(1)

Uredba (EU) št. 1380/2013 določa obveznost iztovarjanja celotnega ulova vrst, za katere veljajo omejitve ulova, oziroma v Sredozemskem morju tudi ulova nekaterih vrst, za katere velja najmanjša velikost (v nadaljnjem besedilu: obveznost iztovarjanja). Člen 15(1) navedene uredbe se nanaša na ribolovne dejavnosti v vodah Unije ali z ribiškimi plovili Unije zunaj voda Unije, v vodah, ki niso pod suverenostjo ali jurisdikcijo tretjih držav.

(2)

Uredba Sveta (ES) št. 1386/2007 (2) določa ukrepe za ohranjanje in izvrševanje, ki se uporabljajo na upravnem območju Organizacije za ribištvo severozahodnega Atlantika (NAFO) (3), h kateri je Unija pristopila leta 1978. Nekateri ukrepi NAFO za ohranjanje in izvrševanje (NCEM) določajo obveznost zavržka ulova in prilova nekaterih vrst, za katere bi se morala uporabljati obveznost iztovarjanja.

(3)

Člen 15(2) Uredbe (EU) št. 1380/2013 Komisijo pooblašča za sprejemanje delegiranih aktov, s katerimi prenese mednarodne obveznosti v pravo Unije, vključno zlasti z odstopanjem od obveznosti iztovarjanja.

(4)

Delegirana uredba (EU) 2015/98 (4) določa odstopanja od obveznosti iztovarjanja, ki se uporablja od 1. januarja 2015 glede ulova in prilova kapelana, ki ga je v skladu z NCEM treba zavreči.

(5)

Najkasneje od 1. januarja 2017 se bo obveznost iztovarjanja uporabljala za še druge vrste, ki opredeljujejo ribolov, vključno z vrstami, ulovljenimi v upravnem območju NAFO.

(6)

V skladu s členom 5 NCEM za nekatere staleže, ki se lovijo na upravnem območju NAFO, velja omejitev ulova, razen staleža severne kozice v sektorju NAFO 3M, kjer upravljanje poteka z dodelitvijo napora.

(7)

Člen 6 NCEM določa omejitve za obdržanje na krovu prilova staležev, za katere veljajo omejitve ulova ali napora, če se ti staleži lovijo kot prilov pri drugih vrstah ribolova. Člen 6(3)(d) NCEM, kakor se uporablja v členu 4(2) Uredbe (ES) št. 1386/2007, določa, da v primerih, ko velja prepoved ribolova, obdržanje na krovu vrst, razvrščenih kot prilov, ne sme presegati 1 250 kg ali 5 %, pri čemer se upošteva večja vrednost.

(8)

Poleg tega člen 14 NCEM, kakor se uporablja v členu 10 Uredbe (ES) št. 1386/2007, določa, da nobeno plovilo ne sme obdržati na krovu rib, manjših od veljavne minimalne velikosti, in da je treba take ribe takoj vrniti v morje.

(9)

V Prilogi I.A NCEM je določen pregled letnih kvot za vse staleže NAFO, za katere velja omejitev ulova.

(10)

Iz povezave členov 5, 6 in 14 NCEM izhaja obveznost zavržka ulova rib, ki presega določene omejitve ulova in prilova. Glede plovil Unije, ki lovijo v upravnem območju NAFO, gre za naslednje vrste ribolova v okviru NAFO: trska (v sektorjih 2J3KL, 3M, 3NO), sivi jezik (v sektorjih 3L in 3NO), ameriška morska plošča (v sektorjih 3M in 3LNO), severni kratkoplavuti ligenj (v podobmočjih 3 in 4), rumenorepa limanda (v sektorjih 3LNO), grenlandska morska plošča (v sektorjih 3LMNO), raže (v sektorjih 3LNO), rdeči okun (v sektorjih 3LN, 3M, 3O, podobmočju 2, v sektorjih 1F in 3K), bela repata tabinja (v sektorjih 3NO) in severna kozica (v sektorjih 3LNO). Zato je treba pojasniti primere, v katerih se obveznost iztovarjanja ne bi smela uporabljati, da bi Unija ravnala v skladu s svojimi mednarodnimi obveznostmi in vzpostavila pravno varnost za ribiče.

(11)

Primerno je popraviti oznako območja NAFO, za katerega naj bi se uporabljali ukrepi iz Delegirane uredbe (EU) 2015/98, in sicer tako, da v navedeni uredbi izraz „območje konvencije NAFO“ nadomesti z izrazom „upravno območje NAFO“.

(12)

Delegirano uredbo (EU) 2015/98 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(13)

Ob upoštevanju časovnega obdobja iz člena 15(1) Uredbe (EU) št. 1380/2013 bi morala ta uredba začeti veljati takoj po objavi –

(1)

člen 2 se spremeni:

(2)

poglavje III Delegirane uredbe (EU) 2015/98 se nadomesti z naslednjim:

(1)

Hrvaška je pristopila k Evropski uniji 1. julija 2013.

(2)

Zaradi pristopa k Evropski uniji 1. julija 2013 je Hrvaška zaprosila, da se njen nacionalni seznam priznanih sort vinske trte vključi na seznam sort vinske trte, ki vsebujejo geografsko označbo in se lahko uporabijo na etiketah vina; navedeni seznam je bil prej vključen v Prilogo II k Uredbi Komisije (ES) št. 753/2002 (2), zdaj pa je vključen v Prilogo XV k Uredbi Komisije (ES) št. 607/2009 (3). V skladu z Uredbo (ES) št. 1234/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (4) je Komisija Hrvaški sporočila, da se nacionalni seznam sort ne odobri na ravni Unije in da vsaka država članica odloča o svojem seznamu. Komisija je Hrvaški tudi sporočila, da se bodo v skladu s prakso pri prejšnjih pristopih in zlasti z Uredbo Komisije (ES) št. 1429/2004 (5) o spremembi Priloge II k Uredbi (ES) št. 753/2002 imena hrvaških sort vinske trte vnesla na seznam Priloge XV k Uredbi (ES) št. 607/2009 po pristopu. Na podlagi teh sporočil je Hrvaška to zahtevo umaknila iz svojega pogajalskega stališča.

(3)

Priloga XV k Uredbi (ES) št. 607/2009 je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EU) št. 753/2013 (6), da bi se vanjo vključila predvsem imena sorte vinske trte, ki se tradicionalno uporabljajo za prodajo vina, proizvedenega na hrvaškem ozemlju, in so sestavljena iz zaščitene označbe porekla Unije ali zaščitene geografske označbe Unije oziroma tako označbo vsebujejo, da bi se lahko še naprej uporabljala na etiketah hrvaškega vina z zaščiteno označbo porekla ali zaščiteno geografsko označbo. Zaradi občutljivosti tega vprašanja za Slovenijo se ime sorte vinske trte „teran“, ki je homonim slovenske zaščitene označbe porekla „Teran“ (PDO-SI-A1581), ni vključilo v navedeno uredbo, v pričakovanju izpogajanega stališča med Hrvaško in Slovenijo.

(4)

Hrvaška je omejila svojo zahtevo za uporabo imena sorte vinske trte „teran“ na vino z zaščiteno označbo porekla „Hrvatska Istra“ (PDO-HR-A1652). Kljub ozemeljski omejitvi zahteve in nenehnim prizadevanjem Komisije se je izkazalo, da ni mogoče najti kompromisne rešitve med Hrvaško in Slovenijo.

(5)

Ker kljub prizadevanjem Komisije za uskladitev stališč med Hrvaško in Slovenijo ni prišlo do rešitve spora s pogajanji ter po pregledu informacij, ki so na voljo Komisiji o obstoječi praksi pri označevanju sorte vinske trte „teran“, bi bilo treba ime navedene sorte vpisati v del A Priloge XV k Uredbi (ES) št. 607/2009 v zvezi z zaščiteno označbo porekla „Hrvatska Istra“.

(6)

Vendar Komisija ob upoštevanju pomislekov Slovenije glede tveganja, da bi bil potrošnik zaveden, ter v iskanju rešitve, ki bi zadovoljila vse zadevne proizvajalce, in podpore zadevnih držav članic meni, da je primerno določiti pogoje, pod katerimi se ime sorte vinske trte „teran“ lahko uporabi pri označevanju proizvodov z navedeno označbo porekla, pri čemer se upoštevajo pogoji, ki jih namerava Hrvaška sama naložiti svojim proizvajalcem.

(7)

Uredbo (ES) št. 607/2009 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(8)

Vključitev Hrvaške v del A Priloge XV k Uredbi (ES) št. 607/2009 v zvezi z uporabo imena sorte vinske trte „teran“ bi morala začeti veljati na dan njenega pristopa, 1. julija 2013, saj je bila zahteva Hrvaške vložena pred tem datumom, tradicionalna uporaba imena „teran“ kot sorte vinske trte za prodajo vina, proizvedenega na hrvaškem ozemlju, je bila obstoječa praksa ob pristopu, sprejetje te uredbe pa je bilo odloženo samo zaradi pričakovane rešitve spora s pogajanji. Iz istih razlogov je treba predvideti prehodno določbo za vino, proizvedeno pred datumom začetka veljavnosti te uredbe –

(1)

Člen 10(10) Direktive 2014/53/EU določa, da v primerih, ko je dajanje v uporabo omejeno ali če morajo biti za dovoljenje za uporabo izpolnjene nekatere zahteve, informacije, navedene na embalaži, omogočajo identifikacijo države članice ali geografskega področja države članice, kjer je dajanje v uporabo omejeno ali morajo biti za dovoljenje za uporabo izpolnjene nekatere zahtev, ter so take informacije dopolnjene v navodilih, priloženih radijski opremi.

(2)

V skladu s členom 10(10) Direktive 2014/53/EU lahko Komisija sprejme izvedbene akte o navedbi informacij iz člena 10(10).

(3)

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 45(2) Direktive 2014/53/EU.

(4)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za ugotavljanje skladnosti in nadzorovanje telekomunikacijskega trga, ustanovljenega v skladu s členom 45 Direktive 2014/53/EU –

(1)

Z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2016/2080 (3) se je začela prodaja posnetega mleka v prahu z razpisnim postopkom.

(2)

Glede na ponudbe, predložene za enajsti delni razpis, ni treba določiti najnižje prodajne cene.

(3)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Upravljalnega odbora za skupno ureditev kmetijskih trgov –

(1)

Svet je v skladu s členom 6(1) Skupnega ukrepa 2008/851/SZVP pooblastil Politični in varnostni odbor (PVO) za sprejemanje ustreznih sklepov o imenovanju poveljnika sil EU v vojaški operaciji Evropske unije kot prispevku k odvračanju, preprečevanju in zatiranju piratstva in oboroženih ropov pred somalsko obalo (v nadaljnjem besedilu: poveljnik sil EU).

(2)

PVO je 21. februarja 2017 sprejel Sklep (SZVP) 2017/321 (2), s katerim je za poveljnika sil EU imenoval kontraadmirala Rafaela FERNÁNDEZA-PINTADA MUÑOZA-ROJASA.

(3)

Poveljnik operacije EU je priporočil, da se za novega poveljnika sil EU imenuje kontraadmiral Fabio GREGORI, ki bi kontraadmirala Rafaela FERNÁNDEZA-PINTADA MUÑOZA-ROJASA zamenjal 27. julija 2017.

(4)

Vojaški odbor EU je 27. junija 2017 to priporočilo podprl.

(5)

Sklep (SZVP) 2017/321 bi bilo zato treba razveljaviti.

(6)

V skladu s členom 5 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri pripravi in izvajanju sklepov in ukrepov Unije, ki zadevajo obrambo –

(1)

Kadar harmonizirani standard, na katerega sklic je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije, zajema enega ali več elementov varnostnih ciljev iz Priloge I k Direktivi 2014/35/EU Evropskega parlamenta in Sveta (2), se domneva, da električna oprema, konstruirana za uporabo znotraj določenih napetostnih mej in izdelana v skladu z navedenim standardom, izpolnjuje zadevne elemente navedenih varnostnih ciljev.

(2)

Nemčija in Norveška sta junija 2014 oziroma julija 2014 vložili uradna ugovora v zvezi s standardom EN 60335-2-9:2003 „Gospodinjski in podobni električni aparati – Varnost – 2-9. del: posebne zahteve za žare, opekače in podobne prenosne aparate za pripravo hrane“, kakor je bil nazadnje spremenjen z A13:2010.

(3)

V uradnih ugovorih Nemčije in Norveške je navedeno, da oddelek 11 „Segrevanje“ standarda ne vključuje zadostnih določb glede mejnih vrednosti temperature dostopnih nefunkcionalnih površin. Standard zlasti dovoljuje več izjem glede mejnih vrednosti temperature, pri čemer lahko proizvajalec glede na velikost, obliko ali površino naprave podvoji mejne vrednosti temperature ali jih ne uporabi, potrebno pa je kvečjemu opozorilo ali oznaka. V zvezi s tem se v oddelku 7.1 standarda opozorilo zahteva samo na površini z najvišjo temperaturo med deli, kjer so presežene mejne vrednosti. Barve oznake z opozorilom se lahko razlikujejo od mednarodnih opozorilnih barv, kar lahko uporabnike zmede. Poleg tega je zaradi dvoumnosti zahtev iz tega standarda slednjega mogoče razlagati tako, kot da omogoča opustitev merjenja povišanja temperature na določenih delih zadevnega izdelka, kar lahko privede do neupoštevanja ali podvojitve mejnih vrednosti temperature, ki se v okviru standarda uporabljajo za celotni izdelek. Zato še vedno obstaja tveganje opeklin pri ljudeh in domačih živalih ter za standard kot tak ne bi smela veljati domneva o skladnosti z Direktivo 2014/35/EU.

(4)

Potem ko je Komisija proučila standard EN 60335-2-9:2003, kakor je bil nazadnje spremenjen z A13:2010, v okviru delovne skupine za direktivo o nizki napetosti, ki je skupina področnih strokovnjakov, ter v sodelovanju z državami članicami in zainteresiranimi stranmi, se je skupaj z večino strokovnjakov iz držav članic strinjala s trditvami Nemčije in Norveške. Zato je bilo sklenjeno, da standard ne izpolnjuje varnostnih ciljev iz točke 1(c) Priloge I k Direktivi 2014/35/EU v povezavi s točko 2(b) navedene priloge.

(5)

Ob upoštevanju varnostnih vidikov, ki jih je treba izboljšati, in do ustrezne revizije standarda, bi bilo treba sklic na standard EN 60335-2-9:2003, kakor je bil nazadnje spremenjen z A13:2010, objaviti v Uradnem listu Evropske unije skupaj z ustrezno omejitvijo, s katero sklicevanje na določene dele standarda, za katere omejitev velja, ne bi omogočalo domneve o skladnosti –

(1)

Standardizacija ima pomembno vlogo pri podpiranju strategije Evropa 2020, kakor je bila opredeljena v sporočilu Komisije z naslovom „Evropa 2020: strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“. Več vodilnih pobud strategije Evropa 2020 je poudarilo pomen prostovoljne standardizacije na trgih proizvodov ali storitev, da se zagotovita združljivost in interoperabilnost med proizvodi in storitvami, spodbuja tehnološki razvoj in podpira inovacije.

(2)

Standardi so bistveni za evropsko konkurenčnost in ključnega pomena za inovacije in napredek. Komisija poudarja njihov pomen v zvezi z nedavnimi pobudami za dokončanje enotnega trga (2) in enotnega digitalnega trga (3), pri katerih je vloga standardizacije in interoperabilnosti pri ustvarjanju evropskega digitalnega gospodarstva okrepljena s sprejetjem sporočila o prednostnih nalogah standardizacije IKT za enotni digitalni trg (4), ki določa celovit strateški in politični pristop k standardizaciji za prednostne tehnologije IKT, ki so nujne za dokončanje enotnega digitalnega trga.

(3)

V digitalni družbi standardizacijski dokumenti postanejo nujni, da se zagotovi interoperabilnost med omrežji in sistemi. Sporočilo Komisije z naslovom „Strateška vizija za evropske standarde: za boljšo in hitrejšo trajnostno rast evropskega gospodarstva do leta 2020“ (5) priznava specifičnost standardizacije na področju informacijskih in komunikacijskih tehnologij (IKT), kjer rešitve, aplikacije in storitve IKT pogosto razvijajo globalni forumi in konzorciji IKT, ki so se uveljavili kot vodilne organizacije za razvoj standardov IKT.

(4)

Cilj Uredbe (EU) št. 1025/2012 je posodobitev in izboljšanje pravnega okvira za evropsko standardizacijo. Vzpostavlja sistem, v katerem se Komisija lahko odloči opredeliti najustreznejše in najbolj razširjene tehnične specifikacije IKT, ki jih izdajajo organizacije, ki niso evropske, mednarodne ali nacionalne organizacije za standardizacijo. Možnost uporabe celotne palete tehničnih specifikacij IKT pri naročanju strojne in programske opreme ter storitev informacijske tehnologije bo omogočila interoperabilnost med napravami, storitvami in aplikacijami, pomagala javnim upravam preprečevati vezanost na določeno tehniko, do katere pride, kadar javni naročnik po poteku pogodbe zaradi uporabe lastniških rešitev IKT ne more zamenjati ponudnika, in spodbujala konkurenco pri zagotavljanju interoperabilnih rešitev IKT.

(5)

Da bi tehnične specifikacije IKT izpolnjevale pogoje za sklicevanje pri javnem naročanju, morajo izpolnjevati zahteve, določene v Prilogi II k Uredbi (EU) št. 1025/2012. Izpolnjevanje navedenih zahtev javnim organom zagotavlja, da so tehnične specifikacije IKT oblikovane v skladu z načeli preglednosti, odprtosti, pravičnosti, nepristranskosti in soglasja, ki jih priznava Svetovna trgovinska organizacija na področju standardizacije.

(6)

Sklep o opredelitvi specifikacije IKT je treba sprejeti po posvetovanju z evropsko platformo več zainteresiranih strani o standardizaciji IKT, ustanovljeno s Sklepom Komisije 2011/C 349/04 (6), ki jo je treba dopolniti z drugimi oblikami posvetovanja s sektorskimi strokovnjaki.

(7)

Evropska platforma več zainteresiranih strani o standardizaciji IKT je ocenila opredelitev naslednjih tehničnih specifikacij za sklicevanje pri javnem naročanju in glede njih dala pozitivno mnenje: „Simple Knowledge Organisation System“ (v nadaljnjem besedilu: „SKOS“) in „Resource Description Framework“ 1.0 ter 1.1 (v nadaljnjem besedilu: „RDF 1.0 in 1.1“), ki jih je razvil konzorcij za svetovni splet (W3C); „Service Metadata Publisher 1.0“ (v nadaljnjem besedilu: „SMP 1.0“), ki ga je razvila organizacija za spodbujanje strukturiranih informacijskih standardov (OASIS); „MIME-Based Secure Peer-to-Peer Business Data Interchange Using HTTP, Applicability Statement 2“, RFC 4130 (v nadaljnjem besedilu: „AS2“) in „Internationalized Resource Identifiers“ RFC 3987 (v nadaljnjem besedilu: „IRIs“), ki ju je razvila delovna skupina za internetsko inženirstvo (Internet Engineering Task Force (IETF)); tehnične specifikacije „Data Foundation & Terminology Model“, „PID Information Types API“, „Data Type Registries Model“ in „Practical Policies Recommendations“, ki jih je razvila Zveza za raziskovalne podatke (Research Data Alliance (RDA) Foundation). Ocena in mnenje platforme sta bila nato predložena v posvetovanje s sektorskimi strokovnjaki, ki so potrdili pozitivno mnenje o njihovih opredelitvah.

(8)

Tehnična specifikacija „SKOS“, ki jo je razvil konzorcij W3C, daje neformalne sisteme organizacije znanja na voljo javnosti na spletu v strukturirani obliki; cilj je urediti in zagotoviti dostop do strokovnega znanja v zvezi s pomenom in medsebojno povezanostjo osnovnih terminov. Podatkovni model „SKOS“ določa standardno, nizkocenovno migracijsko pot za prenos obstoječih sistemov organizacije znanja na semantični splet. „SKOS“ prav tako zagotavlja enostaven, intuitiven jezik za razvoj in skupno uporabo novih sistemov organizacije znanja. Uporablja se lahko samostojno ali v kombinaciji s formalními jeziki za predstavitev znanj, kot je Web Ontology language (OWL).

(9)

„RDF 1.0“, ki ga je prav tako razvil konzorcij W3C, je standardni model za izmenjavo podatkov na spletu s funkcijami, ki olajšujejo združevanje podatkov tudi v primeru različnih osnovnih shem in posebej podpira razvoj shem skozi čas, ne da bi se morali spremeniti vsi uporabniki podatkov. „RDF 1.1“ je izpopolnjeni „RDF 1.0“ s povratno združljivostjo, ki uporablja mednarodne identifikatorje, izpopolnjuje uporabo vrst podatkov in jezikovnih oznak v literalih in ima več novih serializacijskih formatov.

(10)

Tehnična specifikacija „SMP 1.0“, ki jo je razvila organizacíja OASIS, opredeljuje protokol za objavo metapodatkov o storitvah v okviru štiristranskega omrežja, v katerem si subjekti izmenjujejo poslovne dokumente prek storitve posredniškega prehoda (ki se včasih imenuje dostopovna točka). Da bi lahko uspešno poslal dokument v štiristranskem omrežju, mora biti subjekt zmožen odkriti ključne metapodatke o prejemniku (končnem mestu) poslovnega dokumenta, kot so vrste dokumentov, ki jih končno mesto lahko sprejme, in podprte metode prenosa. Prejemnik te metapodatke da na voljo ostalim subjektom v omrežju prek storitve Service Metadata Publisher. Specifikacija opisuje izmenjave zahtevkov/odzivov med Service Metadata Publisher in odjemalcem, ki želi odkriti informacije o končnem mestu.

(11)

„AS2“, ki jo je razvila delovna skupina za internetsko inženirstvo, je ena izmed najbolj priljubljenih metod za varen in zanesljiv prenos strukturiranih poslovnih podatkov prek interneta. V osnovi vključuje dva računalnika (odjemalnik in strežnik), povezana od točke do točke prek spleta. AS2 ustvari „ovojnico“ za strukturirane poslovne podatke, s čimer se lahko varno pošljejo prek interneta s pomočjo digitalnih potrdil in šifriranja. AS2 uporabljajo organizacije zasebnega in javnega sektorja ter vlade v več državah članicah tako za posebne uporabe kot tudi za izvajanje splošne infrastrukture v podporo varnemu prenosu sporočil in poslovnih dokumentov.

(12)

Tehnična specifikacija „IRIs“, ki jo je razvila delovna skupina za internetsko inženirstvo, je element protokola, ki na nizu znakov ASCII temelječi enotni označevalnik vira (URI) razširi s podporo večjega niza znakov, ki se uporabljajo v latiničnih pisavah EU, ki vsebujejo črke, ki niso vključene v niz ASCII, ali v jezikih, ki uporabljajo povsem drugo pisavo (grško, bolgarsko).

(13)

Zveza za raziskovalne podatke (Research Data Alliance (RDA)) je mednarodna organizacija, ki se osredotoča na razvoj infrastrukture in skupnostne dejavnosti ter mnenja, namenjena manjšanju ovir za skupno uporabo in izmenjavo podatkov ter spodbujanje podatkovno vodenih inovacij po vsem svetu. Opredeljene so štiri tehnične specifikacije RDA. „RDA Data Foundation & Terminology Model“ je osnovni model, osnovno besedišče in orodje za iskanje osnovne terminologije, ki zagotavlja, da raziskovalci pri sklicevanju na podatke uporabljajo skupno terminologijo; „RDA PID Information Types API – Persistent Identifier Type Registry“ je konceptualni model za strukturiranje vnesenih informacij za boljšo identifikacijo PID in skupni vmesnik za dostop do teh informacij; „RDA Data Type Registries Model“ je model in seznam vrst podatkov (vrste MIME za podatke), ki orodjem pomaga razlagati, prikazovati in obdelovati podatke; „RDA Practical Policies recommendations“ je niz strojno uporabnih strategij za večje zaupanje in interoperabilnost –

(1)

S Sklepom Evropske centralne banke (EU) 2016/948 (ECB/2016/16) (1) se je vzpostavil program nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja. Program nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja je poleg tretjega programa nakupa kritih obveznic, programa nakupa listinjenih vrednostnih papirjev in programa nakupa vrednostnih papirjev javnega sektorja na sekundarnih trgih del razširjenega programa nakupa vrednostnih papirjev. Cilj programa nakupa vrednostnih papirjev je dodatno okrepiti transmisijo denarne politike, olajšati kreditiranje gospodarstva v euroobmočju, omiliti posojilne pogoje za gospodinjstva in podjetja ter prispevati k vrnitvi stopnje inflacije na raven, ki je v srednjeročnem obdobju pod 2 %, vendar blizu te vrednosti, kar je skladno s poglavitnim ciljem Evropske centralne banke (ECB), da ohranja stabilnost cen.

(2)

Enotna denarna politika, tudi kadar se izvaja prek programa nakupa vrednostnih papirjev, zahteva opredelitev orodij, instrumentov in postopkov, ki jih uporablja Eurosistem, da bi se ta politika izvajala na enoten način v vseh državah članicah, katerih valuta je euro.

(3)

Svet ECB je 22. marca 2017 odločil, da podrobneje določi pravila, ki veljajo za dolžniške instrumente, ki jih izdajo subjekti za prenehanje, da zagotovi njihovo dosledno obravnavo v okviru denarne politike Eurosistema prek programa nakupa vrednostnih papirjev.

(4)

Zato je treba Sklep (EU) 2016/948 (ECB/2016/16) ustrezno spremeniti –

(1)

S Sklepom ECB/2014/40 (1) se je vzpostavil tretji program nakupa kritih obveznic. Tretji program nakupa kritih obveznic je poleg programa nakupa listinjenih vrednostnih papirjev, programa nakupa vrednostnih papirjev javnega sektorja na sekundarnih trgih in programa nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja del razširjenega programa nakupa vrednostnih papirjev. Cilj programa nakupa vrednostnih papirjev je dodatno okrepiti transmisijo denarne politike, olajšati kreditiranje gospodarstva v euroobmočju, omiliti posojilne pogoje za gospodinjstva in podjetja ter prispevati k vrnitvi stopnje inflacije na raven, ki je v srednjeročnem obdobju pod 2 %, vendar blizu te vrednosti, kar je skladno s poglavitnim ciljem Evropske centralne banke (ECB), da ohranja stabilnost cen.

(2)

Enotna denarna politika, tudi kadar se izvaja prek programa nakupa vrednostnih papirjev, zahteva opredelitev orodij, instrumentov in postopkov, ki jih uporablja Eurosistem, da bi se ta politika izvajala na enoten način v vseh državah članicah, katerih valuta je euro.

(3)

Svet ECB je 22. marca 2017 odločil, da podrobneje določi pravila, ki veljajo za izdajatelje kritih obveznic, ki so subjekti za prenehanje, da zagotovi njihovo dosledno obravnavo v okviru denarne politike Eurosistema prek programa nakupa vrednostnih papirjev.

(4)

Zato je treba Sklep ECB/2014/40 ustrezno spremeniti –

(1)

S Sklepom Evropske centralne banke (EU) 2015/5 (ECB/2014/45) (1) se je vzpostavil program nakupa listinjenih vrednostnih papirjev. Program nakupa listinjenih vrednostnih papirjev je poleg tretjega programa nakupa kritih obveznic, programa nakupa vrednostnih papirjev javnega sektorja na sekundarnih trgih in programa nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja del razširjenega programa nakupa vrednostnih papirjev. Cilj programa nakupa vrednostnih papirjev je dodatno okrepiti transmisijo denarne politike, olajšati kreditiranje gospodarstva v euroobmočju, omiliti posojilne pogoje za gospodinjstva in podjetja ter prispevati k vrnitvi stopnje inflacije na raven, ki je v srednjeročnem obdobju pod 2 %, vendar blizu te vrednosti, kar je skladno s poglavitnim ciljem Evropske centralne banke (ECB), da ohranja stabilnost cen.

(2)

Enotna denarna politika, tudi kadar se izvaja prek programa nakupa vrednostnih papirjev, zahteva opredelitev orodij, instrumentov in postopkov, ki jih uporablja Eurosistem, da bi se ta politika izvajala na enoten način v vseh državah članicah, katerih valuta je euro.

(3)

Svet ECB je 22. marca 2017 odločil, da podrobneje določi pravila, ki veljajo za listinjene vrednostne papirje, katerih originatorji so subjekti za prenehanje, da zagotovi njihovo dosledno obravnavo v okviru denarne politike Eurosistema prek programa nakupa vrednostnih papirjev.

(4)

Zato je treba Sklep (EU) 2015/5 (ECB/2014/45) ustrezno spremeniti –

(1)

Enotna denarna politika zahteva opredelitev orodij, instrumentov in postopkov, ki jih uporablja Eurosistem, da bi se ta politika izvajala na enoten način v vseh državah članicah, katerih valuta je euro.

(2)

Svet ECB je 22. marca 2017 odločil, da podrobneje določi pravila, ki bodo v Eurosistemovem okviru za nasprotne stranke denarne politike veljala za „subjekte za prenehanje“, da zagotovi njihovo dosledno obravnavo pri dostopanju do operacij denarne politike Eurosistema. Zlasti je Svet ECB ocenil, da je primerno, da se „subjektom za prenehanje“, kakor so opredeljeni v tej smernici, ne dovoli dostop do operacij denarne politike, saj glavni namen teh subjektov ni skladen z običajnim poslovanjem kreditnih institucij, ki redno sodelujejo pri operacijah denarne politike.

(3)

Zaradi preglednosti in pravne jasnosti bi morali odločitev Sveta ECB z dne 22. marca 2017 brez odlašanja predpisati v zavezujočem pravnem aktu, s katerim bi dopolnili Smernico Evropske centralne banke (EU) 2015/510 (ECB/2014/60) (1).

(4)

Zato je treba Smernico (EU) 2015/510 (ECB/2014/60) ustrezno spremeniti –

1.

v členu 2 se vstavi naslednja točka (99a):

(*1)  Uredba (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L 225, 30.7.2014, str. 1)."

(*2)  Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 173, 12.6.2014, str. 190).“;"

2.

v členu 55a se odstavek 5 nadomesti z naslednjim:

3.

v členu 158 se vstavi naslednji odstavek 3a: