PRILOGA I

I.   UVOD

Cilj okoljske politike EU je spodbuditi vse vrste organizacij k uporabi sistemov okoljskega ravnanja in zmanjšanju njihovih vplivov na okolje. Sistemi okoljskega ravnanja spadajo med možna orodja, s katerimi lahko družbe in druge organizacije izboljšajo svojo okoljsko uspešnost ter varčujejo z energijo in drugimi viri. Cilj EU je zlasti spodbuditi organizacije k sodelovanju v sistemu za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS), ki je orodje za upravljanje, s katerim lahko družbe ter druge organizacije ocenijo in izboljšajo svojo okoljsko uspešnost ter poročajo o njej.

Sistem EMAS je bil ustanovljen leta 1993 in se je razvijal postopoma. Uredba EMAS (1), ki je bila zadnjič spremenjena leta 2009, zagotavlja zakonsko podlago za sistem.

Navodila za uporabnike sistema EMAS so bila pripravljena v skladu z zahtevami iz člena 46(5) uredbe EMAS. Cilj tega dokumenta je zagotoviti jasne in enostavne nasvete za organizacije, ki želijo sodelovati v sistemu EMAS. Namenjen je zagotavljanju navodil po korakih, ki se jim zlahka sledi. Navodila zajemajo glavne elemente in korake, ki jih mora opraviti organizacija, ki namerava sodelovati v sistemu EMAS. Cilj dokumenta je povečati splošno uporabo sistema ravnanja EMAS z olajšanjem pristopa organizacij k zadevnemu sistemu. Upoštevati je treba tudi splošni cilj evropske uredbe, tj. uskladitev izvajanja v vseh državah članicah in oblikovanje skupnega zakonodajnega okvira. Več informacij v zvezi z globalno registracijo v sistem EMAS lahko bralec najde v Sklepu Komisije 2011/832/EU (2) z dne 7. decembra 2011 o navodilih za registracijo družb na ravni EU in tretjih držav ter globalno registracijo v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009.

II.   KAJ JE SISTEM SKUPNOSTI ZA OKOLJSKO RAVNANJE IN PRESOJO (EMAS)?

Sistem EMAS je prostovoljno orodje, na voljo vsem organizacijam, ki delujejo v katerem koli gospodarskem sektorju v Evropski uniji ali zunaj nje in želijo:

—	prevzeti okoljsko in gospodarsko odgovornost,

—	izboljšati svojo okoljsko uspešnost ter

—	sporočiti svoje okoljske rezultate družbi in zainteresiranim stranem na splošno.

Spodaj so opisani koraki, potrebni za registracijo v sistem EMAS in njegovo izvajanje.

Organizacije, ki se registrirajo v sistem EMAS, morajo izpolnjevati naslednje zahteve:

—	dokazati morajo skladnost z okoljsko zakonodajo,

—	zavezati se morajo k stalnemu izboljševanju svoje okoljske uspešnosti,

—	dokazati morajo, da vodijo odprt dialog z vsemi zainteresiranimi stranmi,

—	zaposlene morajo vključevati v izboljšanje okoljske uspešnosti organizacije,

—	objaviti in posodabljati morajo potrjeno okoljsko izjavo EMAS za zunanje komuniciranje.

Obstaja nekaj dodatnih zahtev. Organizacije morajo:

—	opraviti okoljski pregled (vključno z opredelitvijo vseh neposrednih in posrednih okoljskih vidikov) in

—	se po uspešni preveritvi organizacije registrirati pri pristojnem organu.

Organizacije lahko po registraciji začnejo uporabljati logotip EMAS.

III.   STROŠKI IN KORISTI IZVAJANJA SISTEMA EMAS

Sistemi okoljskega ravnanja, kot je EMAS, organizacijam na splošno pomagajo izboljšati učinkovito rabo virov, zmanjšati tveganja in dajati dober zgled z javno izjavo o dobri praksi. Prihranki presegajo stroške izvajanja sistema.

Koristi

Izvedena je bila študija (3) stroškov in koristi registracije v sistem EMAS. Opravljena je bila raziskava, v kateri so bili sodelujoči pozvani k izbiri najbolj pozitivnih učinkov s seznama. Največ sodelujočih je izbralo možnost ‚prihranek energije in virov‘ (21 %), kot je prikazano na sliki 1. Sledili sta ji možnosti ‚manjše število incidentov‘ (18 %) in ‚boljši odnosi z zainteresiranimi stranmi‘ (17 %).

Slika 1

Koristi izvajanja sistema EMAS (% vseh odgovorov)

Večja stroškovna učinkovitost

Korist ‚prihranek energije/virov‘ je zasedla prvo mesto. Pri organizacijah vseh velikosti so obstajali dokazi, da že sam prihranek energije presega letne stroške vzdrževanja sistema EMAS. To pomeni, da bi si lahko večje organizacije zlahka povrnile stroške izvajanja sistema EMAS.

Manjše število incidentov

Ta korist je zasedla drugo mesto. Upoštevanih je bilo več dejavnikov, na primer manjše število kršitev okoljske zakonodaje. To je seveda povezano s koristmi zaradi boljših odnosov z regulativnimi organi.

Boljši odnosi z zainteresiranimi stranmi

Organizacije so boljše odnose z zainteresiranimi stranmi označile za ključno korist, zlasti v primeru javne uprave in storitvenih družb.

Več tržnih priložnosti

Registracija v sistem EMAS lahko izboljša poslovanje. Prispeva lahko k ohranjanju obstoječih strank in pridobivanju novih. Sistem okoljskega ravnanja EMAS lahko pomeni prednost na področju javnih naročil. Čeprav organizacije, vključene v javna naročila, od ponudnikov ne smejo izrecno zahtevati, da so registrirani v sistemu EMAS, lahko registrirane družbe to dejstvo izkoristijo za dokazovanje, da so tehnično sposobne izpolniti pogodbene zahteve glede okoljskega ravnanja.

Poleg tega lahko organizacije svoje dobavitelje spodbujajo k vzpostavitvi sistema okoljskega ravnanja v okviru njihove okoljske politike. Registracija v sistemu EMAS lahko olajša notranje postopke med obema družbama.

Oprostitev uporabe zakonskih določb

Organizacije, registrirane v sistemu EMAS, so lahko upravičene do oprostitve uporabe zakonskih določb. Obstajajo lahko koristi za družbe, vključene v proizvodne sektorje, pri čemer prednosti izhajajo iz zakonodaje za celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja (4).

Več držav članic ponuja prednosti organizacijam, registriranim v sistemu EMAS, tudi v zvezi z državnimi in regionalnimi okoljskimi zakoni in predpisi. Take koristi lahko na primer vključujejo poenostavljene obveznosti poročanja, manjše število inšpekcijskih pregledov, nižje pristojbine za odpadke in daljša obdobja med obnavljanjem dovoljenja.

Primeri vključujejo: 50-odstotno znižanje pristojbin za odpadke, 20- do 30-odstotno znižanje pristojbin za postopke izdaje licenc, do 100-odstotno znižanje pristojbin za spremljanje in izvrševanje v okviru nacionalne zakonodaje, 30-odstotno znižanje pristojbin za javne storitve, ki jih izvajajo vladne agencije, 30-odstotno znižanje pristojbin za postopke izdaje licenc v zvezi s površinsko vodo, dovoljenj za črpanje podtalnice in izdaje licenc za odlagališča odpadkov. Obstajajo tudi koristi v zvezi z upravljanjem spremljanja nevarnih kemikalij in ravnanja z njimi, obveznostmi glede odlaganja odpadkov (ker ni treba dokazovati tehničnih nadzornih ukrepov) in spremljanjem toplogrednih plinov.

Stroški in koristi

Družbe bi morale na registracijo v sistem EMAS gledati kot na naložbo. Izvajanje sistema EMAS zajema notranje in zunanje stroške, kot so nudenje svetovanja, človeški viri za izvajanje in nadaljnje spremljanje ukrepov, inšpekcijski pregledi, registracijske pristojbine itd.

Dejanski stroški in koristi se zelo razlikujejo, kar je na primer odvisno od velikosti in dejavnosti organizacije, trenutnega stanja v zvezi s praksami okoljskega ravnanja, posamezne države itd., vendar sistem EMAS na splošno zagotavlja znatne prihranke. Različne študije so pokazale, da se organizacijam stroški izvajanja zaradi večjega dobička povrnejo v razmeroma kratkem obdobju, tj. v večini primerov v enem ali dveh letih (5)  (6)  (7)  (8)  (9).

Tabela 1

Stroški in možna letna stroškovna učinkovitost v sistemu EMAS  (10)

(EUR)
Velikost organizacije (11)	Možna letna stroškovna učinkovitost	Stroški izvajanja (12) sistema EMAS v prvem letu	Letni stroški sistema EMAS (13)
Mikro	3 000 –10 000	22 500	10 000
Majhna	20 000 –40 000	38 000	22 000
Srednja	Do 100 000	40 000	17 000
Velika	Do 400 000	67 000	39 000
Podatki v stolpcu ‚Možna letna stroškovna učinkovitost‘ temeljijo le na prihranku energije. Podatki v zvezi s prihrankom zaradi učinkovite rabe virov niso na voljo.
Vir:‚Costs and Benefits of EMAS to Registered Organisations‘ (Stroški in koristi sistema EMAS za registrirane organizacije), študija za Evropsko komisijo, 2009.

Zbirka orodij EMAS za majhne organizacije (14) zagotavlja veliko drugih primerov prihrankov pri stroških/koristih.

Mikro in majhne organizacije se v splošnem soočajo s sorazmerno višjimi fiksnimi in zunanjimi stroški kot srednje in velike organizacije, saj imajo slednje prednost zaradi ekonomije obsega, pri čemer višji delež stroškov notranje nosijo okoljski oddelki, ter nižje zunanje stroške, saj potrebujejo manj svetovalcev. Vendar se celo zelo velikim organizacijam svetuje podrobna proučitev stroškov izvajanja.

Sistem EMAS in sistemi okoljskega ravnanja, kot sta standarda EN 16001 in ISO 50001, so precej podobni. Ker je upravljanje porabe energije del sistema EMAS, organizacije, registrirane v sistemu EMAS, že izboljšujejo svojo energetsko učinkovitost, zato izpolnjujejo večino zahtev iz standardov EN 16001 in ISO 50001. To lahko prav tako povzroči znižanje stroškov.

Organizacije, ki premišljujejo o registraciji v sistem EMAS, bi morale upoštevati tudi tehnično in finančno podporo ali subvencije, ki jih omogočajo države članice, nacionalni, regionalni ali lokalni organi in pristojni organi sistema EMAS.

IV.   UREDBA EMAS

Sistem EMAS je bil ustanovljen z Uredbo (ES) št. 1221/2009 (znano tudi kot EMAS III) in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

1.   SPLOŠNO

1.1   PODROČJE UPORABE

Od leta 2001 lahko sistem EMAS izvaja vsaka javna ali zasebna organizacija. Sistem je od sprejetja uredbe EMAS III dostopen tudi neevropskim organizacijam ali evropskim družbam, ki delujejo v neevropskih državah. V zvezi z zadnjim vprašanjem obstajajo posebna navodila za registracijo družb na ravni EU in tretjih držav ter globalno registracijo.

‚‚Organizacija‘ pomeni družbo, korporacijo, podjetje, organ ali institucijo znotraj ali zunaj Skupnosti ali del ali kombinacijo teh, ki je bodisi združena ali ne, javna ali zasebna in ima lastne naloge in upravo.‘

‚Sistem EMAS je mogoče izvajati na eni, več ali vseh lokacijah, ki pripadajo zasebnim ali javnim organizacijam v katerem koli sektorju dejavnosti (15). Lokacija je najmanjša enota, ki jo je mogoče registrirati.‘

‚‚Lokacija‘ pomeni določen geografski prostor pod upravljavskim nadzorom organizacije, ki zajema dejavnosti, proizvode in storitve, vključno z vso infrastrukturo, opremo in materiali; lokacija je najmanjša enota, ki se upošteva za registracijo.‘

‚Določen geografski prostor‘ bi bilo treba razumeti kot:

‚fizično kontinuiteto zemljišč, stavb, opreme ali infrastrukture, ki jo lahko prekinjajo zunanji elementi, če je zagotovljena funkcionalna in organizacijska kontinuiteta dejavnosti.‘

1.2   ZAHTEVE

Splošni postopek izvajanja sistema EMAS je mogoče povzeti na naslednji način:

(1)	organizacija bi morala začeti okoljski pregled, tj. začetno analizo vseh dejavnosti, ki jih organizacija izvaja, da se opredelijo ustrezni neposredni in posredni okoljski vidiki ter veljavna okoljska zakonodaja;

(2)	nato je treba izvesti sistem okoljskega ravnanja v skladu z zahtevami iz standarda EN ISO 14001 (Priloga II k uredbi EMAS);

(3)	sistem je treba preveriti z izvajanjem notranjih presoj in vodstvenega pregleda;

(4)	organizacija pripravi okoljsko izjavo EMAS;

(5)	okoljski pregled in sistem okoljskega ravnanja se preverita, pri čemer izjavo potrdi akreditirani ali licencirani preveritelj EMAS;

(6)	organizacija po preveritvi predloži prijavo za registracijo pristojnemu organu.

V skladu s členom 46 uredbe EMAS Evropska komisija v posvetovanju z državami članicami in drugimi zainteresiranimi stranmi pripravlja sektorske referenčne dokumente (16) (SRD) za številne prednostne sektorje.

Vsak dokument zajema naslednje elemente:

—	najboljšo prakso okoljskega ravnanja,

—	kazalnike okoljske uspešnosti za posamezne zadevne sektorje,

—	po potrebi merila odličnosti in sisteme za ocenjevanje ravni okoljske uspešnosti.

Organizacije, registrirane v sistemu EMAS, morajo sektorske referenčne dokumente, kadar so ti na voljo za njihov zadevni sektor, upoštevati na dveh različnih ravneh:

1.	pri oblikovanju in izvajanju sistema okoljskega ravnanja ob upoštevanju okoljskih pregledov (člen 4(1)(b));

2.	pri pripravi okoljske izjave (člen 4(1)(d) in člen 4(4)).

Sodelovanje v sistemu EMAS je stalen proces. Organizacija prouči posamezne teme v sektorskem referenčnem dokumentu (kadar je na voljo) vsakič, kadar pregleduje svojo okoljsko uspešnost in načrtuje izboljšave, da dobi navdih glede naslednjih vprašanj, ki jih bo obravnavala v okviru postopnega pristopa.

Slika 2

Splošni potek izvajanja sistema EMAS

Tabela 2

Okvirni časovni razpored za izvajanje sistema EMAS. Naveden je povprečen čas za vsako dejavnost, ki je lahko krajši ali daljši glede na državo članico, velikost organizacije itd.

Sistem EMAS	1. mesec	2. mesec	3. mesec	4. mesec	5. mesec	6. mesec	7. mesec	8. mesec	9. mesec	10. mesec
Okoljski pregled	X	X
Sistem okoljskega ravnanja		X	X	X	X	X	X
Splošne zahteve		X
Okoljska politika		X
Načrtovanje: Splošni in posamični okoljski cilji		X
Načrtovanje: Okoljski program			X	X	X
Izvajanje in delovanje: Viri, vloge, odgovornosti in pooblastila					X
Izvajanje in delovanje: Kompetentnost, usposabljanje in ozaveščanje osebja, vključno z udeležbo zaposlenih					X
Izvajanje in delovanje: Komunikacija (notranja in zunanja)						X
Izvajanje in delovanje: Dokumentacija in kontrola dokumentov		X	X	X	X	X
Izvajanje in delovanje: Nadzor nad delovanjem						X	X
Izvajanje in delovanje: Načrti ukrepov ob izrednih razmerah							X
Preverjanje: Spremljanje in merjenje, ocena ustreznosti, neskladnost, korektivni ukrepi in preventivni ukrepi, pregled evidenc					X	X	X
Preverjanje: notranja presoja							X	X
Vodstveni pregled								X
Okoljska izjava EMAS									X
Preverjanje in potrjevanje									X
Registracija										X

2.   NAČIN IZVAJANJA SISTEMA EMAS

2.1   OKOLJSKI PREGLED

Prvi korak pri primernem izvajanju sistema EMAS je izvedba temeljite analize notranje strukture in dejavnosti organizacije. Cilj je opredeliti okoljske vidike (kot so opredeljeni spodaj), povezane z vplivi na okolje. To je podlaga za določitev uradnega sistema okoljskega ravnanja.

‚‚Okoljski pregled‘ pomeni začetno celovito analizo okoljskih vidikov, vplivov in uspešnosti, povezanih z dejavnostmi, proizvodi in storitvami organizacije.‘

Analiza mora vključevati:

—	zakonske zahteve, ki se uporabljajo za organizacijo,

—	opredelitev neposrednih in posrednih okoljskih vidikov,

—	merila za oceno pomembnosti okoljskih vidikov,

—	pregled vseh obstoječih praks in postopkov v zvezi z okoljskim ravnanjem ter

—	oceno povratnih informacij po preiskavi preteklih incidentov.

‚‚Okoljski vidik‘ pomeni element dejavnosti, proizvodov ali storitev organizacije, ki vpliva ali lahko vpliva na okolje.‘ Okoljski vidiki so lahko povezani z vnosi (na primer porabo surovin in energije) ali iznosi (emisije v zrak, nastajanje odpadkov itd.).

Slika 3

Razmerje med dejavnostmi, okoljskimi vidiki in vplivi na okolje

Organizacija potrebuje postopke za zagotavljanje, da se dejavnosti, opredeljene kot bistvene med prvim okoljskim pregledom, pozneje ustrezno spremljajo. Okoljski vidiki in povezani vplivi se lahko spremenijo, kar velja tudi za dejavnosti organizacije. Če so spremembe znatne, je okoljski pregled morda treba posodobiti. Organizacija bi morala poznati tudi novosti v razvoju, nove tehnike, rezultate raziskav itd., da bi lahko lažje znova ocenila pomembnost svojih okoljskih vidikov in morebitno potrebo po izvedbi novega okoljskega pregleda, če se dejavnosti organizacije bistveno spremenijo.

Kakšen je postopek za izvedbo okoljskega pregleda?

Organizacije morajo:

—	opredeliti okoljske vidike, ki izhajajo iz njihovih proizvodnih postopkov, dejavnosti ali storitev, in

—	določiti merila za oceno pomembnosti teh vidikov. Merila morajo biti celovita, pri čemer mora biti mogoče njihovo neodvisno preverjanje.

Organizacija bi se morala zavedati, da bo morala zunanjim zainteresiranim stranem razkriti okoljske vidike, ki jih bo opredelila, in rezultate ocene.

Kako bi bilo treba opredeliti okoljske vidike?

Zbrati je treba vse ustrezne informacije.

To lahko pomeni:

—	obisk lokacij za preverjanje procesnih vnosov in iznosov (beleženje opomb, izdelovanje potrebnih skic),

—	zbiranje kart in fotografij lokacije,

—	opredelitev veljavne okoljske zakonodaje,

—	zbiranje vseh okoljskih dovoljenj, licenc in podobnih dokumentov,

—	preverjanje vseh virov informacij (prejeti računi, števci, podatki v zvezi z opremo itd.),

—	preverjanje uporabe proizvodov (nabavni in prodajni oddelek sta pogosto koristni začetni točki),

—	opredelitev ključnih oseb (vodstva in delavcev). Delavce, ki so vključeni v vse notranje sisteme, bi bilo treba vprašati za mnenje,

—	zahtevanje informacij od podizvajalcev, ki lahko bistveno vplivajo na okoljsko uspešnost organizacije,

—	upoštevanje preteklih nesreč, rezultatov spremljanja in inšpekcijskih pregledov ter

—	opredelitev razmer ob zagonu in zaustavitvi ter opredeljenih tveganj.

Upoštevati je treba neposredne in posredne okoljske vidike, pri njihovem določanju pa bi lahko koristili spodnji opredelitvi:

‚‚Neposredni okoljski vidik‘ pomeni okoljske vidike, povezane z dejavnostmi, proizvodi in storitvami samih organizacij, nad katerimi imajo neposreden upravljavski nadzor.‘

‚‚Posredni okoljski vidik‘ pomeni okoljske vidike, ki so lahko posledica povezav organizacije s tretjimi osebami in na katere lahko do razumne meje vpliva organizacija.‘

Bistveno je obravnavanje posrednih vidikov. To velja za zasebni in javni sektor, zato lokalni organi, storitvene družbe ali finančne institucije na primer v svojem pregledu ne smejo upoštevati le vidikov lokacije.

Organizacije morajo biti zmožne dokazati, da so ugotovile znatne okoljske vidike, povezane z njihovimi postopki naročil, in da sistem ravnanja obravnava pomembne okoljske vplive, povezane s temi vidiki.

Tabela 3

Primeri neposrednih in posrednih vidikov

Okoljski vidiki
Neposredni vidiki	Posredni vidiki
— emisije v zrak — izpusti v vodo — odpadki — uporaba naravnih virov in surovin — lokalna vprašanja (hrup, vibracije, vonjave) — raba zemljišč — emisije v zrak, povezane s prometom — nevarnost okoljskih nesreč in izrednih razmer	— vprašanja, povezana z življenjskim ciklom proizvodov — naložbe v osnovna sredstva — zavarovalniške storitve — upravne in planske odločitve — okoljska uspešnost pogodbenih izvajalcev, podizvajalcev in dobaviteljev — izbor in sestava storitev, npr. prevoz, gostinstvo itd.

Neposredni okoljski vidiki morajo vključevati povezane zakonske zahteve in omejitve dovoljenj, npr. kadar so posebna onesnaževala vezana na vrednosti omejitev emisij ali druge zahteve, bi se morale navedene emisije šteti za neposredne okoljske vidike.

Ocena okoljskih vidikov

Naslednji korak je povezava vidikov z njihovimi učinki ali vplivi na okolje. V tabeli 4 so navedeni primeri takih povezav.

Tabela 4

Primeri okoljskih vidikov in vplivov

Dejavnost	Okoljski vidik	Vpliv na okolje
Promet	— uporabljena olja za stroje — emisije CO2 iz tovornjakov in strojev	— onesnaževanje tal, vode in zraka — učinek tople grede
Gradbeništvo	— emisije v zrak, hrup, vibracije itd. zaradi gradbenih strojev — raba zemljišč	— onesnaževanje s hrupom, onesnaževanje tal, vode in zraka — uničenje pokrovnosti tal — izguba biotske raznovrstnosti
Pisarniške storitve	— uporaba materialov, kot sta papir, toner itd. — poraba električne energije (ki vodi v posredne emisije CO2)	— onesnaževanje z mešanimi komunalnimi odpadki — učinek tople grede
Kemična industrija	— odpadna voda — emisije hlapnih organskih spojin — emisije snovi, ki tanjšajo ozonski plašč	— onesnaževanje vode — fotokemični ozon — tanjšanje ozonske plasti

Po opredelitvi vidikov in njihovih vplivov je naslednji korak izvedba njihove podrobne ocene, da se določijo znatni okoljski vidiki.

‚‚Znaten okoljski vidik‘ pomeni okoljski vidik, ki znatno vpliva ali lahko znatno vpliva na okolje.‘

Vprašanja, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju pomembnosti, so:

(i)	možnost povzročitve okoljske škode;

(ii)	ranljivost lokalnega, regionalnega in globalnega okolja;

(iii)

obseg, število, pogostost in reverzibilnost pojavitve vidika ali vpliva;

(iv)	obstoj in zahteve veljavne okoljske zakonodaje;

(v)	pomembnost za delničarje in zaposlene v organizaciji.

Organizacija lahko na podlagi teh meril pripravi notranji postopek ali uporabi druga orodja za oceno pomembnosti okoljskih vidikov. Zbirka orodij EMAS MSP (17) vsebuje zelo koristne informacije za mala in srednja podjetja (MSP).

Pri ocenjevanju pomembnosti okoljskih vidikov je treba poleg običajnih pogojev obratovanja upoštevati tudi razmere ob zagonu in zaustavitvi ter izredne razmere. Upoštevati bi bilo treba pretekle, sedanje in načrtovane dejavnosti.

Ustrezni vpliv vsakega okoljskega vidika bi bilo treba oceniti glede na:

—	obseg – raven emisij, poraba energije in vode itd.,

—	resnost – nevarnosti, toksičnost itd.,

—	pogostost/verjetnost,

—	zadržke zainteresiranih strani,

—	zakonske zahteve.

Tabela 5

Ocenjevanje okoljskih vidikov

Merila za ocenjevanje	Primer
Kateri iznosi ali dejavnosti organizacije lahko negativno vplivajo na okolje?	odpadki: mešani komunalni odpadki, odpadna embalaža, nevarni odpadki
Obseg vidikov, ki lahko vplivajo na okolje	količina odpadkov: velika, srednja, majhna
Resnost vidikov, ki lahko vplivajo na okolje	nevarnost odpadkov, toksičnost materialov: velika, srednja, majhna
Pogostost vidikov, ki lahko vplivajo na okolje	velika, srednja, majhna
Ozaveščenost javnosti in zaposlenih o vidikih, povezanih z organizacijo	veliko pritožb, nekaj pritožb, ni pritožb
Dejavnosti organizacije, ki jih ureja okoljska zakonodaja	dovoljenje v skladu z zakonodajo o odpadkih, obveznosti glede spremljanja
Opomba: Koristno je količinsko opredeliti merila in splošno pomembnost posameznih vidikov.

Kako preveriti skladnost z zakonodajo

‚‚Skladnost‘ z zakonodajo pomeni izvajanje veljavnih zakonskih zahtev v zvezi z okoljem v celoti, vključno s pogoji za dovoljenja.‘

Države članice morajo zagotoviti, da imajo organizacije vsaj dostop do informacij in pomoči v zvezi z naslednjimi vprašanji:

—	informacije glede veljavnih zakonskih zahtev v zvezi z okoljem in

—	opredelitev pristojnih izvršilnih organov za posebne zakonske zahteve v zvezi z okoljem.

Izvršilni organi morajo odgovarjati vsaj na tiste zahteve za predložitev informacij, ki jih glede veljavnih zakonskih zahtev v zvezi z okoljem pošljejo majhne organizacije, in informacij o tem, kako lahko organizacije izpolnjujejo navedene zakonske zahteve.

Opredelitev vseh ustreznih zakonskih zahtev pomeni upoštevanje različnih ravni okoljske zakonodaje, če je to ustrezno, kot so nacionalne, regionalne ali lokalne zahteve, vključno z dovoljenji in licencami.

Organizacija mora upoštevati tudi druge ustrezne zahteve, na primer pri pogojih javnih naročil, poslovnih pogodbah, prostovoljnih sporazumih, ki jih je organizacija podpisala ali je k njim pristopila, itd.

Pri tem je nujno treba opredeliti zakonske zahteve, da lahko organizacija določi vse zahteve, ki morda ne bodo izpolnjene. Organizacija mora po potrebi sprejeti ukrepe za izpolnjevanje vse veljavne okoljske zakonodaje (glej oddelek 2.2.5.2 za oceno skladnosti z zakonodajo).

2.2   SISTEM OKOLJSKEGA RAVNANJA

‚‚Sistem okoljskega ravnanja‘ pomeni del celotnega sistema vodenja, ki vključuje organizacijsko strukturo, dejavnosti načrtovanja, odgovornosti, prakso, postopke, procese in vire za razvoj, izvedbo, doseganje, pregledovanje in vzdrževanje okoljske politike ter upravljanje okoljskih vidikov.‘

2.2.1    Splošne zahteve

Organizacija mora najprej določiti in dokumentirati obseg svojega sistema okoljskega ravnanja.

Vsaka lokacija, ki bo vključena v registracijo v sistem EMAS, mora izpolnjevati vse zahteve sistema EMAS.

Organizacija mora vzpostaviti, dokumentirati, izvajati in vzdrževati sistem okoljskega ravnanja v skladu z oddelkom 4 standarda EN ISO 14001. Če organizacija izvaja sistem okoljskega ravnanja (ki ni v skladu s standardom ISO 14001), ki ga Komisija priznava (18), ji ni treba ponavljati elementov, ki so bili že uradno priznani, ko želi izpolniti zahteve sistema EMAS.

2.2.2    Okoljska politika

‚‚Okoljska politika‘ pomeni splošne namene in usmeritev organizacije v zvezi z njeno okoljsko uspešnostjo, kot jih javno predstavi najvišje vodstvo organizacije […]. Oblikuje tudi okvir za delovanje in zastavljanje okoljskih ciljev.‘

Okoljska politika mora zajemati naslednje točke:

—	zavezanost izpolnjevanju zakonskih in drugih zahtev, povezanih z njenimi okoljskimi vidiki,

—	zavezanost preprečevanju onesnaževanja,

—	zavezanost nenehnemu izboljševanju okoljske učinkovitosti.

Okoljska politika je okvir za delovanje ter zastavljanje strateških splošnih in posamičnih okoljskih ciljev (glej spodaj). Biti mora jasna in obravnavati mora glavne prednostne naloge, v zvezi s katerimi je mogoče posebne splošne in posamične cilje dodatno opredeliti.

2.2.3    Načrtovanje

Po obravnavi osnovnih temeljnih vprašanj, kot so opisana zgoraj, je na vrsti načrtovanje.

2.2.3.1   Splošni in posamični okoljski cilji

‚‚Splošni okoljski cilj‘ pomeni celoten okoljski cilj, ki izhaja iz okoljske politike in ki si ga določi organizacija sama ter je količinsko opredeljen, kadar je to izvedljivo.‘

‚‚Posamični okoljski cilj‘ pomeni podrobno opredeljeno zahtevo glede uspešnosti, ki izhaja iz splošnih okoljskih ciljev ter se nanaša na organizacijo ali dele te organizacije in jo je treba določiti in izpolniti, da bi bili ti cilji doseženi.‘

Organizacija mora pripraviti in dokumentirati splošne in podrobne posamične okoljske cilje za vsak vidik, pomemben za organizacijo, v skladu s svojo okoljsko politiko.

Po opredelitvi splošnih ciljev je treba zanje določiti ustrezne posamične cilje. Pri posamičnih ciljih je mogoče načrtovati posebne ukrepe, ki jih je treba izvesti za doseganje dobrega okoljskega ravnanja.

Slika 4

Odnos med splošnimi in posamičnimi cilji ter ukrepi

Primer:

Splošni okoljski cilj	Zmanjšanje nastajanja nevarnih odpadkov
Posamični cilj	Zmanjšanje uporabe organskih topil med postopkom za 20 % v treh letih
Ukrep	Ponovna uporaba topil, kadar je to mogoče Recikliranje organskih topil

Splošni in posamični cilji bi morali biti merljivi, kadar je to mogoče, in usklajeni z okoljsko politiko organizacije. Koristna so naslednja merila:

—	specifičnost – vsak posamični cilj bi moral obravnavati eno vprašanje,

—	merljivost – vsak posamični cilj bi moral biti izražen količinsko,

—	dosegljivost – dosega posamičnih ciljev bi morala biti mogoča,

—	realističnost – posamični cilji bi morali biti zahtevni in spodbujati stalno izboljševanje, vendar ne pretirano ambiciozni. Ko so doseženi, jih je mogoče spremeniti,

—	časovna omejenost – za dosego vsakega posamičnega cilja bi bilo treba določiti rok.

Organizacije bi morale uporabiti ustrezne elemente sektorskih referenčnih dokumentov, kot so navedeni v členu 46 uredbe EMAS, kadar so na voljo za njihov zadevni sektor. Uporabiti bi jih bilo treba pri opredeljevanju in pregledovanju posamičnih in splošnih okoljskih ciljev v skladu z ustreznimi okoljskimi vidiki, opredeljenimi pri okoljskem pregledu. Vendar izpolnjevanje opredeljenih meril odličnosti ni obvezno, saj lahko organizacije v okviru sistema EMAS same ocenijo izvedljivost meril in izvajanja najboljših praks z vidika stroškov in koristi.

2.2.3.2   Okoljski program

‚‚Okoljski program‘ pomeni opis ukrepov, odgovornosti in sredstev, sprejetih ali predvidenih za doseganje splošnih in posamičnih okoljskih ciljev, ter rokov za doseganje splošnih in posamičnih okoljskih ciljev.‘

Okoljski program je orodje za pomoč organizaciji pri vsakdanjem načrtovanju in izvajanju izboljšav. Biti bi moral posodobljen in dovolj podroben, da bi omogočal pregled napredka pri doseganju posamičnih ciljev. Program bi moral opredeliti, kdo je odgovoren za doseganje splošnih in posamičnih ciljev, ter podrobnosti zadevnih virov in časovnih okvirov. Sami viri (npr. finančna ali tehnična sredstva ali človeški viri) ne morejo biti splošni okoljski cilji.

Program je v praksi pogosto sestavljen v obliki tabele, ki zajema:

—	splošne okoljske cilje, povezane z neposrednimi in posrednimi vidiki,

—	posebne posamične cilje za doseganje splošnih ciljev ter

—

ukrepe, odgovornosti, sredstva in časovni okvir za vsak cilj: — opis ukrepa(-ov), — osebo, odgovorno za posamični cilj, — stanje ob začetku izvajanja, — ukrepe, potrebne za doseganje posamičnih ciljev, — pogostost spremljanja napredka pri doseganju posamičnega cilja, — končni rezultat, ki ga je treba doseči, vključno z rokom, — evidence, ki jih je treba voditi v zvezi z zgornjim postopkom.

Pri pripravi programa bi bilo treba upoštevati neposredne in posredne vidike. Organizacija bi se morala zavezati k stalnemu izboljševanju svoje okoljske uspešnosti.

Organizacije bi morale pri odločanju o ukrepih, ki jih morajo izvesti za izboljšanje svoje okoljske uspešnosti, upoštevati ustrezne elemente sektorskih referenčnih dokumentov, kot so navedeni v členu 46 uredbe EMAS, kadar so na voljo za njihov sektor.

Zlasti bi morale upoštevati ustrezne najboljše prakse okoljskega ravnanja in merila odličnosti (ki kažejo raven okoljske uspešnosti, ki jo dosegajo najuspešnejše organizacije) za opredelitev ukrepov in dejavnosti ter morebiti za določitev prednostnih nalog za (dodatno) izboljšanje svoje okoljske uspešnosti.

Vendar izvajanje najboljših praks okoljskega ravnanja ali izpolnjevanje opredeljenih meril odličnosti ni obvezno, saj lahko organizacije v okviru sistema EMAS same ocenijo izvedljivost meril in izvajanja najboljših praks z vidika stroškov in koristi.

2.2.4    Izvajanje in delovanje

2.2.4.1   Viri, vloge, odgovornosti in pooblastila

Da bi bil sistem EMAS uspešen, mora biti najvišje vodstvo pripravljeno zagotoviti vire in organizacijske strukture, potrebne za podporo sistemu. Ti vključujejo človeške vire in osebje s specializiranim znanjem, infrastrukturo organizacije, tehnologijo ter finančne vire.

V okviru okoljskega pregleda bodo pregledani obstoječa infrastruktura organizacije ter prakse in postopki v zvezi z ravnanjem. Pri tem je treba po potrebi prilagoditi notranje strukture in postopke.

Najvišje vodstvo organizacije mora imenovati predstavnika vodstva, tj. osebo, ki je dokončno odgovorna za sistem okoljskega ravnanja. Predstavnik vodstva mora zagotoviti, da so vse zahteve za sistem okoljskega ravnanja vzpostavljene, posodobljene in se izvajajo, ter najvišjemu vodstvu poročati o delovanju sistema. Poročati bi moral o prednostih in slabostih sistema ter o potrebnih izboljšavah.

Predstavnik bi moral biti usposobljen in izkušen na področju okoljskih vprašanj, zakonskih zahtev v zvezi z okoljem, upravnih vidikov, dela v skupinah ter vodenja in usklajevanja. Organizacija mora zagotoviti, da so v organizaciji na voljo vse te kompetence.

Kompetentnost, usposabljanje in ozaveščanje

Organizacija mora opredeliti izkušnje in znanje, ki jih osebje potrebuje za uspešno okoljsko ravnanje.

Pripraviti, izvajati in vzdrževati mora postopek za ugotavljanje potreb po usposabljanju in storiti vse potrebno za zagotovitev, da ima osebje, ki dela s sistemom okoljskega ravnanja, ustrezno znanje na področju:

—	okoljske politike organizacije,

—	zakonskih zahtev in drugih okoljskih zahtev, ki veljajo za organizacijo,

—	splošnih in posamičnih ciljev na ravni organizacije in na ravni specifičnih delovnih področij osebja,

—	okoljskih vidikov in vplivov ter metodologije za njihovo spremljanje,

—	svojih nalog in odgovornosti v okviru sistema okoljskega ravnanja.

Vsi, ki delajo za organizacijo ali v njenem imenu, bi morali poznati svoje vloge v okviru sistema EMAS in okoljske koristi sistema. Te osebe bi se morale udeležiti usposabljanja o okoljski ozaveščenosti in sistemu okoljskega ravnanja organizacije ali vsaj imeti možnost udeležbe na takem usposabljanju.

Slika 5

Diagram poteka usposabljanja v okviru sistema okoljskega ravnanja

Okoljsko ozaveščenost je mogoče doseči z usposabljanjem ali drugimi dejavnostmi, npr. obveščevalnimi kampanjami, anketami itd.

Dejavno udeleženi zaposleni spodbujajo stalne in uspešne izboljšave ter pomagajo pri umestitvi sistema EMAS v organizacijo. Udeležijo se lahko na primer okoljskega odbora, delovnih skupin, sistemov predlogov, programov spodbud ali drugih dejavnosti.

Zaposlenim bi bilo treba zagotoviti vključitev v razvoj in izvajanje sistema na različnih ravneh. Sodelujejo lahko na primer pri:

—	opredelitvi okoljskih vidikov,

—	pripravi in pregledu postopkov in/ali navodil,

—	oblikovanju splošnih in posamičnih okoljskih ciljev,

—	postopku notranje presoje,

—	pripravi okoljske izjave EMAS.

Vodstvo mora zaposlenim stalno posredovati povratne informacije ter se truditi pridobiti takšne informacije od zaposlenih.

2.2.4.2   Komunikacija

Učinkovito notranje in zunanje komuniciranje, ki poteka v obe smeri, je bistveno za uspešno izvajanje sistema okoljskega ravnanja, registriranega v sistemu EMAS. Organizacija mora priznati potrebo po komuniciranju z zainteresiranimi stranmi o okoljskih vprašanjih in vrednost take komunikacije. Okoljsko izjavo mora objaviti in opredeliti, o katerih informacijah bo obveščala koga. Spremljati mora rezultate obveščanja in ugotoviti, ali je bilo učinkovito.

Notranje komuniciranje bi moralo potekati v obeh smereh (od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor). To je mogoče doseči z uporabo intraneta, brošur, notranjih publikacij, glasil, škatel za zbiranje predlogov, sestankov, oglasnih desk itd.

Primeri zunanjega komuniciranja so okoljska izjava EMAS, internet, dnevi ukrepanja, sporočila za medije, brošure in uporaba logotipa EMAS, če je to mogoče in dovoljeno (19).

2.2.4.3   Dokumentacija in kontrola dokumentov

Obstajati bi morala dokumentacija sistema okoljskega ravnanja, ki vključuje:

—	okoljsko politiko,

—	splošne in posamične okoljske cilje,

—	opis obsega sistema okoljskega ravnanja,

—	opis glavnih elementov sistema okoljskega ravnanja,

—	vloge, odgovornosti in pooblastila,

—	postopek nadzora nad delovanjem,

—	postopke delovanja,

—	navodila za delo.

Dokumentacija bi morala biti jasna in dosledna, da se preprečijo nejasnosti ali nesporazumi.

Dokumenti EMAS se lahko vključijo v druge sisteme ravnanja (v zvezi s kakovostjo, energijo, zdravjem in varnostjo itd.) ali obratno zaradi izboljšav, preprečevanja podvojitev in zmanjšanja birokracije.

MSP bi morala svojemu osebju dati na voljo jasno in enostavno dokumentacijo, preprosto za uporabo.

Navodila za okoljsko ravnanje

Navodila zajemajo okoljsko politiko, okoljske protokole in dejavnosti ter bi morala biti vključena v letni načrt upravljanja organizacije. Ni treba, da so dolga in zapletena. S pomočjo teh navodil naj bi osebje lažje razumelo, kako je sistem okoljskega ravnanja v organizaciji zasnovan in organiziran, kako so različni deli sistema okoljskega ravnanja med seboj povezani in kakšno vlogo v sistemu imajo določeni posamezniki. Navodila niso obvezna, vendar se večina organizacij odloči zanje.

Postopki

V dokumentih o postopkih je navedeno, KAKO in KDAJ je treba izvesti določene ukrepe ter KDO jih mora izvesti.

To so na primer postopki za:

—	določitev in oceno znatnih vidikov,

—	upravljanje skladnosti z zakonodajo,

—	upravljanje določenih znatnih okoljskih vidikov,

—	upravljanje spremljanja in meritev,

—	upravljanje pripravljenosti na izredne razmere,

—	upravljanje neskladnosti, korektivnih ukrepov in preventivnih ukrepov,

—	določitev in upravljanje kompetentnosti, usposabljanja in ozaveščenosti,

—	upravljanje obveščanja,

—	upravljanje dokumentov,

—	upravljanje evidence,

—	upravljanje notranjih presoj.

Navodila za delo

Navodila za delo morajo biti jasna in razumljiva. V njih bi morali biti navedeni namen dejavnosti, okoljsko tveganje v zvezi z njo, posebno usposabljanje osebja, odgovornega za izvajanje dejavnosti, in način nadzora dejavnosti. Navodila se lahko ponazorijo s slikami, piktogrami ali na druge načine, s čimer se omogoči, da jih zaposleni lažje razumejo.

Upravljanje dokumentov

Organizacija mora vzpostaviti, izvajati in vzdrževati postopek za upravljanje dokumentov, pripravljenih v okviru sistema okoljskega ravnanja. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti evidenci (glej oddelek 2.2.5.4).

Ta postopek mora vključevati:

Slika 6

Postopek za upravljanje dokumentov v okviru sistema okoljskega ravnanja

V okviru sistema bi bilo treba zagotoviti, da so na voljo vse različice dokumentov, dokumenti pa ostanejo čitljivi in zlahka opredeljivi.

Vključijo se lahko dokumenti zunanjega izvora, ker so pogosto bistveni za pravilno delovanje sistema okoljskega ravnanja. V take dokumente so lahko vključene informacije lokalnih organov in javnih uprav, informacije iz navodil za uporabo opreme, varnostnih listov itd.

2.2.4.4   Nadzor nad delovanjem

V okviru nadzora nad delovanjem se opredeljuje in načrtuje delovanje, ki je povezano z znatnimi okoljskimi vidiki v skladu s politiko ter splošnimi in posamičnimi cilji (glej sliko 7). Zajema lahko tudi dejavnosti, kot so vzdrževanje, zagon in zaustavitev opreme, vodenje pogodbenih izvajalcev na kraju samem in storitve dobaviteljev ali prodajalcev. Vzpostaviti je treba postopke za obravnavanje opredeljenih tveganj, postavljanje posamičnih ciljev in merjenje okoljske uspešnosti (po možnosti z jasno opredeljenimi okoljskimi kazalniki). V postopkih morajo biti opredeljene običajne razmere. Opredeliti in opisati je treba neobičajne in izredne razmere. Postopke nadzora nad delovanjem bi bilo treba dobro dokumentirati in notranje presoditi.

Slika 7

Nadzor nad delovanjem

2.2.4.5   Pripravljenost in odziv na izredne razmere

Organizacija mora vzpostaviti, izvajati in vzdrževati postopke za opredeljevanje morebitnih izrednih razmer in nesreč, da se:

—	zmanjša tveganje za nesrečo,

—	opiše odziv organizacije v primeru nesreče,

—	preprečijo ali zmanjšajo povezani škodljivi vplivi na okolje.

Načrt ukrepov ob nesrečah je bistven v industriji in organizacijah, v katerih se izvajajo morebitno tvegane dejavnosti.

Organizacija mora periodično pregledovati svojo pripravljenost na izredne razmere (vključno z ustreznim usposabljanjem) in postopke odzivanja nanje. Po potrebi, zlasti po izrednih razmerah ali nesrečah, jih mora popraviti. Tudi postopke bi bilo treba periodično preskušati.

Slika 8

Načrti ukrepov ob izrednih razmerah

2.2.5    Preverjanje

2.2.5.1   Spremljanje in merjenje

Organizacija mora vzpostaviti, izvajati in vzdrževati postopek za redno spremljanje in merjenje glavnih parametrov, kot so količine emisij v zrak, odpadkov, vode in hrupa, da se iz ugotovitev pridobi dodana vrednost. Poročanje o glavnih kazalnikih uspešnosti je obvezno (glej oddelek 2.3.2).

Upoštevati je treba zakonske zahteve o spremljanju, z njimi pa morajo biti usklajena tudi merila za spremljanje, kot sta pogostost inšpekcijskih pregledov in metodologija. Koristno je zagotoviti informacije o:

—	izpolnjevanju zakonskih zahtev in skladnosti s predpisi,

—	natančnem vrednotenju okoljske uspešnosti,

—	celoviti in pregledni izjavi EMAS.

Odvisno od potreb organizacije je mogoče meriti in spremljati tudi druge dejavnike:

—	znatne okoljske vidike,

—	okoljsko politiko in splošne cilje,

—	raven ozaveščenosti zaposlenih itd.

Merilno opremo je treba redno umerjati, da je v skladu z zakonodajo in omogoča pridobivanje natančnih rezultatov.

2.2.5.2   Ocena izpolnjevanja zakonskih zahtev

Ključna zahteva iz uredbe EMAS je izpolnjevanje zakonskih zahtev, brez katerega se organizacija ne more registrirati, zato mora vzpostaviti postopek za reden pregled in ocenjevanje tega izpolnjevanja.

Najboljši način za to je priprava seznama vse zadevne zakonodaje in posebnih zahtev, ki se nato primerja s posebnimi okoliščinami organizacije (glej tabelo 6). Večje in bolj zapletene organizacije bodo morda morale uporabiti podatkovne zbirke ali najeti zunanjo pomoč.

Če preveritelj ugotovi neskladja, ki niso bila odpravljena, ne sme potrditi okoljske izjave ali podpisati končne izjave (Priloga VII).

Tabela 6

Primer enostavne ocene izpolnjevanja zakonskih zahtev

Veljavna okoljska zakonodaja	Posebne zahteve	Stanje v organizaciji	Rezultat
Zakonodaja o odpadkih	— dovoljenje za proizvodnjo odpadkov — ravnanje z odpadki	— poteklo dovoljenje — ravnanje z odpadki je pod nadzorom	obnoviti dovoljenje
Zakonodaja o emisijah v zrak	— omejitve emisij (NOx, SOx, delcev itd.) — dovoljenje za ogrevalne kotle	— v okviru omejitev — obnovljeno dovoljenje	v redu
Zakonodaja o hrupu	— omejitev hrupa na območju	— pod dovoljeno ravnijo	v redu
Zakonodaja o čiščenju vode	— posebno čiščenje (odstranjevanje P in N) — omejitve odplak — dovoljenje za emisije v vodotoke	— se še ne izvaja — nepopolno izpolnjevanje — dovoljenje ni obnovljeno	izboljšati stanje
Zakonodaja o toplogrednih plinih	— dodeljene omejitve emisij toplogrednih plinov	— v okviru omejitve	V redu. Prodati je mogoče nekaj pravic do emisij toplogrednih plinov.

2.2.5.3   Neskladnost, korektivni in preventivni ukrepi

Organizacija mora vzpostaviti, izvajati in vzdrževati postopek za obravnavanje dejanskih in morebitnih primerov neskladnosti z zahtevami EMAS.

Postopek mora vključevati načine za:

—	opredeljevanje in odpravljanje napak pri primeru,

—	preiskavo vzroka in učinkov primera,

—	ocenjevanje potreb za ukrepanje, da se prepreči ponovitev,

—	evidentiranje rezultatov izvedenih korektivnih ukrepov,

—	ocenjevanje potreb za ukrepe, da se preprečijo primeri neskladnosti,

—	izvajanje ustreznih preventivnih ukrepov, da se preprečijo taki primeri, in

—	pregledovanje učinkovitosti izvedenih korektivnih in preventivnih ukrepov.

Neskladnost pomeni kakršno koli neizpolnjevanje osnovnih zahtev, določenih v postopkih in tehničnih navodilih.

Neskladnosti lahko nastanejo zaradi človeške napake ali napake pri izvajanju. Spremembe za odpravo in preprečevanje neskladnosti je treba izvesti čim prej.

Neskladnosti je mogoče ugotoviti z:

—	nadzorom nad delovanjem,

—	notranjo/zunanjo presojo,

—	vodstvenim pregledom ali

—	v okviru vsakodnevnih dejavnosti.

Korektivni in preventivni ukrepi

Predstavnika vodstva EMAS je treba obvestiti o neskladnostih, da lahko odloči, ali je treba izvesti korektivne ukrepe, če je to primerno.

Kadar so bile ugotovljene morebitne neskladnosti, je treba predstavnika vodstva EMAS obvestiti o njih, da lahko odloči, ali je treba sprejeti preventivne ukrepe, če je to primerno.

Korektivne in preventivne ukrepe bi bilo treba evidentirati, zato bo morda treba spremeniti dokumentacijo sistema okoljskega ravnanja.

2.2.5.4   Pregled evidenc

Organizacija mora vzpostaviti sistem za vzdrževanje evidenc za dokazovanje, da izpolnjuje zahteve svojega sistema okoljskega ravnanja.

Organizacija mora vzpostaviti, izvajati in vzdrževati postopek za vodenje evidenc. Postopek bi moral zajemati vprašanja, kot so opredeljevanje, shranjevanje, zaščita, dostopnost, čas hranjenja in odstranjevanje evidenc.

Evidence so in ostanejo opredeljive, čitljive, posodobljene in sledljive.

Primeri evidenc:

—	poraba elektrike, vode in surovin,

—	nastali odpadki (nevarni in nenevarni odpadki),

—	emisije toplogrednih plinov (TGP),

—	incidenti, nesreče in pritožbe,

—	zakonske zahteve,

—	poročila o presoji in vodstveni pregledi,

—	poročila o inšpekcijskih pregledih,

—	znatni okoljski vidiki,

—	neskladnosti, korektivni in preventivni ukrepi,

—	obveščanje in usposabljanje,

—	predlogi osebja ter

—	usposabljanja in seminarji.

2.2.6    Notranja presoja

Notranja presoja je podrobneje predstavljena v Prilogi III k uredbi EMAS.

‚‚Notranja okoljska‘ presoja pomeni sistematično, dokumentirano, redno in objektivno vrednotenje okoljske uspešnosti organizacije, sistema vodenja in postopkov za varstvo okolja.‘

Organizacija mora v okviru sistema ravnanja vzpostaviti postopek notranje presoje. Ta postopek mora zajemati odgovornosti in zahteve za načrtovanje in izvajanje presoj, poročanje o rezultatih, hranjenje evidenc ter določitev presojevalnih meril, predmeta presoje, pogostosti in metod.

Cilj notranje presoje je:

—	ugotoviti, ali sistem okoljskega ravnanja izpolnjuje zahteve uredbe EMAS,

—	ugotoviti, ali se primerno izvaja in vzdržuje,

—	zagotoviti, da vodstvo organizacije dobi informacije, ki jih potrebuje za pregled okoljske uspešnosti organizacije,

—	ugotoviti učinkovitost sistema okoljskega ravnanja.

Presojo mora objektivno izvesti neodvisno osebje. Notranji presojevalec je lahko usposobljen član osebja ali zunanja oseba ali skupina.

Splošna pravila

—	vzpostaviti je treba program presoje,

—	opredeliti je treba obseg presoje. To je odvisno od velikosti in vrste organizacije. Obseg presoje mora določati tematska področja, ki jih zajema presoja, dejavnosti, ki jih je treba presojati, okoljska merila, ki jih je treba upoštevati, in obdobje, ki ga presoja zajema,

—	določiti je treba vire, potrebne za izvedbo presoje, na primer visokousposobljeno osebje, ki dobro pozna dejavnost, tehnične vidike, okoljske vidike in zakonske zahteve,

—	prepričati se je treba, da se vse dejavnosti organizacije izvajajo v skladu s predhodno opredeljenimi postopki,

—	opredeliti je treba morebitne nove težave in izvesti ukrepe, s katerimi se prepreči pojav teh težav.

Koraki notranje presoje

Slika 9

Koraki notranje presoje

2.2.6.1   Program presoje in pogostost presoje

Program mora vključevati:

—	specifične cilje notranje presoje,

—	način preverjanja, ali je sistem okoljskega ravnanja razumljiv, skladen s politiko in programom organizacije ter izpolnjuje zahteve sistema EMAS,

—	skladnost z veljavnimi predpisanimi okoljskimi zahtevami.

Organizacija mora notranje presoje izvajati vsako leto, da ima primeren pregled nad svojimi znatnimi okoljskimi vidiki. Cikel presoj, ki zajema vse dejavnosti organizacije, se mora končati v treh letih. Majhne organizacije lahko to obdobje podaljšajo na štiri leta.

Pogostost presoj posameznih dejavnosti se spreminja glede na:

—	vrsto, obseg in zapletenost zadevnih dejavnosti,

—	pomembnost vplivov na okolje, ki so z njimi povezani,

—	pomembnost in nujnost težav, ugotovljenih pri prejšnjih presojah, in

—	zgodovino okoljskih problemov.

Praviloma je treba bolj zapletene dejavnosti s pomembnejšim vplivom na okolje presojati pogosteje.

Za doseganje zadovoljivih rezultatov mora vse osebje, vključeno v notranjo presojo, dobro poznati splošne okoljske cilje izvajanja in specifične vloge vseh sodelujočih (direktorjev, vodilnih delavcev, zaposlenih, presojevalcev itd.).

2.2.6.2   Dejavnosti notranje presoje

Na notranjo presojo se je treba pripraviti vnaprej. Najprej je treba določiti presojevalca/skupino za presojo. Organizacija lahko za presojanje določi svoje osebje ali zunanje presojevalce. Presojevalci morajo biti objektivni in nepristranski ter ustrezno kvalificirani in usposobljeni. Presojevalec/skupina za presojo bi moral(-a):

—	pripraviti dober načrt presoje z zbiranjem informacij o cilju, obsegu, kraju in datumu, o katerih se dogovori z organizacijo,

—	načrt presoje dovolj zgodaj poslati organizaciji,

—	sestaviti kontrolne sezname,

—	razdeliti naloge znotraj skupine za presojo.

Da bi bila presoja smiselna, mora skupina za presojo preveriti, ali je sistem skladen z okoljsko zakonodajo, ali so bili splošni in posamični cilji izpolnjeni ter ali je sistem ravnanja učinkovit in ustrezen.

Postopek presoje mora vključevati naslednje korake:

—	razumevanje sistema ravnanja,

—	oceno prednosti in slabosti sistema,

—	zbiranje ustreznih dokazov (npr. podatkov, evidenc, dokumentov),

—	ovrednotenje ugotovitev presoje,

—	pripravo zaključkov presoje in

—	poročanje o ugotovitvah in zaključkih presoje.

2.2.6.3   Poročanje o ugotovitvah in zaključkih presoje

Cilj poročila o presoji je vodstvu zagotoviti:

—	pisne dokaze glede obsega presoje,

—	informacije o obsegu, v katerem so bili izpolnjeni cilji,

—	informacije o skladnosti ciljev z okoljsko politiko organizacije,

—	informacije o zanesljivosti in učinkovitosti sistema spremljanja,

—	predlagane korektivne ukrepe, če so potrebni.

Poročilo je treba predložiti predstavniku vodstva EMAS, ki dokončno določi korektivne ukrepe, če so bile ugotovljene neskladnosti (vključno z morebitnimi primeri neskladnosti).

2.2.7    Vodstveni pregled

Najvišje vodstvo mora redno (najmanj enkrat na leto) pregledovati sistem ravnanja, da zagotovi njegovo ustreznost in učinkovitost. Vodstveni pregled je treba evidentirati, evidenco pa hraniti.

Vsebina vodstvenega pregleda

Vhodni podatki:

—	rezultati notranjih presoj, vključno z oceno izpolnjevanja zakonskih zahtev,

—	zunanje komuniciranje,

—

pritožbe,

—	obseg, v katerem so bili izpolnjeni splošni in posamični cilji,

—	stanje korektivnih in preventivnih ukrepov,

—	spremljanje predhodnih vodstvenih pregledov,

—	spremembe okoliščin, npr. spremembe zakonodaje, okoljske spremembe,

—	priporočila za izboljšave.

Rezultati vključujejo vse odločitve in dejavnosti, spremembe okoljske politike, splošne in posamične cilje ter druge vidike sistema okoljskega ravnanja.

2.3   OKOLJSKA IZJAVA EMAS

‚‚Okoljska izjava‘ pomeni celovite informacije za javnost in druge zainteresirane strani v zvezi z naslednjim: strukturo in dejavnostmi organizacije; okoljsko politiko organizacije in njenim sistemom okoljskega ravnanja, okoljskimi vidiki in vplivi organizacije; okoljskim programom ter splošnimi in posameznimi cilji organizacije; okoljsko uspešnostjo ter izpolnjevanjem veljavnih zakonskih zahtev v zvezi z okoljem.‘

Izjava je ena od posebnosti sistema EMAS v primerjavi z drugimi sistemi okoljskega ravnanja.

Z vidika javnosti potrjuje, da se je organizacija zavezala k izvajanju okoljskih ukrepov.

Za organizacijo je izjava dobra priložnost, da navede, kako si prizadeva za izboljšanje okolja.

V uredbi EMAS so določene nekatere minimalne zahteve v zvezi z izjavo, vendar se lahko organizacija odloči, kako podrobna bo izjava ter kakšno strukturo in obliko bo imela, pod pogojem da je vsebina izjave jasna, zanesljiva, verodostojna in pravilna. Organizacija se lahko odloči, ali želi okoljsko izjavo vključiti v letno poročilo ali druga poročila, na primer v poročilo o družbeni odgovornosti družbe.

2.3.1    Najnujnejša vsebina okoljske izjave EMAS

(1)   Jasen in nedvoumen opis organizacije, ki se registrira v sistem EMAS, in povzetek njenih dejavnosti, proizvodov in storitev ter njeno razmerje do katere koli matične organizacije, če je primerno

Vključuje diagrame, zemljevide, diagrame poteka, letalske posnetke itd. za ponazoritev vsebine. Vanjo bi bilo treba vključiti tudi kode NACE za opis dejavnosti.

(2)   Okoljska politika in kratek opis sistema okoljskega ravnanja organizacije

Pravilen opis sistema je pomemben zaradi zagotavljanja jasnih informacij o delovni strukturi. Vključiti je treba okoljsko politiko.

(3)   Opis vseh znatnih neposrednih in posrednih okoljskih vidikov, ki povzročajo pomemben vpliv organizacije na okolje, ter obrazložitev vrste vplivov glede na te vidike (Priloga I.2 k uredbi EMAS)

Neposredne in posredne okoljske vidike bi bilo treba navesti ločeno. Učinke obojih vidikov bilo treba navesti v obliki tabel ali diagramov poteka.

(4)   Opis splošnih in posamičnih okoljskih ciljev v povezavi z znatnimi okoljskimi vidiki in vplivi

Za ocenjevanje napredka pri izboljšanju uspešnosti je treba uporabiti sezname splošnih in posameznih ciljev ter kazalnike. Vključiti je treba okoljski program in navesti izvedene ali načrtovane posebne ukrepe za izboljšanje uspešnosti.

(5)   Povzetek dostopnih podatkov o uspešnosti organizacije pri doseganju splošnih in posamičnih okoljskih ciljev glede na njene pomembne vplive na okolje. Poročanje temelji na glavnih kazalnikih in drugih ustreznih obstoječih okoljskih kazalnikih uspešnosti, kot je določeno v oddelku C Priloge IV k uredbi EMAS

Glavni kazalniki se osredotočajo na šest ključnih področij: energijo, materiale, vodo, odpadke, biotsko raznovrstnost (prek rabe zemljišč) in emisije (glej oddelek 2.3.2.2).

Organizacija o svoji uspešnosti poroča tudi glede na druge bolj specifične kazalnike, povezane z znatnimi okoljskimi vidiki, navedenimi v okoljskem pregledu (glej oddelek 2.3.2.3). Če za poročanje o znatnih neposrednih ali posrednih okoljskih vidikih ni na voljo kvantitativnih podatkov, organizacija o svoji uspešnosti poroča na podlagi kvalitativnih kazalnikov.

Če so za določen sektor na voljo sektorski referenčni dokumenti (SRD), kot so navedeni v členu 46 uredbe EMAS, bi morale organizacije pri izbiranju kazalnikov (20), ki jih bodo uporabile za poročanje o okoljski uspešnosti, upoštevati ustrezne sektorske kazalnike okoljske uspešnosti v SRD.

(6)   Drugi dejavniki v zvezi z okoljsko uspešnostjo, vključno z izvajanjem zakonskih določb glede njihovih pomembnih vplivov na okolje

Uporabiti je treba tabele in/ali grafe za primerjavo omejitev iz referenčne zakonodaje z omejitvami, ki jih je izmerila in/ali izračunala organizacija.

Okoljske uspešnosti ni vedno mogoče izmeriti s podatki. Pomembni so tudi mehki dejavniki, ki lahko vključujejo spremembe pri ravnanju, izboljšave postopkov in druge ukrepe, sprejete za izboljšanje okoljske uspešnosti.

Organizacije bi morale pri poročanju o teh drugih dejavnikih upoštevati ustrezne sektorske referenčne dokumente (SRD), kot so navedeni v členu 46 uredbe EMAS. V svoji okoljski izjavi bi torej morale navesti, kako so uporabile ustrezne najboljše prakse okoljskega ravnanja in merila odličnosti, če so na voljo, za opredelitev ukrepov in dejavnosti ter morebiti za določitev prednostnih nalog za (dodatno) izboljšanje svoje okoljske uspešnosti.

Organizacija bi morala ustreznost in uporabo najboljših praks okoljskega ravnanja in meril odličnosti oceniti glede na znatne okoljske vidike, ki jih je opredelila v svojem okoljskem pregledu, ter glede na tehnične in finančne vidike.

V okoljski izjavi ni treba poročati o elementih SRD (kazalnikih, najboljših praksah okoljskega ravnanja ali merilih odličnosti), ki se ne štejejo za pomembne za znatne okoljske vidike, ki jih je organizacija opredelila v svojem okoljskem pregledu, oziroma jih ni treba opisati.

(7)   Sklic na veljavne zakonske zahteve v zvezi z okoljem

Uredba EMAS zahteva izpolnjevanje zakonskih zahtev. V okoljski izjavi lahko organizacija navede, kako dosega to skladnost.

Organizacije, registrirane v sistemu EMAS, bi morale imeti za notranjo uporabo na voljo seznam vseh zadevnih zakonskih zahtev, vendar jim vseh zahtev ni treba navesti v okoljski izjavi. V tem okviru zadostuje opis zahtev.

(8)   Ime in številka akreditacije ali licence okoljskega preveritelja in datum potrditve

Kadar organizacija okoljsko izjavo objavi kot del drugega poročila, bi jo morala opredeliti kot tako in navesti, da jo je potrdil okoljski preveritelj. Izjave iz člena 25(9) uredbe EMAS ni treba obvezno priložiti okoljski izjavi EMAS, vendar tak postopek šteje za dobro prakso.

2.3.2    Glavni kazalniki in drugi ustrezni obstoječi okoljski kazalniki uspešnosti

2.3.2.1   Glavni kazalniki

Organizacije morajo poročati o glavnih kazalnikih okoljske uspešnosti (znanih tudi kot ključni kazalniki uspešnosti), ki so pomembni za neposredne okoljske vidike organizacije. Poročati bi morale tudi o drugih kazalnikih uspešnosti, ki so pomembni za konkretnejše okoljske vidike. Upoštevati bi morale sektorske referenčne dokumente (SRD), če so na voljo.

Glavni kazalniki se uporabljajo za vse vrste organizacij. Z njimi se meri uspešnost na naslednjih ključnih področjih:

—

energija,

—	materiali,

—

voda,

—

odpadki,

—	raba zemljišč v zvezi z biotsko raznovrstnostjo,

—

emisije.

Vsak glavni kazalnik je sestavljen iz zneska A (vnos), zneska B (iznos) in zneska R, ki označuje razmerje A/B.

(i)   Znesek A (vnos)

Vnos (znesek A) se prikaže, kot sledi:

Energija:

(a)	skupna letna energetska poraba, izražena v MWh ali GJ;

(b)	odstotek (a), ki jo organizacija proizvede iz obnovljivih virov energije.

Kazalnik (b) zajema odstotek letne porabe energije iz obnovljivih virov energije, ki jo organizacija dejansko proizvede. Ta kazalnik ne zajema energije, kupljene od dobavitelja energije, in se lahko obravnava kot del ukrepov v zvezi z ‚zelenimi javnimi naročili‘.

Materiali:

letni masni pretok različnih uporabljenih materialov, izražen v tonah, razen energetskih nosilcev in vode.

Letni masni pretok različnih materialov je mogoče razdeliti glede na uporabo, za katero so namenjeni. Materiali lahko odvisno od dejavnosti organizacije zajemajo na primer surovine, kot so kovine, les ali kemikalije, ali polizdelke.

Voda:

skupna letna poraba vode, izražena v m3.

Ta kazalnik zahteva poročanje o skupni letni količini vode, ki jo porabi organizacija.

Koristno je opredeliti različne vrste porabe vode in poročati o porabi glede na vir vode, npr. površinsko vodo, podtalnico.

Koristne so lahko tudi druge informacije, in sicer o količini odpadne vode, količini očiščene in ponovno uporabljene odpadne vode, količini deževnice ter recikliranju sive vode.

Odpadki:

zajemajo skupno letno nastajanje

—	odpadkov (razčlenjeno po vrsti odpadkov), izraženo v tonah,

—	nevarnih odpadkov, izraženo v tonah ali kilogramih.

Poročanje o odpadkih in nevarnih odpadkih je obvezno v skladu z uredbo EMAS. Razčlenitev odpadkov po vrsti za oba pretoka je dobra praksa. Rezultate okoljskega pregleda, vključno z zadevnimi zakonskimi obveznostmi glede poročanja o odpadkih, bi bilo treba obravnavati kot podlago. Podrobnejše poročanje se lahko izvaja v skladu z nacionalnim sistemom za razvrstitev odpadkov, v okviru katerega se izvaja evropski seznam odpadkov.

Navajanje dolgih seznamov vrst odpadkov bi lahko bilo protiproduktivno in bi povzročalo zmedo pri komunikaciji, zato je ena od možnosti razvrščanje informacij v skupine v skladu z evropskim seznamom odpadkov. Odpadke bi bilo v skladu s tem mogoče evidentirati glede na maso ali količino različnih vrst, kot so kovine, plastika, papir, mulj, pepel itd. Koristno bi lahko bilo tudi dodajanje informacij o količini podatkov, ki so bili predelani, reciklirani, uporabljeni pri proizvodnji energije ali odloženi na odlagališča.

Raba zemljišč v zvezi z biotsko raznovrstnostjo:

Raba tal, izražena v m2 strnjenih naselij.

Biotska raznovrstnost je kompleksno in precej novo vprašanje na področju glavnih kazalnikov. Nekateri dejavniki, ki povzročajo izgubo biotske raznovrstnosti (podnebne spremembe, emisije/onesnaževanje), so vključeni že v uredbo EMAS, in sicer v okoljskih vidikih in z njimi povezanih kazalnikih, ki zajemajo porabo energije in vode, emisije, odpadke itd.

Vsi kazalniki biotske raznovrstnosti niso pomembni za vse sektorje/organizacije, poleg tega se ne morejo vsi izvajati takoj, ko se začne ravnanje s temi vidiki. V okoljskem pregledu bi morali biti jasno navedeni zadevni dejavniki. Organizacija bi morala poleg lokalnih vplivov upoštevati tudi splošnejše neposredne in posredne vplive na biotsko raznovrstnost, na primer izločanje surovin, javna naročila/oskrbovalno verigo, proizvodnjo in izdelke, prevoz in logistiko, trženje in obveščanje. Enoten kazalnik, veljaven za vse organizacije, ne obstaja.

Kazalnik biotske raznovrstnosti v zvezi z rabo tal, določen v Prilogi IV k uredbi EMAS, je mogoče obravnavati kot skupni imenovalec. Ta kazalnik zajema le prostore organizacije v smislu strnjenega naselja. Vendar je zelo priporočljivo, da bi se v kazalnik rabe zemljišč vključila tudi zatesnjena območja.

Emisije:

(a)	skupne letne emisije toplogrednih plinov (CO2, CH4, N2O, HFC, PFC, SF6), izražene v tonah ekvivalenta CO2;

(b)	skupne letne emisije v zrak (med drugim vsaj emisije SO2, NOx in trdnih delcev (PM)), izražene v kilogramih ali tonah. Opomba: Ker imajo te snovi različne vplive, se ne bi smeli seštevati.

Pristop h količinski opredelitvi emisij, zlasti emisij toplogrednih plinov in onesnaževal zraka, je treba pojasniti (21). Kot izhodišče morajo organizacije upoštevati obstoječe zakonske zahteve. To zagotovo velja za organizacije, katerih obrati spadajo na področje uporabe sistema EU za trgovanje z emisijami ali uredbe o Evropskem registru izpustov in prenosov onesnaževal. V drugih primerih se lahko uporabijo skupne svetovno uveljavljene ali nacionalne/regionalne evropske metodologije, če so na voljo.

Poročanje o glavnih kazalnikih je obvezno samo v zvezi z neposrednimi vidiki, vendar mora organizacija upoštevati vse znatne (neposredne in posredne) okoljske vidike. Zato je najbolje poročati o znatnih posrednih emisijah toplogrednih plinov, po možnosti ločeno od neposrednih emisij.

(ii)   Znesek B (iznos)

Celoten letni iznos (znesek B) je enak za vsa področja, a je prilagojen različnim vrstam organizacij:

(a)	proizvodni sektor (industrija): skupna letna bruto dodana vrednost, izražena v milijonih evrov, ali skupni letni fizični iznos, izražen v tonah. Majhne organizacije lahko navedejo skupni letni promet ali število zaposlenih;

(b)	neproizvodni sektor (storitve, uprava): število zaposlenih.

2.3.2.2   Glavni kazalniki in povezani elementi prožnosti – utemeljitev

Razumeti je treba utemeljitev, na podlagi katere se določajo kazalniki in elementi prožnosti iz uredbe EMAS (Priloga IV k uredbi EMAS).

V oddelku C.1 Priloge IV je navedeno, da ti kazalniki:

(a)	dajo točno oceno okoljske uspešnosti organizacije;

(b)	so razumljivi in nedvoumni;

(c)	omogočajo letne primerjave, tako da se lahko oceni razvoj okoljske uspešnosti organizacije;

(d)	omogočajo primerjavo s sektorskimi, nacionalnimi ali regionalnimi merili uspešnosti, če je primerno;

(e)	omogočajo primerjavo s predpisanimi zahtevami, če je primerno.

To so glavni nameni ključnih kazalnikov uspešnosti.

Vendar je uporaba kazalnikov prožna, kar omogoča, da lažje dosežejo svoj namen.

Ti so naslednji:

—

pogoji za uporabo določbe o zaupnosti, navedeni v oddelku C.1 Priloge IV – ‚če bi razkritje škodilo zaupnosti poslovnih ali industrijskih informacij […], se organizaciji lahko dovoli, da pri poročanju te podatke izrazi v obliki indeksnih vrednosti, npr. z določitvijo izhodiščnega leta (z indeksom 100), glede na katerega bo prikazan dejanski vnos/vpliv‘. Ta določba se lahko uveljavi, če bi se pri uporabi kazalnika razkrili občutljivi podatki, s katerimi bi konkurent lahko izračunal povprečno ceno proizvodnje,

—

pogoji, pod katerimi se o določenem glavnem kazalniku NE poroča, iz Priloge IV – v točkah (a) in (b) oddelka C.2 Priloge IV o glavnih kazalnikih je navedeno, da ‚če organizacija sklene, da eden ali več glavnih kazalnikov ni pomembnih za njene bistvene neposredne okoljske vidike, tej organizaciji ni treba poročati o teh glavnih kazalnikih. Zadevna organizacija to utemelji s sklicevanjem na svoj okoljski pregled.‘ Zaradi večje preglednosti bi bilo treba navedeno utemeljitev navesti tudi v okoljski izjavi. Vsak glavni kazalnik je sestavljen iz zneska A (vnos), zneska B (iznos) in zneska R (razmerje A/B), zato vsak element prožnosti velja za celoten glavni kazalnik kot tak, vključno s specifičnim razmerjem A/B,

—

pogoji za poročanje o dodatnem kazalniku (A/B) NAMESTO določenega glavnega kazalnika, kot je navedeno v Prilogi IV – kadar se organizacija odloči, da ne bo poročala o določenem kazalniku, kot je določeno v Prilogi IV, in ga nadomesti z drugim kazalnikom, mora tudi navedeni kazalnik določati vnos A in iznos B. Uporabo tega elementa prožnosti bi bilo treba vedno utemeljiti s sklicem na okoljski pregled, pri čemer bi bilo treba prikazati, kako izbrana možnost pripomore k boljšemu prikazu zadevne uspešnosti. Pri tej specifični določbi bi bilo treba upoštevati sektorske referenčne dokumente sistema EMAS, če so na voljo za obravnavani sektor. Namesto ‚števila zaposlenih‘ se lahko na primer podjetje za turistične namestitve odloči za ‚število nočitev gostov‘, šola lahko izbere ‚število učencev‘, organizacija za ravnanje z odpadki ‚količino obdelanih odpadkov v tonah‘, bolnišnica pa morda raje izbere ‚število bolnikov, ki prenočijo‘, itd.,

—

pogoji za uporabo drugih elementov za poročanje o vnosu (A) in iznosu (B) POLEG določenih glavnih kazalnikov iz Priloge IV – organizacija lahko za poročanje o skupnem letnem vnosu/vplivu na določenem področju in celotnem letnem iznosu uporabi tudi druge elemente. Storitvena organizacija lahko na primer kot merilo za iznos (B) pri poročanju uporabi ‚število zaposlenih‘ v upravnem oddelku, pri čemer za specifično storitev, ki jo zagotavlja, uporabi drugo merilo za iznos,

—

merilne enote – če z enotami, navedenimi v Prilogi IV k uredbi EMAS, ni mogoče jasno izraziti okoljske uspešnosti organizacije in prikazati jasne slike za namene obveščanja, se lahko uporabijo druge možnosti, če organizacija to utemelji. Uporabljene enote mora biti mogoče pretvoriti v enote, navedene v Uredbi. Zaželeno je, da se doda opomba s pretvorbo,

—	valute, povezane z bruto dodano vrednostjo, ali skupni letni promet v drugih valutah (ne evrih) – v uredbi EMAS so kot merilo za iznos bruto dodane vrednosti navedeni milijoni evrov, vendar lahko organizacije s sedežem v državah, ki niso vključene v euroobmočje, uporabijo svojo nacionalno valuto.

2.3.2.3   Drugi ustrezni okoljski kazalniki uspešnosti

Organizacija mora o svoji uspešnosti poročati tudi glede na druge ustrezne kazalnike, povezane z znatnimi okoljskimi vidiki, navedenimi v okoljskem pregledu.

Če so za določen sektor na voljo sektorski referenčni dokumenti (SRD), kot so navedeni v členu 46 uredbe EMAS, se pri oceni okoljske uspešnosti organizacije upoštevajo ustrezni dokumenti.

Organizacije bi torej morale pri izbiranju kazalnikov (22), ki jih bodo uporabile za poročanje o okoljski uspešnosti, upoštevati ustrezne sektorske kazalnike okoljske uspešnosti v SRD. Upoštevati bi morale kazalnike, predlagane v ustreznem SRD, in njihovo ustreznost v zvezi z znatnimi okoljskimi vidiki, ki jih je organizacija opredelila v svojem okoljskem pregledu. Kazalnike bi bilo treba upoštevati le, če so pomembni za tiste okoljske vidike, ki so bili v okoljskem pregledu opredeljeni kot najznatnejši.

2.3.2.4   Lokalna odgovornost

Lokalna odgovornost je v sistemu EMAS pomembna. Zato bi morale vse organizacije, registrirane v sistemu EMAS, poročati o pomembnih vplivih vsake lokacije na okolje, kot je opisano v Prilogi IV k Uredbi.

V vsakem primeru bi morale biti informacije o emisijah v zrak in vodo, porabi vode, porabi energije in količini odpadkov razpoložljive na ravni lokacije. Kadar se uporablja postopek preverjanja več lokacij, opisan v oddelku 2.4.3 teh navodil za uporabnike, se lahko take informacije zagotovijo na ravni skupin lokacij, če zadevne številke natančno izražajo trende na ravni lokacije.

Organizacija lahko informacije izrazi v obliki indeksnih vrednosti le, če obstajajo vprašanja zaupnosti (glej oddelek 2.3.2.2).

Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da se neprekinjene izboljšave lahko doseže na stalnih lokacijah, medtem ko na začasnih lokacijah to ni mogoče. Če se to vprašanje pojavi, bi ga bilo treba navesti v okoljskem pregledu. Treba bi bilo upoštevati možnost izvajanja nadomestnih ukrepov, vključno z na primer drugimi ‚mehkimi‘ (kvalitativnimi) kazalniki. V vsakem primeru se za sektorje, ki so zajeti v sektorskih referenčnih dokumentih EMAS, lahko upoštevajo informacije o začasnih lokacijah.

Tabela 7

Primer uporabe glavnih kazalnikov uspešnosti v organizacijah javne uprave

Glavni kazalnik	Letni vnos/vpliv (A)	Celoten letni iznos organizacije (B)	Razmerje A/B
Energija	letna poraba MWh, GJ	število zaposlenih (neproizvodni sektor)	MWh/osebo in/ali KWh/osebo
Materiali	letna poraba papirja v tonah	število zaposlenih (neproizvodni sektor)	ton/osebo in/ali število listov papirja/osebo/dan
Voda	letna poraba m3	število zaposlenih (neproizvodni sektor)	m3/osebo in/ali l/osebo
Odpadki	letno nastajanje odpadkov v tonah	število zaposlenih (neproizvodni sektor)	ton odpadkov/osebo in/ali kg/osebo
	letno nastajanje nevarnih odpadkov v kilogramih		kg nevarnih odpadkov/osebo
Raba zemljišč v zvezi z biotsko raznovrstnostjo	raba tal, m2 strnjenega naselja (vključno z zatesnjenim območjem)	število zaposlenih (neproizvodni sektor)	m2 strnjenega naselja/osebo in/ali m2 zatesnjenega območja/osebo
Emisije toplogrednih plinov	letne emisije toplogrednih plinov v tonah CO2e (CO2e = ekvivalent CO2)	število zaposlenih (neproizvodni sektor)	kg CO2e/osebo in/ali kg CO2e/osebo

Tabela 8

Primer uporabe glavnih kazalnikov uspešnosti v proizvodnem sektorju

Glavni kazalnik	Letni vnos/vpliv (A)	Celoten letni iznos organizacije (B)	Razmerje A/B
Energija	letna poraba MWh, GJ	skupna letna bruto dodana vrednost (v milijonih EUR) (*1) ali skupni letni fizični iznos (v tonah)	MWh/milijon EUR ali MWh/tono proizvodov
Materiali	letni masni pretok različnih uporabljenih materialov v tonah	skupna letna bruto dodana vrednost (v milijonih EUR) (*1) ali skupni letni fizični iznos (v tonah)	za vsak različen uporabljen material: material v tonah/milijon EUR ali material v tonah/tono proizvodov
Voda	letna poraba m3	skupna letna bruto dodana vrednost (v milijonih EUR) (*1) ali skupni letni fizični iznos (v tonah)	m3/milijon EUR ali m3/tono proizvodov
Odpadki	letno nastajanje odpadkov v tonah	skupna letna bruto dodana vrednost (v milijonih EUR) (*1) ali skupni letni fizični iznos (v tonah)	ton odpadkov/milijon EUR ali ton odpadkov/tono proizvodov
	letno nastajanje nevarnih odpadkov v tonah		ton nevarnih odpadkov/milijon EUR ali ton nevarnih odpadkov/tono proizvodov
Raba zemljišč v zvezi z biotsko raznovrstnostjo	raba tal, m2 strnjenega naselja (vključno z zatesnjenim območjem)	skupna letna bruto dodana vrednost (v milijonih EUR) (*1) ali skupni letni fizični iznos (v tonah)	m2 strnjenega naselja in/ali m2 zatesnjenega območja/milijon EUR ali m2 strnjenega naselja in/ali m2 zatesnjenega območja/tono proizvodov
Emisije toplogrednih plinov	letne emisije toplogrednih plinov v tonah CO2e	skupna letna bruto dodana vrednost (v milijonih EUR) (*1) ali skupni letni fizični iznos (v tonah)	ton CO2 /milijon EUR ali ton ekvivalenta CO2/tono proizvodov

2.4   POSTOPEK PREVERJANJA IN POTRJEVANJA

‚‚Preveritev‘ pomeni postopek presoje skladnosti, ki ga izvede okoljski preveritelj, da pokaže, ali okoljski pregled in okoljska politika organizacije ter njen sistem okoljskega ravnanja, notranji postopek(-ki) […] presoj in njihovo izvajanje izpolnjujejo pogoje iz te uredbe.‘

‚‚Potrditev‘ pomeni potrditev okoljskega preveritelja, ki je izvedel preverjanje, da so informacije in podatki iz okoljske izjave organizacije in posodobljene okoljske izjave zanesljivi, verodostojni in pravilni ter izpolnjujejo zahteve iz te uredbe.‘

2.4.1    Kdo lahko preveri in potrdi sistem EMAS?

Te naloge lahko izvedejo le akreditirani ali licencirani okoljski preveritelji.

‚‚Okoljski preveritelj‘ pomeni: organ za presojo skladnosti, kakor je določen v Uredbi (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (23), ali vsako združenje ali skupino takih organov, ki pridobi akreditacijo v skladu s to uredbo, ali vsako fizično ali pravno osebo, združenje ali skupino takih oseb, ki pridobi licenco za opravljanje preverjanja in potrjevanja v skladu s to uredbo.‘ (24)

—

organizacija se lahko glede informacij o akreditiranih okoljskih preveriteljih obrne na pristojni organ EMAS v svoji državi članici ali organ za akreditiranje ali licenciranje EMAS, ki je odgovoren za akreditiranje preveriteljev. Če organizacija želi pridobiti informacije o preveriteljih, ki delajo v njihovem sektorju, od države članice, ki ni država članica organizacije, so te informacije dostopne v registru EMAS EU (25),

—

obseg delovanja akreditiranega ali licenciranega okoljskega preveritelja je določen v skladu s kodami NACE, klasifikacijo gospodarskih dejavnosti iz Uredbe (ES) št. 1893/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (26). Kadar organizacija najame okoljskega preveritelja, mora zagotoviti, da je preveritelj akreditiran ali licenciran za določeno kodo NACE, ki je v skladu z dejavnostmi organizacije,

—	ko je preveritelj akreditiran ali licenciran v eni državi članici, lahko svoje delo izvaja v vseh državah EU (27),

—	informacije o akreditiranih ali licenciranih preveriteljih so dostopne na spletni strani EMAS Komisije ali pri ustreznih organih v državah članicah.

Opomba: Koristno je, da organizacija preveri, ali je preveritelj ustreznemu organu za akreditiranje ali licenciranje vsaj štiri tedne pred preverjanjem sporočil informacije iz člena 24 uredbe EMAS, da bi organu za akreditiranje ali licenciranje v državi članici, kjer želi opravljati svoje delo, omogočil nadzor. Če se nadzor ne izvaja, lahko pristojni organ zavrne registracijo organizacije.

2.4.2    Katere so naloge okoljskih preveriteljev?

(1)	Preverjanje, ali organizacija izpolnjuje vse zahteve iz uredbe EMAS, povezane z začetnim okoljskim pregledom, sistemom okoljskega ravnanja, okoljsko presojo in njenimi rezultati ter okoljsko izjavo.

(2)

Preverjanje, ali organizacija izpolnjuje ustrezne zakonske zahteve Skupnosti ter nacionalne, regionalne in lokalne zakonske zahteve v zvezi z okoljem. Opomba 1: Preveritelj mora preveriti, ali je organizacija vzpostavila, izvajala in vzdrževala postopek(-ke) za periodično vrednotenje izpolnjevanja veljavnih zakonskih zahtev (28). Preveritelj izvede poglobljeno preverjanje izpolnjevanja zakonskih zahtev družbe. Del te naloge je preverjanje prejetih materialnih dokazov, ki potrjujejo, da ni prišlo do kršitve okoljske zakonodaje (29). Preveritelji lahko uporabijo ugotovitve izvršilnih organov. Če neskladnosti ni mogoče najti, je to navedeno v okoljski deklaraciji s podpisom preveritelja. Toda dolžnost preveritelja je, da preveri, ali so zahteve Uredbe izpolnjene z uporabo običajnih tehnik presoje. To pomeni, da preveritelj ne more preveriti izpolnjevanja zakonskih zahtev na enak način, kot to počnejo izvršilni organi. Opomba 2: Če preveritelj odkrije primer neizpolnjevanja ali neskladnosti v obdobju med dvema registracijama, obstajajo naslednje možnosti. Preveritelj lahko poroča pristojnemu organu, da mora biti zadevna organizacija izbrisana iz registra EMAS. Če pa organizacija pokaže, da je v sodelovanju z izvršilnimi oblastmi izvedla pravočasne ukrepe za ponovno izpolnjevanje zakonskih zahtev, lahko preveritelj še vedno podpiše izjavo o dejavnostih preverjanja in potrjevanja, kakor je določeno v Prilogi VII k Uredbi.

(3)	Preverjanje nenehnega izboljševanja okoljske uspešnosti organizacije.

(4)	Preverjanje zanesljivosti, verodostojnosti in točnosti podatkov, ki so vključeni in se uporabijo v okoljski izjavi EMAS, ter vseh okoljskih informacij, ki jih je treba potrditi.

(5)

Obisk organizacije ali lokacije. Postopka za organizacijo z enotno lokacijo ali več lokacijami sta različna in pomembno je, da se poudarijo razlike v zadevnih pristopih. V uredbi EMAS (člen 25(4)) se zahteva obisk vsake organizacije vsakič, ko je treba izvesti dejavnost potrjevanja/preverjanja. (a) V primeru organizacije z eno lokacijo to pomeni, da mora preveritelj obiskati lokacijo vsako leto. (b) V primeru majhnih organizacij z eno lokacijo, kjer se lahko uporabi odstopanje za majhne organizacije (člen 7), morajo biti dejavnosti potrjevanja/preverjanja opravljene po dveh in štirih letih, preveritelj pa mora obiskati lokacijo po dveh in štirih letih. (c) V primeru registrirane organizacije z več lokacijami pa člen 25(4) še vedno zahteva obisk organizacije vsakič, ko se izvajajo dejavnosti preverjanja/potrjevanja. S pravnega vidika je ta dolžnost izpolnjena, ko preveritelj obišče organizacijo (eno ali različne lokacije) vsako leto. Vendar mora biti ob upoštevanju nalog preveritelja in njegove izjave v zvezi s skladnostjo z zakonodajo v načrtu obiskov zagotovljeno, da je vsaka lokacija, ki je vključena v registracijsko številko te organizacije z več lokacijami, obiskana (v celoti preverjena) vsaj enkrat v 36 mesecih. Če vsaka vključena lokacija ne bi bila v celoti preverjena vsaj enkrat v tem ciklu, preveritelj ne bi izpolnil svojih nalog, ki so določene v uredbi EMAS III. To tudi pomeni, da mora okoljski preveritelj pred prvo registracijo organizacije obiskati vse lokacije organizacije z več lokacijami. Kot izjema od tega splošnega pravila se lahko za preverjanje organizacij z več lokacijami uporabi metodologija vzorčenja. Če so izpolnjeni posebni pogoji, lahko preveritelji v 36 mesecih obiščejo izbrane lokacije, ki so reprezentativne za dejavnosti organizacije ter zagotavljajo zanesljivo in zaupanja vredno oceno splošne okoljske uspešnosti organizacije ter njene skladnosti z zahtevami uredbe EMAS. Ta metodologija vzorčenja se lahko uporabi le v medsebojnem dogovoru z okoljskim preveriteljem ter če so izpolnjene zahteve iz oddelka 2.4.3 in smernice za izvajanje, opredeljene v oddelku 2.4.4 teh navodil za uporabnike. Kadar torej organizacija zaprosi za uporabo metode vzorčenja, preveritelj za odločitev o primernosti uporabe metode vzorčenja preveri naslednje: — ali organizacija izpolnjuje zahteve iz oddelka 2.4.3 teh navodil za uporabnike in — ali so bile upoštevane smernice za izvajanje, opredeljene v oddelku 2.4.4. Poleg tega se lahko okoljski preveritelj odloči za omejitev vzorčenja, kadar vzorčenje lokacij zaradi posebnih dejstev ni ustrezno za pridobitev zadostnega zaupanja v učinkovitost sistema ravnanja. Okoljski preveritelji bi morali take omejitve opredeliti glede na: — okoljske pogoje ali druge ustrezne razmisleke, povezane z okoliščinami organizacije, — razlike pri lokalnem izvajanju sistema ravnanja, da se zajamejo posebnosti različnih lokacij, — preteklo izpolnjevanje zahtev s strani organizacije (ponazorjeno npr. z evidencami izvršilnih organov glede vprašanj neskladnosti, številom pritožb in oceno korektivnih ukrepov). V takem primeru bi moral preveritelj dokumentirati posebne razloge za omejitev upravičenosti organizacij do uporabe vzorčenja. Okoljski preveritelj tudi oceni preglednost združevanja podobnih lokacij v skupine, ki se zahteva z oddelkom 2.4.3.2, ter učinek takih združevanj na vsebino okoljske izjave in splošno okoljsko uspešnost organizacije. Rezultati in ugotovitve te ocene se navedejo v poročilu o preverjanju. Okoljski preveritelj vodi podrobno evidenco o vsaki uporabi vzorčenja za organizacijo z več lokacijami, ki vključuje utemeljitev metodologije vzorčenja in uporabljenih parametrov/meril ter dokazuje, da se vzorčenje izvaja v skladu s tem dokumentom.

(6)

Če se med postopkom preverjanja v organizaciji z več lokacijami, za katero je bila uporabljena metoda vzorčenja, odkrijejo primeri neizpolnjevanja ali neskladnosti, preveritelj: — razišče, v kakšnem obsegu sta to neizpolnjevanje ali neskladnost značilna za posamezno lokacijo oziroma ali lahko to vpliva na druge lokacije, — pozove organizacijo, naj opredeli vse lokacije, na katere bi to lahko vplivalo, sprejme potrebne korektivne ukrepe na navedenih lokacijah in prilagodi sistem ravnanja, če obstajajo znaki, da bi lahko neizpolnjevanje ali neskladnost kazala na pomanjkljivost v celotnem sistemu ravnanja, ki bi lahko vplivala na druge lokacije. V primeru neizpolnjevanja ali neskladnosti, ki ju ni mogoče popraviti s sprejetjem pravočasnih korektivnih ukrepov, bi moral preveritelj pristojnemu organu sporočiti, da je treba vpis zadevne organizacije v register EMAS zadržati ali organizacijo iz tega registra izbrisati, — zahteva dokaze o teh ukrepih in preveri njihovo učinkovitost tako, da po sprejetju korektivnih ukrepov velikost vzorca razširi na dodatne lokacije, in — potrdi okoljsko izjavo ter podpiše izjavo o dejavnostih preverjanja in potrjevanja, kakor je določeno v Prilogi VII k Uredbi, le če je na podlagi dokazov prepričan, da vse lokacije izpolnjujejo zahteve uredbe EMAS in vse zakonske zahteve, povezane z okoljem.

(7)

Ob prvem preverjanju preveritelj preveri vsaj, ali organizacija izpolnjuje naslednje zahteve: (a) vzpostavljen je v celoti delujoč sistem okoljskega ravnanja; (b) vzpostavljen je v celoti načrtovan program presoje; (c) vodstveni pregled je dokončan; (d) če želi organizacija za preverjanje svojih lokacij uporabiti metodo vzorčenja, se upoštevajo določbe oddelkov 2.4.3 in 2.4.4 teh navodil za uporabnike, in (e) okoljska izjava EMAS je pripravljena in upoštevani so bili dostopni sektorski referenčni dokumenti.

2.4.3    Zahteve za uporabo metode vzorčenja za preverjanje organizacij z več lokacijami

2.4.3.1   Splošna načela

Uporaba metode vzorčenja je lahko primerna za organizacije z več lokacijami, da se prilagodi obseg preverjanja, ob tem pa ne ogrozita zaupanje v skladnost z zakonodajo in celovito izvajanje sistema ravnanja, tako da je mogoče okoljsko uspešnost na vsaki lokaciji, vključeni v obseg registracije v sistem EMAS, nenehno izboljševati.

Kadar je to ustrezno glede na merila, opredeljena v oddelku 2.4.3.2, in na zahtevo organizacije lahko okoljski preveritelj privoli v uporabo metode vzorčenja za preverjanje organizacij z več lokacijami.

2.4.3.2   Merila upravičenosti za organizacije

(a)	Postopki za vzorčenje v organizaciji z več lokacijami se lahko uporabijo le za skupine podobnih lokacij.

(b)

Za podobne lokacije štejejo tiste, ki so v isti državi članici, opravljajo isto vrsto dejavnosti, delujejo po istem postopku, za katere veljajo iste zakonske zahteve ter ki imajo podobne okoljske vidike in vplive na okolje, primerljiv obseg vplivov na okolje ter podobne prakse okoljskega ravnanja in nadzora.

(c)	Skupina(-e) podobnih lokacij se oblikuje(-jo) v okviru sistema okoljskega ravnanja in v medsebojnem dogovoru z okoljskim preveriteljem. Te skupine so upoštevajo v notranjih presojah in vodstvenem pregledu ter navedejo v okoljski izjavi.

(d)	Lokacije, ki zaradi neobstoja podobnosti niso vključene v skupino, so izključene iz obsega vzorčenja in jih je treba preveriti posamično.

(e)	Vse lokacije, vključene v registracijo v sistem EMAS, so pod neposrednim nadzorom in pristojnostjo organizacije.

(f)

Sistem okoljskega ravnanja se nadzira in upravlja centralno ter je predmet centralnega vodstvenega pregleda. Vse lokacije, vključene v registracijo v sistem EMAS, so predmet okoljskega pregleda in programa notranje presoje organizacije, pred prvo registracijo pa se za vse opravi notranja presoja (vključno s presojo skladnosti z zakonodajo). Poleg tega mora organizacija izkazati svojo pristojnost in sposobnost, da na vseh lokacijah, vključenih v registracijo v sistem EMAS, uvede organizacijske spremembe, če so te potrebne za doseganje splošnih okoljskih ciljev. Organizacija mora tudi izkazati svojo sposobnost zbiranja in analiziranja podatkov z vseh lokacij, vključno s sedežem, ki vključujejo spodaj navedene elemente, vendar niso omejeni nanje: — vse elemente, vključene v okoljski pregled, kot je opredeljen v Prilogi I k uredbi EMAS (Uredba (ES) št. 1221/2009), kar med drugim vključuje določitev veljavnih zakonskih zahtev, okoljskih vidikov ali povezanih vplivov ter prakse in postopka v zvezi z okoljskim ravnanjem, — dokumentacijo sistema okoljskega ravnanja in sprememb sistema, — notranjo presojo in oceno rezultatov, vključno z oceno skladnosti z zakonskimi zahtevami, povezanimi z okoljem, — vodstveni pregled, — okoljsko uspešnost, — pritožbe in — oceno korektivnih ukrepov.

(g)

Vzorčenje se ne uporablja za: — organizacije, ki so jim bile dodeljene spodbude na podlagi zahteve, da se v ciklusu preverjanja preverijo vse lokacije, — lokacije v tretjih državah, — lokacije, ki delujejo na podlagi popolnoma drugačnih zakonskih zahtev v zvezi z okoljem, — lokacije, za katere se uporablja zakonodaja o urejanju emisij onesnaževal, nevarnih odpadkov ali uporabe ali skladiščenja nevarnih snovi (npr. Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta (30) (direktiva o industrijskih emisijah) ali Direktiva 2012/18/EU Evropskega parlamenta in Sveta (31) (Seveso)), — lokacije, pri katerih je tveganje za okoljsko nesrečo del njihovih znatnih okoljskih vidikov. Te lokacije so izključene iz obsega metode vzorčenja in se preverijo posamično.

(h)	Organizacija je dejavna v gospodarskih sektorjih, v katerih je uporaba metode vzorčenja na podlagi oddelka 2.4.3.3 dovoljena.

2.4.3.3   Gospodarski sektorji, v katerih je mogoče dovoliti uporabo metode vzorčenja

(a)

Preverjanje organizacij z več lokacijami z uporabo metode vzorčenja je dovoljeno v naslednjih sektorjih: Tabela 9 Gospodarski sektorji, v katerih je dovoljena uporaba metode vzorčenja Gospodarski sektor Koda NACE Dejavnosti finančnih storitev, razen zavarovalništva in dejavnosti pokojninskih skladov 64 Dejavnost zavarovanja, pozavarovanja in pokojninskih skladov, razen obvezne socialne varnosti 65 Pravne in računovodske dejavnosti 69 Podjetniško in poslovno svetovanje 70.2 Zaposlovalne dejavnosti (npr. dejavnosti v zvezi s človeškimi viri, začasno zaposlovanje, posredovanje zaposlitve) 78 Dejavnost potovalnih agencij, organizatorjev potovanj ter rezervacije in druge s potovanji povezane dejavnosti 79 Pisarniške dejavnosti 82.1 Predšolska vzgoja in osnovnošolsko izobraževanje 85.1 in 85.2 Dejavnost knjižnic in arhivov 91

(b)

V drugih sektorjih, navedenih v tabeli 10, lahko države članice izvajajo pilotne projekte, da bi pridobile znanje o uporabi metode vzorčenja. V ta namen Evropski komisiji sporočijo naslednje informacije: — jasen in nedvoumen opis organizacije, ki se registrira v sistem EMAS, vključno s kratkim opisom okoliščin organizacije in povzetkom njenih dejavnosti, proizvodov in storitev ter njenim razmerjem do katere koli matične organizacije, če je primerno, — seznam lokacij, za katere bi bilo treba uporabiti vzorčenje, — skupine lokacij, vključno z metodologijo združevanja v skupine, — lokacije, za katere se uporablja omejitev vzorčenja, in razloge za omejitev, — opis vseh znatnih neposrednih in posrednih okoljskih vidikov, ki povzročajo pomemben vpliv organizacije na okolje, vključno s pojasnilom, kako je narava vplivov povezana z znatnimi neposrednimi in posrednimi vidiki, ter opredelitvijo znatnih okoljskih vidikov, povezanih z lokacijami, za katere bi bilo treba uporabiti vzorčenje, — morebitna tveganja, povezana s temi okoljskimi vidiki, — okoljsko politiko in kratek opis sistema okoljskega ravnanja organizacije, vključno z njenimi splošnimi in posamičnimi cilji v zvezi z znatnimi okoljskimi vidiki in vplivi; če organizacija še nima vzpostavljenega sistema okoljskega ravnanja, bi morala opisati predvideni sistem okoljskega ravnanja in njegove glavne posamične cilje, — sklic na veljavne zakonske zahteve v zvezi z okoljem. Evropska komisija po prejetju teh informacij odbor EMAS obvesti o načrtovanem pilotnem projektu in zagotovi mnenje o njegovi ustreznosti. Če večina članov odbora EMAS v dveh mesecih ne vloži ugovora, se lahko pilotni projekt začne izvajati v skladu z naslednjima praviloma: — organizacija upošteva vse zahteve iz uredbe EMAS v zvezi z registracijo ali njenim podaljšanjem, — metodo vzorčenja je treba določiti na podlagi smernic za izvajanje, opisanih v oddelku 2.4.4 teh navodil za uporabnike.

Navedeni pilotni projekti ne trajajo več kot tri leta. Po uspešni izvedbi pilotnega projekta, vključno s pozitivno preveritvijo, s katero je potrjeno, da organizacija izpolnjuje vse zahteve iz uredbe EMAS, se lahko organizacija in njene lokacije registrirajo v sistem EMAS za tri leta oziroma štiri leta, če se uporablja odstopanje iz člena 7.

Ocena vsakega projekta se predloži odboru EMAS.

Odbor EMAS lahko na podlagi ocene pilotnega projekta priporoči, naj se sektor vključi na seznam sektorjev, v katerih je dovoljena uporaba metode vzorčenja (tabela 9).

Tabela 10

Gospodarski sektorji, v katerih je mogoče dovoliti uporabo metode vzorčenja v pilotnih projektih

Gospodarski sektor	Koda NACE
Zbiranje, prečiščevanje in distribucija vode	36
Ravnanje z odplakami	37
Naslednje dejavnosti, ki so del trgovine na drobno
Trgovina na drobno v nespecializiranih prodajalnah (npr. supermarketih)	47.1
Trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah z živili, pijačami in tobačnimi izdelki	47.2
Trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah s tekstilom	47.51
Trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah z izdelki za kulturo, šport in zabavo	47.6
Trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah z oblačili	47.71
Trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah z obutvijo in usnjenimi izdelki	47.72
Trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah s kozmetičnimi in toaletnimi izdelki	47.75
Trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah z urami in nakitom	47.77
Naslednje dejavnosti, ki so del gostinskih storitev
Dejavnost hotelov in podobnih nastanitvenih obratov	55.1
Dejavnost počitniških domov in podobnih nastanitvenih obratov za kratkotrajno bivanje	55.2
Dejavnost restavracij (vendar brez druge strežbe jedi)	56.1
Strežba pijač	56.3
Računalniško programiranje, svetovanje in druge s tem povezane dejavnosti	62
Poslovanje z nepremičninami: nakup in prodaja nepremičnin ter oddajanje nepremičnin v najem (brez upravljanja nepremičnin)	68
Oglaševanje in raziskovanje trga	73
Druge strokovne in tehnične dejavnosti	74
Splošna dejavnost javne uprave	84.11
Srednješolsko izobraževanje, posrednješolsko izobraževanje ter drugo izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje	85.3 , 85.4 , 85.5 , 85.6
Socialno varstvo z nastanitvijo	87
Socialno varstvo brez nastanitve	88
Kulturne in razvedrilne dejavnosti	90
Dejavnost muzejev in druge kulturne dejavnosti	91
Športne dejavnosti	93.1
Dejavnost članskih organizacij	94

2.4.4    Smernice za izvajanje v zvezi z uporabo metode vzorčenja za preverjanje organizacij z več lokacijami

2.4.4.1   Splošna načela

(a)	Organizacija pripravi jasen opis obsega, ki se predlaga za uporabo metode vzorčenja (število lokacij, seznam vseh zajetih lokacij in kratek opis njihovih dejavnosti ter navedba lokacij, izključenih iz vzorčenja).

(b)

Lokacije, ki jih organizacije predlagajo za vključitev v metodo vzorčenja, se razdelijo v eno ali več skupin podobnih lokacij, kot je opredeljeno v oddelku 2.4.3.2 (c) teh navodil za uporabnike. Raven podobnosti skupine lokacij mora zagotavljati, da bo pri preverjanju vzorca lokacij dosežena visoka stopnja reprezentativnosti za celotno skupino. Kot je navedeno v oddelku 2.4.3.2(d), se lokacije, ki zaradi neobstoja podobnosti niso vključene v skupino, izključijo iz obsega vzorčenja in jih je treba preveriti posamično.

(c)

Preveritelj se strinja s predlaganim obsegom, opredeli naravo vsake skupine lokacij ter pripravi osnutek načrta preverjanja, ki vključuje opis metodologije in meril, uporabljenih za opredelitev skupin lokacij, metodo, ki bo uporabljena za izbiro lokacij (za naključni in nenaključni del), in časovni okvir preverjanja. Ta načrt preverjanja vključuje tudi ključne dejavnosti in postopke vsake skupine lokacij, znatne okoljske vidike, povezane z vsako skupino lokacij, in oceno ravni tveganja za okoljske nesreče, povezanih s temi vidiki.

2.4.4.2   Metoda vzorčenja

Metoda vzorčenja za izbiro lokacij za obiske na kraju samem v okviru različnih skupin lokacij mora izpolnjevati spodaj navedene zahteve.

(a)	Iz vsake skupine podobnih lokacij se vzame reprezentativni vzorec.

(b)	Vzorčenje je delno selektivno in temelji na spodaj predstavljenih dejavnikih ter delno neselektivno (naključno), tako da se z njim pridobi reprezentativen izbor različnih lokacij.

(c)	V vsaki skupini se vsaj 50 % vzorca lokacij (zaokroženo navzgor na najbližje celo število) izbere naključno (neselektivno). Okoljski preveritelj mora dokumentirati postopek, uporabljen za dokončanje te naključne izbire.

(d)

Pri metodologiji za preostali selektivni del vzorčenja se upoštevajo spodaj navedene določbe. Metodologija zagotavlja, da so razlike med izbranimi lokacijami čim večje, in mora vključevati vsaj naslednje vidike: — rezultate okoljskega pregleda in notranjih presoj ali predhodnih preverjanj lokacije, — pretekle incidente, pritožbe ter druge ustrezne vidike korektivnih in preventivnih ukrepov, — bistvene razlike v velikosti lokacij, — razlike v sistemu in postopkih ravnanja, ki se izvajajo na lokacijah, ter kompleksnost teh sistemov in postopkov, — spremembe od zadnjega preverjanja, — zrelost sistema ravnanja in znanja organizacije, — razlike v kulturi, jeziku in regulativnih zahtevah ter — geografsko razpršenost. Preveritelj si ob upoštevanju navedenih vidikov prizadeva tudi, da bi v vzorec vključil čim več lokacij, ki še niso bile preverjene.

(e)

Najmanjše število lokacij, ki bi jih bilo treba vključiti v vzorec, vzet iz vsake skupine lokacij, se izračuna z naslednjo formulo: — za prvo registracijo v sistem EMAS in podaljšanje registracije je to število enako kvadratnemu korenu števila lokacij, vključenih v vsako skupino, pomnoženemu z 2, pri čemer je zaokroženo navzgor na najbližje celo število (npr. za skupino 100 lokacij: √100 × 2 = 20).

(f)

Velikost vzorca bi bilo treba povečati, če so iz analize lokacij, vključenih v registracijo v sistem EMAS, ki jo opravijo okoljski preveritelji, razvidne posebne okoliščine v zvezi z dejavniki, kot so: — velikost lokacij in število zaposlenih (npr. več kot 50 zaposlenih na lokaciji), — kompleksnost in tveganje za nepodobne skupine lokacij, — razlike v okoljski uspešnosti, — razlike v delovnih praksah in poročanju o vplivih na okolje, — razlike v dejavnostih, ki se izvajajo, — znatnost in obseg okoljskih vidikov ter povezanih vplivov na okolje, — pretekle pritožbe ter drugi ustrezni vidiki korektivnih in preventivnih ukrepov ter — rezultati notranjih presoj in vodstvenega pregleda. Primer preverjanja organizacije z več lokacijami z uporabo metode vzorčenja Za primer se vzame družba, ki je dejavna v trgovini na drobno z oblačili in ima naslednje lokacije: — 100 trgovin > 150 m2, — 400 trgovin < 150 m2, — 3 različno velika skladišča z različno vsebino, — 1 sedež. 1. Združevanje lokacij v skupine za uporabo metode vzorčenja: — skupina 1: 100 trgovin > 150 m2, — skupina 2: 400 trgovin < 150 m2, — posamezne lokacije: — 3 skladišča, — 1 sedež. 2. Preverjanje pred prvo registracijo: — vse posamezne lokacije (3 skladišča, 1 sedež), — skupina 1: najmanj √100 trgovin × 2 = 20 trgovin, — skupina 2: najmanj √400 trgovin × 2 = 40 trgovin. 3. Preverjanje pred podaljšanjem registracije: — obiskati je treba vse posamezne lokacije, — skupina 1: najmanj √100 trgovin × 2 = 20 trgovin, — skupina 2: najmanj √400 trgovin × 2 = 40 trgovin.

2.4.5    Dokumentiranje razlogov za velikost vzorca in metode vzorčenja v okoljski izjavi

Organizacije, registrirane v sistemu EMAS, za katere je okoljski preveritelj uporabil načrt vzorčenja/preverjanja, kot je navedeno v oddelku 2.4.3 teh navodil za uporabnike, bi morale ta načrt vzorčenja dokumentirati v svoji okoljski izjavi. V njej bi morali biti (na kratko) pojasnjeni razlogi, na katerih sta temeljili metoda, uporabljena za združevanje lokacij v skupine, in velikost izbranega vzorca. Okoljska izjava vsebuje seznam vseh lokacij ter jasno razlikuje med obiskanimi in neobiskanimi lokacijami.

2.5   POSTOPEK REGISTRACIJE

Uredba EMAS III navaja nekaj splošnih pravil v zvezi z registracijo. Države članice lahko ta pravila prilagodijo svoji okoljski zakonodaji.

Ko se sistem začne izvajati ter ko je sistem preverjen in je okoljska izjava EMAS potrjena, se organizacija lahko prijavi za registracijo pri pristojnem organu.

2.5.1    Na kateri pristojni organ naj se organizacija obrne?

Tabela 11

Pristojni organi  (32) za različne vrste registracije

Različni primeri	Kje se registrirati
Organizacija z eno lokacijo v EU	Pristojni organ, ki ga je uradno imenovala država članica, v kateri je organizacija.
Organizacija z več lokacijami v državi članici (federativna država ali podobno)	Pristojni organ, ki ga je za ta namen imenovala država članica.
Registracija organizacij z več lokacijami v več državah članicah EU (registracija družb na ravni EU)	V primeru registracije družbe na ravni EU je določitev vodilnega pristojnega organa odvisna od lokacije sedeža ali upravnega središča organizacije (v tem prednostnem vrstnem redu).
Registracija organizacij z eno ali več lokacijami v tretjih državah (registracija na ravni tretjih držav)	Če se država članica odloči, da bo omogočila registracijo na ravni tretjih držav v skladu s členom 3(3) uredbe EMAS, je možnost registracije v določeni državi članici v praksi odvisna od razpoložljivosti akreditiranih preveriteljev. Potencialni preveritelj bi moral biti akreditiran v določeni državi članici, ki omogoča registracijo na ravni tretjih držav, za določeno tretjo državo in določen(-e) gospodarski(-ke) sektor(-je) (glede na kode NACE).
Registracija organizacij z več lokacijami v državah članicah in v tretjih državah (globalna registracija)	Določitev države članice, v kateri bo pristojni organ, odgovoren za ta postopek, temelji na pogojih v naslednjem prednostnem vrstnem redu: (1) če ima organizacija sedež v državi članici, ki omogoča registracijo na ravni tretjih držav, bi morala biti prijava predložena pristojnemu organu v navedeni državi članici; (2) če organizacija nima sedeža v državi članici, ki omogoča registracijo na ravni tretjih držav, vendar ima tam upravno središče, bi morala biti prijava predložena pristojnemu organu v navedeni državi članici; (3) če organizacija, ki se prijavi za globalno registracijo, nima ne sedeža ne upravnega središča v državi članici, ki omogoča registracijo na ravni tretjih držav, mora vzpostaviti 'začasno' upravno središče v državi članici, ki omogoča registracijo na ravni tretjih držav, prijava pa bi morala biti predložena pristojnemu organu v navedeni državi članici. Opomba: Če prijava zajema več kot eno državo članico, je treba slediti postopku usklajevanja med vpletenima pristojnima organoma, kot je določeno v oddelku 3.2 (Navodila za registracijo družb na ravni EU in tretjih držav ter globalno registracijo v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009). V takem primeru navedeni pristojni organ opravlja vlogo vodilnega pristojnega organa v skladu z vidikom postopka registracije družbe na ravni EU.
Opomba: Zadevne strukture v zvezi z registracijo se med državami članicami lahko razlikujejo. Običajno imajo države članice en pristojni organ, v nekaterih državah članicah pa so na regionalni ravni različni pristojni organi.

2.5.2    Dokumenti in/ali zahteve za registracijo

Prijava mora biti vložena v uradnem jeziku države članice, v kateri se organizacija želi registrirati. Vsebovati mora:

(1)	potrjeno okoljsko izjavo EMAS (elektronska ali tiskana različica);

(2)	izjavo, ki jo podpiše okoljski preveritelj, ki potrjuje, da sta bila preverjanje in potrjevanje izvedena v skladu z Uredbo (Priloga VII k Uredbi);

(3)	izpolnjen prijavni obrazec (Priloga VI k Uredbi) z informacijami o organizaciji, lokacijah in okoljskem preveritelju;

(4)	dokazilo o plačilu pristojbin, kadar je to potrebno.

2.5.3    Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni pred/med postopkom registracije v sistem EMAS

(1)	preverjanje in potrjevanje, izvedeni v skladu z Uredbo;

(2)	v celoti izpolnjen prijavni obrazec, v celoti urejena dodatna dokumentacija;

(3)	pristojni organ prek materialnih dokazov ugotovi, da ni dokazov o kršenju zakonskih zahtev v zvezi z okoljem. Primeren materialni dokaz bi bilo pisno poročilo izvršilne oblasti, ki ugotavlja, da do takšne kršitve ni prišlo;

(4)	nobenih pritožb zainteresiranih strani ali pritožbe, ki so bile ugodno rešene;

(5)	pristojni organ na podlagi prejetih dokazov ugotovi, da organizacija izpolnjuje vse zahteve iz Uredbe;

(6)	pristojni organ je prejel zahtevano pristojbino, če je to potrebno.

Za najboljšo prakso velja, da pristojni organ sprejme končno odločitev glede registracije prijavljene organizacije v sistem EMAS v treh mesecih po uspešni prijavi. Daljše obdobje za sprejetje končne odločitve glede registracije je lahko utemeljeno le v izjemnih primerih.

2.5.4    Zadržanje organizacije ali njen izbris iz registra

To se lahko zgodi:

—	če pristojni organ utemeljeno meni, da organizacija ne izpolnjuje določb Uredbe;

—	če pristojni organ od organa za akreditiranje ali licenciranje prejme pisno poročilo o nadzoru, ki dokazuje, da dejavnosti okoljskega preveritelja niso bile izvedene v skladu z določbami Uredbe;

—	če organizacija v dveh mesecih od podane zahteve ne predloži nobenega od naslednjih dokumentov: potrjene okoljske izjave, posodobljene okoljske izjave ali izjave o dejavnostih preverjanja in potrjevanja, ki jo podpiše preveritelj (Priloga VII), prijavnega obrazca (Priloga VI);

—	če izvršilni organ s pisnim poročilom obvesti pristojni organ, da je organizacija kršila zakonske zahteve v zvezi z okoljem.

Pristojni organ lahko prekliče zadržanje, ko prejme zadovoljive informacije, da organizacija izpolnjuje določbe Uredbe.

Uredba EMAS ne določa trajanja zadržanja, zato o tem vprašanju odločajo ustrezni pristojni organi. Vendar zadržanje ne bi smelo presegati 12 mesecev.

Slika 10

Stebri EMAS, postopek registracije

2.6   ZNATNE SPREMEMBE

Organizacija, ki spreminja svoje delovanje, strukturo, upravo, postopek, dejavnosti, proizvode ali storitve, mora upoštevati učinek takih sprememb na okolje, saj te lahko vplivajo na veljavnost registracije v sistemu EMAS. Manjše spremembe se lahko absorbirajo, znatne spremembe pa zahtevajo posodobljen okoljski pregled, politiko, program, sistem ravnanja in izjavo. Vsi posodobljeni dokumenti morajo biti preverjeni in potrjeni v šestih mesecih. Po potrditvi mora organizacija spremembe predložiti pristojnemu organu na obrazcu iz Priloge VI k Uredbi.

Slika 11

Diagram poteka obravnavanja znatnih sprememb v skladu z uredbo EMAS

3.   UPORABA LOGOTIPA EMAS

Kaj je logotip EMAS?

Logotip EMAS je grafična podoba, povezana s/z:

—	pravilnim izvajanjem sistema EMAS,

—	zavezanostjo nenehnemu okoljskemu izboljševanju,

—	dejavno udeležbo zaposlenih,

—	verodostojnostjo informacij o okoljski uspešnosti organizacije,

—	dokazanim izpolnjevanjem zakonskih zahtev.

Logotip EMAS je dober način za sporočanje, da je organizacija okolju prijazna.

3.1   KAKO UPORABLJATI LOGOTIP EMAS?

Logotip EMAS lahko uporabljajo le organizacije z veljavno registracijo v sistemu EMAS.

—	logotip vedno vsebuje registracijsko številko organizacije, razen za promocijske in tržne dejavnosti sistema EMAS,

—	veljaven je le uradni logotip,

—	če ima organizacija več lokacij, od katerih niso vse vključene v registracijo, lahko logotip uporablja le za registrirane lokacije in ne sme dajati vtisa, da je registrirana v celoti,

—	okoljska izjava bi morala biti po možnosti opremljena z logotipom.

Slika 12

Logotip EMAS

Uporaba logotipa EMAS za promocijske dejavnosti in trženje sistema

Le v teh razmerah se lahko logotip EMAS uporabi brez registracijske številke. Logotip lahko uporabljajo pristojni organi, organi za akreditiranje ali licenciranje in druge zainteresirane strani.

3.2   KAKO NE UPORABLJATI LOGOTIPA EMAS?

—	na proizvodih ali embalaži, da ne pride do zamenjave z oznakami proizvodov,

—	s primerjalnimi trditvami o drugih dejavnostih in storitvah.

Logotip ne sme biti uporabljen na načine, ki bi povzročili nejasnosti v zvezi z drugimi oznakami proizvodov ali storitev.

Tabela 10

Uporaba logotipa EMAS: primeri

Št.	Primer ali situacija	Dovoljeno
1	Logotip na pismu registrirane organizacije, ovojnici, poslovni vizitki, podjetniški uniformi, podjetniškem osebnem računalniku, torbi, zastavi EMAS in druge podobne rabe logotipa EMAS za promocijske namene na ravni družbe	DA, skupaj z registracijsko številko, saj oglašuje organizacijo z registracijo v sistemu EMAS.
2	Logotip v glavi dokumenta, ki je predložen oblastem in vsebuje potrjene podatke o uspešnosti organizacije	DA, skupaj z registracijsko številko.
3	Logotip na mapi, ki vsebuje poročilo o delno registrirani organizaciji	DA, skupaj z registracijsko številko, vendar morajo biti v logotipu omenjene le registrirane lokacije.
4	Logotip na proizvodu s sporočilom ‚ekološki proizvod‘	NE, lahko pride do zamenjave z znaki za okolje na proizvodih.
5	Logotip na reviji registrirane letalske družbe, skupaj z nekaterimi potrjenimi informacijami	DA, skupaj z registracijsko številko.
6	Logotip na letalu, vlaku, avtobusu, podjetniškem avtu ali tovornjaku ali na podzemnem vlaku družbe, registrirane v sistemu EMAS	DA, skupaj z registracijsko številko.
7	Logotip na dostavnem tovornjaku registrirane organizacije, skupaj z imenom družbe, poleg potrjene izjave, ki se glasi ‚Povprečno porabo dizelskega goriva naših tovornjakov smo med letoma 2009 in 2012 zmanjšali za 20 % na x litrov na 100 km.‘	DA, skupaj z registracijsko številko.
8	Logotip na sliki neregistrirane turistične namestitve, ki je vključena v katalog registrirane potovalne agencije	NE, uporaba logotipa je nejasna. Uporabi se lahko le za potovalno agencijo.
9	Logotip na katalogu registrirane potovalne agencije, v katerem so zajete potrjene informacije o trajnostnih turističnih ukrepih, ki jih izvaja organizacija	DA, skupaj z registracijsko številko.
10	Logotip na notranjem izročku za zaposlene, ki vsebuje izključno potrjene informacije o delovanju sistema okoljskega ravnanja	DA, logotip ne potrebuje registracijske številke, saj je namenjen notranjemu komuniciranju za splošno ozaveščanje.
11	Logotip na glasilu ali na platnici brošure za stranke in dobavitelje, z vsebino iz potrjene okoljske izjave	DA, skupaj z registracijsko številko, ker gre za komuniciranje s splošno javnostjo z uporabo konkretnih primerov določene družbe, registrirane v sistemu EMAS, ki ga pripravi navedena registrirana organizacija.
12	Logotip v letnem okoljskem poročilu matičnega podjetja, ki vsebuje registrirane in neregistrirane lokacije, v glavi poglavja o potrjeni okoljski izjavi, v katerem so jasno opredeljene registrirane lokacije organizacije v sistemu EMAS	DA, skupaj z registracijsko(-imi) številko(-ami). Kadar gre za registracijo družbe, pri kateri ima več lokacij enako številko, se mora uporabiti ta številka. Če so vse lokacije EMAS posamično registrirane, morajo biti razpoznavne registracijske številke posameznih lokacij.
13	Logotip kot osnovna grafična podoba za zbiranje potrjenih okoljskih podatkov v poslovnem poročilu	DA, skupaj z registracijsko številko.
14	Splošna brošura vladne organizacije, ki obravnava, kako lahko organizacije, registrirane v sistemu EMAS, na splošno najbolje reciklirajo ali predelajo raznovrstne dele odpadkov	DA, brez registracijske številke, saj je ta brošura namenjena splošnemu povečanju ozaveščenosti in ni povezana z registracijsko številko.
15	Logotip poleg potrjenih okoljskih informacij na spletišču organizacije	DA, skupaj z registracijsko številko.
16	Logotip na razstavnih stojnicah registrirane organizacije, ki oglašujejo samo registrirano organizacijo	DA, skupaj z registracijsko številko.
17	Logotip na razstavnih stojnicah registrirane organizacije, ki sistem EMAS oglašujejo kot splošen sistem okoljskega ravnanja	DA, logotip ne potrebuje registracijske številke, saj je namenjen promociji.
18	Logotip v časopisu kot osnovna grafična podoba v skupnem oglasu dveh družb, ki naznanjata njuno skupno sodelovanje v oskrbovalni verigi (eno podjetje je registrirano, drugo ni)	NE, nejasno je, ker ena organizacija ni registrirana.
19	Logotip brez registracijske številke, ki ga za promocijske namene uporablja neregistrirana organizacija	DA, vendar le za promocijske dejavnosti EMAS in ne za oglaševanje same organizacije.
20	Logotip na vozovnicah registrirane občinske prevozniške organizacije	DA, logotip ne potrebuje registracijske številke, če se uporablja za splošno oglaševanje EMAS. Kadar logotip oglašuje določeno organizacijo, registrirano v sistemu EMAS, mora imeti zapisano registracijsko številko navedene organizacije.

4.   KAKO PREITI Z DRUGIH SISTEMOV OKOLJSKEGA RAVNANJA NA SISTEM EMAS?

Število sistemov okoljskega ravnanja, namenjenih zadovoljitvi potreb na določenih področjih ali v sektorjih dejavnosti, se povečuje po vsej EU. Lokalne in regionalne uprave lahko take sisteme uporabijo za izboljšanje trajnostnosti ali okoljske uspešnosti. Najrelevantnejši sistemi so na voljo prek povezave v prilogi k tem navodilom.

V uredbi EMAS je omenjena možnost vrednotenja stopnje enakovrednosti med sistemom EMAS in drugimi sistemi. Uradno priznavanje nekaterih ali vseh delov drugih sistemov okoljskega ravnanja lahko poenostavi prehod organizacije na sistem EMAS. Postopek je naslednji:

(a)	države članice morajo Komisiji predložiti pisno prošnjo za priznanje sistema okoljskega ravnanja ali njegovega dela;

(b)	ustrezni deli sistema okoljskega ravnanja in elementi, ki ustrezajo sistemu EMAS, morajo biti analizirani in opredeljeni v prošnji, s čimer se dokaže enakovrednost s sistemom EMAS;

(c)	Komisija predlog predloži odboru EMAS (ustanovljenemu v skladu s členom 49 Uredbe);

(d)	ko Komisija potrdi podrobnosti o priznanem sistemu okoljskega ravnanja ali njegovih delih, jih objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Organizacijam, ki izvajajo priznan sistem okoljskega ravnanja ali njegove dele, ob prehodu na sistem EMAS ni treba ponavljati že priznanih delov.

Vsaka država članica ima svoj postopek obravnavanja prošenj za priznanje. Za več informacij o teh postopkih se obrnite na ustrezen pristojni organ.

5.   EMAS III ZA MALA IN SREDNJA PODJETJA (MSP)

‚‚Majhne organizacije‘ pomeni:

(a)	mikro, mala in srednja podjetja, kakor so opredeljena v Priporočilu Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja, ali

(b)	lokalne uprave z manj kot 10 000 prebivalci ali druge javne organe z manj kot 250 zaposlenimi in katerih letni proračun ne presega 50 milijonov EUR ali katerih letna bilančna vsota ne presega 43 milijonov EUR, med katere spadajo:

(c)	državna ali druga javna uprava ali javni svetovalni organi na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni;

(d)	fizične ali pravne osebe, ki opravljajo naloge javne uprave po nacionalni zakonodaji, vključno s posebnimi dolžnostmi, dejavnostmi ali storitvami v zvezi z okoljem, ter

(e)	fizične ali pravne osebe, ki imajo javne pristojnosti ali naloge ali zagotavljajo javne storitve v zvezi z okoljem, pod nadzorom organa ali osebe iz točke (b).‘

Obdobje preverjanja in notranje presoje

Popolno preverjanje MSP se namesto tri leta lahko izvaja štiri leta. Tudi časovno obdobje za notranjo presojo se lahko podaljša z enega leta na dve. Enako velja za okoljske izjave. Vendar mora organizacija nepotrjene posodobljene izjave kljub temu vsako leto posredovati pristojnemu organu.

Če želi organizacija uporabiti to možnost, mora predložiti prošnjo pristojnemu organu, ki lahko dovoljeno časovno obdobje podaljša, če je preveritelj potrdil, da so izpolnjeni pogoji iz člena 7:

—	ni nobenega znatnega okoljskega tveganja,

—	ni prišlo do nobenih znatnih sprememb v organizaciji,

—	organizacija ne prispeva k pomembnim lokalnim problemom.

Preverjanje in potrjevanje

Okoljski preveritelji bi morali upoštevati značilnosti majhnih organizacij in preprečiti nepotrebno dodatno breme organizacij. MSP imajo pogosto manjši obseg denarnih sredstev, zato se težje soočajo z obširnim poročanjem in dolgotrajnimi postopki. Preveritelj bi moral upoštevati tudi druge značilnosti MSP, kot so večnamensko osebje, usposabljanje na delovnem mestu in zmožnost hitrega prilagajanja spremembam. Glavni cilj je zagotoviti objektiven dokaz, da je sistem EMAS uspešen ter da so postopki prilagojeni velikosti in zapletenosti dejavnosti, usposobljenosti osebja in vrsti vpliva na okolje.

Pristojbine

Pristojbine za postopek registracije v sistem EMAS določi posamezna država članica. Nekatere pristojbin ne zaračunavajo. Uredba navaja, da morajo biti pristojbine razumne in sorazmerne z velikostjo organizacije.

Tehnična in finančna podpora

Tehnična in finančna podpora za sistem EMAS na splošno in zlasti za MSP mora biti zagotovljena na dveh ravneh. Države članice morajo omogočiti dostop do informacij o pravnih zahtevah in izvršilnih organih ter do tehničnih informacij o akreditiranih ali licenciranih preveriteljih, postopkih registracije, subvencijah in finančni podpori. Komisija zagotavlja informacije in pomaga organizacijam, ki se želijo registrirati v sistem EMAS, s priznavanjem delov drugih sistemov okoljskega ravnanja ali z vključevanjem sistema EMAS v druge politike EU.

Metoda ‚EMAS Easy‘

Čeprav metoda ‚EMAS Easy‘ (33) ni navedena v Uredbi, bi morala biti upoštevana kot orodje, ki je dostopno majhnim organizacijam. S tem orodjem lahko zahteve EMAS izvajajo hitro, poceni in enostavno.

Skupinski pristop in načelo postopnosti

Lokalne uprave v sodelovanju z gospodarskimi zbornicami, industrijskimi združenji in drugimi lahko s spodbujanjem skupinskega pristopa in načela postopnosti zagotovijo pomoč MSP, ki želijo izvajati sistem EMAS.

‚Skupinski pristop‘ je način skupinskega izvajanja sistema EMAS, uporaben za organizacije v istem sektorju dejavnosti ali na istem geografskem območju. Postopek izvajanja si lahko delijo, nato pa nadaljujejo s posameznimi registracijami.

Načelo postopnosti lahko posamezne države članice prilagodijo svojim potrebam. Lahko ga povežejo na primer s splošnimi projekti ali načrti za spodbujanje izvajanja sistema EMAS v občini ali na območju, kjer različne entitete načrtujejo spodbujanje organizacij k izvajanju dobre okoljske prakse na različnih stopnjah ali na različne načine.

Primer: Dober primer tega pristopa bi bila lahko skupina MSP na industrijskem območju ali v regiji, ki jo vodi občina v sodelovanju z gospodarsko zbornico in industrijskimi združenji, ki delujejo na tem območju. Vpletene organizacije lahko sodelujejo v postopnem načrtu izvajanja sistema EMAS. Prvi korak bi bilo spodbujanje vseh družb k izvajanju okoljskega pregleda EMAS. Drugi korak bi vključeval načrtovanje in izvajanje dobrih praks ravnanja. Tretji korak bi bila vzpostavitev uradnega sistema okoljskega ravnanja, kot je standard EN ISO 14001. Nato bi družbe lahko prešle na sistem EMAS kot sistem okoljskega ravnanja visoke kakovosti.

Ta koncept pomeni priložnost za razvoj promocijskih načrtov v skupinah organizacij, v sektorjih dejavnosti ali na določenih ozemljih, kjer obstaja interes za spodbujanje uradnega ali neuradnega izvajanja sistemov okoljskega ravnanja pred končnim prehodom na celotni sistem EMAS.