ISSN 1977-0804 |
||
Uradni list Evropske unije |
L 17 |
|
Slovenska izdaja |
Zakonodaja |
Letnik 62 |
|
|
|
(1) Besedilo velja za EGP. |
SL |
Akti z rahlo natisnjenimi naslovi so tisti, ki se nanašajo na dnevno upravljanje kmetijskih zadev in so splošno veljavni za omejeno obdobje. Naslovi vseh drugih aktov so v mastnem tisku in pred njimi stoji zvezdica. |
II Nezakonodajni akti
SKLEPI
18.1.2019 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
L 17/1 |
SKLEP KOMISIJE (EU) 2019/61
z dne 19. decembra 2018
o sektorskem referenčnem dokumentu o najboljših praksah okoljskega ravnanja, kazalnikih okoljske uspešnosti za posamezne sektorje in merilih odličnosti za sektor javne uprave v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS)
(Besedilo velja za EGP)
EVROPSKA KOMISIJA JE –
ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,
ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1221/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS), razveljavitvi Uredbe (ES) št. 761/2001 ter odločb Komisije 2001/681/ES in 2006/193/ES (1) in zlasti člena 46(1) Uredbe,
ob upoštevanju naslednjega:
(1) |
Uredba (ES) št. 1221/2009 določa, da mora Komisija za posamezne gospodarske sektorje pripraviti sektorske referenčne dokumente. Ti morajo vključevati najboljše prakse okoljskega ravnanja, kazalnike okoljske uspešnosti ter po potrebi merila odličnosti in sisteme za ocenjevanje ravni okoljske uspešnosti. Organizacije, ki so registrirane v sistemu za okoljsko ravnanje in presojo, vzpostavljenem z navedeno uredbo, ali se na to pripravljajo, morajo navedene dokumente upoštevati pri razvoju svojih sistemov okoljskega ravnanja in ocenjevanju svoje okoljske uspešnosti v okoljski izjavi ali posodobljeni okoljski izjavi, pripravljeni v skladu s Prilogo IV k navedeni uredbi. |
(2) |
V skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 mora Komisija pripraviti delovni načrt, v katerem določi okvirni seznam sektorjev, ki bodo veljali za prednostne pri sprejemanju sektorskih in medsektorskih referenčnih dokumentov. V sporočilu Komisije z naslovom Priprava delovnega načrta, ki določa okvirni seznam sektorjev za sprejetje sektorskih in medsektorskih referenčnih dokumentov v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) (2), je bil sektor javne uprave opredeljen kot prednostni sektor. |
(3) |
Glede na raznolikost dejavnosti, ki jih izvajajo različne javne uprave v Uniji, bi moral biti sektorski referenčni dokument za sektor javne uprave osredotočen na ključna okoljska vprašanja za sektor. V njem bi bilo treba na podlagi najboljših praks okoljskega ravnanja za sektor opredeliti konkretne ukrepe za izboljšanje pisarniškega poslovanja, energijske učinkovitosti in učinkovite rabe virov, mobilnosti, rabe tal, kakovosti zraka, oskrbe z vodo in ravnanja z odpadno vodo, da bi spodbujali bolj krožno gospodarstvo. |
(4) |
Da bi organizacijam, okoljskim preveriteljem in drugim omogočili dovolj časa, da se pripravijo na uvedbo sektorskega referenčnega dokumenta za sektor javne uprave, bi bilo treba datum začetka uporabe tega sklepa odložiti za obdobje 120 dni od datuma njegove objave v Uradnem listu Evropske unije. |
(5) |
Komisija se je pri pripravi sektorskega referenčnega dokumenta, priloženega temu sklepu, posvetovala z državami članicami in drugimi zainteresiranimi stranmi v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009. |
(6) |
Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega s členom 49 Uredbe (ES) št. 1221/2009 – |
SPREJELA NASLEDNJI SKLEP:
Člen 1
Sektorski referenčni dokument o najboljših praksah okoljskega ravnanja, kazalnikih okoljske uspešnosti za posamezne sektorje in merilih odličnosti za sektor javne uprave za namene Uredbe (ES) št. 1221/2009 je določen v Prilogi k temu sklepu.
Člen 2
Ta sklep začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Uporablja se od 18. maja 2019.
V Bruslju, 19. decembra 2018
Za Komisijo
Predsednik
Jean-Claude JUNCKER
PRILOGA
1. UVOD
Ta sektorski referenčni dokument (v nadaljnjem besedilu: SRD) temelji na podrobnem znanstvenem in političnem poročilu (1) (poročilo o najboljših praksah), ki ga je pripravilo Skupno raziskovalno središče Evropske komisije (JRC).
Pravni okvir
Sistem Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (v nadaljnjem besedilu: sistem EMAS), v katerem lahko organizacije prostovoljno sodelujejo, je bil uveden leta 1993 z Uredbo Sveta (EGS) št. 1836/93 (2). Pozneje je bil sistem EMAS dvakrat obsežno spremenjen, in sicer z:
— |
Uredbo (ES) št. 761/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (3) ter |
— |
Uredbo (ES) št. 1221/2009. |
Pomemben nov element najnovejše spremembe, ki je začela veljati 11. januarja 2010, je člen 46 o pripravi SRD. SRD morajo vključevati najboljše prakse okoljskega ravnanja, kazalnike okoljske uspešnosti za posamezne sektorje ter po potrebi merila odličnosti in sisteme za ocenjevanje ravni okoljske uspešnosti.
Razumevanje in uporaba tega dokumenta
Sistem Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) je sistem, v katerem lahko prostovoljno sodelujejo organizacije, ki so se zavezale k stalnemu okoljskemu izboljševanju. V zvezi s tem ta SRD določa sektorske smernice za sektor javne uprave ter izpostavlja številne možnosti za izboljšanje in najboljše prakse.
Dokument je pripravila Evropska komisija, pri čemer je uporabila prispevke zainteresiranih strani. Tehnična delovna skupina, ki so jo sestavljali strokovnjaki in zainteresirane strani iz sektorja, je pod vodstvom Skupnega raziskovalnega središča razpravljala o najboljših praksah okoljskega ravnanja, kazalnikih okoljske uspešnosti za posamezne sektorje in merilih odličnosti, ki so opisani v tem dokumentu, ter o njih sprejela dogovor; zlasti ta merila pa so se štela za reprezentativna glede ravni okoljske uspešnosti, ki jih dosegajo najuspešnejše organizacije v sektorju.
Namen SRD je pomagati vsem organizacijam, ki nameravajo izboljšati svojo okoljsko uspešnost, in jih podpirati, pri čemer zagotavlja zamisli in navdih ter praktične in tehnične smernice.
SRD je namenjen predvsem organizacijam, ki so že registrirane v sistemu EMAS, nato organizacijam, ki razmišljajo, da bi se registrirale v sistemu EMAS v prihodnosti, in nazadnje vsem organizacijam, ki želijo izvedeti več o najboljših praksah okoljskega ravnanja, da bodo lahko izboljšale svojo okoljsko uspešnost. Zato je cilj tega dokumenta podpirati vse organizacije iz sektorja javne uprave pri osredotočanju na ustrezne neposredne in posredne okoljske vidike ter iskanju informacij o najboljših praksah okoljskega ravnanja, ustreznih sektorskih kazalnikih okoljske uspešnosti za merjenje njihove okoljske uspešnosti in merilih odličnosti.
Kako bi morale organizacije, registrirane v sistemu EMAS, upoštevati SRD:
V skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 organizacije, registrirane v sistemu EMAS, SRD upoštevajo na dveh različnih ravneh:
1. |
Pri oblikovanju in izvajanju sistema okoljskega ravnanja ob upoštevanju okoljskih pregledov (člen 4(1)(b)): Organizacije bi morale uporabiti ustrezne elemente SRD pri opredeljevanju in pregledovanju svojih posamičnih in splošnih okoljskih ciljev v skladu z ustreznimi okoljskimi vidiki, opredeljenimi pri okoljskem pregledu in v politiki, ter pri sprejemanju odločitev o ukrepih za izboljšanje svoje okoljske uspešnosti. |
2. |
Pri pripravi okoljske izjave (člen 4(1)(d) in člen 4(4)):
|
V okoljski izjavi ni treba poročati o elementih SRD (kazalnikih, najboljših praksah okoljskega ravnanja ali merilih odličnosti), ki se ne štejejo za ustrezne glede na pomembne okoljske vidike, ki jih je organizacija opredelila v svojem okoljskem pregledu, oziroma jih ni treba opisati.
Sodelovanje v sistemu EMAS je neprekinjen proces. Organizacija prouči posamezne teme v SRD vsakič, ko namerava izboljšati svojo okoljsko uspešnost (in kadar pregleduje svojo okoljsko uspešnost), da dobi navdih glede naslednjih vprašanj, ki jih bo obravnavala v okviru postopnega pristopa.
Okoljski preveritelji EMAS preverijo, ali in kako je organizacija upoštevala SRD pri pripravi okoljske izjave (člen 18(5)(d) Uredbe (ES) št. 1221/2009).
Akreditirani okoljski preveritelji pri opravljanju presoje potrebujejo dokaze o tem, kako je organizacija izbrala in upoštevala ustrezne elemente SRD na podlagi okoljskega pregleda. Preveritelji ne preverjajo skladnosti z opisanimi merili odličnosti, temveč dokaze o tem, kako se je SRD uporabil kot smernica za opredelitev kazalnikov in ustreznih prostovoljnih ukrepov, ki jih organizacija lahko izvede za izboljšanje svoje okoljske uspešnosti.
Glede na prostovoljno naravo sistema EMAS in SRD se organizacijam ne bi smelo naložiti nesorazmerno breme za zagotovitev takih dokazov. Preveritelji zlasti ne zahtevajo utemeljitve za vsako posamezno najboljšo prakso, sektorski kazalnik okoljske uspešnosti ali merilo odličnosti, ki so navedeni v SRD in za katere organizacija na podlagi svojega okoljskega pregleda meni, da niso ustrezni. Kljub temu lahko predlagajo ustrezne dodatne elemente, ki bi jih lahko organizacija upoštevala v prihodnosti, s čimer bi dodatno dokazala svojo zavezanost k stalnemu izboljševanju okoljske uspešnosti.
Struktura sektorskega referenčnega dokumenta
Ta dokument je sestavljen iz štirih poglavij. V poglavju 1 je predstavljen pravni okvir sistema EMAS in opisan način uporabe tega dokumenta, v poglavju 2 pa je opredeljeno področje uporabe tega SRD. V poglavju 3 so na kratko opisane različne najboljše prakse okoljskega ravnanja (5) ter informacije o njihovi uporabi. Navedeni so tudi posebni kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti, če jih je bilo mogoče opredeliti za posamezno najboljšo prakso okoljskega ravnanja. Vendar meril odličnosti ni bilo mogoče opredeliti za vse najboljše prakse okoljskega ravnanja, ker so bili na nekaterih področjih na voljo omejeni podatki ali pa se nekateri pogoji (lokalno podnebje, lokalno gospodarstvo, lokalna družba, odgovornosti javne uprave itd.) tako zelo razlikujejo, da merilo odličnosti ne bi bilo smiselno. Nekateri kazalniki in merila so lahko pomembni za več najboljših praks okoljskega ravnanja, zato so navedeni večkrat, kjer je to ustrezno. V poglavju 4 je predstavljena obsežna preglednica z najpomembnejšimi kazalniki okoljske uspešnosti, ustreznimi razlagami in povezanimi merili odličnosti.
2. PODROČJE UPORABE
Ta SRD obravnava okoljsko uspešnost dejavnosti v sektorju javne uprave. V tem dokumentu sektor javne uprave vključuje organizacije, ki spadajo večinoma v naslednji oddelek v okviru klasifikacije NACE (v skladu s statistično klasifikacijo gospodarskih dejavnosti, uvedeno z Uredbo (ES) št. 1893/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (6)):
— |
koda NACE 84: javna uprava in obramba; obvezna socialna varnost. |
Ciljna skupina tega dokumenta so organizacije, registrirane pod to kodo NACE.
Poleg tega so lahko najboljše prakse okoljskega ravnanja, opredeljene v tem SRD, navdih tudi za druge organizacije, kot so podjetja v državni lasti ali zasebna podjetja, ki zagotavljajo storitve v imenu javnih uprav. Te lahko med drugim spadajo v naslednje oddelke v okviru klasifikacije NACE:
— |
koda NACE 2: gozdarstvo in sečnja, |
— |
koda NACE 36: zbiranje, prečiščevanje in distribucija vode, |
— |
koda NACE 37: ravnanje z odplakami, |
— |
koda NACE 38: zbiranje in odvoz odpadkov ter ravnanje z njimi; pridobivanje sekundarnih surovin, |
— |
koda NACE 39: saniranje okolja in drugo ravnanje z odpadki, |
— |
koda NACE 41,2: gradnja stanovanjskih in nestanovanjskih stavb, |
— |
koda NACE 49.3.1: mestni in primestni kopenski potniški promet. |
V tem SRD so obravnavani številni vidiki, ki so pomembni za vse vrste javnih uprav, kot so okoljska uspešnost pisarn, energijska učinkovitost javnih stavb in zelena javna naročila (tj. oddelki 3.1, 3.2.5, 3.2.7, 3.2.8, 3.2.10 in 3.11). Vse javne uprave na lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni ravni so pozvane, naj preberejo te oddelke dokumenta.
Vendar je treba v okviru učinkovitega okoljskega ravnanja za javno upravo obravnavati tudi njeno temeljno dejavnost, pri kateri je mogoče doseči največje okoljske koristi. Cilj tega dokumenta je lokalnim organom in občinam (7) olajšati to nalogo z osredotočanjem na najboljše prakse, ki so ustrezne za njihovo vlogo in storitve, ki jih neposredno ali posredno zagotavljajo svojim prebivalcem (npr. ravnanje z odpadki, lokalni javni prevoz). Dokument se posebej osredotoča na lokalne organe, ker ti predstavljajo največji delež javnih uprav v EU ter ker na lokalni ravni obstajajo največje možnosti za posnemanje najboljših praks in učenje iz njih.
Glavni okoljski vidiki, povezani pritiski na okolje in ustrezni oddelki dokumenta so predstavljeni v spodnji preglednici spodaj. Navedeni okoljski vidiki so bili izbrani kot najpomembnejši vidiki v sektorju. Vendar bi bilo treba okoljske vidike, ki jih upravljajo posamezne javne uprave, oceniti za vsak primer posebej. V spodnji preglednici se ne razlikuje med neposrednimi in posrednimi okoljskimi vidiki, saj se dejavnosti, ki se izvajajo v organizaciji, in dejavnosti, ki jih izvajajo zunanji izvajalci, od primera do primera razlikujejo. Poleg tega se številni okoljski vidiki lahko štejejo tako za neposredne kot posredne, saj se nanašajo neposredno na dejavnosti javne uprave, vendar tudi na vse dejavnosti prebivalcev, podjetij in organizacij na ozemlju, ki ga javna uprava upravlja ali na katerem zagotavlja storitve.
Najpomembnejši okoljski vidiki in pritiski na okolje za javne uprave ter njihova obravnava v tem dokumentu
Okoljski vidik |
Glavni povezani pritiski na okolje |
Ustrezni oddelki SRD |
vodenje pisarn |
nastajanje trdnih odpadkov poraba vode poraba energije, emisije TGP (CO2) emisije v zrak (CO, SO2, NOx, delci itd.) izčrpavanje virov |
oddelek 3.1 |
usmerjanje porabe energije na ozemlju, ki se upravlja, in upravljanje lastne porabe energije |
poraba energije, emisije TGP (CO2) |
oddelek 3.2 |
upravljanje mobilnosti in/ali javnega prevoza |
emisije v zrak (CO, SO2, NOx, delci itd.) poraba energije, emisije TGP (CO2) |
oddelek 3.3 |
načrtovanje rabe tal in upravljanje zelenih mestnih površin |
raba tal izguba biotske raznovrstnosti |
oddelka 3.4 in 3.5 |
upravljanje kakovosti zunanjega zraka in hrupa |
emisije v zrak (CO, SO2, NOx, delci itd.) ustvarjanje hrupa |
oddelka 3.6 in 3.7 |
ravnanje z odpadki |
nastajanje trdnih odpadkov |
oddelek 3.8 |
oskrba s pitno vodo |
poraba vode |
oddelek 3.9 |
upravljanje čiščenja odpadne vode |
emisije v vodo (BPK, KPK, mikroonesnaževala itd.) poraba energije, emisije TGP (CO2) |
oddelek 3.10 |
nabava blaga in storitev |
nastajanje trdnih odpadkov poraba vode poraba energije, emisije TGP (CO2) emisije v zrak (CO, SO2, NOx, delci itd.) izčrpavanje virov |
oddelek 3.11 |
spodbujanje okoljskega vedenja prebivalcev in podjetij |
nastajanje trdnih odpadkov poraba vode poraba energije, emisije TGP (CO2) emisije v zrak (CO, SO2, NOx, delci itd.) emisije v vodo (KPK, BPK, mikroonesnaževala itd.) izčrpavanje virov |
oddelek 3.12 |
Najboljše prakse okoljskega ravnanja, opisane v poglavju 3, so bile opredeljene kot najustreznejše tehnike, dejavnosti in ukrepi, ki jih lahko javne uprave izvajajo za izboljšanje svoje okoljske uspešnosti za vsakega od okoljskih vidikov iz preglednice zgoraj. Pri njihovi opredelitvi so se upoštevali posebni izzivi in priložnosti javnih organov v primerjavi z zasebnimi podjetji. Ti med drugim zajemajo:
— |
bolj toge postopke naročil, |
— |
stroga pravila financiranja, |
— |
potrebna daljša obdobja za izvajanje odločitev, |
— |
obstoječo infrastrukturo, |
— |
omejen proračun, |
pa tudi:
— |
sprejemljivost daljših vračilnih dob, |
— |
možnost, da dajo prednost izbiram, ki prinašajo družbene koristi in ne finančnih povračil, |
— |
stalnost osebja, |
— |
priložnosti za ekonomijo obsega v primeru sodelovanja med različnimi javnimi upravami na lokalni, regionalni ali nacionalni ravni. |
Kadar lokalni organi razmišljajo o izvajanju katere koli od najboljših praks okoljskega ravnanja, predstavljenih v tem dokumentu, morajo upoštevati posebne izzive, s katerimi se srečujejo, in proučiti, kako bodo izkoristili posebne priložnosti, ki so jim na voljo (8).
3. NAJBOLJŠE PRAKSE OKOLJSKEGA RAVNANJA, KAZALNIKI OKOLJSKE USPEŠNOSTI IN MERILA ODLIČNOSTI ZA SEKTOR JAVNE UPRAVE
3.1 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za trajnostne pisarne
Ta oddelek je namenjen vsem javnim upravam, ki dejavnosti izvajajo v pisarnah.
3.1.1 Upravljanje z energijo in kar največje zmanjšanje njene porabe
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se uvede upravljanje z energijo v skladu z načeli cikla načrtovanja, izvajanja, preverjanja in ukrepanja v pisarnah, ki so v lasti javne uprave ali jih ta upravlja, in sicer s:
— |
pogostim zbiranjem ali rednim spremljanjem podatkov o porabi energije; podatki se lahko zbirajo na ravni stavbe, po prostorih v stavbi (npr. preddverje, pisarne, menza/kavarna), po vrstah virov energije (npr. plin, električna energija) in po kategorijah končne uporabe (npr. razsvetljava, ogrevanje prostorov), |
— |
analizo podatkov, določitvijo ciljev ter opredelitvijo meril in njihovo uporabo za primerjavo dejanske učinkovitosti porabe energije, |
— |
opredelitvijo strategije in akcijskega načrta za izboljšanje energijske učinkovitosti poslovne stavbe (glej oddelke 3.2.5, 3.2.7 in 3.2.8). |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se na splošno uporablja za poslovne stavbe, ki so v lasti javnih uprav ali jih te upravljajo. Vendar so lahko ukrepi, ki morda izhajajo iz izvajanja te najboljše prakse okoljskega ravnanja, bolj omejeni v najetih stavbah.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||||||||||||||
|
|
3.1.2 Upravljanje in kar največje zmanjšanje porabe vode
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se uvede upravljanje porabe vode v skladu z načeli cikla načrtovanja, izvajanja, preverjanja in ukrepanja v pisarnah, ki so v lasti javne uprave ali jih ta upravlja, in sicer s:
— |
pogostim zbiranjem ali rednim spremljanjem podatkov o porabi vode; podatki se lahko zbirajo na ravni stavbe, po ustreznih prostorih v stavbi, v katerih se uporablja voda (npr. preddverje, pisarne, menza/kavarna), in po kategorijah končne uporabe (npr. toaletni prostori, kuhinje), |
— |
analizo podatkov, določitvijo ciljev, opredelitvijo meril in njihovo uporabo za primerjavo z dejansko porabo vode, |
— |
opredelitvijo strategije in akcijskega načrta za zmanjšanje porabe vode (npr. namestitev pip za učinkovito rabo vode, prh in redukcijskih ventilov, njihovo redno vzdrževanje, namestitev sistemov za zbiranje deževnice). |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se na splošno uporablja za poslovne stavbe, ki so v lasti javnih uprav ali jih te upravljajo, če se stroški za namestitev in vzdrževanje sistemov za spremljanje in zbiranje podatkov o porabi vode povrnejo s pričakovanimi prihranki vode, ki jih je mogoče doseči. V najetih stavbah so lahko ukrepi, ki morda izhajajo iz izvajanja te najboljše prakse okoljskega ravnanja, bolj omejeni.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||||||||
|
|
3.1.3 Upravljanje in kar največje zmanjšanje nastajanja odpadkov
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se uvede napredno ravnanje z odpadki v pisarnah, ki so v lasti javnih uprav ali jih te upravljajo, ki temelji na:
— |
preprečevanju: vzpostavitev brezpapirnih postopkov in arhivov, zagotavljanje trajnosti opreme in potrošnega materiala (npr. z zelenimi javnimi naročili, glej oddelek 3.11), omogočanje ponovne uporabe pisarniškega pohištva in opreme (npr. vzpostavitev spletne evidence razpoložljive opreme, pohištva in pisarniških potrebščin, ki niso več potrebni, ter zagotavljanje, da vse službe in osebje najprej preverijo evidenco, preden kupijo nove; zagotavljanje strokovnega čiščenja, popravil in vzdrževanja za podaljšanje življenjske dobe); spodbujanje osebja k uporabi kozarcev in skodelic za ponovno uporabo namesto plastične posode za enkratno uporabo; zagotovitev pitnikov (brez plastičnih kozarcev) namesto plastenk na sestankih ali na javnih prostorih, |
— |
ločevanju: enostaven dostop do zabojnikov za recikliranje za vse najpogostejše vrste odpadkov in vzpostavitev reciklažnih mest za vse ostale vrste odpadkov za kar največje zmanjšanje nastajanja preostalih odpadkov; nakup opreme in potrošnega materiala, izdelanih iz materialov, primernih za recikliranje, |
— |
spremljanju: redno beleženje količin ustvarjenih odpadkov po vrsti odpadkov, kar zajema vse vrste odpadkov (npr. ločeno zbrane frakcije, preostali odpadki, nevarni odpadki); to se lahko doseže z ustreznimi strategijami in vključenostjo osebja iz različnih služb. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse javne uprave in se nanaša posebej na pisarniško dejavnost. Posebni ukrep, ki se izvaja (npr. različne frakcije, na katere se ločijo odpadki), bi moral izražati posebne pogoje (npr. vrste ustvarjenih podatkov, krajevna razpoložljivost storitev recikliranja za določene vrste odpadkov, lokalna zakonodaja in stroški ravnanja z odpadki).
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||
|
|
3.1.4 Zmanjševanje porabe pisarniškega papirja in potrošnega materiala
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se:
— |
izvajajo in spodbujajo notranji postopki (npr. brezpapirni postopki, kot so elektronski delovni tokovi, elektronski podpisi in elektronski arhivi, ne tiskajo se dokumenti za sestanke, ne tiskajo se glasila/poročila, dvostransko tiskanje kot privzeta možnost), s katerimi se zaposleni in javnost lahko izognejo uporabi pisarniškega papirja (tj. fotokopirni papir/papir za tiskalnike) in potrošnega materiala (tj. ves material, kot so peresa, svinčniki, označevalci besedila, beležnice, ki se uporabljajo v pisarnah), s čimer se zmanjšajo potrebe po njiju, |
— |
uporabljajo zelena javna naročila (glej oddelek 3.11) za spodbujanje odločitev z manjšim vplivom, npr. nizka gramatura pisarniškega papirja, trajnejši proizvodi, ki jih je mogoče ponovno napolniti, in nadomestne možnosti z majhnim vplivom na okolje ali nizko stopnjo strupenosti. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se na splošno uporablja za vse javne uprave.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||
|
|
3.1.5 Kar največje zmanjšanje vpliva prevoza na delo in poslovnih potovanj na okolje
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se kar najbolj zmanjša vpliv prevoza na delo in poslovnih potovanj na okolje z:
— |
vključevanjem osebja in spremembo vedenja osebja za bolj trajnosten prevoz na delo (npr. kampanje z uporabo digitalnih orodij, ekonomske spodbude/ovire, uporaba družabnih iger ali spodbud, ki temeljijo na nagradah), |
— |
pripravo načrtov potovanja osebja za celotno organizacijo, kar spodbuja trajnostne načine prevoza na delo in poslovnih potovanj (npr. dogovor z lokalnimi ponudniki javnega prevoza za prilagoditev prog potrebam dnevnih migrantov; ogljični proračun za poslovna potovanja), |
— |
vključevanjem strogih trajnostnih meril v naročila storitev prevoza (npr. potovanje z vlakom namesto z letalom za krajša potovanja; dajanje prednosti direktnim letom ali multimodalnim potovanjem pred povezovalnimi leti), |
— |
zmanjševanjem prevoza na delo z avtomobilom, če obstaja javni prevoz, in spodbujanjem učinkovite uporabe avtomobilov (npr. zmanjševanje števila potovanj z avtomobilom z enim samim potnikom s spodbujanjem skupinskega prevoza zaposlenih), |
— |
omogočanjem prilagodljivega dela za zaposlene, s čimer se na splošno zmanjšajo potrebe po prevozu (npr. uvedba dela na daljavo in dela na domu, namestitev virtualne opreme za sestanke). |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse vrste in velikosti javnih uprav. Vendar se posebni ukrepi, ki jih je treba izvesti, razlikujejo glede na lokalne razmere, kot sta geografska lega in razpoložljivost javnega prevoza.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||||||||||
|
|
3.1.6 Kar največje zmanjšanje vpliva menz in kavarn na okolje
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se:
— |
storitve menz ali kavarn naročajo ali da se hrana in pijača za menze in kavarne zagotavljata v organizaciji z uvedbo zahtev glede trajnosti, kot je sezonska in ekološka hrana, zagotavljanjem razpoložljivosti vegetarijanske/veganske prehrane in izogibanjem (če je to mogoče) ponujanju proizvodov v plastični embalaži za enkratno uporabo; izberejo ponudniki storitev, ki lahko zagotovijo storitve brez uporabe plastičnih predmetov za enkratno uporabo, kot so skodelice, posoda in pribor (glej tudi oddelek 3.11), |
— |
izvajajo kampanje za vključevanje osebja s spodbujanjem izbire trajnostnih živil, |
— |
spodbujajo spremembe vedenja v menzah in kavarnah z izbiro arhitekture (tj. sprememba načina predstavljanja možnosti, s katero lahko določena izbira postane samoumevna ali privzeta prednostna izbira) in cenovno politiko (tj. nižje cene za bolj trajnostna živila), |
— |
izvajajo politike zmanjševanja količine odpadne hrane z uvedbo manjših porcij hrane, ponujanjem različno velikih porcij, skrbnim vnaprejšnjim načrtovanjem menijev itd. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse vrste in velikosti uradov javne uprave, ki imajo svojo menzo ali kavarno.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||
|
|
3.1.7 Kar največje zmanjšanje vpliva organizacije srečanj in dogodkov na okolje
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da:
— |
se uvede trajnostni sistem organizacije dogodkov; sistem organizacije dogodkov lahko izvaja javna uprava sama in/ali se poiščejo pogodbeni izvajalci/dobavitelji, ki imajo vzpostavljen sistem organizacije dogodkov; lahko imajo dobavitelji in hoteli vzpostavljen tudi sistem okoljskega ravnanja (npr. EMAS), |
— |
se komunicira z vsemi zainteresiranimi stranmi (od dobaviteljev do zastopnikov in širše skupnosti) in sodeluje s tistimi, ki so vključeni v dogodek in/ali se udeležijo dogodka, v zvezi z ukrepi, ki jih lahko sprejmejo za zmanjšanje vpliva udeležbe na dogodku na okolje (npr. uporaba ustreznih ločenih posod za odpadke, izbira vode iz pipe in steklenic z vodo, ki jih je mogoče ponovno uporabiti, izbira trajnostnih prevoznih sredstev), |
— |
se lokacija dogodka ali srečanja izbere ob upoštevanju okoljskih meril (npr. dobra povezanost z javnim prevozom, stavba z manjšim vplivom na okolje, lokacija z vzpostavljenim sistemom okoljskega ravnanja), |
— |
se izdelki in storitve, potrebni za organizacijo sestankov in dogodkov, izbirajo z izvajanjem zelenih javnih naročil (glej oddelek 3.11) in se omejujejo pripomočki ter vsebina konferenčnih gradiv (npr. brošure, USB-pogoni, značke), |
— |
se gostinske storitve naročajo, ali za hrano in pijačo skrbijo notranji ponudniki gostinskih storitev, z uvedbo zahtev glede trajnostnosti, kot je sezonska in ekološka hrana, zagotavljanjem razpoložljivosti vegetarijanske/veganske prehrane in izogibanjem (če je to mogoče) ponujanju proizvodov v plastični embalaži za enkratno uporabo; se izbirajo izvajalci storitev, ki lahko ponudijo storitve brez uporabe plastičnih krožnikov, kozarcev in jedilnega pribora za enkratno uporabo in namesto plastenk zagotovijo vodo iz pitnikov (glej tudi oddelka 3.1.6 in 3.11). |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse vrste in velikosti javnih uprav, ki organizirajo srečanja in dogodke.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
|
3.2 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za trajnostno energijo in podnebne spremembe
Ta oddelek je namenjen lokalnim organom v njihovi vlogi uprave in ponudnikov storitev s širokim naborom neposrednih dejavnosti, povezanih z uporabo energije, ter v njihovi usmerjevalni vlogi za ozemlje, za katero so pristojni. Najboljše prakse okoljskega ravnanja v tem oddelku so razdeljene v štiri skupine:
— |
najboljše prakse okoljskega ravnanja na področju politike, povezane z ukrepi politike, ki jih lahko uvede lokalni organ za spodbujanje trajnostne energije, tako notranje kot na ozemlju, ki ga upravlja, ter blažitev podnebnih sprememb in prilagajanja nanje, |
— |
najboljše prakse okoljskega ravnanja, ki so povezane z neposrednimi dejavnostmi in s katerimi lahko lokalni organi zmanjšajo porabo energije ter začnejo v svojih stavbah in infrastrukturah uporabljati energijo iz obnovljivih virov, |
— |
najboljše prakse okoljskega ravnanja, povezane z regulativno in načrtovalno vlogo občin, |
— |
najboljše prakse okoljskega ravnanja v zvezi z vplivom občin na njihovo ozemlje, zgledom, ki ga lahko daje javni sektor, ter tem, kako lahko javni organi spodbudijo ukrepanje prebivalcev in organizacij. |
Najboljše prakse okoljskega ravnanja na področju politike
3.2.1 Vzpostavitev evidence porabe energije in emisij na ozemlju občine
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da:
— |
se sistematično zbirajo podatki o porabi energije in emisijah na ozemlju občine; evidenca vključuje porabo energije in emisije na celotnem ozemlju v vseh sektorjih ter zajema industrijo, trgovino/storitve, kmetijstvo, gradbeništvo, stanovanja in promet, |
— |
se javno poroča o zbranih podatkih in se ti podatki uporabljajo za opredelitev ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov na ozemlju (glej oddelek 3.2.2). |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse lokalne organe.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
|
3.2.2 Priprava in izvajanje občinskega akcijskega načrta na področju energije in podnebja
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se na podlagi evidence porabe energije in emisij pripravi akcijski načrt na področju energije in podnebja (glej oddelek 3.2.1). Akcijski načrt vključuje kratko- in dolgoročne cilje, ki temeljijo na znanosti in dokazih ter jih je mogoče doseči z izvajanjem številnih določenih ukrepov (npr. zmanjšanje porabe energije v zasebnih stavbah in podjetjih, zmanjšanje porabe energije v občinskih stavbah in lokalnih javnih službah, izboljšanje javnega prevoza).
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse lokalne organe.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||
|
|
3.2.3 Oblikovanje in izvajanje strategije za prilagajanje podnebnim spremembam na ozemlju občine
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se za ozemlje občine oblikuje celostna strategija za prilagajanje podnebnim spremembam, ki omogoča zaščito grajenega in naravnega okolja pred škodljivimi učinki in vplivi podnebnih sprememb (npr. poplave, vročinski valovi, suše). Strategija za prilagajanje podnebnim spremembam lahko temelji na drugih lokalnih in regionalnih strategijah prilagajanja ter bi morala zagotavljati, da so te medsebojno povezane. Strategija mora biti usklajena z drugimi ustreznimi politikami in strategijami ter upoštevana v njih (npr. načrti upravljanja vodotokov).
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse lokalne organe. Področje uporabe strategije prilagajanja bi bilo treba določiti glede na posebne okoliščine javne uprave. Ukrepi, ki jih vsebuje strategija, morajo biti usklajeni z napovedanimi učinki klimatskih sprememb na območju.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||
|
|
Najboljše prakse okoljskega ravnanja, povezane z neposrednimi dejavnostmi
3.2.4 Izvajanje energijsko učinkovite ulične razsvetljave
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se:
— |
izvede pregled sistema ulične razsvetljave, |
— |
izboljšajo svetilke za preprečitev navzgor usmerjene in moteče osvetlitve ter povečanje koristne osvetlitve, |
— |
stopnje osvetlitve prilagodijo dejanskim potrebam (tj. izogibanje čezmerni osvetlitvi), |
— |
svetilke zamenjajo, pri čemer se izberejo visoko energijsko učinkovite tehnologije (npr. LED), ob upoštevanju trajnosti, indeksa barvne reprodukcije (13) in barvne temperature svetlobe (14), |
— |
uvede nočna zatemnitev (tj. manjša osvetlitev pozno ponoči), |
— |
uvede inteligentna ulična razsvetljava (npr. uporaba senzorjev za začasno povečanje stopenj osvetlitve ob zaznavi prisotnosti ljudi). |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse javne uprave, ki neposredno ali posredno (prek javnega ali zasebnega podjetja) upravljajo zagotavljanje ulične razsvetljave. Naložbe, potrebne za izvajanje navedenih ukrepov, so lahko, v določenih primerih, omejujoče in lahko vplivajo na izbiro posebnih ukrepov, ki jih je treba izvesti, vendar jih običajno odtehtajo prihranki energije, njihov rezultat pa je razumen čas povračila.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||
|
|
3.2.5 Izboljšanje energijske učinkovitosti javnih stavb
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se poveča energijska učinkovitost javnih stavb in kar najbolj zmanjša njihova poraba energije. To se lahko doseže z izboljšanjem energijskih lastnosti in celovitosti ovoja stavbe (stene, streha in zasteklitev) ter s povečanjem zrakotesnosti, kot tudi z namestitvijo energijsko učinkovite opreme in energetskih sistemov.
Nove in obstoječe javne stavbe lahko dosežejo energijsko učinkovitost, ki presega minimalne standarde, določene z nacionalno gradbeno zakonodajo (15), in so zasnovane ali obnovljene kot skoraj nič-energijske stavbe pred obveznostjo EU (16).
Pri določanju ukrepov za izboljšanje energijske učinkovitosti stavb je treba upoštevati ne le energijsko učinkovitost, ki jo je treba doseči, ampak tudi skupne vplive na okolje v celotnem življenjskem ciklu stavb (17). Te je med drugim mogoče zmanjšati z izbiro trajnostnih gradbenih materialov z malo vsebovane primarne energije, zagotavljanjem enostavne prilagodljivosti v fazi načrtovanja za podpiranje prihodnje ponovne uporabe in enostavne obnove stavbe (npr. prilagodljivi tlorisi) ter možnostjo razstavljanja za ponovno uporabo in recikliranje gradbenih materialov in elementov.
Najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse javne uprave, če lahko namenijo potrebna finančna sredstva za izboljšanje energijske učinkovitosti javnih stavb. To najboljšo prakso okoljskega ravnanja je morda težje izvajati v najetih prostorih. Poleg tega na stopnjo energijske učinkovitosti, ki se lahko doseže v posameznem primeru, vplivajo značilnosti stavbe (npr. stara stavba).
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||
|
|
3.2.6 Izboljšanje energijske učinkovitosti socialnih stanovanj
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se izboljša energijska učinkovitost socialnih stanovanj za obstoječe stavbe, ki se obnavljajo, in nove stavbe, kot je opisano za javne stavbe (glej oddelek 3.2.5). Za socialna stanovanja je najboljša praksa okoljskega ravnanja, da lokalni prebivalci sodelujejo v postopku načrtovanja obnove ali načrtovanja nove stavbe, da se upoštevajo njihove potrebe ter so vključeni pri koristih skoraj nič-energijskih stavb in pri načinih njihove uporabe.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse javne uprave, ki upravljajo socialna stanovanja. Obseg potrebnih naložb se lahko izkaže za pomembno oviro pri njenem izvajanju. Vendar ustrezne socialne koristi (izboljšano socialno varstvo, zmanjšanje energijske revščine) in finančne koristi (prihranki energije, če se stroški plačujejo centralno, ali večji delež najemnikov, ki plačujejo najemnino, če so odgovorni za svoje stroške energije) odtehtajo naložbe.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||
|
|
3.2.7 Doseganje energijske učinkovitosti v javnih stavbah s pogodbami za zagotavljanje prihranka energije
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se izvajajo pogodbe za zagotavljanje prihranka energije za javne stavbe. Javna uprava imenuje podjetje za energijske storitve, ki opredeli ustrezne izboljšave energijske učinkovitosti za javne stavbe, jih razvije, uvede, jamči, da bo dosežena določena raven prihrankov energije, prevzame odgovornost za tveganje naložbe in, v številnih primerih, zagotovi sredstva za plačilo projektov. To javnim upravam omogoča, da izboljšajo energijsko učinkovitost v javnih stavbah brez potrebe po vnaprejšnjem plačilu stroškov naložbe.
Obstajata dve vrsti pogodb za zagotavljanje prihranka energije:
— |
pogodbe z delitvijo prihranka stroškov, pri katerih si podjetje za energijske storitve in javna uprava delita prihranke stroškov na podlagi predhodno določenega deleža za določeno število let, |
— |
pogodbe z delitvijo prihranka stroškov in zajamčeno kvoto, pri katerih podjetje za energijske storitve jamči določeno raven prihrankov energije za javno upravo, ki prejme nižji račun za energijo. Vendar so dejanski prihranki večji od zajamčenih in razlika gre v korist podjetja za energijske storitve. |
Vse javne uprave lahko uporabljajo pogodbeno zagotavljanje prihranka energije za uvedbo izboljšav energijske učinkovitosti v svojih stavbah, To je zlasti pomembno za javne uprave in/ali projekte, pri katerih bi bilo sicer težko izvesti potrebno naložbo zaradi pomanjkanja finančne zmogljivosti ali tehnične in upravljavske zmogljivosti, kar zadeva energijsko učinkovitost.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||
|
|
3.2.8 Izboljšanje energijske učinkovitosti obstoječih javnih stavb s spremljanjem, upravljanjem z energijo in spodbujanjem spremembe vedenja
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da:
— |
se usposablja ključno osebje, ki je neposredno odgovorno za upravljanje stavb in energije, na področju energijske učinkovitosti; usposabljanje vključuje teoretični in praktični del ter je podprto z ustreznimi priročniki in navodili, |
— |
se celotno osebje vključi v ukrepe, ki vplivajo na porabo energije (npr. ugašanje luči, nastavitev ustrezne sobne temperature), z osredotočanjem zlasti na ugledne in vplivne člane osebja (npr. zagovorniki spremembe vedenja), |
— |
se načrtujejo in izvajajo kampanje za spremembo vedenja za spodbujanje energijske učinkovitosti v celotni javni upravi; se najprej opredeli ciljna skupina vsake kampanje, nato pa se lahko posebni ukrepi za energijsko učinkovitost ustrezno spodbujajo med ciljnim osebjem, |
— |
se sprejmejo energijske izkaznice in merjene energijske izkaznice, ki ocenjujejo energijsko učinkovitost stavbe, da so na ogled na vidnem mestu v stavbi ali da se uporabljajo kot orodje za vključevanje pri posebnih kampanjah ozaveščanja. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse javne uprave.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||
|
|
3.2.9 Vzpostavitev omrežij za daljinsko ogrevanje in/ali hlajenje
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se vzpostavijo omrežja daljinskega ogrevanja in/ali hlajenja za zagotavljanje ogrevanja prostorov in tople vode ali hlajenja prostorov za javne stavbe in/ali gospodinjstva. Toplota in/ali hlad, ki se za omrežje proizvajata v centralnih enotah, se lahko pridobivata iz sistemov za soproizvodnjo toplote in električne energije ali trigeneracijskih naprav. Kadar je to mogoče, se lahko ustvarijo dodatne okoljske koristi, če ti sistemi delujejo na obnovljivo biomaso ali če se uporablja geotermalna energija ali odpadna toplota iz industrijskih obratov.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse lokalne organe. Zlasti je pomembna za novozgrajena območja in obsežnejše obnove javnih stavbnih kompleksov ali druge javne infrastrukture (npr. bazenov). Obstajajo določene omejitve za območja z majhno gostoto prebivalstva in za območja z velikim nihanjem potreb po ogrevanju in hlajenju.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||
|
|
3.2.10 Uporaba obnovljivih virov energije na kraju samem ter mini sistemov za soproizvodnjo toplote in električne energije v javnih stavbah in socialnih stanovanjih
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se javne stavbe in socialna stanovanja opremijo z nizkoogljičnimi tehnologijami za zadovoljitev povpraševanja po energiji. To lahko vključuje sončne toplotne sisteme za proizvodnjo toplote, fotonapetostne panele na kraju samem za proizvodnjo električne energije ali, v primeru zadostnega povpraševanja po toploti, majhne (mini kogeneracijske) sisteme za soproizvodnjo toplote in električne energije za skupno proizvodnjo toplote in električne energije ob večjem skupnem izkoristku. Mini kogeneracijski sistemi lahko delujejo na plin ali pa zagotavljajo dodatne okoljske koristi, če delujejo na biomaso, kjer je na voljo lokalni vir trajnostne biomase.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse javne uprave. Vendar je možnost izvajanja nekaterih rešitev lahko omejena z lokalno razpoložljivostjo obnovljivih virov energije in potrebno finančno naložbo.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||||
|
|
Najboljše prakse okoljskega ravnanja, povezane z regulativno in načrtovalno vlogo občin
3.2.11 Določitev višjih standardov energijske učinkovitosti in zahtev glede energije iz obnovljivih virov pri načrtovanju rabe tal za novogradnje in stavbe, na katerih potekajo velika prenovitvena dela, z lokalnimi gradbenimi predpisi, urbanističnimi načrti in gradbenimi dovoljenji
Najboljša praksa okoljskega ravnanja pri sistemu lokalnega načrtovanja je, da se uvede določba, da se novogradnje in obnove na ozemlju izvajajo v skladu z zglednimi energijskimi standardi (tj. visoka energijska učinkovitost proizvodnje energije iz obnovljivih virov). Lokalna avtonomija večini občin omogoča, da presežejo energijske standarde in zahteve glede energije iz obnovljivih virov, določene v nacionalni zakonodaji, ter izvedejo pozitivne spremembe na lokalni ravni. Zahteve, uvedene v sistemu lokalnega načrtovanja, se lahko redno posodabljajo v skladu z razvojem gradbeništva in novimi nacionalnimi cilji.
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je tudi, da se pri urbanističnem načrtovanju in gradbenih dovoljenjih upošteva energijska učinkovitost ter vključijo obnovljivi viri, da se od organizacij in prebivalcev zahteva, naj sprejmejo trajnostne energijske rešitve in/ali se jih spodbuja k temu.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse lokalne organe, pristojne za določanje lokalnih gradbenih predpisov in/ali zagotavljanje gradbenih dovoljenj. Vendar lahko nacionalna zakonodaja določa omejitve glede tega, kaj lahko zahtevajo.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||
|
|
Najboljša praksa okoljskega ravnanja v zvezi z vplivom občin na njihovem ozemlju
3.2.12 Zgledna vloga javnega sektorja
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da:
— |
se pokaže ambicioznost s preseganjem obstoječih nacionalnih ali mednarodnih ciljev za lastno porabo energije lokalnih organov in za porabo energije na njihovem ozemlju s trdno zavezo najvišjih občinskih organov in vključitvijo drugih ustreznih zainteresiranih strani, |
— |
se vodi z zgledom: občina lahko izvaja zgledne ukrepe in doseže zgledne ravni energijske učinkovitosti, da dokaže, da je to mogoče, in da lokalni trg spodbudi k trajnostnim energetskim rešitvam; občina lahko izvaja tudi vodilne projekte, da dokaže zavezanost javnih organov trajnosti, |
— |
učinkovito obvešča splošna javnost: javna uprava mora pokazati, da uresničuje cilj, in tako druge zainteresirane strani spodbuditi, da ji sledijo, |
— |
se podpira oblikovanje sistemov spodbud: oblikovanje lokalnih programov za financiranje dejavnosti prebivalcev za zmanjšanje njihovega vpliva na okolje, |
— |
zagotavljanje pomoči za premagovanje institucionalnih ovir za sprejetje trajnostnih energetskih rešitev. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse lokalne javne uprave.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
— |
3.2.13 Informacijske in svetovalne storitve v zvezi z energijsko učinkovitostjo in energijo iz obnovljivih virov za državljane in podjetja ter vzpostavitev javno-zasebnih partnerstev
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se:
— |
sklenejo strateška partnerstva za vključitev širše skupnosti v razvoj in izvajanje shem zmanjševanja emisij ogljika, |
— |
vzpostavijo informacijske in svetovalne službe za pomoč prebivalcem in podjetjem pri zmanjševanju porabe energije, |
— |
pripravijo javno-zasebni projekti, povezani z energijo, in da se sodeluje v njih: javne uprave lahko sodelujejo z zasebnimi organizacijami, ki imajo strokovno znanje na področju projektov, povezanih z energijsko učinkovitostjo in energijo iz obnovljivih virov, |
— |
podpirajo pilotni projekti v zvezi z nizkimi emisijami ogljika: pilotni projekti lahko prispevajo k zagotavljanju rešitev za energijsko učinkovitost in energijo iz obnovljivih virov na trgu, organizacije in državljani pa imajo možnost, da jih ponovijo na svojem ozemlju. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse javne uprave, pristojne za spodbujanje energijske učinkovitosti in/ali uporabe energije iz obnovljivih virov pri prebivalcih in podjetjih.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
|
3.2.14 Termografski pregledi grajenega okolja na ozemlju občine
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se uporablja termografija za zbiranje podatkov v različnem obsegu in da se zagotavljajo vizualne informacije o toplotnem sevanju za razumevanje, kje je treba rešitve za energijsko učinkovitost izvajati kot prednostno nalogo ter vključiti prebivalce in lokalne organizacije v dejavnosti na področju energijske učinkovitosti stavb. Termografski pregled velikega območja se lahko izvede z letalsko termografijo.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za lokalne organe. Termografski pregled je treba izvesti pod posebnimi pogoji, kar zadeva podnebje (tj. temperatura, veter), obdobje leta (tj. zima) in čas dneva (tj. zgodaj zjutraj).
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||
|
|
3.3 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za mobilnost
Ta oddelek je namenjen javnim upravam, pristojnim za mobilnost in/ali javni prevoz na svojem ozemlju.
3.3.1 Sprejetje načrta za trajnostno mobilnost v mestih
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se sprejme načrt za trajnostno mobilnost v mestih za zagotovitev celovitega pristopa k vsem načinom prevoza, ob upoštevanju načrtovanja za okolico. Cilj načrta za trajnostno mobilnost v mestih je izboljšati varnost in zaščito, zmanjšati onesnaženost zraka in obremenitev s hrupom, zmanjšati emisije in porabo energije, izboljšati učinkovitost in stroškovno učinkovitost prevoza ter povečati privlačnost in kakovost mestnega okolja in urbanističnega načrtovanja. V naslednjih oddelkih (3.3.2 do 3.3.9) so opisani ukrepi, ki se lahko vključijo v načrt za trajnostno mobilnost v mestih.
Najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse javne uprave, pristojne za mobilnost in/ali javni prevoz. Lokalni in spremljevalni dejavniki lahko vplivajo na posebne ukrepe, ki se lahko vključijo v načrt za trajnostno mobilnost v mestih, in njihovo uporabo.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
|
3.3.2 Spodbujanje kolesarjenja in pešačenja s kolesarsko infrastrukturo, programi souporabe koles in promocijo pešačenja
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se:
— |
sprejmejo ukrepi in strategije politike za spodbujanje kolesarjenja in pešačenja; kolesarjenje in pešačenje morata biti v dokumentih politike in načrtovanja ter strateških načrtih mesta priznani kot ločena načina prevoza, s posebnimi ukrepi za vsakega od njiju, |
— |
vzpostavi učinkovita infrastruktura; potrebni sta infrastrukturi za pešačenje in kolesarjenje, da bi pešačenje in kolesarjenje postali varni, hitri in privlačni, |
— |
uporabljajo metodološka orodja za sistematično zbiranje podatkov o pešačenju in kolesarjenju; spremljanje razvoja pešačenja in kolesarjenja ter ocenjevanje učinka izvedenih ukrepov lahko podpirata nadaljnje odločanje in možnosti za spodbujanje trajnostnega prometa, |
— |
razvijejo učinkovita in ciljno usmerjena komunikacijska orodja za promocijo pešačenja in kolesarjenja med prebivalci in dnevnimi migranti. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse javne uprave, pristojne za mobilnost. Vendar lahko nekateri lokalni in spremljevalni dejavniki (npr. topografija) omejujejo uporabo posameznih ukrepov za podpiranje ter promocijo pešačenja in kolesarjenja.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||
|
|
3.3.3 Izvajanje obsežnega programa souporabe avtomobilov
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se podpira in spodbuja oblikovanje obsežnega programa souporabe avtomobilov na ozemlju občine. Služb za souporabo avtomobilov običajno ne upravlja mesto, v katerem delujejo; vendar lahko občina vzpostavi podporno infrastrukturo ter oblikuje ustrezno politiko in zakonodajo za vključitev souporabe avtomobilov v strukturo mesta in v javni prevoz. Javna uprava lahko tudi postane poslovna stranka lokalne službe za souporabo avtomobilov, ozavešča javnost, promovira službo in oblikuje standarde, ki jih morajo izpolnjevati ponudniki storitve souporabe avtomobilov, da lahko uporabljajo podporno infrastrukturo mesta (npr. prednostne pasove, območja z majhno gostoto prometa). Mesta se lahko tudi odločijo, da bodo subvencionirala izvajalca storitve souporabe avtomobilov za povečanje ali pospešitev rasti.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja je zlasti pomembna za lokalne organe z mestnim območjem z več kot 200 000 prebivalci. Lokalni organi območij z manjšim številom prebivalcev se lahko srečujejo z omejitvami pri uporabi najboljše prakse okoljskega ravnanja zaradi omejenega števila strank v programu souporabe avtomobilov, višjih stroškov, manj razvitega javnega prometnega omrežja itd.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||||
|
|
3.3.4 Izdajanje enotnih vozovnic za javni prevoz
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se uvede izdajanje enotnih vozovnic v obliki pametnega sistema, ki omogoča prepoznavanje in zaračunavanje potovanj, pri katerih se uporablja več načinov prevoza. Če javna uprava deluje kot prevoznik v javnem prometu (npr. prek hčerinske družbe v lasti mesta), lahko sama izdaja enotne vozovnice. V primerih, ko občina izvajanje storitev javnega prevoza odda zasebnim družbam, se lahko v javnem razpisu zahtevajo rešitve za enotne vozovnice.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse javne uprave, pristojne za javni prevoz. Vendar je pod določeno kritično maso uporabnikov in letnih transakcij povrnitev začetnih naložb lahko otežena v smislu časa in sredstev, potrebnih za izvajanje pametnega sistema za izdajo enotnih vozovnic.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||
|
|
3.3.5 Povečanje uporabe električnih vozil na mestnih območjih
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se kupijo električna vozila (tj. električni avtomobili, mopedi in kolesa) za lastni vozni park javne uprave. Mogoče je vzpostaviti tudi programe, ki podpirajo nakup električnih vozil s strani prebivalcev, pri čemer bi se zanje dodelil določen del proračuna ali bi se sklenili sporazumi z lokalnimi bankami za nižje obrestne mere. Poleg tega lahko javna uprava podpira uporabo električnih vozil s tem, da dovoljuje njihovo vožnjo na območjih z omejenim prometom ali na prednostnih pasovih, ustvarja ali povečuje število javnih polnilnih postaj, zmanjšuje obdavčitev električnih vozil, uvaja ali podpira programe souporabe električnih avtomobilov ter med prebivalci promovira podporne ukrepe za električna vozila.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse lokalne organe in je zlasti pomembna v mestih (z velikim deležem kratkih voznih razdalj) in na območjih, ki imajo težave z zastoji v prometu in onesnaženostjo zraka.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||
|
|
3.3.6 Spodbujanje intermodalnosti potnikov
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se spodbuja razvoj ustreznih, varnih, hitrih in nemotenih povezav med trajnostnimi načini prevoza. Intermodalni prevozni sistemi povezujejo infrastrukturo in storitve za javni prevoz (avtobusi, tramvaji/lahke železnice in primestne železnice), pešačenje, kolesarjenje ter souporabo koles in avtomobilov. Javne uprave lahko spodbujajo intermodalnost potnikov s sodelovanjem z različnimi prevozniki v javnem prometu ter podjetji, ki ponujajo storitev souporabe koles in avtomobilov.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse javne organe, zlasti pa je pomembna za mesta s kompleksnimi prometnimi omrežji in obsežnim ozemljem.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||
|
|
3.3.7 Uvedba pristojbine za zastoje
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se uvede pristojbina za zastoje na mestnih območjih z gostim prometom. Pristojbina za zastoje ima z ekonomskega vidika zaviralni učinek (plačilo) glede uporabe cest z gostim prometom ob najbolj obremenjenih urah dneva. Da bi bila pristojbina za zastoje uspešna, jo je treba uvesti v okviru svežnja ukrepov na področju prometa (glej prejšnje najboljše prakse okoljskega ravnanja v oddelku 3.3), ki zagotavljajo ustrezno alternativo uporabi avtomobila.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za lokalne organe na mestnih območjih z gostim prometom in veliko onesnaženostjo zraka.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||||
|
|
3.3.8 Omejitev števila parkirnih mest v mestih
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se omeji število brezplačnih parkirnih mest na ulicah in da se odpravijo zahteve glede minimalnega števila parkirnih mest (za parkiranje na ulicah in v podzemnih parkirnih hišah) pri novih gradbenih projektih. Poleg tega se lahko sprejme tudi uradna politika za postopno odpravo morebitnih prejšnjih zahtev glede parkirnih mest (za parkiranje na ulicah in v podzemnih parkirnih hišah) iz obstoječih gradbenih projektov. Omejitev števila mest za brezplačno parkiranje na ulicah odvrača od uporabe avtomobilov v zasebni lasti. Ti ukrepi so najbolj učinkoviti, če jih spremljajo ukrepi za povečanje razpoložljivosti in zanesljivosti ustreznih alternativ uporabi avtomobila, kot so javni prevoz, kolesarjenje in pešačenje.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse lokalne organe in je zlasti pomembna za mesta z gostim prometom in veliko onesnaženostjo zraka ali premajhno uporabo javnega prevoza.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||
|
|
3.3.9 Uvedba logističnih storitvenih centrov
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se vključijo ustrezne zainteresirane strani in da se podpira uvedba logističnih storitvenih centrov na ozemlju občine. Logistični storitveni center je lahko razmeroma blizu geografskega območja, na katerem zagotavlja storitve, da se na zadevnem območju omogoči izvajanje združenih dobav.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse lokalne organe, pristojne za mobilnost, in je zlasti pomembna za mesta, ki prejemajo veliko količino dobav blaga in/ali se spopadajo z gostim prometom in veliko onesnaženostjo zraka.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||
|
|
3.4 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za rabo tal
Ta oddelek je namenjen lokalnim organom, pristojnim za načrtovanje rabe tal.
3.4.1 Omejevanje širjenja mestnih območij na zelene površine in kmetijska zemljišča
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se omeji in nadzoruje širjenje mestnih območij z regulativnimi ukrepi (npr. prostorsko načrtovanje rabe tal, omejevanje specifične rabe tal), gospodarskimi posegi (npr. trgovanje z gradbenimi dovoljenji) ter institucionalnimi spremembami in upravljanjem (npr. posebne agencije za oživitev mestnih območij). Primeri ukrepov za omejevanje širjenja mestnih območij so spodbujanje gradnje na degradiranih območjih, zmanjševanje zaprtega prostora med stavbami, obnavljanje nerabljenih stavb in spodbujanje navpične gradnje.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse lokalne organe, pristojne za načrtovanje rabe tal.
Kazalnika okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
|
3.4.2 Zmanjševanje učinka toplotnega otoka v mestih
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se blaži učinek toplotnega otoka v mestih z izvajanjem kombinacije ukrepov, kot so zelene površine, zelene strehe, uporaba odsevnih materialov, povečanje učinkovitosti izolacije cevi za toplo vodo in preprečevanje izgube odpadne toplote z njeno ponovno uporabo.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse lokalne organe, pristojne za načrtovanje rabe tal na velikih mestnih območjih. Učinek toplotnega otoka v mestih manj prizadene majhne občine.
Kazalnik okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||
|
|
3.4.3 Zahtevanje odvajanja padavinske vode s tesnjenih tal z majhnim vplivom
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se pri gradnji novogradenj (vključno z obsežnimi preoblikovanji obstoječih pozidanih površin) zahteva sprejetje ukrepov za odvajanje padavinske vode z majhnim vplivom, da bi preprečili in nadzorovali poplavljanje, erozijo in onesnaževanje tal ter onesnaževanje podzemne vode. Ukrepi za odvajanje padavinske vode z majhnim vplivom po vzoru trajnostnih sistemov za odvajanje padavinske vode veljajo za najboljšo prakso, saj ti sistemi upoštevajo izjemna načela, ki:
— |
so usmerjena v izboljšanje kakovosti odvajanja padavinske vode, zmanjšujejo površinske odtoke, prispevajo k biotski raznovrstnosti in povečujejo javno uporabnost, |
— |
poskušajo pred ureditvijo čim bolj natančno posnemati naravno odvajanje padavinske vode, |
— |
imajo celovito hierarhijo za upravljanje preprečevanja in nadzora virov ter nadzora lokacije. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse lokalne organe, pristojne za načrtovanje rabe tal. Posebni ukrepi za izboljšanje odvajanja padavinske vode so specifični za posamezne lokacije.
Kazalnik okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||
|
|
3.5 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za zelene mestne površine
Ta oddelek se osredotoča na javne uprave, pristojne za upravljanje zelenih mestnih površin.
3.5.1 Priprava in izvajanje strategije in akcijskega načrta za lokalno biotsko raznovrstnost
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se uvedeta strategija in akcijski načrt za lokalno biotsko raznovrstnost, katerih cilje je mogoče opredeliti v okviru dialoga s strokovnjaki, zainteresiranimi stranmi in prebivalci. Akcijski načrt mora zajemati ukrepe, ki jih je treba izvesti, časovne okvire, razpoložljivi proračun, mejnike, partnerstva za izvajanje in odgovornosti. Rezultate akcijskega načrta je mogoče spodbujati in širiti med prebivalci in zainteresiranimi stranmi, da bi jih ozavestili.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse javne uprave, pristojne za upravljanje zelenih mestnih površin.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||
|
|
3.5.2 Ustvarjanje modro-zelenih omrežij
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se oblikuje modro-zeleno omrežje (18), poustvari vodni cikel, usmerjen v naravo, in prispeva k uporabnosti mesta z združevanjem upravljanja voda in zelene infrastrukture. Modro-zelena omrežja lahko združujejo in varujejo hidrološke in ekološke vrednosti mestne pokrajine ter zagotavljajo prožne in prilagodljive ukrepe za obravnavanje poplav.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse lokalne organe.
Kazalnik okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||
|
|
3.5.3 Spodbujanje uporabe zelenih streh
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se razvijejo ustrezne sheme politike, ki podpirajo gradnjo zelenih streh pri novih in obstoječih stavbah, tako javnih kot zasebnih. Zelene strehe lahko zajemajo tudi sisteme energije iz obnovljivih virov, kot so fotonapetostni paneli (več informacij o proizvodnji energije iz obnovljivih virov v javnih stavbah in socialnih stanovanjih je na voljo v oddelku 3.2.10). Sheme politike, ki podpirajo uporabo zelenih streh, lahko vključujejo gospodarske spodbude, manj birokracije in posebno tehnično podporo za vključitev zelenih streh v gradnjo ali obnovo stavb.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse lokalne organe, pristojne za načrtovanje rabe tal.
Kazalnika okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
|
3.5.4 Dajanje nove okoljske vrednosti opuščenim zelenim površinam in obrobnim območjem
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se obnovijo opuščene zelene površine in obrobna območja na ozemlju občine, da bi odstranili onesnaževala iz tal in vode, izboljšali habitat za prostoživeče živali, zmanjšali učinek toplotnega otoka v mestih, ščitili pred erozijo tal in poplavami ter zagotovili rekreacijske zelene površine za lokalne prebivalce.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse lokalne organe, pristojne za načrtovanje rabe tal.
Kazalnik okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||
|
|
3.6 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za kakovost lokalnega zunanjega zraka
Ta oddelek je namenjen javnim upravam, pristojnim za upravljanje kakovosti zraka.
3.6.1 Izboljšanje kakovosti lokalnega zunanjega zraka
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je obstoj strukturiranega načrta za izboljšanje kakovosti zraka z redno posodabljanimi ter vnaprej določenimi kratkoročnimi in dolgoročnimi cilji, ki presegajo ciljne in mejne vrednosti iz Direktive 2008/50/ES Evropskega parlamenta in Sveta (19) (direktiva o kakovosti zraka). Načrt mora zajemati vse vidike, tj. prevoz (uporaba avtomobilov, omejitve hitrosti, javni prevoz itd.), industrijske obrate, proizvodnjo energije, vrsto ogrevalnih sistemov v stavbah, energijsko učinkovitost stavb in načrtovanje rabe tal, pripraviti pa ga je treba v sodelovanju z zadevnimi sektorskimi organi in zainteresiranimi stranmi. Poleg tega je mogoče učinkovitost načrta, kadar je to ustrezno, izboljšati tako, da se pripravi ob usklajevanju z javnimi organi na višji ravni in sosednjimi občinami. Načrt za izboljšanje kakovosti zraka lahko vključuje tudi širjenje informacij o vplivih in pomenu kakovosti zraka med prebivalci, npr. s spodbujanjem uporabe možnosti trajnostnega prometa.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse javne uprave, pristojne za upravljanje kakovosti zraka na svojem ozemlju, pri čemer se osredotoča na specifična lokalna vprašanja.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merilo odličnosti |
||||||||||||||||
|
|
3.7 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za obremenitev s hrupom
Ta oddelek je namenjen javnim upravam, pristojnim za odpravljanje obremenitve s hrupom.
3.7.1 Spremljanje, popisovanje in zmanjševanje obremenitve s hrupom
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se popisuje hrup na ozemlju občine ter se javnost obvešča o učinkih obremenitve s hrupom in rezultatih popisa z učinkovito komunikacijsko kampanjo. Lokalni organi morajo na podlagi rezultatov popisa obremenitve s hrupom pripraviti akcijske načrte za hrup, da bi zmanjšali lokalne ravni hrupa in ohranili kakovost okoljskega hrupa na območjih, kjer je ustrezna.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse javne uprave, pristojne za odpravljanje obremenitve s hrupom.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||
|
|
3.8 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za ravnanje z odpadki
Ta oddelek se osredotoča na javne uprave, pristojne za ravnanje z odpadki.
3.8.1 Upoštevanje sektorskega referenčnega dokumenta EMAS za sektor ravnanja z odpadki
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se proučijo najboljše prakse okoljskega ravnanja, opredeljene in predstavljene v sektorskem referenčnem dokumentu EMAS za sektor ravnanja z odpadki (20), in da se poroča o kazalnikih iz navedenega dokumenta.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse javne uprave, pristojne za ravnanje z odpadki.
3.9 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za oskrbo z vodo
Ta oddelek je namenjen javnim upravam, pristojnim za oskrbo s pitno vodo na svojem ozemlju.
3.9.1 Uporaba polnega merjenja porabe vode na ravni gospodinjstev/končnih uporabnikov
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se namestijo vodomeri za vsako stanovanjsko enoto in vse druge posamezne končne uporabnike (industrijski obrat, poslovna stavba, javna stavba itd.), da bi vsi računi za vodo temeljili na dejanski porabi vode. Zlasti z uvedbo pametnih merilnikov je mogoče daljinsko in pravočasno spremljati porabo vode in na primer analizirati vzorce porabe različnih strank ali opredeliti pomanjkljivosti vodovodnih omrežij. Obračunavanje na podlagi dejanske porabe vode in omogočanje zgodnjega odkrivanja nenormalne porabe vode (npr. zaradi iztekanja) lahko zagotovita visoke prihranke vode.
Tehnika se uporablja za vsa obstoječa vodovodna omrežja.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||
|
|
3.9.2 Zmanjšanje iztekanja vode iz vodovodnega sistema
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da:
— |
se izvede podrobna vodna bilanca vodovodnega sistema in uravnava vodni tlak, pri čemer se je treba izogibati visokim ravnem, |
— |
se vodovodno omrežje analizira in razdeli na ustrezna merilna okrožja, da bi zaznali iztekanje vode z ročnimi ali samodejnimi akustičnimi detektorji iztekanja vode, |
— |
se hitro in ustrezno odziva na odkrite napake in iztekanja v omrežju, |
— |
se vzpostavi zbirka podatkov, v kateri so navedeni in georeferencirani vsi tehnični obrati, starost cevi, vrste cevi, hidravlični podatki, pretekli posegi itd. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za nova in obstoječa vodovodna omrežja.
Kazalnika okoljske uspešnosti |
Merilo odličnosti |
||||||
|
|
3.10 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za ravnanje z odpadno vodo
Ta oddelek je namenjen javnim upravam, pristojnim za ravnanje z odpadno vodo in odvajanje padavinske vode v mestih.
3.10.1 Energijsko učinkovito čiščenje odpadne vode ob doseganju popolnih nitrifikacijskih pogojev
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da:
— |
se ima zmogljivost za čiščenje vsaj dvakratnega toka odpadne vode ob suhem vremenu (v primeru dežja ali tajanja snega), |
— |
se odpadna voda čisti v nitrifikacijskih pogojih (razmerje med hrano in mikroorganizmi < 0,15 kg BPK5/kg MLSS (23) na dan) ter se izvajata denitrifikacija in odstranitev fosforja, |
— |
se odstranijo suspendirane trdne snovi s peščeno filtracijo (ali s potopljenimi membranami) v primeru občutljivih sprejemnih vodnih teles, |
— |
se izvede drugo terciarno čiščenje za zmanjšanje mikroonesnaževal (glej oddelek 3.10.2), |
— |
se neprekinjeno spremljajo organske spojine (skupni organski ogljik), amoniak, nitrat in fosfor v primeru zmogljivosti naprave več kot 100 000 populacijskih ekvivalentov (PE) (24) ali dnevnega dotoka obremenitve z BPK5 več kot 6 000 kg, |
— |
se stabilizirata primarno in odvečno blato v anaerobnih gniliščih (glej oddelek 3.10.3), |
— |
se posuši anaerobno stabilizirano blato in se pošlje v sežiganje (glej oddelek 3.10.4), |
— |
se uvedejo energijsko učinkovite tehnologije, kot so energijsko učinkoviti sistemi za prezračevanje z drobnimi mehurčki v biološki fazi ter energijsko učinkovite črpalke in zamaški z navojem. |
Ta tehnika se uporablja za javne uprave, pristojne za ravnanje z odpadno vodo, in sicer v novih in obstoječih čistilnih napravah za odpadno vodo.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merili odličnosti |
||||||||||||||||
|
|
3.10.2 Zmanjšanje emisij odpadne vode s posebnim upoštevanjem mikroonesnaževal
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se v veliki meri odstranijo mikroonesnaževala z izvajanjem terciarnega čiščenja, kot je adsorpcija na aktivno oglje v prahu ali oksidacija z oksidanti brez klora (zlasti ozon).
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za javne uprave, pristojne za ravnanje z odpadno vodo, in sicer v novih in obstoječih občinskih čistilnih napravah za odpadno vodo; vendar bi bile lahko pri obstoječih napravah prisotne prostorske omejitve, ki jih je mogoče premagati s prilagojeno zasnovo opreme.
Kazalnika okoljske uspešnosti |
Merili odličnosti |
||||||||
|
|
3.10.3 Anaerobna razgradnja blata in optimalna energijska predelava
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se stabilizirata primarno in odvečno blato v anaerobnih gniliščih ter se nastali bioplin z učinkovitimi črpalkami in zamaški z navojem uporabi za učinkovito proizvodnjo električne energije na kraju samem in sušenje blata.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za javne uprave, pristojne za ravnanje z odpadno vodo, v velikih novih in obstoječih čistilnih napravah za odpadno vodo z zmogljivostjo več kot 100 000 populacijskih ekvivalentov ali dnevnega dotoka obremenitve z BPK5 več kot 6 000 kg.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merilo odličnosti |
||||||||
|
|
3.10.4 Sušenje in sežiganje blata
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se učinkovito mehansko odvaja anaerobno stabilizirano blato, npr. s komornimi filtrskimi stiskalnicami, in se nato popolnoma oksidira v napravi za ločen sežig blata (kot je podrobno opisano v referenčnih dokumentih o najboljših razpoložljivih tehnikah (27) v skladu z direktivo o industrijskih emisijah (28)). Fosfor v pepelu ostankov po sežiganju je mogoče predelati.
Tehnika se uporablja za javne uprave, pristojne za ravnanje z odpadno vodo, in sicer v novih in obstoječih čistilnih napravah za odpadno vodo. Pri majhnih napravah se lahko mehansko izsušeno blato pošlje v ločeno centralno napravo za ločen sežig blata, namesto da bi ga sežgali na kraju samem.
Kazalnika okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
— |
3.10.5 Spodbujanje uporabe predelane vode iz odplak, nastalih med čiščenjem odpadne vode
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se spodbuja uporaba predelane vode iz odplak, nastalih med čiščenjem odpadne vode. Uporablja se lahko npr. za:
— |
namakanje, vključno z nekmetijskim namakanjem, npr. parkov, |
— |
mestno uporabo nepitne vode, kot npr. za čiščenje cest, izdelovanje snega za bližnja smučarska središča, splakovanje stranišč v javnih stavbah, javne vodomete, |
— |
industrijsko uporabo, npr. za hlajenje, |
— |
bogatenje podzemne vode. |
Lokalne javne uprave lahko zagotovijo možnost uporabe predelane vode za nekatere vrste posebne uporabe z namestitvijo čistilnih naprav za odpadno vodo z ustreznimi terciarnimi in razkuževalnimi čistilnimi sistemi, če je potrebno. Med tem morajo sodelovati z zadevnimi zainteresiranimi stranmi (npr. lokalnimi kmeti, kmetijskimi zadrugami), ki bi se lahko zanimali za uporabo predelane vode.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse javne uprave, pristojne za čiščenje odpadne vode. Vendar je ponovna uporaba vode še posebno pomembna na območjih, na katerih primanjkuje vode, saj lahko zmanjša vpliv na vodne vire, kadar so dodatne naložbe in operativni stroški ekonomsko izvedljivi.
Kazalnika okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
|
3.10.6 Zadrževanje in čiščenje prelivov iz kombiniranih kanalizacijskih sistemov in padavinske vode iz ločenih kanalizacijskih sistemov
Pri kombiniranih kanalizacijskih sistemih (29) je najboljša praksa okoljskega ravnanja, da se pri čiščenju preliva iz rezervoarjev za zadrževanje uporabljajo zasloni z drobnim razmikom med rešetkami (4–6 mm), pri usedalnikih pa, odvisno od kakovosti prejete vode, filtri za zadrževanje prsti ali drugih tehnik s podobno učinkovitostjo odstranjevanja suspendiranih trdnih snovi, KPK, težkih kovin in organskih onesnaževal.
V primeru ločenih kanalizacijskih sistemov je najboljša praksa okoljskega ravnanja, da se padavinska voda čisti glede na raven njene onesnaženosti, pri čemer se neposredno odvede le padavinska voda, ki ni ali je le malo onesnažena.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse lokalne organe, pristojne za ravnanje z odpadno vodo in odvajanje padavinske vode v mestih.
Kazalnika okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
|
3.10.7 Trajnostni mestni sistem za odvajanje padavinske vode
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se zmanjša tok padavinske vode, ki vstopa v kombinirane in ločene kanalizacijske sisteme, z izboljšanjem ponikanja vode v tla (npr. z zmanjšanjem tesnjenja tal). S tem se omogoča omejevanje prelivanja na primere zelo močnega deževja in zagotavljanje, da so vsi izpusti mestnega površinskega odtoka dobro upravljani, da bi preprečili zadevne emisije onesnaževal v sprejemno vodno telo. Lokalni organi lahko spodbujajo trajnostno odvajanje padavinske vode v mestih z vključitvijo ustreznih določb na podlagi celostnega pristopa na ravni povodij v lokalne politike za rabo tal (glej tudi oddelek 3.4.3).
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse lokalne organe, pristojne za odvajanje padavinske vode v mestih in načrtovanje rabe tal. Ukrepe za trajnostno odvajanje padavinske vode v mestih je mogoče izvesti v novih in obstoječih projektih. Vendar so lahko na obstoječih pozidanih površinah prisotne nekatere omejitve (npr. pomanjkanje razpoložljivega prostora za lokalno ponikanje).
Kazalnika okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
|
3.11 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za zelena javna naročila
Ta oddelek je namenjen vsem javnim upravam.
3.11.1 Sistematična vključitev okoljskih meril v vsa javna naročila
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se uvedejo okoljska merila za naročanje proizvodov (blaga, storitev in del) ter se v merilih za ponudbe kot najugodnejši element obravnava strošek življenjskega cikla proizvoda ali storitve in ne le začetna naložba za nakup.
Okoljska merila je mogoče vključiti v tehnične specifikacije, merila za izbor, merila za ocenjevanje in določila o izvajanju naročila za katero koli ponudbo, pri kateri se pričakuje morebiten pomemben vpliv na okolje.
Javne uprave, ki potrebujejo navodila za oblikovanje okoljskih meril:
— |
lahko vključijo celovita merila EU za zelena javna naročila (30), kadar so na voljo za posamezni proizvod, v tehnične specifikacije, merila za izbor, merila za ocenjevanje in določila o izvajanju naročila, |
— |
kadar ni priporočil v zvezi z merili EU za zelena javna naročila, se lahko sklicujejo na znak EU za okolje, če je za posamezni proizvod na voljo, in pri javnem naročanju uporabijo merila za znak EU za okolje (31), |
— |
lahko kot merilo za ocenjevanje pri javnih razpisih za naročanje blaga, storitev in del uvedejo registracijo dobaviteljev v sistemu EMAS, pri čemer v postopku ocenjevanja predloženih ponudb podelijo dodatne točke, če je izvedba sistema okoljskega ravnanja ustrezna glede na vsebino pogodbe. V sektorjih ali na področjih, kjer med akterji na trgu obstaja majhno število organizacij, registriranih v sistemu EMAS, in bi bilo število ponudb zato lahko omejeno, je mogoče upoštevati tudi sisteme okoljskega ravnanja na podlagi mednarodnega standarda (tj. ISO 14001). Vendar lahko javne uprave nagradijo večjo verodostojnost ali zanesljivost sistema EMAS s podelitvijo več točk organizacijam, registriranim v sistemu EMAS, kot organizacijam z drugimi sistemi okoljskega ravnanja, ki ne zagotavljajo enakih jamstev. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse javne uprave.
Kazalnik okoljske uspešnosti |
Merilo odličnosti |
||||
|
|
3.12 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za okoljsko izobraževanje in širjenje informacij
Ta oddelek je namenjen javnim upravam, pristojnim za okoljsko izobraževanje državljanov in zagotavljanje okoljskih informacij za podjetja.
3.12.1 Okoljsko izobraževanje in informacije za državljane in podjetja
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se zagotovi okoljsko izobraževanje in informacije za državljane in podjetja, da bi:
— |
okrepili ozaveščenost o okoljskih težavah, |
— |
zagotovili praktične informacije o tem, kako lahko državljani in podjetja vsak dan prispevajo k varstvu okolja in učinkoviti uporabi virov, |
— |
oblikovali nove vzorce vedenja med različnimi skupinami v družbi, |
— |
navdihnili državljane k spoznavanju in spoštovanju lokalnega okolja in ponovnemu povezovanju z naravo, |
— |
spodbudili razumevanje okoljske medsebojne odvisnosti med mestnimi ter okoliškimi podeželskimi in naravnimi območji. |
Take cilje je mogoče doseči z organiziranjem izobraževalnih seminarjev, konferenc, delavnic za širšo javnost ali posebne skupine državljanov, podjetja ali strokovnjake o posebnih temah (npr. energijsko učinkovite stavbe). Nadalje lahko lokalna javna uprava zagotovi posebne informacije o pravnih (in drugih) z okoljem povezanih vidikih in spodbudah, ki so na voljo (npr. spodbude za energijsko učinkovitost). Vse dejavnosti je mogoče organizirati z vključenostjo in sodelovanjem prebivalcev, lokalnih organizacij in podjetij, ki podpirajo okoljsko izobraževanje in obveščanje državljanov.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse javne uprave, ki sodelujejo pri obveščanju javnosti o okoljskih zadevah.
Kazalnika okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
|
4. PRIPOROČENI KLJUČNI SEKTORSKI KAZALNIKI OKOLJSKE USPEŠNOSTI
V spodnji preglednici so navedeni izbrani ključni kazalniki okoljske uspešnosti za sektor javne uprave. To je podnabor vseh kazalnikov iz poglavja 3. Preglednica je razdeljena v skladu s strukturo tega dokumenta.
Kazalnik |
Skupna enota |
Glavna ciljna skupina |
Kratek opis |
Priporočena najnižja stopnja spremljanja |
Povezan glavni kazalnik v skladu s Prilogo IV k Uredbi (ES) št. 1221/2009 (oddelek C.2) |
Merilo odličnosti |
Povezane najboljše prakse okoljskega ravnanja |
||||||||||
NAJBOLJŠE PRAKSE OKOLJSKEGA RAVNANJA ZA TRAJNOSTNE PISARNE |
|||||||||||||||||
|
kWh/m2/leto kWh/ekvivalent polnega delovnega časa/leto |
javne uprave, ki imajo v lasti ali upravljajo pisarne |
Skupna letna poraba energije, deljena s skupno notranjo tlorisno površino ali številom zaposlenih za polni delovni čas. Kazalnik se lahko razčleni tudi na:
|
na ravni stavbe |
energijska učinkovitost |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.1 |
||||||||||
|
kg ekvivalenta CO2/m2/leto kg ekvivalenta CO2/ekvivalent polnega delovnega časa/leto |
javne uprave, ki imajo v lasti ali upravljajo pisarne |
skupne letne emisije toplogrednih plinov, ki nastajajo pri uporabi poslovnih stavb, deljene s skupno notranjo tlorisno površino ali številom zaposlenih za polni delovni čas |
na ravni stavbe |
energijska učinkovitost |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.1 |
||||||||||
|
m3/ekvivalent polnega delovnega časa/leto m3/m2/leto |
javne uprave, ki imajo v lasti ali upravljajo pisarne |
skupna letna poraba vode v poslovnih stavbah, deljena s skupno notranjo tlorisno površino ali številom zaposlenih za polni delovni čas, razčlenjena na (če je to ustrezno):
|
na ravni stavbe |
voda |
Poraba vode v poslovnih stavbah je manjša od 6,4 m3/zaposlenega za polni delovni čas/leto. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.2 |
||||||||||
|
kg/ekvivalent polnega delovnega časa/leto |
javne uprave, ki imajo v lasti ali upravljajo pisarne |
Skupna letna količina ustvarjenih odpadkov v poslovnih stavbah se deli s številom zaposlenih za polni delovni čas. |
na ravni stavbe |
odpadki |
Skupna količina ustvarjenih odpadkov v poslovnih stavbah je manjša od 200 kg/zaposlenega za polni delovni čas/leto. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.3 |
||||||||||
|
% |
javne uprave, ki imajo v lasti ali upravljajo pisarne |
delež teže skupne ustvarjene količine odpadkov v pisarnah, ki se zbirajo ločeno za recikliranje |
na ravni stavbe |
odpadki |
nič odpadkov, ustvarjenih v pisarniških stavbah, ni poslanih na odlagališče |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.3 |
||||||||||
|
listi papirja/ekvivalent polnega delovnega časa/delovni dan |
javne uprave, ki imajo v lasti ali upravljajo pisarne |
skupno število letno porabljenih listov pisarniškega papirja, deljeno s številom zaposlenih za polni delovni čas in številom delovnih dni |
na ravni organizacije |
učinkovitost materialov |
Poraba pisarniškega papirja je manjša od 15 listov velikosti A4/zaposlenega za polni delovni čas/delovni dan. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.4 |
||||||||||
|
% |
javne uprave, ki imajo v lasti ali upravljajo pisarne |
delež kupljenega okolju prijaznega certificiranega pisarniškega papirja (število zavojev) glede na celotno količino kupljenega pisarniškega papirja (število zavojev) |
na ravni organizacije |
energijska učinkovitost učinkovitost materialov voda odpadki biotska raznovrstnost emisije |
Uporabljeni pisarniški papir je 100-odstotno recikliran ali certificiran v skladu z znakom za okolje ISO tipa I (npr. znak EU za okolje). |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.4 |
||||||||||
|
d/n |
javne uprave, ki imajo v lasti ali upravljajo pisarne |
Osebje je zaradi uporabe in promocije orodij, ki spodbujajo spremembo vedenja, vključeno v trajnostni prevoz na delo. |
na ravni organizacije |
emisije |
Uporabljajo in promovirajo se orodja za spodbujanje trajnostnega prevoza na delo za zaposlene. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.5 |
||||||||||
|
d/n |
javne uprave, ki imajo v lasti ali upravljajo pisarne |
V opredeljenem obdobju se določi skupni ogljični proračun za poslovna potovanja; za vsako potovanje se ustrezne emisije ekvivalenta ogljika odštejejo od preostalega ogljičnega proračuna. |
na ravni organizacije |
emisije |
Ogljični proračun se izvršuje za vsa poslovna potovanja. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.5 |
||||||||||
|
d/n |
javne uprave, ki imajo v lasti ali upravljajo pisarne |
V podjetju se spodbuja uporaba videokonferenčne opreme, število ur njene uporabe pa se spremlja. Videokonferenčno opremo lahko uporablja celotno osebje. |
na ravni organizacije |
emisije |
Videokonferenčna oprema je na voljo za celotno osebje, njena uporaba pa se spremlja in spodbuja. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.5 |
||||||||||
|
g/obrok |
javne uprave, ki imajo v lasti ali upravljajo menze in kavarne |
količina odpadne hrane, ustvarjena na obrok, postrežen v menzah in kavarnah |
na ravni organizacije |
odpadki |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.6 |
||||||||||
NAJBOLJŠE PRAKSE OKOLJSKEGA RAVNANJA ZA TRAJNOSTNO ENERGIJO IN PODNEBNE SPREMEMBE |
|||||||||||||||||
|
kg ekvivalenta CO2/prebivalca |
vsi lokalni organi |
skupne letne emisije ogljika (v tonah ekvivalenta CO2) občine (vključno s stanovanji, industrijo, kmetijstvom, trgovino/storitvami, kot je gradbeništvo), deljene s številom prebivalcev na ozemlju |
ozemlje, ki se upravlja |
emisije |
— |
najboljši praksi okoljskega ravnanja 3.2.1 in 3.2.2 |
||||||||||
|
d/n |
vsi lokalni organi |
Občinski akcijski načrt na področju energije in podnebja z dolgo- in kratkoročnimi cilji ter ukrepi temelji na evidenci porabe energije in emisij ozemlja. |
ozemlje, ki se upravlja |
emisije |
Vzpostavljen je občinski akcijski načrt na področju energije in podnebja, ki vključuje cilje in ukrepe ter temelji na evidenci porabe energije in emisij. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.2.2 |
||||||||||
|
d/n |
vsi lokalni organi |
Celostna strategija za prilagajanje podnebnim spremembam na ozemlju občine lahko temelji na drugih lokalnih in regionalnih strategijah prilagajanja. |
ozemlje, ki se upravlja |
— |
Vzpostavljena je celostna strategija za prilagajanje podnebnim spremembam za ozemlje občine. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.2.3 |
||||||||||
|
kWh/prebivalca/leto MWh/km/leto |
javne uprave, ki neposredno ali posredno upravljajo ulično razsvetljavo |
letna poraba energije za ulično razsvetljavo, ki se izračuna na prebivalca ali na km razsvetljene ceste |
ozemlje, ki se upravlja |
energijska učinkovitost |
Poraba energije za ulično razsvetljavo na kilometer je manjša od 6 MWh/km/leto. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.2.4 |
||||||||||
|
kWh/m2/leto |
javne uprave, ki imajo v lasti ali upravljajo stavbe |
skupna letna poraba energije v obravnavani javni stavbi (ob upoštevanju ogrevanja prostorov, hlajenja prostorov in električne energije), izražena kot končna poraba elektrike, deljena s tlorisno površino stavbe |
na ravni stavbe |
energijska učinkovitost |
Pri novogradnjah so stavbe zasnovane s skupno porabo primarne energije (vključno z vsemi uporabami), ki je manjša od 60 kWh/m2/leto. Pri obstoječih stavbah, ki se obnavljajo, so stavbe zasnovane s skupno porabo primarne energije (vključno z vsemi uporabami), ki je manjša od 100 kWh/m2/leto. |
najboljše prakse okoljskega ravnanja 3.2.5, 3.2.6, 3.2.7, 3.2.8 |
||||||||||
|
ure/ekvivalent polnega delovnega časa/leto |
javne uprave, ki imajo v lasti ali upravljajo stavbe |
letno število ur izvedenega okoljskega usposabljanja osebja, da bi izboljšali energijsko učinkovitost v stavbah Letno število ur usposabljanja se deli s skupnim številom zaposlenih za polni delovni čas. |
na ravni stavbe |
energijska učinkovitost |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.2.8 |
||||||||||
|
t ekvivalenta CO2 kg ekvivalenta CO2/m2 |
vsi lokalni organi |
količina emisij ekvivalenta CO2 sistemov za ogrevanje in hlajenje, pred vgraditvijo omrežja za daljinsko ogrevanje/hlajenje in po njej, skupaj ali na enoto tlorisne površine ogrevanih ali hlajenih stavb |
omrežje za daljinsko ogrevanje/hlajenje |
emisije |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.2.9 |
||||||||||
|
% |
javne uprave, ki imajo v lasti ali upravljajo stavbe |
energija iz obnovljivih virov (ločeno za električno energijo in toploto), proizvedena na kraju samem/v bližini, deljena s porabo energije (ločeno za električno energijo in toploto) javnih stavb ali socialnih stanovanj |
na ravni stavbe |
energijska učinkovitost emisije |
100 % električne energije, porabljene v javni stavbi, je zagotovljenih s proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov na kraju samem. 100 % potreb po topli vodi v javni stavbi/socialnih stanovanjih je zadovoljenih s proizvodnjo toplotne energije iz obnovljivih virov na kraju samem. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.2.10 |
||||||||||
|
d/n |
lokalni organi, ki določajo lokalne gradbene predpise in/ali izdajajo gradbena dovoljenja |
Lokalno načrtovanje vključuje določbo, da se novogradnje in obnove na ozemlju izvajajo v skladu z zglednimi energijskimi standardi in imajo minimalno zahtevo za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov. |
ozemlje, ki se upravlja |
energijska učinkovitost emisije |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.2.11 |
||||||||||
|
d/n |
javne uprave, pristojne za spodbujanje energijske učinkovitosti in/ali energije iz obnovljivih virov za prebivalce in podjetja |
Javna uprava prebivalcem in podjetjem zagotavlja informacijske in svetovalne storitve na področju energijske učinkovitosti in energije iz obnovljivih virov, da bi zmanjšali porabo energije. |
ozemlje, ki se upravlja |
energijska učinkovitost emisije |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.2.13 |
||||||||||
|
% |
vsi lokalni organi |
površina mestnega ozemlja občine, ki ga zajema termografski pregled, deljena s skupnim mestnim območjem občine |
ozemlje, ki se upravlja |
energijska učinkovitost emisije |
Najnovejši (< 5 let) termografski podatki z visoko ločljivostjo (< 50 cm) so na voljo za 100 % pozidane površine na ozemlju občine. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.2.14 |
||||||||||
NAJBOLJŠE PRAKSE OKOLJSKEGA RAVNANJA ZA MOBILNOST |
|||||||||||||||||
|
% |
javne uprave, pristojne za mobilnost |
število potovanj na obravnavanem ozemlju, ki se izvedejo z različnimi načini prevoza (npr. z avtomobilom, avtobusom, kolesom), deljeno s skupnim številom potovanj |
ozemlje, ki se upravlja |
emisije |
V mestu obstaja razdelitev načinov prevoza, pri kateri kolesarjenje predstavlja 20 % ali več, ALI pa je mesto v zadnjih petih letih povečalo delež kolesarjenja pri razdelitvi načinov prevoza za najmanj 50 %. Delež trajnostnih načinov prevoza, ki se uporabljajo v mestu (npr. pešačenje, kolesarjenje, avtobus, tramvaj, vlak), je 60-odstoten ali večji. |
najboljše prakse okoljskega ravnanja 3.3.1, 3.3.2, 3.3.6, 3.3.7, 3.3.8 |
||||||||||
|
d/n |
javne uprave, pristojne za mobilnost |
Mesto ima posebno politiko, ki je politično sprejeta in spodbuja pešačenje/kolesarjenje; poleg tega so določeni cilji za izboljšanje infrastrukture za pešačenje/kolesarjenje in naložbe vanjo. |
ozemlje, ki se upravlja |
emisije |
Najmanj 10 % naložb mesta v prometno infrastrukturo in vzdrževanje je namenjenih infrastrukturi za kolesarjenje. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.3.2 |
||||||||||
|
km km kolesarskih pasov/km cest |
javne uprave, pristojne za mobilnost |
Dolžino infrastrukture za kolesarjenje (kolesarskih pasov) je mogoče izmeriti v absolutnem smislu (v km) ali ločeno glede na dolžino cestnih omrežij za vozila. |
ozemlje, ki se upravlja |
emisije |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.3.2 |
||||||||||
|
število uporabnikov/10 000 prebivalcev število uporabnikov/število vozil za souporabo |
javne uprave, pristojne za mobilnost |
Število uporabnikov storitve souporabe avtomobilov je mogoče izračunati kot:
|
ozemlje, ki se upravlja |
emisije |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.3.3 |
||||||||||
|
število prebivalcev/število avtomobilov za souporabo |
javne uprave, pristojne za mobilnost |
Število prebivalcev na ozemlju občine se deli s številom avtomobilov, ki so na voljo v voznem parku programa souporabe avtomobilov. |
ozemlje, ki se upravlja |
emisije |
Na voljo je najmanj en avtomobil za souporabo na 2 500 prebivalcev. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.3.3 |
||||||||||
|
število nadomeščenih avtomobilov v zasebni lasti/število vozil za souporabo |
javne uprave, pristojne za mobilnost |
število avtomobilov v zasebni lasti, nadomeščenih s programom souporabe avtomobilov (lastniki jih ne potrebujejo več), deljeno s skupnim številom avtomobilov, ki so na voljo v voznem parku programa souporabe avtomobilov |
ozemlje, ki se upravlja |
emisije |
Z vsakim vozilom v voznem parku ponudnika storitve souporabe avtomobilov je bilo nadomeščenih najmanj osem avtomobilov v zasebni lasti. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.3.3 |
||||||||||
|
% |
javne uprave, pristojne za javni prevoz |
število potovanj z javnim prevozom, pri katerih je bilo uporabljenih več načinov prevoza in ki so bila plačana z enotno vozovnico, deljeno s skupnim številom potovanj z javnim prevozom, pri katerih je bilo uporabljenih več načinov prevoza |
ozemlje, ki se upravlja |
emisije |
Najmanj 75 % potovanj je plačanih z enotno vozovnico. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.3.4 |
||||||||||
|
% |
vsi lokalni organi |
skupno število električnih vozil (na tip, npr. električni avtomobili, električna kolesa) na cesti, deljeno s skupnim številom vozil tega tipa |
ozemlje, ki se upravlja |
emisije |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.3.5 |
||||||||||
|
število polnilnih postaj/prebivalca |
vsi lokalni organi |
skupno število javnih polnilnih postaj za električna vozila, deljeno s številom prebivalcev obravnavanega ozemlja |
ozemlje, ki se upravlja |
emisije |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.3.5 |
||||||||||
|
% |
vsi lokalni organi |
Na določenih območjih mesta (npr. v bližini šol, parkov, stanovanjskih območij) se koncentracija onesnaževal zraka (PM10, amoniak in dušikov oksid) redno meri. Zmanjšanje koncentracije onesnaževal zraka se izračuna kot začetna koncentracija vsakega onesnaževala zraka (pred uvedbo pristojbine za zastoje), od katere se odšteje končna koncentracija (po uvedbi pristojbine za zastoje) onesnaževala zraka, rezultat pa se deli z začetno koncentracijo onesnaževala zraka. |
ozemlje, ki se upravlja |
emisije |
Koncentracija onesnaževal zraka (PM10, amoniak in dušikov oksid) je na območju zaračunavanja pristojbine za zastoje (v povprečju) nižja za 10 % v primerjavi s stanjem pred uvedbo pristojbine za zastoje. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.3.7 |
||||||||||
|
% |
vsi lokalni organi |
število zasebnih vozil, ki so vstopila na območje zaračunavanja pristojbine, deljeno s številom zasebnih vozil, ki so na to območje vstopila pred uvedbo pristojbine za zastoje |
območje zaračunavanja pristojbine |
emisije |
Dostop z vozili, ki niso oproščena plačila pristojbine za zastoje, do območja zaračunavanja pristojbine se je zmanjšal za 20 % v primerjavi s stanjem pred uvedbo pristojbine za zastoje. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.3.7 |
||||||||||
|
% |
vsi lokalni organi |
povprečna hitrost javnega prevoza po uvedbi pristojbine za zastoje, deljena s povprečno hitrostjo javnega prevoza pred uvedbo pristojbine za zastoje To se lahko uporabi tudi za točnost javnega prevoza pred uvedbo pristojbine za zastoje in po njej. |
območje zaračunavanja pristojbine |
emisije |
Hitrost in točnost storitev javnega prevoza sta se v primerjavi s stanjem pred uvedbo pristojbine za zastoje povečali za 5 %. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.3.7 |
||||||||||
|
% |
vsi lokalni organi |
povprečno število prostih parkirnih mest med delovnim časom, deljeno s skupnim številom parkirnih mest |
ozemlje, ki se upravlja |
emisije |
Mesta za parkiranje na ulicah so med delovnim časom 80- do 90-odstotno zasedena. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.3.8 |
||||||||||
|
d/n |
vsi lokalni organi |
Javna uprava lahko omeji brezplačna parkirna mesta (za parkiranje na ulicah in v podzemnih parkirnih hišah) za nove projekte, njena uradna politika pa je lahko postopna odprava morebitnih prejšnjih zahtev glede minimalnega števila parkirnih mest iz obstoječih projektov. |
ozemlje, ki se upravlja |
emisije biotska raznovrstnost |
Mesto nima zahtev glede minimalnega števila parkirnih mest (za parkiranje na ulicah in v podzemnih parkirnih hišah) za nove projekte, njegova uradna politika pa je postopna odprava morebitnih prejšnjih zahtev glede minimalnega števila parkirnih mest iz obstoječih projektov. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.3.8 |
||||||||||
|
kg ekvivalenta CO2/leto kg ekvivalenta CO2/mesec |
javne uprave, pristojne za mobilnost |
skupne emisije CO2 iz dostavnih vozil v določenem obdobju (npr. letno, mesečno) na območju, ki ga oskrbuje logistični storitveni center |
območje, ki ga oskrbuje logistični storitveni center |
emisije |
Emisije CO2 iz dostavnih vozil na storitvenem območju so se zmanjšale za 40 % v primerjavi s stanjem pred uvedbo logističnega storitvenega centra. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.3.9 |
||||||||||
|
število dostav/dan |
javne uprave, pristojne za mobilnost |
število dostavnih voženj na dan z dostavnimi vozili na območju, ki ga oskrbuje logistični storitveni center |
območje, ki ga oskrbuje logistični storitveni center |
emisije |
Število dostavnih voženj na dan na storitvenem območju se je zmanjšalo za 75 % v primerjavi s stanjem pred uvedbo logističnega storitvenega centra. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.3.9 |
||||||||||
NAJBOLJŠE PRAKSE OKOLJSKEGA RAVNANJA ZA RABO TAL |
|||||||||||||||||
|
% |
vsi lokalni organi, pristojni za načrtovanje rabe tal |
območje nove pozidane površine (m2) ob upoštevanju vseh vrst neprepustne pozidane površine (stavbe, ceste, vsi deli brez rastlinja ali vode), deljeno s pozidano površino na začetku obravnavanega obdobja (npr. eno, pet, deset let) |
ozemlje, ki se upravlja |
biotska raznovrstnost |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.4.1 |
||||||||||
|
d/n |
vsi lokalni organi, pristojni za načrtovanje rabe tal |
Na ozemlju se spodbujajo ukrepi za blažitev učinka toplotnega otoka v mestih (kot so zelene površine, zelene strehe ali uporaba odsevnih materialov), in sicer v zasebnih in javnih stavbah ter na zasebnih in javnih površinah. |
ozemlje, ki se upravlja |
emisije energijska učinkovitost biotska raznovrstnost |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.4.2 |
||||||||||
|
d/n |
vsi lokalni organi, pristojni za načrtovanje rabe tal |
Obstaja zahteva za ukrepe za odvajanje padavinske vode z majhnim vplivom za gradnjo novogradenj, vključno z obsežnimi preoblikovanji obstoječih pozidanih površin. |
ozemlje, ki se upravlja |
biotska raznovrstnost |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.4.3 |
||||||||||
NAJBOLJŠE PRAKSE OKOLJSKEGA RAVNANJA ZA ZELENE MESTNE POVRŠINE |
|||||||||||||||||
|
% |
javne uprave, pristojne za upravljanje zelenih mestnih površin |
območje (km2) naravnih in polnaravnih okolij na mestnem območju, deljeno s skupnim mestnim območjem |
ozemlje, ki se upravlja |
biotska raznovrstnost |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.5.1 |
||||||||||
|
% |
javne uprave, pristojne za upravljanje zelenih mestnih površin |
Območje (km2) zelenih in modrih mestnih površin (na mestnem območju), deljeno s skupnim mestnim območjem |
ozemlje, ki se upravlja |
biotska raznovrstnost |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.5.2 |
||||||||||
|
% |
vsi lokalni organi, pristojni za načrtovanje rabe tal |
število stavb z zelenimi strehami, deljeno s skupnim številom stavb na ozemlju občine |
ozemlje, ki se upravlja |
biotska raznovrstnost |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.5.3 |
||||||||||
|
d/n |
vsi lokalni organi, pristojni za načrtovanje rabe tal |
Javna uprava ima načrt za obnovo opuščenih zelenih površin in obrobnih območij na mestnem območju ter okoljsko ravnanje z njimi. |
ozemlje, ki se upravlja |
biotska raznovrstnost |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.5.4 |
||||||||||
NAJBOLJŠA PRAKSA OKOLJSKEGA RAVNANJA ZA LOKALNO KAKOVOST ZRAKA |
|||||||||||||||||
|
μg/m3 |
vse javne uprave, pristojne za upravljanje kakovosti zraka |
raven onesnaževal zraka (PM10, PM2,5 in NO2), prisotnih (letno povprečje) na mestnem območju, katerih vzorec je bil odvzet na določenih lokacijah (npr. šole, parki, stanovanjska območja) |
ozemlje, ki se upravlja |
emisije |
Za vse kazalnike, opredeljene v tej najboljši praksi okoljskega ravnanja, rezultati dosegajo ravni, določene v smernicah za kakovost zraka, ki jih je pripravila Svetovna zdravstvena organizacija. |
3.6.1 |
||||||||||
NAJBOLJŠA PRAKSA OKOLJSKEGA RAVNANJA ZA OBREMENITEV S HRUPOM |
|||||||||||||||||
|
% |
javne uprave, pristojne za odpravljanje obremenitve s hrupom |
število izmerjenih ravni hrupa, ki presegajo lokalne mejne vrednosti, deljeno s skupnim številom meritev ravni hrupa |
ozemlje, ki se upravlja |
— |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.7.1 |
||||||||||
NAJBOLJŠE PRAKSE OKOLJSKEGA RAVNANJA ZA OSKRBO Z VODO |
|||||||||||||||||
|
% |
javne uprave, pristojne za oskrbo s pitno vodo |
število potrošnikov z enim vodomerom (na ravni posameznih uporabnikov), deljeno s skupnim številom potrošnikov |
ozemlje, ki se upravlja |
voda |
Stopnja uporabe vodomerov na ravni gospodinjstev ali končnih uporabnikov je 99 % ali več. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.9.1 |
||||||||||
|
% |
javne uprave, pristojne za oskrbo s pitno vodo |
število potrošnikov s pametnimi vodomeri, deljeno s skupnim številom potrošnikov z vodomeri |
ozemlje, ki se upravlja |
voda |
Na območjih, kjer primanjkuje vode (vsaj del leta), se na ravni gospodinjstev/končnih uporabnikov uporabljajo pametni vodomeri. Vse nove stavbe so opremljene z vodomeri (na območjih, na katerih primanjkuje vode, s pametnimi vodomeri). |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.9.1 |
||||||||||
|
% |
javne uprave, pristojne za oskrbo s pitno vodo |
Infrastrukturni indeks vodnih izgub se izračuna kot celotne letne izgube/neizogibne letne izgube. |
ozemlje, ki se upravlja |
voda |
Infrastrukturni indeks vodnih izgub je nižji od 1,5 . |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.9.2 |
||||||||||
NAJBOLJŠE PRAKSE OKOLJSKEGA RAVNANJA ZA RAVNANJE Z ODPADNO VODO |
|||||||||||||||||
|
% |
javne uprave, pristojne za ravnanje z odpadno vodo |
Učinkovitost odstranjevanja vsakega onesnaževala vode (KPK, BPK5, skupni dušik, skupni fosfor) se izračuna kot začetna koncentracija vsakega onesnaževala vode, od katere se odšteje končna koncentracija onesnaževala vode, rezultat pa se deli z začetno koncentracijo onesnaževala vode. |
čistilna naprava za odpadno vodo |
voda |
Dosežene učinkovitosti odstranjevanja so: najmanj 98 % za BPK5, najmanj 90 % za KPK, najmanj 90 % za amoniak, najmanj 80 % za skupne organske dušikove spojine in najmanj 90 % za skupni fosfor. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.10.1 |
||||||||||
|
kWh/populacijski ekvivalent/leto |
javne uprave, pristojne za ravnanje z odpadno vodo |
skupna letna poraba električne energije za čiščenje odpadne vode, deljena s številom populacijskih ekvivalentov, za katerega je čistilna naprava za odpadno vodo zasnovana/obratuje |
čistilna naprava za odpadno vodo |
voda |
Poraba električne energije čistilne naprave za odpadno vodo je:
|
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.10.1 |
||||||||||
|
% |
javne uprave, pristojne za ravnanje z odpadno vodo |
Učinkovitost odstranjevanja se izračuna kot začetna koncentracija mikroonesnaževal, od katere se odšteje končna koncentracija mikroonesnaževal, rezultat pa se deli z začetno koncentracijo mikroonesnaževal. |
čistilna naprava za odpadno vodo |
voda |
Povprečna učinkovitost odstranjevanja mikroonesnaževal je višja od 80 %. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.10.2 |
||||||||||
|
% |
javne uprave, pristojne za ravnanje z odpadno vodo |
letni tok odpadne vode, pri katerem se izvede terciarno čiščenje za odstranjevanje mikroonesnaževal, deljen s skupnim letnim tokom odpadne vode |
čistilna naprava za odpadno vodo |
voda |
Mikroonesnaževala se odstranijo iz vsaj 90 % letnega toka odpadne vode. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.10.2 |
||||||||||
|
% |
javne uprave, pristojne za ravnanje z odpadno vodo |
energija (električna energija in toplota iz bioplina), proizvedena na kraju samem pri anaerobni razgradnji blata, ki se uporablja v čistilni napravi za odpadno vodo, deljena s skupno količino energije, uporabljene v čistilni napravi za odpadno vodo |
čistilna naprava za odpadno vodo |
voda |
Lastna proizvedena električna energija in toplota iz bioplina pokrivata 100 % porabe energije za občinske čistilne naprave za odpadno vodo, večje od 10 000 populacijskih ekvivalentov, ki ne izvajajo toplotnega sušenja blata na kraju samem, in 50 % v primeru naprav, ki izvajajo toplotno sušenje blata na kraju samem. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.10.3 |
||||||||||
|
% |
javne uprave, pristojne za ravnanje z odpadno vodo |
blato, nastalo pri čiščenju odpadne vode, ki je sežgano v napravi za ločen sežig blata, deljeno s skupno količino blata, nastalega pri čiščenju odpadne vode |
čistilna naprava za odpadno vodo |
voda |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.10.4 |
||||||||||
|
% |
javne uprave, pristojne za ravnanje z odpadno vodo |
količina predelane vode, dobljene s čiščenjem odpadne vode, deljena s skupno količino očiščene odpadne vode |
ozemlje, ki se upravlja |
voda |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.10.5 |
||||||||||
|
% |
javne uprave, pristojne za odvajanje padavinske vode v mestih in načrtovanje rabe tal |
letni delež ocenjene količine padavinske vode, ki se lokalno zadrži in ponika v tla, glede na skupno ocenjeno količino padavinske vode, ki pade na mestno območje občine |
ozemlje, ki se upravlja |
voda |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.10.7 |
||||||||||
NAJBOLJŠA PRAKSA OKOLJSKEGA RAVNANJA ZA ZELENA JAVNA NAROČILA |
|||||||||||||||||
|
% |
vse javne uprave |
število javnih razpisov, ki vključujejo okoljska merila, deljeno s skupnim številom javnih razpisov (razčlenjeno po kategoriji proizvodov) |
na ravni organizacije |
energijska učinkovitost učinkovitost materialov voda odpadki biotska raznovrstnost emisije |
100 % javnih razpisov za proizvode, za katere so na voljo merila EU za zelena javna naročila (npr. pisarniški papir, čistila, pohištvo), vključuje okoljska merila, za katera je potrebna vsaj raven učinkovitosti, določena v merilih EU za zelena javna naročila. |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.11.1 |
||||||||||
NAJBOLJŠA PRAKSA OKOLJSKEGA RAVNANJA ZA OKOLJSKO IZOBRAŽEVANJE IN ŠIRJENJE INFORMACIJ |
|||||||||||||||||
|
% |
javne uprave |
delež državljanov, neposredno in posredno doseženih z ukrepi za okoljsko izobraževanje |
ozemlje, ki se upravlja |
energijska učinkovitost učinkovitost materialov voda odpadki biotska raznovrstnost emisije |
— |
najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.12.1 |
(1) Znanstveno in politično poročilo je javno dostopno na spletnem mestu JRC na naslovu: http://susproc.jrc.ec.europa.eu/activities/emas/documents/PublicAdminBEMP.pdf. Sklepne ugotovitve o najboljših praksah okoljskega ravnanja in njihovi uporabi ter opredeljeni posebni kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti iz tega sektorskega referenčnega dokumenta temeljijo na ugotovitvah znanstvenega in političnega poročila. V njem so na voljo vse sekundarne informacije in tehnične podrobnosti.
(2) Uredba Sveta (EGS) št. 1836/93 z dne 29. junija 1993 o prostovoljnem sodelovanju gospodarskih družb industrijskega sektorja v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (UL L 168, 10.7.1993, str. 1).
(3) Uredba (ES) št. 761/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2001 o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) (UL L 114, 24.4.2001, str. 1).
(4) V skladu s točko (e) oddelka B Priloge IV k uredbi o sistemu EMAS okoljska izjava vključuje „povzetek dostopnih podatkov o uspešnosti organizacije pri doseganju splošnih in posamičnih okoljskih ciljev glede na njene pomembne vplive na okolje. Poročanje temelji na glavnih kazalnikih in drugih ustreznih obstoječih okoljskih kazalnikih uspešnosti, kot je določeno v oddelku C“. V oddelku C Priloge IV je navedeno: „Vsaka organizacija letno poroča o svoji uspešnosti v zvezi z bolj posebnimi okoljskimi vidiki, določenimi v njeni okoljski izjavi, in, kjer je to mogoče, upošteva sektorske referenčne dokumente iz člena 46.“
(5) Podroben opis vsake od najboljših praks s praktičnimi smernicami o tem, kako jih izvajati, je naveden v poročilu o najboljših praksah, ki ga je objavilo Skupno raziskovalno središče in je na voljo na: http://susproc.jrc.ec.europa.eu/activities/emas/documents/PublicAdminBEMP.pdf. Organizacije so vabljene, da ga preberejo, če želijo izvedeti več o nekaterih najboljših praksah, opisanih v tem SRD.
(6) Uredba (ES) št. 1893/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o uvedbi statistične klasifikacije gospodarskih dejavnosti NACE Revizija 2 in o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 3037/90 kakor tudi nekaterih uredb ES o posebnih statističnih področjih (UL L 393, 30.12.2006, str. 1).
(7) V tem SRD EMAS se izraza „lokalni organi“ in „občine“ obravnavata kot sopomenki in se nanašata na javne organe, ki urejajo in zagotavljajo storitve državljanom na lokalni ravni.
(8) Posebni izzivi in priložnosti, povezani z različnimi najboljšimi praksami okoljskega ravnanja, so obravnavani bodisi neposredno v tem dokumentu bodisi v okviru praktičnih smernic za izvajanje najboljših praks okoljskega ravnanja iz poročila o najboljših praksah, ki ga je objavilo Skupno raziskovalno središče in je na voljo na spletnem naslovu: http://susproc.jrc.ec.europa.eu/activities/emas/documents/PublicAdminBEMP.pdf. Organizacije so vabljene, da ga preberejo, da bi bolje razumele nekatere najboljše prakse, opisane v tem SRD.
(9) Tlorisna površina se lahko izračuna ob upoštevanju uporabne površine stavbe, na primer površine, navedene v energijskih izkaznicah.
(10) Preostali odpadki so frakcije odpadkov, ki niso poslane v ponovno uporabo, recikliranje, kompostiranje ali anaerobno razgradnjo.
(11) Število različnih velikosti (npr. A4, A3) listov papirja se lahko pretvori v enakovredno število listov velikosti A4 (npr. en list velikosti A3 je enakovreden dvema listoma velikosti A4).
(12) Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) je kot del serije okoljskih standardov ISO 14000 pripravila podserijo (ISO 14020), ki se nanaša posebej na označevanje z znaki za okolje, ki zajema tri tipe shem označevanja. V tem okviru je znak za okolje „tipa I“ znak z več merili, ki ga je razvila tretja oseba. Primeri takega znaka so „znak EU za okolje“ na ravni EU in znaki „Blaue Engel“, „avstrijski znak za okolje“ in „nordijski labod“ na nacionalni ali mednarodni ravni.
(13) Indeks barvne reprodukcije žarnice določa zmožnost človeškega očesa, da razlikuje barve pod tovrstno svetlobo. Visok indeks barvne reprodukcije je potreben na lokacijah, kjer je pomembno dobro razlikovanje barv.
(14) Žarnice z močno belo/hladno komponento lahko pomembno negativno vplivajo na lokalno živalstvo.
(15) Direktiva 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb (UL L 153, 18.6.2010, str. 13) (direktiva o energijski učinkovitosti stavb) od držav članic zahteva, da za stavbe določijo minimalne standarde glede energijske učinkovitosti, ki se morajo odražati v nacionalnih gradbenih predpisih. Direktiva uvaja sistem primerjalnih vrednosti, da se postopoma dvigne raven ambicij teh zahtev za energijsko učinkovitost in da se redno pregledujejo.
(16) Direktiva o energijski učinkovitosti stavb zahteva, da vse nove stavbe porabijo zelo malo ali skoraj nič energije (skoraj nič-energijske stavbe), in sicer do leta 2020 ali 2018, če jih javni organi uporabljajo kot lastniki.
(17) Evropska komisija trenutno preskuša prostovoljni okvir poročanja Level(s) za merjenje splošne trajnosti stavb v njihovem življenjskem ciklu. Več informacij je na voljo na: http://ec.europa.eu/environment/eussd/buildings.htm.
(18) Zeleno-modra omrežja so naravna in polnaravna območja, ki zajemajo zelene in/ali modre površine, če in kadar gre za vodne ekosisteme, ter druge fizične lastnosti na kopenskih (vključno z obalnimi) in morskih območjih.
(19) Direktiva 2008/50/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2008 o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo (UL L 152, 11.6.2008, str. 1).
(20) Sektorski referenčni dokument EMAS za sektor ravnanja z odpadki je v pripravi. Vmesni rezultati in sprejeti končni dokument bodo na voljo na spletnem mestu: http://susproc.jrc.ec.europa.eu/activities/emas/waste_mgmt.html.
(21) Območja, na katerih primanjkuje vode, so območja, na katerih ni dovolj vodnih virov za izpolnjevanje dolgoročnih povprečnih potreb. Več informacij je na voljo na: http://ec.europa.eu/environment/water/quantity/about.htm.
(22) Celotne letne izgube pomenijo količino vode, ki je dejansko izgubljena iz distribucijskega omrežja (tj. ni dobavljena končnim uporabnikom). Pri neizogibnih letnih izgubah se upošteva, da bo v vodovodnem omrežju vedno prihajalo do določene mere iztekanja. Neizogibne letne izgube se izračunajo na podlagi dejavnikov, kot so dolžina omrežja, število servisnih priključkov in tlak, pri katerem omrežje deluje.
(23) V besedilu najboljše prakse okoljskega ravnanja so uporabljene naslednje okrajšave: BPK5: biokemijska potreba po kisiku v petih dneh; MLSS: suspendirane trdne snovi v suspenziji aktivnega blata (biomasa v sistemu aktivnega blata); KPK: kemijska potreba po kisiku.
(24) „Populacijski ekvivalent“ ali PE, izraz, ki se uporablja v Direktivi Sveta 91/271/EGS z dne 21. maja 1991 o čiščenju komunalne odpadne vode (UL L 135, 30.5.1991, str. 40), zajema organsko onesnaževanje, ki ga povzročajo prebivalci velikega ali majhnega mesta ali vasi in drugi viri, kot so tuje prebivalstvo in živilskopredelovalne panoge.
(25) DOC: raztopljeni organski ogljik.
(26) Nℓ: normalni liter, tj. prostornina plina, merjena pri standardnih pogojih (tlak: 1,01325 bara; temperatura: (0 oC).
(27) Referenčni dokumenti o najboljših razpoložljivih tehnikah v skladu z direktivo o industrijskih emisijah so na voljo na: http://eippcb.jrc.ec.europa.eu/reference/.
(28) Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (UL L 334, 17.12.2010, str. 17).
(29) V kombiniranih kanalizacijskih sistemih se odpadna voda in padavinska voda (zaradi neviht ali dežja) zbirata v istem kanalizacijskem omrežju. V ločenih kanalizacijskih sistemih se odpadna voda in padavinska voda zbirata in pošljeta na čiščenje ali odvajanje prek ločenih kanalizacijskih omrežij.
(30) Več informacij o merilih EU za zelena javna naročila in popoln seznam vključenih proizvodov je na voljo na: http://ec.europa.eu/environment/gpp/index_en.htm.
(31) Da ne bi omejili število ponudb, se je mogoče v tehničnih specifikacijah sklicevati na merila za znak EU za okolje za posamezno skupino proizvodov ali storitev; pri preverjanju je mogoče zahtevati veljavno dovoljenje za znak EU za okolje. V skladu s členom 44(2) Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL L 94, 28.3.2014, str. 65) morajo javni naročniki sprejeti tudi druge ustrezne načine za dokazovanje izpolnjevanja meril.
18.1.2019 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
L 17/58 |
SKLEP KOMISIJE (EU) 2019/62
z dne 19. decembra 2018
o sektorskem referenčnem dokumentu o najboljših praksah okoljskega ravnanja, sektorskih kazalnikih okoljske uspešnosti in merilih odličnosti za sektor proizvodnje avtomobilov v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS)
(Besedilo velja za EGP)
EVROPSKA KOMISIJA JE –
ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,
ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1221/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS), razveljavitvi Uredbe (ES) št. 761/2001 ter odločb Komisije 2001/681/ES in 2006/193/ES (1) ter zlasti člena 46(1) Uredbe,
ob upoštevanju naslednjega:
(1) |
V skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 mora Komisija pripraviti sektorske referenčne dokumente za posamezne gospodarske sektorje. Ti morajo vključevati najboljše prakse okoljskega ravnanja, kazalnike okoljske uspešnosti ter po potrebi merila odličnosti in sisteme za ocenjevanje ravni okoljske uspešnosti. Organizacije, ki so registrirane v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo, vzpostavljenem z Uredbo (ES) št. 1221/2009, ali se pripravljajo na registracijo, morajo navedene dokumente upoštevati pri razvoju svojega sistema okoljskega ravnanja in oceni svoje okoljske uspešnosti v okoljski izjavi ali posodobljeni okoljski izjavi, pripravljeni v skladu s Prilogo IV k navedeni uredbi. |
(2) |
V skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 je morala Komisija pripraviti delovni načrt in v njem določiti okvirni seznam sektorjev, ki se morajo šteti za prednostne pri sprejemanju sektorskih in medsektorskih referenčnih dokumentov. V sporočilu Komisije z naslovom Priprava delovnega načrta, ki določa okvirni seznam sektorjev za sprejetje sektorskih in medsektorskih referenčnih dokumentov v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) (2) je bil sektor proizvodnje avtomobilov opredeljen kot prednostni sektor. |
(3) |
Sektorski referenčni dokument za sektor proizvodnje avtomobilov bi moral biti osredotočen na najboljše prakse, kazalnike in merila za proizvajalce avtomobilov, vključno s proizvajalci delov in sestavnih delov, ter na obrate za obdelavo izrabljenih vozil. Vsebovati bi moral sklic na obstoječe smernice za vidike, zajete z drugimi orodji politike Unije, kot so Direktiva 2000/53/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) ali referenčni dokumenti za najboljše razpoložljive tehnike (Best Available Techniques – BAT), pripravljeni na podlagi Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4). Za ostale bi bilo treba na podlagi najboljših praks okoljskega ravnanja za sektor opredeliti konkretne ukrepe za izboljšanje splošnega okoljskega ravnanja podjetij v sektorju, vključno z neposrednimi vidiki, povezanimi na primer s proizvodnimi procesi, in posrednimi vidiki, ki na primer vključujejo tudi upravljanje dobavne verige, da bi se spodbujalo bolj krožno gospodarstvo. |
(4) |
Da bi organizacijam, okoljskim preveriteljem in drugim omogočili dovolj časa, da se pripravijo na uvedbo sektorskega referenčnega dokumenta za sektor proizvodnje avtomobilov, bi bilo treba datum začetka uporabe tega sklepa odložiti za obdobje 120 dni od datuma njegove objave v Uradnem listu Evropske unije. |
(5) |
Komisija se je pri pripravi sektorskega referenčnega dokumenta, priloženega temu sklepu, v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 posvetovala z državami članicami in drugimi zainteresiranimi stranmi. |
(6) |
Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega s členom 49 Uredbe (ES) št. 1221/2009 – |
SPREJELA NASLEDNJI SKLEP:
Člen 1
Sektorski referenčni dokument o najboljših praksah okoljskega ravnanja, sektorskih kazalnikih okoljske uspešnosti in merilih odličnosti za sektor proizvodnje avtomobilov za namene Uredbe (ES) št. 1221/2009 je določen v Prilogi k temu sklepu.
Člen 2
Ta sklep začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Uporablja se od 18. maja 2019.
V Bruslju, 19. decembra 2018
Za Komisijo
Predsednik
Jean-Claude JUNCKER
(1) UL L 342, 22.12.2009, str. 1.
(2) UL C 358, 8.12.2011, str. 2.
(3) Direktiva 2000/53/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. septembra 2000 o izrabljenih vozilih (UL L 269, 21.10.2000, str. 34).
(4) Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (UL L 334, 17.12.2010, str. 17).
PRILOGE
1. UVOD
Ta sektorski referenčni dokument (v nadaljnjem besedilu: SRD) za sektor proizvodnje avtomobilov temelji na podrobnem znanstvenem in političnem poročilu (1) (poročilo o najboljših praksah), ki ga je pripravilo Skupno raziskovalno središče Evropske komisije (JRC).
Pravni okvir
Sistem Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (v nadaljnjem besedilu: sistem EMAS), v katerem lahko organizacije prostovoljno sodelujejo, je bil uveden leta 1993 z Uredbo Sveta (EGS) št. 1836/93 (2). Pozneje je bil sistem EMAS dvakrat obsežno spremenjen, in sicer z:
— |
Uredbo (ES) št. 761/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (3) ter |
— |
Uredbo (ES) št. 1221/2009. |
Pomemben nov element najnovejše revizije, ki je začela veljati 11. januarja 2010, je člen 46 o pripravi SRD. SRD morajo vključevati najboljše prakse okoljskega ravnanja, kazalnike okoljske uspešnosti za posamezne sektorje ter po potrebi merila odličnosti in sisteme za ocenjevanje ravni okoljske uspešnosti.
Razumevanje in uporaba tega dokumenta
Sistem Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) je sistem, v katerem lahko prostovoljno sodelujejo organizacije, ki so se zavezale k stalnemu okoljskemu izboljševanju. V tem okviru ta SRD določa posebne smernice za sektor proizvodnje avtomobilov, v njem pa so poudarjene tudi številne možnosti za izboljšanje in najboljše prakse.
Dokument je pripravila Evropska komisija, pri čemer je uporabila prispevke zainteresiranih strani. Tehnična delovna skupina, ki so jo sestavljali strokovnjaki in zainteresirane strani iz sektorja, je pod vodstvom Skupnega raziskovalnega središča razpravljala o najboljših praksah okoljskega ravnanja, kazalnikih okoljske uspešnosti za posamezne sektorje in merilih odličnosti, ki so opisani v tem dokumentu, ter o njih sprejela dogovor, zlasti navedena merila pa so se štela za reprezentativna glede ravni okoljske uspešnosti, ki jih dosegajo najuspešnejše organizacije v sektorju.
Namen SRD je pomagati vsem organizacijam, ki nameravajo izboljšati svojo okoljsko uspešnost, in jih podpirati z zagotavljanjem zamisli in navdiha ter praktičnih in tehničnih smernic.
Ta SRD je namenjen predvsem organizacijam, ki so že registrirane v sistemu EMAS, nato organizacijam, ki razmišljajo, da bi se v prihodnosti registrirale v ta sistem, in nazadnje vsem organizacijam, ki želijo izvedeti več o najboljših praksah okoljskega ravnanja, da bodo lahko izboljšale svojo okoljsko uspešnost. Zato je cilj tega dokumenta spodbujati vse organizacije iz sektorja proizvodnje avtomobilov k osredotočanju na ustrezne neposredne in posredne okoljske vidike ter iskanju informacij o najboljših praksah okoljskega ravnanja, pa tudi k osredotočanju na ustrezne sektorske kazalnike okoljske uspešnosti za merjenje okoljske uspešnosti in na merila odličnosti.
Kako bi morale organizacije, registrirane v sistemu EMAS, upoštevati SRD:
V skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 organizacije, registrirane v sistemu EMAS, SRD upoštevajo na dveh različnih ravneh:
1. |
pri oblikovanju in izvajanju sistema okoljskega ravnanja ob upoštevanju okoljskih pregledov (člen 4(1)(b)): organizacije bi morale uporabiti ustrezne elemente SRD pri opredeljevanju in pregledovanju svojih posamičnih in splošnih okoljskih ciljev v skladu z ustreznimi okoljskimi vidiki, opredeljenimi pri okoljskem pregledu in v politiki, ter pri sprejemanju odločitev o ukrepih za izboljšanje svoje okoljske uspešnosti; |
2. |
pri pripravi okoljske izjave (člen 4(1)(d) in 4(4)):
|
Opisati bi morale, kako so uporabile ustrezne najboljše prakse okoljskega ravnanja in merila odličnosti (ki kažejo raven okoljske uspešnosti, ki jo dosegajo najuspešnejše organizacije) za opredelitev ukrepov in dejanj ter morebiti za določitev prednostnih nalog za (dodatno) izboljšanje svoje okoljske uspešnosti. Vendar izvajanje najboljših praks okoljskega ravnanja ali izpolnjevanje opredeljenih meril odličnosti ni obvezno, saj zaradi prostovoljne narave sistema EMAS organizacije same ocenijo izvedljivost meril in izvajanja najboljših praks z vidika stroškov in koristi.
Podobno kot pri kazalnikih okoljske uspešnosti bi morale organizacije oceniti tudi ustreznost in uporabo najboljših praks okoljskega ravnanja in meril odličnosti glede na pomembne okoljske vidike, ki jih opredelijo v svojih okoljskih pregledih, ter glede na tehnične in finančne vidike.
V okoljski izjavi ni treba poročati o elementih SRD (kazalnikih, najboljših praksah okoljskega ravnanja ali merilih odličnosti), ki se ne štejejo za pomembne glede na pomembne okoljske vidike, ki jih je organizacija opredelila v svojem okoljskem pregledu, oziroma jih ni treba opisati.
Sodelovanje v sistemu EMAS je stalen proces. Organizacija prouči posamezne teme v SRD vsakič, ko namerava izboljšati svojo okoljsko uspešnost (in kadar pregleduje svojo okoljsko uspešnost), da dobi navdih glede naslednjih vprašanj, ki jih bo obravnavala v okviru postopnega pristopa.
Okoljski preveritelji EMAS preverijo, ali je organizacija upoštevala SRD pri pripravi okoljske izjave in kako (člen 18(5)(d) Uredbe (ES) št. 1221/2009).
Akreditirani okoljski preveritelji bodo pri opravljanju presoje potrebovali dokaze o tem, kako je organizacija izbrala in upoštevala ustrezne elemente SRD na podlagi okoljskega pregleda. Preveritelji ne preverjajo skladnosti z opisanimi merili odličnosti, temveč dokaze o tem, kako se je SRD uporabil kot smernica za opredelitev kazalnikov in ustreznih prostovoljnih ukrepov, ki jih organizacija lahko izvede za izboljšanje svoje okoljske uspešnosti.
Glede na prostovoljno naravo sistema EMAS in SRD se organizacijam ne bi smelo naložiti nesorazmerno breme za zagotovitev takih dokazov. Preveritelji zlasti ne zahtevajo utemeljitve za vsako posamezno najboljšo prakso, sektorski kazalnik okoljske uspešnosti ali merilo odličnosti, ki so navedeni v SRD in za katere organizacija na podlagi svojega okoljskega pregleda meni, da niso pomembni. Kljub temu lahko predlagajo ustrezne dodatne elemente, ki bi jih lahko organizacija upoštevala v prihodnosti, s čimer bi dodatno dokazala svojo zavezanost stalnemu izboljševanju okoljske uspešnosti.
Struktura sektorskega referenčnega dokumenta
Ta dokument je sestavljen iz petih oddelkov. V oddelku 1 je predstavljen pravni okvir sistema EMAS in opisan način uporabe tega dokumenta, v oddelku 2 pa je opredeljeno področje uporabe tega SRD. V oddelkih 3 in 4 so na kratko opisane različne najboljše prakse okoljskega ravnanja (5) in informacije o njihovi uporabi za sektor proizvodnje oziroma podsektor izrabljenih motornih vozil. Navedeni so tudi posebni kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti, če jih je bilo mogoče opredeliti za določeno najboljšo prakso okoljskega ravnanja. Vendar meril odličnosti za vse najboljše prakse okoljskega ravnanja ni bilo mogoče opredeliti, ker so bili na nekaterih področjih na voljo omejeni podatki ali ker se posebni pogoji posameznega podjetja in/ali obrata (raznolikost proizvodnih procesov, ki se izvajajo v posameznem proizvodnem obratu, stopnja vertikalne integracije itd.) tako razlikujejo, da merilo odličnosti ne bi bilo smiselno. Tudi kadar so merila odličnosti navedena, pa niso mišljena kot cilji, ki jih morajo doseči vsa podjetja, ali kot metrika, s katero se primerja okoljska uspešnost podjetij v sektorju, ampak kot ukrep morebitne pomoči posameznim podjetjem pri ocenjevanju doseženega napredka in spodbujanju nadaljnjega izboljševanja. Nekateri kazalniki in merila so pomembni za več najboljših praks okoljskega ravnanja, zato so navedeni večkrat, kadar je to ustrezno. V oddelku 5 je predstavljena obsežna preglednica z najpomembnejšimi kazalniki okoljske uspešnosti, ustreznimi razlagami in povezanimi merili odličnosti.
2. PODROČJE UPORABE
Ta referenčni dokument obravnava okoljsko uspešnost sektorja proizvodnje avtomobilov in nekatere vidike sektorja ravnanja z izrabljenimi vozili. Ciljna skupina tega dokumenta so podjetja, ki delujejo v sektorju proizvodnje avtomobilov v skladu z naslednjimi oznakami NACE (v skladu s statistično klasifikacijo gospodarskih dejavnosti, uvedeno z Uredbo (ES) št. 1893/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (6)):
— |
oznaka NACE 29.1: proizvodnja motornih vozil, |
— |
oznaka NACE 29.2: proizvodnja karoserij za motorna vozila, |
— |
oznaka NACE 29.3: proizvodnja delov in opreme za motorna vozila, |
— |
oznaka NACE 38.31: demontaža odpadnih naprav. |
Poleg navedenega se lahko v zvezi z ravnanjem z izrabljenimi vozili obravnavata dve dodatni dejavnosti, ki sta podsklopa širših področij: pridobivanje sekundarnih surovin iz ostankov in odpadkov (oznaka NACE 38.32, vključno z drobljenjem izrabljenih vozil) ter trgovina na debelo z ostanki in odpadki (oznaka NACE 46.77, vključno z razstavljanjem izrabljenih vozil za pridobivanje in ponovno prodajo uporabnih delov).
Ta referenčni dokument zajema ukrepe, ki jih lahko proizvajalci avtomobilov ter proizvajalci avtomobilskih delov in sestavnih delov izvajajo ter s katerimi se izboljša okoljska uspešnost v celotni avtomobilski vrednostni verigi, kot je predstavljena na sliki 1. Na sliki so poudarjeni ključni sektorji na področju uporabe tega dokumenta.
Slika 1
Pregled dejavnosti v vrednostni verigi proizvodnje avtomobilov
Dejavnosti proizvodnje avtomobilov zajemajo številne faze postopkov, vključno z oblikovanjem pločevine, proizvodnjo gole karoserije, ličarskimi deli, proizvodnjo sestavnih delov in podsestavov, proizvodnjo pogonskega sistema in šasije, predhodnim sestavljanjem in opremljanjem ter končnim sestavljanjem. V tem dokumentu so najboljše prakse okoljskega ravnanja oblikovane tako, da so čim bolj splošno uporabne za različne vrste obratov. Vendar je zaradi precejšnjih razlik v vertikalni integraciji zgoraj navedenih dejavnosti v posameznih obratih težko neposredno oceniti in primerjati okoljsko uspešnost obratov. Zato bo treba uporabnost in ustreznost najboljših praks (pa tudi kazalnikov in meril) oceniti ob upoštevanju značilnosti posameznega obrata.
V spodnji preglednici (preglednica 1) so predstavljeni najpomembnejši neposredni in posredni okoljski vidiki sektorja proizvodnje avtomobilov, ki so vključeni na področje uporabe tega referenčnega dokumenta. Poleg tega so v preglednici 1 predstavljeni glavni pritiski na okolje, povezani z najpomembnejšimi okoljskimi vidiki, ter njihova obravnava v tem dokumentu: obravnavani so v okviru najboljših praks okoljskega ravnanja, opisanih v oddelkih 3 in 4, ali s sklicevanjem na druge razpoložljive referenčne dokumente, kot so referenčni dokumenti za najboljše razpoložljive tehnike (Best Available Techniques – BAT) (referenčni dokumenti BAT (7) so v tem dokumentu navedeni s svojo oznako).
Preglednica 1
Najpomembnejši okoljski vidiki in pritiski na okolje za sektor proizvodnje avtomobilov ter način njihove obravnave v tem referenčnem dokumentu
Glavni okoljski vidiki |
Povezan pritisk na okolje |
Najboljše prakse okoljskega ravnanja |
||||
Energija/podnebne spremembe |
Viri/odpadki |
Voda |
Emisije |
Biotska raznovrstnost |
||
Upravljanje dobavne verige |
|
|
|
|
|
Najboljše prakse okoljskega ravnanja v zvezi z upravljanjem dobavne verige (oddelek 3.6) |
Inženirstvo in zasnova |
|
|
|
|
|
Najboljša praksa okoljskega ravnanja v zvezi s trajnostno zasnovo (oddelek 3.6.3) Najboljša praksa okoljskega ravnanja v zvezi s ponovno izdelavo sestavnih delov (oddelek 3.7.1) |
Faza proizvodnje in sestavljanja |
|
|||||
Oblikovanje pločevine |
|
|
|
|
|
Sklic na najboljše prakse okoljskega ravnanja za sektor proizvodnje kovinskih izdelkov (8) Najboljše prakse okoljskega ravnanja za okoljsko ravnanje, upravljanje energije, ravnanje z odpadki, gospodarjenje z vodo in upravljanje biotske raznovrstnosti (oddelki 3.1, 3.2, 3.3, 3.4, 3.5) |
Gola karoserija |
|
|
|
|
|
Najboljše prakse okoljskega ravnanja za okoljsko ravnanje, upravljanje energije, ravnanje z odpadki, gospodarjenje z vodo in upravljanje biotske raznovrstnosti (oddelki 3.1, 3.2, 3.3, 3.4, 3.5) |
Ličarska dela |
|
|
|
|
|
Sklic na BAT v referenčnih dokumentih BAT za STS, STM |
Proizvodnja pogonskega sistema in šasije |
|
|
|
|
|
Sklic na najboljše prakse okoljskega ravnanja za sektor proizvodnje kovinskih izdelkov Najboljše prakse okoljskega ravnanja za okoljsko ravnanje, upravljanje energije, ravnanje z odpadki, gospodarjenje z vodo in upravljanje biotske raznovrstnosti (oddelki 3.1, 3.2, 3.3, 3.4, 3.5) |
Proizvodnja drugih sestavnih delov |
|
|
|
|
|
Sklic na BAT v referenčnih dokumentih BAT za FMP, SF, IS, TAN, GLS, POL, TXT itd. Sklic na najboljše prakse okoljskega ravnanja za sektor proizvodnje EEO (9) |
Linije za sestavljanje |
|
|
|
|
|
Najboljše prakse okoljskega ravnanja za okoljsko ravnanje, upravljanje energije, ravnanje z odpadki, gospodarjenje z vodo in upravljanje biotske raznovrstnosti (oddelki 3.1, 3.2, 3.3, 3.4, 3.5) |
Infrastruktura obrata |
|
|
|
|
|
Najboljše prakse okoljskega ravnanja za okoljsko ravnanje, upravljanje energije, ravnanje z odpadki, gospodarjenje z vodo in upravljanje biotske raznovrstnosti (oddelki 3.1, 3.2, 3.3, 3.4, 3.5) |
Faza uporabe |
Zunaj področja uporabe, glej sliko 1 |
|||||
Faza izrabljenih vozil |
|
|||||
Odstranjevanje onesnaževal |
|
|
|
|
|
Sklic na direktivi 2000/53/ES ter 2006/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta (10) Najboljša praksa okoljskega ravnanja v zvezi z izvajanjem naprednega sistema okoljskega ravnanja (oddelek 3.1.1) Najboljša praksa okoljskega ravnanja v zvezi z izboljšanim odstranjevanjem onesnaževal iz vozil (oddelek 4.2.1) |
Predelava in ponovna uporaba |
|
|
|
|
|
Direktivi 2000/53/ES in 2006/66/ES (glej sklica zgoraj) Najboljša praksa okoljskega ravnanja v zvezi z izvajanjem naprednega sistema okoljskega ravnanja (oddelek 3.1.1) Najboljša praksa okoljskega ravnanja v zvezi z mrežami za jemanje sestavnih delov in materialov nazaj (oddelek 4.1.1) |
Razstavljanje in recikliranje sestavnih delov |
|
|
|
|
|
Direktivi 2000/53/ES in 2006/66/ES (glej sklica zgoraj) Najboljša praksa okoljskega ravnanja v zvezi z izvajanjem naprednega sistema okoljskega ravnanja (oddelek 3.1.1) Najboljša praksa okoljskega ravnanja v zvezi z deli iz plastike in sestavljenih materialov (oddelek 4.2.2) |
Obdelava po drobljenju |
|
|
|
|
|
Zunaj področja uporabe (sklic na BAT v referenčnem dokumentu BAT za WT), glej sliko 1 |
Okoljski vidiki, predstavljeni v preglednici 1, so bili izbrani kot najpogosteje pomembni v tem sektorju. Vendar bi bilo treba okoljske vidike, ki jih morajo upravljati posebna podjetja, oceniti za vsak primer posebej.
Poleg tega je izvajanje najboljših praks okoljskega ravnanja še naprej prostovoljen postopek, ki ga je treba prilagoditi posebnim razmeram posamezne organizacije. Zato je pomembno, da zainteresirane strani prednostno razvrstijo najboljše prakse okoljskega ravnanja, ki so najverjetneje koristne zanje. V spodnji preglednici so prikazane posebne zainteresirane strani, na katere se nanaša ta dokument in ki jim bodo najboljše prakse okoljskega ravnanja v posameznih oddelkih najverjetneje pomembne:
Preglednica 2
Glavne ciljne zainteresirane strani po skupinah najboljših praks okoljskega ravnanja (x = glavna ciljna skupina, (x) = tudi morebiti pomembno)
|
Področje |
Ključni vidik |
Zainteresirane strani |
|||||
POO (11) |
Neposredni dobavitelji |
Posredni in drugi dobavitelji |
Izvajalci ponovne izdelave |
POZO (12) |
Drobilniki |
|||
PROIZVODNJA |
MEDPODROČNA PROIZVODNJA |
Okoljsko ravnanje |
X |
X |
X |
X |
X |
(x) |
Upravljanje energije |
X |
X |
X |
X |
X |
(x) |
||
Ravnanje z odpadki |
X |
X |
X |
X |
X |
(x) |
||
Gospodarjenje z vodo |
X |
X |
X |
X |
X |
(x) |
||
Biotska raznovrstnost |
X |
X |
X |
X |
X |
(x) |
||
DOBAVNA VERIGA, ZASNOVA IN PONOVNA IZDELAVA |
Upravljanje dobavne verige, logistika in zasnova |
X |
X |
X |
|
|
|
|
Ponovna izdelava |
(x) |
|
|
X |
|
|
||
RAVNANJE Z IZRABLJENIMI VOZILI |
Logistika v zvezi z izrabljenimi vozili |
Zbiranje |
|
|
|
(x) |
X |
|
Obdelava izrabljenih vozil |
|
|
|
|
|
X |
(x) |
3. NAJBOLJŠE PRAKSE OKOLJSKEGA RAVNANJA, SEKTORSKI KAZALNIKI OKOLJSKE USPEŠNOSTI IN MERILA ODLIČNOSTI ZA SEKTOR PROIZVODNJE AVTOMOBILOV
3.1 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za okoljsko ravnanje
Ta oddelek je pomemben za proizvajalce motornih vozil, delov in sestavnih delov, pa tudi na splošno za pooblaščene obrate za obdelavo izrabljenih vozil.
3.1.1 Izvajanje naprednega sistema okoljskega ravnanja
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se v vseh enotah podjetja izvaja napreden sistem okoljskega ravnanja. Tako se omogočijo stalno spremljanje in stalne izboljšave v zvezi z vsemi najpomembnejšimi okoljskimi vidiki.
Sistem okoljskega ravnanja je prostovoljno orodje, ki organizacijam pomaga izdelati, izvesti, ohranjati, pregledati in spremljati okoljsko politiko ter izboljšati svojo okoljsko uspešnost. Napredni sistemi se lahko izvajajo v skladu s standardom ISO 14001-2015 ali prednostno s sistemom EMAS, ki sta mednarodno priznana sistema, ki ju je certificirala ali preverila tretja oseba, ter sta osredotočena na stalno izboljševanje in primerjalno analizo okoljske uspešnosti organizacije.
Sistem okoljskega ravnanja je praviloma ustrezen za vse organizacije in enote. Obseg in narava sistema okoljskega ravnanja je lahko različna, odvisno od velikosti in zapletenosti organizacije in njenih procesov, pa tudi od posebnih vključenih vplivov na okolje. V nekaterih primerih sistemi okoljskega ravnanja, ki jih izvajajo podjetja v avtomobilskem sektorju, morda ne zajemajo vidikov gospodarjenja z vodo, biotske raznovrstnosti ali kontaminacije tal oziroma se ti vidiki ne spremljajo v okviru sistemov okoljskega ravnanja; ta referenčni dokument (oddelki 3.2, 3.3, 3.4 in 3.5) morda vsebuje koristne smernice v zvezi s temi vidiki.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merilo odličnosti |
||||||||
|
|
3.2 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za upravljanje energije
Ta oddelek je pomemben za proizvajalce motornih vozil, delov in sestavnih delov. Glavna načela so na splošno pomembna tudi za pooblaščene obrate za obdelavo izrabljenih vozil.
3.2.1 Izvajanje sistema za podrobno spremljanje energije in sistema za upravljanje energije
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se v vseh proizvodnih enotah izvaja podrobno spremljanje energije na ravni procesov skupaj s sistemom za upravljanje energije, ki ga certificira ali preveri tretja oseba, da se čim bolj izboljša poraba energije.
Načrti za upravljanje energije v skladu z najboljšo prakso vključujejo naslednje vidike, ki se formalizirajo v skladu s sistemom upravljanja, ki zahteva organizacijske izboljšave in je certificiran po standardu ISO 50001 ali vključen v sistem EMAS:
— |
določitev energetske politike, strategije in akcijskega načrta, |
— |
pridobitev dejavne zaveze višjega vodstva, |
— |
merjenje in spremljanje uspešnosti, |
— |
usposabljanje osebja, |
— |
komuniciranje, |
— |
stalno izboljševanje, |
— |
naložbe. |
Sistem za upravljanje energije, certificiran po standardu ISO 50001 ali vključen v sistem EMAS, je uporaben za vsak obrat ali enoto.
Uvedba sistema za podrobno spremljanje energije in sistema za upravljanje energije sicer ni sistematično nujna, vendar je lahko koristna za vsak obrat in bi se morala obravnavati na ustrezni ravni za spodbujanje ukrepanja.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||
|
|
3.2.2 Povečanje učinkovitosti procesov, pri katerih se porablja energija
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se zagotovi ohranjanje visokih stopenj energijske učinkovitosti z izvajanjem rednih pregledov procesov, pri katerih se porablja energija, ter opredelitvijo možnosti za izboljšanje nadzora, upravljanja, popravil in/ali zamenjave opreme.
Glavna načela, ki se lahko uporabljajo za povečanje energijske učinkovitosti v vseh obratih, so:
— |
izvajanje pregledov energijske učinkovitosti, |
— |
avtomatizacija in časovno razporejanje za zmanjšanje osnovne obremenitve, |
— |
določanje območij, |
— |
pregledi uhajanj in izgub, |
— |
namestitev izolacije na cevi in opremo, |
— |
iskanje možnosti za namestitev sistemov za rekuperacijo toplote, kot so toplotni izmenjevalniki, |
— |
namestitev sistemov za soproizvodnjo (soproizvodnja toplote in električne energije), |
— |
naknadno opremljanje, |
— |
zamenjava ali kombiniranje virov energije. |
Tehnike, navedene pri tej najboljši praksi okoljskega ravnanja, so načeloma uporabne za nove obrate in obstoječe naprave. Vendar so možnosti za optimizacijo praviloma večje v obstoječih napravah, ki so se v večletnem obdobju organsko razvijale v skladu z razvojem omejitev proizvodnje, v zvezi s katerimi se lahko očitnejši rezultati dosežejo s sinergijami in racionalizacijo.
Soproizvodnje ne bodo mogli izvajati vsi obrati: za tiste z omejenim toplotnim procesom ali omejenimi potrebami po toploti soproizvodnja ne bo stroškovno učinkovita strategija.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
— |
3.2.3 Uporaba energije iz obnovljivih in alternativnih virov
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se za izpolnjevanje potreb obrata za proizvodnjo avtomobilov po energiji uporablja energija iz obnovljivih virov, proizvedena na kraju samem ali drugje.
Po prizadevanjih za čim večje zmanjšanje porabe energije (glej oddelek 3.2.2) se lahko proučijo naslednji obnovljivi ali alternativni viri energije:
— |
obnovljivi viri energije na kraju samem, na primer sončna toplotna energija, fotonapetostni paneli, vetrne turbine, proizvodnja geotermalne energije, biomase ali vodne energije, |
— |
alternativni (po možnosti nizkoogljični) viri na kraju samem, kot je soproizvodnja toplote in električne energije (SPTE) ali trigeneracija, |
— |
nakup energije iz obnovljivih virov zunaj objekta, bodisi neposredno bodisi prek velikih podjetij za oskrbo. |
Izvedljivost, stroški in potrebne tehnologije bodo precej različni in odvisni od lokalnega obnovljivega vira. Izvedljivost proizvodnje energije iz obnovljivih virov na kraju samem je močno odvisna od posebnih dejavnikov, povezanih s splošnim območjem in samo enoto, kot so podnebje, teren in tla, senčna lega in izpostavljenost ter razpoložljiv prostor. Posebna upravna ovira v posamezni jurisdikciji so lahko tudi dovoljenja za načrtovanje gradnje.
Nakup energije zunaj objekta je bolj splošno uporaben, bodisi z vzpostavitvijo partnerstev s proizvajalci energije (npr. na lokalni ravni) bodisi z izbiro možnosti za energijo iz obnovljivih virov iz podjetja za oskrbo, ki postaja vse bolj pogost del ponudbe v večini držav članic.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||
|
|
3.2.4 Optimizacija razsvetljave v obratih za proizvodnjo avtomobilov
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se zmanjša poraba energije za razsvetljavo s kombinacijo optimalne zasnove, postavitve, uporabe učinkovitih tehnologij za razsvetljavo ter strategij za upravljanje območij.
Pri integriranem pristopu k optimizaciji energijske učinkovitosti razsvetljave je treba upoštevati naslednje elemente:
— |
zasnovo prostora: kadar je mogoče, se uporablja kombinacija dnevne in umetne svetlobe, |
— |
optimizacijo postavitve in razporeditve svetil: višina svetil in prostor med njimi v okviru omejitev zaradi vzdrževanja, čiščenja, popravljivosti in stroškov; |
— |
povečanje učinkovitosti naprav za osvetlitev: izbira učinkovitih tehničnih rešitev (na ravni sistema), s katerimi se zagotovi zadostna svetlost za varno opravljanje dela, |
— |
upravljanje razsvetljave na podlagi območij: svetila se vklopijo oziroma izklopijo glede na potrebo in navzočnost. |
Združevanje zgoraj navedenih ukrepov je lahko najučinkovitejši in najcelovitejši način, kako zmanjšati porabo energije za razsvetljavo.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja je splošno uporabna, vendar imajo različne tehnologije razsvetljave različne uporabe in omejitve, zato nekatere od njih morda niso ustrezne za določena delovna okolja.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||
|
|
3.2.5 Racionalna in učinkovita uporaba stisnjenega zraka
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se poraba energije zmanjša na podlagi opredelitve in ocene uporabe stisnjenega zraka, optimizacije sistemov stisnjenega zraka ter odprave uhajanj, boljšega usklajevanja oskrbe z zrakom in potrebe po njem, povečanja energijske učinkovitosti kompresorjev ter izvedbe rekuperacije odpadne toplote.
Uporaba stisnjenega zraka se lahko optimizira z obsežnim naborom ukrepov na treh področjih:
— |
ukrepi na strani potrebe:
|
— |
ukrepi na področju distribucijskega omrežja in sistema:
|
— |
ukrepi na strani oskrbe:
|
Pristope za izboljšanje energijske učinkovitosti sistemov stisnjenega zraka lahko uporabijo vsa podjetja, ki imajo tak sistem na voljo, ne glede na njihovo velikost.
Zamenjava naprav na stisnjen zrak in odprava uhajanj sta na splošno uporabni za vse sisteme ne glede na njihovo starost in sedanje stanje.
Kar zadeva optimizacijo zasnove sistemov, so priporočila pomembna zlasti za sisteme, ki so se z desetletji širili. Ta pristop je po ocenah uporaben za vsaj 50 % vseh sistemov stisnjenega zraka.
Kar zadeva uporabo odpadne toplote, je stalna potreba po procesni toploti potrebna za uresničitev obstoječih možnosti za prihranke energije in stroškov.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||
|
|
3.2.6 Optimizacija uporabe elektromotorjev
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se poraba električne energije zmanjša na podlagi optimalne uporabe elektromotorjev, zlasti z uporabo pogonov s spremenljivo hitrostjo za prilagoditev hitrosti motorja potrebam, običajno za opremo, kot so črpalke.
Elektromotorji so prisotni pri večini proizvodnih postopkov in se lahko optimizirajo za dosego večje učinkovitosti. Predhodni ukrepi vključujejo proučitev možnosti za zmanjšanje obremenitve motorjev ter pregled kakovosti električne energije, krmilnikov motorjev ter učinkovitosti motorjev in prenosa. Prouči se lahko zamenjava, saj se lahko s sodobnimi, energijsko učinkovitimi motorji poraba energije zmanjša za do 40 % v primerjavi s starejšimi modeli.
Dodatno izboljšanje na področju spremenljive hitrosti/obremenitve je mogoče doseči z namestitvijo pogonov s spremenljivo hitrostjo, da se obratovanje motorja prilagodi elektronsko z minimalnimi izgubami. To je pomembno zlasti za običajno opremo, kot so črpalke in ventilatorji, pri katerih je možnost prihrankov tudi največja. Zaradi kratke dobe vračanja so te naložbe pogosto ekonomsko privlačne.
Pred oceno možnosti izboljšanja z optimizacijo je treba najprej proučiti vrsto obremenitve in ustrezen elektromotor. Naknadno opremljanje pomeni največjo možnost za optimizacijo, po presoji, ali je mogoče namestiti motor z manjšo nazivno močjo (če se zmanjša obremenitev), in upoštevajo na primer velikost, teža in začetna zmogljivost. Vendar se bo lahko delovanje optimiziralo tudi v primeru nove izdelave ali novih nakupov, če se izbira motorja čim bolj prilagodi uporabi.
Pri proučevanju namestitve pogonov s spremenljivo hitrostjo so glavni negativni učinki, ki jih je treba upoštevati, harmonsko popačenje, težave s hlajenjem pri nizkih vrtilnih frekvencah in mehanska resonanca pri nekaterih vrtilnih frekvencah.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||
|
— |
3.3 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za ravnanje z odpadki
Ta oddelek je pomemben za proizvajalce motornih vozil, delov in sestavnih delov, pa tudi na splošno za pooblaščene obrate za obdelavo izrabljenih vozil.
3.3.1 Preprečevanje nastajanja odpadkov in ravnanje z njimi
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se določi splošna organizacijska strategija za ravnanje z odpadki s posamičnimi cilji na visoki ravni za čimvečje zmanjšanje količine odpadkov ter uporabi na ravni enote s prilagojenimi načrti ravnanja z odpadki, s katerimi se čim bolj zmanjša nastajanje odpadkov pri dejavnostih, ter da se vzpostavijo strateška partnerstva, da bi se poiskali trgi za preostale frakcije odpadkov.
Učinkovita organizacijska strategija za ravnanje z odpadki je namenjena preprečevanju končnega odstranjevanja z upoštevanjem hierarhije ravnanja z odpadki (15), tj. prednostnega vrstnega reda:
— |
zmanjšanje nastajanja z vnaprejšnjim načrtovanjem, podaljšanjem življenjske dobe proizvoda, preden se spremeni v odpadek, izboljšanimi načini proizvodnje in ravnanjem z odpadki v dobavni verigi; |
— |
ponovna uporaba materialov v sedanji obliki; |
— |
recikliranje z uvedbo:
|
— |
energetska predelava odpadkov s sežiganjem ali naprednejšimi tehnikami. |
Omejena lokalna infrastruktura za recikliranje in predpisi o odstranjevanju odpadkov v nekaterih regijah lahko ovirajo preusmerjanje odpadkov od odlagališč. V takih primerih je sodelovanje z lokalnimi zainteresiranimi stranmi pomemben vidik načrta ravnanja z odpadki.
Izbira najustreznejših možnosti obdelave odpadkov vključuje obravnavo logistike, pa tudi lastnosti materialov in ekonomske vrednosti.
MSP si morda ne morejo privoščiti stroškov kapitala nekaterih tehnik zmanjševanja nastajanja odpadkov, ki lahko zahtevajo novo opremo, usposabljanje ali programsko opremo.
Nazadnje, zelo ambiciozni cilji, kot je popolna odprava odpadkov za odlagališča, morda niso dosegljivi za nekatere obrate, odvisno od stopnje vertikalne integracije procesov v obratu.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||||||
|
|
3.4 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za gospodarjenje z vodo
Ta oddelek je pomemben za proizvajalce motornih vozil, delov in sestavnih delov. Glavna načela so na splošno pomembna tudi za pooblaščene obrate za obdelavo izrabljenih vozil.
3.4.1 Strategija za porabo vode in upravljanje porabe vode
Gospodarjenje z vodo povzroča vse večje skrbi in praviloma ni podrobno obravnavano v standardnih sistemih okoljskega ravnanja. Zato je najboljša praksa okoljskega ravnanja, da se izvajata spremljanje in pregled vprašanj v zvezi z gospodarjenjem z vodo v skladu s priznanim, usklajenim okvirom za gospodarjenje z vodo, s katerim lahko organizacije:
— |
ocenijo porabo vode in odvajanje, |
— |
ocenijo tveganja v lokalnem zbirnem območju in dobavni verigi, |
— |
pripravijo načrt, kako učinkoviteje porabiti vodo in izboljšati odvajanje odpadne vode, |
— |
sodelujejo z dobavno verigo in drugimi organizacijami, |
— |
uveljavljajo odgovornost organizacije in drugih, |
— |
sporočajo rezultate. |
Gospodarjenje z vodo je zelo lokalizirano vprašanje. Neka stopnja porabe vode lahko močno obremeni razpoložljive vodne vire na območjih, kjer vode primanjkuje, na tistih z velikimi zalogami vode pa ne bo povzročala težav. Zato morajo biti prizadevanja podjetij za gospodarjenje z vodo sorazmerna lokalnim razmeram.
To so izzivi, ki so povezani z zbiranjem zadostnih podatkov za popolno presojo vpliva na vodo. Zato bi morale organizacije prednostno razvrstiti svoja prizadevanja in se osredotočiti na procese, področja in proizvode, za katere je značilna najintenzivnejša poraba vode, pa tudi na tiste na območjih, za katera se šteje, da se spopadajo z visokim tveganjem pomanjkanja vode.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||
|
|
3.4.2 Možnosti za varčevanje z vodo v avtomobilskih obratih
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se čim bolj zmanjša poraba vode v vseh obratih, redno pregleduje izvajanje ukrepov za učinkovito rabo vode ter zagotavlja, da je večina praks in naprav uvrščenih med visoko učinkovite.
Možnost varčevanja z vodo v celotnem obratu (16) se lahko izkoristi s:
— |
preprečevanjem porabe vode:
|
— |
zmanjšanjem porabe vode:
|
Naprave za varčevanje z vodo so splošno uporabne in ne ogrožajo učinkovitosti, če se pravilno izberejo in namestijo.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||
|
|
3.4.3 Recikliranje vode in zbiranje deževnice
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se prepreči/odpravi uporaba visokokakovostne vode v procesih, v katerih ni potrebna, ter povečata ponovna uporaba in recikliranje za izpolnjevanje preostalih potreb.
Za številne dejavnosti, kot so hlajenje z vodo, splakovanje stranišč in pisoarjev, pranje vozil/sestavnih delov in namakanje, ki se ne uporablja za pridelke, se lahko pitna ali visokokakovostna voda nadomesti z vodo, pridobljeno z zbiranjem deževnice, ali reciklirano vodo, ki se je porabila za druge namene.
Za namestitev teh sistemov so običajno potrebni naslednji elementi:
— |
za sisteme recikliranja odpadne vode:
|
— |
za sisteme za zbiranje deževnice:
|
Sistemi recikliranja vode se lahko vključijo v zasnovo vseh novih stavb. Naknadno opremljanje obstoječih stavb je drago in morda nepraktično, razen če na stavbi poteka obsežna obnova.
Ekonomska izvedljivost sistemov za zbiranje deževnice je močno odvisna od podnebja.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||||
|
|
3.4.4 Zelene strehe za gospodarjenje s padavinsko vodo
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se na industrijske enote namestijo zelene strehe ali da se industrijske enote naknadno opremijo z zelenimi strehami, zlasti na okoljsko občutljivih območjih, kjer je pomembno gospodarjenje s padavinsko vodo z utrjenih površin.
Namestitev zelenih streh, kjer je to strukturno mogoče, lahko prispeva k naslednjim ciljem:
— |
shranjevanje in nadzorovano spuščanje padavinske vode z utrjenih površin, zlasti vode zaradi skrajnih vremenskih dogodkov, |
— |
podaljšanje življenjske dobe strehe (manjša poraba materialov), |
— |
izolacijski učinek (zmanjšanje porabe energije za ogrevanje, prezračevanje in klimatizacijo), |
— |
ohranjanje biotske raznovrstnosti, |
— |
izboljšanje kakovosti vode. |
Zelene strehe so uporabne za številne obstoječe in nove zasnove stavb, vendar je le malo lokacij primernih za obsežno uporabo rešitve. Omejitve vključujejo dejansko tveganje neviht, strukturne omejitve stavbe, dostop do sončne svetlobe, vlago, impregniranje proti vlagi, obstoječe strešne sisteme ter gospodarjenje z zbrano deževnico.
Poleg tega je treba to uporabo strehe primerjati z drugimi uporabami, koristnimi za okolje, kot sta namestitev sistemov za sončno (toplotno/FN) energijo in dovajanje dnevne svetlobe.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||
|
— |
3.5 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za upravljanje biotske raznovrstnosti
Ta oddelek je pomemben za proizvajalce motornih vozil, delov in sestavnih delov. Glavna načela so na splošno pomembna tudi za pooblaščene obrate za obdelavo izrabljenih vozil.
3.5.1 Pregled in strategija v zvezi z upravljanjem ekosistemov in biotske raznovrstnosti v celotni vrednostni verigi
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se opravi pregled upravljanja ekosistemov za zagotovitev razumevanja vplivov ekosistemskih storitev v celotni vrednostni verigi ter čim bolj zmanjšajo vse morebitne težave v sodelovanju z ustreznimi zainteresiranimi stranmi.
Organizacije lahko uporabljajo metodologije, kot je Corporate Ecosystem Services Review (Pregled ekosistemskih storitev, ki ga opravijo gospodarske družbe; metodologijo je razvil Svetovni inštitut za vire skupaj s Svetovnim poslovnim svetom za trajnostni razvoj – WBCSD), ki zajema pet korakov:
— |
izbira področja uporabe, |
— |
opredelitev prednostnih ekosistemskih storitev (kvalitativna), |
— |
analiza trendov v zvezi s prednostnimi storitvami, |
— |
opredelitev poslovnih tveganj in priložnosti, |
— |
razvoj strategij. |
Preglede ekosistemov lahko opravijo podjetja vseh velikosti, pri čemer se uporabijo različne stopnje podrobnosti in poglobljenosti v dobavni verigi. Opisani pristopi zajemajo vključevanje upravljanja biotske raznovrstnosti v načrte (okoljskega) ravnanja organizacije, zato se lahko preprosto povežejo s številnimi drugimi obstoječimi procesi in analitskimi tehnikami podjetja, kot so ocene življenjskega kroga, načrti upravljanja zemljišč, ocene ekonomskega učinka, poročanje podjetja in ocene trajnosti.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||
|
|
3.5.2 Upravljanje biotske raznovrstnosti na ravni enote
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se neposredni vplivi na biotsko raznovrstnost, ki nastanejo v prostorih podjetja, izboljšajo z merjenjem, upravljanjem in sporočanjem prizadevanj za biotsko raznovrstnost v sodelovanju z lokalnimi zainteresiranimi stranmi.
Za izboljšanje vplivov na biotsko raznovrstnost v enoti so ključni trije koraki:
— |
merjenje biotske raznovrstnosti za spremljanje pozitivnih in negativnih vplivov organizacije na biotsko raznovrstnost, na primer s poudarkom na rabi tal, okoljskih vplivih in zaščitenih vrstah. Najboljša praksa vključuje na primer preglede biotske raznovrstnosti ali tveganja na podlagi lokacije, vključno z oceno okolice, ter meritve v skladu s kazalniki in seznami vrst; |
— |
upravljanje in sodelovanje z zainteresiranimi stranmi: upravljanje enote za spodbujanje in ohranjanje biotske raznovrstnosti, izvajanje ukrepov za ekološko izravnavo ob hkratnem sodelovanju s specializiranimi organizacijami s področja biotske raznovrstnosti ter izobraževanje osebja in pogodbenih izvajalcev; |
— |
poročanje: izmenjevanje informacij o dejavnostih, vplivih in uspešnosti organizacije v zvezi z biotsko raznovrstnostjo z zainteresiranimi stranmi. |
Številni pristopi so splošno uporabni in se lahko uvedejo kadar koli med delovanjem enote. Obstoječe enote imajo morda malo razpoložljivega odprtega prostora za nov razvoj ali pa ga nimajo, čeprav se lahko pri nekaterih rešitvah uporabijo že izgrajene površine (glej oddelek 3.4.4).
Ena od težav, s katero se spopadajo organizacije, ki izvajajo to najboljšo prakso okoljskega ravnanja, je nevarnost, da bodo območja, namenjena biotski raznovrstnosti, zaščitena, kar bo oviralo prihodnjo uporabo, na primer za načrtovane dolgoročne širitve.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||||
|
|
3.6 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za upravljanje in načrtovanje vrednostne verige
Ta oddelek je pomemben za proizvajalce motornih vozil, delov in sestavnih delov.
3.6.1 Spodbujanje okoljskih izboljšav vzdolž dobavne verige
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se za vse glavne dobavitelje zahteva, naj uporabljajo certificirane sisteme okoljskega ravnanja, določijo posamične cilje za okoljska merila ter izvajajo presoje dobaviteljev z visokim tveganjem, da bi zagotovili skladnost. To se podpre z usposabljanjem in sodelovanjem z dobavitelji, da se zagotovi izboljševanje njihove okoljske uspešnosti.
Vodilne organizacije si prizadevajo izboljšati okoljsko uspešnost v svoji dobavni verigi s:
— |
sledenjem materialom z uporabo sistema IMDS (International Material Data System – mednarodni sistem podatkov o materialih), |
— |
zahtevo, naj neposredni dobavitelji uporabljajo certificirane ali preverjene sisteme okoljskega ravnanja, |
— |
določanjem ciljev za okoljske izboljšave in sodelovanjem z neposrednimi dobavitelji pri njihovem doseganju (praviloma za: zmanjšanje nastajanja odpadkov in povečanje recikliranja, zmanjšanje porabe energije in emisij CO2, povečanje deleža trajnostnih materialov v kupljenih sestavnih delih ter izboljšanje biotske raznovrstnosti), |
— |
podpiranjem dobaviteljev pri izboljšanju njihovega vpliva na okolje, |
— |
spremljanjem in izvrševanjem. |
Številni proizvajalci originalne opreme zahtevajo, naj vsi njihovi neposredni dobavitelji soglašajo z istim splošnim kodeksom ravnanja na področju okolja, ki je vključen v sporazume o nakupu. Na začetku je lahko koristen poudarek na neposrednih dobaviteljih, ki obsegajo največji delež skupnega proračuna za nakupe, ali tistih z velikimi vplivi na okolje. Za izvajanje presoj neposrednih dobaviteljev so potrebna precejšnja prizadevanja, za katera se zdi, da so izvedljiva samo za velike organizacije, ki že izvajajo podrobne preglede dejavnosti dobaviteljev. Dolgoročno se lahko zahteve naložijo več dobaviteljem.
Kar zadeva uporabo te najboljše prakse za same neposredne dobavitelje, namesto proizvajalce originalne opreme, bi morali neposredni dobavitelji upoštevati vpliv, ki ga lahko organizacija uporabi, da zahteve naloži po verigi navzgor svojim dobaviteljem, glede na svojo velikost ali nakupno sposobnost ter relativen položaj v svojem portfelju dobaviteljev.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||||||
|
|
3.6.2 Sodelovanje z dobavitelji in strankami za zmanjšanje količine embalaže
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se količina embalaže zmanjša in embalaža ponovno uporabi za dobavo materialov in sestavnih delov.
Ta najboljša praksa temelji na naslednjih načelih:
— |
zmanjšanje količine nepotrebne embalaže ob hkratnem zagotavljanju ustrezne funkcionalnosti (celovitost delov, preprost dostop), |
— |
proučitev nadomestnih materialov za embalažo, pri katerih se porabi manj virov ali ki jih je lažje ponovno uporabiti/reciklirati, |
— |
razvoj povratne logistike za vračanje prazne embalaže dobaviteljem/pridobivanje od strank v sklenjenem krogu, |
— |
proučitev drugih uporab za embalažo za enkratno uporabo, da bi se preusmerila od odstranjevanja (navzgor po hierarhiji ravnanja z odpadki (17)). |
Ta načela so splošno uporabna za vso embalažo, ki se zdaj uporablja. Konkretna izvedljivost inovativnih rešitev bo odvisna od volje dobaviteljev ali strank za sodelovanje s sistemom.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||
|
— |
3.6.3 Trajnostna zasnova na osnovi ocene življenjskega kroga
Izvajanje ocene življenjskega kroga pomaga opredeliti morebitne izboljšave in kompromise med različnimi vplivi na okolje, pa tudi preprečiti prenos okoljskih bremen z enega dela življenjskega kroga proizvoda na drugega.
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je obsežno izvajanje ocen življenjskega kroga v fazi projektiranja, podpora določanju posebnih ciljev za izboljšanje v zvezi z različnimi vplivi na okolje in zagotavljanje njihovega doseganja ter podpora odločanju z uporabo orodij za oceno življenjskega kroga, da bi se:
— |
zagotovila trajnost virov, |
— |
zagotovila čim manjša poraba virov pri proizvodnji in prevozu, |
— |
zagotovila čim manjša poraba virov v fazi uporabe, |
— |
zagotovila ustrezna trajnost proizvodov in sestavnih delov, |
— |
omogočilo razstavljanje, ločevanje in čiščenje, |
— |
omogočila primerjava med različnimi vrstami konceptov mobilnosti. |
Načeloma uporaba ocene življenjskega kroga za podporo odločitvam glede zasnove na ravni vozila, posameznih delov in materialov s podatki ni omejena. Vendar večina MSP nima dovolj strokovnega znanja in virov, da bi izpolnila zahteve za informacije o okoljski uspešnosti življenjskega kroga, zato je morda potrebna dodatna podpora.
Poleg tega so sedanje metodologije za oceno življenjskega kroga omejene, saj nekatere kategorije vpliva, na primer izguba biotske raznovrstnosti in posredni učinki zaradi nadomestitve kmetijske proizvodnje, niso ustrezno upoštevane.
Ocena življenjskega kroga je lahko neučinkovito orodje za primerjavo vozil med proizvajalci originalne opreme, saj se lahko tudi ob uporabi smernic o standardu ISO uporabljajo precej različne meje, parametri in nabori podatkov. Dejansko to ni bil cilj orodja, ko se je prvotno razvijalo. Vendar tako kot velja za sisteme okoljskega ravnanja, kot je sistem EMAS, je lahko ocena življenjskega kroga zelo koristna za merjenje izboljšanja, ki ga lahko podjetje doseže v zvezi z okoljsko uspešnostjo svojih proizvodov, praviloma s primerjavo vozila z njegovim predhodnikom iz iste družine proizvodov.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||
|
|
3.7 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za ponovno izdelavo
Ta oddelek je pomemben za proizvajalce motornih vozil, delov in sestavnih delov.
3.7.1 Splošne najboljše prakse za ponovno izdelavo sestavnih delov
Doseganje višjih stopenj ponovne izdelave precej vpliva na ohranjanje materialov in prihranke energije.
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se poveča obseg dejavnosti ponovne izdelave, pri čemer se določijo postopki za zagotavljanje visoke kakovosti ponovno izdelanih delov ob hkratnem zmanjšanju vplivov na okolje ter poveča obseg dejavnosti, da se zajame več sestavnih delov.
Ponovna izdelava je praviloma izvedljiva za proizvode z večjimi vrednostmi nadaljnje prodaje ter trge za nekatere sestavne dele, ki so že dozoreli (npr. zaganjalniki, alternatorji itd.). Druga področja so v zgodnejši fazi razvoja (kot so električni in elektronski sestavni deli), za katero je značilna veliko večja zapletenost, možnost za rast trga na teh področjih pa je precejšnja. Ponovna izdelava je lahko koristna tudi v primeru starejših generacij proizvodov, ki se več ne proizvajajo, vendar so še vedno na trgu in jih je treba vzdrževati.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
|
4. NAJBOLJŠE PRAKSE OKOLJSKEGA RAVNANJA, SEKTORSKI KAZALNIKI OKOLJSKE USPEŠNOSTI IN MERILA ODLIČNOSTI ZA SEKTOR RAVNANJA Z IZRABLJENIMI VOZILI
4.1 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za zbiranje izrabljenih vozil
Ta oddelek je pomemben za pooblaščene obrate za obdelavo izrabljenih vozil.
4.1.1 Mreže za jemanje sestavnih delov in materialov nazaj
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se vzpostavijo učinkovite mreže za jemanje nazaj, da bi se povečala stopnja ponovne uporabe, recikliranja in predelave, ki je ekonomsko dosegljiva pri obdelavi izrabljenih vozil. To vključuje obsežno sodelovanje med različnimi akterji v sektorju pri pridobivanju sestavnih delov, usklajevanju z drugimi tokovi odpadkov in, kadar je to mogoče, usposabljanju in podpori.
Vodilni pooblaščeni obrati za obdelavo so najboljšo prakso izvedli na podlagi:
— |
sodelovanja z akterji v sektorju: za usklajevanje spremljanja, zbiranja in prevoza sestavnih delov in materialov ter zagotovitev, da so vzpostavljene ustrezne spodbude za akterje v verigi, |
— |
upravljanja in spodbujanja vračanja proizvodov, |
— |
uskladitve z drugimi tokovi odpadkov za zmanjšanje upravnih bremen in združevanje strokovnega znanja; |
— |
zagotavljanja tehnične podpore in ozaveščanja. |
Zdi se, da je največja možnost koristi za okolje povezana z zbiranjem naprednih tehnologij z omejeno življenjsko dobo (kot so baterije za hibridna ali električna vozila) ter sestavnih delov/materialov, pri katerih je razstavljanje manj finančno privlačno (kot so sestavni deli iz plastike in stekla). Kar zadeva upravljanje/spodbujanje vračanja proizvodov, je uporaba alternativnih poslovnih modelov (če so sploh uporabni) odvisna od lokalnih predpisov, baze strank, geografske razpršenosti in vrste zadevnega proizvoda.
V nekaterih državah članicah lahko sistemom jemanja nazaj konkurira neformalni sektor za razstavljanje izrabljenih vozil.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
|
4.2 Obdelava izrabljenih vozil
Ta oddelek je pomemben za pooblaščene obrate za obdelavo izrabljenih vozil.
4.2.1 Izboljšano odstranjevanje onesnaževal iz vozil
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se previdno izvaja obvezno odstranjevanje onesnaževal iz vozil, po možnosti z uporabo posebne namenske opreme. Okoljski premisleki so pomembni za kontaminacijo tal in vode, pa tudi za možnost pridobivanja materialov za ponovno uporabo in recikliranje.
Najboljša praksa je, da se vzpostavijo učinkoviti sistemi za odstranjevanje onesnaževal, kot so:
— |
oprema za varno vrtanje v rezervoarje za gorivo in hidravlično odstranjevanje goriva, |
— |
drenažna/zbiralna oprema za olja, hidravlične tekočine itd.; odstranjevanje olja z blažilnikov, |
— |
orodja za odstranjevanje katalizatorja, |
— |
oprema za odstranjevanje in varno shranjevanje plinov za klimatizacijo, |
— |
oprema za sprožanje zračnih blazin in |
— |
oprema za odstranjevanje zategovalnikov varnostnih pasov, |
ali uporabijo alternativne metode za doseganje iste stopnje odstranjevanja onesnaževal.
Na stopnje odstranjevanja onesnaževal bo vplivalo to, ali je obrat za obdelavo izrabljenih vozil specializiran za določen tip vozila (npr. velikost vozila). Potrebni bodo tudi nekateri drugi dejavniki, na primer v nekaterih primerih komercialni stroji za odstranjevanje onesnaževal ali ustrezna skladišča in obrati za obdelavo, da se zagotovi, da odstranjevanje onesnaževal ni nevarno za okolje.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||
|
|
4.2.2 Splošne najboljše prakse za dele iz plastike in sestavljenih materialov
Deli iz plastike in sestavljenih materialov se lahko obdelajo na dva načina – z razstavljanjem in recikliranjem sestavnih delov ter recikliranjem po drobljenju. Relativne prednosti in pomanjkljivosti teh dveh načinov so odvisne predvsem od razpoložljivosti tehnologij za obdelavo izrabljenih vozil in njihove učinkovitosti.
Zato je najboljša praksa okoljskega ravnanja, da se prednosti in pomanjkljivosti ocenijo na podlagi posebnih informacij, ustreznih za dele iz plastike in sestavljenih materialov. Vodilne organizacije so vzpostavile recikliranje s sklenjenim krogom za izbrane sestavne dele in še naprej razvijajo nova področja, da bi povečale možnost recikliranja svojih vozil.
Najboljša praksa se lahko uporablja tako pri recikliranju pred drobljenjem kot tudi pri recikliranju po drobljenju.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
— |
5. PRIPOROČENI KLJUČNI SEKTORSKI KAZALNIKI OKOLJSKE USPEŠNOSTI
V spodnji preglednici so navedeni izbrani ključni kazalniki okoljske uspešnosti za sektor proizvodnje avtomobilov ter z njimi povezana merila in sklici na ustrezne najboljše prakse okoljskega ravnanja. To je podnabor vseh kazalnikov iz oddelkov 3 in 4.
# |
Priporočeni kazalnik |
Skupna enota |
Glavna ciljna skupina |
Kratek opis |
Priporočena najnižja stopnja spremljanja |
Povezani glavni kazalnik EMAS (18) |
Merilo odličnosti |
Povezana najboljša praksa okoljskega ravnanja (19) |
PROIZVODNJA AVTOMOBILOV |
||||||||
1 |
Enote z naprednim sistemom okoljskega ravnanja |
% obratov/dejavnosti |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
Število enot z naprednim sistemom okoljskega ravnanja (npr. registriran v sistemu EMAS ali certificiran v skladu s standardom ISO 14001 in kot je opisan pri najboljši praksi okoljskega ravnanja), deljeno s skupnim številom enot. |
Raven podjetja |
Energijska učinkovitost Učinkovitost materialov Voda Odpadki Biotska raznovrstnost Emisije |
Napreden sistem okoljskega ravnanja se izvaja globalno v vseh proizvodnih enotah. |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.1.1 |
2 |
Število obratov s sistemi za podrobno spremljanje energije |
# obratov/dejavnosti % obratov/dejavnosti |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
Število obratov z ustreznimi sistemi za spremljanje energije. To se lahko izrazi tudi kot delež skupnega števila obratov podjetja. |
Raven podjetja |
Energijska učinkovitost |
V vseh enotah se izvajajo posebni načrti za upravljanje energije. Na kraju samem se izvaja podrobno spremljanje po procesih. Obrat izvede nadzor nad upravljanjem energije, na primer za izklop delov obrata med neproduktivnimi obdobji za enote s podrobnim spremljanjem. |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.2.1 |
3 |
Skupna poraba energije na funkcionalno enoto |
kWh/funkcionalno enoto/leto |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
Letna poraba energije (toplote, hladnega zraka in električne energije) v proizvodni enoti, deljena z izbrano funkcionalno enoto (npr. proizvedeni avtomobili). |
Raven podjetja |
Energijska učinkovitost |
— |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.2.2 |
4 |
Delež proizvodnih enot z ocenjenimi možnostmi in priložnostmi za uporabo obnovljivih virov energije |
% |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
Proizvodne enote z ocenjenimi možnostmi in priložnostmi za uporabo obnovljivih virov energije, deljene s skupnim številom proizvodnih enot. |
Raven podjetja |
Emisije |
Za vse proizvodne enote se ocenijo možnosti in priložnosti za uporabo obnovljivih virov energije. Uvede se politika za spodbujanje izboljševanja porabe energije iz obnovljivih virov. |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.2.3 |
5 |
Delež porabe energije enote, izpolnjen z energijo iz obnovljivih virov |
% |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
Poraba energije iz obnovljivih virov (energije, proizvedene na kraju samem, in kupljene energije), deljena s skupno porabo energije v enoti. |
Raven podjetja |
Emisije |
O porabi energije se izdela poročilo, v katerem se navede delež energije iz fosilnih in drugih goriv. |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.2.3 |
6 |
Poraba energije za opremo za razsvetljavo |
kWh/leto |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
Letna poraba energije za razsvetljavo, izmerjena na ravni obrata. |
Raven obrata |
Energijska učinkovitost Emisije |
— |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.2.4 |
7 |
Izvajanje izboljšane postavitve, uporaba energijsko učinkovite razsvetljave |
% območij z razsvetljavo v enoti % vseh enot |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
V obratu se izvaja izboljšana postavitev in uporabljajo energijsko učinkoviti sistemi za razsvetljavo. |
Raven obrata |
Energijska učinkovitost Emisije |
V vseh enotah se izvajajo energijsko najučinkovitejše rešitve za razsvetljavo, ki ustrezajo posebnim potrebam delovnega mesta. |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.2.4 |
8 |
Izvajanje strategij z območji za razsvetljavo |
% območij z razsvetljavo v enoti % vseh enot |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
Upravljanje razsvetljave se izvaja na podlagi območij, tj. na vsakem območju obrata se svetila vklopijo oziroma izklopijo glede na potrebo in navzočnost. |
Raven obrata |
Energijska učinkovitost Emisije |
V vseh enotah se uvedejo sheme za določanje območij v skladu s stopnjami najboljše prakse. |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.2.4 |
9 |
Poraba električne energije sistema stisnjenega zraka na enoto prostornine na točki končne porabe |
kWh/Nm3 zagotovljenega stisnjenega zraka pri določenem obratovalnem tlaku sistema stisnjenega zraka |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
Poraba električne energije na standardni kubični meter stisnjenega zraka, zagotovljen na točki končne porabe pri določeni stopnji tlaka. |
Raven obrata |
Energijska učinkovitost Emisije |
Poraba energije sistema stisnjenega zraka je manj kot 0,11 kWh/m3 za obratovanje sistema stisnjenega zraka pri tlaku približno 6,5 bara. |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.2.5 |
10 |
Delež elektromotorjev z nameščenimi pogoni s spremenljivo hitrostjo |
% |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
Število elektromotorjev z nameščenimi pogoni s spremenljivo hitrostjo, deljeno s skupnim številom motorjev. Ta kazalnik se lahko izračuna tudi tako, da se električna moč motorjev z nameščenimi pogoni s spremenljivo hitrostjo deli s skupno električno močjo vseh elektromotorjev. |
Raven obrata |
Energijska učinkovitost Emisije |
— |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.2.6 |
11 |
Nastajanje odpadkov na funkcionalno enoto |
kg/funkcionalno enoto |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
Skupna količina nastalih odpadkov (tj. nevarnih in nenevarnih), deljena z izbranimi funkcionalnimi enotami (npr. proizvedeni avtomobili). |
Raven obrata |
Odpadki |
— |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.2.7 |
12 |
Določitev in izvedba splošne strategije za odpadke s spremljanjem in posamičnimi cilji za izboljšave |
D/N |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
Na ravni enote se sprejme strategija ravnanja z odpadki s spremljanjem in posamičnimi cilji za izboljšave. |
Raven obrata |
Odpadki |
Uvedba načrtov ravnanja z odpadki [v vseh enotah] |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.3.1 |
13 |
Odpadki, vključeni v posamezne tokove, vključno z recikliranjem, energetsko predelavo in odlaganjem na odlagališčih |
kg/funkcionalno enoto |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
Spremlja se nastajanje odpadkov in evidentirajo se različne količine, ki se vključijo v recikliranje, energetsko predelavo in odlaganje na odlagališčih. |
Raven obrata |
Odpadki |
Popolna odprava odpadkov za odlagališča se doseže pri vseh proizvodnih in drugih dejavnostih/enotah. |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.3.1 |
14 |
Poraba vode na funkcionalno enoto |
L/funkcionalno enoto |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
Skupna poraba vode na ravni posameznega obrata, deljena z izbranimi funkcionalnimi enotami (npr. proizvedeni avtomobili). |
Raven obrata |
Voda |
Uvedba strategije za vodo v skladu s priznanim orodjem, kot je CEO Water Mandate, pri čemer se v strategijo vključi ocena pomanjkanja vode. Poraba vode na kraju samem se izmeri na enoto in na postopek, po možnosti z uporabo avtomatizirane programske opreme. Določijo se mejne vrednosti za zmanjšanje količine onesnaževal v odvedeni vodi, ki presegajo minimalne pravne zahteve. |
Najboljše prakse okoljskega ravnanja 3.4.1, 3.4.2, 3.4.3 |
15 |
Delež dejavnosti v obstoječih enotah, naknadno opremljenih z napravami in procesi za varčevanje z vodo |
% |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
Število dejavnosti v obstoječih enotah, naknadno opremljenih z napravami in procesi za varčevanje z vodo, od skupnega števila dejavnosti. |
Raven obrata |
Voda |
Vse nove enote so opremljene s sanitarnimi napravami za varčevanje z vodo, v vseh obstoječih enotah pa se postopoma uvede naknadno opremljanje z napravami za varčevanje z vodo. |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.4.2 |
16 |
Delež novih enot, zasnovanih z napravami in procesi za varčevanje z vodo |
% |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
Število novih enot, zasnovanih z napravami in procesi za varčevanje z vodo, od skupnega števila novih enot. |
Raven obrata |
Voda |
Vse nove enote so opremljene s sanitarnimi napravami za varčevanje z vodo, v vseh obstoječih enotah pa se postopoma uvede naknadno opremljanje z napravami za varčevanje z vodo. |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.4.2 |
17 |
Delež skupne porabe vode, ki ga obsega reciklirana deževnica ali odpadna voda |
% |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
Količina vode, porabljene v obratu, ki je voda, reciklirana pri proizvodnih procesih, ali deževnica, zbrana s sistemom za zbiranje deževnice. |
Raven obrata |
Voda |
Izvaja se recikliranje vode s sklenjenim krogom, pri čemer stopnja ponovnega pridobivanja znaša vsaj 90 %, kadar je to mogoče. Zbrana deževnica obsega 30 % porabe vode (samo v regijah z zadostnimi padavinami). |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.4.3 |
18 |
Uporaba metodologij za oceno ekosistemskih storitev za vrednostno verigo |
D/N % pokritosti vrednostne verige |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov |
Opravi se ocena ekosistemskih storitev za vrednostno verigo. Poleg tega se lahko izračuna delež vrednostne verige, za katerega se opravi ocena ekosistemskih storitev. |
Raven podjetja |
Biotska raznovrstnost |
Pregled ekosistemov na visoki ravni se opravi po celotni vrednostni verigi, nato pa se opravi podrobnejši pregled ekosistemov na opredeljenih področjih z visokim tveganjem. V sodelovanju z lokalnimi zainteresiranimi stranmi in zunanjimi strokovnjaki se pripravijo strategije za zmanjšanje težav na opredeljenih prednostnih področjih dobavne verige. |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.5.1 |
19 |
Število projektov ali sodelovanj z zainteresiranimi stranmi za obravnavo vprašanj biotske raznovrstnosti |
# |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
Število različnih projektov za sodelovanje z lokalnimi zainteresiranimi stranmi in strokovnjaki pri obravnavi vprašanj biotske raznovrstnosti, ki se izvajajo, se lahko spremlja. |
Raven obrata |
Biotska raznovrstnost |
Določen je celovit načrt za biotsko raznovrstnost, da bi se zagotovilo sistematično vključevanje vprašanj biotske raznovrstnosti na podlagi merjenja, spremljanja in poročanja. Izvaja se sodelovanje s strokovnjaki in lokalnimi zainteresiranimi stranmi. |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.5.2 |
20 |
Delež neposrednih dobaviteljev, ki glede na notranje ali zunanje presoje izpolnjujejo zahtevane standarde |
% |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov |
Delež neposrednih dobaviteljev (po številu ali vrednosti kupljenih proizvodov), ki glede na notranje ali zunanje presoje izpolnjujejo zahtevane standarde. |
Raven podjetja |
Energijska učinkovitost Učinkovitost materialov Voda Odpadki Biotska raznovrstnost Emisije |
Vsi glavni dobavitelji morajo uporabljati sistem okoljskega ravnanja, da izpolnijo pogoje za sporazume o nakupu. Za sporazume o nakupu se določijo okoljska merila za vsa področja vpliva na okolje. Vprašalniki za samoocenjevanje se pošljejo vsem neposrednim dobaviteljem, tretje osebe pa izvajajo presoje dobaviteljev z visokim tveganjem. Izvedeta se razvoj in usposabljanje neposrednih dobaviteljev. Za primere neskladnosti se določijo izvršilni postopki. |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.6.1 |
21 |
Nastajanje odpadne embalaže na funkcionalno enoto |
kg/funkcionalno enoto |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov |
Količina nastale odpadne embalaže, deljena z izbranimi funkcionalnimi enotami (npr. proizvedeni avtomobili). |
Raven obrata |
Odpadki |
— |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.6.2 |
22 |
Izvajanje ocene življenjskega kroga glavnih družin proizvodov za podporo odločitvam glede zasnove in razvoja |
D/N |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov |
Ocena življenjskega kroga se opravi za glavne družine proizvodov, da bi se podprle odločitve glede zasnove in razvoja. |
Raven podjetja |
Energijska učinkovitost Učinkovitost materialov Voda Odpadki Biotska raznovrstnost Emisije |
Ocena življenjskega kroga se opravi za glavne družine proizvodov v skladu s standardi ISO 14040:2006 ali enakovrednimi standardi. |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.6.3 |
23 |
Izboljšave okoljskih kazalnikov (CO2, poraba energije, onesnaževanje itd.) za zasnove novih modelov v glavnih družinah proizvodov v primerjavi z zasnovami prejšnjih modelov |
% |
Proizvajalci motornih vozil, delov in sestavnih delov |
Za zasnove novih modelov v glavnih družinah proizvodov se določijo izboljšave okoljskih kazalnikov (CO2, poraba energije, onesnaževanje itd.) v primerjavi z zasnovami prejšnjih modelov. S tem kazalnikom se spremlja, koliko so se izboljšali različni kazalniki za proizvod. |
Raven podjetja |
Energijska učinkovitost Učinkovitost materialov Voda Odpadki Biotska raznovrstnost Emisije |
Določijo se posamični cilji, da bi se zagotovilo stalno izboljševanje v zvezi z vplivi zasnov novih vozil na okolje. |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 3.6.3 |
RAVNANJE Z IZRABLJENIMI VOZILI |
||||||||
24 |
Stopnja za posebne proizvode ali materiale, pridobljene v vseh mrežah za izrabljena vozila |
% (proizvod ali material, ki je bil pridobljen/dan na trg) |
Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
Količina posebnih proizvodov ali materialov, pridobljenih v okviru mrež za izrabljena vozila, deljena s skupno količino obdelanih materialov iz izrabljenih vozil. |
Raven podjetja |
Odpadki Učinkovitost materialov |
Vzpostavljeno je sodelovanje in partnerstva z lokalnimi/nacionalnimi organizacijami. |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 4.1.1 |
25 |
Sprejetje sistema upravljanja kakovosti |
D/N |
Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
Organizacija za obdelavo izrabljenih vozil ima vzpostavljen certificiran sistem upravljanja kakovosti. |
Raven podjetja |
Odpadki Učinkovitost materialov |
Organizacija ima vzpostavljen certificiran sistem upravljanja kakovosti. |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 4.2.1 |
26 |
Namestitev komercialnega stroja za odstranjevanje onesnaževal ali opreme z enakim delovanjem |
D/N |
Pooblaščeni obrati za obdelavo izrabljenih vozil |
V obratu se namesti komercialen stroj za odstranjevanje onesnaževal ali oprema z enakim delovanjem. |
Raven obrata |
Skupno letno nastajanje odpadkov |
— |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 4.2.1 |
27 |
Proučitev študij ocen življenjskega kroga za določitev optimalnih poti materialov v skladu z lokalnimi dejavniki |
D/N |
Pooblaščeni obrati za obdelavo |
Študije ocen življenjskega kroga se uporabijo za določitev optimalnih poti materialov (razstavljanje in recikliranje sestavnih delov v primerjavi z recikliranjem po drobljenju) v skladu z lokalnimi dejavniki. |
Raven podjetja |
Energijska učinkovitost Učinkovitost materialov Voda Odpadki Biotska raznovrstnost Emisije |
— |
Najboljša praksa okoljskega ravnanja 4.2.2 |
(1) Znanstveno in politično poročilo je javno dostopno na spletnem mestu JRC na naslovu http://susproc.jrc.ec.europa.eu/activities/emas/documents/BEMP_CarManufacturing.pdf. Sklepne ugotovitve o najboljših praksah okoljskega ravnanja in njihovi uporabi ter opredeljeni posebni kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti iz tega referenčnega dokumenta temeljijo na ugotovitvah znanstvenega in političnega poročila. V njem so na voljo vse sekundarne informacije in tehnične podrobnosti.
(2) Uredba Sveta (EGS) št. 1836/93 z dne 29. junija 1993 o prostovoljnem sodelovanju gospodarskih družb industrijskega sektorja v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (UL L 168, 10.7.1993, str. 1).
(3) Uredba (ES) št. 761/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2001 o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) (UL L 114, 24.4.2001, str. 1).
(4) V skladu s Prilogo IV(B)(e) k uredbi EMAS okoljska izjava vsebuje „povzetek dostopnih podatkov o uspešnosti organizacije pri doseganju splošnih in posamičnih okoljskih ciljev glede na njene pomembne vplive na okolje. Poročanje temelji na glavnih kazalnikih in drugih ustreznih obstoječih okoljskih kazalnikih uspešnosti, kot je določeno v oddelku [C].“ V oddelku C Priloge IV je navedeno, da „[v]saka organizacija letno poroča o svoji uspešnosti v zvezi z bolj posebnimi okoljskimi vidiki, določenimi v njeni okoljski izjavi, in, kjer je to mogoče, upošteva sektorske referenčne dokumente iz člena 46“.
(5) Podroben opis vsake od najboljših praks s praktičnimi smernicami o tem, kako jih izvajati, je v poročilu o najboljših praksah, ki ga je objavilo Skupno raziskovalno središče in je na voljo na spletnem naslovu http://susproc.jrc.ec.europa.eu/activities/emas/documents/BEMP_CarManufacturing.pdf. Organizacije so vabljene, da ga preberejo, če želijo izvedeti več o nekaterih najboljših praksah, opisanih v tem referenčnem dokumentu.
(6) Uredba (ES) št. 1893/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o uvedbi statistične klasifikacije gospodarskih dejavnosti NACE Revizija 2 in o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 3037/90 kakor tudi nekaterih uredb ES o posebnih statističnih področjih (UL L 393, 30.12.2006, str. 1).
(7) Referenčni dokumenti BAT. Za več informacij o vsebini referenčnih dokumentov o najboljših razpoložljivih tehnikah ter celotno pojasnilo izrazov, kratic in oznak dokumentov glej spletišče Evropskega urada za celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja na naslovu http://eippcb.jrc.ec.europa.eu/.
(8) Najboljše prakse okoljskega ravnanja za sektor proizvodnje kovinskih izdelkov se zdaj opredeljujejo, več informacij in posodobitve pa so objavljene na spletnem naslovu http://susproc.jrc.ec.europa.eu/activities/emas/fab_metal_prod.html.
(9) Najboljše prakse okoljskega ravnanja za sektor proizvodnje električne in elektronske opreme se zdaj opredeljujejo, več informacij in posodobitve pa so objavljene na spletnem naslovu http://susproc.jrc.ec.europa.eu/activities/emas/eeem.html.
(10) Direktiva 2006/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih in razveljavitvi Direktive 91/157/EGS (UL L 266, 26.9.2006, str. 1), imenovana tudi direktiva o baterijah.
(11) POO = proizvajalci originalne opreme, tj. proizvajalci vozil v okviru avtomobilske industrije.
(12) POZO = pooblaščeni obrati za obdelavo, kot so opredeljeni v Direktivi 2000/53/ES o izrabljenih vozilih.
(13) Pri tem kazalniku in številnih drugih se izraz „funkcionalna enota“ nanaša na enoto proizvodnje, dejavnosti ali rabe vira, ki jo posamezna organizacija izbere, da bi upoštevala to, kar je najpomembnejše v njenem primeru (lahko se prilagodi glede na enoto, zadevni okoljski vidik itd.). Običajne metrike (ki se praviloma štejejo ob upoštevanju referenčnega obdobja, na primer 1 leto), ki se uporabljajo v panogi kot funkcionalne enote, so na primer:
— |
število proizvedenih enot (vozil, motorjev, menjalnikov, delov …), |
— |
promet v eurih, |
— |
dodana vrednost v eurih, |
— |
proizvodnja, izmerjena v kg, |
— |
zaposleni z ekvivalentom polnega delovnega časa (EPDČ), |
— |
število delovnih ur. |
(14) Če se meri podrobno.
(15) Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL L 312, 22.11.2008, str. 3), imenovana tudi okvirna direktiva o odpadkih, s katero se uvede prednostni vrstni red ukrepov za zmanjšanje nastajanja odpadkov in ravnanje z njimi. To se imenuje hierarhija ravnanja z odpadki. V skladu z njo ima prednost preprečevanje nastajanja, sledijo pa ponovna uporaba odpadkov, recikliranje in nato (energetska) predelava frakcij odpadkov, ki jih ni mogoče preprečiti, ponovno uporabiti ali reciklirati. Odstranjevanje odpadkov bi se moralo obravnavati samo, kadar ni mogoče izvesti drugih navedenih ukrepov.
(16) Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se ne nanaša posebej na ličarske delavnice (v katerih se lahko zagotovijo precejšnji prihranki vode), saj so veljavne smernice na voljo v ustreznih referenčnih dokumentih BAT (STS, STM).
(17) Glej oddelek 3.3.1.
(18) Glavni kazalniki EMAS so navedeni v Prilogi IV k Uredbi (ES) št. 1221/2009 (oddelek C.2).
(19) Številke se nanašajo na oddelke v tem dokumentu.
18.1.2019 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
L 17/94 |
SKLEP KOMISIJE (EU) 2019/63
z dne 19. decembra 2018
o sektorskem referenčnem dokumentu o najboljših praksah okoljskega ravnanja, sektorskih kazalnikih okoljske uspešnosti in merilih odličnosti za sektor proizvodnje električne in elektronske opreme v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS)
(Besedilo velja za EGP)
EVROPSKA KOMISIJA JE –
ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,
ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1221/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS), razveljavitvi Uredbe (ES) št. 761/2001 ter odločb Komisije 2001/681/ES in 2006/193/ES (1) ter zlasti člena 46(1) Uredbe,
ob upoštevanju naslednjega:
(1) |
V skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 mora Komisija pripraviti sektorske referenčne dokumente za posamezne gospodarske sektorje. Ti morajo vključevati najboljše prakse okoljskega ravnanja, kazalnike okoljske uspešnosti ter po potrebi merila odličnosti in sisteme za ocenjevanje ravni okoljske uspešnosti. Organizacije, ki so registrirane v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo, vzpostavljenem z Uredbo (ES) št. 1221/2009, ali se pripravljajo na registracijo, morajo navedene dokumente upoštevati pri razvoju svojega sistema okoljskega ravnanja in oceni svoje okoljske uspešnosti v okoljski izjavi ali posodobljeni okoljski izjavi, pripravljeni v skladu s Prilogo IV k navedeni uredbi. |
(2) |
V skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 je morala Komisija pripraviti delovni načrt in v njem določiti okvirni seznam sektorjev, ki morajo veljati za prednostne pri sprejemanju sektorskih in medsektorskih referenčnih dokumentov. V sporočilu Komisije z naslovom Priprava delovnega načrta, ki določa okvirni seznam sektorjev za sprejetje sektorskih in medsektorskih referenčnih dokumentov v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) (2), je bil sektor proizvodnje električne in elektronske opreme opredeljen kot prednostni sektor. |
(3) |
Sektorski referenčni dokument za sektor proizvodnje električne in elektronske opreme bi se moral osredotočiti na najboljše prakse, kazalnike in merila za proizvajalce električne in elektronske opreme. V njem bi morali biti z najboljšimi praksami okoljskega ravnanja za sektor opredeljeni konkretni ukrepi za splošno izboljšanje okoljskega ravnanja podjetij v sektorju na treh glavnih področjih: pri proizvodnih procesih, upravljanju dobavne verige in ukrepih za krepitev bolj krožnega gospodarstva. |
(4) |
Da se organizacijam, okoljskim preveriteljem in drugim zagotovi dovolj časa za pripravo na uvedbo sektorskega referenčnega dokumenta za sektor proizvodnje električne in elektronske opreme, bi bilo treba datum začetka uporabe tega sklepa odložiti, da bi se začel uporabljati 120 dni po datumu njegove objave v Uradnem listu Evropske unije. |
(5) |
Komisija se je pri pripravi sektorskega referenčnega dokumenta, priloženega temu sklepu, v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 posvetovala z državami članicami in drugimi zainteresiranimi stranmi. |
(6) |
Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem odbora, ustanovljenega s členom 49 Uredbe (ES) št. 1221/2009 – |
SPREJELA NASLEDNJI SKLEP:
Člen 1
Sektorski referenčni dokument o najboljših praksah okoljskega ravnanja, sektorskih kazalnikih okoljske uspešnosti in merilih odličnosti za sektor proizvodnje električne in elektronske opreme za namene Uredbe (ES) št. 1221/2009 je določen v Prilogi k temu sklepu.
Člen 2
Ta sklep začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Uporablja se od 19. maja 2019.
V Bruslju, 19. decembra 2018
Za Komisijo
Predsednik
Jean-Claude JUNCKER
PRILOGA
1. UVOD
Ta sektorski referenčni dokument (v nadaljnjem besedilu: SRD) temelji na podrobnem znanstvenem in političnem poročilu (1) (v nadaljnjem besedilu: poročilo o najboljših praksah), ki ga je pripravilo Skupno raziskovalno središče Evropske komisije (JRC).
Upoštevni pravni okvir
Sistem Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (v nadaljnjem besedilu: sistem EMAS), v katerem lahko organizacije prostovoljno sodelujejo, je bil vzpostavljen leta 1993 z Uredbo Sveta (EGS) št. 1836/93 (2). Pozneje je bil dvakrat obsežno spremenjen, in sicer z:
— |
Uredbo (ES) št. 761/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (3); |
— |
Uredbo (ES) št. 1221/2009. |
Pomemben nov element najnovejše spremembe, ki je začela veljati 11. januarja 2010, je člen 46 o pripravi SRD. SRD morajo vključevati najboljše prakse okoljskega ravnanja, kazalnike okoljske uspešnosti za posamezne sektorje ter po potrebi merila odličnosti in sisteme za ocenjevanje ravni okoljske uspešnosti.
Razumevanje in uporaba tega dokumenta
Sistem Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) je sistem, v katerem lahko prostovoljno sodelujejo organizacije, ki so se zavezale k stalnemu okoljskemu izboljševanju. V tem okviru ta SRD določa posebne smernice za sektor proizvodnje električne in elektronske opreme, v njem pa so poudarjene tudi številne možnosti za izboljšanje in najboljše prakse.
Dokument je pripravila Evropska komisija, pri čemer je uporabila prispevke zainteresiranih strani. Tehnična delovna skupina, ki so jo sestavljali strokovnjaki in zainteresirane strani iz sektorja, je pod vodstvom Skupnega raziskovalnega središča razpravljala o najboljših praksah okoljskega ravnanja, kazalnikih okoljske uspešnosti za posamezne sektorje in merilih odličnosti, ki so opisani v tem dokumentu, ter o njih sprejela dogovor, zlasti navedena merila pa so se štela za reprezentativna glede ravni okoljske uspešnosti, ki jih dosegajo najuspešnejše organizacije v sektorju.
Namen SRD je pomagati vsem organizacijam, ki nameravajo izboljšati svojo okoljsko uspešnost, in jih podpirati z zagotavljanjem zamisli in navdiha ter praktičnih in tehničnih smernic.
Ta SRD je namenjen predvsem organizacijam, ki so že registrirane v sistemu EMAS, nato organizacijam, ki razmišljajo, da bi se v prihodnosti registrirale v ta sistem, in nazadnje vsem organizacijam, ki želijo izvedeti več o najboljših praksah okoljskega ravnanja, da bodo lahko izboljšale svojo okoljsko uspešnost. Zato je cilj tega dokumenta spodbujati vse organizacije iz sektorja proizvodnje električne in elektronske opreme k osredotočanju na ustrezne neposredne in posredne okoljske vidike ter iskanju informacij o najboljših praksah okoljskega ravnanja, pa tudi k osredotočanju na ustrezne sektorske kazalnike okoljske uspešnosti za merjenje okoljske uspešnosti in na merila odličnosti.
Kako bi morale organizacije, registrirane v sistemu EMAS, upoštevati SRD:
V skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 organizacije, registrirane v sistemu EMAS, SRD upoštevajo na dveh različnih ravneh:
1. |
pri oblikovanju in izvajanju sistema okoljskega ravnanja ob upoštevanju okoljskih pregledov (člen 4(1)(b)): organizacije bi morale uporabiti ustrezne elemente SRD pri opredeljevanju in pregledovanju svojih posamičnih in splošnih okoljskih ciljev v skladu z ustreznimi okoljskimi vidiki, opredeljenimi pri okoljskem pregledu in v politiki, ter pri sprejemanju odločitev o ukrepih za izboljšanje svoje okoljske uspešnosti; |
2. |
pri pripravi okoljske izjave (člen 4(1)(d) in 4(4)):
|
Opisati bi morale, kako so uporabile ustrezne najboljše prakse okoljskega ravnanja in merila odličnosti (ki kažejo raven okoljske uspešnosti, ki jo dosegajo najuspešnejše organizacije) za opredelitev ukrepov in dejanj ter morebiti za določitev prednostnih nalog za (dodatno) izboljšanje svoje okoljske uspešnosti. Vendar izvajanje najboljših praks okoljskega ravnanja ali izpolnjevanje opredeljenih meril odličnosti ni obvezno, saj zaradi prostovoljne narave sistema EMAS organizacije same ocenijo izvedljivost meril in izvajanja najboljših praks z vidika stroškov in koristi.
Podobno kot pri kazalnikih okoljske uspešnosti bi morale organizacije oceniti tudi ustreznost in uporabo najboljših praks okoljskega ravnanja in meril odličnosti glede na pomembne okoljske vidike, ki jih opredelijo v svojih okoljskih pregledih, ter glede na tehnične in finančne vidike.
V okoljski izjavi ni treba poročati o elementih SRD (kazalnikih, najboljših praksah okoljskega ravnanja ali merilih odličnosti), ki se ne štejejo za pomembne glede na pomembne okoljske vidike, ki jih je organizacija opredelila v svojem okoljskem pregledu, oziroma jih ni treba opisati.
Sodelovanje v sistemu EMAS je stalen proces. Organizacija prouči posamezne teme v SRD vsakič, ko namerava izboljšati svojo okoljsko uspešnost (in kadar pregleduje svojo okoljsko uspešnost), da dobi navdih glede naslednjih vprašanj, ki jih bo obravnavala v okviru postopnega pristopa.
Okoljski preveritelji EMAS preverijo, ali je organizacija upoštevala SRD pri pripravi okoljske izjave in kako (člen 18(5)(d) Uredbe (ES) št. 1221/2009).
Akreditirani okoljski preveritelji bodo pri opravljanju presoje potrebovali dokaze o tem, kako je organizacija izbrala in upoštevala ustrezne elemente SRD na podlagi okoljskega pregleda. Preveritelji ne preverjajo skladnosti z opisanimi merili odličnosti, temveč dokaze o tem, kako se je SRD uporabil kot smernica za opredelitev kazalnikov in ustreznih prostovoljnih ukrepov, ki jih organizacija lahko izvede za izboljšanje svoje okoljske uspešnosti.
Glede na prostovoljno naravo sistema EMAS in SRD se organizacijam ne bi smelo naložiti nesorazmerno breme za zagotovitev takih dokazov. Preveritelji zlasti ne zahtevajo utemeljitve za vsako posamezno najboljšo prakso, sektorski kazalnik okoljske uspešnosti ali merilo odličnosti, ki so navedeni v SRD in za katere organizacija na podlagi svojega okoljskega pregleda meni, da niso pomembni. Kljub temu lahko predlagajo ustrezne dodatne elemente, ki bi jih lahko organizacija upoštevala v prihodnosti, s čimer bi dodatno dokazala svojo zavezanost stalnemu izboljševanju okoljske uspešnosti.
Struktura sektorskega referenčnega dokumenta
Ta dokument je sestavljen iz štirih poglavij. V poglavju 1 je predstavljen pravni okvir sistema EMAS in opisan način uporabe tega dokumenta, v poglavju 2 pa je opredeljeno področje uporabe tega SRD. V poglavju 3 so na kratko opisane različne najboljše prakse okoljskega ravnanja (5) in navedene informacije o njihovi uporabi. Navedeni so tudi posebni kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti, če jih je bilo za določeno najboljšo prakso okoljskega ravnanja mogoče opredeliti. Vendar meril odličnosti za vse najboljše prakse okoljskega ravnanja ni bilo mogoče opredeliti, ker so bili na nekaterih področjih na voljo omejeni podatki ali ker se posebni pogoji posameznega podjetja in/ali obrata (vrsta proizvedene električne in elektronske opreme sega od velikih do malih gospodinjskih aparatov in mikroelektronske opreme ter vključuje trgovanje med podjetji ter med podjetji in potrošniki, raznolikost proizvodnega procesa, ki se izvaja v posameznem proizvodnem obratu, itd.) tako razlikujejo, da merilo odličnosti ne bi bilo smiselno. Tudi kadar so merila odličnosti navedena, pa niso mišljena kot cilji, ki jih morajo doseči vsa podjetja, ali kot metrika, s katero se primerja okoljska uspešnost podjetij v sektorju, ampak kot ukrep morebitne pomoči posameznim podjetjem pri ocenjevanju doseženega napredka in spodbujanju nadaljnjega izboljševanja. Nazadnje je v poglavju 4 je predstavljena obsežna preglednica z izbranimi najpomembnejšimi kazalniki okoljske uspešnosti, ustreznimi razlagami in povezanimi merili odličnosti.
2. OBSEG
Ta SRD obravnava okoljsko uspešnost sektorja proizvodnje električne in elektronske opreme. Ciljna skupina tega dokumenta so podjetja, ki spadajo v sektor proizvodnje električne in elektronske opreme, in sicer v naslednje kode NACE (v skladu s statistično klasifikacijo gospodarskih dejavnosti, določeno z Uredbo (ES) št. 1893/2006 (6)):
— |
26 – proizvodnja računalnikov, elektronskih in optičnih izdelkov, |
— |
27 – proizvodnja električnih naprav, |
— |
28.12, 28.13 – proizvodnja naprav za fluidno tehniko ter drugih črpalk in kompresorjev, |
— |
28.22 – proizvodnja dvigalnih in transportnih naprav, |
— |
28.23 – proizvodnja pisarniških strojev in naprav. |
Ta referenčni dokument zajema ukrepe, ki jih lahko proizvajalci električne in elektronske opreme izvajajo za izboljšanje okoljske uspešnosti po celotni vrednosti verigi električne in elektronske opreme, kot prikazuje slika spodaj. Na sliki puščice kažejo ključne snovne tokove med različnimi akterji v vrednosti verigi, medtem ko se izraza „neposredni“ in „posredni“ uporabljata za razlikovanje dejavnosti, pri katerih ima proizvajalec popoln nadzor („neposredni okoljski vidiki“), od dejavnosti, ki so posledica medsebojnega delovanja s tretjimi osebami, na katere pa lahko proizvajalec električne in elektronske opreme vpliva do razumne mere („posredni okoljski vidiki“).
Pregled ključnih snovnih tokov v vrednostni verigi proizvodnje električne in elektronske opreme
Ta referenčni dokument je razdeljen v tri glavne oddelke (preglednica 2-1), ki zajemajo glavne okoljske vidike po vrednostni verigi električne in elektronske opreme z vidika proizvajalcev.
Preglednica 2-1
Struktura referenčnega dokumenta za sektor proizvodnje električne in elektronske opreme ter glavni obravnavani okoljski vidiki
Oddelek |
Opis |
Glavni obravnavani okoljski vidiki |
||
|
V tem oddelku so zajete dejavnosti, povezane z bistvenimi postopki proizvodnje električne in elektronske opreme. |
Proizvodnja in sestava sestavnih delov Sestava končnega izdelka Infrastruktura obrata Upravljanje lokacije |
||
|
V tem oddelku je obravnavano, kako proizvajalci električne in elektronske opreme upravljajo dobavno verigo. Pozornost je posvečena dejavnostim, ki jih lahko podjetja v sektorju uvedejo za trajnostno pridobivanje izvornih materialov, nadomeščanje nevarnih snovi in zmanjšanje vplivov svoje dobavne verige na biotsko raznovrstnost. |
Pridobivanje materialov in sestavnih delov Komuniciranje z dobavitelji in njihovo upravljanje Zasnova izdelka |
||
|
V tem oddelku so obravnavane upravljavske in strateške prakse, ki jih lahko izvajajo proizvajalci električne in elektronske opreme za spodbujanje bolj krožnega gospodarstva, kot so spreminjanje praks zasnove, predelava izdelkov ali razvijanje bolj trajnostnih poslovnih modelov. |
Zasnova izdelka/razvoj poslovnih modelov Ravnanje z izrabljenimi izdelki |
Okoljski vidiki iz preglednice 2-2 so bili izbrani kot vidiki, ki so v tem sektorju najpogosteje pomembni. Vendar bi bilo treba okoljske vidike, ki jih morajo upravljati posamezna podjetja, ocenjevati za vsak primer posebej.
Preglednica 2-2
Najpomembnejši okoljski vidiki in glavni povezani pritiski na okolje, obravnavani v tem dokumentu
Najpomembnejši okoljski vidiki |
Glavni povezani pritiski na okolje |
Proizvodnja in sestava sestavnih delov |
Učinkovita raba virov Voda Odpadki Emisije v zrak Tla Energija in podnebne spremembe Nevarne snovi Biotska raznovrstnost |
Sestava končnega izdelka |
Energija in podnebne spremembe |
Infrastruktura obrata |
Učinkovita raba virov Voda Odpadki Emisije v zrak Energija in podnebne spremembe Biotska raznovrstnost |
Upravljanje lokacije |
Voda Odpadki Emisije v zrak Tla Energija in podnebne spremembe Biotska raznovrstnost |
Pridobivanje materialov in sestavnih delov |
Učinkovita raba virov Energija in podnebne spremembe Biotska raznovrstnost |
Komuniciranje z dobavitelji in njihovo upravljanje |
Učinkovita raba virov Energija in podnebne spremembe Nevarne snovi |
Zasnova izdelka/razvoj poslovnih modelov |
Učinkovita raba virov Voda Odpadki Emisije v zrak Energija in podnebne spremembe Nevarne snovi |
Ravnanje z izrabljenimi izdelki |
Učinkovita raba virov Odpadki |
3. NAJBOLJŠE PRAKSE OKOLJSKEGA RAVNANJA, SEKTORSKI KAZALNIKI OKOLJSKE USPEŠNOSTI IN MERILA ODLIČNOSTI ZA SEKTOR PROIZVODNJE ELEKTRIČNE IN ELEKTRONSKE OPREME
3.1 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za proizvodne procese
Ta oddelek je pomemben za proizvajalce električne in elektronske opreme.
3.1.1 Energijsko učinkovita tehnologija za sterilne prostore
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se kar najbolj zmanjša poraba energije v čistilnih prostorih. To je mogoče doseči z izvajanjem naslednjih ukrepov:
— |
pravilno opredelitvijo zmogljivosti čistega prostora in ustreznim dimenzioniranjem njegove opreme. Zmanjšanje na najmanjšo zahtevano velikost je cilj za vso opremo, razen za hladilne stolpe in pasivne sestavne dele (črpalke in kanale), ki se lahko zaradi prihranka energije povečajo. Z njihovim povečanjem se izboljša zmogljivost ohlajevalnika ter omogoči uporaba manjših ventilatorjev in črpalk; |
— |
zmanjšanjem razlike v tlaku med čistim prostorom in njegovo okolico ter prilagoditev prostornine zraka glede na potrebo, da ventilatorji porabijo manj energije; |
— |
omogočanjem širšega območja delovanja za sobno temperaturo in relativno vlažnost čistega prostora. Širše območje delovanja omogoča manjšo porabo energije za hlajenje, predogrevanje in razvlaževanje pretoka dovodnega zraka; |
— |
določanjem nižje hitrosti dotoka (7) s povezovanjem večjih enot za uravnavanje zraka z manjšimi ventilatorji, ki omogočajo počasnejše kroženje zraka; |
— |
določanjem najnižje možne hitrosti izmenjave zraka z zmanjšanjem toplotne obremenitve in dejanskega tvorjenja delcev v čistem prostoru; |
— |
izkoriščanjem vseh možnosti za zmanjšanje toplotne obremenitve, ki nastane v čistem prostoru, in ponovno uporabo odpadne toplote iz procesne opreme. Predelana odpadna toplota se lahko na primer ponovno uporabi za ponovno segrevanje dovodnega zraka; |
— |
uporabo visoko učinkovitih sestavnih delov, kot so elektromotorji ventilatorjev s frekvenčnim pretvornikom, črpalke in ohlajevalniki, ki omogočijo boljše odzivanje na različne obremenitve čistega prostora; |
— |
izogibanjem čezmernemu čiščenju vode, potrebne za postopke v čistem prostoru, z upoštevanjem specifikacij zahtevane klasifikacije za čiste prostore brez prevelikih varnostnih rezerv. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se na splošno uporablja za vse proizvajalce električne in elektronske opreme, ki upravljajo čiste prostore.
Pri novozgrajenih sterilnih prostorih je lahko hitrost izmenjave zraka manjša, kot je priporočeno v skladu z njegovo klasifikacijo, vendar si je treba prizadevati za zagotavljanje spoštovanja zahtev glede kakovosti čistega prostora in njihovo morebitno prilagajanje. Pri obstoječih čistih prostorih se lahko za zmanjšanje vrednosti hitrosti izmenjave zraka uporabljata nadzor, ki temelji na štetju delcev, in stalno spremljanje.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||
|
Se ne uporablja. |
3.1.2 Energijsko učinkovita tehnologija hlajenja
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se zmanjša potreba po hlajenju in izboljša energijska učinkovitost sistemov hlajenja, ki se uporabljajo v proizvodnih procesih in halah. To je mogoče doseči z izvajanjem naslednjih ukrepov:
— |
ocenjevanjem in optimiziranjem zahtevane temperaturne ravni za vsakega od procesov/prostorov, ki potrebujejo hlajenje, |
— |
uporabo hladilnih kaskad z razdelitvijo obstoječega hladilnega kroga na dve ali več temperaturnih ravni, |
— |
izvajanjem tehnike prostega hlajenja. Med različnimi ustreznimi tehnološkimi možnostmi so neposredno hlajenje s pretokom hladnejšega zunanjega zraka, prosto suho hlajenje, pri katerem se vodni krog hladi z zunanjim zrakom, in prosto mokro hlajenje (hladilni stolp), |
— |
uporabo prezračevalnega sistema za rekuperacijo toplote za hlajenje in razvlaževanje okoliškega zraka, ki prihaja v prostor, |
— |
uporabo absorpcijske tehnologije hlajenja kot nadomestne možnosti za kompresorske ohlajevalnike. Predelana odpadna toplota se lahko uporabi za zagotavljanje toplotne kompresije hladilnega sredstva. |
Ukrepi za izboljšanje energijske učinkovitosti hlajenja se na splošno uporabljajo za proizvajalce električne in elektronske opreme.
Za izvajanje prostega hlajenja mora biti temperaturna raven povratnega toka v hladilnem sistemu nad zunanjo temperaturo, poleg tega mora biti na proizvodni lokaciji zunaj na voljo dovolj prostora.
Hlajenje z absorpcijo se uporablja, če je vir odpadne toplote ali obnovljive toplote na proizvodni lokaciji ali v njeni okolici stalno na voljo.
Ekonomska izvedljivost predlaganih ukrepov je močno odvisna od celoletne obremenitve zaradi hlajenja.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||||
|
Se ne uporablja. |
3.1.3 Energijsko učinkovito spajkanje
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se izboljša energijska učinkovitost spajkanja s pretaljevanjem.
To je pri obstoječi opremi za spajkanje mogoče doseči z izvajanjem naslednjih ukrepov:
— |
čim večjim povečanjem pretoka obstoječega opreme za pretaljevanje, da se zmanjša posebna potreba po električni energiji na kvadratni meter izdelanih plošč s tiskanim vezjem. To se doseže z optimizacijo hitrosti transportnega traku linije za spajkanje ob ohranjanju sprejemljivega procesnega okna; |
— |
namestitvijo naknadne izolacije na opremo za spajkanje. |
Pri novi opremi za spajkanje je najboljša praksa okoljskega ravnanja izvajanje naslednjih ukrepov:
— |
izbor opreme z (i) izboljšanim sistemom upravljanja moči (npr. razpoložljivim stanjem pripravljenosti ali mirujočim stanjem), (ii) fleksibilnim hladilnim sistemom, ki omogoča preklapljanje med notranjo in zunanjo hladilno enoto ter predelavo odpadne toplote, in (iii) izboljšanim sistemom spremljanja porabe tekočega dušika in nadzora nad njim, |
— |
uporabo elektromotorjev ventilatorjev na enosmerni električni tok namesto na izmenični tok za ločeno uravnavanje hitrosti različnih motorjev. |
Pri obstoječih sistemih in novi opremi za spajkanje je najboljša praksa okoljskega ravnanja:
— |
izogibanje uporabe tekočega dušika za manj zahtevne izvedbe, kot so manj zahtevni sestavi. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za proizvajalce električne in elektronske opreme, ki uporabljajo postopke spajkanja s pretaljevanjem, še zlasti pa je pomembna pri proizvodnji plošč tiskanega vezja.
Ukrepi za novo opremo za spajkanje s pretaljevanjem, kadar se sprejme odločitev o namestitvi nove linije za spajkanje s pretaljevanjem. Donosnost naložb je precej bolj odvisna od povečanega izkoristka, učinkovitosti in vzdrževalnih zahtev kot od prihrankov energije.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
Se ne uporablja. |
3.1.4 Recikliranje bakra v industrijskih kemikalijah na kraju samem
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je ponovno pridobivanje bakra iz sredstev za jedkanje, ki se uporabljajo pri proizvodnji plošče tiskanega vezja, z elektrolizo. To omogoča ponovno pridobivanje visokokakovostnega bakra in zmanjšanje količine uporabljenega sredstva za jedkanje ter ponovno uporabo vode.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja v obratih za proizvodnjo plošč tiskanega vezja. Vendar pa je ekonomska izvedljivost zelo odvisna od proizvodnih ravni in s tem od količine visokokakovostnega bakra, ki ga je mogoče ponovno pridobiti (npr. več kot 60 t bakra na leto). Dodatna omejitev je prostor, potreben za sisteme za recikliranje na kraju samem, ki znaša med 50 in 80 m2, odvisno od ureditve napeljave ter prostornine zaprtih rezervoarjev. Res pa je, da ni nujno, da je ta v neposredni bližini procesa jedkanja.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
Se ne uporablja. |
3.1.5 Kaskadni sistemi izpiranja
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da proizvajalci plošč tiskanega vezja z namestitvijo več kaskadnih sistemov izpiranja s štirimi ali več stopnjami čim bolj zmanjšajo porabo vode.
Poleg tega se z najboljšo prakso okoljskega ravnanja optimizira poraba vode, npr. z določanjem dotoka vode v kopeli za izpiranje v skladu z zahtevami glede kakovosti, značilnimi za posamezen postopek, in ponovno uporabo vode iz kopeli za izpiranje za različne stopnje procesa.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se na splošno uporablja za proizvajalce plošč tiskanega vezja. Ukrepi za optimizacijo in namestitev več kaskadnih sistemov izpiranja z najmanj štirimi stopnjami se uporabljajo v obstoječih in novih obratih. Pri kaskadnih sistemih izpiranja s štirimi ali več stopnjami so lahko določene omejitve zaradi razpoložljivega prostora.
Zlasti so petstopenjski kaskadni sistemi izpiranja najprimernejši za sisteme z velikim pretokom skozi napravo ali visoko koncentriranimi elektroliti, upoštevati pa je treba tudi naslednje dodatne omejevalne dejavnike:
— |
zaradi visoko koncentrirane vode za izpiranje se poveča uporaba kemikalij, za čiščenje odpadne vode pa je potrebnega več časa za sedimentacijo pri deionizaciji, |
— |
segrevanje vode v kopeli za izpiranje zaradi večjega številka črpalk, kar povečuje pritisk zaradi onesnaženja s klicami, |
— |
onesnaženje s klicami je treba ublažiti z izvajanjem ustreznih tehnik za dezinfekcijo vode. |
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||
|
|
3.1.6 Zmanjšanje emisij perfluoriranih spojin
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se v obratih za proizvodnjo polprevodnikov čim bolj zmanjšajo emisije perfluoriranih spojin z izvajanjem naslednjih ukrepov:
— |
nadomeščanjem plinov perfluoriranih spojin z visokim posebnim potencialom globalnega segrevanja z drugimi plini z nižjim potencialom globalnega segrevanja, npr. nadomeščanjem C2F6 s C3F8 pri čiščenju komore s kemijskim naparevanjem (Chemical Vapour Deposition, CVD); |
— |
optimiziranjem postopka čiščenja komore s kemijskim naparevanjem za povečanje dejavnika konverzije uporabljenih plinov perfluoriranih spojin, da se prepreči izpuščanje neuporabljenih plinov teh spojin po procesu čiščenja komore. Za to je potrebno spremljanje emisij in prilagoditev parametrov delovanja, kot so tlak in temperatura v komori, stopnje pretoka čistilnega plina ob moči plazme in razmerja plina pri uporabi mešanic plinov iz perfluoriranih spojin; |
— |
izvajanjem tehnologije čiščenja s plazmo na daljavo, ki nadomešča uporabo plinov iz perfluoriranih spojin na kraju samem (npr. C2F6 in CF4) z uporabo NF3 na daljavo. V tem procesu se NF3 s plazmo odcepi pred vstopom v komoro, v kateri poteka proces, in je tako učinkoviteje uporabljen, pri čemer se po čiščenju iz komore izpusti zelo majhna količina NF3; |
— |
nameščanjem tehnik za zmanjševanje emisij na mestu uporabe, kot je: gorilnik-pralnik, nameščen za vakuumsko črpalko, ali majhen vir plazme, nameščen pred vakuumsko črpalko, ki se uporablja za zmanjšanje emisij plinov perfluoriranih spojin pri jedkanju s plazmo. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se na splošno uporablja v obratih za proizvodnjo polprevodnikov, ki uporabljajo pline perfluoriranih spojin. Vendar pa je treba posebne ukrepe, ki se lahko izvajajo v obratu, ocenjevati za vsak primer posebej.
Optimizacija procesa je na splošno uporabna in je lahko učinkovit ukrep v obstoječih obratih in novograjenih komorah za kemijsko naparevanje. To je edini ukrep, s katerim se doseže tudi prihranek stroškov, saj lahko omogoča manjšo porabo plina in boljši pretok.
Nadomeščanje perfluoriranih spojin je pogosto tehnično neizvedljivo, zlasti pri jedkanju s plazmo.
Tehnologija čiščenja s plazmo na daljavo z uporabo NF3 se na splošno uporablja v proizvodnih obratih. Vendar pa je za njeno izvajanje morda treba zamenjati opremo za predelavo. Zato je primernejša, kadar se gradi nov proizvodni obrat ali kadar je treba prenoviti zastarelo opremo za predelavo.
V zvezi s tehnologijami za zmanjševanje emisij na mestu uporabe so sistemi gorilnik-pralnik pogostejši kot zmanjševanje emisij na mestu uporabe s plazmo. Omejitve pri uporabi sistemov s pralnikom so prostor, obstoječa infrastruktura in stroški. Pri napravah za zmanjševanje emisij s plazmo je ena od glavnih omejitev njihova majhna zmogljivost obdelave.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||||
|
|
3.1.7 Racionalna in učinkovita uporaba stisnjenega zraka
Najboljša praksa okoljskega ravnanja za proizvajalce električne in elektronske opreme je zmanjšanje porabe energije, povezane z uporabo stisnjenega zraka v proizvodnih procesih, z izvajanjem naslednjih ukrepov:
— |
opredelitvijo in oceno uporabe stisnjenega zraka. Kadar se del stisnjenega zraka uporablja v neučinkovitih izvedbah ali neprimerno, so morda primernejše ali učinkovitejše druge tehnološke rešitve. Če se proučuje prehod s pnevmatskega na električno orodje za neko izvedbo, je potrebna ustrezna ocena, v kateri je treba poleg porabe energije oceniti tudi vse okoljske vidike in tudi posebne potrebe te izvedbe; |
— |
optimizacijo sistema na stisnjeni zrak z:
|
Ukrepi, opisani pri tej najboljši praksi okoljskega ravnanja, se na splošno uporabljajo za vse proizvajalce električne in elektronske opreme, ki uporabljajo stisnjeni zrak.
S predelavo toplote se ustrezni prihranki energije in stroškov ustvarijo le, če obstaja stalno povpraševanje po procesni toploti.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||
|
|
3.1.8 Ohranjanje in povečanje biotske raznovrstnosti
Najboljša praksa okoljskega ravnanja vključuje načrtovanje, izvajanje in redni pregled akcijskega načrta za ohranjanje in povečanje biotske raznovrstnosti v proizvodnih obratih in na okoliških območjih. Primeri ukrepov, ki se lahko vključijo v akcijski načrt, so:
— |
zasajanje dreves ali ponovna uvedba avtohtonih vrst v degradirano naravno okolje, |
— |
nadziranje flore in favne za dokumentiranje in spremljanje stanja biotske raznovrstnosti na določeni lokaciji, |
— |
omogočanje nepozidanih zemljišč okoli obrata za „povratek k naravi“, |
— |
razvijanje biotopov za ustvarjanje novih habitatov, |
— |
vključevanje osebja, njihovega sorodstva in lokalnih skupnosti v projekte, povezane z biotsko raznovrstnostjo. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se na splošno uporablja za vse proizvajalce električne in elektronske opreme.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||
|
|
3.1.9 Uporaba obnovljivih virov energije
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da proizvajalci električne in elektronske opreme uporabljajo obnovljive vire energije za svoje procese z:
— |
nakupom dodatne električne energije iz potrjeno obnovljivih virov ali lastno proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov, |
— |
lastno proizvodnjo toplote iz obnovljivih virov energije. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se na splošno uporablja za vsa podjetja v sektorju.
Uporaba električne energije iz obnovljivih virov (lastne proizvodnje ali kupljene) je mogoča v vseh primerih.
Nasprotno pa je vključevanje toplote iz obnovljivih virov v procese proizvodnje električne in elektronske opreme težje zaradi njihove zapletenosti, potrebe po visokih temperaturah in v nekaterih primerih nezdružljivosti med potrebo po toploti ter sezonsko naravo ponudbe toplote iz obnovljivih virov.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
Se ne uporablja. |
3.1.10 Optimizirano ravnanje z odpadki v proizvodnih obratih
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da proizvajalci električne in elektronske opreme razvijejo in izvajajo strategijo ravnanja z odpadki, ki poleg odstranjevanja vseh odpadkov, nastalih v proizvodnih obratih, daje prednost drugim možnostim obdelave in upošteva hierarhijo ravnanja z odpadki (9). Ta strategija mora zajemati frakcije nenevarnih in nevarnih odpadkov, določati ambiciozne cilje za njihovo izboljšavo in spremljanje ter proučevati tudi možnosti za izvajanje pristopa industrijske simbioze.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se na splošno uporablja za vse proizvajalce električne in elektronske opreme.
Omejevalni dejavnik učinkovitega izvajanja industrijske simbioze je potreba po komuniciranju različnih podjetij in usklajevanju med njimi, tj. slabo poznavanje dejavnosti drugih podjetij in dejstvo, da nimajo vpogleda vanje ter s tem v morebitne načine izkoriščanja odpadkov in stranskih proizvodov.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||||
|
|
3.2 Najboljše prakse okoljskega ravnanja pri upravljanju dobavne verige
Ta oddelek je pomemben za proizvajalce električne in elektronske opreme, obravnava pa prakse, povezane z njihovo dobavno verigo.
3.2.1 Orodja za ocenjevanje stroškovno učinkovitega in okoljsko sprejemljive zamenjave nevarnih snovi
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se uporabijo referenčna orodja za opredelitev in oceno nevarnih snovi v kupljenih materialih, da bi se nadomestile. Proizvajalci za sledenje snovem uporabljajo vhodne podatke dobaviteljev, ki so v idealnem primeru priloženi kot popolne deklaracije o materialu ali skladnosti. Ocena je potem osredotočena na tri ključne korake:
— |
pojasnilo, ali je obravnavana snov snov, ki vzbuja veliko zaskrbljenost (na podlagi seznama kandidatnih snovi iz uredbe REACH), ali omejena snov v okviru omejevanja uporabe nekaterih nevarnih snovi (10); v tem primeru je nadomestitev prednostna naloga, |
— |
razvrstitev obravnavane snovi, povzete z varnostnega lista in potrjene s primerjavo s podatkovno zbirko nevarnih snovi, |
— |
poleg zgoraj navedenega uporaba orodij za ocenjevanje posebnih snovi, kot so nekateri ftalati in halogenski zaviralci gorenja, za proučitev najboljših alternativ. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se načeloma uporablja za vsa podjetja v sektorju. Vendar pa MSP morda nimajo vzvodov, da bi od številnih dobaviteljev zahtevala popolno deklaracijo o materialu; v tem primeru lahko od dobaviteljev zahtevajo deklaracije o skladnosti, dopolnjene z laboratorijskim testiranjem.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||
|
|
3.2.2 Razkritje emisij toplogrednih plinov za dobavno verigo in določitev ciljev zanje
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se v skladu s priznanimi standardi ocenijo in redno razkrijejo vse neposredne emisije in najpomembnejše posredne emisije toplogrednih plinov (vse emisije obsega 1 in 2 ter tudi najpomembnejše emisije obsega 3 (11). Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da se na podlagi ocene določijo cilji za zmanjšanje teh neposrednih in posrednih emisij toplogrednih plinov, pa tudi dokažejo in redno objavljajo podatki o dejanskem absolutnem in/ali relativnem zmanjšanju emisij toplogrednih plinov.
Najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vsa podjetja v sektorju. Vendar pa zaradi zapletenosti vrednostnih verig električne in elektronske opreme obstajajo nekatere omejitve pri izračunu emisij obsega 3.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||
|
|
3.2.3 Uporaba ocene življenjskega kroga
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je uporaba ocene življenjskega kroga kot instrumenta zagotavljanja podpore pri odločanju v okviru: strateškega načrtovanja (makro raven), zasnove in načrtovanja izdelkov, obratov in procesov (mikro raven) ter spremljanja okoljske uspešnosti podjetja (računovodstvo). Izvajanje ocene življenjskega kroga v zvezi z izborom izdelkov za podpiranje okoljskih izboljšav je najpomembnejše področje uporabe v industriji in omogoča določanje ciljev izboljšanja za izbor izdelkov na podlagi ocene življenjskega kroga.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se na splošno uporablja za vse proizvajalce električne in elektronske opreme, zlasti velika podjetja.
Za mala in srednja podjetja so morebitni omejitveni dejavniki za izvajanje te ocene notranji viri in zapletenost ocene življenjskega kroga. Vendar pa se te težave pomagajo ublažiti s poenostavljenimi orodji za oceno življenjskega kroga in pripravljenimi zbirkami podatkov.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||
|
|
3.2.4 Ohranjanje in povečanje biotske raznovrstnosti vzdolž dobavne verige električne in elektronske opreme
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je razvijanje in izvajanje programa za obvladovanje vplivov na biotsko raznovrstnost, povezanih z izdelki in dejavnostmi dobavne verige.
Na podlagi opredelitve izdelkov in materialov, ki se zagotavljajo z dobavno verigo, ter njihovih ustreznih vplivov na biotsko raznovrstnost se lahko oblikujejo smernice in zahteve v zvezi z javnimi naročili, usmerjene v spremembe v zvezi z izdelki in sestavnimi deli z večjim potencialnim vplivom na biotsko raznovrstnost.
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse proizvajalce električne in elektronske opreme.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||||||||||||
|
|
3.3 Najboljše prakse okoljskega ravnanja za spodbujanje bolj krožnega gospodarstva
Ta oddelek je pomemben za proizvajalce električne in elektronske opreme, obravnava pa upravljavske in strateške prakse, ki spodbujajo bolj krožno gospodarstvo.
3.3.1 Strateško usmerjanje v zasnovo izdelkov za krožno gospodarstvo
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je vzpostavljen pristop, ki zagotavlja, da je upoštevanje vseh različnih okoljskih vidikov in zlasti prehoda na krožno gospodarstvo sistematično vključeno v načrtovanje izdelkov. Tak pristop temelji na:
— |
določanju ciljev za izboljšanje okoljske uspešnosti izdelkov bodisi na ravni podjetja (splošni cilji za vse izdelke) bodisi na ravni določenega izdelka; cilji morajo biti jasni, dobro opredeljeni in sporočeni na ravni podjetja, tako da jih poznajo vsi zaposleni na vseh ravneh; cilji, povezani s krožnim gospodarstvom, se lahko določijo glede na izdelek, njegovo trajnost, možnost popravila, nadgradnje in recikliranja, kar pa večinoma narekuje zasnova, |
— |
vključevanju v zasnovo prispevkov in povratnih informacij iz različnih enot, povezanih s proizvodnjo izdelka, uporabo in iztekom življenjske dobe, v nekaterih primerih pa tudi od zunanjih zainteresiranih strani, |
— |
ustvarjanju občutka kolektivnih prizadevanj v podjetju za razvoj različnih specifikacij zasnove za nove izdelke. |
To se izvaja z enim ali obema naslednjima pristopoma:
— |
določanjem notranjega okoljskega standarda za zasnovo novih izdelkov na ravni podjetja z opredeljenimi splošnimi cilji in obveznimi zahtevami, ki se nenehno krepijo na podlagi povratnih informacij iz različnih enot v organizaciji; pri začetku zasnove vsakega posameznega izdelka se ti nato pretvorijo v specifikacije zasnove za posamezni izdelek, |
— |
ustanovitvijo interdisciplinarnega odbora ali usmerjevalne skupine za zasnovo posameznega izdelka, ki ga ali jo sestavljajo predstavniki vseh različnih ustreznih enot, neposredno povezanih z različnimi fazami zasnove dejanskega izdelka. |
Ta najboljša praksa okoljskega ravnanja se uporablja za vse proizvajalce električne in elektronske opreme.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||
|
|
3.3.2 Celostna ponudba izdelka in storitve
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je, da proizvajalci električne in elektronske opreme zagotovijo celovito ponudbo izdelka in storitve pri trgovanju med podjetji ter med podjetji in potrošniki, pri čemer se preusmerijo od zasnove in prodaje fizičnih izdelkov na zagotavljanje sistema izdelka in storitve, ki omogoča boljšo funkcionalno in okoljsko uspešnost. Celovita ponudba izdelka in storitve na primer spodbuja proizvajalce, da zagotovijo trajne izdelke ali ponudijo možnost, da potrošnik izdelke vrne v predelavo ali obnovo za nadaljnjo uporabo.
Model celovite ponudbe izdelka in storitve se še posebno uporablja za električno in elektronsko opremo z visokim stroškom kapitala in dolgo življenjsko dobo.
Uporaba pri cenejših električnih gospodinjskih aparatih, cenejših materialih ali velikih/težkih izdelkih je omejena (tj. vračanje ni izvedljivo, če je ekonomska/tehnična vrednost prenizka v primerjavo s stroški prevoza).
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||
|
|
3.3.3 Predelava ali visokokakovostna obnovitev porabljenih izdelkov
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je preprečevanje nastajanja odpadkov s predelavo ali obnovitvijo porabljenih električnih in elektronskih naprav ter njihovim dajanjem na trg za ponovno uporabo. Predelani ali obnovljeni izdelki dosegajo vsaj enako raven kakovosti, kot so jo imeli pri prvem dajanju na trg, in se prodajajo z ustreznim jamstvom.
Ta praksa je posebno primerna za srednje ali visoko kapitalsko intenzivno opremo.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||
|
|
3.3.4 Povečanje vsebnosti reciklirane plastike v električni in elektronski opremi
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je povečanje uporabe reciklirane plastike v proizvodnji električne in elektronske opreme, če je mogoče v skladu z zahtevanimi lastnostmi materialov. To je mogoče doseči z recikliranjem odpadkov pri proizvodnji plastike in poporabniških odpadkov iz plastike iz lastnih izdelkov v zaprti zanki ter z nakupom reciklirane plastike, izdelane iz poporabniških odpadkov iz plastike (recikliranje v odprti zanki).
Najboljša praksa okoljskega ravnanja je primerna za številne polimere, ki se uporabljajo pri proizvodnji električne in elektronske opreme. Reciklirana plastika lahko nadomesti plastiko iz primarnih virov v tistih primerih, v katerih so lahko izpolnjene zahtevane specifikacije materiala.
Kazalniki okoljske uspešnosti |
Merila odličnosti |
||||||||||
|
Se ne uporablja. |
4. PRIPOROČENI KLJUČNI SEKTORSKI KAZALNIKI OKOLJSKE USPEŠNOSTI
V spodnji preglednici so navedeni izbrani ključni kazalniki okoljske uspešnosti za sektor proizvodnje električne in elektronske opreme ter z njimi povezana merila in sklici na ustrezne najboljše prakse okoljskega ravnanja. To je podnabor vseh kazalnikov iz oddelka 3.
Ključni kazalniki okoljske uspešnosti ter merila odličnosti za sektor proizvodnje električne in elektronske opreme
Kazalnik |
Skupne enote |
Glavna ciljna skupina |
Kratek opis |
Priporočena najnižja stopnja spremljanja |
Povezani glavni kazalnik EMAS (12) |
Merilo odličnosti |
Povezana najboljša praksa okoljskega ravnanja (13) |
Najboljše prakse okoljskega ravnanja za proizvodne procese |
|||||||
Poraba energije v čistem prostoru za proizvodnjo plošč tiskanega vezja |
kWh/m2 |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Poraba energije v čistem prostoru za proizvodnjo plošč tiskanega vezja na površinsko enoto predelane plošče tiskanega vezja |
Obrat |
Energijska učinkovitost |
Se ne uporablja. |
3.1.1 |
Poraba energije v čistem prostoru za polprevodnike in/ali proizvodnjo integriranih vezij |
kWh/cm2 |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Poraba energije v čistem prostoru za proizvodnjo polprevodnikov in integriranih vezij na površinsko enoto predelanih polprevodnikov in/ali integriranih vezij |
Obrat |
Energijska učinkovitost |
Se ne uporablja. |
3.1.1 |
Hitrost izmenjave zraka |
število/uro |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Frekvenca nadomestitve zraka v čistem prostoru |
Obrat |
Energijska učinkovitost |
Se ne uporablja. |
3.1.1 |
Koeficient učinkovitosti sistema |
kW zagotovljene hladilne moči/kW uporabljene moči |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Razmerje med koristno hladilno močjo, ki jo zagotovi hladilni sistem, in električno energijo, ki jo hladilni sistem porabi. Moč, ki jo porabi dodatna oprema (npr. črpalke), je vključena v imenovalec tega razmerja. |
Lokacija |
Energijska učinkovitost |
Se ne uporablja. |
3.1.2 |
Skupna potreba po energiji na površinsko enoto predelane plošče tiskanega vezja |
kWh/m2 plošče tiskanega vezja |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Količina energije, potrebna za predelavo plošč tiskanega vezja, deljena s površino predelanih plošč tiskanega vezja |
Obrat |
Energijska učinkovitost |
Se ne uporablja. |
3.1.3 |
Poraba dušika na površinsko enoto predelane plošče tiskanega vezja |
kg dušika/m2 proizvedene plošče tiskanega vezja |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Količina dušika, porabljena pri spajkanju, deljena s skupno površino proizvedenih plošč tiskanega vezja |
Obrat |
Učinkovitost materialov |
Se ne uporablja. |
3.1.3 |
Količina bakra, recikliranega iz sredstev za jedkanje |
t/leto |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Masa bakra, recikliranega na leto iz sredstev za jedkanje na kraju samem |
Lokacija |
Učinkovitost materialov |
Se ne uporablja. |
3.1.4 |
Skupna poraba vode v proizvodnem obratu |
l/m2 proizvedene plošče tiskanega vezja |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Skupna količina vode, porabljena v proizvodnem obratu, deljena s površino proizvedenih plošč tiskanega vezja |
Lokacija |
Voda |
Najmanj 50 % obratov za izpiranje je opremljenih s štiri- ali večstopenjskim kaskadnim sistemom izpiranja |
3.1.5 |
Normalizirana stopnja emisij perfluoriranih spojin |
kg ekvivalenta CO2/cm2 |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Potencial globalnega segrevanja, ki ga povzročijo emisije perfluoriranih spojin na proizvodni lokaciji, deljen s površino proizvedenih rezin |
Lokacija |
Emisije |
Normalizirana stopnja emisij za emisije perfluoriranih spojin v novozgrajenih ali močno prenovljenih obratih za proizvodnjo polprevodnikov je nižja od 0,22 kg ekvivalenta CO2/cm2. |
3.1.6 |
Poraba električne energije v sistemu na stisnjeni zrak na prostorninsko enoto na mestu končne uporabe |
kWh/m3 |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Poraba električne energije v sistemu na stisnjeni zrak (vključno z električno energijo, ki jo porabijo kompresorji, sušilni stroji in pomožni pogon) na standardni kubični meter zagotovljenega stisnjenega zraka pri navedeni ravni tlaka |
Lokacija |
Energijska učinkovitost |
Poraba električne energije sistema na stisnjeni zrak je za velike naprave, ki delujejo pri tlaku 6,5 bar, manjša od 0,11 kWh/m3 zagotovljenega stisnjenega zraka, pri čemer je prostorninski pretok normaliziran pri 1 013 mbar in 20 oC, odstopanja tlaka pa ne presegajo 0,2 bar. |
3.1.7 |
Indeks uhajanja zraka |
Število |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Indeks uhajanja zraka se izračuna, ko so izklopljeni vsi porabniki zraka, in sicer kot seštevek časa delovanja vseh posameznih kompresorjev, pomnožen s prostornino kompresorja, deljen s celotnim časom pripravljenosti in skupno nazivno prostornino kompresorjev v sistemu, izražen pa je kot:
pri čemer je: ti(cr) čas (min), v katerem obratuje kompresor, ko so vsi porabniki zraka izklopljeni (stanje pripravljenosti sistema na stisnjeni zrak); Ci(cr) je prostornina (Nl/min) kompresorja, ki se vklopi za čas ti(cr), medtem ko so vsi porabniki zraka izklopljeni; t(sb) je skupni čas (min), v katerem je nameščena oprema na stisnjeni zrak v načinu pripravljenosti; C(tot)je seštevek nazivne prostornine (Nl/min) vseh kompresorjev v sistemu na stisnjeni zrak. |
Lokacija |
Energijska učinkovitost |
Ko so vsi porabniki zraka izklopljeni, ostane tlak omrežja stabilen, kompresorji (v stanju pripravljenosti) pa se ne preklopijo v stanje obremenitve. |
3.1.7 |
Izvajanje akcijskega načrta za biotsko raznovrstnost za lokacijo v vseh proizvodnih obratih |
D/N |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik se nanaša na to, ali imajo vsi proizvodni obrati akcijski načrt za biotsko raznovrstnost za lokacijo. |
Lokacija |
Biotska raznovrstnost |
Akcijski načrt za biotsko raznovrstnost se izvaja v vseh proizvodnih obratih, da se ohranja in krepi stanje biotske raznovrstnosti (flore in favne) na določeni lokaciji. |
3.1.8 |
Delež električne energije iz obnovljivih virov (lastne proizvodnje ali kupljene dodatne energije, za katero je bilo potrjeno, da izhaja iz obnovljivih virov) glede na celotno porabljeno električno energijo |
% |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Električna energija iz obnovljivih virov iz lastne proizvodnje ali kupljena, deljena s celotno porabljeno električno energijo na lokaciji. Kupljena električna energija iz obnovljivih virov se v tem kazalniku upošteva le, če je potrjena kot dodatna (tj. da je še ni upoštevala druga organizacija ali da ni bila upoštevana v celotnem naboru virov električne energije v omrežju). |
Lokacija |
Energijska učinkovitost |
Se ne uporablja. |
3.1.9 |
Delež toplote iz obnovljivih virov glede na celotno porabo toplote |
% |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Toplota iz obnovljivih virov (npr. sončne energije, geotermalne, biomase), deljena s celotno porabo toplote na lokaciji |
Lokacija |
Energijska učinkovitost |
Se ne uporablja. |
3.1.9 |
Stopnja preusmeritve odlaganja odpadkov, nastalih v proizvodnih obratih, v predelavo |
% |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Masa odpadkov, poslanih za pripravo na ponovno uporabo, recikliranje ali energijsko predelavo, deljena s skupno količino odpadkov, ustvarjenih na proizvodni lokaciji. Ta kazalnik je mogoče izračunati ločeno za nevarne in nenevarne odpadke in/ali najpomembnejše materiale v toku odpadkov, npr. odpadne kovine, polimere. |
Lokacija |
Odpadki |
Podjetje v vseh proizvodnih obratih dosega povprečno 93-odstotno stopnjo preusmeritve odlaganja odpadkov v predelavo. |
3.1.10 |
Delež lokacij s strategijo ravnanja z odpadki |
% |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik je izražen kot število lokacij z vzpostavljeno strategijo ravnanja z odpadki, ki temelji na elementih, predstavljenih v opisu te najboljše prakse okoljskega ravnanja, deljeno s skupnim številom lokacij podjetja. Če ima podjetje le eno lokacijo, je lahko zanjo izražen kot kazalnik da/ne. |
Lokacija |
Odpadki |
Podjetje ima na vseh lokacijah vzpostavljeno strategijo ravnanja z odpadki. |
3.1.10 |
Najboljše prakse okoljskega ravnanja pri upravljanju dobavne verige |
|||||||
Delež dobaviteljev, ki zagotavljajo popolno deklaracijo o materialih |
% |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik meri delež izdatkov za dobavno verigo pri dobaviteljih, ki zagotavljajo popolno deklaracijo o materialih, glede na skupne izdatke dobavne verige. |
Lokacija |
Biotska raznovrstnost Učinkovitost materialov |
Uvedene so obvezne zahteve za vse glavne dobavitelje (v smislu deleža izdatka za dobavno verigo) za zagotavljanje popolne deklaracije materialov. |
3.2.1 |
Redno (npr. letno) objavljanje emisij toplogrednih plinov, izračunanih po priznani standardni metodi |
D/N |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik se nanaša na to, ali so emisije toplogrednih plinov podjetja (vključno z obsegoma 1 in 2 ter najpomembnejšimi emisijami obsega 3) izračunane po priznani standardni metodi in se redno objavljajo. |
Podjetje |
Emisije |
Emisije toplogrednih plinov (vključno z obsegoma 1 in 2 ter najpomembnejšimi emisijami obsega 3) so izračunane po priznani standardni metodi in se redno objavljajo. |
3.2.2 |
Redno (npr. letno) razkritje dokazanega dejanskega absolutnega in/ali relativnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov |
D/N |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik se nanaša na redno razkritje dokazanega dejanskega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v podjetju. |
Podjetje |
Emisije |
Dejansko zmanjšanje absolutnih/ali relativnih emisij toplogrednih plinov je dokazano in se redno objavlja. |
3.2.2 |
Vključitev ocene življenjskega kroga v okoljsko strategijo podjetja v skladu s standardoma ISO 14040 in 14044 ter uporaba te ocene pri sprejemanju glavnih odločitev o razvoju novih in ponovno zasnovanih izdelkov |
D/N |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik se nanaša na to, ali je ocena življenjskega kroga vključena v okoljsko strategijo podjetja in ali njena uporaba podpira glavne odločitve o razvoju novih ali ponovno zasnovanih izdelkov. |
Podjetje |
Energijska učinkovitost Učinkovitost materialov Voda Odpadki Biotska raznovrstnost Emisije |
Ocena življenjskega kroga se izvede v skladu z mednarodnima standardoma ISO 14040 in ISO 14044. Podjetje izvede oceno življenjskega kroga za nove in ponovno zasnovane izdelke, rezultate pa sistematično uporabi kot podlago za odločitve o razvoju izdelka. |
3.2.3 |
Oblikovanje smernic in zahtev za javna naročila najpomembnejših izdelkov in materialov, opredeljenih v oceni biotske raznovrstnosti |
D/N |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik se nanaša na to, ali podjetje oblikuje smernice in zahteve za javna naročila izdelkov in materialov, ki so v redni oceni vplivov izdelkov in materialov, zagotovljenih z dobavno verigo, na biotsko raznovrstnost opredeljeni kot najpomembnejši. |
Podjetje |
Biotska raznovrstnost |
Podjetje izvaja program za redno oceno vplivov izdelkov in materialov, zagotovljenih z dobavno verigo, na biotsko raznovrstnost, rezultate ocene pa uporablja za oblikovanje smernic in zahtev o javnih naročilih za najpomembnejše izdelke in materiale. |
3.2.4 |
Najboljše prakse okoljskega ravnanja za spodbujanje bolj krožnega gospodarstva |
|||||||
Določanje ciljev krožnega gospodarstva za nove izdelke |
D/N |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik se nanaša na obstoj ciljev krožnega gospodarstva za nove izdelke ali skupine izdelkov. |
Podjetje |
Učinkovitost materialov |
Podjetje je vzpostavilo cilje krožnega gospodarstva za nove izdelke in učinkovit proces zasnove izdelkov za zagotavljanje doseganja ciljev. |
3.3.1 |
Delež izdelkov ali sestavnih delov (po številu ali prihodku), za katere so bili začeti cikli nove ali ponovne zasnove, ki izrecno obravnavajo različne pristope h krožnemu gospodarstvu |
% |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Število izdelkov ali sestavnih delov, za katere so bili izvedeni cikli nove ali ponovne zasnove, ki izrecno obravnavajo različne pristope h krožnem gospodarstvu, deljeno s skupnim številom izdelkov ali sestavnih delov, izdelanih v podjetju. |
Podjetje |
Učinkovitost materialov |
Se ne uporablja. |
3.3.1 |
Izvajanje modela celovite ponudbe izdelka in storitve, ki zagotavlja okoljske koristi |
D/N |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
S tem kazalnikom se spremlja, ali je vzpostavljen model celovite ponudbe izdelka in storitve, katerega namen je izboljšanje okoljske uspešnosti izdelkov. |
Podjetje |
Učinkovitost materialov |
Podjetje pri svojem poslovanju sprejme model celovite ponudbe izdelka in storitve, ki zagotavlja stalno izboljševanje okoljske uspešnosti ponujenega izdelka in storitve. |
3.3.2 |
Stopnje vračanja izdelkov, nameščenih v prostorih stranke v okviru modela celovite ponudbe izdelka in storitve, na kategorijo izdelka |
% |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik je izražen kot delež izdelkov, nameščenih v prostorih stranke v okviru modela celovite ponudbe izdelka in storitve, ki jih proizvajalec prevzame nazaj za predelavo ali obnovo za nadaljnjo uporabo. |
Podjetje |
Učinkovitost materialov |
100-odstotna stopnja vračila poporabniških naprav iz pogodb o lizingu in 30-odstotna stopnja obnovitve |
3.3.2 |
Delež ponovno uporabljenih naprav glede na skupno število naprav, nameščenih v okviru celovite ponudbe izdelka in storitve |
% |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik je izražen kot število ponovno uporabljenih naprav, deljeno s skupnim številom naprav, ki jih je podjetje namestilo v okviru modela celovite ponudbe izdelka in storitve. |
Podjetje |
Učinkovitost materialov |
Se ne uporablja. |
3.3.2 |
Uporaba ocene življenjskega kroga za prikaz, da imajo dejavnosti predelave ali obnovitve neto okoljske koristi, vključno z vidika večje energijske učinkovitosti modelov novih izdelkov |
D/N |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Ta kazalnik se nanaša na uporabo ocene življenjskega kroga za prikaz, da imajo dejavnosti predelave ali obnovitve dejanske neto okoljske koristi. |
Podjetje |
Učinkovitost materialov |
Ocena življenjskega kroga se uporablja za prikaz, da imajo dejavnosti predelave in obnovitve neto okoljske koristi, vključno z vidika večje energijske učinkovitosti modelov novih izdelkov. |
3.3.3 |
Celotna količina reciklirane plastike iz predporabniških odpadkov, uporabljene pri proizvodnji |
Tone |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Masa reciklirane plastike iz predporabniških odpadkov, uporabljene pri proizvodnji električne in elektronske opreme. |
Lokacija/podjetje |
Učinkovitost materialov |
Se ne uporablja. |
3.3.4 |
Celotna količina reciklirane plastike iz poporabniških odpadkov, uporabljene pri proizvodnji |
Tone |
Proizvajalci električne in elektronske opreme |
Masa reciklirane plastike iz poporabniških odpadkov, uporabljene pri proizvodnji električne in elektronske opreme. |
Lokacija/podjetje |
Učinkovitost materialov |
Se ne uporablja. |
3.3.4 |
(1) Znanstveno in politično poročilo je javno dostopno na spletišču JRC na naslovu: http://susproc.jrc.ec.europa.eu/activities/emas/documents/BEMP_EEE_Manufacturing.pdf. Sklepne ugotovitve v zvezi z najboljšimi praksami okoljskega ravnanja in njihovo uporabo ter opredeljeni posebni kazalniki okoljske uspešnosti in merila odličnosti iz tega sektorskega referenčnega dokumenta temeljijo na ugotovitvah znanstvenega in političnega poročila. V njem so na voljo vse sekundarne informacije in tehnične podrobnosti.
(2) Uredba Sveta (EGS) št. 1836/93 z dne 29. junija 1993 o prostovoljnem sodelovanju gospodarskih družb industrijskega sektorja v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (UL L 168, 10.7.1993, str. 1).
(3) Uredba (ES) št. 761/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2001 o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) (UL L 114, 24.4.2001, str. 1).
(4) V skladu s Prilogo IV(B)(e) k uredbi EMAS okoljska izjava vsebuje „povzetek dostopnih podatkov o uspešnosti organizacije pri doseganju splošnih in posamičnih okoljskih ciljev glede na njene pomembne vplive na okolje. Poročanje temelji na glavnih kazalnikih in drugih ustreznih obstoječih okoljskih kazalnikih uspešnosti, kot je določeno v oddelku [C].“ V oddelku C Priloge IV je navedeno, da „[v]saka organizacija letno poroča o svoji uspešnosti v zvezi z bolj posebnimi okoljskimi vidiki, določenimi v njeni okoljski izjavi, in, kjer je to mogoče, upošteva sektorske referenčne dokumente iz člena 46“.
(5) Podroben opis vsake od najboljših praks s praktičnimi smernicami o tem, kako jih izvajati, je v poročilu o najboljših praksah, ki ga je objavilo Skupno raziskovalno središče in je na voljo na naslovu http://susproc.jrc.ec.europa.eu/activities/emas/documents/BEMP_EEE_Manufacturing.pdf. Organizacije ga lahko uporabijo, če želijo izvedeti več o nekaterih najboljših praksah, opisanih v tem SRD.
(6) Uredba (ES) št. 1893/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o uvedbi statistične klasifikacije gospodarskih dejavnosti NACE Revizija 2 in o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 3037/90 kakor tudi nekaterih uredb ES o posebnih statističnih področjih (UL L 393, 30.12.2006, str. 1).
(7) Hitrost dotoka je hitrost, s katero zrak prehaja prek filtrov ali tuljav za ogrevanje/hlajenje v enoti za uravnavanje zraka.
(8) Indeks uhajanja zraka, ki se izračuna, ko so izklopljeni vsi porabniki zraka, je seštevek časa delovanja vseh posameznih kompresorjev, pomnožen s prostornino kompresorja, deljen s celotnim časom pripravljenosti in skupno nazivno prostornino kompresorjev v sistemu.
(9) Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL L 312, 22.11.2008, str. 3), znana kot okvirna direktiva o odpadkih, uvaja prednostni vrstni red ukrepov za zmanjšanja odpadkov in ravnanje z njimi. To se imenuje hierarhija ravnanja z odpadki. Največjo prednost daje preprečevanju nastajanja odpadkov, ki mu sledijo ponovna uporaba odpadkov, recikliranje in nato (energijska) predelava frakcij odpadkov, katerih nastanka ni mogoče preprečiti, ki jih ni mogoče ponovno uporabiti ali reciklirati. Nazadnje, odstranjevanje odpadkov se prouči le, če nobeden od prejšnjih načinov ni mogoč.
(10) Nekatere se lahko vseeno uporabljajo na podlagi izjem omejevanja uporabe nekaterih nevarnih snovi.
(11) V skladu s Protokolom o toplogrednih plinih so emisije obsega 1 vse neposredne emisije toplogrednih plinov podjetja, tj. emisije toplogrednih plinov, izpuščene iz lastnih obratov ali vozil oziroma obratov ali vozil, ki jih podjetje upravlja. Emisije obsega 2 so posredne emisije toplogrednih plinov, ki so posledica porabe kupljene električne energije, toplote, hladu ali pare tj. emisije, izpuščene drugje za proizvodnjo energije, ki se porabi znotraj podjetja. Emisije obsega 3 so vse druge posredne emisije, ki nastanejo v zvezi z izdelkom (blagom ali storitvijo) ali snovnimi tokovi v podjetje ali iz njega.
(12) Glavni kazalniki EMAS so navedeni v Prilogi IV k Uredbi (ES) št. 1221/2009 (oddelek C.2).
(13) Številke se nanašajo na oddelke v tem dokumentu.