(1)

Člen 122(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) omogoča Svetu, da na predlog Komisije in v duhu solidarnosti med državami članicami odloči o ukrepih, ki so ustrezni za odziv na socialnoekonomske razmere po izbruhu COVID-19.

(2)

Člen 122(2) PDEU Svetu omogoča, da državi članici, ki je zaradi izjemnih okoliščin, nad katerimi nima nikakršnega nadzora, v težavah ali ji resno grozijo hude težave, odobri finančno pomoč Unije.

(3)

Koronavirus 2 hudega akutnega respiratornega sindroma (SARS-CoV-2), ki povzroča koronavirusno bolezen, ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) poimenovala COVID-19, je nov sev koronavirusa, ki pri ljudeh prej še ni bil odkrit. Izbruh te bolezni se hitro širi po svetu, SZO pa jo je razglasila za pandemijo. Od začetka izbruha COVID-19 v Uniji do 30. marca 2020 je bilo v državah članicah zabeleženih 334 396 primerov okužbe, 22 209 oseb pa je umrlo.

(4)

Države članice so uvedle izredne ukrepe, da bi omejile izbruh COVID-19 in njegove posledice. Verjetnost za nadaljnje širjenje COVID-19 v Uniji je velika. Poleg posledic za javno zdravje z velikim številom smrtnih žrtev ima izbruh COVID-19 zelo velik in moteč vpliv na gospodarske sisteme držav članic, poleg tega povzroča tudi socialne pretrese in povečuje javnofinančne odhodke v vse več državah članicah.

(5)

Te izjemne razmere, nad katerimi države članice nimajo nadzora in zaradi katerih znaten del njihove delovne sile ne more opravljati svojega dela, so privedle do nenadnega in močnega povečanja javnofinančnih odhodkov držav članic za sheme skrajšanega delovnega časa za zaposlene in podobne ukrepe, zlasti za samozaposlene, pa tudi odhodkov za nekatere ukrepe, povezane z zdravjem, še posebno na delovnih mestih. Da bi ohranili močno ciljno naravnanost instrumenta iz te uredbe in s tem njegovo učinkovitost, lahko ukrepi, povezani z zdravjem, za namene tega instrumenta vključujejo ukrepe, katerih cilj je zmanjšanje nevarnosti pri delu in zagotavljanje zaščite delavcev in samozaposlenih oseb na delovnem mestu ter, kjer je ustrezno, na nekatere druge ukrepe, povezane z zdravjem. Državam članicam je treba olajšati odzivanje na nenadno in močno povečanje javnofinančnih odhodkov, dokler izbruh COVID-19 in njegovi učinki na njihovo delovno silo ne bodo pod nadzorom.

(6)

Vzpostavitev evropskega instrumenta za začasno podporo za ublažitev tveganj za brezposelnost v izrednih razmerah (SURE) (v nadaljnjem besedilu: Instrument) po izbruhu COVID-19 bi morala Uniji omogočiti usklajeno, hitro in učinkovito odzivanje na krizo na trgu dela v duhu solidarnosti med državami članicami, s čimer bi se zmanjšal vpliv na zaposlenost za posameznike in najbolj prizadete gospodarske sektorje ter ublažili neposredni učinki teh izjemnih razmer na javnofinančne odhodke držav članic.

(7)

Člen 220(1) Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta (1) določa, da je lahko Unija finančno pomoč državam članicam v obliki posojila. Takšna posojila bi bilo treba odobriti državam članicam, v katerih so se zaradi izbruha COVID-19 od 1. februarja 2020 nenadno in močno povečali dejanski in morda tudi načrtovani javnofinančnih odhodki, povezani z nacionalnimi ukrepi. Ta datum zagotavlja enako obravnavo vseh držav članic in omogoča kritje njihovih dejanskih in morda tudi načrtovanih povečanj porabe v zvezi z učinki na trge dela držav članic, ne glede na to, kdaj je v posamezni državi članici prišlo do izbruha COVID-19. Nacionalni ukrepi, za katere se razume, da so v skladu z ustreznimi načeli temeljnih pravic, bi morali biti neposredno povezani z vzpostavljanjem ali podaljšanjem shem skrajšanega delovnega časa in podobnimi ukrepi, vključno z ukrepi za samozaposlene, ali z nekaterimi ukrepi, povezanimi z zdravjem. Sheme skrajšanega delovnega časa so javni programi, ki v določenih okoliščinah omogočajo podjetjem, ki se soočajo z gospodarskimi težavami, da začasno zmanjšajo število delovnih ur, ki jih opravljajo njihovi zaposleni, ti pa za neopravljene ure prejmejo javnofinančno dohodkovno podporo.

Podobne sheme obstajajo tudi za nadomestitev dohodka za samozaposlene. Država članica, ki zaprosi za finančno pomoč, bi morala predložiti dokaze o nenadnem in močnem povečanju dejanskih in morda tudi načrtovanih javnofinančnih odhodkov za sheme skrajšanega delovnega časa ali podobne ukrepe. Če se finančna pomoč odobri za ukrepe, povezane z zdravjem, bi morala država članica, ki zaprosi za finančno pomoč, predložiti tudi dokaze o dejanskih ali načrtovanih odhodkih, povezanih z ustreznimi ukrepi, povezanimi z zdravjem.

(8)

Da bi se prizadetim državam članicam zagotovila zadostna finančna sredstva pod ugodnimi pogoji, da se jim omogoči obravnavanje posledic izbruha COVID-19 na njihovih trgih dela, bi morale biti dejavnosti Unije v zvezi z najemanjem in dajanjem posojil v okviru Instrumenta dovolj obsežne. Finančno pomoč, ki jo odobri Unija v obliki posojil, bi bilo zato treba financirati z uporabo mednarodnih kapitalskih trgov.

(9)

Izbruh COVID-19 ima zelo velik in moteč vpliv na gospodarski sistem vsake države članice. Zato so potrebni skupni prispevki držav članic v obliki jamstev, ki podpirajo posojila iz proračuna Unije. Takšna jamstva so potrebna, da bi Unija lahko odobrila zadostna posojila državam članicam za podporo politikam trga dela, ki so pod največjim pritiskom. Da bi bila pogojna obveznost, ki izhaja iz teh posojil, združljiva z veljavnim večletnim finančnim okvirom in zgornjimi mejami lastnih sredstev, bi morala biti jamstva, ki jih zagotovijo države članice, nepreklicna, brezpogojna in na zahtevo, trdnost sistema pa bi bilo treba okrepiti z dodatnimi varovali. V skladu z dopolnilno vlogo takšnih jamstev in brez poseganja v to, da so nepreklicna, brezpogojna in na zahtevo, naj bi Komisija pred unovčitvijo jamstev, ki jih zagotovijo države članice, črpala iz kritja, razpoložljivega za odobritve plačil v okviru zgornje meje lastnih sredstev, in sicer v obsegu, ki je po njenem mnenju vzdržen, med drugim ob upoštevanju skupnih pogojnih obveznosti Unije, vključno v okviru aranžmaja za plačilne bilance, ustanovljenega z Uredbo Sveta (ES) št. 332/2002 (2). Komisija bi morala ob zadevni unovčitvi jamstev obvestiti države članice o obsegu sredstev, ki so bila izčrpana iz razpoložljivega kritja. Potrebo po jamstvih, ki jih zagotovijo države članice, je mogoče pregledati, če je dosežen dogovor o spremembi zgornje meje lastnih sredstev.

(10)

Dodatna varovala za večjo trdnost sistema bi morala zajemati konservativno finančno upravljanje, največjo letno izpostavljenost in zadostno razpršenost posojilnega portfelja.

(11)

Posojila, odobrena v okviru Instrumenta, bi morala pomeniti finančno pomoč v smislu člena 220 Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046. V skladu s točko (g) člena 282(3) navedene uredbe se bo člen 220 navedene uredbe za posojila, odobrena v okviru Instrumenta, uporabljal šele od datuma začetka uporabe večletnega finančnega okvira za obdobje po letu 2020. Vendar pa je primerno, da se zahteve iz člena 220(5) Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 uporabljajo za najemanje in dajanje posojil v okviru Instrumenta od začetka veljavnosti te uredbe.

(12)

Da bi bila pogojna obveznost, ki izhaja iz posojil, odobrenih v okviru Instrumenta, združljiva z veljavnim večletnim finančnim okvirom in zgornjimi mejami lastnih sredstev, je treba določiti bonitetna pravila, vključno z možnostjo obnovitve posojil, najetih v imenu Unije.

(13)

Odločitve o odobritvi finančne pomoči na podlagi te uredbe zaradi svojih specifičnih finančnih posledic zahtevajo uporabo izvedbenih pooblastil, ki bi jih bilo treba podeliti Svetu. Pri odločanju o znesku posojila bi moral Svet na predlog Komisije preučiti obstoječe in pričakovane potrebe države članice prosilke, pa tudi prošnje za finančno pomoč na podlagi te uredbe , ki so jih druge države članice že predložile ali jih nameravajo predložiti, ter pri tem upoštevati načela enake obravnave, solidarnosti, sorazmernosti in preglednosti ter na način, ki v celoti spoštuje pristojnosti držav članic.

(14)

Člen 143(1) Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (3) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum o izstopu) omejuje odgovornost Združenega kraljestva za njegov delež pogojnih finančnih obveznosti Unije na tiste pogojne finančne obveznosti Unije, ki izhajajo iz finančnih poslov, ki jih je Unija sklenila pred datumom začetka veljavnosti Sporazuma o izstopu. Vsaka pogojna finančna obveznost Unije, ki bi izhajala iz finančne pomoči na podlagi te uredbe, bi bila poznejša od datuma začetka veljavnosti Sporazuma o izstopu. Zato Združeno kraljestvo ne bi smelo sodelovati pri finančni pomoči na podlagi te uredbe.

(15)

Ker ima Instrument začasno naravo, da se odzove na izbruh COVID-19, bi morala Komisija vsakih šest mesecev oceniti, ali izjemne okoliščine, ki povzročajo resne gospodarske motnje v državah članicah, še vedno obstajajo, in poročati Svetu. V skladu s pravno podlago za sprejetje te uredbe finančna pomoč po premostitvi izrednih razmer zaradi COVID-19 ne bi smela biti več na voljo na podlagi te uredbe. Zato je ustrezno, da se razpoložljivost Instrumenta časovno omeji. Svet bi moral biti pooblaščen, da na predlog Komisije podaljša obdobje razpoložljivosti Instrumenta, kadar izjemni dogodki, ki upravičujejo uporabo te uredbe, še vedno obstajajo.

(16)

Evropska centralna banka je svoje mnenje predložila dne 8. maja 2020.

(17)

Zaradi posledic izbruha COVID-19 in potrebe po nujnem odzivu nanje bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije –