(1)

Komisija je v skladu s prvim pododstavkom člena 53(1) Uredbe (EU) št. 1151/2012 proučila zahtevek Španije za odobritev spremembe specifikacije proizvoda za zaščiteno geografsko označbo „Pataca de Galicia“ / „Patata de Galicia“, registrirano na podlagi Uredbe Komisije (ES) št. 148/2007 (2), kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo (EU) št. 1366/2011 (3).

(2)

Ker zadevna sprememba ni manjša v smislu člena 53(2) Uredbe (EU) št. 1151/2012, je Komisija v skladu s členom 50(2)(a) navedene uredbe zahtevek za spremembo objavila v Uradnem listu Evropske unije (4).

(3)

Ker v skladu s členom 51 Uredbe (EU) št. 1151/2012 Komisija ni prejela nobenega ugovora, bi bilo treba spremembo specifikacije proizvoda odobriti –

(1)

V skladu s členom 7(1) Uredbe (ES) št. 1107/2009 je Italija 17. julija 2015 prejela zahtevek družbe Suterra Europe Biocontrol S.L. za odobritev aktivne snovi lavandulil senecioat.

(2)

V skladu s členom 9(3) navedene uredbe je Italija kot država članica poročevalka 29. decembra 2016 obvestila vlagatelja, druge države članice, Komisijo in Evropsko agencijo za varnost hrane (v nadaljnjem besedilu: Agencija) o dopustnosti zahtevka.

(3)

Država članica poročevalka je 22. avgusta 2017 Komisiji predložila osnutek poročila o oceni, pri čemer je en izvod poslala Agenciji, v katerem je ocenila, ali se za navedeno aktivno snov lahko pričakuje, da bo izpolnjevala merila za odobritev iz člena 4 Uredbe (ES) št. 1107/2009.

(4)

Agencija je izpolnila določbe člena 12(1) Uredbe (ES) št. 1107/2009. V skladu s členom 12(3) Uredbe (ES) št. 1107/2009 je zahtevala, da vlagatelj predloži dodatne informacije državam članicam, Komisiji in Agenciji. Država članica poročevalka je 9. oktobra 2018 Agenciji predložila oceno dodatnih informacij v obliki posodobljenega osnutka poročila o oceni.

(5)

Agencija je 4. januarja 2019 vlagatelju, državam članicam in Komisiji poslala svoj sklep (2) o tem, ali se za aktivno snov lavandulil senecioat lahko pričakuje, da bo izpolnjevala merila za odobritev iz člena 4 Uredbe (ES) št. 1107/2009. Agencija je svoj sklep dala na voljo javnosti.

(6)

Komisija je 22. oktobra 2019 Stalnemu odboru za rastline, živali, hrano in krmo predložila poročilo o pregledu snovi lavandulil senecioat, 23. marca 2020 pa osnutek uredbe o odobritvi snovi lavandulil senecioat.

(7)

Vlagatelju je bilo omogočeno, da predloži pripombe na poročilo o pregledu.

(8)

V zvezi z eno ali več reprezentativnimi rabami vsaj enega fitofarmacevtskega sredstva, ki vsebuje aktivno snov, zlasti v zvezi z rabami, ki so bile proučene in podrobno navedene v poročilu o pregledu, je bilo ugotovljeno, da so merila za odobritev iz člena 4 Uredbe (ES) št. 1107/2009 izpolnjena.

(9)

Komisija meni, da je snov lavandulil senecioat aktivna snov z majhnim tveganjem v skladu s členom 22 Uredbe (ES) št. 1107/2009. Lavandulil senecioat ni problematična snov in izpolnjuje pogoje iz točke 5.1.3 Priloge II k Uredbi (ES) št. 1107/2009.

(10)

Zato je primerno, da se lavandulil senecioat odobri kot snov z majhnim tveganjem.

(11)

Vendar je treba v skladu s členom 13(2) Uredbe (ES) št. 1107/2009 v povezavi s členom 6 Uredbe ter ob upoštevanju sedanjih znanstvenih in tehničnih dognanj določiti nekatere pogoje.

(12)

V skladu s členom 13(4) Uredbe (ES) št. 1107/2009 bi bilo treba ustrezno spremeniti Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 540/2011 (3).

(13)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo –

(1)

Na podlagi prvega odstavka člena 285 Direktive 2006/112/ES lahko države članice, ki niso uporabile možnosti iz člena 14 Direktive Sveta 67/228/EGS (2), davčne zavezance, katerih letni promet ne presega 5 000 EUR ali protivrednosti v nacionalni valuti, oprostijo plačila davka na dodano vrednost (v nadaljnjem besedilu: DDV).

(2)

S Sklepom Sveta 2008/737/ES (3) je Italija dobila dovoljenje, da uporabi poseben ukrep, ki odstopa od člena 285 Direktive 2006/112/ES (v nadaljnjem besedilu: ukrep odstopanja), da lahko davčne zavezance, katerih letni promet ne presega 30 000 EUR, oprosti plačila DDV. Ukrep odstopanja je bil odobren do 31. decembra 2010.

(3)

Z Izvedbenim sklepom Sveta 2010/688/EU (4) je bilo Italiji dovoljeno, da še naprej uporablja ukrep odstopanja do 31. decembra 2013.

(4)

Z Izvedbenim sklepom Sveta 2013/678/EU (5) je bilo Italiji dovoljeno, da še naprej uporablja ukrep odstopanja do 31. decembra 2016. Prag letnega prometa je bil povečan na 65 000 EUR.

(5)

Z Izvedbenim sklepom Sveta (EU) 2016/1988 (6) je bila veljavnost dovoljenja za uporabo ukrepa odstopanja podaljšana do 31. decembra 2019 ali do začetka veljavnosti direktive o spremembi členov 281 do 294 Direktive 2006/112/ES o posebni ureditvi za mala podjetja, pri čemer se upošteva zgodnejši datum. Svet je 18. februarja 2020 sprejel Direktivo (EU) 2020/285 (7) o spremembi členov 281 do 294 Direktive 2006/112/ES v zvezi s posebno ureditvijo za mala podjetja.

(6)

V dopisu, ki ga je Komisija evidentirala 26. julija 2019, je Italija zaprosila za dovoljenje, da bi nadaljevala z uporabo ukrepa odstopanja po 31. decembru 2019 ter hkrati zvišala prag in povečala obseg oprostitve.

(7)

Z dopisom z dne 20. septembra 2019 je Komisija na podlagi drugega pododstavka člena 395(2) Direktive 2006/112/ES o zahtevku Italije obvestila druge države članice. Komisija je z dopisom z dne 23. septembra 2019 Italijo obvestila, da ima na voljo vse informacije, potrebne za presojo zahtevka.

(8)

Italija je z dopisom, ki ga je Komisija evidentirala 5. decembra 2019, spremenila svoj zahtevek, v katerem je zaprosila samo za dovoljenje, da še naprej uporablja ukrep odstopanja do 31. decembra 2024.

(9)

Z dopisom z dne 10. decembra 2019 je Komisija na podlagi drugega pododstavka člena 395(2) Direktive 2006/112/ES o spremenjenem zahtevku Italije obvestila druge države članice. Komisija je z dopisom z dne 11. decembra 2019 Italijo obvestila, da ima na voljo vse informacije, potrebne za presojo spremenjenega zahtevka.

(10)

Na podlagi informacij, ki jih je predložila Italija, se zdi, da razlogi za ukrep odstopanja ostajajo v veliki meri nespremenjeni. Ukrep odstopanja zmanjšuje upravno breme in stroške upoštevanja predpisov tako za mala podjetja kot za davčne organe, zato prispeva k poenostavitvi postopka za pobiranje DDV.

(11)

Ukrep odstopanja je in bo za davčne zavezance ostal neobvezen. Davčni zavezanci imajo še vedno možnost, da se odločijo za splošno ureditev DDV v skladu s členom 290 Direktive 2006/112/ES.

(12)

Na podlagi informacij, ki jih je predložila Italija, bo imel ukrep odstopanja le zanemarljiv učinek na skupni znesek davčnih prihodkov Italije, pobranih na ravni končne potrošnje.

(13)

Ukrep odstopanja ne bo imel negativnega vpliva na lastna sredstva Unije, pridobljena iz DDV, ker bo Italija izračunala nadomestilo v skladu s členom 6 Uredbe Sveta (EGS, Euratom) št. 1553/89 (8).

(14)

Glede na morebiten pozitiven učinek ukrepa odstopanja na zmanjševanje upravnega bremena in stroškov upoštevanja predpisov za mala podjetja in davčne organe ter glede na odsotnost vsakršnega večjega vpliva na skupne prihodke iz DDV bi bilo treba Italiji dovoliti, da uporabi ukrep odstopanja za nadaljnje obdobje.

(15)

Dovoljenje za uporabo ukrepa odstopanja bi moralo biti časovno omejeno. Rok bi moral zadostovati za oceno učinkovitosti in ustreznosti praga. Poleg tega Direktiva (EU) 2020/285 določa, da morajo države članice do 31. decembra 2024 sprejeti in objaviti zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členom 1 navedene direktive, in jih uporabljati od 1. januarja 2025. Zato bi bilo primerno Italiji dovoliti, da uporablja ukrep odstopanja do 31. decembra 2024.

(16)

Da bi zagotovili uresničitev ciljev ukrepa odstopanja in da njegova uporaba ne bi povzročila pravne negotovosti glede tekočega davčnega obdobja . je primerno, da se ta sklep začne uporabljati od 1. januarja 2020 –

(1)

Svetovna zdravstvena organizacija je 30. januarja 2020 razglasila izbruh COVID-19 za izredne razmere svetovnih razsežnosti v javnem zdravju, 11. marca 2020 pa ga je označila za pandemijo (1). To je po 1. marcu 2020 močno vplivalo na mednarodna in notranja potovanja, tako poslovna kot prostočasna, povsod po Evropi in po svetu.

(2)

Zaradi pandemije COVID-19 so sledile nacionalne prepovedi potovanja ter opozorila ali omejitve na mejah. Sledilo je veliko odpovedi in veliko državljanov ni moglo potovati. Sedanje omejitve potovanj po vsem svetu, kakršnih še ni bilo (2), so povzročile, da so potovanja v Evropi in marsikje drugod po svetu skoraj zamrla. Hude posledice čutijo prevozniki, organizatorji paketnih potovanj (v nadaljnjem besedilu: organizatorji potovanj) in ponudniki drugih turističnih storitev v okviru paketnih potovanj.

(3)

Hkrati je veliko potnikov prizadela gospodarska plat krize, saj so se njihovi dohodki zmanjšali zaradi omejitve gospodarskih dejavnosti, ki vpliva na prihodnje možnosti tako pri delodajalcih kot delojemalcih (3).

(4)

V sektorju potovanj in turizma v Uniji se je število rezervacij v primerjavi z enakim obdobjem lani zmanjšalo za 60–90 %. Zahtevki potnikov za povračilo zaradi odpovedi daleč presegajo število novih rezervacij. Po predhodnih ocenah Združenja evropskih potovalnih agencij in organizatorjev potovanj (ECTAA) bi lahko izgube zaradi pandemije COVID-19 v primerjavi s pričakovanimi prihodki na podlagi prejšnjih let v prvem četrtletju leta 2020 znašale 30 milijard EUR (zmanjšanje za 60 %), v drugem četrtletju pa 46 milijard EUR (zmanjšanje za 90 %).

(5)

Prevozniki v vseh načinih prevoza se soočajo s strmim upadom poslovanja, njihove dejavnosti pa so skoraj popolnoma ustavljene. Zaradi tega se jim zmanjšuje denarni tok, kar je posledica pandemije COVID-19 (4).

(6)

Pogoji in merila za odpravo zajezitvenih ukrepov so v veliki meri odvisni od podatkov, ki se spreminjajo skozi čas, med drugim od epidemioloških podatkov. Jasne časovnice za odpravljanje omejitvenih ukrepov, ki bo omogočila popolno oživitev prevoznih storitev in turizma, torej še ni (5).

(7)

Uredbe (ES) št. 261/2004 (6), (ES) št. 1371/2007 (7), (EU) št. 1177/2010 (8) in (EU) št. 181/2011 (9) Evropskega parlamenta in Sveta (v nadaljnjem besedilu: uredbe Unije o pravicah potnikov) določajo pravice potnikov v primeru odpovedi. V primeru odpovedi s strani prevoznika mora prevoznik potnikom ponuditi na izbiro povračilo (refundacijo) in preusmeritev (10). Preusmeritev je v sedanjih razmerah skoraj nemogoča, zato je dejansko možna samo izbira med različnimi možnostmi za povračilo.

(8)

Povračilo polne cene vozovnice se pri prevozu po zraku, vodi ali celinskih plovnih poteh izvede v sedmih dneh od potnikovega zahtevka, pri avtobusnem prevozu v 14 dneh po tem, ko je bila dana ponudba ali prejet zahtevek, pri železniškem prevozu pa v mesecu dni od zahtevka. V skladu z zakonodajo Unije je povračilo možno v denarju ali v obliki dobropisa. Toda povračilo v obliki dobropisa je možno samo, če se potnik s tem strinja (11).

(9)

Direktiva (EU) 2015/2302 Evropskega parlamenta in Sveta (12) (v nadaljevanju: direktiva o paketnih potovanjih) določa, da imajo v primeru odpovedi paketnega potovanja zaradi „neizogibnih in izrednih okoliščin“ potniki pravico do celotnega povračila vseh plačil za turistični paket brez nepotrebnega odlašanja, vsekakor pa v 14 dneh po odstopu od pogodbe. V zvezi s tem lahko organizator potovanja potniku ponudi povračilo v obliki dobropisa. Toda zaradi te možnosti potniki ne izgubijo pravice do povračila v denarju.

(10)

Podobno velja, če se predlagajo spremembe pogodbe o paketnem potovanju (npr. odložitev) ali nadomestni turistični paket (13) in če potnik zaradi teh sprememb ali nadomestnega turističnega paketa sprejme paket slabše kakovosti ali z nižjimi stroški (14) ali odstopi od pogodbe (15): organizator potovanja mu lahko ponudi tudi dobropis, vendar pod pogojem, da potniki zaradi tega ne izgubijo pravice do povračila v denarju.

(11)

Komisija je 18. marca 2020 sprejela Smernice za razlago uredb EU o pravicah potnikov v zvezi z razvojem razmer glede COVID-19 (16). Ponovno je poudarila, da imajo potniki na izbiro povračilo v denarju in povračilo v obliki dobropisa.

(12)

Neformalne smernice za uporabo direktive o paketnih potovanjih v zvezi s COVID-19 so bile objavljene 19. marca 2020 na spletnem mestu Komisije (17); v njih je bila ponovno poudarjena potnikova pravica do celotnega povračila, navedena pa je bila tudi možnost, da potnik sprejme dobropis.

(13)

Številne odpovedi zaradi pandemije COVID-19 so v prevoznem in potovalnem sektorju pripeljale do nevzdržnih razmer glede denarnega toka in prihodkov. Likvidnostne težave pestijo organizatorje potovanj še toliko bolj, ker morajo potniku povrniti celotno ceno paketa, sami pa ne dobijo vedno pravočasno povrnjenih vnaprej plačanih storitev, ki so vključene v paket. To lahko dejansko povzroči nepravično razporeditev bremena med izvajalci dejavnosti v potovalnem ekosistemu.

(14)

Če organizatorji potovanj ali prevozniki postanejo insolventni, obstaja nevarnost, da mnogi potniki ne bodo dobili sploh nobenega povračila, saj njihove terjatve do organizatorjev potovanj in prevoznikov niso zavarovane. Do enake težave lahko pride v poslovnih odnosih med podjetji, če organizatorji potovanj prejmejo dobropis kot povračilo vnaprej plačanih storitev od prevoznikov, ki pozneje postanejo insolventni.

(15)

Če bi naredili dobropise bolj privlačne kot drugo možnost namesto povračila v denarju, bi jih potniki raje sprejemali. To bi pripomoglo k ublažitvi likvidnostnih težav prevoznikov in organizatorjev potovanj ter bi lahko v končni fazi omogočilo boljšo zaščito interesov potnikov.

(16)

Zato bi bilo treba dobropise zavarovati pred insolventnostjo prevoznika ali organizatorja potovanj. Tako zavarovanje bi lahko vzpostavil zasebni ali javni sektor in bi moralo biti dovolj učinkovito in zanesljivo. Zajemati bi moralo vsaj dobropise z značilnostmi, opisanimi v tem priporočilu.

(17)

Te značilnosti bi se morale nanašati predvsem na najkrajši rok veljavnosti, na obdobje, od katerega imajo potniki v primeru, da je rok veljavnosti dobropisa daljši od najkrajšega, pravico do povračila, če ga želijo, in pogoje za povračilo za neodkupljene dobropise. Nanašati bi se morale tudi na obseg storitev, za katere se lahko uporablja dobropis, čas, v katerem je treba dobropis izkoristiti, in prenosljivost dobropisa Razmislili bi lahko tudi o dodatnih značilnostih, s katerimi bi naredili dobropise še privlačnejše.

(18)

Izdaja dobropisa vzporedno z obratno bremenitvijo v shemah kreditnih kartic bi lahko v končni fazi imela za posledico dvojno povračilo. Zato bi moral prevoznik, če se potnik odloči za dobropis, ta podatek posredovati organizatorju potovanja, potovalni agenciji ali drugemu posredniku.

(19)

Da bi postali dobropisi privlačni za potnike, bi lahko države članice razmislile o sprejetju shem za podporo izvajalcem dejavnosti v potovalnem in prevoznem sektorju v skladu s pravili Unije o državni pomoči. Lahko bi npr. vzpostavile posebne jamstvene sheme za dobropise neposredno na podlagi člena 107(3)(b) Pogodbe. Poleg tega bi lahko države članice podprle izvajalce dejavnosti v potovalnem in prevoznem sektorju tako, da bi odobrile pomoč de minimis v skladu z Uredbo Komisije (EU) št. 1407/2013 (18).

(20)

Države članice, ki dajejo podporo izvajalcem dejavnosti v potovalnem in prevoznem sektorju, da bi zagotovile poravnavo zahtevkov za povračilo zaradi pandemije COVID-19, bi morale zagotoviti, da se bodo take sheme uporabljale za vse potnike, za katere velja direktiva o paketnih potovanjih ali upoštevne uredbe Unije o pravicah potnikov, ne glede na njihovega izvajalca storitev.

(21)

Glede morebitnih dodatnih likvidnostnih potreb izvajalcev dejavnosti v potovalnem in prevoznem sektorju je Komisija 19. marca 2020 sprejela začasni okvir za ukrepe državne pomoči, na podlagi člena 107(3)(b) Pogodbe, da bi podprla gospodarstvo v sedanji krizi zaradi COVID-19 (19) in tako ublažila hude motnje v gospodarstvu držav članic. Začasni okvir je bil 3. aprila (20) in 8. maja 2020 (21) spremenjen, tako da zajema dodatne ukrepe pomoči.

(22)

Začasni okvir se načeloma uporablja za vse sektorje in podjetja, vključno s podjetji v prevoznem in potovalnem sektorju, in priznava, da sta prevozni in potovalni sektor med najhuje prizadetimi. Njegov namen je ublažiti pomanjkanje likvidnosti, s katerim se soočajo podjetja, npr. z omogočanjem neposrednih nepovratnih sredstev, davčnih ugodnosti, državnih jamstev za posojila in subvencioniranih javnih posojil. Da bi hitro rešile nujne likvidnostne potrebe zlasti malih in srednjih podjetij, lahko države članice v nominalni vrednosti do 800 000 EUR na podjetje odobrijo brezobrestna posojila ali jamstva za posojila v višini 100 % tveganja ali pa zagotovijo kapital. Začasni okvir poleg tega omogoča pomoč pri likvidnostnih potrebah nad 800 000 EUR na podjetje v obliki jamstev in subvencioniranih obrestnih mer, med drugim ob upoštevanju pogojev za določanje najnižje cene posojila. V zvezi s tem se lahko države članice odločijo glede podpore izvajalcem dejavnosti v prevoznem in potovalnem sektorju, da bi zagotovile poravnavo zahtevkov za povračilo zaradi izbruha COVID-19 in enako obravnavo potnikov.

(23)

V zvezi s tem bo Komisija upoštevala odločitve o dodelitvi pomoči letalskemu sektorju, ki so jih že sprejele države članice, da bi zagotovila, da zaradi dodatne pomoči istim upravičencem ne bi prihajalo do prekomernih nadomestil, ter tako varovala enake konkurenčne pogoje na notranjem trgu.

(24)

Države članice se lahko tudi odločijo, da po stečaju prevoznika ali organizatorja potovanj krijejo zahtevke potnikov za povračilo. Tako kritje zahtevkov za povračilo bi bilo namenjeno samo potnikom, ne podjetjem. Zato ne bi pomenilo državne pomoči in jo lahko države članice izvedejo brez predhodne odobritve Komisije.

(25)

Komisija je pripravljena pri oblikovanju takih ukrepov pomagati in svetovati državam članicam glede vprašanj v zvezi z državno pomočjo.

(26)

Države članice in izvajalce dejavnosti bi bilo treba spodbujati k temu, da bi razmislili o uporabi shem Unije, ki so na razpolago za podporo dejavnosti podjetij in njihovih likvidnostnih potreb.

(27)

Da bi bil učinek tega priporočila čim večji, bi bilo treba o njem obvestiti vse zainteresirane stranke in jih spodbujati, da ga uporabijo –