(1)

Evropska komisija („Komisija“) je 16. avgusta 2017 z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2017/1480 (2) („začasna uredba“) uvedla začasno protidampinško dajatev na uvoz nekaterih izdelkov iz litega železa z laminarnim grafitom (imenovanega tudi sivo železo) ali sferoidnega grafitnega litega železa (imenovanega tudi nodularno lito železo) in njihovih delov s poreklom iz Ljudske republike Kitajske („LRK“) v Evropsko unijo („Unija“).

(2)

Komisija je začela preiskavo 10. decembra 2016 z objavo obvestila o začetku („obvestilo o začetku“) v Uradnem listu Evropske unije na podlagi pritožbe, ki jo je 31. oktobra 2016 vložilo sedem proizvajalcev Unije, in sicer družbe Fondatel Lecompte SA, Ulefos Niemisen Valimo Oy Ltd, Saint-Gobain PAM SA, Fonderies Dechaumont SA, Heinrich Meier Eisengießerei GmbH & Co. KG, Saint-Gobain Construction Products UK Ltd in Fundiciones de Odena SA („pritožniki“), ki predstavljajo več kot 40 % celotne proizvodnje nekaterih izdelkov iz litega železa v Uniji.

(3)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 33 začasne uredbe, je preiskava dampinga in škode zajemala obdobje od 1. oktobra 2015 do 30. septembra 2016 („obdobje preiskave“), proučitev trendov, pomembnih za oceno škode, pa je zajemala obdobje od 1. januarja 2013 do konca obdobja preiskave („obravnavano obdobje“).

(4)

Po razkritju bistvenih dejstev in premislekov, na podlagi katerih je bila uvedena začasna protidampinška dajatev („začasno razkritje“), so pritožniki, kitajska gospodarska zbornica za uvoz in izvoz strojev in elektronskih izdelkov (China Chamber of Commerce for Import and Export of Machinery and Electronic Products – „CCCME“), ad hoc združenje nepovezanih uvoznikov Free Castings Imports („FCI“), dva nepovezana uvoznika, indijski proizvajalci izvozniki in sedem kitajskih proizvajalcev izvoznikov predložili pisna stališča do začasnih ugotovitev.

(5)

Zaslišanje je bilo odobreno vsem stranem, ki so to zahtevale. Zaslišanja so potekala s CCCME, FCI in pritožniki. S CCCME sta bili opravljeni dve zaslišanji pred pooblaščencem za zaslišanje v trgovinskih postopkih.

(6)

Komisija je proučila pripombe, ki so jih predložile zainteresirane strani, in jih obravnavala v nadaljevanju.

(7)

Komisija je nadaljevala zbiranje in preverjanje vseh informacij, ki so bile po njenem mnenju potrebne za njene dokončne ugotovitve. Da bi se preverili izpolnjeni vprašalniki nepovezanih uvoznikov, so bili opravljeni preveritveni obiski v prostorih naslednjih strani:

(8)

Komisija je vse strani obvestila o bistvenih dejstvih in premislekih, na podlagi katerih je nameravala uvesti dokončno protidampinško dajatev na uvoz izdelkov iz litega železa s poreklom iz LRK v Unijo, dokončno pobrati zneske, zavarovane z začasno dajatvijo, in zaključiti preiskavo o uvozu izdelkov iz litega železa s poreklom iz Indije v Unijo („končno razkritje“).

(9)

Za vse strani je bil določen rok, v katerem so lahko predložile pripombe v zvezi s končnim razkritjem. CCCME, FCI, industrija Unije in trije proizvajalci izvozniki so predložili pripombe v pisnih stališčih po končnem razkritju in na zaslišanjih. Pripombe zainteresiranih strani so se proučile in upoštevale.

(10)

CCCME in Botou City Wangwu Town Tianlong Casting Factory sta trdila, da je bilo začasno razkritje Komisije nezadostno in je zato vplivalo na njune pravice obrambe, ter zahtevala, naj Komisija predloži dodatna pojasnila in razkrije dodatne informacije.

(11)

V zvezi z izračuni dampinga sta ti strani zahtevali dodatne informacije glede posebne metodologije, uporabljene za vsako vrsto izdelka, normalne vrednosti, pridobljene na podlagi navedenih metodologij, na vrsto izdelka, glede stopenj dampinga, pridobljenih z različnimi metodologijami, zneskov za PSA-stroške in za dobiček ter obsega prodaje različnih vrst izdelka, ki so se prodajale na indijskem trgu, skupaj z deležem dobičkonosnih transakcij.

(12)

CCCME je zahtevala še, naj Komisija predloži seznam vrst izdelka s celotnim obsegom izvoza vseh vzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov na vrsto izdelka in celotnim obsegom domače prodaje indijskih proizvajalcev.

(13)

Poleg tega je CCCME trdila, da Komisija ni razkrila informacij v zvezi s posebnimi vrstami izdelka proizvajalcev primerljive države ter da kitajski proizvajalci izvozniki in CCCME niso mogli ugotoviti, ali so obstajale razlike, ki so utemeljevale prilagoditev, saj niso vedeli, kakšni izdelki so se uporabili za določitev normalne vrednosti.

(14)

Metodologija za izračun stopnje dampinga je bila podrobno opisana v uvodnih izjavah 61 do 98 začasne uredbe. Da bi se zaščitile poslovno občutljive informacije sodelujočih indijskih proizvajalcev in vzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov, so se podrobni izračuni dampinga, vključno z metodologijo, uporabljeno za izračun normalne vrednosti za vsako vrsto izdelka, razkrili samo vzorčenim proizvajalcem izvoznikom.

(15)

Vendar so se podatki, uporabljeni za določitev normalnih vrednosti, nanašali samo na dve skupini družb v primerljivi državi, zato ni bilo mogoče zagotoviti združenih podatkov v zvezi z normalno vrednostjo, ne da bi se razkrili poslovno občutljivi podatki v zvezi s temi stranmi. Zato je bila normalna vrednost razkrita v razponih.

(16)

Komisija ni opravila splošnih združenih izračunov na vrsto izdelka, ki jo prodajajo vsi vzorčeni kitajski proizvajalci izvozniki. Namesto tega je opravila izračune na vrsto izdelka za vsakega proizvajalca izvoznika. Poleg tega so združeni podatki za vse vzorčene kitajske proizvajalce izvoznike in primerljive indijske proizvajalce v zvezi z obsegi prodaje na vrsto izdelka, ki jih je zahtevala CCCME, poslovno občutljive informacije v smislu člena 19 osnovne uredbe. Zato je Komisija to zahtevo zavrnila.

(17)

Ne glede na to je bil pred začasnim razkritjem v dokumentacijo, ki ni zaupna, vključen dokument s podrobnostmi o tehničnih značilnostih celotnega asortimenta vrst izdelka, ki jih vzorčeni indijski proizvajalci prodajajo na primerljivem trgu in trgu Unije.

(18)

Da bi CCCME podprla svojo zahtevo po nadaljnjem razkritju, je izrazila dvom glede doslednosti stopenj nelojalnega nižanja prodajnih cen in dampinga, objavljenih v začasni uredbi, ter ponovila iste skrbi po končnem razkritju. Trdila je, da je glede na to, da je bila Indija izbrana za primerljivo državo, ter dejstvo, da imajo kitajski in indijski proizvajalci izvozniki podobne stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen, logično, da so stopnje dampinga pri proizvajalcih izvoznikih obeh držav enako podobne. CCCME je trdila, da informacije, ki jih je imela na voljo, niso bile zadostne za to, da bi lahko razumela ugotovitve Komisije v zvezi s tem in predložila pripombe o njih.

(19)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 179 začasne uredbe, je Komisija ugotovila, da je mogoče razlike med stopnjami nelojalnega nižanja prodajnih cen indijskih in kitajskih proizvajalcev izvoznikov pojasniti z razliko v mešanici sestavin med kitajskimi in indijskimi izdelki, izvoženimi v Unijo. Komisija je opozorila, da so bile stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen pridobljene s primerjanjem izdelkov, ki so jih izvažali kitajski proizvajalci izvozniki, s podobnimi izdelki, ki jih je prodajala industrija Unije, medtem ko so bile stopnje dampinga kitajskih proizvajalcev izvoznikov pridobljene s primerjanjem izdelkov, izvoženih iz LRK v Unijo, s podobnimi izdelki, naprodaj na indijskem domačem trgu. Zato je razlika med tema dvema stopnjama eden od možnih rezultatov, kot je priznala tudi CCCME.

(20)

Poleg tega je Komisija med zaslišanjem s CCCME 8. septembra 2017, ki je potekalo pred pooblaščencem za zaslišanje, pojasnila, zakaj je prilagoditev stopnje dampinga, ugotovljene za kitajske proizvajalce izvoznike, za nevračljiv DDV vplivala na primerjavo med indijskimi in kitajskimi rezultati. CCCME je tudi v zvezi s to prilagoditvijo predložila pripombe, ki se obravnavajo v nadaljevanju.

(21)

V zvezi z izračuni škode je CCCME trdila, da Komisija ni upoštevala zahteve CCCME za poln dostop do izračunov učinka obsega in cene, stopnje škode in kazalnikov škode ter vseh morebitnih drugih zaupnih informacij, na katerih so temeljili navedeni izračuni. CCCME je v zvezi s tem navedla, da obveznost Komisije za spoštovanje zaupnosti ni absolutna in bi jo bilo treba uravnovesiti s pravicami obrambe zainteresiranih strani. Kot primer je CCCME navedla, da ji Komisija ni razkrila značilnosti izdelka, uporabljenih za primerjavo cen na strani industrije Unije.

(22)

Poleg tega je CCCME predlagala načine, kako bi lahko Komisija zagotovila to, kar po mnenju CCCME pomeni potrebno ravnovesje med zaupnostjo in pravicami obrambe. To je vključevalo, na primer, predloge za zagotovitev „skupnih razkritij“. CCCME je navedla, da bi lahko Komisija predložila izračune nelojalnega nižanja prodajnih cen s konsolidiranimi podatki vseh vzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov in konsolidiranimi podatki vseh vzorčenih proizvajalcev Unije. CCCME je menila, da bi Komisija s predložitvijo takih zbranih podatkov zainteresiranim stranem, ki same ne poslujejo kot gospodarski subjekti na trgu, ustrezno spoštovala zaupnost osnovnih podatkov.

(23)

CCCME je kritizirala dejstvo, da je Komisija vselej dala prednost zaupnosti pred pravicami obrambe CCCME, pri čemer ni presodila posebnih okoliščin ali položaja CCCME v zvezi z zadevnimi informacijami ter na splošno ni ustrezno upoštevala pomena pravic obrambe.

(24)

Komisija se s to oceno ni strinjala. Vsako informacijo, ki jo je zahtevala CCCME, je posebej analizirala in je 25. avgusta 2017 CCCME predložila vse informacije, razen neobstoječih informacij, informacij, ki niso bile del dokumentacije, ali zaupnih informacij. Če informacije niso bile del dokumentacije ali so bile zaupne, je Komisija zavrnitev razkritja ustrezno utemeljila. Komisija zlasti ni opravila splošnih združenih izračunov nelojalnega nižanja prodajnih cen in izračunov nelojalnega nižanja prodajnih cen na kontrolno številko izdelka („PCN“ ali „vrsta izdelka“). Namesto tega je opravila izračune nelojalnega nižanja prodajnih cen na vrsto izdelka in na proizvajalca izvoznika. Zato se združene informacije v preiskavi niso uporabile in niso bile del dokumentacije.

(25)

Komisija je v zvezi z zaupnimi informacijami opozorila, da je zanjo veljala obveznost varstva takih informacij v skladu s členom 19 osnovne uredbe. Poleg tega je Komisija menila, da je javna dokumentacija zadeve, ki je bila dana na voljo stranem, vključno s CCCME, vsebovala vse informacije, pomembne za predstavitev njihovih primerov in uporabljene v preiskavi. Če se je štelo, da so informacije zaupne, so bile v javni dokumentaciji smiselno povzete. Vse zainteresirane strani, vključno s CCCME, so imele dostop do javne dokumentacije in so se lahko nanjo sklicevale. Komisija je v zvezi s CCCME ugotovila, da čeprav med drugim zastopa kitajsko industrijo ulitkov, ji noben posamezni vzorčeni proizvajalec izvoznik ni odobril dostopa do svojih zaupnih informacij. Zato zaupnega razkritja, zagotovljenega posameznim vzorčenim kitajskim proizvajalcem izvoznikom, ni bilo mogoče zagotoviti CCCME.

(26)

Glede na navedeno je Komisija menila, da sta imela CCCME in proizvajalec izvoznik možnost, da v celoti uveljavljata svoje pravice obrambe, ter zavrnila njune trditve.

(27)

Po končnem razkritju je CCCME ponovila trditev, da ni imela možnosti v celoti uveljavljati svoje pravice obrambe. CCCME ni zaprosila za nove informacije niti ni predložila novih argumentov. Zlasti ni odgovorila na pismo o razkritju, v katerem je Komisija podrobno obravnavala vprašanja, ki jih je 15. septembra 2017 predložila pooblaščencu za zaslišanje. Komisija je to trditev zavrnila, saj je, kot je navedeno v uvodnih izjavah 10 do 26 te uredbe, CCCME zagotovila poln dostop do informacij, ki niso zaupne, in ustrezno utemeljila svojo zavrnitev razkritja zaupnih informacij ali informacij, ki niso bile del dokumentacije.

(28)

Seznam kitajskih proizvajalcev izvoznikov, vključen v Prilogo k tej uredbi, je bil spremenjen, da sta se vključili imeni dveh proizvajalcev izvoznikov, ki sta bili iz začasne uredbe izpuščeni ali v njej napačno črkovani.

(29)

Med preiskavo je eden od nevzorčenih kitajskih proizvajalcev izvoznikov Komisijo obvestil, da je spremenil svoje ime. Komisija je bila zadovoljna s predloženimi dokazi. Seznam kitajskih proizvajalcev izvoznikov je bil ustrezno spremenjen.

(30)

CCCME je Komisijo pozvala, naj odobri individualno preiskavo 18 nevzorčenim kitajskim proizvajalcem izvoznikom, ki so jo uradno zahtevali v skladu s členom 17(3) osnovne uredbe.

(31)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 27 začasne uredbe, bi preiskava tako velikega števila zahtevkov predstavljala preveliko obremenitev in bi onemogočila končanje preiskave v roku, določenem v osnovni uredbi. Komisija zato ni ugodila zahtevkom za individualno preiskavo.

(32)

Med to preiskavo so CCCME in dva kitajska proizvajalca ponovili trditev, da je oddelek 15 Protokola o pristopu LRK k STO po 11. decembru 2016 prenehal veljati, zato izbira primerljive države ni več utemeljena, obstoj dampinga pa bi bilo treba ugotoviti na podlagi domačih cen in stroškov kitajskih proizvajalcev izvoznikov.

(33)

Komisija je uporabila zakonodajo, ki zdaj velja. V členu 2(7)(a) in (b) osnovne uredbe je določeno, da je treba v primeru proizvajalcev izvoznikov iz LRK za določitev normalne vrednosti uporabiti metodologijo primerljive države.

(34)

FCI je ponovilo trditev, da je obravnavano obdobje prekratko, da bi se lahko oblikovala smiselna ugotovitev, zlasti glede obsega uvoza iz LRK, ter da je obdobje, krajše od štirih let, v nasprotju z ustaljeno prakso Komisije, ki po navadi izbere vsaj štiriletno obdobje.

(35)

Komisija je ugotovila, da je bilo obravnavano obdobje določeno ob začetku v skladu s standardno prakso Komisije. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 35 začasne uredbe, obravnavano obdobje zajema tri cela koledarska leta in obdobje preiskave. Zato ni bilo razloga, da bi Komisija odstopala od svoje standardne prakse in izbrala drugo obdobje. Zato je bila trditev zavrnjena.

(36)

Tudi če bi Komisija upoštevala FCI in v analizo škode vključila leto 2012, bi še vedno ugotovila, da se je obseg uvoza iz LRK v celotnem obdobju povečal za približno 10 %.

(37)

Ker drugih pripomb glede obdobja preiskave in obravnavanega obdobja ni bilo, se uvodna izjava 33 začasne uredbe potrdi.

(38)

Zadevni izdelek je začasno opredeljen v uvodni izjavi 36 začasne uredbe.

(39)

V uvodnih izjavah 39 do 60 začasne uredbe so predstavljene trditve indijskih proizvajalcev izvoznikov, enega kitajskega proizvajalca izvoznika, FCI in dveh ločenih nepovezanih uvoznikov ter ocena Komisije v zvezi z obsegom izdelka.

(40)

Po uvedbi začasnih ukrepov so nepovezana uvoznika in FCI predložili zahteve za pojasnila in dodatne trditve, da bi bilo treba nekatere vrste izdelka izključiti iz obsega izdelka. Zahtevki za izključitev so se nanašali na naslednje vrste izdelka:

(41)

V zvezi z zahtevo enega od uvoznikov po potrditvi izključitve litih pokrovov in kanalskih rešetk, za katere se uporablja standard EN 1433, je Komisija potrdila, da se za kanalske rešetke uporablja standard EN 1433 ter so zato izključene iz zadevnega izdelka v skladu z uvodnima izjavama 44 in 60 začasne uredbe. V zvezi z litimi pokrovi je Komisija ugotovila, da imajo enake fizikalne lastnosti in so predvideni za enako uporabo kot kanalske rešetke ter da se zanje uporablja isti standard kot za kanalske rešetke. Zato je Komisija lite pokrove izključila iz zadevnega izdelka.

(42)

V zvezi z zahtevo FCI po potrditvi izključitve nastopnih želez in ključev za odpiranje vstopnih jaškov je Komisija ugotovila, da se ne šteje, da so taka nastopna železa in ključi za odpiranje vstopnih jaškov del obsega izdelka pri tej preiskavi, saj imajo drugačen namen uporabe od namenov, opisanih v opredelitvi zadevnega izdelka. To so dodatki za zadevni izdelek, vendar nimajo enakih tehničnih lastnosti kot zadevni izdelek ali njegovi deli. Dejansko se nastopna železa in ključi za odpiranje vstopnih jaškov ne uporabljajo za pokritje površinskih ali podpovršinskih sistemov ali zagotavljanje dostopa ali pogleda do površinskih ali podpovršinskih sistemov.

(43)

Uvoznik, naveden v uvodni izjavi 41, je predložil dodatne informacije v zvezi s svojim zahtevkom za izključitev izdelka iz uvodnih izjav 45 do 53 začasne uredbe, ki se je nanašal na sestavne dele uvoznika Gatic s čisto odprtino, večjo od 1 000 mm. Taki sestavni deli ne spadajo na področje uporabe standarda EN 124 in so več kot dvakrat dražji od običajnih pokrovov vstopnih jaškov.

(44)

Ker so lahko sestavni deli s čisto odprtino, manjšo od 1 000 mm, del izdelka s čisto odprtino, večjo od 1 000 mm, jih ni mogoče razlikovati od zadevnega izdelka po nobeni od fizikalnih in tehničnih lastnosti izdelka. Komisija je to obravnavala v uvodnih izjavah 51 do 53 začasne uredbe. Razlika v ceni izdelka zato ni pomembna.

(45)

Po končnem razkritju je Gatic vztrajal, da bi bilo treba sestavne dele pokrovov za dostope s posamezno čisto odprtino/čisto površino, večjo od 1 000 mm, izključiti iz obsega izdelka, saj taki veliki sestavni deli ne spadajo v standard EN 124. Poleg tega lahko carinski organi držav članic preprosto razlikujejo med sestavnimi deli s čisto odprtino, večjo od 1 000 mm, (za katere ukrepi ne veljajo) in tistimi s čisto odprtino, manjšo od 1 000 mm (za katere ukrepi veljajo). Zato ni utemeljenega razloga za to, da se sestavni deli s čisto odprtino, večjo od 1 000 mm, ne bi izključili s področja uporabe ukrepov.

(46)

V uvodnih izjavah 52 in 53 začasne uredbe je navedeno, da vse fizikalne in tehnične lastnosti zadevnega izdelka veljajo tudi za sestavne dele uvoznika Gatic ne glede na velikost čiste odprtine izdelka. Dejstvo, da sestavni deli uvoznika Gatic s posamezno čisto odprtino, večjo od 1 000 mm, ne spadajo v standard EN 124, teh lastnosti ne spreminja. Dejansko zadevni izdelek ni opredeljen s standardom in vključuje širši nabor vrst izdelka od tistih, ki spadajo v standard EN 124. Zato je Komisija to trditev zavrnila.

(47)

Drug uvoznik je predložil zahtevek za izrecno izključitev izdelkov, za katere se uporablja standard EN 1253, iz zadevnega izdelka.

(48)

Iz razlogov iz uvodnih izjav 54 do 56 začasne uredbe je Komisija potrdila, da taki izdelki niso del obsega izdelka pri tej preiskavi, in je ustrezno prilagodila opredelitev izdelka v izvedbenem delu.

(49)

FCI je trdilo, da v Uniji ni proizvodnje cestnih kap, ki je v skladu z nemškimi standardi, ter da nodularne cestne kape ne bodo več na voljo v Uniji, če se bodo uvedli dokončni protidampinški ukrepi na uvoz cestnih kap iz LRK.

(50)

Komisija je ugotovila, da vzorčeni proizvajalci Unije proizvajajo cestne kape, tudi v skladu z nemškimi standardi.

(51)

Komisija je še opozorila, da se dokončni protidampinški ukrepi ne uvedejo za to, da bi se trg za zadevni izdelek zaprl za uvoz iz LRK. Če v Uniji ni proizvodnje nekaterih vrst cestnih kap, ki je v skladu z nemškimi standardi, imajo uporabniki še vedno možnost, da ta izdelek pridobijo iz tretjih držav, vključno z LRK.

(52)

FCI je predložilo zahtevek za izključitev kap za zaporne ventile, saj se zanje ne uporablja standard EN 124, ampak standard EN 1563. Kape za zaporne ventile so vrsta cestnih kap. Cestne kape so že bile predmet zahtevka za izključitev, ki je bil zavrnjen v uvodni izjavi 59 začasne uredbe. Zato je Komisija zavrnila tudi zahtevek za izključitev kap za zaporne ventile iz zadevnega izdelka.

(53)

FCI je predložilo zahtevek za nadaljnjo izključitev rešetk, za katere se uporablja standard EN 124, saj imajo povsem enak namen uporabe kot kanalske rešetke, za katere se uporablja standard EN 1433. Pod različne standarde spadajo zato, ker se kanalske rešetke, za katere se uporablja standard EN 1433, preskušajo skupaj s spodnjim kanalom, medtem ko se rešetke, za katere se uporablja standard EN 124, preskušajo same, podobno kot kanalizacijske rešetke in pokrovi vstopnih jaškov.

(54)

Komisija je ugotovila, da so tehnične lastnosti za take rešetke, kanalizacijske rešetke in pokrove vstopnih jaškov enake, saj se za vse uporablja standard EN 124. Ni jih mogoče zlahka in neposredno razlikovati od drugih vrst zadevnega izdelka, zato je bil zahtevek za izključitev rešetk, za katere se uporablja standard EN 124, iz zadevnega izdelka zavrnjen.

(55)

Po končnem razkritju je FCI ponovilo trditev, da imajo rešetke kanalov, za katere se uporablja standard EN 1433, in rešetke, za katere se uporablja standard EN 124, enake fizikalne lastnosti in lastnosti glede materialov, pa tudi proizvodni postopek je enak v obeh primerih. Zato so to dejansko enaki izdelki. Poleg tega je FCI trdilo, da dejstva zadeve očitno nasprotujejo trditvi Komisije, da samostojnih rešetk ni mogoče preprosto in neposredno razlikovati od drugih vrst zadevnega izdelka.

(56)

Komisija je ugotovila, da je področje uporabe standarda EN 124 omejeno na pokrove vstopnih jaškov in kanalizacijske rešetke. Zato se šteje, da so rešetke, za katere se uporablja standard EN 124, del teh izdelkov. Zato ni mogoče šteti, da so rešetke kanalov, za katere se uporablja standard EN 1433, in rešetke, za katere se uporablja standard EN 124, enaki izdelki.

(57)

Trditev Komisije, da takih rešetk, za katere se uporablja standard EN 124, ni mogoče preprosto vizualno razlikovati od drugih vrst zadevnega izdelka, je pomenila, da takih rešetk ni mogoče preprosto vizualno razlikovati od rešetk, ki se uporabljajo kot pokrov vstopnega jaška ali kanala in omogočajo pretok vode v kanal ali vstopni jašek, ki spada pod zadevni izdelek kot njegov del. Zato je bila trditev zavrnjena.

(58)

Pritožniki so ponovili, da nasprotujejo izbiri Indije kot primerljive države zaradi izkrivljanj, ki jih povzročajo izvozne subvencije, izvozna dajatev in politika dvojne prevoznine, ki vpliva na ceno železove rude.

(59)

Komisija je te trditve obravnavala v uvodnih izjavah 80 in 81 začasne uredbe. Ker niso bili predloženi nobeni novi argumenti, je bila ta trditev zavrnjena.

(60)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 88 začasne uredbe, se je za izračun normalne vrednosti za začasne stopnje dampinga za vsako vrsto izdelka, ki so jo izvažali vzorčeni kitajski proizvajalci izvozniki, najprej določila normalna vrednost za vsakega primerljivega indijskega proizvajalca, nato pa je bilo določeno tehtano povprečje vseh teh normalnih vrednosti na vrsto izdelka, pri čemer se je uporabila količina, ki jo je proizvedel vsak indijski proizvajalec.

(61)

Po začasnem razkritju je Komisija prejela pripombe več zainteresiranih strani, ki so trdile, da se je zaradi uporabe konstruiranih vrednosti morda povečala normalna vrednost, določena za primerljivo državo.

(62)

Zlasti je CCCME trdila, da ima Komisija pri izračunu normalne vrednosti v primerljivi državi prosto presojo glede ravni „zadostnih količin“ pod pogoji iz člena 2(2) osnovne uredbe.

(63)

CCCME je trdila še, da če je en kitajski proizvajalec izvoznik izpolnil preskus reprezentativnosti, bi bilo treba za vse druge kitajske proizvajalce izvoznike uporabiti enako normalno vrednost na podlagi cene za enako vrsto izdelka.

(64)

Komisija je sprejela oba tehnična argumenta v zvezi s preskusom zadostne količine in uporabo normalne vrednosti na podlagi cene ter ustrezno spremenila izračun normalne vrednosti.

(65)

Ker je pri preiskavi sodelovalo več vzorčenih proizvajalcev v primerljivi državi, je Komisija znova proučila določitev normalne vrednosti, da bi čim bolj zmanjšala uporabo konstruiranih normalnih vrednosti.

(66)

V zvezi s tem se je v primeru, ko je bila na voljo normalna vrednost na podlagi cene domače prodaje v Indiji v okviru običajnega poteka trgovine in zadostnih količinah, ta cena uporabila namesto povprečne normalne vrednosti, izračunane na podlagi te cene in konstruirane normalne vrednosti drugih proizvajalcev. To je v skladu s členom 2(7), po katerem bi bilo treba normalno vrednost izračunati ob sklicevanju na domače cene podobnega izdelka v primerljivi državi.

(67)

Kadar nobeden od vzorčenih indijskih proizvajalcev ni prodajal neke vrste izdelka na domačem trgu, vendar je vsaj en vzorčeni indijski proizvajalec proizvajal to vrsto izdelka, je bila normalna vrednost konstruirana z uporabo vsote proizvodnih stroškov ter PSA-stroškov in dobička od domače prodaje v okviru običajnega poteka trgovine tega indijskega proizvajalca. V teh primerih je bila uporabljena vsota PSA-stroškov in dobička, izražena kot odstotek prihodkov od prodaje, v razponu od 1 % do 10 % za izdelke iz sivega železa ter od 10 % do 20 % za izdelke iz nodularnega železa.

(68)

Kadar ni bilo ujemanja na ravni vrste izdelka, je Komisija uporabila normalno vrednost na podlagi domače prodaje vseh vrst izdelka, za katere so se uporabile enake surovine, v okviru običajnega poteka trgovine. Za štiri vzorčene kitajske proizvajalce izvoznike od petih so se te okoliščine nanašale na manj kot 1,2 % celotnega obsega izvoza. Za enega vzorčenega kitajskega izvoznika je to pomenilo več kot 50 % obsega izvoza. Ta kitajski izvoznik je prodajal razmeroma drage nišne izdelke, ki jih ni bilo mogoče povezati z vrstami izdelka, ki so jih proizvajali in prodajali vzorčeni proizvajalci v primerljivi državi, in za katere ni bilo mogoče številčno opredeliti prilagoditve normalne vrednosti navzgor. Zaradi uporabe povprečne normalne vrednosti vseh vrst izdelka z enakimi surovinami se stopnja dampinga za tega proizvajalca izvoznika ni povečala.

(69)

CCCME in Botou City Wangwu Town Tianlong Casting Factory sta izrazila tudi nestrinjanje z metodologijo, ki jo je Komisija uporabila pri konstruiranju normalne vrednosti za vrste izdelka, ki so se prodale v nezadostnih količinah. Po spremembah iz uvodnih izjav 64 do 68 ta trditev ni bila več pomembna, saj se ni pojavil tak primer konstruiranja normalne vrednosti.

(70)

Po končnem razkritju je CCCME trdila, da bi morala Komisija pri konstruiranju normalne vrednosti uporabiti PSA-stroške in dobiček domače prodaje v okviru običajnega poteka trgovine vseh indijskih proizvajalcev.

(71)

V okoliščinah, opisanih v uvodni izjavi 67 in v skladu z jasnim besedilom člena 2(6) osnovne uredbe, je morala Komisija uporabiti zneske za PSA-stroške in dobiček domače prodaje podobnega izdelka v okviru običajnega poteka trgovine indijskega proizvajalca, ki je proizvajal zadevno vrsto izdelka.

(72)

Zato je bila trditev CCCME, da bi morala Komisija izbrati različne PSA-stroške in dobičke drugih družb, ki niso proizvajale zadevne vrste izdelka, ter izračunati neko njihovo povprečje, zavrnjena.

(73)

Po končnem razkritju je CCCME zahtevala, naj Komisija potrdi, da posredni davki niso bili vključeni v stroške proizvodnje indijskih proizvajalcev, niso vplivali na preskus dobičkonosnosti in niso bili vključeni v domače cene, uporabljene za določitev normalne vrednosti.

(74)

Komisija je potrdila, da posredni davki niso bili vključeni niti v cene niti stroške, uporabljene za določitev normalne vrednosti, in niso vplivali na preskus dobičkonosnosti.

(75)

Ker pripomb glede izvozne cene ni bilo, je bila uvodna izjava 89 začasne uredbe potrjena.

(76)

Eden od proizvajalcev izvoznikov je trdil, da bi bilo treba normalno vrednost prilagoditi v skladu s členom 2(10) osnovne uredbe, da bi se upoštevalo, da kitajski proizvajalci izvozniki niso zasnovali zadevnega izdelka. Zasnovo je zagotovil nepovezani uvoznik.

(77)

Ker so vzorčeni indijski proizvajalci zasnovali podobni izdelek, ki se prodaja na njihovem domačem trgu, je Komisija sprejela to trditev. Relativna številčna opredelitev prilagoditve je temeljila na ustreznih podatkih vzorčenih proizvajalcev Unije.

(78)

CCCME je trdila, da je prilagoditev za posredne davke nezakonita in ni bila navedena med prilagoditvami na podlagi člena 2(10) v uvodni izjavi 91 začasne uredbe. CCCME je trdila, da prilagoditev za delno vračilo DDV temelji na oceni statusa LRK kot netržnega gospodarstva, ki jo je opravila Komisija.

(79)

Komisija je te trditve zavrnila. Komisija je izvedla prilagoditev na podlagi člena 2(10)(b) za razliko med posrednimi davki pri izvozu iz LRK v Unijo (pri katerem se obračuna 17-odstotna izvozna dajatev, nato pa se 5 % dajatve vrne) in posrednimi davki na domačo prodajo v Indiji (kjer domača cena ne vključuje davkov). Ta prilagoditev ni nikakor povezana z uporabo metodologije primerljive države za LRK. Ta prilagoditev je bila pomotoma izpuščena iz uvodne izjave 91 začasne uredbe. Vendar je bila prilagoditev sporočena pri posebnem začasnem razkritju vzorčenim proizvajalcem izvoznikom. Ti v zvezi s to prilagoditvijo niso predložili pripomb.

(80)

Po končnem razkritju je CCCME ponovila, da ugovarja temu, da je Komisija uporabila člen 2(10)(b) osnovne uredbe za to, da je zagotovila primerljivost med izvozno ceno iz LRK in normalno vrednostjo iz Indije. CCCME je trdila, da sistema izvoznega DDV ni mogoče uporabiti za prilagoditev za primerjavo cen, saj je eden od razlogov, zakaj LRK ni država s tržnim gospodarstvom. Ta trditev je bila zavrnjena. V skladu s členom 2(7)(a) osnovne uredbe mora Komisija poiskati drug vir normalne vrednosti, če neka država nima tržnega gospodarstva in če neka družba ne trdi, da ji je odobrena tržnogospodarska obravnava (TGO). Po določitvi normalne vrednosti mora Komisija zagotoviti pošteno in razumno primerjavo v skladu z določbami člena 2(10) osnovne uredbe.

(81)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 79, za izvoz ulitkov iz LRK velja delno vračilo izvoznega DDV, za domačo prodajo v Indiji pa vračilo vseh davkov. Zato je morala Komisija za zagotovitev poštene primerjave in v skladu z ustaljeno sodno prakso (3) prilagoditi normalno vrednost na podlagi člena 2(10)(b) osnovne uredbe, tako kot je to storila tudi za druge razlike, ki vplivajo na primerjavo, na podlagi drugih določb člena 2(10) osnovne uredbe.

(82)

Če bi bila družbi v LRK odobrena TGO, bi se uporabila enaka prilagoditev normalne vrednosti, saj bi bila ugotovljena enaka razlika pri davku.

(83)

CCCME in dva kitajska proizvajalca izvoznika so trdili, da bi morala Komisija razkriti tudi razlogovanje za uporabo skrajšane PCN za identifikacijo različnih vrst izdelka za izračune in njen učinek na pošteno primerjavo.

(84)

V zvezi s tem je Komisija ugotovila, da je izpolnila svojo obveznost za zagotovitev poštene primerjave ter da je lahko z uporabo skrajšane PCN primerjala celotni obseg izvoza z najbolj podobnimi vrstami podobnega izdelka ob upoštevanju njihovih osnovnih fizikalnih lastnosti. Komisija ni ugotovila nobene razlike v tržni vrednosti lastnosti izdelka, izpuščenih iz skrajšane PCN. Poleg tega ni noben kitajski proizvajalec izvoznik predložil količinsko opredeljenega zahtevka za prilagoditev za razlike v fizikalnih lastnostih.

(85)

Po končnem razkritju so CCCME in dva kitajska proizvajalca izvoznika ponovili, da Komisija ni zagotovila primerljivosti cen. CCCME je trdila, da bi morala Komisija izvesti prilagoditve za razlike v izdelkih, ne glede na to, ali jih izražajo lastnosti iz izvirne PCN ali ne. CCCME je trdila, da ni imela dostopa do tehničnih lastnosti izdelka, ki so ga prodajali indijski proizvajalci, in da razkritje celotne PCN izdelka, ki so ga proizvajali indijski proizvajalci, ni zadostovalo.

(86)

Komisija je te trditve zavrnila. Komisija je opozorila, da je junija 2017 vsem zainteresiranim stranem dala na voljo klasifikacijo izdelkov, proizvedenih v primerljivi državi, na podlagi 15 tehničnih lastnosti izvirne PCN. Razen katalogov izdelkov, ki jih indijski proizvajalci niso imeli, Komisija ni imela drugega vira tehničnih informacij, ki po naravi ni bil zaupen ali bi ga bilo mogoče smiselno povzeti za pregled s strani drugih zainteresiranih strani.

(87)

Poleg tega CCCME ni predložila posebnih trditev glede potrebne vrste prilagoditve v okviru PCN in zunaj njega, čeprav je bila v celoti seznanjena s 15 lastnostmi izdelka, ki so ga proizvajali indijski proizvajalci, v izvirni PCN. Poleg tega Komisija pri svojih preveritvenih obiskih ni ugotovila potrebe po taki prilagoditvi. Ugotavlja se, da je CCCME v svojih pripombah, predloženih 22. decembra 2016 v zvezi z izbiro primerljive države, sama poudarila, da se „z uporabo Indije obravnavajo tudi vprašanja v zvezi s povezovanjem vrst izdelka, saj bi bili podatki bolj reprezentativni […]. Z uporabo Indije kot primerljive države bodo izvirni podatki precej obsežnejši, zato je veliko verjetneje, da bo imela Komisija dovolj podatkov za povezovanje vrst izdelka.“ Zato je bila trditev zavrnjena.

(88)

CCCME je trdila, da bi morala Komisija prilagoditi proizvodni strošek indijskih proizvajalcev za domnevne nepravilnosti zaradi majhnega obsega proizvodnje izdelkov iz nodularnega železa. CCCME ni predložila nobenih dokazov za utemeljitev te trditve.

(89)

Ker je bilo ugotovljeno, da je prodaja izdelkov iz nodularnega železa v Indiji reprezentativna, je Komisija ugotovila, da taka prilagoditev ni utemeljena. V vsakem primeru je bilo treba to trditev zavrniti, ker ni bila utemeljena.

(90)

Po končnem razkritju je CCCME to trditev ponovila in dejala, da je Komisiji pojasnila, da so bili zaradi domnevnih nepravilnosti stroški proizvodnje nerazumno visoki. CCCME je dodala, da brez razkritja informacij o stroških v zvezi z indijskimi proizvajalci, ne more utemeljiti trditve o prilagoditvi.

(91)

Komisija ni prejela podrobne razlage v zvezi s to trditvijo. CCCME je v svojih pripombah v zvezi z začasnim razkritjem navedla, da „morda obstaja nepravilnost pri proizvodnji ali čezmerna uporaba različnih stroškovnih dejavnikov, zaradi katere so proizvodni stroški na enoto nepravilno visoki“. CCCME ni točno pojasnila ali navedla, kateri strošek proizvodnje je bil prizadet, po katerem referenčnem merilu bi bilo treba ugotoviti nepravilnost in kako bi bilo treba izračunati prilagoditev.

(92)

Komisija se ni strinjala s tem, da tega ni mogoče trditi brez razkritja stroškov proizvodnje indijskih proizvajalcev.

(93)

Prvič, podatki o stroških indijskih proizvajalcev so bili zaupni po naravi in jih ni bilo mogoče povzeti za pregled s strani druge zainteresirane strani tako, da bi bilo smiselno za namen CCCME in bi se hkrati zagotovilo varstvo poslovno občutljivih podatkov indijskih proizvajalcev.

(94)

Drugič, proizvodni procesi v Indiji so zelo podobni tistim v LRK. To je bilo potrjeno v uvodni izjavi 79 začasne uredbe in pripombah, ki jih je CCCME predložila 22. decembra 2016 v zvezi z izbiro Indije kot primerljive države. CCCME je navedla, da je „večina kitajskih proizvajalcev […] malih livarn, proizvodni proces pa ni avtomatiziran, ampak bolj ročen“. Poleg tega je navedla, da je „splošno znano […], da sta si Indija in Kitajska podobni glede stopenj razvoja in velikost“ ter „glede drugih elementov, ki vplivajo na stroške in cene,“ ter da sta si LRK in Indija „med sabo bolj podobni kot Kitajska in katera koli druga država“. Zato bi lahko CCCME, ki trdi, da zastopa veliko število kitajskih proizvajalcev vseh velikosti, predložila svoje trditve, ne da bi potrebovala dostop do zaupnih podatkov indijskih proizvajalcev. Na podlagi svojega znanja o industriji bi morala biti sposobna opredeliti proizvodne vzorce in proizvodna razmerja, ki so povzročili domnevno nerazumni strošek proizvodnje na enoto, ter utemeljiti prilagoditev, ki jo je zahtevala.

(95)

Komisija ni ugotovila nobenega elementa, ki bi upravičeval prilagoditev stroškov proizvodnje indijskih proizvajalcev v zvezi z določitvijo normalne vrednosti v primerljivi državi. Ker je bilo ugotovljeno, da je obseg prodaje indijskih proizvajalcev reprezentativen, in ker CCCME ni predložila posebne in utemeljene trditve, je Komisija zavrnila trditev, da bi bilo treba stroške proizvodnje indijskih proizvajalcev prilagoditi.

(96)

Eden od kitajskih proizvajalcev izvoznikov je trdil, da je Komisija neupravičeno prilagodila njegove izvozne cene za stroške kredita, saj teh stroškov ni imel.

(97)

Komisija je to trditev zavrnila. Da bi se zagotovila poštena primerjava cen, so se popravki za stroške kreditov uporabili za izvozno ceno vseh kitajskih proizvajalcev izvoznikov, ki so svojim strankam postavili plačilne pogoje, saj je vsak odobren kredit dejavnik, ki se upošteva pri določitvi zaračunanih cen. V zvezi s tem proizvajalcem izvoznikom je bilo ugotovljeno, da je svojim strankam odobril kredit, zato je bila prilagoditev za stroške kredita upravičena, čeprav družba ni najela posojila za kritje obdobja med odpremo in plačilom stranke.

(98)

Po končnem razkritju je CCCME trdila, da bi morala Komisija prilagoditi normalno vrednost, kadar ta temelji na cenah, da bi se upoštevali posredni davki, ki bremenijo materiale, ki so fizično vgrajeni v podobni izdelek.

(99)

Vendar v tem primeru materiali, vgrajeni v podobni izdelek, niso vključevali uvoznih dajatev ali davkov, ki niso bili vrnjeni, zato trditev CCCME, da je zaradi njih potrebna prilagoditev cene, ni pomembna.

(100)

Kot je opisano v zgornjih uvodnih izjavah, je Komisija upoštevala nekatere pripombe zainteresiranih strani in znova izračunala stopnjo dampinga kitajskih proizvajalcev izvoznikov.

(101)

Dokončne stopnje dampinga, izražene kot delež cene CIF meja Unije brez plačane dajatve, so:

Preglednica 1

Dokončne stopnje dampinga

(102)

Po razkritju Komisija ni prejela drugih pripomb v zvezi z Indijo.

(103)

Komisija je zato potrdila svoje začasne ugotovitve, da damping za vzorčene skupine proizvajalcev izvoznikov v Indiji ne obstaja.

(104)

Zato je potrdila, da v skladu s členom 9(6) osnovne uredbe ni ugotovila dampinga za sodelujoče proizvajalce izvoznike, ki niso bili vključeni v vzorec, niti dampinga za vse ostale proizvajalce izvoznike v Indiji, saj izvoz sodelujočih indijskih proizvajalcev izvoznikov predstavlja zelo velik delež (približno 85 %) celotnega indijskega izvoza v Unijo.

(105)

Ker pripomb glede industrije in proizvodnje Unije ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 108 do 111 začasne uredbe.

(106)

Ker pripomb glede potrošnje Unije ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 112 do 114 začasne uredbe.

(107)

CCCME je ponovila trditve iz pripomb, predloženih 23. januarja 2017, v katerih je izrazila zaskrbljenost v zvezi z zanesljivostjo podatkov o uvozu zadevnega izdelka. Izrazila je dvome glede metode pritožnikov, ki jo je sprejela tudi Komisija, za pridobitev podatkov o uvozu, omejenih na zadevni izdelek, z uporabo prilagojenih podatkov Eurostata, poleg tega pa je trdila, da bi morala Komisija svojo preiskavo škode opraviti objektivno na podlagi pozitivnih dokazov in ne na neutemeljenih predpostavkah pritožnikov. CCCME je trdila še, da je Komisija odgovorna za pridobitev zanesljivih podatkov o uvozu.

(108)

Da bi CCCME podprla svojo trditev, da podatki o uvozu, ki jih je uporabila Komisija, domnevno niso bili zanesljivi in jih ni bilo mogoče šteti za pozitiven dokaz, je 6. novembra 2017 prvič predložila podatke o obsegu izvoza zadevnega izdelka iz LRK, za katere je trdila, da temeljijo na carinskih statističnih podatkih LRK o izvozu za zadevni izdelek, ki jih je zbrala za vsako transakcijo posebej in na zaupni osnovi. CCCME je trdila še, da lahko na podlagi opisa izdelka ugotovi, kateri izdelki niso zadevni izdelek, in tako izračuna dejansko količino zadevnega izdelka, izvoženo iz LRK.

(109)

Komisija je ugotovila, da je CCCME sama izračunala izvoženo količino zadevnega izdelka, tudi za vsako posamezno transakcijo, z uporabo podatkov carinskih organov LRK, pri čemer je nekatere opise izdelka izključila. Komisija je proučila podatke o izvozu, ki jih je predložila CCCME, in ugotovila, da se zaradi teh podatkov njene ugotovitve o trendih v zvezi s tržnim deležem, obsegom uvoza in potrošnjo Unije v obravnavanem obdobju ne morejo spremeniti. Komisija je ugotovila še, da CCCME ni predložila nobenih dokazov o izčrpnosti in točnosti svoje zbirke podatkov. Poleg tega je Komisija ugotovila, da CCCME ni navedla uradne podatkovne zbirke carinskih organov LRK, ki jo je uporabila ter na podlagi katere bi lahko zbrala podatke za vsako posamezno transakcijo in opredelila opis izdelka. Nazadnje, Komisija je ugotovila, da statistični podatki o izvozu iz LRK niso nujno enaki statističnim podatkom o uvozu, ki jih je zbral Eurostat, zaradi časa med izvozom iz LRK in dejanskim uvozom v Unijo. Komisija je analizirala podatke o izvozu, ki jih je predložila CCCME, ter ugotovila, da se zaradi teh podatkov njene ugotovitve o trendih v zvezi s tržnim deležem, obsegom uvoza in potrošnjo Unije v obravnavanem obdobju ne morejo spremeniti. Zato je Komisija zavrnila trditev, da so bili podatki o uvozu, ki jih je uporabila, nezanesljivi.

(110)

Komisija je ugotovila, da je metoda, ki so jo uporabili pritožniki, da so pridobili podatke o uvozu v zvezi z zadevnim izdelkom za obravnavano obdobje, temeljila na podatkih Eurostata. Ta metoda je za leto 2013 vključevala celotne obsege za oznaki KN 7325 10 50 in 7325 10 92, 30-odstotni delež za oznako KN 7325 10 99 ter oznako KN 7325 99 10, zmanjšano za fiksen obseg. Po spremembi oznak KN so pritožniki za obdobje od leta 2014 do obdobja preiskave uporabili 60-odstotni delež za oznako KN 7325 10 00 v zvezi z uvozom iz LRK ter oznako KN 7325 99 10, zmanjšano za fiksen obseg.

(111)

Ker Komisija ni ugotovila nobenega drugega vira informacij, ki bi točneje izražal podatke o uvozu za zadevni izdelek, je menila, da je metoda na podlagi podatkov Eurostata najustreznejša. Zato je trditev CCCME zavrnila.

(112)

FCI in CCCME sta trdila, da je metodologija, uporabljena za oceno uvoza iz LRK, napačno vključevala vse izdelke, uvožene pod oznako KN 7325 99 10, pri čemer se je odštel fiksen obseg, kot so predlagali pritožniki, saj se ta oznaka ni običajno uporabljala za zadevni izdelek pred uvedbo protidampinških ukrepov leta 2005, pritožniki pa niso predložili dokazov o tem, da se je ta oznaka KN uporabljala za uvoz zadevnega izdelka po letu 2009. Zato je FCI zahtevalo izključitev te oznake KN ali upoštevanje razmerja zanjo za izračun obsega uvoza zadevnega izdelka.

(113)

Komisija je ugotovila, da je bil pri analizi uvoza pod to oznako KN od uvedbe začasnih ukrepov do začetka oktobra 2017 ugotovljen precejšnji uvoz v obsegu 6 796 ton pod oznako TARIC 7325991051 iz LRK, ki se nanaša izključno na zadevni izdelek. Zato je jasno, da se zadevni izdelek uvaža tudi pod oznako KN 7325 99 10. Vendar Komisija ni imela dokazov, da je bil tudi uvoz drugih izdelkov pod to oznako KN od leta 2005 enak kot za zadevni izdelek. Zato uporaba odstotnega deleža v obravnavanem obdobju ne bi bila zanesljiva.

(114)

Zato se je Komisija odločila, da ne bo prilagodila obsega uvoza iz LRK. Komisija je poleg tega ugotovila, da bi bilo primerljivo povečanje tržnega deleža uvoza v obravnavanem obdobju ugotovljeno tudi, če bi iz svoje analize izključila to oznako KN.

(115)

CCCME je trdila, da niti pritožniki niti Komisija niso pojasnili ocenjenega deleža obsega uvoza zadevnega izdelka pod oznako KN 7325 10 99 in razlogov, zakaj je delež obsega uvoza pod oznako 7325 10 99 v obravnavanem obdobju ostal nespremenjen.

(116)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 122 začasne uredbe, je Komisija obseg uvoza zadevnega izdelka iz LRK določila na podlagi metode, ki so jo predlagali pritožniki, saj je menila, da je zanesljiva in objektivna. Nobena stran ni predlagala zanesljivejše metode. Za izključitev kanalskih rešetk je Komisija uporabila povprečno prodajo kanalskih rešetk pri vzorčenih kitajskih proizvajalcih izvoznikih v obdobju preiskave, ki je obsegala 10 % celotnega uvoza. Ta delež se je uporabil za obravnavano obdobje. Ker CCCME ni zagotovila drugih podatkov za obseg uvoza kanalskih rešetk iz LRK, je bila trditev zavrnjena.

(117)

FCI je trdilo, da v tem primeru ni mogoče ugotoviti znatnega povečanja uvoza, če se upoštevajo vsa leta od izteka veljavnosti protidampinških ukrepov v letu 2010; uvoz se je povečal samo med letoma 2013 in 2014, in čeprav je uvoz v obdobju preiskave presegal ravni iz leta 2013, je bil precej manjši od ravni v letih 2010 in 2011.

(118)

Komisija je ugotovila, da je obravnavano obdobje razumno in v skladu z njeno standardno prakso za proučitev trendov, pomembnih za oceno škode. Zato v nasprotju s predlogom FCI predhodnih let ni upoštevala.

(119)

V zvezi z nelojalnim nižanjem prodajnih cen je FCI trdilo, da so začasni izračuni zavajajoči, saj se pri njih cene izdelkov, ki so jih kitajske livarne prodale uvoznikom v Uniji, primerjajo s ceno izdelkov, ki jih je industrija Unije prodala končnim strankam, ne upoštevajo pa se stroški, ki so jih imeli samo nepovezani uvozniki. Taki stroški vključujejo stroške raziskav in razvoja, stroške priprave patentov in izdelave prototipov, stroške potrjevanja, stroške homologacije, preglede kakovosti in skladnosti, stroške skladiščenja in prodajne stroške.

(120)

Komisija je te podatke preverila in se odločila, da bo prilagodila stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen za take stroške. Cene franko tovarna industrije Unije so bile prilagojene navzdol na podlagi tehtanega povprečja stroškov raziskav in razvoja vzorčenih proizvajalcev Unije, ki so zajemali vse ustrezne stroške, navedene v prejšnji uvodni izjavi. Prilagoditev je znašala 2,2 % prihodkov od prodaje vzorčenih proizvajalcev Unije.

(121)

Poleg tega je bila uvozna cena prilagojena za približno 33 EUR na tono za stroške uvoza na podlagi podatkov obeh nepovezanih uvoznikov, ki so bili preverjeni po uvedbi začasnih ukrepov.

(122)

CCCME je zahtevala več podatkov o stopnjah nelojalnega nižanja prodajnih cen na vzorčenega proizvajalca izvoznika. Za ugotovitev škode se učinek dampinškega uvoza na cene analizira kot eden od kazalnikov škode, v skladu s členom 3(3) osnovne uredbe pa mora biti nelojalno nižanje prodajnih cen znatno. V tem primeru bi se lahko štelo, da je nelojalno nižanje prodajnih cen v razponu od 31,6 % do 39,2 % znatno. Za tako ugotovitev ni treba, da se za vsako transakcijo ugotovi nelojalno nižanje prodajnih cen. Razlog za to je to, da se učinek in vpliv dampinškega uvoza na industrijo Unije analizirata kot celota in to vključuje nelojalno nižanje prodajnih cen, ki ga povzroči dampinški uvoz. V vsakem primeru so za informativne namene stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen za vzorčene proizvajalce izvoznike naslednje:

Preglednica 2

Stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen

(123)

Po končnem razkritju so pritožniki izrazili nasprotovanje metodologiji, ki jo je Komisija uporabila za prilagoditev njihovih cen franko tovarna navzdol, namesto da bi prilagodila uvozne cene navzgor, saj večino stroškov raziskav in razvoja nimajo uvozniki, ampak proizvajalci v LRK. Pritožniki so menili še, da so bili stroški po uvozu previsoki in morda vključujejo stroške, povezane z uvozom kanalskih rešetk, ter napačno uvozno dajatev v višini 2,7 % namesto 1,7 % za vse izdelke iz nodularnega železa.

(124)

Prilagoditev stopnje nelojalnega nižanja prodajnih cen in stopnje odprave škode za stroške raziskav in razvoja je na eni strani temeljila na preverjenih podatkih vzorčenih proizvajalcev Unije, na drugi strani pa na dokazih, predloženih pri preveritvenih obiskih pri nepovezanih uvoznikih, ki so kazali, da imajo take stroške za proizvodnjo zadevnega izdelka v LRK. Ker pritožniki niso predložili dokazov za svojo trditev, da navedenih stroškov nimajo nepovezani uvozniki, je Komisija njihovo trditev zavrnila.

(125)

Izračun stroškov po uvozu temelji na preverjenih podatkih dveh vzorčenih nepovezanih uvoznikov. Ti podatki so se nanašali izključno na zadevni izdelek in niso vključevali izključenih izdelkov (npr. kanalskih rešetk). Zato je Komisija to trditev zavrnila.

(126)

V zvezi s prilagoditvijo za uvozne dajatve je Komisija uporabila stopnjo carine, ki se uporablja za uvoz izdelkov iz nodularnega železa. Morebitnih nepravilnih deklaracij za izogibanje plačilu pravilne stopnje uvoznih dajatev ni upoštevala. Zato je bila ta trditev prav tako zavrnjena.

(127)

Po končnem razkritju je FCI predložilo rezultate dveh nedavnih razpisov, ki so ju začeli italijanski javni organi in na katerih so bili izbrani proizvajalci Unije (preprodajalec zanje), ki so za podobni izdelek ponudili nižjo ceno kot nepovezani uvozniki za zadevni izdelek, pri čemer je bila ta cena veliko nižja od tiste, ki so jo navedli pritožniki in je bila navedena v začasni uredbi.

(128)

Komisija je ugotovila, da taki novejši, nepreverjeni dokazi ne zadostujejo za sklep, da bi bilo treba šteti, da so njeni preverjeni podatki za obdobje preiskave nezanesljivi. Poleg tega mešanica sestavin v teh razpisih odstopa od mešanice sestavin pri povprečni proizvodnji in ustreznih stroškov proizvodnje. Zato je Komisija to trditev zavrnila.

(129)

Ker drugih pripomb glede uvoza iz LRK ni bilo in po reviziji izračunov nelojalnega nižanja prodajnih cen iz uvodnih izjav 119 do 122, je Komisija potrdila vse druge sklepe iz uvodnih izjav 115 do 128 začasne uredbe.

(130)

CCCME je ugotovila, da je Komisija opravila analizo makroekonomskih podatkov na podlagi dejanskih podatkov v zvezi s pritožniki in industrijo, ki jih podpira, ter ocen, ki so jih pritožniki predložili za preostalo industrijo Unije. Trdila je, da teh ocen ni mogoče šteti za pozitivne dokaze, saj zneski in viri niso bili razkriti zainteresiranim stranem. Po končnem razkritju je CCCME ponovila svojo trditev.

(131)

Komisija je poudarila, da svoje analize industrije Unije ni razčlenila na pritožnike in subjekte, ki niso pritožniki, ter opozorila, da je zahtevala makroekonomske podatke od industrije Unije ter te podatke, ki jih je uporabila v preiskavi, dala zainteresiranim stranem na voljo v dokumentaciji za pregled. Kot je navedeno v uvodni izjavi 32 začasne uredbe, je v prostorih pritožnikov preverila tudi vire in postopek, ki so ga uporabili za zbiranje podatkov za preostalo industrijo. Poleg tega so preverjeni podatki vzorčenih družb zajemali precejšnji delež skupnih makroekonomskih podatkov, tj. 48 % celotnega obsega proizvodnje in 43 % celotne prodaje industrije Unije. Zato je Komisija trditev CCCME zavrnila.

(132)

Po končnem razkritju je FCI trdilo, da Komisija nasprotuje sama sebi, saj je v uvodni izjavi 132 začasne uredbe navedeno, da je Komisija ocenila makroekonomske kazalnike v zvezi z vsemi proizvajalci Unije. Vendar je v uvodni izjavi 131 zgoraj navedeno, da makroekonomski podatki temeljijo na preverjenih podatkih vzorčenih družb, ki zajemajo 48 % celotnega obsega proizvodnje in 43 % celotne prodaje industrije Unije. Očitno je, da podatki, ki zajemajo manj kot 50 % celotne proizvodnje, niso reprezentativni za celotno industrijo Unije. Na podlagi navedenega ugotovitve Komisije v zvezi z makroekonomskimi kazalniki temeljijo na delnih in zavajajočih podatkih, na podlagi katerih ni mogoče ustrezno oceniti splošni položaj industrije Unije.

(133)

Komisija je ugotovila, da je preverila makroekonomske podatke v zvezi s celotno industrijo Unije v prostorih pritožnikov. Poleg tega je Komisija temeljito preverila vzorčene družbe, ki zajemajo velik del obsega proizvodnje industrije Unije. Makroekonomski podatki torej ne temeljijo samo na vzorčenih družbah.

(134)

FCI je trdilo še, da dejstvo, da je morala Komisija večkrat preveriti izvirne vire podatkov v prostorih odvetnikov pritožnikov, kaže, da so podatki o makroekonomskih kazalnikih problematični. Poleg tega so pritožniki predložili različne različice podatkov o makroekonomskih kazalnikih, in to vsakič z drugačnimi podatki. To dejstvo samo kaže, da je metodologija, ki so jo uporabili pritožniki, nepreklicno pomanjkljiva.

(135)

Poleg tega je FCI navedlo, da so podatki, na katerih temeljijo ugotovitve Komisije, delni. Dejansko se podatki nanašajo samo na pritožnike in enega od dveh podpornikov. Podatki skupno zajemajo manj kot 50 % celotne proizvodnje podobnega izdelka v Uniji.

(136)

Po končnem razkritju so pritožniki pojasnili še, da so za pripravo podatkov uporabili podrobne odgovore na vprašalnik o podatkih o kazalnikih škode, ki so jih podpisali odgovorni uradniki v zadevnih družbah ter predložili pritožniki in eden od proizvajalcev, ki jih podpira, v pritožbi, pozneje pa so bili posodobljeni, da se je upoštevalo obdobje preiskave. Pritožniki so opravili ocene za podatke v zvezi z drugimi proizvajalci Unije na podlagi svojih informacij o trgu. Ker zanesljivi podatki v zvezi z nekaterimi proizvajalci Unije niso bili na voljo, so pritožniki uporabili konservativen pristop, pri čemer so predpostavljali, da je v celotnem obravnavanem obdobju izkoriščenost zmogljivosti 100-odstotna, prodaja pa konstantna.

(137)

Dejstvo, da so pritožniki med preiskavo posodobili makroekonomske podatke, ni imelo posledic za zanesljivost končnih podatkov, ki so jih pripravili. Komisija je končne podatke preverila in ugotovila, da so zanesljivi. Zato je Komisija to trditev FCI zavrnila.

(138)

CCCME je trdila še, da Komisija ni opravila segmentirane analize po državi članici, zaradi česar je nastala delitev med državami članicami, katerih trgi so usmerjeni predvsem v nodularno železo, in tistimi, katerih trgi so usmerjeni predvsem v sivo železo.

(139)

Komisija se je sklicevala na uvodno izjavo 199 začasne uredbe, v kateri je poudarila, da je trg Unije enotni trg ter da so izdelki iz sivega ali nodularnega železa medsebojno zamenljivi. Zato je trditev CCCME zavrnila.

(140)

CCCME je trdila, da zaradi sprememb carinskih oznak za zadevni izdelek iz leta 2014 podatkov o uvozu za leto 2013 ni mogoče primerjati s podatki o uvozu za poznejša leta in obdobje preiskave. CCCME je trdila tudi, da Komisija na podlagi uporabe neprimerljivih naborov podatkov ne more oblikovati sklepov o razvoju obsegov uvoza. Nazadnje je CCCME trdila, da bi Komisija sklenila, da se uvoz ni povečal, če bi analizirala učinke obsega v zvezi s podatki na podlagi iste metodologije, tj. za obdobje od leta 2014 do obdobja preiskave.

(141)

Komisija je navedla, da je obdobje za proučitev trendov, pomembnih za oceno škode, zajemalo obdobje od leta 2013 do obdobja preiskave. Komisija je za svojo analizo trendov uvoza sprejela metodo pritožnikov za pridobitev podatkov o uvozu zadevnega izdelka z uporabo podatkov Eurostata, ki jo je preverila in sprejela kot razumno. Drugi viri informacij niso bili na voljo. Zato je Komisija trditev CCCME zavrnila.

(142)

FCI in CCCME sta trdila, da dejstva ne podpirajo ugotovitve Komisije iz uvodne izjave 139 začasne uredbe, saj se je v nasprotju z navedbami v uvodni izjavi 139 začasne uredbe obseg uvoza zadevnega izdelka iz LRK med letom 2014 in obdobjem preiskave zmanjšal.

(143)

Komisija je te trditve sprejela. Zmanjšanje obsega proizvodnje med letom 2014 in obdobjem preiskave je bilo predvsem posledica upada potrošnje, kot je prikazan v preglednici 3 uvodne izjave 113 začasne uredbe. Vendar se je v obravnavanem obdobju kljub 8-odstotnem zmanjšanju potrošnje dampinški uvoz iz LRK povečal za 16 %, obseg proizvodnje industrije Unije pa zmanjšal za 4 %.

(144)

FCI je trdilo, da so pritožniki izračunali svojo izkoriščenost zmogljivosti, kot je prikazana v preglednici 6 uvodne izjave 137 začasne uredbe, na podlagi treh izmen. Po trditvah FCI je na trgu za izdelke iz litega železa splošno znano, da je položaj livarne dober, če delo poteka v dveh izmenah, medtem ko je tretja izmena za proizvodnjo draga, njena proizvodna zmogljivost pa manjša.

(145)

Trditev FCI ni bila podprta z dokazi, v vsakem primeru pa ne izključuje možnosti tretje izmene. Komisija je ugotovila tudi, da bi bil trend tak, kot je prikazan v preglednici 6 začasne uredbe, neizkoriščena zmogljivost pa še vedno precejšnja tudi, če bi se izkoriščenost zmogljivosti izračunala na podlagi dveh izmen. Ob predpostavki, da je proizvodnja stabilna v vseh izmenah, bi izkoriščenost zmogljivosti na podlagi dveh izmen znašala približno 80 %.

(146)

Ker drugih pripomb glede proizvodnje, proizvodne zmogljivosti in izkoriščenosti zmogljivosti ni bilo ter po popravku uvodne izjave 139 začasne uredbe, kot je opisan v uvodnih izjavah 142 in 143, je Komisija potrdila vse druge sklepe iz uvodnih izjav 137 do 142 začasne uredbe.

(147)

FCI in CCCME sta trdila, da dejstva ne podpirajo ugotovitve iz uvodne izjave 145 začasne uredbe, saj se je v nasprotju z navedbami v uvodni izjavi 145 začasne uredbe obseg uvoza zadevnega izdelka iz LRK med letom 2014 in obdobjem preiskave zmanjšal.

(148)

Komisija se strinja, da sklicevanje na povečanje uvoza med letom 2014 in obdobjem preiskave v uvodni izjavi 145 začasne uredbe ni pravilno, in ugotavlja, da se je obseg prodaje zmanjšal v celotnem obravnavanem obdobju, zato ga je mogoče pripisati upadu potrošnje, kot je prikazan v preglednici 3 uvodne izjave 113 začasne uredbe, pa tudi povečanju obsega dampinškega uvoza iz LRK v celotnem obravnavanem obdobju. Vendar se je dampinški uvoz iz LRK v obravnavanem obdobju kljub 8-odstotnemu zmanjšanju potrošnje povečal za 16 %, zaradi česar se je tržni delež dampinškega uvoza iz LRK precej bolj povečal, in sicer za 26 %.

(149)

Ker drugih pripomb glede obsega prodaje in tržnega deleža ni bilo ter po popravku uvodne izjave 145 začasne uredbe, kot je opisan v uvodnih izjavah 147 in 148, Komisija potrjuje vse druge sklepe iz uvodnih izjav 143 do 146 začasne uredbe.

(150)

Ker pripomb glede rasti ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodne izjave 147 začasne uredbe.

(151)

FCI je trdilo, da dejstva ne podpirajo ugotovitve iz uvodne izjave 149 začasne uredbe ter da nižje stopnje zaposlenosti ni mogoče povezati s povečanjem količin uvoza iz LRK, saj se je v edinem letu, v katerem se je uvoz povečal (med letoma 2013 in 2014), povečala tudi zaposlenost industrije Unije. V letih, ko se je zaposlenost zmanjšala, se je zmanjšal tudi uvoz iz LRK.

(152)

Komisija je ugotovila, da trend v celotnem obravnavanem obdobju kaže zmanjševanje števila zaposlenih, kar je predvsem posledica zmanjšanja proizvodnje. Manjša proizvodnja je bila posledica manjše prodaje v Uniji zaradi manjšega povpraševanja in tudi povečanja dampinškega uvoza v obravnavanem obdobju. To zaporedje dogodkov se upošteva pri analizi celotnega obravnavanega obdobja in ne s primerjavo med posameznimi leti. Zato argumenta FCI ni mogoče sprejeti.

(153)

FCI je trdilo, da stopnje zaposlenosti in produktivnosti ne podpirajo ugotovitve znatne škode. Stopnje zaposlenosti so bile razmeroma stabilne, zlasti če se upošteva, da so štiri družbe v obravnavanem obdobju ustavile proizvodnjo izdelka v preiskavi. Stopnje produktivnosti so se povečale.

(154)

Komisija je ugotovila, da je mogoče zmanjšanje zaposlenosti pripisati tudi prizadevanjem industrije Unije, da bi se zmanjšali proizvodni stroški in povečala učinkovitost, zaradi čedalje večje konkurence dampinškega uvoza iz LRK. Zaradi povečanja učinkovitosti se je produktivnost povečala za 3 %. Zato je bila trditev FCI zavrnjena.

(155)

Ker drugih pripomb glede zaposlenosti in produktivnosti ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodne izjave 149 začasne uredbe.

(156)

FCI je trdilo, da je položaj industrije Unije v obdobju preiskave podoben položaju leta 2011, ko so bili razveljavljeni ukrepi zoper nekatere ulitke s poreklom iz LRK, saj gradbena industrija še ni okrevala po gospodarski krizi, več držav članic v Uniji pa je precej zmanjšalo svoj proračun za infrastrukturne projekte.

(157)

Vendar se FCI sklicuje na statistične podatke Eurostata, ki teh trditev ne podpirajo. Statistični podatki za proizvodnjo v sektorju gradbeništva in nizkih gradenj kažejo povečanje v obravnavanem obdobju. Kot je prikazano v preglednici 3 začasne uredbe, ta rast ni koristila potrošnji izdelkov iz litega železa v Uniji. Zato je Komisija to pripombo zavrnila. Argumenta FCI zato ni mogoče sprejeti.

(158)

Po končnem razkritju je FCI navedlo, da se v uvodni izjavi 157 zgoraj napačno sklepa, da statistični podatki o sektorju gradbeništva in nizkih gradenj kažejo povečanje od razveljavitve protidampinških ukrepov leta 2011. FCI ob upoštevanju razvoja gradbene industrije od konca obdobja preiskave v zvezi s pregledom zaradi izteka ukrepa sredi leta 2010 trdi, da ta sektor še ni okreval od gospodarske krize v letih 2008/2009.

(159)

Komisija je ugotovila trend naraščanja v sektorju gradbeništva in nizkih gradenj od leta 2013, kar izraža počasno okrevanje od prejšnjega trenda zmanjševanja. To nasprotuje trditvi FCI, da je sedanji položaj industrije Unije enak, kot je bil do leta 2011, saj je v navedenem obdobju trend v sektorju gradbeništva in nizkih gradenj izražal zmanjševanje. Zato je bila trditev zavrnjena.

(160)

Ker drugih pripomb glede višine stopnje dampinga in okrevanja od preteklega dampinga ni bilo, Komisija potrjuje svoje sklepe iz uvodnih izjav 150 in 151 začasne uredbe.

(161)

FCI je trdilo, da ob upoštevanju znižanja proizvodnih stroškov znatnega znižanja prodajnih cen ni mogoče ugotoviti, zato tudi ni mogoče šteti, da je znižanje prodajne cene znak znatne škode.

(162)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 153 začasne uredbe, so se povprečne prodajne cene vzorčenih proizvajalcev Unije v obravnavanem obdobju postopno znižale za 5 %, povprečni proizvodni stroški na enoto pa za samo 3 %. Ker je znižanje cen presegalo znižanje proizvodnih stroškov, je bila ta trditev zavrnjena.

(163)

Po uvedbi začasnih ukrepov niso bile predložene nobene pripombe glede stroškov dela vzorčenih proizvajalcev Unije.

(164)

Po uvedbi začasnih ukrepov niso bile predložene nobene pripombe glede zalog vzorčenih proizvajalcev Unije.

(165)

CCCME je izrazila dvome glede sklepa Komisije, da se dobičkonosnost od leta 2006 postopoma zmanjšuje, pri čemer se je sklicevala na zahtevek za pregled zaradi izteka ukrepa iz leta 2010.

(166)

Komisija je na podlagi preverjenih podatkov, ki so jih zagotovili vzorčeni proizvajalci Unije in so na voljo v dokumentaciji, potrdila, da je njen sklep iz uvodne izjave 162 začasne uredbe pravilen. Zato je Komisija trditev CCCME zavrnila.

(167)

Ker drugih pripomb glede mikroekonomskih kazalnikov ni bilo, se sklepi iz uvodnih izjav 152 do 166 začasne uredbe potrdijo.

(168)

CCCME je trdila, da Komisija ni opravila preiskave položaja proizvajalcev Unije v srednjem in vzhodnem delu Unije ter zato ni mogla oblikovati sklepa o škodi za celotno industrijo Unije.

(169)

Komisija je to trditev zavrnila, saj je opravila preiskavo celotnega trga Unije v zvezi z makroekonomskimi kazalniki škode. Komisija meni, da je vzorec proizvajalcev Unije dovolj reprezentativen za analizo mikroekonomskih kazalnikov škode in potrjuje obstoj trgovine s podobnim izdelkom znotraj Unije.

(170)

Ker drugih pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 167 do 170 začasne uredbe.

(171)

FCI je trdilo, da se v začasni uredbi ne upošteva dejstvo, da se je obseg uvoza iz LRK najprej povečal, nato pa se od leta 2014 do obdobja preiskave stalno zmanjševal, medtem ko se je obseg prodaje v Uniji zmanjševal v celotnem obravnavanem obdobju, tržni delež industrije Unije pa je ostal nespremenjen.

(172)

Komisija je ugotovila, da sta se obseg prodaje in tržni delež industrije Unije v obravnavanem obdobju zmanjšala za 11 % oziroma 3 %, obseg in tržni delež uvoza iz LRK pa sta se v enakem obdobju povečala za 16 % oziroma 26 %. To kaže jasno povezavo med povečanjem uvoza iz LRK in zmanjšanjem tržnega deleža industrije Unije. Zato je Komisija to trditev zavrnila.

(173)

Po končnem razkritju je FCI zahtevalo, naj Komisija pojasni različna trenda, tj. 8-odstotno zmanjšanje uvoza iz LRK (ob povečanju cen) med letom 2014 in obdobjem preiskave ter zmanjšanje prodaje industrije Unije tudi v navedenem obdobju.

(174)

Čeprav trend v zvezi z obsegom prodaje industrije Unije ni vzporeden z obsegom uvoza iz LRK v obravnavanem obdobju, sta trenda v zvezi s tržnimi deleži podobna. Poleg tega se je obseg proizvodnje industrije Unije razvijal v skladu z obsegom uvoza iz LRK, pri čemer je bilo med letoma 2013 in 2014 ugotovljeno povečanje, zatem pa zmanjšanje. To kaže, da je industrija Unije sledila trendu kitajskega uvoza. Poleg tega trend, ugotovljen za celotno obravnavano obdobje, podpira obstoj vzročne zveze v zvezi z obsegi in tržnimi deleži. Zato je Komisija sklenila, da sta naraščanje kitajskega uvoza in zmanjševanje pri kazalnikih škode v zvezi z industrijo Unije časovno na splošno sovpadala.

(175)

FCI je trdilo, da so se prodajne cene proizvajalcev Unije med letom 2013 in obdobjem preiskave stalno zniževale, tudi ko so se cene kitajskega uvoza v enakem obdobju zvišale za 4 %. Jasno je, da sta trenda različna, zato ni mogoče nobenega učinka na prodajne cene proizvajalcev Unije pripisati strategiji oblikovanja cen, ki so je izvajali kitajski proizvajalci izvozniki.

(176)

Poleg tega je FCI trdilo, da dejstvo, da proizvajalci Unije kljub zvišanju cen kitajskih izdelkov niso povečali dobičkonosnosti svoje prodaje, jasno dokazuje, da morebitne znatne škode v obravnavanem obdobju ni mogoče pripisati uvozu iz LRK.

(177)

Komisija je te trditve zavrnila, saj je dampinški uvoz iz LRK povzročil znatno nelojalno nižanje prodajnih cen proizvajalcev Unije, tudi po zvišanju cen v obravnavanem obdobju, in zato povzročil znatno škodo industriji Unije.

(178)

Po končnem razkritju je FCI znova izpostavilo to vprašanje in zahtevalo, naj Komisija pojasni vzročno zvezo kljub različnim trendom od leta 2014 naprej, ko se je uvoz iz LRK zmanjšal (– 8 %), medtem ko so se cene kitajskih izdelkov povečale (+ 1 %), tržni delež industrije Unije pa je ostal nespremenjen (58,8 %).

(179)

Komisija je opozorila, da pri ugotavljanju trenda prouči celotno obravnavano obdobje, da bi se izognila učinkom običajnih gospodarskih nihanj. Poleg tega se je tržni delež uvoza iz LRK povečal tudi, ko se je v obravnavanem obdobju potrošnja Unije zmanjšala.

(180)

CCCME je trdila, da Komisija pri svoji analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen ni zagotovila primerljivosti cen, ker ni upoštevala nekaterih lastnosti zadevnega izdelka. Trdila je še, da je Komisija pri določitvi stopnje dampinga upoštevala različne lastnosti izdelka.

(181)

Komisija je poudarila, da je pri primerjavi cen obravnavala glavne lastnosti izdelka v preiskavi ter zagotovila primerljivost med zadevnim izdelkom in podobnim izdelkom, ki se proizvaja v Uniji, na podlagi razpoložljivih informacij. Zato je bila trditev CCCME zavrnjena.

(182)

CCCME je trdila, da niti CCCME niti kitajski proizvajalci izvozniki niso imeli možnosti, da opredelijo razlike med kitajskimi izdelki, ki so se izvažali, in izdelki, ki so jih prodajali proizvajalci Unije, z učinkom na primerljivost cen ter zahtevajo prilagoditve za ugotovitev nelojalnega nižanja prodajnih cen.

(183)

Komisija je ugotovila, da je kitajskim proizvajalcem izvoznikom razkrila posebne izračune nelojalnega nižanja prodajnih cen in uporabljeno metodologijo, ter potrdila, da je na podlagi glavnih lastnosti izdelka v preiskavi zagotovila primerljivost med zadevnim izdelkom in podobnim izdelkom, ki se proizvaja in prodaja v Uniji. Nobenih dokazov ni bilo, da je potrebna posebna prilagoditev za razlike v fizikalnih lastnostih. Zato je bila trditev CCCME zavrnjena.

(184)

Po končnem razkritju je CCCME trdila, da niti sama niti kitajski proizvajalci izvozniki niso imeli možnosti, da bi pregledali izračun obsega in vrednosti prodaje vzorčenih proizvajalcev Unije na PCN, ki ga je opravila Komisija, in zato niso mogli presoditi, ali so bile v zvezi s tem narejene napake. Zato je CCCME trdila, da je dejanska podlaga za analizo nelojalnega nižanja prodajnih cen vprašljiva in ne pomeni pozitivnih dokazov.

(185)

Komisija je ugotovila, da je v končnem razkritju CCCME pojasnila razlog, zakaj bi bilo treba ohraniti zaupnost teh podatkov. Zato je trditev CCCME zavrnila.

(186)

CCCME je trdila, da Komisija ni ocenila pomena nelojalnega nižanja prodajnih cen v zvezi z deležem domače prodaje vzorčenih proizvajalcev Unije, za katerega ni bilo ugotovljeno nelojalno nižanje prodajnih cen, zato je izrazila dvom glede objektivnosti Komisije pri preiskavi učinka dampinškega uvoza na prodajne cene proizvajalcev Unije. Po končnem razkritju je CCCME ponovila svojo trditev.

(187)

Komisija je ugotovila, da je dampinški uvoz vzorčenih proizvajalcev izvoznikov iz LRK nelojalno nižal prodajne cene 62,6 % celotne prodaje vzorčenih proizvajalcev Unije v Uniji. Komisija je ugotovila tudi, da so bile vse uvožene vrste izdelka primerljive z vrstami izdelka, ki so jih prodajali vzorčeni proizvajalci Unije. Komisija je ugotovila še, da so cene uvoženih vrst izdelka nelojalno nižale prodajne cene primerljivih vrst, ki so jih prodajali vzorčeni proizvajalci Unije. Komisija je zato sklenila, da to ustrezno dokazuje škodljive učinke kitajskih uvoznih cen na prodajo industrije Unije.

(188)

Po končnem razkritju je FCI ponovilo, da podatki o stopnji zaposlenosti in produktivnosti ne podpirajo ugotovitve znatne škode, ki jo je povzročil uvoz iz LRK. Poleg tega je zaradi večje učinkovitosti avtomatiziranih proizvodnih linij potrebno manjše število delovnih enot.

(189)

Komisija je ugotovila, da je mogoče zmanjšanje zaposlenosti pripisati zmanjšanju obsega proizvodnje zaradi večjih količin dampinškega uvoza iz LRK v obravnavanem obdobju ter prizadevanjem industrije Unije, da bi se zmanjšali proizvodni stroški in povečala učinkovitost, zaradi vse večje konkurence dampinškega uvoza iz LRK. Zmanjšanje zaposlenosti je večje od povečanja produktivnosti, kar kaže škodo, ki jo je povzročil uvoz iz LRK.

(190)

Ker drugih pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 173 in 174 začasne uredbe.

(191)

Kot je Komisija obravnavala v uvodnih izjavah 179 in 180 začasne uredbe, uvoz iz Indije ni prekinil vzročne zveze med dampinškim uvozom iz LRK in škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, in ni mogel imeti več kot majhnega učinka na škodo industrije Unije.

(192)

Vendar je CCCME trdila, da bi uvoz iz Indije lahko prekinil vzročno zvezo med dampinškim uvozom iz LRK in škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, saj dokazne podlage za sklep Komisije, da so proizvajalci izvozniki iz LRK pridobili tržni delež od industrije Unije, ni, povečanje in zmanjšanje tržnega deleža Indije oziroma Unije sta identična, obseg uvoza iz Indije se je med letom 2014 in obdobjem preiskave razvijal bolj v skladu z razvojem obsega proizvodnje in prodaje industrije Unije kot obsega uvoza iz LRK, nelojalno nižanje prodajnih cen iz Indije pa je večje kot iz LRK, kar kaže, da je verjetneje, da so morebitni učinki na ceno posledica uvoza iz Indije kot uvoza iz LRK.

(193)

CCCME je trdila še, da bi morala Komisija podrobno ločiti vse različne učinke uvoza iz Indije in razlikovati med njimi ter vsakega od njih ločiti od domnevno škodljivih učinkov uvoza iz Kitajske s segmentirano analizo po državi članici ter po sivem železu, ki je indijski izdelek, in nodularnem železu, ki je kitajski izdelek.

(194)

Komisija je menila, da iz razlogov, pojasnjenih že v uvodni izjavi 199 začasne uredbe, ni potrebe po segmentirani analizi za proučitev, ali je dampinški uvoz iz LRK povzročil znatno škodo industriji Unije.

(195)

Komisija je ugotovila, da je relativno povečanje deleža uvoza iz Indije na trgu Unije v obravnavanem obdobju nekoliko večje kot za LRK, v absolutnem smislu pa sta obseg uvoza in tržni delež Indije veliko manjša od obsega uvoza in tržnega deleža LRK v enakem obdobju in v obdobju preiskave.

(196)

Komisija je ugotovila, da na podlagi obsegov v absolutnem smislu ne more skleniti, da je zmanjšanje tržnega deleža industrije Unije v celoti posledica povečanja tržnega deleža uvoza iz Indije.

(197)

Komisija je ugotovila še, da dejstva nasprotujejo trditvi CCCME v zvezi z razvojem obsegov uvoza med letom 2014 in obdobjem preiskave. Obsega uvoza iz Indije in LRK sta se razvijala enako v primerjavi z razvojem obsega proizvodnje in prodaje industrije Unije.

(198)

Poleg tega je Komisija priznala nelojalno nižanje prodajnih cen iz Indije ter potrdila svoj sklep iz uvodne izjave 179 začasne uredbe, da razlike v povprečnih cenah ničesar ne potrjujejo, saj je za izdelke, uvožene iz Indije, in tiste iz LRK značilna različna mešanica sestavin.

(199)

Po končnem razkritju je CCCME trdila, da ni imela informacij, na podlagi katerih bi lahko predložila pripombe glede razlik v cenah, ki bi kar koli potrjevale, kot je navedla Komisija, zato se s sklepom Komisije ni strinjala.

(200)

Komisija je potrdila, da je ob upoštevanju razvoja obsega uvoza, tržnega deleža in cen uvoz iz Indije lahko prispeval k škodi, ki jo je utrpela industrija Unije. Vendar ni mogoče predpostavljati, da je bil uvoz iz Indije edini vzrok za poslabšanje položaja industrije Unije. Če bi, hipotetično, učinek uvoza iz Indije izločili, bi bil uvoz iz LRK sam po sebi še vedno neodvisen vzrok škode. Zlasti raven uvoza iz LRK je v obdobju preiskave veliko večja (več kot trikrat večja) kot raven uvoza iz Indije v enakem obdobju.

(201)

Zato je Komisija sklenila, da je verjetno, da je uvoz iz Indije lahko prispeval k znatni škodi, ki jo je utrpela industrija Unije. Vendar zaradi manjšega obsega in tržnega deleža ta uvoz ni prekinil vzročne zveze med škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, in dampinškim uvozom iz LRK. Poleg tega je Komisija ugotovila, da morebitni učinki uvoza iz Indije niso pripisani LRK, saj se pri stopnji odprave škode, izračunani za uporabo pravila nižje dajatve, upoštevajo samo učinki dampinškega uvoza iz LRK.

(202)

Komisija je iz razlogov, navedenih zgoraj, potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 175 do 182 začasne uredbe in s tem zavrača trditve CCCME.

(203)

FCI je trdilo, da je na dobičkonosnost industrije Unije negativno vplival večji izvoz industrije Unije v tretje države po cenah, nižjih od proizvodnih stroškov na enoto.

(204)

Komisija je ugotovila, da je izvoz v tretje države obsegal samo približno 10 % prodaje vzorčenih proizvajalcev Unije v obravnavanem obdobju. Komisija je zato sklenila, da bi lahko izvoz v tretje države le malo vplival na škodo industrije Unije v obdobju preiskave, zato ne bi mogel prekiniti vzročne zveze med dampinškim uvozom iz Kitajske in znatno škodo, ki jo je utrpela industrija Unije.

(205)

Po končnem razkritju je FCI zahtevalo, naj Komisija pojasni, kako kombinacija večjega izvoza in zelo nizkih cen ne more prekiniti vzročne zveze med domnevno škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, in uvozom zadevnega izdelka iz LRK. FCI je trdilo, da bi lahko industrija Unije izboljšala stopnjo dobička za 17,20 %, če svojih izdelkov ne bi prodala na trgih tretjih držav in bi namesto tega navedeni del proizvodnje prodala na domačem trgu po povprečnih cenah Unije.

(206)

Komisija je ugotovila, da predpostavka FCI, da bi lahko proizvajalci Unije prodali izdelke, ki so jih izvozili, na trgu Unije po enaki ceni, kot tisti, po kateri prodajajo v Uniji, ne temelji na dokazih in je le ugibanje. Prvič, dampinški uvoz iz LRK povzroča pritisk na cene v industriji Unije. Drugič, v skladu s temeljnim zakonom ekonomije o ponudbi in povpraševanju se zaradi povečanja ponudbe cena izdelka zniža. Poleg tega je lahko mešanica sestavin izdelkov, ki jih izvažajo vzorčeni proizvajalci Unije, drugačna od njihove povprečne proizvodnje in ustreznih stroškov proizvodnje. Komisija je zato zavrnila trditev FCI, da bi lahko proizvajalci Unije izboljšali stopnjo dobička, če bi izdelke, ki so jih izvozili, prodali na trgu Unije.

(207)

FCI je predložilo dokaze, po katerih bi bilo treba zaprtje livarn, navedenih v uvodni izjavi 190 začasne uredbe, namesto povečanju uvoza zadevnega izdelka iz LRK pripisati drugim dejavnikom.

(208)

Komisija ugotavlja, da so javne informacije v zvezi z ACO pokazale, da sta bila med razlogi za zaprtje livarne Unije tudi pritisk na cene in konkurenca iz LRK. FCI v zvezi z drugimi zaprtji ni predložilo prepričljivih dokazov o razlogih zanje. V vsakem primeru ta zaprtja niso povzročila znižanja prodajnih cen in zmanjšanja dobičkonosnosti vzorčenih proizvajalcev Unije, saj kažejo zmanjšanje konkurenčnosti na trgu znotraj Unije. Komisija zato to trditev zavrača ter vztraja pri mnenju, da so ta zaprtja sovpadala s škodo, ki jo je utrpela Unija, in zato ne prekinjajo vzročne zveze med dampinškim uvozom iz Kitajske in znatno škodo, ki jo je utrpela industrija Unije.

(209)

CCCME je trdila, da bi morala Komisija ločiti škodljivi učinek upada potrošnje od domnevno škodljivih učinkov uvoza iz LRK in razlikovati med njimi, saj je jasno, da ob upoštevanju razvoja obsega prodaje in proizvodnje industrije Unije tega upada ni mogoče pripisati uvozu iz LRK.

(210)

Poleg tega je CCCME trdila, da glede na to, da povečanje uvoza iz LRK ne sovpada z zmanjšanjem obsega prodaje industrije Unije, dejanske podlage za domnevo Komisije, da zmanjševanje povpraševanja ne more prekiniti vzročne zveze med dampinškim uvozom iz LRK in znatno škodo, ki jo je utrpela industrija Unije, ker je povečanje uvoza iz LRK večje od zmanjšanja potrošnje in prodaje industrije Unije, ni.

(211)

Komisija ugotavlja, da v nasprotju s trditvami CCCME povečanje uvoza iz LRK sovpada z zmanjšanjem obsega prodaje industrije Unije, če se upošteva celotno obdobje za oceno škode.

(212)

Komisija zato to trditev zavrača in potrjuje svoje sklepe iz uvodnih izjav 189 do 191 začasne uredbe.

(213)

FCI je trdilo, da nacionalni standardi in različne zahteve na ravni držav članic povzročajo segmentacijo Unije na različne nacionalne trge za izdelke iz litega železa.

(214)

Komisija je ugotovila, da lahko proizvajalci Unije in proizvajalci izvozniki ne glede na obstoj nacionalnih standardov za različne vrste izdelka izpolnijo te nacionalne zahteve v zvezi s potrjevanjem izdelkov. Zato je bila ta trditev zavrnjena.

(215)

FCI je trdilo tudi, da se je teža izdelkov, ki se prodajajo, zmanjšala in da zato enak obseg proizvodnje v tonah ustreza večjemu številu prodanih izdelkov. Po trditvah FCI bi bilo treba odsotnost zvišanja dobička in povečanja tržnega deleža pripisati strukturni spremembi tehnologije in proizvodnih procesov, namesto konkurenci z izdelki, proizvedenimi v LRK.

(216)

Komisija ugotavlja, da na podlagi podatkov vzorčenih proizvajalcev Unije ni mogla ugotoviti znatnega zmanjšanja teže v obravnavanem obdobju. Trditev se zato zavrne.

(217)

Po končnem razkritju je FCI trdilo, da se je teža izdelkov iz litega železa na splošno zmanjšala. Dejstvo, da je bil obseg proizvodnje v Uniji v obdobju preiskave enak prevladujočemu stanju leta 2013 (96 %), kaže, da se je število izdelkov, ki jih je prodala industrija Unije, zagotovo povečalo. Zato bi bilo treba morebitno škodo pripisati strukturni spremembi tehnologije in proizvodnih procesov, namesto konkurenci z izdelki, proizvedenimi v LRK.

(218)

Komisija je od vzorčenih proizvajalcev Unije zahtevala vse podatke o proizvedenih tonah in tudi proizvedenih kosih. Ti preverjeni podatki niso pokazali znatnega zmanjšanja teže podobnega izdelka. Komisija se zato ni strinjala s trditvijo FCI, da se je število izdelkov, ki jih je prodala industrija Unije, zagotovo povečalo. Zato je bila trditev zavrnjena.

(219)

CCCME je trdila, da je industriji Unije kljub domnevnemu nelojalnemu nižanju prodajnih cen v obdobju preiskave uspelo ohraniti svoj tržni delež, kar je težko uskladiti z ugotovitvijo vzročne zveze.

(220)

Komisija je ugotovila, da je industrija Unije v obravnavanem obdobju izgubila tržni delež, medtem ko se je tržni delež uvoza iz LRK precej povečal. Poleg tega je ugotovila znatno nelojalno nižanje prodajnih cen. Zato je to trditev zavrnila.

(221)

Po končnem razkritju je CCCME ponovila trditev, da uvoz iz LRK in domnevna škoda, ki jo je utrpela industrija Unije, časovno nista sovpadala. CCCME je navedla, da podatki kažejo, da zadevni kazalniki škode časovno sovpadajo z razvojem potrošnje, za kar je trdila, da se zdi, da je dejanski vzrok za morebitno domnevno škodo. Poleg tega je trdila, da je to vplivalo na druge kazalnike škode, kot je dobičkonosnost. CCCME je nazadnje trdila, da bi morala Komisija pri svoji analizi škode in vzročne zveze upoštevati trende v zvezi z uvozom v obravnavanem obdobju, namesto da je le primerjala končne točke v skladu z mnenjem pritožbenega organa (4).

(222)

V nasprotju s poročilom pritožbenega organa, ki ni vsebovalo analize trendov, ampak le primerjavo med začetno in končno točko obravnavanega obdobja, je Komisija v zadevnem primeru opravila temeljito analizo prevladujočih trendov v celotnem obravnavanem obdobju, tudi med vsakim posameznim letom navedenega obdobja. Na podlagi tega je Komisija ugotovila, da sta uvoz iz LRK in škoda, ki jo je utrpela industrija Unije, na podlagi navedenega poročila časovno sovpadala. Zato je bila trditev zavrnjena.

(223)

Po objavi začasne uredbe je CCCME prvič med preiskavo trdila, da si je industrija Unije morda sama povzročila škodo, ki jo je utrpela, saj je več proizvajalcev Unije začelo svojo prodajo podobnega izdelka nadomeščati s prodajo sestavljenih izdelkov, ki jih prav tako proizvajajo, ter da bi bilo treba upoštevati konkurenco zaradi teh izdelkov, saj bi lahko prekinila domnevno vzročno zvezo med dampinškim uvozom iz LRK in škodo, ki jo je domnevno utrpela industrija Unije.

(224)

Komisija je to trditev zavrnila, saj je CCCME razen zgolj z brošuro izdelkov enega od proizvajalcev Unije ni utemeljila s prepričljivimi dokazi. Predvsem pa ugotovitve Komisije temeljijo na podatkih v zvezi z izdelkom v preiskavi.

(225)

Po končnem razkritju so pritožniki ponovili, da je prodaja sestavljenih izdelkov minimalna in predstavlja manj kot 1 % njihovega poslovanja. Trditve so bile zato zavrnjene.

(226)

Ker drugih pripomb ni bilo, je Komisija potrdila svoje sklepe iz uvodnih izjav 202 do 205 začasne uredbe.

(227)

FCI je trdilo, da uvoz iz LRK v obravnavanem obdobju ni povzročil znižanja domačih cen industrije Unije za izdelek v preiskavi, saj so se kitajske cene v obravnavanem obdobju močno zvišale, povprečne prodajne cene industrije Unije pa so se v obravnavanem obdobju postopoma zniževale, ta trend pa je sledil splošnemu znižanju proizvodnih stroškov na enoto, kar je bilo v interesu industrije Unije.

(228)

Komisija je to trditev zavrnila, saj je uvoz iz LRK povzročil znatno nelojalno nižanje prodajnih cen industrije Unije, tudi po zvišanju cen v obravnavanem obdobju, in zato nižal cene v Uniji. To podpira dejstvo, da so se prodajne cene industrije Unije bolj znižale kot proizvodni stroški na enoto. Zato je v interesu industrije Unije, da zaustavi tako znižanje cen zaradi dampinškega uvoza po nizkih cenah iz Kitajske.

(229)

Po končnem razkritju je FCI trdilo, da proizvajalci Unije del svojega asortimenta izdelkov pridobivajo iz LRK. Zato uvedba začasne dajatve za LRK povzroča težave tudi proizvajalcem Unije.

(230)

Poleg tega je eden od proizvajalcev Unije pred kratkim izvedel veliko naložbo za razvoj nove livarne v Združenih državah („ZDA“); uvedba dokončne dajatve bo povzročila povečanje uvoza iz ZDA in utrditev prevladujočega položaja tega proizvajalca Unije na trgu Unije za izdelke iz litega železa, kar bo škodovalo svobodni in pošteni konkurenci.

(231)

Komisija je ugotovila, da bi lahko uvedba protidampinških ukrepov vplivala na vse akterje na trgu Unije, vključno s proizvajalci Unije. Vendar so pritožniki in eden od proizvajalcev, ki jih podpira, po končnem razkritju trdili, da je v interesu industrije Unije, da se uvede dokončna dajatev, ki bo prispevala k vzpostavitvi enakih konkurenčnih pogojev na trgu.

(232)

Med preveritvenim obiskom proizvajalca iz uvodne izjave 230 je družba obvestila Komisijo, da je izvedla naložbo v ZDA, da bi nadomestila obstoječ obrat. Ker FCI ni predložilo dokazov v podporo trditvi, da bo ta proizvajalec to naložbo uporabil za povečanje uvoza iz ZDA v Unijo, je Komisija to trditev zavrnila.

(233)

Pritožniki so trdili, da ne bodo mogli konkurirati dampinškemu uvozu, če se bodo dokončne stopnje dajatve znižale na ravni, predlagane v končnem razkritju, saj lahko uvozniki zadevnega izdelka iz LRK kljub uvedbi začasne dajatve, ki v povprečju znaša 33 %, še naprej nelojalno nižajo prodajne cene industrije Unije.

(234)

Protidampinški ukrepi se določijo na ravni, potrebni za odpravo učinka škodljivega dampinga. Zato so lahko uvozne cene še naprej konkurenčne ceni podobnega izdelka, ki ga prodaja industrija Unije, zlasti ker uvedena začasna protidampinška dajatev temelji na stopnjah dampinga, za katere je bilo ugotovljeno, da so nižje od stopnje odprave škode. Zato je Komisija to trditev zavrnila.

(235)

FCI je trdilo, da je Komisija podcenila vlogo, ki jo je na trgu za zadevni izdelek imel veliki konzorcij evropskih MSP, in zaposlitev, ki jo je ustvaril.

(236)

Komisija je navedla, da je pri preiskavi ugotovila, da imajo nepovezani uvozniki nekatere stroške za zasnovo, potrjevanje ter raziskave in razvoj zadevnega izdelka, zaradi česar se je odločila, da bo ustrezno prilagodila izračune nelojalnega nižanja prodajnih cen in stopnje odprave škode, kot je navedeno v uvodnih izjavah 119 do 122 zgoraj. Vendar sta nelojalno nižanje prodajnih cen in stopnja odprave škode tudi po prilagoditvi še naprej znatna.

(237)

FCI je trdilo, da Komisija ne upošteva pomena potrdil za zadevni izdelek in navzočnosti dolgoročnih pogodb.

(238)

Komisija je ugotovila, da med preiskavo ni odkrila nobenih dokazov o obstoju takih dolgoročnih pogodb. Stroški potrjevanja za zadevni izdelek so vključeni v prilagoditev izračunov nelojalnega nižanja prodajnih cen in stopnje odprave škode za stroške raziskav in razvoja.

(239)

Skupno število zaposlenih v družbah, ki so članice FCI, po ocenah znaša približno 1 200 za uvoz iz vseh držav, zato bodo imeli ukrepi, uvedeni samo za samo iz LRK, morebitni vpliv na manjše število zaposlenih.

(240)

FCI je trdilo, da bi lahko industrija Unije kljub uvozu zadevnega izdelka iz LRK ohranila dejanske stopnje zaposlenosti, medtem ko bo večina družb, ki so članice FCI, prisiljena v zaprtje ali odpuščanje delavcev, če se bo Komisija odločila uvesti dokončno protidampinško dajatev.

(241)

Komisija je ta argument zavrnila, saj FCI svoje trditve o prisilnih zaprtjih ali zmanjšanju števila zaposlenih ni podprlo z dokazi ali analizo. Glede na znatno stopnjo nelojalnega nižanja prodajnih cen bodo kitajske uvozne cene kljub morebitni dokončni dajatvi še naprej konkurenčne cenam industrije Unije, morebitna dokončna dajatev pa ne bo povzročila takih zaprtij in zmanjšanja števila zaposlenih.

(242)

FCI je trdilo, da bi nepovezani uvozniki težko v kratkem roku našli druge vire oskrbe, proizvajalci Unije pa jim izdelka v preiskavi ne bodo prodajali, saj si neposredno konkurirajo med seboj.

(243)

V zvezi s trditvami, da bi uvedba ukrepov privedla do nezadostne ponudbe izdelka v preiskavi, je Komisija najprej opozorila, da cilj protidampinških ukrepov ni zaprtje trga Unije za uvoz, temveč ponovna vzpostavitev poštene trgovine z odpravo učinka škodljivega dampinga. Uvoz iz LRK se torej ne bi smel končati, temveč bi se moral nadaljevati, vendar po poštenih cenah.

(244)

Hkrati v praksi ni mogoče izključiti možnosti, da ukrepi proti LRK ne bodo imeli učinka. Vendar bi lahko nepovezani uvozniki uporabili uvoz iz drugih tretjih držav, kot je navedeno v uvodni izjavi 220 začasne uredbe. V zvezi s tem je Komisija ugotovila, da nepovezani uvozniki niso izključno odvisni od uvoza iz LRK, temveč so v obravnavanem obdobju izdelek v preiskavi kupovali tudi od proizvajalcev iz drugih tretjih držav, kot so Indija, Turčija in Brazilija. Komisija je ugotovila še uvoz iz Vietnama, Egipta in Ukrajine.

(245)

Poleg tega je Komisija med preiskavo ugotovila, da ima industrija Unije na voljo neizkoriščeno zmogljivost, saj je njena raven izkoriščenosti zmogljivosti približno 50 %. FCI ni predložilo dokazov v podporo domnevi, da industrija Unije ne bo prodajala izdelka v preiskavi nepovezanim uvoznikom.

(246)

Po končnem razkritju je FCI znova izpostavilo vprašanje zanesljivosti oskrbe ter navedlo, da proizvajalci Unije niso in nikoli ne bodo soglašali s proizvodnjo ulitkov v imenu družb, ki so članice FCI. Družbe, ki so članice FCI, so vzpostavile stik z več livarnami v Uniji, vse pa so zavrnile možnost, da bi dobavljale materiale, proizvedene v skladu z njihovimi patenti, ali dejale, da niso na voljo za proizvodnjo izdelkov iz litega železa za vse zahtevane dimenzije.

(247)

V zvezi s preusmeritvijo na druge tretje države je FCI trdilo, da nobena od držav, navedenih v tej uredbi, ne pomeni ustrezne alternative za LRK. Indija in Turčija nista razumni alternativi. V obdobju preiskave sta izvažali le omejene količine zadevnega izdelka. Zlasti proizvajalci v Indiji skoraj izključno proizvajajo sivo lito železo, medtem ko proizvajalci v LRK večinoma proizvajajo nodularno lito železo. V obdobju preiskave je bilo iz tretjih držav, ki niso Indija, uvoženih samo 30 000 ton izdelkov iz litega železa, zato po mnenju FCI ni predstavljivo, da bi se v državah, ki niso LRK, v razumnem času začele proizvajati ustrezne količine ulitkov. Poleg tega bo morebitna zamenjava vira uvoza zadevnega izdelka pomenila dodatne stroške za nepovezane uvoznike. Celotna naložba v patente, ki so v lasti proizvajalcev v LRK, se ne more uporabiti nikjer drugje, zato bo izgubila vrednost, če bo dokončna dajatev uvedena. Poleg tega bo za morebitno preusmeritev proizvodnje potreben čas, zaradi te zamude pa bodo nepovezani uvozniki izstopili s trga Unije.

(248)

Komisija je ugotovila, da FCI ni predložilo dokazov v podporo trditve, da proizvajalci Unije nikoli ne bodo soglašali s proizvodnjo ulitkov v imenu družb, ki so članice FCI.

(249)

Po drugi strani so pritožniki po končnem razkritju trdili, da so pripravljeni oskrbovati uvoznike, in predložili dokaze, da jih že oskrbujejo. Zato je bila ta trditev zavrnjena.

(250)

Dejstvo, da je bil v obdobju preiskave uvoz iz tretjih držav, ki niso LRK, omejen, ne izključuje možnosti, da se proizvodnja preusmeri v druge tretje države. Poleg tega cilj ukrepov ni zaprtje trga Unije za uvoz iz Kitajske, temveč ponovna vzpostavitev poštene trgovine z odpravo učinka škodljivega dampinga. Ker so dokončne stopnje dajatve nižje od stopnje odprave škode, pa tudi stopenj nelojalnega nižanja prodajnih cen za vse vzorčene kitajske proizvajalce izvoznike, se ne pričakuje, da bodo imele preprečevalni učinek na uvoz iz LRK. To podpirajo statistični podatki o uvozu od uvedbe začasnih protidampinških ukrepov, ki kažejo, da je uvoz iz LRK še naprej precejšnji.

(251)

Morebitni dodatni stroški, povezani z morebitno preusmeritvijo proizvodnje, so zato le namigovanja in niso neločljivo povezani z uvedbo protidampinških ukrepov.

(252)

Glede na navedeno je Komisija zavrnila vse trditve FCI v zvezi z zanesljivostjo oskrbe.

(253)

FCI je trdilo, da bi bili ukrepi v nasprotju z različnimi potrebami in specifičnostmi, ki jih zahtevajo javni organi in zasebni subjekti, odvisni od uvoza nepovezanih uvoznikov, zlasti v regijah, ki niso dovolj blizu proizvajalcem Unije.

(254)

Komisija je ponovila, da se končni uporabniki ne morejo zanašati na dampinške cene na račun industrije Unije. Poleg tega je bilo pri preiskavi ugotovljeno, da se znotraj Unije že zdaj trguje z zadevnim in podobnim izdelkom, tudi v regijah, ki niso blizu proizvajalcev Unije.

(255)

Če povzamemo, nobena trditev zainteresiranih strani ni pokazala, da obstajajo prepričljivi razlogi proti uvedbi ukrepov za uvoz zadevnega izdelka iz LRK.

(256)

Morebitnih negativnih učinkov na nepovezane uvoznike ni mogoče šteti za nesorazmerne, poleg tega pa jih zmanjšuje razpoložljivost drugih virov oskrbe, bodisi iz tretjih držav bodisi iz industrije Unije. Pozitivni učinki protidampinških ukrepov na trg Unije, zlasti na industrijo Unije, prevladajo nad morebitnimi negativnimi učinki na druge interesne skupine.

(257)

Ker drugih pripomb ni bilo, Komisija potrjuje svoje sklepe iz uvodne izjave 226 začasne uredbe.

(258)

Ker damping ni bil ugotovljen, se postopek v zvezi z uvozom iz Indije zaključi.

(259)

Pritožniki so trdili, da se ne strinjajo s 5,3-odstotno dobičkonosnostjo, uporabljeno pri oceni stopnje odprave škode. Trdili so, da je bila dobičkonosnost proizvajalcev Unije leta 2006 približno 10-odstotna. Vendar se je pri oceni škode uporabila dobičkonosnost vzorčenih proizvajalcev Unije iz leta 2013.

(260)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 231 začasne uredbe, stopnja dobička iz leta 2013 izraža, kar bi bilo mogoče razumno doseči pri običajnih konkurenčnih pogojih, tj. brez dampinškega uvoza. Poleg tega je ta ciljni dobiček v skladu z deležem, ki so ga pritožniki v svoji pritožbi predlagali za izračune nelojalnega nižanja ciljnih cen.

(261)

FCI je trdilo, da je začasni izračun stopnje odprave škode zavajajoč, saj se pri njem cene izdelkov, ki so jih kitajske livarne prodale uvoznikom v Uniji, primerjajo s ceno izdelkov, ki jih je industrija Unije prodala končnim strankam, ne upoštevajo pa se stroški, ki so jih imeli samo nepovezani uvozniki. Taki stroški vključujejo stroške raziskav in razvoja, stroške priprave patentov in izdelave prototipov, stroške potrjevanja, stroške homologacije, preglede kakovosti in skladnosti, stroške skladiščenja in prodajne stroške.

(262)

Komisija je te podatke preverila ter se odločila, da bo prilagodila stopnjo nelojalnega nižanja prodajnih cen (glej uvodni izjavi 119 do 122 zgoraj) in stopnjo odprave škode za take stroške s prilagoditvijo cen franko tovarna industrije Unije navzdol ob upoštevanju tehtanega povprečja stroškov raziskav in razvoja za prihodke od prodaje vzorčenih proizvajalcev Unije. Poleg tega je bila uvozna cena prilagojena za preverjene stroške po uvozu.

(263)

Glede na sklepe v zvezi z dampingom, škodo, vzročno zvezo in interesom Unije ter v skladu s členom 9(4) osnovne uredbe bi bilo treba dokončne protidampinške ukrepe za uvoz zadevnega izdelka uvesti na ravni stopnje dampinga v skladu s pravilom nižje dajatve.

(264)

Na podlagi navedenega se stopnje, po katerih bo uvedena dokončna protidampinška dajatev, določijo, kot je navedeno v preglednici 3 v nadaljevanju:

Preglednica 3

Stopnja dampinga, stopnja odprave škode in stopnja dajatve

(265)

Stopnje protidampinške dajatve za posamezno družbo, navedene v tej uredbi, so bile določene na podlagi ugotovitev te preiskave. Zato izražajo položaj teh družb, ugotovljen med navedeno preiskavo. Te stopnje dajatev se (v nasprotju z dajatvijo na ravni države, ki se uporablja za „vse druge družbe“) uporabljajo izključno za uvoz zadevnega izdelka s poreklom iz LRK, ki ga proizvajajo te družbe, torej posebni navedeni pravni subjekti. Uvoženi zadevni izdelek, ki ga proizvaja katera koli druga družba, ki ni izrecno navedena z imenom in naslovom v izvedbenem delu te uredbe, vključno s subjekti, povezanimi s tistimi, ki so izrecno navedeni, teh stopenj ne morejo uporabljati in za njih velja stopnja dajatve, ki se uporablja za „vse druge družbe“.

(266)

Vsak zahtevek za uporabo teh stopenj protidampinške dajatve za posamezno družbo (npr. zaradi spremembe imena subjekta ali ustanovitve novih subjektov za proizvodnjo ali prodajo) bi bilo treba nasloviti na Komisijo (5) skupaj z vsemi ustreznimi informacijami, zlasti o kakršni koli spremembi dejavnosti družbe na področju proizvodnje, domače prodaje in izvoza, povezanimi na primer z navedeno spremembo imena ali spremembo subjektov za proizvodnjo in prodajo. Po potrebi se ta uredba ustrezno spremeni s posodobitvijo seznama družb, ki so upravičene do individualnih stopenj dajatev.

(267)

Za zmanjšanje tveganja izogibanja ukrepom zaradi velikih razlik v stopnjah dajatev so potrebni posebni ukrepi, da se zagotovi uporaba individualnih protidampinških dajatev. Družbe, za katere veljajo individualne protidampinške dajatve, morajo carinskim organom držav članic predložiti veljaven trgovinski račun. Ta račun mora biti v skladu z zahtevami iz člena 1(3) te uredbe. Za uvoz, za katerega navedeni račun ni predložen, bi bilo treba uporabiti protidampinško dajatev, ki se uporablja za „vse druge družbe“.

(268)

Za zagotovitev ustreznega izvrševanja protidampinške dajatve bi bilo treba stopnjo dajatve, ki se uporablja za „vse druge družbe“, uporabljati ne le za nesodelujoče proizvajalce izvoznike, ampak tudi za proizvajalce, ki v obdobju preiskave niso izvažali v Unijo, razen če ne izpolnjujejo pogojev iz člena 3.

(269)

Skupina sodelujočih proizvajalcev izvoznikov je skupaj s CCCME ponudila skupno cenovno zavezo v skladu s členom 8(1) osnovne uredbe. Ta ponudba zaveze se ocenjuje.

(270)

Glede na nedavno sodno prakso Sodišča Evropske unije (6) je primerno, da se določi stopnja zamudnih obresti, ki se plačajo v primeru povračila dokončnih dajatev, saj ustrezni veljavni carinski predpisi ne določajo take obrestne mere, uporaba nacionalnih predpisov pa bi privedla do neupravičenega izkrivljanja konkurence med gospodarskimi subjekti glede na to, katera država članica se izbere za carinjenje.

(271)

Po končnem razkritju so CCCME in 64 proizvajalcev izvoznikov predložili ponudbo cenovne zaveze v skladu s členom 8 osnovne uredbe.

(272)

Komisija je to ponudbo ocenila in sklenila, da bi bilo sprejetje take ponudbe nepraktično v smislu člena 8 osnovne uredbe na podlagi naslednjih elementov:

(273)

CCCME, zadevni proizvajalci izvozniki in industrija Unije so bili obveščeni o razlogih, zakaj je Komisija nameravala zavrniti ponudbo zaveze. Industrija Unije je izrazila, da se strinja z zavrnitvijo.

(274)

CCCME je v odziv na oceno Komisije ponudbe zaveze predložila nekatere pripombe in predloge. CCCME je ponudila uporabo ene povprečne minimalne uvozne cene na podlagi najdražjih vrst izdelkov, omejitev izvoza drugih izdelkov in določitev nekaterih meril za upravičenost, da se zmanjša število proizvajalcev izvoznikov, ki sodelujejo v zavezi. Sicer bi ti predlogi lahko nekoliko ublažili nekatera tveganja spremljanja, vendar Komisija ni mogla presoditi predlogov v zvezi z zmanjšanjem števila proizvajalcev izvoznikov in s tem povezanim tveganjem glede zanesljivosti njihovih računovodskih evidenc, saj niso bili dovolj natančno oblikovani, da bi predstavljali revidirano ponudbo. Poleg tega bi omejitev sodelujočih proizvajalcev izvoznikov lahko privedla do preusmeritve izvoza nesodelujočih proizvajalcev izvoznikov prek izvoza sodelujočih proizvajalcev izvoznikov. Nazadnje je Komisija opozorila, da so se v preteklosti v zvezi s podobno zavezo, ki je zajemala veliko manjše število proizvajalcev izvoznikov, večkrat pojavile kršitve, zaveza pa je bila sčasoma umaknjena. Torej, gledano v celoti, pripombe in predlogi CCCME niso spremenili ocene Komisije.

(275)

Ob upoštevanju ugotovljenih stopenj dampinga in stopnje škode, povzročene industriji Unije, bi bilo treba dokončno pobrati zneske, zavarovane z začasno protidampinško dajatvijo, ki je bila uvedena z začasno uredbo.

(276)

Dokončne stopnje dajatev so nižje od začasnih stopenj dajatev. Zato bi bilo treba zavarovane zneske, ki presegajo dokončno stopnjo protidampinške dajatve, sprostiti.

(277)

Odbor, ustanovljen s členom 15(1) Uredbe (EU) 2016/1036, ni predložil mnenja –