(1)

Z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2015/309 (2) (v nadaljnjem besedilu: prvotna uredba) je Komisija uvedla dokončne izravnalne dajatve na uvoz nekaterih šarenk s poreklom iz Turčije (v nadaljnjem besedilu: veljavni ukrepi). Dajatve so znašale od 6,9 % do 9,5 %.

(2)

Komisija se je 4. junija 2018 po delnem vmesnem pregledu glede subvencioniranja vseh proizvajalcev izvoznikov odločila, da ohrani prvotno vzpostavljene ukrepe (Izvedbena uredba Komisije (EU) 2018/823 (3)). Ugotovila je, da sprememba turške zakonodaje o subvencijah za proizvajalce postrvi, ki je bila predmet pregleda, ne upravičuje revizije izravnalnih dajatev za vse proizvajalce postrvi v Turčiji. Vendar je bilo ugotovljeno, da so se učinki spremembe zakonodaje na ravni posameznih družb razlikovali in bili odvisni od posebnega položaja vsake družbe (4).

(3)

Eden od proizvajalcev izvoznikov v Turčiji, „BAFA Su Ürünleri Yavru Üretim Merkezi Sanayi Ticaret AS“, ki je del skupine Kiliç Group (v nadaljnjem besedilu: vložnik), je 5. junija 2018 vložil zahtevek za delni vmesni pregled, ki je bil po obsegu omejen na preiskavo njegovega subvencioniranja.

(4)

Vložnik je trdil, da so se okoliščine v zvezi s subvencioniranjem v Turčiji, na katerih so temeljili obstoječi ukrepi v zvezi z njim, spremenile in da so bile spremembe trajne, kar zadeva vložnika.

(5)

Po obvestitvi držav članic je Komisija ugotovila, da obstajajo zadostni dokazi, ki upravičujejo začetek delnega vmesnega pregleda, zato je z obvestilom, objavljenim v Uradnem listu Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: obvestilo o začetku) (5), 22. maja 2019 začela delni vmesni pregled v skladu s členom 19(1) osnovne uredbe, po obsegu omejen na preučitev subvencioniranja, kar zadeva vložnika.

(6)

Obdobje preiskave v zvezi s pregledom (v nadaljnjem besedilu: OPP) je zajemalo obdobje od 1. januarja 2018 do 31. decembra 2018.

(7)

Komisija je v obvestilu o začetku zainteresirane strani pozvala k sodelovanju v preiskavi. Poleg tega je o začetku delnega vmesnega pregleda izrecno obvestila vložnika, industrijo Unije (združenje proizvajalcev) in turške organe.

(8)

Zainteresirane strani so imele možnost pisno izraziti svoja stališča in v roku, določenem v obvestilu o začetku, zahtevati zaslišanje.

(9)

Dansko združenje za akvakulturo, združenje proizvajalcev, ki je zastopalo pritožnika v prvotni preiskavi (v nadaljnjem besedilu: DAO), je predložilo stališče. Menilo je, da se spremembe, ki so jih izvedli turški organi v zvezi s pravnim okvirom, ne morejo šteti za trajne in da je bil znesek subvencij za proizvajalce postrvi, vključno z vložnikom, še vedno visok. Menilo je tudi, da vložnik ne more zahtevati, naj Komisija pregleda stopnjo subvencije le na podlagi devalvacije turške lire, in da bi morala Komisija upoštevati druge subvencijske sheme za proizvajalce postrvi, do katerih bi lahko bil upravičen vložnik. Združenje DAO je menilo, da bi morala Komisija upoštevati tudi druge dejavnike, kot je dejstvo, da so turške uvozne cene znatno nelojalno nižale prodajne cene Unije.

(10)

Komisija je opozorila, da zahtevek za vmesni pregled ni temeljil le na devalvaciji turške lire, kot trdi združenje DAO. Glavni razlog za zahtevek za pregled je bila trditev, da se je raven subvencij za vložnika po spremembi zakonodaje v Turčiji leta 2016 zmanjšala. Drugič, navedla je tudi, da je bil pregled omejen na oceno stopnje subvencioniranja, kar zadeva vložnika. Stopnja nelojalnega nižanja prodajnih cen (ki se je nanašala na oceno škode za industrijo Unije) ni bila predmet tega pregleda. Komisija je zato v nadaljevanju v uvodnih izjavah 30 do 57 ocenila raven subvencij, kar zadeva vložnika, in trajnost sprememb.

(11)

Po razkritju in dodatnem razkritju je združenje DAO ponovilo svoje stališče, da se nihanja valute ne morejo šteti za trajno spremembo, zato bi morala Komisija upoštevati, koliko je devalvacija prispevala k razvoju ravni subvencioniranja.

(12)

Komisija je sprejela, da je menjalni tečaj za valuto v Turčiji nihal od prvotne preiskave in da se nihanje menjalnega tečaja kot tako ne more šteti za trajno spremembo. Vendar pa se ni strinjala z združenjem DAO, da bi morala za oceno učinka nihanj na izračun zneska subvencioniranja upoštevati menjalni tečaj iz prvotne preiskave kot „referenco“. Medtem ko nihanja valut neizogibno vplivajo na novi izračun subvencije za vložnika, je razlog za ponovni izračun učinek zakonodajne spremembe iz leta 2016 na vložnika. Komisija je zato trditev zavrnila.

(13)

Komisija je zbrala in preverila vse informacije, ki so bile po njenem mnenju potrebne za oceno učinka zakonodajnih sprememb izvajanja sheme neposrednih subvencij na vložnika.

(14)

Komisija je vložniku (vključno s povezanimi družbami) in turškim organom poslala vprašalnik. Izpolnjene vprašalnike je prejela od obeh strani. Komisija je informacije iz izpolnjenega vprašalnika preverila v prostorih vložnika.

(15)

Komisija je 27. februarja 2020 vse zainteresirane strani obvestila o osnovnih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih je nameravala predlagati spremembo stopnje dajatve, ki se uporablja za vložnika. Zainteresirane strani so imele možnost, da predložijo pripombe do 12. marca 2020 in zahtevajo zaslišanje pred Komisijo in/ali pooblaščencem za zaslišanje v trgovinskih postopkih. Komisija je obravnavala pripombe zainteresiranih strani in jih po potrebi upoštevala. Po razkritju je Komisija 12. marca 2020 opravila zaslišanje z vložnikom.

(16)

Po oceni pripomb, ki so jih strani predložile po razkritju, je Komisija 3. aprila 2020 opravila dodatno razkritje. Vse zainteresirane strani je obvestila, da namerava spremeniti stopnjo dajatve za vložnika, ki je bila predlagana v prvotnem dokumentu o splošnem razkritju. Zainteresirane strani so imele možnost, da do 8. aprila 2020 predložijo pripombe na novo podana dejstva in premisleke ter zahtevajo zaslišanje pred Komisijo in/ali pooblaščencem za zaslišanje v trgovinskih postopkih. Komisija je obravnavala nove pripombe zainteresiranih strani in jih po potrebi upoštevala.

(17)

Izdelek, ki se pregleduje, so šarenke (Oncorhynchus mykiss):

(18)

Komisija je enako kot v prvotni preiskavi sklenila, da so izdelki, proizvedeni v Uniji, in izdelki, proizvedeni v Turčiji, podobni izdelki v smislu člena 2(c) osnovne uredbe.

(19)

Subvencije za proizvodnjo postrvi v Turčiji so urejene z odlokom, ki ga turška vlada sprejme vsako leto. V odloku so navedeni osnovni pogoji in zneski subvencij za proizvodnjo akvakulture v Turčiji. Postopki in načela v zvezi z izvajanjem odloka se nato dodatno določijo s sporočili, ki jih vsako leto izda turško ministrstvo za prehrano, kmetijstvo in živinorejo.

(20)

V prvotni preiskavi so bile subvencije dodeljene na podlagi odloka št. 2013/4463 z dne 7. marca 2013 o kmetijskih subvencijah leta 2013 in objavljene v Uradnem listu št. 28612 z dne 8. aprila 2013 (v nadaljnjem besedilu: odlok iz leta 2013). Odlok se je nanašal na proizvodnjo postrvi v letu 2013.

(21)

V skladu z odlokom so bile subvencije dodeljene vsem proizvajalcem postrvi, ki so imeli veljavno dovoljenje za proizvodnjo, vezano na enoto za ribogojstvo. Dovoljenje za proizvodnjo je bilo lahko povezano s proizvodnjo v morju, jezu ali na kopnem. Proizvajalec postrvi je imel lahko več dovoljenj za proizvodnjo (enot za ribogojstvo) v istem jezu ali istem morskem območju.

(22)

Proizvodnja v okviru vseh teh dovoljenj je bila upravičena do subvencij v naslednjih omejenih vrednostih: 0,65 turške lire (v nadaljnjem besedilu: TRL) na kg postrvi za proizvodnjo do 250 ton na leto; za proizvodnjo v obsegu od 251 do 500 ton so proizvajalci postrvi prejeli polovico tega zneska (tj. 0,325 TRL/kg). Za proizvodnjo nad 500 ton pa niso mogli prejeti nobene subvencije.

(23)

V obdobju prvotne preiskave je imel vložnik 13 enot za ribogojstvo (v nadaljnjem besedilu: ribogojnice) (kar ustreza 13 dovoljenjem). Subvencija je bila dodeljena za 11 enot za ribogojstvo.

(24)

Komisija je v Izvedbeni uredbi (EU) 2018/823 ocenila spremembo zakonodaje iz leta 2016 in njen vpliv na splošno raven subvencioniranja proizvajalcev postrvi v Turčiji.

(25)

Ugotovila je, da so bile leta 2016 proizvajalcem postrvi dodeljene subvencije na podlagi odloka 2016/8791 (6) o podpornih ukrepih za kmetijstvo leta 2016 (v nadaljnjem besedilu: odlok iz leta 2016). Poleg tega so bili v sporočilu 2016/33 (7) o podpori akvakulturi podrobneje opredeljeni pogoji za dodelitev subvencij.

(26)

Znesek subvencij v TRL/kg je ostal na ravneh iz leta 2013, z novim členom 4.16 odloka iz leta 2016 pa so bile iz subvencij izključene ribogojnice z dovoljenji „v istem potencialnem območju, ki ga določi ministrstvo, istem jezu zbiralniku ali regionaliziranem jezu zbiralniku v isti coni“.

(27)

V skladu z navedenim členom in v nasprotju z razmerami med prvotno preiskavo je veljalo, da če je imel proizvajalec postrvi več kot eno dovoljenje za proizvodnjo (ali enoto za ribogojstvo) v isti potencialni morski coni, ki jo je določilo ministrstvo, istem zbiralniku (jezu) ali istih zbiralnikih v istih regijah, ki so pripadali isti osebi ali istemu podjetju/družbi, so se ta dovoljenja ali enote za ribogojstvo obravnavale kot eno dovoljenje ali enota, ki pripada zadevni družbi, neposredne subvencije pa so se morale izplačevati v skladu s to razlago.

(28)

Vendar je Komisija ugotovila, da ta omejitev ni bistveno vplivala na skupno raven subvencij, ki jih je prejel velik del proizvajalcev postrvi v Turčiji kot celoti. Poleg tega je Komisija glede na to, da je turška vlada uvedla nove subvencije na podlagi proračunskih napovedi za naslednja leta, ugotovila, da je zmanjšanje subvencij na splošno lahko le začasno in da ga ni mogoče šteti za trajno spremembo.

(29)

Hkrati je Komisija ugotovila, da so se učinki na ravni posameznih družb razlikovali glede na posebne razmere, povezane s proizvodnjo vsake družbe. Proizvodnja postrvi v Turčiji temelji na družinskih podjetjih, sektor pa je razdrobljen, sestavljen predvsem iz malih in srednjih podjetij. Če so imele te male družbe eno kmetijo ali majhne kmetije na istem območju, je število dovoljenj, za katere so lahko prejele subvencije, ostalo enako. Od leta 2016 pa so lahko družbe, ki so imele po starem sistemu več kot eno dovoljenje v isti regiji ali coni, prejele neposredne subvencije le za eno od dovoljenj. Medtem ko je reforma iz leta 2016 večino (malih) družb prizadela le v omejenem obsegu ali sploh ne, je sprememba verjetno bolj vplivala na družbe ali skupine družb, kakršen je vložnik.

(30)

Leta 2018 so bile proizvajalcem postrvi dodeljene subvencije na podlagi odloka št. 2018/11460 (8) o podpornih ukrepih za kmetijstvo leta 2018 (v nadaljnjem besedilu: odlok iz leta 2018). Poleg tega so bili v sporočilu št. 2018/24 (9) o podpori akvakulturi podrobneje opredeljeni pogoji za dodelitev subvencij. Kot je bilo potrjeno v prvotni preiskavi, ti ukrepi pomenijo subvencije, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi (glej uvodni izjavi 61 in 62 Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 1195/2014 (10)). Komisija je popravila znesek subvencije, ki je bila dodeljena vložniku v OPP.

(31)

V OPP (2018) je imel vložnik 11 enot za ribogojstvo. Ribogojnice so bile v 3 različnih regijah. Pred spremembo zakonodaje bi bil vložnik upravičen do subvencij za vseh svojih 11 ribogojnic (glej uvodno izjavo 22). Vendar je bila zaradi spremembe zakonodaje leta 2016 in v skladu z zakonodajo, ki je veljala v OPP, za izdelek, ki se pregleduje, upravičen samo do subvencij za eno ribogojnico na vsako regijo.

(32)

Vložnik je tako v OPP prejel subvencije samo za dve od svojih 11 ribogojnic (11), in sicer v skladu z omejitvami, navedenimi v odloku iz leta 2018 (v primerjavi z 11 ribogojnicami, ki bi bile upravičene do subvencij po zakonodaji, ki je veljala pred letom 2016).

(33)

Zneski subvencij v OPP so bili naslednji: za proizvodnjo do 250 ton je subvencija znašala 0,75 TRL/kg; od 250 ton do 500 ton je bila subvencija določena na 0,375 TRL/kg, za proizvodnjo več kot 500 ton pa subvencija ni bila dodeljena (12).

(34)

Po isti metodologiji, kot je bila določena v prvotni preiskavi, je bila za lastne gojene ribe skupna ugodnost za vložnika povprečni znesek neposredne subvencije, prejete v OPP. Pri kupljenih ribah je bila ugodnost izračunana na podlagi skupnih subvencij, ki so jih odobrili turški organi, deljenih s skupnim zneskom proizvodnje postrvi v Turčiji. Rezultat izračuna ugodnosti je stopnja subvencije ad valorem v višini 1,44 %.

(35)

Po razkritju je vložnik trdil, da je bil program podpore za „dobre kmetijske prakse“ ukinjen leta 2019 in da ga Komisija zato ne bi smela upoštevati pri izračunu posredne subvencije. Vložnik je tudi trdil, da višina upravne takse, ki jo je treba odšteti od zneska subvencije, ni bila 0,2 %, temveč 2 %.

(36)

Komisija je sprejela ti trditvi in v skladu s tem ponovno izračunala stopnje subvencij. Rezultat izračuna ugodnosti je nova stopnja subvencije ad valorem v višini 1,42 %.

(37)

Vložnik je tudi trdil, da bi morala Komisija upoštevati, da so se merila za upravičenost leta 2019 spremenila. V skladu z novimi pogoji bi lahko kmet prejel ugodnost v višini do 0,75 TRL/kg za največ 350 ton proizvodnje. V primerjavi z letom 2018 se je najvišja možna ugodnost na dovoljenje za ribogojstvo tako zmanjšala. Komisija je menila, da bi morala svoje izračune utemeljiti le na preverjenih podatkih iz OPP. Zato je to trditev zavrnila.

(38)

Po razkritju se je združenje DAO sklicevalo tudi na nove pogoje za upravičenost do neposrednih subvencij v letu 2019. Po mnenju DAO bi lahko leta 2019 kmet, ki proizvaja med 250 in 350 ton, prejel več subvencij kot leta 2018. Združenje DAO je tako Komisijo pozvalo, naj ugotovi, ali bi lahko vložnik leta 2019 kupil ribe od teh kmetov in tako posredno pridobil več subvencij kot leta 2018.

(39)

Komisija je najprej opozorila, da se je leta 2019 najvišji znesek subvencije na dovoljenje za ribogojstvo zmanjšal (glej uvodno izjavo 37). Kmetje, ki gojijo več kot 350 ton postrvi, so torej prejeli manj subvencij na dovoljenje za ribogojstvo. Če bi vložnik od teh kmetov kupil ribe, bi torej prejel manj subvencij kot leta 2018. Drugič, kot je veljalo v OPP, je moral izračun posrednih subvencij temeljiti na povprečni subvenciji na tono kupljenih rib. To povprečje ne bi moglo odražati položaja vsakega posameznega kmeta, od katerega je vložnik kupil ribe. Komisija je zato trditev zavrnila.

(40)

Turški organi so leta 2018 uvedli novo shemo podpore za gojenje postrvi v valilnicah, zaščitenih pred boleznimi. Ta nova shema v prvotni preiskavi ni bila pregledana. Pogoji in zneski podpore so bili določeni v odloku iz leta 2018 in v sporočilu št. 2018/24 (glej uvodno izjavo 30).

(41)

Če je družba upravljala valilnico za postrvi, ki je izpolnjevala določena varnostna merila, je lahko prejela subvencijo v višini 60 TRL na kos za največ 10 000 kosov (največji znesek prejete subvencije je znašal 600 000 TRL na leto).

(42)

Komisija je menila, da podpora (v obliki neposrednih nepovratnih sredstev) pomeni subvencije za proizvodnjo postrvi, podobne neposrednim subvencijam, in sicer finančni prispevek, ki daje ugodnost v skladu s členom 3(1)(a)(i) in členom 3(2) osnovne uredbe. Ker je bila podpora dodeljena proizvajalcem postrvi, je Komisija sklenila, da je bila shema specifična v smislu člena 4(2)(a) osnovne uredbe. Ugodnost je zajemala neposredna nepovratna sredstva za proizvajalce postrvi, ki izpolnjujejo merila za upravičenost.

(43)

Zato je sklenila, da se podpora lahko šteje za subvencijo, proti kateri se lahko uvedejo izravnalni ukrepi.

(44)

Med preveritvenim obiskom je vodja proizvodnje družbe navedel, da je družba vlagala in bo nadalje vlagala v opremo, da bo lahko v prihodnjih letih postala upravičena do subvencije. Generalni direktor podjetja in pravni zastopniki pa so to informacijo zavrnili ter trdili, da je taka odločitev odvisna od odobritve članov upravnega odbora in nikakor ni predvidena.

(45)

Glede na jasne in nedvoumne informacije, ki jih je predložil upravljavec proizvodnje o naložbenih ukrepih, ki so bili sprejeti v preteklosti, in nasprotujoče si izjave predstavnikov družbe med preveritvenim obiskom, je Komisija menila, da bi družba v prihodnosti verjetno prejemala ugodnost iz sheme, in izračunala največjo možno ugodnost, izraženo kot stopnja subvencije ad valorem v višini 0,72 %. Svojo namero je sporočila stranem v dokumentu o splošnem razkritju.

(46)

Po razkritju so turški organi in vložnik nasprotovali nameri Komisije, ki je bila izražena v dokumentu o razkritju, da proti shemi uvede izravnalne ukrepe. Navedli so, da vložnik ni izpolnjeval pogojev za shemo in da v zvezi s shemo pri vladi ni vložil nobenega zahtevka. Prav tako v okviru te sheme vlada vložniku ni plačala ničesar v letu 2018 niti v letu 2019. Turška vlada je poudarila tudi, da je bila shema v vsakem primeru omejena na tri leta.

(47)

Vložnik je 23. marca 2020 predložil uradni dopis, s katerim je nasprotoval pomislekom Komisije o tem, ali bi lahko v prihodnje prejel kakršno koli subvencijo v okviru sheme. Vložnik se je zavezal, da do leta 2025 ne bo izvedel nikakršne naložbe, s katero bi postal upravičen v okviru sheme. Poleg tega v primeru, da se naložba izvede v letu 2025 ali pozneje, nobena povezana družba skupine Kiliç Group ne bo vložila nobenega zahtevka v okviru te sheme.

(48)

Po predložitvi dopisa vložnika je združenje DAO trdilo, da je bilo pismo samooklican dokaz, ki ga Komisija ne bi smela upoštevati. Trdilo je tudi, da vložnik ni sprejel nikakršnih obveznosti v razmerju do drugih subvencijskih shem.

(49)

Komisija je na podlagi navedenih dejstev ponovno ocenila, ali je verjetno, da bo vložnik v prihodnosti prejel ugodnosti v okviru sheme. Pripombe vlade so Komisijo prepričale, da vložnik ni bil upravičen do sheme in da v OPP niti leta 2019 ni vložil nobenega zahtevka. Poleg tega se je seznanila z dopisom družbe z dne 23. marca 2020, da ne bo upravičena do ugodnosti vsaj do leta 2025. Komisija je v zvezi s trditvijo združenja DAO, da je bil dopis samooklican dokaz, ki je prispel šele po razkritju, menila, da je bil dopis predložen ob razkritju, tj. pravočasno za uveljavljanje pravic vložnika, zato njegove vsebine ni mogoče prezreti. Poleg tega mora Komisija pošteno oceniti vse prejete pripombe, sicer bi bil namen razkritja ogrožen. Dopis predstavlja trdno zavezo vložnika in se nanaša na oceno verjetnosti prejemanja nadomestil iz te sheme v prihodnosti. Zato dejstvo, da v dopisu niso navedene druge subvencijske sheme, ni pomembno. Glede na navedeno se je Komisija odločila, da proti tej shemi ne bo uvedla izravnalnih ukrepov.

(50)

Po dodatnem razkritju je združenje DAO ponovno izjavilo, da mora Komisija upoštevati dejavnike, ki se nanašajo na obdobje po obdobju preiskave, in da bi morala Komisija potrditi svojo prvotno oceno z vključitvijo podpore v izračun. Združenje DAO je zlasti nasprotovalo odločitvi Komisije, da dopis vložnika sprejme kot zanesljiv dokaz. Trdilo je, da odločitev upravnega odbora ni zavezujoča in se lahko kadar koli spremeni. Po njenem mnenju pomeni kršitev temeljnega pravnega načela, v skladu s katerim družbi ne sme biti dovoljeno, da ustvari dokaze v svojo korist, ki nasprotujejo informacijam, pridobljenim s preveritvenim obiskom v zvezi z naložbenim ukrepom, ki je bil sprejet v preteklosti.

(51)

Komisija je menila, da odločitev o nesprejetju izravnalnih ukrepov proti shemi ni temeljila le na dopisu o zavezi vložnika, temveč tudi na drugih dokazanih dejstvih, kot so informacije vlade, da vložnik ni niti zaprosil za podporo niti ni bil upravičen do nje v okviru sheme. Komisija je ponovno poudarila svojo dolžnost, da oceni vse informacije in dokaze, ki jih je prejela po razkritju, in v zvezi s tem dejstvo, da se je vložnik zavezal k določenemu namenu, ni bilo odločilno za oceno verjetnosti, da bo vložnik v prihodnosti prejel ugodnosti iz sheme. Poleg tega je opozorila, da ni bilo sporno, da vložnik ni izvedel vseh potrebnih naložb, na podlagi katerih bi postal upravičen do podpore v okviru sheme. Komisija je zato trditev zavrnila.

(52)

Nazadnje, ker je vprašanje sprejetja izravnalnih ukrepov proti kakršni koli podpori za gojenje postrvi v valilnicah, zaščitenih pred boleznimi, postalo brezpredmetno, Komisija ni preučila pripomb združenja DAO glede ustreznega izračuna prihodnjih ugodnosti te sheme.

(53)

Vložnik je v OPP imel šest preferenčnih posojil za financiranje obratnega kapitala. Posojila sta odobrili Agricultural Bank of the Republic of Turkey (Türkiye Cumhurriyetti Ziraat bankasi ali Ziraat Bankasi) za posojila, posebej povezana s kmetijsko proizvodnjo, in Türk Eximbank (13) za posojila, povezana z izvoznimi dejavnostmi. V skladu z ugotovitvami prvotne preiskave (14) in ker ni bilo nobenih dokazov, da so se razmere spremenile, je Komisija ugotovila, da obe banki izvajata državno politiko in sta javna organa v smislu osnovne uredbe.

(54)

Ustrezna pravna podlaga sta bila odlok št. 2018/11188 (Ziraat Bank Low Interest Investment and Operation Loan on Agricultural Production) in program rediskontiranja banke Türk Eximbank (15).

(55)

Ugodnosti za vložnika so zajemale zagotovitev nižjih obrestnih mer od tistih, ki so običajno na voljo na trgu. Komisija je ugodnost, povezano s programom rediskontiranja, pripisala izvozu, medtem ko so bila celotni prodaji pripisana druga subvencionirana posojila za celotno proizvodnjo skupine. Rezultat izračuna skupnih ugodnosti šestih posojil je stopnja subvencije ad valorem v višini 0,15 %.

(56)

Po razkritju je vložnik trdil, da je moral za eno od izpodbijanih posojil plačati provizijo, medtem ko v referenčno posojilo provizija ni bila vključena. Trdil je, da bi morala Komisija ustrezno zmanjšati ugodnost. Komisija je ugotovila, da je bilo treba za pošteno primerjavo izračunov primerjati samo obrestne mere brez kakršnih koli drugih bančnih pristojbin na obeh straneh, tj. za dejansko posojilo ali referenčno posojilo. Komisija je zato trditev zavrnila.

(57)

Poleg tega je vložnik nasprotoval temu, da je Komisija uporabila isto referenčno merilo za določitev ugodnosti za dve od posojil, proti katerim so bili uvedeni izravnalni ukrepi, ki sta bili odobreni v različnih obdobjih. Trdil je tudi, da je bila obrestna mera za eno od spornih posojil določena mesečno (in ne na letni ravni), zato je bila obrestna mera, ki jo je prejel vložnik, določena na tržni ravni. Komisija se je z obema trditvama strinjala. Na podlagi tega je izračunala novo stopnjo subvencije ad valorem za ti posojili v višini 0,13 %.

(58)

Rezultat izračuna skupne ugodnosti za vložnika je stopnja subvencije ad valorem v višini 1,55 %.

(59)

Navedeni sklepi se nanašajo na poseben položaj vložnika in tako ne vplivajo na stopnje subvencij za družbe, navedene v prilogi k prvotni uredbi.

(60)

Po razkritju in dodatnem razkritju so turški organi trdili, da bi morala Komisija ponovno izračunati stopnjo subvencije za „vse druge družbe“. Komisija je to trditev zavrnila. Ponovila je, da so bili delni vmesni pregled in njegove ugotovitve o znatnem znižanju ravni subvencije v zvezi z njo povezani samo z vložnikom. Komisija je opozorila tudi, da se ugotovitve v zvezi z vsemi drugimi turškimi proizvajalci postrvi niso spremenile. V zvezi s tem je Komisija nadalje navedla, da lahko, kot je navedeno v obvestilu o začetku (oddelek 5), katera koli zainteresirana stran zahteva pregled v skladu s členom 19 osnovne protisubvencijske uredbe, če meni, da je pregled ukrepov, ki se uporabljajo zanjo, upravičen.

(61)

Po razkritju so turški organi trdili, da je bila, če Komisija ni upoštevala ugodnosti v okviru „podpore za gojenje postrvi v valilnicah, zaščitenih pred boleznimi“, skupna stopnja subvencije ad valorem stopnja de minimis. To trditev je ponovila po dodatnem razkritju. Komisija je opozorila, da je prag de minimis 1 %, za države v razvoju pa 2 %. Opozorila je tudi, da se za izvajanje člena 14(5) država šteje za državo v razvoju, če je navedena v Prilogi II k Uredbi (EU) št. 978/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 732/2008 (UL L 303, 31.10.2012, str. 1) (16). Ker Turčija ni vključena na seznam upravičenih držav v skladu z navedeno uredbo, je Komisija zavrnila trditev.

(62)

Zgornje ugotovitve v zvezi s posebnim položajem vložnika so potrdile ugotovitve iz Izvedbene uredbe (EU) 2018/823, povzete v uvodnih izjavah 24 do 29. V navedeni uredbi je bil sicer ocenjen splošen položaj vseh proizvajalcev postrvi v Turčiji (tj. položaj povprečnega proizvajalca postrvi), vendar je bilo prav tako ugotovljeno, da so po spremembi zakonodaje leta 2016 nekateri proizvajalci postrvi prejeli znatno manj subvencij (uvodna izjava 49 Izvedbene uredbe (EU) 2018/823).

(63)

Komisija je ugotovila, da je tako tudi v primeru vložnika. Najprej je ugotovila, da je novoizračunana stopnja subvencije ad valorem v višini 1,55 % znatno nižja od stopnje 9,5 %, določene v prvotni preiskavi.

(64)

Drugič, vložnik ni mogel izkoristiti številnih drugih subvencijskih shem, da bi v celoti izravnal zmanjšanje neposredne subvencije (17).

(65)

Poleg tega je bila sprememba zakonodaje, ki je privedla do zmanjšanja števila ribogojnic, uvedena leta 2016 in je ostala v veljavi v OPP (2018) in leta 2019 (18), tj. že štiri leta. Turška vlada Komisiji ni sporočila nikakršnih načrtov za ponovno vzpostavitev meril za upravičenost, ki so veljala pred letom 2016. Zato je Komisija menila, da je sprememba iz leta 2016 trajna sprememba v smislu člena 19(4) osnovne uredbe.

(66)

Po razkritju in dodatnem razkritju je združenje DAO izpodbijalo ugotovitev Komisije, da je bilo znižanje subvencij, ki jih je prejel vložnik, trajno. Menilo je, da bi morala Komisija oceniti trajnost sistema subvencioniranja kot celote in se ne bi smela osredotočiti na spremembo v letu 2016 samo v eni od subvencijskih shem. Združenje DAO je nadalje trdilo, da so turški organi po letu 2016 še naprej uvajali nove subvencijske sheme kot nadomestilo za zmanjšanje subvencioniranja zaradi spremembe v letu 2016, in sicer subvencije za proizvodnjo v zaprtih sistemih, subvencije za postrvi mase več kot 1 kg, subvencije za dobre kmetijske prakse in subvencije za označevanje rib. Združenje DAO je trdilo tudi, da Komisija pri izračunu ni upoštevala novih pogojev upravičenosti za „podporo za gojenje postrvi v valilnicah, zaščitenih pred boleznimi“ in povečanja najvišjega prejetega zneska za leto 2019. Poleg tega je združenje DAO menilo, da bi se morebitne nove naložbe vložnika za dosego podpore izvedle s subvencioniranim vladnim posojilom.

(67)

Kot je bilo pojasnjeno, je Komisija ocenila ne le učinek zakonodajne spremembe iz leta 2016 na vložnika, temveč tudi kakršno koli novo subvencijsko shemo, iz katere bi lahko vložnik prejel ugodnosti v OPP in pozneje. Ugotovila je, da vložnik ni bil upravičen do subvencij za shemo proizvodnje v zaprtem sistemu, ker se njegova proizvodnja postrvi nahaja v vodnem zbiralniku za nasipom in ne v zaprtem sistemu, ki bi izpolnjeval zahteve za upravičenost. Komisija je tudi ugotovila, da so bile subvencije za označevanje rib in dobre kmetijske prakse ukinjene leta 2018 oziroma 2019. Poleg tega je Komisija ugotovila in preverila, da je bila subvencija za postrvi mase več kot 1 kg namenjena za postrvi mase več kot 1,2 kg, tj. postrvi, ki ne spadajo pod opredelitev zadevnega izdelka. Nazadnje, kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 40 do 52, vložnik ni prejel podpore za valilnice, zaščitene pred boleznimi, in ni bilo verjetno, da bi vložnik prejel tako podporo do leta 2025. Glede na ponovno oceno novih informacij, kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 46 in 47, je Komisija sklenila, da vložnik v prihodnje ne bo prejel subvencij iz sheme „podpora za gojenje postrvi v valilnicah, zaščitenih pred boleznimi“.

(68)

Komisija je prav tako menila, da je trditev, da bi vložnik financiral novo opremo iz subvencioniranega posojila, temeljila na možnosti in ne na konkretnih dokazih. Komisija je zato zavrnila to trditev.

(69)

Komisija je na podlagi navedenega trdila, da so v skladu s členom 19(4) osnovne uredbe in na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev okoliščine glede subvencioniranja bistveno spremenjene, zmanjšanje neposrednih subvencij pa je trajno, kar zadeva vložnika.

(70)

Iz navedenega sledi, da bi bilo treba izravnalno dajatev za vložnika spremeniti, kot je navedeno v oddelku 3.4.

(71)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega s členom 15(1) Uredbe (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta (19) –