(1)

Člen 25d Uredbe (EU) št. 648/2012 določa, da Evropski organ za vrednostne papirje in trge (v nadaljnjem besedilu: organ ESMA) centralnim nasprotnim strankam (v nadaljnjem besedilu: CNS) iz tretjih držav zaračunava pristojbine, povezane z vlogami za priznanje na podlagi člena 25 navedene uredbe, in letne pristojbine, povezane z opravljanjem svojih nalog, povezanih s priznanimi CNS iz tretjih držav, v skladu z navedeno uredbo. V skladu s členom 25d(2) Uredbe (EU) št. 648/2012 morajo biti take pristojbine sorazmerne s prometom zadevne CNS in pokrivati vse stroške organa ESMA za priznanje in za izvajanje njegovih nalog, povezanih s CNS iz tretjih držav, v skladu z navedeno uredbo.

(2)

Pristojbine, povezane z vlogami za priznanje (v nadaljnjem besedilu: pristojbine za priznanje), bi bilo treba zaračunati CNS iz tretjih držav, da se pokrijejo stroški, ki jih ima organ ESMA z obdelavo vlog za priznanje, vključno s stroški preverjanja popolnosti vlog, zahtevanja dodatnih informacij in priprave odločitev ter stroški, povezanimi z oceno sistemskega pomena CNS iz tretjih držav (v nadaljnjem besedilu: kategorizacijo). Organ ESMA ima s CNS, ki so sistemsko pomembne za finančno stabilnost Unije ali ene ali več njenih držav članic oziroma bodo to verjetno postale in jih je organ ESMA priznal v skladu s členom 25(2b) Uredbe (EU) št. 648/2012 (v nadaljnjem besedilu: CNS stopnje 2), dodatne stroške. Te dodatne stroške ima, ko ocenjuje, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje iz člena 25(2b) Uredbe (EU) št. 648/2012 in ali se z upoštevanjem veljavnega pravnega okvira tretje države za CNS lahko šteje, da izpolnjuje zahteve iz člena 16 ter naslovov IV in V Uredbe (EU) št. 648/2012 (v nadaljnjem besedilu: primerljiva skladnost). Stroški, povezani z vlogami CNS stopnje 2, bodo zato višji od stroškov, povezanih z vlogami CNS iz tretjih držav, za katere se ne šteje, da so sistemsko pomembne za finančno stabilnost Unije ali ene ali več njenih držav članic oziroma bodo to verjetno postale (v nadaljnjem besedilu: CNS stopnje 1).

(3)

Osnovno pristojbino za priznanje bi bilo treba zaračunati vsem CNS iz tretjih držav, ki zaprosijo za priznanje na podlagi člena 25 Uredbe (EU) št. 648/2012, dodatno pristojbino za kritje dodatnih stroškov, ki jih ima organ ESMA z obdelavo vloge, pa bi bilo treba zaračunati CNS stopnje 2. Dodatno pristojbino za priznanje bi bilo treba zaračunati tudi že priznanim CNS, kadar organ ESMA po pregledu njihovega sistemskega pomena v skladu s členom 25(5) ali členom 89(3c) Uredbe (EU) št. 648/2012 prvič ugotovi, da jih je treba razvrstiti kot CNS stopnje 2.

(4)

Priznanim CNS iz tretjih držav je treba zaračunati tudi letne pristojbine za kritje stroškov, ki jih ima organ ESMA pri opravljanju svojih nalog v zvezi s takimi CNS na podlagi Uredbe (EU) št. 648/2012. Navedene naloge za CNS stopnje 1 in stopnje 2 vključujejo redni pregled sistemskega pomena CNS v skladu s členom 25(5) Uredbe (EU) št. 648/2012, izvajanje in ohranjanje dogovorov o sodelovanju z organi tretjih držav ter spremljanje razvoja regulativnega in nadzornega okvira v tretjih državah. Organ ESMA bo moral v zvezi s CNS stopnje 2 tudi redno spremljati njihovo skladnost z zahtevami iz člena 16 ter naslovov IV in V Uredbe (EU) št. 648/2012, vključno glede primerljive skladnosti, če je odobrena. Zato je primerno, da se za CNS stopnje 1 in stopnje 2 uporabljajo različne letne pristojbine.

(5)

S priznanjem in letnimi pristojbinami iz te uredbe bi se morali pokriti stroški, za katere organ ESMA na podlagi svojih izkušenj z opravljanjem nalog v zvezi s CNS iz tretjih držav in drugimi nadzorovanimi subjekti ter na podlagi pričakovanih stroškov, kakor so navedeni v njegovem proračunu, oblikovanem po dejavnostih, pričakuje, da bodo nastali pri obdelavi vlog za priznanje.

(6)

Naloge, ki jih bo organ ESMA na podlagi Uredbe (EU) št. 648/2012 opravljal v zvezi s priznanimi CNS stopnje 1, bodo večinoma enake za vsako CNS stopnje 1 ne glede na njeno velikost. Zato je primerno, da se stroški organa ESMA v zvezi s priznanimi CNS stopnje 1 pokrijejo z zaračunavanjem letne pristojbine, ki je enaka za vse priznane CNS stopnje 1. Kar zadeva priznane CNS stopnje 2, bi bilo treba za zagotovitev poštene dodelitve pristojbin, pri kateri se hkrati upošteva dejanska upravna obremenitev organa ESMA pri opravljanju njegovih nalog v zvezi z vsako posamezno CNS stopnje 2, pri letnih pristojbinah upoštevati tudi promet CNS stopnje 2.

(7)

Letne pristojbine, ki se zaračunajo CNS iz tretjih držav za prvo leto, v katerem so priznane v skladu s členom 25 Uredbe (EU) št. 648/2012, bi morale biti sorazmerne s tistim delom leta, v katerem organ ESMA izvaja naloge v zvezi z navedenimi CNS na podlagi navedene uredbe. Enako načelo bi se moralo uporabljati za leto, v katerem je CNS, priznana kot CNS stopnje 1, prvič razvrščena kot CNS stopnje 2 v skladu s členom 25(5) navedene uredbe.

(8)

Da se zagotovi pravočasno financiranje stroškov organa ESMA v zvezi z vlogami za priznanje, vloženimi v skladu s členom 25 Uredbe (EU) št. 648/2012, bi bilo treba pristojbine za priznanje organu ESMA plačati pred obdelavo vlog za priznanje ali oceno, ali CNS stopnje 2 izpolnjujejo zahteve za priznanje iz člena 25(2b) Uredbe (EU) št. 648/2012. Da se zagotovi pravočasno financiranje stroškov organa ESMA za izvajanje njegovih nalog v zvezi s priznanimi CNS iz tretjih držav, bi bilo treba letne pristojbine plačati na začetku koledarskega leta, na katero se nanašajo. Letne pristojbine v prvem letu priznanja bi morale biti plačane kmalu po sprejetju odločitev o priznanju.

(9)

Da bi se odvračalo od večkratnega vlaganja vlog ali vlaganja neutemeljenih vlog, se pristojbine za priznanje ne bi smele povrniti, če prosilec umakne svojo vlogo. Ker je upravno delo, ki je potrebno v primeru zavrnjene vloge za priznanje, enako tistemu, ki je potrebno v primeru sprejete vloge, se pristojbine za priznanje ne bi smele povrniti, če je priznanje zavrnjeno.

(10)

Vsi stroški, ki jih je imel organ ESMA po začetku veljavnosti Uredbe (EU) 2019/2099 Evropskega parlamenta in Sveta (2) v zvezi s CNS iz tretjih držav, ki so že priznane v skladu s členom 25 Uredbe (EU) št. 648/2012 pred 22. septembrom 2020, bi se morali pokriti s pristojbinami. Take CNS iz tretjih držav bi morale zato plačati vmesno letno pristojbino za leto 2020 in vsako naslednje leto, dokler se ne izvede pregled njihovega sistemskega pomena v skladu s členom 89(3c) Uredbe (EU) št. 648/2012.

(11)

Ta delegirana uredba bi morala začeti veljati čim prej za zagotovitev pravočasnega in ustreznega financiranja organa ESMA po začetku veljavnosti Uredbe (EU) 2019/2099 –

(1)

Organ ESMA bi moral pri ocenjevanju stopnje sistemskega tveganja, ki ga CNS iz tretje države pomeni za finančno stabilnost Unije ali ene ali več njenih držav članic, upoštevati nabor objektivnih kvantitativnih in kvalitativnih vidikov ter na tej podlagi utemeljiti svojo odločitev o priznanju CNS iz tretje države kot CNS stopnje 1 ali stopnje 2. Upoštevati bi moral tudi vse pogoje, pod katerimi je Komisija morda sprejela svojo odločitev o enakovrednosti. Organ ESMA mora pri ocenjevanju profila tveganja CNS iz tretjih držav upoštevati zlasti objektivne in pregledne kvantitativne kazalnike dejavnosti v zvezi s posli, opravljenimi glede klirinških udeležencev s sedežem v Uniji ali denominiranimi v valutah Unije, v času ocenjevanja. Organ ESMA mora poslovanje CNS obravnavati celostno, njegova ocena pa bi morala izražati tveganje, ki bi ga lahko posamezna CNS pomenila za finančno stabilnost Unije.

(2)

Pri podrobni opredelitvi meril, ki jih mora organ ESMA upoštevati pri določanju stopnje CNS iz tretje države, bi bilo treba obravnavati naravo transakcij, za katere je CNS opravila kliring, vključno z njihovo kompleksnostjo, profilom tveganja in povprečno zapadlostjo, ter preglednost in likvidnost zadevnih trgov ter stopnjo, do katere so klirinške dejavnosti CNS denominirane v eurih ali drugih valutah Unije. Pri tem lahko posebne lastnosti nekaterih produktov, kot so produkti na področju kmetijstva, ki kotirajo in se izvajajo na reguliranih trgih tretjih držav in se nanašajo na trge, ki jih večinoma uporabljajo domače nefinančne nasprotne stranke tiste tretje države, ki s takimi pogodbami upravljajo svoja poslovna tveganja, zaradi nizke stopnje medsebojnega sistemskega povezovanja s preostalim finančnim sistemom pomenijo zanemarljivo tveganje za klirinške člane in mesta trgovanja v Uniji.

(3)

Države, v katerih CNS posluje, obseg storitev, ki jih opravlja, značilnosti finančnih instrumentov, za katere opravlja kliring, in obseg kliringa so objektivni kazalniki kompleksnosti poslovanja CNS. Organ ESMA bi moral pri upoštevanju merila iz točke (a) člena 25(2a) Uredbe (EU) št. 648/2012 zato obravnavati lastniško, poslovno in korporacijsko strukturo CNS, obseg, naravo in kompleksnost klirinških storitev, ki jih ponuja CNS, ter koliko so navedene storitve pomembne za klirinške člane in stranke (v nadaljnjem besedilu: klirinški udeleženci) s sedežem v Uniji. Sistemski pomen CNS bi bilo treba oceniti celostno, pri čemer pa bi moral organ ESMA še zlasti upoštevati delež poslovanja, ki ga CNS opravi v valutah Unije, in delež poslovanja CNS, ki izhaja od klirinških udeležencev s sedežem v Uniji. Pri CNS, za katero je verjetneje, da je sistemsko pomembna za Unijo, je pomembno, da organ ESMA oceni strukturo in lastništvo skupine, katere del je morda CNS, da ugotovi, ali obstaja tveganje za interese Unije. Poleg tega bi bilo treba oceniti tudi globino, likvidnost in preglednost trgov, za katere taka CNS opravlja storitve, da bi lahko organ ESMA bolje razumel tveganje za klirinške člane s sedežem v Uniji pri izvajanju dražb za upravljanje neizpolnjenih obveznosti.

(4)

Poglavitni elementi, ki jih je treba upoštevati pri oceni zmogljivosti CNS, da prenese katere koli neugodne razmere, so kapital CNS in finančna sredstva, ki so jih odobrili klirinški udeleženci, ter vrsta in narava zavarovanja, ki ga zagotavljajo. Organ ESMA bi moral zato ob upoštevanju merila iz točke (b) člena 25(2a) Uredbe (EU) št. 648/2012 imeti pregled nad finančnimi sredstvi, ki jih ima CNS na voljo v primeru neizpolnitve obveznosti ali dogodka, ki ni povezan z neizpolnitvijo obveznosti. Organ ESMA bi moral upoštevati tudi zavarovano, nezavarovano, odobreno, neodobreno, financirano ali nefinancirano naravo teh sredstev ter sredstva, ki jih CNS uporablja za zagotavljanje pravne varnosti in zaupanja glede poravnave plačil, ki jih opravlja, in zavarovanja, ki ga mora obravnavati. Nazadnje, organ ESMA bi moral upoštevati obstoj, naravo in učinek okvira za sanacijo in reševanje CNS v jurisdikciji, v kateri posluje CNS, ki je zaprosila za priznanje. Take okvire za sanacijo in reševanje bi bilo treba oceniti glede na mednarodno dogovorjene smernice in ključne lastnosti. Organ ESMA bi moral pri proučevanju tveganja v zvezi s poravnavo in likvidnostjo pri tistih CNS, ki bodo verjetno sistemske, posebno pozornost nameniti temu, kako varen je dostop teh CNS do likvidnosti, in likvidnostnim pritiskom na valute Unije. Varnost plačil in poravnav se lahko okrepi z uporabo tehnologije razpršene evidence ali drugimi novimi tehnologijami, zato bi moral organ ESMA pozornost nameniti dodatnemu tveganju, ki bi ga to lahko pomenilo za CNS, zlasti kibernetskemu tveganju.

(5)

Narava pogojev, ki jih določi CNS, da lahko klirinški udeleženci dostopajo do njenih storitev, in povezave med navedenimi klirinškimi udeleženci vplivajo na to, kako lahko neugoden dogodek v zvezi z navedenimi udeleženci vpliva na CNS. Organ ESMA bi moral zato ob upoštevanju merila iz točke (c) člena 25(2a) Uredbe (EU) št. 648/2012 ugotoviti identiteto klirinških udeležencev v CNS, kolikor je to mogoče, zlasti kadar navedena CNS opravlja storitve za klirinške udeležence s sedežem v Uniji. Organ ESMA bi moral ugotoviti tudi ustrezen tržni delež ali relativni pomen klirinških udeležencev ali skupin klirinških udeležencev v navedeni CNS. V obsegu, potrebnem za oceno učinka, ki bi ga lahko to imelo na strukturo klirinškega članstva, bi moral organ ESMA oceniti pogoje in možnosti, pod katerimi CNS zagotavlja dostop do svojih klirinških storitev. V zvezi s CNS, ki bo verjetno sistemska za Unijo, bi moral organ ESMA oceniti, ali so pravne in bonitetne zahteve, ki jih CNS določi za svoje klirinške člane, dovolj stroge.

(6)

V primeru težav CNS bodo klirinški udeleženci morda morali neposredno ali posredno uporabljati podobne ali enake storitve, ki jih opravljajo druge CNS. Da bi organ ESMA ocenil relativni pomen CNS, ki zaprosi za priznanje, bi moral ob upoštevanju merila iz točke (d) člena 25(2a) Uredbe (EU) št. 648/2012 torej ugotoviti, ali lahko klirinški udeleženci klirinške storitve, ki jih opravlja navedena CNS, ali njihov del nadomestijo s storitvami, ki jih opravljajo druge CNS, zlasti kadar imajo navedene druge CNS dovoljenje, izdano v Uniji, ali so v njej priznane. Kadar lahko klirinški člani in stranke s sedežem v Uniji kliring nekaterih produktov, za katere velja obveznost kliringa, opravijo le v eni CNS iz tretje države, bi moral organ ESMA zelo pozorno proučiti sistemski pomen navedene CNS.

(7)

CNS so lahko na več načinov povezane z drugimi finančnimi infrastrukturami, kot so druge CNS ali centralne depotne družbe. Motnje navedenih povezav lahko negativno vplivajo na dobro delovanje CNS. Zato bi moral organ ESMA ob upoštevanju merila iz točke (e) člena 25(2a) Uredbe (EU) št. 648/2012 oceniti, koliko je CNS povezana z drugimi infrastrukturami finančnih trgov ali finančnimi institucijami na način, ki bi lahko vplival na finančno stabilnost Unije ali ene ali več njenih držav članic. Pri tem bi moral posebno pozornost nameniti povezavam in medsebojnim odvisnostim s subjekti v Uniji. Nazadnje, opredeliti in oceniti bi moral naravo storitev, ki jih CNS odda v zunanje izvajanje, in tveganje, ki jih lahko take ureditve pomenijo za CNS, če bi se iz katerega koli razloga prekinile ali okrnile.

(8)

Kadar se z uporabo objektivnih kvantitativnih kazalnikov ugotovi, da je izpostavljenost klirinških članov in strank s sedežem v Uniji do CNS precejšnja, bi moral organ ESMA pri vsakem merilu oceniti dodatne elemente. Večje kot je število navedenih kazalnikov, ki jih izpolnjuje CNS, večja je verjetnost, da organ ESMA sklene, da je ta CNS sistemsko pomembna za finančno stabilnost Unije ali ene ali več njenih držav članic.

(9)

Ta delegirana uredba bi morala začeti veljati čim prej, da se zagotovi čimprejšnji začetek izvajanja Uredbe (EU) 2019/2099 Evropskega parlamenta in Sveta (2) –

(1)

V skladu s členom 25a Uredbe (EU) št. 648/2012 lahko centralna nasprotna stranka (v nadaljnjem besedilu: CNS) iz tretje države, za katero se šteje, da je sistemsko pomembna za finančno stabilnost Unije ali ene ali več njenih držav članic oziroma bo to verjetno postala (v nadaljnjem besedilu: CNS stopnje 2), od Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (v nadaljnjem besedilu: organ ESMA) zahteva, naj oceni, ali se lahko šteje, da navedena CNS stopnje 2 zaradi skladnosti z veljavnim okvirom tretje države izpolnjuje zahteve iz člena 16 ter naslovov IV in V Uredbe (EU) št. 648/2012 (v nadaljnjem besedilu: primerljiva skladnost), in v skladu s tem sprejme odločitev.

(2)

S primerljivo skladnostjo se ohranja finančna stabilnost Unije in zagotavljajo enaki konkurenčni pogoji za CNS stopnje 2 in CNS, ki jim je bilo izdano dovoljenje v Uniji, ter hkrati zmanjša upravno in regulativno breme za navedene CNS stopnje 2. Pri ocenjevanju primerljive skladnosti bi bilo zato treba preveriti, ali CNS stopnje 2 zaradi skladnosti z veljavnim okvirom tretje države dejansko izpolnjuje nekatere ali vse zahteve iz člena 16 ter naslovov IV in V Uredbe (EU) št. 648/2012. V tej uredbi bi morali biti zato navedeni elementi, ki jih oceni organ ESMA pri ocenjevanju zahtevka CNS stopnje 2 za primerljivo skladnost. Pri izvajanju navedene ocene bi moral organ ESMA upoštevati tudi skladnost zadevne CNS z morebitnimi zahtevami iz delegiranih ali izvedbenih aktov, ki podrobneje opredeljujejo te elemente, vključno z zahtevami v zvezi z zahtevami po kritju, nadzorom likvidnostnega tveganja in zahtevami glede zavarovanja s premoženjem.

(3)

Organ ESMA lahko pri ocenjevanju, ali so zaradi skladnosti z veljavnim okvirom tretje države izpolnjene zahteve iz člena 16 ter naslovov IV in V Uredbe (EU) št. 648/2012, upošteva tudi priporočila, ki sta jih pripravila Odbor za plačila in tržno infrastrukturo ter Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev.

(4)

Organ ESMA bi moral izvesti podrobno oceno za ugotovitev, ali naj se CNS stopnje 2 odobri primerljivo skladnost v zvezi z naslovom IV Uredbe (EU) št. 648/2012. Vsaka morebitna zavrnitev primerljive skladnosti v zvezi z navedenim naslovom IV lahko vpliva na oceno enakovrednosti, ki jo izvede Komisija v skladu s členom 25(6) navedene uredbe. Organ ESMA bi moral zato, kadar ne namerava odobriti primerljive skladnosti v zvezi z navedenim naslovom, o tem obvestiti Komisijo.

(5)

Kadar CNS stopnje 2 sklene dogovor o interoperabilnosti s CNS, ki ji je bilo izdano dovoljenje na podlagi člena 14 Uredbe (EU) št. 648/2012, navedeni dogovor pomeni neposredno povezavo s CNS v Uniji in s tem neposreden kanal za negativne vplive. Organ ESMA bi moral za take dogovore izvesti podrobno oceno za ugotovitev, ali naj se odobri primerljivo skladnost v zvezi z naslovom V navedene uredbe. Dogovor o interoperabilnosti med CNS stopnje 2 in drugo CNS iz tretje države ne pomeni neposredne povezave s CNS v Uniji, vendar bi lahko v nekaterih okoliščinah deloval kot posreden kanal za negativne vplive. Organ ESMA bi moral za take dogovore izvesti podrobno oceno le, kadar je to utemeljeno zaradi učinka navedenega dogovora na finančno stabilnost Unije ali ene ali več njenih držav članic.

(6)

Ker je eden od ciljev primerljive skladnosti zmanjšanje upravnega in regulativnega bremena za CNS stopnje 2, se primerljiva skladnosti ne bi smela zavrniti le zato, ker CNS stopnje 2 na podlagi veljavnega okvira tretje države uporablja izjeme, ki so primerljive s tistimi iz odstavkov 4 in 5 člena 1 Uredbe (EU) št. 648/2012. Pri oceni primerljive skladnosti bi se moralo upoštevati tudi, ali bi se s tem, če primerljiva skladnost ne bi bila odobrena, CNS stopnje 2 onemogočilo, da hkrati izpolni zahteve Unije in tretje države.

(7)

Odločitev organa ESMA glede odobritve primerljive skladnosti bi morala temeljiti na oceni, ki je bila opravljena v času sprejetja navedene odločitve. Da bi organ ESMA lahko ponovno ocenil svojo odločitev v primeru pomembnih sprememb, vključno s spremembami notranjih pravil in postopkov CNS, bi morala CNS stopnje 2 o vsaki taki spremembi obvestiti organ ESMA.

(8)

Uredba (EU) 2019/2099 Evropskega parlamenta in Sveta (2), s katero je bil v Uredbo (EU) št. 648/2012 dodan člen 25a, se je začela uporabljati 1. januarja 2020. Za zagotovitev polne uporabe navedenega člena bi morala ta uredba začeti veljati čim prej –

(1)

Člen 129(1) Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (2) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum o izstopu) določa, da v prehodnem obdobju Združeno kraljestvo zavezujejo obveznosti iz mednarodnih sporazumov, sklenjenih s strani Unije, držav članic v njenem imenu ali Unije in njenih držav članic, ki nastopajo skupaj.

(2)

Člen 129(3) Sporazuma o izstopu določa, da se Združeno kraljestvo v skladu z načelom lojalnega sodelovanja v prehodnem obdobju vzdrži ukrepov ali pobud, ki bi lahko posegale v interese Unije, zlasti v okviru kakršne koli mednarodne organizacije, agencije, konference ali foruma, v katerem Združeno kraljestvo sodeluje v svojem imenu.

(3)

Na podlagi člena 129(4) Sporazuma o izstopu lahko Združeno kraljestvo v prehodnem obdobju pogaja, podpiše in ratificira mednarodne sporazume, ki jih na področjih izključne pristojnosti Unije sklepa samostojno, pod pogojem, da ti sporazumi ne začnejo veljati ali se ne uporabljajo v prehodnem obdobju, razen če to dovoli Unija.

(4)

Sklep (EU) 2020/135 določa pogoje in postopek za dajanje takših dovoljenj.

(5)

Na podlagi člena 3(1) Sklepa (EU) 2020/135 lahko Svet dovoli Združenemu kraljestvu, da samostojno privoli, da ga zavezuje mednarodni sporazum, ki naj bi začel veljati ali naj bi se uporabljal v prehodnem obdobju, na področju izključne pristojnosti Unije.

(6)

Združeno kraljestvo je 3. aprila 2020 Evropsko komisijo obvestilo o nameri, da samostojno privoli, da ga zavezuje pet mednarodnih sporazumov, s katerimi se ustanavlja pet regionalnih organizacij za upravljanje ribištva in ki naj bi se uporabljali v prehodnem obdobju, na področju izključne zunanje pristojnosti Unije glede ribištva. Ti sporazumi so: Konvencija o prihodnjem večstranskem sodelovanju ribištev severovzhodnega Atlantika (3), s katero se ustanavlja Komisija za ribištvo severovzhodnega Atlantika (NEAFC), Konvencija o prihodnjem večstranskem sodelovanju ribištva severozahodnega Atlantika (4), s katero se ustanavlja Organizacija za ribištvo severozahodnega Atlantika (NAFO), Mednarodna konvencija za ohranitev tunov v Atlantiku (5), s katero se ustanavlja Mednarodna komisija za ohranitev tunov v Atlantiku (ICCAT), Sporazum o ustanovitvi Komisije za tuna v Indijskem oceanu (6) (IOTC) in Konvencija o ohranitvi lososa v Severnem Atlantiku (7), s katero se ustanavlja Organizacija za ohranjanje severnoatlantskega lososa (NASCO).

(7)

Združeno kraljestvo svoj interes za pristop k tem sporazumom v prehodnem obdobju utemeljuje glede na člena 63 in 64 Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (8) (v nadaljnjem besedilu: UNCLOS) ter člena 7 in 8 Sporazuma o uporabi določb Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu z dne 10. decembra 1982 glede ohranjanja in upravljanja čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib (9) (v nadaljnjem besedilu: UNFSA), zlasti obveznosti Unije in Združenega kraljestva za sodelovanje pri ohranjanju in upravljanju skupnih staležev preko ustreznih regionalnih organizacij. Združeno kraljestvo meni, da niti ono samo niti Unija ne bosta mogla v celoti izpolniti teh obveznosti, če v prehodnem obdobju ne bo moglo neodvisno sodelovati z Unijo in drugimi ustreznimi državami v zadevah, ki bodo vplivale na Združeno kraljestvo kot neodvisno obalno državo in ribiško državo po koncu prehodnega obdobja. Zato želi v prehodnem obdobju sodelovati v razpravah o odločitvah v zvezi z upravljanjem ribištva, ki bi začele učinkovati po koncu prehodnega obdobja.

(8)

Združeno kraljestvo je z dopisom z dne 3. aprila 2020 izkazalo poseben interes za zadevne mednarodne sporazume, ki se uporabljajo že v prehodnem obdobju. Zato je izpolnjen pogoj iz točke (a) člena 3(1) Sklepa (EU) 2020/135.

(9)

Zadevnih pet mednarodnih sporazumov je združljivih s pravom Unije, ki se uporablja za Združeno kraljestvo in v njem v skladu s členom 127(1) Sporazuma o izstopu, in obveznostmi iz člena 129(1) Sporazuma o izstopu. Zato je izpolnjen pogoj iz točke (b) člena 3(1) Sklepa (EU) 2020/135.

(10)

Združeno kraljestvo je tudi potrdilo, da njegov pristop k navedenim mednarodnim sporazumom, ki ustanavljajo regionalne organizacije za upravljanje ribištva, ne bo posegal v interese Unije. Združeno kraljestvo namerava sodelovati samo na sestankih o zadevah z učinkom po koncu prehodnega obdobja. Zlasti samostojno članstvo Združenega kraljestva v teh regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva v prehodnem obdobju ne ogroža doseganja ciljev zunanjega delovanja Unije na področju skupne ribiške politike in ne obstaja nevarnost, da bi posegalo v interese Unije. Zato se šteje, da je izpolnjen pogoj iz točke (c) člena 3(1) Sklepa (EU) 2020/135.

(11)

Na podlagi člena 3(2) Sklepa (EU) 2020/135 je tako dovoljenje lahko pogojeno. Dovoljenje bi bilo treba dati pod pogojem, da bo Združeno kraljestvo sodelovalo samo na sestankih o vprašanjih v zvezi z zadevami, ki se bodo uporabljale in bodo začele učinkovati po koncu prehodnega obdobja.

(12)

Združeno kraljestvo zavezujejo obveznosti iz UNCLOS in UNFSA, zato mora upravljati in ohranjati žive morske vire na trajnosten način. Ti cilji so v skladu s ciljem Unije glede zagotavljanja trajnostnosti in nadaljevanja odgovornega ribolova, da bi se zagotovilo dolgoročno ohranjanje in trajnostno izkoriščanje morskih bioloških virov.

(13)

Zato lahko Združeno kraljestvo v skladu s členom 129(4) Sporazuma o izstopu v prehodnem obdobju samostojno podpiše in ratificira pet mednarodnih sporazumov, ki so podlaga za pet regionalnih organizacij za upravljanje ribištva, h katerim želi pristopiti. Tako bo Združeno kraljestvo laže v celoti izpolnjevalo obveznosti, ki izhajajo iz UNCLOS, zlasti členov 63 in 64 UNCLOS, ko se bo prehodno obdobje končalo in se pravo Unije zanj ne bo več uporabljalo.

(14)

Združenemu kraljestvu bi bilo zato treba dovoliti, da samostojno privoli, da ga zavezujejo mednarodni sporazumi, ki naj bi se uporabljali v prehodnem obdobju.

(15)

Da bi zagotovili dobro delovanje skupne ribiške politike Unije v prehodnem obdobju, Združeno kraljestvo ne bi smelo sodelovati v zadevah, ki se uporabljajo ali začnejo učinkovati v prehodnem obdobju. Da ne bi prišlo do poseganja v trenutna pogajanja o ribištvu v okviru prihodnjega sporazuma o partnerstvu med Unijo in Združenim kraljestvom, zlasti glede ribolovnih možnosti, pri katerih je v kvoti Unije sedaj zajet tudi delež Združenega kraljestva, bi se moralo Združeno kraljestvo pred začetkom razprave o taki kvoti posvetovati z EU –

(1)

Okvir Basel III je uvedel preprost, pregleden količnik finančnega vzvoda, ki ne temelji na tveganju, da služi kot verodostojna dopolnilna mera poleg kapitalskih zahtev, ki temeljijo na tveganju. Standard za količnik finančnega vzvoda, ki ga je Baselski odbor za bančni nadzor (BCBS) objavil decembra 2017 (v nadaljnjem besedilu: standard BCBS za količnik finančnega vzvoda), določa, da lahko jurisdikcija po lastni presoji zaradi lažjega izvajanja denarnih politik centralnobančne rezerve v izjemnih makroekonomskih okoliščinah začasno izključi iz mere izpostavljenosti za izračun količnika finančnega vzvoda.

(2)

Standard BCBS za količnik finančnega vzvoda se je v zakonodaji Unije prvič uvedel z Uredbo (EU) št. 575/2013. Člen 430 Uredbe (EU) št. 575/2013 od institucij zahteva, da pristojnim organom poročajo nekatere informacije o količniku finančnega vzvoda in njegovih sestavnih delih, člen 451 navedene uredbe pa od institucij zahteva, da razkrijejo nekatere informacije v zvezi s količnikom finančnega vzvoda in o tem, kako obvladujejo tveganje prekomernega finančnega vzvoda.

(3)

Uredba (EU) št. 575/2013 je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2019/876 Evropskega parlamenta in Sveta (3), med drugim zato, da bi se upoštevale spremembe standarda BCBS za količnik finančnega vzvoda ter da bi s tem zagotovili enake konkurenčne pogoje na mednarodni ravni za institucije s sedežem v Uniji, ki poslujejo zunaj Unije, in zagotovili, da količnik finančnega vzvoda ostane učinkovito dopolnilo kapitalskim zahtevam, ki temeljijo na tveganju. Uredba (EU) 2019/876 je za dopolnitev sistema poročanja in razkritja količnika finančnega vzvoda uvedla zahtevo glede količnika finančnega vzvoda. Ta uredba je prav tako uvedla možnost začasne izključitve nekaterih izpostavljenosti do centralnih bank iz izračuna mere skupne izpostavljenosti institucije v izrednih okoliščinah, da bi se tako olajšalo izvajanje monetarnih politik. Te spremembe okvira količnika finančnega vzvoda, vključno z izključitvijo nekaterih izpostavljenosti do centralnih bank iz mere skupne izpostavljenosti po lastni presoji, se bodo začele uporabljati 28. junija 2021.

(4)

Uredba (EU) št. 575/2013 je bila od takrat dodatno spremenjena z Uredbo (EU) 2020/873 Evropskega parlamenta in Sveta (4), med drugim zato, da bi zagotovili možnost začasne izključitve nekaterih izpostavljenosti do centralnih bank iz izračuna mere skupne izpostavljenosti institucije pred 28. junijem 2021 – torej preden se začnejo uporabljati spremembe zahteve glede količnika finančnega vzvoda, ki so bile uvedene z Uredbo (EU) 2019/876. Natančneje, člen 500b Uredbe (EU) št. 575/2013 dovoljuje, da institucija iz mere skupne izpostavljenosti izključi nekatere izpostavljenosti do centralne banke institucije, kadar je pristojni organ institucije po posvetovanju z ustrezno centralno banko ugotovil in javno izjavil, da obstajajo izredne okoliščine, ki upravičujejo izključitev, da bi se tako olajšalo izvajanje denarnih politik. Člen 500b Uredbe (EU) št. 575/2013 se uporablja od 27. junija 2020.

(5)

Čeprav so se finančni trgi od aprila 2020 stabilizirali, so pogoji financiranja v euroobmočju bolj zaostreni kot na začetku leta zaradi višjih donosov obveznic in nižjih cen lastniškega kapitala. Razmere, ki so nastale zaradi pandemije koronavirusa (COVID-19), posledična stalna potreba po visoki stopnji spodbujevalne naravnanosti denarne politike ter krhkost in ranljivost gospodarstev euroobmočja in bančnega kanala za transmisijo denarne politike, upravičujejo stališče Sveta Evropske centralne banke (ECB), da za namene člena 500b Uredbe (EU) št. 575/2013 obstajajo izredne okoliščine, ki upravičujejo začasno izključitev nekaterih izpostavljenosti do centralnih bank Eurosistema iz izračuna mere skupne izpostavljenosti institucije do 27. junija 2021, da bi se olajšalo izvajanje denarnih politik.

(6)

Izpostavljenosti, ki se lahko izključijo, so kovanci in bankovci, ki v jurisdikciji centralne banke pomenijo uradno valuto, ter sredstva, ki predstavljajo terjatve do centralnih bank – vključno z rezervami pri centralni banki –, kolikor so te izpostavljenosti pomembne za transmisijo in posledično izvajanje denarne politike. Te izpostavljenosti vključujejo vloge v okviru mejnega depozita in stanja na računih rezerv pri Eurosistemu, vključno s sredstvi, ki se vodijo za izpolnjevanje zahtev glede obveznih rezerv. Izpostavljenosti, ki predstavljajo terjatve do centralnih bank, ki niso povezane z izvajanjem denarne politike, ne bi smele biti izključene iz mere skupne izpostavljenosti.

(7)

Pričakuje se, da bo izključitev nekaterih izpostavljenosti do centralnih bank iz mere skupne izpostavljenosti po členu 500b Uredbe (EU) št. 575/2013 do 27. junija 2021 pomagala kreditnim institucijam, da bodo lahko še naprej izpolnjevale svojo vlogo pri financiranju realnega gospodarstva, ob tem pa ohranila ključne elemente bonitetnega regulativnega okvira. Izključitev bi lahko zmanjšala morebitne omejitve, povezane z uvedbo nove zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki je bila v Uniji uvedena s spremembo Uredbe (EU) št. 575/2013 z Uredbo (EU) 2019/876, da se z njo upošteva standard za skupno spodobnost pokrivanja izgub, in se uporablja od 28. junija 2019. Čeprav se količnik finančne vzvoda ne bo uporabljal do 28. junija 2021, bi lahko bila izključitev nekaterih izpostavljenosti do centralnih bank iz mere skupne izpostavljenosti do tedaj koristna z vidika jasnega sporočanja finančnih informacij. Zlasti bi lahko institucije razkrile svoj količnik finančnega vzvoda z učinkom izključenih izpostavljenosti in brez njega. Te informacije bi lahko bile koristne za udeležence na finančnem trgu pri ocenjevanju morebitnih prihodnjih količnikov finančnega vzvoda institucij, ko se bo količnik finančnega vzvoda 28. junija 2021 začel uporabljati.

(8)

Z ECB v funkciji denarne politike je bilo v skladu s členom 500b(2) Uredbe (EU) št. 575/2013 opravljeno posvetovanje o ugotovitvi izrednih okoliščin, ki upravičujejo izključitev po členu 500b(1) navedene uredbe (5) –

(1)

Kriza zaradi COVID-19 je pokazala, da je povezljivost za ljudi in podjetja v Uniji bistvena. Elektronska komunikacijska omrežja, zlasti zelo visokozmogljiva omrežja, so imela ključno vlogo pri odzivu na krizo, saj so omogočila delo, šolanje, zdravstvo ter osebno komunikacijo in razvedrilo na daljavo. Razširjena gigabitna povezljivost je podlaga za primere intenzivne uporabe pasovne širine na področju zdravja, izobraževanja, prometa, logistike in medijev, ki bi lahko imeli ključno vlogo pri gospodarskem okrevanju Evrope. Žična in brezžična povezljivost nasploh znatno prispeva k zagotavljanju cenovno ugodnih in dostopnih storitev in premostitvi digitalne vrzeli. Je pomembno sredstvo za informiranje javnosti, pomaga ustreznim javnim organom pri zajezitvi širjenja virusa ter omogoča zdravstvenim organizacijam izmenjavo podatkov in opravljanje storitev na daljavo.

(2)

Pandemija je spremenila napoved gospodarskih gibanj za naslednja leta. Bolj kot kdaj koli prej so potrebne naložbe in reforme, ki bi zagotovile konvergenco ter uravnoteženo, v prihodnost usmerjeno in trajnostno okrevanje gospodarstva. Naložbe v skupne prednostne naloge Unije, zlasti na področjih zelenih, digitalnih in socialnih politik, bodo izboljšale njeno odpornost in pomagale pri ustavljanju delovnih mest in trajnostne rasti ob hkratnem posodabljanju gospodarstva držav članic. Zato bi morale države članice v celoti izkoristiti možnosti predlaganega mehanizma za okrevanje in odpornost, zagotavljati učinkovito porabo javnih sredstev in ustvarjati čim ugodnejše pogoje za zasebne naložbe. Priporočilo v ta namen daje napotke državam članicam, ki oblikujejo predloge svojih načrtov za okrevanje in odpornost. V njem je orisano, kako lahko države članice uvedejo preproste in stvarne ukrepe za dodelitev radiofrekvenčnega spektra za omrežja pete generacije 5G v razmerah, ki bodo prijazne do naložb, in kako lahko omogočijo lažjo postavitev zelo visokozmogljivih žičnih in brezžičnih omrežij, npr. z odstranitvijo nepotrebnih upravnih ovir in racionalizacijo postopkov za podelitev dovoljenj.

(3)

V teh družbeno-gospodarskih razmerah je treba pripraviti skupen pristop Unije, „nabor orodij“, ki bo izhajal iz dobrih praks. Njegov namen je spodbuditi pravočasno postavitev zelo visokozmogljivih omrežij, tudi optičnih vlaken in brezžičnih omrežij naslednje generacije. S takim pristopom bi v okviru gospodarskega okrevanja Unije podprli nastajajoče in prihodnje digitalne procese in aplikacije ter neposredno prispevali k rasti in zaposlovanju.

(4)

V sklepih Sveta o oblikovanju digitalne prihodnosti Evrope z dne 9. junija 2020 (1) je poudarjeno, da se je v pandemiji COVID-19 pokazala potreba po hitri in vseprisotni povezljivosti. V teh razmerah so države članice pozvane, da v tesnem sodelovanju s Komisijo pripravijo nabor dobrih praks za znižanje stroškov postavitve omrežij in omogočanje lažjega uvajanja zelo visokozmogljivih infrastruktur, tudi optičnih vlaken in 5G.

(5)

Mobilna omrežja 5G bodo mobilnim uporabnikom prinesla zelo visokozmogljivo povezljivost. Ta omrežja bodo nepogrešljiva pri ustvarjanju podlage za digitalno in zeleno preobrazbo na področjih, kot so promet, energetika, proizvodnja, zdravje, kmetijstvo in mediji. Za uspeh številnih primerov uporabe za 5G je potrebna neprekinjenost storitve na obsežnih, tudi čezmejnih ozemljih. Zato je pomembno, da države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za spodbujanje postavitve na svojih celotnih ozemljih, tudi na podeželskih in oddaljenih območjih, in med seboj sodelujejo pri postavitvi omrežij 5G na čezmejnih območjih.

(6)

Ukrepi v zvezi z radiofrekvenčnim spektrom, obravnavani v tem priporočilu, bi lahko pomagali pri pripravi prihodnjega posodobljenega akcijskega načrta Komisije za Evropo o omrežjih 5G in 6G, napovedanega v sporočilu Komisije z naslovom Oblikovanje digitalne prihodnosti Evrope (2). V tem posodobljenem načrtu bi bil predstavljen dosedanji napredek, obravnavane sedanje pomanjkljivosti pri postavitvi omrežij in določena nova raven ambicij za prihodnjo uvedbo omrežij 5G na evropski ravni. Tako bi zagotovili, da bo povezljivost 5G izkoristila vse svoje možnosti za pomoč pri doseganju dolgoročnejših ciljev EU za digitalno preobrazbo gospodarstva.

(7)

Namen Direktive 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3) (direktiva o zmanjšanju stroškov širokopasovnih povezav) je olajšati in spodbujati uvajanje elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti. Komisija je v poročilu o izvajanju direktive o zmanjšanju stroškov širokopasovnih povezav (4) ugotovila več problemov glede njene učinkovitosti, tudi dejstvo, da države članice ne izkoriščajo vseh možnosti neobveznih ukrepov. Zato bi bilo treba v tem priporočilu predlagati ukrepe za spodbujanje pravočasne postavitve trajnostnih zelo visokozmogljivih elektronskih komunikacijskih omrežij, tudi omrežij 5G.

(8)

Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta (5), ki jo morajo države članice prenesti v nacionalno zakonodajo in uporabljati od 21. decembra 2020, spodbuja povezljivost ter dostop vseh državljanov in podjetij Unije do zelo visokozmogljivih omrežij in njihovo uvajanje. To priporočilo naj bi prispevalo k doseganju tega cilja, zato je poudarek v njem na postavitvi zelo visokozmogljivih omrežij.

(9)

Države članice bi morale sodelovati med seboj in s Komisijo, da bi lahko čim prej pripravile nabor orodij, ki bi vseboval dobre prakse pri uporabi direktive o zmanjšanju stroškov širokopasovnih povezav in bi, izhajajoč iz njenih minimalnih zahtev, dosegel izboljšanje na naslednjih področjih: (i) racionalizacija postopkov za izdajo dovoljenj v okviru širših prizadevanj za večjo učinkovitost in preglednost javnih uprav ter kot prispevek k omogočanju lažjih poslovnih dejavnosti; (ii) večja preglednost in okrepitev enotne informacijske točke; (iii) širitev pravice do dostopa do obstoječe fizične infrastrukture, ki je pod nadzorom organov javnega sektorja, ter (iv) izboljšanje mehanizma reševanja sporov. Poleg tega bi morale države članice določiti ukrepe, ki bi pripomogli k zmanjšanju vpliva elektronskih komunikacijskih omrežij na okolje in zagotovitvi njihove trajnostnosti.

(10)

Države članice morajo v skladu s členom 7 direktive o znižanju stroškov širokopasovnih povezav zagotoviti, da pristojni organi odločajo o vseh dovoljenjih za potrebna gradbena dela, tako da bi bilo mogoče elemente elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti postaviti v roku štirih mesecev, ki se lahko izjemoma podaljša v ustrezno utemeljenih primerih ali zaradi upoštevanja drugih rokov ali obveznosti iz nacionalnega prava za pravilen potek postopka. Da se prakse v Uniji ne bi razhajale, bi si morale države članice zato prizadevati za lažje spoštovanje štirimesečnega roka za podelitev ali zavrnitev podelitve vseh potrebnih dovoljenj ter skupaj ugotoviti dobre prakse za nadaljnjo racionalizacijo postopkov podelitve dovoljenja, kot so privolitev z molkom in poenostavljeni postopki podelitve dovoljenja.

(11)

Države članice so za nekatere vrste postavitve omrežja uvedle poenostavljene postopke podelitve dovoljenja ter tako občutno zmanjšale upravno breme za operaterje in nacionalne uprave. Države članice bi morale razmisliti o uporabi poenostavljenih postopkov za podelitev dovoljenja ali izjem glede dovoljenja, ki presegajo obseg člena 57 Evropskega zakonika o elektronskih komunikacijah, ter opredeliti scenarije postavitve omrežja, v katerih bi bili taki poenostavljeni postopki ali izjeme koristni (npr. začasna postavitev, potrebna za neprekinjeno izvajanje elektronskih komunikacijskih storitev, ali enostavne nadgradnje obstoječih omrežij vključno z nadgradnjo obstoječih mobilnih postaj na omrežje 5G).

(12)

Za zmanjšanje upravnega bremena in racionalizacijo postopkov podelitve dovoljenja bi bilo treba omogočati lažjo uporabo elektronskih postopkov ter okrepiti vlogo enotne informacijske točke. Države članice bi morale v ta namen razmisliti o tem, kako bi lahko enotna informacijska točka postala učinkovita enotna vstopna točka za vložitev elektronskih vlog za dovoljenja na vseh upravnih ravneh.

(13)

Kot nadaljnji korak bi znatno dodano vrednost prinesel celostni pristop k izdaji dovoljenj, za katerega bi bila pristojna enotna informacijska točka. To bi lahko delovalo kot docela usklajen postopek, kadar je vanj vključenih več pristojnih organov. Države članice bi morale zato preučiti možnost, da dajo enotni informacijski točki dejavno vlogo pri usklajevanju in spremljanju postopkov podelitve dovoljenja s strani različnih pristojnih organov, in da zagotovijo ustrezno izmenjavo zadevnih podatkov.

(14)

Da ne bi prihajalo do neželenih zamud, bi bilo treba postopke za dovoljenja in pravico do poti, tudi vzdolž komunikacijskih poti (npr. ceste, železniške proge), v skladu s členom 43 Evropskega zakonika o elektronskih komunikacijah izvajati vzporedno. Države članice bi morale preučiti možnost čim hitrejše podelitve pravic do poti, skrajni rok za izdajo dovoljenja pa bi moral biti štiri mesece, tako da bi bil ta postopek v skladu z določbami člena 7(3) direktive o zmanjšanju stroškov širokopasovnih povezav.

(15)

Glede na vse večje število dovoljenj za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij in njihovo pretežno lokalno naravo se lahko pristojbine za gradbena dela med državami članicami in znotraj njih močno razlikujejo. Pomenijo lahko znaten del stroškov postavitve, zlasti na podeželskih in oddaljenih območjih, kjer so stroški postavitve na uporabnika najvišji. Zato bi bilo zelo koristno, če bi si države članice izmenjale mnenja in se dogovorile o tem, kako ohraniti stroške podelitve dovoljenja na ravni, ki ne bi odvračala od naložb, in pri tem upoštevale, da je pogosto potrebnih veliko različnih dovoljenj.

(16)

Brez dostopa do izčrpnih, točnih in aktualnih informacij ni mogoče zagotoviti učinkovitega izkoriščanja obstoječe fizične infrastrukture in ustreznega usklajevanja gradbenih del. V tem pogledu je bistvena vloga enotne informacijske točke. Boljša preglednost obstoječe infrastrukture in načrtovanih gradbenih del je ključni predhodni korak za omogočanje dostopa do obstoječe infrastrukture in boljšega usklajevanja gradbenih del, vse to pa dodatno koristi okolju in posameznikom. Zato bi bilo treba države članice spodbujati k razmisleku o tem, da bi dale enotni informacijski točki na razpolago vse informacije o fizični infrastrukturi, ki so na voljo na določenem področju, iz različnih virov in ji pomagale pri zagotavljanju georeferenciranih podatkov.

(17)

Spodbujati bi jih bilo treba, da preučijo možnosti za boljšo preglednost glede obstoječe fizične infrastrukture s povečanjem količine in kakovosti informacij, ki so na voljo preko enotne informacijske točke. Sem spadajo tudi informacije, ki si jih na zahtevo dvostransko dajejo operaterji v skladu s členom 4(2) in 4(4) direktive o znižanju stroškov širokopasovnih povezav, ali informacije v zvezi s fizično infrastrukturo, ki je pod nadzorom organov javnega sektorja.

(18)

Poleg zahtev iz direktive o znižanju stroškov širokopasovnih povezav o dostopu do obstoječe fizične infrastrukture je mogoče uvedbo zelo visokozmogljivih omrežij še olajšati tako, da se operaterjem omogoči dostop do zadevne fizične infrastrukture, ki je pod nadzorom organov javnega sektorja, pod pogoji, podobnimi tistim iz člena 3 navedene direktive. V tako fizično infrastrukturo bi spadale med drugim zgradbe, zlasti strehe, in cestna oprema, kot so ulične svetilke, prometni znaki, semaforji, panoji, postajališča za avtobuse in tramvaje ter postaje podzemne železnice.

(19)

Direktiva o zmanjšanju stroškov širokopasovnih povezav določa možnost postopkov reševanja sporov v primeru neuspešnih pogajanj o dostopu do infrastrukture. Države članice bi si morale še bolj prizadevati, da skupaj ugotovijo dobre prakse za uspešne in učinkovite mehanizme reševanja sporov in dobro delovanje organov za reševanje sporov po vsej Uniji. Za boljšo preglednost bi moralo biti med temi praksami tudi pravočasno objavljanje odločitev organov za reševanje sporov.

(20)

Okoljski odtis sektorja elektronskih komunikacij je vse večji in bistvenega pomena je razmisliti o vseh možnih sredstvih za zajezitev tega gibanja. Npr. spodbude za postavitev omrežij z zmanjšanim ogljičnim odtisom lahko prispevajo k trajnostnosti sektorja, blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje. Države članice bi morale v tesnem sodelovanju s Komisijo ugotavljati in spodbujati take pobude, med drugim lahko s skrajšanimi postopki podelitve dovoljenja ali nižjimi pristojbinami za dovoljenje in dostop za omrežja, ki izpolnjujejo določena okoljska merila.

(21)

Da ne bi prihajalo do nepotrebnih zamud v postopkih odobritve spektra in namestitve brezžičnih komunikacijskih omrežij, bi si morale države članice izmenjevati dobre prakse glede upoštevanja okoljske presoje, kadar je potrebna, še posebej, kadar uradni organi pripravljajo okvir za prihodnja soglasja za izvedbo projektov, vendar ob polnem upoštevanju zakonodaje Unije, zlasti Direktive 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6) (direktiva o strateški presoji vplivov na okolje), Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7) (direktiva o presoji vplivov na okolje) in Direktive Sveta 92/43/EGS (8) (direktiva o habitatih). Okoljsko presojo bi bilo treba opraviti v fazi, v kateri je mogoče ugotoviti in presoditi vplive na okolje.

(22)

Evropski zakonik o elektronskih komunikacijah določa konec leta 2020 kot skupni rok, do katerega morajo države članice dovoliti uporabo pasu med 3,4 in 3,8 GHz in vsaj 1 GHz pionirskega frekvenčnega pasu med 24,25 in 27,5 GHz za omrežje 5G. Poleg tega Sklep (EU) 2017/899 Evropskega parlamenta in Sveta (9) določa 30. junij 2020 kot skupni rok, do katerega morajo države članice dovoliti uporabo pionirskega frekvenčnega pasu 700 MHz za omrežje 5G. Države članice bi morale zagotoviti, da bo upravljanje radiofrekvenčnega spektra spodbujalo visokokakovostno povezljivost za podjetja in družbo s čezmejno razsežnostjo ter digitalizacijo industrije in tako koristilo gospodarstvu in družbi kot celoti, tudi v smislu dostopnosti, enakih možnosti in vključevanja. Ta cilj bi bilo laže doseči ob pravočasni izmenjavi mnenj in dobrih praks pred postopkom medsebojnega strokovnega pregleda, ki ga določa Evropski zakonik o elektronskih komunikacijah, in med njim.

(23)

Za zagotovitev hitre in varne postavitve omrežij 5G in uvedbe inovativnih storitev od leta 2020 v skladu z akcijskim načrtom za 5G (10) ter ob upoštevanju nabora orodij v skladu s priporočilom Komisije o kibernetski varnosti omrežij 5G (11) bi morale države članice preprečevati ali karseda skrajšati zamude pri dovoljevanju uporabe pionirskih frekvenčnih pasov 5G zaradi krize v zvezi s COVID-19.

(24)

Glede na pomen varne in odporne infrastrukture 5G za okrevanje in gospodarsko rast bi morali postopki podeljevanja dovoljenj za uporabo radiofrekvenčnega spektra, kjer je primerno, podpirati naložbe v infrastrukturo s finančnim razbremenjevanjem uporabnikov radiofrekvenčnega spektra, zlasti operaterjev, v skladu s pravili o državni pomoči. V razmerah krize zaradi COVID-19 je to še pomembneje. Države članice bi bilo treba zato spodbujati, da določijo pravila za radiofrekvenčni spekter, katerih cilj bi bil uporaba naložbam prijazne metodologije za oblikovanje cen radiofrekvenčnega spektra. Med takimi praksami so lahko, če je primerno, spodbude za zagotavljanje visokokakovostne brezžične pokritosti za zagotovitev široko dostopnih storitev, tudi čezmejno.

(25)

Da ne bi prihajalo do pomanjkanja radiofrekvenčnega spektra, ki bi povzročal višje ponudbe na dražbah spektra, so med dobrimi praksami lahko ukrepi, s katerimi se radiofrekvenčni spekter v pionirskih frekvenčnih pasovih 5G, kolikor je mogoče, ne rezervira za namene javne varnosti in obrambe, ali ukrepi, s katerimi se radiofrekvenčni spekter, harmoniziran na ravni EU, tako glede obsega spektra kot tudi glede izbire določenega radiofrekvenčnega pasu rezervira za elektronske komunikacijske storitve za zasebne uporabnike radiofrekvenčnega spektra samo, če je to ustrezno utemeljeno.

(26)

Za omrežja 5G je potrebna precej gostejša postavitev celic v višjih frekvenčnih pasovih kot pri tehnologijah prejšnjih generacij. S pasivno in aktivno souporabo infrastrukture ter skupno uvedbo brezžične infrastrukture je mogoče znižati stroške take postavitve (vključno s prirastnimi stroški), zlasti pri uporabi frekvenčnih pasov med 3,4 in 3,8 GHz ter med 24,25 in 27,5 GHz, in jo tako pospešiti, podpirati povečanje omrežne pokritosti ter omogočiti uspešnejšo in učinkovitejšo uporabo radiofrekvenčnega spektra v korist potrošnikov. Zato bi ju morali pristojni organi pozitivno upoštevati, zlasti na območjih z omejenim gospodarskim donosom.

(27)

Za postavitev gostih brezžičnih omrežij 5G bi bile koristne tudi prožne odobritvene ureditve, ki bi spodbujale naložbe v brezžična omrežja in zagotavljale učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra. Visokofrekvenčni pasovi nad 24 GHz („frekvenčni pasovi milimetrskih valov“), kot je radiofrekvenčni pas med 24,25 in 27,5 GHz, nudijo velik obseg radiofrekvenčnega spektra z geografsko omejenimi lastnostmi širjenja. Čeprav naj bi države članice za podeljevanje pravic do uporabe radiofrekvenčnih pasov, ki jih primanjkuje, načeloma uporabljale konkurenčne izbirne postopke, kot so dražbe, bi lahko taki postopki v nekaterih primerih omejevali možnosti za naložbe v gosta brezžična omrežja 5G ter prožnost in iz nje izhajajočo učinkovitost uporabe radiofrekvenčnega spektra. Za dobro prakso bi bilo mogoče šteti posamično odobritev harmoniziranih frekvenčnih pasov milimetrskih valov po skrajšanem upravnem postopku, ki bo odprt, objektiven, sorazmeren, nediskriminatoren in bo upošteval merila in postopke za preglednost.

(28)

Da ne bi prihajalo do razhajanja v rešitvah pri podeljevanju pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra za opravljanje čezmejnih brezžičnih storitev, bi se morale države članice bolje uskladiti pri dodeljevanju radiofrekvenčnega spektra in tako ustvariti ugodne pogoje za brezžično povezljivost, ki bo podpirala industrijsko preobrazbo in digitalno suverenost Unije na podlagi prožnih, večstoritvenih zmogljivosti infrastrukture 5G. Usklajeno dodeljevanje radiofrekvenčnega spektra je še posebej pomembno za izpolnitev zahtev glede povezljivosti v novih primerih uporabe, ki prispevajo k digitalizaciji delovanja cestne in železniške mobilnosti, prometa in industrijske proizvodnje. Ti pogoji se nanašajo predvsem na kakovost storitve, izraženo kot zmogljivost, pretok, latenca, zanesljivost ter varnost in odpornost omrežja.

(29)

V ta namen bi morale države članice prispevati k naboru dobrih praks za večje primere inovacij v industrijskih sektorjih s čezmejno razsežnostjo, kot so cestni ali železniški prevoz (vključno s čezmejnimi koridorji za sodelovalno, povezano in avtomatizirano mobilnost) in pametne tovarne, ter se o njem dogovoriti v tesnem sodelovanju s Komisijo in ob podpori skupine za politiko radijskega spektra. Pri takih praksah bi lahko s pridom izkoristile rezultate pilotnih projektov, ki jih je financirala EU, in poskusnih projektov v vertikalnih sektorjih, vključno s čezmejnimi koridorji za 5G. Take prakse bi morale ugotoviti, katera skupna frekvenčna območja, odobritvene ureditve in pogoji za operaterje so pomembni za opravljanje posebnih (sektorskih) brezžičnih storitev. Skupne odobritvene ureditve bi lahko ponudile rešitve za posamično odobritev operaterjev in zainteresiranih strani iz industrije, vključno s souporabo radiofrekvenčnega spektra. Skupni odobritveni pogoji bi lahko dali rešitve za uvedbo, kakovost storitve, souporabo radiofrekvenčnega spektra, soobstoj brezžičnih sistemov, kopičenje spektra, kibernetsko varnost, sporazume na podlagi pogajanj med mobilnimi operaterji in zainteresiranimi stranmi iz industrije ter za ukrepe za zaščito bistvenih komunikacij za zračni prevoz. Glede tega bi morala skupina za politiko radijskega spektra pomagati Komisiji pri ugotavljanju, ali obstaja potreba, da bi Evropsko konferenco poštnih in telekomunikacijskih uprav pooblastili za pripravo harmoniziranih tehničnih pogojev za uporabo radiofrekvenčnega spektra.

(30)

Države članice bi morale pri izvajanju nabora dobrih praks, ki so ga pripravile v sodelovanju s Komisijo, uskladiti postopek odobritve spektra, zlasti pa izkoristiti skupni postopek odobritve v skladu s členom 37 Evropskega zakonika o elektronskih komunikacijah. Tak postopek lahko vključuje dodelitev skupnega posebnega frekvenčnega območja pod skupnimi pogoji za odobritev.

(31)

Pri uvedbi nabora orodij bi bili koristni jasen postopek, ustrezno spremljanje, večja preglednost in dialog na nacionalni ravni in ravni Unije.

(32)

Države članice bi morale sodelovati in pripraviti nabor orodij v tesnem sodelovanju s Komisijo. Kadar je primerno, bi bilo potrebno tesno sodelovanje skupine za politiko radijskega spektra, Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije, nacionalnih regulativnih organov, mreže kompetenčnih uradov za širokopasovne povezave, organov za reševanje sporov ter pristojnih organov, zadolženih za funkcije enotne informacijske točke.

(33)

To priporočilo ne posega v uporabo konkurenčnega prava in pravil o državni pomoči –

1.

2.

3.

4.

5.

6.

7.

8.

9.

10.

11.

12.

13.

14.

15.

16.

17.

18.

19.

20.

Zlasti bi morale države članice poročati o ustreznih ukrepih, katerih cilj je:

21.

22.

23.

24.