(1)

Potencial rasti elektronskega poslovanja v Uniji še ni v celoti izkoriščen. Strategija za enotni digitalni trg za Evropo na celosten način obravnava glavne ovire za razvoj čezmejnega elektronskega poslovanja v Uniji z namenom, da se izkoristi ta potencial. S tem, ko se potrošnikom zagotovi boljši dostop do digitalne vsebine in digitalnih storitev, podjetjem pa olajša dobava te vsebine in teh storitev, se lahko prispeva h krepitvi digitalnega gospodarstva Unije in spodbujanju splošne rasti.

(2)

V skladu s členom 26(1) in (2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) Unija sprejme ukrepe za vzpostavitev ali zagotavljanje delovanja notranjega trga, ki zajema območje brez notranjih meja, na katerem je zagotovljen prosti pretok blaga in storitev. Unija v skladu s členom 169(1) in točko (a) člena 169(2) PDEU prispeva k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov z ukrepi, sprejetimi v skladu s členom 114 PDEU v okviru uresničevanja notranjega trga. Cilj te direktive je najti pravo ravnovesje med doseganjem visoke ravni varstva potrošnikov in spodbujanjem konkurenčnosti podjetij, obenem pa zagotavljati spoštovanje načela subsidiarnosti.

(3)

Nekatere vidike pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev bi bilo treba harmonizirati, pri čemer bi bilo treba izhajati iz visoke ravni varstva potrošnikov, da bi dosegli pravi enotni digitalni trg, povečali pravno varnost in zmanjšali transakcijske stroške, zlasti za mala in srednja podjetja (MSP).

(4)

Podjetja, zlasti MSP, se pogosto soočajo z dodatnimi stroški, ki izhajajo iz razlik v nacionalnih zavezujočih pravilih potrošniškega pogodbenega prava, in s pravno negotovostjo pri čezmejni ponudbi digitalne vsebine ali digitalnih storitev. Podjetja imajo stroške tudi s prilagajanjem svojih pogodb specifičnim zavezujočim pravilom o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, ki se že uporabljajo v več državah članicah in povzročajo razlike glede področja uporabe in vsebine med posebnimi nacionalnimi pravili, ki urejajo te pogodbe.

(5)

Potrošniki včasih ne zaupajo v čezmejno nakupovanje, zlasti kadar nakupujejo spletno. Med glavne dejavnike za to pomanjkanje zaupanja potrošnikov spadata negotovost o njihovih ključnih pogodbenih pravicah ter neobstoj jasnega pogodbenega okvira za digitalno vsebino ali digitalne storitve. Številni potrošniki se soočajo s težavami, povezanimi s kakovostjo digitalne vsebine ali digitalnih storitev ali dostopom do njih. Na primer, prejmejo napačno digitalno vsebino ali digitalne storitve oziroma digitalno vsebino ali digitalne storitve z napako, ali pa ne morejo dostopati do zadevne digitalne vsebine ali digitalne storitve. Posledično potrošniki utrpijo finančno in nefinančno škodo.

(6)

Da bi se tovrstne težave odpravile, bi tako podjetja kot tudi potrošniki morali imeti možnost, da se oprejo na popolnoma harmonizirane pogodbene pravice na nekaterih glavnih področjih, ki se nanašajo na dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev v vsej Uniji. S popolno harmonizacijo nekaterih ključnih regulativnih vidikov bi se pravna varnost potrošnikov in podjetij precej povečala.

(7)

Harmonizacija pravil potrošniškega pogodbenega prava v vseh državah članicah bi podjetjem, zlasti MSP, olajšala dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev v vsej Uniji. Podjetja bi imela stabilno okolje pogodbenega prava za dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev v druge države članice. Prav tako bi se preprečila pravna razdrobljenost, ki bi sicer nastala zaradi nove nacionalne zakonodaje, ki ureja posebej digitalno vsebino in digitalne storitve.

(8)

Potrošniki bi morali imeti koristi od harmoniziranih pravic glede dobave digitalne vsebine in digitalnih storitev, ki zagotavljajo visoko raven varstva. Imeti bi morali jasne zavezujoče pravice pri prejemu digitalne vsebine ali digitalnih storitev ali dostopanju do njih kjer koli v Uniji. Obstoj takšnih pravic bi moral povečati njihovo zaupanje v nakup digitalne vsebine ali digitalnih storitev. Prispevati bi moral tudi k zmanjšanju škode, ki jo trenutno trpijo potrošniki, saj bi obstajal sklop jasnih pravic, ki bi jim omogočal reševanje težav, s katerimi se srečujejo v zvezi z digitalno vsebino ali digitalnimi storitvami.

(9)

Ta direktiva bi morala v celoti harmonizirati nekatera ključna pravila, ki do sedaj še niso bila urejena na ravni Unije ali na nacionalni ravni.

(10)

V tej direktivi bi bilo treba jasno in nedvoumno opredeliti njeno področje uporabe ter določiti jasna vsebinska pravila za digitalno vsebino ali digitalne storitve, ki spadajo na njeno področje uporabe. Področje uporabe in vsebinska pravila te direktive bi morala biti tehnološko nevtralna in primerna za prihodnost.

(11)

V tej direktivi bi morala biti določena skupna pravila o nekaterih zahtevah v zvezi s pogodbami med trgovci in potrošniki o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve. Zato bi bilo treba popolnoma harmonizirati pravila o skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve s pogodbo, zahtevkih v primeru njune neskladnosti ali nedobave ter načinih za uveljavljanje teh zahtevkov, pa tudi o spremembi digitalne vsebine ali digitalne storitve. Popolnoma harmonizirana pravila o nekaterih bistvenih elementih potrošniškega pogodbenega prava bi podjetjem, zlasti MSP, omogočila, da lažje ponudijo svoje izdelke v drugih državah članicah. Potrošniki bi bili zaradi popolnoma harmoniziranih ključnih pravil deležni visoke ravni varstva in večje blaginje. Države članice v okviru področja uporabe te direktive ne smejo določiti morebitnih dodatnih formalnih ali vsebinskih zahtev. Države članice na primer ne bi smele določiti drugačnih pravil o obrnjenem dokaznem bremenu, kot so določena v tej direktivi, ali obveznosti potrošnika, da trgovca v določenem roku obvesti o neskladnosti.

(12)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na nacionalno pravo glede zadev, ki jih ta direktiva ne ureja, na primer na nacionalna pravila o sklenitvi, veljavnosti, ničnosti ali učinkih pogodb ali zakonitosti digitalne vsebine ali digitalne storitve. Prav tako ta direktiva ne bi smela določati pravne narave pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve, vprašanje, ali so te pogodbe na primer prodajne pogodbe, pogodbe o storitvah, najemne pogodbe ali pogodbe sui generis, bi moralo biti prepuščeno nacionalnemu pravu. Ta direktiva ne bi smela vplivati niti na nacionalna pravila, ki ne zadevajo posebej potrošniških pogodb in določajo posebne jamčevalne zahtevke za nekatere vrste napak, ki se niso pokazale v trenutku sklenitve pogodbe, in sicer nacionalne določbe, ki lahko določijo posebna pravila v zvezi z odgovornostjo trgovca za skrite napake. Ta direktiva prav tako ne bi smela posegati v nacionalne zakonodaje v zvezi z nepogodbenimi zahtevki za potrošnika v primeru neskladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve zoper osebe v predhodnih členih pogodbene verige ali druge osebe, ki izpolnjujejo obveznosti takih oseb.

(13)

Državam članicam je tudi še naprej prepuščeno, da na primer urejajo odškodninske zahtevke potrošnika proti tretji osebi, ki ni trgovec, ki dobavlja digitalno vsebino ali digitalno storitev ali se k temu zaveže, kot je na primer razvijalec, ki ni hkrati trgovec na podlagi te direktive.

(14)

Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da na primer urejajo posledice nedobave ali neskladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, kadar je razlog za nedobavo ali neskladnost ovira, na katero trgovec nima vpliva in kadar od njega ne bi bilo mogoče pričakovati, da bi to oviro ali njene posledice preprečil ali odpravil, kot je v primeru višje sile.

(15)

Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da na primer urejajo pravice strank, da zadržijo izpolnitev vseh ali nekaterih obveznosti, dokler druga stranka ne izpolni svojih obveznosti. Državam članicam bi moralo na primer biti prepuščeno, da urejajo vprašanje, ali ima potrošnik v primerih neskladnosti pravico, da zadrži plačilo kupnine ali del nje, dokler trgovec ne vzpostavi skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, ali vprašanje, ali ima trgovec pravico, da zadrži povračilo, ki naj bi se izplačalo potrošniku ob odstopu od pogodbe, dokler potrošnik ne izpolni obveznosti, določene v tej direktivi, da trgovcu vrne materialni nosilec podatkov.

(16)

Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da uporabo pravil iz te direktive razširijo na pogodbe, ki so izključene s področja uporabe te direktive, ali da te pogodbe urejajo drugače. Državam članicam bi moralo na primer biti še naprej prepuščeno, da varstvo, ki ga potrošnikom zagotavlja ta direktiva, razširijo tudi na fizične ali pravne osebe, ki niso potrošniki v smislu te direktive, kot so nevladne organizacije, zagonska podjetja ali MSP.

(17)

Opredelitev pojma potrošnik bi morala zajemati fizične osebe, ki delujejo zunaj svoje trgovske, poslovne ali obrtne dejavnosti ali poklica. Vendar bi moralo biti državam članicam še naprej prepuščeno, da v primeru pogodb z dvojnim namenom, kadar je pogodba sklenjena za namene, ki so deloma znotraj trgovske dejavnosti osebe in deloma zunaj te dejavnosti, in kadar je namen trgovske dejavnosti tako omejen, da ne prevladuje v celotni vsebini pogodbe, določijo, ali bi se ta oseba prav tako morala šteti za potrošnika in pod katerimi pogoji.

(18)

To direktivo bi bilo treba uporabljati za vsako pogodbo, na podlagi katere trgovec potrošniku dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev ali se k temu zaveže. Za ponudnike platform bi se lahko štelo, da so trgovci v skladu s to direktivo, če delujejo za namene v zvezi s svojo poslovno dejavnostjo in kot neposredni pogodbeni partner potrošnika za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve. Državam članicam bi moralo biti še naprej prepuščeno, da razširijo uporabo te direktive na ponudnike platform, ki ne izpolnjujejo zahtev, da bi se šteli za trgovca v skladu s to direktivo.

(19)

Direktiva bi morala obravnavati težave v različnih kategorijah digitalne vsebine, digitalnih storitev in njihove dobave. Zaradi hitrega tehnološkega razvoja in za ohranjanje trajnosti pojma digitalna vsebina ali digitalna storitev bi morala ta direktiva med drugim vključevati računalniške programe, aplikacije, video datoteke, zvočne datoteke, glasbene datoteke, digitalne igre, elektronske knjige ali druge elektronske publikacije ter tudi digitalne storitve, ki omogočajo ustvarjanje, obdelavo ali hrambo podatkov v digitalni obliki ali dostop do takih podatkov, vključno s programsko opremo kot storitvijo, kot so izmenjava video in avdio vsebin ter drugo podatkovno gostovanje, urejanje besedil ali igre, ki se zagotavljajo v okolju računalništva v oblaku in na družbenih medijih. Čeprav obstajajo številni načini dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve, kot je prenos na materialnem nosilcu podatkov, prenos s strani potrošnikov na njihove naprave, pretakanje s spleta, omogočanje dostopa do pomnilniških zmogljivosti digitalne vsebine ali dostop do uporabe družbenih medijev, bi se morala ta direktiva uporabljati ne glede na medij, uporabljen za prenos digitalne vsebine ali digitalne storitve ali za omogočanje dostopa do te vsebine ali storitve. Vendar se ta direktiva ne bi smela uporabljati za storitve dostopa do interneta.

(20)

Ta direktiva in Direktiva (EU) 2019/771 Evropskega parlamenta in Sveta (3) bi se morali medsebojno dopolnjevati. Medtem ko so v tej direktivi določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, so v Direktivi (EU) 2019/771 določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb za prodajo blaga. Da bi izpolnili pričakovanja potrošnikov in zagotovili jasen in enostaven pravni okvir za trgovce z digitalno vsebino, bi se morala ta direktiva zato uporabljati tudi za digitalno vsebino, dobavljeno na materialnem nosilcu podatkov, kot so DVD-ji, CD-ji, ključki USB in pomnilniške kartice, pa tudi za sam materialni nosilec podatkov, pod pogojem, da materialni nosilec podatkov deluje izključno kot nosilec digitalne vsebine. Vendar bi bilo treba namesto določb te direktive o obveznosti trgovca za dobavo ter o zahtevkih potrošnika v primeru nedobave uporabljati določbe Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) o obveznostih v zvezi z dostavo blaga in pravnih sredstvih v primeru, da blago ni dostavljeno. Poleg tega bi se morale določbe Direktive 2011/83/EU, na primer o pravici do odstopa od pogodbe in naravi pogodbe, v skladu s katero se to blago dobavi, še naprej uporabljati tudi za te materialne nosilce podatkov in na njih dobavljeno digitalno vsebino. Ta direktiva prav tako ne posega v pravico distribuiranja, ki velja za to blago na podlagi avtorskega prava.

(21)

Direktiva (EU) 2019/771 bi se morala uporabljati za pogodbe o prodaji blaga, vključno z blagom z digitalnimi elementi. Pojem blaga z digitalnimi elementi bi se moral nanašati na blago, ki vključuje digitalno vsebino ali digitalno storitev ali je z njo medsebojno povezan na način, da bi odsotnost te digitalne vsebine ali digitalne storitve preprečila, da bi blago opravljalo svojo funkcijo. Digitalna vsebina ali digitalna storitev, vključena v blago ali medsebojno povezana z njim na takšen način, bi morala spadati na področje uporabe Direktive (EU) 2019/771, če se zagotavlja z blagom na podlagi prodajne pogodbe za to blago. Od vsebine take pogodbe bi moralo biti odvisno, ali je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe s prodajalcem. To bi moralo zajemati vključeno ali medsebojno povezano digitalno vsebino ali digitalne storitve, katerih dobava se izrecno zahteva v pogodbi. Vključevati bi moralo tudi prodajne pogodbe, ki jih je mogoče razumeti kot pogodbe, ki zajemajo dobavo specifične digitalne vsebine ali specifične digitalne storitve, saj so običajne za blago iste vrste in bi jih potrošnik lahko razumno pričakoval glede na naravo blaga in ob upoštevanju vseh javnih izjav, ki so jih v predhodnih členih pogodbene verige dali prodajalec ali druge osebe v njegovem imenu, vključno s proizvajalcem. Na primer, če bi se pametni televizor oglaševal kot televizor, ki vsebuje določeno video aplikacijo, bi se za to aplikacijo štelo, da je del prodajne pogodbe. To bi moralo veljati ne glede na to, ali je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev predhodno nameščena v blago ali pa jo je treba naknadno prenesti na drugo napravo in je z blagom le medsebojno povezana.

Na primer, pametni telefon bi lahko že ob nakupu vseboval standardizirane predhodno nameščene aplikacije, zagotovljene v skladu s prodajno pogodbo, kot je aplikacija z alarmom ali aplikacija s fotografsko kamero. Drug primer bi lahko bila pametna ura. V tem primeru bi se ura sama štela za blago z digitalnimi elementi, ki lahko opravlja svoje funkcije le z aplikacijo, ki je zagotovljena v skladu s prodajno pogodbo, vendar jo mora potrošnik prenesti na pametni telefon; aplikacija bi tako bila medsebojno povezani digitalni element. To bi moralo veljati tudi, če vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne dobavi prodajalec sam, temveč jo v skladu s prodajno pogodbo dobavi tretja oseba. Da bi preprečili negotovost za trgovce in potrošnike v primeru dvoma o tem, ali je dobava digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe, bi se morala uporabljati Direktiva (EU) 2019/771. Poleg tega samo dejstvo, da mora potrošnik soglašati z licenčno pogodbo s tretjo osebo, da bi lahko uporabljal zadevno digitalno vsebino ali digitalno storitev, ne bi smelo vplivati na določanje dvostranskega pogodbenega razmerja med prodajalcem in potrošnikom, katerega sestavni del je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve.

(22)

Za razliko od tega, če odsotnost vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne preprečuje, da blago opravlja svoje funkcije, ali če potrošnik sklene pogodbo za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki ni sestavni del prodajne pogodbe v zvezi z blagom z digitalnimi elementi, bi se moralo za to pogodbo šteti, da je ločena od pogodbe o prodaji blaga, tudi če bi prodajalec deloval kot posrednik te druge pogodbe s tretjo osebo in bi lahko spadal na področje uporabe te direktive. Na primer, če potrošnik iz trgovine z aplikacijami na pametni telefon prenese aplikacijo za igro, je pogodba za dobavo aplikacije ločena od pogodbe za prodajo samega pametnega telefona. Zato bi se morala Direktiva (EU) 2019/771 uporabljati le za prodajne pogodbe za pametne telefone, dobava aplikacije za igre pa bi lahko spadala na področje uporabe te direktive. Še en primer bi bil, kadar je izrecno dogovorjeno, da potrošnik kupi pametni telefon brez posebnega operacijskega sistema in nato sklene pogodbo za dobavo operacijskega sistema od tretje osebe. V takem primeru dobava operacijskega sistema, ki je bil kupljen ločeno, ne bi bila del prodajne pogodbe in tako ne bi spadala na področje uporabe Direktive (EU) 2019/771, lahko pa bi spadala na področje uporabe te direktive, če so izpolnjeni pogoji iz te direktive.

(23)

Potrošniki za plačilo različnega blaga ali storitev na enotnem digitalnem trgu uporabljajo digitalno obliko vrednosti, kot so elektronski boni ali e-kuponi. Digitalna oblika vrednosti postaja vse pomembnejša pri dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev in bi jo bilo treba zato obravnavati kot način plačila v smislu te direktive. Digitalna oblika vrednosti bi se morala razumeti, kot da vključuje tudi virtualne valute, kolikor jih priznava nacionalno pravo. Razlikovanje glede na način plačila bi lahko povzročilo diskriminacijo in neupravičeno spodbudilo podjetja k dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve v zameno za digitalno obliko vrednosti. Same digitalne oblike vrednosti pa ne bi smeli obravnavati kot digitalno vsebino ali digitalno storitev v smislu te direktive, saj se uporablja zgolj kot način plačila.

(24)

Digitalna vsebina ali digitalne storitve se pogosto dobavijo tudi, kadar potrošnik ne plača kupnine, temveč trgovcu zagotovi osebne podatke. Ti poslovni modeli se v različnih oblikah uporabljajo v precejšnjem delu trga. S to direktivo bi bilo treba zagotoviti, da so potrošniki v okviru teh poslovnih modelov upravičeni do pogodbenih zahtevkov, pri čemer pa mora biti popolnoma jasno, da je varstvo osebnih podatkov temeljna pravica, zato osebnih podatkov ni mogoče obravnavati kot blago. Zato bi se morala ta direktiva uporabljati za pogodbe, na podlagi katerih trgovec potrošniku dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev ali se k temu zaveže, potrošnik pa zagotovi osebne podatke ali se k temu zaveže. Osebni podatki bi se lahko trgovcu zagotovili ob sklenitvi pogodbe ali pozneje, denimo, ko potrošnik privoli v to, da trgovec uporabi vse osebne podatke, ki bi jih lahko potrošnik naložil ali ustvaril z uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve. Pravo Unije o varstvu osebnih podatkov zagotavlja izčrpen seznam pravnih podlag za zakonito obdelavo osebnih podatkov. Ta direktiva bi se morala uporabljati za vsako pogodbo, na podlagi katere potrošnik zagotovi osebne podatke trgovcu ali se k temu zaveže. Uporabljati bi se morala denimo v primerih, ko si potrošnik ustvari račun na družbenem mediju in zagotovi ime ter elektronski naslov, ki se uporabita tudi za druge namene, ne le za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali za izpolnjevanje pravnih zahtev. Prav tako bi se morala uporabljati v primeru, ko potrošnik privoli, da gradivo, ki se šteje za osebni podatek, kot so fotografije ali objave, ki jih potrošnik naloži, trgovec obdela za tržne namene. Državam članicam pa bi moralo biti še naprej prepuščeno, da določijo, ali so izpolnjene zahteve za sklenitev, obstoj in veljavnost pogodbe v skladu z nacionalnim pravom.

(25)

Kadar se digitalna vsebina in digitalne storitve ne dobavljajo proti plačilu kupnine, se ta direktiva ne bi smela uporabljati v primerih, ko trgovec zbira osebne podatke izključno za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali izključno zaradi izpolnjevanja pravnih zahtev. To lahko denimo vključuje primere, kadar registracijo potrošnika zahteva veljavna zakonodaja zaradi varnosti in ugotavljanja istovetnosti. Ta direktiva se ne bi smela uporabljati tudi v primerih, ko trgovec zbira le metapodatke, kot so informacije v zvezi s potrošnikovo napravo ali zgodovino brskanja, razen kadar se takšno delovanje šteje za pogodbo v skladu z nacionalnim pravom. Prav tako se ne bi smela uporabljati v primerih, ko je potrošnik, ne da bi sklenil pogodbo s trgovcem, izpostavljen oglasnim sporočilom izključno z namenom pridobivanja dostopa do digitalne vsebine ali digitalne storitve. Vendar bi moralo biti državam članicam še naprej prepuščeno, da uporabo te direktive razširijo na take primere ali da drugače urejajo take primere, ki so izključeni s področja uporabe te direktive.

(26)

Ta direktiva bi se morala uporabljati za pogodbe o razvoju digitalne vsebine, ki je prilagojena posebnim zahtevam potrošnikov, vključno s prilagojeno programsko opremo. Ta direktiva bi se morala uporabljati tudi za dobavo elektronskih datotek, ki se uporabljajo za tiskanje blaga v tehniki 3D, kolikor take datoteke spadajo v opredelitev digitalne vsebine ali digitalnih storitev v smislu te direktive. Vendar ta direktiva ne bi smela urejati pravic ali obveznosti v zvezi z blagom, proizvedenim z uporabo tehnologije tiskanja v tehniki 3D.

(27)

Ker bi se morala ta direktiva uporabljati za pogodbe, katerih cilj je dobava digitalne vsebine ali digitalne storitve potrošniku, se ne bi smela uporabljati, kadar je glavni predmet pogodbe zagotavljanje poklicnih storitev, kot so prevajalske, arhitekturne, pravne ali druge storitve strokovnega svetovanja, ki jih trgovec pogosto opravlja osebno, ne glede na to, ali trgovec za ustvarjanje rezultata storitve ali njegovo dostavo ali posredovanje potrošniku uporablja digitalna sredstva ali ne. Podobno se ta direktiva ne bi smela uporabljati za javne storitve, kot so storitve socialne varnosti ali javni registri, pri katerih se digitalna sredstva uporabljajo le za posredovanje ali sporočanje storitve potrošniku. Prav tako se ta direktiva ne bi smela uporabljati za javne listine in druge notarske akte ne glede na to, ali se izvajajo, beležijo, reproducirajo ali posredujejo z digitalnimi sredstvi.

(28)

Trg za številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, ki niso povezane z javno dodeljenimi številskimi viri, se hitro razvija. V zadnjih letih zaradi pojava novih digitalnih storitev, ki omogočajo medosebno komunikacijo prek interneta, kot so spletna elektronska pošta in storitve spletnih sporočil, vse več potrošnikov uporablja te storitve. Zato je treba v zvezi s takimi storitvami zagotoviti učinkovito varstvo potrošnikov. Ta direktiva bi se morala zato uporabljati tudi za številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve.

(29)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za zdravstveno varstvo, kot je opredeljeno v Direktivi 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5). Izključitev zdravstvenega varstva iz področja uporabe te direktive bi se morala uporabljati tudi za vsako digitalno vsebino ali digitalno storitev, ki pomeni medicinske pripomočke, opredeljene v Direktivi Sveta 93/42/EGS (6) ali 90/385/EGS (7) ali Direktivi 98/79/ES Evropskega parlamenta in Sveta (8), kadar zdravstveni delavci v skladu z Direktivo 2011/24/EU zagotovijo te medicinske pripomočke ali izdajo recept zanje. Ta direktiva pa bi se morala uporabljati za vsako digitalno vsebino ali digitalno storitev, ki pomeni medicinski pripomoček, kot so aplikacije za zdravje, ki jih lahko potrošnik pridobi, ne da bi jih z receptom predpisal ali zagotovil zdravstveni delavec.

(30)

Pravo Unije o finančnih storitvah vsebuje številna pravila o varstvu potrošnikov. Finančne storitve, kot jih opredeljuje pravo, ki se uporablja za ta sektor, zlasti Direktiva 2002/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta (9), vključujejo tudi digitalno vsebino ali digitalne storitve, ki so povezane s finančnimi storitvami ali omogočajo dostop do njih ter so zato zajete v pravu Unije o zaščiti finančnih storitev. Pogodbe v zvezi z digitalno vsebino ali digitalnimi storitvami, ki sestavlja finančno storitev, bi bilo zato treba izključiti s področja uporabe te direktive.

(31)

Ta direktiva se ne bi smela uporabljati za digitalno vsebino ali digitalno storitev, ki se zagotavlja javnemu občinstvu kot del umetniške uprizoritve ali druge prireditve, kot je digitalna kinematografska projekcija ali avdiovizualna gledališka predstava. Morala pa bi se uporabljati, če se digitalna vsebina ali digitalna storitev javnemu občinstvu zagotavlja s prenosom signala, kot so digitalne televizijske storitve.

(32)

Prosta in odprtokodna programska oprema, katere izvorna koda je dostopna vsem, uporabniki pa lahko prosto dostopajo do programske opreme ali njene spremenjene različice, jo uporabljajo, spreminjajo in redistribuirajo, lahko prispeva k raziskavam in inovacijam na trgu digitalne vsebine in digitalnih storitev. Da razvoj tega trga ne bi bil oviran, se ta direktiva ne bi smela uporabljati za prosto in odprtokodno programsko opremo, pod pogojem, da se ne dobavlja proti plačilu kupnine in da se osebni podatki potrošnika uporabljajo izključno za izboljšanje varnosti, združljivosti ali interoperabilnosti programske opreme.

(33)

Digitalna vsebina ali digitalne storitve se pogosto združujejo z zagotavljanjem blaga ali drugih storitev ter se potrošniku ponujajo v okviru iste pogodbe, ki vključuje paket različnih elementov, na primer zagotavljanje digitalne televizije in nakup elektronske opreme. V teh primerih pogodba med potrošnikom in trgovcem vključuje elemente pogodbe za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve, pa tudi elemente drugih vrst pogodb, kot so pogodbe o prodaji blaga ali pogodbe o opravljanju storitev. Ta direktiva bi se morala uporabljati samo za elemente celotne pogodbe, ki vključujejo dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev. Druge elemente pogodbe bi morala urejati pravila, ki se za te pogodbe uporabljajo v skladu z nacionalnim pravom ali po potrebi drugimi akti Unije, ki urejajo posamezni sektor ali predmet urejanja. Podobno bi moralo nacionalno pravo urejati učinke, ki bi jih lahko prekinitev enega elementa paketne pogodbe imela na druge elemente paketne pogodbe. Da pa se zagotovi skladnost s specifičnimi sektorskimi določbami Direktive (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta (10), ki urejajo paketne pogodbe, kadar trgovec v smislu navedene direktive ponuja digitalno vsebino ali digitalno storitev v kombinaciji z medosebno komunikacijsko storitvijo na podlagi številke ali storitvijo dostopa do interneta, se določbe te direktive o spremembi digitalne vsebine ne bi smele uporabljati za element paketa v zvezi z digitalno vsebino ali digitalno storitvijo. Namesto tega bi se morale za vse elemente paketa, ki vključujejo digitalno vsebino ali digitalno storitev, uporabljati zadevne določbe Direktive (EU) 2018/1972.

(34)

Določbe te direktive, ki se nanašajo na paketne pogodbe, bi se morale uporabljati le v primeru, ko trgovec več elementov paketa ponuja enemu potrošniku na podlagi ene same pogodbe. Ta direktiva ne bi smela vplivati na nacionalno zakonodajo, ki ureja pogoje, pod katerimi se lahko pogodba o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev šteje za povezano z drugo pogodbo, ki jo je potrošnik sklenil z istim ali drugim trgovcem, ali je tej drugi pogodbi pomožna, zahtevkih, ki se uveljavljajo na podlagi posamezne pogodbe, ali učinek odstopa od ene pogodbe na drugo pogodbo.

(35)

Poslovno prakso združevanja ponudbe digitalne vsebine ali digitalnih storitev z zagotavljanjem blaga ali drugih storitev ureja Direktiva 2005/29/ES Evropskega parlament in Sveta (11) o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu. Tako združevanje na podlagi Direktive 2005/29/ES ni prepovedano. Prepovedano pa je v primeru, da se na podlagi ocene posameznega primera v skladu z merili, določenimi v navedeni direktivi, izkaže za nepošteno. Pravo Unije s področja konkurence tudi dopušča obravnavanje praks vezave in združevanja, kadar vplivajo na konkurenčni proces in škodijo potrošnikom.

(36)

Ta direktiva ne bi smela posegati v drugo pravo Unije za posamezni sektor ali predmet urejanja, kot so telekomunikacije, e-trgovanje in varstvo potrošnikov. Prav tako ne bi smela posegati v pravo Unije in nacionalno pravo o avtorskih in sorodnih pravicah, vključno s prenosljivostjo storitev spletnih vsebin.

(37)

Opravljanje dejavnosti, ki spadajo na področje uporabe te direktive, bi lahko vključevalo obdelavo osebnih podatkov. Pravo Unije zagotavlja celovit okvir na področju varstva osebnih podatkov. Ta direktiva zlasti ne posega v Uredbo (EU) 2016/679 (12) ter Direktivo 2002/58/ES (13) Evropskega parlamenta in Sveta. Ta okvir se uporablja za vse osebne podatke, ki se obdelujejo v povezavi s pogodbami, zajetimi v tej direktivi. Osebni podatki bi se morali zato zbirati ali drugače obdelovati le v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 in Direktivo 2002/58/ES. V primeru nasprotja med to direktivo in pravom Unije o varstvu osebnih podatkov bi moralo prevladati slednje.

(38)

Ta direktiva ne bi smela urejati pogojev za zakonito obdelavo osebnih podatkov, saj to vprašanje zlasti ureja Uredba (EU) 2016/679. Zato je vsakršna obdelava osebnih podatkov v povezavi s pogodbo, ki spada na področje uporabe te direktive, zakonita le, če je skladna z določbami Uredbe (EU) 2016/679 v zvezi s pravimi podlagami za obdelavo osebnih podatkov. Kadar obdelava osebnih podatkov temelji na privolitvi, zlasti na podlagi točke (a) člena 6(1) Uredbe (EU) 2016/679, se uporabljajo posebne določbe navedene uredbe, vključno z določbami v zvezi s pogoji za oceno, ali je bila privolitev dana prostovoljno. Ta direktiva ne bi smela urejati veljavnosti dane privolitve. Uredba (EU) 2016/679 vsebuje tudi celovit sklop pravic, kar zadeva izbris in prenosljivost podatkov. Ta direktiva ne bi smela posegati v te pravice, ki se uporabljajo za vse osebne podatke, ki jih potrošnik zagotovi trgovcu ali jih trgovec zbere v povezavi z vsako pogodbo, ki spada na področje uporabe te direktive, ter kadar potrošnik odstopi od pogodbe v skladu s to direktivo.

(39)

Pravica do izbrisa in pravica potrošnika, da prekliče privolitev za obdelavo osebnih podatkov, bi se morali v celoti uporabljati tudi v povezavi s pogodbami, zajetimi v tej direktivi. Pravica potrošnika, da odstopi od pogodbe v skladu s to direktivo, ne bi smela posegati v njegovo pravico na podlagi Uredbe (EU) 2016/679, da prekliče katero koli privolitev za obdelavo svojih osebnih podatkov.

(40)

Ta direktiva ne bi smela urejati posledic za pogodbe, zajete v tej direktivi, v primeru, da potrošnik prekliče privolitev za obdelavo svojih osebnih podatkov. Te posledice bi moralo še naprej urejati nacionalno pravo.

(41)

Obstajajo različni načini, kako trgovec digitalno vsebino ali digitalne storitve dobavi potrošnikom. Primerno je določiti preprosta in jasna pravila glede načina in časa izpolnitve te obveznosti dobave, ki je glavna pogodbena obveznost trgovca, da potrošniku da na voljo digitalno vsebino ali digitalno storitev ali mu omogoči dostop do nje. Da je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev potrošniku dana na voljo ali mu je bil omogočen dostop do nje, bi se moralo šteti, ko digitalna vsebina ali digitalna storitev ali katera koli sredstva, primerna za dostop do nje ali njen prenos, dosežejo potrošnika in je trgovec s tem izpolnil vse obveznosti, da potrošniku omogoči uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve v skladu s pogodbo. Glede na to, da trgovec načeloma ni odgovoren za dejanja ali opustitve tretje osebe, ki upravlja fizično ali virtualno platformo, na primer elektronsko platformo ali shranjevanje v oblaku, ki jo je potrošnik izbral za prejemanje ali shranjevanje digitalne vsebine ali digitalne storitve, bi moralo zadostovati, da trgovec digitalno vsebino ali digitalno storitev dobavi tej tretji osebi. Ni pa mogoče šteti, da je potrošnik izbral fizično ali virtualno platformo, če jo nadzoruje trgovec ali je ta pogodbeno povezana s trgovcem ali kadar je potrošnik sicer izbral to fizično ali virtualno platformo za prejemanje digitalne vsebine ali digitalne storitve, vendar je bila to edina možnost, ki jo je ponudil trgovec za prejemanje digitalne vsebine ali digitalne storitve ali za dostop do nje.

Kadar ni mogoče šteti, da je fizično ali virtualno platformo izbral potrošnik, se šteje, da trgovec obveznosti dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve ni izpolnil, če digitalno vsebino ali digitalno storitev sicer dobavi fizični ali virtualni platformi, vendar potrošnik digitalne vsebine ali digitalne storitve v skladu s to direktivo ne more prejeti ali dostopati do nje. V teh primerih bi moral imeti potrošnik enake zahtevke, kot če trgovec ni dobavil digitalne vsebine ali digitalne storitve. Glede roka za dobavo bi bilo treba v skladu s tržno prakso in tehničnimi možnostmi ter za zagotovitev določene stopnje prožnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve dobaviti brez nepotrebnega odlašanja, razen če se stranki ne odločita za drugačen dogovor, da bi uredili druge načine dobave.

(42)

Digitalna vsebina ali digitalna storitev bi morala biti skladna z zahtevami, o katerih sta se v pogodbi dogovorila trgovec in potrošnik. Zlasti bi morala biti skladna z opisom, količino, na primer številom glasbenih datotek, do katerih je mogoče dostopati, kakovostjo, na primer ločljivostjo slike, jezikom in različico, ki so bili dogovorjeni v pogodbi. Ustrezati bi morala tudi varnosti, funkcionalnosti, združljivosti, interoperabilnosti in drugim lastnostim, zahtevanim s pogodbo. Zahteve pogodbe bi morale vključevati zahteve, ki izhajajo iz predpogodbenih informacij, ki so v skladu z Direktivo 2011/83/EU sestavni del pogodbe. Te zahteve bi se lahko določile tudi v sporazumu o ravni storitve, kadar je ta vrsta sporazuma v skladu z veljavnim nacionalnim pravom del pogodbenega razmerja med potrošnikom in trgovcem.

(43)

Pojem funkcionalnosti bi bilo treba razumeti, da se nanaša na načine, na katere se digitalna vsebina ali digitalna storitev lahko uporablja. Na primer odsotnost ali prisotnost kakršnih koli tehničnih omejitev, kot je zaščita prek upravljanja digitalnih pravic ali regijsko kodiranje, bi lahko vplivala na zmožnost opravljanja vseh funkcij digitalne vsebine ali digitalne storitve glede na njen namen. Pojem interoperabilnosti se nanaša na to, ali in v kolikšni meri lahko digitalna vsebina ali digitalna storitev deluje s strojno ali programsko opremo, ki se razlikuje od tiste, s katero se digitalna vsebina ali digitalne storitve iste vrste običajno uporablja. Uspešno delovanje bi na primer lahko vključevalo zmožnost digitalne vsebine ali digitalne storitve za izmenjavo informacij z drugo tovrstno programsko ali strojno opremo in za uporabo izmenjanih informacij.

(44)

Glede na to, da se digitalna vsebina in digitalne storitve nenehno razvijajo, se lahko trgovci s potrošniki dogovorijo, da jim bodo zagotovili posodobitve in lastnosti, ko bodo te na razpolago. Zato bi bilo treba skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve ocenjevati tudi glede na to, ali se digitalna vsebina ali storitev posodablja tako, kot je določeno v pogodbi. Nedobavo posodobitev, ki so bile dogovorjene v pogodbi, bi bilo treba šteti za neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve. Poleg tega bi bilo treba tudi posodobitve z napako ali nepopolne posodobitve šteti za neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, glede na to, da bi to pomenilo, da se take posodobitve ne izvajajo na način, določen v pogodbi.

(45)

Da bi bila digitalna vsebina ali digitalna storitev skladna in da potrošniki ne bi bili prikrajšani za svoje pravice, na primer, kadar so v pogodbi določeni zelo nizki standardi, bi morala digitalna vsebina ali digitalna storitev poleg subjektivnih zahtev za skladnost izpolnjevati tudi objektivne zahteve za skladnost, določene v tej direktivi. Skladnost bi bilo treba med drugim ocenjevati glede na namen, za katerega bi se digitalna vsebina ali digitalne storitve iste vrste običajno uporabljale. Imeti bi morala tudi značilnosti in zmogljivostne lastnosti, ki so običajne za digitalno vsebino ali digitalne storitve iste vrste ter jih potrošniki lahko razumno pričakujejo glede na naravo digitalne vsebine ali digitalne storitve in ob upoštevanju kakršne koli javne izjave o posebnih značilnostih digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo je dal trgovec ali druga oseba v imenu trgovca v predhodnih členih pogodbene verige.

(46)

Standard razumnosti v zvezi z vsem sklicevanjem v tej direktivi na to, kaj lahko oseba razumno pričakuje, bi bilo treba objektivno določiti ob upoštevanju narave in namena digitalne vsebine ali digitalne storitve, okoliščin primera ter vrst uporabe in prakse vpletenih strank. Zlasti bi bilo treba objektivno določiti, kaj šteje za razumni rok za vzpostavitev skladnosti digitalne vsebine ali digitalne vsebine, ob tem pa upoštevati naravo neskladnosti.

(47)

Trgovec bi moral potrošniku v obdobju, ki bi ga potrošnik razumno pričakoval, zagotavljati posodobitve, vključno z varnostnimi, da bi ohranil skladnost in varnost digitalne vsebine ali digitalne storitve. Kar zadeva digitalno vsebino ali digitalne storitve, katerih namen je časovno omejen, bi bilo treba posodobitve na primer zagotavljati v tem obdobju, medtem ko bi lahko bilo v primeru drugih vrst digitalne vsebine ali digitalne storitve obdobje, v katerem je treba potrošniku zagotavljati posodobitve, enako obdobju odgovornosti za neskladnost ali daljše od tega obdobja, kar lahko zlasti velja za varnostne posodobitve. Potrošniku bi moralo biti še naprej prepuščeno, da izbere, ali zagotovljene posodobitve namesti. Kadar se odloči, da posodobitev ne bo namestil, potrošnik ne bi smel pričakovati, da bo digitalna vsebina ali digitalna storitev še naprej skladna. Trgovec bi moral potrošnika obvestiti, da bo odločitev potrošnika, da ne namesti potrebnih posodobitev za ohranitev skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, vključno z varnostnimi posodobitvami, vplivala na odgovornost trgovca za skladnost lastnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki naj bi se ohranila z zadevnimi posodobitvami. Ta direktiva ne bi smela vplivati na obveznosti zagotavljanja varnostnih posodobitev, določene v pravu Unije ali nacionalnem pravu.

(48)

Uredba (EU) 2016/679 ali katero koli drugo pravo Unije o varstvu podatkov bi se morala v celoti uporabljati za obdelavo osebnih podatkov v povezavi s pogodbami, ki spadajo na področje uporabe te direktive. Poleg tega ta direktiva ne bi smela posegati v pravice, obveznosti in nepogodbena pravna sredstva, ki jih določa Uredba (EU) 2016/679. Dejstva, ki povzročajo neskladnost z zahtevami iz Uredbe (EU) 2016/679, vključno z glavnimi načeli, kot so zahteve o najmanjšem obsegu podatkov ter vgrajenem in privzetem varstvu podatkov, lahko prav tako, odvisno od okoliščin primera, pomenijo neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve s subjektivnimi ali objektivnimi zahtevami za skladnost, določenimi v tej direktivi. En primer bi lahko bil, ko trgovec izrecno prevzame obveznost v pogodbi ali je mogoče pogodbo razlagati na ta način, kar je povezano tudi z obveznostmi trgovca v skladu z Uredbo (EU) 2016/679. V tem primeru lahko taka pogodbena zaveza postane del subjektivnih zahtev za skladnost. Drug primer bi lahko bil, kadar bi lahko neskladnost z obveznostmi na podlagi Uredbe (EU) 2016/679 hkrati povzročila, da digitalna vsebina ali digitalna storitev ne ustreza svojemu namenu, kar torej pomeni neskladnost z objektivno zahtevo za skladnost, na podlagi katere mora digitalna vsebina ali digitalna storitev ustrezati namenu, za katerega bi se digitalna vsebina ali digitalne storitve iste vrste običajno uporabljala.

To bi veljalo na primer, če trgovec programske opreme za šifriranje podatkov ne izvaja ustreznih ukrepov, zahtevanih z Uredbo (EU) 2016/679, za zagotavljanje, da se osebni podatki po zasnovi ne razkrijejo nepooblaščenim prejemnikom, zaradi česar ta programska oprema za šifriranje ne ustreza svojemu namenu, tj. varen prenos podatkov potrošnika predvidenemu prejemniku. Obstajali pa bi lahko tudi primeri, ko lahko neskladno ravnanje trgovca z njegovimi obveznostmi na podlagi Uredbe (EU) 2016/679 povzroči neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve z objektivno zahtevo za skladnost, kar zahteva, da mora digitalna vsebina ali digitalna storitev vključevati lastnosti, ki so običajne za digitalno vsebino ali digitalne storitve iste vrste in jih lahko potrošnik razumno pričakuje. Če na primer trgovec aplikacije za spletno nakupovanje ne sprejme ukrepov iz Uredbe (EU) 2016/679 za varnost obdelave osebnih podatkov potrošnika in so zato informacije o kreditni kartici potrošnika izpostavljene zlonamerni ali vohunski programski opremi, lahko tudi to pomeni neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve v smislu te direktive, saj bi potrošnik razumno pričakoval, da bi imela takšna aplikacija običajno lastnosti, ki preprečujejo razkritje plačilnih podatkov. Kadar dejstva, ki povzročajo neskladnost z zahtevami na podlagi Uredbe (EU) 2016/679, pomenijo tudi neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve s subjektivnimi ali objektivnimi zahtevami za skladnost iz te direktive, bi moral biti potrošnik upravičen do jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti, določenih v tej direktivi, razen če je pogodba že nična ali izpodbojna v skladu z nacionalnim pravom.

(49)

Za zagotovitev zadostne prožnosti bi morali imeti stranki možnost odstopanja od objektivnih zahtev za skladnost. Takšno odstopanje bi moralo biti mogoče le, če je bil potrošnik o tem izrecno obveščen in če to obvestilo sprejme ločeno od drugih izjav ali dogovorov ter z dejavnim in jasnim ravnanjem. Oba pogoja bi se na primer lahko izpolnila z označitvijo okenca, s pritiskom na gumb ali aktiviranjem podobne funkcije.

(50)

Pri uporabi pravil te direktive bi morali trgovci uporabiti standarde, odprte tehnične specifikacije, dobre prakse in kodekse ravnanja, tudi v zvezi s strojno berljivim formatom, ki se običajno uporablja za pridobivanje vsebin, razen osebnih podatkov, ki jih je potrošnik zagotovil ali ustvaril pri uporabi digitalne vsebine ali digitalne storitve, in tudi glede varnosti informacijskih sistemov in digitalnih okolij, ne glede na to, ali so določeni na mednarodni ravni, ravni Unije ali ravni posebnega industrijskega sektorja. Komisija bi v zvezi s tem lahko zahtevala oblikovanje mednarodnih standardov in standardov Unije ter pripravo kodeksa ravnanja s strani trgovinskih združenj in drugih predstavniških organizacij, ki bi lahko podprli enotno izvajanje te direktive.

(51)

Številne vrste digitalne vsebine ali digitalnih storitev, na primer dostop do storitev v oblaku, se dobavljajo nepretrgano v določenem obdobju. Zato je treba zagotoviti, da je digitalna vsebina ali digitalna storitev skladna ves čas trajanja pogodbe. Kratkoročne prekinitve dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve bi bilo treba obravnavati kot primere neskladnosti, kadar so te prekinitve več kot zanemarljive ali se ponavljajo. Zaradi pogostih izboljšav digitalne vsebine in digitalnih storitev, zlasti s posodobitvami, bi poleg tega morala biti različica digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki je dobavljena potrošniku, najnovejša razpoložljiva različica v času sklenitve pogodbe, razen če se stranki ne dogovorita drugače.

(52)

Za uspešno delovanje mora biti digitalna vsebina ali digitalna storitev pravilno integrirana v potrošnikovo strojno in programsko okolje. Neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki je posledica nepravilne integracije, bi se morala šteti za neskladnost same digitalne vsebine ali digitalne storitve, če je bila integrirana s strani trgovca ali pod njegovim nadzorom ali če jo je integriral potrošnik po trgovčevih navodilih za integracijo in je bila nepravilna integracija posledica pomanjkljivih navodil za integracijo, na primer nepopolnih ali nejasnih navodil za integracijo, ki jih povprečni potrošnik težko razume.

(53)

Omejitve uporabe digitalne vsebine ali digitalne storitve za potrošnika v skladu s to direktivo bi lahko bile posledica omejitev, ki jih določi imetnik pravic intelektualne lastnine v skladu s pravom intelektualne lastnine. Take omejitve lahko izhajajo iz licenčne pogodbe za končnega uporabnika, v skladu s katero se potrošniku zagotavlja digitalna vsebina ali digitalna storitev. To se lahko zgodi, če na primer licenčna pogodba za končnega uporabnika potrošniku prepoveduje uporabo nekaterih lastnosti, povezanih s funkcionalnostjo digitalne vsebine ali digitalne storitve. Taka omejitev bi lahko pomenila, da digitalna vsebina ali digitalna storitev krši objektivne zahteve za skladnost iz te direktive, če gre za lastnosti, ki so običajne za digitalno vsebino ali digitalne storitve iste vrste in jih potrošnik lahko razumno pričakuje. V teh primerih bi moral imeti potrošnik možnost, da zoper trgovca, ki je dobavil digitalno vsebino ali digitalno storitev, uporabi jamčevalne zahtevke v primeru neskladnosti, določene v tej direktivi. Trgovec bi se taki odgovornosti lahko izognil le z izpolnitvijo pogojev za odstopanje od objektivnih zahtev za skladnost, kakor so določene v tej direktivi, in sicer le, če potrošnika pred sklenitvijo pogodbe izrecno obvesti, da konkretna lastnost digitalne vsebine ali digitalne storitve odstopa od objektivnih zahtev za skladnost, potrošnik pa to odstopanje izrecno in ločeno sprejme.

(54)

Pravne napake imajo še posebno težo za digitalno vsebino ali digitalne storitve, ki so predmet pravic intelektualne lastnine. Omejitve uporabe digitalne vsebine ali digitalne storitve za potrošnika v skladu s to direktivo bi lahko bile posledica kršitve pravic tretjih oseb. Takšna kršitev lahko potrošniku dejansko prepreči uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali nekaterih njenih lastnosti, na primer, kadar potrošnik sploh ne more dostopati do digitalne vsebine ali digitalne storitve ali kadar ne more tega storiti zakonito. Razlog za to je lahko, da tretja oseba upravičeno zahteva, da trgovec preneha kršiti te pravice in preneha ponujati zadevno digitalno vsebino ali digitalno storitev, ali da potrošnik ne more uporabljati digitalne vsebine ali digitalne storitve, ne da bi pri tem kršil zakon. V primeru kršitve pravic tretjih oseb, katere posledica je omejitev, ki preprečuje ali omejuje uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve v skladu s subjektivnimi in objektivnimi zahtevami za skladnost, bi moral biti potrošnik upravičen do jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti, razen če nacionalno pravo predvideva ničnost pogodbe ali njeno razveljavitev, na primer zaradi kršitve pravne garancije zoper odvzem pravic.

(55)

Trgovec bi moral biti odgovoren potrošniku, če ni zagotovljena skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve ali če digitalna vsebina ali digitalna storitev ni dobavljena. Ker se digitalna vsebina ali digitalne storitve potrošnikom lahko dobavijo v okviru enkratne dobave ali več posameznih dobav ali nepretrgano v določenem obdobju, je ustrezno, da se zadevno obdobje za vzpostavitev skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve določi v skladu s temi različnimi vrstami dobave.

(56)

Digitalna vsebina ali digitalne storitve se potrošnikom lahko dobavijo v okviru enkratne dobave, na primer ko potrošniki prenesejo elektronsko knjigo in jo shranijo na osebno napravo. Podobno pa lahko dobava vključuje niz takšnih posameznih dobav, na primer ko potrošniki tedensko prejmejo povezavo za prenos nove elektronske knjige. Razlikovalni element te kategorije digitalne vsebine ali digitalne storitve je dejstvo, da imajo potrošniki nato možnost dostopa do digitalne vsebine ali digitalne storitve in njene uporabe za nedoločen čas. V teh primerih bi bilo treba skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve oceniti ob dobavi, zato bi moral biti trgovec odgovoren le za neskladnost, ki se pojavi ob enkratni dobavi ali ob vsaki od niza posameznih dobav. Da se zagotovi pravna varnost, bi morali trgovci in potrošniki imeti možnost, da se zanesejo na harmonizirano minimalno obdobje, v katerem bi moral biti trgovec odgovoren za neskladnost. V zvezi s pogodbami, ki določajo enkratno dobavo ali niz posameznih dobav digitalne vsebine ali digitalne storitve, bi morale države članice zagotoviti, da so trgovci odgovorni najmanj dve leti od dobave, če je v skladu z njihovim nacionalnim pravom trgovec odgovoren samo za morebitne neskladnosti, ki se pokažejo v določenem obdobju po dobavi.

(57)

Digitalna vsebina ali digitalne storitve bi se lahko potrošnikom dobavljale tudi nepretrgano v določenem obdobju. Nepretrgana dobava lahko vključuje primere, ko trgovec potrošnikom ponudi digitalno storitev za določen ali nedoločen čas, na primer dveletna pogodba za shranjevanje v oblaku ali članstvo na platformi družbenih medijev za nedoločen čas. Razlikovalni element te kategorije je dejstvo, da je digitalna vsebina ali digitalna storitev potrošnikom na razpolago ali dostopna le za določeno obdobje trajanja pogodbe ali dokler je pogodba za nedoločen čas veljavna. Zato je upravičeno, da bi moral biti trgovec v takih primerih odgovoren le za neskladnost, ki se pojavi v tem obdobju. Element nepretrgane dobave ne vključuje nujno dolgoročne dobave. Primere, kot je spletno predvajanje videoposnetka, bi bilo treba šteti za nepretrgano dobavo v določenem obdobju ne glede na dejansko trajanje avdiovizualne datoteke. Primere, v katerih so določeni elementi digitalne vsebine ali digitalne storitve na voljo v rednih časovnih presledkih ali večkrat med določenim trajanjem pogodbe ali dokler velja pogodba za nedoločen čas, bi bilo prav tako treba šteti za nepretrgano dobavo v določenem obdobju, na primer kadar pogodba določa, da se protivirusna programska oprema lahko uporablja eno leto in se samodejno posodablja prvi dan vsakega meseca v tem obdobju ali da bo trgovec izdal posodobitve vsakič, ko bodo na voljo nove lastnosti digitalne igre, pri čemer je digitalna vsebina ali digitalna storitev potrošniku na voljo ali dostopna samo med določenim trajanjem pogodbe ali dokler velja pogodba za nedoločen čas.

(58)

Državam članicam bi moralo biti še naprej prepuščeno, da same urejajo nacionalne zastaralne roke. Ti zastaralni roki pa potrošnikom ne bi smeli preprečevati, da svoje pravice uveljavljajo v celotnem obdobju, ko je trgovec odgovoren za neskladnost. Ta direktiva tako ne bi smela harmonizirati pravil glede pričetka teka nacionalnega zastaralnega roka, morala pa bi vseeno zagotavljati, da ta rok potrošnikom omogoča, da uveljavljajo jamčevalne zahtevke v primeru neskladnosti, ki se pokaže vsaj v obdobju, v katerem je trgovec odgovoren za neskladnost.

(59)

Zaradi posebne narave in velike kompleksnosti digitalne vsebine in digitalnih storitev ter zaradi trgovčevega boljšega poznavanja in dostopa do strokovnega znanja, tehničnih informacij in visokotehnološke pomoči trgovec po navadi lažje kot potrošnik pozna razloge, zakaj digitalna vsebina ali digitalna storitev ni dobavljena oziroma ni skladna. Trgovec po navadi tudi lažje presodi, ali je razlog za nedobavo oziroma neskladnost nezdružljivost potrošnikovega digitalnega okolja s tehničnimi zahtevami za digitalno vsebino ali digitalno storitev. Čeprav mora potrošnik v primeru spora dokazati, da digitalna vsebina ali digitalna storitev ni skladna, pa se torej od njega ne bi smelo zahtevati, da dokaže, da je neskladnost obstajala v času dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve ali, v primeru nepretrgane dobave, med trajanjem pogodbe.

Namesto tega bi moral trgovec dokazati, da je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev v tem trenutku ali obdobju skladna. Dokazno breme bi moral nositi trgovec v primeru neskladnosti, ki se pokaže v enem letu od trenutka dobave, kadar pogodba določa enkratno dobavo ali niz posameznih dobav, in med trajanjem pogodbe, kadar pogodba določa nepretrgano dobavo v določenem obdobju. Kadar pa trgovec dokaže, da potrošnikovo digitalno okolje ni združljivo s tehničnimi zahtevami, o katerih je trgovec potrošnika pred sklenitvijo pogodbe obvestil na jasen in razumljiv način, bi moral potrošnik imeti breme dokazovanja, da je neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve obstajala v času dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve, kadar pogodba določa enkratno dobavo ali niz posameznih dobav ali, kadar pogodba določa nepretrgano dobavo v določenem obdobju, med trajanjem pogodbe.

(60)

Brez poseganja v temeljno pravico do varstva zasebnosti, vključno z zaupnostjo komunikacij, in do varstva osebnih podatkov potrošnika bi moral potrošnik sodelovati s trgovcem, da bi trgovec lahko ugotovil, ali je razlog za neskladnost v potrošnikovem digitalnem okolju, z uporabo tehnično razpoložljivih sredstev, ki so najmanj moteča za potrošnika. Pogosto se to lahko izvede na primer tako, da se trgovcu posredujejo samodejno ustvarjena poročila o incidentih ali podrobnostmi potrošnikove internetne povezave. Samo v izjemnih in ustrezno utemeljenih okoliščinah, če kljub najboljši uporabi vseh drugih sredstev ni nobene druge možnosti, se lahko od potrošnika zahteva privolitev v virtualni dostop do njegovega digitalnega okolja. Kadar pa potrošnik ne sodeluje s trgovcem in je bil potrošnik obveščen o posledicah nesodelovanja, bi moral potrošnik dokazati, da digitalna vsebina ali digitalna storitev ni skladna, pa tudi, da digitalna vsebina ali digitalna storitev ni bila skladna v času dobave digitalne vsebine ali digitalne storitve, kadar pogodba določa enkratno dobavo ali niz posameznih dobav ali, kadar pogodba določa nepretrgano dobavo v določenem obdobju, med trajanjem pogodbe.

(61)

Kadar trgovec ne dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve, bi ga moral potrošnik pozvati, naj dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev. V takih primerih bi moral trgovec ukrepati brez nepotrebnega odlašanja ali v dodatnem obdobju, o katerem se stranki izrecno dogovorita. Ker se digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavi v digitalni obliki, v večini primerov za dobavo ni potreben dodaten čas, da je digitalna vsebina ali digitalna storitev na razpolago potrošniku. Zato bi morala v teh primerih obveznost trgovca, da brez nepotrebnega odlašanja dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev, pomeniti, da jo mora dobaviti brez nepotrebnega odlašanja. Če nato trgovec ne dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve, bi moral imeti potrošnik pravico do odstopa od pogodbe. V posebnih okoliščinah, na primer ko je jasno, da trgovec ne bo dobavil digitalne vsebine ali digitalne storitve, ali kadar je določen čas za dobavo za potrošnika bistvenega pomena, bi moral imeti potrošnik pravico do odstopa od pogodbe, ne da bi trgovca najprej pozval, naj dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev.

(62)

V primeru neskladnosti bi morali biti potrošniki upravičeni do vzpostavitve skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, do sorazmernega znižanja kupnine ali odstopa od pogodbe.

(63)

Glede na tehnične značilnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve bi moralo biti trgovcu dovoljeno, da izbere poseben način za vzpostavitev skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, na primer z izdajo posodobitev ali tako, da potrošniku da na voljo novo kopijo digitalne vsebine ali digitalne storitve.

(64)

Zaradi raznolikosti digitalne vsebine in digitalnih storitev ni primerno določiti natančnih rokov za uveljavljanje pravic ali izpolnjevanje obveznosti v zvezi z digitalno vsebino ali digitalnimi storitvami. Takšni roki ne bi upoštevali take raznolikosti in bi bili lahko bodisi prekratki bodisi predolgi, odvisno od posameznega primera. Zato je bolj primerno zahtevati vzpostavitev skladnosti digitalne vsebine in digitalnih storitev v razumnem roku. Taka zahteva pa strankama ne bi smela preprečiti, da se dogovorita o konkretnem roku za vzpostavitev skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve. Skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve bi bilo treba vzpostaviti popolnoma brezplačno. Zlasti potrošnik ne bi smel nositi nobenih stroškov, povezanih z razvojem posodobitve digitalne vsebine ali digitalne storitve.

(65)

Kadar skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve pravno ali dejansko ni mogoče vzpostaviti ali kadar trgovec ne želi vzpostaviti skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, ker bi mu to povzročilo nesorazmerne stroške, ali kadar trgovec ni vzpostavil skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve v razumnem roku, brezplačno in brez znatnih nevšečnosti za potrošnika, bi moral biti potrošnik upravičen do jamčevalnega zahtevka v obliki znižanja kupnine ali odstopa od pogodbe. V nekaterih primerih je upravičeno, da ima potrošnik pravico do znižanja kupnine ali takojšnjega odstopa od pogodbe, na primer če trgovec predhodno ni uspešno vzpostavil skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve ali če od potrošnika zaradi resne narave neskladnosti ni mogoče pričakovati, da bo ohranil zaupanje v sposobnost trgovca, da vzpostavi skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve. Na primer, potrošnik bi moral imeti pravico, da neposredno zahteva znižanje kupnine ali odstopi od pogodbe, kadar se mu dobavi protivirusna programska oprema, ki je sama okužena z virusi, kar bi bil primer neskladnosti resne narave. Enako bi moralo veljati, kadar je očitno, da trgovec ne bo vzpostavil skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve v razumnem roku ali brez znatnih nevšečnosti za potrošnika.

(66)

V primeru, ko je potrošnik upravičen do znižanja plačane kupnine za digitalno vsebino ali digitalno storitev, ki se dobavlja v določenem obdobju, bi bilo treba pri izračunu znižanja kupnine upoštevati zmanjšanje vrednosti digitalne vsebine ali digitalne storitve zaradi neskladnosti ter zaradi časa, ko potrošnik ni mogel uporabljati skladne digitalne vsebine ali digitalne storitve.

(67)

Kadar je digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavljena proti plačilu kupnine, bi moral imeti potrošnik pravico do odstopa od pogodbe le, če neskladnost ni neznatna. Kadar pa digitalna vsebina ali digitalna storitev ni dobavljena proti plačilu kupnine, vendar potrošnik posreduje osebne podatke, bi moral imeti potrošnik pravico do odstopa od pogodbe tudi v primerih, ko je neskladnost neznatna, saj potrošnik ne more zahtevati znižanja kupnine. V primerih, ko potrošnik plača kupnino in posreduje osebne podatke, bi moral biti upravičen do vseh razpoložljivih jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti. Če so izpolnjeni vsi drugi pogoji, bi moral imeti potrošnik pravico, da se vzpostavi skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, da se zniža kupnina, plačana za digitalno vsebino ali digitalno storitev, ali da odstopi od pogodbe.

(68)

Kadar potrošnik odstopi od pogodbe, bi moral trgovec vrniti kupnino, ki jo je potrošnik plačal. Vseeno pa je treba uravnotežiti legitimne interese potrošnikov in trgovcev, če se digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavlja v določenem obdobju in je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev skladna le del tega obdobja. Zato bi moral biti potrošnik ob odstopu od pogodbe upravičen samo do dela plačane kupnine, ki ustreza in je sorazmeren dolžini časa, ko digitalna vsebina ali digitalna storitev ni bila skladna. Potrošnik bi moral biti upravičen tudi do povračila dela kupnine, plačane vnaprej, za morebitno preostalo obdobje po odstopu od pogodbe.

(69)

Kadar potrošnik trgovcu posreduje osebne podatke, bi moral trgovec izpolnjevati obveznosti iz Uredbe (EU) 2016/679. Take obveznosti bi morale biti izpolnjene tudi, kadar potrošnik plača kupnino in da osebne podatke. Po odstopu od pogodbe trgovec tudi ne bi smel uporabljati nobene vsebine, razen osebnih podatkov, ki jo je zagotovil ali ustvaril potrošnik pri uporabi digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo je dobavil trgovec. Ta vsebina bi lahko vključevala digitalne slike, video in avdio datoteke ter vsebino, ustvarjeno na mobilnih napravah. Vendar bi moral imeti trgovec pravico, da še naprej uporablja vsebino, ki jo je zagotovil ali ustvaril potrošnik, in sicer v primerih kadar ta vsebina ni uporabljiva zunaj okvira digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki jo dobavlja trgovec, in če se nanaša le na dejavnost potrošnika, je združena z drugimi podatki trgovca in je ni mogoče razdružiti oziroma je to mogoče samo z nesorazmernimi napori, ali če so jo skupaj ustvarili potrošnik in drugi, drugi potrošniki pa jo lahko še naprej uporabljajo.

(70)

Potrošnika bi se lahko odvrnilo od uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, če se mu onemogoči dostop do vsebine, ki jo je zagotovil ali ustvaril z uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve, razen osebnih podatkov. Da se potrošniku zagotovi uživanje učinkovitega varstva v zvezi s pravico do odstopa od pogodbe, bi moral zato trgovec potrošniku na njegovo zahtevo po odstopu od pogodbe dati na voljo to vsebino.

(71)

Potrošnik bi moral imeti pravico, da vsebino pridobi v razumnem roku, ne da bi ga trgovec pri tem oviral, v obliki, ki je v splošni rabi in strojno berljiva, in brezplačno, z izjemo stroškov, ki nastanejo v potrošnikovem lastnem digitalnem okolju, na primer stroškov omrežne povezave, saj niso posebej povezani s pridobitvijo vsebine. Vendar pa obveznost trgovca, da da na voljo to vsebino, ne bi smela veljati, če je vsebina koristna le v okviru uporabe digitalne vsebine ali digitalne storitve ali se nanaša samo na potrošnikovo dejavnost pri uporabi digitalne vsebine ali digitalne storitve ali je bila združena z drugimi podatki trgovca in je ni mogoče razdružiti ali je to mogoče samo z nesorazmernimi napori. V takih primerih vsebina nima pomembne praktične uporabe ali interesa za potrošnika, pri čemer se upoštevajo tudi interesi trgovca. Poleg tega obveznost trgovca, da potrošniku po odstopu od pogodbe da na voljo vso vsebino, razen osebnih podatkov, ki jo je zagotovil ali ustvaril potrošnik, ne bi smela posegati v pravico trgovca, da ne razkrije nekatere vsebine v skladu s pravom, ki se uporablja.

(72)

V primeru odstopa od pogodbe se od potrošnika ne sme zahtevati plačilo za uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve za obdobje, ko digitalna vsebina ali digitalna storitev ni bila skladna, saj bi bil potrošnik tako prikrajšan za dejansko varstvo. Vendar tudi potrošnik po odpovedi pogodbe ne bi smel uporabljati digitalne vsebine ali digitalne storitve ter je dajati na voljo tretjim osebam, na primer tako, da digitalno vsebino ali vse njene uporabne kopije izbriše ali kako drugače poskrbi, da postane digitalna vsebina ali digitalna storitev nedostopna.

(73)

Načelo odškodninske odgovornosti trgovca je bistven sestavni del pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev. Zato bi moral imeti potrošnik pravico zahtevati nadomestilo za škodo, povzročeno zaradi neskladnosti ali nedobave digitalne vsebine ali digitalne storitve. Nadomestilo bi moralo potrošnika v največji možni meri postaviti v položaj, v katerem bi bil, če bi bila digitalna vsebina ali digitalna storitev ustrezno dobavljena in skladna. Ker taka pravica do odškodnine že obstaja v vseh državah članicah, ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalna pravila o nadomestilu potrošnikom za škodo, ki je posledica kršitve navedenih pravil.

(74)

V tej direktivi bi bilo treba obravnavati tudi spremembe, kot so posodobitve in nadgradnje, ki jih izvedejo trgovci v digitalni vsebini ali digitalni storitvi, ki je potrošniku dobavljena ali mu je dostopna v določenem obdobju. Digitalna vsebina in digitalne storitve se hitro razvijajo, zato so lahko take posodobitve, nadgradnje ali podobne spremembe potrebne, poleg tega pa pogosto koristijo potrošniku. Nekatere spremembe, na primer te, ki so v pogodbi opredeljene kot posodobitve, so lahko del pogodbenih obveznosti. Druge spremembe so morda potrebne zaradi izpolnjevanja objektivnih zahtev za skladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, določenih v tej direktivi. Vendar bi moral potrošnik ob sklenitvi pogodbe izrecno soglašati z drugimi spremembami, ki bi odstopale od objektivnih zahtev za skladnost in ki jih je mogoče predvideti ob sklenitvi pogodbe.

(75)

Trgovcu bi bilo treba poleg sprememb, s katerimi naj bi se vzdrževala skladnost, dovoliti tudi, da pod določenimi pogoji spremeni lastnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, če pogodba določa utemeljen razlog za takšno spremembo. Taki utemeljeni razlogi bi lahko zajemali primere, ko je sprememba nujna zaradi prilagajanja digitalne vsebine ali digitalne storitve novemu tehničnemu okolju ali večjemu številu uporabnikov, ali zaradi drugih pomembnih operativnih razlogov. Take spremembe so pogosto v korist potrošnika, saj izboljšujejo digitalno vsebino ali digitalno storitev. Zato bi pogodbeni stranki morali imeti možnost v pogodbo vključiti določbe, ki trgovcu omogočajo izvedbo sprememb. Zaradi uravnoteženja potrošniških in poslovnih interesov bi bilo treba to možnost za trgovca vezati na pravico potrošnika, da odstopi od pogodbe, kadar imajo take spremembe več kot neznaten negativni učinek na uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali dostop do nje. Objektivno bi bilo treba ugotoviti, v kolikšni meri imajo spremembe negativen učinek na potrošnikovo uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali njegov dostop do nje, ter pri tem upoštevati naravo in namen digitalne vsebine ali digitalne storitve ter kakovost, funkcionalnost, združljivost in druge glavne lastnosti, ki so običajne za digitalno vsebino ali digitalne storitve iste vrste. Vendar pravila iz te direktive v zvezi s takimi posodobitvami, nadgradnji ali podobnimi spremembami ne bi smela zadevati primerov, ko stranki skleneta novo pogodbo o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve, na primer kot posledica distribucije nove različice digitalne vsebine ali digitalne storitve.

(76)

Potrošniki bi morali biti o spremembah obveščeni na jasen in razumljiv način. Kadar je negativni učinek spremembe na potrošnikov dostop do digitalne vsebine ali digitalne storitve ali njeno uporabo več kot neznaten, bi moral biti potrošnik obveščen na način, ki omogoča shranjevanje informacij na trajnem nosilcu podatkov. Trajni nosilec podatkov bi potrošniku moral omogočati shranjevanje informacij, dokler je to potrebno za zaščito potrošnikovih interesov, ki izhajajo iz njegovega odnosa s trgovcem. Taki nosilci bi morali vključevati zlasti papir, DVD-je, CD-je, ključe USB, spominske kartice ali trde diske ter e-pošto.

(77)

Kadar je negativni učinek spremembe na potrošnikov dostop do digitalne vsebine ali digitalne storitve ali njeno uporabo več kot neznaten, bi moral imeti potrošnik pravico, da zaradi te spremembe popolnoma brezplačno odstopi od pogodbe. Druga možnost je, da trgovec potrošniku omogoči, da brez dodatnih stroškov ohrani dostop do digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki je brez sprememb in skladna; v tem primeru potrošnik ne bi smel biti upravičen do odstopa od pogodbe. Če pa digitalna vsebina ali digitalna storitev, do katere je potrošnik ohranil dostop, ni več skladna s subjektivnimi in objektivnimi zahtevami glede skladnosti, bi moral imeti potrošnik možnost uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti, kot je določeno v tej direktivi. Kadar zahteve za tako spremembo, določene v tej direktivi, niso izpolnjene in če sprememba privede do neskladnosti, to ne bi smelo vplivati na pravico potrošnika do vzpostavitve skladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, do znižanja kupnine ali do odstopa od pogodbe, kot so določene v tej direktivi. Podobno bi moral biti potrošnik tudi v primeru, ko pride po spremembi do neskladnosti digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki pa ni posledica zadevne spremembe, še naprej upravičen do jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti te digitalne vsebine ali digitalne storitve, kot so določeni v tej direktivi.

(78)

Razlog za neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, kot je bila dobavljena potrošniku, je pogosto povezan z eno od transakcij v verigi, ki povezuje prvotnega oblikovalca s končnim trgovcem. Medtem ko bi moral biti končni trgovec odgovoren potrošniku v primeru neskladnosti, je pomembno zagotoviti, da ima trgovec ustrezne pravice v razmerju do različnih oseb v pogodbeni verigi, da bi lahko pokril svojo odgovornost do potrošnika. Te pravice bi morale biti omejene na komercialne transakcije, zato ne bi smele zajemati primerov, v katerih je trgovec odgovoren potrošniku za neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki je sestavljena ali zgrajena na programski opremi, ki jo je brez plačila kupnine na podlagi proste in odprtokodne licence dobavila oseba v predhodnih členih pogodbene verige. Vendar bi moralo biti prepuščeno državam članicam, da v svojem veljavnem nacionalnem pravu določijo osebe v pogodbeni verigi, proti katerim lahko nastopi končni trgovec, ter načine in pogoje takega ukrepanja.

(79)

Osebe ali organizacije, ki imajo po nacionalnem pravu legitimen interes, da varujejo pogodbene pravice potrošnikov in njihove pravice v zvezi z varstvom podatkov, bi morale imeti pravico, da začnejo postopek, da se zagotovi uporaba nacionalnih predpisov, ki prenašajo to direktivo, bodisi pred sodiščem bodisi pri upravnem organu, ki je pristojen za odločanje o pritožbah, ali da začnejo ustrezni pravni postopek.

(80)

Ta direktiva ne bi smela posegati v uporabo pravil mednarodnega zasebnega prava, zlasti uredb (ES) št. 593/2008 (14) in (EU) št. 1215/2012 (15) Evropskega parlamenta in Sveta.

(81)

Za olajšanje čezmejnega sodelovanja pri izvrševanju te direktive bi bilo treba spremeniti Prilogo k Uredbi (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta (16), tako da se vključi sklicevanje na to direktivo.

(82)

Za zagotovitev varstva skupnih interesov potrošnikov, določenega v tej direktivi, bi bilo treba spremeniti Prilogo k Direktivi 2009/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta (17), tako da se vključi sklicevanje na to direktivo.

(83)

Potrošniki bi morali imeti možnost, da uveljavljajo pravice iz te direktive, takoj ko začnejo veljati ustrezni nacionalni ukrepi za prenos. Ti nacionalni ukrepi za prenos bi se zato morali uporabljati tudi za pogodbe za nedoločen ali določen čas, ki so bile sklenjene pred datumom začetka uporabe in določajo dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev v daljšem obdobju, bodisi nepretrgano ali z nizom posameznih dejanj dobave, vendar le v zvezi z digitalno vsebino ali digitalno storitvijo, ki se dobavljajo od datuma začetka uporabe nacionalnih ukrepov za prenos. Da pa bi zagotovili ravnovesje med legitimnimi interesi potrošnikov in trgovcev, bi se morali nacionalni ukrepi za prenos določb te direktive o spremembi digitalne vsebine ali digitalne storitve in pravici do pravnega varstva uporabljati samo za pogodbe, sklenjene po datumu začetka uporabe v skladu s to direktivo.

(84)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (18) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takšnih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(85)

V skladu z Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (19) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 14. marca 2017 (20).

(86)

Ker ciljev te direktive, in sicer prispevati k delovanju notranjega trga z dosledno odpravo s pogodbenim pravom povezanih ovir za dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev, hkrati pa preprečiti pravno razdrobljenost, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi zagotavljanja splošne skladnosti nacionalnih zakonodaj s pomočjo harmoniziranih pravil pogodbenega prava, ki bi tudi olajšale usklajeno izvrševanje, lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(87)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in svoboščine ter načela, ki jih priznava zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, vključno s tistimi iz členov 16, 38 in 47 Listine –

(1)

Da bi Unija ostala konkurenčna na svetovnih trgih, mora izboljšati delovanje notranjega trga in se uspešno odzvati na številne izzive gospodarstva, ki čedalje bolj temelji na tehnologijah. Strategija za enotni digitalni trg določa celovit okvir, ki omogoča lažje vključevanje digitalne razsežnosti v notranji trg. Prvi steber strategije za enotni digitalni trg obravnava razdrobljenost na področju trgovine znotraj EU, in sicer vse največje ovire za razvoj čezmejnega e-poslovanja, ki predstavlja najpomembnejši del čezmejne prodaje blaga podjetij potrošnikom.

(2)

V skladu s členom 26(1) in (2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) Unija sprejme ukrepe za vzpostavitev ali zagotavljanje delovanja notranjega trga, ki zajema območje brez notranjih meja, na katerem je zagotovljen prosti pretok blaga in storitev. Unija v skladu s členom 169(1) in točko (a) člena 169(2) PDEU prispeva k doseganju visoke ravni varstva potrošnikov z ukrepi, sprejetimi v skladu s členom 114 PDEU v okviru uresničevanja notranjega trga. Cilj te direktive je najti pravo ravnovesje med doseganjem visoke ravni varstva potrošnikov in spodbujanjem konkurenčnosti podjetij, obenem pa zagotavljati spoštovanje načela subsidiarnosti.

(3)

Nekatere vidike pogodb o prodaji blaga bi bilo treba harmonizirati, pri čemer bi bilo treba izhajati iz visoke ravni varstva potrošnikov, da bi dosegli pravi enotni digitalni trg, povečali pravno varnost in zmanjšali transakcijske stroške, zlasti za mala in srednja podjetja (MSP).

(4)

E-poslovanje je glavno gonilo rasti na notranjem trgu. Vendar velik del njegovega potenciala za rast ostaja neizkoriščen. Da bi okrepili konkurenčnost Unije in spodbudili rast, mora Unija hitro ukrepati in gospodarske akterje spodbuditi k sprostitvi celotnega potenciala, ki ga ponuja notranji trg. Celoten potencial notranjega trga se lahko sprosti samo, če imajo vsi udeleženci na trgu nemoten dostop do čezmejne prodaje blaga, vključno s transakcijami e-poslovanja. Pravila pogodbenega prava, na podlagi katerih se sklepajo pravni posli med udeleženci na trgu, spadajo med ključne dejavnike za odločitve podjetij o čezmejni ponudbi blaga. Vplivajo tudi na to, v kakšni meri so potrošniki pripravljeni sprejeti to obliko nakupovanja in ji zaupati.

(5)

Tehnološki razvoj je privedel do rastočega trga blaga, ki vključuje digitalne vsebine ali digitalne storitve ali je z njimi medsebojno povezano. Zaradi vse večjega števila takih naprav in njihove hitro rastoče uporabe pri potrošnikih je potrebno ukrepanje na ravni Unije, da bi zagotovili visoko raven varstva potrošnikov in povečali pravno varnost glede pravil, ki se uporabljajo za pogodbe za prodajo takih proizvodov. Povečanje pravne varnosti bi pripomoglo k okrepitvi zaupanja potrošnikov in prodajalcev.

(6)

Pravila Unije, ki se uporabljajo za prodajo blaga, so še vedno razdrobljena, čeprav so bila pravila o pogojih dostave in, kar zadeva pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, obveznostih glede predpogodbenih informacij in pravici do odstopa že popolnoma harmonizirana v Direktivi 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (3). Drugi ključni pogodbeni elementi, kot so merila za skladnost blaga s pogodbo ter jamčevalni zahtevki v primeru neskladnosti s pogodbo in glavni načini za njihovo uveljavljanje, so trenutno predmet minimalne harmonizacije na podlagi Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4). Države članice so imele možnost, da presežejo standarde Unije in uvedejo ali ohranijo pravila, ki zagotavljajo še višjo raven varstva potrošnikov. To možnost so izkoristile v zvezi z različnimi elementi in v različnem obsegu. Zato se nacionalne predpise za prenos Direktive 1999/44/ES danes močno razlikujejo v bistvenih elementih, kot je neobstoj ali obstoj hierarhije jamčevalnih zahtevkov.

(7)

Obstoječe razlike lahko negativno vplivajo na podjetja in potrošnike. V skladu z Uredbo (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (5) morajo podjetja pri usmerjanju svojih dejavnosti k potrošnikom v drugih državah članicah upoštevati zavezujoča pravila potrošniškega pogodbenega prava države običajnega prebivališča potrošnika. Ker se ta pravila med državami članicami razlikujejo, imajo lahko podjetja dodatne stroške. Zato številna podjetja raje še naprej trgujejo le v domači državi ali izvažajo samo v eno ali dve državi članici. Ta odločitev za čim manjšo izpostavljenost stroškom in tveganjem, povezanim s čezmejnim trgovanjem, ima za posledico izgubljene priložnosti za širitev trgovanja in izkoriščanja ekonomije obsega. To prizadene zlasti MSP.

(8)

Čeprav potrošniki pri nakupovanju iz tujine zaradi uporabe Uredbe (ES) št. 593/2008 uživajo visoko raven varstva, pravna razdrobljenost negativno vpliva tudi na njihovo zaupanje v čezmejne transakcije. K pomanjkanju zaupanja prispeva več dejavnikov, vendar je eden glavnih pomislekov potrošnikov negotovost glede njihovih ključnih pogodbenih pravic. Ta negotovost obstaja ne glede na to, ali potrošnike v razmerju do prodajalca, ki k njim usmerja svoje čezmejne dejavnosti, varujejo zavezujoča pravila potrošniškega pogodbenega prava njihove države članice, in ne glede na to, ali potrošniki s prodajalci, ki svojih poslovnih dejavnosti ne opravljajo v državi članici potrošnika, sklenejo čezmejne pogodbe.

(9)

Čeprav spletna prodaja blaga predstavlja veliko večino čezmejne prodaje v Uniji, razlike v nacionalnih pravilih pogodbenega prava enako vplivajo na trgovce na drobno, ki uporabljajo prodajne poti na daljavo, in trgovce na drobno, ki prodajajo z osebnim stikom, ter jim onemogočajo, da bi svoje dejavnosti razširili prek meja. Ta direktiva bi morala zajemati vse prodajne poti, da bi se vzpostavili enaki konkurenčni pogoji za vsa podjetja, ki prodajajo blago potrošnikom. Z določitvijo enotnih pravil za različne prodajne poti bi morala ta direktiva preprečiti vsako odstopanje, ki bi ustvarilo nesorazmerna bremena za vedno večje število trgovcev na drobno v Uniji, ki uporabljajo več prodajnih poti. Potreba po ohranitvi skladnih pravil o prodaji in garancijah za vse prodajne poti je bila potrjena s preverjanjem ustreznosti prava na področju varstva potrošnikov in trženja, ki ga je izvedla Komisija in je bilo objavljeno 29. maja 2017 ter se je nanašalo tudi na Direktivo 1999/44/ES.

(10)

Ta direktiva bi morala zajemati pravila o prodaji blaga, tudi blaga z digitalnimi elementi, ki bi se nanašala samo na ključne pogodbene elemente, ki so potrebni za premagovanje ovir v zvezi s pogodbenim pravom na notranjem trgu. V ta namen bi bilo treba v celoti harmonizirati pravila o zahtevah za skladnost, jamčevalnih zahtevkih, ki so potrošnikom na voljo v primeru neskladnosti blaga s pogodbo, in glavnih načinih uveljavljanja teh jamčevalnih zahtevkov, raven varstva potrošnikov v primerjavi z Direktivo 1999/44/ES pa dvigniti. Popolnoma harmonizirana pravila o nekaterih bistvenih elementih potrošniškega pogodbenega prava bi podjetjem, zlasti MSP, omogočila, da lažje ponudijo svoje izdelke v drugih državah članicah. Potrošniki bi bili zaradi popolnoma harmoniziranih ključnih pravil deležni visoke ravni varstva in večje blaginje.

(11)

Ta direktiva dopolnjuje Direktivo 2011/83/EU. Medtem ko Direktiva 2011/83/EU predvsem vsebuje določbe o zahtevah glede predpogodbenih informacij, pravici do odstopa od pogodb, sklenjenih na daljavo in zunaj poslovnih prostorov, pravila o dostavi blaga in prenosu tveganja, pa ta direktiva določa pravila o skladnosti blaga s pogodbo, jamčevalne zahtevke, ki so potrošnikom na voljo v primeru neskladnosti, in načine njihovega uveljavljanja.

(12)

To direktivo bi bilo treba uporabljati le za premične materialne predmete, ki predstavljajo blago v smislu te direktive. Državam članicam bi zato moralo biti prepuščeno, da urejajo pogodbe za prodajo nepremičnin, kot so stanovanjske zgradbe, in njihovih sestavnih delov, ki naj bi tvorili večji del takšne nepremičnine.

(13)

Ta direktiva in Direktiva (EU) 2019/770 Evropskega parlamenta in Sveta (6) bi se morali medsebojno dopolnjevati. Medtem ko so v Direktivi (EU) 2019/770. določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb o dobavi digitalne vsebine ali digitalnih storitev, so v tej direktivi določena pravila v zvezi z nekaterimi zahtevami glede pogodb za prodajo blaga. Da bi izpolnili pričakovanja potrošnikov in zagotovili jasen in enostaven pravni okvir za trgovce z digitalno vsebino ali digitalnimi storitvami, se Direktiva (EU) 2019/770 uporablja za dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev, tudi digitalno vsebino, dobavljeno na materialnem nosilcu podatkov, kot so DVD-ji, CD-ji, ključki USB in pomnilniške kartice, pa tudi za sam materialni nosilec podatkov, pod pogojem, da materialni nosilec podatkov deluje izključno kot nosilec digitalne vsebine. Nasprotno bi se morala ta direktiva uporabljati za pogodbe o prodaji blaga, vključno z blagom z digitalnimi elementi, ki za opravljanje svojih funkcij zahtevajo digitalno vsebino ali digitalno storitev.

(14)

Izraz „blago“ iz te direktive bi bilo treba razumeti, da vključuje „blago z digitalnimi elementi“, in se torej nanaša tudi na digitalno vsebino ali digitalno storitev, ki je vključena v tovrstno blago ali je z njim medsebojno povezana na tak način, da blago brez te digitalne vsebine ali digitalne storitve ne bi moglo opravljati svoje funkcije. Digitalna vsebina, ki je vključena v blago ali je z njim medsebojno povezana, so lahko vsi podatki, ki so proizvedeni in dobavljeni v digitalni obliki, kot so operacijski sistemi, aplikacije in druga programska oprema. Digitalna vsebina je lahko predhodno nameščena ob sklenitvi prodajne pogodbe ali pa se lahko, kadar je v pogodbi tako določeno, namesti naknadno. Digitalne storitve, medsebojno povezane z blagom, lahko vključujejo storitve, ki omogočajo ustvarjanje, obdelavo ali hrambo podatkov v digitalni obliki ali dostop do njih, kot so programska oprema kot storitev, ponujena v okolju računalništva v oblaku, nepretrgana dobava podatkov o prometu v navigacijski sistem ali nepretrgana dobava posamezniku prilagojenih načrtov vadbe prek pametne ure.

(15)

Ta direktiva bi se morala uporabljati za pogodbe za prodajo blaga, vključno z blagom z digitalnimi elementi, kadar blago brez vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne bi opravljalo svoje funkcije in kadar je ta digitalna vsebina ali storitev zagotovljena z blagom v skladu s prodajno pogodbo v zvezi s tem blagom. Od vsebine te pogodbe bi moralo biti odvisno, ali je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe s prodajalcem. To bi moralo zajemati vključeno ali medsebojno povezano digitalno vsebino ali digitalne storitve, katerih dobava se izrecno zahteva v pogodbi. Vključevati bi moralo tudi prodajne pogodbe, ki jih je mogoče razumeti kot pogodbe, ki zajemajo dobavo specifične digitalne vsebine ali specifične digitalne storitve, saj so običajne za blago iste vrste in bi jih potrošnik lahko razumno pričakoval glede na naravo blaga in ob upoštevanju vseh javnih izjav, ki so jih v predhodnih členih pogodbene verige dali prodajalec ali druge osebe v njegovem imenu, vključno s proizvajalcem. Na primer, če bi se pametni televizor oglaševal kot televizor, ki vsebuje določeno video aplikacijo, bi se za to aplikacijo štelo, da je del prodajne pogodbe. To bi moralo veljati ne glede na to, ali je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev predhodno nameščena v blago ali pa jo je treba naknadno prenesti na drugo napravo in je z blagom le medsebojno povezana. Na primer, pametni telefon bi lahko že ob nakupu vseboval standardizirane predhodno nameščene aplikacije, zagotovljene v skladu s prodajno pogodbo, kot je aplikacija z alarmom ali aplikacija s fotografsko kamero. Drug primer bi lahko bila pametna ura. V tem primeru bi se ura sama štela za blago z digitalnimi elementi, ki lahko opravlja svoje funkcije le z aplikacijo, ki je zagotovljena v skladu s prodajno pogodbo, vendar jo mora potrošnik prenesti na pametni telefon; aplikacija bi tako bila medsebojno povezani digitalni element. To bi moralo veljati tudi, če vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne dobavi prodajalec sam, temveč jo v skladu s prodajno pogodbo dobavi tretja oseba. Da bi preprečili negotovost za prodajalce in potrošnike v primeru dvoma o tem, ali je dobava digitalne vsebine ali digitalne storitve del prodajne pogodbe, bi se morala uporabljati pravila te direktive. Poleg tega samo dejstvo, da mora potrošnik soglašati z licenčno pogodbo s tretjo osebo, da bi lahko uporabljal zadevno digitalno vsebino ali digitalno storitev, ne bi smelo vplivati na določanje dvostranskega pogodbenega razmerja med prodajalcem in potrošnikom, katerega sestavni del je dobava vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve.

(16)

Za razliko od tega, če odsotnost vključene ali medsebojno povezane digitalne vsebine ali digitalne storitve ne preprečuje, da blago opravlja svoje funkcije, ali če potrošnik sklene pogodbo za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki ni sestavni del prodajne pogodbe v zvezi z blagom z digitalnimi elementi, bi se moralo za to pogodbo šteti, da je ločena od pogodbe o prodaji blaga, tudi če bi prodajalec deloval kot posrednik te druge pogodbe s tretjo osebo in bi lahko spadal na področje uporabe Direktive(EU) 2019/770. Na primer, če potrošnik iz trgovine z aplikacijami na pametni telefon prenese aplikacijo za igro, je pogodba za dobavo aplikacije ločena od pogodbe za prodajo samega pametnega telefona. Zato bi se morala ta direktiva uporabljati le za prodajne pogodbe za pametne telefone, dobava aplikacije za igre pa bi morala spadati na področje uporabe Direktive (EU) 2019/770, če so izpolnjeni pogoji iz navedene direktive Še en primer bi bil, kadar je izrecno dogovorjeno, da potrošnik kupi pametni telefon brez posebnega operacijskega sistema in nato sklene pogodbo za dobavo operacijskega sistema od tretje osebe. V takem primeru dobava operacijskega sistema, ki je bil kupljen ločeno, ne bi bila del prodajne pogodbe in tako ne bi spadala na področje uporabe te direktive, lahko pa bi spadala na področje uporabe Direktive (EU) 2019/770, če so izpolnjeni pogoji iz navedene direktive.

(17)

Ta direktiva bi morala za namene pravne jasnosti določati opredelitev pojma prodajne pogodbe, pa tudi jasno opredeliti njeno področje uporabe. Področje uporabe te direktive bi moralo zajemati pogodbe za blago, ki ga je treba šele izdelati oziroma proizvesti, tudi v skladu s specifikacijami potrošnika. Poleg tega bi namestitev blaga lahko spadala na področje uporabe te direktive, če je namestitev sestavni del prodajne pogodbe in jo mora izvesti prodajalec ali biti odgovoren zanjo. Kadar pogodba vključuje tako elemente prodaje blaga kot tudi elemente zagotavljanja storitev, bi moralo nacionalno pravo določiti, ali je celotno pogodbo mogoče šteti za prodajno pogodbo v smislu te direktive.

(18)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na nacionalno pravo glede zadev, ki jih ta direktiva ne ureja, zlasti glede zakonitosti blaga, škode in splošnih vidikov pogodbenega prava, kot so sklenitev, veljavnost, ničnost ali učinki pogodb. Enako bi moralo veljati v zvezi s posledicami odstopa od pogodbe in nekaterimi vidiki glede popravila in zamenjave, ki jih ta direktiva ne ureja. Pri urejanju pravic strank, da zadržijo izpolnitev vseh ali dela svojih obveznosti, dokler druga stranka ne izpolni svojih obveznosti, bi moralo biti državam članicam še naprej prepuščeno, da urejajo pogoje in načine, na podlagi katerih potrošnik zadrži plačilo kupnine. Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da urejajo potrošnikovo pravico do nadomestila za škodo, ki jo je utrpel, ker je prodajalec kršil to direktivo. Ta direktiva tudi ne bi smela vplivati na nacionalna pravila, ki ne zadevajo posebej potrošniških pogodb in določajo posebne jamčevalne zahtevke za nekatere vrste napak, ki se niso pokazale v trenutku sklenitve prodajne pogodbe, in sicer nacionalne določbe, ki lahko določijo posebna pravila v zvezi z odgovornostjo prodajalca za skrite napake. Ta direktiva prav tako ne bi smela vplivati na nacionalne zakonodaje v zvezi z nepogodbenimi zahtevki potrošnika v primeru neskladnosti blaga zoper osebe v predhodnih členih pogodbene verige, na primer proizvajalce ali druge osebe, ki izpolnjujejo obveznosti takih oseb.

(19)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na možnost držav članic, da potrošnikom omogočijo izbiro posebnega zahtevka, če se neskladnost blaga pokaže kmalu po dobavi, in sicer na nacionalne določbe, ki lahko potrošniku dajejo pravico, da zavrne blago z napako in pogodbo obravnava kot, da je prenehala, ali zahteva takojšnjo zamenjavo v določenem kratkem obdobju po dobavi blaga, ki ne bi smelo presegati 30 dni.

(20)

Državam članicam bi moralo biti še naprej prepuščeno, da same določijo obveznosti prodajalca glede obveščanja v povezavi s sklenitvijo pogodbe ali dolžnosti prodajalca, da potrošnika opozori na primer na nekatere značilnosti blaga, ustreznost materialov, ki jih zagotovi potrošnik, ali morebitne pomanjkljivosti, zaradi specifičnih zahtev potrošnika, na primer zahteve potrošnika, da se za ukrojitev večerne obleke uporabi določena tkanina.

(21)

Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da uporabo pravil iz te direktive razširijo na pogodbe, ki so izključene s področja uporabe te direktive, ali da te pogodbe urejajo drugače. Državam članicam bi moralo na primer biti še naprej prepuščeno, da varstvo, ki ga potrošnikom zagotavlja ta direktiva, razširijo tudi na fizične ali pravne osebe, ki niso potrošniki v smislu te direktive, kot so nevladne organizacije, zagonska podjetja ali MSP.

(22)

Opredelitev pojma potrošnik bi morala zajemati fizične osebe, ki delujejo zunaj svoje trgovske, poslovne ali obrtne dejavnosti ali poklica. Vendar bi moralo biti državam članicam še naprej prepuščeno, da v primeru pogodb z dvojnim namenom, kadar je pogodba sklenjena za namene, ki so deloma znotraj trgovske dejavnosti osebe in deloma zunaj te dejavnost, in kadar je namen trgovske dejavnosti tako omejen, da ne prevladuje v celotni vsebini pogodbe, določijo, ali bi se ta oseba prav tako morala šteti za potrošnika in pod katerimi pogoji.

(23)

To direktivo bi bilo treba uporabljati za vsako pogodbo, na podlagi katere prodajalec na potrošnika prenese lastništvo blaga ali se k temu zaveže. Za ponudnike platform bi se lahko štelo, da so prodajalci v skladu s to direktivo, če delujejo za namene v zvezi s svojo poslovno dejavnostjo in kot neposredni pogodbeni partner potrošnika za prodajo blaga. Državam članicam bi moralo biti še naprej prepuščeno, da razširijo uporabo te direktive na ponudnike platform, ki ne izpolnjujejo zahtev, da bi se šteli za prodajalca v skladu s to direktivo.

(24)

Zaradi ravnovesja med potrebo po pravni varnosti in ustrezno prilagodljivostjo pravnih pravil bi bilo treba vsako sklicevanje v tej direktivi na to, kar se od osebe lahko pričakuje ali kar oseba lahko pričakuje, razumeti kot sklicevanje na to, kar se lahko razumno pričakuje. Standard razumnosti bi bilo treba objektivno ugotoviti ob upoštevanju narave in namena pogodbe, okoliščin primera ter poslovnih običajev in praks zadevnih strank.

(25)

Za zagotovitev jasnosti glede tega, kaj lahko potrošnik pričakuje od blaga in za kaj odgovarja prodajalec v primeru, če ne dobavi tega, kar se pričakuje, je bistvenega pomena, da se pravila za določanje, ali je blago skladno, popolnoma harmonizirajo. Vsako sklicevanje na skladnost v tej direktivi bi se moralo nanašati na skladnost blaga s prodajno pogodbo. Da se zaščitijo legitimni interesi obeh strank prodajne pogodbe, bi bilo treba skladnost oceniti na podlagi subjektivnih in objektivnih zahtev za skladnost.

(26)

Zato bi moralo blago biti skladno z zahtevami, o katerih sta se v prodajni pogodbi dogovorila prodajalec in potrošnik. Takšne zahteve bi lahko med drugim zajemale količino, kakovost, vrsto in opis blaga, njegovo ustreznost za določen namen ter dobavo blaga z dogovorjenimi dodatki in vsemi navodili. Zahteve v prodajni pogodbi bi morale vključevati zahteve, ki izhajajo iz predpogodbenih informacij, ki so v skladu z Direktivo 2011/83/EU sestavni del prodajne pogodbe.

(27)

Pojem funkcionalnosti bi bilo treba razumeti, da se nanaša na načine, na katere lahko blago opravlja svoje funkcije glede na svoj namen. Pojem interoperabilnosti se nanaša na to, ali in v kolikšni meri lahko blago deluje s strojno ali programsko opremo, ki se razlikuje od tiste, s katero se blago iste vrste običajno uporablja. Uspešno delovanje bi na primer lahko vključevalo zmožnost blaga za izmenjavo informacij z drugo tovrstno programsko ali strojno opremo in za uporabo izmenjanih informacij.

(28)

Glede na to, da se digitalna vsebina ali digitalne storitve, vključene v blago ali medsebojno povezane z njim, nenehno razvijajo, se lahko prodajalci s potrošniki dogovorijo, da jim bodo zagotovili posodobitve za takšno blago. Posodobitve, kot so bile dogovorjene v prodajni pogodbi, lahko izboljšajo in povečajo element digitalne vsebine ali digitalne storitve blaga, širijo njegove funkcije, ga prilagodijo tehničnemu napredku, ga zaščitijo pred novimi varnostnimi grožnjami ali služijo drugim namenom. Zato bi bilo treba skladnost blaga z digitalno vsebino ali digitalnimi storitvami, ki so vključene v blago ali medsebojno povezane z njim, ocenjevati tudi glede na to, ali se element digitalne vsebine ali digitalne storitve tega blaga posodablja v skladu s prodajno pogodbo. Nedobavo posodobitev, ki so bile dogovorjene v prodajni pogodbi, bi bilo treba šteti za neskladnost blaga. Poleg tega bi bilo treba tudi posodobitve z napako ali nepopolne posodobitve šteti za neskladnost blaga, glede na to, da bi to pomenilo, da se take posodobitve ne izvajajo na način, določen v prodajni pogodbi.

(29)

Da bi bilo blago skladno, bi moralo poleg subjektivnih zahtev za skladnost izpolnjevati tudi objektivne zahteve za skladnost, določene v tej direktivi. Skladnost bi bilo treba med drugim ocenjevati glede na namen, za katerega bi se blago iste vrste običajno uporabljalo, glede na to, ali je blago dobavljeno z dodatki in navodili, za katere se lahko razumno pričakuje, da jih bo potrošnik prejel, ter ali ustrezajo vzorcu ali modelu, ki ga je prodajalec dal potrošniku na voljo. Blago bi moralo imeti tudi značilnosti in lastnosti, ki so običajne za blago iste vrste ter jih potrošnik lahko razumno pričakuje glede na naravo blaga in ob upoštevanju kakršne koli javne izjave, ki jo je dal prodajalec ali druga oseba v imenu prodajalca v predhodnih členih pogodbene verige.

(30)

Poleg pogodbeno dogovorjenih posodobitev bi moral prodajalec zagotavljati tudi posodobitve, vključno z varnostnimi, da bi zagotovil, da je blago z digitalnimi elementi še naprej skladno. Obveznost prodajalca bi morala biti omejena na posodobitve, ki so potrebne za ohranitev skladnosti takega blaga z objektivnimi in subjektivnimi zahtevami za skladnost, določenimi v tej direktivi. Razen če se stranki pogodbeno ne dogovorita drugače, prodajalec ne bi smel biti obvezan, da zagotovi posodobljene različice digitalne vsebine ali digitalne storitve za blago oziroma da funkcionalnost blaga izboljša ali razširi tako, da to presega zahteve o skladnosti. Če posodobitev, ki jo zagotovi prodajalec ali tretja oseba, ki dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev na podlagi prodajne pogodbe, povzroči neskladnost blaga z digitalnimi elementi, bi moral biti prodajalec odgovoren, da se vzpostavi skladnost blaga. Potrošniku bi moralo biti še naprej prepuščeno, da izbere, ali zagotovljene posodobitve namesti. Kadar se potrošnik odloči, da ne bo namestil posodobitev, ki so potrebne za ohranitev skladnosti blaga z digitalnimi elementi, potrošnik ne bi smel pričakovati, da bo takšno blago še naprej skladno. Prodajalec bi moral potrošnika obvestiti, da bo odločitev potrošnika, da ne namesti potrebnih posodobitev za ohranitev skladnosti blaga z digitalnimi elementi, vključno z varnostnimi posodobitvami, vplivala na odgovornost prodajalca za skladnost lastnosti blaga z digitalnimi elementi, ki naj bi se ohranile z zadevnimi posodobitvami. Ta direktiva ne bi smela vplivati na obveznosti zagotavljanja varnostnih posodobitev, določene v drugem pravu Unije ali v nacionalnem pravu.

(31)

Načeloma bi moral biti prodajalec v primeru blaga z digitalnimi elementi, pri katerem je digitalna vsebina ali digitalna storitev vključena v blago ali z njim medsebojno povezana ter dobavljena v okviru enkratne dobave, odgovoren le za neskladnost, ki obstaja ob dobavi. Vendar bi morala obveznost zagotavljanja posodobitev odražati dejstvo, da se digitalno okolje vsakega tovrstnega blaga nenehno spreminja. Zato so posodobitve nujno orodje za zagotovitev, da lahko blago deluje enako, kot je delovalo ob dobavi. Poleg tega blago z digitalnimi elementi v nasprotju s tradicionalnim blagom ni popolnoma ločeno od sfere prodajalca, saj prodajalec ali tretja oseba, ki dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev na podlagi prodajne pogodbe, lahko posodobi blago na daljavo, običajno prek spleta. Če je torej digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavljena z enkratno dobavo, bi moral biti prodajalec odgovoren za zagotavljanje posodobitev, ki so potrebne, da blago z digitalnimi elementi ostaja skladno za obdobje, ki ga lahko potrošnik razumno pričakuje, tudi če je bilo blago skladno ob dobavi. Obdobje, v katerem lahko potrošnik razumno pričakuje, da bo prejemal posodobitve, bi bilo treba oceniti na podlagi vrste in namena blaga in digitalnih elementov ter ob upoštevanju okoliščin in narave prodajne pogodbe. Potrošnik bi običajno pričakoval, da bo prejemal posodobitve vsaj za obdobje, v katerem je prodajalec odgovoren za neskladnost, v nekaterih primerih pa bi lahko razumno pričakovanje potrošnika presegalo to obdobje, kot je lahko zlasti v primeru glede varnostnih posodobitev. V drugih primerih, na primer v zvezi z blagom z digitalnimi elementi, katerega namen je časovno omejen, bi bila obveznost prodajalca, da zagotavlja posodobitve, običajno omejena na ta čas.

(32)

Zagotavljanje večje trajnosti blaga je pomembno za doseganje bolj trajnostnih vzorcev potrošnje in krožnega gospodarstva. Podobno je za povečanje zaupanja v delovanje notranjega trga bistvenega pomena, da se izdelki, ki ne izpolnjujejo zahtev, izključijo s trga Unije, kar je mogoče doseči s krepitvijo nadzora trga in zagotavljanjem pravih spodbud za gospodarske subjekte. Za te namene je posebna zakonodaja Unije za določene izdelke najustreznejši način, da se za posamezne vrste ali skupine izdelkov z uporabo prilagojenih meril uvedejo zahteve glede trajnosti in druge zahteve v zvezi z izdelki. Ta direktiva bi zato morala dopolnjevati cilje, postavljene v takšni posebni zakonodaji Unije o izdelkih, in bi morala vključevati trajnost kot objektivno merilo za oceno skladnosti blaga. Trajnost v tej direktivi bi se morala nanašati na zmožnost blaga, da prek običajne uporabe ohrani svoje potrebne funkcije in učinkovitost. Da bi bilo blago skladno, mora imeti lastnost trajnosti, ki je običajna za blago iste vrste in ki jo lahko potrošnik razumno pričakuje glede na naravo posameznega blaga, vključno z morebitno potrebo po razumnem vzdrževanju blaga, kot so redni pregledi ali menjava filtrov v avtomobilu, in vse javne izjave oseb, ki so člen v pogodbeni verigi, ali v imenu teh oseb. Pri oceni bi bilo treba upoštevati tudi vse druge relevantne okoliščine, kot so kupnina blaga ter intenzivnost ali pogostost uporabe blaga s strani potrošnika. Poleg tega, če so v kateri koli predpogodbeni izjavi, ki je del prodajne pogodbe, navedene posebne informacije o trajnosti, bi moral potrošnik imeti možnost, da se nanje sklicuje kot na del subjektivnih zahtev za skladnost.

(33)

Na podlagi te direktive bi moral biti prodajalec obvezan potrošniku dobaviti blago, ki je ob dobavi skladno. Mogoče je, da bi prodajalci uporabljali rezervne dele za izpolnitev svoje obveznosti popravila blaga v primeru neskladnosti, ki je obstajala ob dobavi. Ta direktiva ne bi smela nalagati obveznosti za prodajalce, da zagotovijo razpoložljivost rezervnih delov v celotnem obdobju kot objektivno zahtevo za skladnost, prav tako pa ne bi smela vplivati na druge določbe nacionalnega prava, ki prodajalcem, proizvajalcem ali drugim osebam, ki so člen v pogodbeni verigi, nalagajo, da zagotovijo razpoložljivost rezervnih delov ali o njej obveščajo potrošnike.

(34)

Veliko blaga je treba namestiti, preden ga lahko potrošnik učinkovito uporabi. Poleg tega je v primeru blaga z digitalnimi elementi namestitev digitalne vsebine ali digitalne storitve običajno potrebna, da lahko potrošnik tako blago uporablja v skladu z njegovim predvidenim namenom. Zato bi bilo treba vsako neskladnost, ki je posledica nepravilne namestitve blaga, vključno z nepravilno namestitvijo digitalne vsebine ali digitalne storitve, vključene v to blago ali medsebojno povezane z njim, šteti kot neskladnost, pri kateri je namestitev opravil prodajalec ali je bila opravljena pod njegovim nadzorom. Kadar naj bi blago namestil potrošnik, bi morala neskladnost zaradi nepravilne namestitve šteti za neskladnost blaga, ne glede na to, ali je namestitev opravil potrošnik ali tretja oseba v okviru odgovornosti potrošnika, če je nepravilna namestitev posledica pomanjkljivosti v navodilih za namestitev, kot je nepopolnost ali nejasnost navodil za namestitev, zaradi česar jih povprečni potrošnik težko uporabi.

(35)

Skladnost bi morala zajemati tako stvarne kot tudi pravne napake. Omejitve, ki so posledica kršitve pravic tretjih oseb, predvsem pravic intelektualne lastnine, bi lahko preprečile ali omejile uporabo blaga v skladu s pogodbo. Države članice bi morale zagotoviti, da je potrošnik v takšnih primerih upravičen do jamčevalnih zahtevkov v primeru neskladnosti, kot so določeni v tej direktivi, razen če nacionalno pravo v takšnih primerih določa ničnost ali razveljavitev pogodbe.

(36)

Za zagotovitev zadostne prožnosti pravil, na primer v zvezi s prodajo rabljenega blaga, bi morali imeti stranki možnost odstopanja od objektivnih zahtev za skladnost, določenih v tej direktivi. Takšno odstopanje bi moralo biti mogoče le, če je bil potrošnik o tem izrecno obveščen in če to obvestilo sprejme ločeno od drugih izjav ali dogovorov ter z dejavnim in jasnim ravnanjem.

(37)

Za okrepitev pravne varnosti tako za potrošnike kot za prodajalce je treba jasno navesti trenutek, ko bi bilo treba oceniti skladnost blaga. Relevanten čas za oceno skladnosti blaga bi moral biti čas, ko je blago dobavljeno. To bi moralo veljati tudi za blago, ki vključuje ali je medsebojno povezano z digitalno vsebino ali digitalno storitvijo, dobavljeno z enkratno dobavo. Vendar pa v primeru, ko naj bi se digitalna vsebina ali digitalna storitev, ki je vključena v blago ali je z njim medsebojno povezana, dobavljala nepretrgano v določenem obdobju, relevanten čas za namen ugotovitve skladnosti te digitalne vsebine ali digitalne storitve ne bi smel biti določen trenutek, temveč obdobje, ki začne teči od dobave. Zaradi pravne varnosti bi moralo biti to obdobje enako obdobju, v katerem je prodajalec odgovoren za neskladnost.

(38)

Ta direktiva ne bi smela urejati pomena „dobave“, temveč bi bilo to treba prepustiti nacionalnemu pravu, zlasti glede vprašanja, kaj mora prodajalec storiti, da izpolni svojo obveznost glede dobave blaga. Poleg tega sklicevanje na čas dobave v tej direktivi ne bi smelo posegati v pravila o prenosu tveganja, določeno v Direktivi 2011/83/EU in ustrezno izvajano v pravu držav članic.

(39)

Pri blagu z digitalnimi elementi bi se moralo šteti, da je dobavljeno potrošniku, ko je dobavljen fizični del blaga in hkrati opravljena enkratna dobava digitalne vsebine ali digitalne storitve oziroma ko se začne nepretrgana dobava digitalne vsebine ali digitalne storitve v določenem obdobju. To pomeni, da bi moral prodajalec dati potrošniku na voljo tudi digitalno vsebino ali digitalno storitev ali omogočiti dostop do nje tako, da digitalna vsebina ali digitalna storitev ali katera koli sredstva, primerna za prenos ali dostop do nje, dosežejo potrošnika in ni potrebno nobeno drugo delovanje prodajalca, da bi potrošniku omogočil uporabo digitalne vsebine ali digitalne storitve v skladu s pogodbo, na primer z zagotovitvijo povezave ali možnosti prenosa. Zato bi moral biti primeren trenutek za ugotovitev skladnosti trenutek, ko je digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavljena, če je bil fizični del dobavljen predhodno. Posledično se lahko zagotovi enoten začetek obdobja odgovornosti za fizični del na eni strani in za digitalni del na drugi strani. Poleg tega potrošnik v mnogih primerih ne more opaziti napake fizičnega dela, preden je dobavljena digitalna vsebina ali digitalna storitev.

(40)

Kadar mora blago namestiti prodajalec, potrošnik v določenih primerih ne more uporabljati blaga ali opaziti napake, preden je namestitev končana. Zato se v primeru, ko na podlagi prodajne pogodbe blago namesti prodajalec ali se to stori v okviru njegove odgovornosti, šteje, da je potrošniku dobavljeno, ko je namestitev končana.

(41)

Za zagotovitev pravne varnosti za prodajalce in splošnega zaupanja potrošnikov v čezmejno nakupovanje je treba določiti rok, v katerem je potrošnik upravičen do jamčevalnih zahtevkov za vsako neskladnost, ki obstaja v relevantnem času za ugotovitev skladnosti. Glede na to, da je pri izvajanju Direktive 1999/44/ES velika večina držav članic določila rok dveh let, udeleženci na trgu pa ta rok v praksi štejejo za razumnega, bi bilo treba ta rok ohraniti. Enak rok bi moral veljati v primeru blaga z digitalnimi elementi. Vendar pa bi moral biti potrošnik, kadar pogodba določa nepretrgano dobavo za obdobje, daljše od dveh let, upravičen do jamčevalnih zahtevkov za vsako neskladnost digitalne vsebine ali digitalne storitve, ki nastane ali se pokaže v obdobju, v katerem je treba v skladu s pogodbo dobaviti digitalno vsebino ali digitalno storitev. Da bi državam članicam zagotovili prožnost, da lahko v njihovem nacionalnem pravu povečajo raven varstva potrošnikov, bi moralo biti državam članicam prepuščeno, da lahko za odgovornost prodajalca določijo roke, ki so daljši od rokov, določenih v tej direktivi.

(42)

Zaradi skladnosti z obstoječimi nacionalnimi pravnimi sistemi bi moralo biti državam članicam prepuščeno, da določijo, da so prodajalci odgovorni za neskladnost, ki se pokaže v določenem obdobju, pri čemer se hkrati morda določi tudi zastaralni rok, ali da določijo, da za jamčevalne zahtevke potrošnikov velja le zastaralni rok. V prvem primeru bi morale države članice zagotoviti, da obdobja odgovornosti prodajalca ni mogoče zaobiti zaradi zastaralnega roka za jamčevalne zahtevke potrošnika. Ta direktiva tako ne bi smela harmonizirati začetka teka nacionalnih zastaralnih rokov, morala pa bi zagotavljati, da taki zastaralni roki potrošnikov ne ovirajo pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov za neskladnost, ki se pokaže v obdobju, v katerem je prodajalec odgovoren za neskladnost. V drugem primeru bi države članice morale imeti možnost ohraniti ali uvesti le zastaralni rok za jamčevalne zahtevke potrošnika brez uvajanja specifičnega obdobja, v katerem se mora pokazati neskladnost, da bi bil prodajalec odgovoren. Da bi zagotovili enako zaščito potrošnikov tudi v takih primerih, bi morale države članice zagotoviti, da v primeru, ko se uporabi le zastaralni rok, ta potrošnikom še vedno omogoča uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov za vsako neskladnost, ki se pokaže vsaj v obdobju, ki je v tej direktivi določeno kot obdobje odgovornosti.

(43)

V zvezi z nekaterimi vidiki bi bila lahko upravičena različna obravnava rabljenega blaga. Čeprav se z dve- ali večletnim obdobjem odgovornosti ali zastaralnim rokom običajno uskladijo interesi prodajalca in potrošnika, temu morda ni tako v zvezi z rabljenim blagom. Zato bi bilo treba državam članicam dovoliti, da strankam omogočijo, da se dogovorijo za krajše obdobje odgovornosti ali krajši zastaralni rok za takšno blago. Če se strankam prepusti, da to vprašanje rešujejo s pogodbenim sporazumom, se poveča pogodbena svoboda in zagotovi, da mora biti potrošnik obveščen tako o naravi blaga kot rabljenega blaga kot tudi o krajšem obdobju odgovornosti ali krajšem zastaralnem roku. Vendar tako pogodbeno dogovorjeno obdobje ne bi smelo biti krajše od enega leta.

(44)

Ta direktiva ne bi smela urejati pogojev, pod katerimi se lahko obdobje odgovornosti, kot je določeno v tej direktivi, ali zastaralni rok zadrži ali pretrga. Zato bi morale imeti države članice možnost, da predvidijo zadržanje ali pretrganje obdobja odgovornosti ali zastaralnega roka, na primer v primeru popravila, zamenjave ali pogajanj med prodajalcem in potrošnikom, da bi dosegla sporazumno poravnavo.

(45)

V obdobju enega leta oziroma obdobju dveh let, če se države članice odločijo za uporabo dveletnega obdobja, bi moral potrošnik dokazati samo, da blago ni skladno, ne bi pa mu bilo treba tudi dokazati, da je neskladnost dejansko obstajala v relevantnem času za ugotovitev skladnosti. Da bi prodajalec lahko izpodbijal zahtevek potrošnika, bi moral dokazati, da neskladnost takrat ni obstajala. Poleg tega bi v nekaterih primerih lahko bila domneva, da je neskladnost obstajala v relevantnem času za ugotovitev skladnosti, nezdružljiva z naravo blaga ali naravo neskladnosti. V prvem primeru lahko gre za blago, ki je po svoji naravi pokvarljivo, kot so hitro pokvarljivi proizvodi, na primer rože ali blago, ki je namenjeno enkratni uporabi. V drugem primeru lahko gre za neskladnost, ki je lahko zgolj posledica dejanja potrošnika ali očitnega zunanjega vzroka, do katerega je prišlo po tem, ko je bilo blago dobavljeno potrošniku. Kadar – v primeru blaga z digitalnimi elementi – pogodba določa nepretrgano dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve, potrošniku ne bi bilo treba dokazati, da digitalna vsebina ali digitalna storitev ni bila skladna v zadevnem obdobju za ugotovitev skladnosti. Da bi prodajalec lahko izpodbijal zahtevek potrošnika, bi moral dokazati, da je bila digitalna vsebina ali digitalna storitev v zadevnem obdobju skladna.

(46)

Države članice bi morale imeti možnost ohraniti ali uvesti določbe, ki določajo, da mora potrošnik za uveljavljanje svojih pravic prodajalca obvestiti o neskladnosti v obdobju, ki ni krajše od dveh mesecev od datuma, ko potrošnik odkrije tako neskladnost. Države članice bi morale imeti možnost, da zagotovijo višjo raven varstva s tem, da take obveznosti ne uvedejo.

(47)

Da bi povečali pravno varnost in odpravili eno od največjih ovir za notranji trg, bi morala ta direktiva v celoti harmonizirati jamčevalne zahtevke, ki so na voljo potrošnikom v primeru neskladnosti blaga, in pogoje, v katerih se ti jamčevalni zahtevki lahko uveljavljajo. Zlasti bi v primeru neskladnosti morali imeti potrošniki pravico zahtevati, da se vzpostavi skladnost blaga, da se sorazmerno zniža kupnina blaga ali da odstopijo od pogodbe.

(48)

Za vzpostavitev skladnosti blaga bi morali imeti potrošniki možnost izbire med popravilom ali zamenjavo. Možnost, da potrošniki zahtevajo popravilo, bi morala spodbuditi trajnostno potrošnjo in prispevati k večji trajnosti izdelkov. Potrošnikovo izbiro med popravilom in zamenjavo bi bilo treba omejiti le, kadar bi bila izbrana možnost pravno ali dejansko nemogoča ali bi pomenila nesorazmerne stroške za prodajalca v primerjavi z drugo razpoložljivo možnostjo. Tako bi bilo na primer nesorazmerno zahtevati zamenjavo blaga zaradi manjše praske, kadar bi ta zamenjava povzročila znatne stroške in bi bilo mogoče prasko brez težav popraviti.

(49)

Prodajalcu bi bilo treba dovoliti, da zavrne vzpostavitev skladnosti blaga, če sta tako popravilo kot zamenjava nemogoča ali bi prodajalcu povzročila nesorazmerne stroške. Enako bi moralo veljati, če sta tako popravilo kot zamenjava nemogoča in bi drug jamčevalni zahtevek prodajalcu povzročil nesorazmerne stroške. Na primer, če se blago nahaja v kraju, ki ni kraj, kamor je bilo blago sprva dobavljeno, bi lahko postali stroški poštnine in prevoza za prodajalca nesorazmerni.

(50)

Ko se pokaže neskladnost, bi moral potrošnik o tem obvestiti prodajalca, da prodajalcu da možnost vzpostaviti skladnost blaga. Prodajalec bi to moral storiti v razumnem roku. Tako potrošnik načeloma ne bi smel biti takoj upravičen do znižanja kupnine ali odstopa od pogodbe, temveč bi moral prodajalcu omogočiti razumni rok, da popravi ali zamenja neskladno blago. Če prodajalec v tem roku blaga ne popravi ali zamenja, bi moral biti potrošnik upravičen, da brez dodatnega čakanja zahteva in doseže znižanje kupnine ali odstop od pogodbe.

(51)

Če s popravilom ali zamenjavo potrošniku ni bila ustrezno odpravljena neskladnost, bi moral imeti potrošnik pravico do znižanja kupnine ali do odstopa od pogodbe. To bi moralo zlasti veljati, kadar prodajalec ne zagotovi popravila ali zamenjave ali kadar je iz okoliščin razvidno, da prodajalec tega ne bo storil, ali je prodajalec zavrnil vzpostavitev skladnosti blaga, ker popravilo in zamenjava nista mogoča ali bi mu povzročila nesorazmerne stroške.

(52)

V nekaterih okoliščinah bi lahko bilo upravičeno, da bi moral imeti potrošnik pravico do znižanja kupnine ali takojšnjega odstopa od pogodbe. Kadar prodajalec sprejme ukrep za vzpostavitev skladnosti blaga, neskladnost pa se pokaže naknadno, bi bilo treba objektivno določiti, ali naj potrošnik sprejme nadaljnje poskuse prodajalca za vzpostavitev skladnosti blaga, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, kot sta vrsta in vrednost blaga ter narava in pomembnost neskladnosti. Konkretno, za drage in zapletene vrste blaga bi lahko bilo upravičeno prodajalcu omogočiti še en poskus odprave neskladnosti. Poleg tega bi bilo treba upoštevati, ali se lahko od potrošnika pričakuje, da ohrani zaupanje v zmožnost prodajalca, da vzpostavi skladnost blaga ali ne, na primer ker se ista težava pojavi dvakrat. Podobno je lahko neskladnost v nekaterih primerih tako resna, da potrošnik ne more ohraniti zaupanja v zmožnost prodajalca, da bo vzpostavil skladnost blaga, kot kadar neskladnost znatno vpliva na zmožnost, da bi potrošnik lahko normalno uporabljal blago, in od njega ni mogoče pričakovati, da bi zaupal, da bo prodajalec s popravilom ali zamenjavo odpravil težavo.

(53)

Da bi ohranili ravnovesje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, bi moral imeti potrošnik pravico do odstopa od pogodbe le v primerih, kadar neskladnost ni neznatna.

(54)

Države članice bi morale imeti možnost urejati pogoje, pod katerimi lahko naloge dolžnika izpolni druga oseba, na primer pogoje, pod katerimi lahko obveznost prodajalca, da popravi blago, izpolni potrošnik ali tretja oseba na stroške prodajalca.

(55)

Da bi bili potrošniki zaščiteni pred tveganjem večjih zamud, bi bilo treba vsako popravilo ali zamenjavo uspešno dokončati v razumnem roku. Kar šteje kot razumni rok za dokončanje popravila ali zamenjave, bi moralo ustrezati najkrajšemu možnemu času, potrebnemu za dokončanje popravila ali zamenjave. Ta rok bi bilo treba objektivno določiti ob upoštevanju narave in kompleksnosti blaga, narave in resnosti neskladnosti ter napora, potrebnega za dokončanje popravila ali zamenjave. Pri izvajanju te direktive bi morale države članice imeti možnost, da pojem razumnega roka za dokončanje popravila ali zamenjave razlagajo, tako da določijo obdobja, ki bi se na splošno lahko štela za razumna za popravilo ali zamenjavo, predvsem v zvezi s posameznimi kategorijami izdelkov.

(56)

Ta direktiva ne bi smela vsebovati določb o tem, kdaj se morajo izvajati obveznosti dolžnika. Zato ta direktiva tudi ne bi smela določati kraja dobave niti predpisovati, kje bi se moralo izvesti popravilo ali zamenjava; taka vprašanja bi bilo treba prepustiti nacionalnemu pravu.

(57)

Kadar prodajalec vzpostavi skladnost blaga tako, da blago zamenja, potrošnik ne bi smel biti dolžan plačati za običajno rabo blaga, preden je bilo to zamenjano. Uporaba blaga bi se morala šteti za običajno, če je v skladu z naravo in namenom blaga.

(58)

Da bi bila pravica potrošnikov do odstopa učinkovita, bi moral potrošnik v primerih, ko pridobi več kosov blaga in neskladnost zadeva le nekatere izmed tistih, dobavljenih na podlagi pogodbe, imeti pravico do odstopa od pogodbe tudi v zvezi z drugimi kosi blaga, pridobljenimi skupaj z blagom, ki ni skladno, tudi če so ti kosi blaga skladni, če se od potrošnika ne more razumno pričakovati, da se bo strinja, da obdrži samo skladno blago.

(59)

Ta direktiva bi morala za primer, kadar potrošnik odstopi od pogodbe zaradi neskladnosti, predpisati pravila samo o glavnih učinkih pravice do odstopa in načine njenega uveljavljanja, zlasti obveznost strank, da vrneta, kar sta prejeli. Prodajalec bi moral tako povrniti kupnino, ki jo je plačal potrošnik, potrošnik pa bi moral vrniti blago.

(60)

Ta direktiva ne bi smela vplivati na možnost držav članic, da uredijo posledice odstopa, razen tistih, ki so določene v tej direktivi, kot so posledice zmanjšanja vrednosti blaga, njegovega uničenja ali izgube. Državam članicam bi bilo treba prav tako dovoliti, da urejajo načine povračila kupnine potrošniku, na primer načine, ki se nanašajo na sredstva, ki se uporabijo za tako povračilo, ali na morebitne stroške in pristojbine, nastale zaradi povračila. Državam članicam bi moralo biti na primer tudi prepuščeno, da določijo nekatere roke za povračilo kupnine ali vračilo blaga.

(61)

Načelo odškodninske odgovornosti prodajalca je pomemben sestavni del prodajnih pogodb. Zato bi morali potrošniki imeti pravico, da zahtevajo odškodnino za vsakršno škodo, ki jo povzroči kršitev te direktive s strani prodajalca, vključno za škodo, ki jo je utrpel zaradi neskladnosti. Takšna odškodnina bi morala potrošnika v največji možni meri postaviti v položaj, v katerem bi bil, če bi bilo blago skladno. Ker je obstoj take pravice do odškodnine že zagotovljen v vseh državah članicah, ta direktiva ne bi smela posegati v nacionalna pravila o odškodnini potrošnikom za škodo, ki je posledica kršitve teh pravil. Državam članicam bi moralo biti tudi še naprej prepuščeno, da uredijo potrošnikovo pravico do odškodnine v primerih, v katerih je popravilo ali zamenjava povzročila znatne nevšečnosti ali če je trajala dlje od predvidenega.

(62)

Za zagotovitev preglednosti bi bilo treba poleg zahtev glede predpogodbenih informacij o obstoju in pogojih tržnih garancij iz Direktive 2011/83/EU določiti tudi nekatere zahteve glede tržnih garancij. Poleg tega bi morala ta direktiva za zagotovitev večje pravne varnosti in v izogib zavajanju potrošnikov določati, da bi morali v primeru, kadar so pogoji tržne garancije iz s tem povezanih oglasov za potrošnika ugodnejši od pogojev v garancijski izjavi, prevladati ugodnejši pogoji. V tej direktivi bi bilo treba prav tako določiti pravila glede vsebine garancijske izjave in načina, kako bi morala biti na voljo potrošnikom. Garancijska izjava bi morala na primer vključevati pogoje tržne garancije, hkrati pa bi moralo biti v njej navedeno, da tržna garancija ne vpliva na zakonsko jamstvo o skladnosti, tako da bi bilo jasno, da pogoji tržne garancije predstavljajo zavezo, ki dopolnjuje zakonsko jamstvo o skladnosti. Države članice bi morale imeti možnost, da določijo pravila o drugih vidikih tržnih garancij, ki jih ta direktiva ne zajema, na primer o povezovanju tržne garancije z dolžniki, ki niso garanti, pod pogojem, da ta pravila potrošnikov ne prikrajšajo za varstvo, ki jim ga ta direktiva zagotavlja s popolnoma hamoniziranimi določbami za tržne garancije. Medtem ko bi jim moralo biti še naprej prepuščeno, da zahtevajo, da so tržne garancije brezplačne, bi morale države članice tudi zagotoviti, da je vsaka zaveza prodajalca ali proizvajalca, ki spada v opredelitev pojma tržnih garancij iz te direktive, skladna s harmoniziranimi pravili te direktive.

(63)

Ker prodajalec odgovarja potrošniku za vsako neskladnost blaga, ki je posledica ravnanja ali opustitve prodajalca ali tretje osebe, bi moral prodajalec imeti možnost, da uveljavlja jamčevalne zahtevke proti odgovorni osebi v predhodnih členih pogodbene verige. Taki jamčevalni zahtevki bi morali vključevati jamčevalne zahtevke v primeru neskladnosti zaradi opustitve posodobitve, vključno z varnostno posodobitvijo, ki bi bila potrebna za ohranitev skladnosti blaga z digitalnimi elementi. Ta direktiva pa ne bi smela vplivati na načelo pogodbene svobode v razmerjih med prodajalcem in drugimi strankami v pogodbeni verigi. Podrobnosti glede uveljavljanja te pravice, zlasti proti komu in kako je treba uveljavljati jamčevalne zahtevke ter ali so ti jamčevalni zahtevki zavezujoče narave, bi morale določiti države članice. Ta direktiva ne bi smela urejati vprašanja, ali lahko potrošnik vloži tudi neposreden zahtevek zoper osebo v predhodnih členih pogodbene verige, razen v primerih, ko proizvajalec potrošniku nudi tržno garancijo za blago.

(64)

Osebe ali organizacije, ki imajo po nacionalnem pravu legitimni interes, da varujejo pogodbene pravice potrošnikov, bi morale imeti pravico začeti postopek bodisi pred sodiščem bodisi pred upravnim organom, ki je pristojen za odločanje o pritožbah ali za začetek ustreznih pravnih postopkov.

(65)

Ta direktiva ne bi smela posegati v uporabo pravil mednarodnega zasebnega prava, zlasti uredb (ES) št. 593/2008 in (EU) št. 1215/2012 (7) Evropskega parlamenta in Sveta.

(66)

Direktivo 1999/44/ES bi bilo treba razveljaviti. Datum razveljavitve bi bilo treba uskladiti z datumom za prenos te direktive. Za zagotovitev, da se zakoni in drugi predpisi, potrebni za skladnost držav članic s to direktivo, enotno uporabljajo za pogodbe, sklenjene od datuma za prenos dalje, se ta direktiva ne bi smela uporabljati za pogodbe, sklenjene pred datumom za prenos.

(67)

Za olajšanje čezmejnega sodelovanja pri izvrševanju te direktive bi bilo treba spremeniti Prilogo k Uredbi (EU) 2017/2394 Evropskega parlamenta in Sveta (8), tako da se vključi sklicevanje na to direktivo.

(68)

Za zagotovitev varstva skupnih interesov potrošnikov, določenega v tej direktivi, bi bilo treba spremeniti Prilogo I k Direktivi 2009/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta (9), tako da se vključi sklicevanje na to direktivo.

(69)

V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (10) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med elementi direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(70)

Ker cilja te direktive, in sicer prispevati k delovanju notranjega trga z usklajenim odpravljanjem s pogodbenim pravom povezanih ovir za čezmejno prodajo blaga v Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi dejstva, da vsaka država članica posamezno ne more odpraviti obstoječe razdrobljenosti pravnega okvira z zagotavljanjem skladnosti svojega prava s pravom drugih držav članic, temveč se z odpravljanjem glavnih s pogodbenim pravom povezanih ovir prek popolne harmonizacije lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(71)

Primerno je, da Komisija pregleda uporabo te direktive pet let po začetku njene veljavnosti, zlasti določbe o jamčevalnih zahtevkih, dokaznem bremenu – tudi v zvezi z rabljenim blagom in blagom, ki se prodaja na javnih dražbah – ter proizvajalčevo tržno garancijo trajnosti. Komisija bi morala tudi oceniti, ali izvajanje te direktive in Direktive (EU) 2019/770. zagotavlja dosleden in skladen pravni okvir za dobavo digitalne vsebine ali digitalnih storitev in blaga z digitalnimi elementi.

(72)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in svoboščine ter načela, ki jih priznava zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, vključno s tistimi iz členov 16, 38 in 47 Listine –