(1)

V Uredbi Sveta (EU) št. 904/2010 (3) so med drugim določena pravila o shranjevanju in izmenjavi specifičnih informacij z elektronskimi sredstvi na področju davka na dodano vrednost (DDV).

(2)

Rast elektronskega trgovanja (v nadaljnjem besedilu: e-trgovanje) olajšuje čezmejno prodajo blaga in storitev končnim potrošnikom v državah članicah. V tem okviru se čezmejno e-trgovanje nanaša na dobavo, za katero je DDV treba plačati v eni državi članici, dobavitelj pa ima sedež v drugi državi članici, na tretjem ozemlju ali v tretji državi. Vendar goljufiva podjetja s sedežem v eni od držav članic, na tretjem ozemlju ali v tretji državi izkoriščajo priložnosti, ki jih prinaša e-trgovanje, da bi pridobila nepoštene tržne prednosti z izogibanjem obveznostim na področju DDV. Kadar se uporablja načelo obdavčitve v namembnem kraju, ker potrošniki nimajo knjigovodskih obveznosti, države članice potrošnje potrebujejo ustrezna orodja za odkrivanje in nadzor takih goljufivih podjetij. Pomembno je, da se borimo proti čezmejnim goljufijam na področju DDV, ki so posledica goljufivega ravnanja nekaterih podjetij na področju čezmejnega e-trgovanja.

(3)

Sodelovanje med davčnimi organi držav članic (v nadaljnjem besedilu: davčni organi) v boju proti goljufijam na področju DDV je običajno temeljilo na evidencah podjetij, ki so neposredno vključena v obdavčljive transakcije. Pri čezmejnih dobavah med podjetji in potrošniki, ki so značilne za področje e-trgovanja, pa je mogoče, da take informacije niso vedno neposredno na voljo. Davčni organi zato potrebujejo nova orodja za učinkovit boj proti goljufijam na področju DDV.

(4)

Pri veliki večini čezmejnih spletnih nakupov, ki jih opravijo potrošniki v Uniji, se plačila opravljajo prek ponudnikov plačilnih storitev. Da ponudnik plačilnih storitev lahko opravi plačilno storitev, ima specifične informacije za identifikacijo prejemnika ali prejemnika plačila tega čezmejnega plačila skupaj s podrobnostmi o datumu, znesku in državi članici, iz katere izvira plačilo. Take informacije so potrebne, da lahko davčni organi opravljajo svoje osnovne naloge za odkrivanje goljufivih podjetij in za določitev obveznosti glede DDV v zvezi s čezmejnimi dobavami med podjetji in potrošniki. Zato je za odkrivanje goljufij na področju DDV in boju proti njim, predvsem v zvezi z dobavami med podjetji in potrošniki, nujno in sorazmerno, da so državam članicam na voljo informacije, povezane z DDV, ki jih hranijo ponudniki plačilnih storitev, ter da države članice te informacije lahko shranjujejo v svojih nacionalnih elektronskih sistemih in jih posredujejo v osrednji elektronski sistem informacij o plačilih.

(5)

Nujen in sorazmeren ukrep za učinkovit boj proti goljufijam na področju DDV je dati državam članicam orodja za zbiranje, shranjevanje in posredovanje informacij, ki jih zagotovijo ponudniki plačilnih storitev, ter dati uradnikom za zvezo Eurofisca dostop do teh informacij, kadar so povezane s preiskavo domnevne goljufije na področju DDV ali odkrivanja goljufij na področju DDV. Ta orodja so ključna, saj davčni organi potrebujejo te informacije za namene nadzora nad DDV, da bi zaščitili javne prihodke, pa tudi zakonita podjetja v državah članicah, kar posledično ščiti delovna mesta in državljane Unije.

(6)

Pomembno je, da države članice informacije v zvezi s plačili obdelujejo sorazmerno s ciljem boja proti goljufijam na področju DDV. Zato države članice ne bi smele zbirati, shranjevati ali posredovati informacij o potrošnikih ali plačnikih in o plačilih, za katere ni verjetno, da so povezane z gospodarsko dejavnostjo.

(7)

Da bi omogočil učinkovitejši boj proti goljufijam na področju DDV bi bilo treba vzpostaviti osrednji elektronski sistem informacij o plačilih (v nadaljnjem besedilu: CESOP), v katerega države članice posredujejo informacije o plačilih, ki jih zbirajo in lahko hranijo na nacionalni ravni. CESOP bi moral v zvezi s posameznimi prejemniki plačil hraniti, združevati in analizirati vse informacije glede plačil, povezane z DDV, ki jih posredujejo države članice. CESOP bi moral omogočati popoln pregled plačil, ki jih prejemniki plačil prejmejo od plačnikov, lociranih v državah članicah, in uradnikom za zvezo Eurofisca omogočati dostop do rezultatov določenih analiz informacij. CESOP bi moral prepoznati večkratne vnose istih plačil, na primer kadar banka in izdajatelj kartice plačnika lahko sporočita podatke o istem plačilu, prečistiti informacije, prejete iz držav članic, na primer odstraniti podvojene vnose in popraviti napake v podatkih, ter uradnikom za zvezo Eurofisca dovoliti, da navzkrižno preverijo informacije o plačilih z informacijami o DDV, ki jih imajo na voljo, izvajajo poizvedbe za namene preiskave domnevne goljufije na področju DDV ali za odkrivanje goljufij na področju DDV in dodajanje dodatnih informacij.

(8)

Obdavčitev je pomemben cilj v splošnem javnem interesu Unije in držav članic, kar je bilo priznano v povezavi z omejitvami, ki se lahko naložijo v zvezi z obveznostmi in pravicami iz Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (4) ter Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (5). Omejitve v zvezi s pravicami do varstva podatkov so potrebne zaradi narave in obsega informacij, ki izvirajo od ponudnikov plačilnih storitev, in temeljijo na posebnih pogojih iz Direktive Sveta (EU) 2020/284 (6). Ker so informacije o plačilih posebej občutljive, je v skladu z uredbama (EU) 2016/679 in (EU) 2018/1725 nujno, da je na vseh stopnjah obdelave podatkov jasno, kdo je upravljavec ali obdelovalec.

(9)

Zato je treba pri pravicah posameznikov, na katere se nanašajo podatki, uporabiti omejitve v skladu z Uredbo (EU) št. 904/2010. Dejansko bi polna uporaba pravic in obveznosti posameznikov, na katere se nanašajo podatki, resno ogrozila cilj učinkovitega boja proti goljufijam na področju DDV in bi posameznikom, na katere se nanašajo podatki, lahko omogočila oviranje potekajočih analiz in preiskav zaradi velike količine informacij, ki jih pošiljajo ponudniki plačilnih storitev, in morebitnega obsežnega pošiljanja zahtev posameznikov, na katere se nanašajo podatki, državam članicam, Komisiji ali obojim. To bi zmanjšalo zmogljivost davčnih organov pri izpolnjevanju ciljev te uredbe, in sicer z ogrožanjem poizvedb, analiz, preiskav in postopkov, ki se izvajajo v skladu s to uredbo. Zato bi bilo treba uporabiti omejevanje pravic posameznikom, na katere se nanašajo podatki, kadar se informacije obdelujejo v skladu s to uredbo. Cilja boja proti goljufijam na področju DDV ni mogoče doseči z manj omejevalnimi sredstvi enake učinkovitosti.

(10)

Dostop do informacij o plačilih, shranjenih v CESOP, bi morali imeti le uradniki za zvezo Eurofisca, in sicer samo za namene boja proti goljufijam na področju DDV. Navedene informacije bi se lahko uporabljale ne le za odmero DDV, temveč tudi za odmero drugih prelevmanov, dajatev in davkov, kot je določeno v Uredbi (EU) št. 904/2010. Te informacije pa se ne bi smele uporabljati za druge namene, kot na primer komercialne.

(11)

Pri obdelavi informacij o plačilih v skladu s to uredbo bi se morala vsaka država članica omejiti na to, kar je sorazmerno in potrebno za namene preiskave domnevnih goljufij na področju DDV ali za odkrivanje goljufij na področju DDV.

(12)

Za zaščito pravic in obveznosti v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 je pomembno, da se informacije v zvezi s plačili ne uporabljajo za avtomatizirano sprejemanje posameznih odločitev in bi jih bilo treba vedno preveriti s sklicevanjem na druge davčne informacije, ki so na voljo davčnim organom.

(13)

Potrebno in sorazmerno je, da ponudniki plačilnih storitev hranijo evidence informacij o prejemnikih plačil in plačilih v zvezi s plačilnimi storitvami, ki jih ponujajo, tri koledarska leta, da bi državam članicam pomagali pri boju proti goljufijam na področju DDV in odkrivanju goljufov. To je dovolj dolgo obdobje, ki državam članicam omogoča učinkovito izvedbo nadzora in preiskavo domnevnih goljufij na področju DDV ali njihovo odkritje, hkrati pa je sorazmerno glede na veliko količino informacij o plačilih in njihovo občutljivost z vidika varstva osebnih podatkov.

(14)

Medtem ko bi vsem uradnikom za zvezo Eurofisca moral biti omogočen dostop do informacij o plačilih, shranjenih v CESOP, s ciljem boja proti goljufijam na področju DDV, bi pa ustrezno pooblaščene osebe Komisije morale imeti možnost dostopati do teh informacij le za namene razvoja in vzdrževanja CESOP. Vse osebe z dostopom do teh informacij so zavezane s pravili o zaupnosti iz Uredbe (EU) št. 904/2010.

(15)

Ker bo za vzpostavitev CESOP potreben nov tehnološki razvoj, je treba odložiti uporabo te uredbe, da se državam članicam in Komisiji omogoči razvoj teh tehnologij.

(16)

Za zagotovitev enotnih pogojev izvajanja te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi s tehničnimi ukrepi za vzpostavitev in vzdrževanje CESOP, nalogami Komisije za tehnično upravljanje CESOP, tehničnimi podrobnostmi za zagotavljanje povezave in splošne interoperabilnosti med nacionalnimi elektronskimi sistemi in CESOP, standardnimi elektronskimi obrazci za zbiranje informacij od ponudnikov plačilnih storitev, tehničnimi in drugimi podrobnostmi v zvezi z dostopom uradnikov za zvezo Eurofisca do informacij, praktičnimi ureditvami za identifikacijo uradnikov za zvezo Eurofisca, ki imajo dostop do CESOP, postopki, ki omogočajo sprejetje ustreznih tehničnih in organizacijskih varnostnih ukrepov za razvoj in delovanje CESOP, vlogo in odgovornostjo držav članic in Komisije, kadar delujejo kot upravljavec in obdelovalec v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 in Uredbo (EU) 2018/1725, ter v zvezi s postopkovno ureditevijo glede Eurofisca. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (7).

(17)

Goljufije na področju DDV so skupni problem vseh držav članic. Posamezne države članice nimajo potrebnih informacij, na podlagi katerih bi lahko zagotovile pravilno uporabo pravil o DDV pri čezmejnem e-trgovanju ali se spopadle z goljufijami na področju DDV pri čezmejnem e-trgovanju. Ker cilja te uredbe, to je boja proti goljufijam na področju DDV, države članice v okviru čezmejnega e-trgovanja ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(18)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti pravico do varstva osebnih podatkov. V zvezi s tem ta uredba strogo omejuje količino osebnih podatkov, ki so dani na voljo državam članicam. Obdelava informacij o plačilih v skladu s to uredbo bi se morala izvajati samo za namene boja proti goljufijam na področju DDV.

(19)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 14. marca 2019 (8).

(20)

Uredbo (EU) št. 904/2010 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Direktiva Sveta 2006/112/ES (3) določa splošne knjigovodske obveznosti glede davka na dodano vrednost (DDV) za davčne zavezance.

(2)

Rast elektronskega trgovanja (v nadaljnjem besedilu: e-trgovanje) olajšuje čezmejno prodajo blaga in storitev končnim potrošnikom v državah članicah. V tem okviru se čezmejno e-trgovanje nanaša na dobavo, za katero je DDV treba plačati v eni državi članici, dobavitelj pa ima sedež v drugi državi članici, na tretjem ozemlju ali v tretji državi. Vendar goljufiva podjetja priložnosti, ki jih nudi e-trgovanje, izkoriščajo za to, da si z izogibanjem svojim obveznostim v zvezi z DDV pridobijo nepoštene prednosti na trgu. Kadar se uporablja načelo obdavčitve v namembnem kraju, ker potrošniki nimajo knjigovodskih obveznosti, države članice potrošnje potrebujejo ustrezna orodja za odkrivanje in nadzor takih goljufivih podjetij. Pomembno je, da se borimo proti čezmejnim goljufijam na področju DDV, ki so posledica goljufivega ravnanja nekaterih podjetij na področju čezmejnega e-trgovanja.

(3)

Pri veliki večini spletnih nakupov, ki jih opravijo potrošniki v Uniji, se plačila izvršijo prek ponudnikov plačilnih storitev. Za namene opravljanja plačilnih storitev ima ponudnik plačilnih storitev specifične informacije za določitev prejemnika plačila, skupaj s podrobnostmi o datumu, znesku in državi članici, iz katere plačilo izvira, pa tudi informacije o tem, ali je plačilo odrejeno v fizičnih prostorih trgovca. Te specifične informacije so zlasti pomembne v okviru čezmejnega plačila, pri katerem je plačnik v eni državi članici, prejemnik plačila pa v drugi državi članici, na tretjem ozemlju ali v tretji državi. Davčni organi države članice (v nadaljnjem besedilu: davčni organi) take informacije potrebujejo za opravljanje svojih osnovnih nalog odkrivanja goljufivih podjetij in nadzora obveznosti v zvezi z DDV. Zato je potrebno, da dajo ponudniki plačilnih storitev te informacije na voljo davčnim organom, da bi jim bile v pomoč pri odkrivanju čezmejnih goljufij na področju DDV in boju proti njim.

(4)

Za boj proti goljufijam na področju DDV je pomembno, da se od ponudnikov plačilnih storitev zahteva, da vodijo dovolj podrobne evidence in poročajo o določenih čezmejnih plačilih, ki jih kot takšna determinira lokacija plačnika in lokacija prejemnika plačila. Zato je treba opredeliti koncepte lokacije plačnika in lokacije prejemnika plačila kot tudi način za določitev teh lokacij. Lokacija plačnika in prejemnika plačila bi morala sprožiti obveznosti vodenja evidenc in poročanja le za ponudnike plačilnih storitev, ki imajo sedež v Uniji, te obveznosti pa ne bi smele posegati v pravila iz Direktive 2006/112/ES in iz Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 (4) v zvezi s krajem obdavčljive transakcije.

(5)

Ponudniki plačilnih storitev lahko na podlagi informacij, ki jih že imajo, določijo lokacijo prejemnika plačila in plačnika v zvezi s plačilnimi storitvami, ki jih opravljajo, pri tem pa uporabijo identifikacijsko oznako plačilnega računa prejemnika plačila ali plačnika ali katero koli drugo identifikacijsko oznako, ki nedvoumno določi plačnika ali prejemnika plačila in določi njuno lokacijo. Kadar takšne idenitikacijske oznake niso na voljo pa bi bilo treba lokacijo plačnika ali prejemnika plačila določiti s poslovno identifikacijsko oznako ponudnika plačilnih storitev, ki deluje v imenu plačnika ali prejemnika plačila, kadar se sredstva prenesejo na prejemnika plačila, ne da bi se v imenu plačnika ustvaril kakršen koli plačilni račun, kadar se sredstva ne vknjižijo na noben plačilni račun prejemnika plačila ali kadar ni druge identifikacijske oznake plačnika ali prejemnika plačila.

(6)

V skladu z Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (5) je pomembno, da je obveznost ponudnika plačilnih storitev glede hrambe in zagotavljanja informacij v zvezi s čezmejnim plačilom sorazmerna in omejena na tisto, kar države članice nujno potrebujejo za boj proti goljufijam na področju DDV. Poleg tega bi morala biti edina informacija o plačniku, ki jo je treba hraniti, informacija o njegovi lokaciji. Kar zadeva informacije, ki se nanašajo na prejemnika plačila in na samo plačilo, bi se moralo od ponudnikov plačilnih storitev zahtevati, da hranijo in davčnim organom posredujejo le tiste informacije, ki jih ti organi potrebujejo za odkrivanje morebitnih goljufov in izvajanje davčnega nadzora. Zato bi se moralo od ponudnikov plačilnih storitev zahtevati, da vodijo le evidence o tistih čezmejnih plačilih, za katere je verjetno, da izkazujejo gospodarsko dejavnost. Uvedba praga, ki temelji na številu plačil, ki jih prejemnik plačila prejme v koledarskem četrtletju, bi kazala, ali so bila navedena plačila prejeta v okviru gospodarske dejavnosti, s čimer bi bila izključena plačila iz nekomercialnih razlogov. Ko bi bil takšen prag dosežen, bi se sprožila obveznost vodenja evidenc in poročanja za ponudnika plačilnih storitev.

(7)

Mogoče je, da pri enem samem plačilu plačnika prejemniku plačila sodeluje več ponudnikov plačilnih storitev. To eno samo plačilo lahko sproži več prenosov sredstev med različnimi ponudniki plačilnih storitev. Nujno je, da imajo vsi ponudniki plačilnih storitev, ki sodelujejo pri določenem plačilu, obveznosti vodenja evidenc in poročanja, razen če se ne uporablja posebna izključitev. Te evidence in poročila bi morali vsebovati informacije o plačilu prvotnega plačnika končnemu prejemniku plačila in ne o vmesnih prenosih sredstev med ponudniki plačilnih storitev.

(8)

Obveznosti vodenja evidenc in poročanja bi se morale uporabiti ne samo kadar ponudnik plačilnih storitev prenese sredstva ali izda plačilne instrumente za plačnika, ampak tudi v primerih, ko ponudnik plačilnih storitev prejme sredstva ali pridobi plačilne transakcije v imenu prejemnika plačila.

(9)

Obveznosti iz te direktive se ne bi smele uporabljati za ponudnike plačilnih storitev, ki ne spadajo v področje uporabe Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Kadar ponudniki plačilnih storitev prejemnika plačila niso v državi članici, bi morali zato ponudniki plačilnih storitev plačnika imeti obveznosti vodenja evidenc in poročanja o čezmejnem plačilu. Da bi bile obveznosti vodenja evidenc in poročanja sorazmerne, pa morajo nasprotno evidence voditi le ponudniki plačilnih storitev prejemnika plačila, kadar so ponudniki plačilnih storitev tako plačnika kot prejemnika plačila v državi članici. Za namene obveznosti vodenja evidenc in poročanja bi bilo treba šteti, da je ponudnik plačilnih storitev v državi članici, če se njegova poslovna identifikacijska koda (v nadaljnjem besedilu: BIC) ali enolična poslovna identifikacijska oznaka nanaša na to državo članico.

(10)

Zaradi velikega obsega informacij in njihove občutljivosti z vidika varstva osebnih podatkov je nujno in sorazmerno, da ponudniki plačilnih storitev tri koledarska leta vodijo evidence z informacijami v zvezi s čezmejnimi plačili ter tako državam članicam pomagajo v boju proti goljufijam na področju DDV in pri odkrivanju goljufov. To obdobje je dovolj dolgo, da državam članicam omogoča učinkovito izvedbo nadzora in preiskavo domnevnih goljufij na področju DDV ali njihovo odkritje.

(11)

Informacije, ki jih morajo ponudniki plačilnih storitev hraniti, države članice zbirajo in si jih izmenjavajo v skladu z Uredbo Sveta (EU) št. 904/2010 (7), ki določa pravila za upravno sodelovanje in izmenjavo informacij za boj proti goljufijam na področju DDV.

(12)

Goljufije na področju DDV so skupni problem vseh držav članic, posamezne države članice pa nimajo informacij, ki so potrebne za zagotovitev pravilne uporabe pravil o DDV pri čezmejnem e-trgovanju ali za boj proti goljufijam na področju DDV pri čezmejnem e-trgovanju. Ker cilja te direktive, to je boja proti goljufijam na področju DDV, države članice – v primeru prisotnosti čezmejnega elementa in zaradi potrebe po pridobivanju informacij iz drugih držav članic – same ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega ali učinkov ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(13)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki so priznana v Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti pravico do varstva osebnih podatkov. Informacije o plačilih, ki se hranijo in zagotovijo v skladu s to direktivo, bi morali obdelovati le strokovnjaki davčnih organov za boj proti goljufijam, in sicer v okviru tistega, kar je sorazmerno in potrebno za dosego cilja te direktive, to je boja proti goljufijam na področju DDV. Ta direktiva upošteva tudi pravila iz Uredbe (EU) 2016/679 ter Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(14)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 14. marca 2019 (9).

(15)

Direktivo 2006/112/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Direktiva Sveta 2006/112/ES (3) omogoča državam članicam, da še naprej uporabljajo posebne ureditve za mala podjetja v skladu s skupnimi določbami in z namenom tesnejše uskladitve. Vendar so te določbe zastarele in ne zmanjšujejo obremenitve malih podjetij z upoštevanjem predpisov, saj so bile zasnovane za skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV), ki temelji na obdavčitvi v državi članici porekla.

(2)

Komisija je v svojem akcijskem načrtu za DDVnapovedala celovit sveženj za poenostavitev za mala podjetja, usmerjen v zmanjšanje njihovega upravnega bremena in pomoč pri ustvarjanju davčnega okolja, ki bo spodbudilo njihovo rast in razvoj čezmejne trgovine. Sveženj za poenostavitev vključuje pregled posebne ureditve za mala podjetja, kakor je orisano v Sporočilu o nadaljnjih ukrepih v zvezi z akcijskim načrtom za DDV. Pregled posebne ureditve za mala podjetja je tako pomemben del reformnega svežnja iz akcijskega načrta za DDV.

(3)

Za odpravo problema nesorazmerne obremenitve, s katerim se soočajo oproščena mala podjetja, ker morajo upoštevati predpise, bi morali biti določeni ukrepi za poenostavitev na voljo tudi takšnim podjetjem.

(4)

Posebna ureditev za mala podjetja trenutno dovoljuje le oprostitev podjetij, ki imajo sedež v državi članici, kjer je treba plačati DDV. To negativno vpliva na konkurenčnost na notranjem trgu za podjetja, ki nimajo sedeža v tej državi članici. Da bi se to rešilo in da bi se izognili nadaljnjim izkrivljanjem, bi bilo treba tudi malim podjetjem, ki imajo sedež v državah članicah, ki niso tiste, v katerih je treba plačati DDV, omogočiti, da izkoristijo oprostitev.

(5)

Kadar davčni zavezanec, za katerega v državi članici sedeža velja redna ureditev na področju DDV, uporabi oprostitev plačila DDV za mala podjetja v drugi državi članici, bi moral odbitek vstopnega davka odražati povezavo z njegovimi obdavčenimi dobavami. Kadar torej takšni davčni zavezanci v državi članici sedeža plačajo vstopni davek, ki je povezan z oproščenimi dobavami v drugih državah članicah, ne bi smel biti mogoč odbitek vstopnega DDV.

(6)

Mala podjetja lahko izkoristijo oprostitev le, kadar je njihov letni promet pod pragom, ki ga uporablja država članica, v kateri je treba plačati DDV. Države članice bi morale pri določanju svojih pragov upoštevati pravila o pragovih, določena v Direktivi 2006/112/ES. Ta pravila, ki so bila večinoma določena leta 1977, niso več primerna.

(7)

Za namene poenostavitve je bilo številnim državam članicam dovoljeno začasno uporabljati prag, ki je višji od odobrenih z Direktivo 2006/112/ES. Ker ni ustrezno še naprej spreminjati splošnih pravil z uporabo ukrepov, odobrenih na podlagi odstopanja, bi bilo treba pravila o pragovih posodobiti.

(8)

Državam članicam bi morali prepustiti, da določijo takšno raven nacionalnega praga za oprostitev, kakršna najbolj ustreza njihovim gospodarskim in političnim razmeram, ob upoštevanju najvišjega praga, določenega v tej direktivi. V zvezi s tem bi moralo biti razjasnjeno, da bi morala uporaba različnih pragov za različne poslovne sektorje v državah članicah temeljiti na objektivnih merilih. Kadar je davčni zavezanec upravičen do več kot enega sektorskega praga, bi morale države članice zagotoviti, da lahko uporabi zgolj enega od njih. Zagotoviti bi morale tudi, da njihovi pragovi ne razlikujejo med davčnimi zavezanci s sedežem v njih in davčnimi zavezanci, ki v njih nimajo sedeža.

(9)

Prag letnega prometa, ki je podlaga za oprostitev, vzpostavljeno s posebno ureditvijo iz te direktive, zajema le skupno vrednost dobav blaga in storitev, ki jih malo podjetje opravi v državi članici, v kateri je oprostitev odobrena. Če bi lahko podjetje, ki nima sedeža v taki državi članici, izkoristilo oprostitev ne glede na promet, ki ga ustvari v drugih državah članicah, bi lahko prišlo do izkrivljanj konkurence. Da bi se taka izkrivljanja konkurence zmanjšala in bi se uvedel zaščitni ukrep za prihodke, bi smela biti podjetja do oprostitve v državi članici, v kateri nimajo sedeža, upravičena le, če bi bil njihov letni promet v Uniji pod določenim pragom. Podjetja, katerih promet v državi članici, v kateri imajo sedež, ne dosega nacionalnega praga, bi morala imeti možnost še naprej opravljati oproščene dobave v tej državi članici ne glede na promet, ki ga ustvarijo v drugih državah članicah, čeprav njihov skupni promet presega prag Unije.

(10)

Da bi omogočili učinkovit nadzor nad uporabo oprostitve in zagotovili, da imajo države članice dostop do potrebnih informacij, bi morali od davčnih zavezancev ki bi želeli uporabiti oprostitev v državi članici, v kateri nimajo sedeža, zahtevati, da o tem vnaprej obvestijo državo članico, v kateri imajo sedež. Iz razlogov poenostavitve in zmanjšanja stroškov upoštevanja predpisov bi morali takšni davčni zavezanci imeti posamično številko zgolj v državi članici sedeža. Ta številka je lahko posamična identifikacijska številka za DDV, vendar to ni nujno.

(11)

Da bi zagotovili ustrezno delovanje in spremljanje oprostitve kot tudi pravočasen prenos informacij, bi bilo treba jasno določiti obveznosti poročanja za davčnega zavezanca, ki uporabi oprostitev v državi članici, v kateri nima sedeža. To bi moralo davčnim zavezancem, ki upoštevajo predpise, omogočiti, da so opravičeni takšnih obveznosti in obveznosti registracije v državah članicah, ki niso država članica sedeža. Vendar bi države članice morale imeti možnost zahtevati, da takšni davčni zavezanci, ki nimajo sedeža na njihovem ozemlju in ne izpolnjujejo obveznosti poročanja, določenih posebej zanje, izpolnjujejo splošne obveznosti registracije za namene DDV in splošne obveznosti poročanja, določene v nacionalnih zakonih na področju DDV.

(12)

Da bi se izognili nedoslednostim pri izračunu letnega prometa v državi članici, ki bo služil kot referenčna vrednost za uporabo oprostitve, in letnega prometa v Uniji, bi bilo treba podrobno določiti elemente prometa, ki jih je treba upoštevati.

(13)

Da bi se izognili izogibanju pravilom v zvezi z oprostitvijo za mala podjetja in ohranili namen te oprostitve, davčni zavezanec ne glede na to, ali ima sedež v državi članici, ki odobri oprostitev, ali ne, ne bi smel izkoristiti oprostitve, kadar je bil v predhodnem koledarskem letu presežen v teh pravilih določeni nacionalni prag. Iz enakih razlogov davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici, ki odobri oprostitev, ne bi smel koristiti oprostitve, kadar je bil v predhodnem koledarskem letu presežen prag letnega prometa v Uniji.

(14)

Da bi zagotovili postopen prehod malih podjetij z oprostitve na obdavčitev, bi bilo treba davčnim zavezancem dovoliti, da za omejeno obdobje še naprej koristijo oprostitev za mala podjetja, kadar njihov promet nacionalnega praga za oprostitev ne presega za več kot določen odstotni delež tega praga. Ker se ravni uporabljenih pragov lahko razlikujejo od države članice do države članice, bi morale države članice imeti možnost uporabiti enega od obeh predlaganih odstotnih deležev, vendar promet oproščenega davčnega zavezanca še vedno ne bi smel preseči nekega določenega zneska. Čim je med koledarskim letom prag letnega prometa v Uniji presežen, mora oprostitev, ker ima prag funkcijo zaščitnega ukrepa za prihodke, nehati veljati.

(15)

Kadar obstaja možnost oprostitve, bi morala imeti mala podjetja, ki to možnost uporabijo v državi članici sedeža vsaj dostop do postopka registracije za namene DDV v določenem časovnem obdobju. Države članice bi morale imeti možnost, da v posameznih primerih, v katerih so zaradi preprečitve davčne utaje ali izogibanja plačilu davkov potrebni poglobljeni pregledi, to časovno obdobje podaljšajo.

(16)

Mala podjetja, ki uporabijo oprostitev v državi članici sedeža bi morala imeti vsaj dostop do poenostavljenih obveznosti poročanja.

(17)

Posebne ureditve poleg odobritve oprostitve plačila DDV dovoljujejo tudi progresivne davčne olajšave. Progresivna davčna olajšava povzroča zapletenost in malo prispeva k zmanjševanju obremenitve malih podjetij z upoštevanjem predpisov. Ta ukrep bi bilo zato treba odstraniti.

(18)

Države članice bi morale imeti možnost davčnim zavezancem odobriti pravico do izbire med splošno ureditvijo na področju DDV in posebno ureditvijo za mala podjetja. Če davčni zavezanec uveljavlja to pravico, je ustrezno, da se prepusti državam članicam, da določijo podrobna pravila in pogoje za uveljavljanje te izbire.

(19)

Ta direktiva ne bi smela imeti za posledico novih obveznosti registracije ali poročanja za mala podjetja, ki uporabijo oprostitev zgolj v državi članici sedeža.

(20)

Ker cilja te direktive, to je zmanjšati obremenitev malih podjetij z upoštevanjem predpisov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje tega cilja.

(21)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (4) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(22)

Da bi zagotovili, da je mogoče ukrepe za poenostavitev iz Direktive 2006/112/ES v zvezi s posebno ureditvijo za mala podjetja ustrezno spremljati, je treba spremeniti Uredbo Sveta (EU) št. 904/2010 (5) tako, da bodo ustrezni pristojni organi držav članic imeli samodejen dostop do podatkov, zbranih od davčnih zavezancev, ki koristijo oprostitev plačila DDV za mala podjetja.

(23)

Da bi mala podjetja z lahkoto dostopala do pravil, ki bi jih v zvezi s posebno ureditvijo zanje predvidele posamezne države članice, bi bilo treba ta pravila objaviti na spletnem mestu Komisije.

(24)

Odbor regij je mnenje podal dne 10. oktobra 2018 (6).

(25)

Direktivo 2006/112/ES in Uredbo (EU) št. 904/2010 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

Konvencija Združenih narodov zoper nezakonit promet prepovedanih drog in psihotropnih snovi iz leta 1988 (v nadaljnjem besedilu: Konvencija) je začela veljati 11. novembra 1990 in je bila v imenu Unije sklenjena s Sklepom Sveta 90/611/EGS (1).

(2)

V skladu s členom 12(2) do (7) Konvencije se v tabele Konvencije, v katerih so naštete predhodne sestavine za prepovedane droge, lahko dodajo snovi.

(3)

Na triinšestdesetem zasedanju od 2. do 6. marca 2020 na Dunaju bi morala Komisija ZN za droge sprejeti sklep o vključitvi ene nove snovi v tabelo I Konvencije.

(4)

Ustrezno je določiti stališče, ki naj se v imenu Unije sprejme v Komisiji ZN za droge, saj bo imel sklep pravni učinek v Uniji in bo lahko odločilno vplival na vsebino prava Unije, in sicer Uredbo Sveta (ES) št. 111/2005 (2) ter Uredbo (ES) št. 273/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (3).

(5)

V skladu z oceno Mednarodne uprave za kontrolo narkotikov se metil alfa-fenilacetoacetat (MAPA) pogosto uporablja pri nezakoniti proizvodnji amfetamina in metamfetamina. Obstajajo dokazi, da količina in obseg nezakonite proizvodnje teh narkotičnih drog in psihotropnih snovi pomeni resno nevarnost za javno zdravje ali družbeni problem, zato je upravičeno, da se metil alfa-fenilacetoacetat (MAPA) umesti pod mednarodni nadzor. Nezakonita proizvodnja amfetamina in metamfetamina pomeni znatno nevarnost za javno zdravje in družbeni problem v Uniji. Incidenti v zvezi s trgovino z metil alfa-fenilacetoacetatom (MAPA) zajemajo vse večje količine in so vse bolj pogosti, organizirane kriminalne združbe v Uniji pa amfetamin in metamfetamin nezakonito izvažajo v tretje države.

(6)

Stališče Unije bi morale zastopati države članice Unije, ki so članice Komisije ZN za droge –

(1)

Unija je s Sklepom Sveta 97/836/ES (1) pristopila k Sporazumu Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UN/ECE) o sprejetju enotnih tehničnih predpisov za cestna vozila, opremo in dele, ki se lahko vgradijo v cestna vozila in/ali uporabijo na njih, in o pogojih za vzajemno priznanje homologacij, dodeljenih na podlagi teh predpisov (v nadaljnjem besedilu: Revidirani sporazum iz leta 1958). Revidirani sporazum iz leta 1958 je začel veljati 24. marca 1998.

(2)

Unija je s Sklepom Sveta 2000/125/ES (2) pristopila k Sporazumu o oblikovanju globalnih tehničnih predpisov za kolesna vozila, opremo in dele, ki se lahko vgradijo v kolesna vozila in/ali uporabijo na njih (v nadaljnjem besedilu: Vzporedni sporazum). Vzporedni sporazum je začel veljati 15. februarja 2000.

(3)

V skladu s členom 1 Revidiranega sporazuma iz leta 1958 in členom 6 Vzporednega sporazuma lahko Svetovni forum UN/ECE za harmonizacijo pravilnikov o vozilih (WP.29) sprejme predloge sprememb pravilnikov ZN, sprejetih na podlagi Revidiranega sporazuma iz leta 1958 (v nadaljnjem besedilu: pravilniki ZN) št. 10, 26, 28, 46, 48, 51, 55, 58, 59, 62, 79, 90, 106, 107, 110, 117, 121, 122, 128, 144, 148, 149, 150, 151 in 152, predloge za spremembe globalnih tehničnih predpisov št. 3, 6 in 16, predlog sprememb Konsolidirane resolucije R.E.5 ter predloge za dovoljenja za pripravo spremembe globalnega tehničnega predpisa št. 6 in pripravo novega globalnega tehničnega predpisa o določitvi moči elektrificiranega vozila (DEVP), kot je primerno.

(4)

WP.29 naj bi na 180. zasedanju Svetovnega foruma, ki bo potekalo od 10. do 12. marca 2020, sprejel navedene akte v zvezi z upravnimi določbami in enotnimi tehničnimi predpisi za odobritev harmoniziranih tehničnih pravilnikov ZN in globalnih tehničnih predpiov za cestna vozila, opremo in dele, ki se lahko vgradijo v cestna vozila in/ali uporabijo na njih, ter v zvezi z globalnimi tehničnimi predpisi za navedena vozila, opremo in dele.

(5)

Primerno je določiti stališče, ki se v imenu Unije zastopa v WP.29 glede sprejetja predlogov pravilnikov ZN, saj bodo pravilniki ZN za Unijo zavezujoči in bodo lahko odločilno vplivali na vsebino prava Unije na področju homologacije vozil.

(6)

Direktiva 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) je nadomestila homologacijske sisteme držav članic s postopkom EU-homologacije ter vzpostavila harmoniziran okvir, ki zajema upravne predpise in splošne tehnične zahteve za vsa nova vozila, sisteme, sestavne dele in samostojne tehnične enote. Z navedeno direktivo so bili v sistem EU-homologacije vključeni pravilniki, sprejeti na podlagi pravilnikov ZN, in sicer kot zahteve za homologacijo ali kot alternativa zakonodaji Unije. Od sprejetja Direktive 2007/46/ES se pravilniki ZN vedno bolj vključujejo v zakonodajo Unije.

(7)

Ob upoštevanju izkušenj in tehničnega razvoja je treba spremeniti ali dopolniti zahteve v zvezi z nekaterimi elementi ali lastnostmi, zajetimi v pravilnikih ZN št. 10, 26, 28, 46, 48, 51, 55, 58, 59, 62, 79, 90, 106, 107, 110, 117, 121, 122, 128, 144, 148, 149, 150, 151 in 152. Poleg tega je treba spremeniti nekatere določbe globalnih tehničnih predpisov št. 3, 6 in 16. Nazadnje je treba sprejeti spremembe konsolidirane resolucije R.E.5 ter dovoljenja za pripravo spremembe globalnega tehničnega predpisa št. 6 in pripravo novega globalnega tehničnega predpisa o DEVP.

(8)

Delovni dokument WP.29 ECE/TRANS/WP.29/2020/25 zadeva predlog za Dopolnilo 2 Pravilnika ZN št. 144 (sistemi za klic v sili v primeru nesreče), ki še ni pripravljen za glasovanje v WP.29.

(9)

Delovni dokument WP.29 ECE/TRANS/WP.29/2020/2 zadeva predlog za Dopolnilo 1 sprememb 08 Pravilnika ZN št. 9 (hrup iz trikolesnih vozil). Glede na to, da Unija ne uporablja enotnih določb Pravilnika ZN št. 9, stališča Unije glede predloga ECE/TRANS/WP.29/2020/2 ni treba določiti –