(1)

Romunski organi so 17. julija 2009 Komisijo obvestili o nameravani pretvorbi javnega dolga podjetja Oltchim S.A. (v nadaljnjem besedilu: podjetje Oltchim) v lastniški kapital. Komisija je 7. marca 2012 s Sklepom Komisije 2013/246/EU (2) v zadevi SA.29041 – Podporni ukrepi v korist podjetja Oltchim SA Râmnicu Vâlcea (v nadaljnjem besedilu: sklep Komisije iz leta 2012) sklenila, da pretvorba dolga v višini 1 049 milijonov RON (231 milijonov EUR) ne vsebuje državne pomoči. Navedeni sklep je temeljil na trdni zavezi romunske vlade, da bo v celoti privatizirala podjetje Oltchim, vključno s celotnim lastniškim deležem, ki bi po pretvorbi dolga pripadal državnim organom.

(2)

Po neuspešnem poskusu privatizacije podjetja Oltchim so romunski organi oktobra 2012 navezali stik s Komisijo, da bi pripravili uradno priglasitev pomoči za reševanje za podjetje Oltchim (evidentirana pod številko SA.35558).

(3)

Novembra 2012 so mediji poročali, da so romunski organi z bankami upnicami podjetja Oltchim sklenili dogovor o financiranju nadaljevanja proizvodnje podjetja Oltchim. Komisija se je na podlagi teh informacij odločila začeti postopek po uradni dolžnosti, evidentiran pod številko SA.36086, in je Romunijo z dopisom z dne 18. januarja 2013 pozvala k predložitvi informacij. Romunija je na to zahtevo odgovorila 7. februarja 2013. Komisija je 18. februarja 2013 zahtevala dodatne informacije, Romunija pa je na zahtevo odgovorila 11. marca 2013. Dodatne informacije je predložila na sestanku, ki je potekal junija 2013, in z dopisom z dne 25. septembra 2013.

(4)

Komisija je z dopisi z dne 5. avgusta 2014, 16. oktobra 2014 in 3. marca 2015 zahtevala dodatne informacije, Romunija pa se je na zahtevo odzvala 15. septembra 2014, 26. novembra 2014, 26. marca 2015 oziroma 16. aprila 2015. Komisija je 11. maja 2015 zahtevala dodatne informacije, ki jih je Romunija predložila na sestanku 26. maja 2015 ter z dopisoma z dne 10. junija 2015 in 25. junija 2015. Komisija je 3. septembra 2015 zahtevala dodatne informacije, ki jih je Romunija predložila 10. septembra 2015. Romunija je informacije na lastno pobudo predložila tudi 22. oktobra 2015 in zaprosila za sestanka, ki sta potekala 23. oktobra 2015 in 22. januarja 2016.

(5)

Komisija je Romunijo z dopisom z dne 8. aprila 2016 obvestila, da se je v zadevi SA.36086 odločila začeti postopek iz člena 108(2) PDEU. Odločitev Komisije za začetek postopka je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije (3). Komisija je zainteresirane strani pozvala, naj predložijo pripombe v zvezi s pomočjo.

(6)

Komisija je prejela prve pripombe Romunije (15. junija 2016) in štirih zainteresiranih strani. Pripombe tretjih strani je posredovala Romuniji, da bi se ta lahko odzvala nanje; njene pripombe so prispele z dopisom z dne 28. novembra 2016.

(7)

Romunija je v dopisu z dne 29. julija 2016 zaradi gospodarske diskontinuitete predlagala spremembo postopka prodaje podjetja Oltchim. Romunski organi so predložili dodatne informacije (14. septembra 2016, 4. novembra 2016 in 5. decembra 2016) in spremenili pogoje prvotnega postopka prodaje.

(8)

Po navedenih izmenjavah je svetovalno podjetje AT Kearney kot predstavnik podjetja Oltchim (v nadaljnjem besedilu: prodajalec) predložilo zaporedna poročila o napredku pri prodaji sredstev podjetja Oltchim, in sicer 27. januarja 2017, 4. aprila 2017, 25. julija 2017, 15. septembra 2017, 21. novembra 2017, 18. januarja 2018 in 16. julija 2018 (4).

(9)

Med postopkom prodaje je posredovalo več tretjih oseb, romunski organi pa so predložili pripombe o vsakem od teh posredovanj.

(10)

Romuniji je bila 26. januarja 2018 poslana dodatna zahteva za informacije, na katero je odgovorila 16. maja 2018.

(11)

Podjetje Oltchim je eno največjih petrokemičnih podjetij v Romuniji in Jugovzhodni Evropi. Romunska država (trenutno prek ministrstva za gospodarstvo) ohranja kontrolni delež v podjetju v višini 54,8 %.

(12)

Podjetje Oltchim proizvaja predvsem tekočo kavstično sodo, poliole na osnovi propilen oksida, snovi za mehčanje materialov in oksoalkohole. Je največji proizvajalec tekoče kavstične sode na evropskem trgu (njegov tržni delež v EU je leta 2015 znašal 41 %), edini proizvajalec kavstične sode v granulah v Srednji Evropi ter edini proizvajalec polivinil klorida in polietrov v Romuniji in tretji v Evropi. Podjetje več kot 74 % svoje proizvodnje izvozi v Evropo in druge dele sveta (5).

(13)

Podjetje Oltchim je glavni industrijski delodajalec v regiji Vâlcea (romunska regija, ki prejema pomoč na podlagi člena 107(3)(a) PDEU). Leta 2015 je imelo 2 208 zaposlenih, od tega 1 982 v obratu v kraju Râmnicu Vâlcea in 226 v obratu petrokemične službe Pitești v občini Bradu.

(14)

Podjetje Oltchim se je že dolgo spopadalo z gospodarskimi težavami. V obdobju 1995–2000 je najelo vrsto komercialnih posojil, zavarovanih z državnimi jamstvi. Ko posojil ni moglo vrniti, so banke navedena jamstva uveljavile. Leta 2002 je ministrstvo za finance dolg podjetja Oltchim, ki je izhajal iz državnih jamstev, preneslo na romunsko agencijo za privatizacijo (v nadaljnjem besedilu: organ AAAS (6)). Ministrstvo za finance je do decembra 2006 še naprej plačevalo na podlagi državnih jamstev ter na organ AAAS znova preneslo vse terjatve, ki so izhajale iz naknadnih plačil, izvedenih na podlagi uveljavljenih jamstev.

(15)

V obdobju 2007–2012 se je finančni položaj podjetja Oltchim poslabšal. Njegovi računovodski izkazi so sistematično izkazovali vse večjo izgubo iz poslovanja, skupne izgube in negativna lastna sredstva. Dne 31. decembra 2012 (pred začetkom postopka zaradi insolventnosti) so izkazovali izgubo iz poslovanja v višini 62,9 milijona EUR, čisto izgubo v višini 127,8 milijona EUR in skupne izgube v višini 383 milijonov EUR.

(16)

Romunija je poskušala večkrat privatizirati podjetje Oltchim (v letih 2001, 2003, 2006, 2007 in 2008), a neuspešno.

(17)

Natančneje, leta 2001 je država s kanadskim rudarskim podjetjem Exall Resources s pogajanji dosegla sporazum in podpisala prodajo 53,2-odstotnega deleža. A ker kupec ni plačal vrednosti delnic (10 milijonov USD ali približno 8,9 milijona EUR (7)) ter ni zagotovil obljubljenih tehnoloških in okoljskih naložb, prodaja ni bila izpeljana (8). Leta 2002 se je država odločila za nov poziv za privatizacijo, pri čemer se je odločila za pretvorbo terjatev agencije AVAS (predhodnica organa AAAS) v lastniški kapital. Vendar je bil rok za predložitev ponudb dvakrat preložen, ponudba pa je bila leta 2003 zaradi nasprotovanja potencialnega vlagatelja in manjšinskih delničarjev, tudi s tožbo pred sodiščem, preklicana (9). Romunski organi so nato v letih 2006 in 2008 znova poskusili privatizirati podjetje skupaj z dolgom, saj je bila pretvorba dolga, ki je bila leta 2003 prvotno odobrena, leta 2006 razveljavljena. A po navedbah romunskih organov pod takimi pogoji podjetja ni želel kupiti noben vlagatelj (10).

(18)

Komisija je s sklepom iz leta 2012 odločila, da načrtovana pretvorba dolga do organa AAAS v višini 1 049 milijonov RON (11) (približno 231 milijonov EUR) v lastniški kapital ne pomeni državne pomoči. Ta sklep je temeljil na trdni zavezi Romunije, dani v dveh dopisih takratnih predsednikov vlade (12), da bo najpozneje do konca maja 2012 privatizirala celotni javni delež, ki je izhajal iz pretvorbe dolga.

(19)

Komisija je stališče oblikovala po kritični analizi poročil, ki so ju pripravili neodvisna svetovalci (13) in so ju romunski organi predložili med postopkom. V navedenih poročilih je bil izkupiček od likvidacije podjetja Oltchim primerjan z izkupičkom od privatizacije. V scenariju z likvidacijo je bila vrednost sredstev podjetja Oltchim ocenjena na 692 055 000 RON (152,2 milijona EUR), tj. 264 119 000 RON za zastavljeno premoženje in 427 936 000 RON za nezastavljeno premoženje (14).

(20)

Po navedbah iz poročila podjetja Raiffeisen iz leta 2011 bi organ AAAS po scenariju z likvidacijo zbral približno 105,4 milijona RON (približno 23 milijonov EUR), kar pomeni 12 % njegovih celotnih terjatev.

(21)

Ta znesek je bil primerjan z vrednostjo terjatev organa AAAS v scenariju pretvorbe dolga in privatizacije. V tem scenariju je bila tržna vrednost podjetja Oltchim ocenjena na od 28 milijonov EUR do 97 milijonov EUR, odvisno od metode, uporabljene za oceno vrednosti podjetja. Po pretvorbi dolga v lastniški kapital in posledični privatizaciji bi organ AAAS pridobil med 22,9 milijona EUR in 79,5 milijona EUR (15).

(22)

Na podlagi te primerjave je Komisija ugotovila: „da priglašeni ukrep (pretvorba dolga, ki ji sledi popolna privatizacija), če bi bilo podjetje v celoti privatizirano kmalu po pretvorbi dolga, ne pomeni prednosti za podjetje Oltchim, saj ukrep omogoča javnemu upniku, agenciji AVAS [AAAS], večjo izterjavo dolga kot v primeru likvidacije. Komisija v zvezi s tem ugotavlja zavezanost romunskih organov glede popolne privatizacije podjetja do 31. maja 2012.“ (16)

(23)

Vendar podjetje Oltchim ni pretvorilo terjatev organa AAAS v lastniške deleže, kot je bilo odobreno s sklepom Komisije iz leta 2012. Avgusta 2012 se je proizvodnja ustavila, saj glavni dobavitelj elektrike, podjetje Electrica S.A. (v nadaljnjem besedilu: podjetje Electrica), podjetju Oltchim ni več hotelo zagotavljati storitev, ne da bi za to prejelo plačilo

(24)

Takoj ko je podjetje Oltchim prenehalo delovati, so romunski organi začeli javnosti jasno kazati, da so za rešitev podjetja pripravljeni narediti vse. Le nekaj dni pred datumom privatizacije je takratni romunski minister za gospodarstvo izjavil, da bo proizvodnja v podjetju znova stekla čez dva do štiri tedne. Dejal naj bi, da se je „pogovarjal s poslovodstvom kompleksa, ki ima načrt za ponovni zagon naprav“ (17).

(25)

Postopek privatizacije je 22. septembra 2012 propadel, pri čemer je v zvezi z njim pred nacionalnimi sodišči potekalo več zadev (18).

(26)

Finančni položaj podjetja Oltchim se je po neuspešni privatizaciji še poslabšal. Takoj po neuspešni privatizaciji so romunski organi ponovili, da so za rešitev podjetja pripravljeni narediti vse potrebno (19).

(27)

1. oktobra 2012 je bila predstavljena nova strategija za pripravo delovanja podjetja Oltchim, vključno s finančno podporo v obliki pomoči za reševanje. V članku, ki je izšel v tistem času, je takratni romunski predsednik vlade pojasnil, da postopek privatizacije ni bil uspešen, ter dodal, da „je treba danes pojasniti rezervni načrt za ponoven zagon poslovanja, ohranitev delovnih mest in pripravo novega postopka privatizacije pod zelo drugačnimi, znatno boljšimi pogoji“ (20). V tem smislu je še napovedal dogovor, ki se pripravlja z različnimi upniki za rešitev podjetja: „Načrt za ponovni zagon podjetja Oltchim bo predstavljen v četrtek in bo vseboval naslednje korake za obrat v Vâlcei […] Minister za gospodarstvo, trgovino in poslovno okolje […] ter minister za finance bosta začela uradne pogovore z vsemi glavnimi upniki, tj. agencijo AVAS, podjetjem Electrica in tremi bankami, ki so glavne upnice podjetja Oltchim: BCR, Banca Transilvania in CEC. Skupaj z njimi bomo v četrtek predstavili načrt za ponovni zagon podjetja, v katerem bodo jasno navedeni potrebni koraki za novo poslovodstvo podjetja za financiranje ponovnega zagona proizvodnje, obdobje delovanja, plačilo neizplačanih plač ter priprave na privatizacijo, do katere bo najverjetneje prišlo leta 2013, in sicer pod drugačnimi pogoji, pod katerimi poteka zdaj.“ (21)

(28)

Državni sekretar na ministrstvu za gospodarstvo je 17. oktobra 2012 medijem sporočil, da bodo nekateri deli podjetja Oltchim začeli znova obratovati že čez nekaj dni ter da namerava vlada podjetju dodeliti 20 milijonov EUR pomoči za reševanje (22).

(29)

Podjetju Oltchim je 24. oktobra 2012 uspelo znova zagnati proizvodnjo zaradi spremenjenih pogojev trgovanja, ki sta mu jih odobrila dva javna dobavitelja (CET Govora in Salrom, nacionalno podjetje za pridelavo soli) (23):

(30)

Minister za gospodarstvo je 15. novembra 2012 medijem zagotovil, da je vlada odločena ohraniti podjetje Oltchim: „Zamisel o insolventnosti bi bila opuščena, če bi sklenili dogovor z glavnimi upniki. Zato smo z velikimi upniki podjetja Oltchim sklenili dogovor o reorganizaciji, nadzorovanem prestrukturiranju – da se ne bi jutri zjutraj zbudili in bi nas čakali veliki upniki – banke, zasebni upniki, trgovci, dobavitelji surovin –, ki bi zahtevali insolventnost podjetja Oltchim. S tem dogovorom želimo podjetje Oltchim ponovno zagnati, rešiti in nadzorovano prestrukturirati s soglasjem upnikov.“ (25)

(31)

Ministrstvo za finance, ministrstvo za gospodarske zadeve, ministrstvo za promet in infrastrukturo, organ AAAS in romunska agencija za privatizacijo industrije OPSPI (26) so 23. novembra 2012 podpisali memorandum o soglasju (v nadaljnjem besedilu: memorandum) z upniki podjetja Oltchim, tj. različnimi zasebnimi bankami in bankami v državni lasti ter podjetji v državni lasti, kot so Electrica, Salrom, CFR Marfă SA. Podpisnice memoranduma so se strinjale, da bosta ministrstvo za gospodarstvo in agencija OPSPI najpozneje 1. januarja 2013 ustanovila namensko družbo, prosto dolgov in v celoti z državnim kapitalom (Oltchim SPV), tako da bi lahko banke varno zagotovile potrebno podporo za financiranje za ponovni zagon proizvodnje v podjetju Oltchim. V zvezi s tem je vlada z izrednim odlokom št. 59/2012 ministrstvu za gospodarske zadeve naročila, naj začne pravne postopke za ustanovitev namenske družbe.

(32)

Memorandum in njegovi cilji so se ohranili, a ministrstvo za gospodarske zadeve je začasno opustilo načrte za kratkotrajno ustanovitev namenske družbe Oltchim SPV. Namesto tega je podjetje Oltchim na lastno pobudo 30. januarja 2013 začelo postopek zaradi insolventnosti, ki se ureja z zakonom št. 85/2006 (v nadaljnjem besedilu: insolvenčni zakon).

(33)

Insolvenčni zakon določa kolektivni postopek za kritje odgovornosti insolventnega dolžnika.

(34)

Ko podjetje začne kolektivni postopek zaradi insolventnosti, se pooblastilo za odločanje v zvezi z upravljanjem navedenega podjetja z delničarjev prenese na posebnega upravitelja, ki bi moral delovati v najboljšem interesu podjetja (27). Po odvzemu pravic do upravljanja podjetje zastopa in vodi stečajni ali likvidacijski upravitelj, ki ga določi sodišče, odvisno od izbrane možnosti. Pooblastila posebnega upravitelja se nato zmanjšajo na zastopanje najboljših interesov delničarjev.

(35)

Generalna skupščina delničarjev podjetja imenuje posebnega stečajnega upravitelja, ki ga mora potrditi tudi sodišče (t. i. stečajni upravitelj, ki ga imenuje sodišče). V roku, ki ga določi stečajni sodnik (sodnik s posebnimi pooblastili v stečajnih postopkih in postopkih zaradi insolventnosti), stečajni ali likvidacijski upravitelj, ki ga imenuje sodišče, pripravi poročilo z razlogi in okoliščinami, ki so privedli do insolventnosti dolžnika, ter ga predloži stečajnemu sodniku (28). V poročilu je natančno navedeno, ali obstajajo možnosti za reorganizacijo dejavnosti dolžnika, če jih ni, pa so navedeni razlogi, zakaj ne. Če reorganizacija ni mogoča, bi moral stečajni upravitelj, ki ga imenuje sodišče, predlagati stečajni postopek. Če stečajni upravitelj, ki ga imenuje sodišče, navede, da je obnovitev dejavnosti dolžnika na podlagi sodnega načrta reorganizacije (v nadaljnjem besedilu: načrt reorganizacije ali načrt) mogoča, navede tudi, kdo pripravi načrt reorganizacije (dolžnik ali pa stečajni upravitelj, ki ga imenuje sodišče, in sicer sam ali skupaj z enim ali več upniki).

(36)

Po začetku postopka so vse terjatve upnikov zaustavljene, novih ni mogoče sprožiti (29). Noben ponudnik storitev (električna energija, plin, voda, telefonija) ne sme spremeniti, zavrniti ali začasno prekiniti zagotavljanja svojih storitev, če je dolžnik v vlogi vezane stranke (30).

(37)

Stečajni upravitelj, ki ga imenuje sodišče, upnike pozove, naj v zakonskem roku, ki ga na začetku postopka zaradi insolventnosti določi stečajni sodnik, prijavijo terjatve do dolžnika. Nato navedeni stečajni upravitelj na tej podlagi pripravi tako imenovani predhodni seznam upnikov. Tak seznam vsebuje dve glavni kategoriji upnikov: zavarovane upnike (upniki s terjatvami, ki jih imajo subjekti, ki uveljavljajo zavarovanje za blago s premoženjem dolžnika, ne glede na to, ali je to glavni dolžnik ali tretji porok za osebe, ki koristijo zavarovanja) in nezavarovane upnike (upniki s terjatvami, ki terjatev nimajo zavarovanih s premoženjem dolžnika). Druge kategorije terjatev, ki se vključijo na seznam, so: plače in proračun kot upnik.

(38)

Dolžnik, upniki in vse druge zainteresirane strani se lahko pri stečajnem sodniku pritožijo v zvezi s predhodnim seznamom upnikov (31). Ko so pritožbe rešene, stečajni upravitelj, ki ga imenuje sodišče, sestavi končni seznam upnikov, na katerem so navedeni znesek, prednostna razvrstitev in status vsake terjatve (zavarovana ali nezavarovana), ter ga nato sodišču pošlje v odobritev. Ko so rešene vse pritožbe, seznam postane dokončen.

(39)

Insolvenčni zakon predvideva dva alternativna postopka:

(40)

Sodna reorganizacija je postopek, ki se uporabi za dolžnika za poplačilo njegovih dolgov po reorganizaciji njegovih dejavnosti in v skladu z načrtom poplačila. Ta postopek pomeni pripravo, odobritev, izvajanje in upoštevanje načrta reorganizacije, ki lahko kot celota ali ločeno določa: (a) operativno in/ali finančno prestrukturiranje dolžnika; (b) prestrukturiranje podjetja s spremembo strukture delniškega kapitala ali (c) omejitev dejavnosti z likvidacijo nekaterih sredstev.

(41)

Stečajni upravitelj, ki ga imenuje sodišče, pripravi načrt reorganizacije in seznam upnikov ter ju pošlje sodišču v odobritev. Načrt morajo obravnavati in potrditi tudi upniki. Insolvenčni zakon določa naslednje posebne kategorije terjatev, ki glasujejo ločeno: (a) zavarovane terjatve, (b) terjatve iz naslova plač, (c) proračunske terjatve, (d) nezavarovane terjatve, ugotovljene na podlagi člena 96(1), tj. tako imenovani bistveni dobavitelji, (e) druge nezavarovane terjatve (32).

(42)

V skladu s členoma 100 in 101 insolvenčnega zakona:

(43)

V skladu z opredelitvijo v členu 3(21) insolvenčnega zakona izraz „prikrajšana kategorija“ pomeni kategorijo terjatev, za katero načrt reorganizacije določa najmanj eno od naslednjih sprememb:

(44)

Ko začne veljati sklep o potrditvi načrta, se v skladu z njim reorganizira dejavnost dolžnika, terjatve in pravice upnikov in drugih zadevnih strank pa se popravijo glede na načrt. Če načrt ni potrjen, stečajni sodnik odredi takojšnji začetek stečajnega postopka.

(45)

Stečajni postopek pomeni likvidacijo sredstev dolžnika za poplačilo obveznosti, temu pa sledi izbris dolžnika iz registra.

(46)

V skladu s členom 107 insolvenčnega zakona se stečajni postopek zoper dolžnika začne v naslednjih primerih:

(47)

Med stečajnim postopkom obstajata dve kategoriji sredstev, ki jih je mogoče prodati (zastavljeno/zavarovano premoženje in nezastavljeno/nezavarovano premoženje), in s tem dva načina porazdelitve zneskov, prejetih s prodajo, med upnike (člen 121 za zastavljeno premoženje in člen 123 za nezastavljeno premoženje ter za morebitni presežek, ki ostane od prodaje zastavljenega premoženja). Likvidacija se začne takoj po tem, ko likvidator popiše sredstva iz dolžnikovega premoženja. Sredstva je mogoče prodati skupaj – kot operativno skupino – ali posebej. Odvisno od okoliščin primera in če je to mogoče, se sredstva dolžnika vrednotijo posebej in skupaj kot funkcionalna skupina.

(48)

V skladu s členom 121 insolvenčnega zakona se sredstva od prodaje zastavljenega premoženja dolžnika porazdelijo, kot sledi: (1) pristojbine, koleki in drugi stroški, povezani s prodajo navedenih sredstev, vključno z izdatki, nastalimi z ohranjanjem in upravljanjem takih sredstev, in nadomestilom za likvidatorje, ter (2) terjatve zavarovanih upnikov.

(49)

Če sredstva od prodaje zastavljenega premoženja ne zadostujejo za popolno poplačilo zavarovanih upnikov, imajo ti za razliko nezavarovane terjatve. Če po poplačilu zavarovanih upnikov ostane presežek, se ta porazdeli med nezavarovane upnike.

(50)

V skladu s členom 123 insolvenčnega zakona se terjatve poplačajo, kot sledi: (1) pristojbine, koleki in drugi izdatki, povezani s postopkom, (2) terjatve iz naslova plač, (3) krediti, ki so jih kreditne institucije odobrile po začetku postopka, in terjatve, ki izhajajo iz ohranjanja dejavnosti dolžnika po začetku postopka (tekoči dolgovi), (4) proračunske terjatve, (5–7) druge terjatve (kot so dodatki za otroke, dodatki za družine, bančna posojila), (8) druge nezavarovane terjatve.

(51)

S sklepom upnikov na seji 15. aprila 2013 sta bila kot stečajna upravitelja podjetja Oltchim (v nadaljnjem besedilu: konzorcij) imenovana Rominsolv S.p.r.l in B.D.O. – Business Restructuring S.p.r.l. (v nadaljnjem besedilu: R/BDO). To imenovanje je sodišče potrdilo 13. maja 2013.

(52)

Podjetje Oltchim je na sodni obravnavi 19. junija 2013 napovedalo, da namerava začeti sodno reorganizacijo in poplačati terjatve z načrtom reorganizacije. Ta zahteva je temeljila na „poročilu o vzrokih za insolventnost“, ki ga je konzorcij pripravil v skladu s členom 59(1) do (3) insolvenčnega zakona. V poročilu o vzrokih za insolventnost je bilo navedeno, da obstaja realna možnost učinkovite reorganizacije dejavnosti dolžnika na podlagi načrta reorganizacije pod nadzorom sodišča, ki ga je dolžnik nameraval pripraviti in predložiti sodišču.

(53)

Stečajna upravitelja, ki ju je imenovalo sodišče, sta 3. junija 2013 podjetju Winterhill S.r.l naložila oceno tržne vrednosti in likvidacijske vrednosti sredstev podjetja Oltchim (v nadaljnjem besedilu: poročilo podjetja Winterhill), ki je bila nujna za pripravo načrta poplačila.

(54)

Podjetje Winterhill S.r.l. je tržno vrednost sredstev podjetja Oltchim in njihovo likvidacijsko vrednost določilo v skladu z mednarodnimi standardi ocenjevanja vrednosti, kot sledi:

(55)

Podjetje Winterhill je v poročilu različne razrede sredstev podjetja Oltchim (34) ocenilo z različnimi metodami ocenjevanja, odvisno od vrste ocenjenih sredstev (metoda tržne primerjave ali metoda neto nadomestitvenih stroškov).

(56)

V zvezi z oceno osnovnih sredstev (obrati, oprema in stroji) sta v poročilu podjetja Winterhill ocenjeni tako imenovana in situ tržna vrednost in ex situ tržna vrednost. Skladno z navedenim poročilom in situ tržna vrednost pomeni, da je obrat popolnoma operativen za nadaljnjo uporabo na kraju samem. Pri tej vrednosti se upoštevajo stroški inštalacij, tj. električnih in mehaničnih, ki so pri takih obratih znatni. Ex situ tržna vrednost pomeni, da obrat ni operativen, posamezna sredstva pa se ocenijo z vidika njihove odstranitve na stroške kupca. V primeru podjetja Oltchim električni in strojni opremi ni bila pripisana večja vrednost, odvisno od kompleksnosti opreme pa naj bi celo negativno vplivala na vrednost sredstva. Likvidacijska vrednost osnovnih sredstev je bila v poročilu podjetja Winterhill opredeljena kot ex situ tržna vrednost, zmanjšana za vrednost stroškov, ocenjenih za demontažo in odstranitev iz prostorov podjetja. Ta vrednost je vključevala oceno stroškov za čiščenje sredstev in njihovo pripravo za prodajo, ki naj bi bili v primeru podjetja Oltchim po pričakovanjih precejšnji zaradi onesnaževanja in veliko nevarnih snovi, ki so se uporabljale v obratih. Vključevala je tudi dodelitve za stroške trženja, stroške s prodajo, honorarje za prodajalce in stroške udeleženega osebja.

(57)

Podjetje Winterhill S.r.l. je ocenjevanje končalo 20. julija 2013. V poročilu je tržno vrednost podjetja Oltchim ocenilo na 293,7 milijona EUR (približno 1 270 milijonov RON), likvidacijsko vrednost pa na 141 milijonov EUR (636 milijonov RON), od tega 108 milijonov EUR (491 milijonov RON) za zavarovana sredstva in približno 32 milijonov EUR (145 milijonov RON) za nezavarovana sredstva (35).

(58)

Poročilo podjetja Winterhill je bilo na zboru upnikov predstavljeno 2. decembra 2013 in odobreno 4. decembra 2013. Sprva je organ AAAS dvomil o oceni v poročilu in se pritožil proti sklepu zbora upnikov, s katerim je bilo to poročilo potrjeno. Sodišče je zato odobrilo ponovno preverjanje ocenjevalnega poročila in na koncu zavrglo pritožbo organa AAAS ter obenem opozorilo, da organ AAAS svojega glasovanja o načrtu ni pogojeval z izidom ponovnega preverjanja zadevnega poročila (36).

(59)

Stečajna upravitelja, ki ju je imenovalo sodišče, sta na podlagi poročila podjetja Winterhill julija 2013 pripravila načrt reorganizacije za podjetje Oltchim. Glavni namen načrta je bil poiskati novega vlagatelja, ki bi prevzel sredstva/poslovanje podjetja. Prodaja bi bila mogoča v okviru katere koli od treh predlaganih možnosti:

(60)

Oltchim SPV naj bi bilo podjetje brez dolgov. Prevzelo bi delujoč del podjetja Oltchim SA in poslovalo naprej (37). Podjetje Oltchim SPV je v 100-odstotni lasti podjetja Oltchim SA in namenjeno prodaji vlagatelju čez eno do tri leta. Cena za prodajo delnic podjetja Oltchim SPV je bila ocenjena na 306 milijonov EUR, najnižja začetna cena pa naj bi bila določena nad navedenim zneskom. Ta cena je bila ocenjena na podlagi tržne vrednosti v višini 293,7 milijona EUR, določene v poročilu podjetja Winterhill (38).

(61)

Glede na to, da je bila za nekatera sredstva, prenesena na podjetje Oltchim SPV, izdana hipoteka v korist nekaterih upnikov podjetja Oltchim SA, se bo predmet zavarovanja nadomestil z delnicami, ki jih bo podjetje Oltchim SPV izdalo glede na zneske zavarovanja. Zavarovani upniki bi se tako lahko (v desetih dneh po tem, ko stečajni sodnik potrdi načrt reorganizacije) odločili za odstranitev obstoječih zavarovanj na sredstvih ob popolnem plačilu cene delnic podjetja Oltchim SPV.

(62)

Upniki podjetja Oltchim naj bi bili poplačani v skladu z zneski, določenimi v načrtu poplačila (glej preglednico 3 spodaj).

(63)

Upniki podjetja Oltchim bi lahko svoje terjatve pretvorili v lastniške deleže (delnice podjetja Oltchim SA) sorazmerno in v skladu z zneski, določenimi v načrtu poplačila (glej preglednico 3 spodaj); ali

(64)

Nekaj dolgov do države bi bilo poplačanih z brezplačnim prenosom sredstev podjetja Oltchim SA, tj. zemljišča, zgradba.

(65)

V načrtu sta bila predvidena dva scenarija za nadaljevanje dejavnosti podjetja Oltchim, in sicer:

(66)

V načrtu je opredeljeno obdobje izvajanja, tj. tri leta po tem, ko sodnik potrdi načrt. V navedenem obdobju posebni upravitelj zagotovi upravljanje podjetja Oltchim, in sicer pod nadzorom stečajnega upravitelj, ki ga je imenovalo sodišče.

(67)

Potem ko se bile rešene vse pritožbe, je stečajni upravitelj, ki ga je imenovalo sodišče, 9. januarja 2015 dokončal in sodišču poslal dokončni seznam upnikov podjetja Oltchim, v katerem so bili navedeni znesek, prednostna razvrstitev in status – zavarovana ali nezavarovana – vsake terjatve. Seznam je vseboval pet kategorij upnikov: (1) zavarovani upniki, (2) terjatve iz naslova plač, (3) proračun kot upnik, (4) nezavarovani upniki na podlagi člena 96 insolvenčnega zakona (tako imenovani „bistveni dobavitelji“) in (5) drugi nezavarovani upniki, predstavljeni v spodnji preglednici 1.

Preglednica 1

Seznam upnikov, kot so predstavljeni v preglednici terjatev

(68)

Neporavnani dolgovi podjetja Oltchim do države in podjetij v državni lasti so znašali približno 519 milijonov EUR, od tega približno 264 milijonov EUR do organa AAAS, približno 232 milijonov EUR do različnih podjetij v državni lasti (od tega približno 145 milijonov EUR do podjetja Electrica), približno 19 milijonov EUR do nacionalnih in regionalnih organov (na primer približno 13 milijonov EUR do uprave ekološkega sklada) in približno 12 milijonov EUR do banke CEC Bank v državni lasti.

Preglednica 2

Javni upniki podjetja Oltchim

(69)

Največje terjatve do podjetja Oltchim so imeli naslednji upniki: Organ AAAS (približno 35 % skupnega dolga), podjetje Electrica (19 % skupnega dolga), Erste Group Bank AG (10 % skupnega dolga), podjetje MFC Commodities Gmbh (4,71 % skupnega dolga), Banca Transilvania S.A. (4,63 % skupnega dolga), podjetje CET Govora (3,96 % skupnega dolga), podjetje CFR Marfă (3,34 % skupnega dolga) in CEC Bank (1,63 % skupnega dolga).

(70)

Stečajni upravitelj, ki ga je imenovalo sodišče, je sodišču 4. februarja 2015 poslal načrt reorganizacije in seznam upnikov. Upniki so na seji, ki je potekala 9. marca 2015, razpravljali o načrtu in ga nato v skladu s členom 101 insolvenčnega zakona tudi potrdili.

(71)

Konkretneje, v skladu z odobrenim načrtom:

(72)

V skladu z zgornjim načrtom poplačil se bo uporabljalo naslednje kritje terjatev:

(73)

Ta načrt torej vodi do precejšnjega odpisa dolgov, zlasti v škodo proračuna kot upnika, kot je navedeno v spodnjih preglednicah 4 in 5.

Preglednica 4

Dolgovi, ki se bodo odpisali

Preglednica 5

Javni dolgovi, ki se bodo odpisali

(74)

Upniki so glasovali o tem načrtu. Iz zapisnika srečanja upnikov, ki je bilo 9. marca 2015 (upoštevati je treba, da so navedeni le glavni javni in zasebni upniki ter zaposleni), izhaja:

(75)

Načrt je bil odobren, ker je izpolnjeval pogoje insolvenčnega zakona, in sicer:

(76)

Stečajni sodnik je na sodni obravnavi 25. marca 2015 zahteval več pojasnil glede načrta in obravnavo preložil na 22. april 2015. Na obravnavi 22. aprila 2015 je sodišče potrdilo načrt z odobritvijo le prve možnosti, tj. delni odpis dolgov, s katerim so se strinjali upniki, ter ustanovitev novega subjekta (Oltchim SPV) in prenos vseh donosnih sredstev s podjetja Oltchim SA na podjetje Oltchim SPV. Pritožbeno sodišče v Piteștiju je 24. septembra 2015 zavrnilo pritožbo agencije ANAF (Agenția Națională de Administrare Fiscală) in podjetja Electrica Furnizare zoper sodbo, s katero je bil načrt reorganizacije potrjen. S to sodbo je načrt postal pravnomočen.

(77)

Med postopkom zaradi insolventnosti in še pred potrditvijo načrta reorganizacije je podjetje Oltchim izvedlo vrsto ukrepov za znižanje stroškov; tako je na primer junija 2013 odpustilo 918 zaposlenih (do novembra 2015 naj bi bilo odpuščenih še nadaljnjih 225 zaposlenih). Junija 2014 je podjetje Oltchim zamenjalo napravo za elektrolizo v glavnih proizvodnih obratih (v skupni vrednosti 800 000 EUR). Podjetje je za nadaljnje izboljšanje svojega dobička pred obrestmi, davki in amortizacijo (EBITDA) 9. septembra 2014 znova zagnalo obrat za proizvodnjo oksoalkohola.

(78)

Romunski organi so sporočili (43), da je podjetje Oltchim izboljšalo svojo gospodarsko in finančno uspešnost. Njegovi prihodki so se leta 2015 v primerjavi z letom 2014 povečali za 31 %, v primerjavi z letom 2013 pa za 59 %, in sicer zaradi povečane prodaje glavnih proizvodov (33-odstotno povečanje pri polietrskih poliolih, 7-odstotno povečanje pri kloralkalnih proizvodih). Dobiček pred obrestmi, davki in amortizacijo se je v primerjavi z letom 2013 povečal za 109 milijonov RON.

(79)

Od junija 2013 so bili izvedeni novi poskusi privatizacije podjetja, vendar so še v istem letu propadli.

(80)

V skladu z načrtom, o katerem so se dogovorili upniki in ki ga je potrdilo sodišče (glej Preglednica 5 zgoraj), morajo proračun kot upnik in podjetja v državni lasti odpisati do skupaj 408,5 milijona EUR terjatev (organ AAAS približno 216 milijonov EUR, kar pomeni 81,9 % vseh njegovih terjatev, podjetja v državni lasti pa 174,3 milijona EUR).

(81)

Tako imenovana bistvena dobavitelja (tj. podjetje CET Govora SA in nacionalna uprava za vode) morata odpisati 21,2 milijona EUR oziroma 2,2 milijona EUR), kar pomeni 70 % oziroma 71 % vseh njunih terjatev. Podjetje Electrica je moralo odpisati 112 milijonov EUR, kar pomeni 77,6 % vseh njegovih terjatev.

(82)

Preglednica 5 vsebuje zneske, ki ustrezajo odpisu terjatev za različne javne upnike, preglednica 6 pa prikazuje ustrezne zneske dolgov, ki jih je treba izterjati v primeru prodaje podjetja Oltchim SPV v kosu, predvidene v načrtu reorganizacije zaradi odobrenega največjega odpisa.

Preglednica 6

Javni upniki (odpis terjatev in izterjava dolga na podlagi načrta)

(83)

Po potrditvi načrta reorganizacije je že bil odpisan precejšen znesek terjatev. Romunija je v pripombah iz oktobra 2015 sporočila, da je bilo med aprilom in oktobrom 2015 odpisanih za približno 2,358 milijarde RON (518 milijonov EUR) terjatev (44).

(84)

Romunski organi so tudi sporočili, da so ponudbo za prodajo podjetja Oltchim SPV poslali vsem dvostranskih trgovinskim zbornicam v Romuniji (julij 2015) in drugim 30 trgovinskim zbornicam po svetu (septembra 2015). Prvi sestanki s potencialnimi kupci so potekali septembra in oktobra 2015.

(85)

Komisija je 8. aprila 2016 sklenila začeti formalni postopek preiskave. Dvom je izrazila v zvezi s tremi podpornimi ukrepi, navedenimi v nadaljevanju.

(86)

Komisija je v sklepu o začetku postopka zavzela predhodno stališče, da opisani ukrepi vključujejo državna sredstva in jih je mogoče pripisati državi. Ker ni verjetno, da bi podjetju Oltchim take ukrepe zagotovil razumen zasebni subjekt, je Komisija poleg tega zavzela predhodno stališče, da so ti ukrepi podjetju dali neupravičeno prednost; taka prednost bi bila glede na to, da je bilo podjetje Oltchim edini upravičenec, selektivna.

(87)

Komisija je navedla tudi, da so ukrepi zelo verjetno vplivali na trgovino med državami članicami, saj je podjetje Oltchim konkuriralo drugim proizvajalcem kemičnih izdelkov iz drugih držav članic in preostalih delov sveta. Ukrepi so podjetju Oltchim omogočili nadaljevanje poslovanja, tako da se mu v nasprotju z drugimi konkurenti ni bilo treba spopasti s posledicami, ki običajno sledijo tako slabim finančnim rezultatom.

(88)

Komisija je tudi dvomila o združljivosti ukrepov, zlasti ker romunski organi niso navedli mogočih razlogov za združljivost. Komisija je predhodno menila, da bi bilo podjetje Oltchim mogoče obravnavati kot podjetje v težavah v smislu smernic o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje nefinančnih podjetij v težavah iz leta 2014 (v nadaljnjem besedilu: smernice za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2014) (48), zlasti ob upoštevanju postopka zaradi insolventnosti, sproženega 30. januarja 2013. Vendar se zdi, da nobeden od ukrepov ni izpolnjeval meril za združljivo pomoč za reševanje ali prestrukturiranje, določenih v smernicah za reševanje in prestrukturiranje. Zlasti ker načrt prestrukturiranja ni bil predložen (romunske oblasti se ne sklicujejo na to, da so ukrepi upravičeni kot pomoč za prestrukturiranje), Komisija ni mogla oceniti komponent načrta reorganizacije, vključno z ukrepi za naložbe in posodobitev, ter oceniti, ali bo z ukrepi obnovljena dolgoročna sposobnost preživetja in ali bodo ostali na minimalni ravni, tako da bi se preprečilo neupravičeno izkrivljanje konkurence.

(89)

Na podlagi navedenega je Komisija predhodno menila, da ukrepi pomenijo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. Ker bi bili ukrepi odobreni v nasprotju z obveznostma priglasitve in mirovanja iz člena 108(3) PDEU, je Komisija menila, da očitno pomenijo nezakonito državno pomoč. Ker načrt prestrukturiranja ni bil priglašen Komisiji, takih ukrepov ni bilo mogoče razglasiti za združljive z notranjim trgom.

(90)

Romunija je v pripombah k sklepu Komisije o začetku postopka navedla vrsto pripomb v zvezi z vsakim od treh zgoraj opisanih ukrepov.

(91)

Romunija navaja, da se je v obdobju od septembra 2012 do januarja 2013 organ AAAS obnašal kot zasebni upnik ter da je bila njegova neizterjava terjatev v tem kratkem petmesečnem obdobju popolnoma upravičena zaradi zakonskih in tudi dejanskih omejitev.

(92)

Zakonske omejitve se nanašajo na učinke tako imenovanega posebnega upravnega postopka (člen 16(5)(c) romunskega zakona št. 137/2002), v skladu s katerim upniki ne morejo doseči izvršbe terjatev iz naslova davkov in prispevkov, če je podjetje pripravljeno na privatizacijo. To naj bi organu AAAS kljub neuspešnemu poskusu privatizacije septembra 2012 preprečevalo takojšnjo izterjavo njegovih terjatev v okviru postopka privatizacije, ki ga je izvajalo ministrstvo za gospodarstvo, trgovino in poslovno okolje. Romunija tudi trdi, da je pomanjkanje sredstev, primernih za prodajo, ki niso bila uporabljena kot zavarovanje za zavarovane upnike, dejansko omejevalo zmožnost organa AAAS za izterjavo terjatev, to pa tudi pojasnjuje, zakaj izterjave niso izvedli niti zasebni upniki. V zvezi s tem je Romunija omenila primer zasebne banke Banca Comercială Română, ki ni sprožila postopka prisilne izvršbe in je celo dodelila dodatna finančna sredstva v skupni višini približno 1 milijon EUR za ponovni zagon oddelka za proizvodnjo polietrskih poliolov in svetovalno študijo o možnosti ponovnega zagona dejavnosti podjetja Oltchim.

(93)

Nadalje Romunija vztraja, da organ AAAS takojšnje izvršbe svojih terjatev ni zahteval tudi zato, ker je Romunija začela postopek pred priglasitvijo Evropski komisiji v zvezi s pomočjo za reševanje (pomočjo, za katero se je pozneje izkazalo, da ni združljiva z „načelom enkratnosti pomoči“ iz smernic za reševanje in prestrukturiranje iz leta 2014).

(94)

Romunija navaja, da bi organ AAAS na podlagi študije podjetja Raiffeisen, ne glede na odbitke, potrebne v zvezi z okoljskimi odgovornostmi, v primeru likvidacije izterjal 10 % svojih terjatev in ne 12 %, saj so bile njegove terjatve do podjetja Oltchim skoraj 1,2-krat tolikšne kot znesek, ki ga je podjetje Raiffeisen upoštevalo leta 2011, ko je primerjalo tržno in likvidacijsko vrednost podjetja Oltchim. Romunija je v pripombah iz maja 2018 šla še dlje in navedla, da bi v primeru stečaja okoljske odgovornosti, ki bi jih bilo treba plačati prednostno, v primeru podjetja Oltchim presegale skupni izkupiček, pričakovan od prisilne prodaje v primeru likvidacije, ter ugotovila, da bi izkupiček od izterjave terjatev organa AAAS znašal nič.

(95)

Romunija je sporočila, da se je organ AAAS takrat osredotočil na pridobivanje podrobnih informacij o položaju podjetja Oltchim, da bi lahko sprejel dobro informirano odločitev, ter da je bilo tistih nekaj mesecev med neuspešnim poskusom privatizacije in začetkom postopka zaradi insolventnosti sprejemljivih kot obdobje razmisleka.

(96)

Nazadnje, Romunija je navedla, da je organ AAAS podjetju Oltchim vse do postopka zaradi insolventnosti zaračunaval tržne obrestne mere. Po navedbah Romunije to dokazuje, da izterjava terjatev, ki ni bila takojšnja, ne pomeni državne pomoči in je po mnenju Romunije v skladu s pristopom iz odstavka 98 in naslednjih sklepa Komisije iz leta 2012. Romunija je poleg tega še navedla, da edini nadalje nakopičeni dolg izhaja iz obresti, obračunanih za že obstoječi dolg, ki pa je v primeru, da je izterjava glavnega dolga povsem nerealna, drugotnega pomena.

(97)

Po mnenju Romunije sta podjetji CET Govora in Salrom pri odločanju, ali naj podjetju Oltchim še naprej zagotavljata dobavo in pogoje trgovanja spremenita v njegovo korist, „ravnali kot zasebna upnika, dokler sta zavarovali novonastali dolg“, njune odločitve glede dobave surovin, potrebnih za ponovni zagon dejavnosti podjetja, pa so bile podobne odločitvam, ki so jih sprejela nekatera zasebna podjetja. Ta odločitev domnevno izhaja iz verjetnosti izterjave večjega zneska dolga v primeru zagona dejavnosti. Romunija je nadalje še navedla, da sta podjetji Salrom (čeprav v manjši meri) in CET Govora zaradi medsebojne tehnološke odvisnosti v zvezi z dobavo industrijske oziroma demineralizirane vode podjetju Oltchim ravnali kot razumna bistvena dobavitelja. Ker je podjetje Oltchim leta 2015 ustvarilo 14 % prihodkov podjetja Salrom in 39 % prihodkov podjetja CET Govora, ni bilo praktične rešitve za nadomestitev nakupov industrijske pare, ki jih je podjetje Oltchim izvedlo pri podjetju CET Govora.

(98)

V zvezi s podjetjem Salrom je Romunija navedla tudi, da je po insolventnosti podjetja Oltchim prejelo skupaj več kot 33 milijonov RON, po začetku postopka zaradi insolventnosti pa je za nadaljnje dobave podjetju Oltchim zahtevalo predplačila, s čimer se je podjetje Oltchim po pogajanjih strinjalo in je to tudi upoštevalo.

(99)

V zvezi z dobavo podjetja CET Govora je Romunija navedla, da so prodajne cene električne energije in pare tržne ter so bile med 1. februarjem 2013 in 31. marcem 2016 plačane v celoti (476 milijonov RON).

(100)

Romunija trdi, da so organ AAAS in podjetja v državni lasti za načrt reorganizacije glasovali v skladu z načelom upnika v tržnem gospodarstvu, kot je povzeto v nadaljevanju.

(101)

Prvič, Romunija se strinja, da je vrednost scenarija stečaja podjetja Oltchim negativna. Da bi podprla to mnenje, navaja vrednosti iz ocenjevalnih poročil podjetja Romcontrol iz februarja 2009 (– 281 milijonov EUR) in decembra 2010 (– 407 milijonov EUR). Poleg tega navaja oceno podjetja Winterhill, ki izterjavo v primeru likvidacije ocenjuje na približno 108 milijonov EUR za zavarovana sredstva in 32 milijonov EUR za neobremenjena sredstva (od zadnjenavedenega bi bilo treba 22,2 milijona EUR odšteti za odpravnine za odpuščene delavce).

(102)

Romunija v zvezi z uvodno izjavo 120 sklepa o začetku postopka dodaja, da se okoljske odgovornosti iz poročila podjetja Winterhill nanašajo le na čiščenje in pripravo sredstev za prodajo ter ne zajemajo zaprtja odlagališča nenevarnih odpadkov in odlagališča nevarnih odpadkov, razgradnje in rušenja opreme in zgradb ter povrnitve zemljišča in okolja v prvotno stanje. Po ocenah podjetja Oltchim okoljske odgovornosti znašajo približno 464 milijonov EUR in bi tako presegle izkupiček, ki ga je podjetje Winterhill ocenilo za nezavarovane upnike v likvidacijskem postopku.

(103)

Tako je bila verjetnost, da bodo organ AAAS in podjetja v državni lasti od podjetja Oltchim prejeli poplačilo, precej večja v postopku reorganizacije.

(104)

Drugič, Romunija navaja, da izterjava dolga ne bi bila mogoča, če bi začetek stečajnega postopka podjetja Oltchim zahtevala organ AAAS in podjetje Electrica, saj zahteve iz člena 1(2) insolvenčnega zakona v tem smislu niso bile izpolnjene.

(105)

Tretjič, Romunija navaja, da je bila sicer študija načela upnika v tržnem gospodarstvu, ki jo je opravil organ AAAS, pripravljena, še preden je bil na srečanju upnikov 9. marca 2015 potrjen načrt reorganizacije, vendar je študija organa AAAS ustrezna in zadostna, da je mogoče njegovo odločitev, da potrdi načrt reorganizacije, šteti za odločitev, podobno odločitvi zasebnega upnika. Zavrnitev načrta bi pomenila stečaj, kar bi pomenilo neizterjavo dolgov glede na to, da je imel organ AAAS zavarovan le manjši del terjatev, in glede na visok znesek okoljskih odgovornosti v primeru ekoloških del za pozelenitev zemljišča. Študija, ki jo je izvedel organ AAAS, je v zvezi s tem pokazala, da bi organ AAAS izterjal več dolgov v primeru potrditve načrta reorganizacije kot v primeru likvidacije podjetja Oltchim, ko bi na podlagi odloka št. 195/2005 prednost imele okoljske odgovornosti.

(106)

Romunija meni, da je bila ob glasovanju izterjava 20 % terjatev organa AAAS po izvedbi načrta reorganizacije verodostojna ocena.

(107)

Četrtič, Romunija je poudarila, da je zahtevo za zavrnitev načrta reorganizacije, ki so jo podali trije upniki, nacionalno sodišče zavrnilo s Sklepom št. 892 z dne 22. aprila 2015. S to sodbo je bilo potrjeno, da je bil načrt reorganizacije bolj v interesu upnikov kot stečaj, zlasti na podlagi ocene zneska prednostnih okoljskih odgovornosti v višini 464 milijonov EUR, ki znatno presega oceno v zvezi z izterjavo v višini približno 108 milijonov EUR za zavarovana sredstva in 32 milijonov EUR za neobremenjena sredstva, kot je navedena v poročilu podjetja Winterhill za primer likvidacije.

(108)

Romunija navaja, da so davčni in nezavarovani upniki ter druga podjetja v državni lasti, kot sta organ AAAS in podjetje Electrica, ravnali kot udeleženci na trgu, ko so namesto likvidacije podjetja Oltchim izbrali načrt reorganizacije: ravnali so kot zasebna podjetja, na primer Erste Group Bank AG in Bulrom Gas Impex SRL, ki imata zavarovane in nezavarovane terjatve ter sta prav tako potrdila načrt. Romunija navaja tudi, da je podjetje Salrom pred začetkom postopka zaradi insolventnosti postavilo pogoj, da je za status zavarovanega upnika potrebno zavarovanje z nepremičnino.

(109)

Petič, Romunija je v pripombah navedla, da je podjetje Electrica izvedlo vse zakonsko dovoljene ukrepe, da bi v postopku zaradi insolventnosti izterjalo dolg, da bi se izognilo odvisnosti od načrta reorganizacije. Vendar pa so te ukrepe romunska sodišča zavrnila. Glasovanje za načrt je bilo torej zadnja možnost, kar dokazuje, da je podjetje Electrica ravnalo kot udeleženec v tržnem gospodarstvu. Glasovanje za načrt reorganizacije je bilo edina možnost za upnike, da izterjajo svoj dolg, in tako tudi za podjetje Electrica, ki je imelo status zavarovanega in nezavarovanega upnika.

(110)

Romunija trdi, da bi se udeleženec/upnik v tržnem gospodarstvu odločil za načrt reorganizacije, saj ta način v romunskih primerih insolventnosti in tistih primerih, ki jih pozna podjetje Electrica, običajno prinaša večje možnosti za izterjavo dolgov: Romunija poudarja, da morajo stečajni upravitelji, ki so odgovorni za pripravo načrta, po zakonu maksimizirati sredstva dolžnika in so lahko osebno odgovorni, če ne dosežejo najboljšega rezultata za upnike.

(111)

Romunija je tudi pojasnila, da je v poročilu načrt podprt, saj je v njem prepričljivo navedeno, da bo podjetju Electrica nekaj terjatev mogoče uspelo izterjati le v primeru reorganizacije. Po mnenju Romunije ni razumno trditi, da bi si moralo podjetje Electrica naložiti visoke stroške in naročiti ločeno študijo, da bi se z njo potrdili vidiki, ki so jih navedli znani strokovnjaki, potrdila nacionalna sodišča in nakazovale gospodarske izkušnje: zaradi stroškov izpolnitve okoljskih odgovornosti podjetja Oltchim v stečajnem postopku bi bilo za podjetje Electrica zelo težko, če ne že nemogoče izterjati kakršen koli znesek, ki mu ga je dolgovalo podjetje Oltchim.

(112)

Tako je bila potencialna izterjava 160 milijonov RON, ponujena v načrtu reorganizacije, pa čeprav je bila povezana z daljšim obdobjem in nekaj tveganji, za podjetje Electrica prav gotovo boljša rešitev, kar dokazujejo tudi ukrepi drugih zasebnih upnikov, kot je Erste Group Bank AG.

(113)

Romunija navaja, da podjetji Salrom in CET Govora ne bi mogli izterjati nezavarovanega deleža terjatev, če bi glasovali proti načrtu reorganizacije; zato je bila zanju najboljša rešitev potrditev načrta prestrukturiranja, v okviru katerega so zavarovani upniki sprejeli odpis terjatev v zameno za delno poplačilo nezavarovanih terjatev.

(114)

Pripombe k sklepu o začetku postopka so poslale štiri zainteresirane strani – podjetje PCC (manjšinski delničar podjetja Oltchim), podjetje Electrica, konzorcij stečajnih upraviteljev Rominsolva in BDO (odgovornih za upravljanje stečajne mase podjetja Oltchim) ter še ena zainteresirana stran, ki je želela ostati anonimna.

(115)

Rominsolv in BDO sta stečajna upravitelja podjetja Oltchim, ki sta pripravila načrt reorganizacije, ki so ga pozneje potrdili upniki podjetja Oltchim. Predložila sta številne argumente v prid načrta reorganizacije.

(116)

V zvezi z ukrepom 1 R/BDO navajata, da:

(117)

V zvezi z ukrepom 2 R/BDO navajata, da:

(118)

Nazadnje, BDO navaja, da je Komisija zanemarila pomen tehnološke medsebojne odvisnosti štirih velikih akterjev (podjetij Oltchim, CET Govora, Uzinele Sodice Govora in Salrom), katerih dejavnosti so tehnološko odvisne, saj je vsako podjetje dobavitelj in hkrati odjemalec drugega podjetja.

(119)

V zvezi z ukrepom 3 R/BDO navajata, da:

(120)

Podjetje Electrica navaja, da njegovega sklepa o glasovanju za načrt ni mogoče pripisati državi. Pravi, da je skupščina delničarjev odločitev o glasovanju prepustila generalnemu direktorju podjetja Electrica SA in da je ta edini odgovorni za glasovanje za načrt. Zato po mnenju podjetja Electrica ukrepa 3 ni mogoče pripisati državi.

(121)

Nadalje podjetje Electrica navaja, da tudi če bi bilo mogoče meniti, da je bila pri sklepu udeležena država, je šlo za dobro poslovno odločitev, skladno z načelom upnika v tržnem gospodarstvu. Podjetje Electrica torej meni, da z njegovo odločitvijo za podporo načrtu podjetje Oltchim ni dobilo nobene prednosti; to naj bi po njegovem mnenju potrjevalo podobno ravnanje drugih zasebnih upnikov v primerljivem položaju, ki so prav tako glasovali za načrt.

(122)

Podjetje Electrica tudi navaja, da študije upnika v tržnem gospodarstvu ni izvedlo, ker sta imela R/BDO pravno obveznost svetovati upnikom, kako maksimizirati izkupičke.

(123)

Anonimna stran podpira dvome Komisije. Poleg tega dodatno poudarja izkrivljajoče učinke podpornih ukrepov, zlasti na trgu kloralkalnih izdelkov (kavstična soda). Anonimna stran verjame, da pomeni predlagana prodaja podjetja Oltchim brezizhoden položaj: več neuspešnih poskusov prodaje podjetja dokazuje, da se trg zanj ne zanima; takratna finančna poročila podjetja Oltchim izkazujejo raven dobičkonosnosti, ki je veliko prenizka, da bi bilo poslovanje dolgoročno vzdržno. Glede na to bi bila za podjetje Oltchim edina smiselna rešitev popolno prestrukturiranje poslovanja z zaprtjem obratov, zmanjšanjem zmogljivosti in morda tudi izstopom s trga.

(124)

Anonimna stran tudi poudarja, da je podjetje Oltchim znaten del dobička, doseženega v letu 2015, in dobička, pričakovanega v letu 2016, ustvarilo s prodajo kavstične sode, katere prodajna cena je ciklična in je leta 2015 dosegla najvišjo vrednost. Poleg tega so stopnje uporabe zmogljivosti podjetja Oltchim izjemno nizke (30 % skupne izkoriščenosti zmogljivosti, kar je zelo malo v primerjavi s povprečno 80-odstotnimi stopnjami v industriji kloralkalnih izdelkov v EU). Zato bi moral vsak potencialni kupec izvesti precejšnje dodatne naložbe, kar pa se ne sklada z nizkim dobičkom podjetja Oltchim pred davki, obrestmi in amortizacijo.

(125)

Po navedbah podjetja PCC bi organ AAAS, če bi deloval kot zasebni upnik, po propadlem poskusu privatizacije septembra 2012 dal prednost izvršbi svojih terjatev do podjetja Oltchim: tako bi izterjal 12 % svojih terjatev, ne pa se odločil čakati na negotovo izterjavo med celotnim postopkom reorganizacije.

(126)

Podjetje PCC trdi, da je bilo po neuspešni privatizaciji septembra 2012 še bolj jasno, da na trgu ni zanimanja za nakup podjetja Oltchim. Zaradi nekajletnega čakanja na pripravo nekakšnega načrta prestrukturiranja in nato še nekajletnega čakanja na njegovo izvedbo je bila tržna vrednost sredstev podjetja ogrožena. Sredstva podjetja Oltchim so bila vsako leto bolj zastarela in nekoristna.

(127)

Podjetje PCC navaja, da bi moral organ AAAS uporabiti posebno romunsko zakonodajo o izterjavi javnih dolgov, ki nastanejo ministrstvu za finance zaradi državnih poroštev (odlok št. 29/2002); ta namreč določa, da so sporazumi o izterjavah, s katerimi se državna poroštva z ministrstva za finance prenesejo na organ AAAS, zakonsko priznani kot izvršilni naslovi. Zato bi lahko organ AAAS po mnenju podjetja PCC navedene izvršilne naslove izvršil brez dodatnih formalnosti. Organ AAAS je imel na voljo različne načine za izvršbo, kot določa izredni odlok vlade št. 51/1998 o realizaciji državnih sredstev.

(128)

Poleg tega organ AAAS v okviru zavarovanih državnih upnikov očitno ni zahteval odprave zadržanja svojih pravic do izvršbe v okviru postopka zaradi insolventnosti, medtem ko je podjetje Electrica to sicer neuspešno poskusilo storiti. Tako organ AAAS ni uporabil vseh pravnih instrumentov, ki jih je imel na voljo za reševanje težave z neplačevanjem podjetja.

(129)

Podjetje PCC meni, da podjetji CET Govora in Salrom nista ravnali kot udeleženca v tržnem gospodarstvu, ko sta podjetju Oltchim kljub njegovemu neplačilu neporavnanih dolgov še naprej zagotavljali dobavo, ter da je njune odločitve mogoče pripisati državi.

(130)

V nasprotju s podjetjema Electrica in Electrica Furnizare se je podjetje CET Govora odločilo, da bo podjetju Oltchim še naprej dobavljalo električno energijo in industrijsko paro, čeprav podjetje ni poplačalo svojih dolgov in čeprav so temu nasprotovale tudi banke podjetja CET Govora; taka odločitev je 6. maja 2016 privedla do insolventnosti podjetja CET Govora: podjetje PCC navaja, da je podjetje CET Govora po besedah njegovega stečajnega upravitelja subvencioniralo podjetje Oltchim.

(131)

Podjetje PCC trdi, da je odločitev podjetja CET Govora glede ponovne dobave podjetju Oltchim po neuspešni privatizaciji septembra 2012 mogoče pripisati državi. Po njegovem mnenju se je podjetje CET Govora odločilo, da bo podjetju Oltchim še naprej zagotavljalo dobavo, potem ko je povezan sklep sprejel njegov lastnik – okrožni svet Vâlcee, čeprav je bila plačilna nesposobnost podjetja Oltchim splošno znana. Podjetje PCC tudi navaja upravitelja podjetja CET Govora, ki je poudaril, da „odločitev glede dobave električne energije podjetju Oltchim ni bila ekonomsko utemeljena in je bila politično motivirana ter je sijajen primer vmešavanja politike v upravljanje dolžnika […]“

(132)

Podjetje PCC priznava, da je bilo podjetje Oltchim pomembna stranka podjetja Salrom, vendar meni, da udeleženec v tržnem gospodarstvu podjetju Oltchim glede na njegov finančni položaj ne bi več zagotavljal dobave; potencialna likvidacija podjetja Oltchim bi vplivala le na eno podružnico podjetja Salrom, kjer bi bilo ogroženih le 60 delovnih mest. Zato noben zasebni upnik v podobnem položaju kot podjetje Salrom ne bi sprejel kopičenja dolgov, ampak bi se raje odločil za zmanjšanje prihodkov, da bi ohranil zdravo podjetje.

(133)

Podjetje PCC navaja, da je mogoče odločitev podjetja Salrom glede ponovne dobave podjetju Oltchim po neuspešni privatizaciji septembra 2012 pripisati državi, ki nadzoruje podjetje Salrom; upravni odbor podjetja Salrom res imenuje generalna skupščina delničarjev, a ima romunska država večino (51 %) delnic podjetja in v upravni odbor imenuje predstavnike države.

(134)

Podjetje PCC navaja, da organ AAAS ter podjetji CET Govora in Electrica niso ravnali kot upniki v tržnem gospodarstvu, ko so sprejeli odpis terjatev, namesto da bi se odločili za njihovo izterjavo.

(135)

Podjetje PCC trdi, da načrtu reorganizacije, ki so ga potrdili upniki, manjkajo elementi pravega prestrukturiranja (51) ter je pravzaprav omejen zgolj na prestrukturiranje dolga in likvidacijo. Prav tako navaja, da bi bil boljša možnost načrt reorganizacije, ki bi ga pripravili delničarji, vendar njegov predlog ni bil upoštevan, saj ga romunski organi niso potrdili.

(136)

Brez dolgoročnih ukrepov za prestrukturiranje osnovne dejavnosti podjetja Oltchim pa ni možnosti, da bi bilo podjetje sposobno preživeti na trgu in bilo dobičkonosno.

(137)

Podjetje PCC po eni strani poudarja, da je bila tržna vrednost, ki jo je leta 2013 določilo podjetje Winterhill Romunija, zelo negotova ter da je previden udeleženec v tržnem gospodarstvu pri oblikovanju stališča glede načrta reorganizacije čez dve leti, tj. aprila 2015, ne bi imel za pravilno.

(138)

Številni neuspešni poskusi privatizacije podjetja Oltchim v letih 2001, 2003, 2006, 2007, 2008 in 2012 so bili po mnenju podjetja PCC jasen znak, da nobenega vlagatelja ne bi zanimala pridobitev delnic v okviru privatizacije z novoustanovljeno namensko družbo, ki sta jo predlagala stečajna upravitelja. Podjetje PCC dodaja, da cena, določena za privatizacijo, ni utemeljena in je ni mogoče šteti za zanesljiv razlog za potrditev načrta. Po njegovem mnenju je načrt namenjen zgolj ohranjanju nedobičkonosnega podjetja pri življenju in prelaganju dejanskega stečaja podjetja Oltchim.

(139)

Podjetje PCC navaja tudi, da bi se cena za podjetje Oltchim med letoma 2013 in 2015 verjetno znižala, saj naprav, ki niso delovale dve leti, ne bi bilo mogoče spet zagnati. Tako bi bilo edino kaj vredno sredstvo v obratu v Braduju zemljišče, in to ne glede na povezane okoljske odgovornosti.

(140)

Da bi podprlo svoje navedbe, podjetje PCC navaja ceno, ki jo je v neuspešnem postopku privatizacije leta 2012 ponudil posameznik (g. Diaconescu), in sicer približno 45 milijonov EUR, kar je šestkrat manj od cene, ki jo je za podjetje Oltchim ocenilo podjetje Winterhill. Podobno je predstavnik podjetja Chimcomplex, ki je leta 2016 oddalo ponudbo za nakup delujočih sredstev podjetja Oltchim, istega leta poudaril, da je vrednost podjetja precej nižja od cene, ki je bila zahtevana v načrtu reorganizacije.

(141)

Podjetje PCC je poudarilo, da so javni upniki odločitve sprejeli v okoliščinah, ko ob neobstoju dejanskega načrta prestrukturiranja podjetje Oltchim še vedno ni ustvarjalo dobička; poleg tega je bil dobiček, ki ga je evidentiralo podjetje, ustvarjen umetno z odpisi dolga in ni pričal o izboljšanju finančnega položaja podjetja. Pozitivni rezultati v računovodskih izkazih bi bili le rezultat različnih računovodskih metod. Po ugotovitvah neodvisnega poročila, ki ga je v imenu podjetja PCC naročilo podjetje […], je imelo podjetje Oltchim med 1. januarjem 2013 in 30. junijem 2016 nenehno izgube po nevtralizaciji izrednih elementov (kot je odpis dolga leta 2015) zaradi neproduktivnih sredstev, kot so petrokemična služba v Braduju, vinil klorid monomer (VCM) in polivinil klorid (PVC). V istem poročilu je tudi ugotovljeno, da bi morala vrednost opredmetenih nekratkoročnih sredstev, ki 31. decembra 2015 pomenijo več kot 84 % sredstev podjetja Oltchim, znašati med 14 milijoni EUR in 128 milijoni EUR, odvisno od pričakovane prodaje podjetja Oltchim SPV med decembrom 2013 in decembrom 2014 ter od scenarija (A ali B), predvidenega v načrtu reorganizacije, ki sta ga pripravila stečajna upravitelja, ki ju je imenovalo sodišče (52), kar je manj od likvidacijske vrednosti, kot jo je ocenilo podjetje Winterhill (141 milijonov EUR).

(142)

Podjetje PCC meni, da je primerjava ocenjene tržne vrednosti podjetja Oltchim in likvidacijske vrednosti iz več razlogov napačna.

(143)

Prvič, obstajale so še druge možnosti, na primer prodaja podjetja Oltchim po svežnjih sredstev.

(144)

Drugič, znesek okoljskih odgovornosti, ki ga je podjetje Oltchim izračunalo za primer likvidacije (463,7 milijona EUR), se zdi pretiran in namenjen temu, da bi se namesto likvidacije podjetja podprl načrt reorganizacije, saj okoljske odgovornosti ne temeljijo na zunanjih neodvisnih poročilih. Informacije, zakaj stečajna upravitelja nista zahtevala nove študije, niso na voljo. Take okoljske odgovornosti, kot jih je podjetje Oltchim ocenilo za primer likvidacije, bi moral v svoji ponudbi upoštevati tudi potencialni kupec podjetja Oltchim SPV. Nazadnje, podjetje PCC se strinja z mnenjem Komisije, da bi v primeru likvidacije velik del sredstev lahko kupil kupec, ki bi želel prevzeti industrijske dejavnosti v obratu podjetja Oltchim, zaradi česar celostna demontaža obrata, upoštevana v oceni, ne bi bila potrebna. Podjetje PCC pa po drugi strani poudarja negotovost, povezano z zneskom okoljskih odgovornosti podjetja Oltchim v načrtu reorganizacije iz leta 2015.

(145)

Tretjič, v okoliščinah, ko nove terjatve po začetku postopka zaradi insolventnosti podjetja Oltchim dobijo prednost pred predhodnimi dolgovi, bi nekateri upniki lahko imeli interes, da bi zahtevali začetek likvidacije podjetja, ne pa čakali, da bi se nakopičili taki novi dolgovi, s čimer bi se njihove možnosti za izterjavo zmanjšale. Podjetje PCC tudi navaja, da je bil dolg, ki je podjetju Oltchim nastal po začetku postopka zaradi insolventnosti, morda podcenjen. Če bi to držalo, bi to pomenilo manjše možnosti izterjave, s tem pa bi morali upniki v primeru načrta reorganizacije odpisati večje terjatve.

(146)

Nadalje podjetje PCC navaja, da bi morali državni upniki upoštevati tudi trajanje faze reorganizacije v primerjavi s trajanjem stečajnega postopka. Priprava izvedljivega načrta prestrukturiranja in njegova izvedba trajata veliko dlje kot likvidacija podjetja Oltchim s takojšnjo prodajo sredstev.

(147)

Poleg tega bi morali državni upniki izkoristiti svoj položaj.

(148)

Podjetje PCC je še navedlo, da je sicer nekaj zasebnih upnikov, ki so bili v podobnem položaju kot država, glasovalo za načrt reorganizacije, a bi bilo zaradi glasovanja nekaterih zasebnih upnikov za načrt narobe sklepati, da so bili državni upniki, vključno z organom AAAS, v podobnem položaju kot preudaren udeleženec v tržnem gospodarstvu: v nasprotju z zasebnimi upniki, ki so imeli zavarovane in nezavarovane terjatve, so bile skoraj vse terjatve organa AAAS nezavarovane; poleg tega so zadevni zasebni upniki vedeli, da bo romunska država sprejela vse potrebne ukrepe in korake, da bi ne glede na ceno zagotovila preživetje podjetja Oltchim, zato so se odločili „pridružiti“ državi pri teh prizadevanjih.

(149)

Podjetje PCC meni, da je mogoče ukrep 3 pripisati državi, saj načrta prestrukturiranja ne bi bilo mogoče potrditi brez soglasja državnih upnikov, ki so imeli večino glasov (več kot 50 %) v večini kategorij upnikov: dejansko je država imela glavno besedo v vseh kategorijah upnikov razen v kategoriji zavarovanih terjatev in kategoriji zaposlenih. Tako so zasebni upniki, ki so odobrili načrt reorganizacije, delovali bolj kot posnemovalci države in ne zagovorniki takega načrta reorganizacije. Podjetje PCC nadalje navaja, da „se zaveda, da so nekateri zasebni upniki očitno ubrali enako pot kot država (tj. so prav tako glasovali za načrt, čeprav očitno ni bil v njihovo korist, saj so odpisali veliko dolgov)“. Kljub temu podjetje PCC meni, da „je država ustvarila to ‚tržno prakso‘ in ne obratno (da bi država sledila trendu). Država je namreč nadzorovala podjetje Oltchim pred insolventnostjo in glasovanje o načrtu reorganizacije, drugim upnikom pa je bilo jasno, da bo država sprejela vse ukrepe, da bi ne glede na ceno zagotovila preživetje podjetja Oltchim.“

(150)

Romunija meni, da je organ AAAS s z zaračunavanjem obresti, dokler se podjetje Oltchim ni znašlo v postopku zaradi insolventnosti, deloval kot „zakonsko omejeni“ zasebni upnik, ter zavrača trditve podjetja PCC, da se organ AAAS ni dovolj potrudil za izvršbo svojih terjatev. Romunija dejansko navaja, da so memorandum predlagali ministrstvo za javne finance, ministrstvo za gospodarstvo, trgovino in poslovno okolje ter agencija OPSPI. V zvezi z dejanskimi omejitvami Romunija pojasnjuje, da organ AAAS ni mogel zaseči bančnih računov (tj. zaseči sredstev na njem), saj je to že prej storilo podjetje Electrica.

(151)

Romunija kritizira logiko argumenta podjetja PCC, da bi organ AAAS moral zahtevati izvršbo svojih terjatev: v tem primeru bi se za podjetje Oltchim moral sprožiti postopek zaradi insolventnosti. V okviru postopka zaradi insolventnosti pa organ AAAS ne bi mogel izterjati svojih terjatev, kot je trdilo podjetje PCC.

(152)

Romunija mnenje podjetja PCC, da bi organ AAAS moral zaseči blago in sredstva podjetja Oltchim, označuje kot nerealno, ker te možnosti zasebni upniki niso uporabili.

(153)

Romunija v zvezi s podjetjema CET Govora in Salrom navaja, da je podjetje Oltchim kratkoročne obveznosti po insolventnosti plačevalo brez zamud.

(154)

Po njenem mnenju so javna podjetja ravnala kot zasebna podjetja, na primer podjetje Bulrom Gas Impex (lokalni dobavitelja podjetja Oltchim), zato je njihovo ravnanje skladno s preskusom zasebnega upnika in zasebnega kupca.

(155)

Prvič, Romunija navaja, da rešitve, ki jo je v pripombah predlagalo podjetje PCC, in sicer priprave načrta reorganizacije, ki bi ga vodili delničarji, na podlagi insolvenčnega zakona ni bilo več mogoče uresničiti, saj je bil sprožen postopek sodne reorganizacije; po navedbah Romunije bi dajal postopek reorganizacije, ki ga je predlagalo podjetje PCC, prednost delničarjem v škodo upnikov, zaradi česar ga slednji ne bi potrdili.

(156)

Romunija izpodbija opis podjetja PCC, da je finančni položaj podjetja Oltchim „pod sprejemljivimi standardi […] in še vedno ustvarja izgube,“ ter poudarja, da je spletni portal SeeNews podjetje Oltchim uvrstil na 63. mesto med sto najbolj donosnimi podjetji v Jugovzhodni Evropi (54).

(157)

V zvezi z vrednotenjem sredstev podjetja Olchim, ki ga je izvedlo […] in sporočilo podjetje PCC, Romunija ne nasprotuje prilagoditvi normalizacije, ki jo je […] izvedlo v zvezi z odpisom dolga, izrecno pa zavrača uporabo metodologije diskontiranih denarnih tokov za vrednotenje sredstev podjetja Oltchim. Romunija se za utemeljitev dejstva, da se diskontirani denarni tokovi uporabljajo za vrednotenje podjetja in kot taki niso primerni za vrednotenje sredstev, sklicuje na učno gradivo univerz Harvard in Stern.

(158)

Romunija prav tako zavrača navedbo podjetja PCC, da je organ AAAS vplival na ravnanje zasebnih upnikov, saj sta najmanj dve banki podpisnici (in sicer Erste Bank AG in Banca Transilvania) uveljavljeni, neodvisni in po vsem svetu delujoči instituciji.

(159)

Romunija poudarja, da so dejansko zasebni upniki sprejeli ključno odločitev o načrtu reorganizacije podjetja Oltchim, zlasti ker so predstavljali 61,5 % zavarovanih upnikov, ki so z odobritvijo delnega odpisa, nepogrešljivega za potrditev načrta s strani vsake kategorije, imeli odločilno vlogo.

(160)

Romunija navaja, da je pričakovana izterjava za javne subjekte v okviru načrta reorganizacije, ki ga je predlagal stečajni upravitelj, znašala 500 milijonov RON, tj. sedemkrat toliko kot potencialna izterjava v okviru stečajnega postopka, ki naj bi znašala 72 milijonov RON.

(161)

Nadalje Romunija navaja, da je organ AAAS v načrtu prestrukturiranja lahko izterjal več kot 18 % vseh svojih terjatev, medtem ko bi jih na podlagi študije Raiffeisen v primeru likvidacije lahko le 12 %.

(162)

Romunija navaja tudi, da bi se po mnenju stečajnih upraviteljev podjetja Oltchim v primeru stečaja izogibanje okoljskim stroškom ali njihova prenizka ocena po romunskem pravu kazensko preganjala.

(163)

Romunija trdi (55), da glasovalna pravila določajo, da načrta reorganizacije ne bi bilo mogoče sprejeti brez potrditve zavarovanih upnikov kot prikrajšane kategorije na podlagi zakonodaje. Zato so to zasebni upniki, ki so v kategoriji zavarovanih posojilodajalcev imeli večino ter so sprožili in omogočili sprejetje načrta; kot taki niso zgolj sledili državnim upnikom, kot navaja podjetje PCC. Romunija je poudarila (56), da so bili zavarovani upniki prikrajšana kategorija. Če bi kot taki zavrnili načrt, pogoj iz člena 101(2)(c) insolvenčnega zakona ne bi bil izpolnjen, zaradi česar druge kategorije ne bi mogle doseči sprejetja načrta.

(164)

Romunija tudi poudarja razliko med preteklimi neuspešnimi poskusi privatizacije in postopkom iz leta 2012, ki je temeljil na prodaji sredstev podjetja Oltchim, prenesenih na namensko družbo, kar pomeni, da kupec ne bi kupil celotne bilance stanja z obveznostmi vred, ampak le sredstva podjetja.

(165)

Romunija navaja, da se vrednost tekočih dolgov zmanjšuje, ker je podjetje Oltchim ustvarilo pozitiven dobiček pred obrestmi, davki in amortizacijo.

(166)

Romunija tudi zavrača mnenje [anonimne strani], da bi bilo podjetje Oltchim „strukturno nedonosno“: težave podjetja Oltchim bi bile pravzaprav posledica slabih poslovodskih odločitev.

(167)

Romunski organi so v pripombah z dne 16. maja 2018 poleg zgoraj navedenega poudarili še elemente, navedene v nadaljevanju.

(168)

Prvič, državni upniki podjetju Oltchim niso zagotovili prednosti, saj je mogoče šteti, da so ravnali enakovredno z zasebnimi upniki v vseh kategorijah zavarovanih upnikov, proračuna kot upnika, bistvenih dobaviteljev in nezavarovanih upnikov.

(169)

Zlasti je večina zavarovanih upnikov glasovala za načrt, ker so bili prepričani, da v primeru likvidacije ne bi dobili zneska, ki bi v celoti kril njihove terjatve. Golo dejstvo, da je imel organ AAAS terjatve tako v kategoriji zavarovanih upnikov kot tudi proračuna kot upnika, ne bi vplivalo na to opažanje glede enakovrednosti, saj je lahko organ AAAS pričakoval, da bi z načrtom prejel več kot v primeru likvidacije.

(170)

Dejstvo, da so zavarovani upniki, ki so glasovali za načrt, sprejeli odpis v načrtu, pomeni, da so bile terjatve proračuna kot upnika v primeru likvidacije brez vrednosti. Da bi zagotovili glasovanje proračuna kot upnika za načrt, so zavarovani upniki sprejeli omejitev svojega dela izkupička (ko so se strinjali z dejanskim odpisom od 20 % do 27 % terjatev) v korist podrejenih kategorij, ki v primeru likvidacije ne bi prejele ničesar.

(171)

Pozitivno glasovanje večine nezavarovanih upnikov (40,5 % njihovih terjatev je imelo podjetje Electrica) tudi dokazuje zaupanje v načrt, čeprav njihov glas ni bil posebno pomemben, saj niso mogli pričakovati plačanih terjatev niti v primeru likvidacije niti v primeru načrta reorganizacije.

(172)

Drugič, romunski organi, ki jim je Komisija omogočila predložitev pripomb glede osnutka preskusa udeleženca v tržnem gospodarstvu, ki ga je Komisija pripravila z vidika zavarovanih, proračunskih in nezavarovanih upnikov ter bistvenih dobaviteljev na podlagi takrat razpoložljivih dokazov (končna različica je v Prilogi I k temu sklepu), so v zvezi s tem predložili drugačne pripombe. Zlasti so zrelativizirali razliko med prodajo podjetja Oltchim SPV, predvideno v načrtu reorganizacije, in prodajo in situ, ki jo je Komisija predvidela kot eno od treh možnih primerov likvidacije. Romunija poudarja, da z likvidacijo ni bilo mogoče pričakovati večjega izkupička kot z načrtom reorganizacije. Nazadnje, Romunija je predložila drugačne tehnične pripombe o načinu, kako bi upnik v tržnem gospodarstvu izkupiček in stroške ocenil v načrtu reorganizacije in primeru likvidacije, razen okoljskih odgovornosti, katerih nevtralizacijo Romunija izpodbija.

(173)

Tretjič, na splošno je bila možnost, ki so jo izbrali upniki, in sicer glasovanje za načrt, v njihovo očitno korist, saj je izkupiček od prodaje operativnih sredstev po svežnjih – čeprav so pomenili le 57 % – prinesel veliko več koristi kot povprečni scenarij v primeru stečaja. Poleg navedenega naj bi bil dodaten izkupiček dosežen s prodajo preostalih 43 % sredstev, rezultat česar bi bila njihova večja korist v postopku reorganizacije. Nadalje je napovedano, da bo podjetje Oltchim v prvi polovici leta 2018 plačalo približno 8 milijonov EUR tekočih dolgov, kar bo pomenilo nižje tekoče dolgove in večjo porazdelitev upnikom v okviru postopka reorganizacije.

(174)

Komisija je v sklepu o začetku postopka (glej uvodno izjavo 85) ugotovila, da bi lahko zaradi postopka prodaje, kot je bil določen v prvotno potrjenem načrtu reorganizacije, nastala gospodarska kontinuiteta med podjetjem Oltchim SA in morebitnim pridobiteljem podjetja Oltchim SPV. Da bi preprečili prenos morebitne nezdružljive državne pomoči na kupce sredstev podjetja Oltchim, so se romunski organi odločili, da bodo prestrukturirali postopek prodaje ter tako zagotovili gospodarsko diskontinuiteto med podjetjem Oltchim in njegovimi potencialnimi kupci.

(175)

Konkretneje, podjetje Oltchim je julija in avgusta 2016 s podporo svetovalcev analiziralo svoja sredstva in opredelilo možnosti za razdrobljeno ponudbo sredstev, da bi se maksimizirala potencialna cena vseh prodaj. Na podlagi tega je bilo opredeljenih devet svežnjev sredstev (57). Po objavi namere o prodaji podjetja Oltchim avgusta 2016 je bil informativni memorandum poslan 23 ponudnikom, rok za predložitev zavezujočih ponudb skupaj z nadaljnjim skrbnim pregledom (vključno z obiski na kraju samem in tehničnim skrbnim pregledom) pa je bil večkrat preložen.

(176)

Revidirani načrt, ki je temeljil na prodaji prek svežnjev sredstev (in ne več na prodaji namenske družbe), je generalna skupščina upnikov formalno sprejela 6. marca 2017. Stečajni sodnik je spremenjeni načrt reorganizacije potrdil 28. junija 2017, njegova odločitev pa je postala pravnomočna 16. oktobra 2017 (ko je sodišče višje stopnje zavrnilo pritožbo tretje stranke).

(177)

Po prejemu zavezujočih ponudb je prodajalec (AT Kearney v imenu podjetja Oltchim) opredelil naslednje možne kombinacije zavezujočih ponudb z največjo skupno vrednostjo za upnike:

(178)

Skupščina upnikov je na seji 18. decembra 2017 potrdila sporazum o prodaji sredstev podjetju Chimcomplex, vse druge ponudbe pa je zavrnila (58). Glede na to, da je bila odločitev skupščine upnikov izpodbijana na sodišču, je bil nov prvotni skrajni datum zaključka podaljšan do 17. oktobra 2018.

(179)

Prodajna cena za sveženj 6 je bila predmet ponovnih pogajanj z DSG in se je z 1,9 milijona EUR zvišala na 2,6 milijona EUR. Na podlagi tega je bil 1. februarja 2018 podpisan sporazum o nakupu sredstev. Prodaja, ki jo je skupščina upnikov odobrila 26. februarja 2018, je bila dokončana 12. junija 2018.

(180)

Kar zadeva preostala neprodana sredstva (sveženj 7 – predelava PVC, sveženj 8 – petrokemična služba v Braduju, sveženj 9 – anhidrid ftalne kisline in nekatera posamezna sredstva svežnja 7 – VCM/PVC), si je skupščina upnikov prizadevala za izboljšane ponudbe z vidika cene, a pogajanja niso bila uspešna.

(181)

Maja 2018 je bil objavljen nov razpis za preostala svežnja (nedelujočih) sredstev 8 in 9 ter neprodani del svežnja sredstev 7 (59). Predvideni rok za likvidacijo preostalih sredstev je april 2019.

(182)

Komisija bo najprej proučila, ali ukrepi od 1 do 3 v korist podjetja Oltchim vključujejo državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU (glej oddelek 6.1). Nato bo ocenila, ali je bilo podjetje Oltchim podjetje v težavah (glej oddelek 6.2). Nazadnje bo preverila, ali je bila pomoč že izvedena (glej oddelek 6.3), in posledično tudi, ali je taka pomoč združljiva z notranjim trgom (glej oddelek 6.4).

(183)

V skladu s členom 107(1) PDEU je „vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami“.

(184)

Merila iz člena 107(1) PDEU so kumulativna. Da bi se ukrep štel za pomoč v smislu te določbe, morajo biti torej izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji:

(185)

Kot je navedlo Sodišče (60), da bi se ukrepi šteli za državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, (a) se morajo financirati iz državnih sredstev, in sicer neposredno ali posredno prek posrednika, ki deluje na podlagi dodeljenih pooblastil, in (b) jih mora biti mogoče pripisati državi. Pojem država članica vključuje vse ravni javnih organov, ne glede na to, ali gre za nacionalni, regionalni ali lokalni organ (61).

(186)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 14, je organ AAAS del javne uprave, podrejen vladi. Zato neizterjava zapadle terjatve (glavnice in obresti) s strani tega organa, nadaljnje kopičenje terjatev in odpis dolgov, ki bi običajno morali biti plačani organu AAAS, bremenijo državni proračun in vključujejo državna sredstva.

(187)

Na podlagi navedenega je mogoče ukrep 1 pripisati državi in zajema prenos državnih sredstev.

(188)

Če javni organ zagotovi prednost upravičencu, se ukrep po definiciji pripiše državi, tudi če je zadevni organ pravno avtonomen v razmerju do drugih javnih organov.

(189)

Vendar je pripisljivost manj očitna, če se prednost zagotavlja prek javnih podjetij (62). V takih primerih je treba ugotoviti, ali se lahko šteje, da so bili javni organi tako ali drugače vpleteni v sprejetje ukrepa (63).

(190)

Tako se lahko o pripisljivosti ukrepa, ki ga sprejme javno podjetje, državi sklepa iz vrste kazalnikov, ki izhajajo iz okoliščin primera, in okvira, v katerem je bil sprejet ukrep (64). Med drugimi možnimi kazalniki za določitev, ali je ukrep mogoče pripisati državi, so:

(191)

Komisija v zvezi s podjetjem Salrom ugotavlja, da upravni odbor podjetja imenuje skupščina delničarjev, pri čemer ima romunska država večino (51 %) delnic podjetja in v upravni odbor imenuje predstavnike države.

(192)

Ker je podjetje Salrom v državni lasti, mora poleg tega njegov letni proračun potrditi država. Ta predhodna odobritev med drugim velja za zneske, ki ustrezajo terjatvam do kupcev (kot je podjetje Oltchim).

(193)

Sicer pa ni treba ugotoviti, da je ukrepe podjetja Salrom v zvezi z ukrepom 2 mogoče pripisati državi, saj Komisija ugotavlja, da ukrep 2 ne pomeni pomoči za podjetje Salrom (glej uvodno izjavo 263).

(194)

Komisija v zvezi s podjetjem CET Govora ugotavlja, da je podjetje registrirano kot podjetje v 100-odstotni državni lasti, katerega edini delničar je okrožje Vâlcea, in da ga je pred začetkom insolventnosti vodil okrožni svet Vâlcee (66).

(195)

Nadalje Komisija ugotavlja, da sta bili odločitvi glede podpisa nove pogodbe o dobavi električne energije s podjetjem Oltchim in nato glede povečanja dobave sprejeti zaradi izvajanja več odločb (67) okrožnega sveta Vâlcee, da bi se podjetju Oltchim zagotovila dobava.

(196)

Pri proučitvi ravnanja podjetja CET Govora v širšem okviru prav tako ne bi bilo verodostojno trditi, da na njegove odločitve ni vplivala država; tako je bil takoj po neuspešni privatizaciji oktobra 2012 generalni izvršni direktor podjetja CET Govora imenovan za generalnega izvršnega direktorja podjetja Oltchim, ko pa je bil sprožen postopek zaradi insolventnosti podjetja Oltchim, je bil februarja 2013 spet imenovan za generalnega izvršnega direktorja podjetja CET Govora (68).

(197)

Kljub navedbi Romunije, da je v obravnavanem obdobju generalni izvršni direktor podjetja CET Govora okrožnemu svetu Vâlcee svetoval sprejetje odločitev v najboljšem interesu podjetja, tej trditvi nasprotujejo drugi elementi, razkriti s korupcijskimi škandali na visoki ravni, v katere je bil vpleten navedeni generalni izvršni direktor (in na koncu skupaj s predstavnikom vlade tudi obsojen na nacionalnih kazenskih sodiščih) (69). Natančneje, junija 2018 so nacionalna kazenska sodišča obsodila takratnega ministra za promet zaradi zlorabe položaja, saj je izkoristil vpliv, ki ga je imel na generalnega izvršnega direktorja podjetja CET Govora, in ga prepričal v sklenitev več škodljivih in nepotrebnih pogodb v imenu podjetja CET Govora, katerih končni cilj je bilo prelivanje sredstev podjetja. Za kaznivi dejanji zlorabe položaja in izkoriščanja vpliva, v neprekinjeni obliki zagrešeni med oktobrom 2011 in julijem 2014, so nacionalna kazenska sodišča obsodila tako ministra kot tudi generalnega izvršnega direktorja podjetja CET Govora.

(198)

Komisija posledično in ne glede na subjektivno stališče podjetja CET Govora glede koristi nadaljnje dobave podjetju Oltchim ugotavlja, da podjetje CET Govora ne bi moglo sprejeti sporne odločitve brez upoštevanja zahtev javnih organov ter da so bile usmeritve, ki so jih izdali vladni organi (tj. odločbe okrožnega sveta Vâlcee), dejansko podlaga za ravnanje podjetja CET Govora. Tako Komisija ugotavlja, da je v primeru podjetja CET Govora ukrep mogoče pripisati državi.

(199)

Ker je podjetje CET Govora v državni lasti, Komisija ugotavlja, da njegova odločitev za preložitev roka za plačila in nadaljnjo dobavo podjetju Oltchim bremeni državna sredstva.

(200)

Na podlagi navedenega je mogoče ukrep 2 v zvezi s podjetjem CET Govora pripisati državi in vključuje prenos državnih sredstev.

(201)

Prvič, Komisija opaža, da na podlagi insolvenčnega zakona načrta ne bi bilo mogoče potrditi brez soglasja organa AAAS (ki ima večino vrednosti terjatev v kategoriji proračuna kot upnika) ali podjetja CET Govora (ki ima večino vrednosti terjatev v kategoriji vezanih dobaviteljev, tj. nezavarovanih upnikov na podlagi člena 96 insolvenčnega zakona), katerega ukrepe je mogoče pripisati državi (glej uvodni izjavi 187 in 200).

(202)

Drugič, Komisija navaja tudi, da je načrt prestrukturiranja pripravil stečajni upravitelj, ki ga je imenovalo sodišče, ki je organ države. Načrt prestrukturiranja je bil nato podprt, ker so ga potrdili javni in zasebni upniki, ki so novembra 2012 podpisali memorandum, za katerega je pobudo dala država.

(203)

Ta memorandum (ki ga je podpisalo 12 strank, od katerih jih je deset pripadalo javni upravi ali pa so bili v državni lasti (70), le dve pa sta bili finančni instituciji v zasebni lasti (71) – glej uvodno izjavo 31) so pripravili trije ministri, potrdil pa ga je predsednik vlade. Tako je najvišja raven države s pomočjo memoranduma podjetje Oltchim ohranila na trgu.

(204)

Tretjič, Komisija ugotavlja, da je bil namen države, da ohrani delujoče podjetje Oltchim, nakazan in nato večkrat potrjen pred obdobjem insolventnosti in med njim.

(205)

Poleg tega je iz preglednice terjatev (glej preglednico 1) razvidno, da so terjatve podpisnikov memoranduma skupaj znašale 539 milijonov EUR. Terjatve teh podpisnikov skupaj s terjatvami podjetja CET Govora (katerega ukrepanje v zvezi z ukrepom 3 je bilo pripisano državi (glej uvodni izjavi 200 in 201)) skupaj znašajo 569 milijonov EUR od 759 milijonov EUR vseh terjatev. Tako so podpisniki memoranduma skupaj s podjetjem CET Govora imeli tudi potrebno večino v vseh štirih kategorijah upnikov razen v kategoriji zaposlenih – kategoriji, ki je bila seveda prav tako naklonjena načrtu (to dejstvo so romunski organi priznali (83)) –, tako da so lahko potrdili načrt (84). Zaradi visoke ravni javnih podpisnikov memoranduma je malo verjetno, da ob glasovanju za načrt ali proti njemu ciljev memoranduma ne bi upoštevali tudi zasebne banke in drugi zasebni akterji: niti zasebne banke, udeležene pri memorandumu, niti podjetje Electrica ne bi delovali razumno, če ne bi upoštevali ponovljenih izjav (glej uvodne izjave 27, 28 in 30) delničarja podjetja Oltchim SA, ki je nakazoval, da romunska država ne bo dopustila propada podjetja Oltchim, prav tako niso mogli ignorirati memoranduma, ki so ga podpisali in ki ga je potrdil predsednik vlade. Na podlagi pojasnil Romunije bi sodišče takrat menilo, da je bil izpolnjen tudi naslednji pogoj, predviden v členu 101(2) insolvenčnega zakona, čeprav bi načrtu nasprotoval upnik, ki ni podpisal memoranduma: zlasti bi sodišče na podlagi pripomb Romunije upoštevalo, da „ne bi nobena od kategorij, ki zavračajo načrt, in nobena od terjatev, ki zavračajo načrt, prejela manj kot v primeru stečaja,“ ne glede na primerjavo, ki bi jo udeleženec v tržnem gospodarstvu izvedel med izkupičkom v primeru načrta reorganizacije in izkupičkom v primeru likvidacije (v zvezi s tem glej oddelek 6.1.2.3). Tako je država z memorandumom dosegla, da so upniki sprejeli načrt reorganizacije.

(206)

Na podlagi navedenega Komisija opaža, da je bila z memorandumom, ki ga je pripravila država, in njegovim ciljem, tj. rešiti podjetje Oltchim za vsako ceno, kot je država večkrat javno zatrdila med neuspešno privatizacijo septembra 2012 in glasovanjem upnikov o načrtu leta 2015, zagotovljena potrebna večina v skupščini upnikov, da bi se zagotovilo sprejetje načrta reorganizacije. Kot je navedeno v uvodnih izjavah 31, 203, 235 in naslednjih, je ta memorandum mogoče pripisati državi.

(207)

Natančneje, vlada je z memorandumom postavila okvir za podpisnike za „skupno delovanje pri opredelitvi in izvajanju rešitev, ki ščitijo pravice zaposlenih, delničarjev in upnikov“.

(208)

Nadalje osnutek sporazuma zagotavlja obratni kapital s strani bank podpisnic, tako da bo podjetje Oltchim lahko nadaljevalo proizvodnjo v ponovno zagnanih zmogljivostih ter postopoma ponovno zagnalo tudi druge proizvodne zmogljivosti, da bi privabilo več potencialnih ponudnikov, zainteresiranih za privatizacijo podjetja. Glede na javne izjave organov je malo verjetno, da bi kateri koli od akterjev, pozvanih k podpisu memoranduma, zavrnil njegovo upoštevanje. Poleg tega je bil standard, določen v memorandumu za sodelovanje med podpisniki – tj. „s pomočjo strokovnjakov za prestrukturiranje razviti strategijo, ki zagotavlja dolgoročno sposobnost preživetja, da bi podjetje Oltchim doseglo vzdržno raven donosnosti, solventnosti, likvidnosti in denarnega toka (strategija za vzdržen ponovni zagon)“, precej nizek in nejasen, saj je temeljil le na „doseganju nekaj pozitivnih rezultatov po analizi sposobnosti preživetja“ (poudarek dodan).

(209)

Vlada je z memorandumom ponovila odločenost, da bo naredila vse za nadaljnje delovanje podjetja Oltchim in njegovo prestrukturiranje. V tem smislu so se zasebni in javni subjekti, ki so podpisali memorandum, zavezali, da bodo opravili svoj del nalog v okviru dolgoročne strategije za prestrukturiranje podjetja, in to veliko pred kakršnim koli glasovanjem o potencialnem načrtu reorganizacije v skupščini upnikov. Vsi podpisniki memoranduma so leta 2015 glasovali za načrt reorganizacije, edina izjema je bilo podjetje CFR Marfă, ki pa je bilo za preživetje podjetja Oltchim razmeroma manj pomembno v primerjavi s partnerji financiranja in drugimi državnimi upniki, poleg tega je podjetje Oltchim za prevoz uporabljalo tudi podjetje Ermewa.

(210)

Memorandum vsebuje klavzulo št. 8, ki predvideva „zaščito in ohranitev pravic“ in interesov podpisnikov. Vendar je v tej klavzuli in zlasti v njenem drugem delu navedeno le očitno, tj. da že memorandum sam ob podpisu ni pomenil, da se banke, podjetje Electrica in organ AAAS že vnaprej odpovedujejo pravicam, ki so jih imeli kot upniki. Zato sta po mnenju Komisije že sama udeležba v tistem času in pripravljenost za prihodnje sodelovanje, kot ga določa memorandum, dokaz, da so se upniki podpisniki (javni in zasebni) jasno namenili prestrukturirati podjetje Oltchim.

(211)

Namen ohraniti podjetje Oltchim pri življenju je še očitnejši, če se upoštevajo dodaten čas in finančna prizadevanja, ki so jih tri banke (katerih zahtevki za plačilo pogodbene kazni do podjetja so se v tem obdobju znatno povečali) in organ AAAS (ter drugi podpisniki) vložili v ponovni zagon podjetja Oltchim in se z enakim namenom odpovedali ukrepom za takojšnjo izterjavo terjatev.

(212)

Komisija v zvezi z nacionalno upravo za vode na podlagi določb njenega javno dostopnega statuta delovanja in organizacije (85) ugotavlja, kot je navedeno v nadaljevanju.

(213)

Prvič, kar zadeva njen pravni status in vključenost v strukture javne uprave, je nacionalna uprava za vode javna ustanova nacionalnega interesa, ki ima pravno sposobnost in jo usklajuje osrednji javni organ za vode (tj. ministrstvo za vode in gozdove) (86).

(214)

Drugič, kar zadeva naravo njenih dejavnosti, je cilj uprave izvajati nacionalno strategijo in politiko na področju kvantitativnega in kvalitativnega upravljanja voda ter zagotavljati upoštevanje predpisov na tem področju; v tem okviru upravlja in vzdržuje infrastrukturo nacionalnega sistema za upravljanje voda. Poleg tega zagotavlja izpolnjevanje številnih dejavnosti v nacionalnem in družbenem interesu, kot je izpolnjevanje zavez romunske države iz mednarodnih sporazumov in konvencij (87).

(215)

Tretjič, kar zadeva intenzivnost nadzora, ki ga javni organi izvajajo nad njenim upravljanjem, nacionalno upravo za vode vodi upravni odbor, sestavljen iz 11 članov, ki jih osrednji javni organ za vode vse imenuje za štiriletni mandat. Isti člen določa, da morata biti člana upravnega odbora tudi predstavnik ministrstva za javne finance in predstavnik osrednjega javnega organa za vode. Poleg tega generalnega direktorja nacionalne uprave za vode imenuje, razreši in odstavi s položaja vodja istega osrednjega javnega organa za vode (88).

(216)

Četrtič, kar zadeva financiranje dejavnosti uprave, proračun prihodkov in izdatkov potrdi upravni odbor s soglasjem vodje osrednjega javnega organa za vode (89).

(217)

Komisija zato na podlagi dejavnikov iz uvodne izjave 190 meni, da: (i) pravni status nacionalne uprave za vode, (ii) njena vključenost v javno upravo, (iii) narava njenih dejavnosti in nalog, ki se običajno ne izvajajo na trgu ob konkuriranju zasebnim subjektom, (iv) nadzor, ki ga javni organi izvajajo nad njenim upravljanjem, in (v) postopek potrditve proračuna prihodkov in izdatkov vsi nakazujejo, da je ukrepanje nacionalne uprave za vode mogoče pripisati državi.

(218)

Komisija na podlagi navedenih elementov (tj. večina glasov, zagotovljenih za sprejetje načrta reorganizacije, pa tudi zagotovitev sodelovanja pomembnih upnikov pri tekočih in nadaljnjih prizadevanjih z memorandumom) ugotavlja, da je dodelitev ukrepa 3 s strani organa AAAS, podjetij Electrica, Salrom in CET Govora ter nacionalne uprave za vode mogoče pripisati državi.

(219)

Ukrepi, ki se ocenjujejo, so očitno selektivni, saj so bili zagotovljeni le podjetju Oltchim. Druga podjetja v primerljivem pravnem in dejanskem položaju glede na cilje ukrepov v petrokemičnem ali drugih sektorjih niso prejela enake prednosti. V skladu s sodno prakso Sodišča že samo dejstvo, da se konkurenčni položaj podjetja v primerjavi z drugimi konkurenčnimi podjetji okrepi z dodelitvijo gospodarske koristi, ki je podjetje sicer v okviru svojega običajnega poslovanja ne bi imelo, pomeni nevarnost izkrivljanja konkurence (90).

(220)

Vendar Romunija navaja, da „z ukrepi podjetju Oltchim ni bila dodeljena gospodarska prednost, ker je bil upoštevan preskus udeleženca v tržnem gospodarstvu, saj so javni organi in javna podjetja ravnali enako, kot bi ravnali zasebni upniki, vlagatelji ali dobavitelji, da bi zmanjšali izgube in povečali dobičke“ (91).

(221)

Vendar se v obravnavanem primeru zdi, da preskusa udeleženca v tržnem gospodarstvu ni mogoče uporabiti. Prvič, Komisija opominja, da je Sodišče prej menilo, da je uporaba „načela udeleženca v tržnem gospodarstvu“ nazadnje odvisna od tega, ali je država kot delničarka in ne kot javni organ podjetju, ki je v njeni lasti, dodelila gospodarsko prednost (92). V tem smislu preskusa udeleženca v tržnem gospodarstvu za državo kot upnico podjetja Oltchim prek organa AAAS in drugih javnih upnikov ne bi bilo mogoče uporabiti, ker se „preskus zasebnega upnika“ ne uporablja za ukrepe, ki jih je država pri podpisu memoranduma sprejela kot javni organ.

(222)

Kot je pojasnjeno v uvodnih izjavah 204 in naslednjih ter 274 in 276, je država kot javni organ vztrajno in jasno delovala, da bi podjetje Oltchim rešila pred stečajem, tudi z javnimi izjavami in memorandumom, sklenjenim z glavnimi zasebnimi in javnimi upniki, in ne kot delničarka, ki vlaga v podjetje, ali kot upnica. Komisija zato meni, da v obravnavanem primeru preskusa udeleženca v tržnem gospodarstvu ni mogoče uporabiti (93).

(223)

Vendar je Komisija zaradi popolnosti za vsakega od obravnavanih treh ukrepov izvedla tudi preskus udeleženca v tržnem gospodarstvu v obliki načela upnika v tržnem gospodarstvu; v ta namen je od romunskih organov zahtevala dodatne aktualne informacije o različnih udeleženih akterjih in njihovih odločitvah, sama zbrala informacije iz vseh razpoložljivih javnih virov ter na podlagi dokazov, ki so bili na voljo v času ocenjenih ukrepov, izvedla svoje scenarije ocene.

(224)

Obravnava dolga podjetja Oltchim do organa AAAS je bila ocenjena že v sklepu Komisije iz leta 2012 ob upoštevanju pričakovane skorajšnje privatizacije. Komisija zato meni, da je primerno analizirati ravnanje organa AAAS po tem sklepu od takrat, ko privatizacija ni uspela.

(225)

Zasebni upnik si običajno prizadeva za čim večje poplačilo zneskov, ki mu jih dolguje dolžnik v finančnih težavah (94).

(226)

Komisija v nasprotju s trditvijo Romunije, da skladno s sklepom Komisije iz leta 2012 odložena izvršba terjatev ne bi vključevala pomoči (če bi organ AAAS do začetka postopka zaradi insolventnosti podjetja Oltchim obresti zaračunal na podlagi sporočila o referenčnih obrestnih merah iz leta 2008), meni, da se je položaj marca 2012, ko je Komisija izdala svoj sklep, močno razlikoval od položaja med obdobjem preiskave, saj zadnjenavedenem scenariju skorajšnja privatizacija ni bila več predvidena. V zvezi s tem Komisija ugotavlja, da so sklepne ugotovitve v njenem sklepu iz leta 2012 temeljile na pogoju, da bo podjetje Oltchim kmalu po pretvorbi dolga v celoti privatizirano. Vendar država (prek ministrstva za gospodarstvo) kot večinska delničarka ni upoštevala možnosti, da bi nekateri manjšinski delničarji lahko zavrli predvideno pretvorbo terjatev v lastniške deleže. Taka zaustavitev se je nazadnje zgodila, zato predvidene pretvorbe terjatev v lastniški delež ni bilo. Posledično je ob koncu razpisa propadel tudi poskus privatizacije, saj zmagovalec na razpisu ni mogel izpolniti obveznosti, ki jih je imel kot kupec.

(227)

Komisija opozarja, da so vsi upniki, zlasti pa organ AAAS, dobro vedeli za težek in vse slabši finančni položaj podjetja Oltchim. Zato je imel organ AAAS dovolj časa za pripravo, notranjo oceno in izvedbo korakov za izterjavo svojih terjatev v primeru še ene neuspešne privatizacije septembra 2012. Petmesečno obdobje med septembrom 2012 in 31. januarjem 2013, ki je predmet preiskave, je bilo dovolj dolgo, da bi organ AAAS sprejel potrebne ukrepe in poskusil izterjati svoje terjatve (99 % terjatev organa AAAS je bilo nezavarovanih, glej preglednico 1). V zvezi s tem Komisija opozarja, da so podjetja, kot je Electrica, take ukrepe sprejela, čeprav neuspešno.

(228)

Prvič, posebna zakonodaja o izterjavi dolgov do države (95) organu AAAS zagotavlja posebne pravice, ki zajemajo neposredno izterjavo terjatev brez sodne odločbe. Zlasti člen 50(1) in (2) izrednega odloka vlade št. 51/1998 določa: „(1) Agencija AVAB (zdaj organ AAAS) lahko organizira lastne enote sodnih uradnikov ali uporabi druge sodne uradnike za izvršitev sklepov o izvršbi,“ ter „(2) [i]zvršilni postopki za kapitalizacijo bančnih sredstev s strani agencije AVAB se izvršijo z lastnimi enotami sodnih uradnikov ali drugimi sodnimi uradniki.“

(229)

Čeprav je Komisija Romunijo večkrat pozvala k predložitvi dokazov, da je organ AAAS sprejel vse ukrepe, ki bi jih za izterjavo dolgov sprejel upnik v tržnem gospodarstvu, Romunija tega ni storila. Poleg tega Romunija navaja, da bi organu AAAS izterjavo terjatev do podjetja Oltchim preprečil zakon o privatizaciji (96), ki določa, da po datumu začetka posebnega upravnega postopka za upnike iz naslova davkov in prispevkov (tj. proračun kot upnik) izvršba terjatev ni mogoča in da taki upniki ne morejo sprejeti nobenih ukrepov za tako izvršbo, dokler je podjetje pripravljeno na privatizacijo (97). Čeprav to podpira prisotnost selektivne prednosti, dodeljene podjetju Oltchim, ki jo je mogoče pripisati državi, pa je treba neukrepanje organa AAAS razumeti v okoliščinah, v katerih je ministrstvo za gospodarstvo iz nepojasnjenih razlogov podjetje Oltchim tudi po neuspešni privatizaciji septembra 2012 ohranilo v posebnem režimu za postopek privatizacije. Organ AAAS bi lahko poskusil nasprotovati odločitvi ministrstva, da brez pojasnila podaljša ta posebni status.

(230)

Drugič, Romunija ni predložila nobene študije, poročila ali notranjega dokumenta, ki bi dokazoval, da je organ AAAS pri odločitvi, da po neuspešni privatizaciji septembra 2012 ne bo izterjal svojih terjatev, ravnal kot udeleženec v tržnem gospodarstvu. Po ugotovitvah takrat najnovejše razpoložljive študije o oceni izterjave terjatev organa AAAS (študija podjetja Raiffeisen iz leta 2011) bi organ AAAS v primeru likvidacije izterjal 12 % terjatev (98).

(231)

Drugi upniki, vključno z javnimi subjekti, so v navedenem obdobju sprejeli takojšnje ukrepe za izterjavo terjatev. Zlasti je podjetje Electrica – ki je glede na študijo podjetja Raiffeisen iz leta 2011 imela enako stopnjo izterjave kot organ AAAS – 1. novembra 2012 dejansko začelo izvršbo svojih terjatev in uspešno zaseglo bančne račune podjetja Oltchim. Poleg tega sta ukrepe izvršbe začeli tudi dve podjetji, ki nista bili v državni lasti, tj. Polcheme S. A. in Bulrom Gas, ki sta imeli leta 2013 med 21 zavarovanimi upniki 8. in 10. najpomembnejšo terjatev. Organ AAAS je bil dejansko najpomembnejši upnik podjetja Oltchim in bi svoj položaj lahko izkoristil za pridobitev boljših pogajalskih izhodišč v zvezi z izterjavo svojih terjatev, a tega ni storil. Če bi podjetju Oltchim zagrozil z likvidacijo, bi si lahko zagotovil boljše pogoje za izterjavo dolga.

(232)

Kljub trditvi Romunije sklenitev memoranduma ni enakovredna največjim prizadevanjem za obveščenost niti jih ne more nadomestiti, saj so tako imenovano analizo sposobnosti preživetja, ki je omenjena v memorandumu, pozneje naročili in uporabili trije finančni upniki in ne sam organ AAAS. Romuniji ni uspelo dokumentirati nobene tovrstne notranje analize, ki bi jo izvedel organ AAAS.

(233)

Posledično je bilo splošno ravnanje organa AAAS (kljub njegovemu poznavanju preteklih strukturnih težav podjetja Oltchim) pasivno, kar zadeva največja prizadevanja za izterjavo terjatev ali vsaj pridobitev boljšega položaja upnika, in se je zdelo bolj usmerjeno v reševanje in ohranjanje podjetja Oltchim.

(234)

Zato Komisija meni, da bi organ AAAS z ukrepanjem imel boljše možnosti za izterjavo svojih terjatev, tudi ker je podjetje Oltchim zaustavilo proizvodnjo in tako v bližnji prihodnosti ni imelo možnosti za morebitne poslovne prihodke.

(235)

Tretjič, namesto da bi si organ AAAS prizadeval za izterjavo terjatev, je skupaj z ministri za finance, gospodarstvo in promet ter uradom za državno lastnino in privatizacijo industrije dal pobudo za memorandum (glej v celoti uvodne izjave 31 ter 203 in naslednje), ki ga je 13. novembra 2012 potrdil romunski predsednik vlade ter so ga podpisali država in sedem upnikov, od katerih jih je pet bilo javnih – organ AAAS, podjetji Salrom in CFR Marfă, CEC Bank, podjetje Electrica (takrat še v 100-odstotni državni lasti) – in dva zasebna – romunska komercialna banka (pozneje preimenovana v „Erste Bank“) in Transilvania Bank. V nasprotju z navedbami Romunije memoranduma zaradi velike prevlade javnih upnikov in državnih organov, ki so ga podpisali, ni mogoče šteti za enakovredno transakcijo (99).

(236)

Konkretneje, od dvanajstih podpisnikov jih deset spada v javno upravo ali pa so v javni lasti (100), le dve podpisnici pa sta finančni instituciji v zasebni lasti (101). Pobudo za memorandum je dala država (ministrstva za finance, gospodarske zadeve ter promet in infrastrukturo, organ AAAS in agencija OPSPI), potrdil pa ga je predsednik vlade. Poleg tega je delež terjatev, ki so jih imeli zasebni upniki, predstavljal le približno 20 % vseh terjatev podpisnikov memoranduma. Udeležba države je bila torej precejšnja, vpliv zasebnih subjektov pa omejen. Pogojev transakcij ni mogoče primerjati, saj je bilo 77 % terjatev dveh zasebnih upnikov, ki sta podpisala memorandum, zavarovanih, nasprotno pa je bilo v povprečju zavarovanih le 14 % terjatev javnih upnikov.

(237)

Memorandum dokazuje, da so javni upniki privolili v neizterjavo brez prave ocene drugih možnosti. Zlasti je v odstavku 2.3 memoranduma omenjeno, da se njegove podpisnice strinjajo s seznamom ukrepov, da bi si „prizadevale za izvedbo strategije za vzdržen ponovni zagon, če bo rezultat ocene sposobnosti preživetja pozitiven“. Romunija ni ocene sposobnosti preživetja nikoli predložila, je pa omenila, da so tako študijo izvedle banke. Po navedbah R/BDO so Transilvania Bank, Erste Bank (zasebna upnika) in CEC Bank (javna upnica) naročile študijo pri podjetju Alvarez&Marsal in to je predložilo poročilo, ki je „vsebovalo ukrepe za prestrukturiranje, reorganizacijo dejavnosti podjetja Oltchim pa potrdilo kot mogočo po izvedbi predlaganih ukrepov“. Glede na navedbe v romunskih medijih (102) so romunski organi izjavili, da poročilo podjetja Alvarez&Marsal, kot so ga naročile banke upnice za oceno položaja podjetja Oltchim, potrjuje „hipotezo organov in potrebo po dodelitvi pomoči za reševanje v predlagani strukturi“.

(238)

Romunija ni dokumentirala, da se za organ AAAS ali v njegovem imenu izvaja taka oceno, kaj šele, da bi jo organ AAAS dejansko uporabil. Romunija prav tako ni dokazala, da bi organ AAAS dejansko uporabil poročilo podjetja Alvarez&Marsal, še več, kot izhaja iz javnih virov, navedenih v uvodni izjavi 237, je poročilo potrdilo le potrebo po dodelitvi pomoči, ni pa nujno potrdilo dolgoročne sposobnosti preživetja zaradi reorganizacije.

(239)

V zvezi s tem Komisija ponavlja, kot je navedeno v uvodni izjavi 22, da je njen zaključek, da pretvorba terjatev (in s tem odpis dolgov do organa AAAS v korist podjetja Oltchim), ki bi ji sledila popolna privatizacija, ne vključuje prednosti, temeljil na predpostavki, da bo „podjetje v celoti privatizirano kmalu po pretvorbi dolga“. Memorandum potrjuje namero organa AAAS, da se podaljša stanje neizterjave terjatev in kopičenja nadaljnjih dolgov.

(240)

Romunija navaja tudi, da je organ AAAS analiziral možnost zahtevati zaseg računov podjetja Oltchim, a tega ni mogel izvesti, saj so to storili že drugi upniki. Vendar ni Romunija predložila nobenih dokazov za to trditev. Kakor koli, organ AAAS ni ravnal kot preudaren zasebni upnik, saj ni storil ničesar za zavarovanje svojih terjatev. Če bi posredoval že v zgodnejši fazi postopka, ne bi izgubil možnosti, da prvi zaseže račune podjetja Oltchim (torej pred drugimi upniki, kot je podjetje Electrica, ki je to storilo novembra 2012) ali doseže zastavo nepremičnine (kar je uspelo podjetju Salrom).

(241)

Romunija navaja, da če bi organ AAAS zahteval izvršbo terjatev, bi moralo nato podjetje Oltchim začeti postopek zaradi insolventnosti. Komisija meni, da bi imel organ AAAS prav zaradi grozečega začetka insolventnosti več možnosti, da od podjetja Oltchim izterja svoje terjatve. Tudi v primeru insolventnosti, ki bi jo sprožil organ AAAS, bi ta imel dejansko moč, da predlaga reorganizacijo podjetja Oltchim, s katero bi lahko izboljšal izterjavo svojih terjatev, zlasti s prodajo po svežnjih (glej uvodno izjavo 265). Če bi imel tako možnost, bi to znatno spremenilo položaj organa AAAS.

(242)

Ko je skupščina upnikov marca 2015 glasovala, je imel organ AAAS zaradi svojega preteklega neukrepanja na voljo le dve možnosti, in sicer likvidacijo in načrt reorganizacije. Če bi ravnal kot preudaren upnik, bi izkoristil določbe insolvenčnega zakona, ki upnikom z več kot 20-odstotnim deležem terjatev omogočajo predlaganje načrta reorganizacije (103). Tako bi lahko ukrepal in izbral drugačen načrt reorganizacije (prodajo prek svežnjev sredstev), s katerim bi se izkupiček povečal (kot je podrobneje pojasnjeno v uvodni izjavi 265) in ki bi se moral začeti izvajati že septembra 2012, takoj po neuspešni privatizaciji.

(243)

Komisija na podlagi navedenih premislekov meni, da ukrep 1 podjetju Oltchim dodeljuje selektivno prednost zaradi neizterjave ter povezanih večjih terjatev do podjetja Oltchim v obdobju med septembrom 2012 in januarjem 2013, ki so znašale 152 milijonov RON (104) (33 milijonov EUR), časovna vrednost, pripisana odlogu zahteve za izterjavo terjatev organa AAAS, pa pomeni večjo izpostavljenost do podjetja Oltchim.

(244)

Kot je pojasnjeno zgoraj (glej uvodno izjavo 29), je lahko podjetje Oltchim leta 2012 proizvodnjo znova zagnalo zaradi odločitve podjetij CET Govora in Salrom, da bosta kljub neplačilu zapadlih dolgov nadaljevali dobavo navedenem podjetju.

(245)

Komisija je dvomila, da bi se udeleženec v tržnem gospodarstvu glede na gospodarske težave podjetja Oltchim odločil enako kot ti dve podjetji v državni lasti.

(246)

Romunija je med fazo preiskave predložila veljavne argumente v zvezi z medsebojno tehnološko odvisnostjo med podjetjema Salrom in CET Govora na eni strani ter podjetjem Oltchim na drugi strani. Te argumente so potrdile tudi tretje strani, kot so upravitelji podjetij Oltchim in CET Govora v postopkih zaradi insolventnosti, in jih je mogoče povzeti, kot sledi.

(247)

Romunija v zvezi s podjetjem Salrom navaja, da je moralo izbirati med ohranitvijo poslovne dejavnosti ali prenehanjem dejavnosti zaradi nerazpoložljivosti oskrbe, ki mu jo je zagotavljalo podjetje Oltchim. Propad podjetja Oltchim bi pomenil tudi propad druge stranke podjetja Salrom, podjetja Uzinele Sodice Govora, kar bi imelo negativne posledice za podjetje CET Govora.

(248)

V zvezi s podjetjem CET Govora Romunija navaja, da ni bilo praktične rešitve za nadomestitev nakupov industrijske pare, ki jih je pri njem opravilo podjetje Oltchim. Če bi podjetje CET Govora prenehalo dobavljati paro obema vezanima strankama (glede na to, da je para stranski proizvod pri proizvodnji električne energije), bi bila edina možnost popolna izguba pare z izpuščanjem v ozračje. Tako Romunija navaja, da bi z gospodarskega vidika vsak subjekt v položaju, v kakršnem je bilo podjetje CET Govora, paro pretvoril v dolg, namesto da bi jo izpuščal v ozračje, s čimer bi popolnoma izničil njeno vrednost.

(249)

Poleg medsebojne tehnološke odvisnosti Romunija navaja tudi, da so bile odločitve podjetij CET Govora in Salrom glede nadaljnje dobave podjetju Oltchim upravičene in skladne z načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu, dokler sta obe podjetji zavarovali novonastali dolg (tj. dolg, nastal po septembru 2012).

(250)

Nadalje Romunija navaja, da so odločitve podjetij CET Govora in Salrom glede dobave surovin, potrebnih za ponovni zagon dejavnosti podjetja Oltchim, podobne odločitvam, ki so jih sprejela zasebna podjetja, kot so Bulrom Gas Impex, SC Arelco Power, Ciech Chemical Group, Tricon, Alum, MFC Commodities, Chemimplex. Podlaga za tako odločitev bi bila verjetnost izterjave večjega zneska terjatev v primeru uspešnega ponovnega zagona dejavnosti, pridobljene sposobnosti preživetja podjetja in posledične prodaje.