadar se pisanje vroča v skladu s členom 18, 19 ali 20, seznanijo naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja in da mora tem predstavnikom ali funkcionarjem, organu oziroma osebi poslati bodisi obrazec L iz Priloge I bodisi pisno izjavo o zavrnitvi.

1.   Brez poseganja v člen 12(5) je dan opravljene vročitve v skladu s členom 11 dan, na katerega je bilo pisanje vročeno v skladu s pravom zaprošene države članice.

2.   Kadar pa je treba po pravu države članice pisanje vročiti v določenem roku, se v zvezi s prosilcem upošteva dan, ki ga določa pravo te države članice.

3.   Ta člen se uporablja tudi za načine pošiljanja in vročanja sodnih pisanj iz oddelka 2.

1.   Po izpolnitvi formalnosti v zvezi z zadevnim vročanjem pisanja organ za sprejem sestavi potrdilo o izpolnitvi teh formalnosti, pri čemer uporabi obrazec K iz Priloge I, in ga pošlje organu za pošiljanje skupaj z – kadar se uporabi člen 8(4) – izvodom vročenega pisanja.

2.   Potrdilo iz odstavka 1 se izpolni v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov države članice izvora ali v drugem jeziku, za katerega je država članica izvora navedla, da je zanjo sprejemljiv. Vsaka država članica navede še morebitni uradni jezik Unije, ki ni jezik te države članice in v katerem se lahko izpolni obrazec K iz Priloge I.

1.   Za vročanje sodnih pisanj, ki izvirajo iz države članice, se za storitve zaprošene države članice ne zahteva nikakršno plačilo ali povračilo taks ali stroškov.

2.   Z odstopanjem od odstavka 1 prosilec plača ali povrne stroške:

Države članice določijo enotno fiksno takso za storitve sodnega uradnika ali osebe, pristojne po pravu zaprošene države članice. Ta taksa mora biti v skladu z načeloma sorazmernosti in nediskriminacije. Države članice take fiksne takse sporočijo Komisiji.

1.   Vsaka država članica lahko osebam, ki prebivajo v drugi državi članici, vroči sodno pisanje neposredno po svojih diplomatskih predstavnikih ali konzularnih funkcionarjih, brez uporabe prisilnih ukrepov.

2.   Država članica lahko Komisiji sporoči, da nasprotuje vročanju sodnih pisanj iz odstavka 1 na svojem ozemlju, razen če se morajo pisanja vročiti državljanom države članice, iz katere pisanja izvirajo.

1.   Vročanje sodnih pisanj se lahko opravi neposredno osebi, ki ima znani naslov za vročanje v drugi državi članici, na kateri koli elektronski način vročanja, ki je na voljo po pravu države članice sodišča za notranje vročanje pisanj, pod pogojem, da:

2.   Za zagotovitev varnosti prenosa lahko katera koli država članica določi in sporoči Komisiji dodatne pogoje, pod katerimi bo sprejela elektronsko vročanje iz točke (b) odstavka 1, kadar njeno pravo v zvezi s tem določa strožje pogoje ali ne omogoča elektronskega vročanja po elektronski pošti.

1.   Vsaka oseba, ki ima interes v konkretnem sodnem postopku, lahko vroča sodna pisanja neposredno po sodnih uradnikih, uradnikih ali drugih pristojnih osebah države članice, v kateri se poskuša vročiti pisanje, če pravo te države članice dopušča takšno neposredno vročanje.

2.   Država članica, ki omogoča neposredno vročanje, Komisiji predloži informacije o tem, kateri poklici ali pristojne osebe smejo opravljati neposredno vročanje pisanja na njenem ozemlju. Komisija te informacije da na voljo prek evropskega portala ePravosodje.

1.   Kadar je treba pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje poslati v drugo državo članico za namen vročanja v skladu s to uredbo in se toženec ni spustil v postopek, se sodba ne izda, dokler se ne ugotovi, da je bilo vročanje ali dostava pisanja opravljeno dovolj zgodaj, da bi toženec lahko pripravil svojo obrambo, in da:

2.   Vsaka država članica lahko Komisiji sporoči dejstvo, da sodišče ne glede na odstavek 1 lahko izreče sodbo, čeprav ni prejelo potrdila o vročitvi oziroma o dostavi pisanja o začetku postopka ali enakovrednega pisanja, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

Te informacije se dajo na voljo prek evropskega portala ePravosodje.

3.   Ne glede na odstavka 1 in 2 lahko sodnik v utemeljenih nujnih primerih odredi začasne ali zaščitne ukrepe.

4.   Kadar je bilo pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje treba poslati v drugo državo članico za namen vročanja v skladu s to uredbo in je bila proti tožencu, ki se ni spustil v postopek, izrečena sodba, lahko sodnik tožencu v zvezi s potekom roka za pritožbo dovoli vrnitev v prejšnje stanje, kadar sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

Predlog za tako vrnitev v prejšnje stanje se lahko vloži samo v razumnem roku po tem, ko je bil toženec seznanjen s sodbo.

Vsaka država članica lahko Komisiji sporoči, da predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne bo štela za dopustnega, če je vložen po preteku roka, ki ga država članica navede v tem sporočilu. Ta rok v nobenem primeru ne sme biti krajši od enega leta po datumu sodbe. Te informacije se dajo na voljo prek evropskega portala ePravosodje.

5.   Odstavek 4 se ne uporablja za sodbe v zvezi s statusom ali sposobnostjo oseb.

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 23 se prenese na Komisijo za obdobje petih let od 22. decembra 2020. Komisija pripravi poročilo o prenosu pooblastila najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljšuje za enako dolga obdobja, razen če Evropski parlament ali Svet ne nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3.   Prenos pooblastila iz člena 23 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje.

5.   Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6.   Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 23, začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

1.   Komisija sprejme izvedbene akte o vzpostavitvi decentraliziranega sistema IT, s katerimi določi:

2.   Izvedbeni akti iz odstavka 1 tega člena se sprejmejo do 23. marca 2022 v skladu s postopkom pregleda iz člena 26(2).

1.   Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

1.   Komisija je odgovorna za oblikovanje, vzdrževanje in prihodnji razvoj referenčne izvedbene programske opreme, za katero se lahko države članice odločijo, da jo uporabijo kot zaledni sistem namesto nacionalnega sistema IT. Oblikovanje, vzdrževanje in prihodnji razvoj referenčne izvedbene programske opreme se financirajo iz splošnega proračuna Unije.

2.   Komisija zagotovi, vzdržuje in podpira brezplačno namestitev komponent programske opreme za točke dostopa.

1.   Vsaka država članica krije stroške namestitve, delovanja in vzdrževanja svojih točk dostopa, ki medsebojno povezujejo nacionalne sisteme IT v okviru decentraliziranega sistema IT.

2.   Vsaka država članica krije stroške vzpostavitve in prilagajanja svojih nacionalnih sistemov IT, da postanejo interoperabilni s točkami dostopa, ter stroške upravljanja, delovanja in vzdrževanja teh sistemov.

3.   Odstavka 1 in 2 ne posegata v možnost držav članic, da v okviru finančnih programov Unije zaprosijo za nepovratna sredstva za podporo dejavnostim iz navedenih odstavkov.

1.   Ta uredba glede zadev, za katere se uporablja, prevlada nad drugimi določbami dvostranskih ali večstranskih sporazumov ali dogovorov, ki so jih sklenile države članice, zlasti nad Haaško konvencijo z dne 15. novembra 1965 o vročitvi sodnih in zunajsodnih listin v civilnih ali gospodarskih zadevah v tujini, v razmerjih med državami članicami, ki so njihove pogodbenice.

2.   Ta uredba državam članicam ne preprečuje, da ohranjajo ali sklepajo sporazume ali dogovore za pospešitev ali nadaljnjo poenostavitev pošiljanja pisanj, pod pogojem, da so ti sporazumi ali dogovori združljivi s to uredbo.

3.   Države članice Komisiji pošljejo:

1.   Vsaka obdelava osebnih podatkov, ki se izvede na podlagi te uredbe, vključno z izmenjavo ali pošiljanjem osebnih podatkov s strani pristojnih organov, mora biti skladna z Uredbo (EU) 2016/679.

Pristojni organi podatke izmenjujejo ali pošiljajo na ravni Unije v skladu z Uredbo (EU) 2018/1725.

Osebni podatki, ki niso pomembni za obravnavo posameznega primera, se takoj izbrišejo.

2.   Pristojni organ ali organi po nacionalnem pravu se v zvezi z obdelavo osebnih podatkov na podlagi te uredbe štejejo za upravljavce v smislu Uredbe (EU) 2016/679.

3.   Ne glede na odstavka 1 in 2 organ za sprejemanje uporablja informacije, poslane na podlagi te uredbe, samo za namen, za katerega so bile poslane.

4.   Organi za sprejem v skladu s svojim nacionalnim pravom zagotovijo, da se ohrani zaupnost takih informacij.

5.   Odstavka 3 in 4 ne posegata v nacionalno pravo, ki omogoča subjektom, na katere se osebni podatki nanašajo, da so obveščeni o uporabi informacij, poslanih na podlagi te uredbe.

6.   Ta uredba ne posega v Direktivo 2002/58/ES.

1.   Države članice Komisiji sporočijo informacije iz členov 3, 7, 12, 14, 17, 19, 20 in 22.

Države članice sporočijo Komisiji, če njihovo nacionalno pravo zahteva, da se pisanje vroči v določenem roku, kot je določeno v členih 12(5) in 13(2).

2.   Države članice lahko uradno obvestijo Komisijo, če lahko decentralizirani sistem IT v njih deluje prej, kot se zahteva s to uredbo. Komisija to informacijo da na voljo v elektronski obliki, zlasti prek evropskega portala ePravosodje.

3.   Komisija informacije, sporočene v skladu z odstavkom 1, objavi v Uradnem listu Evropske unije, razen naslovov in drugih kontaktnih informacij organov in osrednjih organov ter geografskih območjih, za katera so ti pristojni.

4.   Komisija sestavi in redno posodablja priročnik, ki vsebuje informacije iz odstavka 1. Poskrbi, da je priročnik na voljo v elektronski obliki, zlasti prek Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah ter na evropskem portalu ePravosodje.

1.   Komisija do 2. julija 2023 vzpostavi podroben program za spremljanje dosežkov, rezultatov in učinkov te uredbe.

2.   V programu za spremljanje se določijo ukrepi, ki jih sprejmejo Komisija in države članice za spremljanje dosežkov, rezultatov in učinkov te uredbe. V njem se določi, kdaj je treba prvič zbrati podatke iz odstavka 3, kar mora biti najpozneje 2. julija 2026, in v kakšnih nadaljnjih časovnih presledkih je treba zbirati te podatke.

3.   Države članice Komisiji predložijo naslednje podatke, ki so potrebni za spremljanje, kadar so na voljo:

4.   Referenčna izvedbena programska oprema in, kadar je opremljen za tako nalogo, nacionalni zaledni sistem sta programirana tako, da zbirata podatke iz točk (a), (b) in (d) odstavka 3 ter jih redno pošiljata Komisiji.

1.   Komisija najpozneje pet let po začetku uporabe člena 5 v skladu s členom 37(2) izvede vrednotenje te uredbe ter Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predloži poročilo o svojih glavnih ugotovitvah, po potrebi skupaj z zakonodajnim predlogom.

2.   Države članice Komisiji predložijo potrebne informacije za pripravo poročila iz odstavka 1.

1.   Uredba (ES) št. 1393/2007 se razveljavi z dnem začetka uporabe te uredbe, z izjemo členov 4 in 6 Uredbe (ES) št. 1393/2007, ki se razveljavita z učinkom od datuma začetka uporabe členov 5, 8 in 10 iz člena 37(2) te uredbe.

2.   Sklicevanje na razveljavljeno uredbo se šteje za sklicevanje na to uredbo in se bere v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge III.

1.   Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 1. julija 2022.

2.   Členi 5, 8 in 10 se uporabljajo od prvega dne meseca, ki sledi obdobju treh let po datumu začetka veljavnosti izvedbenih aktov iz člena 25.