19.9.2017

Uradni list Evropske unije

L 239/9

IZVEDBENA UREDBA KOMISIJE (EU) 2017/1578

z dne 18. septembra 2017

o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 1194/2013 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije;

ob upoštevanju Uredbe (EU) 2015/476 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2015 o ukrepih, ki jih Unija lahko uvede na podlagi poročila, ki ga sprejme Organ STO za reševanje sporov v zvezi s protidampinškimi in protisubvencijskimi zadevami (1) („pooblastitvena uredba STO“), ter zlasti členov 1 in 2 Uredbe;

ob upoštevanju naslednjega:

1. VELJAVNI UKREPI

(1)	Svet je z Izvedbeno uredbo (EU) št. 1194/2013 z dne 19. novembra 2013 uvedel dokončno protidampinško dajatev na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije („dokončna uredba“) (2).

2. POROČILI, KI JU JE SPREJEL ORGAN STO ZA REŠEVANJE SPOROV

(2)

Organ Svetovne trgovinske organizacije (STO) za reševanje sporov („DSB“) je 26. oktobra 2016 v sporu „Evropska unija – protidampinški ukrepi za biodizel iz Argentine“ (WT/DS473/15) sprejel poročilo pritožbenega organa (3) in poročilo odbora (4), kot je bilo spremenjeno s poročilom pritožbenega organa („poročili“). DSB je navedel, da bi si bilo treba poročilo odbora razlagati v povezavi s poročilom pritožbenega organa. V poročilu pritožbenega organa je bilo med drugim ugotovljeno, da Evropska unija ni ravnala v skladu s:

—	členom 2.2.1.1 protidampinškega sporazuma STO, ker ni izračunala stroškov proizvodnje izdelka v preiskavi na podlagi evidenc, ki jih vodijo proizvajalci,

—	členom 2.2 protidampinškega sporazuma STO in členom VI:1(b)(ii) Splošnega sporazuma o tarifah in trgovini (GATT) iz leta 1994, ker pri konstruiranju normalne vrednosti biodizla ni uporabila stroškov proizvodnje v Argentini, ter

—	členom 9.3 protidampinškega sporazuma STO in členom VI:2 GATT iz leta 1994, ker je uvedla protidampinške dajatve, ki so bile višje od stopnje dampinga ter ki bi jih bilo treba določiti na podlagi člena 2 protidampinškega sporazuma STO oziroma člena VI:1 GATT iz leta 1994.

(3)

Poleg tega je odbor med drugim ugotovil, da Evropska unija ni ravnala v skladu s:

—	členom 3.1 in 3.4 protidampinškega sporazuma STO pri proučevanju učinka dampinškega uvoza na domačo industrijo, kolikor se je proučitev nanašala na proizvodno zmogljivost in izkoriščenost zmogljivosti.

(4)	Pritožbeni organ je priporočil, naj DSB od Evropske unije zahteva, naj svoje ukrepe uskladi s protidampinškim sporazumom STO in GATT iz leta 1994.

3. POSTOPEK

(5)

Evropska komisija („Komisija“) je 20. decembra 2016 v skladu s členom 1(3) pooblastitvene uredbe STO začela pregled („pregled“) z objavo obvestila (5) („obvestilo o začetku“) v Uradnem listu Evropske unije. Komisija je zainteresirane strani v preiskavi, na podlagi katere je bila sprejeta Izvedbena uredba (EU) št. 1194/2013 („prvotna preiskava“), obvestila o pregledu in načinu, kako je nameravala upoštevati ugotovitve iz poročil.

(6)	Zainteresirane strani so imele možnost, da predložijo pripombe glede začetka pregleda in zahtevajo zaslišanje pred Komisijo in/ali pooblaščencem za zaslišanje v trgovinskih postopkih.

(7)	Komisija je Evropskemu odboru za biodizel (EBB) poslala vprašalnik v zvezi s podatki o proizvodnji in proizvodni zmogljivosti industrije Unije ter pozneje opravila preveritveni obisk v njegovih prostorih.

4. ZADEVNI IZDELEK

(8)

Zadevni izdelek so monoalkilni estri maščobnih kislin in/ali parafinska plinska olja nefosilnega izvora, pridobljeni s sintezo in/ali hidrotretiranjem, v čisti obliki ali mešanici, s poreklom iz Argentine in Indonezije, ki se trenutno uvrščajo pod oznake KN ex 1516 20 98, ex 1518 00 91, ex 1518 00 95, ex 1518 00 99, ex 2710 19 43, ex 2710 19 46, ex 2710 19 47, 2710 20 11, 2710 20 15, 2710 20 17, ex 3824 99 92, 3826 00 10 in ex 3826 00 90 („zadevni izdelek“, običajno imenovan „biodizel“).

(9)	Poročili ne vplivata na ugotovitve iz uvodnih izjav 16 do 27 dokončne uredbe glede zadevnega in podobnega izdelka.

5. REVIDIRANE UGOTOVITVE O DAMPINGU NA PODLAGI POROČIL

(10)

Kot je navedeno v obvestilu o začetku, je Komisija ponovno ocenila dokončne ugotovitve prvotne preiskave, tako da je upoštevala priporočila in sklepe DSB. Ta ponovna ocena je temeljila na informacijah, zbranih med prvotno preiskavo, in informacijah, ki so jih zainteresirane strani predložile po objavi obvestila o začetku.

(11)	Prvotna preiskava dampinga in škode je zajemala obdobje od 1. julija 2011 do 30. junija 2012 („obdobje preiskave“ ali „OP“). V zvezi s parametri, ki so bili pomembni za oceno škode, so bili analizirani podatki za obdobje od 1. januarja 2009 do konca obdobja preiskave („obravnavano obdobje“).

(12)	Namen te uredbe je popraviti vidike dokončne uredbe, ki niso skladni s STO, in jo uskladiti s poročiloma.

5.1. Vključitev Indonezije

(13)

Komisija se je v obvestilu o začetku sklicevala na protidampinške ukrepe za uvoz biodizla iz Indonezije, uvedene z isto dokončno uredbo. Ti ukrepi so zdaj odvisni od nerešenega spora med Indonezijo in Unijo v okviru STO (6) („ukrepi EU v zvezi z Indonezijo“). V navedenem sporu je Indonezija predložila trditve, podobne tistim, ki so se obravnavale v poročilih. Ker se zdi, da je pravna razlaga pritožbenega organa iz poročil pomembna tudi za preiskavo v zvezi z Indonezijo, je Komisija menila, da bi bilo primerno v okviru sočasnega pregleda, izvedenega v skladu s členom 2(1) pooblastitvene uredbe STO, proučiti protidampinške ukrepe za uvoz biodizla iz Indonezije, zlasti kolikor je bilo za dokončno uredbo ugotovljeno, da ni skladna s členom 2.2.1.1 protidampinškega sporazuma STO.

(14)	Komisija je v uvodnih izjavah 12 do 20 dokumenta o splošnem razkritju predstavila svojo predhodno analizo uporabe razlage pritožbenega organa glede člena 2.2.1.1 protidampinškega sporazuma STO za indonezijsko preiskavo.

(15)

Po razkritju so zainteresirane strani predložile pripombe, v katerih so izrazile dvom glede analize Komisije, pri čemer so med drugim izpodbijale veljavnost razlage pritožbenega organa in pristojnost Komisije, da v skladu z navedeno razlago ukrepa po uradni dolžnosti v okviru pooblastitvene uredbe STO.

(16)

Ker navedena analiza zahteva več časa, se je Komisija odločila, da pregleda v zvezi z Indonezijo na tej stopnji ne bo zaključila, temveč da bo svojo analizo nadaljevala glede na prejete pripombe. Pregled, ki se je začel v skladu s členom 2(1) pooblastitvene uredbe STO, tako še vedno poteka in ostaja odprt, kolikor se nanaša na Indonezijo. Vse zainteresirane strani so bile 31. julija 2017 o tem obveščene z revidiranim dokumentom o razkritju in so imele možnost, da predložijo pripombe.

(17)	Indonezijska vlada je trdila, da je Komisija kršila splošna načela prava Evropske unije tako, da je najprej razkrila svojo namero, da bo spremenila dokončno uredbo v zvezi z Indonezijo, potem pa je navedeno namero spremenila in nadaljevala preiskavo v zvezi z Indonezijo.

(18)

Prvič, indonezijska vlada je menila, da to pomeni neenako in diskriminatorno obravnavo indonezijskih proizvajalcev v primerjavi z argentinskimi proizvajalci izvozniki, saj naj bi Komisija priznala, kot je navedeno v obvestilu o začetku, da je indonezijski uvoz biodizla v primerljivem položaju kot argentinski uvoz. Zaradi zamude pri pregledu v zvezi z Indonezijo so indonezijski proizvajalci izvozniki očitno prikrajšani v primerjavi z argentinskimi izvozniki.

(19)

Drugič, indonezijski izvozniki bi lahko razumno in upravičeno pričakovali, da bo pregled v zvezi z Indonezijo sklenjen ob istem času kot za Argentino, saj je Komisija začela pregled v zvezi z uvozom biodizla iz obeh držav. To pričakovanje je dodatno okrepil prvi dokument o razkritju, v katerem je Komisija predlagala tudi spremembo dokončne uredbe za Indonezijo. Komisija je s tem, ko je z revidiranim dokumentom o razkritju spremenila svoje stališče, domnevno kršila načelo legitimnega pričakovanja.

(20)	Tretjič, indonezijska vlada je trdila, da je Komisija kršila načelo dobre vere, ko je v pozni fazi postopka izključila indonezijski uvoz, čeprav je bil vključen ves čas preiskave.

(21)

Komisija je najprej opozorila, da je DSB že sprejel dokončne ugotovitve o ukrepih EU zoper uvoz biodizla iz Argentine, medtem ko pred njim še vedno poteka drugi spor o protidampinških ukrepih za biodizel iz Indonezije. Slednji se zato obravnavajo kot nesporni ukrepi v skladu s členom 2(1) pooblastitvene uredbe STO. To razlago med drugim podpira uporaba izraza „poročilo“ v členu 1(1) pooblastitvene uredbe STO za opis spornega ukrepa, ki ga je DSB obravnaval in o katerem je sprejel odločitev.

(22)

Komisija je spomnila tudi, da v okviru prava Evropske unije pojma „enake obravnave“ in „nediskriminacije“ prepovedujeta različno obravnavo podobnih okoliščin ali obravnavo različnih okoliščin na enak način, razen če za to obstajajo objektivni razlogi (7). Za namen izvajanja poročil STO proizvajalci izvozniki iz Indonezije in Argentine objektivno niso v enakem položaju: izvajanje preiskave o škodljivem dampingu zadevnega izdelka iz Argentine je temeljilo na členu 1(1) pooblastitvene uredbe STO in se s to uredbo zaključi, medtem ko je izvajanje preiskave glede istih praks iz Indonezije temeljilo na členu 2(1) pooblastitvene uredbe STO, pri čemer ta preiskava še vedno traja. Do diskriminacije lahko pride le, če se gospodarski subjekti, ki so v enakem položaju, različno pravno obravnavajo.

(23)

Ker pa se je pregled izvajanja ugotovitev DSB glede Argentine in Indonezije začel na različnih pravnih podlagah, dokončanje pregleda preiskave o škodljivem dampingu iz Argentine pred dokončanjem pregleda preiskave o škodljivem dampingu iz Indonezije ne pomeni različne obravnave v primerljivem položaju. Razlog za to je, da so subjekti v različnih položajih.

(24)

V nasprotju s trditvami indonezijske vlade torej ne gre za kršitev načela „enake obravnave“ ali „nediskriminacije“ v smislu prava Evropske unije. V vsakem primeru je zakonodajalec EU z vključitvijo permisivnega besedila („lahko“ in „kadar meni, da je to primerno“) v člen 2(1) pooblastitvene uredbe STO Komisiji podelil pomembno diskrecijsko pravico glede tega, ali naj izvede priporočilo STO v zvezi z nespornim ukrepom.

(25)

Kot je navedeno v uvodni izjavi 16, se je Komisiji po preučitvi pripomb, prejetih po razkritju, zdelo primerno, da na tej stopnji ne zaključi preiskave v zvezi s pregledom glede Indonezije, temveč da ob upoštevanju prejetih pripomb nadaljuje svojo oceno uporabnosti navedenih ugotovitev glede Indonezije.

(26)

Poleg tega Komisija ne more sprejeti trditve, da bi dokument o razkritju podeljeval legitimna pričakovanja glede končnega sklepa v okviru preiskave. Nasprotno, namen razkritja je obvestiti zainteresirane strani o predhodnih ugotovitvah Komisije in jim dati možnost, da dejansko uveljavljajo svoje pravice do obrambe. Zato je bistvo razkritja, da Komisija upošteva trditve in dejstva, ki so jih navedle zainteresirane strani.

(27)

Zato spremni dopis vsem zainteresiranim stranem izrecno navaja, da „to razkritje ne posega v nobeno morebitno poznejšo odločitev Komisije, toda če ta odločitev temelji na kakšnih drugačnih dejstvih ali premislekih, se ti vaši družbi razkrijejo v najkrajšem možnem času“. V tem primeru je to povzročilo, da je Komisija sprejela stališče, da potrebuje več časa za analizo uporabe ugotovitev DSB v zvezi z Indonezijo. Ta odločitev je pripravljalne narave in ne vpliva na končni sklep Komisije. Navedena odločitev poleg tega pomeni izvajanje široke diskrecijske pravice Komisije pri izvajanju vrste pregledov, ki so se začeli v okviru pooblastitvene uredbe STO in spadajo na področje skupne trgovinske politike.

(28)	V tem smislu se zainteresirana stran ne more sklicevati na varstvo legitimnih pričakovanj, še preden Komisija zaključi postopek pregleda, če se Komisija odloči, da bo delovala v okviru pooblastil, ki ji jih je podelil zakonodajalec Unije (8). Tudi ta argument je zato treba zavrniti.

(29)

Iz dejstva, da je do te spremembe prišlo po začetnem razkritju predhodnega stališča Komisije, torej ni mogoče sklepati, da je Komisija ravnala v slabi veri, poleg tega pa indonezijska vlada ni predložila dokazov v tem smislu. Komisija je v preiskavi v zvezi s pregledom dosledno izvajala vse ukrepe in v celoti spoštovala procesne pravice vseh zainteresiranih strani.

(30)	Zato je zavrnila trditve, da je kršila temeljna načela prava EU, ko je uveljavljala svojo diskrecijsko pravico, da na tej stopnji pregleda ob polnem spoštovanju pravic vseh zainteresiranih strani ne spremeni protidampinških ukrepov, kar zadeva Indonezijo.

(31)

Po revidiranem razkritju je en proizvajalec izvoznik iz Indonezije („družba Wilmar“) izpodbijal odločitev Komisije, da potrebuje več časa za dokončanje pregleda v zvezi z Indonezijo zaradi jasnih ugotovitev v poročilih STO. Trdil je tudi, da bi bilo treba ukrepe proti Indoneziji spremeniti. Po njegovem mnenju je Komisija v okviru pooblastitvene uredbe STO pristojna, da spremeni nesporni ukrep, zato njene pristojnosti, da ukrepa po uradni dolžnosti, ni mogoče postaviti pod vprašaj. Nazadnje je še trdil, da če Komisija preloži svoje ugotovitve glede Indonezije, bi morala preložiti tudi ugotovitve v zvezi z Argentino. Po njegovem mnenju v okviru postopka STO v zvezi z Indonezijo obstajajo nerešena pravna vprašanja, ki bi lahko postala relevantna tudi za ukrepe v zvezi z uvozom biodizla iz Argentine in bi se za njih lahko tudi uporabljala, zlasti kar zadeva stopnjo dobička.

(32)

Komisija se je strinjala z družbo Wilmar, da je načeloma pristojna za ugotovitve v zvezi z nespornim ukrepom v skladu s členom 2(1) pooblastitvene uredbe STO. Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 16, se Komisiji po preučitvi prejetih pripomb ni zdelo primerno, da na tej stopnji z legitimnim uveljavljanjem svoje diskrecijske pravice v skladu s členom 2(1) pooblastitvene uredbe STO zaključi preiskavo v zvezi s pregledom glede Indonezije.

(33)

Kar zadeva trditev družbe Wilmar, da bi bilo treba preložiti tudi ugotovitve v zvezi z Argentino, je Komisija opozorila, da sta poročili STO potrdili metodologijo za določitev stopnje dobička, uporabljeno v dokončni uredbi. Obravnavano vprašanje v nerešeni indonezijski zadevi se ni pojavilo v zvezi z Argentino. Unija in Argentina sta se v vsakem primeru dogovorili o razumnem časovnem obdobju za izvedbo ugotovitev iz poročil, kar je treba spoštovati.

5.2. Določitev normalne vrednosti in izračun stopnje dampinga

(34)

V tem oddelku so predstavljene ponovno ocenjene ugotovitve prvotne preiskave v zvezi s priporočili in sklepi iz poročil, da Unija ni ravnala v skladu s:

—	členom 2.2.1.1, ker ni izračunala stroškov proizvodnje izdelka v preiskavi na podlagi evidenc, ki jih vodijo proizvajalci,

—	členom 2.2 protidampinškega sporazuma STO in členom VI:1(b)(ii) GATT iz leta 1994, ker pri konstruiranju normalne vrednosti biodizla ni uporabila stroškov proizvodnje v Argentini, ter

—	členom 9.3 protidampinškega sporazuma STO in členom VI:2 GATT iz leta 1994, ker je uvedla protidampinške dajatve, ki so bile višje od stopnje dampinga ter ki bi jih bilo treba določiti na podlagi člena 2 protidampinškega sporazuma STO oziroma člena VI:1 GATT iz leta 1994.

(35)	Kot je navedeno v uvodni izjavi 28 dokončne uredbe, je Komisija ugotovila, da se za domačo prodajo šteje, da ni v skladu z običajnim potekom trgovine, zato je bilo treba normalno vrednost konstruirati. Ta ugotovitev ni bila izpodbijana in ostaja veljavna.

(36)

Komisija je v uvodnih izjavah 29 do 34 dokončne uredbe ugotovila, da so bile domače cene v Argentini zaradi razlike v izvoznih dajatvah, ki jih je Argentina naložila na glavne vhodne surovine (sojino olje in soja v Argentini), in tistih, ki so bile naložene na končni izdelek (biodizel), znižane, kar bi bilo treba upoštevati pri konstruiranju normalne vrednosti.

(37)	Na podlagi tega je Komisija pri konstruiranju normalne vrednosti stroške glavnih surovin, prikazane v evidencah proizvajalcev izvoznikov, nadomestila z referenčnimi cenami, ki so jih v zadevnih državah objavili ustrezni organi.

(38)

Komisija je svoje sklepe v prvotni preiskavi utemeljila tudi z razlago, da lahko v skladu s členom 2.2.1.1 protidampinškega sporazuma STO preiskovalni organ zavrne uporabo evidenc proizvajalcev izvoznikov, če ugotovi, da (i) niso skladne s splošno priznanimi računovodskimi načeli ali (ii) ne izražajo ustrezno stroškov, ki so povezani s proizvodnjo in prodajo obravnavanega izdelka (uvodna izjava 42 dokončne uredbe).

(39)

Odbor in pritožbeni organ sta menila, da ugotovitev Komisije, da so bile domače cene soje v Argentini nižje od mednarodnih cen zaradi argentinskega sistema izvoznih dajatev, sama po sebi ni pomenila zadostne podlage za sklep, da evidence proizvajalcev ne izražajo ustrezno stroškov soje, povezanih s proizvodnjo in prodajo biodizla, ali za neupoštevanje ustreznih stroškov iz navedenih evidenc pri konstruiranju normalne vrednosti biodizla.

(40)

Po poročilih je Komisija ponovno izračunala normalno vrednost za proizvajalce izvoznike v Argentini. Za ponovni izračun je uporabila enako metodologijo, kot je pojasnjena v uvodnih izjavah 40 do 49 Uredbe (EU) št. 490/2013 z dne 27. maja 2013 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije („začasna uredba“) (9).

(41)

Iz razlogov, pojasnjenih v uvodni izjavi 45 začasne uredbe, se ni štelo, da se domača prodaja izvaja v običajnem poteku trgovine, zato je bilo treba normalno vrednost podobnega izdelka konstruirati v skladu s členom 2(3) in (6) osnovne uredbe. To je bilo storjeno tako, da so se prilagojenim proizvodnim stroškom v obdobju preiskave prišteli nastali prodajni, splošni in administrativni stroški (PSA) ter razumna stopnja dobička.

(42)

Kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 46 začasne uredbe, je Komisija menila, da za Argentino zneska za dobiček ni mogoče utemeljiti na dejanskih podatkih vzorčenih družb. Zato je bil znesek za dobiček, uporabljen pri konstruiranju normalne vrednosti, določen v skladu s členom 2(6)(c) osnovne uredbe na podlagi razumnega zneska dobička, ki bi ga lahko dosegla mlada in inovativna kapitalsko intenzivna industrija te vrste pod normalnimi konkurenčnimi pogoji na prostem in odprtem trgu, in sicer je znašal 15 % na podlagi prihodkov od prodaje.

(43)

EBB je med tem pregledom večkrat trdil, da poročili Komisiji ne preprečujeta, da pri konstruiranju normalne vrednosti prilagodi stroške surovin, če je prilagoditev ustrezno utemeljena. Trdil je, da bi bilo treba zaradi velikega učinka mehanizma diferenciranih izvoznih davkov na trg Unije in različnih pravnih možnosti, ki so se v teh poročilih obravnavale kot podlaga za tako prilagoditev, ukrepe zoper Argentino ohraniti na sedanji ravni, vendar zanje uporabiti drugačno logiko.

(44)

EBB se je skliceval zlasti na navedbo iz poročila pritožbenega organa, da „ugotovitev organov EU, da so bile domače cene soje v Argentini nižje od mednarodnih cen zaradi argentinskega sistema izvoznih dajatev, sama po sebi ni pomenila zadostne podlage za sklep, da evidence proizvajalcev ne izražajo ustrezno stroškov soje“ (odstavek 6.55 poročila pritožbenega organa), ter trdil, da se je v poročilih STO ohranila možnost neupoštevanja stroškov surovin in prilagoditve teh stroškov, če bi bilo za njih ugotovljeno, da so nezanesljivi.

(45)

Po mnenju EBB sistem diferenciranih izvoznih davkov izkrivlja trg za surovine v smislu, da običajni pogoji ponudbe in povpraševanja niso več odločilni dejavniki za transakcijo, kar dejansko privede do tržno neutemeljenega prenosa vrednosti s proizvajalcev surovin na proizvajalce biodizla. To je po mnenju EBB podobno kot v primerih transakcij, ki niso opravljene po tržni ceni, in/ali„drugih praks“, ki lahko vplivajo na zanesljivost stroškov v evidencah proizvajalca izvoznika in ki so utemeljeni razlogi za neupoštevanje takih stroškov, čeprav dejansko nastanejo.

(46)

EBB se je v podporo svoji trditvi, da sistem diferenciranih izvoznih davkov izkrivlja trg za surovine, zanašal predvsem na analizo, ki so jo opravili njegovi lastni strokovnjaki, in študijo o meritvi izkrivljanja stroškov biodizla v Argentini zaradi diferenciranih izvoznih davkov na sojine izdelke („Heffleyjeva študija“), ki jo je sam naročil, pri čemer naj bi obe kazali na to, da sistem diferenciranih izvoznih davkov umetno in znatno znižuje domače cene zadevnih surovin, ki zato niso zanesljive.

(47)

V okviru Heffleyjeve študije so se v obdobju 2010–2016 zbirali podatki o stroških proizvodnje biodizla v Argentini in Združenih državah. Poleg tega je vključevala specifično tržno analizo za obdobje od oktobra 2011 do septembra 2012. Ugotovljeno je bilo, da so bili stroški proizvodnje biodizla iz soje v Argentini nižji od stroškov proizvodnje tega izdelka v Združenih državah. Glede na študijo je razlog za to razliko v višini 27 % mogoče v celoti pripisati diferenciranim izvoznim davkom.

(48)

Druga faza študije je vključevala primerjavo izvozne cene biodizla iz soje iz Argentine (brez določitve namembnega kraja) in povprečne tržne cene tega izdelka v Združenih državah. Povprečna argentinska izvozna cena (875 USD/metrično tono) je bila nižja od ameriške domače tržne cene (1 198 USD/metrično tono). To bi ustvarilo močno spodbudo za uvoz argentinskega biodizla. V okviru študije je bilo ugotovljeno, da to izkrivljanje izhaja neposredno iz diferenciranih izvoznih davkov.

(49)

EBB je poleg tega poudaril, da bi bilo popravljanje takih izkrivljanj očitno v skladu z logiko protidampinškega procesa. Trdil je, da bi bilo treba taka izkrivljanja popraviti z ustreznimi prilagoditvami stroškov, zlasti stroškov surovin, tako da bi bili na stopnji, na kateri bi bili, če izkrivljanj ne bi bilo. S tem bi naj Komisija ponovno ugotovila, kakšni bi bili na izvoznikovem trgu dejanski stroški proizvodnje in prodaje zadevnega izdelka v običajnih tržnih razmerah.

(50)

Več proizvajalcev biodizla je nasprotovalo predlogu EBB, da Komisija ne bi smela upoštevati evidentiranih stroškov surovin, ker so bili ti stroški zaradi sistema diferenciranih izvoznih davkov nezanesljivi. Ponovno so poudarili, da sta odbor in pritožbeni organ izrecno zavrnila trditev, da je lahko sistem diferenciranih izvoznih davkov sam po sebi podlaga za neupoštevanje evidentiranih stroškov, ter da preiskovalni organ v nobenem primeru ne more zavrniti evidentiranih stroškov, če slednji točno in zanesljivo izražajo dejansko nastale stroške.

(51)

Komisija je priznala, da pritožbeni organ ni izrecno izključil možnosti, da lahko preiskovalni organ v nekaterih posebnih okoliščinah odstopa od evidentiranih stroškov, če preiskava pokaže, da so bili stroški na primer ocenjeni previsoko ali prenizko ali da so transakcije, ki niso opravljene po tržni ceni, ali druge prakse vplivale na zanesljivost sporočenih stroškov (odstavek 6.41 poročila pritožbenega organa).

(52)

Vendar je pritožbeni organ navedel tudi, da argentinski sistem izvoznih davkov sam po sebi ne pomeni zadostne podlage za sklep, da evidence proizvajalcev ne izražajo ustrezno stroškov surovin, povezanih s proizvodnjo in prodajo biodizla, ali za neupoštevanje ustreznih stroškov iz navedenih evidenc pri konstruiranju normalne vrednosti biodizla (odstavek 6.55 poročila pritožbenega organa).

(53)

Trditve EBB temeljijo na predpostavki, da so stroški zadevnih surovin zaradi domnevnega izkrivljajočega učinka sistema diferenciranih izvoznih davkov nezanesljivi in se zato ne bi smeli upoštevati. EBB vztraja pri tem, da so bile domače cene soje v Argentini nižje od mednarodnih cen zaradi argentinskega sistema izvoznih davkov. Vendar bi bilo sprejetje te trditve enako priznanju, da je v nasprotju z ugotovitvami pritožbenega organa sistem diferenciranih izvoznih davkov sam po sebi povzročil take učinke, da se dejansko nastali in sporočeni stroški ne bi smeli upoštevati samo zato, ker so bili nižji od mednarodnih cen. V zvezi s tem Komisija opozarja tudi na to, da je prvotna preiskava potrdila, da so dejansko nastali stroški surovin ustrezno in zanesljivo izraženi v evidencah družb.

(54)	Komisija je zato zavrnila trditev EBB, saj njeno sprejetje ne bi bilo v skladu z ugotovitvami poročil.

(55)	Zato je Komisija menila, da je treba za uskladitev ukrepov s poročiloma in STO konstruirati normalno vrednost na podlagi dejansko nastalih stroškov, kot so izraženi v evidencah zadevnih družb.

(56)	Po razkritju je EBB ponovil, da je sklep STO Komisiji omogočil, da v zadevnem primeru uporabi prilagoditev stroškov. Trdil je, da si je Komisija napačno razlagala sklep STO in trditev EBB.

(57)

Po mnenju EBB Komisija ni upoštevala navedb iz poročil, da so bile domače cene soje v Argentini nižje od mednarodnih cen zaradi argentinskega sistema izvoznih davkov. EBB je trdil, da v sklepu v nasprotju s trditvijo Komisije ni navedeno, da bi bili izkrivljajoči učinki diferenciranih izvoznih davkov samo po sebi zadostna podlaga za prilagoditev stroškov.

(58)

EBB je ponovil in poudaril tudi, da je dejstvo, da so bile cene na domačem trgu zaradi diferenciranih izvoznih davkov nezanesljive, zadostna podlaga za sklep, da evidence proizvajalcev niso ustrezno izražale stroškov soje, povezanih s proizvodnjo in prodajo biodizla. Nezanesljivost domačih cen je omogočila, da se evidentirani stroški niso upoštevali, pri čemer je EBB Komisiji zagotovil vse potrebne informacije za prilagoditev stroškov.

(59)

EBB je vztrajal pri tem, da sta odbor in pritožbeni organ trdila, da preiskovalni organi lahko preverijo zanesljivost stroškov, registriranih v evidencah proizvajalcev/izvoznikov, zlasti ali so bili zajeti vsi nastali stroški, ali so bili nastali stroški ocenjeni previsoko ali prenizko ter ali so transakcije, ki niso opravljene po tržni ceni, ali druge prakse vplivale na zanesljivost sporočenih stroškov. Po mnenju EBB je bil učinek sistema diferenciranih izvoznih davkov podoben transakcijam, ki niso opravljene po tržni ceni, in/ali je pomenil drugo prakso, ki bi lahko vplivala na zanesljivost sporočenih stroškov (10).

(60)

Komisija je ponovno ocenila to trditev tudi glede na zaslišanje pred pooblaščencem za zaslišanje z dne 20. julija 2017. Komisija je v uvodnih izjavah 51 do 55 navedla, da so bili dejansko nastali stroški surovin ustrezno in zanesljivo izraženi v evidencah argentinskih družb ter da se je predhodna prilagoditev stroškov izkazala za nezdružljivo z obveznostmi EU do STO.

(61)

Komisija se ni strinjala z razlago EBB glede ugotovitev odbora in pritožbenega organa. Opomba 400 poročila odbora je na primer bolj podrobna v primerjavi s tem, kar je navedel EBB. Odbor je ugotovil, da pregled evidenc, ki izhaja iz „ustrezne izraženosti“ v členu 2.2.1.1, ne vključuje pregleda „ustreznosti“ samih sporočenih stroškov, če se ugotovi, da so dejanski stroški v evidencah proizvajalca ali izvoznika v sprejemljivih mejah točni in zanesljivi.

(62)	Vendar je EBB s trditvijo, da je bil učinek sistema diferenciranih izvoznih davkov podoben transakcijam, ki niso opravljene po tržni ceni, in/ali je pomenil drugo prakso, izpostavil prav tak pregled ustreznosti teh sporočenih stroškov.

(63)

Poleg tega učinki sistema diferenciranih izvoznih davkov niso bili (i) niti podobni transakcijam, ki niso opravljene po tržni ceni, (ii) niti niso pomenili druge prakse, ki bi lahko vplivala na zanesljivost stroškov v evidencah proizvajalca izvoznika. Ne glede na natančen obseg teh pojmov sta odbor in pritožbeni organ izrecno zavrnila osnovne trditve Komisije, da je bilo izkrivljanje cen, ki ga je povzročil argentinski sistem izvoznih davkov (DET), samo po sebi zadostna podlaga za zavrnitev stroškov v evidencah proizvajalca izvoznika (11).

(64)

EBB je po revidiranem razkritju vztrajal pri svojem stališču, da je Komisija napačno razlagala izjavo pritožbenega organa v odstavku 6.55 poročila in spregledala možnost iz odstavka 6.41 istega poročila glede preverjanja zanesljivosti evidentiranih stroškov surovin in neupoštevanja stroškov, če se ti izkažejo za nezanesljive, pri čemer je EBB v podporo svojemu stališču zagotovil nekatere dodatne argumente.

(65)

Glede prve trditve je EBB izjavil, da pri izjavi pritožbenega organa v odstavku 6.55 „[…] ugotovitev organov EU, da so bile domače cene soje v Argentini nižje od mednarodnih cen zaradi argentinskega sistema izvoznih dajatev, sama po sebi ni pomenila zadostne podlage za sklep, da evidence proizvajalcev ne izražajo ustrezno stroškov soje, povezanih s proizvodnjo in prodajo biodizla, ali za neupoštevanje ustreznih stroškov iz navedenih evidenc pri konstruiranju normalne vrednosti biodizla“ ne gre za pravno presojo pritožbenega organa, kot trdi Komisija, temveč zgolj za navajanje ugotovitev Komisije v dokončni uredbi. EBB je nadalje trdil, da besedna zveza „sama po sebi ni pomenila zadostne podlage“ implicitno pomeni, da bi argentinski sistem izvoznih davkov lahko zagotovil zadostno osnovo za neupoštevanje stroškov, vendar da Komisija ni izvedla ustrezne analize. Poleg tega naj Komisija v svoji razlagi odstavka 6.55 prav tako ne bi upoštevala dejstva, da je pritožbeni organ menil, da je treba obravnavati tudi naknadno določitev referenčne vrednosti. To ne bi bilo potrebno, če bi pritožbeni organ kategorično izključil možnost, da bi argentinski sistem izvoznih davkov lahko služil kot podlaga za prilagoditve stroškov.

(66)	Komisija ni sprejela razlage, ki jo je predlagal EBB.

(67)

Prvič, pri izjavi pritožbenega organa v zgoraj navedenem odstavku 6.55 ne gre zgolj za navajanje ugotovitev Komisije. Nasprotno, izjava tvori sestavni del razlage člena 2.2.1.1 protidampinškega sporazuma STO, ki jo je pritožbeni organ podal v odstavku 6.56. Pritožbeni organ se je izrecno strinjal z odborom, da ta določba ni pomenila zadostne podlage za ugotovitev Komisije, da ne upošteva evidentiranih stroškov argentinskih proizvajalcev biodizla, saj so bile domače cene soje v Argentini zaradi argentinskega sistema izvoznih davkov nižje od mednarodnih cen. Pritožbeni organ je to oceno dobesedno ponovil v naslednjem odstavku 6.56 pod naslovom „Sklepi“.

(68)

Drugič, besedna zveza „sama po sebi ni pomenila zadostne podlage“ po razumevanju Komisije pomeni, da zgolj obstoj sistema izvoznih davkov ni bil zadostna podlaga za utemeljitev prilagoditve stroškov, kot je bilo to narejeno v prvotni preiskavi. Če bi bil namesto tega po mnenju pritožbenega organa (kot je trdil EBB) glavni razlog za ugotovitev, da ukrepi EU niso skladni s pravili STO, nezadostna utemeljitev Komisije v prvotni uredbi, bi pritožbeni organ to izrecno navedel. Vendar tega nista navedla ne pritožbeni organ ne odbor. Nasprotno, besedna zveza „sama po sebi“ se je verjetno uporabila, da se pojasni, da delovanje argentinskega sistema izvoznih davkov „kot tako“ ne more sprožiti prilagoditve stroškov v skladu s členom 2.2.1.1 protidampinškega sporazuma STO ne glede na to, kako dobro so utemeljeni ali dokumentirani njegovi izkrivljajoči učinki.

(69)

Tretjič, Komisija se ni strinjala z EBB, da naj bi dejstvo, da je pritožbeni organ trditev glede referenčnih vrednosti obravnaval v odstavkih 6.58 do 6.83, kazalo na to, da naj bi argentinski sistem izvoznih davkov dejansko lahko bila zadostna podlaga, da se evidentirani stroški surovin ne upoštevajo. Kot je mogoče razbrati iz naslova pred odstavkom 6.58, je pritožbeni organ v njem obravnaval drugo trditev iz Argentine v skladu s členom 2.2 protidampinškega sporazuma STO.

(70)

Komisija se je nato obrnila na drugo trditev EBB, in sicer da je odstavek 6.41 poročila pritožbenega organa zagotovil jasen signal, da stroškov, evidentiranih v računovodskih evidencah družbe, ni treba upoštevati, če temeljijo na praksah, ki vplivajo na zanesljivost sporočenih stroškov. EBB je opozoril tudi na dejstvo, da je pritožbeni organ menil, da mora to utemeljitev vključiti v svoje poročilo, medtem ko jo je odbor omenil le v opombi. To naj bi po mnenju EBB pomenilo, da je pritožbeni organ želel odpraviti preveč restriktivno razlago člena 2.2.1.1 protidampinškega sporazuma STO in dati jasen signal, da je v navedenem okviru prilagoditev stroškov še naprej možna.

(71)

V odstavku 6.41 je pritožbeni organ obravnaval trditev EU, da se zdi, da poročilo odbora kaže na to, da bi preiskovalni organ moral sprejeti kakršne koli stroške, evidentirane v računovodskih evidencah družbe, dokler bi ti odražali dejanske stroške, „ne glede na to, kako nerazumni bi bili ti stroški v primerjavi s približkom ali referenčno vrednostjo v skladu z običajnimi tržnimi pogoji“. Pritožbeni organ je to razlago zavrnil in opozoril, da je odbor dejansko sprejel, da preiskovalni organ lahko preuči zanesljivost in točnost vnosov v evidencah proizvajalcev. Preiskovalni organ torej lahko ugotovi, „ali so bili zajeti vsi nastali stroški, ali so bili nastali stroški ocenjeni previsoko ali prenizko ter ali so transakcije, ki niso opravljene po tržni ceni, ali druge prakse vplivale na zanesljivost sporočenih stroškov“.

(72)

Komisija se je strinjala z EBB, da je pritožbeni organ potrdil odločitev odbora, da se evidentirani stroški lahko zavržejo, če preiskovalni organ ugotovi transakcije, ki niso opravljene po tržni ceni, ali druge prakse, ki so vplivale na njihovo zanesljivost. Prav tako se ji ne zdi nenavadno, da je pritožbeni organ trditev obravnaval v besedilu svoje odločitve in ne v opombi, kot je to storil odbor. Vendar niti odbor niti pritožbeni organ ni sprejel nobene ugotovitve ali domneve, da bi argentinski sistem izvoznih davkov lahko spadal pod to izjemo v okviru prakse, ki vpliva na zanesljivost podatkov. Če bi odbor ali pritožbeni organ menil, da bi se argentinski sistem izvoznih davkov lahko obravnaval kot druga praksa, ki vpliva na zanesljivost, bi to jasno navedel, pri čemer ne bi sprejel ugotovitve, da ukrepi EU niso skladni s pravili STO.

(73)	Komisija je zato vztrajala pri svoji razlagi poročil, da EU pri konstruiranju normalne vrednosti biodizla v Argentini na podlagi izkrivljanj, ki izhajajo iz samega obstoja argentinskega sistema izvoznih davkov, ne bi mogla zanemariti dejansko nastalih in točno evidentiranih stroškov.

(74)

Komisija je nato obravnavala trditve, ki jih je podal EBB, po razkritju pa tudi FEDIOL, ki je dobavitelj za industrijo biodizla Unije, in sicer da bi Komisija morala preučiti druge dokaze za prilagoditev stroškov za izravnavo izkrivljajočih učinkov diferenciranih izvoznih davkov na stroške proizvodnje biodizla v Argentini. Pri tem je navedla, da zbiranje drugih dokazov za prilagoditev stroškov za izravnavo izkrivljajočih učinkov diferenciranih izvoznih davkov ni bil namen te preiskave v zvezi s pregledom.

V vsakem primeru je Komisija navedla, da dokazov iz Heffleyjeve študije iz naslednjih razlogov ni mogoče šteti za dovolj zanesljivo podlago za novo prilagoditev stroškov.

(75)

Prvič, OP je zajemalo obdobje od julija 2011 do junija 2012, medtem ko se specifična analiza iz Heffleyjeve študije nanaša na obdobje od oktobra 2011 do septembra 2012. Obstaja torej le delno prekrivanje obravnavanih obdobij, zaradi česar je vprašljivo, ali je v osnovni preiskavi mogoče uporabiti ugotovitve iz študije brez prilagoditev. Komisija ni mogla odpraviti te neskladnosti brez podatkov za obdobje od julija 2011 do septembra 2011.

(76)

Drugič, v študiji so bili stroški proizvodnje v Združenih državah ocenjeni na podlagi cene soje na ameriškem trgu. Ta gospodarska metoda temelji na predpostavkah, vendar ne zagotavlja zanesljivih podatkov o dejanskih stroških proizvodnje ameriškega biodizla. Tudi če bi se bilo mogoče zanašati le na predpostavke, zamisel, da bi bili stroški proizvodnje biodizla iz surovega sojinega olja v Združenih državah in Argentini enaki, ni utemeljena. Tretjič, pri uporabi „povprečne“ argentinske izvozne cene se ne upošteva dejstvo, da so lahko izvozne cene v Unijo dejansko višje od povprečja. Dejansko je med obdobjem prvotne preiskave izvozna cena argentinskega biodizla v EU znašala 967 EUR/metrično tono, kar je po takratnih menjalnih tečajih enako 1 294 USD/metrično tono, kot je evidentirano v spisu. Vendar je bila v študiji za to obdobje uporabljena povprečna izvozna cena v višini 1 071 USD/metrično tono. Iz tega je razvidno, da domnevna korist od diferenciranih izvoznih davkov ni mogla izhajati neposredno iz izvoznih cen v Unijo.

(77)

Četrtič, v študiji se brez ustreznih podpornih dokazov zgolj predpostavlja, da so bili (nizki) stroški proizvodnje na argentinskem domačem trgu v obravnavanem obdobju izključno posledica diferenciranih izvoznih davkov. Študija dejansko ne obravnava nobenega drugega dejavnika primerjalne prednosti, zaradi katerega bi lahko bila proizvodnja biodizla v Argentini cenejša kot v Združenih državah.

(78)	Komisija je zato sklenila, da ni mogla natančno nadomestiti stroškov v evidencah argentinskih proizvajalcev biodizla z referenčno vrednostjo, predlagano v Heffleyjevi študiji.

(79)

EBB je po revidiranem razkritju pojasnil, da je bil namen študije le dokazati, kako bi lahko Komisija na primer ocenila in količinsko opredelila obseg izkrivljanja (nezanesljivosti) zaradi sistema izvoznih davkov, in ne nadomestiti analize Komisije, ki temelji na njenih lastnih preverjenih podatkih, zbranih v prvotni preiskavi.

(80)

EBB je prav tako predložil revidirano študijo z referenčnimi podatki, ki so se popolnoma ujemali z obdobjem prvotne preiskave, ki je pokazalo zelo podoben rezultat, tj. izkrivljanje domačih cen soje v višini približno 27 %. EBB je poleg tega izpodbijal razumevanje Komisije, da je študija temeljila na stroških proizvodnje v ZDA. Nasprotno, temeljila je na oceni stroškov proizvodnje biodizla v Argentini. Poleg tega je kritika Komisije, da se je študija oprla na povprečno izvozno ceno, napačna, saj ta cena sama po sebi ni relevantna za izračun izkrivljanja stroškov biodizla v Argentini, ki ga povzroča sistem izvoznih davkov. Nazadnje je EBB trdil, da razlike v ceni v višini približno 30 % ni mogoče pojasniti s primerjalnimi prednostmi in da je ob odsotnosti nasprotnih dokazov argentinski sistem izvoznih davkov edina razumna razlaga za navedeno razliko.

(81)	Komisija je preučila razlage in pojasnila, ki jih je predložil EBB. Sprejela je, da je revidirana študija pokazala izkrivljanje domačih cen soje v obdobju preiskave za približno 27 %. Vendar še vedno ni bila prepričana glede ostalih treh točk.

(82)

EBB je sam priznal, da je ocena stroškov predelave za proizvajalca v Argentini temeljila na treh analizah, in sicer na analizi povprečnih stroškov in cen za Združene države in Argentino v šestih letih, na analizi enakih podatkov za Združene države in Argentino v enem letu ter na analizi podatkov za Argentino v enem letu, pri čemer je bila argentinska izvozna cena uporabljena kot približek za svetovno ceno. Jasno je, da je stanje v Združenih državah predstavljalo zunanjo referenčno vrednost, ki se je uporabila za ugotavljanje, kakšni bi bili stroški v Argentini, če ne bi bilo izkrivljanj zaradi izvoznega davka.

(83)	Poleg tega ni bilo nobenega utemeljenega razloga, zakaj bi se pri poskusu ugotavljanja obstoja prednosti, ki bi jo argentinski proizvajalec biodizla lahko imel zaradi sistema diferenciranih izvoznih davkov, prezrle argentinske izvozne cene v Evropo.

(84)

Komisija poleg tega nikoli ni izpodbijala, da je sistem diferenciranih izvoznih davkov umetno zniževal vhodne stroške argentinskih proizvajalcev biodizla, temveč je pod vprašaj postavila le predpostavko, v skladu s katero je bil sistem diferenciranih izvoznih davkov edini razlog za tako velike prednosti v višini približno 30 %.

5.3. Ponovno izračunane stopnje dampinga

(85)	Po razkritju so nekateri argentinski proizvajalci izvozniki predložili pripombe za posamezne družbe glede domnevnih napak pri izračunih dampinga. Komisija je po potrebi te napake popravila ter ustrezno spremenila stopnje dampinga in dajatve.

(86)

Glede na ugotovitve in priporočila v poročilih STO so spremenjene stopnje dajatve za vse argentinske izvoznike, izražene kot cena CIF meja Unije brez plačane carinske dajatve, naslednje:

Država	Družba	Stopnja dampinga
Argentina	Aceitera General Deheza S.A., General Deheza, Rosario; Bunge Argentina S.A., Buenos Aires	8,1 %
	Louis Dreyfus Commodities S.A., Buenos Aires	4,5 %
	Molinos Río de la Plata S.A., Buenos Aires; Oleaginosa Moreno Hermanos S.A.F.I.C.I. y A., Bahia Blanca; Vicentin S.A.I.C., Avellaneda	6,6 %
	Druge sodelujoče družbe	6,5 %
	Vse druge družbe	8,1 %

6. REVIDIRANE UGOTOVITVE O ŠKODI NA PODLAGI POROČIL

(87)

V poročilih je bilo med drugim ugotovljeno, da EU pri proučitvi učinka dampinškega uvoza na domačo industrijo ni ravnala v skladu s členom 3.1 in 3.4 protidampinškega sporazuma STO, kolikor se nanaša na proizvodno zmogljivost in izkoriščenost zmogljivosti. Vendar v poročilih sklep, da je industrija Unije v obravnavanem obdobju utrpela znatno škodo, ni bil razveljavljen.

(88)

Odbor je ugotovil, da organi EU niso ravnali v skladu s členom 3.1 in 3.4 protidampinškega sporazuma STO, ko so sprejeli revidirane podatke, ki jih je domača industrija EU predložila v pozni fazi preiskave, ne da bi se prepričali o njihovi točnosti in zanesljivosti (odstavek 7.395 poročila odbora). Revidirani podatki so se nanašali na „neizkoriščeno zmogljivost“. Obenem je odbor navedel, da revidirani podatki niso imeli pomembne vloge pri sklepu organov EU iz dokončne uredbe v zvezi s presežno zmogljivostjo kot „drugim dejavnikom“, ki je povzročil škodo (kar je potrjeno v odstavku 6.174 poročila pritožbenega organa).

(89)	Nekateri proizvajalci izvozniki in združenje argentinskih izvoznikov biodizla (CARBIO) so trdili, da je pojem „neizkoriščena zmogljivost“, kot je bil pojasnjen v dokončni uredbi, v tej industriji brez pomena. Zmogljivost je bodisi obstajala bodisi ni.

(90)

Po mnenju uvoznika Gunvor in združenja CARBIO je domača industrija utrpela škodo zaradi strukturne presežne zmogljivosti industrije, ki je nastala zaradi nepotrebnih povečanj proizvodne zmogljivosti kljub nizkim stopnjam izkoriščenosti zmogljivosti, in ne zaradi same stopnje izkoriščenosti zmogljivosti.

(91)	Združenje CARBIO ter argentinski in indonezijski proizvajalci izvozniki so trdili še, da mora Komisija ponovno proučiti proizvodno zmogljivost in izkoriščenost zmogljivosti na podlagi „pozitivnih dokazov“. Njena proučitev bi morala pomeniti „objektivno proučitev“ teh dejavnikov.

(92)	Komisija je to vprašanje obravnavala v oddelkih 6.1 do 6.4 v nadaljevanju.

6.1. Izpolnjen vprašalnik in preverjanje

(93)

Komisija je EBB poslala vprašalnik, s katerim je zahtevala pojasnila glede vprašanj, (i) katera metodologija je bila uporabljena za izračun proizvodne zmogljivosti in izkoriščenosti zmogljivosti industrije Unije v obravnavanem obdobju ter (ii) zakaj so bili ti podatki med prvotno preiskavo revidirani in na kateri podlagi so bili pridobljeni novi podatki.

(94)	Komisija je od EBB zahtevala tudi, naj pojasni, kako razume pojem „neizkoriščena zmogljivost“, zakaj bi ga bilo po njegovem mnenju treba izvzeti iz skupne proizvodne zmogljivosti industrije Unije za obravnavano obdobje in kako je bila neizkoriščena zmogljivost izračunana za nečlanice EBB.

(95)

Komisija je prejela izpolnjen vprašalnik, ga analizirala in 26. aprila 2017 opravila preveritveni obisk v prostorih EBB. Na zahtevo Komisije je EBB za preveritveni obisk pripravil vsa dokazila in delovne liste, ki jih je uporabil za izpolnjevanje vprašalnika, zlasti tiste, iz katerih je razvidna povezava med predloženimi informacijami ter evidencami o vodenju in računovodskimi evidencami za preverjanje na kraju samem, ki ga opravi Komisija.

(96)

Komisija je preverila dokazila, navzkrižno preverila sporočene podatke za obravnavano obdobje pri viru ter je lahko informacije iz evidenc o vodenju in računovodskih evidenc uskladila z revidiranimi podatki, ki so bili predloženi v prvotni preiskavi v zvezi s proizvodno zmogljivostjo in izkoriščenostjo zmogljivosti ter ki so zajemali obdobje od 1. januarja 2009 do konca obdobja preiskave. Dokumenti vsebujejo zaupne podatke o družbi in jih ni mogoče razkriti.

(97)

Gunvor in združenje CARBIO sta trdila, da vprašalnik, ki ga je Komisija naslovila na EBB, ni zadostoval za izpolnitev zahtev iz člena 3.1 in 3.4 protidampinškega sporazuma STO. EBB bi moral pojasniti, kako so bili revidirani podatki podprti z javnimi viri, Komisija pa ne bi smela preprosto sprejeti informacij, ki jih je predložil EBB.

(98)

Poleg tega sta Gunvor in združenje CARBIO trdila, da so bili odgovori EBB na vprašalnik v veliki meri redigirani, zato zainteresirane strani nikakor niso mogle razumeti, kako so bili podatki zbrani, ocenjeni in preverjeni na podlagi drugih virov, ter niso mogle presoditi, ali bi bilo treba ustrezne informacije, ki jih je predložil EBB, šteti za verodostojne.

(99)

Obe strani sta predložili podatke, ki jih je zbral Eurostat o proizvodnji, zmogljivosti in potrošnji biodizla v EU, ter poudarili podobnost med temi podatki in podatki, ki so bili objavljeni v začasni uredbi ter ki jih je zbral in Komisiji predložil EBB. Trdili sta, da bi morala Komisija namesto podatkov, ki jih je predložil EBB in ki so bili prilagojeni zaradi neizkoriščene zmogljivosti, uporabiti Eurostatove podatke.

(100)

Trdili sta še, da je opredelitev, ki jo je EBB navedel v zvezi z neizkoriščeno zmogljivostjo, preveč ohlapna ter da je bilo zmanjšanje proizvodne zmogljivosti z izvzetjem „neizkoriščene zmogljivosti“ predlagano šele precej po objavi začasne uredbe, ko je postalo jasno, da bi bilo na podlagi podatkov, navedenih v začasni uredbi, težje ustrezno vzpostaviti vzročno zvezo med domnevnim dampinškim uvozom in škodo, ki jo je domnevno utrpela industrija EU.

(101)

Komisija je te trditve zavrnila, kot je pojasnjeno v točkah 6.2 do 6.4 v nadaljevanju. Natančno je ocenila izpolnjeni vprašalnik, preverila podatke med preveritvenim obiskom v prostorih EBB in ugotovila, da so bili predloženi in revidirani podatki točni in zanesljivi ter da revidiranih podatkov, uporabljenih za dokončno uredbo, ni treba spremeniti (glej tudi uvodne izjave 53 do 58).

(102)

Poleg tega Komisija ugotavlja, da so podatki, ki jih je zbral EBB, v skladu z Eurostatovimi podatki, zato slednji pomenijo neodvisno potrditev točnosti in zanesljivosti podatkov, ki jih je predložil EBB. Ker pa so bili Eurostatovi podatki objavljeni šele leta 2014, jih ni bilo mogoče uporabiti v prvotni preiskavi.

(103)

Zato so bili revidirani podatki, uporabljeni v dokončni uredbi (uvodna izjava 131) (glej preglednico v nadaljevanju), točni in po preveritvenem obisku tudi potrjeni.

	2009	2010	2011	OP
Proizvodna zmogljivost (v tonah)	18 856 000	18 583 000	16 017 000	16 329 500
Indeks 2009 = 100	100	99	85	87
Obseg proizvodnje (v tonah)	8 729 493	9 367 183	8 536 884	9 052 871
Indeks 2009 = 100	100	107	98	104
Izkoriščenost zmogljivosti	46 %	50 %	53 %	55 %
Indeks 2009 = 100	100	109	115	120

6.2. Celotna proizvodnja v EU: pojasnila v zvezi s postopkom zbiranja podatkov EBB za proizvodnjo

(104)

EBB je marca 2013, tj. pred objavo začasnih ukrepov, Komisiji predložil podatke o proizvodnji za industrijo Unije, in sicer tako za članice kot tudi za nečlanice EBB.

(105)

Podatki o proizvodnji so bili sporočeni po družbah ne glede na to, ali so bile zadevne družbe članice EBB. S tem pristopom od spodaj navzgor je bilo zagotovljeno, da so podatki o proizvodnji natančno odražali proizvodnjo v EU.

(106)

Članice EBB vsako četrtletje predložijo EBB podatke o proizvodnji na obrazcu, ki ga pošlje EBB, nato pa se ti podatki navzkrižno preverijo z viri tržnih informacij. EBB se osredotoča zlasti na podatke o proizvodnji, saj se uporabljajo za določitev finančnega prispevka članic EBB k združenju.

(107)

Podatki nečlanic EBB o proizvodnji se zbirajo prek neposrednih stikov z družbami. Sporočeni podatki se nato navzkrižno preverijo z drugimi viri tržnih informacij, med katerimi so nacionalna združenja, drugi proizvajalci in specializirane publikacije.

(108)

Zato so podatki, ki jih predloži EBB, najboljše razpoložljive informacije o proizvodnji po vsej EU za članice in nečlanice EBB, temeljijo pa na rednem poročanju EBB o dejanski proizvodnji za vsako družbo EU, ki proizvaja biodizel.

(109)

EBB je te podatke uporabil za določitev celotne proizvodnje v Uniji, na kateri je utemeljil svoje trditve.

6.3. Celotna proizvodna zmogljivost v EU: pojasnila v zvezi s postopkom zbiranja podatkov EBB za proizvodno zmogljivost

(110)

EBB je marca 2013, tj. pred objavo začasnih ukrepov, Komisiji predložil podatke o proizvodni zmogljivosti za industrijo Unije, in sicer tako za članice kot tudi za nečlanice EBB.

(111)

Tako kot podatki o proizvodnji so bili podatki o proizvodni zmogljivosti predloženi na ravni družb za članice in nečlanice EBB.

(112)

Članice EBB predložijo podatke o proizvodni zmogljivosti dvakrat letno na obrazcu, ki ga pošlje EBB, nato pa se ti podatki navzkrižno preverijo z viri tržnih informacij. Zaradi zagotovitve doslednosti podatkov EBB zahteva, da članice sporočijo zmogljivost na podlagi 330 delovnih dni na leto na obrat, da se upošteva neizogibno vzdrževanje obratov.

(113)

Podatki nečlanic EBB o proizvodni zmogljivosti se zbirajo prek neposrednih stikov z družbami, nato pa se navzkrižno preverijo tako kot podatki o proizvodnji.

(114)

Ker EBB zahteva samo „hiter prikaz“ proizvodne zmogljivosti družbe na določen dan in ker si vse družbe pojma „zmogljivost“ vedno ne razlagajo podobno, bi bilo treba šteti, da so podatki o proizvodni zmogljivosti, ki jih predloži EBB, manj točni kot podatki o proizvodnji.

(115)

Ne glede na to so podatki, ki jih predloži EBB, najboljše razpoložljive informacije o proizvodni zmogljivosti po vsej EU za članice in nečlanice EBB, temeljijo pa na rednem poročanju EBB o dejanski proizvodni zmogljivosti za vsako družbo EU, ki proizvaja biodizel.

6.4. Pojasnila EBB glede opredelitve „neizkoriščenih zmogljivosti“

(116)

Kot je opisano v dokončni uredbi, je po objavi začasne uredbe postalo očitno, da podatki, objavljeni za proizvodno zmogljivost, niso točno prikazovali realnega stanja industrije Unije. Zato je Komisija od EBB zahtevala, naj pojasni svoje podatke o proizvodni zmogljivosti.

(117)

EBB je Komisiji predložil posodobljene podatke za članice in nečlanice, ki so opredelile nerazpoložljive tako imenovane „začasno ustavljene“ proizvodne zmogljivosti ali „neizkoriščene zmogljivosti“, ki so bile prvotno sporočene kot del celotne proizvodne zmogljivosti EU.

(118)

EBB določi neizkoriščene zmogljivosti pri izračunu proizvodnje in proizvodne zmogljivosti na podlagi podatkov, ki jih predložijo posamezne družbe. Zaradi narave zgoraj opisanega postopka zbiranja podatkov je bil potreben pregled predloženih podatkov v zvezi z nečlanicami EBB, da bi se zagotovilo, da podatki o proizvodni zmogljivosti čim točneje odražajo realno stanje industrije EU.

(119)

Podatki, ki jih je predložil EBB v obdobju med začasno in dokončno uredbo, so bili najboljše razpoložljive informacije o proizvodni zmogljivosti po vsej EU za članice in nečlanice EBB, temeljijo pa na rednem poročanju EBB o dejanski proizvodni zmogljivosti za vsako družbo EU, ki proizvaja biodizel.

6.5. Pripombe po razkritju

(120)

Po razkritju ugotovitev Komisije o škodi je več zainteresiranih strani predložilo pripombe o teh ugotovitvah.

(121)

Združenje argentinskih proizvajalcev biodizla CARBIO je ponovilo svoje stališče iz preiskave v zvezi s pregledom, in sicer da bi bilo treba v sedanji analizi škode in vzročne zveze namesto podatkov, uporabljenih v prvotni preiskavi, uporabiti trenutne Eurostatove podatke o proizvodnji biodizla in proizvodni zmogljivosti zanj.

(122)

Komisija je to trditev zavrnila. Eurostatovi podatki so bili v skladu s prvotnimi podatki, ki jih je predložil EBB. Vendar jih je EBB pozneje popravil, da bi bolje izražali neizkoriščeno zmogljivost med prvotno preiskavo. Kot je navedeno v oddelku 6.4, je Komisija preverila te posodobitve v sedanji preiskavi v zvezi s pregledom. Zato prvotni Eurostatovi podatki ne prikazujejo natančno stanja glede proizvodnje in biodizla, ki ga je Komisija posebej preverila in uporabila v zadevnem primeru.

(123)

Združenje CARBIO je navedlo tudi, da bi Komisija morala dodatno opredeliti „neizkoriščeno zmogljivost“. Komisija je ponovila, da je neizkoriščeno zmogljivost opredelila v uvodnih izjavah 131 in 132 dokončne uredbe. V poročilih STO ni bilo očitkov glede tega, kako je Komisija opredelila ta pojem, zato ni bilo razloga za spremembo za ta pregled.

7. RAZKRITJE

(124)

Vse strani so bile obveščene o ugotovitvah Komisije in so lahko v določenem obdobju predložile pripombe.

(125)

Po razkritju je proizvajalec izvoznik Molinos de la Plata obvestil Komisijo, da je izvažal v Unijo pod imenom „Molinos Agro S.A.“ in ne pod imenom „Molinos Río de la Plata S.A.“, pri čemer je predložil dokaze v zvezi s tem.

(126)

Komisija je proučila predložene dokaze in sklenila, da je bila sprememba imena zadostno utemeljena, zato je odobrila to trditev.

(127)

Po razkritju je sodelujoči indonezijski izvoznik Wilmar zahteval zaslišanje, ki mu je bilo tudi odobreno. Predložil je trditve za posamezne družbe glede izračuna dampinga in škode ter izrecno zahteval znižanje svoje stopnje dobička.

(128)

Komisija je te trditve zavrnila, saj niso bile povezane z izvajanjem poročila STO o Argentini. Poleg tega jih večina trenutno čaka na obravnavo v okviru spora pred STO, ki ga je sprožila Indonezija.

(129)

Po revidiranem razkritju je družba Wilmar vztrajala, da njena trditev glede njene stopnje dobička, uporabljene pri konstruiranju normalne vrednosti, ne čaka na obravnavo pred STO, temveč da gre za neodvisno vprašanje in da trditev temelji izključno na določbah osnovne protidampinške uredbe. To trditev bi bilo zato treba obravnavati v tem pregledu. Družba Wilmar je trdila tudi, da ohranitev ukrepov ni v interesu Unije in bi jih zato bilo treba razveljaviti.

(130)

Komisija je opozorila, da se je ta pregled začel na podlagi pooblastitvene uredbe STO za namene izvajanja ugotovitev in priporočil odbora in pritožbenega organa v sporu Evropska unija – protidampinški ukrepi za biodizel iz Argentine (WT/DS473/15). Pregled je zato omejen na vprašanja v postopku pred STO ter morebitne posledične in/ali tehnične spremembe, ki izhajajo iz njih. Zato nobena od trditev družbe Wilmar ni dopustna. Komisija je poleg tega spomnila, da je družba Wilmar podobno trditev glede stopnje dobička podala že v prvotni preiskavi, kjer je bila zavrnjena (glej uvodne izjave 43 do 46 Izvedbene uredbe (EU) št. 1194/2013). Po razkritju je sodelujoči argentinski proizvajalec izvoznik COFCO Argentina S.A. (prej znan kot „Noble Argentina S.A.“) zahteval, da se družba obravnava kot „novinka“ in da se vključi na seznam družb z individualnimi stopnjami dajatve za „vse druge družbe“.

(131)

Komisija je družbo obvestila, da bi morala ravnati v skladu s postopkom za nove proizvajalce izvoznike iz člena 3 dokončne uredbe.

(132)

Po razkritju je EBB zahteval zaslišanje pred pooblaščencem za zaslišanje, pri čemer je kot razlog navedel, da stališče Komisije ni bilo določeno na podlagi objektivne pravne logike, temveč na podlagi političnega interesa.

(133)

Na obravnavi z dne 20. julija 2017 pooblaščenec za zaslišanje ni ugotovil, da bi bile pravice do obrambe EBB kot zainteresirane strani kršene. Hkrati je pozval Komisijo, naj utemelji svoje stališče, zakaj ni mogla zanemariti argentinskih cen soje kot nezanesljivih. Komisija je to točko vključila v oceno pripomb, ki jih je prejela po razkritju, kot je navedeno v uvodnih izjavah 60 do 63.

8. DOKONČNI UKREPI

(134)

Na podlagi zgoraj navedene ponovne ocene je Komisija sklenila, da je škodljivi damping iz prvotne preiskave potrjen.

(135)

Zato bi bilo treba protidampinške ukrepe za uvoz biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije, uvedene z Izvedbeno uredbo (EU) št. 1194/2013, ohraniti, pri čemer se spremenjene stopnje dampinga za Argentino ponovno izračunajo, kot je določeno zgoraj.

(136)

Stopnja dokončne protidampinške dajatve, ki se uporablja za zadevni izdelek, je naslednja:

Država	Družba	Stopnja dampinga	Stopnja škode	Stopnja protidampinške dajatve
Argentina	Aceitera General Deheza S.A., General Deheza, Rosario; Bunge Argentina S.A., Buenos Aires	8,1 %	22,0 %	8,1 %
	Louis Dreyfus Commodities S.A., Buenos Aires	4,5 %	24,9 %	4,5 %
	Molinos Agro S.A., Buenos Aires; Oleaginosa Moreno Hermanos S.A.F.I.C.I. y A., Bahia Blanca; Vicentin S.A.I.C., Avellaneda	6,6 %	25,7 %	6,6 %
	Druge sodelujoče družbe	6,5 %	24,6 %	6,5 %
	Vse druge družbe	8,1 %	25,7 %	8,1 %

(137)

Zato bi bilo treba člen 1(2) dokončne uredbe ustrezno spremeniti –

(138)

Odbor, ustanovljen s členom 15(1) Uredbe (EU) 2016/1036 (12), ni predložil mnenja –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Preglednica z navedbo stopenj dokončne protidampinške dajatve, ki se uporabljajo za neto ceno franko meja Unije pred plačilom dajatve za izdelke, ki jih proizvajajo družbe iz člena 1(2) Izvedbene uredbe (EU) št. 1194/2013, se nadomesti z naslednjo preglednico:

„Država	Družba	Stopnja dajatve v EUR na neto tono	Dodatna oznaka TARIC
Argentina	Aceitera General Deheza S.A., General Deheza, Rosario; Bunge Argentina S.A., Buenos Aires	79,56	B782
	Louis Dreyfus Commodities S.A., Buenos Aires	43,18	B783
	Molinos Agro S.A., Buenos Aires; Oleaginosa Moreno Hermanos S.A.F.I.C.I. y A., Bahia Blanca; Vicentin S.A.I.C., Avellaneda	62,91	B784
	Druge sodelujoče družbe: Cargill S.A.C.I., Buenos Aires; Unitec Bio S.A., Buenos Aires; Viluco S.A., Tucuman	62,52	B785
	Vse druge družbe	79,56	B999
Indonezija	PT Ciliandra Perkasa, Jakarta	76,94	B786
	PT Musim Mas, Medan	151,32	B787
	PT Pelita Agung Agrindustri, Medan	145,14	B788
	PT Wilmar Bioenergi Indonesia, Medan; PT Wilmar Nabati Indonesia, Medan	174,91	B789
	Druge sodelujoče družbe: PT Cermerlang Energi Perkasa, Jakarta	166,95	B790
	Vse druge družbe	178,85	B999“

Člen 2

Ta uredba začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Bruslju, 18. septembra 2017

Za Komisijo

Predsednik

Jean-Claude JUNCKER

(1) UL L 83, 27.3.2015, str. 6.

(2) Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 1194/2013 z dne 19. novembra 2013 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije (UL L 315, 26.11.2013, str. 2).

(3) WT/DS473/AB/R in WT/DS473/AB/R/Add.1.

(4) WT/DS473/R in WT/DS473/R/Add.1.

(5) UL C 476, 20.12.2016, str. 3. Obvestilo o začetku glede protidampinških ukrepov, ki veljajo za uvoz biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije v skladu s priporočili in sklepi Organa za reševanje sporov Svetovne trgovinske organizacije v sporu „EU – protidampinški ukrepi za biodizel“ (DS473).

(6) Evropska unija – protidampinški ukrepi za biodizel iz Indonezije, DS480.

(7) Glej na primer sklepne predloge generalnega pravobranilca Jacobsa z dne 29. aprila 2004 v zadevi C-422/02 P, Europe Chemi-Con (Deutschland) proti Svetu, ECLI:EU:C:2004:277, točka 36.

(8) Glej sodbo z dne 7. maja 1991 v zadevi C-69/89, Nakajima All Precision proti Svetu, ECLI:EU:C:1991:186, točka 120. Glej tudi novejše sklepne predloge generalnega pravobranilca Camposa Sánchez-Bordona z dne 20. julija 2017 v zadevi C-256/16, Deichmann, ECLI:EU:C:2017:580, točka 49.

(9) Uredba (EU) št. 490/2013 z dne 27. maja 2013 o uvedbi začasne protidampinške dajatve na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije („začasna uredba“) (UL L 141, 28.5.2013, str. 6).

(10) Poročilo odbora, EU – biodizel, odstavek 7.242, opomba 400; poročilo pritožbenega organa, EU – biodizel, odstavek 6.41.

(11) Poročilo pritožbenega organa, EU – biodizel, odstavka 6.54 in 6.55; poročilo odbora, EU – biodizel, odstavka 7.248 in 7.249.

(12) Uredba (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (UL L 176, 30.6.2016, str. 21).

19.9.2017

Uradni list Evropske unije

L 239/36

PRIPOROČILO KOMISIJE (EU) 2017/1584

z dne 13. septembra 2017

o usklajenem odzivu na velike kibernetske incidente in krize

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 292 Pogodbe,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Uporaba in odvisnost od informacijskih in komunikacijskih tehnologij sta postali ključna vidika v vseh sektorjih gospodarstva, saj so naša podjetja in državljani tesneje medsebojno povezani in bolj odvisni drug od drugega prek različnih sektorjev in preko meja kot kdajkoli. Države članice in institucije EU morajo biti dobro pripravljene na možnost kibernetskega incidenta, ki bi prizadel organizacije v več kot eni državi članici ali celo po celotni Uniji ter lahko povzročil resne motnje na notranjem trgu, pa tudi širše na omrežjih in informacijskih sistemih, na katerih slonijo gospodarstvo, demokracija in družba Unije.

(2)

Kibernetski incident se lahko šteje za krizo na ravni Unije, kadar so motnje, ki jih povzroči, preobsežne, da bi jih lahko obvladala država članica sama, ali kadar prizadene vsaj dve državi članici s tako pomembnim tehničnim in političnim učinkom, da sta potrebna pravočasno usklajevanje in odziv na politični ravni Unije.

(3)	Kibernetski incidenti lahko sprožijo širšo krizo in vplivajo na sektorje dejavnosti, ki presegajo omrežja in informacijske sisteme ter komunikacijska omrežja; kakršen koli ustrezen odziv mora temeljiti tako na kibernetskih kot tudi nekibernetskih dejavnostih blaženja.

(4)

Kibernetskih incidentov ni možno predvideti; pogosto se pojavijo in razvijejo v zelo kratkem času, zato morajo prizadeti subjekti in subjekti, odgovorni za odziv na incidente in blaženje njihovih učinkov, hitro uskladiti svoje odzive. Poleg tega kibernetski incidenti pogosto niso omejeni na določeno geografsko območje in se lahko istočasno pojavijo v več državah ali bliskovito razširijo po njih.

(5)

Za učinkovit odziv na velike kibernetske incidente in krize na ravni EU sta nujna hitro in učinkovito sodelovanje med vsemi zadevnimi zainteresiranimi stranmi, ki temelji na pripravljenosti in zmogljivostih posameznih držav članic, in usklajeno skupno ukrepanje, ki ga podpirajo zmogljivosti Unije. Pravočasen in učinkovit odziv na incidente zato sloni na že obstoječih ter – kolikor je to možno – dobro utečenih postopkih sodelovanja in mehanizmih, pri čemer so jasno opredeljene vloge in odgovornosti ključnih akterjev na nacionalni ravni in na ravni Unije.

(6)

V svojih sklepih (1) o zaščiti kritične informacijske infrastrukture z dne 27. maja 2011 je Svet pozval države članice, naj „okrepijo sodelovanje med državami članicami ter na podlagi nacionalnih izkušenj in rezultatov na področju kriznega upravljanja in v sodelovanju z agencijo ENISA prispevajo k razvoju evropskih mehanizmov sodelovanja v primeru kibernetskih incidentov, ki bodo preskušeni v okviru naslednje vaje CyberEurope v letu 2012“.

(7)

V sporočilu z naslovom „Krepitev odpornosti evropskega sistema kibernetske varnosti ter spodbujanje konkurenčne in inovativne industrije kibernetske varnosti“ (2) iz leta 2016 so bile države članice spodbujene, naj čim bolj izkoristijo obstoječe mehanizme sodelovanja iz direktive VOI (3) ter okrepijo čezmejno sodelovanje v zvezi s pripravljenostjo na kibernetske incidente velikih razsežnosti. V njem je bilo navedeno tudi, da bi usklajen pristop h kriznemu sodelovanju med različnimi elementi kibernetskega ekosistema, ki bi bil določen v „načrtu“, izboljšal pripravljenost ter da bi ta načrt prav tako moral omogočiti sinergije in povezanost z obstoječimi mehanizmi kriznega upravljanja.

(8)	V sklepih Sveta (4) v zvezi z navedenim sporočilom so države članice pozvale Komisijo, naj takšen načrt predloži v obravnavo organom in drugim zadevnim deležnikom. Vendar direktiva VOI ne določa okvira Unije za sodelovanje v primeru velikih kibernetskih incidentov in kriz.

(9)

Komisija se je posvetovala z državami članicami na dveh ločenih posvetovalnih delavnicah, ki sta potekali 5. aprila in 4. julija 2017 v Bruslju, udeležili pa so se jih predstavniki skupin za odzivanje na incidente na področju računalniške varnosti (CSIRT) držav članic, skupine za sodelovanje, vzpostavljene z direktivo VOI, in Horizontalne delovne skupine Sveta za kibernetska vprašanja ter predstavniki Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD), agencije ENISA, Europola/EC3 in generalnega sekretariata Sveta (GSS).

(10)

Sedanji načrt za usklajen odziv na velike kibernetske incidente in krize na ravni Unije, ki je priložen temu priporočilu, je rezultat omenjenih posvetovanj in dopolnjuje sporočilo o krepitvi odpornosti evropskega sistema kibernetske varnosti ter spodbujanju konkurenčne in inovativne industrije kibernetske varnosti.

(11)

Načrt opisuje in določa cilje in načine sodelovanja med državami članicami ter institucijami, organi, uradi in agencijami EU (v nadaljnjem besedilu: institucije EU) pri odzivanju na velike kibernetske incidente in krize ter prikazuje, kako lahko obstoječi mehanizmi za krizno upravljanje v celoti izkoristijo obstoječe subjekte za zagotavljanje kibernetske varnosti na ravni EU.

(12)

Pri odzivanju na kibernetsko krizo v smislu uvodne izjave 2 se bo odziv na politični ravni Unije v Svetu usklajeval v okviru enotne ureditve za politično odzivanje (IPCR) (5); Komisija bo v postopku usklajevanja na visoki ravni večsektorskega usklajevanja uporabila sistem ARGUS (6). Če bo imela kriza znaten vpliv na zunanjo ali skupno varnostno in obrambno politiko (SVOP), bo sprožen mehanizem Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) za krizno odzivanje (6).

(13)

Sodelovanje v primeru kibernetskih incidentov ali kriz na nekaterih področjih urejajo sektorski mehanizmi za krizno upravljanje na ravni EU. Tako so na primer v okviru evropskega globalnega satelitskega navigacijskega sistema (GNSS) vloge Sveta, visokega predstavnika, Komisije, Agencije za evropski GNSS in držav članic določene že s Sklepom Sveta 2014/496/SVZP (7), in sicer v okviru verige operativnih odgovornosti, vzpostavljene v odziv na grožnjo Uniji, državam članicam ali GNSS, tudi v primeru kibernetskega napada. Zato to priporočilo ne bi smelo posegati v take mehanizme.

(14)

Glavno odgovornost za odzivanje v primeru velikih kibernetskih incidentov ali kriz imajo prizadete države članice. Vendar imajo pomembno vlogo tudi Komisija, visoki predstavnik in druge institucije ali službe EU, ta vloga pa izhaja iz prava Unije ali iz dejstva, da lahko kibernetski incidenti in krize vplivajo na vsa področja gospodarske dejavnosti na enotnem trgu, varnost in mednarodne odnose Unije, pa tudi na same institucije EU.

(15)

Ključni akterji na ravni Unije, vključeni v odzivanje na kibernetske krize, vključujejo nove strukture in mehanizme, vzpostavljene na podlagi direktive VOI, tj. mrežo skupin za odzivanje na incidente na področju računalniške varnosti (CSIRT), pa tudi pristojne agencije in organe, ki so Agencija Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA), Evropski center za boj proti kibernetski kriminaliteti (Europol/EC3), Obveščevalni in situacijski center EU (INTCEN), Obveščevalni direktorat Vojaškega štaba EU (EUMS INT) in situacijska soba EU (SITROOM), ki skupaj delujejo kot SIAC (Enotna zmogljivost za analize obveščevalnih podatkov), Hibridna fuzijska celica EU (v okviru INTCEN), skupina za odzivanje na računalniške grožnje za evropske institucije (CERT-EU) in Center za usklajevanje nujnega odziva pri Evropski komisiji.

(16)

Sodelovanje med državami članicami pri odzivanju na kibernetske incidente na tehnični ravni zagotavlja mreža skupin CSIRT, vzpostavljena z direktivo VOI. ENISA opravlja naloge sekretariata za navedeno mrežo in dejavno podpira sodelovanje med skupinami CSIRT. Nacionalne skupine CSIRT in CERT-EU sodelujejo med seboj in si prostovoljno izmenjujejo informacije, med drugim po potrebi v odziv na kibernetske incidente, ki prizadenejo eno ali več držav članic. Na zahtevo predstavnika skupine CSIRT države članice lahko obravnavajo in po možnosti opredelijo usklajen odziv na incident, ki se je zgodil na ozemlju pod pristojnostjo te iste države članice. Zadevni protokoli bodo določeni v standardnih operativnih postopkih (8) mreže skupin CSIRT.

(17)

Mreža skupin CSIRT je zadolžena tudi za obravnavanje, iskanje in določanje nadaljnjih oblik operativnega sodelovanja, vključno s kategorijami tveganj in incidentov, zgodnjim opozarjanjem, medsebojno pomočjo ter načeli in načini usklajevanja pri odzivanju držav članic na čezmejna tveganja in incidente.

(18)

Skupina za sodelovanje, vzpostavljena s členom 11 direktive VOI, je zadolžena za strateško usmerjanje dejavnosti mreže skupin CSIRT, obravnavo zmogljivosti in pripravljenosti držav članic, prostovoljno ocenjevanje nacionalnih strategij za varnost omrežij in informacijskih sistemov ter učinkovitosti skupin CSIRT in določitev najboljših praks.

(19)	Namensko delovno telo znotraj skupine za sodelovanje pripravlja smernice za priglasitev incidentov v skladu s členom 14(7) direktive VOI v zvezi z okoliščinami, v katerih morajo izvajalci bistvenih storitev priglasiti incidente v skladu s členom 14(3), ter obliko in postopek teh priglasitev (9).

(20)

Zavedanje in razumevanje situacije v realnem času, položaja glede tveganja in groženj, pridobljena s pomočjo poročil, ocen, raziskav, preiskav in analiz, sta ključnega pomena za sprejemanje dobro premišljenih odločitev. Takšno „situacijsko zavedanje“ vseh zadevnih zainteresiranih strani je ključno za učinkovit in usklajen odziv. Situacijsko zavedanje vključuje tako elemente vzrokov za incident, kot tudi njegovih učinkov in izvora. Znano je, da je to odvisno od izmenjave in deljenja informacij med zadevnimi stranmi v ustrezni obliki, s skupno taksonomijo za opis incidenta in na ustrezno zaščiten način.

(21)

Na kibernetske incidente se je mogoče odzvati na različne načine, od izbire tehničnih ukrepov, ki lahko vključujejo dva ali več subjektov, ki skupaj preiskujejo tehnične vzroke incidenta (npr. analiza zlonamerne programske opreme) ali iščejo načine, kako bi organizacije ugotovile, ali je incident prizadel tudi njih (npr. kazalniki ogroženosti), pa do operativnih odločitev glede uporabe takšnih ukrepov in, na politični ravni, incidentu ustrezno odločitev glede uporabe drugih instrumentov, na primer okvira za skupen odziv na zlonamerne kibernetske dejavnosti (10) ali protokola EU za preprečevanje hibridnih groženj (11).

(22)

Zaupanje evropskih državljanov in podjetij v digitalne storitve je bistvenega pomena za cvetoč enotni digitalni trg. Pomembno vlogo pri blaženju negativnih učinkov kibernetskih incidentov in kriz ima zato tudi krizno komuniciranje. Komuniciranje lahko poteka tudi v kontekstu okvira za skupen diplomatski odziv kot sredstvo za vplivanje na ravnanje (potencialnih) napadalcev, ki delujejo iz tretjih držav. Usklajevanje komuniciranja z javnostjo za blaženje negativnih učinkov kibernetskih incidentov in kriz ter komuniciranja z javnostjo za vplivanje na napadalca je nujno za učinkovit politični odziv.

(23)	Učinkovit ukrep za blaženje velikega kibernetskega incidenta ali krize bi lahko bilo tudi obveščanje javnosti o tem, kako lahko ublažijo učinke incidenta na ravni uporabnika in organizacije (na primer z namestitvijo programskih popravkov ali sprejetjem dopolnilnih ukrepov za izogibanje grožnji).

(24)

Komisija prek infrastrukture digitalnih storitev za kibernetsko varnost instrumenta za povezovanje Evrope (IPE) razvija mehanizem za sodelovanje v okviru jedrne storitvene platforme, imenovan MeliCERTes, s katerim bodo skupine CSIRT držav članic lahko izboljšale svoje ravni pripravljenosti, sodelovanja in odzivanja v zvezi z novimi kibernetskimi grožnjami in incidenti. Komisija s konkurenčnimi razpisi za zbiranje predlogov za dodeljevanje nepovratnih sredstev v okviru IPE sofinancira skupine CSIRT v državah članicah, da bi se izboljšale njihove operativne zmogljivosti na nacionalni ravni.

(25)	Vaje na področju kibernetske varnosti na ravni EU so bistvenega pomena za spodbujanje in izboljšanje sodelovanja med državami članicami in zasebnim sektorjem. V ta namen ENISA že od leta 2010 organizira redne vseevropske vaje v zvezi s kibernetskimi incidenti („Cyber Europe“).

(26)

Svet v svojih sklepih (12) o izvajanju Skupne izjave predsednika Evropskega sveta, predsednika Evropske komisije in generalnega sekretarja Organizacije Severnoatlantske pogodbe poziva k okrepitvi sodelovanja pri kibernetskih vajah z vzajemnim sodelovanjem osebja v različnih vajah, zlasti v Cyber Coalition in Cyber Europe.

(27)	Zaradi vedno novih groženj ter nedavnih kibernetskih incidentov se Unija sooča z vedno večjim tveganjem, zato bi morale države članice brez odlašanja, v vsakem primeru pa do konca leta 2018, sprejeti ukrepe v skladu s tem priporočilom –

SPREJELA NASLEDNJE PRIPOROČILO:

(1)	Države članice in institucije EU bi morale vzpostaviti okvir EU za odzivanje na krize na področju kibernetske varnosti, ki bi v skladu z vodilnimi načeli, predstavljenimi v načrtu, vključeval v načrtu opisane cilje in načine sodelovanja.

(2)

Okvir EU za odzivanje na krize na področju kibernetske varnosti bi moral zlasti določiti ustrezne akterje, institucije EU in organe držav članic na vseh potrebnih ravneh – tehnični, operativni, strateško-politični – ter po potrebi tudi standardne operativne postopke, s katerimi bi bil določen način sodelovanja med navedenimi akterji v kontekstu mehanizmov EU za krizno upravljanje. Poudariti bi bilo treba omogočanje izmenjave informacij brez nepotrebnega odlašanja ter usklajevanje odziva med velikimi kibernetskimi incidenti in krizami.

(3)	V ta namen bi si morali pristojni organi držav članic v sodelovanju prizadevati za nadaljnjo opredelitev souporabe informacij in protokolov o sodelovanju. Skupina za sodelovanje bi morala izkušnje v teh zadevah izmenjevati z zadevnimi institucijami EU.

(4)	Države članice bi morale zagotoviti, da njihovi mehanizmi za nacionalno krizno upravljanje ustrezno obravnavajo odzivanje na kibernetske incidente in določajo potrebne postopke sodelovanja na ravni EU v kontekstu okvira EU.

(5)

V zvezi z obstoječimi mehanizmi EU za krizno upravljanje bi v skladu z načrtom morale države članice skupaj s službami Komisije in ESZD pripraviti smernice za izvajanje v praksi glede integracije svojih subjektov in postopkov za nacionalno krizno upravljanje in kibernetsko varnost v obstoječe mehanizme kriznega upravljanja na ravni EU, tj. tiste v okviru enotne ureditve za politično odzivanje in ESZD. Zlasti bi morale države članice zagotoviti, da so vzpostavljene ustrezne strukture, ki v kontekstu kriznih mehanizmov EU omogočajo učinkovit pretok informacij med njihovimi organi za nacionalno krizno upravljanje in njihovimi predstavniki na ravni EU.

(6)

Države članice bi morale v celoti izkoristiti možnosti, ki so ponujene v okviru programa infrastrukture digitalnih storitev za kibernetsko varnost instrumenta za povezovanje Evrope, in v sodelovanju s Komisijo zagotoviti, da bo mehanizem za sodelovanje v okviru jedrne storitvene platforme, ki je trenutno v razvoju, zagotovil potrebne funkcije in izpolnjeval njihove zahteve po sodelovanju tudi v času dejanskih kibernetskih kriz.

(7)

Za še boljše tehnično in operativno sodelovanje med krizami bi morale države članice s pomočjo agencije ENISA in na podlagi preteklih prizadevanj na tem področju sodelovati pri razvoju in sprejemanju skupne taksonomije in predloge za poročila o razmerah, s katerimi bi se opisali tehnični vzroki in učinki kibernetskih incidentov. V zvezi s tem bi morale države članice upoštevati tekoče delo v okviru skupine za sodelovanje na področju smernic za priglasitev incidentov in zlasti posebnih vidikov glede oblike nacionalnih priglasitev.

(8)

Postopki, določeni v navedenem okviru, bi morali biti preskušeni in po potrebi pregledani na podlagi izkušenj, ki jih je država članica pridobila tako med sodelovanjem v diplomatskih prizadevanjih na nacionalni in regionalni ravni ter na ravni Unije, kot tudi med Natovimi vajami na področju kibernetske varnosti. Zlasti bi morale biti preskušene v kontekstu vaj CyberEurope, ki jih organizira agencija ENISA. Prva takšna priložnost bodo vaje CyberEurope v letu 2018.

(9)	Države članice in institucije EU bi morale redno vaditi svoj odziv na velike kibernetske incidente in krize na nacionalni in evropski ravni, po potrebi vključno s svojim političnim odzivom in z ustrezno vključenostjo subjektov iz zasebnega sektorja.

V Bruslju, 13. septembra 2017

Za Komisijo

Mariya GABRIEL

Članica Komisije

(1) Sklepi Sveta o zaščiti kritične informacijske infrastrukture „Dosežki in naslednji koraki: h globalni kibernetski varnosti“, dokument št. 10299/11, Bruselj, 27. maj 2011.

(2) COM(2016) 410 final, 5. julij 2016.

(3) Direktiva (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o ukrepih za visoko skupno raven varnosti omrežij in informacijskih sistemov v Uniji (UL L 194, 19.7.2016, str. 1).

(4) Dokument št. 14540/16, 15. november 2016.

(5) Podrobnejše informacije so na voljo v oddelku 3.1 Dodatka o kriznem upravljanju, mehanizmih za sodelovanje in akterjih na ravni EU.

(6) Prav tam.

(7) Sklep Sveta 2014/496/SZVP z dne 22. julija 2014 o vidikih namestitve, delovanja in uporabe evropskega globalnega navigacijskega satelitskega sistema, ki vplivajo na varnost Evropske unije in razveljavitvi Skupnega ukrepa 2004/552/SZVP (UL L 219, 25.7.2014, str. 53).

(8) V pripravi; predvidoma bodo sprejeti do konca leta 2017.

(9) Smernice bodo predvidoma pripravljene do konca leta 2017.

(10) Sklepi Sveta o okviru za skupen diplomatski odziv EU na zlonamerne kibernetske dejavnosti („zbirka orodij za kibernetsko diplomacijo“), dokument št. 9916/17.

(11) Skupni dokument služb Komisije, Operativni protokol EU za preprečevanje hibridnih groženj (EU Playbook), SWD(2016) 227 final, 5. julij 2016.

(12) ST 15283/16, 6. december 2016.

PRILOGA

Načrt za usklajen odziv na velike čezmejne kibernetske incidente in krize

UVOD

Ta načrt se uporablja za kibernetske incidente, ki povzročijo prevelike motnje, da bi jih lahko prizadeta država članica obvladala sama, ali prizadenejo vsaj dve državi članici ali instituciji EU tako obsežno in s tako občutnim tehničnim ali političnim učinkom, da zahtevajo pravočasno politično usklajevanje in odziv na politični ravni Unije.

Tako veliki kibernetski incidenti se štejejo za kibernetsko „krizo“.

V primeru vseevropske krize, povezane s kibernetiko, usklajevanje odziva na politični ravni Unije vodi Svet z uporabo enotnih ureditev EU za politično odzivanje na krize (IPCR).

Znotraj komisije bo usklajevanje potekalo po sistemu hitrega obveščanja ARGUS.

Če bo imela kriza znaten vpliv na zunanjo ali skupno varnostno in obrambno politiko (SVOP), se aktivira mehanizem ESZD za krizno odzivanje.

V načrtu je opisano, kako bi morali ti uveljavljeni mehanizmi za krizno upravljanje polno izkoristiti obstoječe subjekte kibernetske varnosti na ravni EU in mehanizme za sodelovanje med državami članicami.

Pri tem načrt upošteva sklop vodilnih načel (sorazmernost, subsidiarnost, dopolnjevanje in zaupnost informacij) ter predstavlja glavne cilje sodelovanja (učinkovit odziv, skupno situacijsko zavedanje, sporočila za komuniciranje z javnostjo) na treh ravneh (strateško-politični, operativni in tehnični), mehanizme in vpletene akterje ter dejavnosti za doseganje navedenih glavnih ciljev.

Načrt ne zajema celotnega življenjskega cikla kriznega upravljanja (preprečevanje/blaženje, pripravljenost, odzivanje, obnova), temveč se osredotoča na odzivanje. Kljub temu obravnava tudi nekatere dejavnosti, zlasti dejavnosti, povezane s skupnim situacijskim zavedanjem.

Pomembno je tudi poudariti, da so lahko kibernetski incidenti vzrok ali del širše krize, ki vpliva tudi na druge sektorje. Ker bo verjetno večina kibernetskih kriz vplivala na fizični svet, mora vsak ustrezen odziv temeljiti tako na kibernetskih kot nekibernetskih blažilnih dejavnostih. Dejavnosti kibernetskega kriznega odzivanja bi morale biti usklajene z drugimi mehanizmi za krizno upravljanje na ravni EU ter na nacionalni ali sektorski ravni.

Načrt tudi ne nadomešča obstoječih mehanizmov, ureditev ali instrumentov v posameznih sektorjih ali posameznih politikah, kot na primer tisti, ki je bil vzpostavljen za evropski program globalnega satelitskega navigacijskega sistema (GNSS) (1), in ne bi smel posegati vanje.

Vodilna načela

Pri prizadevanju za cilje, opredeljevanju potrebnih dejavnosti ter dodeljevanju vlog in odgovornosti ustreznim akterjem ali mehanizmom so bila uporabljena naslednja vodilna načela, ki jih je treba upoštevati tudi pri pripravi prihodnjih izvedbenih smernic.

Sorazmernost: Velika večina kibernetskih incidentov, ki prizadene države članice, ne pomeni nacionalne „krize“, še manj pa evropske. Temelj za sodelovanje med državami članicami pri odzivanju na take incidente je mreža skupin za odzivanje na incidente na področju računalniške varnosti (skupin CSIRT), ki so bile vzpostavljene z direktivo o varnosti omrežij in informacij (2). Nacionalne skupine CSIRT prostovoljno, dnevno in v skladu s standardnimi operativnimi postopki (SOP) mreže skupin CSIRT sodelujejo in izmenjujejo informacije, med drugim po potrebi kot odziv na kibernetske incidente, ki prizadenejo eno ali več držav članic. Načrt bi moral zato te standardne operativne postopke popolnoma izkoristiti, v njih pa bi se morale odražati vse dodatne naloge, povezane s kibernetsko krizo.

Subsidiarnost: Načelo subsidiarnosti je ključno. Glavno odgovornost za odzivanje ob velikih kibernetskih incidentih ali krizah imajo prizadete države članice. Pomembno vlogo pa imajo tudi Komisija, Evropska služba za zunanje delovanje in druge institucije, uradi, agencije in organi EU. To vlogo jasno določajo ureditve IPCR, izhaja pa tudi iz prava Unije ali enostavno iz dejstva, da lahko kibernetski incidenti in krize prizadenejo vsa področja gospodarske dejavnosti znotraj enotnega trga, varnost in mednarodne odnose Unije, pa tudi same institucije EU.

Dopolnjevanje: Načrt v celoti upošteva obstoječe mehanizme za krizno upravljanje na ravni EU (enotne ureditve EU za politično odzivanje na krize (IPCR), sistem ARGUS in mehanizem ESZD za krizno odzivanje), vanje vključuje nove strukture in mehanizme iz direktive o varnosti omrežij in informacij (mrežo skupin CSIRT) ter relevantne agencije in organe (Agencijo Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA), Evropski center za boj proti kibernetski kriminaliteti pri Europolu (Europol/EC3), Obveščevalni in situacijski center EU (INTCEN), Obveščevalni direktorat Vojaškega štaba EU (EUMS INT) ter situacijsko sobo (SITROOM) znotraj INTCEN, ki skupaj delujejo kot SIAC (enotna zmogljivost za analize obveščevalnih podatkov); hibridno fuzijsko celico EU (s sedežem v INTCEN) ter skupino za odzivanje na računalniške grožnje za evropske institucije, organe in agencije (CERT-EU)). Pri tem bi moral načrt zagotoviti tudi, da se pri interakciji in sodelovanju čim bolj dopolnjujejo, njihove naloge pa čim manj prekrivajo.

Zaupnost informacij: Vse izmenjave informacij v okviru načrta morajo spoštovati veljavna pravila o varnosti (3), varstvu osebnih podatkov in semaforski protokol (4). Za izmenjavo tajnih podatkov se ne glede na uporabljeno razvrstitveno shemo uporabijo razpoložljiva potrjena orodja (5). Pri obdelavi osebnih podatkov bodo upoštevani veljavni predpisi EU, zlasti Splošna uredba o varstvu podatkov (6), Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah (7) ter uredba (8)„o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije in o prostem pretoku takih podatkov“.

Glavni cilji

Sodelovanje na podlagi načrta sledi prej navedenemu pristopu na treh ravneh: politični, operativni in tehnični. Na vsaki ravni lahko sodelovanje vključuje izmenjavo informacij ter skupne ukrepe, njegov namen pa je doseči glavne cilje iz nadaljevanja.

—

Omogočanje učinkovitega odziva: Odziv je lahko različen: od opredeljevanja tehničnih ukrepov, pri čemer morata vsaj dva subjekta skupaj preiskovati tehnične vzroke incidenta (npr. analiza zlonamerne programske opreme), ali načinov, kako lahko organizacije ocenijo, ali so bile prizadete (npr. kazalniki ogroženosti), do sprejemanja operativnih odločitev o uporabi takih tehničnih ukrepov ter odločanja na politični ravni o sprožitvi drugih instrumentov, kot so diplomatski odziv EU na zlonamerne kibernetske dejavnosti („orodje za kibernetsko diplomacijo“) ali operativni protokol EU za preprečevanje hibridnih groženj, odvisno od incidenta.

—

Skupno situacijsko zavedanje: Za usklajen odziv je bistveno, da vse relevantne zainteresirane strani na vseh treh ravneh (tehnični, operativni in politični) dovolj dobro razumejo dogodke, ko ti potekajo. Situacijsko zavedanje lahko vključuje tehnološke elemente o vzrokih ter učinek in izvor incidenta. Ker lahko kibernetski incidenti prizadenejo vrsto različnih sektorjev (finančni, energetski, prometni, zdravstveni sektor in druge), je nujno, da ustrezne informacije v primerni obliki pravočasno dosežejo vse relevantne zainteresirane strani.

—

Strinjanje o ključnih sporočilih za komuniciranje z javnostjo (9): Krizno komuniciranje ima pomembno vlogo pri blaženju negativnih učinkov kibernetskih incidentov in kriz, lahko pa se uporabi tudi za vplivanje na ravnanje (morebitnih) napadalcev. Z ustreznim sporočilom je mogoče tudi jasno sporočiti verjetne posledice diplomatskega odziva in s tem vplivati na ravnanje napadalcev. Usklajevanje komuniciranja z javnostjo za blaženje negativnih učinkov kibernetskih incidentov in kriz ter komuniciranje z javnostjo za vplivanje na napadalca je nujno za učinkovit politični odziv. Pri kibernetski varnosti je nadvse pomembno razširjanje pravilnih konkretnih informacij o tem, kako lahko javnost ublaži učinke incidenta (npr. z namestitvijo programskih popravkov, sprejetjem dopolnilnih ukrepov v izogib grožnji itd.).

SODELOVANJE MED DRžAVAMI ČLANICAMI TER MED DRžAVAMI ČLANICAMI IN AKTERJI EU NA TEHNIČNI, OPERATIVNI IN STRATEŠKO-POLITIČNI RAVNI

Učinkovit odziv na velike kibernetske incidente ali krize na ravni EU je odvisen od učinkovitega tehničnega, operativnega in strateško-političnega sodelovanja.

Na vsaki ravni bi morali vpleteni akterji izvajati posebne dejavnosti za doseganje treh glavnih ciljev:

—	usklajen odziv,

—	skupno situacijsko zavedanje in

—	komuniciranje z javnostjo.

Ves čas incidenta ali krize se bo s sodelovanjem na nižjih ravneh opozarjalo, informiralo in podpiralo sodelovanje na višjih ravneh, višje ravni pa bodo za nižje ravni pripravile smernice (10) in sprejele odločitve, kakor bo primerno.

Sodelovanje na tehnični ravni

Področje dejavnosti:

—	obvladovanje incidentov (11) med kibernetsko krizo;

—	spremljanje in nadzor incidenta, vključno s stalno analizo nevarnosti in tveganja.

Potencialni akterji

Na tehnični ravni je v načrtu osrednji mehanizem za sodelovanje mreža skupin CSIRT, ki ji predseduje predsedstvo, za njen sekretariat pa skrbi ENISA.

—

Države članice:

—	pristojni organi in enotne kontaktne točke, ustanovljene z direktivo o varnosti omrežij in informacij,

—	skupine CSIRT,

—

organi/uradi/agencije EU:

—

ENISA,

—	Europol/EC3,

—

CERT-EU,

—

Evropska komisija:

—

ERCC (24-urna operativna služba GD za humanitarno pomoč in civilno zaščito (ECHO)) in imenovana vodilna služba (ki se glede na naravo posameznega incidenta izbere med GD za komunikacijska omrežja, vsebine in tehnologijo (CNECT) ter GD za migracije in notranje zadeve (HOME)), Generalni sekretariat (sekretariat sistema ARGUS), GD za človeške vire in varnost (HR) (Direktorat za varnost), GD za informatiko (DIGIT) (Operacije za varnost IT);

—	za druge agencije EU (12) ustrezni matični GD pri Komisiji ali ESZD (prva kontaktna točka),

—

ESZD:

—	SIAC (enotna zmogljivost za analize obveščevalnih podatkov: EU INTCEN in EUMS INT),

—	situacijska soba EU ter geografsko in tematsko določena služba,

—	hibridna fuzijska celica EU (del EU INTCEN – kibernetska varnost v hibridnih razmerah).

Skupno situacijsko zavedanje

—

Kot del rednega sodelovanja na tehnični ravni za podporo situacijskemu zavedanju v Uniji bi morala ENISA redno pripravljati tehnično poročilo o stanju na področju kibernetske varnosti v EU glede incidentov in groženj, ki bi temeljilo na javno dostopnih informacijah, lastnih analizah ter poročilih, ki ji jih pošljejo skupine CSIRT držav članic (prostovoljno) ali enotne kontaktne točke iz direktive o varnosti omrežij in informacij, Evropski center za boj proti kibernetski kriminaliteti (EC3) pri Europolu in skupina CERT-EU ter, kjer je to ustrezno, Obveščevalni in situacijski center Evropske unije (INTCEN) pri Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD). Poročilo bi moralo biti dostopno tudi ustreznim telesom Sveta, Komisiji, visokemu predstavniku in podpredsedniku ter mreži skupin CSIRT.

—

V primeru večjih incidentov predsednik mreže skupin CSIRT ob pomoči agencije ENISA pripravi poročilo o stanju v zvezi s kibernetskim incidentom v EU (13), ki se prek skupine CSIRT šestmesečnega predsedstva predstavi predsedstvu, Komisiji in visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsedniku Komisije.

—	Vse ostale agencije EU poročajo svojim matičnim generalnim direktoratom, ki potem poročajo vodilni službi Komisije.

—	CERT-EU pripravlja tehnična poročila za mrežo skupin CSIRT, institucije in agencije EU (po potrebi) ter sistem ARGUS (če je aktiviran).

—	Europol/EC3 (14) in CERT-EU za mrežo skupin CSIRT pripravlja strokovne forenzične analize tehničnih izdelkov in druge tehnične informacije.

—	SIAC ESZD: hibridna fuzijska celica EU v imenu INTCEN poroča ustreznim oddelkom ESZD.

Odziv:

—	Mreža skupin CSIRT izmenjuje tehnične podrobnosti in analize incidentov, kot so naslovi IP, kazalniki ogroženosti (15) itd. Te informacije bi morali biti agenciji ENISA na voljo brez nepotrebnega odlašanja in ne pozneje kot v 24 urah od takrat, ko je incident odkrit.

—	V skladu s standardnimi operativnimi postopki mreže skupin CSIRT člani mreže sodelujejo pri svojih prizadevanjih za analizo razpoložljivih tehničnih elementov in drugih tehničnih informacij o incidentu, da bi ugotovili vzrok in možne tehnične blažilne ukrepe.

—	Agencija ENISA skupinam CSIRT v skladu s svojim mandatom (16) pomaga pri njihovih tehničnih dejavnosti, pri čemer se opira na svoje strokovno znanje in izkušnje.

—	Skupine CSIRT v državah članicah usklajujejo svoje tehnične odzivne dejavnosti ob pomoči agencije ENISA in Komisije.

—	SIAC ESZD: hibridna fuzijska celica EU v imenu INTCEN sproži postopek zbiranja dokazov in zbere prve podatke.

Komuniciranje z javnostjo:

—	Skupine CSIRT pripravljajo tehnična priporočila (17) in opozorila na ranljivost (18) ter jih razširjajo v ustreznih skupnostih in javnosti po postopkih za avtorizacijo, ki veljajo v posameznem primeru.

—	ENISA olajšuje pripravo in razširjanje skupnih obvestil mreže skupin CSIRT.

—	ENISA usklajuje svoje dejavnosti komuniciranja z javnostjo z mrežo skupin CSIRT in Službo Komisije za stike z javnostjo.

—	ENISA in EC3 usklajujeta svoje dejavnosti komuniciranja z javnostjo na podlagi skupnega situacijskega zavedanja, o katerem so se dogovorile države članice. Oba usklajujeta svoje dejavnosti komuniciranja z javnostjo s Službo Komisije za stike z javnostjo.

—	Če se kriza dotika zunanje ali skupne varnostne in obrambne politike (SVOP), bi bilo treba komuniciranje z javnostjo usklajevati s službo tiskovnega predstavnika ESZD ter visokega predstavnika in podpredsednika.

Sodelovanje na operativni ravni

Področje dejavnosti:

—	Priprava odločanja na politični ravni.

—	Usklajevanje upravljanja kibernetske krize (kot je primerno).

—	Ocena posledic in vpliva na ravni EU in predlaganje možnih blažilnih ukrepov.

Potencialni akterji

—

Države članice:

—	pristojni organi in enotne kontaktne točke, ustanovljene z direktivo o varnosti omrežij in informacij,

—	skupine CSIRT, agencije za kibernetsko varnost,

—	drugi nacionalni sektorski organi (v primeru večsektorskih incidentov ali krize),

—

organi/uradi/agencije EU:

—

ENISA,

—	Europol/EC3,

—

CERT-EU,

—

Evropska komisija:

—	(namestnik) generalnega sekretarja (SG) (sistem ARGUS),

—	GD CNECT/HOME,

—	Varnostni organ Komisije,

—	drugi generalni direktorati (v primeru večsektorskih incidentov ali krize),

—

ESZD:

—	generalni sekretar (ali njegov namestnik) za krizno odzivanje in SIAC (EU INTCEN in EUMS INT),

—	hibridna fuzijska celica EU,

—

Svet:

—	predsedstvo (predsednik Horizontalne delovne skupine za kibernetska vprašanja ali Coreper (19)) ob podpori generalnega sekretariata Sveta ali PVO (20) in ureditve IPCR, če je ta aktivirana.

Situacijsko zavedanje:

—	Podpora izdelavi političnih/strateških poročil o stanju (npr. ISAA ob aktiviranju ureditve IPCR).

—	Horizontalna delovna skupina Sveta za kibernetska vprašanja pripravlja seje Coreper ali PVO, kot je primerno.

—

Ob aktivaciji IPCR:

—

predsedstvo lahko skliče okrogle mize v podporo pripravi za Coreper ali PVO, pri tem vključi ustrezne zainteresirane strani iz držav članic, institucij, agencij in tretjih strani, kot so države nečlanice EU in mednarodne organizacije. To so krizna srečanja za ugotovitev ozkih grl in pripravo predlogov ukrepov za medsektorska vprašanja;

—

vodilne službe Komisije ali ESZD, pod katerim vodstvom je ISAA, pripravi poročilo ISAA s prispevki ENISA, mreže skupin CSIRT, Europol/EC3, EUMS, INT, INTCEN in vseh drugih ustreznih akterjev. Poročilo ISAA je ocena na ravni vse EU, ki sloni na korelaciji med tehničnimi incidenti in oceno krize (analiza ogroženosti, ocena tveganja, netehnične posledice in učinki, nekibernetski vidiki incidenta ali krize itd.) in je prilagojena potrebam na operativni in politični ravni.

—

Ob aktivaciji ARGUS:

—	CERT-EU in EC3 (21) neposredno prispevata k izmenjavi informacij znotraj Komisije.

—

Ob aktivaciji mehanizma ESZD za krizno odzivanje:

—	bo SIAC okrepil zbiranje informacij in združevanje informacij iz vseh virov ter pripravil analizo in oceno incidenta.

Odziv (na zahtevo politične ravni):

—	Čezmejno sodelovanje z enotno kontaktno točko in nacionalnimi pristojnimi organi (direktiva o varnosti omrežij in informacij) za zmanjšanje posledic in učinkov.

—	Aktiviranje vseh tehničnih blažilnih ukrepov in usklajevanje tehničnih zmogljivosti, potrebnih za ustavitev ali zmanjšanje posledic napadov na ciljne informacijske sisteme.

—	Sodelovanje, in če je bilo tako odločeno, usklajevanje tehničnih zmogljivosti za skupen ali sodelovalen odziv v skladu s standardnimi operativnimi postopki mreže skupin CSIRT .

—	Ocena potrebe po sodelovanju z relevantnimi tretjimi stranmi.

—	Odločanje v sistemu ARGUS (če je aktiviran).

—	Priprava sklepov in usklajevanje na podlagi ureditve IPCR (če je aktivirana).

—	Podpora odločanju ESZD prek mehanizma ESZD za krizno odzivanje (če je aktiviran), tudi za stike s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami ter kateri koli ukrep, katerega cilj je varovanje misij in operacij SVOP ter delegacij EU.

Komuniciranje z javnostjo:

—	Dogovor glede javnih sporočil o incidentu.

—	Če se kriza dotika zunanje ali skupne varnostne in obrambne politike (SVOP), bi bilo treba komuniciranje z javnostjo uskladiti s službo tiskovnega predstavnika ESZD ter visokega predstavnika in podpredsednika.

Sodelovanje na strateški/politični ravni

Potencialni akterji:

—	za države članice: ministri, pristojni za kibernetsko varnost,

—	za Evropski svet: predsednik,

—	za Svet: šestmesečno predsedstvo,

—	za ukrepe iz „kibernetske diplomatske orodjarne“: PVO in Horizontalna delovna skupina,

—	za Evropsko komisijo: predsednik ali pooblaščeni podpredsednik/komisar,

—	visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter podpredsednik Komisije.

Področje dejavnosti: Strateško in politično upravljanje kibernetskih in nekibernetskih vidikov krize, vključno z ukrepi iz okvira za skupni diplomatski odziv EU na zlonamerne kibernetske dejavnosti.

Skupno situacijsko zavedanje:

—	Opredelitev učinkov motenj, ki jih je kriza povzročila na delovanje Unije.

Odziv:

—	Aktiviranje dodatnih mehanizmov/instrumentov za krizno upravljanje je odvisno od vrste in učinka incidenta. Ti lahko na primer vključujejo mehanizem na področju civilne zaščite.

—	Sprejemanje ukrepov iz okvira za skupni diplomatski odziv EU na zlonamerne kibernetske dejavnosti.

—	Dajanje nujne pomoči prizadetim državam članicam, na primer aktiviranje sklada za nujno odzivanje na kibernetske grožnje (22), ko bo na voljo.

—	Sodelovanje in usklajevanje z mednarodnimi organizacijami, kadar je to primerno, kot so Združeni narodi (ZN), Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in zlasti Nato.

—	Ocena posledic za nacionalno varnost in obrambo.

Komuniciranje z javnostjo:

Določitev skupne strategije komuniciranja z javnostjo.

ODZIV, USKLAJEVAN NA RAVNI EU Z DRŽAVAMI ČLANICAMI V OKVIRU UREDITVE IPCR

V skladu z načelom dopolnjevanja na ravni EU ta oddelek uvaja in obravnava zlasti glavni cilj ter odgovornosti in dejavnosti organov držav članic, mreže skupin CSIRT, ENISA, CERT-EU, Europola/EC3, INTCEN, hibridne fuzijske celice EU in Horizontalne delovne skupine Sveta o kibernetskih vprašanjih v postopku IPCR. Pričakuje se, da akterji ravnajo v skladu z uveljavljenimi postopki na ravni EU ali nacionalni ravni.

Bistveno je omeniti, da se, kot kaže slika 1, dejavnosti na nacionalni ravni in sodelovanje v mreži skupin CSIRT (kadar je to potrebno) izvajajo čez ves incident/krizo po načelih subsidiarnosti in sorazmernosti, ne glede na aktivacijo mehanizmov EU za krizno upravljanje.

Slika 1

Odziv na kibernetske incidente/krize na ravni EU

Vse dejavnosti, ki so opisane v nadaljevanju, se izvajajo v skladu s standardnimi operativnimi postopki/pravili pri zadevnih mehanizmih za sodelovanje ter v skladu z mandati in pristojnostmi posameznih akterjev in institucij. Navedeni postopki/pravila se po potrebi nekoliko dopolnijo ali spremenijo za dosego čim boljšega sodelovanja in učinkovitega odziva na velike kibernetske incidente ali krize.

Med posameznim incidentom morda ne bo treba ukrepati vsem akterjem, predstavljenim v nadaljevanju. Kljub temu bi bilo v načrtih in ustreznih standardnih operativnih postopkih mehanizmov za sodelovanje treba predvideti njihovo morebitno udeležbo.

Glede na različne stopnje vpliva na družbo, ki ga lahko ima kibernetski incident ali kriza, bosta velika prožnost pri udeležbi sektorskih akterjev na vseh ravneh in vsak ustrezen odziv slonela na kibernetskih in nekibernetskih blažilnih dejavnostih.

Krizno upravljanje kibernetske varnosti – vključevanje kibernetske varnosti v postopek IPCR

Ureditev IPCR iz standardnih operativnih postopkov za IPCR (23) sledi zaporedju korakov, opisanem v nadaljevanju (uporaba posameznega koraka bo odvisna od razmer).

Pri vsakem koraku so navedene dejavnosti in akterji, ki so specifični za kibernetsko varnost. Za lažje branje je pri vsakem koraku navedeno besedilo iz standardnih operativnih postopkov IPCR, ki mu sledijo dejavnosti, ki so specifične za načrt. Ta pristop po korakih omogoča tudi, da se pri potrebnih zmogljivostih in postopkih jasno opredelijo obstoječe vrzeli, ki ovirajo učinkovit odziv na kibernetske krize.

Slika 2 (spodaj (24)) je grafični prikaz postopka IPCR, pri čemer so novi uvedeni elementi označeni z modro.

Slika 2

Elementi v IPCR, specifični za kibernetsko varnost

Opomba: Zaradi narave hibridnih groženj na kibernetskem področju, ki so zasnovane tako, da ostanejo pod pragom prepoznavne krize, mora EU izvajati ukrepe za preprečevanje in pripravljenost. Hibridni fuzijski celici EU je dana naloga, da hitro analizira relevantne incidente in obvesti ustrezne usklajevalne strukture. Redno poročanje iz fuzijske celice lahko prispeva k obveščenosti pri sektorskem oblikovanju politik za izboljšanje pripravljenosti.

—

Korak 1 – Redno sektorsko spremljanje in opozarjanje: obstoječa, redna sektorska poročila o stanju in opozorila predsedstvo Sveta oskrbujejo s podatki o razvijajoči se krizi in njenem mogočem poteku;

—	Opredeljene vrzeli: Trenutno ni rednih in usklajevanih poročil o stanju in opozoril na področju kibernetske varnosti v zvezi s kibernetskimi incidenti (in grožnjami) na ravni EU.

—

Načrt: Spremljanje stanja in poročanje o njem na področju kibernetske varnosti v EU

—

Redno tehnično poročilo o stanju na področju kibernetske varnosti v EU glede kibernetskih incidentov in groženj bo pripravila ENISA na podlagi javno dostopnih informacij, lastnih analiz ter poročil, ki ji jih pošljejo skupine CSIRT v državah članicah (prostovoljno) ali enotne kontaktne točke iz direktive o varnosti omrežij in informacij, Evropski center za boj proti kibernetski kriminaliteti (EC3) pri Europolu, CERT-EU ter Obveščevalni in situacijski center Evropske unije (INTCEN) pri Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD). Poročilo bi moralo biti dostopno tudi ustreznim telesom Sveta, Komisije in mreže skupin CSIRT.

—	V imenu SIAC bi morala hibridna fuzijska celica EU sestaviti operativno poročilo o stanju na področju kibernetske varnosti v EU. Navedeno poročilo podpira tudi okvir za skupni diplomatski odziv EU na zlonamerne kibernetske dejavnosti.

—	Obe poročili se širita med zainteresiranimi stranmi v EU in na nacionalni ravni, kar prispeva k njihovemu situacijskemu zavedanju, omogoča ozaveščeno sprejemanje odločitev in olajšuje čezmejno regionalno sodelovanje.

Po odkritju incidenta

—

Korak 2 – Analiza in svetovanje: na podlagi dostopnega spremljanja in opozarjanja se službe Komisije, ESZD in generalni sekretariat Sveta sproti medsebojno obveščajo o mogočem razvoju dogodkov, da so pripravljeni svetovati predsedstvu pri morebitni aktivaciji (v celoti ali v načinu izmenjave informaciji) IPCR;

—

Načrt:

—	Za Komisijo: GD CNECT, GD HOME, DG HR.DS in DG DIGIT s podporo ENISA, EC3 in CERT-EU.

—

ESZD. Na podlagi dela situacijske sobe in obveščevalnih virov hibridna fuzijska celica EU omogoča situacijsko zavedanje o dejanskih in morebitnih hibridnih grožnjah, ki zadevajo EU in njene partnerice, vključno s kibernetskimi grožnjami. Ko analiza in ocena hibridne fuzijske celice EU kažeta na obstoj morebitnih groženj, usmerjenih proti državi članici, partnerski državi ali organizaciji, bo zato INTCEN (na prvi stopnji) obvestil operativno raven po uveljavljenih postopkih. Operativna raven bo nato pripravila priporočila za politično strateško raven, vključno z morebitno aktivacijo ukrepov kriznega upravljanja v načinu spremljanja (npr. mehanizem za krizno odzivanje ESZD ali stran za spremljanje IPCR).

—	Predsednik mreže skupin CSIRT ob podpori ENISA pripravi poročilo o stanju v zvezi s kibernetskim incidentom v EU (25), ki se prek skupine CSIRT šestmesečnega predsedstva predloži predsedstvu, Komisiji in visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko.

—

Korak 3 – Ocena/odločitev o aktivaciji IPCR: predsedstvo oceni potrebo po političnem usklajevanju, izmenjavi informacij ali odločanju na ravni EU. V ta namen lahko predsedstvo skliče neuradno okroglo mizo. Predsedstvo opravi začetno opredelitev področij, ki zahtevajo udeležbo Coreperja ali Sveta. Ta bo podlaga za smernice za izdelavo poročil o celovitem situacijskem zavedanju in analizi (ISAA). Predsedstvo bo glede na značilnosti krize, njene mogoče posledice in z njo povezane politične potrebe odločilo o primernosti sklicanja sej zadevnih delovnih skupin Sveta in/ali Coreperja in/ali PVO.

—

Načrt:

—

Udeleženci okrogle mize:

—	službe Komisije in ESZD bodo predsedstvu svetovale na svojih področjih pristojnosti;

—	predstavniki držav članic v Horizontalni delovni skupini za kibernetska vprašanja ob podpori strokovnjakov iz držav članic (skupine CSIRT, organi, pristojni za kibernetsko varnost, drugi);

—	politične/strateške smernice za poročila ISAA na podlagi najnovejšega poročila o stanju v zvezi s kibernetskim incidentom v EU in dodatnih informacij, ki so jih sporočili udeleženci okrogle mize;

—

ustrezne delovne skupine in odbori:

—	Horizontalna delovna skupina za kibernetska vprašanja.

Komisija, ESZD in generalni sekretariat Sveta ob polnem soglasju in sodelovanju s predsedstvom lahko sklenejo aktivirati IPCR v načinu za izmenjavo informacij z ustvaritvijo krizne strani, tako da pripravijo teren za morebitno popolno aktiviranje.

—

Korak 4 – Aktiviranje/zbiranje in izmenjava informacij IPCR: po aktiviranju (bodisi v načinu za izmenjavo informacij ali v celoti) se ustvari krizna stran na spletni platformi IPCR, da se omogočijo posebne izmenjave informacij, usmerjene v vidike, ki prispevajo k poročilom ISAA in pripravi razprave na politični ravni. Vodilna služba ISAA (ena od služb Komisije ali ESZD) bo izbrana glede na okoliščine v posameznem primeru.

—

Korak 5 – oblikovanje ISAA: izdelava poročil ISAA se bo začela. Komisija/ESZD bo izdala poročila ISAA, kot je opisano v standardnih operativnih postopkih za ISAA, in bo lahko dodatno spodbujala izmenjavo informacij na spletni platformi IPCR ali izdala posebne zahteve po informacijah. Poročila ISAA bodo po meri potreb na politični ravni (tj. Coreperja ali Sveta), kot je opredelilo predsedstvo in je določeno v njegovih smernicah, s čimer bosta omogočena strateški pregled situacije in ozaveščena razprava o točkah dnevnega reda, ki ga določi predsedstvo. V skladu s standardnimi operativnimi postopki za ISAA narava kibernetske krize določi, ali poročilo ISAA pripravi ena od služb Komisije (GD CNECT, GD HOME) ali ESZD.

Po aktiviranju IPCR bo predsedstvo začrtalo posebna področja pozornosti za ISAA, da bi to bilo v podporo političnemu usklajevanju in/ali postopku odločanja v Svetu. Predsedstvo bo določilo tudi rok za poročilo po posvetovanju s službama Komisije/ESZD.

—

Načrt:

—

Poročilo ISAA vsebuje prispevke iz relevantnih služb, vključno z:

—	mrežo skupin CSIRT v obliki poročila o stanju v zvezi s kibernetskim incidentom v EU;

—	EC3, situacijsko sobo, hibridno fuzijsko celico EU, CERT-EU. Hibridna fuzijska celica EU bo podpirala vodilno službo ISAA in okroglo mizo IPCR ter jima pošiljala prispevke, kot bo primerno;

—	sektorske agencije in organi EU, odvisno od prizadetih sektorjev;

—	organi držav članic (razen skupin CSIRT).

—

Zbiranje podatkov za ISAA (26):

—

Komisija in agencije EU: sistem IT ARGUS bo poskrbel za notranje hrbtenično omrežje za ISAA. Agencije EU bodo pošiljale prispevke svojim odgovornim generalnim direktoratom, ki nato vnašajo relevantne informacije v ARGUS. Službe Komisije in agencije bodo zbirale informacije iz obstoječih sektorskih omrežij z državami članicami in mednarodnimi organizacijami ter iz drugih relevantnih virov.

—	Za ESZD: situacijska soba EU, ki jo podpirajo drugi ustrezni oddelki ESZD, bo poskrbela za notranje hrbtenično omrežje in enotno kontaktno točko za ISAA. ESZD bo zbirala informacije iz tretjih držav in relevantnih mednarodnih organizacij.

—

Korak 6 – Priprava neformalne okrogle mize predsedstva: predsedstvo bo ob podpori generalnega sekretariata Sveta določilo rok, dnevni red, udeležence in pričakovani izid (mogoče dosežke) neformalne okrogle mize predsedstva. Generalni sekretariat Sveta bo prenašal relevantne informacije na spletno platformo IPCR v imenu predsedstva in izdal obvestilo o okrogli mizi.

—

Korak 7 – Okrogla miza predsedstva/pripravljalni ukrepi za politično usklajevanje/odločanje EU: predsedstvo bo sklicalo neformalno okroglo mizo za pregled stanja ter pripravo in pregled zadev, ki bodo predložene v pozornost Coreperja ali Sveta. Neformalna okrogla miza predsedstva bo tudi forum za razvoj, pregled in razpravo o vseh predlogih za ukrepanje, ki bodo predloženi Coreperju/Svetu.

—

Načrt:

—	Horizontalna delovna skupina Sveta za kibernetska vprašanja bi morala pripravljati PVO ali Coreper.

—

Korak 8 – Politično usklajevanje in odločanje v Coreperju/Svetu: Rezultati sej Coreperja/Sveta vključujejo usklajevanje odzivnih dejavnosti na vseh ravneh, odločitve o izrednih ukrepih, politične izjave itd. Te odločitve pomenijo tudi posodobljene politične/strateške smernice za nadaljnjo izdelavo poročil ISAA.

—

Načrt:

—	Politična odločitev za usklajevanje odziva na kibernetsko krizo se uresniči z dejavnostmi (ki jih izvajajo ustrezni akterji), ki so že opisane v oddelku 1 „Sodelovanje na strateški/politični, operativni in tehnični ravni“ za Odziv in Komuniciranje z javnostjo.

—	Oblikovanje ISAA se nadaljuje na podlagi sodelovanja na tehnični, operativni in politični/strateški ravni za Situacijsko zavedanje, ki je tudi že opisano v oddelku 1.

—

Korak 9 – Spremljanje učinka: vodilna služba ISAA bo ob podpori vseh, ki prispevajo k ISAA, priskrbela informacije o razvoju krize in učinku sprejete politične odločitve. Ta tok povratnih informacij bo podprl razvijajoči se potek ter odločitev predsedstva o nadaljnji udeležbi politične ravni EU ali postopnem zmanjšanju IPCR.

—

Korak 10 – Postopna opustitev: z istim postopkom kot pri aktivaciji predsedstvo lahko skliče neformalno okroglo mizo za oceno primernosti za ohranitev IPCR v aktivnem stanju ali ne. Predsedstvo lahko odloči zapreti ali spustiti raven aktiviranosti.

—

Načrt:

—	ENISA se lahko pozove, naj v skladu z določbami svojega mandata prispeva k naknadni tehnični preiskavi incidenta ali jo izvede.

(1) Sklep 2014/496/SZVP.

(2) Direktiva (EU) 2016/1148.

(3) Sklep Komisije (EU, Euratom) 2015/443 z dne 13. marca 2015 o varnosti v Komisiji (UL L 72, 17.3.2015, str. 41) in Sklep Komisije (EU, Euratom) 2015/444 z dne 13. marca 2015 o varnostnih predpisih za varovanje tajnih podatkov EU (UL L 72, 17.3.2015, str. 53); Sklep visokega predstavnika Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 19. aprila 2013 o varnostnih pravilih za Evropsko službo za zunanje delovanje (UL C 190, 29.6.2013, str. 1); Sklep Sveta 2013/488/EU z dne 23. septembra 2013 o varnostnih predpisih za varovanje tajnih podatkov EU (UL L 274, 15.10.2013, str. 1).

(4) https://www.first.org/tlp/.

(5) Junija 2016 so ti kanali prenosa vključevali CIMS (sistem za upravljanje tajnih podatkov), ACID (šifrirni algoritem), RUE (zaščiten sistem za ustvarjanje, izmenjavo in hrambo dokumentov z oznako RESTREINT UE/EU RESTRICTED) ter SOLAN. Drugi načini za prenašanje tajnih podatkov vključujejo PGP ali S/MIME.

(6) Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) (UL L 119, 4.5.2016, str. 1).

(7) Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (UL L 201, 31.7.2002, str. 37).

(8) Uredba (ES) št. 45/2001 evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, 12.1.2001, str. 1) – v reviziji.

(9) Na tem mestu je pomembno poudariti, da se komuniciranje z javnostjo lahko nanaša tako na obveščanje splošne javnosti o incidentu kot na sporočanje bolj tehničnih in operativnih informacij kritičnim sektorjem in/ali prizadetim subjektom. To lahko zahteva uporabo zaupnih načinov razširjanja informacij in posebnih tehničnih orodij/platform. V obeh primerih je komuniciranje z izvajalci in širšo javnostjo znotraj katere koli države članice v pristojnosti posamezne države članice in njena odgovornost. Zato imajo po načelu subsidiarnosti, ki je bilo že predstavljeno, države članice in nacionalne skupine CSIRT končno odgovornost za informacije, ki se razširjajo na njihovem ozemlju oziroma sporočajo njihovim partnerjem.

(10) „Dovoljenja za delovanje“ – med kibernetsko krizo je hiter odziv izjemno pomemben za določanje ustreznih blažilnih ukrepov. Da bi omogočili hiter odziv, lahko ena država članica drugi državi članici prostovoljno izda „dovoljenje za delovanje“, s čimer ji dovoli takojšnje ukrepanje brez posvetovanja z višjimi ravnmi ali institucijami EU ter brez uporabe vseh običajno zahtevanih uradnih poti, če tega posamezen incident ne zahteva (npr. skupini CSIRT bi moralo biti dovoljeno, da dragocene informacije posreduje skupini CSIRT v drugi državi članici tudi brez posvetovanja z višjimi ravnmi).

(11) „Obvladovanje incidentov“ pomeni vse postopke, ki podpirajo odkrivanje, analizo in zajezitev incidenta ter odzivanje nanj.

(12) Glede na naravo incidenta in njegov učinek na različne sektorje dejavnosti (finančni, prometni, energetski, zdravstveni itd. sektor) bodo sodelovale ustrezne agencije ali organi EU.

(13) Poročilo o stanju v zvezi s kibernetskim incidentom v EU je skupek nacionalnih poročil nacionalnih skupin CSIRT. Oblika poročila bi morala biti opisana v standardnih operativnih postopkih mreže skupin CSIRT.

(14) Pod pogoji in po postopkih iz pravnega okvira EC3.

(15) „Kazalnik ogroženosti“ (Indicator of Compromise (IOC)) je v računalniški forenziki element, zaznan na mreži ali v operacijskem sistemu, ki z veliko verjetnostjo kaže na računalniški vdor. Tipični kazalniki kompromitiranosti so virusni podpisi in naslovi IP, zgoščevalni algoritem MD5 datoteke z zlonamerno programsko opremo ali naslovi URL ali imena domen strežnikov za nadzor in vodenje botnetov.

(16) Predlog uredbe o evropski agenciji za kibernetsko varnost ENISA in razveljavitvi Uredbe (EU) 526/2013 ter certificiranju informacijske in komunikacijske tehnologije na področju kibernetske varnosti (uredba o kibernetski varnosti) z dne 13. septembra 2017.

(17) Tehnični nasveti v zvezi z vzroki za incident ter morebitnimi blažilnimi ukrepi.

(18) Informacije o tehnični ranljivosti, izrabljeni za negativno vplivanje na informacijske sisteme.

(19) Odbor stalnih predstavnikov ali Coreper (člen 240 Pogodbe o delovanju Evropske unije – PDEU) je odgovoren za pripravo dela Sveta Evropske unije.

(20) Politični in varnostni odbor je odbor Sveta Evropske unije, ki obravnava skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) iz člena 38 Pogodbe o Evropski uniji.

(21) Pod pogoji in po postopkih iz pravnega okvira EC3.

(22) Sklad za nujno odzivanje na kibernetske grožnje je predlagan ukrep iz Sporočila Komisije: „Odpornost, odvračanje in obramba: okrepitev kibernetske varnosti za EU“ (Resilience, Deterrence and Defence: Building strong cybersecurity for the EU), JOIN(2017) 450/1.

(23) Iz dokumenta 12607/15 – „Standardni operativni postopki IPCR“, ki ga je sprejela Skupina prijateljev predsedstva in s katerim se je Coreper seznanil oktobra 2015.

(24) Večja različica slike je v Dodatku.

(25) Poročilo o stanju v zvezi s kibernetskim incidentom v EU je skupek nacionalnih poročil nacionalnih skupin CSIRT. Oblika poročila bi morala biti opisana v standardnih operativnih postopkih mreže skupin CSIRT.

(26) Standardni operativni postopki za ISAA

DODATEK

1. KRIZNO UPRAVLJANJE, MEHANIZMI ZA SODELOVANJE IN AKTERJI NA RAVNI EU

Mehanizmi za krizno upravljanje

Enotne ureditve EU za politično odzivanje na krize (IPCR): enotne ureditve EU za politično odzivanje na krize (IPCR), ki jih je Svet odobril 25. junija 2013 (1), so bile oblikovane za olajšanje pravočasnega usklajevanja in odziva na politični ravni EU v primeru večje krize. Ureditve IPCR prav tako podpirajo usklajevanje odziva na politični ravni pri uveljavitvi solidarnostne klavzule (člen 222 PDEU), kot je opredeljeno v Sklepu Sveta 2014/415/EU o načinu izvajanja solidarnostne klavzule s strani Unije, sprejetem 24. junija 2014. Standardni operativni postopki IPCR (2) (SOP) določajo postopek aktivacije in nadaljnje ukrepe, ki jih je treba sprejeti.

ARGUS: Sistem za krizno usklajevanje, ki ga je leta 2005 vzpostavila Evropska komisija, da v primeru večje večsektorske krize zagotovi poseben postopek usklajevanja. Podpira ga splošni sistem hitrega obveščanja (orodje IT) z istim imenom. ARGUS predvideva dve fazi, pri čemer se v fazi II (v primeru večje večsektorske krize) sprožijo zasedanja Odbora za krizno usklajevanje (CCC) pod vodstvom predsednika Komisije ali komisarja oziroma komisarke, ki mu oziroma ji je bila podeljena odgovornost. Odbor CCC združuje predstavnike zadevnih generalnih direktoratov Komisije, kabinetov in drugih služb EU zaradi vodenja in usklajevanja odziva Komisije na krizo. Odbor CCC, ki mu predseduje namestnik generalnega sekretarja, oceni stanje, preuči možnosti in sprejme odločitve o ukrepih, kar zadeva orodja in instrumente EU, za katere je odgovorna Komisija, ter zagotovi, da se odločitve izvajajo (3) (4).

Mehanizem ESZD za krizno odzivanje: Mehanizem ESZD za krizno odzivanje je strukturirani sistem za odziv ESZD na krize in izredne razmere, ki so zunanjega značaja ali pa imajo pomembno zunanjo dimenzijo, vključno s hibridnimi grožnjami, ki bi lahko vplivale ali dejansko vplivajo na interese EU ali držav članic. Z zagotovljenim sodelovanjem predstavnikov Komisije in sekretariata Sveta na njegovih zasedanjih, mehanizem za krizno odzivanje spodbuja sinergije med diplomatskimi, varnostnimi in obrambnimi prizadevanji s finančnimi in trgovinskimi instrumenti ter instrumenti sodelovanja, ki jih upravlja Komisija. Krizna celica se lahko aktivira za čas trajanja krize.

Mehanizmi za sodelovanje

Mreža skupin CSIRT: mreža skupin za odzivanje na incidente na področju računalniške varnosti združuje v vse nacionalne in vladne skupine CSIRT in CERT-EU. Namen mreže je zagotoviti in okrepiti izmenjavo informacij med skupinami CSIRT o grožnjah ter incidentih na področju kibernetske varnosti ter sodelovanje pri odzivanju na takšne incidente in krize.

Horizontalna delovna skupina Sveta za kibernetska vprašanja: delovna skupina je bila oblikovana, da zagotovi strateško in horizontalno usklajevanje vprašanj kibernetske politike v Svetu, vključena pa je lahko v zakonodajne in nezakonodajne aktivnosti.

Akterji

ENISA: Agencija Evropske unije za varnost omrežij in informacij je bila ustanovljena leta 2004. Agencija tesno sodeluje z državami članicami in zasebnim sektorjem, da pripravi nasvete in rešitve glede zadev, kot so vseevropske vaje na področju kibernetske varnosti, razvoj nacionalnih strategij za kibernetsko varnost, sodelovanje skupin CSIRT in krepitev zmogljivosti. ENISA neposredno sodeluje s skupinami CSIRT v celotni EU in je tudi sekretariat mreže skupin CSIRT.

ERCC: Center za usklajevanje nujnega odziva pri Komisiji (pod Generalnim direktoratom za evropsko civilno zaščito in evropske operacije humanitarne pomoči – DG ECHO) neprekinjeno podpira in usklajuje širok nabor ukrepov za preprečevanje, pripravljenost in odziv. Ustanovljen je bil leta 2013, deluje pa kot Komisijino vozlišče za krizno odzivanje (v povezavi z drugimi kriznimi središči EU) in tudi kot osrednja kontaktna točka IPCR, ki je na voljo neprekinjeno.

Europol/EC3: Evropski center za boj proti kibernetski kriminaliteti (EC3) pri Europolu, ustanovljen leta 2013, podpira kazenski pregon kibernetske kriminalitete v EU. EC3 nudi operativno in analitično podporo preiskavam v državah članicah in deluje kot osrednje vozlišče za informacije o kriminaliteti ter podpira obveščevalne dejavnosti in preiskave v državah članicah, in sicer z operativno analizo, usklajevanjem in strokovnim znanjem kot tudi z visoko specializiranimi podpornimi zmogljivostmi za tehnično in digitalno forenziko.

CERT-EU: skupina za odzivanje na računalniške grožnje za evropske institucije, organe in agencije je pooblaščena za izboljšanje zaščite institucij, organov in agencij EU pred kibernetskimi grožnjami. Je članica mreže skupin CSIRT. CERT-EU ima sklenjene tehnične sporazume o izmenjavi informacij o kibernetskih grožnjah z zmogljivostmi NATO CIRC, nekaterimi tretjimi državami in glavnimi komercialnimi akterji na področju kibernetske varnosti.

Obveščevalna skupnost EU je sestavljena iz Obveščevalnega in situacijskega centra EU (INTCEN) ter Obveščevalnega direktorata Vojaškega štaba EU (EUMS INT) v okviru ureditve SIAC, tj. enotne zmogljivosti za analizo obveščevalnih podatkov. Poslanstvo SIAC je visokemu predstavniku Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Evropski službi za zunanje delovanje (ESZD) zagotavljati obveščevalne analize, zgodnje opozarjanje in situacijsko zavedanje. SIAC svoje storitve nudi različnim nosilcem odločanja v EU na področju skupne zunanje in varnostne politike (SZVP), skupne varnostne in obrambne politike (SVOP) ter protiterorizma (PT) kot tudi državam članicam. EU INTCEN in EUMS INT nista operativni agenciji in nimata zmogljivosti za zbiranje informacij. Operativna obveščevalna raven je odgovornost držav članic. SIAC se ukvarja samo s strateško analizo.

Hibridna fuzijska celica EU: skupno sporočilo o preprečevanju hibridnih groženj iz aprila 2016 določa hibridno fuzijsko celico EU (EU HFC) kot osrednjo točko za vse analize virov hibridnih groženj v EU: njen mandat je Komisija odobrila decembra 2016 na podlagi posvetovanja med službami. Hibridna fuzijska celica EU, ki se nahaja v centru INTCEN, je del zmogljivosti SIAC in zato deluje skupaj s štabom EUMS INT ter ima stalnega vojaškega člana. Hibridno pomeni namerno uporabo, s strani državnega ali nedržavnega akterja, kombinacije različnih tajnih/odkritih, vojaških/civilnih orodij in vzvodov, kot so kibernetski napadi, dezinformacijske kampanje, vohunjenje, ekonomski pritisk, uporaba nadomestnih sil ali druge subverzivne aktivnosti. EU HFC deluje s široko mrežo kontaktnih točk znotraj Komisije in držav članic, da zagotovi celosten odziv/pristop celotne vlade, ki je potreben za boj proti različnim izzivom.

SITUACIJSKA SOBA EU: situacijska soba EU je del Obveščevalnega in situacijskega centra EU (INTCEN) ter ESZD zagotavlja operativne zmogljivosti, da zagotovi takojšen in učinkovit odziv na krize. Je civilno-vojaški organ v stalni pripravljenosti, ki neprekinjeno zagotavlja globalno spremljanje in situacijsko zavedanje.

Relevantni instrumenti

Okvir za skupni diplomatski odziv EU na zlonamerne kibernetske dejavnosti: okvir, sprejet junija 2017, je del pristopa EU h kibernetski diplomaciji, ki prispeva k preprečevanju konfliktov, odpravi groženj za kibernetsko varnost in večji stabilnosti v mednarodnih odnosih. Okvir v celoti izkorišča ukrepe skupne zunanje in varnostne politike, po potrebi vključno z restriktivnimi ukrepi. Uporaba ukrepov v tem okviru bi morala spodbujati sodelovanje, olajšati blaženje neposrednih in dolgoročnih groženj ter na dolgi rok vplivati na ravnanje odgovornih storilcev in morebitnih napadalcev.

2. KOORDINIRANJE UPRAVLJANJA KIBERNETSKE KRIZE V OKVIRU IPCR – HORIZONTALNO UPRAVLJANJE IN POLITIČNA ESKALACIJA

Ureditve IPCR se lahko uporabijo (in so se že) za obravnavo tehničnih in operativnih vprašanj, vendar vedno s političnega/strateškega vidika.

V smislu eskalacije se ureditve IPCR lahko uporabijo glede na stopnjo krize, in sicer s prehodom z „načina spremljanja“ na „način izmenjave informacij“, ki je prva raven aktiviranja IPCR, in na „popolno aktivacijo IPCR“.

Odločitev za način popolne aktivacije je v pristojnosti rotirajočega predsedstva Sveta EU. Komisija, ESZD in generalni sekretariat Sveta lahko aktivirajo IPCR v način izmenjave informacij. Način spremljanja in način izmenjave informacij sprožita različne ravni izmenjave informacij, pri čemer način izmenjave informacij aktivira zahtevo po pripravi poročil ISAA. Popolna aktivacija k sklopu orodij doda okrogle mize IPCR, čemur se pridruži predsedstvo (običajno predsednik Coreperja II ali strokovnjak na ravni svetovalcev stalnih predstavništev, izjemoma pa so se okrogle mize organizirale na ministrski ravni).

Akterji

Predsedstvo (običajno predsednik Coreperja) ima vodilno vlogo

Za Evropski svet kabinet predsednika

Za Evropsko komisijo raven namestnika generalnega sekretarja/generalnih direktoratov in/ali strokovnjakov

Za ESZD raven namestnika generalnega sekretarja/izvršnega direktorja in/ali področnih strokovnjakov

Za generalni sekretariat Sveta kabinet generalnega sekretarja, ekipa IPCR in odgovorni generalni direktorati

Področje dejavnost: priprava splošne integrirane slike stanja in povečanje ozaveščenosti glede ozkih grl ali pomanjkljivosti na vsaki od treh ravni, zato da se obravnavajo na politični ravni, sprejemanje odločitev pri mizi, če sodijo v pristojnost udeležencev, ali priprava predlogov za ukrepanje za Coreper II in Svet.

Skupno situacijsko zavedanje:

(ni aktivno): ustvarijo se lahko strani v zvezi s spremljanjem IPCR, da se sledi poteku dogodkov, ki lahko eskalira v krizo s posledicami za EU;

(izmenjava informacij IPCR): vodstvo ISAA pripravi poročila na podlagi podatkov od služb Komisije, ESZD in držav članic (z uporabo vprašalnikov IPCR);

(polna aktivacija IPCR): poleg poročil ISAA neformalne okrogle mize IPCR združujejo različne zadevne akterje iz držav članic, Komisije, ESZD, relevantnih agencij itd. za razpravo o pomanjkljivostih in ozkih grlih.

Sodelovanje in odziv:

aktiviranje/sinhroniziranje dodatnih mehanizmov/instrumentov za krizno upravljanje, odvisno od vrste in učinka incidenta. Ti lahko obsegajo na primer mehanizem na področju civilne zaščite, okvir za skupni diplomatski odziv EU na zlonamerne kibernetske dejavnosti ali „skupni okvir o preprečevanju hibridnih groženj“.

Krizno komuniciranje:

predsedstvo lahko po posvetovanju z ustreznimi službami Komisije, generalnim sekretariatom Sveta in ESZD aktivira mrežo za krizno komuniciranje IPCR, da podpre oblikovanje enotnih sporočil ali preuči najučinkovitejša komunikacijska orodja.

3. KRIZNO UPRAVLJANJE KIBERNETSKE VARNOSTI V SISTEMU ARGUS – IZMENJAVA INFORMACIJ ZNOTRAJ EVROPSKE KOMISIJE

Zaradi soočanja z nepričakovanimi krizami, ki so zahtevale ukrepanje na evropski ravni, tj. teroristični napadi v Madridu (marca 2004), cunami v jugovzhodni Aziji (decembra 2004) in teroristični napadi v Londonu (julija 2005), je Komisija leta 2005 vzpostavila sistem za usklajevanje ARGUS, ki ga podpira istoimenski sistem za hitro opozarjanje (5) (6). Cilj je zagotoviti poseben postopek za krizno upravljanje v primeru večje večsektorske krize, da se omogoči izmenjava informacij v zvezi s krizo v realnem času in zagotovi hitro odločanje.

ARGUS opredeljuje dve fazi, odvisno od resnosti dogodka:

Faza I: se uporablja za „izmenjavo informacij“ med krizo omejenega obsega

Primeri nedavnih dogodkov, o katerih se je poročalo v fazi I, so gozdni požari na Portugalskem in v Izraelu, napad v Berlinu leta 2016, poplave v Albaniji, hurikan Matthew na Haitiju in suša v Boliviji. Vsak GD lahko odpre dogodek faze I, ko presodi, da je položaj na njegovem področju dovolj resen, da upraviči izmenjavo informacij ali ima od nje koristi. Tako lahko na primer GD CNECT ali GD HOME lahko odpre dogodek faze I, ko presodi, da je kibernetski položaj na njegovem področju dovolj resen, da upraviči izmenjavo informacij ali ima od nje koristi.

Faza II: se sproži v primeru večje večsektorske krize ali predvidene ali neposredne nevarnosti za Unijo.

Faza II sproži poseben postopek usklajevanja, ki Komisiji omogoči sprejemanje odločitev ter upravljanje hitrega, usklajenega in celostnega odziva, in sicer na najvišji ravni na svojem področju pristojnosti ter v sodelovanju z drugimi ustanovami. Faza II je predvidena za večjo večsektorsko krizo ali predvideno ali neposredno grožnjo takšne krize. Primeri dejanskih dogodkov iz faze II so migracijska/begunska kriza (od leta 2015), trojna katastrofa v Fukušimi (2011) in izbruh vulkana Eyjafjallajökull na Islandiji (2010).

Fazo II aktivira predsednik na lastno pobudo ali na prošnjo člana Komisije. Predsednik lahko podeli politično odgovornost za odziv Komisije komisarju, odgovornemu za službo, ki jo trenutna kriza najbolj zadeva, ali pa se odloči, da sam prevzame odgovornost.

Faza II predvideva izredna zasedanja Odbora za krizno usklajevanje (CCC). K zasedanju pozove predsednik ali komisar, ki mu je bila podeljena odgovornost. Zasedanja skliče generalni sekretar z informacijskim orodjem ARGUS. Odbor CCC je posebna operativna struktura za krizno upravljanje, ustanovljena za vodenje in usklajevanje Komisijinega odzivanja na krize, ki združuje predstavnike vseh zadevnih generalnih direktoratov Komisije, kabinetov in drugih služb EU. Odbor CCC, ki mu predseduje namestnik generalnega sekretarja, oceni stanje, preuči možnosti in sprejme odločitve ter zagotovi, da se odločitve in ukrepi izvajajo, hkrati pa zagotovi doslednost in skladnost odziva. Podporo odboru CCC zagotovi generalni sekretar.

4. MEHANIZEM ESZD ZA KRIZNO ODZIVANJE

Mehanizem ESZD za krizno odzivanje (CRM) se aktivira v resnih okoliščinah ali izrednih razmerah, ki se nanašajo na ali vključujejo zunanjo razsežnost EU. Mehanizem CRM aktivira namestnik generalnega sekretarja za krizno odzivanje po posvetovanju z visokim predstavnikom in podpredsednikom ali generalnim sekretarjem. Namestnik generalnega sekretarja za krizno odzivanje lahko aktivira mehanizem za krizno odzivanje na zahtevo visokega predstavnika in podpredsednika ali generalnega sekretarja ali drugega namestnika generalnega sekretarja ali izvršni direktor.

Mehanizem CRM prispeva k skladnosti kriznega odziva EU v okviru varnostne strategije. Še zlasti spodbuja sinergijo med diplomatskimi, varnostnimi in obrambnimi prizadevanji na eni strani ter finančnimi in trgovinskimi instrumenti ter instrumenti sodelovanja, ki jih upravlja Komisija, na drugi strani.

Mehanizem CRM je povezan s Komisijinim sistemom ARGUS in enotnimi ureditvami EU za politično odzivanje na krize (IPCR), da se izkoristijo sinergije v primeru sočasnega aktiviranja. Situacijska soba v ESZD deluje kot komunikacijsko vozlišče med ESZD in sistemi za krizno odzivanje v Svetu in na Komisiji.

Običajno je prvi ukrep, povezan z izvajanjem mehanizma CRM, sklic kriznega zasedanja višjih vodstev ESZD, Komisije in Sveta, ki jih kriza neposredno zadeva. Na kriznem zasedanju se ocenijo kratkoročni učinki krize in se lahko sprejmejo takojšnji ukrepi, aktivira se lahko krizna celica ali pa se skliče krizna platforma. Navedeni pristopi se lahko izvedejo v kakršnem koli zaporedju.

Krizna celica je prostor za ukrepe manjšega obsega, kjer se predstavniki ESZD, Komisije in Sveta, udeleženi v kriznem odzivanju, združijo, da bi neprekinjeno spremljali stanje in zagotovili podporo vodilnim nosilcem odločanja v ESZD. Ko se aktivira, je krizna celica operativna neprekinjeno.

Krizna platforma združuje ustrezne službe ESZD, Komisije in Sveta, da pripravijo oceno o srednjeročnih in dolgoročnih učinkih krize ter se dogovorijo o potrebnih ukrepih. Predseduje ji visoki predstavnik in podpredsednik ali generalni sekretar ali namestnik generalnega sekretarja za krizno odzivanje. Krizna platforma ocenjuje uspešnost ukrepov EU v krizni državi ali regiji, odloča o spremembah dodatnih ukrepov in preučuje predloge za ukrepe Sveta. Krizna platforma zaseda ad-hoc, zato ni aktivirana neprekinjeno.

Projektna skupina je sestavljena iz predstavnikov služb, udeleženih v odzivanju, in se lahko aktivira za spremljanje in olajšanje odziva EU. Ocenjuje učinek ukrepov EU, pripravlja politične dokumente in dokumente o možnostih, prispeva k pripravi političnega okvira za pristop h krizam, prispeva h komunikacijski strategiji ter sprejme vse ostale ureditve, ki lahko olajšajo odziv EU.

5. REFERENČNI DOKUMENTI

Spodaj je seznam referenčnih dokumentov, ki so se upoštevali pri pripravi načrta:

—	Evropski okvir za sodelovanje pri kibernetskih krizah (The European Cyber Crises Cooperation Framework), različica 1, 17. oktober 2012.

—	Poročilo o sodelovanju med kibernetsko krizo in upravljanju (Report on Cyber Crisis Cooperation and Management), ENISA, 2014.

—	Informacije za odzivanje na varnostne incidente (Actionable Information for Security Incident Response), ENISA, 2014.

—	Splošne prakse kriznega upravljanja na ravni EU in njihova uporabnost za kibernetske krize (Common practices of EU-level crisis management and applicability to cyber crises), ENISA, 2015.

—	Strategije za odzivanje na incidente in sodelovanje pri kibernetskih krizah (Strategies for Incident Response and Cyber Crisis Cooperation), ENISA, 2016.

—	Standardni operativni postopki EU na področju kibernetske varnosti (EU Cyber Standard Operating Procedures), ENISA, 2016.

—	Priročnik s primeri dobre prakse za uporabo taksonomije pri preprečevanju in odkrivanju incidentov (A good practice guide of using taxonomies in incident prevention and detection), ENISA, 2017.

—	Sporočilo „Krepitev odpornosti evropskega sistema kibernetske varnosti ter spodbujanje konkurenčne in inovativne industrije kibernetske varnosti“, COM(2016) 410 final, 5. julij 2016.

—	Sklepi Sveta o krepitvi odpornosti evropskega sistema kibernetske varnosti ter spodbujanju konkurenčne in inovativne industrije kibernetske varnosti – Sklepi Sveta (15. november 2016), 14540/16.

—	Sklep Sveta 2014/415/EU z dne 24. junija 2014 o načinu izvajanja solidarnostne klavzule s strani Unije (UL L 192, 1.7.2014, str. 53).

—	Finalizacija procesa pregleda CCA: Postopki integriranega odzivanja EU na politične krize (IPCR), 10708/13, 7. junij 2013.

—	Celovito situacijsko zavedanje in analiza (ISAA) – Standardni operativni postopki (Integrated Situational Awareness and Analysis (ISAA) – Standard Operating Procedures), DS 1570/15, 22. oktober 2015.

—	Določbe Komisije o splošnem sistemu za hitro opozarjanje „ARGUS“, COM(2005) 662 final, 23. december 2005.

—	Sklep Komisije 2006/25/ES, Euratom z dne 23. decembra 2005 o spremembi njenega notranjega poslovnika (UL L 19, 24.1.2006, str. 20).

—	ARGUS Modus Operandi, Evropska komisija, 23. oktober 2013.

—	Sklepi Sveta o okviru za skupen diplomatski odziv EU na zlonamerne kibernetske dejavnosti („zbirka orodij za kibernetsko diplomacijo“), dokument št. 9916/17.

—	Operativni protokol EU za preprečevanje hibridnih groženj (EU Playbook), SWD(2016) 227.

—	Mehanizem ESZD za krizno odzivanje, 8. november 2016, Ares(2017)880661, skupni delovni dokument služb Operativni protokol EU za preprečevanje hibridnih groženj (EU Playbook), SWD(2016) 227 final, 5. julij 2016.

—	Skupno sporočilo Evropskemu parlamentu in Svetu: Skupni okvir o preprečevanju hibridnih groženj – odziv Evropske unije, JOIN/2016/018 final, 6. april 2016.

—	EEAS(2016) 1674 – delovni dokument Evropske službe za zunanje delovanje – Hibridna fuzijska celica EU – mandat (Working Document of the European External Action Service – EU Hybrid Fusion Cell – Terms of Reference).

6. SPECIFIČNI ELEMENTI KIBERNETSKE VARNOSTI V POSTOPKU IPCR

(1) 10708/13 – „Finalizacija procesa pregleda CCA: Postopki integriranega odzivanja EU na politične krize“, odobreno s strani Sveta dne 24. junija 2013.

(2) 12607/15 – „Standardni operativni postopki IPCR“, sprejeti s strani Skupine prijateljev predsedstva in seznanitev Coreperja oktobra 2015.

(3) Določbe Komisije o splošnem sistemu za hitro opozarjanje „ARGUS“, COM(2005) 662 final, 23. december 2005.

(4) Sklep Komisije 2006/25/ES, Euratom z dne 23. decembra 2005 o spremembi njenega notranjega poslovnika (UL L 19, 24.1.2006, str. 20), o vzpostavitvi splošnega sistema za hitro opozarjanje „ARGUS“.

(5) Evropska komisija, 23. december 2005, Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Določbe Komisije o splošnem sistemu za hitro opozarjanje „ARGUS“, COM(2005) 662 final.

(6) Sklep 2006/25/ES/Euratom

		ISSN 1977-0804
Uradni list Evropske unije		L 239

Slovenska izdaja	Zakonodaja	Letnik 60 19. september 2017

Vsebina		II Nezakonodajni akti	Stran
		UREDBE
	*	Delegirana uredba Komisije (EU) 2017/1575 z dne 23. junija 2017 o spremembi Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/242 o določitvi podrobnih pravil o delovanju svetovalnih svetov v okviru skupne ribiške politike	1
	*	Delegirana uredba Komisije (EU) 2017/1576 z dne 26. junija 2017 o spremembi Uredbe (EU) št. 540/2014 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z zahtevami glede sistema vozila za zvočno opozarjanje za EU-homologacijo vozil ( 1 )	3
	*	Izvedbena uredba Komisije (EU) 2017/1577 z dne 5. septembra 2017 o odobritvi spremembe specifikacije za ime, vpisano v registru zaščitenih označb porekla in zaščitenih geografskih označb, ki ni manjša (Acciughe sotto sale del mar Ligure (ZGO))	8
	*	Izvedbena uredba Komisije (EU) 2017/1578 z dne 18. septembra 2017 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 1194/2013 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve in dokončnem pobiranju začasne dajatve, uvedene na uvoz biodizla s poreklom iz Argentine in Indonezije	9
		Izvedbena uredba Komisije (EU) 2017/1579 z dne 18. septembra 2017 o določitvi koeficienta dodelitve, ki se bo uporabil za količine v zahtevkih za uvozna dovoljenja, vloženih od 1. do 7. septembra 2017, in določitvi količin, ki se bodo dodale količini, določeni za podobdobje od 1. januarja do 31. marca 2018 v okviru tarifnih kvot, ki so z Uredbo (ES) št. 533/2007 odprte v sektorju za perutninsko meso	25
		Izvedbena uredba Komisije (EU) 2017/1580 z dne 18. septembra 2017 o določitvi količin, ki se bodo dodale količini, določeni za podobdobje od 1. januarja do 31. marca 2018 v okviru tarifnih kvot, ki so z Uredbo (ES) št. 539/2007 odprte v sektorju za jajca in jajčni albumin	28
		Izvedbena uredba Komisije (EU) 2017/1581 z dne 18. septembra 2017 o določitvi koeficienta dodelitve, ki se uporabi za količine v zahtevkih za uvozna dovoljenja, vloženih od 1. do 7. septembra 2017 v okviru tarifnih kvot, ki so z Uredbo (ES) št. 1385/2007 odprte v sektorju za perutninsko meso	30
		Izvedbena uredba Komisije (EU) 2017/1582 z dne 18. septembra 2017 o določitvi količin, ki se bodo dodale količini, določeni za podobdobje od 1. januarja do 31. marca 2018 v okviru tarifne kvote, odprte z Uredbo (ES) št. 536/2007 za perutninsko meso s poreklom iz Združenih držav Amerike	32
		SKLEPI
	*	Sklep Komisije (EU) 2017/1583 z dne 1. septembra 2017 o določitvi standarda EN ISO 17994:2014 za standard o enakovrednosti mikrobioloških metod v skladu z Direktivo 2006/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (notificirano pod dokumentarno številko C(2017) 5843)	34
		PRIPOROČILA
	*	Priporočilo Komisije (EU) 2017/1584 z dne 13. septembra 2017 o usklajenem odzivu na velike kibernetske incidente in krize	36

Zaporedna št.	Koeficient dodelitve – zahtevki, vloženi za podobdobje od 1. oktobra do 31. decembra 2017 (v %)	Količine, za katere niso bili vloženi zahtevki in ki jih je treba dodati razpoložljivim količinam za podobdobje od 1. januarja do 31. marca 2018 (v kg)
09.4067	1,838508	—
09.4068	0,162074	—
09.4069	0,134791	—
09.4070	—	890 500

Zaporedna št.	Količine, za katere niso bili vloženi zahtevki in ki jih je treba dodati razpoložljivim količinam za podobdobje od 1. januarja do 31. marca 2018 (protivrednost jajc v lupini v kg)
09.4015	67 500 000
09.4401	377 061
09.4402	6 820 000

Zaporedna št.	Koeficient dodelitve – zahtevki, vloženi za podobdobje od 1. oktobra do 31. decembra 2017 (%)
09.4410	0,122017
09.4411	0,147890
09.4412	0,124570
09.4420	0,138450
09.4421	—
09.4422	0,138449


	(1) Besedilo velja za EGP.