(1)

Sporazum o sodelovanju pri civilnem globalnem satelitskem navigacijskem sistemu (GNSS) med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami ter Ukrajino (1) (v nadaljnjem besedilu: Sporazum) je bil podpisan 1. decembra 2005 in je začel veljati 1. decembra 2013.

(2)

Bolgarija in Romunija sta postali državi članici Unije 1. januarja 2007, Hrvaška pa je postala država članica Unije 1. julija 2013.

(3)

V skladu s členom 6(2) Akta o pristopu Bolgarije in Romunije ter členom 6(2) Akta o pristopu Hrvaške se pristop k Sporazumu uredi s sklenitvijo protokola k Sporazumu. Navedene določbe predvidevajo poenostavljeni postopek, pri čemer se protokol sklene med Svetom, ki odloča soglasno v imenu držav članic, in Ukrajino.

(4)

Svet je 23. oktobra 2006 in 14. septembra 2012 Komisijo pooblastil za začetek pogajanj z zadevnimi tretjimi državami, da se sklenejo protokoli k mednarodnim sporazumom, ki so jih sklenile Unija in njene države članice.

(5)

Komisija je z izmenjavo verbalnih not uspešno zaključila pogajanja z Ukrajino o Protokolu k Sporazumu o sodelovanju pri civilnem globalnem satelitskem navigacijskem sistemu (GNSS) med Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami ter Ukrajino (v nadaljnjem besedilu: Protokol) zaradi upoštevanja pristopa Republike Bolgarije, Republike Hrvaške in Romunije k Evropski uniji.

(6)

Protokol bi bilo treba podpisati v imenu Evropske unije in njenih držav članic s pridržkom njegove poznejše sklenitve –

(1)

Kriza COVID-19, ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) 11. marca 2020 razglasila za pandemijo, je dramatično vplivala na družbo in gospodarstvo Unije, zaradi česar so morale države članice sprejeti sklop izrednih ukrepov.

(2)

Poleg ekonomskih in družbenih posledic pandemije kriza močno obremenjuje sisteme zdravstvenega varstva v državah članicah. Države članice se soočajo s povečanim povpraševanjem, zlasti po medicinski opremi in potrebščinah, osnovnih javnih storitvah in proizvodnih zmogljivostih za take materiale.

(3)

Potrebni so hitri in raznoliki ukrepi, da bi lahko Unija kot celota obravnavala krizo v duhu solidarnosti v okviru omejitev, ki jih je povzročila hitra širitev virusa. Namen takšnih ukrepov bi moralo biti zlasti ohranjanje življenj, preprečevanje in lajšanje človeškega trpljenja ter ohranjanje človekovega dostojanstva, kadar koli je to potrebno zaradi sedanje krize COVID-19.

(4)

Narava in posledice izbruha COVID-19 so obsežne in nadnacionalne ter zato zahtevajo celovit odziv. Ukrepi v okviru mehanizma Unije na področju civilne zaščite („rescEU“), ki je bil vzpostavljen s Sklepom št. 1313/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (1), in drugih obstoječih instrumentov Unije so omejeni po obsegu in zato ne dopuščajo zadostnega odziva ali ne omogočajo učinkovite obravnave obsežnih posledic krize COVID-19 v Uniji.

(5)

Zato je treba v skladu z Uredbo Sveta (EU) 2016/369 (2) aktivirati nujno pomoč.

(6)

Da se omogoči raven prožnosti, ki je potrebna za zagotovitev daljšega usklajenega odziva v nepredvidenih okoliščinah, kot je to v primeru krize COVID-19, na primer zagotavljanje medicinske opreme in zdravil, sanacijski ukrepi, zadevne znanstvene raziskave, je treba z odstopanjem od prvega pododstavka člena 114(2) Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta (3) zagotoviti, da se proračunske obveznosti, prevzete v obdobju aktivacije, lahko uporabijo za sklepanje pravnih obveznosti v celotnem trajanju obdobja aktivacije. To ne bi smelo posegati v obveznost, da se v skladu s pravilom n+1 iz navedenega pododstavka zajamejo tudi stroški ustreznih pravnih obveznosti, sklenjenih po obdobju aktivacije. Stroški, ki nastanejo v okviru takšnih pravnih obveznosti, bi morali biti upravičeni za celotno obdobje njihovega izvajanja.

(7)

Da bi zagotovili enako obravnavo in enake konkurenčne pogoje za države članice, je treba omogočiti retroaktivno upravičenost stroškov od datuma aktivacije nujne pomoči, vključno za že zaključene ukrepe, pod pogojem, da so se začeli izvajati po tem datumu.

(8)

Da bi se ohranila subsidiarna narava nujne pomoči v skladu z Uredbo (EU) 2016/369, bi morala taka pomoč zgolj dopolnjevati vsako pomoč, ki je na voljo v okviru drugih instrumentov Unije.

(9)

V okviru krize COVID-19 je postalo jasno, da je področje uporabe Uredbe (EU) 2016/369 treba razširiti, da se zagotovi financiranje za kritje nujnih potreb po medicinski opremi in materialih, kot so ventilatorji za mehansko podporo dihanja in zaščitna oprema, kemične snovi za teste, stroški razvoja, proizvodnje in distribucije zdravil, druge potrebščine in materiali. Prav tako bi bilo treba omogočiti financiranje ukrepov za podporo ukrepom, ki so potrebni za pridobitev odobritve za uporabo medicinskih proizvodov.

(10)

Da bi se ublažil akuten pritisk na zdravstveno osebje in na državna sredstva zaradi nezadostnih zmogljivosti osnovnih javnih storitev ter da bi se ohranila sposobnost preživetja zdravstvenega sistema, bi bilo treba finančno ali z organizacijskimi sredstvi podpreti začasno krepitev in izmenjavo zdravstvenih delavcev ter zdravljenje bolnikov iz drugih držav članic.

(11)

Finančna pomoč bi morala zajeti tudi usposabljanje strokovnjakov na področju zdravstvenega varstva in logistike v zvezi z bojem proti ponarejanju zdravstvenih potrebščin.

(12)

Zaradi obsežnosti posledic pandemije COVID-19 je potrebno hitro in celovito sodelovanje vseh ustreznih partnerjev, vključno z javnimi organi, javnimi in zasebnimi dobavitelji opreme za osnovno in bolnišnično oskrbo ter domovi za bolniško nego. Potrebne so dejavnosti za zmanjšanje pritiska na zdravstveno infrastrukturo in pomoč skupinam ogroženih ranljivih oseb.

(13)

Da bi odpravili pomanjkanje dobav, bi bilo treba podpreti proizvodne zmogljivosti za osnovne medicinske proizvode, kot so zdravila, diagnostični testi, laboratorijska oprema in zaščitna oprema, ter zagotoviti financiranje za vzdrževanje zalog teh proizvodov.

(14)

S finančnimi in/ali organizacijskimi sredstvi bi bilo treba pomagati dodatnim ali alternativnim metodam testiranja za povečanje zmogljivosti ter zadevnim zdravstvenim raziskavam.

(15)

Javni naročniki iz držav članic se soočajo s precejšnjimi pravnimi in praktičnimi težavami pri nakupu blaga ali storitev v izrednih razmerah. Da bi javnim naročnikom omogočili, da v največji možni meri izkoristijo potencial notranjega trga v smislu ekonomije obsega ter delitve tveganja in koristi, je izjemno pomembno razširiti možnosti, da Komisija kupi blago ali storitve v imenu držav članic. Komisija bi morala imeti možnost, da izvede ustrezne postopke javnega naročanja. Kadar javni naročnik države članice vodi nekatere dele postopka javnega naročanja, na primer ponovno odpiranje konkurence na podlagi okvirnega sporazuma ali oddajo posameznih javnih naročil na podlagi dinamičnega nabavnega sistema, bi bil ta javni naročnik odgovoren za faze, ki jih vodi.

(16)

Kadar je treba v izrednih razmerah izvesti skupno javno naročanje Komisije in enega ali več javnih naročnikov iz držav članic, bi bilo treba omogočiti, da države članice v celoti kupijo, najamejo ali zakupijo zmogljivosti, pridobljene v okviru skupnega javnega naročanja.

(17)

Komisija bi morala imeti možnost, da kupi, skladišči, proda naprej in daruje blago in storitve, vključno z najemi, državam članicam ali partnerskim organizacijam, ki jih sama izbere.

(18)

Uredbo (EU) 2016/369 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(19)

Države članice so kot stranke dogovora o skupnem javnem naročanju iz člena 5 Sklepa 1082/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) izrazile soglasje, da se tekoči postopki skupnega javnega naročanja iz navedenega člena vključijo v hitri postopek javnega naročanja, vzpostavljen s to uredbo, pod v njej določenimi pogoji. Za vrsto zdravstvenih protiukrepov, ki bodo del javnega naročila, in porazdelitev protiukrepov državam članicam bi se moral uporabljati vsak morebitni dogovor, sprejet v okviru zadevnih tekočih postopkov.

(20)

Takojšnja oddaja in izvajanje naročil, sklenjenih na podlagi postopkov javnega naročanja, ki se izvajajo za namene te uredbe, je upravičeno zaradi izjemne resnosti trenutne zdravstvene krize. V ta posebni namen je treba dovoliti odstopanja od posebnih določb Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 in Sklepa št. 1082/2013/EU, kar mora javni naročnik ustrezno dokumentirati. Porazdelitev zdravstvenih protiukrepov na podlagi takih postopkov javnega naročanja bi morala potekati po katerem koli ključu za porazdelitev, o katerem so se morebiti dogovorile države članice. Države EGP, ki so podpisnice dogovora o skupnem javnem naročanju za zagotavljanje zdravstvenih protiukrepov, se lahko dogovorijo, da bodo za njihovo sodelovanje pri javnem naročanju zdravstvenih protiukrepov, ki ga vodi EU, po potrebi veljala pravila in pogoji iz te uredbe. Ker so ta odstopanja uvedena kot posledica trenutne krize COVID-19, bi morala biti začasna in se uporabljati za enako obdobje, kot je obdobje aktivacije nujne pomoči na podlagi te uredbe.

(21)

Ti ukrepi bodo lahko v celoti dosegli ves svoj potencial le, če bodo zdravstveni protiukrepi, zagotovljeni s hitrimi in skupnimi postopki, nemudoma dosegli zdravstvene službe v državah članicah. Države članice bi morale zato imeti ključne prometne tokove še naprej odprte, zlasti prek namenskih prednostnih voznih pasov ali zelenih voznih pasov na mejnih prehodih po vseevropskem prometnem omrežju (TEN-T), in lajšati letalski prevoz tovora v času izbruha COVID-19. Po potrebi bi bilo treba uporabiti prevozna sredstva mehanizma Unije na področju civilne zaščite. V ta posebni namen je treba dovoliti odstopanje od člena 1(6) Sklepa št. 1313/2013/EU.

(22)

Glede na razmere v zvezi s krizo COVID-19 bi morala ta uredba začeti veljati čim prej.

(23)

Da bi zagotovili enako obravnavo in enake konkurenčne pogoje za države članice ter zagotovili pokritost ne glede na to, kdaj je prišlo do izbruha v posamezni državi članici, bi bilo treba to uredbo uporabljati od 1. februarja 2020 –

(1)

Unija je v skladu s Sklepom Sveta (EU) 2017/1937 (1) podpisala Pogodbo o ustanovitvi prometne skupnosti (v nadaljnjem besedilu: Pogodba o prometni skupnosti). S Sklepom Sveta (EU) 2019/392 (2) je bila v imenu Unije odobrena 4. marca 2019. Veljati je začela 1. maja 2019.

(2)

Na podlagi člena 35 Pogodbe o prometni skupnosti regionalni usmerjevalni odbor prometne skupnosti (v nadaljnjem besedilu: usmerjevalni odbor) vsako leto sprejme proračun prometne skupnosti.

(3)

Usmerjevalni odbor sprejme sklep o proračunu prometne skupnosti za leto 2020, da se zagotovi izvajanje Pogodbe o prometni skupnosti.

(4)

Primerno je določiti stališče, ki se v imenu Unije zastopa v usmerjevalnem odboru, saj je sklep, ki ga sprejme usmerjevalni odbor, potreben za delovanje stalnega sekretariata prometne skupnosti in bo imel pravni učinek v razmerju do Unije.

(5)

S pooblastilom Komisije za začasno izvrševanje proračuna prometne skupnosti se ne spreminja bistvena narava pristojnosti, ki so na to institucijo prenesene s Pogodbo o Evropski uniji in Pogodbo o delovanju Evropske unije –